SLIKAR  FERDO MAYER  V MESTNI  GALERIJI
Mayerjev slikarski eksperiment je iskren. Privlačijo ga oblike vsakdanje realnosti. Tenkovestno upošteva vrednost in funkcijo upodobljenega predmeta. Predmet s svojo obliko in kot medij slikarjeve izpovedi diktira formo in način njegovega izraza. Slikar gre celo tako daleč, da ne glede na ustaljene konvencije o »stilni pripadnosti«, posega tako po repertoarju barvnega realizma kot po sredstvih likovne abstrakcije. To daje Mayerjevemu slikarstvu poseben značaj, ki ga je recenzent v Delu napačno ocenil kot dilemo. Kot so kozolci stilizirana interpretacija objektivne predmetnosti, tako je tudi »abstraktna« Gradnja bloka v bistvu portret dinamiziranega tlorisa skupine zgradb in komunikacij — nekakšna moderna veduta.
468
Za Mayerjevo umetnost pa je usoden strah pred ponavljanjem. Izogiba se formalnim shemam, v vsaki sliki bi rad povedal nekaj novega, na nov način. Ker pa je šele na sredi razvoja, ker še ni našel samega sebe, nehote zaide v nekritično posnemanje. Mnogokrat mu uspe, da tuje forme prevrednoti, cesto pa ga moč vzornika preraste. Lep primer so Pariške silhuete, ki so v interpretaciji, strukturalni gradnji in formi osnovnega lika dvodimenzionalna obnova Tršar-jevih DemonstrantoD.
Kljub naštetim pomislekom pa Mayerjevo slikarstvo razodeva nesporen slikarski talent. Suvereno obvladanje barve je tista kvaliteta, ki pokrije marsikatero pomanjkljivost. Vendar tudi barva ne more nadomestiti osnovnega, kar pričakujemo od vsake umetnine — na specifičen način izražene vsebine, resnice o nas in slikarjevi osebnosti. Zato je njegova umetnost šele na pol pota. Ustvaril je posodo, vendar je še ni nalil z žlahtno vsebino.
Ivan   Sedej
469