Političen list za slovenski národ.
F« pošti prejeman veljil: Za celo leto predplačan 15 gld za pol leta 8 gld., za četrt leta
v	- 4 o-ld za en mesee 1 gld. 40 kr.
v .¿„«,.<.+,«»111 nrptpman veiiii: Za celo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr.. za četrt let^^ gl 30 kr ! 'a en ™esec l gl lO kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. več g	na leto. - Posamezne številke veljajo 7 kr
Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspcdicija, Semeniske ulice st. 2.
Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr.. če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Vredništvo je v Semeniški ulici h. št. 2.
Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob 1,'a6. uri popoludne.
277.
V Ljubljani, v četrtek 3. decembra 1885
Letnik XIII.
Okrožnica
Njih Svetosti po Božji previdnosti Papeža Leona XIII o krščanski uravnavi držav.
(Dalje.)
Če pa ima cerkev v kaki državi s privoljenjem državnih postav še svoje pravice, in se je med obema oblastima sklenila državno veljavna pogodba, precej kriče, da se morajo cerkvene zadeve ločiti od državnih; to pa se ve da iz tega namena, da lože brez kazni prelamljajo dano besedo ter v vseh rečeh brez opovir po svoji volji ravnajo, kar in kakor jim drago. Ker pa cerkev ne more takega početja voljno prenašati, — ker se vendar ne more in ne sme odpovedati svojim največim in najsvetejšim dolžnostim —, ampak strogo zahteva, da se ji dana beseda popolno in vestno drži, se pogosto zgodi, da nastanejo med cerkveno in državno oblastjo prepiri, kteri se pa navadno tako končajo, da prva drugi, močnejši podleže, ker ima manj zemeljskih pripomočkov. Tako pri dandanašnji, skoraj povsod priljubljeni, uravnavi držav navadno žele, cerkev ali popolno izključiti iz očitnega življenja, ali pa vko-vano imeti v trdih okovih. Kar se v javnem življenji godi, godi se večinoma iz tega namena. Postave, uprava držav, brezverska odgoja mladine, da se ropajo ter zatirajo verski redovi, da se je uničila posvetna oblast rimskega papeža, — vse to ima namen porezati žile krščanskim napravam, manjšati katoliške cerkve prostost ter kratiti njene pravice.
Da taka načela o vladanji držav resnici nasprotujejo, pravi že zdrava pamet. Kajti ona spri-čuje, da izvira vsa oblast iz Boga, največega in najvišega vira. Gospodstvo ljudstva pa, ktero naj ima svojo podlago brez ozira na Boga natorno v množici ljudski, je sicer posebno pripravno razburiti strasti ter se jim hliniti, ne more sc pa opirati na nobeno resnično podlago; tudi nima dovolj moči zagotoviti očitno varnost ter vzdržati mir in red v državi. V resnici je ravno po teh naukih žo tako daleč prišlo, da mnogi trdijo, kakor bi bila skoraj
postava, da se prevrati ali ustaje smejo po postavnem potu napravljati. Razširjeno je namreč mnenje, da poglavarji držav niso druzega, kot izvoljenci, kteri imajo samo voljo ljudstva izvrševati; naravno pa sledi iz tega in tudi ni drugače mogoče, da je vse, kot volja ljudstva, spremenljivo in da se je vedno bati prekucij.
če se pa o veri meni, da ni med različnimi in nasprotujočimi si verskimi ločinami bistvenega razločka, se mora pač zgoditi, da se no spoznava nobena vera, niti v besedi, niti v dejanji. In če se to mnenje razločuje po imenu šo kaj od brezboštva ali atheisma, ni v resnici nič več ločiti. Zakaj, kdor je prepričan, da je Bog, mora spoznati, če hoče biti dosleden in ne brezmiseln, da ne morejo biti vse verske ločine, ki so tako raznovrstne in si v naj-imenitniših rečeh nasprotujejo, vse enako verjetne, vse enako dobre, vso enako Bogu drage.
Tako ni brezmejna prostost misliti in tiskati sama ob sebi taka dobrota, ktere bi se smela človeška družba po pravici veseliti; nasprotno je začetek in vir mnogo zloga. Prostost mora ostati, čo hoče pomagati človeku do popolnosti, v mejah resnice in pravice; natora dobrega in resničnega pa se ne more spreminjati po samovoljnosti človeški, ampak ostane vedno ista ter je ravno tako nespremenljiva, kakor samo bistvo stvari, če se razum napačnih mnenj poprime, če volja slabo sprejme in se ga oklene, ne doseže svoje popolnosti niti prvi, niti druga, ampak zgubita natorno svojo prednost in se spridita. Kar tedaj nasprotuje kreposti in resnici, ne sme priti na dan in pred obličje ljudi; še manj pa so sme braniti ter zagovarjati s pomočjo in z varstvom postav. Le pošteno življenje vodi v nebesa, kamor vsi hrepenimo; zato zaide država od natornih pravil in postav, če pusti misli iu slaba dejanja tako zdivjati, da nekaznovana odvračajo duhove od resnice, srca pa od čednosti. Cerkev pa, ktero je Bog sam ustanovil, izključiti iz dejanskega življenja, iz postavodajalstva, iz odgoje otrok, iz družine, je velika in pogubljiva zmota. Brez vere ne more biti država dobro uravnana; in mogoče, da jo že bolj znano, kot bi bilo potrebno, kakošno je
in kam meri tako imenovano „družbinsko mo-droslovje življenja in nravnosti". Prava učiteljica kreposti in varovalka nravnosti je cerkev Kristova; ona brani zdrava načela, iz kterih se izvajajo dolžnosti ; ona podaja najmočnejše nagibe za pošteno življenje ter ne prepoveduje le slabili dejanj, ampak tudi slaba nagnjenja, ki še niso prešla v dejanja. Cerkev tedaj v spolnovanji njenih dolžnostih podvreči posvetni oblasti je jako krivično in smelo. S takim ravnanjem se ves red preobrne, ker se natorno stavlja nad čeznatorno; tako se uničujejo ali vsaj zelo kratijo brezštevilne ono dobrote, s kterimi cerker napolnuje družabno življenje, če je nihče ne oviva; vrh tega se gladi pot sovraštvu in prepirom; koliko pa ti državi in cerkvi škodujejo, uči nas skušnja prepogosto.
Tako nauke, kterih že zdrava pamet ne odo-bruje in so tolike pomembe za državen razvitek, so ostro obsojali tudi naši spredniki, rimski papeži, imajoč živo pred očmi dolžnosti apostolske svoje službe. Tako je zavrgel Gregorij XVI v okrožnici „Mir ar i vos" z dne 15. avgusta 1. 1832 z naj-hujimi besedami razširjajoča se mnenja: da v bo-gočastji ni treba veliko izbirati; da sme vsak samovoljno o veri razsojevati; da jo vest za vsacega edini sodnik; da sme vrh tega vsak svoje mnenje očitno širiti ter da je tudi vsakemu dovoljeno prevrat napraviti v državi. O razlogih, ktere navajajo za ločitev cerkve od države, pravi isti papež: „Nič veselejšega za cerkev in državo si ne moremo obetati od tistih, ki žele cerkev od države ločiti in vez edinosti med svetno in duliovsko gosposko raztrgati. Zakaj dognano jo, da se prijatelji nebrzdane prostosti boje one edinosti, ktera je bila za cerkvene in svetne koristi zmiraj osrečevalna in blagonosna." Enako je tudi Pij IX ob vsaki priliki napačna mnenja, ki so se jela širiti, obsojal, ktera je dal pozneje sostaviti, da bi imeli kaloličani v zmešnjavi zmot negoljufivega sodnika. (Svllabus.) *) (Dalje prih).
*) Naj le nektere teh zmot tu navedemo: St. XIX. „Cerkev ni prava, popolna, čisto prosta družba; tudi nima lastnih in stalnih pravic,, od Božjega ustanovitelja
LISTEK.
Zadnji samotar.
Izviren zgodovinski roman.
(Spisal Pod vi gen j s k i.)
(Dalje.)
Takovec stoji zdaj pred altarjem, ki se imenuje altar priseg. Ko poklekne, pristopi k njemu brat obrednik in mu levo ledje dotakne z iglo kompasovo. Na altarji jo odprto sv. pismo, na njem ognjevit meč.
„Na noge, bratje", zakliče častitljivi brat, „novinec ima narediti strašno prisego." Vsi vstanejo in potegnejo sablje. Takovec pa s tresočim glasom govori:
„V imenu najvišega mojstra zidarskega pri-sežem, da ne bom nikdar ovadil skrivnosti, znamenj, dotikauj, ne besed, ne naukov in ne običajev prostozidarskih in da bom o vsem tem večno molčal. Obljubim in prisežem Bogu, da ga no bom nikdar izdal ue s pisanjem, ne z znamenji, ne z besedami in kretanjem; da ne bom prijavil nikdar besedo o
vsem tem, kar se mi je do zdaj izročilo in kar mi bo v prihodnje izročeno. Ako pa ne bora držal svoje obljube, naj se me tako-le kaznuje: naj se mi žgo ustnice z gorečim železom, naj se mi roka razreže, jezik naj se mi izdere, vrat prereže; moje truplo pa naj bo v tempeljnu obešeno, med tem ko se sprejema v družbo nov brat, v kazen meni, v strah vsem drugim; potem pa naj se sežge in pepel vrže po vetru, da ne bo več sledu po mojem izdajstvu. Tako mi pomagaj Bog in njegov sveti evangelij. Amen."
Po tej prisegi peljejo novega brata spet med ona dva stebra, kjer je že dvakrat stal. Vsi bratje ga obdajo, potegnejo sablje in jih vanj obrnejo, tako, da se iz takovske telesnosti krog in krog žarki razsipljejo, kakor od solnca. Brat obrednik stopi k njemu, kakor bi mu hotel odvezati oči, drug pa postavi mu tik pod nos luč in užigljivega prahu.
„Menite, da jo vreden biti sprejet v našo družbo", vpraša častitljivi brata nadzornika.
Odgovor: „Da."
Častitljivi: „Cesa iščete zanj?"
Nadzornik: „Luči."
Častitljivi: „Bodi luč!" In trikrat s kladvom
močno udari. Pri tretjem udarci mu pade vezilo z oči, pri tej priči se tudi prah vname in spregle-davši druzega ne vidi, kakor ogenj in luč. Še le ko ta ugasne vidi sablje v se obrnjene. Sedaj pa vsi iz enega grla kriče: „Bog kaznuj izdajalca!"
„Ne bojte se teh bodal, ona žugajo le izdajalcem. Ako bodete zvesti naši družbi, kakor po pravici upamo, ta bodala vas bodo vedno branila. Ako jo bodete pa izdali, ne najdete na celem svetu kota, kjer bi bili varni pred tem maščevalnim orožjem."
Spet peljejo Takovca pred altar; le-tit poklekne. Zdaj vzame častitljivi brat ognjen meč z altarja in mu z bodožem dotakne glavo in govori:
„V imenu velikega Zidarja neba in zemlje in vsled oblasti, ki mi je dana, naredim vas za prostozidarskega učenca in uda te častite lože."
Potem ga vzdigne, opaše ga z belo kožo, d;i mu bele rokovice, ktere bo moral vsikdar v loži nositi v znamenje nedolžnosti; druge pa mu podari, naj jih da ali svoji ženi. ali pa kaki drugi ženski, ktero bolj ljubi.
Razloživši mu nektera znamenja prostozidarska in druge skrivnosti, ga trikrat poljubi.
Politični pregled.
V Ljubljani, 3. decembra.
Notranje dežele.
Štajarski deželni zbor peča se letos zopet s postavo, po kteri bi se omejila prosta ženitev. V prvem paragrafu zahteva se od vsakega štajar-skega ženina, da prinese pred poroko ženitovanjsko oglasnieo, v kteri mu mora njegova občina spričati domovinsko pravico in pa dovoljenje dati, da se sme oženiti. Paragraf drugi določuje, da se dovoljenje takim osebam lahko odreče, o kterih je dvomljivo, če bodo mogli svojo družino pošteno prerediti ali ne. Paragraf tretji pravi, da mora dotična občina vsakemu, ki se za zakon oglasi najkasneje v 14 dneh ali dovoljenje dati ali pa mu sporočiti, da se mu odreče. Proti odreku se prosilec lahko pritoži na prvo višjo politično oblast, ktera potem določi ali je zabranitev opravičena ali ne. Tudi proti določbi te gosposke pritožita se lahko obe stranki na drugo, višjo politično inštanco. Ako se je tukaj prosilcu dovoljenje dalo, mu občina mora dati oglasnieo. Paragraf četrti pravi, da se ta postava nikakor ne dotika določeb, ki so do sedaj veljavne o javnih varovancih, o mladenčih, ktere še vojaška dolžnost veže in o vseh druzih stanovskih osebah, ki še posebnega dovoljenja potrebujejo. Načrt te postave podpisali so vsi slovenski štajarski poslanci in pa nekaj konservativnih Nemcev. Da je postava res potrebna, po-vdarjalo se je že več let zaporedoma, če bode pa letos dobila najvišje potrjenje, in milost pri deželnem zboru pa še ni gotovo.
25. novembra sklicani so bili vsi tisti železniški generalni ravnatelji na Dunaj v vojno ministerstvo, kterih železnice proti jugo-iztoku teko. Vojni minister je vse zaporedoma izprašal, v kterem času bi se toliko in toliko tisoč mož na to in to stran prepeljati dalo z vsem, kar se potrebuje, kedar vojaki na vojsko gredo. Odgovori so bili menda vojnemu ministru prav vgodni. Kavno tako je bil zadovoljen s tem, kar so mu na dotična vprašanja odgovarjali načelniki cesarskih založišč, kjer imajo spravljeno vojaško obleko, živež in drugo vojno pripravo. Mobilizacija se do sedaj še ni nikjer pričela, če tudi je pri vojnih korih, ktere smo zadnjič našteli, vse pripravljeno, če bo treba, da se bodo jeli rezervisti klicati pod orožje. Da bode tega morebiti res potreba, kaže včeranji telegram iz Srbije, ki pravi, da so po Srbiji jeli prostovoljce nabirati. Čemu pa sedaj prostovoljce, ko se je ravno premirje sklenilo in se mora vendar vsak pametni človek nadjati, da se bo iz premirja mir napravil, ne pa vojska. Srbija nadja se pa ravno nasprotnega, vojske namreč, ker prostovoljce nabira in rezerviste in druge mladenče pod orožje kliče ter jih na mejo pošilja. Da bi Avstrija ne mogla mirna ostati, če bi se boj nadaljeval, naj se vojna sreča potem še nadalje Bolgarov drži ali pa v srbski tabor preskoči, razume se samo po sebi, temveč bo morala mobilizirati.
jej podeljenih, ampak državne oblasti je, odločevati cerkvene pravice in meje, v kterih je sme rabiti."
Alloc. Singulariquadam. 9. decembris 1854.
Alloc. M u 11 i s g r a v i b u s q u e. 17. decembris 1860.
Alloc. Maxima qui de m. 9. iunii 1862.
St. XXXIX. „Država ima kot začetek in vir vseh pravic popolno neomejeno oblast."
Alloc. Maxima qui dem. 9. iunii 1862.
St. LV. „Cerkev se ima od države, država pa od cerkve ločiti."
Alloc. Acerbissimum. 27. septembris 1852.
St. LXX1X. „Napačnoje, da vodi državna prostost vseh veroizpovedanj, in popolna, vsem podeljena oblast, glasno in očitno razodevati vsako mnenje in mišljenje, k hitrejemu pohujšanju nravnosti in pobožnosti in da na stežaj vrata odpira kugi indiferentizma ali verske vnemarnosti."
Alloc. Nunquam fore. 15. decembris 1856.
„Živio novi učenec in brat !" zagromi po vsi loži.
Takovec pa sleče arlekinsko upravo iu spet svojo obleče; odkažejo mu potem sedež med drugimi brati.
To je konec komedije.
V bližnji Koprivi bije že enajsta ura pred polnočjo, a v našo družbo se glas Koprivske ure ne sliši, ker njih svetišče je prav notri v sredi Spe-škega gradu. Tu je brat Kazanovski, ko je pa po svojih apostoljskih potovanjih iz Trsta prišel na Gorico in povabljen bil od grofa Speškega, izbral začasno zbirališče, kamor je od časa do časa sklical svoje brate. Kraj prevažnih, se ve da, tajnih posvetovanj, je bil ta, in le tisti, ki so bili po prepisanih obredih sprejeti v častno družbo, kakor grof Takovec nocoj, smel je sesti na tem posvečenem kraji; tako je tudi brat Takovec nocoj dobil sedež, enega zadnjih se ve da; vendar pa se je dalo tudi na tem po tolikih tako različnih komedijah dobro sedeti in odpočiti.
(Dalje prih.)
„Pester Lloyd" je v resnici občudovanja vreden zarad svojih oči, s kterimi na Balkanu vse z rožicami postlano vidi. Tudi za Avstrijo mu ni nikake nevarnosti in iz tega sklepa, da se bo v Bosni in Hercegovini spremen vojakov izvršil v najlepšem redu, kakor bi nič ne bilo. „Sedem tednov je nekako, pravi „P. L.", odkar so se jeli letos novinci vežbati, ki sedaj odhajajo tje doli v zasedene kraje, kjer se bodo postavili na stražo namesto teh, ki so sedaj svojo dejansko službo dovršili in so se nekteri taistih že domu podali, drugi pa še le pojdejo, kedar pridejo tja doli novinci. Ker se do sedaj v tem smislu ni še nič drugače vkrenilo, se bo menda že v kratkem času 9000 mož vsake vrste vojakov na pot dvignilo proti domačiji." — Kakor sedaj na Balkanu ura kaže, bo menda vseh teh 9000 mož lepo v Bosni in Hercegovini počakalo in bo k njim prej še druzih 9000 prišlo. Ees so šli nekteri domii od ondot, toda tisti so bili vsi od vojnih oddelkov, ki leže blizo stare Avstrije. Kar je pa polkov nižje doli, ob črnogorski, srbski in turški meji, pa niti jeden ne pojde od tistih na odpust, dokler se vojni dim popolnoma ne razkadi po Balkanu, da se bo videlo, pri čem da smo. Saj bi bila neopravičena lahkomišljenost, če bi sedaj iz Bosne in Hercegovine ljudi venkaj jemali, kjer jih bomo danes ali jutri tako živo potrebovali, če se Srb in Bolgar zopet sprimeta.
Vnanje države.
Pet sto dolgih let gledal je svet z nekim pomilovanjem na Bolgare, kakor bi ne bili za druzega na svetu, kakor za turške sužnike. Pozna jesen leta 1885 pokazala pa jih je svetu zopet v tisti luči, v kteri jih je Evropa občudovala pred turškim navalom. Tedaj so Bolgari sloveli za hrabro ljudstvo. Ta stara hrabrost zbudila se je zopet v današnjih časih, da jih svet zopet z občudovanjem opazuje. Eavnokar preminula vojska je Bolgare povzdignila na stopinjo, da bode morala od slej nadalje Evropa vselej ž njimi računiti, kedar bodo na Balkanu ho-matije nastale. Kakor je sedanji bratomorni boj vsega obžalovanja vreden, je bil vendar Bolgarom vrlo koristen, ker jih je izkopal iz več stoletne pasivnosti, ter jih je postavil v plodonosno dejansko življenje. Pri Slivnici in pri Pirotu vršil se je ta za Bolgare tako imenitni preobrat, kteremu se bodo imeli zahvaliti za svojo prostost, za svojo bodočnost, za spoštovanje in občudovanje, kterega so si na svetu priborili. To so pridobitve, ki imajo veliko več veljave, kakor pa še tako mogočno pokroviteljstvo kake druge države, ktero se kar čez noč prevrže v malomarnost, včasih pa tudi v sovraštvo. Narod pa, ki se je sam postavil na noge, ima zdravo jedro in se bo ohranil, in tak narod je bolgarski narod.
Turčija jo je pa zopet vganila, kakor to le ona sama zna. V iztočni Rumeliji postavila je za komisarja Dževdet-pašo, kije za vse drugo spo-sebneji, kakor pa za guvernerja v iztočni Eumeliji. Mož je bil svoje dni že v enaki službi v Damasku, kjer je ostal vsem, kristjanom kot mohamedanom, do danes v živem spominu, pa ne morda zarad dobrosrčnosti, temveč zarad groznega oderuštva. In takega človeka sultan sedaj v iztočno Eumelijo pošilja! Dobro je to, da mož ne bo ondi kdo zna kako dolgo in se bo moral kmalo umakniti možu, ki ima med vsemi sam in edini pravico do iztočne Eumelije, in ta mož je Aleksander, knez bolgarski, s kterim se mislijo Srbi še na dalje vojskovati, če bi res postal iztočno-rumelijski guverner, kar mu menda ne bode odšlo. Dopis iz Belega grada v „Politiki" trdi, da Srbi nikakor ne mislijo še orožja odložiti, kar nabiranje prostovoljcev res nekaj na to kaže. Kaj bo na to Avstrija rekla, ki je v srbsko-narodno komedijo zapletena, je se ve da drugo vprašanje, ki je pa ravno tako merodajno, če ne še bolj, kakor pa srbska trmoglavnost. „Slovanski Piemont", kakor se Srbska ponosno imenuje, se bo moral že nekoliko več ozirati na to, kar Avstriji in celi Evropi vgaja, kakor pa le svoji samopašnosti streči. Pa tudi Avstrija se bo morala tukaj bolj na iztočno Eumelijo ozirati, kakor se je do sedaj, če bo hotla na Balkanu mir imeti, kajti Iztočno-Eumelijci odločno zahtevajo od Evrope, da se njihovo združenje pripozmi in potrdi. Ko se je po Eumeliji zvedelo, da dobodo zopet turškega komisarja, podala se je takoj deputacija vseh rumelijskih polkov k knezu Aleksandru, in so mu rekli, da ne bodo nikdar dovolili v ločitev. Knez je rekel, da je bolgarske in rumelijske čete na srbsko mejo zarad vojske poklical, nepa.vda bi se s tem združenju odpovedal. Če ga Eumelijci sami žele, knez nima pravice upirati se tej želji. Danes je še vedno tako pripravljen posvetiti se bolgarski stvari, kakor je bil iz začetka. Pogodbe, ki so jih Srbi stavili za premirje, so Bolgari vse zavrgli, ker se ne vjemajo z njihovimi zmagami.
Marsikdo se je že radoveden popraševal, zakaj da Grki ne prično streljati na Turka, ker jih je vendar že precej lepo število skupaj in tudi krika so že dovelj napravili. Smodnik, ta glavna hrana za topovje je vzrok, da so lepo mirni ostali. Grkom se sploh že od nekdaj prebrisanost prilastuje in toraj pač ni čuda, če imajo med seboj moža, ki je smodnik znašel, prav pravi smodnik domačega pridelka, samo da se — vžigati neče prav rad. Piše se ta učenjak Morajtines in ima tovarno, kjer svoj izvanredni smodnik izdeluje. Poprej, preden se je njemu posrečila Schvvarzove iznajdbe karikatura, naročala si je Grška svoj smodnik iz Francoskega, Angleškega
in Nemškega. Morajtines je pa vlado pregovoril, da naj smodnik pri njem naroča, ker ga .ji bo dajal ceneje in pa boljši bo, kakor pa tuje blago. „Saj res, si misli minister, kaj bomo tujcem zaslužek dajali, če denar lahko v deželi ostane." Kakor je bila ta domoljubnost sicer vsev hvale vredna, se je vendar tukaj grozno maščevala. Že leta 1882, ko so Helenci Tesalijo zasedli, čule so se pritožbe, da Morajtine-sov smodnik ni počenega groša vreden, ker se neče vžigati. Letos jim je pa menda svojo pokorščino popolnoma odrekel. Patrone ki so ž njim napolnjene se za cel svet nečejo vžigati in ravno taka je z granatami in drugo topničarsko robo. Topničarji morajo vsled tega prav roke križem držati. Kakor se sliši, bodo menda Morajtinesa pred sodnim dvorom spraševali, kje se je naučil tak smodnik izdelavati, ki je posebno izboren za ohranenje miru; vojni minister ga pa ravno sedaj nekaj za vojsko pstrebuje in si ga je zopet v inostranstvu naročil.
Novi kongres zedinjenih amerikanskih držav, isto tako kakor pri nas državni zbor, se bode začel v Washingtonu 7. decembra t. 1.
Louis Riel, vodja poluindijanov v Kanadi, je bil obešen 16. novembra pri Eegini v Kanadi. S tem je končan upor, ki je dosti dal opraviti Angležem. Eazni časopisi tega človeka razno opisujejo. Nekaterim je bil le upornik, ki je hotel od vlade denarja, da miruje, drugi pa hočejo vedeti, da je on zahteval naj vlada ostane pri svoji besedi in daje ljudem to, kar jim je po pogodbah dolžna. Ti polu-indijani so po večem potomci lovcev in kupčijskih opravnikov z amerikanskimi ženami, poprek so katoliki. jih je pa kakih 14.000. Odkar je dodelana Kanada-Pacific-železnica prišli so ti ljudje ob zaslužek, kajti prevaževali so blago, čez dalje več tujcev je prišlo v njih deželo. Riel je že 1. 1870 osnoval vstajo, sedaj se je pa zopet načelo postavil vstašem. Vstaja je bila zadušena, Eiel je bil ujet, poluindijani so se podali na milost in nemilost. Smrt Eielova je utešila Angleže in Nemce, a Francozje v deželi so močno razjarjeni in žalujejo po voditelju. Poluindijani in pravi Indijani pa molče — vidijo namreč, da naselnikom se ni mogoče več ustaviti, in brez upa čakajo dobe, v kteri se bodo preselili v deželo, ker je polno divjačine in kjer bledih evropskih obrazov ne bodo videli.
Pisali smo že in ni še dolgo tegs, da je Bismark v nemških naselbinah po Afriki katoliške misijone prepovedal. Bismark sicer taji, da bi bil vse katoliške misijone prepovedal in pravi, da je le jezuitom pot preprečil, ker so bili tuji podaniki in iz Nemškega sploh pregnani. Nemške naselbine v Afriki so ravno tako nemška zemlja, toraj je izgon Jezusove družbe tudi ondi veljaven. Na to Bismarkovo modrovanje oglasil se je nevstraš-ljivi zagovornik katoličanstva na Nemškem, poslanec Windhorst, in je Bismarku ter celemu državnemu zboru jasno dokazal, da je Bismark z jezuiti vred preprečil vse katoliške misijone, s tem pa luteran-skem misijonom pot na stežaj odprl. Da je to res tako, razvidno je iz tega, ker so katoliški misijoni vsi v rokah duhovnih redov, le-ti so pa na Nemškem sploh prepovedani, toraj tudi katoliški misijoni niso mogoči. Sploh pa Windhorst jako dvomi, da bi nemška vlada tako pravico tudi za naselbine imela. Po pravici bi Nemška v naselbinah ne smela nobenega misijonarja nadlegovati, naj bo potem ta že nemškega rodu ali pa ne. Kakor je sedaj Bismark katolike tudi po Afriki strahovati začel, je krivično in si bo centrum to prav dobro zapazil za glasovanje, kedar pride na dnevni red naselbinska politika. Enaka krivica je tudi, ki jo Bismark dela jezuitom s tem, da jim očita brezdomovinstvo. Z dobro vestjo se lahko zatrdi, da nemški jezuiti svojo domovino ravno tako vroče ljubijo, kakor Bismark sam, če ne še bolje, o čemur se bo Bismark kmalo še sam prepričal, kajti doba ni več daleč, ko bo Bismark pregnane duhovne s povzdignjenimi rokami prosil, da naj se povrnejo jezuiti in drugi pregnani redovi nazaj, ker ga bode socijalni krt na to prisilil. Socijalisti si vestno prizadevajo omajati vse družbin-ske vezi, s kterimi bodo ob enem tudi omajali državno stebrovje.
Izvirni dopisi.
Iz Ljubljane, 30. nov. (Odgovor gospod u Maksu Vršcu nadopis sŠtajarskega v 261. štev. „Slovenca".) S kako nevoljo smo so mi vsi obračali od bratomorne vojske pod Balkanom! Nikakor ne moremo umeti, kako so Srbi v očigled stoletnega svojega sovražnika mogli se tako daleč spozabiti, da so zavratno napali svojega sotrpina, svojega brata po krvi in veri. Povsod med nami je bilo poslednje dni vse polno deklamacij o nesrečni slovanski neslogi. — In pri nas dotna? Ali nimamo jednakih žalostnih prikazni vsak dan V Pač se ne borimo z ognjem in mečem; ali sicer storimo vse, kar more razsvitljevati slovansko neslogo; storimo vse, kar je v stanu dokazati, da nam je brat mrz-lejši, kakor skupni naš sovražnik.
Mnogo primer bi lahko naštel za to svojo trditev, a omenil bodem le one, ktere me je izval g. Makso Vršeč s svojim dopisom „s Stajarskega".
Med nami Slovenci posluje mnog«? zavarovalnic, ktere imajo glavne svoje sedeže na Dunaji, v Trstu, v Gradci, v Budimpešti ali pa celo zunaj naše države. Vse te zavarovalnice so nam Slovencem v narodnem oziru ali naravnost sovražne ali pa indife-rentne in nikdar se še ni slišalo, da bi jedna ali druga bila narodne naše zavode in ustanove denarno podpirala.
Izjema v tem je le zavarovalna banka „Slavija", ktera se je doslej z denarnimi zneski spominjala skoro vseh naših izobraževalnih zavodov, in ktera s posojili iz svojih rezervnih zaklad pomaga tudi usta-novljati posojilnice, o kterih se je po vseh slovenskih listih že tolikokrati povdarjalo, kako so nam potrebne.
Človek bi mislil, da se bode to vsaj priznavalo; — ali ne! — pride Vam g. Makso Vršeč in dokazuje s citati iz „Zadruge" — ne da bi ostale ne-slovanske zavarovalnice morale posnemati „Slavijo" in tudi ne tega, da ne zaslužujejo podpore našega naroda, ako se ne bodo ozirale na njega potrebe — temveč, da banka „Slavija" tako neusmiljeno ravn4 s posojilnicami, da vedno vzdihujejo in „gledajo na to, da se njenega kredita prej ko mogoče rešijo". Zato pa se meni zdi dolžnost izpregovoriti o njih.
Banka „Slavija" dovolila je doslej petero posojilnicam slovenskim 88.000 gold, kredita, in sicer dvema po 5°/0, trem pa po 51/2 °/0 obresti. Med temi je tudi posojilnica Koperska, kteri je banka „Slavija" dala 10.000 gold, kredita proti 5% obrestim takoj o njenem ustanovljenji, ko ga nikjer drugje ni dobiti zamogla. Poleg teh obresti ne zahteva banka od posojilnic ničesar druzega, ko vsacega četrt leta Vi °/oo ali 25 krajcarjev od tisoč goldinarjev računske pristojbine.
Zakaj tedaj po trditvi gosp. Maksa Vršča vzdihujejo slovenske posojilnice zavoljo tega, ker rabijo kredit banke „Slavije" ? — Jedino zato, ker zadruga, ktere tajnik je g. Makso Vršeč, ne stori vsega, kar je njena dolžnost, da bi se slovenske posojilnice vtrdile proti vsem eventuelnim nezgodam narodnega gospodarstva, proti vsem denarnim krizam; —temveč deloma s svojim odobravanjem celo podpira sem-tertje tako poslovanje, ktero prej ali slej, ko bi se ne odpravilo, utegne imeti za denarno naše gospodarstvo in s tem tudi za politični položaj žalostne nasledke. Jaz sem ostrmel, ko sem pri neki posojilnici našel kot pokritje za izplačana posojila cel kon-volut čisto navadnih, nelegalizovanih dolžnih pisem; ko vendar načelo samo, na kterem so utemeljene vse posojilnice, zahteva, da se posojila na osobni kredit dajo le proti menjicam s kratkimi obroki ali pa a vista/
Dolžnih pisem pa neče pri posojilnicah priznavati banka „Slavija", in — hinc illae lacrimae! — ■Ona zahteva, da posojilnice, kterim daje kredit, poslujejo varno in tako, da morejo v kritičnih časih takoj ali vsaj v razmerno kratkem času mobilizovati svoj kapital. In ker je pogoj temu posojevanje na menjice s kratkimi obroki, dela tako posojevanje za „conditio sine qua" se kredit dovoliti ne more in da se prepriča, ali se to tudi izvršuje, zahteva, da se jej imajo za porabljeni kredit pošiljati izvorne menjice posojilničnih dolžnikov v „depozitum". Da posluje tako, ima gotovo važne vzroke, kterih nam ni potreba daleč iskati. Vsaj še ni dolgo za nami oni čas, v kterem so one češke in moravske posojilnice, ki niso imele mobilnega kapitala, padale jedna za drugo.
Jaz mislim, da bi imele posojilnice, ktere rabijo kredit banke „Slavije", posebno pa zadruga, ktera ima čuvati o interesih vseh slovenskih posojilnic, biti za strogo kontrolo banke „Slavije" le hvaležne, 'ker je v interesu narodne naše stvari. Ono „vzdihovanje", o kterem govori g. Makso Vršeč, pa ni nič druzega, kakor strah njegov pred menjicami in pa poželjenje po prej označenih dolžnih pismih", ktera so se „per abusum" vdomačila pri nekterih naših posojilnicah, in kterim bi se moralo nevtegoma dati slovo, ako nečemo zopet kedaj žalovati na razvalinah finančnega svojega gospodarstva, kakor smo 1. 1876.
Povedal bi o stvari še več; ali ker sem se namenil odgovarjati le na dopis g. Maksa Vršca, naj dostavim le še, da se omenjeni gospod jako vara, ako misli, da bode bodoča mestna hranilnica Ljubljanska v stanu kar s polnimi rokami sipati denar v blagajnice slovenskih posojilnic; kajti treba je pomisliti, da so zanjo veljavni zakonski propisi, vsled kterih je hranilnični delokrog do neke gotove meje omejen in da ravno hranilnice morajo na varnost svojih posojil gledati še bolje, ko zavarovalnice.
Upam, da sera s tem dovolj pojasnil odnošaje slovenskih posojilnic k banki „Slaviji"; pojasnil posebno, kako neopravičena so vsa očitanja, ktera jej dela „Zadruga" in g. Makso Vršeč; in pojasnil konečno tudi, da imamo mi Slovenci to lepo lastnost, da napadamo raje brata, ki nam pomaga, ko tujca, ki se za nas ne zmeni.	Iv. Hribar.
Domače novice.
(Pastirski list) izdal je premilostljivi knezo-škof Ljubljanski, dr. Misija, iu se bo bral po vseh cerkvah naše škofije, kjer se opravlja služba božja, v nedeljo na sv. Miklavža dan. Tisti verniki, ki bodo sedaj prejeli zakrament sv. pokore in presv. Rešujega Telesa, dobe popolnoma odpustke in blagoslov sv. očeta. Ta blagoslov delil se bode po vseh cerkvah, kjer se opravlja župljanska božja služba. Ne sme se pa deliti pri podružnicah, če tudi imajo duhovnika, razun če bi imeli tisti dan ondi župnijsko službo božjo; ravno tako ne po samostanskih cerkvah. V Ljubljani podelil se bo samo v stolni cerkvi.
(Klub narodnih poslancev) imel je včeraj sejo, v kteri je obravnaval dolenjsko volitev ter z 12 glasovi proti 9 sklenil, da narodni klub ne postavi nobenega kandidata. Po želji Krških volilcev stavil je bil g. Pfeifer predlog, da naj se od narodnega kluba grof Albin Margheri proglasi za kandidata. Ker pa je bil sprejet gori omenjeni sklep, predlog Pfeiferjev ni več prišel na glasovanje. (Opazka vredništva: Ker bode narodni klub molčal, bo pa „Slovenec" o tej volitvi spregovoril in volilcem naznanil, kaj naj store. Pogum veljii!)
(V katoliški družbi) je včeraj govoril gosp. profesor J. Mam spomenico trem slovenskim pisateljem o stoletnici njihovega rojstva. Prvi je dr. Jakob Zupan, r. 4. julija 1785 na Prevojah, mej Brdom in Dobom, posvečen 1. 1809, umrl 6. februvarja 1852 v Celovcu. Bil je ranjki velikan učenosti, za Vodnikom iskren Ilirijan; spisal je marsikaj, česar še sedanji učenjaki ne spreujpevajo na tanko. Čislal ga je Ravnikar, čop, Kopitar itd. Omenivši nesrečne osode pa tudi sprave njegove je povedal, da ga je on opisal 1. 1877 v XV. „Je-zičniku", letos o stoletnici njegovega rojstva pa profesor Fr. "VViesthaler v „Ljublj. Zvonu", torej — dovolj je spomina!
Drugi je Janez Ne p. Primic, rojen 23. aprila 1785 v Zalogu pri Smariji, bil v knjižnici pisar in od 1. 1812 očitni učenik slovenskega jezika v Gradcu, umrl za sušico doma 3. februvarja 1828. Bil je goreč učitelj, vnemal za slovenščino vzlasti bogoslovce in mlade duhovnike, dopisoval si z Vodnikom, Kopitarjem, Zupanom, Jarnikom itd. Naštel je njegove knjige, v kterih sicer mnogotero nemškutari, kar hudo graja Kopitar; vendar ima tu in tam koristne nauke, mične opazke in budnice, in Slomšek mu veliko hvalo daje za njegove zasluge. Govornik mu je poklonil spominek v letošnjem „Jezičuiku".
Tretji je France Pire, rojen v Kamniku 20. novembra 1785, mašnik 1. 1813, od 1. 1835 misijonar v Ameriki, od 1. 1873 pokojnik v Ljubljani, kjer je umrl 22. januvarja 1880. Spisal je „Kranjski Vertnar" že 1. 1830, kteri je po kmetijski družbi pomnožen prišel tretjič na svetlo, popisal v posebni knjigi Indijane v severni Ameriki, dopisoval v „Novice" o raznih kmetijskih in obrtnijskih rečeh, vzlasti v „Danico" o svojih misijonih. Kedar je leta 1864 prišel bil na Kranjsko, je 781etni starček na več krajih pridigoval celo po trikrat na dan. Pridobil je takrat veliko mladih misijonarjev, kteri dobro delujejo še zdaj v Ameriki. Popisal je svoje življenje v osmerih jezikih ob kratkem v pesmi z osmerimi kiticami, zlagal priproste pesmice n. pr. od svojega potovanja v Ameriko, od ajdovske deklice, od dobre ovčice, spominek Lavtižarju, Podbrežanom, od Otčipve-Indijanov itd. Prečital je naposled sploh znano in mej ljudstvom nekdaj močno popevano od njegovega prvega popotvanja v Ameriko. Tudi temu je postavil govornik spominek v „Knjigi Slovenski XIX. veka" ali v XXIII. „Jezičniku", vendar vabi pričujoče družnike, naj se omenjenih domoljubov vseh, posebej misijonarja Pire a v dan njegovega godu, Frančiška K s a ver j a, spominjajo ondi, kjer največ koristi, v molitvah, pri presv. daritvi. Hvalimo tako, dragi prijatelji! pravi s Slomšekom (v „Drobtinicah" 1. 1862), sloveče može, rodoljube naše, ponavljaje njih spomin!
(Duhovske spremembe v Ljubljanski škofiji.) Kanonično investirana bila sta čč. gg. Martin Der-čar na Preski 18. novembra in Ignacij Šalehar na Dolih 1. decembra. Č. g. Ignacij Ključevšek, župnik v Spodnjem Logu, dobil je župnijo Št. Mihael pri Žužemberku. Č. g. Jakob Kalan, župnik v Morovcu, prezentiran je za župnijo Kopanj, č. g. Janez Vakselj, kaplan v Poljanah, gre za administratorja v Leskovico nad Loko. — Umrla sta čč. gg. Mihael Schoss, vpokojeni župnik na Studencu 16. novembra, in Jožef Kastelec, deficijent Pq-reške škofije, tudi 16. novembra. — Razpisani ste župniji: Spodnji Log in Morovec obe na Kočevskem. Prošnje naj se vlagajo pri c. kr. deželni vladi.
(Takse) za spiske iz matrik se po določbi ministerstva za uk in bogočastje od 30. oktobra ne vračunajo v lokalne dohodke.
(Miklavž) v Ljubljani že kupuje. Na kongresnem trgu postavljenih je silno veliko „štantov", okoli kterih je vse živahno.
(Slovenski naš slikar g. Jurij Šubic) je dovršil te dni v novem deželnem muzeji kranjskem portrete onih slavnih rojakov, kterih podobe imajo po sklepu deželnega odbora lepšati strop vestibula. Ko vstopimo skozi glavna vrata, zapazimo ravno nad vhodom v stopnjišče sliko barona Valvasorja, čegar lice je pač vsakemu znano po bakrorezu v njegovi znameniti knjigi. Slikar je posnel glavne poteze po onem starem delu, a vsled drugačnega prostora (portreti so slikani v velikih ovalih) moral je podobi marsikaj dodati in jo znatno povekšati. Tako je nastala iz nadprsne slike skoraj polovica telesa. Umetnik je prvotnemu originalu dodal roki — desnica počiva v rudečem, svilnem pasu, levica pa sloni na držaji meča in drži pergament, na kterem čitamo naslov Valvasorjevega glavnega dela: „Die Ehre des Herzogthums Krain." Slikar nam na ta način riše slavnega rojaka kot zgodovinopisca, ob jednem pa kot vojaškega poveljnika: „— des Herzogthumbs Crain im untern Viertel des Fuefs-volkhs Haubtman." Umetnik je opustil čelado, ki jo kaže originalna podoba — pač zaradi črte v kompoziciji — a ogrnil je viteza s tedaj običajnim plaščem.
Na desni strani vestibula gleda na prišleca preblagi mecen slovenski, baron Z. Zois, slikan po originalnem portretu iz tukajšnje biblijoteke. A umetnik je sledil tudi pri tej sliki samo črtam lica, drugo pa je originalno njegovo shvatenje. V desnici Zoisovi opazujemo gosje pero, v levici pa knjigo, v ktero namerava učeni mož ravno nekaj zapisati, ali pa prevdarja zapisane besede — to je vtis slike. Okrog vratu visi zasluženemu rojaku cesarsko odlikovanje, visok red, kterega nima originalna podoba, a vidi se na znanem litografičnem portretu, ki upodablja Zoisa v historičnem vozičku, v kterem se je vozil hromi mož po svojih sobanah.
Z. Zoisu nasproti je naš pevec-buditelj Valentin Vodnik. Z bistrim očesom in milobnim obrazom se ozira doli na sedanji rod, ki hvaležen obožava spomin njegov. Temno-višnjev plašč pokriva pesnikove rame; v roki drži knjigo — pač pesni svoje — kazalec desne roke pa ima vtaknen med liste; morebiti v duhu premišljuje nesmrtne verze, ktere je bil ravno zapisal svojim rojakom, morebiti mu šume po ušesih blagoglasni stihi: „Ne hčere, ne sina Po meni ne ho . . ."
Na četrti strani, ravno nad uhodom, je podoba slapnega kranjskega diplomata in etnografa Žige Herbersteina. Umetnik ga nam riše kakor starega moža, odetega z dragocenim, z zlatom okrašenim kožuhom, ki mu ga je podaril ruski car. Roko ima vzdignjeno, kakor bi razlagal samosil-niku ruskemu pomen in moč zapadne države, ki ga je poslala na njegov dvor. Blagi in interesantni obraz častitljivega starčka je moral vzbajati povsodi spoštovanje, celo na tedaj nem polubarbarskem ruskem dvoru. Ko so je Herberstein šolal, zvali so ga sošolci — tega je zdaj kacih 400 let — „\vindischer Kodrotz". Mož je pokazal svetu, kaj zmore slovenski „kodrovec"; spomin njegovih del živi še daues, ko so pretekle štiri stotine let!
Tako nam je umetnik slavne naše rojake upodobil z ozirom na njihov pomen. Ne dolgočasnih potrotov, ampak z življenjem in pomenom navdih-nene podobe nam je naslikal in s tem pokazal, da je moči tudi stare, oglate originale poživiti in in-teresantne napraviti. Žal, da prostor ni posebno ugoden. Takim rojakom, kakoršni so opisani štirje, pristojalo bi pač drugačno mesto, kjer bi jih narod.
lože opazoval in cenil, kakor v stropni višini. Umetnik je pa rešil svojo težavno nalogo jako vgodno in storil, kar je mogoče v takem položaji. Portreti Valvasorja, Zoisa, Vodnika in Herbersteina bodo gotovo našli povsodi obširno zanimanje in zasluženo oceno.	(„Lj. Zvon".)
(Odlikovanje.) Iz Iga se nam poroča, da je občinski zastop na Igu v odborovi seji 8. novembra 1885 enoglasno imenoval prečastitega-gosp. župuika Jakoba Doleuca v hvaležno priznanje njegovega neutrudljivega prizadevanja za povzdigo in napredek cele Ižanske fare v dušnih in časuih zadevah častnim občanom. Krasno diplomo izročila je deputacija občinskega zastopa prečastitemu gospodu prav slovesno v nedeljo 29. nov. t. 1. popoludne po dokončani službi božji.	F. S.
(Južna železnica) mora imeti poseben dobiček od nemških imen na slovenskih postajah, ker se z vsemi štirimi brani slovenskih. Že je bilo slišati, da se bodo poleg nemških uapisov na postaje po slovenski zemlji tudi slovenska imena pristavila, kar pride iz Dunaja od generalnega ravnateljstva glas, da to velja le za postaje na Kranjskem. Zakaj pa ne po slovensko-koroških, slovensko-štajarskih in primorskih postajah? Ali ondi Culukafri prebivajo in ne ravno tako Slovenci, kakor po Kranjskem? Slovenski državni poslanci, pozor?!
(Nova postava), ki jo je predlagal poslanec g. Jerman v štajarskem deželnem zboru na omejitev proste ženitve, se je ondi zavrgla s 27 proti 20 glasovi.
(Slepe miši) zove „Edinost" ravnanje Tržaškega mestnega starašinstva, ki je od 380 okoličanskih volilcev le 35 v volilno listino vpisalo, 345 pa zavrglo z izgovorom, da nima dokazov v rokah, da so ti poslednji avstrijski podaniki. Tako; okoličanski rojaki in posestniki mestnemu starašinstvu niso znani kot avstrijski podaniki! Znabiti so jim pa bolj znani „irredentarji" kot neavstrijski podaniki? Že mogoče, ker jih naprej in naprej boža, prenaša in podpira! Le čudno, da Tržaška vlada, ki je menda saj avstrijska, vse tako in enako postopanje mestnega starašinstva prenaša, ter mestnega zastopa ne pošlje tje, kamor sliši — in's Pfefferland, bi rekel Nemec.
(Reški kolodvor) je premajhen in so založišča ondi že zopet tako zabasana, da se za Reko za zdaj nikako tovorno blago ne sprejema.
(Grozna nesreča) sporoča se „Tr. Tagblattu", iz Reke. Vas Grahovo pri Reki se je podrla. Vedni dež spodkopal ji je stališče, da se je vdirati jelo in se je na ta način od 21 hiš 19 popolnoma razsulo. Škoda je velika; življenja ni noben človek zgubil.
(Za železnico čez Ture) razposlala je Solno-graška trgovinska zbornica vsem deželnim zborom po Avstriji peticijo, da naj se za njo potezajo.
(Poštne nakaznice) bodo menda v bodočnosti izplačevali pismonoši memogrede, da se prihrani pot dotičnim prejemnikom na pošto. Izvestno lepa misel, če le ne bo „Francesconi" preveč svojih žrtev zahteval po večih mestih.
(Karte der Balkan-Halbinsel und der angren-zenden tiebiete.) Nach den neuesten Quelen bear-beitet von Gustav Freytag. Merilo 1 :1,600.000. A. Hartlebens Verlag. Cena 60 kr. — Je naslov pre-izvrstnemu zemljevidu, kterega je izdala zgoraj imenovana sloveča knjigarna. Ta zemljevid bode dobro služil čitateljem časnikov o sedanjih južno-slovanskih vojskinih homatijah. Ker ravno Slovenci nimamo enakih zemljevidov na razpolaganje, zadovoljimo se z nemškimi če so nam pravični, kar ravno nahajamo na tem zemljevidu, da so namreč imena krajev, kjer prebivajo Slovani, slovansko pisana. Kar žalibog o naši domovini ne moremo reči, če vzamemo v roke zemljevide enake baže, kjer so namesto slovenska nemška imena krajev, čeravno prebivajo po nekterih krajih samo Slovenci, Nemca ne najdeš, če ga iščeš z golo lučjo. Na zavitku je tudi sedmero ilustracij, ktere nam predstavljajo važna jugo-vzhodna mesta, kakor: Carigrad, Beligrad, Solun, Sarajevo, Atene, Šumijo in Šipko-sotesko. — Sicer je sedaj premirje nastalo, a kako dolgo, kdo ve?
Razne reci.
— -j- O. JofefJungman, reda Jezusovega, je umrl nagle smrti v Innsbrucku 26. p. m., a slovesno je bil pokopan 28. p. m. O. J. Jungman je bil rojen 12. novembra 1830 v Monastiru na Vest-falskem. V mašnika je bil posvečen 1. 1853; 15 maja 1857 je stopil k Jezuitom, a že 1.1858 je bi
poslan v Innsbruck za profesorja duhovnega govorništva in liturgike, ker je ostal do svoje smerti. Slovesne redovne obljube je napravil 15. avgusta 1. 1867. Pisal je „Theorie der geistlichen Beredsamkeit (Freiburg, Herder, 2. Auflage)." Razun tega je spisal še druge pomočne knjige verskega zadržaja. Odlikoval se je po bistroumnosti, globokosti misel in doslednosti v dokazih. Našli so ga 28. t. m. mrtvega v sobi. Upamo, da gleda obličje tega v nebesih, ki ga je na zemlji goreče častil iu slavil!
—	Porotniki se kujajo. V Padovi na Laškem je velikanska pravda zoper Benečansko banko. Zaslišanih ima biti na 300 prič, in obravnave bodo trajale kakih pet mesecev. Postavno izžebrani porotniki obrnili so se do odvetnikov in zdravnikov, da bi odšli tem mukam, in so iskali vsakojakih izgovorov. Bilo je vse bolno in betežno, predsednik je mogel še enkrat dovoliti žrebanje. Pa tudi to ni imelo vspeha, porotniki so šli na na potovanje. Še "e pri petem žrebanji je bilo moč dobiti potrebno število porotnikov.
—	Napredek v Mehiki. Mehika dobi sedaj učiteljsko seminišče. Ondotna „Deutsche Zeitung" riše namreč: „Že prejšne vlade so nameravale osnovati vzorno šolo v izobraženje ljudskih učiteljev. To hoče izpolniti sedanji predsednik general Draz, ki je dotični predlog vložil kongresu. Poslaniška zbornica je sprejela ta predlog brez debate, in senat bode tudi pritrdil. Za napravo in vzdrževanja tega zavoda je odločenih 100.000 dolarjev. Nemec Henrik Laub-scher, vodja elementarne šole v Orizaha, je izdelal načrt za ta zavod, v podlago mu je nemški sistem za podučevanje." — „Amerika", iz ktere to posnamemo, nam vendar ne pove, ali bode novo osnovani zavod verski ali brezverski. Ako bode brezverski, ne bode deželi kaj koristil, v zedinjenih državah že kar )rek obsojujejo take brezverske šole. ker po sadu se spozna drevo. V Mehiki pa, se ve, je liberalizem na vrhu, zato pa hočejo tam poskusiti s tako šolo.
Poziv.
Eden glavnih namenov patrijotičnega de-želnega pomožnega društva za Kranjsko v mirnem času je, društvena sredstva posebno z nabiranjem novih društvenih udov povzdigovati, da se potrebne priprave že v mirnem času storijo in da se v slučaju vojske mnogoternim zahtevam, ktere se društvu stavijo, tudi zadostiti more.
Z ozirom na bližajoče se novo leto 1886 se toraj vse patrijotično misleče in radodarno prebivalstvo Kranjskega in posebno prebivalstvo deželnega glavnega mesta Ljubljanskega vljudno pozivlje, pa-trijotičnemu deželnemu pomožnemu društvu za Kranjsko kot podporni ali redni udje pristopiti in na ta način delavnost tega društva dejanski podpirati.
Redni udje so po društvenih pravilih one osebe ali korporacije, ktere se zavežejo vsaj dva goldinarja na leto plačati ali pa pri društvenem vodstvu glavnico, ktere dohodki vsaj toliko znašajo, kolikor najmanjši letni donesek (2 gld.) z odmeno vlože, da se ta glavnica pri društvu trajno in koristno naloži.
Podporni udje so one osebe ali korporacije, ktere društvu podporo v novcih, vrednostnih papirjih ali v tvarinah vsake verste za društvene namene dajo, ne prevzamši trajnih dolžnosti rednih udov.
Ustmena ali pismena naznanila prevzame društveno vodstvo na Bregu št. 6 v prvem nadstropji ali pa tudi vsak posamezen ud društvenega odbora.
Društveno vodstvo.
Telegrami.
Petrograd, 3. clec. Journal de St. Peters-bourg očita Salisburyu, daje njegova pogubna politika največ kriva prelivanja krvi na Balkanu.
London, 2. doc. „Times" zvedela je iz srbskega vira, da Srbi nameravajo vojsko nadaljevati, kakor hitro bi Bolgari zahtevali kako vojno odškodnino v denarji. (To jo že zopet ponovljena samogoltnost srbska! Da si zemlje niti pedi no sme prisvojiti Aleksander, objavil mu jo grof Khevenhiiller, s čem naj se pa potem odškoduje za stroške, ki so mu jih Srbi lahkornišljeno in samopašno na glavo nakopali. Vr.)
London, 3. dec. Dosedaj izvoljenih je 234 liberalcev, 196 konservativcev in 46 Parnelitov.
London, 2. dec. Kralja Tibova so Angleži vjeli.
Madrid, 2. dec. Karlisti so nabili v Tor-tozi plakat, ki je bil pa hitro raztrgan.
Za spomenik r. J. Božiča
so nadalje darovali čč. gg.:
Ivan Gnjezda........................1	gl. — kr.
Alojzij Pue............1	„	—
Franjo Karan............1 „	—
Žiga Bohince........................1	„	—
Josip Strbenec...........1	„	—
Anton Koblar............—	„	60
Franjo Marešič......................2	„	—
Anton Trček............—	„85
Andrej Karlin...........1	„	—
Umrli so:
30. nov. Jovana Muzlovič, hišnega posestnika bei, 3 dni, Hradeekijeva vas št. 13, božjast.
1. dec. Janez Bišof, kavarnarjev sin, 5 let, Breg št 14, daviea.
V bolnišnici: 30. nov. Franc Čaraernik, delavec, 54 let, pljučni empliy-
sem.
T u j c i.
1. decembra.
Pri Maliču: Josip Gornp, rentir, iz Reke. — Frane Frey, zasebnik, iz Eipela. — Loy, posestnik, iz Kočevja.
Pri Slonu: Bundialek, Tatzl, Wellek, trg. pot., z Dunaja. — Anton Tonoli, inženir, iz Benetk. — Alozij Camiso, zasebnik, s soprogo, iz Pazna. — Ladislav Cliladek, gojzdrar, iz Gorenjega Grada. — Janez Tanšek, zasebnik, iz Sevnice. — Leopold Ehrmann, c. k. poročnik, iz Ljubljane.
Pri Južnem kolodvoru: Julija Silberstein, zasebniea, iz Linea.
Pri Avstrijskem caru: J. Baumgarten, fotograf, iz Budapešte. — Ig. Sulchar, zasebnik, iz Trebelna. — Jauez Muhar, zasebnik, iz Lesec.
Pri Virantu: Martin Petelin, iz Iga.
l>uiinj(«ka borza.
(Telegrafično poročilo.) 3. decembra.
Papirna renta 5% po 100 gl. (s 16% davka)	82 gl.	35 kr
Sreberna „ 5% „ 100., (s 16 »i davka)	S2	„	80	„
4% avstr. zlata renta, davka prosta . .	108	„	85	„
Papirna renta, davka prosta . .	99	„	95	,
Akcije avstr.-ogerske banke . .	875	„	—	„
Kreditne akcije............286	„	40
London.......125 „	60
Srebro . . . ■	—	„	—	«
Francoski napoleond......9 „	98,/2 „
Oes. cekini . . . . •	5 „	97	„
Nemške marke . . . .	61 „	75	„
Št. 19272
Razglas.
(3)
Mestni magistrat išče zaradi otvorjen ja otročjega zabavišča sledeče prostore v najem vzeti:
1.	Eno ali dve veliki svetli in zračni najbolje pritlični sobi z vrtom ali dvoriščem.
2.	Eno navadno sobo in kuhinjo. Nahajali naj bi se ti prostori ali v šolskem,
ali v kolodvorskem, ali pa v dvornem mestnem delu.
Ponudbe je bodi si ustno dobi si pismeno do prihodnjega obroka za odpovedbo stanovanj, t. j.
do 10. februvarija 1886
izročiti podpisanem magistratu.
Mestni magistrat Ljubljanski
dne 25. novembra 1885.
Za darila mladini
o raznih prilikah, pa tudi odraščenim, posebno priporočamo naslednje spise, kterim je spisovatelj č. g. A nt. Kržič in so zdaj naša lastnina:
Izgledi bogoljubnih otrok
iz vseh časov krščanstva.
I.	del, drugi natis 1882 str. VI, 151,
II.	„ „ „ 1885 „ V, 160.
III.	„ prvi „ 1883 „ IV, 172. Vsaki zvezek stane mehko vezan 30 kr., kart. 40 kr. krasno v platnu vezan (H) kr., vsi trije deli
skupaj krasno v platnu vezani veljajo le 1 gld. 50 kr.
V posebnih sešitkih se tudi dobi:
Sv. Marije Magdalene Paciške mladostna leta..
Cena 5 kr.
(4)	Katoliška Bukvama.