KATOLJSK CERKVEN LIST.
,,Danica" izhaja vsak petek na r-eii poli, in velja p» pošti /a celo let«»4 gld. »50 kr, /.a pol l«ta 2 gl 40 kr.. za <-»t<it l«ta 1 -i -!0 V tiskarnici sprejemana za celo leto 4 gl., za {•<>! Im2gl., za »Vrtet leta 1 tri.; a ko zadeto* na ta .lan praznik, izide vlJ4tu«-a* «lan j "« i « !.
Tečaj XL VI.	V Ljubljani, 12. vinotoka 1883.	List 41.
Okrožnica sv. Očeta papeža Leona XIII,
častitljivim patrijarliom, primatom, nadškofom in škofom vesoljnega katoliškega sveta, ki so v milosti in olnestvu z apostolskim prestolom.
Častitljivi bratje!
Pozdrav i u apostolski blagoslov!
(I)alje.)
Koliko da ta molitev izda in pomore, se je čudo-vito pokazalo tudi v šestnajstem stoletji, ko so nešte-vilne Turške druhali hotele spraviti skoraj vso Evropo pod jarem prazne vere iu barbarstva. Ob tem času je sv. papež l'ij V. ko je bil vžgal kerščanske kneze za varstvo občnega blagra, najpoprej z vso gorečnostjo hrepenel, tla bi najmogočniša Mati Božja. prošena po molitvi sv. rožnega venca, kristijauom prišla na porneč. Gledala sta iste dni nebo in zemlja gotovo čudovit prizor, ki je obemil na se misli in čutila vseh ljudi. Na eni strani so verniki neprestrašeno pričakovali sovražnika ne daleč od Korintskega zaliva, pripravljeni kri in življenje darovati za blagor vere in domovine; na drugi strani je pa v molitvi zbrana četa orožja Marijo na pomoč klicala. Marijo pozdravljala z molitvijo rožnega venca, «la naj Ona vojskujočim dodeli zmago. Naprošeua Gospa je pomagala; ker v morski bitki pri Lepantu je kerščansko brodovje brez velike lastne izgube veličastno premagalo, sovražnike razperšilo iu potolklo. Zato je ukazal ta sveti papež, da naj se v hvaležni spomin na prejeto dobroto obhaja vsako leto v dan te zmage praznik v čast Mariji Zmagovalki in papež Gregor XIII mu je dal ime- prazuik rožnega venca.
Na enaki način se je v minulem stoletji, enkrat pri Temešvaru na Ogerskem, in drugič p: i otoku Kerfu, zadobila slavna zmaga nad Turki, iu sicer ob Marijuih praznikih ter po opravljeni pobožni molitvi rožnega venca. To je nagnilo Našega prednika Klemena XI, da je zapovedal, naj se Mariji v čast praznik rožnega venca obhaja vsako leto slovesno po vesoljni cerkvi.
Ker se odtod spozna, da je ta molitev presveti Devici tako zelo draga, in da posebno pripomore k obrambi cerkve in kerščanskega ljudstva, k zadobitvi splošnih in poedinih dobrot božjih; ni čuda. da so jo slavili in poveličevali tudi drugi predniki Naši. Tako
je tenlil Urban IV, da vsak dan po rožnem vencu Kristijanom dotekajo dobrote. Sikst IV je rekel, da je ta molitev Bogu iu Matiji devici v čast. ter sposobna. da se ž njo odvernejo svetu preteče nevarnosti; in Leon X. da je postavljena nasproti krivovercem in zai.«temin Kri v< »verstvom; Julij III jo pa imenuje kinč l«iui<kc cerkve. In sv. Pij V tako-le govori: Ko se je ta ni«»-litev razširila, jeli so verni, užgaui po teh premišljevanjih iu croreči od teh prošnja, spreminjati se neua-«loina v I rune ljudi, tema krivoverstev se je poizgubila in luč kerščanske vere je zasvetila. Slednjič pravi Gregor XIII: rožni vciim- je vpeljal sv. Dominik. na hc potolaži jeza božja, iu tla se doseže priprošnja Marije Device.
Tako mišljenje iu izgledi Naših prednikov so nas nagnili, da se nam zdi prav primerno, naj se uktižejo zdaj iz istega namena slovesne molitve, da zad«'bimo klicaje visoko Devic«» z rožnim venčen, enako }»om< č v stiskah od Jezusa Kristusa Njenega Sina. — Vi poznate, častitljivi bratje, uolgotrajne težave iu hude boje sv. cerkve. Kerščansko pobožuost. lepo vedenje, še telo vero. ki le naj vere dobro iu začetek vseh drugih čednosti. vidimo dan za dnevom v večji nevarnosti. Poleg tega Vam tudi ni neznau naš težavni stan in razne naše nadloge, temuč Vaša ljubezen stori, da jih tako rekoč z Nami čutite. Najbolj žalostno iu bridko je pa. tla toliko duš. odkupljenih s kervjo Jezusa Kristusa, kakor od vertinca zašleg-t veka zgrabljenih. stennofrlavo v pregrehe pada in v večno p«»gubljeu|c dere. /ato danes pomoč od zgoraj ni nič manj potrebna, kakor ob času. ko je veliki Dominik, da bi se zacelile splošne rane. vpeljal zdravilo Marijneua rožnega venca. On je pa spoznal po nebeškem razsvetljenji, da proti zlu njegovega časa ni gotovejega sredstva, kakor da se vernejo ljudje h Kristusu, ki je pot. resnica in življenje, iu sicer s pogostim premišljevanjem blagrov. ki so nam došli po Njem; in da se poslužujejo one Device, kateri je dano uničiti vsa krivoverstva, kot priprošnjice pri Bogu. Zato je on vredil molitev sv. rožnega venca, da se verste zaporedoma skrivnosti našega izveličauja, iu meti ta premišljevanja je vdejan tainosten venec, spleten iz angeljevega češčenja. in vložena je molitev k Bogu iu Očetu našega Gospoda Jezusa Kristusa. Iskajoč tedaj za podobno zlo enako zdravilo, ne dvomimo, tla bo ravno tista molitev, vpeljana od onega preblažcnega
moža v tako velik prid katoliškemu svetu, največ izdala, da se polajšajo našega časa nezgode. t Konec nasl.j
Kelih v liturgiiki rabi.
(Po V. L. — P. Hrisogon M.)
1.	Beseda rkelihM prihaja od gerške besede „ky-lix,- „kvle." ktera je v lepi gerščini pomenjala čašico cveta. Pozneje so ž njo zaznamenjevali posode iu posodice, podobne cvetni čašici (uaš zvonček — campanula;. Od todi je tudi v liturgiki ime kelih. Vzhodnji ss. očetje in cerkveni pisatelji pogostoma imenujejo kelih poterion hagion, mystikon, basilikon, soterion itd. Zapadni rabijo imena: vas mysticum sanguinis Domini pcrtator, calix sacrificalis.
2.	V liturgiki pomeni beseda kelih okroglo posodo na večem stalu in podnožju, ki se rabi pri sv. masi. Glede na to vzvišeno rabo želi Cerkev v svojih odredbah, da bodi gornji del (kupa, čaša) zlat ali pozlačeno srebern. Stalo in podnožje moreta biti tudi iz druge kovine.
3.	V najstarejšem času so bili kelihi iz raznih tvarin ter raznih podob. Tako se še dandanašnji v Genovi hrani kelih, o kterem pravi staro poročilo, da se ga je posluževal pri zadnji večerji sam Gospod. Kelih ta, imenovan „sacra catina,*4 ima šestoglato podobo in je steKlen. Podoben kelih iz srebra, o kterem je izročilo taisto terdilo, hrauil se je v Jeruzalemu do 7. stoletja. V preganjanjih so rabili kristjani lesene kelihe. Quondam sacerdotes ligneis calicibus utebantur, veli sv. Bonifacij glede pervih 3 stoletji. Sv. Jeronim, kakor pišejo istodobni pisatelji, je rabil kelih iz bele persti (terra cotta). Tudi plivice božje mizice, patene) so iz stekla; teh je de Rossi veliko našel v katakombah; poročajo, da v onem času so bili kelihi iz taiste tvari. Da so v času preganjanja imeli zlatih kelihov, kaže ravnanje sv. Lovrenca, ki je vse dragoceno posodje dal siromakom; v to posodje pa spada v pervi versti kelih. Po preganjanjih, zlasti pod Konštantinom, se je rado tako ravnalo. Tako je. da omenimo en primer, vradnik pod Julijanora odpadnikom, ki je na njegovo povelje imel opleniti cerkev v Antiohiji. začuden zaklical: „Glej, v kakošnih dragocenih posodah se časti sin Marijin!" Pozneje, počenši od 7. stoletja, so imeli sreberne ali zlate kelihe; njih rabo je poterdila Cerkev se svojo li-turgično naredbo.
4.	Velikost kelihov je bila po časih, v raznih časih razna; Cerkev je zmeraj želela, da velikost in težkost se ravnaj po liturgični praktičnosti. Veliki oni kelihi. ali bolje rečeno, velikanssi, iz srednjega veka se niinajo imeti ko posodje za liturgično rabo, ampak ko votivui -obljubili) darovi cerkvam.*) K temu gre šteti one tri kelihe iz suhega zlata v Moguču (Mainz), kteri so se hrauili v katedralni zakladnici. Najmanjši, škofov, je imel 18 mark zlata teže, kelih in njegova plitvica sta bila okrašena s prelepimi biseri. Druga dva nista bila v službi, ker sta bila visoka čez pol metra, ter imela ob straneh po dva ročaja. Sama kupa (čaša) je bila perst debela. Ti kelihi so bili darovani od nadškofa Willegisa.
*) En tak neprimerno velik kelih je pri sv. Frančišku na slovenjem Štajarskem, težak, da sem ga komaj vzdignil s obema rokama. Darilo je velikodušne ce»arice Marije Terezije jezuitskemu samostanu, ki je tamkaj obitajal i ako mi je bilo prav povedano). Hranijo se tudi silno težki dragi pa-ramenti. ki niso za slaba persa. Mnogim bi bilo vstreženo, ko bi cerkveni kteri veščak natančneje popisal one dragotine, na ljubo cerkveni umetnosti.
5. Počenši od Konštantina Vel. dobivamo po cerkvah kelihe velike vrednosti. Zlasti se je čuditi delom v srebru In zlatu, prihajočim iz srednjega veka. kakor-šnih dandanašnja umetnost ne vzmore. Veliki, okrašeni z liki (podobami), so silno lepi iz te dobe. V srednjem veku in pozneje so jim rekli „calices immarginati." Prekrasni so tudi liki, narejeni na teh kelihih. Večinoma kažejo Zveličarja v podobi dobrega pastirja. En drugi je. iz srednjega veka, ki ima opersje Odrešenikovo; v roki ima bukve življenja, na bukvah pa A(lpha) in O(mega). Slike te veščaki ne morejo prehvaliti. Razen teh slik so še druge: zgodbe iz terpljenja in smerti Gospodove, zadnja večerja, kruh angeljski. Verhu tega je v starejših obljubnih cerkvah najti tudi slik iz življenja Marijinega in mnogih svetnikov. Zlasti pogostoma boš videl na podnožju kelihov lik labuda (pelikana), kteri skrivnostno kaže neizmerno ljubezen, človeštvu skazano v daritvi nove zaveze. Enako lep je tudi oni simbol (skrivnostna podoba), ko augelj nosi kupo v znamenje, da Gospod je tisti pomočnik, kteri množi milost kerščanskih v sv. kerstu posvečenih duš.
(>. Poprej se je veliko razpravljalo o podobi ke-liha pri zadnji večerji. Ni pomišljati, da bi se Gospod ne bil deržal navade svojega časa. A še le tedaj, ko je bil kelih vversten v liturgijsko posodje, je dobil od cerkve vstanovljeno podobo. Stari pisatelji cerkveni so po pravici pisali, da veliki četertek je ,calicis Domini (lies natali8.u S cerkvenimi določili je dobil kelih vzvišenejši pomen. Cerkev ga je vernim kazala ko rnosivcaa prave Gospodove kervi pod podobo vina. Verni so ga zmeraj častili in spoštovali. Zavoljo tega je cerkev odločila že v najstarejši dobi, da kelih blagoslavljaj škof, da se ga svetovnjak ali klerik nižega reda ne dotikaj, ter da izgubljaj cerkveno posvečeuje, ako se rabi v kak drugi namen.*)
7.	Dasiravuo so v stari cerkvi rabili en „calix,w so vendar v teku časa kelihom dajali druga imena. V starejših «pominikih cerkveuih beremo: a) calix missae, t. j. kelih, ki služi le pri mašah; b) ciborium, t. j. kelih, ki služi le za posvečene delce (particulae), calix baptizinalis, t. j. kelih, v kterem se je dajalo novoker-ščenim mleka in medu.
8.	Razun teh Kelihov so imenovani začenši od papeža Gregorija II „calices ministeriales." To so bile svete posode, v podobi mašnega keliha z dvema roč-koma, v navadi ondot, kjer se je sv. obhajilo delilo pod obema podobama. Rabila se je tudi „fistula eu-chari8tica.w cevka, s ktero se je serkala sveta Kri. Te cevi so bile navadno zlate ali sreberne; liturgična arheologija pozna tudi steklene. Taki ministerialni Kelih ima še zavod Wilten na Tirolskem. Ta kelih ima vtisnjenih 35 zgodb iz stare in nove zaveze. V veliko škofijah je šega še zdaj, da se v dan sv. Janeza apostola iz posebnega ministerijalnega keliha daje blagoslovljeno viuo vernikom, z besedami: „Bibe amorem S. Joanni8.w Taisto je še na Hervaškem, le s tem razločkom, da se vino blagoslavlja. Ta navada je v zvezi z imenovano rabo starega služnega keliha.
9.	K kelihu spada plitvica. V zapadni cerkvi ji pravijo, „patena," od glagola patere, odpert biti. V gerškovzhodnji liturgiji ima ime diskos (skledica). Podobo ima krožnikovo. Cerkev je zapovedala, da patena bodi iz iste kovine, kakor Kelih; torej po vsaki ceni pozlačena. Patena se blagoslavlja, kakor kelih.
*) Cerkveniki so v tem preveč liberalni (predercni). Da bi se jim toliko dopuščalo, kolikor sem sam videl, ne gre. V deveti deželi na Slovenskem je stala latvica Uctis in ara Dei, itd.
10. Kelihu je podoben delnik (ciborium). Besedo ciborium izvajajo nekteri iz gerške besede kyborion = verč. Drugi iz besede kybôtion, s to besedo so cerkveni očetje imenovali skrinjo zaveze, ali barko Noetovo. Ciborium je veči kelib, v kterem se hranijo posvečeni delci za sveto obhajilo vernim. Taisto ima zavoljo tega pokrov, pokriti s plajščičem. V najstarejšem cerkvenem času so se ss. delci hranili ali v dragih svilenih oiuotah, ali v posebnih posodicah, golobicam podobnih. Taka posoda je visela v svetišču, imela je vratca na herbtu. V njo se je devala druga posoda (zlata ali sreberna) s ss. delci. Pozneje so imeli namesto golobic stolpiče. Bili so iz zlata, srebra, ali kake druge kovine; mogli so jih tudi nositi. V dobi preroda (renaissance) dobila so ciboria podobo, ki jo imajo še zdaj.
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Pozdrav
prečast. gosp. Janezu Urbančeku, novemu dekana in župniku Ternovskemu o njegovem prihodu v faro.
1.
Pastirja fara je zgubila, Točila žalosti solze; Pa žalost je sedaj minila, Veselo zopet je serce.
2.
Sedaj ni fara več sirota, Ker prišel čedi je vodnik; Poslala Božja ga dobrota, Da bo nam oče, učenik.
3.
Farani Vas se veselimo, Pozdravljamo Vas radostno, Iz dna serca Vam zdaj želimo In kličemo navdušeno:
4.
„Naj Bog Vas dolgo nam ohrani, Delite srečo nam in mir;
V	ljubezni bomo mi Vam vdani, Hvaležni Vara, oj naš pastir!
5.
Ovčic nobene ne zgubite, Ko prišel bo vstajenja dan; Seboj nas takrat pripeljite
V	kraj radosti — na desno stran."
Janez Bile.
Iz Horjula, 10. t. m. Preteklo nedeljo smo imeli veliko mašo z vso slovesnostjo že zarad bratovšine živega roženkranca, ki je bila pri nas ponovljena 1. 1852 in šteje še živih bratov in sester 1954, in pa letos tudi še prav posebno zarad povelja svetega Očeta, ki so v okrožnici do škofov po vsem svetu naročili, da naj se praznik roženkranske Marije Device obhaja prav slovesno, da po njeni priprošuji dobimo v svoji revi spravo in prijaznost pri njenem Božjem Sinu. Obhajali smo ob enem tudi god našega svetlega cesarja, in sicer letos še z veči slovesnostjo, v spominu, da so naši soseski z lepim darom za požarno brambo še posebej dobrot-ljivega se skazali. Streljanje je spremljalo imenitnejši dele svete maše, ki so jo imeli preč. gosp. kanonik Andrej Zamejic, kteremu sta stregla vis. čast. gosp. prof. J. Mam in domači gosp. župnik Fr. Dolinar. V
pridigi pred mašo so pa preč. gosp. J. Mam, naš nekdanji kaplan, ki že 26 let hodijo pomagat pri duhovnih opravilih, lepo poslavili Mater Božjo roženkrausko, drugo Evo, po kteri nam dohaja toliko milost, in ktera se z nami vred vojskuje zoper hude sovražnike svete Cerkve. Tudi popoldne so gospodje slovesno molili veseli rožni venec in lavretanske litanije pri lepem mar-meljnatem bratovskem altarji živega roženkranca. Oh kako veseli bi bili, ko bi vsako nedeljo in vsak praznik imeli, kakor to nedeljo, po dve duhovni opravili! Kdaj bomo že dobili duhovnega pomočnika?
V Stari Loki je bilo rožensko nedeljo prelepo opravilo, ki je veljalo novim zvonovom, kakor tudi zadevnemu prazniku sv. rožnega venca, „svetemu, mescu." in sedanjim okolišinam. Lepoglasui, umetno vbrani, častitljivo pojoči čveteri novi zvonovi, delo gosp. Sa-rnacovo, so že v soboto ob 3 med mogočnim streljanjem napovedovali prelepi praznik in nasledujega dneva slovesnost. Starološki fantje so tako ginljivo priterkavali, da je bilo res veselje poslušati. V praznik sam je preč. gosp. dekan imel prrv slovesno sv. mašo. Preč. nunski gosp. oče in čč. oo. kapucini so pripomogli domačim gospodom z gosp. Lor. Rozmanom vred. da je bilo več ss. maš in častitljiva azistencija. Ta dan, kakor v obletnico posvečevanja, ali cerkveni sejim, imajo namreč fantje še posebej zase sv. mašo, in dekleta svojo zase. Cerkev je bila to leto po mnogi skerb-ljivosti preč. gosp. dekana od zunaj in od znotraj vsa prenovljena in olepšana, kakor da bi se hotla lepo napraviti za vredno sprejetev novih, res prelepih zv«>uov. Veliki mlaji po več krajih razstavljeni so stali še oi undan, ko so bili pripeljani novi zvonovi. Veliko opravilo se je pričelo ob 9, ktero je sklenila zahvalna pesem, ob enem zarad bivšega cesarjevega godu, iu darovanje za nove zvonove in cerkvene potrebe, ktero je s popoldanskim vred dalo čez 300 gld. Pridigal je eden prijateljev gosp. dekana. Popoldansko opravilo je obsegalo med blagoslovoma molitev rožnega venca iu pete litanije in darovanje. Med darovanjem dopoldne iu popoldne so pridni pevci prav lepo peli pesem o Staro-loških zvonovih: „Zvonovi zvonite itd. (Gl. št. „Dan.- 39), kteri so imeli napeva od dveh mojstrov. Ta mesec so primerne za vernike rožnoveuške obravnave iu tvariue o novih zvonovih se pogosto rabijo; zato utegne spoštovanim čitateljem postreženo biti, ako govor tega dneva tukaj nasledva.
Novi zvonovi v Stari Loki. Mariji posvečeni mesec in rožnovenška molitev.
Pojte <iosj»o«lu novo p^em;
njegova hvala se n»*ln-r*j
v zhiralisu svetih. I's. 141*.
„Pojte Gospodu novo pesem," opominja kraljevi pesnik. Te besede naj danes veljajo novim zvouovom; sej na vsakem je križ Gospodov, tedaj Gospodu Zveli-čarju vi novi zvouovi hvalo pojte, kakor tudi pesem opominja:
„Zvonovi zvonite
Gospodu na čast!"
Pojte vi posvečeni zvonovi na višavi novo. nenavadno pesem in hvalo iz raznih ozirov: novo pesem, ker vi zvonovi na novo gospodujete nad tem častitljivim svetišem; ker je danes osemnajsta obletnica cerkvenega posvečenja pričujoče, od znotraj in od zunaj vse olepšane cerkve sv. Jurija; ker je spomin in praznik sv. rožuega veuca iu njegove bratovšine; ker se obhaja zahvala zarad cesarjevega godu, in še posebej, ker ^jc zdaj mesec, ki so ga sv. Oče papež posvetili Mariji rožnoveuški to leto.
Kje pa naj se glasi hvala Gospodova V ,.V zbiralcu svetih." pravi psahuist. lu kdo imajo biti ti ..sveti V". Ne drugi. KaKor vi verniki; sej k temu tudi z Davidom vred vas pesem budi rekoč:
rYse serca zbudite
Za čednosti rast!" Čednost tedaj naj raste, naj se razširja po vsi duhovni ji; k temu Laj pripomorejo tudi novi zvonovi, to je njih naloga, njih namen: vsa Fara naj bo nino-žica ¡11 -zbirališč svetih.14
Ker so pa sv. Oče papež Leon XIII 1. sept. t. 1. tudi v nekakem pomenu zazvonili vesoljnemu svetu in na zvon sile udarili ter tekoči mesec za našo pomoč Mariji posvetili, in ker so preiuilostni gosp. knez in škof zapovcdali. da naj to nedeljo duhovni v pridigah pojasnil jejo pomen in imenitnost sv. roženkranca ter verne k pridnemu obiskovanju pobožnih opravil spodbujajo; torej naj se vaši zvonovi združijo s sv. rožnim vencem, iz česar naj za vaše dušne potreoe izvira sladko blagoglasie. Novi zvonovi in rožni venec — pri tem se s >v.»jim današnjim premišljevanjem nekoliko pomudimo. —
Na pervo vam. spoštovani Staroločani, srečo vo-šiiu. čestitam, ker ste s prizadevanjem in pod vodstvom j)reč. gosp. dekana tako častitljivo zvonilo napravili in povzdignili častno ime svoje duhovnije. Skušali ste pred nekaj tedni dalj časa sami, kako otožiio je brez poštenega in lepega zvonila pri cerkvi, ker ubila sta se bila dva zvona in med vlivanjem novih vam je le en sam majhen Še visel v zvoniku. Jest pa bi vam mogel še kaj več povedati o taki otožuosti. Popotval sem namreč pred kaj leti po Egiptu in pozneje po Palestini in Siriji in mislite si. kako je to dolgočasno, ko človek po več dni ne vidi nobenega zvonika, ne sliši nobene ure biti na zvon. nobenega zvona ue zvoniti. Pa še več. Bilo je pred veliko sto in slo leti enako tudi pri nas. S:al je Lobnik, stal Kamiiitnik in Osoluik; ni pa bilo vidi ti nobene cerKve, nobenega zvonika, ne slišati kacega zvona — ne blizo ne daleč. Bližala se je nedelja, pa nobeden za-njo ni vetiil. nobedeu ni de lopusta zvonil, nobeden od dela ne nehal, nobeden ni aemanjega oblačila oblekel — sej so ga tudi javaljne imeli, — noben zvou jih ni klical k službi Gospodovi. Živeli so kakor živinčeta in umirali kakor take. — ni jim klenkal mali zvon o smerti. ne zvonilo jim skupno k pogrebu in večnemu miru; ker nikogar ni bilo, da bi jih bil učil večnih resnic in povedal, kaj je človek, od kod je. zakaj je. kaj ga čaka po smerti V
Kako vse drugač je pa zuaj, ko je zasvetila luč sv. vere. ko vas zvonovi zrdoma kličejo v hišo Gospodovo ter slišite in z\este vse, kar je človeku poireba za večno njegovo srečo, pa tudi za časno. In kako še posebej veseli in srečni ste zdaj ravno, ker ste napravili tudi še nove. tako častitljive in prelepo doneče zvonove, ki vas bodo v cerkev klicali, vabili k molitvi, žalovali za vami o smerti in vas spremljali k večnemu pokoju.
Ljubezen do zvonov je človeškemu sercu, djal bi. prirojena. Že otročiči radi žvenkljajo in zvonijo, vsak človek posluša rad zvonove, bodi si mlad ali star! Že naj starodavniši narodi so nekako zvonilo in zvenčanje imeli, če tudi ni bilo tako lepo in častitljivo, kakor je zdaj med keršanstvom. Nekako žvenkljanje n. pr. so imeli nekdanji Egipčani, davno pred Kristusovim rojstvom. Tako tudi Izraelci — v teinpeljnu pri božji službi. Obleka velikega duhovna pri judih je imela polno zvončkov razobešenih ob robeh. Tako obleko je veliki duhoven Aron imel v dan velike sprave. In res čudno, da tudi pogani naj bolj divji so sprejemali
podobne šege. in imajo jih še dandanašnji. Sploh so pogani veliko naukov, kakor tudi marsikaj šeg in opravil ohranili iz izvirnega razodenja Božjega, — se ve. da vse je pokaženo. Pavno undan je naš rojak gosp. misijonar Jož. Buh. ki se je bil vernil za malo časa na Kranjsko, med drugimi vražarskimi rečmi od amerikan-skih divjih Indijanov razkazoval tudi obleko, nekoliko podobno naši mašni albi, in na tej obleki je bilo polno nekakih žvenkulj in ropotulic razobešenih; v to obleko se je napravil Iudijan, kadar je hotel svoje divjaške vraže in šege skazovati. (Kadar pa se Indijan spreoberne, nmra tako šaro misijonarju oddati, da ga več ue moti. Naš rojak Nace Tomazin je tacih reči celo vrečo nabral, ktere je gosp. misijonar Jož. Buh gredoč v Evropo seboj vzel in pred svojim odhodom v Ameriko oddal v neki napravi na Tirolskem )
Podobne zvenčanja se nahajajo tudi pri družili poganskih narodih, pri Gerkih. Rimljanih itd.; vender veči in častitljivi zvonovi še niso bili zuani, take na-pravljati je začelo še le keršanstvo. Škof Pavlin v Noli na južnem Laškem ob ognjometnem hribu Vezuv-u, okraji ne Kampanije. je v 5. stolet ji pervi začel rabiti veči zvonove pri cerkvi, da so ljudi klicali k službi Božji. Zato so zvonove začeli častitljivo tudi blagoslavljati. posvečevati, s sv. oljem in sv. krizmo maziliti, ali kerševati.	/Konec prih.)
Iz Dovje^a, 24. septembra. (Konec.) Pridiga pri pogrebu p reč. gosp. A nt. Farma* h e r - j a 5. sept. 1 % H 3 u a Dovjem.
3. Njih dela gredo za njimi. — Od teh, upam, so imeli ranjki gospod veliko, zato se tudi smemo nadjati. d.s je bila njih sodba milostljiva. ker jih je sodil on. ki bo vsakemu poplačal po njegovih delih in ki tudi kozarec merzle vode brez plačila ne bo pustil. — Blagor ranjkemu gospodu, ker so skerbeli za dobre dela v svojem življenji; zdaj se povračujejo. Mi smo jih spremili le sem do cerkve in jih bomo potlej še do groba: ali dobre dela. te pa so šle z njimi in za njimi, da so govorile pri sodbi za nje. In ker so naj imenit-niši dobre dela: molitev, post in miloščina, poglejmo kako je bilo v tej trojni zadevi z ranjkim gospodom.
a) Kar molitev zadeva, moramo vsi pripozuati, da toliKo, kakor ranjki gospod, ni kmalo kdo molil. Vsaki dan po zimi in po letu so že ob štirih gotovo bili-LL^UUCi in ilo_JiLLniiiše (ob (i ali 7) niso nikoli družeča delali^ kakor molili. Tudi po dnevu so imeli svoje ure za molitev odločene; ob času_hiide jire so neitj^iiehoma molili, in če je huda ura po noči nastala, šo vstali in niso šli preti k počit,ui. dokler se vihar ni polegel. — Bili so res in v pravem pomenu mož in prijatelj molitve. Pa ne samo ustuieuo molitev so molili, ampak zvesto, počasi, s premislikom (večidel po eno uro ali tudi več) za premišljevanje odločili. Imeli so za v.saki dan skoz dva mesca pisane premišljevanja, ktere so sami iz cerkovnih očetov iu imenitnih ascetov zložili in spisali. In te premišljevanja so vsako leto «'»krat ponovili. Iz njih veje pravi keršanski in spokorni duh in marsikterega bi utegnile k veči gorečnosti, po-božnosti in spokornosti vneti.*)
Kar zadeva post. to je zatajevanje in krotenje telesnih počutkov iu lastne spačene volje, so bili tudi lepi izgled ne samo svojim farmauom, ampak tudi nam duhovnom. Odlikovali so se posebno v zmernosti in treznosti. — Odkar so v pokoj stopili, niso navadno
*) Morebiti bi jih hotla „Danica" svojim bralcem v oddelkih prinašati ? Pisat. — Prav z veseljem, ker to bi bilo za vse močno koristno. Prosimo torej začetka prej ko je moč. Vred.
nič večerjali, ali k večemu par žlic juhe. Vina so navadno pili o poldne uiasfic in za malico pol^jatrslica, in še to vedno z vodo mešano. Pri večih pojedinah so pač en kozarec več pili, ali če^p<jti? jih nihče ni mogel pripraviti. Zavoljo tega so pa tudi tako starost dočakali, malo jim je namreč še maujkalo do 82 let.
Veliko zatajevanje pa se v tem razodeva, da so čas vestno in dobro porabili; imeli so spisan dnevni red, kterega so se tudi natančno deržali.*)
C) Kar miloščino zadeva, moramo spoznati, da so se deržali pravila starega Tobija, ki svojemu sinu pripoveduje, da naj obilno da. če veliko ima; da naj pa tudi od malega po svoji moči rad revežem podeluje. — Da bi po njih sinerti ne bile kakšne razpertije med žlahto. so vsacemu že v življenji po svoji previdnosti in zmožnosti proti pobotnicam razdelili. — Cerkvam, kjer so služili, posebno pa farni cerkvi na Dovjem in za eno mašno vstanovo, so izročili precej, ko so se v pokoj podali, okoli «00 gld., revežem pa nekaj čez 200 gld. Tudi so vselej, kadar so k spovedi šli, za reveže po eden ali več tolarjev podelili in so uaročili. da se na 8. dan farnim revežem še razdeli 50 gld. — Tako so časno blago vse pred smertjo še razdali. da so toliko ložej, kakor so rekli, za večnost se pripravljali.
Iz rečenega lahko spoznate, preljubi poslušalci, da so ranjki gosp. res po veri živeli in za večnost skerbeli; zato smemo zaupati, da bo večnost tudi za nje srečna.
Kader kak bogatin ali pa tudi duhoven ume rje, se ljudje vselej prašajo, kaj je zapustil, k lo je kaj po njem podedoval. No preljubi — po tem luerliču. ki zdaj tu med nami leži, smo pa vsi podedovali, in sicer, kakor sem vam ravno razložil: podedovali smo za njimi lep izgled pobožnega, spokoruega življenja. Ločiti se sicer moramo zdaj ou dobrega, od ljubega starega gosp. fajmoštra; ali ta ločitev ni za zmiraj. Kmalo pridemo
*) V izgled naj bo dnevni red za jesenski in zimski Čas, kakor se je dobil med njih pismi:
Hora	4	Surgitur.
		Preces inatutinae speciales.
r>	4	Orationes Apostolatus.
n		Kecitatio liorarnin Primae et Tertiae.
r		Praepar*tio ad missam.
n		Postulado pro spiritu verae poenitentiae.
m	6	Meditatio cum adnexis preeibua.
«	«7*	Oratio vere poenitentis.
n	«'/t	Actus perfectae Contritionis.
n		Renovado foederis baptizmalis.
rt	7	Celebratio Missae et Gratiarum actio.
n	8	Jentaculum.
n	8%	Recitatio horarum Sextae et Nonae.
n	9—10	Meditatio; supplicationes ad Sanctos, prae-cipue patronos, actus fidei, spei, et charitatis.
n	10—11	Tempus liberum.
n	11 — 12	Lectio ex historia ecclesiastica (auctore Stoll-berg,.
n	12	Prandium. —
r	i'/*	Veaperae cum Completorio.
«	3	Matutinum et Laudes.
n	4	Tempus liberum.
n	5 — 7	Lectio ex historia ecclesiastica.
T)	7	Coena. —
n	8	Preces vespertinae speciales. — 8V4 ad
quietem.
V prejšnem času, dokler so bili še ▼ pastirstvu, je pa mesto branja iz cerkovne zgodovine dopoldne branje iz kakega moralista; popoldne pa kaj iz pastirstva, ali pa priprava na pridige. —
tudi mi za njimi, in če njih zgled posnemamo, bo gotovo tudi dobro za nas. Ločiti se moramo ; ali Boga prosimo in tako živimo, da se na dan sodbe vidimo na desni strani s starim gosp. fajmoštrom!
Preljubi — tudi duhoven je človek in slabostim in grehom podveržen. Tudi ranjki morebiti niso bili vselej brez pogreška v Božjih očeh. Če so kaj zamudili, če so kaj pregrešili, morebiti ravno zavoljo nas pregrešili, ker so nam le predobri bili —o po vraču j mo jim njih trud s tem, da se jih v molitvi sporninjajmo!
Kar mene zadeva, smem reči, da jih nikoli pozabil ne bom, da se jih bom v molitvi in pri sv. maši spominjal. Kolikokrat bom šel merno njih groba, jih hočem f v spomin prijateljstva in ljubezni, ki uaju je deset let vezala, z blagoslovljeno vodo pokropiti.	< •
Prosim pa tudi Vas. duhovni sobratje. spominjajte se jih tudi Vi v molitvah; saj ste jih radi v življenji obiskovali. — saj ste jih ljubili iu spoštovali; toraj nikar jih ne pozabite!
Pa tudi vi, Dovški fanuaui ne pozabite svojega velikega duhovnega dobrotnika. Večkrat se jih spominjajte pri svojih večernih molitvah, prideuite še očeuaš za starega ranjcega gosp. fajmoštra!
In zdaj ne bom več zaderževal Vas. ki se vam na delo mudi. ne ranjcega gosp. fajmoštra. ki je grob njih odmen. V Kranjskem mestu so rojeni: na lepem I)ov- . . šketn pokopališču, v znožji Triglava, bodo čakali pri- 1 ; hodnjega vstajenja. Bog daj. da se takrat vsi skupaj * * snidemo na desni straui! Za slovo pa zdaj raujkemu gosp. v svojem imenu, v imenu svojih duhovnih sobratov. v imenu sester in vsih Dovških furmanov zakličem:
Bog jim daj večni mir in pokoj; večna luč naj jim sveti. Naj v miru počivajo! Amen.
Iz Gorice. (Za C *ceti ttiesvc). Konec.)
Častiti duhovščini in vernikom |»o nadškofi j i.
Temu serčneiuu vabilu sv. Očeta skažete preljubi bratje, dolžno čast. ako se bote željno in veselo poskušali s svojimi preduiki v pobožuosti do častitljive nebeške Kraljice in ako pokažete v dejanji, da ta pobožnost med nami ni se zgubila, pa tudi ne zuiaujšala. Njo torej bomo častili z detinsko ljubeznijo, in sicer tem rajši, ker s pobožnimi vajami prihodnjega meseca bomo mogli postaviti spominek svoje livaležuosti za preveliko dobroto, katero so dobile od presvete Device v pervi versti naše dežele. V letošnjem mesecu septembru preteklo je 200 let, odkar so Turki oblegali stolno mesto našega cesarstva. Število sovražnikov svete vere bilo je tako ogromno, cesarska vojska pa tako majhna, pomoč tako počasna in pičla, da bilo je obupati o srečnem izidu vojske; vsi kristjani so trepetali in se bali. da ono zadnje zavetje bi slednjič padlo iu odperlo pot krutim sovražnikom. Ali ko je bila nevarnost naj večja, bilo je mesto rešeno in v malo urah bila ie razkropljena sovražna vojska; kristijani dobili so zmago, ki je presegala vse upanje, ki je bilo po splošnem muenii ker-ščanskih narodov in po sodbi papeža Inoceuca XI pred vsem delo presvete Device; zato je sv. Oče ukazal, naj se nebeški Kraljici daje vsako leto zahvala s praznovanjem one nedelje, ki je posvečena Njenemu svetemu Imenu.
Težave torej, katerim smo vsi podverženi, velike potrebe svete Cerkve, nevarnosti naših in naših bratov duš, in tudi spomin na posebno dobroto, katero je Devica podelila našemu cesarstvu in po njem vsemu omikanemu svetu, nas vabijo, naj podvojimo ljubezen iu češčenje Marijino po nagibu svojih kerščauskih sere, ki so vajena spoštovati Marijo kot milostljivo iu sladko našo Mater. Ker se ta nagib in to spoštovanje že nahajata v vaših sercih, ni nam treba opominjati iu spod-
bujati vas še posebej, dragi bratje. Ni nam treba truditi se, da bi ganili vaša serca, da bi spoštljivo sprejeli in spolnili besedo najvišjega Pastirja, postavljenega, da vodi čedo Kristusovo. In prav iz pokorščine do zapovedi sv. Očeta Leona XIII, katero je izrazil v okrožnici od 1. sept. t. 1., razglasujemo in določujemo sledeče (za goriško nadškofijo):
1.	Ves prihodnji mesec oktober, ki bo posvečen sv. Devici Mariji, iu sicer od 1. oktobra do 2. novembra, se izpostavi po vsi nadškofiji v cerkvah, s katerimi je združeno dušno pastirovanje, vsak večer sv. Rešnje Telo, odmoli se tretji del sv. Robnega venca, molijo se ali, če je mogoče, izpojejo lavretanske litanije iu se da blagoslov z Najsvetejšim.
Samo v tistih krajih ali v tistih slučajih, ko bi se ta pobožnost ne mogla opravljati zvečer, naj se moli Rožni venec javno med sv. mašo.
2.	Sveti Oče hoče, naj se praznik sv. Rožnega venca, ki je 7. dan oktobra, praznuje s kolikor mogoče veliko cerkveno slovesnostjo, katere obliko in mero naj določijo čč. gg. župniki.
Sv. Oče odobruje tudi in hvali, ako se napravijo 8 pomočjo bratovščin sv. Rožnega venca ali drugač tisti ali kak drugi dan javne procesije, če mogoče.
3.	Kdorkoli se v imenovanem mesecu vdeleži molitve sv. Rožnega venca in litanij in bo molil po namenu sv. Očeta papeža, more dobiti vsakikrat odpustek 7 let in sedem kvadragen (po 40 dni). Kdor bi bil pravično zaderžan, da bi ne mogel priti k javni pobož-nosti, more dobiti omenjeni odpustek, ako moli doma sv. Rožni venec in litanije in v ni.men sv. Očeta.
4.	Kdorkoli se vdeleži v teku imenovanega meseca vsaj desetkrat javne pobožnosti, ali kdorkoli opravi desetkrat to pobožnost doma, ako se javne ne more vdeležiti, zadobi popolnoma odpustek, ako vredno prejme zakrament sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa.
5.	Podeljen je popolnoma odpustek tudi vsem tistim, ki na praznik sv. Rožnega venca ali med njegovo osmino prejmejo ss zakramente in ki bodo molili v katerikoli cerkvi po namenu svetega Očeta za potrebe ■▼ete Cerkve.
6.	Da ljudstvo lažej zadobi omenjene nepopolne odpustke, zdi se nam primerno, da se moli pri imenovani pobožnosti 5 očenašev in 5 češčenasimarij po namenu sv. Očeta.
7.	Čč. gg. dušni pastirji bodo skerbeli, da naznanijo vernikom te pobožnosti za mesec oktober s tem, da jim berejo ta naš list, ali kako drugač, kakor se jim bo zdelo bolj primerno, in da razložijo ljudstvu namen sv. Očeta iu željo, katero goji, da bi bila pobožnost do Matere Božje vedno bolj goreča in da bi se molitev sv. Rožnega venca kolikor mogoče vkoreninila.
Iz Amerike. V Cincinatu, v severui Ameriki. 19. sušca 1X31. (Pismo ranjcega škofa Frid. Baraga do sestre Amalije).
Preljubljeua moja sestra Amalija!
Ker ravno uaš vikarij Rese do Leopoldinske bratovščine piše. naj porabim to priložnost in ti še enkrat iz Ciucinata pišem. Prihod (18. jauuvarija) iu sprejem, kakor tudi popis tega že toliko znamenitega mesta sem ti kmalu po svojem prihodu po Leopoldinski bratovščini poslal, mislim, da si ga prejela. Sedaj pa ti naj v kratkem popišem, kako se mi tukaj godi. Hvala Bogu, zdrav sem popolnoma akoravno pravijo, da kdor v to deželo pride, mora neko bolezen prestati. Morebiti me bode Bog. kateri mi je podaril terduo uatorno moč, tega obvaroval. Dela imam zmirom dovolj, kajti tukaj je dvojna fara, namreč angleška iu nemška. Tukaj je že toliko nemških katoličanov, da bi čisto lahko imeli
zase samostojno duhovnijo. Božjo službo za Nemce jaz opravljam, prečast. gospod škof so mi zapovedali sedaj v postu vsak teden po trikrat, v sredo petek in nedeljo popoldan pridigovati; v nedeljo pa pridigujem tudi ob 10 dopoldne. TriKrat, namreč v torek, četertek in v nedeljo moram tudi otroke nemških staršev podučevati.
Razun tega moram bolnike obiskovati iu še druge posle dušnega pastirstva opravljati. Kar mi pa časa ostane, porabim ga za učenje angleškega jezika. Kolikor sem se na Dunaju angleščine naučil, mi toliko pomaga, da skoro vse, kar berem, tudi uinevam in že tudi nekoliko angleški govoriti morem V tej hiši, kjer stanujem, ni težko angleškega se naučiti, kajti večinoma vse se le angleško govori. Nedavno sem moral že misijonski posel opravljati v angleščiui. Zamorec, kateri je samo angleško znal, se je na parobrodu tako poškodoval, da je bilo malo upanja, da živ ostane. Isti zamorec je že večkrat željo po sv. kerstu razodeval (ni še bil keršen in tudi ni nobene vere imel) in hotel v katoliško Cerkev pristopiti. Ko se mu je omenjena nesreča (boljši reči, naj veči sreča) zgodila, je na smertni postelji ponovil željo po sv. kerstu ter katoliški kristjan postati. Prišia je tedaj neka angleškinja v našo hišo iskat duhovna, kteri bi znal angleški. Ravno pa ni bilo nobenega angleških gospodov doma in žena je terdila, da je zamorec v smertni nevarnosti. Šel sem tedaj jaz žnjo. Ko sem tje prišel, sem videl, da je bolnik res v prav žalostnem stanu. Vprašal sem ga, ako morebiti res želi keršeu biti in katoličan postati. Ker je določno moje vprašanje poterdil, sem ga nekoliko podučil in pripravil in na to kerstil. (Pozneje je šel še eden angleških duhovnov k njemu in ga je še bolj na tanko podučil v resnicah sv. vere.) Misijonar v severni Ameriki bi moral znati skoraj vse evropske jezike, ker tukaj se nahajajo ljudje vsih evropskih narodov. Vse jezike, katere znam. razun kranjskega, sem pri duhovnih opravilih tukaj že potreboval. Imel sem že več luških in francoskih spovedencev, in Bog mi daje moč, da se mi ložje zdi laško iu francosko spovedovati, kakor pa doma v pervih letih mojega pastirstva v maternem jeziku. In predeu prejmeš to pismo, bom že v francoskem jeziku pridigoval t kar so mi preč. g. škof že večkrat napovedali). Tudi indijanskega jezika sem se že začel učiti, ker potreboval ga bom pri divjakih. V naši hiši je mladenič, kateri je po rodu Indijauec in indijansko dobro govori. Ta me včasi podučuje ta jezik, kateri pa ni ravno lahek; ima prav čudne in dolge besede; pravijo pa, da je zelo priprost in reven. Radi znamenitosti naj i i zapišem nekatere besede vtem jeziku, in sicer tako, kakor se po kranjskem izgovarjajo. „Bog" se pravi „Kizhemauito," nebo, vakving; pekel, anama-makamegoug; zemlja, aki; soluce, kisis; mesec, tibikisis; dan, kishigak; noč. tibikoti; voda, nibish; ogenj, skote; duša, uishibani; oče, nosse; duhoveu, mokateokouoje; itd.
„Maria kvenazh ninguiuan! Maria quena venimiang! gaga uota navishinang!u to se pravi: Maria, mati milosti. Maria naša varhiuja! prosi za nas!
Prav čuduo je, da naši divjaki nimajo v svojem jeziku glasov f, 1 in r. Bog daj le to, da bi se tega jezika kmalu naučil, ker pravijo, da se z divjaki vse stori, ako kdo zna njihov jezik. Danes, ko to pišem, je ravno praznik sv. Jožefa. Tukaj ni zapovedani praznik, sicer bi jaz tudi ne imel časa pismo pisati. Danes celi dan mislim na moje sorodnike in znauce, kateri imajo tega velikega svetnika za patrona; posebno v spominu mi je pošteni Jožef in draga Jožefa. Jožefu in Jožefi vošim vse mogoče dobro za god; svojo današnjo sv. mašo sem posebej za ta namen daroval. Še zmirom vas tako priserčno ljubim, kakor takrat ko sem bil v svoji domovini, in še vsak dan v tej silni daljavi mislim na
vas. Živimo sicer v raznih delih sveta, in neizmerno veliko morje je med nami; vendar so naše misli in naše serca zmirom skupaj in ostanejo v ljubezni združene, dokler nas enkrat božja ljubezen še bolj ne združi v kraljestvu večne ljubezni. —
Kmalo pride čas, upam, še predno to pismo prej-meš, ko mi bo še kakih 800 amerikanskih milj dalje proti severu popotovati, in sicer prav med divjake, katerih je že prav veliko spreobernjeuih, veliko več jih je pa še v pervotni divjini, katere spreoberniti so naše splošne želje.
Druzega Ti zdaj nimam pisati. Morebiti Ti še enkrat pišem, predno Cincinnati zapustim, kar'; se bode, kakor so mi preč. g. škof rekli, zgodilo kinalu po veliki noči. Z misijonske postaje med divjaki Ti pa ne bodem mogel velikokrat pisati, ker tam ni pošte; pisma se morejo po drugi priliki poslati v Cincinnati. Na pisma, katere mi boš poslala, naredi sledeči naslov:
To she (?)
Rev, Mr. Frederick Baraga, Missionary.
In she united States of Amerika.
Cincinnati, Ohio.
o	Naslov moraš po čerki tako narediti, ne več in ne
manj. Tukaj naslove čisto po svojem delajo. (Čas je, da bi se tudi pri nas jeli napisi po krajši šegi j)isati. „ui^pVr.) Pisma pa do mene pošlji vselej v posebnem za-£ J vitku bratovščini sv. Leopolda. Z Bogom, preljuba {rf*5stra! Pridno moli za-me s svojimi ljubimi otroci, c^;U"*akor si mi obljubila, ker to me prav posebno veseli in tolaži. Pozdravi mi vse moje drage sorodnike, posebno predrago malo Tončko, svojega soproga in vse svoje in moje duhovne prijatelje. Molite vsi za-me. Tvoj priserčno in iskreno Te ljubeči brat
Friderik.
Razgled po svetu.
Carigrad. Na čast Naši ljubi Gospej Lurški je bila undan v Carigradu slovesna procesija, ki so jo spremljali kot bramba turški vojaki. Cerkev je bila ozališana s papeževimi in francoskimi zastavami.
Petrograd. Pomirovavna delavnost Leona XIII je nov vesel vspeh dosegla. Obravnave sv. Stola z Rusijo o izvolitvi ruskega poslanca pri sv. Stolu so boje do-veršeue; kmalo bode poslanec izvoljen. Ko pa se velika Rusija tako spravljiva skazuje do katoliške Cerkve, je milovanja vredno, da razkolni metropolit Sava v Sarajevu in še razkolni biskup na Hervaškem širijo razdor in oznanujejo meržnjo zoper katoliško Cerkev.
V Melinn na Belgijanskem je 29. kim. uinerl on-dotni kardinal-nadškof Viktor Dechampt. star 73 let Sloveč je bil kakor pridigar, borivec zoper framasonstvo
. „	R. I. P.
Iz jlarquetta, v Ameriki, pišejo milgosp. škof Janez Vertin, da imajo na enem svojih krajev veliko Kranjcev, ki so brez duhovna zlo zanemarjeni - torej močno potrebujejo kacega duhovna; ali če tace^a ni saj kacega bogoslovca (morebiti tudi še le nastopnega) za svoj misijon. — Zdaj zidajo stolno cerkev, ki se bode pa zarad pomanjkanja pomočkov morala čez zimo pokriti s streho za silo. — Škof Mrak so še zmeraj terdni in zdravi. — Napis do preč. g. škofa je: Veri Rev. J. Vertin, — Marquette, Mich., North-America.
V Neapolu je bil med drugimi tujci to leto ob godu sv. Januvarija tudi eden jugoslovanskih duhovnov s svojim tovaršem, ki nam je o kervi tega svetnika to-le pravil: Bil sem prav blizo altarja, na kterem je stala steklenica s posušeno kervjo sv. Januvarija in vse sem natanko opazoval in vidil. Ljudi je bila polna cerkev, ki so z veliko gorečnostjo klicali svetnika, naj ponovi čudež. Duhoven je večkrat posodo s sterjeno kervjo ljudem pokazal, pa dolgo ni bilo nobene pre-membe. Prične se sv. maša in do povzdigovanja ni nobenega znamnja; med povzdigovanjem pa se kar naglo kri stopi in se vzdiguje v steklenki. Kakor so poprej ljudje klicali in prosili, tako so zdaj na glas zahvalo naznanovali svetniku, ker je ponovil čudež s svojo kervjo. Bilo je silno ginljivo. Vender pa to razlagajo za nevgoduo znamnje. da se je stopljenje sv. kervi zgodilo pozneje kakor navadno. Druge dni v osmini svetnikovega godu se je stopljenje zgodilo hitreje. Stopljena kri se namreč na večer zopet sterdi.
Bnitovske zadeve.
V molitev priporočeni:
Nekdo se serčno priporočuje N. lj. G. presv. Serca, da bi mu Marija pri svojem Sinu sprosila zdravje, ako je Božja volja. — Prav za obilen sad iz molitev tnesca vinotoka bodi priporočena vsa dežela naša posebej, in sploh vesoljni svet. — Zbegan inladeneč za razsvitljenje in pomoč Božjo. — Bolna oseba se priporoča v gorečo molitev Materi Božji za zdravje, ako je v božjo čast in duši v zveliča nje. — Več mladenčev v dober namen. — Dve osebi v Serci Jezusovo in Marijino priporočeni z& telesno pomoč v dosego dobrih namenov. — Di|ak za premaganje hude strasti. — Hišni oče. ki že dve leti na neozdravljivi bolezui. že enkrat v molitev priporočen, in se mu je zdaj tako shujšalo, da je v smertui uevar-nosti. je od družine zopet prav goreče priporočen, da bi mu Bog po mogočni priprošnji N. lj. G. presv. Serca, sv. Jožefa in sv. Antona dodelil ljubo zdravje, ali pa vdauost v voljo Božjo in srečno zadnjo uro. — Oseba, že enkrat priporočena, ker je bila na pameti zmešaua. in se ji je nekoliko zboljšalo, zdaj zopet v molitev priporočena za popolnoma ozdravljenje, ako je Bogu v čast in njeni duši v zveličanje. Uslišanje, ako ga Bog podeli, in zahvala se razglasi.
Zahvale.
Bila sem za jetiko prav hudo bolna, več kot sedem mescev nisein več hodila in vsi zdravniki in drugi ljudje — so bili obupali, da bi kdaj ozdravela; začela sem pa opravljati ddnevnico k N. lj. G. presv. Serca — in jelo mi je kmalo bo^še prihajati — čez en teden potlej, ko uii poprej ni bilo ne živeti in ne umreti, in nekako v mescu potem sem bila popoluoma zdrava, če tudi še bolj slabotna. Tisočera hvala bodi torej N. lj. G. presv. Serca za to veliko iu očitno pomoč!
Frančiška Bolka.
Iz Šentvida na Dolenjskem, o. viuot. 18*3.
Kacega pol leta na persih hudo bolana — sem mislila, da imam grozno, neozdravljivo bolezeu. Pripo-ročevala pa sem se Mariji in začelo se mi je boljšati ter sem se popolnoma ozdravila. K temu mi ie Marija na Brezjah pomagala. Bodi torej preserčuo češena za toliko dobroto!
Iz Zapog, 1. viuot. 1883.

Koledar za prihodnji teden:
15. vinotoka. S. Terezija. — 16. S. Frančišk Bor-gijan. — 17. S. Hedviga. — 18. S. Lukež Ev. — 19. S. Peter Alkantarski. — S. Janez Kancijan. — 21. Tri in dvajsta nedelja po Bink. Obletnica cerkvenega posvečevanja. S. Uršula.
Listek za raznoterosti.
Iz Ljubljane. Vsled papeževega klica se ta mesec po' vsih cerkvah verniki prav obilno zbirajo k 8v. rožnemu vencu, posebno pa je Šenklavška cerkev tako na pol njena o večerih ob 0, da komaj med letom kterikrat tako. Tako naznanjajo tudi iz druzih dežel. V Monastiru so rožnovenško nedeljo imeli triuajsturno molitev pred izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom.
Misijonar Skoper. Dosti prašanja je že bilo, če preč. gos p. misijonar Andrej Skopec v Ameriki še živi, ali je umeri V Iz pisma iz Amerike do preč. gosp. misijonarja J. Buha od 13. kini. t. 1. je očitno, da je ta čast. gosp. misijonar še živ v Ilermitage. Mercer Co., in pri toliki starosti (SI let) še oskerbljuje svojo srenj p. Gospod se močno stara in roke se mu tako tresejo, da ne more \eč razločno pisati.
Knez-nadškof («oriski Andr. (lollmavr. Pod tem napisom je g^sp. G. Kaicevich. kapiteljski dekan v Za-dru, spisal lepo knjižico v *rki 31 strani, natisnjeno v Gorici 1*83. Pisatelj je s prijaznim tem življenjepisom želel vstreči nekterini svojim prijateljem in zaznamnuje ga kot ])0slednji spominek in izkaz hvaležnosti do slavnega ranjkega nadškofa. Preč. gosp. pisatelj je med drugimi vstregel zlasti tudi nam Kranjcem, kterih rojak je bil verli ranjki knez nadškof.
S tem bodi ob enem naznanjena serčna zahvala dobrem gosp. sub „G. A./ ki nas je s poslanjem lepega delca razveselil.
V	Krasil ji je bil roženskransko nedeljo častito umeščen novi župnik gosp. Al. Iložič. Več prih.
V	Liikovici je »I. okt. umeri gosp. Edv. Hofmau, okrajni sodnik, previden s ss. zakramenti. Bil je občno spoštovan, miroljuben in pravičen gospod. Bog mu daj večni mir.
V	Ternoveiii na Notranjskem so 2. t. m. prelepo sprejeli nuveua preč. dekana gosp. Urbanček-a. Slavni sprejem prih.
Iz Smlednika. (V. I'oterriilo in zahrola.) Po preč. gosp. župn. A. K« širjii sem zopet v pomoč Terbojcein i/. Žeut-Uuperta prejel 11 gld. Bog plati!
V	liiiric« je »i. t. m. ob H '/» dopoldne dospel premlgsp. n.uišk-t A. Zorn, spremljevau in sprejet od prav mnogih prcsiuviiih gospodov. Popis prih.
Slovstvo. ..1'Mil lite sap i en ter, Erklärung der Psalmen im (¿eiste lies betrachtenden Gebetes" von l)r. Maurus Wolter. O. S. B. Tega velikega dela je prišel na svitlo 4. zvezeK. p>aliu Ci—CXX. Važnost njegova je zazna ninjana v naslovu. C. »J mark, Epitome Theolo-giae moralis. conc. a dl-. Jos. Staller. Pars T. Brixinae 1**3. C. 2 gld.
Natur, Vernunft, Gott, nach der Lehre des hl. Thomas von A. Pisot. I)r. Ceslaus Mar. Schneider. Ilegens-burg. Cena 5 mark.
Učene dela za učene in uka željne može. V kat. bukvami.
..Freigeist" se hvali, da uima duše; česa še nima rfreigeistVu — V neki drušiui, v kteri je bil tudi neki duhoven, se je nekemu prostomišljaku poljubilo marsi-
ktere verske resnice pikati in rešetati. Poslednjič je menil duhovnu še eno prav gorko zasoliti, in je rekel, da ne more verjeti, da bi ftudič bil, ker ne vidi nobene sledi od njega. — Duhoven mu odgovori v tem-le pomenu : Iz ravno tega vzroka bi smel jest dvomiti, če je v vaši glavi pamet, ker ne vidim nič sledi ocl nje.
Dnhovske spremembe.
V	Goriški liadškofiji so se zgodile naslednje pre-membe čč gg.: Umeri je 24. sept. vikar v pokoji Iv, Kragelj; Fr. Rožič šel v začasni pokoj, v stalni pokoj se podal župn. M. Pirih. in A nt. Brati na je postal oskerbnik župnije pod Melcami. Hil. Zorn je postal namestni načelnik za verouk na realki; A v g. Centazzo začasni učeuik verouka na dekliški vad-nici; Iv. G e r b e c postal je knezoškofov domači kaplan.
V	Lavantinski škofiji. Čast. g. Mih. Rakovše je dobil župnijo Buče. — V duhovsko semeniše je sprejetih l(i mladenčev, med temi 2 Kranjca. Vsih bogo-bogoslovcev je ¿7.
V	Teržaški škofiji. Vis. častvg. Jan. Gabrielič je imenovan župnik v Gračišču. — Čast. g. J o s. C v i t k o je imenovan kurat v Castelvenere. — Čast. g. Jan. Šega je premeščen za kaplana k sv. Antonu novemu; čast. g. Jan. Skabar za kaplana k sv. Mariji Večji (jezuit, cerkvi). Čast. g. Jak. Kočija n za kaplana k sv. Antonu novemu; čast. g. dr. Peter Tomaž in za kaplana k sv. Mariji Pomočnici (sv. Antonu staremu.) Čast. g. J o s. Bottegaro za kateheta k samostanski šoli benediktinaric; — čast. g. Jan. Buttignoni za duh. pom. pri sv. Justi; čast. g. Juri Pittaco za kaplana k sv. Mariji Večji; čast. g. Jan. Kavalič in čast. g. Fr. Mujesan za kaplana pri sv. Jakobu. — vsi v Terstu. Čast. g. Edv. I)agri za kaplana v Isoli. — V mašnika posvečen je bil 9. sept. čast. g. M a t. Gerškovič.
Dobrotni darovi.
Za študentorsko kuhinjo: Mar. Jereb 1 gld. — C. g. župnik Krištotič 1 gld. G. M. M. 1 gld. — Č. g. J. T. 5 gld. — Č. g. župn. Mat. VidemŠek 2 gld 40 kr. — G. K. P. 20 gld. — Sacerdos 5 gld. — C. g. župn. T. Kajdiž 3 gld.
Za trejo Detinstco: Po preč. g. župn. J. Rozman-u 11) gld. — Č. g. Pet. Ogrin, duh. pom. v Boštanji, 4 gld. ÓO kr. — Č. g. Ant. Keržič, nunski katehet, 10 gld. Č. g. Fr. Povše. župn. na Ježici, 14 gld 40 kr. — C. g. St. Šranc 5 gld.
Za ar. <)eeta: lz Mengša po č. g. župn. Jan. Zorcu 55 gld. — Č. g. župn. Nik. Križaj 7 gld. — Č. g. župn. St. Šranc 5 gld. — M. T. kuharica 5 gld.
Za naj silniše pot rele dr. Jegličevega miaijona: M. T. kuharica 50 kr.
Za razne- mhijone: C. g. J. T. 10 gld. Za bratorZino Xače ljube Gospépresv. Serca: Bolna oseba 1 gld.
(Drugi dar. prih.)
Pogovori z gg. dopisovalci.
li. —b.: Vaše pesmice imajo lepe misli, pa perutnie jim manjka za fereanje in umerjene poti za letanje; toraj morajo že še v gnjezdicu ostati. — Dr. J—č v Ser.: Uno iz ,,Var." došlo. — C*. M. Vid.: Naročilo oddali. — G. Str. v Tern.: Zgodi se po Vaši želji berzo, berzo.
Odgovorni vreui.ik: Luka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožef Blaznikovi nasledniki v Ljubljani.