'^nnjstcJnevnik - Quindicinaio Abbon. postale - Gruppo 11/7« DELO glasilo KPI za slovensko narodno manjšino Letn XXX. ■ Štev. 7 TRST 21. aprila 1978 200 lir V protifašističnem odporništvu smo izbojevali svobodo. Branimo in utrjujmo republiko KPI ob 25. aprilu 1978 Srečanje delegacij posoške federacije KPI in novogoriške občinske konference ZKS ODPRTA MEJA IN POOSIMSKO OBDOBJE V RAZPRAVI KPI in ZKS a'Za je govoril o temi: "Odprta v razpravi meje". Na 'n Poosimsko obdobje IISTov z obeh strani Posoška federacija KPI in občinska konferenca ZKS iz Nove Gorice sta priredili srečanje komunistov iz obeh obmejnih področij. Prvi del srečanja (v petek, 14 trn.) le bil v Novi Gorici, drugi del (15. t.m.) pa se je odvijal v Gorici. Srečanja, na katerem S■ Kl delujeta v okviru držav z Poziv sindikatov ob 25. aprilu Kot vsako leto bodo tudi letos v dneh med. 25. aprilom in 1. majem razne prireditve in proslave v počastitev odporništva in osvobodilnega boja. Na grobove in pred spomenike padlih borcev in žrtev nacifašizma bomo polagali cvetje. Če so bile proslave in razne druge pobude ob 25. aprilu in 1. maju v prejšnjih letih pomembne, lahko podčrtamo, da so letos nadvse pomembne in nujne ne le zaradi proslavljanja zgodovinskih obletnic temveč predvsem zato, da okrepimo boj za ohranitev in utrditev vrednot protifašističnega odporništva in osvobodilnega boja. To podčrtujejo borčevske organizacije, delavske stranke in sindikalne organizacije, ki pozivajo k največji udeležbi na najrazličnejših prireditvah ter k aktivnemu sodelovanju pri raznih pobudah. Sindikalna federacije CGIL-CISL-UIL je objavila poziv delavcem v zvezi s 25. aprilom, dnevom odporništva. Delavce je pozvala, naj se polnoštevilno udeležijo proslav in drugih prireditev, ker imajo glede na razplet Morovo ugrabitve in dogodkov, ki so s tem v zvezi, visok demokratični pomen. "To je naš odgovor morilcem — tako poudarja poziv sindikatov — odgovor morilcem, pred katerimi branimo pravico do svobode in življenja, ki sta bistveni pridobitvi upora fašizmu. Tako se zoperstavljamo krvoločni skupini ki je napadla državo, nastalo v ognju protifašistične vojne in v kateri so dani pogoji za uveljavljanje pravic delavskega razreda. Sindikalna federacija dalje ugotavlja, da se "delavski razred zavzema za miroljubno in omikano sožitje, kakršno ureja republiška ustava in ki je temelj ljudske in delavske udeležbe v osvobodilnem boju ter je tudi danes edino resnično jamstvo za demokratično bodočnost italijanskega ljudstva". Odprta meja in poosimsko obdobje solidarnost človeku in njegovi stranki, ampak tudi želimo poudariti našo odločnost in enotnost za obrambo države, ki je nastala iz osvobodilne borbe kot sad republikanske ustave in za katere obrambo so se prav sedaj prvič v zgodovini Italije združile večine državljanov. Obramba in ohranitev države in njenih demokratičnih insitucij so danes tudi pogoj za nadaljevanje procesa obnove, ki jamči razvoj demokracije v naši državi in izhod iz krize. Prav zaradi tega sta terorizem in nasilje, ne glede na obliko, ki jo zavzemata, instrument desničarskih in reakcionarnih sil znotraj in zunaj Italije za zavoro razvoja Italije. V tem ni nobenih dvomov in zato ni odveč na tem mestu poudariti, da je premagovanje teh sil v interesu demokracije in ljudskih množic ne samo v Italiji, ampak vseh držav in vseh narodov, ki so prežeti z željo po miru. Svoje poročilo je sekretar posoške federacije KPI takole nadaljeval: — Glavna politična linija mora biti usmerjena v ekonomsko obnovo tudi z odpovedovanji, v odstranjevanje ovir v socialno pravičnost, to je tudi prilika za moralno, kulturno in gospodarsko obnovo in mora predstavljati močno oporo za borbo, za solidarnost in enotnost naroda in demokratičnih sil. Z realizacijo te politike smo naše napore usmerili v ustanovitev enotne vlade, ki naj bi izražala prav to enotnost. Čeprav ta cilj ni bil dosežen, ne po naši krivdi, je bila ustanovljena vlada, ki sloni na večini, katere del je tudi naša partija, smatramo, da je to pomemben korak naprej v italijanskih razmerah in omogoča spremljanje notranjih in zunanjih dogodkov in tudi njihovo reševanje s sodelovanjem ljudskih množic. Ta vprašanja navajam ne zato, da bi povzročal formalne razgovore, ampak zato, ker čutimo potrebo na tem srečanju v Gorici in drugod kot politična stranka, vezana z problemi ljudi, predvsem in tudi kot stranka, ki je odgovorna za parlamentarno večino in ki razvija in išče kot skupno osnovo dveh različnih strani, za katere morajo slediti konkretizacije iz mednarodnih sporazumov, ki so podpisani. Napore moramo vložiti v iskanje obojestranskih interesov in poti za sodelovanje na različnih področjih, ki naj pomenijo tudi nadaljnji ekonomski razvoj pokrajine in dežele. Ni dvoma, da je to odvisno v prvi vrsti od zunanje politike, ki sloni na miru in popuščanju, na sodelovanju in mednarodni kooperaciji in duhu Helsinkov. Kot komunisti poudarjamo, da v celoti podpiramo ta načela in se zanje neprestano borimo. To je tudi pogoj, da premostimo blokovsko razdelitev in dosežemo sporazum o razorožitvi, s čimer bi zmanjšali napetosti, ki so na raznih krajih sveta in omogočili vlogo Evrope kot posrednika miru med ZDA in Sovjetsko zvezo in s tem dosegli mir na Sredozemlju in na svetu. Ta linija naše partije je poznana v Italiji kot zunaj, tako v odnosih z drugimi komunističnimi partijami in v tej smeri smo delovali tudi v razpravah v komisiji za zunanje zadeve senata in parlamenta. Poudarjamo, da niso mogoče enostranske rešitve iz blokovske razdelitve sveta, ampak podpiramo neuvrščenost Jugoslavije kot pozitiven faktor za mednarodno popuščanje. To je pomembno tudi zaradi realističnih pogledov na meje po drugi svetovni vojni. Iz interesov obeh držav izhaja potreba po mednarodnem popuščanju in razvoju prijateljskih odnosov med državama v skupnem interesu in njihovem vključevanju v mednarodna dogajanja. V tej smeri je vloga, ki jo imajo lahko dežela in tri province ob meji, velikega pomena za utrditev te politike in tudi kot primer za vzgled drugim. Tu se kdže na konkretnem primeru meje, ki je najbolj odprta v Evropi, kako so interesi narodov presegli vse razlike in omejevanja. Ne želimo nekritično ali retorično razpravljati brez koristi, ampak želimo poudariti doprinose na področjih gospodarstva, po litike in socialne politike. V tem smislu hočem poudariti zgodovino tega procesa in vlogo delavskega gibanja levih sil in naše partije. Tudi zaradi tegadel lahko poudarimo, da je podpis sporazumov pomemben pogoj za razvoj ekonomske baze celotne dežele. Ta dejstva morajo biti sprejeta v celotni deželi tako z demokratično razpravo, kot s praktičnimi dokazi predvidenih rešitev na osnovi tehnično-znanstvenih raziskav za odpravo nasprotij, ki so nastala tako ob prosti industrijski coni na Krasu, kot tudi potrebe po določitvi nove vloge dežele Furlanije Julijske krajine in delavcev te dežele. Ne želim na dolgo poudarjati vrednost in pomen sporazumov, njihovo vsebino in napore za utrditev ekonomskega sodelovanja in protokola o prosti coni. To so poznana dejstva, na katerih izvajanju se dela in upošteva tako probleme luke kot tudi oskrbe s surovinami, energijo ter usklajevanjem različnih infrastruktur kot tudi novih vodnih poti. Poznana so naša stališča v parlamentu, deželi pokrajini, v občinskih skupščinah, ko so prišla do izraza v razpravah v teh organih. Ob tej priliki želim samo spomniti, da je to bil prvi politični akt, izglasovan s široko večino, katere del je tudi naša partija in da smo s tem zaključili dolgo obdobje zgodovine tega področja s pozitivnim zaključkom. Pomembneje se mi zdi, da se zaustavim na drugih aspektih, ki so lahko koristni za razpravo z vsemi demokratičnimi silami. Zato mi dovolite, da poudarim nekatere zaključke in dokumente posoške federacije KPI, ki so bili sprejeti na ekonomski konferenci 1974. leta v obdobju velike krize dolarja in nafte in ki se je ponovila 1976. leta. V teh dokomentih smo dali tri zaključke: prvič — kriza v državi in učinki zunanje krize so vplivali na spremembo družbe in naše dežele, ki ne more ostati zunaj tega, ampak mora, čimprej spremeniti struktu re in mehanizme, ki ne morejo več zagotavljati razvoja v deželi. Potres je s svojim učinkom mnogo spremenil. Kljub temu pa ostajajo veljavne naslednje ugotovitve: goriška in deloma tudi tržaška pokrajina ohranjata svojo ekonomsko občuljivo in nesigurno pozicijo predvsem zaradi pomanjkanja razvojnih programov s široko javno podporo. Druga predvidevanja ugotavljajo, da je dokončno zaključen politični in socialni proces, ki odpravlja vsako zapiranje in razdeljevanje do česar je prišlo na različne načine in iz različnih gledišč. Zaradi tega je bilo potrebno, da so o tem procesu, ki je kazal globoke spremembe, lazpravljale vse demokratične sile. Ta predvidevanja, ki so še vedno v veljavi, smo zaključili s konferenco, na kateri smo poudarili prioriteto nadaljnjemu prizadevanju, da bi Furlanija-Ju-lijska krajina postala element gospodarskega razvoja, v katerega bi bili vključeni tudi ekonomski in socialni izvajalci iz drugih predelov Italije in inozemstva. Zdi se nam, da sedanja kriza potrjuje veljavnost mojega izvajanja in da izvajanje Osimskih sporazumov lahko daje konkretne prispevke tudi v pogledu novega političnega okvira države. Kriza posoške province je težka in dramatična. Ves industrijski potencial (ladjedelništvo, tekstilna industrija, ko vinarstvo) je v težki krizi, kar povzroča veliko brezposelnost. Danes bolj kot kdajkoli čutimo potrebo, da odklonimo vsako logiko, ki bi imela lokalni značaj, ne samo zato, ker je tesno povezana v okviru države, ampak zato, ker isti problemi, o katerih govorimo, — to so osimski sporazumi in obnova Furlanije — zahtevajo deželno gledanje in obravnavo. Istočasno pa je potrebna močna aktivnost na obrambi deželne enotnosti proti vsakim poskusom razdvajanja. Mislimo, da v tej razpravi goriška pokrajina lahko da pomemben prispevek. Potreba po hitrem izhodu iz krize mora sloneti na naporih vlade za realizacijo pomembnih investicij tudi na sodelovanju in koope raciji ter skupnem razvoju obmejnih con. Ob tem mislimo, da morajo biti končana dela pri realizaciji avtoporta, prizadevanjih za industrijsko cono ob mejnem prehodu, povezovalne komunikacije, kompletiranje avtocest, mejnih prehodov, priprava študij o uporabi vod v kmetijstvu in energiji, študij o vodnih poteh, analize dveh gospodarskih realnosti na obeh straneh meje in uvedbe konkretnih možnosti kooperacije, dopolnitev določil o avtonomnem računu in videmskih spo razumih. To so pomembna dela in naloge velikih dimenzij, ki jih moramo načrtovati danes ne iskajoč konkurence drugih delov dežele, niti ozirajoč se na preteklost, ampak gledajoč na komplementarnost vseh teh struktur, znotraj pokrajine (luka, avtoport) s Trstom in ostalim delom Furlanije. Družbene intervencije v Posočju se morajo orientirati prav na te možnosti. Ob tej priliki je Potrebno določiti, kdo naj usmerja in s katerimi sredstvi dela pri industrijski obnovi in pri socialni obnovi, ki je tako 9'oboka. Odgovor, ki ustreza naši poetični liniji in ki, poudarjamo, odgovarja tudi realnim interesom našega ljudstva, je, da nobena politična sila ali družbeni razred ne more sam najti izhoda in Ugotoviti hitrejšega razvoja družbe. Nihče ne more danes izključiti sil in vitalne energije za realizacijo abstraktnih roodelov. Vsaka hipoteza mora biti preverjena in konfrontirana z vsemi in tudi tealizirana s sodelovanjem vseh. Prav za-radi tega smo načrtovali ta srečanja v tako odprti obliki brez naprej določenih rešitev, ker čutimo potrebo konfrontacije z vsemi demokratičnimi silami, inte- lektualci, tehniki, gospodarstveniki, družbenimi in privatnimi, ekonomisti, sociologi, trgovci in obrtniki, ki so čutili ob odprti meji potrebo po razpravi prav zaradi razvoja njihovih dejavnosti in ki danes želijo zagotoviti njihov razvoj in aktivnost v povezavi s celotno družbo. Tov. Paiza je zatem govoril o vprašanjih, ki še posebej zanimajo Slovence. Dejal je: — Osimski sporazumi imajo po membne idejne in kulturne dimenzije, ki naj pomagajo boljšemu razumevanju med dvema narodoma, ki imata različno zgo dovino in različne tradicije, med dvema narodoma v okviru katerih živita in delata dve manjšini in ki jih moramo obravnavati kot faktor polne in obojestranske družbene in kulturne izmenjave in ne raz-hahanja. V tem smislu smatramo, da podpis osimskih sporazumov mora predstavljati tudi konec diskriminacije slo- venske manjšine znotraj dežele. V parlamentu se končno pripravlja zakon za globalno zaščito Slovencev, ki bo zagotovil pravico do šol, dvojezičnosti in zaščito avtonomije in enotnosti na vseh ravneh. O tem bo govoror v posebnem prispevku, ki je sestavni del tega srečanja. Vsa ta dejstva, ki so v predolgem obdobju predstavljala razdvajanje, lahko danes postanejo skupna naloga, izvor nove enotnosti in obogatitev obeh narodov. Za dosego navedenih ciljev je pomembno, da imamo močno delavsko gibanje s tradicijo, ki se danes pojavlja kot vodilna sila v državi, sposobna da nadaljuje proces demokratizacije družbe. Poleg tega obstoja kulturna tradicija, ki je odprta v evropske miselne tokove in ki jih je prav fašizem omejil in izoliral in proti kateremu je prav delavsko gibanje v osvobodilni vojni dalo nov svobodoljubni impulz. Omogočimo čimprejšnje konkretiziranje določil osimskega sporazuma Referat tov. Tomaža Beltrama: ~ Izhajamo iz nekdaj gospodarsko, diurno in sociološko zaokroženega P°dročja, naseljenega z etnično mešanim j’1 ebivalstvom. Kljub tej razliki, je pre alstvo tega sedaj obmejnega področja v • eklostj vedno našlo rešitve v skupno - , 0 Rezultati tega skupnega dela in , '*erlJa so vidni v tloseženi stopnji 'Zvitosti Industrializacija je že zgodaj orno 9°čila organiziranje delavcev v politična 9'banja, med katerimi je svojo revolu Cl°naino vlogo posebej močno uvelja-vlia|a Komunistična partija Italije, v ka 'aro se je naš slovenski delavski in kmečki 'azred številno vključeval, ker je program ,e stranke vključeval boj za socialno in naci°nalno enakopravnost, saj so Slovenci v Pretežni meri bili socialno izkoriščan s °i delavcev in kmetov. Iz te številne Prisotnosti Slovencev v KPI so izšli pomembni paitijski voditelji najprej v KPI in kasneje v KPS kot Jože Srebrnič, Ivan agent, Franc Štoka, Jože Babič, Albin odopivec in mnogi drugi, med katerimi 50 bili tudi španski borci. Ta tesna po-'/ezanost komunistov ne glede na nacio Paino pripadnost je omogočala, da so Pekateri naši še sedaj živeči člani opra-. lali pomembne naloge. Tako so bratje . Sai kljub stalnemu nadzorstvu policije meli v lastni hiši skrbno skrito tiskarno in 'skali propagandni material in celo nekaj e'/Pk partijskega glasila Unità ter ča-SoPisa Delo. Z nastopom fašizma so se razrrtere za politično delovanje komu-jstov močno poslabšale, še posebej pa za °vence in za napredne Italijane, Pmdvsem za komuniste. Tako je nastopila °ba velikega preganjanja in terorja in v aporih in taboriščih so se znašli skupaj 0vpenski in italijanski tovariši. Priča o dobrih odnosih med partijami ® tudi dokument — skupna izjava KPJ, m KPA o slovenskem vprašanju iz aP' 'la 1934 Skupen napad fašističnih sil aprila 1941 na Jugoslavijo in temu sledeči poziv KPJ na oborožen boj je naletel na ugodna tla tudi v Slovenskem Pr imorju, kjer je kmalu prišlo do organiziranja prvih partizanskih enot, ki so ob kapitualiciji Italije prerasle v splošen ljudski upor poznan kot "Goriška fronta" ki je bila edinstven pojav v takrat okupirani Evropi V uporu so sodelovali številni delavci italijanske in furlanske narodnosti in kasneje prešli v partizanske enote, ki so spadale pod poveljstvo slovenskega 9. korpusa. Nova meja, ki je nastala po 2. svetovni vojni, je močno posegla v dotedaj ustaljeno življenje in navade prebivalstva tega področja s presekanjem komunikacij in z ločitvijo naravnih, kulturnih, upravnih in gospodarskih središč. Te težave je še stopnjevalo obdobje hladne vojne. Šele po smrti Stalina in postopnim reševanjem odprtih mejnih vprašanj so se ponovno odpirale možnosti tesnejšega obmejnega sodelovanje še zlasti je možnost bila dana z opredelitvijo ZKJ po lastni poti v socializem in z nastajajočo politiko neuvrščenosti, katere tvorci so Tito, Nehru, Naser. Prizadevanje ZKJ za mir v svetu in dobro sosedsko sodelovanje in enakopravnost med narodi se je odra žilo tudi v odnosih s sosednjimi državami in je z Italijo najbolj razvito, kar kaže tudi na podobno zunanjepolitično usmeritev republike Italije. Rezultat takih dobrih odnosov so že desetletja stari maloobmejni sporazumi, po katerih je letno preko 15 milijonov prehodov meje Vse navedeno kaže na to, da so ljudje tega področja vedno skupno obravnavali in skupno reševali vprašanje lastnega razvoja, zato tudi današnje sprečanje ni nič izjemnega v tej naši skupni zgodovini za boljši jutri. Tako kot je ZK v preteklosti kazala nove poti nadaljnjega razvoja in lepše perspektive za našega delovnega človeka, tako so tudi danes komunisti na današnjem srečanju Posoške federacije in ZK Nove Gorice ugotovili stopnjo razvitosti medsebojnih odnosov in naka zali interese in potrebe obmejnega prebivalstva, da te odnose še poglobimo. Čvrsti in prijateljski odnosi med obmejnem prebivalstvom so garancija tudi za dobre odnose med državama, za katere sta obe strani zainteresirani. Osimski sporazumi, ki so osnova razprav naših dveh srečanj, so prvi konkreten rezultat Helsinške konference. S podpisom osimskih sporazumov je tudi mednarodnopravno urejna meddržavna meja, ki je bila dolgo, zaradi svoje geo strateške pomembnosti predmet špeku lacij mednarodnih reakcionarnih sil. Podpis osimskih sporazumov je tudi velika zmaga naprednih sil v Italiji in v svetu. Pogodba kot del osimskih sporazumov, ki določa mejno črto, je praktično že izvršena. V izvajanju ali pripravah pa so ostali deli osimskega sporazuma, za katere smatramo, da so poglavitna osnova stabil nosti odnosov med obmejnim prebivalstvom in državama in za dobre sosedske odnose. Maloobmejni sporazumi, ki so vključeni v osimske sporazume, so že doselej omogočili visoko stopnjo medsebojnega sodelovanja predvsem na gospodarskem področju Ugotavljamo pa, da so v marsičem že zastareli, ker se niso dovolj hitro in ustrezno prilagajali hitremu razvoju in industrializaciji na obeh straneh meje. Glavne stvari, ki bi jih morali v maloobmejnih sporazumih spremeniti, so predvsem konkretizacija možnosti industrijske kooperacije, skupnih vlaganj ter znanstvenega in tehničnega sodelovanja. Predvsem mislimo, da bi maloobmejni sporazumi po svoji vsebini morali omogočati hitrejše in enostavnejše sklepanje gornjih oblik sodelovanja, kot jih omogočajo veljavni zakoni Zavira obmejnega sodelovanja je tudi predvidena procedura prilagajanja maloobmejnih sporazumov, ki je sedaj ve- zana na delovanje medvladnih komisij pooblaščenih za spreminjanje in dopolnjevanje teh sporazumov. Zaradi odmaknjenosti teh komisij od konkretnih potreb obmejnega gospodarstva bi bilo potrebno v okviru meddržavno dogovorjenih globalnih kvot, prenesti pooblastila za prilagajanja maloobmejnih sporazumov na deželne vlade in njihove organe. Še posebej mislimo, da je to mogoče uresničiti, ker se menjava po maloobmejnih sporazumih (Tržaški in Goriški) odvija preko "conto autonomo", avtonomni račun in ta menjava naj ne bi vplivala na devizne bilance držav. Ravno tako podpiramo vsa druga prizadevanja in predloge, ki vodijo k poenostavitvi in razširitvi obmejnega sodelovanja. V tem smislu so izredno pomembni napori slovenske gospodarske zbornice in gospodarske zbornice Jugoslavije in ustreznih ustanov na drugi strani meje. Težiti moramo, da bi se za maloobmejne sporazume uveljavila ustrezna določila, ki jih vsebuje "Accordino" za "Trento — Alto Adige", ki obravnava gospodarski sporazum med Avstrijo in Italijo. Najstarejši od maloobmejnih sporazumov je Videmski iz leta 1955 in je od svojega nastanka dalje doživel pomembne razširitve, vendar mislimo, da bi bilo potrebno tudi tega še nadalje razširiti, saj so iz njega izločeni nekateri bližnji industrijski centri kot mesta Tržič, Videm in drugi. Predlagamo, da bi se maloobmejni pas po videmskem sporazumu razširil na 40 km od meje na obeh straneh. Nekatere pravice po Videmskem sporazumu (za iznos valute in drugega) so sedaj manjše od pravic, ki jih imajo državljani s potnim listom To so gotovo anomalije, ki jih je potrebno odpraviti in prilagoditi novo nastalim konkretnim razmeram. Tak razvoj dobrososedkih odnosov in odprta meja v največji meri služi polnopravnemu razvoju manjšin na obeh straneh meje, ki morajo biti most sodelovanja med sosednjima državama in narodoma. S podpisom osimskih sporazumov in v njih vsebovanih določilih o manjšini so dane možnosti, da tudi slovenska manjšina v Italiji pridobi pravice, ki jih ustava repu blike Italije predvideva. S tem z zvezi podpiramo prizadevanja KPI za sprejem zakona o globalni zaščiti slovenske manjšine. V preteklosti so bili med SRS, deželo Furlanijo-Julijsko krajino in Koroško razvejani kulturni, športni in gospodarski stiki, ki pa so v zadnjih letih v upadanju prav zaradi oživljanja neonacizma na Koroškem in s tem kratenja osnovnih človekovih pravic s strani države kot je Avstrija, ki se deklarira z visoko stopnjo demokracije. Sodimo, da ne more priti do izboljšanja odnosov med Jugoslavijo in Avstrijo in tudi v trikotniku Celovec -Gorica — Nova Gorica vse dotlej, dokler se ne prizna manjšini pravic, ki izhajajo iz avstrijske državne pogodbe, katere podpisnica je tudi Jugoslavija. Na koncu je tov. Beltram dejal: — Namen naših srečanj in seveda tudi današnjega je, da na osnovi pripravljenih referatov in razprav udeležencev poglobimo naša sedanja spoznanja o osimskih sporazumih in njihovemu vplivu na odnose ob meji od Karavank do morja in da z našo aktivnostjo in z aktivnostjo vsega prebivalstva ob meji omogočimo čimprejšnjo konkretizacijo določil iz Osima in s tem spremenimo mejo, ki je bila še ne dolgo od tega žarišče napetosti in špekulacij, v mejo miru in dobrososedskega sodelovanja. Slovenska narodnostna skupnost po Osimu Referat tov. Ivana Bratine. — V poosimski perspektivi moramo tudi manjšinsko problematiko Slovencev v Italiji obravnavati v luči novih elementov, ki izrecno izhajajo iz sporazumov in ki potrjujejo, da sta zaščita in razvoj narodnih manjših pogoj za miroljubno sodelovanje in dobre sosedske odnose med državama. V zvezi s tem se nam zdi potrebno citirati uvod v pogodbo, kjer obe državi potrjujeta svojo privrženost načelu največjega možnega varstva državljanov — pripadnikov manjšin, ki izvira iz njunih ustav in njune notranje zakonodaje in ga vsaka stran uresničuja avtonomno, pri čemer se ravna tudi po načelih ustanovne listine Združenih narodov, univerzalne deklaracije o človekovih pravicah, konvencije o preprečevanju kakršnihkoli oblik rasne diskriminacije in univerzalnih paktov o človekovih pravicah" in odstavka iz resolucij, ki sta bili sprejeti v zbornici in senatu z glasovi vseh demokratičnih strank in s katerima se je ob ratifikaciji sporazumov v parlamentu italijanska vlada obvezala "da poskrbi za ustrezne instrumente za zagotovitev popolne enakopravnosti, svobodnega razvoja in globalne zaščite slovenske narodne manjšine, ki živi v deželi Furla-niji-julijski krajini" (iz resolucije sprejete v poslanski zbornici dne 17. decembra 1976) in "da ustvari ugodnejše pogoje za popolno enakost v pravicah in za globalno zaščito slovenske manjšine, ki živi v deželi Furlaniji-Julijski krajini" (iz resolucije sprejete v senatu dne 24. februarja 1977). Seveda gre pomen Osima za slovensko manjšino v Italiji preko teh zelo točnih in obvezujočih izjav, ki so med drugim neločljiv del celotnega sporazuma in sloni na tem, da se je ustvarilo novo ugodnejše ozračje za končno rešitev odprtih problemov slovenske narodne skupnosti. Odprava hipoteke nerešenih mejnih problemov in odpiranje novih perspektiv za nadaljnji razvoj in krepitev obmejnega sodelovanja pomenita na eni strani odstranitev ovir, ki so dolga leta onemogočale pravno ureditev položaja Slovencev v Italija, na drugi strani pa temelj, na katerem manjšina gradi nove odnose z matičnim narodom in uveljavlja svojo specifično vlogo v demokratičnem razvoju italijanske družbe. Demokratične sile v Italiji, v prvi vrsti Komunistična partija Italija, so bile vedno mnenja, da predstavlja zaščita narodne manjšine uresničitev določil republiške ustave in so se tudi borile za dosego ustreznih zakonov ne glede na odprto vprašanje meja. Le to pa je dejansko vedno negativno vplivalo na vsakršni pravni poseg v tej smeri. Sam posebni statut, ki je ščitil Slovence bivajoče na Tržaškem je v določeni meri onemogočal enotni razvoj celotne narodne skupnosti s tem, da je tudi pravno ločil Slovence v Italiji. V trenutku, ko dajejo osimski sporazumi manjšini kot obmejni stvarnosti nenadomestljivo vlogo združevanja sosednjih narodov, jo priznavajo končno kot nedeljivo celoto od Milj do Trbiža in zato deležno iste zaščite, ne glede na teritorialno pripadnost njenih članov. Sodelovanje ob meji, ki ga sporazumi začrtajo na ekonomskem, tehnološkem, kulturnem področju, predstavlja za manjšino ne samo udeležbo pri skupni rasti obmejnega območja, pač pa tudi možnost, da se dosedanji odnos do matičnega naroda, (ki je bil čestokrat omejen samo na kulturno in jezikovno jaovezavo) spremeni v neposredno spoznavanje njegovega družbenoekonomskega razvoja, t.j. njegovega dinamičnega preoblikovanja. Mislimo tukaj na proces integracije in trajnega sodelovanja ob meji, tako na kulturnem kot na gospodarskem področju, ki bi omogočal manjšini neposredno in dejansko spremljanje in spoznavanje razvoja družbe matičnega naroda. Nobene take vloge pa si ne moremo zamisliti, če ne bo manjšina uživala pravic, ki so predpogoj za ohranitev in razvoj narodnih značilnosti in vrednot, če ne bodo vsi njeni pripadniki kot posamezniki in kot celota globalno zaščiteni z ustreznim zakonom. Piav v boju za globalno zaščito je slovenska narodna skupnost v Italiji dosegla veliko stopnjo enotnosti vseh komponent, v katerih se pluralistično izraža, ne glede na to, da je bilo v ta namen pripravljenih in predloženih več zakonskih osnutkov (najprej je leta 1971 KPI predložila svojega, sledili so še osnutki PSI, PSIUP, SSk-SDZ, "paket" SKGZ, v zadnjih časih pa še nova osnutka SSk in naše partije, o katerem se je prav v teh zadnjih dneh zaključila širša razprava). Novost na tem področju pa nedvomno predstavlja umestitev posebne komisije, ki jo je imenoval predsednik vlade na zahtevo in pritisk enotne slovenske delegacije in ki ima nalogo, da prouči vse probleme Slovencev v Italiji in da pripravi vladni osnutek zakona za njihovo zaščito-Mislimo, da to predstavlja res zmago enotnega nastopa vseh slovenskih komponent, posebno zato, ker je predsednik vlade določil kot rok delovanja isto obdobje, ki je predvideno za izdelavo posebnih dekretov v zvezi z uresničevanjem določil sporazumov in s tem priznal, da je globalna zaščita neločljiv del Osima in da si zato brez te ne moremo zamisliti nobenega razvijanja novosti, k' i iih sporazumi prinašajo. Prav v zvezi s tem i mislimo, da zahteva sedanji trenutek najširšo enotnost med Slovenci, ki bi pomenila tudi masovno gibanje za globalno zaščito. Poiskati je treba in izkoii siiti vse oblike boja, ki bi jasno pokazale kaj hočemo in ki bi tudi pridobile najširše zavezništno vseh italijanskih demokratičnih sil. Zdi se nam potrebno osvetliti, vsaj na kratko, to kar pojmujemo, ko govorimo o Qlobalni zaščiti. Gre, kot smo že povedali, Za poseben zakon, ki naj bi v enem samem posegu zagotovil Slovencem na različnih področjih tiste osnovne piavice, ki jih v demokratični Italiji še ne uživamo. Če sledimo našemu novemu osnutku (je pa to splošna ugotovitev vseh drugih osnutkov in predlogov in zato tudi splošna zahteva vseh Slovencev), je treba zagotoviti manjšini: ~ neovirano rabo jezika, ~ razvoj in avtonomijo šolstva, ~ krepitev kulturne in znanstvene dejavnosti, ~ ohranitev značilnosti in razvoj gospodarstva na ozemlju, kjer bivajo Slo-venci. Kar se tiče jezika, je treba v deželi urlaniji-julijski krajini izenačiti slovenski lezik z vsemi učinki z uradnim ita 'lanskim jezikom in zagotoviti popolno uveljavitev dvojezičnosti v vseh krajih, ler živijo Slovenci. » ^osebno pozornost je treba posvetiti Šolstvu: na eni strani je treba razširiti ^'ažo slovenskih šol vseh vrst in stopenj v as.k' in goriški pokrajini in ustanoviti — c.'/IC v zgodovini — slovenske šole za bvence, ki živijo v videmski pokrajini; na drugi strani je treba zagotoviti slo Venski šoli popolno avtonomijo z ustre-znimi organi, ki morajo upoštevati vse Potrebe povezovanja šol in družbe, ki 'zhajajo iz najnovejših zakonov in tudi vse Posebne značilnosti in funkcije, ki jih ima slovenska šola kot najbolj dragocen element ohranjevanja narodne zavesti P^njšine in aktiven dejavnik razvoja ce-otnega slovenskega kulturnega prostora. Zelo pomemben je tudi razvoj manj-lne kot teritorialne stvarnosti, tako v Vezi z delovanjem znanstvenih in kul turnih ustanov, prosvetnih in športnih ruštev, kot tudi v zvezi z gospodarskim jj^zvojem območij, kjer živijo Slovenci. °osimska perspektiva odprte meje in nadaljnega sodelovanja ob meji odpira seveda velike možnosti, da se bodo ti kraji 'azvijali hitreje na kulturnem, znan-stvenem, tehološkem in gospodarskem Področju, ne glede na to pa je potrebno, a država preko dežele izdela posebne Večletne načrte za spodbujanje družbe-ne9a, gospodarskega in kulturnega razvoja s okenske narodne skupnosti kot do-Polnilo k deželnemu razvojnemu načrtu. r' Načrtovanju in izvajanju omenjenih Posegov mora neposredno sodelovati narodna skupnost kot izraz krajevnih ustanov in slovenskih družbenogospo-arskih in kulturnih organizacij Zdi se nam potrebno tukaj poudariti .09°v' ki jo bodo imele pri izvajanju teh 0 °čil občine in pokrajine. Mislimo 'sdvsem na slovenske občine, osnovne stanove italijanske države, ki predsta-v al° kot take za narodno skupnost neke e uradno priznanja. Zanemariti pa ne smemo miti vloge in obveznosti, ki jih imajo v zvezi s tem vprašanjem tržaška, goriška in videmska pokrajina in vse občine, na območju katerih živijo tudi Slovenci. Za te mora postati vprašanje slovenske narodne skupnosti osnovno vprašanje kulturnega, prostorskega in gospodarskega razvoja: v naši pokrajini torej ne samo vprašanje nekaj občin, v goriški občini ne samo vprašanje nekaj predelov, pač pa vprašanje celotne pokrajine in celotnega mesta. V ta namen je treba upoštevati manjšino kot posebno značilnost, ki ima svoje mesto v celotnem razvoje zainteresiranega območja. Osimski sporazumi niso samo sad Helsinške konference in dolgoletnega sodelovanja ob meji, so zmaga vseh italijanskih naprednih sil, ki so se vedno borile, da bi estranile negativno dediščino in ostanke preteklosti, da bi ustvarile temelje za novo sožitje med narodi, za plodno in ustvarjalno sodelovanje med sosednjima državama. Izvajajo pa se v obdobju, ko se v italijanski družbi uveljavljajo napredne demokratične sile, ko se sam demokratični sistem razvija v novih oblikah participacije in decentralizacije državnega aparata. To je velika prilika, ki jo moramo Slovenci izkoristiti, saj nam dejansko omogoča, da dosežemo tako globalno zaščito, ki bi predstavljala ne samo zagotovitev vseh pravic, ki so potrebne za ohranitev in neoviran razvoj narodne skupnosti, ampak tudi tak razvoj, ki bi se dejansko vključil v splošni razvoj demokracije. Mislimo namreč, da je posebno v sedanjem političnem trenutku omogočanje razvoja slovenske narodne skupnosti dolg, ki ga mora italijanska država plačati po tridesetletnem zavlačevanju in priložnost ovrednotenja notranje demokracije z vsemi tistimi značilnostmi, katerih nosilec je manjšina, tako kot narodna skupnost, ki živi in se razvija v okviru države, kot tudi nenadomestljiv element združevanja sosednih narodov in zato aktiven faktor dobrega in plodnega sosedskega sožitija. Od tod tudi prepričanje, da je naš današnji boj za globalno zaščito neločljiv del boja demokratičnih in naprednih komponent italijanske družbe za večje in bolj popolno demokratično življenje. Zato se danes čutimo subjekt, ki uveljavalja svojo enakopravnost z večinskim narodom prav v trenutku, ko z njegovimi zdravimi in naprednimi silami sodeluje pri gradnji nove in demokratičnejše družbe. Listina o pravicah Slovencev videmske pokrajine Dne 7. aprila t. I. so kulturna društva Slovenska Benečije na tiskovni konferenci v Vidmu predstavila Listino o pravicah Slovencev videmske pokrajine. Listina se glasi: — Slovenci v videmski pokrajini doživljajo zaradi potresa leta 1976 najbolj dramatičen trenutek v svoji zgodovini. Posledicam dolgotrajne represivne politike, ki je potiskala slovensko narodnostno skupnost na rob dogajanj ter načela njene materialne in duhovne osnove, se zdaj pridružujejo posledice naravne katastrofe, ki ni pretresla samo družine in vasi, temveč tudi vse še ohranjene gospodarske in družbene strukture ter povzročila posledice, kakršnih ne za-slededimo nikjer drugje. Žrtve dvojne katastrofe se Slovenci v videmski pokrajini v trenutku, ko je hudo ogrožen njihov goli obstoj, obračajo s to listino na politične, družbene, kulturne in sindikalne dejavnike ter na vso javnost in v prepričanju, da pomeni ta skupnost neprecenljivo vrednoto za Italijo in da daje Furlaniji evropsko obeležje, pozivajo k solidarnosti z napori za njeno rešitev. Kakor je nujno obnoviti po potresu prizadete kraje, tako je na ozemlju, kjer živijo Slovenci, v prvi vrsti potrebno oživiti družbene in gospodarske strukture, kar bo tudi povračilo za škodo, ki so jo te strukture utrpele zaradi političnih krvic. Da bo ta težavna akcija uspela, je treba pospešiti vračanje slovenske narodnostne skupnosti k svojemu narodnostnemu izvoru tudi s tem, da jo država kot tako prizna. Na ta način bo ponovno našla zavest same sebe in ob solidarnosti drugih Slovencev postala subjekt svojega preroda. Ob trideseti obletnici ustave se Slovenci sklicujejo na njena še neuveljavljena določila in zahtevajo uresničitev de mokratičnih svoboščin, ki zagotavljajo posameznikom in skupnostim pravico do lastnega humanega razvoja, do svobode v pluralizmu spodbud v političnih, verskih in sindikalnih združevanjih, do izražanja misli v izvirni obliki, ki je vezana na materin jezik, do gospodarske svobode, ki naj jo zagotovi delo kot osnovna pravica. Slovenci videmske pokrajine živijo že več ko tisoč let ob današnji vzhodni italijanski meji, za ozemlju, ki zajema več občin od Kanalske doline do reke Idrije. Porazdeljeni v štiri narečne skupine, so skozi stoletja ohranili svojo narodnostno in jezikovno identiteto, kar dokazujeta tako zgodovina, kot še danes živa kulturna dediščina, ki je med drugim tudi nasledek široke upravne in politične avtonomije, ki jo je to ozemlje v preteklosti uživalo kot mejni pas oglejskega patriarhata in beneške republike. V ta ovir, ki sega do današnjih dni, spada nekaj beneških likovnih in literarnih spomenikov, ki zavzemajo častno mesto v zgodovini slovenske ustvarjalnosti. Avtonomijo je po napoleonskih vojskah Avstrija ukinila in beneškim Slovencem ni bila več povrnjena, tudi po letu 1866 ne, ko so bili priključeni k italijanskemu kraljestvu. Nasprotno, od leta 1866 so začeli izvajati načrt, katerega, cilj je bil izbrisati vse izvirne lastnosti na- rodnostne skupnosti. Učinki te načrtne akcije trajajo še danes. Dižavnemu apaiatu je bila zaupana naloga, da prisili prebivalstvo zatajiti la stno kulturo, svoj jezik, še celo svoj izvor. Z nizkotno propagando se je po srečilo ustvariti v ljudeh občutek, da so zaiadi svoje narodnostne pripadnosti manjvrerlni Vsaka javna oblika slo venskega izražanja je doživljala napade, najuglednejši slovenski kulturniki, književniki, zgodovinarji in znanstveniki so bili preganjani. Mladini je bilo onemogočeno slovensko izobiaževanje v šoli; njej je bila celo zaupana naloga, da zatre rodno govorico. Represivna akcija je doživela višek z nastopom fašistične diktature, ko je prišlo celo do zaplemb katekizmov in do prepovedi rabe slovenskega jezika v cerkvi, kjer so mu ohranjali dostojanstvo ga gojili in spoštovali. Antifašistični boj in republiška ustava, ki sloni na načelih svobode, demokracije, enakopravnosti in pluralizma, na načelih toiej, ki so idejna osnova za priznanje pravic Slovencev v videmski pokrajini, sta bila ob nacionalističnem poimovanju državne enotnosti in ob sovražni politični volji neučinkovita Četudi je v boju za osvoboditev slovensko prebivalstvo zmoglo dati pomemben piispevek, je bila njegova odpornost po vojni s silo oslabljena. Tako se je lahko uveljavljala nacionalistična pievara, ki je zanikovala že sam obstoj Slovencev v videmski pokrajini. To represivno akcijo ki je prizadela demokiatično zavest pomebnih osebno sti, združenj in političnih skupin, je spre mljal, in to ne naključno, tragični pojav izseljeništva, ki je tu zadobilo razsežnosti množičnega odhajanja mladine in povzro čilo demografsko hravitev slovenske skupnosti, da se je v kratkem cašu zadnjih tridesetih let številčno znižala na polovico in se tako znašla na skrajnem robu golega obstajanja. Resnost teh razmer je po drugi strani kljub vsemu pripeljala do utrditve zave stnih sil skupnosti in do prebuditve mladih moči. Čeprav je bila skupnost prizadeta v integriteti svoje etnične za vesti in socialno in gospodarsko potisnjena na rob, širi z obnovljeno skupnostno in moralno prizadevnostjo živo tkivo kulturnih in emigiantskih društev. Kljub političnim oviram je tako lahko pognala in zrasla volja po pierodu Slovencev v videmski pokrajini. Kot v drugih kritičnih tienutkih slovenske narodne zgodovine, se tudi danes na številnih množičnih kulturnih prireditvah, kakor so na primer tabori na Kamenici, zbirajo pripadniki skupnosti. Njihova različna mnenja in tendence najdejo stično točko v organizaciji obrambe skupnosti, naj bo na njenem lastnem ozemlju kot zunaj njega, ter v opozarjanju izvoljenih organov in demokratičnih sil v Furlaniji, v deželi in v državi na problem Slovencev v videmski pokrajini. Med najbolj pomenljivimi trenutki v enotnem delovanju društev je bila orga nizacija velikodušne pomoči, ki jo je Slovenija nudila po potresu prizadetim krajem. Ta pomoč je pokazala na možne oblike sodelovanja in izmenjavanja med Furlanijo in Slovenijo v skladu z duhom osimskega sporazuma, ki je prav tedaj stopil v veljavo. S to pogodbo, ki je porok za stabilnost meja in za želeno prijateljsko sodelovanje med Italijo in Jugoslavijo, je neopiavičljiv kakršenkoli političen izgovor proti priznanju pravic slovenske skupnosti v videmski pokrajini, pravic, ki so po ustavi enake pravicam tržaških in goriških Slovencev. Slovenci v videmski pokrajini odločno odklanjajo vsakršno razlikovanje med njimi in drugimi deli slovenske skupnosti, ker je to jasen poskus nadaljevanja po litike, ki jih je doslej izolirala in potiskala na raven krajevne posebnosti. Nasprotno, poudarjajo nujnost ukrepov, ki naj po pravijo sedanje stanje kulturnega razkroja, v katerem so se znašli zaradi dolgo tiajnega izvajanja take politike. Slovenska skupnost v videmski po krajini, danes porazdeljena v narečne skupine, se bo lahko v polnosti izražala, kadar bo njena dragocena skupna jezi kovna in kulturna dediščina rešena se danje uničujoče brezbrižnosti in bo slo venskem izobraževanju, torej v plodnem stiku s slovenskim knjižnim jezikom, našla naravni združujoči okvir za svoj specifični, sodoben, ustvarjalen in pii spevku vseh Slovencev odprt razvoj. Slovensko izobraževanje, ki naj se oi ganizira na šolah lazličnih stopenj v okviru avtonomnega slovenskega šolskega okraja, se bo moralo opreti na vsemu prebivalstvu odprte ustanove in službe, kot so knjižnice, gledališče, muzej, pro stori za društveno delovanje, televizijska služba, tisk. Za slovensko izobrazbo uči teljev in kulturnih delavcev naj bi skrbela fakulteta za vzhodnoevropske jezike pri novoustanovljeni videmski univerzi, ki naj bi dala Furlaniji evropsko vlogo Vendar moramo poudariti, da bo lahko* ponovna pridobitev izvirnih duhovnih in ustvarjalnih možnosti povsem učinkovita le, če bo skupnost ponovno pridobila tudi svoje človeške sile, ki jih je izgubila najpiej zaradi prisilnega izseljevanja, potem še zaiadi množičnega odhajanja prebivalstva po potresu. Na slovenskem ozemlju je zato treba smernico državnega zakona o obnovi Furlanije, "naj se v pričakovanju odo britve deželnega načrta takoj izvedejo tisti posegi, ki so nujni in neodložljivi", izvajati tako, da bo v okviru obnove osnovni cilj vrnitev izseljene delovne sile in njena ponovna vključitev v proizvodno dejavnost doma. Samo tako bo obnova na tem ozemlju dejansko usmerjena k ciljem, ki jih omenjeni zakon določa, to je "h gospodarskemu in družbenemu razvoju ter k ponovni uieditvi teritorija, k pospeševanju industrijske in kmetijske proizvodnje, k okrepitvi storitev in k rasti zaposlitvene ravni, ob ohranjanju etnične in kulturne dediščine prebivalstva". V tem programu za obnovo in prerod bodo imele osrednjo in odločilno vlogo prizadete gorske skupnosti, katerim je potrebna, poleg izrednih sredstev in pooblastil, primernih izjemnosti nalog, tudi prenovitev njihovih sedanjih struk tur, da bodo pri njihovem delu lahko dejansko sodelovale najširše plasti prebivalstva. Nadaljnji prostor za njihovo delo bo treba iskati v perspektivah "gospodarskega sodelovanja v obmejnih pokrajinah", o katerih govori poseben člen osimskega sporazuma in ki še posebej zadevajo gorske skupnosti, v katerih živijo Slovenci videmske pokrajine. Ta dokument je rezultat širokih posvetovanj vseh organizacij Slovencev v videmski pokrajini, med njimi tudi posvetovanja ob sestavljanju pisma, poslanega predsedniku ministrskega sveta v Rimu avgusta 1977.( Z njim nalagamo videmski pokrajini, ki je naravni predstavnik Slovencev na svojem ozemlju, občinam in gorskim skupnostim, deželi Fuilaniji-Julijski krajini in parlamentu italijanske republike plemenito nalogo, da prispevajo k dejanskemu uresničenju najprimernejših ukrepov, ki naj Slovencem zagotovijo čimprejšnje uživanje človeških in državljanskih pravic, določenih v ustavi in deželnem statutu, da se njihovi skupnosti povrne možnost razvoja in napredka, ki ji pripada. PRIREDITVE Prosvetno društvo France Prešeren iz Boljunca prireja v sodelovanju s šolo Glasbene matice v Trstu koncert mladinskega pevskega zbora Trnovo pri Ljubljani. Zborovodja Majda Hauptman. Koncert bo v soboto, 22. aprila ob 20,30 v gledališču v Boljuncu. Slovenska prosvetna zveza prireja revijo otroških in mladinskih pevskih zborov NAŠA POMLAD, v nedeljo, 22. aprila ob 17. uri v Kulturnem domu v 1 Trstu SPD Tabor Opčine v sodelovanju s partizansko zvezo ANPI VZPI prireja razstavo pisem in dokumentov iz koncentracijskih taborišč in ujetništva. Razstava je v Prosvetnem domu na Opčinah in bo odprta do 30. aprila. STALIMO SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU GOSTOVANJA KAZALIŠTA KOMEDIJA IZ ZAGREBA DRŽIČ -FOTEZ- STRAŽIČIČ DUNDO MAROJE 72 glasbena komedija v dveh delih V četi tek, 27. aprila ob 20.30 v gleda lišču "G. Verdi" V GORICI PRISPEVKI Tov. Bruno Žerjal iz Boljunca se spominja pokojnih staršev in strica. Mati Marija je preminila pred 8 leti, oče Jože pred 7 leti, stric Matija pa lani. V počastitev njihovega spomina je prispeval 15.000 lir za sklad DELA. V POČASTITEV SPOMINA Ob vplačilu naročnine za tekoče leto so prispevali za sklad DELA: Viktor Ota, Kioglje, 2.000 lir, Jože Starec, Boljunec, 2 000 lir, Mario Sancin, Zabrežec, 2.000 lir in Dario Kocjančič, Sesljan, 2.000 lir. Vsem iskiena hvala. Letni proračun občine Devin-Nabrežina odobren z glasovi skupin KPI, PSI in SSk Občinska uprava je pripravljena sodelovati zjrsemi demokratičnimi svetovalskimi skupinami Devinsko-nabrežinski občinski svet je tudi letos, z glasovi KPI, PSI in SSk odobril letni proračun, ki ga je predložila, P° daljši razpravi v krajevnih skupnostih, Manjšinska levičarska uprava. Do zadnjega trenutka pred glasovanjem, ki se ,e. vršilo v torek prejšnjega tedna, je bil lz'd glasovanja neznanka in zgledalo je CR|°. da bo prišlo do poraza upravnega odbora in do imenovanja komisarske Oprave. Menimo, da je prav, da javnost izve nekaj Več o vsem, ki je privedlo do ugodnega zaključka Kakor v preteklosti so se upravitelji odi letos obrnili na ostale svetovalske opine z namenom, da bi jih pritegnili k o< elovanju ali vsaj k glasovanju za občin-n Proračun za tekoče leto. Srečali so se Iptej s predstavniki Slovenske skupno s katerimi so vedno gojili dobre tov a a jr -a