Učiteljski list GLASILO ..ZVEZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTU“. Izhaja 1., 10. in 20. vsakega meseca. — Uredništvo (slovenskega dela) in upravništvo v Trstu (15), Via Udine 35, III. Hrvatski dopisi naj se pošiljajo na naslov: Vinko Šepič, nadučitelj u Buzetu. — Izdaja .Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu", odgovorni urednik slovenskega dela Jože Pahor, hrvatskega dela Vinko Šepič. — List je za člane izdajateljice brezplačen, naročnina za nečlane Lir 24.— - Tekoči pošt. račun. — Tiska Tiskarna Edinost v Trstu Št. 19 V Trstu, dne 1. oktobra 1924. Leto V. Post festum Pri otvoritvi počitniškega tečaja za slovensko učiteljstvo videmske pokrajine je imel poslanec Pisenti političen govor, v katerem se je ukvarjal kot izvedenec s takozvanimi obmejnimi vprašanji. Naš list se kot strokovno glasilo noče spuščati v izvajanja, v kolikor imajo politični značaj, dasi nas iznenadja, ako se o priliki tečaja, ki ima izrazito kulturne namene, šiloma potiska v ospredje politični moment pred učiteljstvom^ se mu brez prestanka zabičuje naj pusti politiko pri miru. Ne moremo pa molče mimo oblike, kakršno si je izbral poslanec za svoja izvajanja in posebno ne mimo trditev, ki učiteljstvo osebno zadevajo. Govornik se je trudil, da bi pokazal slovenskemu učiteljstvu veličino Rima in Italije v teku vekov. Mislimo, da to ni potrebno. Veličino Rima, posebno onega krepostnega Rima, ki je precepil helensko kulturo, v zvezi z rimsko nravno strogostjo, potom ogromnega krščanskega preporoda na divjo podlago evropskih pleme.i, to veličino slovenski učitelj pozna, ne da bi mu jo moral še le kdo odkrivati. In pozna nekoliko in ceni Italijo silnih genijev Danteja, Michelangela in Galilea, in ono Italijo, ki je naposled vstala ponosna iz ponižanja in okov, Slovenski učitelj ni barbar, da ne bi čutil vse velike lepote in moči plemena, kakor se kažeta v njegovih nedosežnih sinovih in njegovih nesmrtnih delih. Toda ta učitelj tudi ni barbar, da ne bi občutil sramote, ako mu isti govornik meče v obraz, da bi ga lahko vrgli in spodili, če bi le hoteli. Svojega prekernega družabnega položaja se učitelj dobro zaveda. Ali menite, da bo čutil veličino v grožnjah, da bo videl civilizacijo v poniževanju? Kdor tako misli, ne pozna učiteljstva, je v zmoti. Morda je poslanec Pisenti to sprevidel že tedaj, ko je ugotovil, da mu ploskajo1 le najeti ploskači, a da je ogromna večina udeležencev tečaja ostala nema. Velike geste in udarci so sicer prišli zelo v rabo, imajo pa veliko napako: ne prepričajo. Ako proti komu, niso bile grožnje nasproti učiteljstvu na mestu in so dosegle nasprotno, kar je govornik hotel doseči. V tem je oblika poslančevega nastopa nesrečna. Učitelju pa ostane le zagrenjen vtis razlike med resnično veličino in med majhno, bežno vsakdanjostjo. Potem pa vprašanje o preganjanju! Nikakršnih persekucij, ne napadov na vest in krajevne običaje, ne na jezik, le suverenost države! je dejal govornik. Dobro! Ne pade nam na um, da bi jadikovali. Toda dejstva ostajajo, če se tudi pre-stano pozablja. Imeli smo lov na učitelje. Pričajo o tem polne strani ščuvanja po listih, in imeli smo progone in ječe. Čemu to tajiti? Ali bi ne bilo bolje priznati, da je bilo zgrešeno? To bi bila velika beseda, ki ne bi ostala brez odmeva, če bi se bila izgovorila pri oni otvoritveni slovesnosti. Učiteljstvo bi jo lažje razumelo kot pa grožnje, ki ponižujejo in žalijo. rvj*oA cck je z učite'^tvorn druže.brvo dostojno postopalo. Nato je prišel čas, ko je prevladalo prepričanje, da niti tega ni več treba. Pozabilo se je, kolikega pomena je, če človek lahko s ponosom reče: državljan sem! Kakor vidimo, poslanec Pisenti tega tudi danes še ne razume, zato pa padajo njegove besede na kamen in ne najdejo odmeva. A prav ta molk, ki je kronal poslančev govor, priča glasno, da poskus železne roke tudi med učiteljstvom ni obrodil uspehov. Samo duše je zagrenil, ker ni učiteljstvo nikaka brezlična gmota, ki bi jo moglo nasilje oblikovati. Upamo, vzlic vsemu, da niso nazori slavnostnega govornika na videmskem tečaju edino merodajni, kako je postopati s slovenskim učiteljstvom. Upamo, da vendar še kdo ve, da smo tudi mi državljani Italije in da moremo le kot taki spoznati njeno veličino. Na pragu školske godine Za par dana otvaraju se školske zgrade i sobe, kojc očiščene željno očekuju mladež i učiteljstvo. Željno to očekuju i roditelji, osvedočeni, da bez škol-ske pouke i bez učitelja teško če se moči njihova deca dočepati kruha u današnjoj svetskoj utakmici za njim, osobito u našoj novoj državi. Ali naše slav. roditelje i učitelje baš sada ko mora prituštu njihove grudi teške misli i olovna čuvstva. Ta kamo če moj mali i u koju školu? Moja mala ptičica ne pozna nego samo svoj materinji slav. jezik, a druge škole nema na raspolaganje do italijanske!? Pa ako mi i upišemo svoju zlatnu dečicu u tu nenarodnu školu, da li če što razumeti? šta naučiti? da li mi je ne če ta škola oteti meni, svojoj mamici?! Pa ako i polazi tu italijansku školu, šta če biti od mog sin-čiča? da li če moči kasnije iz te i takve škole za-radjivati svakidašnji krušac? Kako če biti odgodjen? Teške misli... A učitelji, po večini ni ne znadu još kamo če ga oblasti smestiti 1. oktobra. To če tek saznati pod konac septembra, a možda i prvih dana oktobra. Kamo ču? Kako ču odvesti svoje pokučtvo? Trošak, duševno i telesno uznemirenje, raznovesje, bol za svojim selom, za svojim ljudstvom i za jadnom škol-skom mladeži to sve ogorčuje život skoro sveg našeg učiteljstva, osobito privremenog. Rastati ču sc i otiti, a moji ljudi i moja deca plakače za mnom; a te narodove suze ganuti če i mene do suza... A moja obitelj? prijatelji? kumovi? Kamo ču s pče-linjakom i sa ono par kokoši? I to sve zmučuje dušu našem učitelju. Vrata škola se otvaraju, a slavenski učitelji i učiteljice vise medju nebom i zemljom. Nekoji uložiše molbu za definitivno nameštenje (da postanu redo-viti, ordinarij, a jesu možda na zadnjem mestu natečajne lestvice (Graduatoria), a nekoji su ispušteni čak; a opet više je molitelja na raspisanih učitelj, mesta. Sve ovo ogorčava, demoralizuje i poništava duše ovih naših kolega. Domalo počima redovita školska obuka, a naš učitelj ne zna na koju če školu, u koji razred, ne pozna još nove Gentilejeve školske reforme; ne zna za školske udžbenike. Ovako «slabe volje» i nepri-pravan doči če u školu. A kakav li je novi didakt. ravnatelj? Nova osoba. Kakova? Političar? Stran-čar? Bude li čovek i učitelj dušom, biče kako tako, poči če nekako, inače predvidjam samo teške dane. Ali ustrajaču; izdržačemo! Hočemo radi, kratka ne samo, no još večma da budemo medju svojimi! Pa iako ni;e moj narod čist i svet, ipak moj je. Nišam n,i ja svetac, pa se lepo razumijem s njime. Naša materinska reč mnogo šta znade izravnati i izgladiti. Samo da mi se dopusti s našom mladeži razumljivo majčinim govorom opčiti i ju poučavati! Ovako bili ipak imao nešto uspeha u školi. Putem materinjeg jezika postigava se mnogo i mnogo se njime posije u glavice i duše mladeži. Samo na temelju majčina govora mogu postiei svrhu obuke; samo u materin-skoj školi — osvedočen sam — može se poučavati i žeti uspehe; samo u toj školi može se provadjati Gentilejeva školska reforma. I još vele, da samo desetak od sto učitelja može ju svladati i u narodnoj školi. U torne smo osvedočeni; ali i u torne, da ni-jedan učitelj na nenarodnoj školi ne če nit može poučavati u duhu Gentilejeve reforme, a dašto ni imati ikakva unutarnjeg uspeha, da li same formalnosti. Na umne i moralne sposobnosti deteta mo-žemo uplivisati jedino živom, razumljivom majčinom besedom. A uspeh u školi nije za vredna učitelja isprazna reč. On je plačan, makar i loše; ali on če raditi u školi kao da je kraljevski nagradjen; on če revno- Nedemokratski režim Mi smo se učitelji, slavenski i italijanski, zauzi-mali za demokratsku školsku upravu. Vlada nas je pozivala na sedmice i konferencije, pa i na onu ze-maljsku u večnici trščanskog municipija, da sasluša mnenje i osnovnog učiteljstva glede svih administrativnih i školskih pitanja, pa da može uvesti u novim pokrajinama moderno uredjenje školstva... Danas vidimo da smo mi svi govorili glusima i da je bio potrošak za stotinu konferencije utaman učinjen. Došlo skoro sve protivno no željasmo i zahte-vasmo. Ni mi nijesmo bili sasma zadovoljni sa bivšim škol. večima: mesnim, kotarskim i zemaljskim, ali ipak su bila ta veča više — manje demokratske naravi, ako i ne posvema. U njima sc ipak čuo glas ljudstva i roditelja, osobito u selu mesnog škol. veča, gde je učitelj, član veča, večkrat vodio glavnu reč. Mi zato otrag 3—4 godine nismo bili proti svakom ukinuču škol. veča, nego ih samo usavršiti, raširiti, pa da ono kotarsko bude nekakav mali pučko-školski parlamenat. Gentilejeva reforma pokopala je sva veča, a time je zadala demokratizmu osetljiv udarac. U školstvu dakle več ne odlučuje «glas puka», nit se dapače vati za školu u školi i izvan nje krepošču svoje individualnosti i svojih uzgojnih načela. Vredan učitelj vršiče savesno svoje šol. dužnosti, jer je učitelj, potpun učitelj i prosvetiteli; jer je čovek čovečjih, socialnih čustava i nazora. Naš slav. učitelj hoče da radi, jer raditi mu je nabavna potreba; on želi raditi i hoče da vidi uspeh svoga rada. Zakon i država nek mu dozvole uspešno revnovati u školi i na kul-turnom polju. To je naša iskrena želja. Nama bo se ne svidja nešto raditi bezuspešno, bih radi službe i kruha. Ovo nas vredja, ponižuje, omalovažuje. Nismo rokodelci. Mi hočemo, da postignemo nekav glas u narodu uspešno revnujuči kao kulturni rad-nici. I kao takovi želimo steči si ugied i poštovanjc. Sve drugo se protivi našem slav. mentalitetu. Dolazi nam pred oči oni naši nastavnici, koji šilom sistema poučavaju na italijanskim školama, a osobito oni, koji poučavaju italijanski srpsko-hr-vatsku mladež. Oni prvi ne uživaju u svojoj službi, pošto ne mogu čitava sama sebe dati toj italijanskoj deci. Narav je velika sila. A što da rečemo o zadnjima? To su najbedniji stvorovi, mučenici i mučitelji ujedno. Govore i poučavaju, a znadu da nisu shvačeni i da uistinu ne poučavaju, a najmanjc uzgajaju... Ti italijansk-hrvatski učitelji sliče radniku, što lopa drvenim batom po železu. U svojoj nenarodnoj, nematerinskoj školi prosti su plačeni radnici. A to ih boli, ogorčuje, ponižuje. Smilujte itn sc vi bogovi. Postavite ih na pravo mesto! Biče vam prc-zahvalni oni sami, pa deca d roditelji! Gde si kulturo i ti čoveštvo?! Ko ima srca i može pomoči, nek oslobodi ove najmodernije robove sistema, službe i kruha! Mol:mo, prosimo to, upirujuči svoje mutne poglede u nebo i sunce, da im se dozvoli, da govore iz srca u srca! Škola počima. Otpočiti započimljcmo svoje sveto godišnje i dnevno poslanje. Drugovi i drugar ce vršite ga muževno, savesno i strpljivo! Širite i stva-rajte na temelju svetih načela vredne buduče ljude! Stvarajtc i širite raj i mir, što ga žudi i rabi silno današnje nesrečno, smučeno ljudstvo! Budite svagde i svegda samo apostoli i prosvetitelji. Blagoslov i sreča uzmanjkati ne če! Srclno, zdravo i veselo! Mičimo se, radimo, snujmo — pak če biti dobro i bolje! pita za glas naroda, koji ipak snaša sva školska bremena. Dolazi do toga ovom našom «modernom» škol. reformom, da dolaze medju ljudstvo učitelji koje ono ne želi; da mu sc zatvaraju škole, kojc želi, da mu se dižu i otvaraju opet škole, kojima se protivi. Dapače se i škol. zgrade grade bez znanja i odobrenja zanimanika; menjaju se i preinačuju imena i prezima dece bez znanja i privole roditelja itd. S tom nedemokratošču ode i svaka autono-mija, osopito ona opčinska. Opčine u škol. pitanjima nemadu nikakva utecaja. Doduše reči če se da školstvom upravljaju škol-nici, dakle stručno osoblje; no ovo samo u pedago-škom području, što je ipak, naglasujemo, lepi na-predak i pridobiče, prema čemu imademo u bližini škole i učitelja didakt. nadzornika, u selu polit, oblasti kotarskog nadzornika, a u Trstu za čitavu Julsku Krajinu naučnog nastojnika (provveditorc agli studi). Najviši istanca u pokrajini jest ovaj naučni nastojnik sa svojim zemaljskim škol. večem (Consiglio scol. regionale), koji bi morao biti školski naš parlamenat, inače kakov je sada, samo je ne-kakva maska tobož demokratizma. Več za to što su skoro svi njegovi članovi iz Trsta, več mnogo govori; a po njihovim zvanjima sudimo da su tu samo da budu nekakvi savetnici naučnom nastojniku; a bu-duč su svi samo doktori i lfavaliri, znamo kako če oni savetovati i služiti školstvu. Ali, kako se mo-gosmo uveriti, vrlo malo oni utiču u poslove škclslva. Biče ipak dobro da podamo imena članova pokr. škol. veča u Trstu. Dr. In. Chersich (predsednik pulskog zcm. odbora), prof. Ot. Gcntile (Licej, Trst), Dr. Ant. Talcich (lečnik, Trst), Erm. Fragiacomo (Trst), prof. Dr. Comisi (Gorica), Dr. Ant. Petronio (Trst). Predsednik Reina (Trst), koji zapravo imade Nova institucija didaktičkih ravnatelja Mnenja smo kazačemo odmah — da kreacija ovih pedagoških ravnatelja nije loša. Doduše u staroj Hrvatskoj (u doba Austrije) imali su osnovni učitelji i škole za neposredno, najbliže nadzorstvo t. zv. mesne nadzornike, proti kojima je pučko učiteljstvo dizalo kuku i motiku i to pravom, pošto su ovi bili ponajveč nestručnjaci: trgovčiči, oveči po-sednici, krčmari, a u boljem slučaju svečenici. Uči-čiteljstvo je bilo njima predano na milost i nemilost, te je uprav stradalo, a največ moralno, pod njihovim tiranskim postupkom. Svaku zamerku sasma osobnog ili privatnog značaja platio je učitelj svojim premeštajem i ropstvom. Razlog lomu bio je ne samo nestručnost mesnih nadzornika, nego i to što to nisu bili u največ slučaju vredni ljudi, nisu bili pošte-njaci, nego sebičnjaci i osobe, kojima nije bilo stalo do prosvete, a konačno i za to, što su svojim položajem stajali preblizu školi i pučkom učitelju. A u kuči i u susedstvu dodje prehitro i lažno do ne-suglasica. A kod običnih, domačih ljudi privatne trice prelaze obično domači prag da zagospodare u uredu. Pa se dešavalo prečesto, da je mesni nadzornik mrkim okom gledao učitelja radi «sused-stva» i ličnih prilika, radšta ga ganjao i šikanovao. To bilo sad spominjalo. Ovo spominjemo naumice da označimo položaj službeni i privatni naših sadašnjih novih didakt. ravnatelja napram osnovnom školstvu i učiteljstvu. Bojimo sc več sada, da če biti oni preblizu ovima, te da ne bude učiteljstvo trpelo zbog ovc neposredne bližine svojcg didakt. ravnatelja, t. j. radi osobnosti, te obitcljskih i lokalnih odnošaja, koji ne bismo radi da vode «kancclariju» didakt. ravnatelja. Na ovo več sada pravodobno upozorujemo naše nove prve i neposredne «nadzornike», koji če biti nama simpatični, budu li oni savesno i čisto učiteljskim, uzgojnim i školskim kriterijem obavljali svoju lepu službu, kojoj se mi učitelji ne protivimo. Jer institucija didakt. ravnatelja pružila je nadzor Učni načrti in didaktični predpisi (Nadaljevanje). B. Iz drugih ved. 1. Ponavljanje in poglobljenje pojmov iz prejšnjih razredov. (Poseben ozir na poznanje ure). 2. Človekovi čuti. 3. Živila. (Imenovanje; obrti v zvezi z živili). 4. Atmosferični pojavi (oblaki, dež, sneg, led, slana, rosa itd. z ozirom na poljedelstvo in v zvezi z osnovnimi poskusi). 5. Osnovne vrste živali; čitanje iz živalskega življenja. sa svojim činovništvom na provedoratu (nastojni-štvu) čitavo školstvo sam u rukama. — Dužnost nam je opet naglasiti, da je tu namešteno više učitelja, čak i učiteljica, što biležimo s odobravanjem. Da bude «Dolce in fondo» reči čemo, da sva nad-zornička i školska uprava nalazi se sasma u rukama Italijana, koji ne poznadu slov. jezika, što napokom nije ili ne če biti potrebno, kad ono po zakonu, moraju u par godina izginuti sve slav. škole Krajine; je li?! Ono par slovenskih didakt. ravnatelja ništa ne menja na stvari. učiteljstva u ruke učitelja-stručnjaka. Princip je daklc valjan: pučku školu nek nadziru pučki učitelji; učitelja ne sude i ocenjuju njegovi zvaničnici, školnici. Tomu principu je Gentilejeva školska reforma udovoljila, pak prema njoj su i školski nadzornici uzeti iz redova osnovnog učiteljstva. Time mi mnogo postigosmo, pak nam je to u čast. Ali dužnost nam je učiteljska, da upozorimo sve svoje kolege na službenim nadzorničkim mestima, da budu na svomc mestu, pa da na potpuno zadovoljstvo učiteljstva vrje svoje dužnosti. Oni valja da pokažu svojim stručnim radom, znanjem i praksom, da su u potpunoj meri zavredili svoj novi položaj, i to napram doli i gori, napram učiteljima i napram vi-šim oblastima, koje dašto moraju posmatrati didakt. ravnatelje samo kao školske osobe. Hočemo reči: u nameštanju ovih te škol. nadzornika morali su škol. vlasti voditi samo školski obziri prema onoj: «l'onore al merito.» Mi sada ne čemo raspredati o tomu, da li su bili svi didakt. ravnatelji (i škol. nadzornici) namešteni radi njihove učiteljske spreme i sposobnosti. To če nam pokazati skora budučnost; i o drugima imamo svoje mnenje na temelju rada njihova. Jedno samo čemo reči: Živemo u doba eminentno politično-strančarskog značaja, u koje doba sve se vrši pod tom olovnom kopom, pak nažalost po koji naš «šef» ima da zahvali svoju «karijeru» toj našoj strančarskoj dobi i sistemu, koji ne vidi drugo nego stranačku boju. A mi, slavenski učitelji, smo zato, a moralo bi biti istog mnenja i italijansko učiteljstvo, da se dele službe i službena mesta po stručnoj spremi i marnosti, te prema učiteljskim sklonostima. Pošto samo ovakovi pozvani su na stolice školskih nadzornika i didaktičkih ravnatelja. Svaki drugi postupak osudjujemo osvedočeni, da nesposobni strančari kadri su poniziti, obesčastiti svoja kulturna službena mesta, te kompromitovati sebe, učiteljstvo te svoj novi položaj. Stoji do poštenja, nepartaičnosti, sposobnosti i takta didakt. ravnatelja, da li če oni ili ne čc udo-voljiti nadama osnovnog učiteljstva, koje od njih mnogo očekuje. 6. Male rastline. (Opazovanja in poskušnje o življenju rastlin). 7. Rudnine. (Splošni znaki, podrobnejše o kaki rudi, ki sc bolj rabi v krajnih obrtih). Citati je splošne predpise za pouk higijene, ki so na koncu načrta za prirodoznanstvo in prirodoslovje za četrti in višje razrede. VI. - ZEMLJEPIS Tretji osnovni razred. 1. Orientiranje. 2. Bivališče. Osnovni pojmi za krajepisno pred-očevanje; razumevanje teh na zemljevidu. 3. Osnovni pojmi iz fizikalnega zemljepisa. Pouk o tleh, (o priliki šolskih sprehodov). Temu slede kratke pismene vaje, da se ugotove napravljena opazovanja. 4. Postavljanje imen ulic, trgov, glavnih stavb in podjetij na splošen zemljevid, ki ga učitelj nariše na tablo istočasno z učenci. 5. Podrobnosti o občini in nje okolici. 6. Kratki, živi in jasni pojmi o upravi. (Ital. država; upravna delitev; glavni javni uradi; društva in mestne ustanove). 7. Kratke zgodovinske opazke o občini, v kateri je šola, in najbolj znani možje iz njene zgodovine. Četrti razred, 1. Ponavljanje snovi 3. razreda, s posebnim ozirom na pojme iz fizikalnega zemljepisa in uporaba teh za pojašnjevanje zemljevida. 2. Vaje v orientiranju in čitanju na zemljevidu (kot priprava za šolske sprehode). 3. Fizikalni in politični zemljepis Italije. 4. Tuje dežele: splošni pojmi in čitanje o zemljepisni, politični, upravni, kmetijski, obrtni, gospodarici sestavi, ter pogoji delavnega trga dežel, v katere se začasno ali trajno izseljujejo iz našega ozemlja. Peti razred. 1. Ponavljanje in poglabljanje snovi iz prejšnjega razreda. 2. Osnovni pojmi in čtivo iz splošnega zemljepisja. 3. Fizikalni in politični zemljepis Evrope. 4. Ostali kontinenti, 5. Lahke vaje v načrtavanju zemljevidov v ponavljanje vsega učnega načrta osnovnih šol. Razredi nad petim. 1. Razno zemljepisno čtivo. 2. Notice o delovnem trgu v deželah, ki najbolj zanimajo naše ozemlje. O sestavljenih besedah Sestavil Ivan Matelič. (Nadaljevanje.) Drugi način zgornjih nazivanj bi bil ta le: Če pridem k Devetaku, Modrijanu, Miklaviču, Kranjcu, sem pri Devetaku, pri Modrijanu, pri Miklaviču, pri Kranjcu in ker sem šel v hotel ali v gostilno, sem v hotelu pri Devetaku, v hotelu pri Modrijanu, v gostilni pri Miklaviču, v gostilni pri Kranjcu. Zato se morajo imenovati hoteli ali gostilne, ki imajo ime po osebnem imenu, tako: hotel pri Devetaku ali Devetakov hotel ali hotel Josipa Devetaka; hotel pri Modrijanu ali Modrijanov hotel; kavarna pri Prešernu ali Prešernova kavarna; gostilna pri Kranjcu. — Še iz dobrih starih časov imamo pravilna nazivanja: hotel pri Slonu, gostilna pri Petelinčku, hotel pri Zlatem jelenu, krčma pri Zadnjem grošu itd. Priredni samostalniški prilastek nam sme v teh nazivanjih rabiti le, če je krajevno ime: hotel Balkan, hotel Evropa, hotel Triglav, hotel Črna prst. Bil sem v hotelu Balkanu, v hotelu Evropi, v hotelu Triglavu, v hotele Črni prsti. Dalje pojmovna, posebno tuja imena: hotel Union, kavarna Central; v hotelu Unionu, v kavarni Centralu. Seveda bi se glasilo lepše Centralna kavarna. Prav tak primer kot hotel Devetak je: dvorana Coronini palače Filippini, Glasiti se mora: Coronini-jeva dvorana Filippinijeve palače in še lepše: Coroninijeva dvorana v Filippinijevi palači. Včasih postavljajo ime v narekovaj, na pr, telovadno društvo «Sokol». Najbrže se jim zdi način vsega imenovanja čuden in mislijo, da z narekova- VII. - ZGODOVINA Tretji razred. (Kjer še ne obstoji 4. razred). Urejeno pripovedovanje iz italijanske zgodovine od L 1848. do 1918. in čitanje najbolj značilnih listin (razglasov, pisem, spominov mučenikov, dnevni redi vojskovodij). Poročila o zmagi, tako vojske kot mornarice, s katerimi se sklene osvobodilna vojna 1915—1918, se pritrde v vsakem razredu, začenši s tretjim. Četrti razred. 1. Začetki človeške civilizacije ter ogled pomnikov najstarejše kulture, 2 Grški junaki. (Kratko čtivo; pripovedovanje iz iz grškega bajeslovja; ogledovanje helenskih umetnostnih del). 3. Rimljanski junaki, (Lekcije, čtivo in ogledovanje pomnikov starega Rima, posebno onih, ki so v tem ozemlju). Peti razred. 1. Osebnosti iz italijanske zgodovine v dobi tujega nadvladja, s posebnim ozirom na zgodovino ožjega ozemlja. 3. Velika znanstvena odkritja Italijanov. 4. Zgodovinski podatki o Italiji v devetnajstem stoletju. fc.i £ ;; j j.; 5. Vojska in mornarica Italije. 6. Zgodovina svetovne vojne in čitanje o najslavnejših osebah in dejanjih, o skupnih ali osebnih akcijah. 7. Velika javna dela v Italiji po zedinjenju; pogoji dela in bogastva tudi v razmerju z drugimi deželami. (Dalje.) jem to čudnost nekoliko ublažijo; a sploh ostane spak, naj ima ušesa ali ne. Še dandanes se mnogokrat slišijo in čitajo podobni primeri: Bil sem pri Francu Stres, dal sem Ivanu Tavčar. Če bi izpustili krstno ime bi se moralo na tak način glasiti: Bil sem pri Stres, dal sem Tavčar. Priimek je prav tako pregibna beseda kot krstno ime, zato morata stati oba v istem sklonu. Saj krstno ime ni nič drugega kot pristavek. Zato: Bil sem pri Francu Stresu, dal sem Ivanu Tavčarju. Stavbna zadruga Miren-Sovodnje je prav tak primer kot železnica Ljubljana-Kamnik. Če bi bila ta zadruga v kakem kraju samo za tisti kraj, bi se imenovala stavbna zadruga v Mirnu in ne stavbna zadruga Miren. Ena stavbna zadruga pa ne more biti v dveh krajih, zato je ne moremo imenovati stavbna zadruga v Mirnu in Sovodnjem, lahko pa je ustanovljena za dva kraja in jo moramo tedaj imenovati stavbna zadruga za Miren in Sovodnje. — Krasota nerodnega prevoda je: poštno avtomobilsko podjetje Sv, Lucija-Kobarid A. Devetak dediči. Glasiti bi se moralo: poštno avtomobilsko podjetje od Sv. Lucije do Kobarida dedičev A. Devetaka. 4. Po llešičevem je težko sklanjati mesto Ljubljana, vas Krn in podobne sestave, kjer sta samostalnika različnega spola. A sklanjati se morata, ker sta pregibna. Kdor si tega ne upa, naj se le pridno vadi, da doseže takih duševnih zmožnosti in da se mu živci privadijo na to. Komur se zdi to trdo in nerodno, mu mora biti trdo in nerodno tudi sklanjanje pridevnika in samostalnika v eni sapi, kot na pr. lepega moža, ali pa Leva Nikolajeviča Tolstega ali Fjodoru Mihajiloviču Dostojevskemu, ali pa celo z Luko Svetcem Podgorskim, kjer so kar trije načini. — Pristavki, ki opredeljujejo imena, so mnogokrat potrebni. Tako opredeljevanje je potrebno posebno tedaj, če imenuje ime dva različna pojma, kot so: vas Km, gora Krn; vas Soča, reka Soča; društvo Edinost, list Edinost. — Kdor vzdihuje pri navedenih primerih, kako se bo še le potil pri naslednjih, kjer je ime množinski samostalnik: vas Deskle in vas Banjšice; vasi Deskel in vasi Banjšic nisem mogel najti; šel sem proti vasi Desklam in proti vasi Banj-šicam; v vasi Desklah in v vasi Banjšicah; pod vasjo Desklami in za vasjo Banjšicami; ali pa pri Anhovem, ki je posamostalnjeni pridevnik: vas Anhovo; vasi Anhovega nisem mogel najti; proti vasi Anhovemu; v vasi Anhovem; nad vasjo Anhovim. 5. Kot ne govorimo šola Tolmin, učiteljišče Tolmin, tako ne smemo govoriti pošta Tolmin, kakor se piše mnogokrat pri naslovih, čeprav je to pojmovna označba. Kot govorimo šola v Tolminu ali tolminska šola, učiteljišče v Tolminu ali tolminsko učiteljišče, tako moramo govoriti pošta v Tolminu ali tolminska pošta. (Naslovi morajo biti pregledani). Zato je najboljše, da pišemo pri naslavljanju le najpotrebnejše in vse v imenovalniku, s čimer vse potrebne navedbe le naznačujejo. Kar so ulice v mestih, to so vasi na deželi, ki spadajo v poštno okrožje. Zato bomo pisali take naslove najkrajše tako: Gospod Anton Kuk. Žabče, 6. Tolmin. Občina Tolmin je prav tako napačno kot dežela Gorica, ker Tolmin ni občina, ampak trg, kot ni Gorica dežela, ampak mesto. Kot govorimo Goriška dežela, tako naj se glasi tolminska občina. (Drugače je pri nazivanju: republika Francija, kraljestvo Italija, ker je Francija res republika in Italija res kraljestvo.) Vse občine se morajo imenovati s prilastkom, ki je pridevnik iz lastnega imena: tolminska občina, kobariška občina, cerkljanska občina. Zato je dvakrat napačen sledeči primer: Župani občin Deskle, Banjšice, Ajba, Kal, Anhovo in komisar občine Ročinj. Prvič so po mnenju onega poročevalca vsa ta lastna imena nepregibna. Sklanjati bi jih bil moral tako: Župani občin Deskel, Banjšic, Ajbe, Kala, Anhovega in komisar občine Ročinja. Drugič bi bil moral nazvati te občine, kot je omenjeno zgoraj: Župani deskelske, banjške, ajbske, kalske in anhovske občine ter komisar ročinjske občine. Neštetokrat se čita: Vesele praznike želi družina Stres. Za vse usluge se zahvaljuje družina Kragelj. Družina Stres je prav tako logična zveza kot hiša Stres ali kot narod Slovenec. Kmalu bomo govorili: Po cesti jo maha vsa družina Stres. Obiskala nas je družina Stres. Kako pa naj se izražam tu: Stanujem FELJTON Oton Župančič in ,,Veronika Deseniška“ Ko je meseca oktobra 1918. šinil plamen revolucije, je Oton Župančič v «Ljubljanskem Zvonu» objavil pesem «Naša beseda*. Kritika jo je imenovala fugo in je pri tem imela v mislih dognanost in stvaritelja te forme v muziki, skladatelja J. S. Bacha, ki stoji v zgodovini glasbe kakor absoluten tempelj veličastne ubranosti. «Naša beseda* je bila posvečena preporodu slovenskega gledališča v Ljubljani. Župančič je bil tej ustanovi že pred svetovno vojno dramaturg. Po prevratu ga je na to mesto posadila država. Tesni stiki med njegovimi duševnimi impulzi in službo so so kmalu nato prišli na dan v prevodih Shakespca-rejevih dram, katerih je pesnik poslovenil več zaporedoma. Iz prejšnjih časov smo imeli iz njegovega peresa dve knjižici: Julija Cezarja in Beneškega pri družini Stres, ali: pri družini Stresu? Oba načina sta nemogoča, ker je zveza nelogična. Družine nimajo imen, kot jih nimajo narodi. Kakor zveni: V prejšnjem stoletju je zelo napredoval narod Slovenec, tako zveni družina Stres. Kot govorimo slovenski narod, Stresova hiša, tako moramo govoriti Stresova družina. Torej: Vesele praznike želi Stresova družina. Za vse usluge se zahvaljuje Kragljeva družina. Po cesti jo maha vsa Stresova družina. Obiskala nas je Stresova družina. Stanujem pri Stresovi družini. (Še druge primere si poišči od do dne v Edinosti in v drugih časnikih, posebno v oglasih.) 6. Sklanjati se ne dajo priimki, kadar nam rabijo za ženske osebe. Vsi priimki so moškega spola, iz preprostega vzroka, ker so dobili piiimke, ki se ohranjajo in podedujejo, mežje in jih žene sprejemajo od njih. Zato so sc vedno prirejali priimki za ženske s posebnimi priponami za ženski spol. V našem jeziku je nekaj nemogočega in nelogičnega: Vida Jeraj, Marica Stepančič, Pavlina Pajek, Ana Miklavič, Nada Štoka. Ženske osebe ne morem imenovati z imenom, ki je moškega spola. Ta nelogičnost se pokaže še jasneje pri skl-nji, ker se ime moškega spola ne da sklanjati za ženski spol in zato rabijo taki priimki kot nepregibne besede. Samostalniki pa so pri nas pregibni. Veliko hudo je: Vide Jeraj nisem srečal; dal sem Vidi Jeraj; šel sem z Vido Jeraj; še hujše pa: Jeraj nisem videl; dal sem Jeraj; bil sem pri Jeraj; šel sem z Jeraj. Ne, tako ne moremo, tako ne smemo! Žena in hčere so moževa last, kot je priimek njegov. Zato vprašamo vedno, čigava Vida, Marica, Pavlina, Ana, Nada? naj bo žena ali hči. Vida Jerajeva, Marica Stcpančičeva, Pavlina Pajkova, Ana Miklavičeva, Nada Štokova. — Ženi izkazujemo njeno matronstvo tedaj, če jo nazivljemo le s priimkom: Jerajka, Stepančičevka, Pivkovka, Miklavičevka, Štokovka, Devetakca, kot imamo na-zivanja gospodinj po hišnih priimkih, kamor ni še segel vpliv tujih jezikov: Podseljan, Podseljanka, Kranjec, Kranjčevka; Bric, Bričevka; Žgan, Žga-novka: Kroc, Kroca ali Kročevka Itd. 7. Končno imamo sestavljenko Dom in svet, ki sestoji iz dveh samostalnikov, ki sta vezana z veznikom in. Pri sklanji sc morata sklanjati oba samostalnika: Finžgar objavlja svoje spise v Domu in svetu (ne: v Dom in svetu). Beseda Dom je tu samostojna in ker je pregibna, se mora pregibati. (Dalje). trgovca, dočim je Ivan Cankar priredil Romea in Julijo ter Hamleta. Zdaj smo dobili še: Komedijo zmešnjav, Macbetha, Sen kresne noči, Othella. To shakespearovanje ni ostalo brez vidnih vplivov na Župančičevo izvirno tvorbo; zadnja trojica Župančičevih natisnjenih pesmi (Kapitan Božo, S Primorja, Na molu) neizpodbitno priča, kako je veliki Britanec prevzel duha njegovega vzornega prevajalca v slovenščino. Kmalu nato so se pojavili zarodki Župančičeve izvirne dramatike. ^Ljubljanski Zvon* je v prvi številki leta 1922. prinesel odlomek iz "Nenapisane komedije*, bržčas res nenapisanega dela, v katerem je avtor preizkusil svoje moči. Ta fragment je že jasno nakazal smer, v kateri se je Zupančič pozneje razvil. Prvi rezultat dosedanjega Župančičevega dramatičnega naprezanja pa predstavlja šele "Veronika Deseniška*, tragedija v petih dejanjih, katero je pesnik ustvarjal med spomladjo in zimo 1. 1923/24. Sedaj je delo dotiskano in leži pred nami v knjigi. Župančičevo zmitr.anje za dramatiko sega prilično daleč nazaj. Prvi javen poskus v dramatični obliki datira iz leta 1904. («Ljub. Zvon®: Noč na verne duše). Toda kakor da se je takrat čutil šibek, je pesnik takoj izpregel iz tega jarma. Posvetil se je popolnoma liriki, kjer je našel svoje zmagovito torišče. Dvignil je doraščajočo mladino iz zaprašene vsakdanjosti s knjigo «Cez plan» in se zatopil v «Samogovore», kjer je nanizal svoje filozofske nazore v pestri izbiri od «Moža na hribu® do «Dume». Po «Samogovorih» nastane v Župančičevem ustvarjanju kratka pavza, nato sledi (v «Lj. Zvonu® 1. 1911.) pesem «Revija», ki molči o dramatiki, dasi vsebinsko in oblikovano ne more zatajiti očetovstva Kettejevih «Novih akordov®. Potem se začne pesnikovo približevanje metafiziki, ki je doseglo vrhunec mimo Upanišad («Ciciban»: Naše luči) v «Slapu», «Mcse-čini® itd. («V zarje Vidove®). Med vojno se je spočel «Tuji mož®, stvar, ki tvori nekak prehod iz pesništva v dramatično obliko. «Na molu® (1921.) priča, da se je vir čiste lirike v pesniku izsušil in da se njegov razvoj giblje v novem pravcu. Župančič se je srečal s Shakespearjem. Nekaj let je rasel Župančič sploh samo ob prevodih. Predno se je lotil originalne dramatične snovi, pa se mu je zdelo potrebno pomladiti se v Rostandu. Presadil je na slovenski jezik «Cyrana de Bergerac®, romantično junaško komedijo, s katero je Rostand pogodil bistvo francoskega duha ter si na ta način pridobil svetovno slavo. Za Župančičevega poznavalca je prevod tega dela zanimiv posebno radi tega, ker pride do zaključka, da je čutil pesnik potrebo elastične razgibanosti v sočnem prevodu predno se je lotil izvirne tragedije. Hotel je nekoliko zabrisati vplive suhe shakespearske anglcsaščine ter se po-žlahtneti s francosko duhovnostjo in prožnostjo. Ko je to kopelj prestal, se je vrgel na c Veroniko De-seniško®. Fabula Veronike je pri nas že obdelana od slovenskih romantikov. Josip Jurčič je nanjo napisal traged jo. Zadnje prizore je narekoval leže na smrtni postelji. Razume se, da je Jurčičeva '(Veronika De-seniška® drugače koncepirana. Nastala je pač v drugem času, v drugačnih okoliščinah. Končana je bila sploh zato, da ni ostala v kosih. Jurčiču je služilo Veronikino «čarovništvo» za izhodišče dela, Župančič je uporabil ta moment samo kot postranski efekt. Glavna junakinja njegove tragedije je razvita drugače kaker Jurčičev lik: od znotraj navzven, torej psihološko. Jurčičevi sodniki obsodijo Veroniko radi «čarovnije», ki je prepovedana. Župančičeva Veronika pade kot žrtev ljubezni do Friderika. Župančič je pojmoval svojo junakinjo kot simbol absolutne lepote, katero more doseči samo ženska natura. Samogoltnost rodbinskih tradicij grofa Hermana Celjskega, očeta njenega moža Friderika, je samo zunanji okvir Veronikine smrti. Glavni ženski Koncert Zvezinega zbora v Heipeljah-Kozini je dobro uspel, vzlic nedostatku, da ni bilo primernega prostora. Zahvala za to gre društvoma «Vencu» in Zvezdi®, ki sta koncert otvorili z Nedvedovo «Se-renado® in ki sla dali učiteljstvu vso svojo pomoč. Zbor je pel pred številnim ljudstvom s posebnim zadoščenjem, ker je naše! toliko zanimanja in lazu-mevanja. Bil je to pravi ljudski koncert, dasi so sc pele naše najnovejše skladbe. Tolmin in Herpelje-Kozina pričata, da ima tudi resen artistični zbor hvaležno polje popularizirati glasbeno umetnost z ljudskimi koncerti, kar se je omenjalo že ob rojstvu Zvezinega zbora ter se je zdaj, početkom tretjega leta njegovega obstoja pričelo tudi izvajati. Stroški pevske vaje so se krili z dohodkom koncerta. figuri v tej tragediji sta Veronika in Jelisava Fran-kopanka, prva žena Friderika Celjskega; glavna moška figura je Friderik, oziroma njegov oče Herman. Najmočnejši vtis med vsemi pa napravlja pomožna oseba vse tragedije Žid Bonaventura. Drama, ta najdovršenejša pesniška oblika, zahteva cd svojega stvaritelja popolno mojstrstvo. Kdor ji ni kos, omaga že pod prvimi njenimi zahtevami. Zahteva vseh zahtev pa je tu ena: celotnost. Fragmenti se lahko pišejo za poskuse, v drami so odveč in ji jemljejo vrednost. Drama je tisti umotvor, ki sc do najtanjših potez približuje verjetnosti in doseže zadnjo možnost resničnosti. Umetničenja ne prenese. Je pač odlitek iz brcna in ne vaja s krhko ilovico Potrebni so ji dobri, preizkušeni, da, izvrstni detajli, toda še potrebnejši ji je vtis enotnosti, nerazvrženosti, Drama je kompozicija, ki ne prenese nobene sile, ki izključuje vsak zopernaturni lik: vse mora biti pri njej v pravilnem razmerju, mora služiti samo osrednji kupoli, kjer sc zlijejo linije druga v drugo. Le v tem slučaju je drama res drama. Zupančičeva tragedija ne odgovarja zahtevam tega ideala. Sestavljena je iz mnogih drobcev, katerim posamič ne gre odrekati lepote in gotove pravilnosti; toda za celoto kol tako to še ne zadostuje. S pesniškega stališča treba reči: v «Veroniki Dese-niški® je premalo lirike; z dramatičnega: v njej je premalo dramatike. Za dobro pesnitev je premrtva, ne dostaja ji ognjevitosti, zanosa in žara. Njen patos je plemenit (schillerjanski), preveč besedniški, premalo dejanski. Od njenih oseb je krepak in samp-roden samo en edin, Žid Bonaventura. Prva polovica drugega dejanja zamika bravca. V tretjem dejanju je zanimiva scena s križem. Tu je tudi sicer težišče dela, V četrtem aktu se človek zdrami šele ob nastopu grofa Hermana Celjskega. Vse drugo pa je premalo razgibano in služi preveč besedi in premalo dejanju. Zupančič se ves čas rešuje tenčic iz «Vidovih zarij® — na račun dramatike. Zanimivejša je «Veronika Deseniška® v jezikovnem oziru. Zupančič uporablja v njej svoja oderska izkustva in piše in tiska dramo v soglasju s princip! fonetične slovenščine. «Solnce» je pri njeni prišlo ob svoj «1» in se je skrčilo v «sonce». Podobne jezikovne korekture zasledimo posebno pri črkovnih skupinah nj, kjer j običajno izpade. Toda končno tudi to ni izrecni novuin «Vcronike Deseniške*. Pesnik je uvedel la svoja pravila v življenje že v prevodu »Cj rana de Bergarac®. Summa summarum: «Vcronika Deseniška® ni rešila problema slovenske tragedije, kakor sc je pričakovalo in obetalo. Ona ga je samo nakazala. Zato je edino prav, če se odmeri «Veroniki Deseniški® mesto med tragedijami v slovenskem jeziku. Stano Kosovel. Članom Zvezinega zbora. Če bo le mogoče, sc še v oktobru skliče pevska vaja. Vežbati je doma: • Lan®, «Z!ato v Blatni vasi® (Lajovic) ter «Vijola» (Adamič) in «Trpeča srca® (Kogoj). Kdor nima teh dveh poslednjih skladb, naj se obrne na tov. Mirka Logarja na Opčinah. * «La Scuola al Ccnfinc». Izšel je 15. (septembrski) zvezek, ki prinaša poročilo o reviziji učnih knjig, o natečaju, imenik nekaterih premeščenih učiteljev ter okrožnice proveditorata. Kr. proveditor sprejema učiteljstvo le ob četrtkih od 10.—12. ure. Naši grobovi V spomin Tonetu Mučiču Malo jih je, ki so tc poznali osebno, šc manj pa je onih, ki so poznali tvojo dušo. Gledali so me tovariši, ko sem jim pripovedoval o tvojem značaju, češ, kako to, saj ga komaj po imenu poznamo! So ljudje, ki žive med nami, o katerih se navadno reče: dober značaj je, svojo službo opravlja vestno in odpravljeno je. Le ožji krog čuti neko nadmoč teh navidezno vsakdanjih ljudi. Ni jih videti v javnosti, še manj slišati in če bi jih po tem sodili, bi jih obsodili. Njihov značaj, prirojen talent, združen s pridnostjo, jih usposablja, da bi stali v ospredju, da bi vodili, vendar jim prirojena sramežljivost, podcenjevanje sebe brani, da bi stopili pred maso. Ne pa tako v svoji bližji okolici: tu pokažejo vse svoje zmožnosti. Tu je njihov značaj, ki vodi, njihova volja, opora za šibkejše. Prijatelji jih ljubijo, zaupajo jim, skušajo jih doseči, postajajo dobri, njim enaki. Nevede zbirajo okrog sebe krog, kj postane močan kamen v stavbi organizacije. Takih narav je več, vsled tega več krogov, ki sestavljajo trdno organizacijo. Nikjer se ne čitajo njih imena, vendar na skupnosti se pozna, da so tu. Niti sami ne vedo, koliko so vredni družbi. Taka narava si bil ti, Tone. Nisi veliko govoril. Govorilo je pa tvoje delo. Tvoja pridnost nam je bila za zgled. Kot deček si rekel: «Sedaj se gremo učit», ko si videl, da je dovolj igranja. Kot mladenič, vrnivši se z vojne v porušen dom, si prijel za lopato, koso, šel ši v dnino, da si preživel sebe, pomagal svojim. Šempetrski kmet s spoštovanjem in hvaležnostjo izgovarja tvoje ime. Saj si bil med onimi redkimi povojnimi ljudmi, da nisi zahteval plačila od kmeta, delavca, ki te je prosil za svet ali pomoč. Učiteljstva nam je manjkalo takrat. Rajni Koršič je spoznal v tebi vrline, ki naj bi jih imel vsak učitelj. Svetoval ti je v naše vrste in šel si z drugimi naš križev pot. Kamor bi se obrnil, povsod bi bil koristen, a v učiteljskem stanu je prišel tvoj značaj bolj do veljave nego bi prišel kje drugje. Učitelj otrokom, prijatelj staršem, vesten v službi, iskren tovariš v organizaciji — to si bil ti kot učitelj. Črni dnevi našega stanu te niso našli nepripravljenega. Ni tc uklonil strah, niso te uklonile ugodnosti, ki so se ti obetale, ako bi postal sebi nezvest. Cepali so drugi, katerih imena so bila bolj znana nego tvoje. Tvoj zgled je dajal moči malodušnim, ker zavedali so se, da kar ti zagovarjaš, je in mora biti dobro. Nam, ki smo te bolje poznali, ni tvoje ime manj vredno od onih, katerim je narava dala tudi samozavesti in neustrašenosti, da nas vodijo po tej trnjevi poti, kajti tvoj zgled nas jc dvigal. Dal si svoje mlado življenje šoli, kajti naporna služba ti je vcepila kal morilke, ki navadno pobira najpridnejše. Kakor ti je bilo življenje skromno, taka ti je bila smrt. Zdi se, da si nalašč šel umirat v tujino, da ne bo hrupa. Res ni bilo hrupa, kajti v preveliki žalosti smo onemeli, nismo mogli, nismo si hoteli priznati, da je bridka vest iz Zagreba resnična. Manjkaš doma v družini, manjkaš domači vasi, a nič manj te ne pogrešamo mi, tvoji Za Koršičev spomenik! Rok prispevanja, ki jc bil določen do 20. t. m., sc podaljša do 31. oktobra t. 1. Do 25. septembra (t. m.) sem prejel prispevke tovarišev in tovarišic: Škarabot Pavla 20 L, Šuligoj Avgust 20 L, Rejec Katica 20 I., Velišček Ivan 25 L, Velišček Marija 25 L, Sket Ivanka 20 L, Makovec Ivan 20 L, Lenardič Pero 20 L, Budinja Franc 20 L, Železnik Elvira 50 L, Borjančič Emil 20 L, Daneu Danilo 20 L, Felicc Mosetig 15 L, Medvcž Anton prijatelji-tovariši. Ni tc več med nami, ne bomo več gledali tvoje visoke postave, tvojih zvestih oči. A pustil si nam vero v prijateljstvo, vero v značaj. Ta tvoja zapuščina nas ho dvigala in spomin na te bo trajno lep. Počivaj mirno v daljnem Zagrebu! K. f Fran Frankovič Umro je u svojem rednom selu Drenovi kod Reke 26. prošl. julija u 75.oj godini života vele vredni ovaj profesor, bolje rečeno učitelj i odgojitclj onog stari-jeg dela hrvat. učiteljstva što je učilo u Kopru. Ako je šta dobra i plemenita i narodna odnio hrvat. učitelj sa ovog znamenitog «trojezičnog» učiteljišta, što jc bila slika pok. Austrije, to je primio od ovog neza-boravnog pokojnika, ko ji je bio inače ocem i maj-kom nas stari jih hrv. učitelja, što se raštrkosmo Sirom nevoljne Istre da vršimo ono poslanstvo, za koje nas je oduševio pokojni prof. Fran Frankovič, ko ji je bio nama uzorom rodoljuba i čoveka. Veči no profesor bio je plemeniti pokojnik kao pedagog i uzgajatelj. Za njegova sata odmorismo se. Kad sc namučismo teškim predmetima, što nam se preda-voše na nemačkome jeziku; iza sata muka duševnih, dodjosmo na Frankovičev sat hrvatskoga jezika kao izmučeni potnik u zimsko snežno i burno doba u topli domak okrepe, duševne i telesne. Govorio je tiho i mirno, ali svaka reč izašla mu iz srca . . . u naša mlada srca. I to srce naše što bijaše njegovo, donesosmo med svoj narod u Islru. Nije nas doduše prof. Frankovič mnogo poučio u slovnici, ali nas naprotiv mnogošta drugo jnaučio. jšto