Stran 124
Kmetijstvo.
Ali je bolje saditi sadna  drevesa visoko-debelnata, ali bolj pritlikava?
To vprašanje je kaj važno, posebno za mladega sadjarja, kajti on utegne še sam doživeti sad svojega truda, ter ga bode imel morda priliko hvaliti, ali pa tudi — grajati. Vsekakor je treba, predno se kaj važnega lotimo, stvar dobro premisliti, da se ne bodemo pozneje kesali.
Odgovor na ono vprašanje odvisen je od mnogih razmer, od kraja in ozemlja. Le z ozirom na to more se priporočati jedna ali druga vrsta. Vsaka ima na svojem mestu prednosti, ob jednem pa druga napaka. Takisto se narobe kaže na drugi legi in drugačni zemlji.                                                  •
Visokodebelnato drevo je mnogo vredno na močni zemlji in bolj v zavetju. Ako mu je moči brez ovir z časti na visoko in ob jednem na široko, da takšno drevo ob ugodni letini jako obilno pridelka. Tudi je takšno drevo kras in ponos kmetije, kateri ono samo daje precej vrednosti. Toda kako je vzgojiti, ko vemo, koliko sovražnikov ima šibko pa visoko drevesce v mladosti? To je posebno treba pomisliti sadjarju prej, nego gre drevesce sadit. Takrat si še lahko pomaga, dočim je že vsajenemu drevesu težko to storiti.
Prej, nego se v izkopano jamo začne suti gnojna prst, naj se na strani, nasprotni od močnega vetra, v jami napravi z železnim drogom globoka luknja, da se more v njo vsaditi prav močan in visok drog. Tega konec in še del nad zemljo se pred vsajenjem osmodi v ognju ali pa namaže s karbolinejem, da se ga trohnoba manj prime. Ko ta že trdno in ravno stoji, še le začne se nasipati jama s prva z rodovitno prstjo do meje, ko je treba postaviti drevesce v jamo. To se sedaj priveze k deblu z bolj mehkimi pa močnimi vezmi, to pa ne samo enkrat, temuč po potrebi večkrat, zlasti ako je drevesce krivenčasto, da se s tem zravna in tesno drži kola. Razume še samo ob sebi, da se mora vez med kolom in drevesom dati križem, da kol ne „ribljea drevesa. Sedaj se še-le jama napolni z rodno prstjo in nekoliko potlači.
Rekli smo, da mora biti kol vsajen na strani od vetra, to pa zato, da grozni vihar manj muči drevo, ko je tišči h kolu, kakor pa, če bi je od nasprotne strani trgal od kola. V tem slučaju je vihar že marsikateremu drevescu vrh odtrgal.
Kakor z vetrom, jednaka težava je s snegom pri mladem drevju. Marsikedaj se zgodi, da novopadli sneg kar trga vrhove drevesom, čemur pa je krivo napačno privezanje drevesa h kolu. Rekli smo, da mora  ono  biti  na več  mestih  privezano, to  pa ne
Stran 125.
samo do vej, oziroma do krone, nego tudi glavni vrh prav pri zadnjih vejioah naj bode privezan in nagnjen h kolu. Zato pa mora biti kol tudi zmiraj nekaj daljši od drevesa. Jednako glavnemu vrhu naj se na zimo, seveda bolj rahlo, pripognejo in zvežejo k vrhu bolj stranski vrhovi, da jih sneg ne obteži in od debla odcepi. Na ta način se vejevje drevesa najlažje ohrani pred snegom, pa tudi vzgoji se mu najlepši vrh — krona.
Razume se, da kadar je kol postal že trhel, ga treba nadomestiti z novim in to prav v tisto luknjo vsajenim, da se z novo luknjo korenine ne ranijo.
To je treba ponavljati še mnogo časa, dokler ne postane drevo močno ne-le samo na vejah in deblu, posebno še na koreninah. Prerado se namreč zgodi, da že prav godna drevesa vihar izruje, kar pa gotovo ni tako majhna škoda.
Iz vsega tega se razvidi, koliko dela in skrbi napravi visokodebelnato sadno drevo kmetu. Ako se ne ravna po teh pravilih ali jih pa zanemarja, pa mu svetujemo, naj raje tacih ne sadi! Brez tega namreč bodo vsajena drevesca kmalu pokažena od vetra in snega ter ostala kot žalostne pokveke. To pa le toliko časa, da jih prva nesreča ne poruši.
Radi naznačenih okolnosti, posebno pa še na slabi in vetrom razpoloženi legi in zemlji, svetovati je v takih krajih kmetu, da sadi bolj nizka drevesa. To se pravi viharju lažje ohranijo in imajo navadno še prednost, da hitreje rodijo. Vender tudi ta potrebujejo varstva in skrbi, jednako visokodebelnatim. Če tudi velja kol manjši in veter manj škoduje, pač pa lahko pride k drevesu pozimi drug prijatelj in ta je — zajec. Če tudi temu pritlikavcu obvežemo ali namažemo deblo, kaj pomaga, ko mu pa sneg pomaga prav med veje in če se še kaj upogne, do vrha. Takšno drevo se na zimo težko „ oko vari" pred zajčjim zobom.
Jednak prijatelj kot zajec, je vedno tudi koza, da, večkrat celo tudi ovca. Skušnja nas uči, da takšno žival ni pasti med mladim sadnim drevjem.
Kako naj ukrene tedaj sadjerejec ali kmet, da bode prav? Trdno držaje prejšne razloge, svetujemo mi:
1.  Prav jako je priporočati visokodebelnata drevesa saditi, toda v krajih, kjer morejo kljubovati raznim nevihtam, za kar jim je treba skrbeti za pomoč z močnimi koli in pa z obilno hrano prsti za korenine. Ako se pa v tem slučajno kaj poškoduje, se drevo zvali ali izruje, treba to kolikor mogoče hitro  popraviti z zravnanjem in podpretjem  drevesa.
2.  Ker pa takšno drevo ne kaže, lahko ga nekaj prikrajšamo z odščipovanjem vrhov da požene nižje. Jednako nam je mogoče navadne pritlikavce zvišati, ako jih obrezujemo od spodaj okoli. Ako pa se je drevo nagnilo že nekaj  na stran za vetrom, kar ni
nič novega, ga pa obrezujmo bolj od nagnjene strani, da ono ravnotežje ložje ohrani.
Iz teh vrstic se že razvidi, koliko skrbi in truda je treba kmetu, ako hoče imeti svoj sadovnjak v redu. Posebno spomladi mu je treba veliko storiti, da se vse pokvarjeno popravi in zanemarjeno nadomesti in z mladim sajenjem skrbi za nove nade. Kateri kmet vse to stori, pač lahko z veseljem in ponosom kaže na svoj sadovnjak, ter ga ni sram, naj ga obišče kdorkoli, samo če je le prijatelj gospodarstva.