SLOVENŠČINA Sleng kot identiteta ErikToth Pred leti sem s kolegico Mirno Buič izdal Slovar izolskega slenga, leta 2011 pa je sledila še druga dopolnjena izdaja. Projekt je izhajal predvsem iz zabavne ideje zbiranja »posebnih « gesel in bese- dnih tvorb v lokalnem, izolskem, okolju. Vendar je iz ideje nastal obsežen projekt, naposled pa še tiskana različica. Tekst oziroma premišljevanje znotraj teksta, ki je pred vami, ni vezano neposredno na slovar ali izolski sleng, temveč na številne pomisleke, povezane s slovenskim jezikom in drugač- nimi neknjižnimi jezikovnimi tvorbami, ki so nastali med izva- janjem projekta. Recimo: kolikšna je realna potreba in želja po uporabi standardizirane oblike maternega jezika, predvsem s strani mladih? Ali dejansko poznamo razliko med neformalni- mi govoricami in jezikovnimi zvrstmi? Kako je možno, da se v tako majhnem prostoru pojavi tako širok spekter popolnoma novih gesel; povrhu vsega pa se razlikuje od gesel z bližnjih kra- jev? In ali je možno razumeti stanje (mlade) družbe na podlagi jezika ali govorice, ki ga uporabljajo vsakodnevno? Na vsa zgoraj postavljena vprašanja verjetno ne bo mogoče odgovoriti (vsaj ne popolnoma), saj nekatera najbrž zahtevajo dolgotrajno empirično raziskavo, ki pa tudi sama morda ne bi povsem odgovorila na predstavljene dvome. Moj tekst je zato mišljen predvsem kot delitev izkušenj in premislekov, ki izha- jajo iz njih, ter kot povabilo k razmisleku o danes zelo razširjeni obliki neformalne govorice, kot je sleng. Kako umesiti sleng? Najprej je nujno, da razločimo narečje od slenga, saj lahko ugo- tavljamo, da obojega še vedno precej ljudi ne loči. Narečje je ena izmed formalno priznanih jezikovnih zvrsti, ki jo upora- blja poljubno število govorcev na določenem, zamejenem ge- ografskem območju. Po navadi gre za nestandardiziran, a pre- cej stabilen jezikovni red, z lastnim besediščem, fonetiko in tudi slovnico, ki se prenaša iz generacije na generacijo prek medosebnega občevanja, tj. brez posredovanja institucij, kot so šola ipd. Sleng pa je neformalna govorica, neprepoznana kot uradna je- zikovna zvrst, ki se pojavi v določenih krogih kot odraz soci- alne pripadnosti. Po navadi je najbolj razširjen med mladimi. Njegova lastnost pa je hitro in redno spreminjanje ter preo- blikovanje. Sleng je zelo zanimiva sociolingvistična tvorba, ki deluje bolj »živo« kot standardizirani jezik in celo kot narečje; to pa zato, ker je proces preoblikovanja tako hiter, da že naslednja genera- cija ne bo nujno rabila enakih besednih tvorb, kot jih je prejšnja. Lepota slenga je v velikanski sposobnosti ustvarjanja lastnih gesel, ki jih ne poznamo v knjižnem jeziku (kot na primer babalariti, »govoričiti«, »blebetati«), izvirajo pa lahko iz tuje- ga jezika (npr. banda, »skupina«, »družba, druščina«; kagada, »slaba izkušnja, sranje«; katena, »veriga«; jerba, »trava, mari- huana«; ali tudi v osrednji Sloveniji dobro znana gemblati in skrolati itn.), žargona (cigla, iz žargonske besede za zidak, tu v pomenu »zelo močno, jako«; kajla, izvorno »veriga, žica«, tu v pomenu »hinavska poteza ali dejanje«) ali pa nastajajo s po- močjo onomatopoije (na primer čopniti, »pojesti«, ali njunjati, »spati, spočiti si«), pomanjševalnic (pisič, »manjši kos, del celo- te«, iz ang. piece, kos, del), spojitve več besed (šnofenkrof, »lep, »ljubek, srčkan«) itn. Povrh vsega pa se sleng lahko omeji zgolj na manjšo skupino ljudi, ali, kot sem ugotovil med svojo razi- skavo, na ožjo skupine mladih, ki prebivajo v točno določenem predelu mesta ali celo zgolj v eni ulici. Po drugi strani pa se v slengu pojavijo tudi besede, ki se prenašajo iz generacije v ge- neracijo in jih lahko najdemo med večino mladih govorcev na določenem govornem območju. Takšni »zimzeleni« gesli sta, na primer, večna ful in stari, ki so ju redno uporabljale že starejše generacije in očitno spada med dovolj privlačne besede, da se prenesejo tudi na mlajše generacije. Med raziskovanjem in zbiranjem gesel sem dodatno ugotovil, da se mladina relativno dobro znajde v spajanju oziroma pri- lagajanju ter prirejanju pomenov prvin slovenskega zbornega ali knjižnega pogovornega jezika s slengom (nekaj primerov je vidnih pri sledečih geslih: paranojiti, »dolgočasiti se, pretirano skrbeti«; mongoloid, »neumen, butelj«; močen, »dober, hvalevre- den«; jeklenka, »zelo pijan« itn.).1 Narečne prvine so prisotne 1 Vsi primeri so iz 2. izdaje Slovarja izolskega slenga, od koder jemljem tudi prevode v knjižni jezik. POMLAD 2014 39 SLOVENŠČINA predvsem v govorici mladih, ki izhajajo iz ruralnih področij (:mona, »neumen«; pindulič, »obesek«; karjola, »samokolnica« itn.). Uporabe narečnih prvin v rednem govornem procesu se redkeje zavedajo, ker so v njihovem uličnem sporazumevanju slengovska gesla redno in močno prisotna do te mere, da za- senčijo prvine, ki izvirajo iz različnega geografskega in druž- benega jezikovnega ozadja. Predstavljeno mešanje jezikovnih kodov je preprosto odraz od- nosa mladine do standardne različice knjižnega jezika, s kate- rim se ne znajo identificirati zaradi številnih faktorjev, med katerimi so poglavitni zgodovinsko ozadje, geografsko po- dročje, družinsko okolje in skupnost, s katero so v interakciji. Predvsem v tako ključnem obdobju človeškega razvoja, kot je mladost, so mlade osebe še najbolj na udaru, in ravno takrat se standardni jezik izkaže za preveč nefieksibilnega in zato sko- rajda tujega za izražanje celovitosti občutkov, ki prevevajo mla- dostnike. Kar jih naposled spravi v položaj, da svoje poglavitne izrazne impulze kanalizirajo prek jezika, ki je specifično prila- gojen njim in s katerim se ne le identificirajo, temveč predvsem ločijo od preostale populacije. Hkrati pa ta jezikovni kod vzpo- stavi pomene, ki se prilegajo njihovi specifični izkušnji, zato postane ključen vzvod medsebojnega razumevanja. Knjižni (ali materni) jezik tako kljub temu, da ostaja temelj, na katerem gradijo lastne inovativne jezikovne prvine, postane v njihovi percepciji zgolj nuja, ki jim jo vsiljujejo družbene norme; eden od momentov frustracije odraščanja, ki je, seveda, povezan z izobraževalno konotacijo, ki jo lepijo na slovenski knjižni jezik. Sleng in the real life Ce se le nekoliko bolj konkretno lotimo zgoraj omenjenih fak- torjev vpliva in jih prilagodimo na okolje, iz katerega izhajam, bi bilo a priori nepredstavljivo, da bi se kdo sporazumeval v zbornem jeziku. Na Slovenskem primorju je močno prisotna italijanska kultura in italijanski vpliv, vezana predvsem na zgo- dovino tega območja. Veliko je tudi narodnostno mešanih dru- žin in družin, ki so se priselile iz držav bivše SFRJ, kar pome- ni, da jim je slovenščina tuji jezik, ki so se mu morali po svoje prilagoditi. Lokalna skupnost pa je skozi čas vzpostavila novo, lastno obliko govorice, katere širjenje brzda le šolstvo in tako ohranja rabo slovenskega jezika na priporočljivem nivoju oz. zadovoljivi ravni. Ozemlje, torej tudi veliko vpliva pri vzpostavitvi novega zbora gesel. Sleng pa je zaradi svoje gibkosti najprimernejša platfor- ma, prilagojena mladini, ki želi v vsakem obdobju zgodovine po svoje povedati svoje misli in tegobe. Ravno sleng je dokaz dinamičnosti, fleksibilnosti in odprtosti jezika, saj omogoča odprto pot ustvarjalnosti, poleg tega pa je vanj vpisana ironič- nost, ki nas hkrati zabava in zrcali specifični zgodovinski mo- ment družbe (opisane prvine je začutiti v geslih, kot so drapniti, donflati, mastimir itn). Izpostavil sem posebnost širokega spektra novih gesel v slen- gu ter razlikovanje med slengovskimi govoricami bližnjih kra- jev. Ta pojav izhaja iz zgodovinskih dejstev, saj so bili kraji na slovenski obali včasih precej bolj vsaksebi oziroma družbeno, kulturno in prometno bolj ločeni med seboj ter so obstajali skorajda kot manjši svetovi zase. Na ta način se je vzposta- vljala kultura na mikro ravni, ki je bila seveda svojevrstna le v nekaterih značilnostih; toda to je bilo dovolj za oblikovanje razpoznavnih jezikovnih razlik. Te razlike so se prenašale in ohranile skozi čas, kar je zaznati tudi pri mladini, ki na podlagi lokalnih govoric ustvarja svoj sleng. Nekatera slengovska gesla preprosto niso prešla v uporabo, na primer, iz Izole v Koper ali obratno. Ena izmed specifičnih komponent izolskega slenga, ki ga ne najdemo drugod, je npr. pozdrav »Ola, koša mona, ino?« ali pa mašilo in, to. Izola se tudi kot manjši kraj ponaša z nekoliko bolj ustvarjalnim zaledjem na področju slenga, morda zaradi večje družbene kompaktnosti ali pa zgolj zaradi določenih zna- čilnosti tukajšnjega prebivalstva. Finiš Sleng je živa jezikovna tvorba. O tem ni dvoma. Je neke vrste jezik mladih, saj dinamično nastaja na podlagi njihove interak- cije in je zato v marsikaterem vidiku prilagojen njihovim potre- bam. Sleng priča o marsičem: prek prisotnosti, oblike, časovnih frekvenc in geografskega okvira njegove uporabe lahko doja- memo in razumemo stanje duha, kakor se odraža v mladinski subkulturi. S pozorno raziskavo lahko odkrijemo marsikaj o odnosu, ki ga mlada populacija goji do sebe in svoje skupine, do soljudi, lokalne skupnosti, družbe, države in navsezadnje do maternega jezika. Ostaja pa nekoliko strukturalistično obarvana dilema: če aka- demiki zagovarjajo tezo, da v knjižnem oz. zbornem jeziku ne- česa ne zmorejo opisati ali izraziti, ergo to ne obstaja, izkaže pa se, da mladina to zmore izraziti v svojem slengu - ali je to res znak nefieksibilnosti in neprilagodljivosti jezika kot takega ali zgolj nepripravljenosti starejših govorcev in drugih jezikovnih avtoritet, da bi standardizirano verzijo jezika prilagodili tako, da bi se odprli izkušnjam in potrebam mlajše populacije?* 40 RAZPOTJA