gfevMfca slane vfnariev.	Izhaja	vsak	čefrfeft.
Štev. 27.	V	Ljubljani,	dne	5.	junija	1919.	Leto	XIV.
waHMimimiiinniii;ir)nniiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiimiiinininitiiii]iiiniiiiiiiisiiii Celoletna	naročnina	znaša	K	12'—
polletna	„	o	-	6'—
četrtletna	*	*	*	5*—
iiummuiiiiiniiiniiiiimiiniiiniiinmimiiiniimiiiiiinnniiiiiimtiiiniiii
iiiiiiiiiiiiitiiiiiiiniiiiiiiiiiiriiiiiiiitiiiiiuKintiiiiiniiniii.i^iiiiiiiinii.^iiiiiiiiiiiiiriiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiuiii.iiiiitiiiHiiiiiuiliiiiiiiuiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiliiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiii;
iiiiiiiiiminiiimiiiiMiitiiiiiniiiinumiiiimiuiiimuinniniu
Uredništvo in upravništvo se nahaja v Ljubljani, jugoslovanska tiskarna Oglasi se sprejemalo po dogovoru
iiiimimmiiininimiimmmmiimiiiminiiiniRiiiiiuiitimniinamiiui
Šmarnogorski tabor,
Tam sred ravni en hrib stoji.
Delavca spominja preteklih in prihodnjih dni.
Pred petindvajsetimi leti, ravno na dan 15, junija, se je vršil na Šmarni gori velepomemben dogodek za krščansko socialno delavstvo, zagledala je luč sveta prva slovenska krščanska socialna organizacija kot majhno dete, ki ga polože prvikrat v zibelko, tako je položil naš rajni nepozabni oče Evangelist Krek delavsko organizacijo v obliki delavskega društva, tam na tisti gori, na kateri bomo praznovali dne 15. t, m. srebrni jubilej, odkar obstoja krščanska socialna delavska organizacija, ki je polagoma prešla v splošno »Jugoslovansko Strokovno Zvezo«. Ravno ista načela je ohranila, na katerih se je ustanovila, kot delavsko društvo leta 1894. — načela svete vere. Zato vsi, ld ste za dobro stvar, pohitite ta dan na Šmarno goro, da proslavimo srebrni jubilej Jugoslovanske Strokovne Zveze in spomin rajnega našega očeta in voditelja doktorja Kreka; ne bomo praznovali s plesom ali pijančevanjem, ampak praznovali bomo tako kakor se za tak pomenljiv in velevažen dan spodobi.
Iz tega delavskega društva, ustanovljenega pred petindvajsetimi leti, se je do danes razvila močna kršč. soc. del. organizacija jugoslovanskega delavstva, ki ima danes že skoraj po celi državi svoje postojanke in ki se je delavski stan vedno bolj oprijema, ker vsak sprevideva, kje je pravo in pošteno in stvarno delo. Za dobrobit proletarijata deluje, ker sloni na načelih, katera sama kot taka zahtevajo svobodo in pravico.
Ko je ždelo zatirano ljudstvo še v suženjstvu in poganstvu, ko so sužnje šteli k živalim in jih pretepavali, so ta načela preobrazila svet. Gospodar, ki se je spreobrnil k tem načelom, je moral prejšnjega zaničevanega sužnja, prištetega med živali, imenovati brata. Prostost in pravica in vrednost človeške osebe je rastla in padala s temi načeli edino rešilne Kristusove vere.
Od protiverskih in brezverskih organizacij nam ni pričakovati dobrega. Zato delavstvo, ki se oklepaš kršč. družabne misli, na plan! — Prisezimo na dan jubileja, da bomo posvetili vse moči in sile
LISTEK.
Zamolčani verzi.
9,	Pismo.
(Avgusta 1918.)
Sredi bojnega je groma pisemce prejel od doma; solza mu oko zaliva, majka piše, majka siva:
»■Dragi sinek, moj edini, ti boriš se po tujini, majka pa doma umira, beda, tuga v smrt jo tira!
Oče blagi tvoj prerano
v	boljši svet je šel pred mano; bratca je predrla krogla — zdaj sem sama, onemogla.
Nimam reva duše žive, nimam roke dobrotljive, da prinese vode hladne in mi streže ure zadnje.
Duše je ne bo domače, da ob moji rakvi plače; truplo pokropi mi velo, zadnji da poljub na delo.
Majka ti mrje od jada, rodna krvča ti razoada:
naši organizaciji Jugoslovanski Strokovni Zvezi, da bomo zopet kmalu lahko obhajali jubilej napredka.
Krščansko-družabni pozdrav! v Na svidenje na Šmarni gori!
SREBRNA OBLETNICA
slov. kršč. soc. delavstva se proslavi dne 15. rožnika 1.1. z romanjem na šmarno goro,
Tam je rajm oče jugoslovanskih krščanskih delavcev in delavk pod okriljem Marije Pomočnice pred 25 leti položil temelj njihovi organizaciji. Srebrna obletnica se proslavi tako-le:
Sobota 14. rožnika 1.919 je namenjena spominu rajnih somišljenikov, posebno dr. Kreku.
a) Ob pol 6. uri zjutraj sv. maša za-dušnica za vse rajne člane naše delavske organizacije in za očeta + dr. Kreka v ljubljanski župni cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani.
b) Ob 6. uri zvečer poklonitev in molitev na gomili dr. Kreka na pokopališču pri Sv. Križu; Orli tvorijo častno stražo; 10 minutni govor; petje; molitev.
Nedelja 15, rožnika 1919. Romanje na Šmarno goro.
a) Ob pol 9. uri slovesno cerkveno opravilo.
b) Po sv. maši pred cerkvijo Marije Čudodelnicc I. slovesni ljudski tabor.
c) Občni zbor za delegate Jugoslovanske Strok, Zveze v mežnariji, I. nadstr,
č) II. slavnostni tabor in veselica pri Žibertu pod Goro, tjam, kjer je pred 25 leti prvič zadihala organizacija našega delavstva.
K slavlju sta povabljena, da govorita, ministra dr. Korošec in Gostinčar.
Udeležite se slavlja, posebno romanja k Mariji Čudodelnici na Šmarni gori. Pripeljite s seboj svoje prijatelje in znance. Molite za prospeh naše delavske organizacije in za pokoj rajnih naših somišlienikov in za rajnega našega očeta dr. Kreka.
JujJoslov. Strokovna Zveza.
DR. KOROŠEC SE ODZVAL!
Ministrski podpredsednik piše, da pride na delavski tabor. Le skrajne ovire bi ga mogle zadržati .
Dr. Korošec slovenskemu krščansko-so-cialnemu delavstvu. »Pismo z dne 13. maja t. 1. sprejel. Vabilu, da se udeležim proslave našega vrlega delavstva dne 15. ju-
polje ti plevel prerašča, mene se obup polašča.
Ti pa blodiš po tujini baje »v blagor domovini«;
— čudna taka domovina,
ki zahteva to od sina — —
Pridi, sinek dragi, pridi da oko te slednjič vidi, predno smrt mi je zatisne, muke reši nepopisne!
Mati, mati, prazne nade!
Cesar rabi fante mlade, če mre mati — kdo se zmeni? Vek dvajseti, prosvitljeni! —
10.	Tožba gluhim ušesom (Junija 1918.)
Danes semkaj, jutri tje gonijo po svetu me; to brez konca in prestank. in nikjer mi ni obstanita, srcu pa pokoja ne!
Kot oblak in morski val človek dandanes je mal: brez miru okrog pode ga, s kraja v kraj po svetu bega.
— Naše srce se upira, hoče svobode in mira; ali kdo še 2anj se zmeni, kdo ga kot človeka ceni?
Brez pravic je človek mal, Wkor vnrežena žival;
nija, se bom z veseljem odzval, če mi bo le količkaj mogoče, Ža gotovo, žal še danes ne morem obljubiti, ker ne vem, če me ne zadrže kaki nujni in neodložljivi posli. Našemu zavednemu kršč.-soc. delavstvu najprisrčnejši pozdrav, — Dr, Korošec 1. r,«
ORLOVSKA ZVEZA,
ze udeleži delavskega tabora in jubileja korporativno. Obvestila je tozadevno Jugoslovansko Strokovno Zvezo,
S, KRŠČANSKO - SOCIALNA ZVEZA IN ZVEZA LJUBLJANSKIH PROSVET.
počaste delavsko slavje. Zveza ljubljanskih prosvet je imela posebno sejo.
Znižana voznina za udeležence delavskega tabora.
Ravno pred zaključkom lista je ravnateljstvo državnih železnic obvestilo Jugoslovansko Strokovno Zvezo, da je skupinam vozečim se s skupnim vlakom na delavski tabor dovoljena znižana vožnja. Natančnejše pojasnilo dobe skupine v Slovencu in okrožnici.
KOMUNISTIČNA DRŽAVA.
Najnaprednejši komunizem. — Komunistična Jugoslavija, — Cesar Kristan.
Kako državo zahtevamo katoličani, smo že vsaj deloma označili v delavskem pravu. Njena podlaga so desetere božje zapovedi. Kako si jo mislijo liberalci je povedano z besedami kapitalizem, militarizem, imperijalizem. Kako si jo mislijo socialni demokrati, pove nekoliko »Naprej« (III. 115.) članek »Spartakus in njegovi predniki«, ki ga je spisal neki dr. L. Karelj. Odstavek se glasi tako:
»Za nekaj časa pred 850 leti sc je razširjal v Kitajski deželi najnaprednejši komunizem. Takrat sta se postavila kitajski cesar Shen-Tsung in njegov minister Wang-ngan-Sche nad državo kot edina posestnika. Privatna last je bila odpravljena. Država je bila edini poljedelec, obrtnik in trgovec. Njej je pripadala vsa zemlja. Plačala je kmetu naprej davka prosto seme, da ga ji po žetvi vrnejo. Določila je pridelek vsakega polja in postavila cene vsemu blagu in živilom, Ako je bila v ka-
kem kraju slaba letina, mu je morala od-pomoči obilnost drugih krajev. Davke so plačevali v tej komunistični državi edino bogataši. Vse to je odredil Shen-Tsung, da jc obvaroval delavce pred uničenjem od bogatinov.
»Ob istem času, ko je bila v nazad-njaški Kitajski beda izgnana, je igral v sveti rimski državi »katehet« in »šolar-ček«! Katehet je b'l papež Gregor VII., njegova palica žarek prokletstva, šolar-ček pa cesar Henrik IV.«
»Ali ni bila takrat sveta rimsko nemška država za več tisoč kit daleč za Kitajsko?« (>Naprej III. 115.).
Tako nam naslika »Naprej« sam »najnaprednejši komunizem«, ki so ga imeli srečni Kitajci že pred 850 leti. Zamislimo se v sijajne dni komunističnega cesarja Shen-Tsunga, ki sc jc sam postavil za posestnika nad vso državo. Z njim je deli! komunistično oblast in las L vrli njegov minister Wang-ngan-Sche, — Preste jmo glavne znake opisane komunistične države, da bomo tembolj hrepeneli pretvoriti Jugoslavijo po vzoru Kitajske.
Prvi znak opisane komunistične države je ta, da je država edini posestnik, to je tisti, ki jo ima v rokah. — Drugi sijajen znak je ta, da je v nji odpravljena zasebna last. — Tretje, kar jo označuje, je to, da je država, to je tisti, ki jo ima v rokah, edini, ki ima govoriti pri poljedelstvu, obrti in trgovini. — Četrti znak te države je sovraštvo do Cerkve. Vendar ta četrti znak prezrimo in prenesimo zlate kitajske čase k nam v našo državo. Prenesimo »najnaprednejši komunizem« v lju* bo Jugoslavijo. Najprej prenesimo dejstvo, da sta vrli cesar Shen-Tsung in njegov prebrisani minister postavila sama sebe za edina posestnika nad vso ogromno Kitajsko državo.
Pri nas v Jugoslaviji načeluje zastopnikom socializma Ante Kristan. Recimo torej, da pri nas postavi samega sebe za edinega posestnika nad celo Jugoslavijo on in če si privzame še cesarski naslov, imamo po kitajskem vzoru komunističnega cesarja. Tisti, ki bi mu najbolj pomagal, bi lahko nadomeščal Wang-ngan-Sche-a kot njegov minister in solastnik. Recimo, da bi to bil dr. Karelj ali morebiti Etbin Kristan, ki v Ameriki kot »dika in ponos slovenske kulture in slovenskega ljudstva« zbira milijon dolarjev. Tako bi dobila Jugoslavija komunističnega cesarja in ministra, ki bi
kakor stroj je, da se rabi — na pravico mož pozabi! — — Hočeš, nočeš — kdo te vpraša?
—	Kje je prosta volja naša?!
Oj naš prosvitljeni vek, kje je našim ranam lek?
Kdor močnejši ie, nas davi — glas vpijočega v puščavi naš je po pravicah klic!
Doba sužnosti, krivic!
Vzdigneš glavo — si ob njo, stegneš jezik — te zapro; stisneš roko — je v verigah — ker tako stoji po knjigah, kjer so pisani zakoni!
Človek trpi in se vkloni!
To svetovni hoče red — kdaj se spametuješ, svet?!
11.	Tužni maj.
(Maj, 1918.)
V	obleki rožnati poročni nevesta rajska je prišla pomlad in maj njen ženin —; čar njegov iv.-: 'nčni poklical cvetje je iz vrtov, trat.
In ptičice krilate 1 poklical v godce je in svate, ■ prižgal na nebu je lestenec zlat.
Po vsem širnem božjem sveti vidiš cvesti; čujpš peti; morje, radosti cel svet objema, človek, krona stvarstva — jc izjema!
Oj raiska ženin in nevesta
oj vama s cvetjem je posuta cesta, a nam zemljanom s trnjem je bodečim in s srcem strtim krvavečim praznujemo slovesen vajin vhod četrto pot.
Naše rože — rdeča kri,
rosa — solze iz oči;
petje — divji grom topov
solnce — plam požganih nam domovi
Mars krvavi vojni bog ženi se po svetu krog; vsaki dom in slednji krov je svat njegov ...
12.	Gorje ti tiran!
(Maj 1918.)
l	ieganjajo nas in zatirajo na« in v ječe zatohle zapirajo nas; obešajo in kot pse streljajo misleči da narod stro, zmeljejo! Najdražje, da mili naš jezik zafcro in rodno uropajo nam zemljo!
A nas ni strah, stojimo kot hrast preganjanje nam je le v čast!!
Prezirani smo, teptani kot črv — pa ječa, verige, svinec in vrv nas vničila ni, koristila le vzbudila nas je in očistila le; oči nam odprla zaslepljene in združila nas razcepljene!
Navdušila nas za naš skupni vzor, na boi in na skrajni odpor!
tila edina posestnika aaid vso državo. V
tem slučaju, bi zvesta svojim načelom, odpravila vso zasebno lastnino.
Jugoslavija bi dobila samo enega posestnika. V starem Rimu poročajo, da jih je bilo tri tisoč nad vso Italijo, ki šteje 30 milijonov ljudi. Jugoslavija bi bolj napredovala, ker bi imela samo enega posestnika; k večjemu dva, če prištejemo k vrhovnemu posestniku še njegovega ministra.
Danes zapišejo temu in onemu fantu, čegar oče ima hišico ali kmetijo ali vrt, dostavek posestnikov sin, V državi po opisanem vzoru bi bil kmet oproščen nadležne kmetije. Kmetija bi ne bila namreč več njegova, edini kmet bi bil Kristan, edini posestnik vseh kmetij. Obrtnik, ki ima stroj n. pr. krojač, bi bil tudi odvezan osebne lasti, zakaj edini posestnik strojev bi bil predstavitelj države — cesar Kristan, in delavca, ki ima hišico, bi tudi razbremenili naslova, hišni posestnik, zakaj edini posestnik bi bilo njegovo komunistično vi-sočanstvo. Pomagajmo torej odpraviti zasebno last, katere odprava tvori glavno, vsaj drugo glavno označbo komunistične države.
Dalje pravi članek v »Haprcjuc v državi najnaprednejšega komunizma je pred-stavitelj države, torej pri nas bi bil sodrug Ante Kristan, edini poljedelec, obrtnik in trgovec. V srednjem in novem veku je bilo za kmete merodajno gospodstvo graščakov,
V komunistični državi bi vse graščake na-doniestoval en posestnik, tisti, ki bi državi načeloval. Trgovino v starem Rimu ali nekdanjih Benetkah ali v sedanji Angleški poseduje gotovo število izvoljenih.
V komunistični Jugoslaviji bi bil edini trgovec blagorodni cesarski zastopnik socializma. No in v moderni obrti in veleindustriji so določevali usodo blagu in ljudem kapitalisti. Edini v komunistični državi, ki bo določeval usodo blagu in ljudem, zaposlenim v obrti in industriji, edini ki bo posedal kapital, bo tisti, ki bo posedal državo. Tako bomo imeli v Jugoslaviji samo enega velepoljedelca, vseobrtnika in trgovca, in poljedelskim, obrtnim oziroma industrijskim delavcem ne bo treba nič drugega, ko upreti oči v stolni Beograd in opazovati, kako jim bo sijalo komunistično solnce.
Po vzoru države z najnaprednejšim komunizmom bi ta cesar Kristan s svojim ministrom kot »edini posestnik« nad državo dajal kmetom »naprej plačano«, »davka prosto« seme pod pogojem, da mu
f(a po žetvi vrnejo. Ali bi ne bilo to mi-ostno od novega komunističnega cesarja? Čemu torej kmetom lastno seme. Bil bi pa tudi postrežljiv trgovec. Kot »edini poljedelec« bi določil »pridelek vsega polja« in postavil »cene vsemu blagu in živilom.«
Ali ne bo to lepo in vseh želja vredno? Kmetje bi delali cesarju Kristanu in nič bi jim ne bilo treba skrbeti, po čem, po katerih cenah mu bodo prodali. Zakaj cene vsemu blagu in živilom bi kar cesar Kristan sam določil. Pa tudi to, koliko morajo kmetje pridelati, bi določil cesar Kristan sam s svojim ministrom. Tako bi jih imel vedno v pesteh in bi jih po potrebi kaznoval pri cenah.
Pa ne samo poljedelskim delavcem, tudi obrtnim in drugim delavcem bi cesar Kristan odvzel skrb za cene. Določil bi jim kar sam s svojim ministrom, koliko mu morajo izročiti izdelkov in koliko mu morajo plačati za izdelke ter za živila.
Ako bi bila v kakem kraju slaba letina, bi morala odpomoči obilnost drugih
Si mar že pozabil barbar German Kaj slavni dejal je Tertulijan?
Da kri mučenikov, preganjanih solze so le seme junakov novih!
—	Čimbolj divjaš zoper nas, trinog, temhujši odpor trdnejši naš krog! Spregledal je, vstaja na dan Slovan — gorje ti, oj kleti tiran!
13.	Sanje.
(V bolnišnici, avgusta 1918.)
Slabost in glad premagala telo sta, oči so padle skup in sen me blagi preselil je domov. Roko sem stisnil ves radosten očetu, mami dragi.
Solze so mamici oko zrosile:
»Oj, sinek dragi! Lice ti je bledo,
si ti truden, lačen?« — V kuhinjo je stekla
in že sedel sem pred kadečo skledo.
Kako mi šlo je v slast! Saj vse, karkoli najboljšega klet in omara hram, nakrat pred mano stala je na mizi, in skrbna mamica ob moji strani I
»Oj črni kruhek, kmečka miza skromne! Čas težki vojni šele je ceniti naučil nas te prav in spoštovati za grižljej vsak Bogu hvaležen biti!
Oj mama mila! Stokrat se spominjam rm slastne hlebe tam v omari vaši!
In solze oblijo vselej ko molim mc pri četrti prošnji v očenaši!««
2
krajev. Tat5o K se ravna? EciriinfctiČni cesar res po evangeljskem naročilu: »Kdor ima dve suknji, naj da eno tistemu, ki nima nobene . . .« In cesar Kristan bi imel dve suknji ... Delil bi torej lahko cesarske blagre tako, da bi za nehvaležnost na eni strani žel hvaležnost na drugi strani.
»Vse to je odredil tudi Schen - Tsung, da je obvaroval delavce pred uničenjem od bogatinov.« — Torej bo vse to odredil tudi naš bodoči komunistični cesar, ko postane »edini posestnik« nad komunistično Jugoslavijo.
»Davke bodo plačevali edino bogataši.« Seveda je malo neumljivo, Uje se bodo ti bogataši vzeli, če bo edini posestnik, edini poljedelec, obrtnik in trgovec.
Vi skomizgujete z rameni in pravite, da se je cesar Kristan s svojimi ministri pri Vojni zvezi slabo obnesel. Ni vam prav, da so ti ministri določevali ccne tako, da so samo pri enem vagonu sladkorja zaslužili 190.000 kron. Ampak dragi moji, pomislite, da se je za socialistično državo treba žrtvovati. Socialistični ministri in socialistični cesar niso blago, ki se zastonj dobi,
Tedenski rcfosor.
Prodiranje jugoslovanskih čet na Koroškem je uspelo. Čuje re, da mislijo jugoslovanske čete zavzeti pri tem prodiranju vse, kar mislijo trajno držati, zlasti Beljak in Celovec. Dozdaj so zasedle naše čete več, kot so držale pred zadnjim nemškim napadom. Dne 3. t. m, so Nemci ob pol 1. uri zjutraj zaprosili mir.
Italijanom jugoslovansko prodiranje na Koroškem ni po volji. Morska pristanišča, železnice in kraje, kjer se železnice križajo, bi radi zasedli sami, da bi tako lahko trgovali z Nemško Avstrijo mimo Jugoslovanov.
Neodvisno »Kmečko stranko«
ustanavljajo ljudje raznih kalibrov. Snovali so jo v Ljubljani pri »Novem svetu« dne 1. junija. Vendar je treba reči, da imajo danes bodočnost le načelne stranke. Vse drugo je varanje samega sebe in drugih.
Javna tatvina.
V enem samem državnem podjetju se je tekom dveh mesecev pokradlo blaga za 1 milijon kron. — Država, ki ima take uradnike in take uslužbence, mora propasti. — Znano je, da je dr. Korošec takoj prvi teden svojega nastopa samo pri prehrani izpodil 40 uradnikov. A da se ozdra-
vi	država, mora sodelovati in pomagati vse/ljudstvo.
Čehoslovaki ter Ogri nadaljujejo boje za meje pri Parkany-Nano ir« Ostrogonu.
Belgrajski maturanti so naprosili ministrskega podpredsednika dr. Korošca, da prevzame pokroviteljstvo nad njimi. Dr, Korofiec je izvolitev sprejel.
Nemški socialni demokrati v rajhu se še vedno ne morejo med seboj. Če pravijo socialisti, ki so pri vladi, »črno*, trdijo oni, ki niso pri vladi (Liebknechtova struja), »belo«. Tako je nemška socialistična vlada izjavila s svojimi pristaši, da so antantni mirovni pogoji skrajno krivični, Haase pa, zastopnik nasprotne socialistične struje, je izjavil, da so mirovni pogoji antantini popolnoma pravični.
V narodnem predstavništvu je govoril Anton Kristan. Predbacival je demokratu Juraju Džamonji, da je vojni dobičkar in demokratu dr. Rihardu Krautu, da je odjemalcem za vžigalice počvetoril cene. Obdolženca sta molčala. Molčal pa je pre-
»Oj dragec moj, oj Bog se te usmili da moraš revež toliko prestati!
Oj jej vsaj zdaj in Bog ti blagoslovi!«
— In jaz si nisem pustil dvakrat djatii
Oči odprem, — Ozrem se na okoli Vse sanje le! — V tujini! In drobtine Zastonj oko mi išče v krušni torbi solzo otrem si in požiram sline!!
14,	In človek naj ne bo vesel?
(V Judenburgu aprila 1917.)
Že zopet kučmo belo zvonik je naš pokril; ha, ni to vražje delo, saj pratika nam kaže poslednji že april!?
Življenje res je lepo in vreme tu pri nas:
Vsak dan po dvakrat repo šest mesecev je zima in leta pol je mraz!!
»Beda, beda, kamor se ozrem —
Kaj bo, kaj bo ,vsega manjka vsem!
Z vsacim dnem pa slabši še! Križ božji! Bog se usmili, križe te preloži!!« »»Človek nčhaj! Še tega ne veš Kaj? Da javno tarnati ne smeš?!
— Bog ne daj da pravi bi le zdaj zalotil:
V	hiknjo z njim! O javni red in mir je
motil!«« /	Vide.
viifnd n svoji vojn? Zvez! tu<E govo»rmk
Ante Kristan.
V	Osjeku so zaprli boljševiške vodje Galova, Strumpfa in Friedmanna.
$8spodarst?o.
Državni goedovi.
Veleposestvo za veleposestvom prihaja pred oči državne oblasti. Vfclika vrednost ic skrita v velikanskih gozdovih. Dozdaj so bili mnogi izmed njih neizrabljeni, druge sc je po načrtu sekalo in zasajalo na novo. Veliko zavisi od prevdarne glave, ki bo na novo določila usodo teh gozdov. Gospodarstvo mora poslovati ljudem v prid. Drugače ga ni treba. Gozdovi dajejo kurjavo, omare, skrinje, mize, tramovje in debrovje za streho, čolne ladije... Celo na vreme vplivajo gozdovi in {spreminjajo podnebje. Določajo v neki meni dež in vlago, hlad in toploto. Vse to bo treba prevdariti, ko sc bodo gozdovi obračali v ljudski blagor.
Južna železnica zahteva od vojaške oblasti 252 milijonov kron odškodnine. Za toliko, da je vojska obrabila njene proge in vozove. Vložila je tozadevno tožbo pri dunajskem deželnem sodišču. — Za 1. 1918. izkazuje južna železnica 12,159,615 kron izgube.
Petroleja iz Amerike je prišlo na Reko 31. maja za JugosUvijo 140.000 sodov.
Zadružna skupščina vseh zadružnih organizacij v Jugoslaviji se vrši v Belgradu.
Vrtnarjem iz Goriške sc bo razdelila zemlja na Srbokcm v okolici Novega Sada in Belgrada.
Skupine!	Pozor!	Člani!
„Iaša ioč“.
Jubilejna številka ob naši 25 letnici!
Za naš srebrni jubilej 15. junija izide prihodnje dni jubilejna številka glasila J. S, Z. »Naša Moč, in sicer voblikibro-šure kakor spomin in bodrilo na naše delo. Obsegala bo najboljše prispevke naših kulturnih delavcev. Posamezen izvod bo stal
jar- K 150
in se bo doposlal s a mo tistim, ki bodo to številko posebej na-r o č i I i, ka ■ pa bodi slehernega našega člana dolžnost. Skupine naj takoj zberejo število naročnikov in nam ga naznanijo nemudoma. Istotako naj se javijo vsi oni, ki bi jo hoteli razprodajati, Vsi na delo, da se razširi čim več jubilejne številke »Naše Moči« med naše delavstvo in krščansko misleče ljudstvo! Kakor seme novega življenja mora biti posejana med nje!
J. S. z.
K taboru na Šmarni gori.
Meseca junija 1894 je položil duhovnik, rajni dr. Krek, temeljni kamen organizaciji slovenskega katoliškega delavstva z ustanovitvijo »Slovenskega katoliškega delavskega društva v Ljubljani«. Duhovnik dr. Mahnič je že prej v svojem »Rimskem katoliku« razgugal duhove in podžgal katoliško zavest in ponos posebno med duhovščino, a tudi med svetno inteligenco; rajni kardinal dr. Missia je duhovščino ljubljanske škofije vodil v boj proti katoli-i čanstvu sovražnemu svetovnemu nazoru.
Med ljudstvo je pa zanesel misel združevanja potom ljudskih organizacij, političnih, zadružnih, prosvetnih in konfesionalnih rajni dr. Krek, ki je smatral to delo za poglavitno delo krščanske ljubezni. Poslužil se je v ta namen na Šmarni gori leta 1894. ustanovljenega »Slovenskega katoliškega delavskega društva«, ki je prirejalo shode tako delavstvu kakor tudi kmetom in obrtnikom. Demokratiziranje slovenskega ljudstva po načelih krščanske pravice je izvedel dr. Krek, začenši z organizacijo slovenskega katoliškega delavstva. —
Sklenili smo, da bomo praznovali petindvajsetletnico ustanovitve slovenske katoliške delavske združitve dne 15. junija na Šmarni gori — ne šumeč, ampak v Krekovem duhu tako, da podžgemo ogenj navdušenja za verske svetinje našega ljudstva. —
... €
Skupina delavstva papirnih tovarn Medvode - Goričane v Preski. Naša mlada organizacija, ustanovljena, oziroma obnovljena meseca marca t, 1., pridno deluje, da-siravno ji ne manjka tudi nasprotnikov. Takoj za našo organizacijo se je namreč pri nas ustanovila tudi socialno demokra-ška. Kot ustanovna govornika na prvih dveh shodih v Medvodah pri »Peku« sta govorila soc, demokrata urednik »Napreja«, Petejan, na drugem shodu pa g. Tokan. — Seveda sta se ta dva gospoda cedila samega medu za delavce, toda to je bilo le na shodu pri »Peku«. Drugače pa je bilo pri pogajanju za zboljšanje delavskih plač. Oba soc. demokraška gospoda sta sc po-
tegovala za direkoiio ter pritiskala na delavske zastopnike kot kaka najeta tneše-tarja, da bi se vendar varovale koristi tovarne. Gospoda sta kazala tu zares velikp skrb za delavce, da ne bi dobili prevelike plače. Naši soc. demokraški vodje so sami slišali te gospode, kako so se po-, gajali za direkcijo, toda nimajo na* si demokratje toliko poguma, da bi hinavskim gospodom povedali v obraz, da jih že poznamo. Pač se morata ta dva gospoda Petejan in Tokan v pest smejati našim soc. demokratom, ki so tako slepo potr« pežljivi, da so le pri demokratih pa jel dobro. Delavske koristi so jim le bolj postranska stvar. Delavci, zapomnite si tol — Pri naši skupini J. S. Z. je tudi veliko' zanimanje za izlet na Šmarno goro ob pri«; liki 25 letnega delavskega jubileja, kar jej naravno. Saj smo mi v neposredni bližini Šmarne gore. Lepo število našega delav«; stva (gotovo krog 50) se udeleži tega slavij lja z društveno zastavo in nekaj tudi v na« rodnih nošah. Želeti bi bilo, da bi se ude-4 leženci iz Gorenjske združili z nami vi Medvodah ter bi se potem skupaj podali na Šmarno goro.	\
Iz Krope. (Glas iz delavstva.) V petek dne 30. maja je imela žel, obrt. zadruga pravdo radi vode na licu mesta. Zvedel sem, da je ob oni priložnosti nekdo, ki mu ni bila vsa stvar prav nič mar, venomer kli«j cal: 10. božja zapoved? se glasi, ljubi bliž« njega kakor samega sebe, jn očital zadrugi, ki preživlja nad 400 delavcev in nad 100' delavskih otrok in še več, krivico in ne« usmiljenje. Zakaj ga pa niste pozvali, naj| on, ki pase lenobo od žuljev delavcev, pre« moženje, ki so mu ga nagromadili naši trdii žulji, vsaj nekoliko razdeli med nas delavk ce iz ljubezni do nas, in pa zato, da neko« liko popravi krivice, ki so se nam prej go«, dile. Poprašali ga bi bili tudi, zakaj je v tej draginji popustil obrt, ali iz ljubezni do naa delavcev ali iz ljubezni do sebe. No, talij človek naj o ljubezni do bližnjega in do de-< lavcev kar molči!! Mi Kroparji ga žalibog predobro poznamo. (En tak, ki ni bil pri oni obravnavi.)	\
Iz Krope, Zadnjič sem slišal enega iz« med njih (ne vem, kako bi jih imenoval* ker niso ne beli ne črni, pač pa jim j4 všeč rdeče), ko je tožil, kako smo needi-t ni, kako se seje nesoglasje med delavce, kako je delavec čez delavca — vse to 3 ozirom na naše domače razmere. Glej no, mu pravim, kako si to pozabljiv! Ali sei nič ne spomniš, da smo bili pred par me-seci še edini? Ali nič več ne veš, kako je potem začel nekdo izmed vas samo zaradi; sebe, ne zaradi načel, saj je splošno znan1 kot plašč po vetru, kar se tiče javnega!) življenja, kako se je ta človek zdaj spet! obrnil na drugo stran, pa poudarjam: ne iz načel, ampak iz osebnosti, in vas je nekaj pridobil za svojo lažnjivo pot? In tj misliš, mu pravim, da bi mi drugi morali odnehati in pustiti prepričanje, in iti za njim, samo da se ne bi edinost zrahljala?!
— I, saj ni treba vedno omenjati načeli mi reče. Kakšnih načel ni treba omenja-* ti? ga vprašam. Tistih vaših, sitnih! odvr* ne. Tistih sitnih krščanskih? nadaljujem! jaz. Na to mi ni odgovoril. Torej, mu re« čem, naj bi mi kar tako leteli in kričali % vami? Seveda, pravi, saj bi se vam bolje godilo! — Kaj se nam bo bolje godilo; saj nam preje še tega niso dali vaši prijatelji, kar nam je po postavi in pravici šlo! Taki pa nismo, da bi se zato komu pridružili, da bi nam zato ne delal več zoptnosti; to se nam ne zdi vredno tudi delavca ne! Raje si sami pomagamo do pravice, četudi po trnjevem potu vam tako težkih in sit«, nih krščanskih načel! Povrhu smo uver« jeni, da bodo ta zmagala, saj zmagujejo že dvatisoč let. Ona nam dajejo človeško dostojanstvo; pes, žival, pa leti za vsakim, ki mu da jesti. — Vi, kar vas je pri nas doma še nekako priznavate naša načela in ste v toliko naši in celo sami jih izpolnjujete ali pa! vsaj ne zabavljate m se ne borite zoper nje; samo dobrodošel vam je pa tudi vsak, ki teh lastnosti nima in je morda celo podlež! Ravno to javno zapostavljanje krščanstva, ki ga hote ali nehote izvajate, vas bo ugonobilo, kakor je že toliko drugih! Zato pa lahko vidiš, zakaj ne moremo biti edini; kdo in pa kako je začel, to sem ti že preje povedaL
— Nato je odšel brez besedice. Jaz pa sem si mislil; Bog nas varuj takih zmedencev!	|
Velenje. Od nasprotne strani se po« roča, da se v Velenju med socialisti ni vršilo pobijanje, ampak da ima sodrug Glušič nemirne živce in da so ga zato odpeljali v bolnišnico.
Jurklošter. »Tiskarski Škrat«. V zadnji številki »Naše moči« je tiskarski škrat napravil nam neljubo pomoto v članku »Stavka v Jurkloštru«. Stavek proti koncu članka se glasi: »Ure, katere se narede čez delavni čas, se plačajo 250% več, pravilno se ima pa glasiti: ure, katere se narede čez delavni čas, se plačajo 50 % več.«
Železničar.
Pozor! V soboto sestanek! To soboto dne 7. junija se vrši sestanek železničarjev Jugoslovanske Strokovne Zveze. Pridite
vsi! Tudi vpokojenci! Opozorite eden drugega! Na sporedu so važne zadeve. Sestanek se vrši ob osmih zvečer v »Ljudskem domu«. Udeležite se zanesljivo.
Uradne ure železničarske skupine Jugoslovanske Strokovne Zveze so vsako soboto od 7.—9. ure zvečer v lastnih prostorih v »Ljudskem domu«.
V	nedeljo 14 dni železničarski izlet na Rožnik! V seji železničarske skupine J. S. Z. se je sklenilo, da priredi železn. skupina
v	nedeljo po šmarnogorskem taboru dne 22. junija izlet na Rožnik. Ob 8. uri se vrši sv. maša, po sv. maši sestanek na Gornjem Rožniku. Udeležite se izleta in sestanka vsi železničarji! Sorodna srca skupaj!
Cestar.
V	pojasnilo stavbenemu uradu za državne ceste v Sloveniji glede nastavitve provizoričnega cestnega nadzornika na dolenjski državni cesti, se cestarji na isti cesti usojamo opozoriti naše gospode v pr-
vi	vrsti naše ravnateljstvo, ali ve, da dotični gospod G., ki proučuje razmere na dolenjski državni cesti, kako je treba cesto urejevati, ni pristni Jugoslovan? To se tudi lahko opazi v njegovem govorjenju, na primer ko vpraša cestarja, pa tudi v drugem govorjenju mu dostikrat zaide v blaženo nemško narečje. Po časopisih pišejo in tudi po malem naša vlada odslav-lja od služb tujč ljudi v prvi vrsti nemške narodnosti, kakor so tudi vsled tega vzroka odslovili tu na dolenjski cesti prejšnjega cestnega nadzornika g. Š., ker je bil Nemec. A tu zopet nam ne gre v glavo, ako se jednega odslovi, zakaj ima zopet in ta je nemčur, prednost, in je mogoče še večji agitator za nemško stremljenje kot čistokrvni rajhar.
Vprašamo vlado, kje je slovenski narod, ali se mu vidi ista služba prelahka aii takim ni mogoč dostop, ker imajo pristna slovenska imena.
Cestarji zahtevamo, da se dotični gospod, ki sliši na ime G-dr., odpošlje v isti kraj kamor spada, in tu nadomesti s takim, s katerim se bomo v službenih in tudi drugih stvareh lahko razumeli. — Cestarji.
Tobačno delavstvo.
Upokojeno tobačno delavstvo nestrpno pričakuje, da se reši njegova spomenica in se ugodi njegovim upravičenim zahtevam. — Poverjeništvo financ za Slovenijo in Istro je poslalo 31. maja Jugoslovanski Strokovni Zvezi v tej zadevi sledeči dopis: Na vlogo z dne 24. aprila 1919, št. 3179, za zboljšanje položaja upokojenega tobačnega delavstva vas obveščam, da se je v zadevi poročalo finančnemu ministrstvu v Beograd, ki je za to odločitev edino pristojno. Enako je z vlogo z dne 6. maja, št. 3311.
Skupina Jugoslovanske Strok. Zveze »Tob. tovarna« je imela pret. mesec letni občni zbor. Skupina je narastla za 400 članov. Poročila je občni zbor odobril. Izrekla se je želja, naj bi skupina dobila bolj velikodušno srce in naj bi z enako vnemo ko za svoje pravice, nastopala za pravice vsega delavstva. Jugoslovanska Strokovna Zveza sc zavzema za vsakega delavca in se obnaša kakor gre tudi do vsakega nasprotnika, vendar omahovanja na dve strani v svojih vrstah ne more trpeti.
Kritikastri. V seji narodnega predstavništva je poslanec A. Kristan kritiko-val vse vladne resorte, ker so nesposobni in ne pojmujejo duha našega časa. — Mi odobravamo vsako stvarno kritiko, ki prinaša novih, boljših smernic. Žaiibog pa teh socijalno demokratični poslanec ne more podati, ker je socijalna demokracija zgolj stranka nerazsodne kritike. Če bi mogla socijalna demokracija napraviti le stoti del tega, kar kritikuje, potem bi imeli pred njo vsaj nekaj spoštovanja. Pozabiti ne smemo, da je kritika lahka
—	kritikujem lahko celo najboljše, če le hočem. In socijalna demokracija to ravno hoče — v tem leži njen glavni moment. Kritikuje najboljše in najsvetejše: zakaj po njenih načelih je vse ničvredno, kar ni socijalnodemokraško. Vendar pa je že neštetokrat dokazala vsemu svetu, da je za vsako stvarno delo nesposobna. Rešitve bi od nje zato pričakovali zaman, — Stavimo, da bi bil Kristan ostro kritikoval gospodarstvo Vojne zveze — če— ja če ne bi bila socijalistovska m on sam glavar. Zakaj pa v takih slučajih gospodje ne poznajo kritike?
Nekaj malega iz socialistične Rusije. Boljševiška •/•Ekonomičeskaja Žizni« poroča, da pada število porodov v sovjetski Rusiji in da umrje osemdeset odstotkov porodnic, v moskovskih bolnišnicah, ker zaradi preslabe in prepičle hrane ne prebole porodnih bolečin, še večje število umrljivosti navaja statistika med novorojenčki. Od deset rojenih otrok jih umrje devet. Velika umrljivost se je pojavila tucli med umnbnlnimi. koiih število raste od
'dne do dne, — Taki Žalostni znaki se pojavljajo v državi, kjer komaj zavlada soci-jalni demokratizem, Kaj bi šele bilo, če bi res nekaj let vladal? Toliko je gotovo, da so najslabše vladane tiste države, katere vladajo socijalisti. Zanimivo se sliši tudi dejstvo, da je Trockega žena državna komisarka moskovskih gledališč, žena predsednika petrogradske občine Šimov je državna komisarka za socijalno oskrbovanje; gospa Kamenenova je komisarka javnega knjigovodstva; Leninova žena je načelnica boljševiških šol. — Kolikor poznamo soci-jaliste, se puste za svoja mesta gotovo mastno plačati. Da pa se še več steče v korito, podele svojim ženam javne uprave in tako spravijo druge ob kruh! Ljudje, ki so nenasitni, hočejo rešiti socijalno vprašanje in zastopajo načelo komunizma! To je največja burka na odru svetovnozgodo-vinskegaga gledališča!
Socialna demokracija pred sockim stolom človeškega razuma.
Zlatodeji (alhemisti) srednjega veka so iskali leta in leta kamen modrih, ki naj bi imel skrivnostno moč, da bi delal iz navadne snovi zlato. Tega kamna pa kljub vsem naporom niso mogli najti. S temi zlatodeji bi najraje primerjal socijalne demokrate naših časov, samo s tem razločkom, da so nekoliko bolj predrzni, kakor so bili alhemisti. Zakaj zlatodeji srednjega veka so iskali kamen modrih in so mislili, da ga bodo našli, dasi se jim to ni posrečilo; socijalni demokratje naših dni pa trobijo v svet, da so v resnici že na-š 1 i kamen modrih, ki ima v sebi čudo-tvomo moč, da bo napravil iz starega grešnega človeštva nove, popolne ljudi, da bo sedanjo družbo tako preobrazil, da ta zemlja v bodoče ne bo več dolina solz) temveč kraj veselja, zadovoljstva in sreče, z ‘eno besedo: prvotni raj, nekako med Evfratom in Tigridom.
Kamen modrih, ki ima to čudodelno moč, bo odstranil zasebno lastnino, izpre-menil vsa produkcijska sredstva v družabno lastnino, napravil iz sedanjega kapitalističnega družabnega reda brezraz redno in brezslojevno gospodarsko družbo, ki bo s pomočjo ljudstva delala za ljudstvo in izplačala ves znesek izdelovanja izdelovalcem.
Na ta način in samo na ta način trdijo, da je mogoče napraviti suženjstvu trajen konec; treba je strmoglaviti ošabni, sa-mopašni kapitalizem, zajamčiti delavcu poln zaslužek njegovega dela in ga rešiti iz suženjskega jarma beraškega zaslužka.
Če so socialni demokratje v resnici našli kamen modrih, če napravi skupna last in skupni obrat v resnici konec suženjstva, ki je odvisno od zaslužka, potem bi bilo treba še dokazati, da je izven socialne demokracije vsako tako odrešenje nemogoče.	\
Ni pa mogoče dokazati niti eno, niti drugo. Če more samo socijalna demokracija odrešiti delavstvo, potem naj kar napiše nad vhodom švoje hiše:
Pustite za sabo vsako upanje, vi, ki vstopite!
Dejansko temelji razmerje ,med delavcem in delodajalcem pri nas in po vsem izobražnem svetu na mezdni pogodbi, ki jo skleneta svobodni delavec in delodajalec povsem prostovoljno. Zakaj nihče še ni trdil, da nista delavec in delodajalec osebno svobodna, da to pogodbo skleneta ali jo opustita. Mezdna pogodba sama na sebi zato izključuje vsako nesvobodno stanje na obeh straneh.
Če torej izhaja iz te pogodbe neprostovoljno stanje, tedaj ne leži vzrok te ne-prostovoljnosti v naravi pogodbe — saj ta jfc prostovoljna — temveč v zunanjih razmerah, ki silijo enega ali drugega pogod-nika (kontrahenta), da sklene pogodbo, ki bi jo zavrgel, če bi bil svoboden.
V	tak prisilen položaj prav tako lahko pride delodajalec kakor delavec. Recimo, da se zvežejo delavci v trdno organizacijo in narekujejo delodajalcem pogoje mezdne pogodbe, tedaj se nahaja ta v prisilnem položaju in mora pogoltniti trde pogoje, katere mu predpisuje dobro organi-ziiano delo. To se je v zadnjih desetih letih ponovno dogodilo: kapital se je moral ukloniti in se je uklonil pred močjo organiziranega dela. Kjer pa take stvari niso le mogoče, temveč se ponovno dogajajo, tam pač ne moremo trditi, da je delavec suženj svojega zaslužka.
Lahko pa se dogodi tudi nasprotni slučaj: Kapital opazi svojo prednost, zlorabi svojo moč in sestavi mezdno pogodbo tako enostransko, da delavec komaj živi. Ker pa mora živeti in rediti svojo družino, mora delati za vsako ceno. V tem slučaju se dela delavcu sila in postane tako v resnici suženj svojega zaslužka.
Papež Leon XIII. pravi v svoji delavski okrožnici: »Recimo, da sc delavec iz golega pomanjkanja aii pa da se izogne še hujšemu stanju, ukloni pretrdim pogojem, ki mu jih nalagajo gospodarji ali podjetniki, tedaj trpi silo, in pravičnost ugovarja takemu nasilju..
■Tudi to se je dogajalo in se še dogaja.
da je liberalizem na gospodarskem polju sam vladal. Ta doba še ni šla popolnoma mimo nas, vendar pa se hitro končuje. Mnogo pa še vedno trpimo vsled napak ki jih je zagrešila ta doba nad svetom in predvsem zlasti najd delavnimi razredi To je bil čas, ko je kapitalizem praznoval najbolj divje orgije na račun nesrečnega delavca; ni potrefoa, da bi jih tu opisovali, za to skrbijo že dovolj odposlanci socijalne demokracije; tudi jih ne bomo tajili, ker nismo mački, ki love miši v tujih hišah in zato ne čutimo potrebe, da bi zagovarjali grehe kapitala, povedati .hočemo le toliko: njegovi dnevi so šteti, njegovo gospodarstvo je omajano s pomočjo organiziranega dela in javnega mnenja, ki ga je spoznalo v vsej njegovi ničvrednosti in zanikrnosti ter ga obsodilo.
Mezde so se zadnjega pol stoletja neprenehoma višale, delavni čas se je krajšal, otroško in žensko delo je ponekod že znatno padlo (izvanrednih vojnih razmer ne vpoštevamo!), prosta nedelja je že skoro povsod priznana, delavec živi, stanuje in se oblači, kakor se ni, odkar so razbili srednjeveški družabni red in ga nadomestili z razbrzdanim novodobnim gospodarstvom,
Vse to je organizirano delo izvedlo v zadnjih štiridesetih letih kljub svinčeni teži socijalne demokracije, ki je njegov drzen polet ovirala in stavila pravično stvar v slabo luč.
Zakaj socijalna demokracija je gledala socijalno stremljenje v prid delavstva z nevoljo in zavistjo, ker ga je vodila Cerkev pod okriljem države. Raje bi videla, če bi se bil proletarijat potopil v bedi, samo da bi hitreje proglasila nasilno vlado proletariata, iz katere naj bi izšla toli zaželjena produkcijska družba celega sveta.
Ko pa je videla, da je organizirano delo moč, da delavci nočejo obupati nad izboljšanjem svojega položaja, se je ugnezdila v strokovna društva kakor kukavica, ki leže jajca v tuja gnezda. Sedaj hoče organizirati organizirane delavce v politično stranico, da bi tako prišla v posest politične moči; če si je enkrat to moč osvojila, potem je dosegla državo prihodnosti.
Ali je pametno, da izvali organizirano delo kukavičje jajce socijalne demokracije?
Organizirano delo si je doslej ?amo pomagalo; izvršilo je samo delo osvoboditve; delavec danes ni več suženj. Kjer pa ni več suženjstva, tam tudi ni treba osvoboditelja. Socijalna demokracija je prišla prepozno in je zato povsem nepotrebna.	(Dalje prih.)
Josip Debeljak:
Socialnotiemakraška resnicoljubnost in ljubezen do duhovščine.
Kar smo dozdaj dobili poročil iz socialističnih shodov, vsako je povedalo stalno točko njih govorjenja, »napad na duhovnike«.
Najobičajnejši ugovor, katerega rabijo socijalistični delavci proti katoliški Cerkvi, je poleg nekaterih že mnogokrat ovr-ženih fraz, nenravno vedenje kakega duhovnika. Socijalnodemokratično in sploh svobodomiselno časopisje seveda skrbi z vso vnemo za to, da slika delavcem take slučaje v kričečih barvah in hujska s takimi »očitnimi dokazi« proti »katoliškim verskim bajkam«. Na shodih seveda delavstvo tudi ne dobi boljše hrane, le da je navadno še nekoliko bolj zabeljena.
Delavcu seveda niti na misel ne pride, da bi se prepričal o resničnosti tega, kar je slišal in čital. Nasprotno: navadno še kaj prida in nazadnje smelo zatrdi: »Taki so vsi.« In sedaj mu lahko prideš z najkrepkejšimi dokazi za resničnost krščanstva, ta stavek odbije vsakega.
O	nravnosti katoliške duhovščine bo pač sodil vsakdo drugače, ako bere izpričevalo, ki ga je prinesel ne kak katoliški, pač pa socijalnodemokraški1 list: da je bilo obsojenih v 20. letih izmed 60.000 katoliških svetnih in redovnih duhovnikov cele Nemčije in tedanje Avstrije celih 12! Kje na svetu je kak stan, ki bi mogel dokazati svojo nravnost s takimi številkami?
Da pa osvetlimo nekoliko resnicoljubnost socijalno demokratičnih listov kadar gre za gonjo proti Cerkvi, navajamo izmed tisočev samo tri zglede, ki govore bolj jasno kot vse drugo. Opomnimo pa, da smo izbrali najnedolžnejše, ker se nam za druge upira pero in nočemo žaliti čutov katoliških čitateljev.
Marca meseca leta 1906. so prinesli socijalnodemokratični in sorodni brezverski listi sledečo razburljivo novico:
»Aretacija jezuitskega pri-j o r j a. V glavnem mestu Bukovine, v Čemovicah, so aretirali prijorja jezuit-
1	Diisscldorfcr Volkszeitung 1917, št. 12 od 15. januarja.
skega samostana Kahike, patra S1 o m i n« s k e g a zaradi ponaredbe državnih papir-i jev. Stvar je vzbudila velikanski hrup.«
Da so v največ listih sledila tej novici dolga poglavja, v katerih se je grdila katoliška Cerkev in njena duhovščina, to je samoobsebi umevno vsakemu, ki pozna socijalno demokracijo. Kazalo se je na propalost in hinavščino katoliške duhovščine, na njihove nravne nauke, ki pa jih sami najmanj izpolnjujejo, in obmetavalo kratkomalo vso Cerkev radi gorenje no« vice z blatom in smradom, kakor so tega navajeni ljudje, ki so za smrad, umazanost in blato rojeni,
Ker so navedeno novico ponatiskovali vsi rdeči listi s pravcatim veseljem in zadovoljstvom, se je jelo preiskovati s poklicane strani, koliko je na tej stvari resnice in se dognalo sledeče:
1.	Pri jezuitih sploh ni nikakega »pri* jorja«; 2. v vsem jezuitskem redu ni nobe« nega patra Slominskega; 3. v Ritterjevem, geografično-statitičnem leksiku ni nobenega kraja z imenom Kahika; 4. jezuitskega samostana Kahike sploh ni; 5. v Čemovicah ni bil aretiran noben jezuitski pater najsibo kateregakoli imena, ne radi ponarejanja javnih listin, ne radi kakega drugega vzroka.
Torej do pičice vse zlagano! Ali naj takim ljudem človek sploh še kaj verjame?
Meseca septembra leta 1908. so delili brezplačno v tisočih izvodili po kolodvorih letake, v katerih se je skrajno nesramno zabavljalo čez katoliško spoved, Te letake so ddlili obenem z socijalnodemokratični-mi in svobodmiselnimi listi. Povod tem le« takom je bil baje ta: Nesramnosti in pijači udan človek je kruto umoril svojo ženo ini oba svoja otroka. Kot vzrok tega nesreča nega čina so navajali okolščino, da je žena; možu nekaj zamolčala še izza časa pred zakonom in tako vzbudila v njem sum ne« zvestobe. Sicer se je žena spovedala, a ji, je spovednik nasvetoval, da naj radi družinskega miru stvar zamolči, Tej dogodbt sledi v letakih neverjetna gonja proti da« hovnikom in katoliški Cerkvi. Naj nav©* demo tudi iz te gonje nekaj stavkov* \
»Duhovnik se je ravnal po duhu tim« ske Cerkve, ki uči, da morajo žene pove-* dati dušnemu pastirju vse, svojim možem pa da morajo vse — zamolčati. Po naukih; rimske cerkve je žena dolžna odkriti duhovniku vse, kar ta hoče vedeti — oIh enem pa jo dušni pastirji po nalogi cerkve izvrstno izšolajo, kako najlažje z duhovni« kom vara moža. Kakor je znano je spovednica šola — in duhovnik učitelj naj-hujšega nečistovanja in najpodlejše laži. Krivdo na grozni drami, ki smo jo zgoraj popisali, je v vsej celoti pripisovati na račun rimske cerkve.«
V	tem in še hujšem tonu gre zabav« ljanje naprej. Sedaj pa poglejmo v koliko je bilo to zabavljanje upravičeno. S • d n a preiskava je dognala, kojeso-dila moža radi umora, da umor« jena žena niti ni bila katoli« čanska, ampak protestantinjal in kot taka ni bila nikdar pri spovedi.
Leta 1906, so prinesli socijalno demokratični listi jako nelepa poročila o skriv-ij nostih nekega ženskega samostana na Ogrskem. Pisalo se je o nesramnih plesih samostanskih šolskih gojenk, ki so se vršili pod vodstvom prednice in veroučitelja.
Preiskave so dognale, da je bilo, kakor običajno, vse do pičice izmišljeno. V" samostanu samem je bil najvzomejši red, in prednica kakor tudi veroučitelj sta bila vzvišena nad vsakim dvomom. Prednica je bila celo zelo bolna in leto in dan v,' postelji, Dotični ogrski list, ki je prvi poročal o teh »škandalih«, je tudi vse d« zadnje besede preklical. Ne pa drugi soch jalistični listi, ki so to poročilo hlastaje po« natiskovali. Toliko poštenja ni imel niti en urednik, da bi popravil storjeno krivico,, Ali je potem čudo, če se pripovedujejo med takim zapeljanim ljudstvom gorostas-ne laži o katoliških napravah in katoliških duhovnikih.
Nad vse zanimivo pa je, kako je pri« šel poročevalec do te »skrivnosti iz ženskega samostana«. V neki dvorani je namreč stal gramofon in bilo je nekaj plošč z moškim glasom petih pesmi. Za dnigo je pa poskrbela orijentalsko bujna domišljija socialnodemokratičnih urednikov. Saj so nekoč celo poročali, da ima sv. oče v Vatikanu 200 postrežnic, ki imajo vse dovolj opravila z njegovimi oblačili, med tem ko v resnici skrbe za tisto malo poprave, ki jo je treba za papeževa oblačila, sestre v; samostanu sv. Vincencija.
Navedli smo nekaj slučajev zato, da pokažemo koliko je verjeti poročilom s te strani. Kakšna je katoliška duhovščina, to smo statistično dokazali že zgoraj in navedli številke nalašč iz socijalnodemokra« ličnega lista, ki lem jasno govorečim šte« vilkam gotovo ni bil naklonjen.
Da jc med ogromnim številom katoliških duhovnikov tudi nekaj nevrednih, da je bilo nek;.j posameznikov v vseh časih slabih in da tudi taki v bodoče nc bodo popolnoma izginili, tega še ni nikdar noben katoličan tajil, tako malo kakor ne
bo nihče tajil, 'da je bil med dvanajst:mi
apostoli tudi Juda^ Iškariot. Kristus sam vendar govori o pohujšanju, ki ga bo svet deležen. Še manj misli dober katoličan na to, da ]bi zagovarjal take nevredne zastopnike duhovskega stanu ali da bi zakrival njihovo početje, čeravno ne spadamo med one farizeje, ki so se trkali na prsi in klicali: »Gospod, zahvalim Te, da nisem tak kakor ta cestninar.« — Kaj pa, ko bi mi zaklicali z Gospodom vam, ki vedno le sodite in sodite: »Kdor od vas je brez greha, naj vrže prvi kamen nanje!« Prepričani smo, da bi tudi eden ne priletel, Mi vsi smo ubogi, slabotihi ljudje in vsak tre-notek našega življenja odvisni od božje milosti, da ne zabredemo in pademo; kdo ve kak prepad umazanosti bi se odprl pred nami, če bi Bog nenadoma razodel notranjost onih svetohlinskih sodnikov, ki tako ponosno in predrzno sodijo katoliško duhovščino.
Da je socijalna demokracija pribežališče odpadnikov in jih sprejema z odprtimi rokami v svojo sredo je samoobsebi umljivo. Če je kak odpadnik duhoven tem boljše. Zato se ne smemo čuditi, če stikajo taki ljudje potem po duhovskih napakah in prestopkih. Na ta način iščejo le sokrivcev, da si nekoliko olajšajo svojo težko vest. Zato delajo tako ko hijene. Ta žival odkoplje grobove, da se veseli nad mrhovino. Početju te živali je podobno početje onih, ki stikajo pd vseh kotičkih cerkvene zgodovine, da bi našli kaj umazanega.
Gotovo pa je, da nihče ne stavi du-hovskemu stanu večjih zahtev kot katoliška Cerkev. In s ponosom lahko trdimo, da je naša duhovščina tem zahtevam kos.
—	Mi katoličani ljubimo svoje duhovnike in jih spoštujemo — seveda le tedaj, če so vredni služabniki svojega božjega Učenika, odlični po svoji resnični kreposti in pripravljeni dati svoje življenje za zaupano jim čredo. In taki so do malega vsi. Ono malo številce nevrednih pa prepustimo brez vsake nevoščljivosti socijalni demokraciji, kjer so najbolje spravljeni v vredni druščini.
Pri vsem tem pa nastane drugo važno vprašanje. Če so se zgodili v teku 1900-letne zgodovine Cerkve med duhovščino slučaji, ki se ne skladajo s krščanskim nravnim zakonom — ali ima to kaj opraviti z resnico Cerkve? Prav nič! Ali je mogoče Cerkev kriva, če so ravno taki odpadniki, dokler so nosili duhovniško suknjo, delali nečast Cerkvi? Nevredne člene ima vsak stan, naj bo pravniški ali zdravniški, častniški ali uradniški, kmečki ali delavski. In sedaj pomislimo, kaka bedarija bi bila, če bi radi prestopkov nevrednih stanovskih tovarišev, kratkomalo obsodili ves stan in rekli, da je pravništvo in zdravništvo, uradništvo in delavstvo nravno propadlo. Onim pa, ki se z neprikritim veseljem udeležujejo radi tega gonje proti Cerkvi in igrajo vlogo nravnih sodnikov, povemo v brk, da priznamo take pravice le tistim, ki so sami brez napak, nikakor pa ne onim, ki so sami dokaj slabši od tistih, katere sodijo z visokega konja.
Pa tudi to naj bo povedano, kdor igra pri drugih vlogo nravnega sodnika, ne sme iti z zaprtimi očmi in mutasto kakor mrtvec mimo škandalov v lastnem taboru. Ravno v tem pa vidimo dvojno mero, s katero meri socijalna demokracija. Koliko dela bi imela, če bi se hotela le prav površno očediti blata, ki se je drži. Ne verjamemo, da bi ji ostalo kaj časa iskati blata drugod.
Navsezadnje moramo pa še povdariti, da nismo katoličani radi duhovščine in če bi bili vsi sami svetniki. Ne, temelj naše vere in našega upanja je Kristus, Sin b o ž j i. In če je On, večna modrost in neskončna dobrota storil, da delujejo zakladi njegove milosti neodvisni od osebnih lastnosti duhovnika, da »topi božji značaj tembolj v ospredje, ali naj se m i potem še pohujšujemo? — Seveda, katoliško srce boli, grozno boli, če vidi na napačni poti padai koga, ki bi moral biti po blišču svojih kreposti drugim za vzgled. Nobene rane niso nevesti našega Zveličarja bolj pekoče kot one, ki jih ji vseka služabnik svetišča. To pač vemo. Vemo pa tudi, da ga ni bolj jasnega in krepkega dokaza za božanstvo in nepremagljivost katoliške Cerkve, ko dejstvo, da jo tudi slabi voditelji, nevredni duhovniki in odpadniki niso mogli uničiti. Zato se oklenimo naše matere tem tesnejše in poskusimo popraviti nezvestobo drugih s podvojeno ljubeznijo in udanostjo.
To je katoliško razumevanje, katoliško mišljenje in prepričanje.
nilta-izgubljenca, ki leži na smrtni postelji; bo prisvojil srce vsakega bralca. Spomin za spominom gre mimo nas: mladost, sreča, ljubezen, greh, prevara, uničeno življenje in konec Izzveni v veličastno predstavo soclnjega dne, ko reši obupno srce milost božja. Dvojno življenje je pred nami: vsa lepota in omamljivost sveta na eni strani
—	na drugi vsa bol in beda brezverskega življenja. Zato pa naj nihče ne zamudi naročiti si »Našo Moč«, da bo lahko užival lepoto Jdrgensenove najlepše novele. Tudi drugim to-povejte!
Prosveta.
Sodnji dan
Je imenuje novela, ki bo izhajala kakor , podlistek
v »Naši Moči«. Spisal jo je svetovnoznani danski konvcrlit-umetnik J e n s Johan-n e s J 6 r g e n s e n. Način njegovega pri-povedovania o nesrečnem življenju umet-4
Izobražujmo se!
Delavec mora poleg telesne hrane, skrbeti tudi za dušno. Sama rovnica v roki mu ne bo priborila nikdar vseh njegovih pravic, ako ne bo napredoval obenem tudi na polju izobrazbe duha in srca. Snov sama ni tako silna, da bi zatrla krivice na svetu. Kakor ne ho zmagalo orožje, tako tudi ne kramp, pest ali kaj drugega. U m a svetle meče je treba vihteti ter se kosati z v'etni. Že danes se' to vedno bolj oči/;i-no kaže, prihodnjost pa bo ta razvoj samo pospešila. Gotovo je, da bo delavec, ki ne bo stori! drugega ko Svojo osemurno dolžnost, zaostal in bo teptan. Drugih osem ur bo tudi treba porabiti za izobrazbo, če že ne vse, pa vsaj deloma, Vsak nov pojav bo treba izslediti, ga proučiti. O dnevnih dogodkih si bo treba biti. povsem na jasnem, delovčev vpliv mora segati v vse javno in zasebno življenje. Doseči mora, da preko njega ne bo mogel iti nihče. Znati se bo moral pogovoriti s tovariši kakor tudi z izobraženci, in ako bodo imeli ti predsodke proti njemu, jih bo moral iz lastne sile ovreči. Govorili bo moral na javnih shodih in povedati sam, kje in kako zahteva svojih pravic.' Ne bo pošiljal več drugih za se v boj. Politik bo moral vprašati njega za želje in svete, ne pa da bi odločeval svojevoljno. Tako bo vzajemnost med vsem ljudstvom.
Pomisliti pa je treba, da to ne more izrasti iz nič. Kakor za vse, tako se je treba učiti tudi tukaj. Le da veliko prid-nejše in več. Saj sta pa tudi duh in srce ono, čemur mora posvečati človek prvo skrb in pozornost, potem se mu tudi telesno ne bo godilo slabo. Drugačno ravnanje je napačno in odtod toliko nereda in nezadovoljnosti. Surovost sama ni in ne more vzdrževati življenja, in kdorkoli je še s tem poskušal, je propadel; pač pa preproga človeška razumnost in duševnost vse panoge njegovega: delovanja.
Dolžnost je, da delavec, kakor tudi. druge, o tem poučimo in jih navajamo k temu spoznanju. S tem skrbimo nedvomno najboljše za njihovo izboljšanje. Izobražen delavec bo vedel, kje je njegovo mesto, kaj in koliko lahko zahteva. Nevedoež pa ostane siromak in si mora pomagati le potom drugih. Tuja pomoč pa je vedno draga, zato pa je potrebno šolanje in razvoj lastnih sil.
Delavec, izobražuj se in misli! Izrabi vsako minuto, ko si prost za to in v kratkem si boš izboljšal položaj. Zato pa pusti krčmo in pijačo, skrbi raje za izobrazbo.
V blagoslov ti bo in srečo!	J.	S.
Hrvaške, srbske, francoske in angleške knjige ima v zalogi Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. Izberite, kar mislite kupiti in se učite.
F. M. D o s t o j e v s k i j: Besi. Roman.
V slovenščino ga je prevel Vladimir Levstik. Vredno je, da se prebere, Ker stane knjiga 30 K, naj si ga naroči več skupaj in potem se daruje krajevni knjižnici.
Josip Povhe, komik slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je slavil
2,	junija dvajsetletnico svojega dela.
Strindbergova komorna drama »Pelikan« se uprizarja te dni v dramskem gledališču v Ljubljani. Ne da bi prej igro proučil, jo delavec težko razume.
Marij Kogoj, mlad in nadarjen slovenski glasbenik, izda v kratkem nekaj svojih skladb.
Cerkveni Glasbenik se imenuje list, ki se peča ponajveč s cerkveno glasbo. Vsaka številka ima tudi glasbene priloge. Urejuje ga Stanko Premrl v Ljubljani in se naroča Pred škofijo 12, I. nadstr.
Orlovska Zveza je imela 1. junija širšo sejo predsedstva. Udeležba je bila povolj-na. Napravilo se je precej važnih sklepov. Poživljamo, da naj se Orli povsod podpirajo in ustanavljajo novi odseki.
»Nova Založba« v Ljubljani se je poživela in bo izdala v bližnji prihodnjosti več knjig.
Pevska Zveza »Ljubljana« se je ustanovila, pravzaprav poživela, in hoče biti matica vseh naših pevskih zborov.
»Tržaška Njiva« sc imenuje revija, ki so jo pričeli izdajati Slovenci v Trstu.
Dr. Janez Krek »Evangelist ujedinje-nja i oslobodenja našega«, govor, kakor ga
je imel Vinko Brajevič v Splitu 8. okt:;’....
1918, je izšel v posebni knjigi, ki sc o ', kuje po lepi zunanji opremi, govor sam "n izredno prisrčnih besedah.
Razglednice izda ob priliki srebrnega
jubileja J. S. Z., in sicer eno s sliko pokojnega dr. J. Ev. Kreka, drugo pa s sliko ministra Jožefa Gostinčar. Razglednice bodo lepo dovršene in bodo trajne spominske vrednosti. Skupine in pla-čilnice pozivamo, da jih naroče pri načelstvu J. S. Z., in sicer takoj, ker je število razglednic z ozirom na veliko pomanjkanje papirja omejeho.
Pozivamo vse skupine in plačilnice J. S. Z., da nam takoj naznanijo število r.deležnikov slavnosti 25 letnice in občnega zbora J. S Z. Naznanilo moramo imeti zadnji Čas v ponedeljek, dne 9. junija 1919 (binkoštni ponedeljek) v Ljubljani v rokah, sicer nam ni mogoče oreskrbeti morebitno znižano železniško vožnjo.	■
Trojna Aleluja, Vsaki hiši, vsem prebivalcem jugoslovanskega ozemlja posvet čuje te pesmice Matej Stergar. Cena 50 v. Dobiva se v vseh knjigarnah.
Razno.
žiacvstvo v Jugoslaviji. Naseljeni' so Židje na Hrvatskem v Zagrebu in pa v Slavoniji, zlasti v Osjeku. V Zagrebu imajo v rokah malodane vso trgovino. V Slavoniji mnogo veleposestev, v Osjeku trgovino in advokature. V Bosni so pod pokroviteljstvom Maža.rov izsekavali prelepe gozdove, zasnovali podjetja in trgovine. V Osjek je prišel pred 50. leti prvi Žid in zdaj je mesto židovsko. V Bosno so prišli z zasedanjem Bosne po Dunaju in Budimpešti.
Čuden pojav. V neki ljubljanski gostilni je sedela mirna dražba pivcev. Kmalu jih pa zmoti iz njih resnega pogovora neki pijanec, kateri se je vsiljivo vmešal med nje. Ko je videl, da sc ne menijo mnogo zanj, je začel peti. Ne peti, izdajal je nepo-pisljive glasove iz sebe. Vsa okolica je bila nejevoljna. Pri sosednji mizi je sedel tudi popolnoma gluhonemi človek. Drugače sc ni menil za nobeno stvar, a je pri petju pijanca postal jako nemiren in kazal z roko, da mu je tako petje jako nepovoljno. Gostje so se čudili temu pojavu, poznali so ga osebno, a uganke niso mogli rešiti.
Državna posredovalnica za delo, podružnica za Ljubljano in okolico. V preteklem tednu od 26. do 31. maja 1919 je iska-
lo	delo 246 moških in 62 ženskih delavnih moči. Delodajalci so iskali 177 moških in 46 ženskih delavnih moči. Posredovanj se je izvršilo 112. Pri vseh podružnicah Državne posredovalnice za delo je od 1. januarja 1919 do 31, maja 1919 iskalo 7353 delavnih moči, delodajalci so pa iskali 5518 delavcev. Posredovanj se je izvršilo v tem času 1685, Delo iščejo pisarniške moči (253), trg. sotrudniki, kontoristi, knjigovodje moški in ženske, služkinje, kuharice, uradne sluge (174), polj. in tovarn, delavke, mehaniki, elektrotehniki, strojni in navadni ključavničarji, natakarji, natakarice, mesarji, peki, mlinarji, hišniki, pazniki, želczo-strugarji, kovači, ekonomi, oskrbniki, pre-dilne delavke, krojači, šivilje, dimnikarji itd. V delo se sprejmejo težaki, hlapci, služkinje, kuharice, tov. delavci in delavke, zidarji, mizarji, žagarji, konjski hlapci, tesarji, čevlj. pomočniki, vajenci, pisarniške moči, želez.olivarji, strojni kovači, kolarji, črkostavci, kovinar, strugači itd.
Židje v hrvatskifa pokrajinah.
Zagreb.
Na Hrvatskem zavzemajo Židje najboljša in najdobičkanosnejša mesta v trgovskem, financielnem in industrijelnem oziru. Ali oni niso temu toliko krivi, kot pa Hrvatje sami. Pri nas gre Židom dobro, da izvrstno — zato pa cijonizem ne uspeva. Izvzemši nekaj mladinskih organizacij, moremo reči, da so hrvatski cijonisti popolnoma neorganizirani in to zavoljo našega indeferentizma za židovska vprašanja.
Pri nas se je začelo leta 1908. razvijati antisemitsko gibanje. Začeli so izha-, jati antisemitski listi »Putnik«, »Rebah« in »Antisemita«, a so se radi pomanjkanja denarja kmalu ustavili. Hrvatski narod ni navdušen za Žide, ni pa tudi izrazit antise-mitist. Mi še vedno štejemo Žide med Hrvate židovske veroizpovedi. Da bi Židje naglašali, da niso Hrvatje, ampak pripadniki židovskega naroda, kako hitro bi se ražvil antisemitizem. Gotovo je, da se bo po vojni med hrvatskim narodom razvila cijonistična ideja, da se bodo osnpvale potrebne organizacije proti nadvladi Židov, teh velikih bivših širiteljev germanizacije.
Pri Hrvatih je pisal o antisemitizmu Stjepan Radič. On ni za boj proti Židom, ampak za gospodarsko delo brez Židov.
Glavno središče hrvatskih cijonistov je »Bar-Giora«, društvo židovskih visoko-šolcev iz jugoslovanskih pokrajin in na Dunaju, osnovano leta 1902. Židje so osnovali tudi prvo organizacijo, priredili so prvi sestanek cijonistov v Osjeku 1. 1902. Ti edini vodijo vse cijonistično delo na Hrvatskem.
Od leta 1906. pa do pred vojne je izdajalo v Zagrebu cijonistično glasilo »Ži-nvska smotra«
Prvo cijonistično društvo na Hrvatskem je bilo osnovano leta 1902. v Vin-kovcih pod imenom »Zion«, pa se je kmalu razšlo. Iz tega je bilo osnovano v Osjeku leta 1906. društvo »Theodor Herzl«, katero še deluje, kot druga njihova mladinska združenja. Imamo še 1. 1905, na zagrebškem vseučilišču ustanovljeno »Židovsko akademsko društvo«, katero pa zaradi sedanjih razmer ne deluje. Kakor iz tega razvidimo, ene dobre organizacije židovskih cijonistov na Hrvatskem za sedaj ni, pač pa se že opaža živo gibanje v njihovih vrstah, da to kolikor mogoče hitro ustanovijo. Na nas je pa sedaj ležeče, da skoraj enotno zavzamemo odločno in točno odrejeno stališče proti Židom na Hrvatskem.1
—	Vabilo na Prešernovo-Čopovo slav« je. V Žirovnici na Gorenjskem sta se vzi- • dali dve spominski plošči: 1. Mariji Prešeren, rojeni Svetina, materi pesnika Prešerna, v njeni rojstni — Mu-
li	ovčevi hiši; 2. Matiju Čopu, »velikanu učenosti«, v rojstni — Ovsenjakovi hiši. Prvo ploščo je oskrbel prof. dr. Ivatt Svetina, drugo rnons, Tomo Zupan. Plošči se odkrijeta s skromnim slavjem binkoštni ponedeljek popoldne. Spored: Ob pol 4. uri (15. in pol) govor raons. T. Zupana v vrtnem salonu »Svetinove gostilne«. Po govoru odkritje ter ogled spominskih plošč. Potem prosta zabava S srečolovom v korist koroškim beguncem, Udeležba je vsakomu prosta. — Ivo Svetina, poštar in posestnik »Svetinove go^ stilne« v Žirovnici.
1 Izza tega, ko je bil napisan la članek, je začel izhajati židovski list »Hajchudi«._
Urednik: Anton Komlanec. — Izdajatelji Mihael Moškerc. — liska Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani._____________
Delavci in delavke,
priljubljene med svojimi sodelavci, dobe lahek p os iranski zaslažek. Pojasnila dobe na ustmene in pismene ponudbe v upravi „SIovenca“,
I0©@ deEaoceo
rntojeffl m medBrzia isrelaia premogovnUi □ IfnioDdiiil
sg takej sprejme o ialo
pssS mM BBSodBlml poifflp. JaEiiflS ek saMO a~e,Gm $safc peaie-«ae!|ew papoSdss© su na&esn urada o ijsaSJlšssji;. Za dolsi-a plača, brana in silsnžsatfSEijGijE posbrErigeiio, pSaistrolki se pa proraep. SMaaiS EssaSa šorek zjutraj) ss sSmpmila fraesporfita. „©rla®na pasredogalnlca za dela", Lgubliana ^radfSfie.
BiH
/
za prvovrstno zobčano delo sprejme takoj „gevlijarska zseSraga iz MEraa, sesSai v UrSscsvcu pri NosSfiu. Oglasite se pismeno.
Gospodarska zveza
centrala za skupni nakup in prodajo v Ljubljani, reg, zadr. z o. z.
Stalna zaloga poljedelj. strojev: motorjev, mlatilnic, vlteljev, slamo- In
reporesnše, brsoparlšnifcov, pEugov, bran, iJstiSnižtov 3. t. d.
Prodaja:
umetnih gnojil, kolencjašnega in Spečem rljsicoga blaga ter poljskih pridelkov*
Zaloga:
pristnega domačega in ogrskega vina, tgsnja L t. d.
Lastna iz«9elovalnica 8m prekajevalnica klobas. - Lastna ženama.
v Ljubljani, v lastnem domu Miklošičeva cesta 6
obrestuje hranilne vloge “po čistih
2°Jo
Ljudska posojilnica v Ljubljani je največja slovenska posojilnica in je imela koncem leta 1018 nad 43 milijonov kron vlog in nad 1 milijon en-sto tisoč kron rezervnih zakladov.
Posojila se dovoljujejo od 4 do 5 <>/„.
Ljudska posojilnica stoji pod neposrednim državnim nadzorstvom.