Smt na Šmarno goro čisto pozabili?
ČE BI BILA Šmarna gora človek, bi bila lahko sila užaljena. Ta lepotica Ljubljanske kotline je bila nekdaj najbolj priljubljena izletniška točka Ljubljančanov, saj starejši vedo povedati, kako so se po ves teden pri-pravljali za pot. Danes pa je ta gora zanemar-jena in bolj ali manj osamljena pa naj go-stilničarka Gabrijela Štraus speče še tako slastno orehovo potico. Seveda, na goro se ne da povzpeti z avtomobili. Najbrž je to krivo, da jo zaobidemo. Lahko pa se vprašamo, ali se ji bomo izogibali tudi potem, ko bo pre-novljena in zato sodobnejša oziroma mikav-nejša?
Ljubljanski regionalni zavod za spomeni-ško varstvo si prizadeva, da bi stavbe na Šmarni gori obvaroval pred razpadanjem. Ta-ko na vrhu že tretje leto tečejo razna dela. Trenutno imajo zgoraj mojstra, ki »flika« sta-ro obzidje okrog cerkve, ki sega še v turške čase tja do leta 1470, ko so prebivalci izpod Šmarne gore zastavili prvo kamenje za ob-rambni zid proti Turkom. Zid bodo počasi obnovili tako, da bodo odstranili vse kasne-je zgrajene lope, ga lepo zalili in pregledali, kako se je skozi zgodovino razvijal. Pred kratkim so odstranili pogorišče stare hiše ob zidu, tako da je grobo kamenje prišlo do iz-raza.
Nekdanji obrambni stolp na obzidju so kasneje spremenili v zvonik, v katerem so za-nimivi zvonovi. Vsi štirje skupaj tehtajo 3496 kg.
Na vrh so jih pripeljali leta 1928 in to nad-vse slovesno. Najprej so jih vlekli s konji, potem pa so za vrvi morali poprijeti možje: tristo jih je moralo biti, da so premagali tak tovor. Prejšnje zvonove je pobrala prva svetovna vojna.
Drugi dve stavbi na obzidju sta sodili k nekdanjem župnišču. Zdaj propadata, pone-kod so se vdrli že stropi. To nameravajo prav tako popraviti in se tudi dogovoriti za do-ločen javni program v njih. V njih bi lahko uredili muzej ali gostinske lokale. Tudi v Prešernovih časih so romarji radi zahajali na Šmarno goro. Med njimi je bil večkrat tu-di sam Prešeren, saj je na gori župnikoval njegov stric in je tudi pokopan na cerkvenem pokopališču. Prešeren ne bi bil Prešeren, če ne bi»Šmarni gori spesnil tudi pesem. Ta go-
govori o hudobnem graščaku, ki je zapeljal mlado kmečko dekle. To je rodilo dečka in na porodu umrlo. Dečka je vzel puščavnik z gore in ga poslal na šolanje v Rim. Ko se ta vrne kot duhovnik. graščak umira in da zgra-diti cerkev, v kateri bere mašo zanj njegov sin.
To naj bi bojda bilo Marijino svetišče, ki so ga na gori sezidali že v trinajstem stolet-ju. Štirikrat so cerkev prezidavali, zadnjikrat se je to zgodilo leta 1711, ko se je je lotil zna-meniti slovenski arhitekt iz časov baroka Gregor Maček. Na stropu pa najdemo zname-nite Langusove freske, ki jih je pred par leti neusmiljeno načela vlaga. Streha na kupoli je namreč popustila in zadnji hip so zbrali to-liko denarja, da je cerkev dobila lani novo streho. Obe kupoli sta zdaj pokriti z novo bakreno streho.
V nekdanji mežnariji je danes gostilna Gabrijele Štraus. To je skromria stara kmeč-ka gostilna, ki pa bi lahko bila mikavnejša, če bi jo obnovili. V gostilniški sobi še naj-demo lesene strope, ki datirajo tja iz leta 1754. Zavod za spomeniško varstvo ima v na-črtu obnoviti tudi gostilno, za katero je pri-pravljeno nekaj denarja odšteti tudi stano-vanjsko podjetje »Dom«, ki je lastnik go-stilne.
Med obzidjem in gostilno je nekaj provi-zorijev, ki kazijo sliko srednjeveškega obzid-ja. Če bo denar, bo vse to počasi izginilo in Šmarna gora bo lahko lep in privlačen kul-turno-zgodovinski spomenik, ki ga ne bi sme-li zanemarjati. Z denarjem so pač večni križi. Sedanja dela financira sklad za pospeševa-nje kulturne dejavnosti, nekaj je dala cer-kev, nekaj pa ludi občinska skupščina Šiška.
Tako se nam obeta Šmarna gora v lepši in sodobnejši luči pa ne bi bilo prav, da bi jo obšli. O kaki cesti za zdaj ni govora. Ne-kateri bi jo radi speljali do sedla, drugi pa so odločno proti njej. Tako bi šraarna gora iz-gubila svoj nekdanji čar in končno ali ne smrdi že dovolj po bencinu v dolini? Zakaj bi zasmrajali še višine.