1107 Deset pesmi Jaša Zlobec ZADRGETAL v tisti sobi temni zamračeni sem stal JE VEČER in se gledal DO BOLEČINE kako mi veke drhtijo hočejo pasti čez oči kako se mi komolci lomijo v ostre pentlje kosti noge poplesavajo na mestu kot bi hotele tla prebiti se v zemljo pogrezniti pa tak lep poletni večer je bil da bi človek ves svet poljubil VOZEL topli veter je zavel topli veter z zahoda topli veter skozi trepetlike šumi in smrt prinaša sredi asfaltnega odmeva čisto sam šteješ svoje prste in ti topli vrtinec vrača dih v pljuča zaslišiš njegovo sporočilo 1108 Jaša Zlobec že zdavnaj je nevihta vse opustošila z ostrimi zobmi vse brstje obgrizla in zdaj njen sin s svojim vročim dihom seje milostne udarce da bo šel svet svojo pot brez zmede in groze toplo ;in jasno kamor je treba iti KAJ solze so prežgale papir mimo črk in skoznje skozi tla iz ilovice steptana globoko dol bogvedi kam dobro vzgojenemu dečku se solze ne spodobijo požirati vase in stati na nogah zreti v temo stisnjenih ustnic in te razpolovi tehtnica na dvoje jokaš hlastaje z odprtimi usti MLADENIČ KI MU JE VSELEJ ROKA ZASTALA gadji rep je švignil v luknjo v mrzlo duplo črno katranasto poč za las ga je zgrešil kamen izzival je strupeni jezik čarovnice in nož je usekal ni zadel nežno je zajokal prerezani zrak kaj naj s svojo pestjo ki vedno udari mimo edinole svoja usta razsekana vselej zadene 1109 Deset pesmi SAGA tiho je sedla rodbina k delu O RIŽEVI SLAMI babica stara gospa s svojimi ostrimi gubami na Mcih je v kvadrat postavila hčere in snahe in vnukinje vsa mogoča mlada dekleta na mirni znak kazalca je tkanje zamrmralo svojo pot začela je rasti stena iz riževe slame sva vsak na svoji rogozi v molitev zakona zatopljena v toplem vetru na dotik telesa čakala starodavna šega je steno dvigala steno iz riževe slame spleteno v enoličnem pisku zarotitvenih besed je glava leno zanihala na prsi se je krik na trdo čez pol pregriznil je stena iz riževe slame do pekla korenine pognala kri sem brizgnil vate žena sem te z žilo korenino objel okoli pasu modrikasti zven tvojih lic začudene maske mi je oči prekril stena iz riževe slame se je v stožec zavila oba izpljunila se skrčila vase dlan na dlan si pritiskava se s trebuhi zraščava z boki glojeva z žarečimi očmi drug drugega boliva orhideje na prsih nama smrt prinašajo kako tanka je bila stena iz riževe slame oster rez skozi kosti natanko pod koleni naju je spodsekala 1110 Jaša Zlobec KRIK TELESA spet ležiš v sosednji sobi KI K TEBI HOČE žena moja liste obračaš skoz papir življenje srkaš skoz okno samemu zvitemu skrčenemu v dve gube sedečemu mi kobilice histerično hropejo kot škržati čirikajo zelene živalce jezne s priostreno vžigalico si bom moral iztakniti očesi eno za drugim obe in ti ju prinesti da boš videla ¦ s kakšno noro ljubeznijo sem vate zazrt ¦ KORAK ko stopaš ko stopinje samo za sled zdrknejo v stran ko te preprosto zanese iz gazi ko ravnotežje ti začne tiktakati preveč naravnost zrnato zlat postane vsak korak KAMORKOLI sence se počasi daljšajo SE OBRNEŠ kot bi hotel večer prehiteti jutro kakor dolgi noži drsijo za stopinjami bosih nog in zaprtih oči stopiš v noč da bi za vselej končal ta beg brezciljen do bolečine 1111 Deset pesmi VEČER JE pride izza vogala tisti grozni večer KO NOČ PADE ki mu na krilih visijo NA ZEMLJO težke uteži peska in se njegov kljun odebeli zakrivi v ubijalsko ost roparice moja noč bo prekljuvana moji noči bojo možgani izpiti izsrkani kakor kristalni kozarec ravno prav ohlajenega šampanjca ZGODBA O DEČKU od očeta do sina KI NI HOTEL 0(j gina dQ njegovega sina ODRASTI žubori rdeča žiya kri *** v rojstvo je bil vsajen popek vrtnice to bo deček ki bo gore premikal *** v poštenem svetu si bil rojen sin sam se odloči tekaj po tem travniku zelenem kolikor ti bose noge dajo zeleno in mehko in z mavričnim dežjem rose obsijano ker sreča je bila tukaj rojena v betlehemu živiš sin moj kaj bojo češnje res vsako pomlad znova dozorele črne hrustavke 1112 Jaša Zlobec *** bojo sin vse na tebi leži moraš zdržati ta svet pozabiti da si od očeta luno hotel naj ti jo da v dlani pozabi da te je strah močan moraš biti zobe stisniti preživeti hude dneve prebiti *** prosim te sin zdrži stopaj stopaj človek božji kam bova drugače zdrsnila *** v isti ris sva padla temne črne barve isto vprašanje naju je prebodlo sin *** na besedo mi verjemi sin moj preveri vsak moj gib zagrizi v vsak moj pogled stopi stražar po moji sledi opomni me kadarkoli si zarežem v zapestje drug drugemu bova stala na preži ti iz natančnosti jaz iz ljubezni *** vajina meja sem moja najbližja kri enega z levo roko objamem drugemu z desnico sežem v dlan Deset pesmi zobato kolesje sem ki me melje na kosce med trto in grozdom med deblom in sadežem vmes kot znojno srago z bombazasto krpo me zbrišeta svojo usojenost svojo brazgotino usoda me je vama namenila kriva ali ne ded in vnuk morala se bosta objeti v moj poljub EPILOG kadar si sam in ti klešče preščipnejo vrat v zadnjem dihu pred smrtjo začutiš tvoj oče tvoj sin bosta živela naprej črta bo tekla ampak ti boš umrl čisto sam 1113