OCnjija e.
ŠivCjenje in &vet
Štev. 9.
Ljubljana 30. avgusta 1929.
Lato 3.
E. 'JUSTIN: HRT lorig. lesorez1
Dr, E, G. Donnandgnotus
Tajna življenja
Novi pogledi v moderno življenje
Nekoč, tako nam pripovedujejo zvez-doznanci, je gravitacijska moč neke potujoče zvezde razburkala in skrotovi-čila površino Solne a. Iz ogromne mase so bruhali neznanski valovi. Nekaj kapljic tega žarečega pršenja se je v območju solnčne gravitacije ohladilo. Te strjene kapljice so — planeti našega solnčnega sistema.
Naš planet — Zemlja — je dobival čedalje trdnejšo skorjo. Vse kaže, da je od tega časa preteklo vsaj tisoč milijonov let. V teku teh dob so nastala na Zemlji živa bitja — živali in rastline, ki so se — kakor nam pripovedujejo pečine — razvijale stopnjema iz manjših in nižjih prednikov. Zadnji produkt tega razvoja so človeški možgani.
Kakšna čudovita zgodba! Tu, na hladni površini majhnega planeta, ki ga ogrevajo žarki ugašajoče zvezde, žive sadovi snovi in solnčne toplote, ki se zavedajo samega sebe in vsega vesolj-stva! Človek tvori Ie neskončno majhen del zemeljske površine, vendar je njegov duh proniknil v tajne večnosti in odkril vsemirske megline. Zares, življenje je največji misterij in proučevanje življenja največji izmed vseh študijev.
Dan, ko bo znanost popolnoma doumela živfljenske pojave, bo sigurno dan njene največje slave. Na tej poti pa so dosedanji izsledki naših raziskovalcev, fizikov in kemikov, samo prvi, pripravljalni koraki.
Ali je to, kar imenujemo življenje, nekaj, kar obstoji slučajno, brez zakonov? Ali je padlo z neba kakor angel z neznanih, neumljivih svetov? To je prvo vprašanje, ki si ga zastavljamo na tem mestu, zato začnimo naša raziskavama s splošnim vprašanjem, ali so tudi živa bitja podvržena zakonom energije, ki obvladujejo ogromno maso mrtvega svetovja v vsemiru?
Prvi teh zakonov, ki je znan kot zakon o ohranitvi energije, pravi, da se delo ali energija lahko izvrši samo na stroške energije katere druge vrste. Ta zakon pomeni eno največjih odkritij 19. stoletja.
Fiziologi so dognali, da omenjeni zakon ne pozna izjem za živa bitja. Bitje
ne more energijo ne uničiti niti ustvariti. Delovanje, ki tvori energije, se mora plačevati z izrabo energije. Parni stroj se giblje in op/ravlja delo, ker premog in kisik nista v ravnovesju; prav tako žival živi in se giblje, ker nista v, ravnovesju kisik in hrana. Bayliss je izvrstno razložil enega osnovnih živ-ljenskih zakonov, ko je zapisal: »Ravnovesje pomeni smrt.«
Poglavitni izvor vsega živega in vsakega gibanja na našem planetu je iskati v tem, da ohlajeno zemeljsko površino stalno obseva zelo topla svetloba. Če bi ta svetloba prešla v toplotno ravnovesje s povprečno temperaturo zemlje in ne bi od nikoder prihajala druga, dovolj jaka svetlobna energija, tedaj bi moralo vse življenje na naši Zemlji prenehati. Klorofil zelenih rastlin ne bi več sprejemal vase ogljenčeve kisline in je izpreminjal v sladkor in škrob. Zakaj živo bitje nikakor ni magičen vrelec prostih energij ali spontanega delovanja. Njegovo življenje in delovanje se določa s količino in vrsto prostih energij, ki jih ima v svoji neposredni okolici; zavisi od fizikalnega in kemičnega neravnovesja, ki mu daje živeti in gibati se. Staniče človeških možgan delujejo samo toliko časa, dokler jim kri dovaja kemično proste energije v obliki sladkorja in kisika. Če se ta dotok ustavi za eno samo sekundo, izgine zavest — človek postane nezavesten. Brez sladkorja in kisika torej ni človeške misli; brez njega ne bi nastali ljubki Shakes-pearfevi soneti, brez njega ne bi bilo ne radosti in ne bolesti.
Toda skrivnost življenja še ni odkrita, če doženemo, da se tok življenja suče v okviru meja, ki jih določajo zakoni energije in da bitja s tega vidika niso vredna ne manj. in ne več od tako zvanega mrtvega sveta okoli njih.
Težko se ubranimo skušnjavi, da ne bi primerjali razvoj embria (zarodka) izdelavi hiše po načrtih arhitekta, ki ga nikjer ne vidimo in čigar hotenje vendar le vodi vse delo. Zdi se, da tudi rast in razvoj sledita v naprej določen načrt. Na mnogih stopnjah življenja srečujemo navidezno smotrno prilagoditev. Kako naj si razložimo ta čudni, uprav!
čudežni pojav, z diferencialnimi enačbami fizikov ali z zakoni fizikalne kemije ?
Na to vprašanje je odgovoril pred več ko 50. leti veliki francoski fiziolog Clau-de Bernard. »Na potu splošne fiziologije se le prav počasi pomikamo naprej. Ona je osnovna biološka veda, za katero morajo teči vse ostale. Nje metoda pa obstoji v tem, da določa temeljne pogoje življenskih pojavov. Razčleniti moramo pojave, ki so večini živih bitij skupni, v njihove elementarne prvine ali v spojine, ki jih tvorijo.«
Tako se glasi odgovor Claudea Bernarda, odgovor, ki je dostojen Newtona ali Einsteina. Te besede so bile signal za začetek nove dobe v življenjeslovju. Kaj delajo današnji zastopniki splošne fiziologije? Natanko to. kar je zahteval Claude Bernard v svojem programu: z vztrajno, eksaktno in količinsko prime-njavo fizikalnih in kemičnih dejstev in zakonov na elementarne živlienske pojave skušajo počasi, korak za korakom prispeti k sintezi in k doumetju celote.
Naj omenim ta ali oni primer: Nedavno sta Meyerhof v Nemčiji in A. V. Hill v Angliji odkrila kemijo in^ pretvorbo energij v staničevju mišic. Če se mišična tkanina stegne in dela, ne črpa potrebnih prostih energij iz oksidacije, ki ni dovolj nagla, marveč jo dobiva po zelo hitri eksotermni pretvorbi ogljen-čevo-hidratovega glykogena v mlečno kislino. Če naj si utrujena mišica zopet opomore, se založi s prosto energijo: z oksidacijo ali zgoritvijo ogljenčevega hidrata izpremeni mlečno kislino nazaj v glykogen. Ta skrivnost mišičnih celic predstavlja eno najbolj presenetljivih poglavij moderne znanosti. Tu vidimo, da je eden izmed osnovnih življenskih pojavov že v veliki meri analiziran in pojasnjen.
Drug primer je ravnovesje krvi. Rdeča krvna telesca so zaprta v nekako membrano, ki ne pusti, da bi se hemoglobin izgubil v krvi; ta membrana pa dopušča prehod anorganskih anionov ter vode in kisika. Med rdečimi krvnimi telesci in obdajajočo jih vnanjo krvno plazmo imamo celo vrsto finih iz-menjevalnih ravnovesij, n. pr. vodno ali ozmotično ravnovesje, ravnovesje razdelitve ionov itd.
Dostop kisika, ki se spaja s Hemoglobinom. povzroča, da se pretvori v močnejšo kislino in izloči ogljenčevo kislino iz bikarbonatnili ionov, Vsaka
motnja tega ravnovesja povzroča iz-enačevalne izpremembe pri drugih. Tako se da cela vrsta teh življenskih ravnovesij popisati z eksaktnimi matematičnimi enačbami.
Denimo sedaj, da se bo splošna fiziologija razvila tako daleč, da bo lahko količinsko (kvantitativno) razčlenila vse strani osnovnih življenskih pogojev. Ali bi tako dobili tudi že sintezo življenja in dokončni odgovor na popularno vprašanje, kako nastaja življenje?
To je eno najosnovnejših, zato pa tudi najtežjih vprašanj današnjega življe-njeslovja. Živo bitje je dinamično organiziran individij, pri katerem delujejo vsi deli za dobrobit celotnega organizma. Celota pa je bistveno nekaj več nego je skupna vsota njegovih delov.
Lahko razložimo, kako regularno in dopolnilno delovanje živčnega sistema organizira in spaja v ubrano celoto naj-raznovrstnejše delovanje zapletenega organizma mnogostanične živali. Dognali smo, kako krožijo v notranjosti telesa hormoni, izloček nepravih žlez ter urejajo razne njegove funkcije, vplivajo na rast itd.
Vzlic tem velikim razkritjem pa še vedno vidimo eno največjih skrivnosti življenja baš v harmonični in dinamični izmenjavi odnosov med različnimi organi in tkanjem živega organizma.
Kaj je onkraj membrane živeče celice? Tu vstopamo v notranjo citadelo življenskega misterija. Če bomo mogli kdaj to analizirati, to razumeti, tedaj bo rešen prvi velik — nemara edin resničen — problem splošne fiziologije. Proučevanje bistva in delovanja žive celice in enostaničnih bitij je največja naloga današnje biologije.
Živa celica vsebuje sistem, ki ga poznamo kot protoplazmo; toda kaj je prav za prav protoplazma, tega nam ne more nihče razložiti čisto natanko. Ena izmed poglavitnih osnovnih sestavin ta-ga sistema je razred kemičnih substanc, ki so znane kot proteini. Vsaka vrsta celic in vsaka vrsta organizma ima svojevrstne proteine. Važne sestavine protoplazme so vode in kloridi, bi-karbonati in fosfati natrija, kalija in kalcija. Imamo pa tudi še druge substance, med njimi zlasti tajinstvene encime. Sistem protoplazme se nahaja v tako zva-nem koloidnem stanju. Oksidacija, asimilacija in izločevanje odpadkov se vr-še nenehoma. Živa stanica stalno izmenjuje s svojo okolico energijo in sno-
vi. Navidezno stacionarno ravnovesje je v resnici kinetično ali dinamično ravnovesje.
Toda tudi tu tiči velika skrivnost. Vzemite avtomobilu bencin ali kisik, pa se stroj ustavi. Da, toda stroj ne umrje, ne začne takoj propadati. Vzemite živi celici kisik ali hrano, — ona takoj umrje in se jame razkrajati. Avtolitični encimi začnejo mrtvo protoplazmo pretvarjati v sestavine. Zakaj? V čem obstoji smrt stanice? Atomi, molekule in ioni so še vendar v nji! Meyerhof je dokazal, da v mrtvih protejmih ni manj energijske vsebine nego v živih. Ali je neopaženo izginila kakšna posebna oživljajoča sila, ki jo nekateri imenujejo »entelehija« ali »vitaM impulz«?
Baš tu, na pragu življenja in smrti, stoji angleški fiziolog A. V. Hill s. svojim presenetljivo važnim razkritjem. Po njegovih izsledkih organizem, t. j. molekularna struktura nenehoma teži k razkroju, v biokemičen kaos, v desorgani-zacijo. Treba je neprestane oksidacije, da se ohrani organizirana molekularna struktura živega organizma. Življenski
stroj torej ni nimalo podoben našim navadnim tehničnim strojem. Oksidacijo določajo dinamična ravnovesja; živa stanica je torej kakor baterija, ki se stalno prazni in je treba stalne oksidacije, da jo ohranimo zmožno njenih funkcij.
V sedanjem trenutku je morda še prezgodaj reči, kako daleč se bodo potrdili navedeni izsledki. Mislim pa, da so zelo važni in da začenjamo prvič v vsej zgodovini znanosti spoznavati razliko med življenjem in smrtjo, s tem pa tudi pomen življenja samega. Življenje je dinamičen molekularni organizem, ki ga kisik in oksidacija vzdržujeta v funkciji. Smrt je naturni polom te strukture, ki se ne da več popraviti; ona je v nas vedno prisotna kakor življenje. Dokler, nam uspeva vzdrževati z oksidacijo pravilno stanje molekularne strukture, toliko časa uživamo dobrobit življenja. Torej tudi življenje enako kot tako zva-na mrtva snov koncem koncev vendarle zavisi od svoje molekularne sestave. Potrjeno je spoznanje o enotnosti vesoljne snovi.
K. D. Baljmont
Srečna zemlja, srečni ljudje
Potopisne beležke z Oceanije
Tonga (Polinezija)
Oh, kako prekrasen je bil včerajšnji dan! Videl sem tisto, kar mi sicer nikjer in nikdar ni bilo dano videti. Videl sem barvo, kakor jo vidimo samo v sanjah: nežno, smaragdno barvo mirne vode sredi koralnih otokov. Videl sem na lastne oči te pravljične otoke s palmami, ki so take, kakor da ne bi bile resnične — palme, o katerih se mi zdi. da jih poznam že izza otroških let; za njimi sem hrepenel in njih sem hotel videti ne v sanjah, marveč v resničnosti.
Nikdar še nisetm občutil takega vzhi-čenja. Bil sem na vrhuncu vznemirjenja. Vpraševal sem se: ali bedim ali ne? Srce mi je bilo ranjeno od žalosti, ker nisem mogel pokazati teh krasot vsem, ki jih ljubim; ker sem vedel, da ne bom mogel za vedno ostati v daljnih sinji-nah, kjer je vse ustvarjeno za lepoto in srečo-.
Te nezmotne barve so elizijska prikazen. Zato so prebivalci otoka Tonge s— Tabu-a zmerom nasmehljaiii. Če se
ne smehljajo, marveč se glasno smejejo, tedaj se čutiš z njimi vred srečnega, četudi si nemara sam predmet njihove veselosti. Saj se ne čutimo togotne ali užaljene, marveč se radujemo šalam in porednosti lepega otroka, ki je brez zlobe.
Če so kje na zemlji srečna bitja, tedaj so ta-le tukaj srečna!
Tonga-Tabu! Moj parnik se je ustavil ob tem otoku za ves dan. Zrak trepeče od vročine. V plitvi vodi se vidijo modre ali temnovijoličaste ribe, tako majčkene, tako nenavadno drobne, toli neverjetne, dekorativne in vesele, da nas spominjajo zlatih ribic iz ruskih bajk.
Tavam po otoku tjavendan. Namerim se -na pogreb, zakaj ljudje so umrljivi tudi v deželi sreče. Pokopavajo petnajstletno dekle, ki je umrlo za sušico. Spremljajo jo samo domačini, jaz sem edin Evropejec. Ta lepo barvna bitja so zelo občutljiva za glasbo. Tonganski zbor lahko vzdrži primerjavo z ruskim.
kar je v mojih' očeh največja pohvala. Obsežno pokopališče je vsenaokrog zeleno. Duhovnik je neki starec temnega obličja, a ves zanosen. Ob grobu ima govor. V svoji preprosti in močni veri stiska k prsim sveto knjigo, ki vsakomur obeta večno življenje. Njegov govor zveni evropskemu ušesu nekam čudno; prava razkošna poplava voka-lov: »Ao aie oao« — besede, ki jih mi ne moremo izgovoriti. Blizu duhovna in tik ob grobu sedita dve deklici, stari deset do dvanajst let. Nič ne žalujete. Tiho se smejete mojim dolgim lasem in me gledate naravnost v obraz s črnimi, pod dolgimi trepalnicami bajno bleščečimi očmi.
Tudi jaz sedem na pesek tik zelenega grma; neka stara Tonganka, opazivši, da me je premagala vročina, stopi k
meni in me zaščiti s svojim črnim solnč-nikom. Tukajšnji domačini obožujejo solnčnike prav tako kakor pokrščeni zamorci v južni Afriki. Oblačijo se v enolično bele obleke.
Nenadoma stopi iz množice po>greb-cev mož prijaznega obraza in se obrne k meni. Vpraša me, odkod prihajam. Kmalu postaneva prijatelja. Izvem, da je učitelj petja v vaški šoli. čuden je pogled na tega bosopetega, gologlavega jnoža, ki me je bil povedel domov, da /ni pokaže svoj primitivni dom in izkaže takšno vzvišeno 'usmiljenje kakor tisti krščanski svetnik do berača. Sveti Martin ni imel denarja; sicer pa tudi v tem primeru-ni besede o denarju. Hoteč pokriti beračevo goloto, sname sveti Martin svoj plašč, ga preseka na dvoje in nadene polovico sebi, drugo polovico pa beraču. Prav tako se mi je zgodilo, ko
sem občudoval tongansko tkanino, ki je pokrivala posteljo mojega gostitelja; prerezal jo je bil na dvoje in podaril polovico meni. Ta tkanina krasi še danes neko steno v mojem evropskem stanovanju. Hranim jo posebno skrbno kot pričo radodarnosti tam v daljni Oceaniji.
Vroče je. Žene brončene barve so poplavile ladjo. Njihovo prihajanje in odhajanje mi ne da pisati. Ena teh Tongank je meni nič tebi nič sedla za klavir in jela igrati. Kakor majanske žene, ki so me nekoč očarale v Mehiki, je tudi ona bosa; edina obleka ji je bela košulja. Toda naša glasba ji je čisto tuja. Neki mladec z otoka, ki je precej globoko potegnil whisky, me obsipuje z vprašanji o Rusiji ('ki se za njo tu vsakdo zanima). Ponuja mi svojo zaščito, dokler potujem po Oceaniji. Njegova prijazna ponudba dobi takoj aktivno obliko: prisili me, da spijem kozarček whiskyja in me naposled povabi, da se z njegovim čolnom popeljem po morju.
★	L . !
Danes. Nov solnčni dan na otoku Haapaju. Dnevi se zlivajo drug v drugega; nič jih več ne štejem. Pamik roma od otoka do otoka. Samo podnevi. Koralni grebeni ogražajo ponočno vožnjo.
Kaj sem počenjal danes? Urna barka me je bila v nekaj minutah prenesla s parnika na otok. čoln je plesal na valovih; zdelo se je, da se bomo zdaj pa zdaj potopili v nežnozeleno, bledomodro vodo. Bilo je ob desetih zjutraj. Svetlo. Blaga toplota. Vrsta kokosovih palm na obali. Temna obličja, ki jih obseva veder smehljaj. Ženske pozdravljajo z glasnim smehom moje dolge lase. Radoveden paglavec stopi bliže k meni in se boječe dotakne s prsti mojih »zlatih las«. »Lepi so,« de. »zelo lepi.« V njegovi domovini nosijo možje kratke lase; vse, kar je novo, se vedno dozdeva lepo. Obrazi in zopet obrazi. Ženski glasovi, melodični kakor pesem. Pozdravljanje brez kraja in konca, melodični stavki »Meel-o-le-le«, dober dan, srečen dan! Odgovarjam jim: »Mal-o-le-le/« Ljubko jecljanje, kakor da bi lutnja vabila k razigranosti.
Glej, zašel sem v palmov gozd zunaj vasi. Dva paglavca sta jo udrla za menoj. Starejši mi ponudi enega tistih okusnih sadežev, ki jim pravijo Angleži »custard-apples«, jabolko s kremo. Okus spominja na jagodni sladoled, po-
mešan s kremo. Starejši deček se imenuje Trnov Grm, mlajši Banana. Brata sta. Krenemo skozi gozd -na drugo obalo. Veliki valovi butajo ob koralno ograjo, ne da bi motili mir v laguni. Podarim črnookima spremljevalcema nekaj svalčic. Vprašam Banano, kako se po tongansko imenuje solnce. Čudeč se. da ne znam tako preproste reči, mi odvrne »Ra«, ali boljše »La«, ker Tongancf nimajo glasu »r«; ta glas je preveč sirov za njihov izgovor. Vedel sem že. da Polinezijci dajejo solncu isto ime kot Egipčani in da ga obožujejo. Hotel sem samo. da mi to potrdi. In to otroško »La« je vzbudilo v meni sanje, spomine na neštete vekove. Ta paglavca sta bila avtentično taka, kot jih je opisoval Cook X la. stoletju: lika, kakor da bi ju vzel
iz starinskih slik, ali kakor da bi prišla iz neke bajke ali iz prelestne sanje na tej obali.
V nekaj urah sem videl več posmeha In smeha, več radostne radovednosti, več veselja in dražesti nego v Evropi V teku enega leta.
Hodim sem in tja po obali in zbiram pisane školjke, veje belega korala. Za menoj je že tretji paglavec. Ime mu je Maka, Kamen. Vležem se na pesek, a paglavci krog mene. Rusijo imenujejo Lusija. Razlagam jim, koliko snega je v Lusiji. Glasno se smejemo. Dečki jamejo peti »Kaj-kaij«. Zapro oči in se čisto za-tope v svojo pesem. Nato se vrnemo v gozd. Posadimo se na deblo palme, ki jo je vihar izruval iz tal. Mali Kamen ki je sibčen kakor opica, spleza na veli-
ko kokosovo palmo, da nabere orehov. Eden. dva, tri. štiri, pet. Dovolj je. Ne, še enega, za pozneje. Pri spuščanju se samo spodrsne navzdol. Dam mu nož. Brž napravi luknjo v oreh, ki se pretvori v okroglo posodo, polno neke mandljevemu mleku podobne tekočine. Izborna je. Zopet cigarete: to pot jo dobi tudi najmlajši. Mali favn jo popuši, potlej pa se nekajkrat prekobali in jame žvrgoleti kakor ptič.
Vrnem se na parnik obedovat. Potem krenem nazaj na otok. Sedaj hodim sam po pusti obali. Dan je vroč in valovi so poplavili koralno obalo. Ali so v teh krajih morski psi ali ne? Pravijo, da se včasi pojavijo. Toda vročina je od sile. V hipu se odločim: slečem se in stopim v vodo. Tod blizu je pokopališče, kjer sem opazil nekaj tongan-skih deklet. Nenadoma jih ni več. Skrile so se za drevje in me ooazujejo.
Obzorje svetlobe je neskončno. Vedrina v srcu je neizmerna. Zares, tu je mogoča sreča!
★
Dan na otoku Vavau-iu. Samoten iz-prehod pod razcvelim drevjem in kokosovimi palmami. Korali, lagune, nenavadne hiše na morskih močvirjih. Človeku se zdii, da hodi skozi davno pravljico. Vstopam v puste bajte. Vsi prebivalci so zunaj. — delajo. Pridem v drugo selišče. Dekletce — morda petletno — z velikimi, bleščečimi očmi, položi pred menoj prst na usta, nato pa odločno stopi k gostemu grmiču, ki je bil ves v cvetju in mi zaupljivo natrga cvetja. Pogledava se kakor dve ptici, ki sta se prepoznali. Ne morem proč od nje. Hotel bi jo vzeti v naročje, ji povedati kakšno lepo pravljico, jo poljubiti in zazibati v sen.
Grem skozi gozd, ki je ves v cvetju. Vesel in otožen sem — oboje hkrati.
Srečujem ljudi, ki se v gručah vračajo z dela. Ne morem govoriti z njimi v njihovem jeziku, toda posreči se mi, da jim pojasnim s kretnjami, smehljajem, dejanji. Naposled spregovorim po rusko, a oni mi odgovarjajo tonganski. Človek lahko človeka vedno razume: če preveva dva tujca vzajemna simpatija in ljubezen do okoliškega sveta, se bosta vsekdar kakorkoli že sporazumela. Poklonijo mi sočne zlate oranže, ki so jih bili pravkar natrgali. Dam jim cigaret, vse, kar sem jih imel v žepu in vsakemu stisnem roko. Mal-o-le-le! Ločimo se in ljudje se izgube v gozdu. Tudi jaa
odidem v gozd. Ze se noči. Matori netopirji poletavajo v zraku.
Vrnem se v pristanišče, da krenem na parnik. Noge so mi sladko utrujene; prehodil sem dvajset kilometrov. Pot mi zastavi otoški orkester; okoli mene zablešči na mah stotero pogledov. Nekateri obrazi so posebno mikavni. Na primer tista-le devojka v nežno zeleni obleki. Oči so ji divje, odgovarjajo, beže. Obvlada me s svojim čarom, toda ne posreči se mi. da bi se bil spustil v pogovor ž njo. Mudi se ji: najbrž gre bratu ali prijatelju naproti. Zato pa me dve drugi devojki preganjata s svojo pozornostjo. Toda razen presrčnega
Mal-o-le-le nisem mogel nič vej rečk
Južni križ razsvetljuje noč.
Zaprem oči. Zdi se mi, da gleda nekdo z neba skozi okno moje kabine. Iztezajo se dolgi žarki. Lagunska voda diha pod snopi mesečine. Samo v mladih letih se mi je zgodilo, da sem videl tako svetlobo. V nočeh prve ljubezni, v Beethovenovih sonatah. Toda to obstoji tukaj stvarno in resnično. Duša se izgublja v ogromnem jezeru svetlobe in miru. »Tabu!« šepeče morski čarovnik. »Vsi ste v mojem varstvu; jaz vas ščitim. Tabu, to mesto je sveto. Vsi ste v mojem začaranem krogu.«
Dr. M. Robič
Prosvetljena doba in njene ideje
Naš časopis je prinesel v zadnjem času kratke življenjepise treh mož, ki so bili vodilni v duhovnem življenju XVIII. stoletja, in sicer Voltaira, Rousseauja in Lessinga. Ker pa je vsak, tudi največji človek do neke mere otrok svoje dobe, zato je za globlje umevanje življenja in delovanja one trojice jako koristno, če imamo celotno sliko njihove dobe. XVIII. stoletje pa je tudi zato važno, ker se je tedaj Evropa popolnoma preobrazila, da je dobila ono obliko, katero ima v glavnem še danes. Ta vek je dal tudi nam Slovencem vrsto mož. (Zois, Vodnik itd.), ki so zbudili naš na-, rod k novemu življenju in položili temelje za ves nadaljnji razvoj slovenske kulture, kar nam ga dela tem zanimivejšega.
L. 1648. je končala tridesetletna vojna, ta najdaljša in najusodnejša vseh verskih vojn v novejši evropski zgodovini. Ta vojna (1618—1648) je spravila vso srednjo Evropo na rob gmotnega in duhovnega propada. Zahtevala je tudi od Slovencev ogromne denarne in krvne žrtve ter jih je pahnila nazaj v kulturno mrtvilo, iz katerega so jih bili ravnokar zdramili slovenski protestantski pisatelji. Dolgih 54 let (1618—1672) nobena slovenska knjiga ni zagledala belega dne.
Kot zmagovalka je izšla iz te vojne absolutna monarhija, ki je strla moč visokega plemstva. Kljub vsem nedostat-kom absolutizma si je po njegovi zmagi
nad plemstvom ljudstvo oddahnilo, ker je bilo laže prenašati pritisk enega samega vladarja kakor samovoljo mnogih nebrzdanih in nasilnih plemenitašev. Evropski narodi se od 1. 1648. niso več borili in morili za verske dogme, saj so jim strahote dolgotrajne vojne temeljito pokvarile veselje do krvavega odločanja verskih sporov. Samo na Angleškem je izbruhnila državljanska vojna, v kateri so branilci starih ustavnih pravic in protestantske vere odbili poskus, napraviti tudi iz Anglije absolutistično državo in vrniti angleški narod v okrilje rimskega katolicizma.
L. 1688. se je končala ta borba in že prihodnje leto je izdal angleški filozof John Locke (Džon Lok) svoje prvo pismo o toleranci (verski strpnosti). Zato lahko smatramo leto 1689. za začetek prosvetljene dobe, v kolikor se zgodovinske dobe sploh morejo določati z letnicami. Locke je nato s svojimi nadaljnjimi spisi ustvaril filozofijo izkustva. Velika odkritja njegovega prijatelja Nevvtona (Njutn) so dala modernemu prirodoslovju trdno podlago. Angleški deisti so — sledeč Lockeu — učili »naravno« vero.
Prosvetljene ideje so prav hitro našle* pot v Francijo, da, Francozi, ki so bili v tej dobi vodilni narod v evropski politiki, so kmalu prevzeli vodstvo tudi v duhovnem življenju. Keir pa je bila Francija tedaj na zunaj še sijajna in mogočna, na znotraj pa že bolna država, so dobile tam prosvetljene ideje močno politično barvo in pri mnogih naravnost
revolucionarno borbenost. Izborni francoski pisatelji, zlasti Montesguieu (Mon-teskio) in Voltaire (Volter)* so zastopali nove nauke s tolikim uspehom, da so se z njihovimi spisi razširili po vsej Evropi. Diderot (Didro) in ostali francoski enciklopedisti so napravili s svojo enciklopedijo (velikim slovarjem) znanost tedanje dobe splošno dostopno, seveda iz svojega vidika. Vpliv francoskih prosvetljenih pisateljev, od katerih smo imenovali samo najvažnejše, na kulturni svet je bil ogromen. Medtem ko so ostali spisi angleških prosvetljencev omejeni na ožji krog znanstvenikov, so se te ideje v duhoviti in sijajni, a kljub temu lahko umiljivi, dasi mnogokrat površni obliki, katero so jim dali francoski pisatelji XVIII. stoletja, razširile po vsem kulturnem svetu in med širokimi sloji, saj je bila francoščina tedaj vodilni svetovni jezik.
Iz Anglije, še bolj pa iz Francije so prišle nove ideje tudi k Nemcem in vsem ostalim narodom Evrope. Vendar je bil vpliv prosvetljenih idej v protestantskih deželah globlji in trajnejši kot v katoliških. Najgloblje pa so se vkoreninile nove ideje v Prusiji. Nemška prosvetljenost je zmernejša od francoske. Obravnavala je predvsem verska in uravna vprašanja, političnih pa se je precej izogibala, saj je bilo tedaj nemško ozemlje razkosano na številne večje in manjše države. Vse je začelo filozofirati, celo modne dame. Vodilni filozof nemške prosvetljenosti je bil Christian Wolff. Wolff je vplival predvsem na znanstvene kroge, nemško plemstvo je čitalo francoske knjige, med meščanstvom pa je najbolj zanesla nove nauke tako zvana pooularna (poljudna) filozofija, katere vodja Friedrich Nicolai je stal v drugi polovici XVIII. stoletja na čelu nemškega prosvetlje--nostnega gibanja. Važen je tudi Les-sing.**
Tudi mnogi Vladarji in državniki so postali pristaši novih idej, kolikor so se pač dale spraviti v sklad z absolutno monarhijo. Taki »prosvetljeni« vladarji so bili na pr. ruski car Peter Veliki in carica Katarina II., nemška cesarica Marija Terezija in cesar Jožef II. ter pruski kralj Friderik II. Njih načelo je
* O Voltairu glej »Življenje in svet« leto II. knjiga 3., št. 22 od 1. junija 1928.
** O Lessingu glej »Življenje in svet« leto III., knjiga 5. št. 4, od 25. jan. 1929.
bilo: vse za narod, a nič s sodelovanjem
naroda.
Za XVIII. stoletje so bile značilne tudi mnoge tajne družbe, izmed katerih je najvažnejše prostozidarstvo. Ta organizacija izvira iz Anglije. Sprejela je prosvetljene ideje, a je ohranila mnogo obredov iz srednjeveških zidarskih cehov, kar ji daje neko tajinstvenost. Kaj hitro se je razširilo prostozidarstvo po drugih deželah in je prišlo tudi k nam. L. 1717. se je ustanovila prva Velika loža v Londonu in že leta 1738. je papež prepovedal svojim vernikom vstop v to družbo, ker se prostozidarstvo ni postavilo na cerkveno, ampak na čisto človeško stališče. Kljub tej prepovedi pa je pripadalo k prostozidarjem skoz vse XVIII. stoletje poleg lajikov mnogo katoliških duhovnikov, tako tudi Valentin Vodnik.
In kakšne so bile te prosvetljene ideje, kaj so hoteli njih apostoli? Na to vprašanje je pri prosvetljeni dobi laže odgovoriti kakor pri marsikaterem drugem duhovnem gibanju, ker je bilo to gibanje jako enotno, dasi seveda ta enotnost ni šla v vse podrobnosti. Prosvet-ljenci so skušali preobraziti in prosve-titi (odtod ime!) vse človeško življenje s sredstvi in po načelih, ki so jih izvajali iz nove filozofije in ved, zlasti prirodo-slovja. Te vede so namreč kljub nemirnim in nestrpnim časom v XVI. in XVII. stoletju na tihem krasno napredovale in posebno prirodne vede so hitele od uspeha do uspeha. Sedaj je šlo za to, da se te pridobitve tudi praktično uporabijo. Prosvetljenci torej niso toliko tvorci novih idej, te so nastale večinoma že v obeh prejšnjih stoletjih, kakor njih ši-rilci in izvajalci. Ni kulturne panoge, katere bi prosvetljene ideje ne bile preobrazile. Vse je moralo pred neizprosni stol avtonomnega razuma!
Začnimo pri veri! Prosvetljenci so učili versko strpnost in enakopravnost vseh veroizpovedi. Bili so tudi glasniki svobode vesti in mišljenja. Svobodomiselno gibanje ima torej svoj izvor v tej dobi, dasi
so učili to idejo že nekateri filozofi XVII. stoletja. A prosvetljenci so šli še dalje! Odklanjali so vse, v čemer se veroizpovedanja med seboj razločujejo, češ, da so te razlike zmote ali celo iznajdbe premetenih svečenikov. Iskali so ono jedro, ki je vsem veram skupno. Tako so prišli do »naravne« ali »razum-
ne« vere, ki ima po njihovem nauku samo tri dogme: 1. da je Bog; 2. da je človeška duša neumrjoča; 3. da čaka na onem svetu vsakega človeka plačilo za vse, kar je storil v življenju dobrega, in kazen za vse, kar je stori! zlega. To stališče zavzema velika večina prosvetlje-nili pisateljev, nekaj pa jih je bilo ateistov (brezbožnikov) in panteistov (tern je vesoljstvo obenem Bog, ti torej tajijo, da bi bil Bog izven narave). Nekateri so bili celo mnenja, da je »stara« vera dobra in potrebna za vzdrževanje reda in nravnosti pri preprostem ljudstvu, zato naj bo »razumna« vera samo za izobražence. Prosvetljen-cem se torej vera in morala skoraj popolnoma krijeta.
Ravno tako velik je njih vpliv na pravo in državno ureditev. Zavrgli so vse predpravice poedinih stanov in so bili za popolno enakost pred zakonom. Po njihovih načelih so vsi ljudje po »naravnem« pravu enaki, 'zato naj imajo vsi državljani enake pravice in dolžnosti. Kaj je ta zahteva pomenila za ono dobo,
bomo šele popolnoma uvideli, če pomislimo, da so bili do tedaj stanovi, ki so imeli vse pravice, a nobenih dolžnosti, zlasti plemstvo, na drugi strani pa stanovi, ki so imeli samo dolžnosti, a nobenih pravic, zlasti kmetje. Načela »naravnega« prava so dala tudi temelj za osvoboditev »brezzgodovinskih« narodov, med temi tudi Slovencev. V znamenju humanitete (človečanstva) so možje prosvetljenih idej odstranili iz sodnega postopanja natezalnico in druge priprave za mučenje obdolžencev in se tudi sicer zavzemali za milejše kazni. V tem času so se začeli tudi množiti dobrodelni zavodi: bolnice, hiralnice, blaznice itd. Prosvetljenci so nadalje nastopali proti podložništvu kmečkega stanu in zahtevali odpravo tlake. Tako so prosvetljene ideje omilile položaj kmečkega ljudstva in privedle v nekaterih državah že v XVIII. stoletju, v njih večini pa v XIX. stoletju do njegove popolne osvoboditve.
(Konec prihodnjič)
Scotty 'Allen
NASE PRIJATELJICE Kako dresiram svoje pse
Svoje pse vzgajam skoraj natančno tako kot sem vzgajal otroke. Sem prijazen, prizanesljiv in dober — predober ne moreš biti — in vzlic temu vedno dovolj odločen in trd. Ce hočeš pri psu r— prav kakor pri otroku — kaj doseči, ga moraš najprej naučiti pokornosti in ubogljivosti.
Ena prvih reči, ki sem jo učil pri pseh potem, ko sem jih bil navadil ubogljivosti, je dobro vedenje. Dobro vzgojen pes ve, kje mu ie mesto. Ne skače po svojem gospodarju in mu ne kvari z umazanimi kremplji obleke; kadar kdo je, ne prosi hrane. Če ni nič posebnega, ne klati razburjeno z repom; tudi se ne bo udobno zavalil na kak stolec ali ležal tam, kjer se lahko drugi spotaknejo ob njem. Takega vedenja lahko naučiš vsakega psa.
Naučiš ga tudi, kako naj se vede nasproti raznim ljudem. Osebi, ki je že bila kdaj v hiši, naj gre naproti in jo spremi do vrat. Spodobnega tujca, ki prihaja
v hišo, mora spoznati kot takega: nad njim naj ne laje, marveč mu dovoli, da gre k veznim vratom, pri čemer pa ga mora ostro opazovati. Osebo sumljivega videza, n. pr. postopača, mora dobro dresiran čuvaj spoznati in nekajkrat kratko zalajati, da opozori gospodarja, kdo se bliža; potem se postavi pred vrata in taki osebi zaJbrani vstop, razen če kdo odpre.
Najzoprnejši so nevzgojeni ali slabo vzgojeni psi, ki nad vsakim lajajo in vsakogar, ki gre mimo, zasledujejo.
Ko naučim psa dobrega vedenja in ubogljivosti, grem k težjim veščinam. Ne mislim kakšnih velikopoteznih cirkuških trikov, marveč tiste majhne, smešne navade, ki si jih psi prilaste s primernimi vajami; na pr. odpiranje in zapiranje vrat, prinašanje pripravnih predmetov itd. Dober pes je najbolj zadovoljen, če lahko napravi svojemu gospodarju kakšno veselje.
Po navadi začnem i aportiranjetru Vsak pes ima v sebi ostanek instinkta, ki je zelo važen v divjem življenju: da zna kako reč zopet najti. Nedavno sem vzel s seboj na dvorišče desetmesečnega psa Mikeja, ki sem ga hotel vzgojiti za svojega psa-ljubljenca.
Vzel sem majhen košček gumijeve cevi in ga vrgel na konec dvorišča. Seveda bi bil lahko vzel na mestu tega košček lesa ali kaj drugega.
Kakor večina psov, je tudi Mike tekel za koščkom, ga zgrabil in začel grizti. »Prinesi semkaj, Mike!« sem mu velel.
Psiček me pogleda, potem pa grize cev še dalje.
»Prinesi semkaj, Mike!« ponovim glasneje.
Zdaj je nastavil eno uho, pustil cev in stekel k meni.
Šel sem z njim k cevi, mu velel, da jo dvigne in jo da meni. Nato sem jo zopet zalučil na drugi konec dvorišča.
Precej poizkusov je bilo treba, preden je Mike spoznal, kaj prav za prav hočem: da naj mi namreč prinese do-tični predmet. Naposled je le razumel: zdaj sem ga pohvalil in mu dal košček mesa. Nato je moral to nekajkrat ponoviti, tako da si je stvar dobro zapomnil. Od tega dne dalje nisem ničesar vrgel proč, da mi ne bi bil Mike zopet prinesel.
Dva dni pozneje sem učil Mika, kako se zapirajo napol odprta vrata. Držal sem kos gumijeve cevi na vratih in velel Miki: »Zapri vrata!« Psiček se je postavil na zadnje noge, se oprl s prednjimi ob vrata in je skušal doseči cev. Seveda so se vrata pod njegovo težo zaprla. To je moral nekajkrat ponoviti; vsakokrat sem držal cev proti vratom in poveljeval: »Zapri vrata. Mike!« Najbolje je, če si pri dresiranju redkobeseden; besed bodi malo, pa samo kratke, da jih lahko pes spravi v zvezo z dejanjem.
Šestič ali sedmič nisem več držal cevi pri vratih, marveč sem le velel »Zapri vrata, Mike!« in napravil kretnjo z roko, v kateri sem prej" držal cev. Pes je takoj skočil kvišku in vrata zapri. Zvečer je bil že tako daleč, da je zapiral vrata, kadarkoli sem hotel.
Op. ured. Pisec tega članka je bil svoj Sas kopač zlata v Kloudiki in dela že 40 let s psi. Trikrat je zmagal v pasjih dirkah
Nekaj dni pozneje sem ga učil, da mi prinese copate. Začel sem tako. da sem se vsedel v naslanjač in vrgel copato na drugi konec sobe. Mike jo je aportiral, kakor sem ga naučil. To sem ponovil nekajkrat in vedno velel razločno: »Prinesi mi copate. Mike!« Nato sem prekinil, položil copate v kot, vzel v roke časnik in jel čitati. Mike je stal negotovo pred menoj in ni vedel, kaj prav za prav hočem.
Tedajci ga pogledam in mu velim: »Prinesi mi copate, Mike,« pri čemer napravim z roko majhno kretnjo v smeri proti copatam. Takoj steče po nje in zdaj mu pokažem, da sem zadovoljen z njim. Po petnajstih minutah, ko je imel pes priliko, da obrne svoje misli na drug predmet, vržem copate z nog in rečem: »Prinesi mi copate. Mike!« Pes ni nič reagiral, niti tedaj ne, ko sem napravil kretnjo z roko. Tako sem moral znova začeti z aportiranjem.
V teku časa se je Mike naučil, prinašati drva z dvorišča in jih polagati v skrinjo za drva; znal je najti v sosedni sobi zaželjen predmet in ga prinesti, za-privši vrata za seboj; odpiral in zapiral je vsaka vrata itd.
Vse to je delalo njemu prav tako zabavo kot meni. Jaz nikdar ne uporabljam biča, ki mi tudi pri pasji vpregi ne služi. Nosim ga s seboj tako kot policaj svoj »pendrek«, — kot znamenje avtoritete. Le če nastane kak prepir ali priteče mimo tuj pes in se hoče z mojimi spreti, zažvižgam malo z bičem. Če niso psi vajeni biča, tedaj je bič veliko bolj učinkovit nego sicer.
Še nekaj: Jaz ne maram pokvariti psov s tem, da bi jih skušal čim prej navaditi raznih spretnosti. Preneham tudi tedaj, ko bi se pes hotel še igrati. Dokler se do dobra ne nauči enega, ga ne začnem učiti drugega trika.
Dejal sem že. kako važno je. da pokažeš psu svoje priznanje. Toda to še ne zadostuje: pes mora opaziti, da imaš pri tem svoje veselje. Če vidi, da si navdušen, se bo znatno bolj potrudil, da ti napravi še večje veselje. Taka je pasja natura: psi so sploh sila senzitiv-ni.
na Slaskl. Prevozil je 700 km po snegu in ledu, ponekod tudi v snežnih metežih s temperaturo do 60 stopinj C pod ničlo.
Ali ]e mačka
K temu vprašanju se je oglasil v londonski »The Review of Reviews« pisatelj Robert H. Daviš, ki piše naslednje:
Preteklo poletje, ko sva z znancem Deanom lovila postrvi v nekem potoku gorovja Adirondack, pride k potoku ornobela domača mačka, izpije par po-žirkov vode in izgine med jelšami. »Odkod neki prihaja ta mačka,« sem vprašal, »ali je nemara kaka hiša blizu?«
»'Najbližja hiša je 10 km južno odtod,« je rekel Dean. »Sicer pa ni nič nenavadnega, da mačke hodijo daleč naokrog svojega bivališča. Njihov instinkt jih vedno privede nazaj domov. Nisem še slišal o mački, ki bi se bila kje izgubila. O mačkini pameti se redkokdaj govori. Povedal vam bom nekatere reči o navadni domači mački, ki vas bodo presenetile.«
»Pred tremi leti je dobila naša mačka V zgodnji jeseni pet mladičev. Dva slabotna smo takoj odstranili. Štiri tedne pozneje smo ji vzeli še nadaljnja dva, dočim smo petega z materjo vred pridržali v hiši. Teden dni pozneje smo naredili izlet z avtomobilom v Lake PJa-cid. 20 km od Saranac Lake, našega bivališča. S seboj smo vzeli staro mačko in mladiča. Vožnja je trajala menda dobrih 20 minut. Ostali smo nekaj dni v Lake Placid; medtem se je ta mačji par našim gostiteljem nenavadno prikupil, pa smo jim ga bili prepustili in se odpeljali domov.
Dva dni po našem povratku v Saranac so nas iz Lake Placid telefonično obvestili, da je mačji par izginil. Poslej smo skozi osem dni vsako jutro govo-
Inteligentna
rili z Lake Placidom, toda mačk še vedno niso našli. Nekega večera pa čuje moja mati, ki je delala na vrtu, da onkraj živega plotu mijavka mačka. Brž se napoti v tisto smer in opazi mačko zelo klavrne vnanjosti, ki drži v gobcu majhno mače: bila je naša Pussi s svojim mladičem. Dvanajst dni je tavala po hribih, dolinah, močvirju in gozdovih, da je našla svoj pravi dom. Ves ta čas je morala nositi mladiča z zobmi.
»In v kakšnem stanju je bil ta mladič?«
»Dobro Hranjen in zdrav. Mati se je očividno žrtvovala zanj. Lovila je miši, ptice in druge živali, da mu je lahko vedno dajala mleko. Za noč je morala preskrbeti varno ležišče pa tudi podnevi paziti na razne roparske živali, ki jih v teh gozdovih ni malo. Za mačko je bilo pač veliko dejanje, da je prispela čez divje, nji neznano ozemlje živa in še z zdravim mladičem.«
»Kakor posnemam iz vaših besed, ste velik ljubitelj mačk!«
»Da, jaz imam mačke rad. Vselej, ko sem ugledal njeno grdo, šibko telesce, ki so se mu poznali napori dolge in mučne poti, me je obšla žalost. Toda junakinja mačjega rodu se je popravila; postala je zopet gladka in ljubka. Mladiču, ki je bil maček, smo dali ime po slavnem srednjeveškem potovalcu »Mar-co Pdlo«. Sedaj poleti najraje lovi postrvi v potoku, ki jih ume zelo spretno zgrabiti s tačico. Bržčas se je učil loviti na svojem velikem potovanju.«
»Pred leti je bil v naši hiši maček, ki je bil boljši čuvaj od psa. Imel je sedem prstov na obeh sprednjih nogah in je tehtal kakih 12 funtov. Zvečer, ko smo se spravili k počitku, se je izprehajal po vseh sobah in inspiciral kakor kak stražnik. Neko noč je prišel v našo spalnico in predramil nas troje tako. da je skočil vsakemu na posteljo. Moj oče je šel za njim, sluteč, da se je moralo nekaj zgoditi; ugotovil je, da je padel iz peči kos žarečega premoga aai užgal bližnjo plahto.«
»Ob drugi priliki le prišel ob dveh zjutraj v sobo in skočil na mojo posteljo. Planil sem pokonci in stopil za njim k oknu, odkoder se je videla garaža. Opazil sem, da se je neki vlomilec pravkar trudil, da bi odprl vrata garaže. Preden sem prispel doli, je lopov že pobegnil.«
Podivjane domače živali
Naša štirinogata tovariša: pes in mačka sta zverskega pokolenja in, da v obeh tako domačih in krotkih živalicah lahko zverski instinkti davnih prednikov iznova ožive, se je v novejšem času že mnogokrat opazovalo.
Po madžarskih pustah in po stepah južne Rusije se klatijo cela krdela podivjanih psov. Do 15 živali se včasih zbere v take tolpe, ki čredam in divjačini niso nič manj nevarne kot volkovi, s katerimi se mnogokrat pajdašijo. Prebivalci malih selišč na brezkrajnih stepah se ni malo ne brigajo za življenje in početje svojih psov-čuvajev, ki se lahko svobodno klatijo okoli, če pa tak pes brez nadzorstva nekajkrat ujame kakšno divjačino in okusi toplo kri svoje žrtve, tedaj ga bo čedalje manj vleklo nazaj k gospodarju. Rajši se pridruži podivjanim pajdašem, s katerimi začne razbojniško življenje v strah vsej okolici. Taki podivjani psi menda celo prekašajo volkove v krvoločnosti, div-josti in grabežljivosti. Zgodilo se je n. pr. . da je madžarskega magnata barona Szeszonija v ostri zimi 1908 napadla neka taka tolpa, ko se je bil v mraku vračal z lova. V stiski je baron splezal na neko bukev, odkoder je začel streljati mednje. Zadel v temi seveda ni ničesar, a s streli je priklical dva gozdarja, ki sta postrelila štiri izmed napadalcev. Med ubitimi beštijami sta bila dva križanca med psom in volkom, oba druga pa podivjana psa.
Prav tako kakor psi, rade podivjajo tudi mačke. Neki plemič, ki ima svoja posestva v kurskih provincah, takole opisuje svoja izkustva in opazovanja v teh rečeh:
»Na svojem posestvu sem imel vselej nekaj mačk, da se ubranim mišje in podganje nadlege. Med njimi je bila dvojica, ki je tako zvesto držala skupaj, kakor med mačkami nikoli ni navada. Jedli sta iz ene in iste posode in tudi na lovu po skednjih in kaščah sta bili vedno skupaj. Obe sta bili sive barve in zlasti maček je bil nenavadno lep in močan zastopnik svoje pasme. Na žalost pa se mi je nekega dne razkrilo, da mački svoje lovske strasti ne krotita samo na miših in podganah, marveč da sta svoje lovske pohode razširili tudi na okolišna polja in na goste šume, ki spadajo k mojemu imetju. Ponavadi se s
takih roparskih pohodov po cele tedne nista vrnili. Ko sem nekajkrat izsledil, da so njuni podvigi veljali življenje nekatere mlade zajčke in fazane, sem sklenil, da napravim konec njunim nadebudnim instinktom. Gozdarju sem naročil, da naj parček ob prvi priložnosti ustreli. Domov se mački zadnje čase itak nista več vrnili. Malo pozneje mi je lovski čuvaj res sporočil, da ju je zalotil na polju, in da je eno obstrelil s ši-brami. Od tedaj naprej sta mački brez sledu izginili. Šele naslednjo zimo smo v nanovo zapadlem snegu na neki jasi odkrili njuno sled. Natančno se je videlo, da sta šli živali preko jase vštric in da je ena vlekla za seboj levo zadnjo nogo. Nobenega dvoma tedaj, da smo našli sled obeh podivjanih mačk. Seveda smo si na vso moč prizadevali, da bi izsledili nevšečna gosta, ki sta delala toliko škode med divjačino. Toda zaman. Zasledovanje smo morali opustiti, ker sta se živali zatekli v neko tako gosto zaraščeno sotesko, da jima psi niso mogli blizu. Tudi ponovna zasledovanja v naslednjih tednih niso prinesla zaželjenega uspeha. Roparski parček je bil menda zavohal, da ga zalezujemo in se je umaknil v sosedov revir.
Minili so meseci, ko mi je sosednji posestnik ob neki priliki potožil, da mu divje mačke, ki se drugače komaj še vidijo v naših krajih, uničujejo fazane, ki da jih je čedalje manj. Takoj sem se spomnil na svoja ubežnika. Da njunemu zlopočetju napravimo enkrat za vselej konec, sva se s sosednjimi posestniki domenila, da uprizorimo skupaj veliko gonjo nanju. Bil je velik lov. A vzlic temu, da smo imeli blizu 200 gonjačev in 28 strelcev, ter da smo vse gozdne parcele, kjer sta mački najbolj mesarili, zelo skrbno preteknili in preiskali, nismo ničesar dosegli.
Leta 1909. pa je bila pri nas nenavadno mrzla zima in takrat so delavci našli v nekem jarku, kjer so rezali šoto, srno, ki je bila že obžrta od neke zveri. Ko smo jo natančneje pregledali, smo ugotovili, da sta jo mogli zaskočiti in usmrtiti samo oni dve mački, ki sta pred leti pobegnili z mojega posestva. Srni so se namreč poznale po hrbtu globoke brazgotine od krempljev, in ranam na grlu se je jasno videlo, da ne morejo biti ne od lisičjih, ne od volčjih zob. Mi-
itio tega pa smo poleg mrtve divjačine opazili sledi kar štirih doraščenih mačk, iz česar smo sklepali, da je moral podivjani parček dobiti med tem potomstvo. Takoj sem sklenil uprizoriti novo gonjo za njimi.
Naslednjo noč na srečo ni padlo novega snega, tako da smo zjutraj z lahkoto iskali po sledeh. Vse štiri so tekle vzporedno v smeri proti nekemu oto-čiču, ki leži sredi močvirja in je poleti popolnoma nedostopen. Sedaj, pozimi je bilo vse naokoli zamrznjeno in lahko smo se popolnoma približali s starim hrastjem in robidovjem gosto poraščenemu otočiču, ki smo ga obkolili od vseh štirih strani. Spustili smo pse, ki so se takoj kot strele zagnali v robi-dovje. Kmalu nam je glasni lajež, ki je prihajal vedno od iste strani, naznanil, da so psi zavohali sovražnika. Trudo-ma smo se prerili skozi grmovje in zagledali pse, ki so obstopili neki star posušen hrast. Mačk sprva nismo nikjer uzrli. Nedvomno so se bile poskrile v duplu hrasta, ki je bil skozi in skozi trhel in preperel. Skozi neko luknjo izpadle grče smo zmašili v duplo tlečega suhega mahu, ki daje zelo gost dim. S tem smo hoteli živalice prisiliti, da bi zapustile skrivališče. Nakana nam je tudi popolnoma uspela. Zgoraj v rogovih se je mahoma prikazala mačka, ki je pa takoj smuknila nazaj v duplo, čim je opazila ljudi in pse. Nametali smo v duplo novega goriva in dim, ki
se je valil Izpod privrline rogovile, Je
postajal čedalje gostejši. Tedaj so izne-nada vse štiri mačke, druga za drugo prhnile iz skrivališča in zbežale v najvišje vršičke, kjer so se stisnile tesno k vejam in čakale. Tri smo z dobro po-merjeinimi streli pihnili z drevesa, četrta pa je bila tako trdoživa, da se je s kroglo v telesu, v velikanskem skoku zagnala na mojega soseda barona v. S, in se mu tako krčevito zagrizla v levi del spodnje čeljusti, da smo ga komaj rešili njenih ostrih zob.
Na ustreljenih mačkah smo lahko opazovali, kako naglo se podivjane domače živali navzamejo ne samo navad divjih prednikov, marveč kako spremene tudi barvo kožuha in postanejo močnejše in bolj razvite. Mačji parček, ki ■mi je bil pred leti pobegnil in ki smo ga s potomcema vred ustrelili na otočiču, je tri in pol leta užival zlato svobodo v prosti naravi, popolnoma prepuščen samemu sebi. Njuna kožuščka, ki sta bila popreje na nekaterih mestih svetlo sive barve, sta postala v teh letih temna: skoraj črna. Enake barve sta bila tudi mladiča. Dlaka pa je pri vseh zrastla in se zgostila. Kremplji, ki so pri domačih mačkah ostri ko šivanke, so precej otopeli, mesto tega pa so zrastli in postali precej širši. Najbolj značilno pa se mi je videlo, da so se živali navzele tudi onega ostrega zverskega duha, ki je lasten njihovim divje živečim sorodnikom.	V. K.
Otoki, ki izginjajo ali vstajajo
lj Ni še dolgo, kar so poročali iz Bata-vije, da se je pogreznil 278 m dolgi in 138 m visoki otok Anak-Krakatau nenadoma v morje. S tem se je zaključilo ponovno razdobje v zemeljski zgodovini Sundajskega preliva, ki loči otoka Sumatro in Javo. Ti kraji so spadali vedno med najslabotnejša mesta naše zemeljske skorje in podtalne sile delujejo tu še posebno pogosto in očitno. Tu je zletel 27. avgusta 1883 z mogočnim vulkanskim izbruhom tudi večji del 830 m visokega otoka v zirak. To je bil F znameniti
otok Krakatau
Žarpče mase lave so šinile takrat do 50.000 m v višino, strahoviti razpok pa je bilo slišati na daljavo 3600 km, kar
bi pomenilo približno razdaljo med Ljubljano in mestom Tofoolskim v Sibiriji. Krakatau sam je bil neobljuden, toda na bližnjih otokih sta vzporedna pojava potresa in silovitega morskega valovanja 'uničila okoli 30.000 človeških življenj.
Od decembra 1927 dalje ie kazalo, da se je otvorila nova erupcijska peri-oda. Med otokoma Long Island in Ver-laten Island so nastajali podmorski izbruhi, ki so dvigali ogromne stebre vode v višino 250 m in vroče mase lave v višino 1200 m. Obrežno prebivalstvo sosednih otokov se je umaknilo v njihovo notranjost in vsaj do tistih obrežnih točk. ki ležijo 50 m nad morsko gladino. Vsem je bila še v spominu grozotna lekcija 1. 1883.
Mandsko-fedijska vlada ]e osnovala na Lang Islandu opazovalno postajo, ki je zabeležila včasi do
2500 izbruhov na dan.
Posamezne dele Iz morskih globin dvigajočega se otoka so opazili že 26. januarja 1928 nad gladino. Toda bi-bavica jih je kmalu spet razdrla. Končno se je izobličil dokaj znaten otok, baš omenjeni Anak-Krakatau, ki ga je naposled vzel najmogočnejši izbruh v
Bolj poredkoma In veliko bolj skrivnostno pa se vršijo tiste spremembe na obrazu naše zemlje, ki povzročajo propast velikih obljudenih otokov.
Najstarejše sporočilo o takšnem otoku, ki je bil obenem največji, se tiče dežele Atlantide, ki je ležala baje pred tisočletji v oceanu, ki je dobil po njej svoje ime. Po izjavah grškega filozofa Platona, ki je žive! okoli 1. 400. pred Kr. je bila Atlantida cvetoča in mo-
Vulkan
le! periodi — zdi se, da za vselej. Vse se je oddahnilo.
Takšno nastajanje In propadanje otokov so opazovali že čestokrat, seveda ponajveč v precej oddaljenih kotih Indijskega In Velikega (Tihega) oceana.
V vseh teh primerih je šlo za rast ognjenika iz morskih tal. Prhki izmečki vulkanskih kamenin, z zračnimi mehurji napolnjena lava, krhki gro,h, pesek in pepel se ne morejo upirati morskim valovom, tako da razdirajo ti otok še v času njegovega nastajanja. Takšnim, iz morja dvigajočim se vulkanom je torej skorajšnja smrt -zapisana že ob rojstvu.
gočna kulturna država, Sije kralji so gospodovali tudi nad deli evropske celine. Grozoviti potresi so potem, po Platonovem poročilu, pogreznili ta otok v gloibing imorja. Cel venec pripovedk so spleli okoli tega skrivnosti polnega otoka in problema Atlantide do danes še niso rešili navzlic neumornemu raziskovalnemu delu neštetih zemljepiscev in zgodovinarjev. Ostali smo do danes na isti točki kakor največji naravoslovec prejšnjega stoletja Aleksander von Humboldt. ki je dejal, da je pripovedka o Atlantidi zmes tesnice in izmišljotine.
Bolje dokumentirana so sporočila o Vineti,
tistem cvetočem staroslovanskem trgovskem mestu, ki je ležalo na nekem otoku pred izlivom Odre in ki so ga požrli morski valovi v 12. stoletju. Tudi tukaj je legenda zamračila dejstva, vendar pa je še dandanes dana možnost, da najdemo razvaline starodavnega mesta, če bi preiskali s potapljači ta-mošnje morsko dno.
V novejši čas sega propad tistega otoka, ki ga je baje odkril kapitan New-ton 1. 1578. jugozapadno od Islandije. To je moral biti precej velik otok, če se moramo zanesti na morske in zemeljske karte prejšnjega stoletja, ki ga
ostanek nekdanje združene fcopnlne. Veliki otok Bant, ki ga omenja zgodovinar Adam iz Bremena 1. 1070., je izginil skoraj do malega in otoki Norderney, Juist in Borkum predstavljajo njegove ostanke. Propad tega otoka pa je zakrivilo poleg visokih plim po vsej priliki tudi počasno padanje celotne nemške severnomorske obale. Saj vemo, da se tudi po drugod obale nižajo, kakor se na drugih mestih (n. pr. v naši Dalmaciji) polagoma višajo. Nemški profesor Wolff je pred kratkim ugotovil, da se omenjena nemška obala zniža vsako leto za 19 do 33 cm. Da bi ta pojav podrobneje preštudirali, so izvedli pre-cizijsko nivelacijo na več mestih in jo bodo ponavljali od časa do časa, s či-
Ognjenik v Sundskem prelivu
imajo zarisanega In ga Imenujejo Bus ali Busse.
Razen teh bolj ali manj legendarnih otokov pa vemo za številne druge, ki je njih nekdanja eksistenca zgodovinsko dokazana. Odkar je Doverska morska cesta ločila Anglijo od evropskega kontinenta in se je Severno (Nemško) morje tudi na jugozapadu zvezalo z odprtim oceanom, so visoke plime, viharji in poplave pokončali ob holandski in nemški obali že marsikakšen otok.
Ostanki gozdov na dnu Severnega morja
govore razločen jezik. Venec otokov, ki teče vzporedno z južno in vzhodno obalo Severnega morja, je samo boren
mer bodo dobili točne številke za tO
počasno nižanje.
Toda tudi tedaj, če nam ni do točnih izmer v centimetrih, se lahko vsak hip prepričamo, kako vstajajo otoki iz dna morja in se drugi spet pogrezajo. Zadostuje nam površna primerjava zemljepisnih kart starejšega in novejšega datuma. Vsaka karta podaja obličje zemlje v svojem času in je tako nekakšna njegova momentna fotografija.
"TRAH PRED MRLIČEM
Ko primitivna plemena po tradicionalnih obredih in običajih izvrše pred mrličem prvo. žalovanje, se ga začenjajo bati, češ.
da ne M vzel s seboj na pot kakega živega človeka. Po njihovem verovanju je pokojnikova duša prve dni sila nesrečna, nemirna in celo nevarna. Zato n. pr. Po-linezijci na otokih Tonga prinašajo komaj umrlemu človeku raznih jedač, proseč ga: »Bodi tako dober in nas zapusti na vekomaj, če že odhajaš od nas.« Igaroti na Filipinih pošljejo k mrliču starce in starke, da čujejo pri njem nekaj dni, češ, naj pobere stare ljudi, £e se mu že za.ioče spremljevalca na oni svet. Tudi ti pojo pesmi, v katerih ga prosijo, naj jih dokončno zapusti in ne jemlje nikogar s se-
boj. Pri Parahumarjih v Sev. Amerik! za-pro mrtvecu oči in prekrižajo roke na prsih, nakar se poslove od njega zapovrstjo vsi rodbinski člani in sorodniki. Vdova kleče in jokaje roti pokojnega moža: »Ce si že odšel in ne maraš ostati pri meni, se nikar ne vračaj in ne straši svojih sinov in hčera«. Mati pravi mrtvemu otroku: »Zdaj pa pojdi. In ne vračaj se, če si že umrl! Ne prihajaj ponoči, da bi mi sesal prvi«. Oče pravi: »Ne vračaj se in-ne zahtevaj več od mene, da bi te vodil za roko ali ti delal igračke. Jaz te več ne poznam.«
M. Č.-A.
Muslimanska žena
Velike žene Egipta, Indije in Andaluzije
V	Egiptu je žena osnovala akademijo Dar-el-Hifejmet (hiša vede), kjer so se predavale razne znanosti, zlasti pa 310-droslovje (teozofija). Med predavatelji in med slušatelji je bilo pretežno število žensk. V tej akademiji sta bili vzgojeni dve princesi, samostojni egiptski vladarici: Sejdul Muluk, ki se je kasneje odlikovala v modroslovju in Sagru Dur, žena velikih političnih sposobnosti, so-dobnica Luisa XI., nazvana »carica muslimanov.«
V	Indiji se je posebno uveljavila Nuri Drihan (Svetloba sveta), ki je potekla iz navadne meščanske rodbine. Omožila se je z indijskim cesarjem Džihangirjem in je imela največji vpliv na moža in preko Hjega na vse cesarstvo. Prav za prav je bilo vodstvo državnih zadev v njenih rokah in pod njo je cesarstvo napredovalo in procvitalo. Ustanovila je mnoge učne zavode in nešteto prosvetnih in človekoljubnih društev. Zlasti .ie zgradila močno mrežo dobrih cest po vsej državi. Ustanovila je tudi nekako stalno razstavo, na kateri so dame vsako leto dne 9. marca izložile svoje dragocenosti in ročna dela: ogledovanje te razstave je bilo obvezno in z vstopnicami. Cisti dobiček je šel v sklad za pomoč revežem.
V	Andaluziji' (Španiji) je za časa Mavrov, zlasti pa pod Abdurrahmanom III., Hakenom I. in Ebom Nasro, imela žena prvo besedo v znanosti in v politiki. Mnoge žene so študirale arhitek«
IV.
turo in zvezdoznanstvo ter so se v teh znanstvenih panogah posebno odlikovale. Dvor žene kalifa Abdurrahmana »E1 Zehra« je dovršeno arhitektonsko delo, ki mu težko najdeš enakega. Ta žena je pridobila svojega moža za to, da je plačeval učenjakom za eno »oko« prevodov grških klasikov po eno »oko« suhega zlata. V tem je iskati vzrok, zakaj je takratna Španija v znanosti prednja-čila vsemu svetu.
V Andaluziji so se posebno odlikovale še princesa Valida kot velika pesnica, Umul-Ula in E1 Aruzi kot profesorica gramatike in poetike na kordovskem vseučilišču. Kako visoko je stala ta univerza, pričuj samo to, da sta se na nji izšolala dva rimska papeža, da se je v 12. stoletju skušal neki fizik in mehanik te univerze dvigniti v zrak in da je na osnovi spisa nje profesorja Abdulaha Vergunija Kolumb odkril Ameriko.
Besede nesrečne muslimanske matere
Španija je procvitala, dokler so vladali prosvetljeni in pametni vladarji; toda ko so se ti pokvarili, je šla vsa dežela daleč nazaj in naposled so jo morali izgubiti. Ko je bil zlomljen zadnji mavrski odpor v Španiji, ko je moral dvor neodlofnega kalifa Abdulah-es-Sagira pobegniti iz divne in bogate Granade, je zatonil polmesec na pirenejskem polotoku. Med četami dvorjanov je bežala tudi mati zadnjega kalifa Ajiša. Iz njenih prsi so prihajali bridki vzdihi in solze so se utrinjale na bleda.
otožna lica. Ko le pogledala zadnjikrat s hriba lepo Granado, je stopila pred svojega sina in mu rekla:
»Ničemnik, nisi vreden, da se šteješ med člane slavnega arabskega naroda; rodila sem te na nesrečo rodu in domovini. Srečnejša bi bila, če bi povila kamen namestu tebe.
Jokaj, strahopetec, jokaj, ko nisi umel kot dostojen človek obvarovati svojo sveto zemljo; le jokaj zdaj kakor žena.
Lahko bi bil obvaroval domovino pred toliko sramoto. Da, da, mogel si, a nisi hotel, ker si dajal dvornemu razkošju in uživanju prednost pred zadevami matere domovine. Podnevi in ponoči si veseljačil s sužnjami in gledal na vrtu, kako se odražajo sence visokih debel. To je bilo vse tvoje delo. Trenutni zadovoljitvi svoje poželjivosti si žrtvoval čast in ponos in vse upropastil. Nikdar se nisi domislil, da imaš skrbeti za bodočnost svojega naroda.«
»Dokler je še čas, poglej še enkrat ta široka polja, rodovitne njive, sijajno urejene dvore, bogate knjižnice, prekrasne vrtove in vso to z arabsko krvjo prepojeno zemljo. Poglej, nesrečnež, še enkrat El-Hamro, stolno palačo endeloskih kalifov med rdečimi plameni, ki se kot znak tvojih lopovščin pretvarja v prah in pepel. Granada, ki je rodila toliko arabskih velikanov, je po tvoji krivdi padla v sovražne roke, zaradi tebe se bo porušila in samo tebe bo kot začetnika svojega propada obtoževala na sodni dan. Beži. strahopetnež, uteci. Arabski vladar nima -niti v svoji domovini več pravic. Le pomisli, da se boš moral zdaj kakor žival potikati po afriških pustinjah.
Pojdi in preživi ostanek sramotnega življenja na najpodlejši način v straho-petstvu, toda ne misli, da boš samo s sramoto plačeval svoje grehe. Ne samo na tem svetu, marveč tudi v grobu ne boš imel miru in pokoja. Na tvojem spomeniku bo vklesano s črnimi črkami: Tu počiva človek, ki je ponos in čast svoje matere poteptal z nogami, ki je svoje mirne podložnike mučil z nasiljem (n z drugimi hudobnostmi, ki je slavno Granado izročil sovražniku, — tu počiva veličanstvo izdajalca, strahopetca in najpodlejša nestvora po imenu Ebn Abdulah-es-Sagira. Večno mu bodi prokletstvo!«
Spis »Mešahirun-nisa« (Sloveče žene) beleži te besede, kakor jih ni izrekla
najbrž nobena druga mati pred očmi svojega sina.
Današnje slavne žene islamskega vzhoda
Zapustimo zgodovino, kjer bi lahko še dolgo naštevali imena velikih in odličnih žena v islamskem svetu. Treba je, da spoznamo še nekatere muslimanske žene našega stoletja.
Turčija, ki je bila že pred Kemalom pašo vodilna islamska država, šteje med svoje duhovne predstavitelje tudi mnoge žene. Omenjamo samo pesnico Nidžar-hamuno, romanopisko Fatimo Alijo-hanum, profesorico carigrajskega vseučilišča Halido Edib-hanum (njen roman »Turan« in naš roman »Bolja na srcu« sta zanesla slavo njenega imena daleč preko meja ožje domovine). Ha-lida Edib-hanum se mnogo bavi tudi s politiko in jo štejejo med prve današnje turške govornike. Med vojno se je vojskovala kot prostovoljec in dosegla čin poročnika.
V	Indiji se muslimanska žena uveljavlja v politiki. Prvenstvo med vsemi pa gre 851etni starki, materi bratov Ševketa in Muhameda Alija. Ko je pred šestimi leti angleška vlada zaprla oba brata kot politična voditelja indijskih muslimanov, je njuna stara mati nadaljevala sinovo politično delo. Hodila je širom Indije iz kraja v kraj; povsod so jo slovesno sprejemali i muslimani i nacionalni brahmani.
Posebno se odlikuje tudi samostojna vladarica države Bahopal v centralni Aziji Bibi Behopal-hanum. Njena država je v prosvetnem in kulturnem pogledu najnaprednejša izmed osrednje-azijskih držav. Izmed vseh muslimanskih držav ima Indija edino svojo islamsko misio-narsko organizacijo. Le-to vzdržujejo — kakor trdi vseueiliški profesor v Jeruzalemu Zejnul Abidin — samo indijske žene.
V	Egiptu so udeležene v nacionalističnem gibanju mnoge žene, med katerimi se zlasti odlikuje soproga voditelja egiptskih muslimanov znanega Saad Zagul-paše, Safije-hanum. Njen mož Za-gul paša je umri pred dvema letoma. Fgiptske žene imajo celo posebno nacionalistično stranko »Hizbul-vatan«. Širjenje znanosti zelo podpira mati zadnjega egiptskega kediva Abasa Hilmi-paše, ki je bil moral še 1. 1915. pobegniti pred Angleži iz Egipta in je umrt pred. štirimi leti v Carigradu. Starka ži-
vi še "danes v Kairu. Tudi v Rusiji zavzemajo muslimanke odlična mesta. Znano je, da so že pred vojno študirale na vseučiliščih v Petrogradu in Moskvi, zlasti pa na visokih šolah v Kazanju. V kakih osmih republikah sovjetske Unije tvorijo muslimani pretežen del prebivalstva; tu opravlja žena dolžnosti- učiteljice, profesorice in zdravnice, nekatere so celo ljudski komisarji. Na otokih Java, Borneo in Celebes, kjer živi 80 milijonov muslimanov, se žene uveljavljajo po večini v prosvetnih po-kretih. V Hedžasu, Jemenu, Hadramev-tu, Siriji. Palestini, Perziji, Afganistanu, Alžiru, Tunisu in Tripolisu opravljajo žene zgolj hišna in poljska dela,
To, kar sem napisal, je stvarni oris položaja muslimanske žene v islamskem svetu. Ne smem pa zamolčati, da je bila in je muslimanska žena enakopravna z moškim v deželah, kamor so zanesli muslimansko kulturo Arabci. Bili so časi in dežele, ko se je muslimanski ženi godilo veliko slabše.
V Perziji in Siriji je pokvarjenost pred nastopom islama dosegla vrhunec.
Ni bilo nlkake svetinle ve-S v narodovem življenju; družabna nravnost ni obstojala niti kot pojem. In ko je dinastija Abasovčev zasedla prestol kalifov, so si nekateri pokvarjenci pridobili pre-torijanske pravice in glavno besedo; od njih so v veliki meri zaviseli vladarji. Namestu znanosti so upeljali v harem spletke in kovarstvo in krivo razlagali islamske predpise; pod njihovim pagan-skim vplivom in trpela vsa družba, predvsem pa ženski svet. Zato je veliki reformator Mehmed Ali dal zapreti vse šejke in teologe in so morali pod pret-njo smrtne kazni privoliti v vse njegove reforme.
Perzijci in Sirci so hoteli obvladati ves muslimanski svet; ker pa je bila žena najmočnejša bojevnica za pravico in svobodo, so storili vse, kar so mogli, da oslabe vpliv žene na javno življenje.
To jim je uspelo. Posledica je bila, da se je mnoga izpačena islamska naprava ohranila vse do naših dni na škodo ženskega družabnega razvoja. Prav to jo tisto, proti čemur se bori vsak naprednejši musliman; to je bistvo reform Kemala-paše: osvoboditev družbe od vseh predsodkov in škodljivih tradicij.
Davorin Ravljen
Ob iztočni meji Jugoslavije
V Negotinu — nič napačnega, pa tudi nič novega. Mesto pač, kakor vsa večja sfbska mesta z razvlečenimi ulicami, z redkim tlakom, z nekaterimi imenitnimi stavbami v osrčju. Ne, naj bo pravično povedano: Negotin je prav lep, ima nekaj res lepih palač, krasno veliko cerkev, par dobrih hotelov in očividno imovite prebivalce. Tudi najmanjše hiše že daleč onstran v predmestju so snažne in prijazne s svojimi vrtovi. Na enem dvorišču sem opazil med oleandri , tudi oranže. Dejali so mi, da v tej hiši biva miati ministrskega predsednika, generala Pere Živ-kovica.
Pa dasi 'e Negotin prav obsežen,, se tujec v njem ne skriješ. Spoznajo te po nosu. Mene vsaj. Sedel sem pred Grand-hoteloim in si strahovito zaželel čevabčičev, ki jih je par metrov stran sukljal čevabdžija.
—. E, gospodine moj — mi pravi on, — poskusi rajši škemibiče. Še Bekerica jih je goltala m Beogradu. A negotin-
ski škembiči — eee, s' mnoga ljuta paprika ... i
Rad bi bil čevabdžija ustregel tujcu, Pa je nasul »mnoga ljuta paprika«, da me je zalepnilo.
Prisedel je k mizi dostojen gospod. Za obrtnika se je predstavil.
— A vi, iz Slovenije? Dobri ljudi — alal jim vera! Vredni ljudi.
Bil je pri nas lani na velesejmu. In mu ne gre v glavo, da tudi Slovenci častimo svetnika Cirila in Metoda, pišemo in čitamo pa latinico — alal nam yera!
Še posebno pa: tujec v teh obmejnih krajih ne ostane neopiažen očesom postave. Razumljivo. Tudi pri nas ne bi pustili neznanca šetati po Planini ali Rakeku, ne da bi ga pobarali za legitimacijo. Prav všeč mi je zato bilo, ko me je naslednje jutro pri blagajni orož-nišiki narednik tako diskretno povprašal, če nisem namenjen v Bolgarijo. Ne, v Bolgarijo pa ne, dasi sem imel »pa-goš«, zavržen že nekje na dnu culice,
ki sem jo bil prejšnji dan shranil v hotelu. Kdo ga je neki bil videl razen mene? ... Pa sva se z narednikom le prijazno pogovorila in se je prav čudil, da nisem v Negotinu utegnil obiskati tamošnjih Slovencev, predvsem oficirjev, orožnikov, nekaterih uradnikov in drugih. Še vedno se mii zdi, da sem bil sumljiv, hudo sumljiv. Na vsej poti od Negotina do Niša — deset ur vožnje vseskoz ob meji — sem to lahko tiho preizkušal.
Zasopiha vlak nizdol od Negotina skozi krajino, čez ravno polje. Kar nič ne veš, kam bomo zavozili, ko je proga tako lepo izenačena z ostalim terenom. Vsa je v bohotnem zelenju in mak, rdeči mak se billjno šopiri na njej. Sam sedim v kupeju, karto razgrnem. Vrag bi vedel, nekdo je neprestano pogledoval s hodnika name, da sem še sam radoveden stopil na hodnik. Nikogar! Razen v sosednjem kupeju neki gospod, ki je peljal svojo ženico v »banjo«.
Ni treba, da bi si na tej obmejni progi poželel hitrejšega ternipa. Vse pride po sebi. Ko se komaj uživiš v ravninsko vožnjo, se onkraj Brusnika znajdeš v kolosalnem predoru, dolgem skoro celih deset minut. Ko pri Taba-kovcu zopet izlezemo iz njega, se nam odpre, še bolje pa rečeno: se nam prične zapirati nov svet. Na levi teče Ti-
mok vedno bližje mimo nas, onkraj
njega se na bolgarsko stran vijejo steze in ceste v breg, liki rjiave lente na prsih starega diplomata. Mršavi topoli, leševje ob progi, akacije v celih gajih.
Zaječar nas od daleč pozdravlja, ves prenovljen in posebno še danes živo razgiban. Sokoli so včeraj v njem priredili zlet, prepoln je ves peron, mladina pleše kolo in prepeva, celo zapoznel prigodni govornik se je dvignil ob kandelaber.
Dalje gremo, mimo Kraljevega sela. Pozdravljajo nas nove in prenovljene hiše, in vsenaokrog pogorja kakor na Gorenjskem. Timok se nizko, prav nizko zvija pod grmičjem, regljanje žab v ta divni vroči dan izpopolnjuje simfonijo.
Ne vem, kje smo ss nato ustavili zopet sredi polja. Selška postaja pač, imena nisem zabeležil, v spomin se je zapisala saino pokvečena tabla tik ob cesti in progi: »Pazi na voz!« — Namreč, na svoj seljaški voz in pa na vlak, ki mu že onkraj Sotle ne pravijo nič drugače. — Vas je skrita nekje med drevjem, mogočnim tako, da bi ga % letala motril za trdnjavo.
Po lepem mostu prejašemo Timok, valujoč preko močnega jeza in pridir-jamo naravnost v Knjaževac, da se na kolodvoru zopet enkrat naužijemo najnovejših novin iz Beograda, sladoleda
Qerket> sv. Trojice v Negofinm
in ljubili pogledov deklet, Setajočih ob peronu.
Spomenik hajduku Vel ju v Negotinu
Gremo nato imimo Rgošta (četrt ure sem z jezikom valjal to častitljivo ime) in že onkraj Podvisa zlezemo v strašno sotesko med Svrljiške planine. Predor se vrsti za predorom, kakor črne jagode na rožnem vencu, v beli dan pa štrlijo navpik bele skaline in nizko pod nami se kakor tanka zelena kača sem in tja v brezdnih pretaka bistri Timok. Tako divje romantična pot, da lahko povem domačo primero: kakor da bi železnica tekla pod Kamniškimi planinami v bližini Frischaufovega doma.
V neznosni vročini, v strašnem zadahu po ogljiku, nabranem v kupeju skozi neštete predore, se dušimo vsi. Jaz in novi sopotniki, večji del želez-ničarji-izletniki. Enemu sta omagala dva sinčka, oblečena v volnene žabice, da se pač ne bi prehladila. V zatohli sopari, znosni težje kakor parna
kopel pri Slonu, smo ju škropili, dokler nista zopet zamigala in pogledala skozi okno:
—	Tata, ene ga! Opet tunel! Jao!... Tata, brojite vi tunele?
—	Nikako! Sad ču!
Končno zopet nekaj oddiha. Okna odpiramo, zeleno pokrajino gledamo, črede ovac in koz se paso ob grmičevju, mali vinogradiči v velikosti krar ških dolin se skrivajo tu in tam za slivami. Na lepi postaji Paliluli, ki s slovito beograjsko četrtjo seveda nima nič skupnega razen imena, ima vlak zaradi srečanja nekaj daljši postanek! To vam je življenje na kolodvoru. Vse se mahoma razživi. mladina prva po-skače iz vagonov in hiti v čutarice zajemat vodo, nato pa — komaj se je nekje oglasil mlad muzikant z orglicami, že se vse druži k plesu, kolo na-okolo. Solnce je tonilo za hrib nekam v Šumadijo in s pokrajino vred pozlatilo tudi prešerno razpoloženje tega mladega, vedno veselega rodu.
Tijufi! — Teee . . . Tako gre s piščalko in trobento še vse po starem, da krenemo dalje. In smo mahoma zopet v predorih. Še osem jih prevrtamo, nato smo na planem. Za nami je vsa svrlješka romantika, nove pokrajine so pohlevne, blage, slikovite v mehkem poletnem večeru. Daleč na jugu kipijo v nebo balkanske planine, družeč se z dolgimi, medlo belimi oblaki v enoto. V prijetnem hladu in uživanju prirodnih lepot smo zopet vsi sveži in čili. le gospa železničarjeva se še oprijemlje za čelo, omaguje in toži:
—	Ot ovaj čumur (premog) toliko me bole glava . . .
Čudno, res čudno govore ti ljudje. Nič sklanjatve, da jih včasi težko razumeš, oni pa tebe tudi, — se pravi: prijazni so, a nezaupljivi napram tujcu. Saj res, gospoda, vso pot se vozimo blizu meje . . .
Gaji akacij drhtijo opojno in celi travniki so pobeljeni z nekim cvetjem, kakor Golica v juniju z narcisami.
—	A, nije to ništa. Cveče neko! — odgovarja na moje vprašanje sosed v kupeju. Nič posebnega, nikar, da bi tujec posvečal kaj pozornosti cvetju ali čemiu drugemu, ko je vendar vse tako naturno . . . Tudi ni treba, da bi neznanec vse vedel do pike natančno. Sprevodnika vprašam, koliko je še postaj do Niša.
—	Još četiri. Ne, nego pet. Ili tač-nije: šest ravnih . . »
Visoko nad dolino, med pašniki in vinogradi teče proga. Daleč pod nami se že v mraku svetlikajo lučke. Vlak drvi divje, da cvilijo vse zavore. Razgrnil se je nad mesto že teman večer, ko smo prispeli v Niš.
Utrudi človeka celodnevna vožnja, toda vredna je res tudi celega dne. O, ko bi bilo samo to, še bi kdaj v bo-
dočem šel nia iztočno mejo. Toda, ko si enkrat v Nišu in moraš čez dobro uro prestopiti v brzec, da vso noč jadraš navzgor proti Beogradu in odtod ves dan ali vso noč proti Ljubljani, —« dovolj za paradoks, da si poželiš vsaj še sedem dni dopusta za oddih po pre-stanem dopustu . . ,
Moja pot skozi Zapadno Sibirijo
K nedavnemu poletu »Zeppe-lina« iz Friedrichshafena v Tokio bo gotovo zanimal pričujoči spis etnologa Oskarja Iden-Zol-lerja, enega izmed redkih Sred-njeevropcev, ki so s pridom prepotovali Zapadno Sibirijo, koder je šla pot nemškega zrakoplova na Vzhod.
Prišel sem čez Uržumko in Mias na greben Uralskega pogorja. Vršaci so bili pokriti z debelim snegom, a tudi zimska pokrajina je bila tako slikovita, da nisem mogel odoleti njenim čarom. Potoval sem kar se je dalo hitro, kajti želel sem čimprej mogoče dospeti v Jekaterinburg, sedanji Sverdlovsk, kjer je ruski osrednji trg za uralsko žlahtno kamenje. Zato sem prav rad sprejel ponudbo nekega kolonista, da potujeva skupno iz Čeljabinska do prihodnje etape mojega cilja.
žlahtnih kamnov, ki se prodajajo na trgu kakor pri nas jajca in presno maslo
Celjabinsk, kjer sem nastopil svojo pot proti Zapadni Sibiriji, je izhodišče transsibirske železnice, ki veže Evropo z Daljnim vzhodom. Od tu odrine vsak dan na stotine potnikov proti Aziji, po kateri hrepene vse življenje. Pasažirji pa se morajo zadovoljiti z bivanjem v navadnih lesenih hišah in barakah, zakaj s hoteli je kraj pomanjkljivo preskrbljen.
Sibirska železnica je popolnoma v skladu z zahtevami, ki so bile merodaj-ne za njeno gradnjo. Predvsem je dvo-tirna, ima dobre mostove in se celo v pogledu hitrosti lahko kosa z ameriškimi železnicami. Potovanje s sibirskim ekspresom pa tudi ni tako enolično, kakor bi si kdo mislil. Od Čeljabinska do Oba znaša razdalja 1332 vrst. Ta po-
s.•••iiiii•
Pogled na Irkutsk v Sibiriji
Jekaterinburg leži sredi Uralskega pogorja. Pogled nanj je prekrasen, posebno v solnčnem svitu. Zdi se, kakor da se zlato preliva po njegovih ulicah. Ogledal sem si brusarno za žlahtno kamenje, kjer dobivajo plemenite rude tudi res plemenite oblike. Največ se obdeluje aleksandrit. Jekaterinburg ima večkrat v tednu sejem. Tam ima vsak tujec priliko, da si za mal denar nakupi
krajina je vseskozi rodovitna; ima črno prst. Posebno stepa okoli Čimska in Barabinska je prikladna za obdelovanje zemlje. Klima je tod okoli čisto kontinentalna. Temperatura se giblje povprečno med 17.5 C nad ničlo poleti in 17 C pod ničlo pozimi. Padavine so normalne in znašajo letno približno 380 mm. Prebivalstva so našteli v Zapadni Sibiriji tri in pol milijona duš, med kate-
rimi je 97 odstotkov ruskih priseljencev in samo 3 odstotki domačinov. Med slednjimi prevladujejo turško-finska plemena, ki jih poznamo pod skupnim imenom Tatari. To so .prav za prav ostanki nekdanjega Hučumskega car-stva.
Za Tomskom se pričenja tajga, sibirski pragozd. Nepopisno krasne sceneri-je spremljajo potnika na tej progi po cele dneve. Prikupen je Krasnojarsk, kjer sem se ustavil na nekaj dni, potem pa sem šel v Nižnje-Udinsk, mesto, ki leži, obdano od gora na desnem bregu Ude.
Pri Irkutsku je pokrajina spremenila lice. Planine, gozdovi in travniki so izginili in se razlili v neskončno stepo, na
krajina zopet očarala. Naselbina leži sredi plodnih njiv, za katerimi se razprostirajo gozdiči srebrnih brez. Panoramo zamegli šele pogled na tajgo, ki se začne pri gozdu.
Pripovedovali so mi, da naletiš tukaj na medveda jedva poldrugo vrsto od ljudskih bivališč. Divjih petelinov je neki toliko, da jih domači lovci prodajajo po 6 ali 7 Din. Divjih rac in gosi pa mrgoli, da se jih sploh ne morejo odkrižati, enako tudi jerebic. Le orlov in labodov, ki sta Burjatom sveti živali, ne sme ustreliti nihče, če se jim noče zameriti.
Bila je baš nedelja, ko sem dosegel Leno. Na onem bregu so peli zvonovi, tostran je odmevala marseljeza. Kakšen kontrast! sem si mislil.
Ozemlje sibh
kateri so se pasli konji v velikih čredah. Tu in tam je bilo tudi nekaj goved, ovac in koz. Tako sem prišel že v kraje Burjatov, ki so v verskem oziru podložni dalaj-lami.
Na tem delu potovanja sem se dotaknil marsikakšne burjatske naselbine. In kjer sem se ustavil, so mi pri sprejemu ponudili kislega konjskega mleka z ovsom. Kmalu pa se je začela stepa dvigati v griče. Pri Bajandaju me je po-
e železnice
Opolnoči zadnjega dne v Kačugi je pridrvel v mojo sobo okraini predstojnik in mi jecljaje povedal, da je odrinil splav, ki je imel nalog prepeljati me do Vitimska, že zvečer od brega. Ker je bilo mogoče, da je splav že dosegel Ver-holensk, sem skočil brž pokonci, popade! prtljago in sedel na že pripravljeno trojko, ki me je nesla kakor veter za splavarji. Dosegli smo jih. Lena je slikovita reka. Njena struga je zelo široka.
a neprijetno učinkujejo na gledalca čeri, ki se dvigajo nad vodno gladino in ki so mestomk prav velike. Tudi ta del potovanja je bil dokaj zabaven ne le za oko. ampak tudi za dušo. Najprej so nas spremljali vršaci Bajkalskega pogorja, kjer se menjujejo skale s stepami in travniki, potem pa smo potovali skozi pravcati pragozd, ki rase na obeli bregovih reke.
Jakutsk je najpomembnejše mesto na severu Vzhodne Sibirije. Leži na 62.
točki severne širine. Tam se praviloma konča lepa vožnja po Leni. Mesto je bilo sezidano 1. 1632. Še danes spominjajo na njegovo burno preteklost lesene utrdbe, zakaj zavojevalcem Sibirije ni bilo baš lahko, ko so se bojevali z domačini. Jakuti in Tunguzi jih niso sprejeli z odprtimi rokami.
Za Jakutskom pa se začne velika divjina, pot v neskončnost, kjer umolkne sleherno življenje in kjer se izgublja človeška stopinja v globokem snegu.
Dr. VI. Travner
ČaroVniški procesi na Slovenskem
(Nadaljevanje)
Tako se pritožuje n. pr. graški krvni sodnik dr. Janez Andrej Barth, ki je imel opraviti tudi v naših čarovniških procesih, v dopisu na n. a. vlado z dne 21. jan. 1664. da je dobil rabelj v 7 letih samo 60 fl plače, on (sodnik) pa v 5 letih sploh ničesar. Njegova terjatev znaša 1425 fl (letno torej 285 fl). Ker rabelj nima denarja za potne stroške, se brani iti v Ljutomer. Ni čuda, če so se sodniki pri takih raz« merah bavili s postranskimi posli. Ta« ko je bil n. pr. prvi celjski deželni krvni sodnik dr. Janez Andrej Zart, ki je dobival od vlade letno 35 fl (!) plače, obenem poštni upravitelj v Slov. Bistrici. Ze omenjeni Andrej Barth pa se je pečal s poljedelstvom, ker prosi 1. 1667. opata Baltazarja v Reinu, naj mu izplača njegove pristoj« bine, češ da potrebuje denar nujno za žetev. Drugi krvni sodniki so bili obenem odvetniki in notarji. Ne sme« mo si pa misliti, da so živeli ti sodni« ki bedno; kajti glavni vir njihovih dohodkov so bile neobičajno visoke dijete in sodne takse (»Liefergelder«), ki so jih morali plačevati sodni go« spodje, ki so krili seveda te stroške iz premoženja obsojencev. Štajerska Karolina (II. del čl. 7) in za njo še razne druge »inštrukcije« določajo te t^kse zelo podrobno. Vendar je bilo običajno, da je sodnik s sodnim go« snodom plačo »akordiral«, kar nam dokazujejo izrazi kakor »verglichner« massen« i. dr., ki jih najdemo često v stroškovnikih. Zgodilo se je tudi, da so se zadovoljili sodniki s plačilom v naravi mesto v denarju. Tako je n. pr» krvni sodnik dr, Tillerich prejel
I. 1690. od trga Ljutomer 2 polovnja* ka vina, ker magistrat ni imel goto« vine. Večkrat so sodniki zahtevali tu« di predujme ali pa svoje pristojb;ne zastavili oziroma že v naprej zapili. (Byloff, Dolenc in dr.) Poznejše in« štrukcije (za Štajersko posebno z dne 22. maja 1726) so skušale te nedo« statke odpraviti s tem, da se je zago« tovila sodnikom boljša plača (letno 1000 fl), zakar sodnik ni smel več —• razen potovalnih stroškov — zahte« vati nikakih taks. — Obenem pa zgu« be krvni sodniki svoj pomen, ker po« stanejo slednjič le preiskovalni sod« niki nižje vrste, ki naj izvedejo to, kar jim vlada naroči in ukaže, ter ne« kaki izvrševalci kazni in inšpektorji ječ. (Dolenc.)
V spodnjsštajerskih čarovniških procesih so delovali naslednji deželni krvni sodniki:
Dr. Ivan Andrej BartH, »cesarski krvni sodnik na Štajerskem«, ki je vodil 1. 1661. na Hrastovcu proces zo« per Marijo Klajdič. Kot krvni sodnik se omenja že 1. 1624. Svojo službo pa je izvrševal še 1. 1667., tako da je bil v službi najmanj 43 let. V tem času je spravil posebno na Gor. Štajer« skem veliko število čarovnikov in ča« rovnic na drugi svet. V 1. 1664.—1667. je bival v Gratweinu, ker je imel tu in v bližnjem samostanu Rein nepre« nehoma čarovniške procese. Njegova posebnost je bila, da je na moriščih" čital obsojenim čarovnicam zelo dol« ga poročila o njihovih zločinih. Za« to je dobil dne 26. sept. 1650. od vla« da hud »nos«. (Byloff str. 164 in 401).
Dr. Ivan TillericH. istotako »cesar« ski krvni sodnik na Štajerskem« je bil zelo vnet preganjalec čarovnic. Vsaj je dal v kratki dobi od 1. 1686,—1690. sežgati nad 30 čarovnic. Ko je bil 1. 1690. odstavljen ljutomerski krvni sodnik Lacherer, je vodil še viseče čarovniške rrocese v Ljutomeru. Dne 22. novembra tega leta je prišel v Ljutomer ter je še istesa dne »odpo« vedal življenje« (»das leben aufge« kundet«) dvema zaprtima čarovnica« ttia. Smrtna obsodba pa se je izvršila mnogo pozneje. (Gubo Stmk. Verg. 153—154.)
Celjski krvni sodnik Peter Šac se imenuje v dopisih ormoškega krvne« a sodnika Willa iz 1. 1677. Menda je il on tisti sodnik, ki je v tem času vodil čarovniške procese v Laškem in v Podgradu. (Kovačič, Središče; By« loff, Fr. P.)
Dr. Peter Lukrecij pl. 'Apostolen (de Apostolis), »cesarski zapriseženi krvni sodnik v celjskem okrožju«, je predsedoval v 1. 1695.—1701. čarovni« škim procesom, ki so se vršili na Bor« iu in pri Sv. Trojici v Hal. Tudi on se »odlikuje« po svoji krvoločnosti, četudi zaostaja v splošnem za svoji« mi stanovskimi tovariši. Po pokolenju je bil najbrže Italijan, kakor nahaja« mo v tem času sploh mnogo Italija« nov med tedanjo inteligenco na Slo« venskem (St. G. BI. in dr.). — V ko« njiškem procesu (1728) se omenja celjski krvni sodnik dr. Ivan Matevž Popp, ki je bil očividno velik teoretik. (Byloff, der Ausklang). Menda nje« gov naslednik je bil dr. Ivan Adam Menhardt, ki je (po Kukcu) vodil zadnji (veržejski) čarovniški proces (1744—1746). Brezdvomno je bil velik lakomnež in oderuh, ker je ta proces očividno zavlačeval iz dobičkaželj« nosti.
c) Vladni komisarji
Kakor smo že uvodoma omenili, ie nekako od 1. 1677. dalje zahtevala vlada, da se ji predlože v vseh važ« nejših ukrepih krvnega sodnika spisi »ad ratificandum«. V takih primerih je poslala vlada včasih" tudi lastne ko« misarje, ki naj bi st prepričali o pra« vilnosti postopanja. Ti komisarji so mogli ukrepe prvega sodnika razve« ljaviti ali spremeniti. V naših čarov« niških' procesih sta znana samo dva taka primera. L1. 1701. je predložil namreč krvni sodnik dr. pl. Anosto« len sodbo zoper čarovnico Heleno
Klanečnik v potrditev. Nato je odpo« slal tedanji namestnik Viktor grof Attems vladna svetnika Ivana Krišto« fa grofa Wildsteina (potomca ene naj« starejših štajerskih rodbin, ki se ome« nja že 1. 1176) in Jeremijo Gottfrieda PistorUja (je bil od 1717—1740 notra« njeavstrijski kancelar) v Podlehnik, kjer sta obtoženko na novo zaslišala in jo končnoveljavno obsodila na smrt. — L. 1711. pa je poverila vlada vodstvo mariborskega procesa poseb« nim — po imenu neznanim — komi« sarjem.
Pri razpravah so imeli sodniki po« sebno uradno (špansko) obleko t. j. neke vrste talar iz temniga baržuna, na glavi pa lasuljo z dolgimi kodri, kakor je bila v tedanjih časih v boljs ših slojih splošno v navadi Obnašati so se morali kolikor mogf če dosto« janstveno. Tako so n pr. prepisovali zakoni, da mora sedeti sodnik z lah« ko upognjenimi nogami in že tako kazati na zunaj svoje dost'v'anstvn. Kako so se razglaševali sklepi in sodbe, stoje ali sede, s poki-to glavo ali brez pokrivala, ni točncjše pred« pisano. Navadno pa je itvoril sodnik razpravo stoje. Posebni pr< dpisi so veljali za čarovniške pravde. Sodniki so morali paziti posebno, da iih niso čarovniki in čarovnice med zasliševa« njem s hudim poeledom ali z dotika« njem začarali. Zato p-edpisuje že »Kladivo čarovnic« (p. 3 q. 15) izrec« no, da se morajo obtoženci privesti pred sodnika tako, da mu kažejo hr« bet. Pred vsakim vprašanjem naj se sodnik prekriža; dobro je tudi, če ima pri sebi blagoslovlieno sol, razna ze« iišča, kadilo i. dr. Posebno pa se mo« ra varovati, da ne pride z obtoženci v neposredno dotiko.
Slednjič moramo omeniti še neki za naše pojmovanje zelo čuden običaj, t. j. sodne pojedine. V gradovih ir sa« mostanih na deželi so smeli (posebno deželni krvni) sodniki zahtevati od sodnega gospoda hrano in stanovanje. V mestih niso imeli te pravice. V vseh primerih pa so imeli sodniki zakonito zajamčeno pravico do tako zvane sod« ne pojedine. Po končanih razpravah je moral namreč sodni gospod prirediti sodniku, prisednikom, pisarju, obtoži« telju in rablju posebno pojedino, kjer se je — kakor nam to dokazujeio ohranjeni računi — veliko jedlo in še več pilo. Sodne pojedine so staroger« manska navada; služijo naj kot neka«
ka odškodnina za to, da so morale biti uradne osebe pri razpravah zbra* ne in trezne.
Iz teh podatkov si lahko ustvarimo splošno sliko tedanjih čarovniških sod* nikov. Z redkimi izjemami so biti ti »čuvarji pravice« kruti krvoloki, ki ni* fo imeli s svojimi žrtvami niti naj* manjšega usmiljenja. Tudi so bili iz* redno lakomni, obenem pa veliki za* pravljivci, posebno pijanci. Soldan (I. str. 440—451) nam navaja v dokaz celo vrsto vzgledov iz Nemčije in tudi iz drugih dežel. Medtem ko so drugi — posebno preprosto ljudstvo — trpe* li često silno pomanjkanje, so sodniki, pisarji, rablji in druge uradne osebe nesmiselno zapravljali denar, ki so ga izsilili od svojih žrtev. Ti ter njihove lene in otroci so nosili dragocene ob* leke, se vozili v sijajnih kočijah, si kupovali dragocenosti, jedli izbrana jedila itd.
Brezdvomno so vladale tudi pri nas slične razmere, četudi nimamo točnej* ših podatkov. Saj je prav v tem času dosegla zapravljivost in splošna nrav* na pokvarjenost svoj vrhunec tako so morali vladarji često izdati stroge uka* ze zaradi štedljivosti in dostojnosti ka* kor n. pr. 1. 1588., 1607., 1686. i. dr. O kaki umstveni in srčni kulturi teh lju* di ne moremo niti govoriti. Vsa nji* hova izobrazba je kljub akademskim študijem obstojala le v poznanju za* "konov, kjer so najstrašnejše telesne in smrtne kazni kar mrgolele, in bogo* slovnih del, v kolikor so se ta dela bavila z blaznimi predstavami o hudi* čih in čarovnikih. Tako so bili torej sodniki glavni vzrok, da so zavzeli strašni in ogabni čarovniški procesi v naši domovini tako katastrofalen ob* seg.
2. Prisedniki
Štajerska Karolina (II. del, čl. 9) do* loča, da mora biti razen sodnika in pi* sarja navzočih pri razpravah 13 »zmož* nih in razumnih prisednikov« (Bei* sitzer), ki tvorijo skupno »das Gehei* me Gericht wie es bisher in Lande Steyer iiblich gevvest«. Če na sedežu deželskega sodišča ni toliko razumnih mož, naj jih delegirajo na prošnjo sodnega gospoda sosedna mesta in sodišča. V tem primeru smejo prised* niki zahtevati potovalne stroške in pre* hrano. Sicer pa so morali opravljati službo brezplačno. Prisega ni bila za* konito predpisana, najbrže pa običaj«
na. Pač pa so morali ti ljudski sodniki soditi po svojem najboljšem znanju in po svoji vesti, nakar jih je moral pred« sednik izrecno opozoriti pred glasova« njem. Ohranjeni spisi pa nam pričajo, da je bilo le redkokdaj zbranih 13 pri* sednikov; navadno jih je bilo le 8—12, včasi celo 5—7. To je razumljivo, ker je bilo stališče prisednikov zgolj for« melno. Sodnik je navadno že pred gla« sovanjem napisal sodbo in tako vpli* val na prisednike. Sicer pa prisedniki sploh niso imeli prilike soditi o krivdi obtoženca, ker je bila krivda na pod* lagi priznanja (na mučilnici) itak ved* no dokazana, tako da so izrekli samo kazen, ki jo je določal zakon. V čarov« niških procesih bi bilo tudi skrajno nevarno glasovati v prid obtoženca, ker bi bil prisednik lahko osumljen, da je v zvezi s čarovniki. Zato nam ni znan v čarovniških procesih niti en primer, kjer bi oddal kak prisednik separatni votum. Pač pa čitamo zelo pogosto, da je izšla sodba soglasno. Pri razpravah so sedeli prisedniki na desno in levo sodnika; zato čitamo v spisih večkrat imena prisednikov z označbo »na desno« in »na levo«.
V	mestih in trgih so bili prisedniki občinski svetovalci, na deželi pa ugled* nejše osebe, kakor občinski predstoj* niki, graščinski oskrbniki itd. Kakor smo že omenili, so imeli vsi prisedniki pravico na sodno pojedino. Značilno je določilo krvne inštrukcije za Štajer« sko iz 1. 1726., ki pravi, da mora pova« biti sodni gospod prisednike na poje« dino »ker bi se sicer nihče ne odzval« (namreč vabilu, da sodeluje kot pri* sednik.) (Dolenc.)
V	sodnih spisih so se nam ohranila številna imena teh prisednikov. Ker so vsaj nekatera lastna imena še dan« danes znana, hočemo v naslednjem imenovati nekatere prisednike, ki se omenjajo v naših čarovniških procesih. Tako se imenujejo n. pr. v Mariboru 1. 1586.: Baltazar Herbstberger, Adam Haller (iz znane že izumrle mariborske rodbine, Matija Hercog i. dr.; na Hra• stovcu (1661—1673): Caharija Nieren« berger, Gašpar Weiss, Jernej Haiden, Simon Feichtinger (po 4 krat), Martin Jurgec (3 krat), šentlenarški župan Fi» lip Korber ter graščinska upravitelja Jakob Oderth in Jernej Rižner (po 2« krat), Jurij Strasser, Ivan Krauter, Miha Ripl, Matija Jurger, Sebastjan Jurgec, Peter Kaufmann, Matija Hakl ia Ivan Sau (po 1 krat), pri Sv, Trojici
V HalozaH (1695—1701): Ivan Ludvik Marki, Ivan Mitermayer, Baltazar Sa« batinger, Andrej Seidl, Fabijan Šok, Matija Tkavčevič, Janez Drešinger, Melhijor Španer, Gregor Wassermann (2 krat), Andrej Vindiš, Anton Zakel« šek, Luka Senica (2 krat), Gašper Štrucl, Andrej Pisorec, Urban Zaspu« ta, Jožef Hrustej in še par drugih. (St G, BI.).
3. Pisar® in obtožiteljl
iVažno vlogo v kazenskih (posebno v čarovniških procesih) je imel sodni
isar, ki je bil navadno deželnemu
rvnemu sodniku dodeljeni deželno« knežji (zapriseženi) uradnik z letno plačo. V mestih in trgih so opravljali to službo mestni, ozir. trški pisarji. Njegova naloga je bila, da je vodil pri razpravah zapisnik. Razen tega je bii pri skoraj vseh tedanjih procesih javni obtožitelj (»Anklager«, »Malefizred« ner«). Kazensko postopanje je bilo 6icer inkvizitorno, vendar so se ohra« nile vsaj nekatere oblike prvotnega akuzatoričnega postopanja, med temi tudi obtožitelj. K obtožbi je bila (z nekaterimi redkimi izjemami) upravi« čena vsaka odrasla in svojepravna ose« ba. Tak zasebni obtožitelj pa je v pri« meru oprostitve (razen v nekaterih iz« jemnih slučajih) jamčil z vsem svojim premoženjem za sodne stroške in za vso škodo, ki jo je povzročil obto« žencu. Zato je moral položiti pri sodi« šču kavcijo (»Vergewisserung«) ali imenovati poroke. Smel pa je staviti pri končni razpravi razne predloge. V čarovniških procesih v naši domovini zasebnih obtožiteljev ni. To je tudi umevno, ker je bilo mnogo bolj eno« stavno in sigurno neljubo osebo ova« diti, nakar se je začel proces uradoma, ne da bi se imenovalo ime ovaditelja. Javni obtožitelj pa je bil zgolj forma« liteta. Ves njegov trud je obstajal v tem, da je izustil v začetku razprave v zakonu (čl. 19. II. dela štaj. Karo« line) predpisane besede, da naj sodišče preišče vse okolnosti in da naj obto« ženca po zaslugi kaznuje. Zato je spre« jel poleg pristojbin za pisarniška dela še posebno zakonito določeno nagrado (1 fl 10 kr.) Če pa je navedel uspešno olajševalne okolnosti, je smel zahte« vati zato posebno nagrado.
V poznejših časih se je zahtevala akademska izobrazba ter so se za to mesto, ki je bilo združeno s prav lepi« mi dohodki, potegovali doktorji prava, odvetniki, notarji i. dr. Imenovali so
se pozneje »syndacus«. V spisih so se nam ohranila nekatera imena teh pi» sarjev, kakor n. pr. v Mariboru Miha Klop, Anton Steinberger (t 1680 na kugi) i. dr.
4. Zagovorniki
Kakor je bil obtožitelj v procesu zgolj marijoneta, je bilo tudi stališče zagovornika brez pravega pomena. Ob« toženec se je smel posluževati zago« vornika tekom preiskave (»Fiirspre« cher«), kakor tudi pri končni razpravi (»Beistand«), Nekoliko pomena je imel zagovornik tekom preiskave, posebno, če je bil osumljenec zaprt, ker je mo« gel zbirati razbremenilni materijal. Pri končni razpravi pa je bila njegova funkcija po zakonu silno omejena. Za« govornik je mogel po besedilu zakona sodišče z v zakonu (čl. 20, II. del štaj. Karoline) določenimi besedami prositi, da preizkusi navedbe obtoženca in da se naj obtožitelju nalože sodni stroški, če se obtoženca oprosti. Če pa teh be« sed ni mogel ali hotel izgovoriti, jih je smel napisati, nakar jih je pisar pre« čital. To je pač najenostavnejši zago« vor klijentov, ki si ga moremo misliti. Zagovorniki so bili odvetniki, pa tudi kak prisednik sodišča, ki pa v tem pri« meru ni smel glasovati. Čl. 17. štajer« ske Karoline je določal tudi, da se uve» deta dva »pravdača« (Bauernadvokat), — enega za Zgornji, drugega za Spod« nji Štajer, ki naj bi ubožne ljudi brez« plačno zagovarjala. ;
!J. Murn Aleksandrov
PESEM O AJDI (K današnji umetniški prilogi)
Kakor bela grud gorka od krvi, mlade radosti v cvetju ajda diši.
Še vsa polna medu zacvetela je, pala k nogam ko v snu ji čebela je!
Grud prostrana Jo napojila je, z božjo pomočjo yase skrila je.
Zdaj stoji, 'diši, na daljave blešči, ko golob mi upira V svet rdeče oči.
Kadar klas šumi, kmet počije še, kadar ajda diši ji odkrije se!
»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦o*
Dr. K, Korun
Logarjeva
■Bili so na zadnji gonji. Prešerna ve-Selost jih je bila. Pa kaj bi ne, ko se je miza šibila od jedi in pijače, ob stenah so pa viseli sadovi bogatega plena! Hrupno so pripovedovali dogodke, ki so jih bili, kakor so zatrjevali, na lovu doživeli. Hvaleč razumnost in spretnost svojih štiri/nožnih lovskih pomočnikov, so pripovedujoč drug drugega prekašali
v	neverjetnosti svojih doživljajev. Pri-povest vsakega je pa spremljal bučen grohot ali pa zbadljivi zasmešk: poslušalcev.
Le stari logar je sedel zamišljen, gladeč si dolgo, sivo brado. Ko so pa dru- •' gi utihnili, je krepko potegnil iz pipe, puhnil kolobar dima proti stropa, prezirljivo zamahnil z roko, nato pa dejal: Vse to ni nič, kar se je baje vam pripetilo. Ti doživljaji so šli in bodo šli mimo vas, ne da bi kajkoli v vaše življenje posegli. Za njegov potek je pač vseeno, ali ste vi zajca pojedli, ali si ga je vaš brake privoščil; ali je ptičar zakrivil, da so se jerebice prezgodaj od tal vzdignile, ali njegov gospodar; ali je divji petelin še dalje norel od ljubezni, kakor
vi	norite, ali ste mu jo s šibrami okrutno ohladili. — Kaj takega se lahko pripeti vsakemu lovcu; a ne, kar se je meni. Mojim dožitkom ni enakih. Sodite, če ne!
Bilo je pred pet in dvajsetimi leti. Baš ta teden obhajam petindvajsetletnico poroke. Zaradi tega smatram za prav in pravično, da se ob tej priliki spominjam tudi njiju, ki sta mi pomogla do ženke, svojih dveh jazbečarjev, Pika in Poka.
Kot mlad logar sem prišel v tukajšnji kraj. Vse moje premoženje je bilo: mladost, puška in omenjena lovska tovariša. Zatorej ni bila mala drznost, da sera
Plača za ves trud z medom kdo, s krvjo? ktera druga grud; dežna je tako?
Ah, že skoro bo prišla mrzla in hladna — na: ves svet legla je čarovnicah
latinščina
se zaljubil v zalo hčerko svojega petič-nega soseda, v Kejčevo Minko. — Vedeti je namreč treba, da ni zakrknejšega aristokrata od premožnega kmeta. Laže dobi nemanič konteso za ženo ko hčer kmeta bogatinca.
Glede mene je bil pa še ta spotikljaj, da sem bil lovec. »Lovci so slabi gospodarji,« me je Kejec zavrnil, kadar sem rahlo namignil na to, po čemer sem hrepenel. »In nikomur v prid,« je osor.no pristavil. »Baš narobe: samo škodo delajo po zemljiščih, oni in njihovi psi.«
Na srečo pa Minka ni bila očetovega mnenja. Mlad, postaven logar, ki je z gamsovo brado za klobukom in s puško na rami moško korakal po vasi, kakor da bi že vsa Kejčevina bila njegova, se ji je zdel vendarle nekaj več ko katerikoli vaških mladeničev. Zato mi ni bilo treba mnogo besed in zalezovanja, da sva postala istih čuvstev in misli.
Toda kako očeta pridobiti? To mi je rojilo po glavi.
Vendar lovca sreča in pamet nikoli ne zapustita. Če ni drugega izhoda iz stiske, mu pa divji merjasec priskoči na pomoč; kakor je meni.
Bilo je nekega jutra, ko je Kejec ves zasopel pritekel. »Kakšen lovec ste pa?« je zavpil name. »Pred vašim nosom hodi divji merjasec v moj zelnik. Čemu pa imate puško? Kajpak za zajce in jerebice. ki se ne morejo braniti. Kadar se prikaže kaka nevarna zverjad, se pa skrijete. Le pojdite ven, da boste videli, kako lomasti v mojih zelnatih glavah! Seveda, če vas ga ni strah!«
Ta očitek me ni malo pogrel. Kaj bi me, ko ni šlo samo za mojo lovsko čast, temveč kolikor toliko tudi za Minko I .
»Ne sodite prenaglo, oče!« dejem. »Tudi če je afriški lev, bo še danes vaše zelnate glave plačal s svojo glavo.« Nato pa zakličem: »Alo Pik, Pok!« Sicer me, bi rekel, v svojem zasebnem življenju nista nič kaj rada slušala; imela sta vse-kdar trdovratne pomisleke proti mojim poveljem. A za lov ju je bila sama gorečnost. In tako sta se tudi to pot odlično obnesla, dasi jazbečarji, kakor veste, niso bas pripravni za lov na te vrste divjačino.
Še preden sem mogel jaz poseči vmes, sta skočila merjascu na hrbet. Pik ga je zgrabil za ušesa, Pok, nazaj obrnjen, ga je popadel za rep, tako da je bil kakor v kleščah. Ni mogel naprej, ker ga je Pik vlekel nazaj za ušesa; ni se mogel geniti nazaj, ker ga je Pok potezal naprej za rep. Hlastaje okrog sebe, da bi ju s čekanom dosegel, se je začel na mestu v kolobarju vrteti, in sicer izprva počasi, potem pa, ko je zbesnel, nagleje in nagleje, tako da je bil nazadnje videti kakor velik vrtelec. To je trajalo nekaj trenutkov. Kar je milo za-krohal, nato se pa mrtev zgrudil na tla, mislim, da od srčne kapi zadet; kajti, ko sem ga razdeval, mu srce ni bilo.
Ker jaz nisem imel neposrednih zaslug za merjaščev pogin, tudi nisem pri Kejcu na veljavi pridobil, pač pa Pik in Pok. Odslej sta bila njegova miljenca. Učinila sta lahko karkoli, ni jima zameril; tudi ne. kadar sta med njegovo kure-tino napravila krvav pokolj in prinesla meni tolstega kopuna. Na mene je sicer zagodrnjal, za njiju pa ni imel žal besede.
To njegovo prijaznost do Pika in Poka je treba izkoristiti, sem sklenil in ne bodi len, pričel s pripravami.
Srčna potreba mi je bila, da sem Minki, kadar je ob potoku prala, delal
družbo. Odsihdob sem pa to priliko uporabljal tudi za izvršitev svojega načrta. Vadil sem psa, da sta mi na moje povelje prinašala kose njenega perila. Priučiti ju ni bilo težko.
Ko je pa bila Minka nekega dne na domačem vrtu razobesila svoje perilo, sem zaklical: »Pik, Pok! Nujta po perilo!« ter sem jima s prstom pokazal proti vrtu. Ni jima bilo treba dvakrat veleti: takoj sta bila pri delu. Kos za kosom sta mi ga prinašala: nogavice, rokavice, in kar je še drugih neizrekljivih ženskih oblačil, katerim tedaj kot neizkušen samec niti imena nisem vedel. In kako pametno sta ravnala! Ako je bil kak kos previsoko na vrvi obešen, je skočil zdaj Pik Poku, zdaj Pok Piku na hrbet, da sta ga dosegla. — Ali nista bila salamentarja? Kaj?
Tedaj je pa Kejčevemu očetu potrpežljivost pošla. »Kaj pa uganjata?« je name zakričal, ko je opazil, kaj se godi.
»Minkino jutrnjo nosita k meni,« sem odgovoril. »Moje omare bodo zdaj polne, a postelj je še prazna. Dajte mi Minko, da bom tudi v njo imel kaj položiti!«
»Kaj se bahaš in besediš o omarah, ko niti ene nimaš, ki bi bila kaj prida!« me je porogljivo zavrnil. »In o prazni postelji! Na golih tleh bo morala Minka ležati, ako ne bo od mene dobila postelj-njaka in posteljnine.«
Predrto, kako je dobro uganil! Zato pa tudi ni skoparil z bališčem, ko mi je dal hčerko v zamož.
Le z zibelko je bila stiska. Dobil sem samo eno, potreboval bi bil pa dveh. Kar nepretrgoma je bila zasedena. Ni ji še prednik dobro odrasel, je že privekal naslednik vanjo. V zadnjem času sicer počiva; a v podstrešje je še vendarle ne kaže spravljati. Ker nič se ne ve, če še kaj ne pride. Saj veste: pravega lovca tudi leta ne uženejo.	,
*ŽIVLJENJE IN SVET» stane celoletno 80 Din, polletno 40 Din, četrtletno 20 Din, mesečno 8 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se pri upravi. Ljubljana, Knafljeva ul. 5. i Naročnina za inozemstvo: ITALIJA četrtletno 8 lir, polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. 'AVSTRIJA mesečno 1 šiling. AMERIKA in ostalo inozemstvo 1 in pol dolarja,
na leto.
Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij Adolf Ribnikar. — Za »Narodno tipkamo d. <Lc kot tiskarnarja Fran Jezeršek. —j Vsi v Ljubljaai,