'+P-7/ POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI MENTOR DIJAŠKI LIST DVAJSETO LETO V tem zvezku sodelujejo / Janko Mlakar 1 Renčan / Mojmir Gorjanski / S. Kranjec / Ivo Brnčič / St Petelin / Sfinks / Fr. Grafenauer / Stanko MENTOR I DIJAŠKI LIST ! XX. LETO I 1932 I 33 Vsebina. Mlakar / Spomini ,................................121 Rcnčan Pesom o boli hišici..........................................................127 Mojmir Gorjanski I Nud reko je jutro................................................... 127 S. Kranjec / Človek in zemlja . ........................................................I2H Ivo Hrnčič / Smrt nad mostom............................................................131 "Renčan I Zelje......................................................................131 St. Petelin / Marširala legija koroška...............................................132 Fr. Grafenauer / lz zemlje kraljeviča Marka........................................135 Sfinks / Kdo nupišo nam.................................................................136 Stanko / Kako som spoznal krivico .................................................137 Renčan I Angel življenja............................................................137 Ernst Eckstein / Obisk v karcerju ......................................................138 Obzornik / Nove knjigo............................................................... • • 140 Pomenki...........................................................................143 Zatike in uganke........................................................................144 Uredništvo lista: Prof. dr. Joža Lovrenčič, Ljubljana, Zrinjskega cesta 7. / Na uredništvo .se pošiljajo vsi rokopisi in dopisi, ki so namenjeni za objavo v listu. Kokopisi sc ne vračajo. / Uprava je v Ljubljani, Miklošičeva cesta 5. / Na upravo se naslavljajo vsa nnročila in reklamacije. Vsak naročnik, naj dobiva list naravnost na svoj naslov ali pa pri poverjeniku, mora poravnati vso naročnino v prvi polovici letnika, sicer ne bo dobil več 6. štev. Mentor izhaja med šolskim letom vsakega 1. v mesecu. Urednik prof. dr. Joža Lovrenčič, izdaja Prosvetna zveza (dr. Jakob Mohorič), tiska »Slovenija« (predat. Albert Kolman, Ljubljana, Celovška cesta 61). I Celoletna naročnina za dijake Din 30-—, za druge in zavode Din 40-—. Posamezna številka Din 4*—. Plačuje «e naprej. / Štev. ček. računa pri poštni hranilnici v Ljubljani 14.676. / Naročnina zn Italijo: Lit. 10— za dijake, Lit. 15 — za druge; za Avstrijo: S 4— zu dijake, S 6-— zu druge. — Plačuje se po italijanskih, oziroma avstrijskih čekovnih položnicah »Katoliških misijonov« v Grobljah pri Domžalah. — Naročnina za Ameriko 1 dolar, za vse druge kraje vrednost 4 švic. frankov. / Poverjeniki dobivujo /a vsakih 10 plačanih izvodov enajstega zastonj. — Plačati pa morajo vso naročnino za vse naročene izvode prod izidom šeste številko vsakega letnika. | 061 oppiroj Janko Mlakar / Spomini. Neznan svetnik. So svetniki, ki jih svet ne pozna. Njihovih imen ni ne v pratiki ne v koledarju in nihče jih ne kliče na pomoč. Neznani so; liog jih pu pozna ... lak neznan svetnik je bil naš komp. Prepričan sem. da je šel. kakor pravimo ^ go rak« v nebesa. Morda sedi tam poleg nebeškega ključarja in ga nndomestuje včasi v njegovi službi. Saj je bila v življenju zadnja njegova želja, da bi ga vzeli v samostan za brata-v ra ta rja ... Naš svetnik je bil zelo pobožen. Svoje pobožnosti ni nikdar namenoma kazal ali skrival. Pa je mu tudi ni bilo treba. Nikdar ga ni nihče zaradi nje preziral ali zasmehoval. Celo profesorji so ga v tem oziru jako cenili. Ilintner ni videl rad v nalogah pobožnih stavkov; navadno jili jt* črtal kot neumestne. Pri Kompu jili ni. čeprav se je na njegovih prostih nalogah poznalo, da jih je pisal dijak, ki ni katoliški kristijan samo po imenu, marveč tudi po duhu in življenju. Vašek se ni nikdar iz našega svetnika norčeval. Kadar mu je moral pri kakem vprašanju pomagati, je storil to mirno in prijazno, brez tistih bolj ali manj zlobnih opazk, ki se je /. njimi pri drugih fantih tako rad odškodoval za svojo pomoč. V občevanju je bil Komp prijazen in ljubezniv. Vsakemu je rad pomagal in postregel, če je le mogel, /ato smo ga vsi brez izjeme ljubili. Mentor, 1932133. .št. 17. 121 Postal je že pred zrelostnim izpitom zrel za — nebesa. Zato gn je Bog vzel v osmi k sebi. še preden se je bilo treba pripravljati za maturo. Na poti v šolo se mu je v sv. Petra cerkvi ulila kri in kakih štirinajst dni pozneje je bil že v nebesih. Zadnji dan pred smrtjo je začel blesti. Njegov duh se je ločil od izmučenega telesa in blodil nemirno okrog, pa ne tam. kamor dijaki navadno radi zahajajo, marveč po cerkvah in samostanih. »Gospod gvardijan.« je prosil na porti pri očetih frančiškanih, »če že ne morem postati pater, vzemite me vsaj za brata vratarja.« Še isti dan ga je vzel naj višji Gvardijan v nebeški samostan. Morda sedi tam poleg sv. Petra in mu pomaga v njegovi službi... Pri nemški uri je Hintner posvetil Kompu nekaj lepih besedi. Sklenil je pa takole: »Ako je po smrti kako povračilo, potem mora biti srečen.« Jaz sem bil že takrat prepričan, da je Komp brezpogojno srečen. Ob njegovi smrti se je vnel med nami velik prepir zaradi napisa na trakovih venca, ki mu ga je nameraval razred položiti na grob. Nemci so zahtevali, da naj bo nemški, češ. da je bil Komp Nemec in da je njegova rodbina nemška. iSii smo pa trdili, da je bil Slovenec, ker je v stanovskem izkazu vedno izkazal slovensko narodnost. Sicer sta bila pa tudi oče in mati slovenskega rodu in na Dolenjskem doma. Ker smo pa radi priznali, da je naš razred mešan, smo predlagali latinski napis. Nemci so bili pa trmasti in se niso hoteli udati. Zato smo mu dali kar sami venec in sicer z napisom: »Svojemu dragemu sošolcu slovenska osma A«. Hintner nas je zato pri prvi uri po pogrebu »ožigosal«, češ. da niti pri tako žalostni priliki nismo mogli zatajiti svoje narodne nestrpnosti. Mi si pa njegovih besedi nismo kaj posebno vzeli k srcu. ne Slovenci ne Nemci. Ko je namreč v drugo posegla smrt v naše vrste in nam iztrgala novo žrtev, smo takoj zopet izkopali bojno sekiro. To pot je pa res šlo za Nemca. Umrli Sesserl je bil namreč odločno nemškega mišljenja. Njegova mati, jako elegantna dama. je bila po mestu zelo znana in je sodelovala pri vseh nemških prireditvah. Nedolžna žrtev njene ničemurnosti je bil pa naš sošolec Pavel, ki je bil jako nadarjen in priden fant. čičar, ki je sedel poleg mene. je namreč pripovedoval, da sc Sesserlejevka oblači na stroške zdravja svojih otrok. Kar je preveč izdala za obleke, si je najrajši prihranila pri Pavlovih ustih. Skratka, revež je zato moral umreti, ker ga je mati stradala že od otroških let. Tako je bil sin dvornega svetnika na slabšem, kakor tisti, ki so hodili v »luknjo« jest. Ko smo se začeli meniti o vencu, se je vnel takoj boj za napis. Zaradi tega. sicer nekrvavega hoja sem se moral potem v prvem polletju celo tretjo konferenco za vsako grško uro pripravljati. Odločilna bitka se je bila popoldne pred pogrebnini dnevom. Ker sem šel po kosilu Sesserla kropit, se nisem imel časa pripraviti za grščino. Sicer sem bil pa prav zadnjo uro vprašan, in to celo tik pred konferenco. Zato sem se čutil popolnoma varnega. V šoli sem se goreče udeleževal debate in se odločno zavzemal za napis v nevtralnem jeziku. Imel sem toliko opraviti, da niti zapazil nisem, kdaj je IMeteršnik prišel v razred. Zato sem dal čičarju. ki se je najbolj ujedal. še nekaj krepkih dokazov pod rebra, ko je profesor že stal ob katedru. Ti »trdni« dokazi pa Pleteršniku niso ugajali in takoj nato me je že poklical. »Mlakar!« Najprej sem povedal vsebino zadnje lekcije. (Jemali smo Platonovo apologijo.) 'l’o mi je šlo dobro. Nalo pa začnem prevajati. To mi je pa šlo slabo. Najbolj so me ovirale neznane besede; prevajal sem počasi, zelo počasi. Slednjič se mi je popolnoma ustavilo. Stavek, ki sem ga bil nazadnje prebral, se mi je zdel kakor ena sama velika neznanka. Nekako obupno pogledam Pleteršnika. ki je bil prišel izza katedra k meni in potrpežljivo čakal, kdaj mu bom zopet kako besedo privoščil. Naj ljubše bi mi bilo. ako bi mi rekel, naj sedem. Najbrž je profesor bral to željo v mojih očeh. spolnil mi je pa ni. »Prevajajte kar dalje, mi je rekel, »bei der Matura \verden Sie audi ein unvorbereitetes Stiick bekommen.«’"' Vedel je torej dobro, da nisem bil pripravljen, pa me je navzlic temu še spraševal, la je bila pač pristno Pleteršnikova. Mučil se je z menoj gotovo več ko pol ure. Sicer je bila muka tudi na moji strani in bil sem prav vesel, ko mi je naposled pokimal, da lahko sedem. Pripravljal sem se potem vsako uro zelo vestno in čakal, kdaj me bo zopet vprašal, a tisto konferenco nisem prišel več na vrsto. Dal mi je gotovo »zadostno«, ker me niti »na bolje« ni imenoval. Dan pred sklepom prvega polletja nas je razrednik grajal, češ. da radi »špricamo« lekcije, kar bo marsikoga stalo 20 gld.. ker ima v pridnosti *hinreichend«. Ta novica ni bila zame posebno razveseljiva, kajti prepričan sein bil. da se bom tudi jaz za 20 gld. prehladil. Ker sem pa imel denar, da bi sam lahko plačal šolnino, nisem šel drugi dan s takim strahom po spričevalo, kakor tiste iežke čase v peti. Navzlic temu sem bil zelo prijetno presenečen, ko sem zagledal v pridnosti »aus-dauernd«.1" “ pri mul uri dobite tudi tiik ntuvok. /a ktitorogn si- niste pripravili . * »vztrajno«. Pleteršnik je pri konferenc i gotovo moj >11011 paratus«; diskretno zamolčal. Od takrat sem ga še rajši imel; kar skozi ogenj l)i l)il šel zanj. (»Ognja« pa ni treba dobesedno vzeti.) Sedaj se pa vrnimo k vencu in napisu! Po grščini smo imeli matematiko in nemška deputacija je šla prosit razrednika, da bi 011 odločil, v katerem jeziku naj bo napis. »V tem slučaju se pač lahko zedinite,« je rekel Vašek. Ozirati se morate na to. da je bil Sesserl Nemec in da je tudi njegova rodbina nemška. Zato ne kaže (Nemci so dvignili glave) narediti slovenskega napisa. Skoraj ni drugače, kakor da se odločite za latinski jezik, ki je popolnoma nevtralen.« (Sedaj smo pa mi dvignili glave. Nemci so pa kar vkup zlezli.) Ubogi Sesserl je imel jako lep in drag pogreb. Peljala sta ga dva para konj. čičar je rekel, da bi ga sploh ne bilo treba peljati, če bi bili starši ta denar, ki ga je stal pogreb, izdali za Pavla, ko je še živel. Pni tem sem jaz spoznal, da nismo tako napak sodili, ko smo svoje dni uradniške otroke nažigali z »lačenbergarji«. Njihove nespametne mutere puč niso na nič drugega gledale, kakor samo na to. da so bili »nobel« oblečeni, poleg tega pa bledi in suhi: tudi to je bilo namreč »nobel«. »Teh will keine robuste Kinder haben. '7 je rekla Sesserle jevka. ko so njeni otroci že v Tolminu stradali in po hišah prosili polente. V tem oziru je bila moja mati že bolj izobražena. Ateist. Bilo je v odmoru po logiki, še danes vidim pred seboj Korbarja, kako je prešerno sedel v zadnji klopi in utemeljeval svoj ateizem s pomočjo pravkar naučenega silogizma. Prva premisa: Vsak matematik je ateist. Druga premisa: Jaz sem matematik. Sklep: Jaz sem ateist. Njegova izjava je izzvala vesel smeh. ker je bil silogizem popolnoma napačen. 2 e prva premisa je bila neresnična, kajti razen vernega Vaška je bil matematik tudi dr. Muhovee, ki mu pač nihče ni mogel očitali ateizma. Korbar je sicer znal matematiko dobro, loda matematik še ni bil. Prav tako tudi ne ateist. Nosil je namreč vedno rožni venec v hlačnem žepu. kar menda ni navada pri ateistih. Seveda, takrat je bila svobodomiselnost nekam moderna in marsikdo se je ozaljšal s svobodomiselnim perjem in gledal pomilovalno na prepričane in praktične kristjane, ker je mislil, da mu daje ateizem neki poseben sijaj. Milo je pa takih ateistov več med Nemci, kakor :l7 Ju/, nočem imeti debelih otrok. (Dobesedno.) m med nami Slovenci. Njihovo brezverstvo jih pa ni prav nič oviralo, da se ne bi hinavsko laskali zastopniku vere. dr. Muhovcu. Dobremu gospodu so nekateri očitali, češ. da je rajši imel gosposke fante kakor pa dobre, versko vzgojene sinove kmečkih družin. Je nekaj resnice na tem. a jaz. ki sem dobro poznal njegovo blago srce. mu nisem zameril. Bil je pač pod vplivom profesorja Novaka, ki je za vero in slovenstvom najbolj cenil olikano vedenje, ali kakor je on rekel, »kulturo«. Alojzniki so to njegovo slabost včasih zlorabili. Tako so na primer na pustno nedeljo poslali odposlanstvo treh »mož« k Novaku /. »velevažnim« vprašanjem, ali se krofi jedo z rokami ali z vilicami. Ako bi bili mene vprašali, bi jim bil odgovoril, da se krofi jedo z usti. Novak jih je pa pohvalil, da se zanimajo za (o velepomembno vprašanje, ki pa. žal. še čaka končne rešitve. »Dokler ni la kulturna zadeva popolnoma rešena, smete jesti krofe tudi tako. da jih pretrgate na polovico, to pa samo s palcema in kazalcema.« Ker je bilo Novaku olikano vedenje (ako zelo pri srcu, ni bilo prav nič čudno, da je rajši imel gosposke fante, ki so se znali fino vesti, kakor kmečke, ki niso poznali kulture«. In lega duha se je nekoliko navzel tudi dr. Muhovec. Sicer mn pa ne moremo zameriti, če je bil prijazen proti sinu kakega dvornega svetnika, ki je znal vse paragrafe »kulture« in jih izvajal tudi v občevanju s profesorji, čeprav se jo za njihovimi hrbti posluževal zanje ne posebno laskavih priimkov. O dr. Muhovcu je bilo tudi znano, da bolje uči matematiko, kakor verouk. Zelo zabit in len jo moral bili tisti, ki se pri njem ni naučil matematike vsaj za zadostno. V verouku so mu pa očitali suhoparnost. Res je. da nas ni znal s svojim predavanjem »vžgati«. Zato nas je pa učil toliko bolje s svojim zglednim življenjem. Vsem. ki so trdili, da mora študent na univerzi izgubiti vero. je njegova oseba kazala, da to ni res; kajti tudi 011 je študiral na vseučilišču in je bil izprašan i/. matematike in fizike, pa jc navzlic temu ostal zgleden in pobožen duhovnik. Ako kak njegov učenec, ki je izgubil vero. zvrača nanj krivdo, naj le pogleda v svoje srce in bo' našel vir svojega ateizma vse drugod, kakor pa v »suhoparnem« razlaganju dr. Muhovca. Sploh pa ljudje, ki nimajo močne volje in trdnega značaja, iščejo skoraj v vsaki nepriliki in nesreči krivca drugje, samo tam ne, kjer bi ga našli, namreč v samem sebi. In tako očitajo tudi tisti, ki so tekom študi ja ali pozneje postali brezverni, svojemu katehetu, da jih ni znal v veri utrditi. Kako naj ga utrdi, če pa fant zanemarja vsa sredstva, ki mu jih priporoča, če zahaja najrajši v slabo družbo, kjer se o veri prezirljivo ali celo zaničljivo govori, če kar požira protiversko in nenravno čtivo, če sprejema zmotna mnenja, dvom- Ijive podmene, napačne trditve brez vseli dokazov kot čisto resnico, medtem ko se z zlobno voljo upira vsakemu katehetovemu nauku, če ga sploh posluša. Vsemu temu se pridruži še njegova vzbujajoča se čutnost, ki večkrat z vso silo poželi, kar vera prepoveduje, nasprotno pu občuti dolžnosti, ki jih nalaga, kot nadležno, težko breme. Katehetom se tudi včasih očita, da ne znajo dijaštvu pokazati pota iz verskih dvomov. Kako naj ga mu pokažejo, če ga pa fant noče videti? Kdor išče pouka zato. da se reši dvomov, ga bo gotovo našel pri katehetu. Ako pu stori dijak vse. da si utrdi dvom in v njem ostane, mu ga še tako učen in spreten katehet ne bo izbil iz glave. Današnja mladež je glede verskih vprašanj jako zvedava. Navadno so najbolj ukaželjni tisti, ki doma prav neradi vzamejo verouk v roke. Ako se katehet poda. porabi lahko celo uro z odgovarjanjem na vsa mogoča vprašanja, in prav to je namen večine radovednega šolskega občinstva . So pa vmes tudi laki. ki bi le radi kateheta spravili v zadrego. I)r. Muhovec je bil v lem oziru pred nami varen. Oglasili smo se samo takrat, kadar nas je vprašal. Njegovo razlago smo sprejeli čisto mirno, ne da bi zahtevali kakih pojasnil, in tako so veroučne ure potekale v medsebojni slogi brez vsakih debat, še le potem, ko so se za dr. Muhovcem zaprla vrata, je včasih kdo vrgel med nas kako trditev, ki je bila pravkar obravnavani dogmi nasprotna. Splošno pa verske debate tudi v odmorih niso bile v navadi. Ves prosti čas smo namreč porabili ali za razno prepisovanje ali pa za viteške igre. Ker ni bilo takrat dijaških društev in kongregacij, se nismo že v šoli »opredelili v »katoliške in svobodomiselne«. Tudi se ne vem spomniti, da bi bili ateisti svoje tovariše sramotili zaradi njihovega verskega prepričanja. Kdina izjema je bil menda ličar, ki je sicer poznal kulturo«, a je bil poleg tega eden najhujših klafačev. Tako sem ga slišal pri neki priliki, kako je našemu najboljšemu tenoristu Kozini očital, da se brati z bodočimi farji«. I udi midva sva enkrat treščila skupaj. Brali smo neko Hora-cijevo pesem, v kateri očita pesnik rimski duhovščini, da lazi za dediščinami. Repušnik si je pa tuintam rad privoščil našo cerkveno gosposko in je zato pripomnil, da tudi naši duhovniki včasih tako ravnajo. »Kaj ne. ti boš tudi tak far!’ mi je pošepnil Cičar. Jaz sem mu odgovoril s krepkim sunkom pod rebra. Kepiišnik je to prijazno gesto opazil, pa ni nič rekel. Imel me je namreč za zelo nedolžnega in si je gotovo mislil, da je Cičar pač to »gesto zaslužil. Zdi se mi pa tudi. da me je smatral za precej — omejenega. Ko nisem pri neki priliki vedel, da leži Monte ( arlo v državici Mo-naco, mi je rekel s pomilovalnim nasmehom: Za vas je pač vse eno, kje leži, saj vi itak ne boste nikdar prišli čez domačo mejo. Tudi profesorji so zmotljivi... Repušnik je bil precej trmaste narave. Navzlic temu je pa svoje mnenje o meni. kar se tiče »prekoračenja domače meje« korenito popravil. Ko me je pozneje srečal v Ljubljani kot samostojnega človeka, mi je priznal, da ni nikdar mislil, da bi jaz kdaj tako visoko in tako duleč prišel. Nekoč se je spravil čičar na Rajzeka, precej poštenega fanta, ki se o njem ne vem spomniti, da bi se bil kdaj udeležil klafanja. ki se je v višjih razredih precej razpaslo. Videl sem ga tudi večkrat v šenklavški cerkvi, kamor smo se hodili priporočat, da bi nas Bog varoval slabih redov. Molil je vedno pobožno in iskreno ter vrgel včasih celo kak dar v puščico. To je čičar zvedel in ga takoj prijel, če je res taka »tercijalka . da hodi pred šolo v cerkev. Fantu je padlo srce v hlače in se je izgovarjal, češ. da ne gre v cerkev zato. da bi molil, ampak iz popolnoma drugih vzrokov. Meni se to ni zdelo ne pametno ne častno. Namesto da je posnemal Petra na Kajfovem dvorišču, nuj bi bil zavrnil čičarja, da je la zadeva popolnoma njegova stvar, ki njega prav nič ne briga. Kako je danes v tem oziru med študenti, ne vem. Dijakinjam hi svetoval, da bi ne posnemale Jezusovih učencev, ki so se poskrili, marveč njegovo Mater, ki je šla za njim pod križ. dijaki naj pa gredo za Evangelistom, ki jo je bil spremil... (Dalje.) Rencan I Pesem o beli hišici. Tam na zemlji mojega očetu tik naših vinogradov straši groblja sivih kameuov, groblja — razvalina sveta ... Hišica tam stala je vsa bela in na oknih radost rož. v i/hi dobra ženka, dober mož in pred hišo deca zdrava in vesela. Pa je besno iz daljave privršalo in se je zagnalo v hišico in v zemljo jo črno treščilo in vso srečo z njo končalo. Ah. od lepe bele hišice nam ostalo je le kamenje in še kot grenak, grenak spomin grobljo vso porasel je pelin ... Mojmir Gorjanski Ob temni vodi zasneženo ločje v megleno jutro skrivnostno ječi. globoko v strugi se reka pretaka in ribič v pokojne valove strmi. I Nad reko je jutro . . . Jaz gledam valove v kopreno zavite iu mislim na davno pozabljene dni nad reko je jutro, a v duši tema je in vrba samotna nad mano šumi... S. Kranjec / Človek in zemlja. Človek in zemlja sta neločljiva, vsaj kar se tiče človeka. Samo na zemlji živi človeški rod in še tli je navezan le na majhen kos njene površine. Nedaleč pod zemeljsko skorjo je človeku že prevroče, par tisoč metrov nad zemljo mu je premraz in zraka mu zmanjkuje. Pa tudi časovno je človeško življenje na zemlji zelo omejeno. Vemo o dolgin dobah. ko zemlja še ni bila obljudena, saj se pojavi človek kot zadnji' in najpopol-nejše živo bitje na zemlji šele v diluviju ali morda koncem tercijara. tako-rekoč v zadnjih minutah dolge zemeljske zgodovine. In z vso gotovostjo tudi sklepamo, du se bo zemlja sčasoma tako izprcmcnila. da bodo izginili bistveni pogoji za človeško življenje na nji: postala ho mrtva kot so druga nebesna telesa. Zemljo si pač lahko mislimo brez človeka, ne pn človeka brez zemlje. Z nešteto vezmi je človek navezan na zemljo in vsestransko je odvisen od nje. Vendar le ni njen suženj: s svojim razumom in svojo voljo ume na njene vplive različno reagirati in se jim vsaj deloma odtegniti More si njene sile pokoriti in jih izrabiti v svoj prid. a s tem se spet znova in popolneje zveže z zemljo. Tudi če ji popolnoma zavlada, ločiti se od nje ne more. Med zemljo in človeštvom v celoti, kot med posamezno deželo in nje prebivalstvom obstojajo vedno vzajemni odnosi, čeprav različne jakosti: človek se nahaja pod njenim vplivom in hkrati saifi vpliva nanjo, on je obenem njen gospodar in služabnik, njen vladar in podanik. Od zemlje je človek odvisen predvsem v svojem telesnem, ani-mnličnem življenju. Brez hrane in brez vode ne more živeti, zato je njegov pravi življcnski prostor le pičla kopna tretjina zemeljske površine in ker tudi v prehudem mrazu in prehudi vročini ne more trajno obstati, moramo od kopnega izvzeti še vroče, suhe puščave in ledene polarne pokrajine. Pa tudi drugod se mora človekov organizem prilagoditi najrazličnejšim vplivom zemeljskih tal in hrane, ki mu jo nudijo, predvsem pa podnebja, na katero more sam najmanj vplivati. Biološki vplivi zemlje na človeka seveda niso takoj vidni, v dolgih razdobjih pa so ustvarili vse one telesne razlike, po katerih danes delimo človeštvo na različna plemena. Od dežele je l>il v tistih dobah še popolnoma odvisen način življenja, od tega pa je bila odvisna uporaba raznih organov, oni so se radi večje rabi' razvili bolj nego drugi. Oblika glave se je izprcmcnila po manjši rabi čeljusti in intenzivnejšem možganskem delu. koža je dobila temnejšo barvo, kjer je človek potreboval varstva pred učinki sončnih žarkov. Zato so severni ljudje splošno svetlejše polti kot južni, pa še tu se ločijo puščavski in pomorski narodi od svetlejših prebivalcev pragozdov, ki so pred soncem bolje zaščiteni. Dolgopeti. sloki in žilavi stepski prebivalci z ostrim vidom in sluhom so pravo nasprotje okornim in čokatim zamorcem po gozdovih tropske Afrike, ki si znajo pa izvrstno pomagali skozi goščavo, a tudi plezali po drevju. Vse drugačni so zopet prebivalci gorskih višin: dolge noge v primeri s kratkim trupom ter široka prsti jih usposabljajo /.a hojo navkreber v redkem gorskem zraku. Baš pri gorjancih imamo kaj značilne primere za tak naravni (t e I ii r s k i) izbor . ki ga vrši vsaka dežela med priseljenci, tako da le onim dovoli trajno domovinsko pravico, ki se znajo njenim zahtevam najbolje prilagoditi. Največji prsni obseg in najbolj razvita pljuča imajo prebivalci najvišjih višavij sveta: Tibeta, Mexica in Peruja, kjer nahajamo v višini 2000— 4000 m še človeška bivališča in celo mesta. Ti ljudje morajo namreč vdihati več zraka, ker ima redko ozračje njihovih višin sorazmerno manj kisika, kot gostejši zrak v nižjih legal). Le oni izmed prvih naseljencev so v teli krajih ostali zdravi in dosegli starost, ki so s seboj prinesli primerno krepka pljuča. To prednost so podedovali in še izpopolnjevali njih potomci in tako si je dežela privzgojila prebivalce, primerne svojemu ozračju. I)a je taka razlaga pravilna, dokazuje tudi sledeče: Ko so pod Peruan-skim višavjem začeli ob Amazonki, kjer priteče v nižino, izpirati zlato, so prišli tja za zaslužkom tudi nekateri Aimara-lndijanci z gorskih višav, toda pregosti nižinski zrak jih je umoril. Le par rodbin je ostalo še v drugem rodu pri tem delu. In ko je pred nekaj desetletji raziskaval neki angleški zdravnik ondotuc kraji- in ljudi, je ugotovil, da so preostali doseljenci sami ozkoprsneži. ki jim gostejši zrak kolikor toliko prija. Tudi stepe in puščave s svojim pomankanjem vode in vročim, suhim zrakom so si vzgojile čisto svojevrsten človeški rod. Njih ozračje nekako suši in njih prebivalci so žilavi, sloki ljudje brez tolšče. Močna sončna svetloba porjavi človeku kožo. ki od suhega zraka rada razpoka, zato si jo prebivalci utirajo z različno maščobo. Kljub temu imajo n. pr. Hotentoti in Bušmani izredno pusto, že v zgodnji mladosti zgubančeno kožo, kar jim daje nekak uvel. starikav izraz, ki ga še stopnjujejo drobne, mcžikave oči, ker se skušajo z mežikanjem ščititi pred bleščečo sončno svetlobo, kot mi, kadar iz teme nenadno pridemo na sonce. Sicer je pa puščavski zrak zdrav, ker vsebuje dosti ozona, ki uniči vse bolezenske kali. Zato se hodijo bogati jetičniki zdravit v egiptovske sanatorije na robu puščave. Zato tudi stepski in puščavski prebivalci ne poznajo tuberkuloze, toda hitro ji zapadejo, če jih prestavijo v naše vlažno podnebje. šc bolj kot trdno zdravje bi lahko zavidali ouilotnim ljudem njih ostre čute. Tudi te jim je privzgojila njih širna, a prazna domovina v boju za obstanek. Čudovit je njihov sluh. ki zaznava tudi zvoke, o katerih se Kvropcu niti ne sanja. Tako se zdi Kvropeu. da govori avstralski domačin sam s seboj, ko se v resnici pogovarja z daleč oddaljenim rojakom. Kalmiki slišijo še pol kilometra daleč in kirgiške mamicc nalašč razširijo svojim otrokom uhlje, da bodo bolje p rest regali zračne valove. Nič manj razvit ni pri puščavcih vonj. s katerim sledijo človeka ali žival tudi po par dneh. ilasi ni opaziti na skalnih tleh nikakih sledov. Zato so Angleži radi jemali v avstralsko policijo ondotne črnce, ki so ovčje tatove skoro vselej dobesedno izvohali«. In ko pride Arabec s svojo karavano do roba puščave, se vzpne na grič in razširi nosnice, rekoč: »Nil vonjam!« Še bolj nas preseneti oster vid. ki ga imajo puščavski prebivalci vseh zemljin. Bušman-ski deček opazi n. pr. s prostim očesom antilope, ki jih vidi Kvropcc komaj / daljnogledom. Avstralski domačin zasleduje ondotno čebelo, ki je manjša od naše. tudi IH m visoko v temni drevesni kroni, da ji potem pobere med. Rekord v tej panogi je pa dosegel menda oni kalmiški pastir v Ciskavka-ziji, ki je v daljavi 30 km opazil oblake prahu sovražne konjenici* in s tem obvaroval Huse zahrbtnega napada hrabrih kavkaških borilcev. Malo nudi narava v teh skalnatih in peščenih deželah človeku, zato ga je vzgojila k neverjetni trdoživosli in vztrajnosti. Patagoncu — ki so menda najbolj dolgokraki zemljani je hoja kakih 50 60 km daleč precej vsakdanji sprehod. Saharski Tibu gre na pol po puščavi s peščico datljev za vsak dan. V skrajni sili odpre velblodu žilo na sencu in si napravi iz par kapljic krvi ter zdrobljenih velblodjih (pa luili človeških) kosti, ki trolinc ob poti. čudno okrepčilo, ki mu pa v časi reši življenje. c:e leži čez dan v senci in le ponoči potuje, vzdrži Saharec tudi štiri dni brez vode, potem se pa napol mrtev priveže k velblodu in prepusti svojo usodo njegovim še ostrejšim čutilom. Kalmik je na svojih karavanskih potih v stanu po tri dni vzdržati brez jedi in pijuče, če pa še ne pride do vode, iztrga svojemu konju malo žime ter jo žveči. Voda je v pustih krajih seveda najvažnejša in naj dragocenejša stvar, okoli nje se sučejo vse misli puščavca. ona ureja v mnogih ozirih njegovo življenje. Toda kako različno, včasi diametralno nasprotno je razmerje on-dotnih ljudi do vode! /a Arabca je pogled na vodno gladino največji užitek, žuborenje studenca najslajša glasba. Zato spada vodomet kot nekaj bistvenega v vrtove in dvore njegovih palač in mošej, petkratno umivanje — pred vsako molitvijo — ukazuje koran svojim vernikom in v nebesih jim obljublja žuboreče studence v hladni senci palmovih gajev. Baš nasprotno je pa pomankanje tekoče vode privzgojilo narodom Osrednje Azije pravi strah pred mrzlo vodo. Tako ne postavi mongolski nomad svojega šotora nikdar tik ob vodi. vodne ptice so mu največja gnusoba, vodo pa vživa le prekuhano. V centralnoazijskih puščavah je najbrž tudi pradomovina Kitajcev, ki so strah pred svežo vodo prinesli v današnjo domovino s seboj in še vedno najrajši pijejo — čaj. Ker je voda tako redka, bi jo bilo škoda zapravljati z umivanjem, in res so n. pr. Tibetanci ali celo Mongoli umazanci prve vrste in še današnjim Židom očitajo, da se vode boje. Debela skorja umazanosti iz potu in prahu pokriva Tibetance in Mongol se s ponosom naziva »kara hun«, t. j. črn človek. 1’ustinjske dežele so privzgojile svojim prebivalcem neko posebno nagnenje do dišav. Rastlinstvo teh krajev se na razne načine zavaruje pred izhlapevanjem dragocene vlage. V to svrho mu služijo globoko v zemljo segajoče korenine, ozki, debeli in mesnati listi, pa tudi izločevanje raznovrstne dišeče smole ter aromatičnih olj. Zlasti Arabija je od nekdaj slovela kot domovina najslajših dišav in vsi orientalci so strastni ljubitelji dišav; isto ljubezen so pripisovali tudi svojim bogovom. Zažiganje kadila je bilo važen del bogoslužja v jeruzalemskem templu. kadila in mire so prinesli Trije modri z Jutrovega in še danes nas spominja vonj kadila v naših cerkvah, da je domovina krščanstva v oricntu. Toda s tem smo prav za prav že prekoračili poglavje o bioloških vplivih zemlje na človeka, kajti zadnja razmotrivanja se nanašajo tudi na njegovo duševnost. Oboje je pač težko ločiti, saj ji1 človek psihofizično bitje, sestoječe iz telesa in duše, in kadarkoli je zemlja vplivala na njegovo telesnost, je bilo s tem prizadeto tudi njegovo duševno življenje. Vsi dobro vemo, kako je naše čutenje odvisno od vremena, kako vpliva na naše razpoloženje pokrajina, ki nas obdaja. Vemo pa tudi, da se prej ali slej vsemu privadimo, da se končno v vsakem kraju udomačimo in da se tam, kjer srno vseh vtisov zunanjega sveta najbolj vajeni, jim najbolj prilagojeni, najbolje počutimo — to je v svoji domovini. Kar velja za posameznika, velja tudi za skupine. Vsaka dežela je — kot smo poudarili v začetku — vsilila svojim prebivalcem poseben način življenja, silila jih je neprestano k dejanjem, ki so jim postala navada. V teh so se vedno bolj izpopolnjevali, razvili /.a to posebne sposobnosti, ki so se podedovale od rodu do rodu in jim prešle v kri in meso. Tako je obenem s telesnimi posebnostmi razvila vsaka dežela tudi poseben značaj svojemu prebivalstvu, ki se zrcali v vsej njegovi kulturi, v jeziku, šegah in navadah, v verskih in pravnih nazorih, znanosti in umetnosti. Ta narodov značaj je v enakih zemljepisnih razmerah in na isti razvojni stopnji v bistvu enak tudi pri narodih, ki jim no moremo dokazati nobenega sorodstva in nobenih medsebojnih stikov. V tem smislu smo že vajeni govoriti o gorskih in nižinskih, o stepskih in puščavskih, zlasti pa še o pomorskih narodih kot posebnih vrstah človeštva. Pri teh opazovanjih moramo pa vpoštevati še dvoje, kar naše naloge v nemali meri komplieira. Prvič moramo pomisliti, da prebiva redko kateri narod od vsega početka. odkar ve zanj zgodovina, v tisti deželi, kjer ga danes nahajamo. Narodi so so solili, in sicer velikrat v deželo, ki j-e bila od njihovo prejšnjo domovino bistveno različna. S seboj so prinesli, kar jim je bila ta privzgojila, no da bi mogli svoj značaj v novi domovini kaj prida izkoristiti. Moralo jo preteči nekaj časa. da so se novim razmeram prilagodili. Kor sc njih prvotni značaj ni mogel čisto izgubiti, so šli tako rekoč skozi dvojno šolo, dve deželi sta jim vtisnili svoj pečat. Navadno pa nova dežela tudi ni bila prazna, ampak jo v nji ostalo nekaj prejšnjega prebivalstva, s katerim so se novodošleci stopili in sprejeli od njega nove vplive. Drugič pa moramo misliti na to, da se je tudi vsaka dežela več ali manj spreminjala, odkar jo dobila svoje prebivalce. Neprestano se znižujejo vzpetosti in zasipljejo vdolbine, morje ruši obale, a jih tudi na novo gradi, podnebje se je od ledene dobe do danes nekajkrat spremenilo in z njim zlasti rastlinstvo — človek pa. če je hotel obstati, se je moral vsem tem spremembam prilagoditi: tako ga je vzela zemlja v še tršo šolo, v kateri so jo izšolal do današnje popolnosti.. (Prim. A. Kirchhoff, Mensch und Erdo. — N. Krebs, Verbrei-tung dos Mensohen auf dor Erdoberflache. — Fr. Rab zel, Anthropo-Koographie I.) Ivo Brnčič I Smrt nad mestom. Zarje razpadajo, tonejo — upov poslednjih hrodovi. Vstajajo dnevi, da klonejo ko pesniki bolni, ko snovi... Senco in divje burje Kredo ko trop blaznih žena. /aton je poln slutenj: neurje čez večnost gore vihra. Tu glodamo hišam drobovje ko črvi. Pijani smo kamenja. Mesto, o strašno domov j e, o grob brez napisa, brez znamenj Morda v ruševinah, v osami, še jetične luči v noč tipajo. Pa saj nikdo več ne zdravi življenj; ki jih ure zasipajo. In vojske praznote tro duri, da duše v sončni prah zmanejo. Večna groza nas buri: zdaj, zdaj mod zidove nam planejo! O, boli oklopniki črni že vrona usodni vrhunec... Brat. vase vsa okna zagrni, ! ker pal jo tvoj zadnji begunec. Renčan I Želja. O, da pcroti zdaj bi imel, da zarje jutranje bi videl rdeče, jasne daljine bi preletel. vrhove mogočne k Bogu koprneče vrnil bi se iz mrzle tujino in — da svoje tihe bolesti v gore, v goro, na moje planine, v temno propade mogel bi stresti! St. Petelin / Marširala legija koroška... Nekaj spominov iz leta 1919. 4. Strelne vaje in zastava. »Na strelišče gremo! Bomo videli, kako ho kaj šlo. Večkrat sem tarčo že streljal in sem tudi dobro zadeval.« se je hvalil line. »Ali veste, kaj to pomeni, kadar začno vojake voditi na strelne vaje? Slavim, da ne bomo več teden dni v Ljubljani.« To je dobro zadel, tarče pa ne. Streljali smo tarče na 300 korakov, bil sem kmalu na vrsti. Dobil sem magazinček patron in že sem ležal na prični. Pritisnil sem patrone v puško in meril, meril. Četni poveljnik je prišel k meni. da me je še poučil, a jaz sem sprožil. Tristo zelenili! Vseli pet patron je sfrčalo iz puške na desno in komandantu v glavo. »li si pa strelec, prav res! Streljaš naprej, a zadeneš zadaj, se je norčeval poveljnik, ne da bi bil kaj nejevoljen. Pozabil sem bil namreč zapreti zaklop. Drugič nisem pozabil, a streljal sem slabo. Tabla je padla in se zopet prikazovala. Poseben lopar je pnrkrat zamahnil izza nasipa, kar je pomenilo: nič zadel bumf — in še dvakrat. Nič. Petič mi pokaže lopar, da sem zadel tablo, a prav iia robu. Da bi poslal kroglo v kroge ali celo v centru m , je bilo zame še preveč. Imenitno se mi je zdelo vseeno, samo da je pokalo. Približno tak »Sic« kakor jaz je bil tudi Andrejc, ki je ležal na sosednji prični in otvarjal sicer nevarni ogenj, toda ne za tarčo. Ko sva opravila kot strelca, dobiva nalog, naj greva premikat in kazat table. Andrejc je bil tega zelo vesel in je rekel: »To ti povem, da kakšne bahanje in prevzetnosti ne bo pri tistih, ki bodo streljali v najino tarčo.« Vedel sem takoj, kaj misli in kako bo delal. »Ti Andrejc, ta-le tabla te pa kar spomni spet na šolo, ali ne? Tabla gori, tabla doli kot v šoli. samo da tu 111 na njej iksov in ipsilonov, temveč same luknje! »Nikar mi ne delaj skomin po šoli! Nisem nehal. »Ali bi ne bilo imenitno, če bi tudi v šoli imeli take-le vaje. \ šolsko tablo bi pokali. Profesor, ki je blizu nje pri katedru, bi pa luknje popal in kazal, kam je kdo zadel.r »Res, imenitno bi bilo. Samo, jaz bi se gotovo zmotil in bi zadel profesorja, ko tako dobro merim. Če bi bilo tako, bi morali imeti tudi oklopnc katedre! Če imamo oklopne avtomobile in celo vlake, Zakaj bi ne bilo tudi oklopnili katedrov. Za takega bi se profesor skril med strelom.« Bumf. Zvonec. Smejala sva se in kmalu bi bila pozabila potegniti tablo nizdol. Centrum. Zalepim. Tablo porineva navzgor. Andrejc pograbi lopar in pokaže. Drugi strel prav zraven. Vse je še v redu. Tretji zopet blizu. Sedaj pa Andrejc da znamenje, da ni zadeto. Tudi četrti in peti strel sta dobra, a Andrejc ne prizna Panavim Vam ino persižem na soje čast ino zveličaj ne. de je neč-vridni. paniglavi fant zabrnil k Inč. priden sim prav videl, kej namerava. Kvadler! Tepec! Vasel! Sej me vander murate spaznati! Adprite vander soje ušisa!« »Kaj? Osel mi pravite? In tepec? Ej. veste, to je še veliko vprašanje, kdo izmed naju je večji tepec in večji osel! Ne. kaj takega! Mladič, ki ima še mleko za ušesom, da hi mene. starega, poštenega moža zmerjal z oslom! Vi ste osel! ... Ste razumeli? O. le počakajte!« »Vasel ste ris ino še naumnu tele zraven! je obupano rohnel Heinzerling. l ak mi nečete adpriti ?< »Ne.« »Dokru! Prav dokru!« je pojemal pedagogu vzdihujoči glas. Prav dokru! Tedaj astanem v karcerji. Al slišite. Kvadler? \ kar-cerji astanem.« »Veseli me. če se spametujete. Zdaj me pa pustite pri miru. ker imam drugega posla, nego poslušati Vaše šale! »Kvadler!« je zaklical zopet krepkeje Heinzerling. Ura za ura kam mirnu presedel. Ste razumili? Ura za ura! Kuker zanikern šular kam pretrpel ta sramota! Al paslušate. Kvadler? »Zdaj grem. Delajte kaj!« Svita nekisa. pamet se mi miša! Al sim ris znorel? Tepec, poku- kejte vsej sku/, klučavnica! Videli kaste...« »Videl, kakor zadnjič, ko ste mi zapihali v oči! Še tega ki mi bilo treba!...« Na. pa pejte k vragu! Z riaumnastje se karije še kagovi zastujn! Pa le pačakejte. de pridem ven! Le pačakejte! Jest Vam pakažem s črnim na kilem. da kdej ste kili sluga!... Kvadler je jezen copatal po stopnicah. Rumpf je res izmeček im-pertinence! Osel mu je rekel! Grom in strela! Odkar je umrla gospa Katinka Kvadler. se kaj takega še ni primerilo! ... Da. da, gospodje osmošolci! (Duljo.) OBZORNIK N0V6 kjljiOB. n'ce: ki stanuje v podstrešni sohi. Ko nit' ' mati pp svojem poslu, s(> Vunek izmuzni' Josip Ribičič: Miklavževo noč. ' mesto, ogleduje očarljive igrače p«> Litografije M. Bambiča. Offsetni tisk Ce- stojnicah in skuSnjava ku premaga, da mažar in drug, Ljubljana. Založila Mia- izmakne lep avtomobilček, ki ga pa do-dinska matica v Ljubljani l‘W2. Strani OH. ma skrije. Ko se mati vrne, Vunek nima Cana kart. Din rti . \c/. Din . pravega Veselja. Mati se boji. da Je obo* Mladinska matica je za Miklavževo lel, pu gu spravi spat. Vunek zaspi, a zopet razveselila mladi s\et z izredno njegove sanje so nemirne. Greh g» publikacijo, ki kužo. kako bi rada ustre- preganja. Kukor ptič leti in leti in pride glu otrokom vedno s čim novim. Ribičič v neko dvorano kjer oživijo lutke num v prijetni zgodbi% podaja Miklavževo in je \ pravem cirkusu, dokler se ne noč malega Vanka, sinčka revne post rež- pripelje parkelj, ki bi ga kmalu povozil ■s prečudnim avtomobilom. Oh sunku ga odnese in pada iu pada \ prepad, iz katerega ga reši mati. ki p« vzbudi in mu Prinese čaja. Pa Vanek nato spet zaspi "i škrat ga pelje v pekel, kjer obiščeta oderuhe in skopuhe, potem trdosrčneže "i tatove, dokler končno ne pride Vanek pred samega Luciferja, du bi ga sodil ■udi tatvine. V prozi se Vanek zopet zbudi. In še tretjič zasanju. Z rajnim očetom in materjo sc vozi v lepem avtomobilu, pa jih ustavi v mestu stražnik in morajo pred sodnike, kjer obsodijo mater. ki se je žrtvovala. Oče je hud in 'azbije avto, Vanek si' pa zbudi in tudi razbije ukradeni avtomobilček, nakar se jzpove materi... Taka je Vanekova Miklavževa noč v besedi, ki jo poživljajo večbarvne Bnmbičeve ilustracije. — V tekstu je ostalo nekaj tiskovnih napak, tako n. pr. -grebe za grehe, »vpit;« za 'pije, >mchuh za mehak, »preštrašil« za Prestrašil. svo< /u svoj in še slovnična ob njemu za ob njem! Te inulenkosti sicer ne bodo motile otroka, a bolje bi h' bilo, če bi jih bil korektor pravočasno opazil! Če ni Miklavž pokupil ob svojem zadnjem godu vse naklade, jo bo gotovo, ko se spet vrne! Franc W c i s e r I). J.: Luč z gora. [z življenja mladega fanta. Poslovenil Jože Jagodic. S šestimi slikami. Ljubljana I ‘*32. Založila Jugoslovanska knjigarna, [mtisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljub-Muui. Str. 131. Cena broš. Din 15. . ve/, pin 22' »Bolj ko kdaj se danes bije ooj /m mladino. Čigava bo? Ali bo njen gospod malik, minljivi bog materije in "živauju, ali vscveeni liog, izvor ljubezni, resnice in pravice? Komur je Bog cilj in ziniscl življenja, bo Boga iskal in ga tudi »ušel. In kdor ga bo našel, ga bo v polni lepoti pokazal tudi drugim — na samem :s.ebi. Ilefiil bo svojo in še katerega dušo. luko mu bo življenje vredno življenja. Če je rekel veliki apostol Korinča-»om. du so pismo Kristusovo (2 Kor 3, 3). j On je hotel povedati, naj .bodo nosilci 111 znanilci Kristusovi, bolj ko listi katerekoli knjige. Časi so taki. du zgled lenega mladega življenja pretrese še tako ' materijo zakopano dušo. Danes bolj ko k,luj prej. /ato je prav. da imamo pred '■'‘boj tudi m i /glede življenju, ki uu.j nas Pretresejo iu prerode. Tako nas uvaja Jagodic x VVeiserjcvo študentovsko pojest, ki je tako sodobna, tako /ivljenskn !" lepa, kakršne \ doinučeni slovstvu. (‘"■ še nimamo. \ /porediti bi ji mogli ^eejetnu Debevčeve Vzore iu boje iu jhikarjevc Spomine . šestošolec llinko ."dl, kj jlll(l N er ne starše, pride i/ Inns->,ueka nail.il jev at svoje študi je nu Dtl-"aj. kjer stanuje pri stricu. Z brutrun- l,'m Mirkom sta sošolca. \ ra/redu so vsi opredeljeni. Večina je vse prej ko verna. Novetra sošolca Molla hočejo pridobiti s pomočjo bratranca Mirka, a zaman. Moll je osebnost, preko vseh spletk, nusilj in nakan gre svojo pot in se odločno uveljavi. Po božičnih počitnicah, ki jih je preživel z bratrancema Mirkom in mlajšim Otonom doma v tirolski vasi. prikliče na zavodu v življenje kongregacijo. Kljub temu skuša sošolec Berner, da bi ga na rafiniran način spravil v vrste, katerim je vera »privatna zadeva . a Oton prekriža Bernerjeve račune. Tako mine leto in vsi trije bratranci gredo na počitnice v tirolske planine. Prav isti dan. ko sklene tudi Mirko začeti novo življenje, sc odloči Hinko za duhovniški poklic. Da bi nedeljo, ki nuj združi prvič vse tri pred obhajilno mizo, res praznično preživeli, gre Minko, navdušen in spreten planinec, v gore po planike, s katerimi bi okrasil oltar in dom, a sc ni več v mil sam. Ponesrečil se je. Ob mrtvem bratrancu Mirko s sveto grozo spozna božjo Previdnost: Sedaj, ko se je llinko odločil, da vse zapusti in postane duhovnik. je smel to krasno misel potrditi / nuj večjim in najlepšim. z žrtvijo svo-jegu čistega, mludega življenja... Zgodba današnjega nemškega študenta je to. a je v bistvu tako splošno študentovska, da bi nu svoji resničnosti prav nič ne utrpela, če bi jo prevajalec še imensko in k ra jev no ponušil. Prevod je na splošno gladek in lep. ob slikah pa se ti zdi. da gledaš reprodukcije naših planin. Luč /. gora . ki nuj s svojo svetlobo sije na pot naši srednješolski mladini in jo ogreje s svojo oživljajočo toploto, vsem prav toplo priporočamo! A n t o n i o ('oj a z / i : Kristusov mladec. Življenje Picru Giorgiu Frussu-tija. Prevedel janez Logar. Izdala Akademska Marijina kongregacija -Kraljice apostolov pri oo. jezuitih v Ljubljani. Založil Glasnik presv. Srca Jezusovega . Ljubljana, Zrinjskega c. Str. 228. Cena vez. Din 30- broš. Din 25'—. Da so med študenti fantje, ki so luč z gora, kakor nam jih riše VVeiser. priča tudi Kristusov iuIihIcc Picr Giorgio Frussati, ki se je rodil (>. aprila I‘)<)1 in umrl -L juliju l>)2.*). ko je bil tik pred promocijo za doktorja inženerju. I.epo je podano njegovo otroško življenje, a še lepše je njegovo študentovsko, ki nam ga kaže v vsej njegovi svežosti iu podvzetnosti kot sodobnega fanta. I/ odlične družine je izšel, a bil je globoko veren, kur je pokazal sleherni dun, pa nuj je bil domu, v šoli, v društvu, nu zborovanjih ali v planinah, katere je tako zelo ljubil. Svojega verskega prepričanja ni nikdar in pred nikomer skrival. N si so ga spoštovali prijatelji in nusprotniki in povsod je užival splošen ugled in spoštovanje. Najlepša poteza v njegovem značaju pa je gotovo bila prava, živa krščanska ljubezen do bližnjega bil je pravi njen apostol. Se zadnja njegova misel je bila skrb /h bližnjega, kot, nam lepo kaže faksimile pisma, ki ga je umirajoč pisal. Knjigo krasi mnogo lepih reprodukcij iz Krussu-tijevega življenja. Logarjev prevod je gladek in lep. Kakor smo priporočili l.uč z gora<. prav tako toplo priporočamo tudi »Kristusovega inladeu«. ki naj bi bil vzor nušemu dijuštvu v njegovi duhovni rasti! Božidar J a k a c : Odmevi rdeče zemlje. Po pismih iz Amerike priredil Miran Jare. — 1032. — Jugoslovanska knjigarnu. Ljubljana. Tiskarna sv. Cirila v Mariboru. Str. 204. Cena Din !()()•—. Kakor smo bili lansko leto veseli Keller-mannove »Poti bogov« v Kosmosu Jugoslovanske knjigarne, tako in še bolj smo veseli te knjige našega znanega slikarja o Ameriki, kamor je odpotoval pomladi 1429 in ostal tam dve leti. Ameriko in Amerikanee nam je že pred vojno opisal \ Mohorjevi družbi v obsežni knjigi župnik Trunk, a njegova knjiga, kakor je dobra in važna in informativna, se vendarle ne da primerjati / Jakčevo, ki gleda ameriški svet in njegovo vrvenje / očmi mladega rodu in še z umetniškimi. Nič ni v Odmevih rdeče zemlje šablonsko geografskega, nič statistike in podobnega materiala vse je samo življenje, doživljanje lepot zemlje in ljudi. I)a se sreča Jakac tudi z našimi izseljenci in da se mudi med njimi kakor domu in da so nam po njem tako blizu, blizu, ni treba posebej praviti. Poudariti pa moramo, da tako lepe domač*' potopisne knjige, ki jo človek s pravim užitkom bere, doslej še nismo imeli. Kar je pu še zlasti važno in privlačno, je to. da vsebuje knjiga 7<> reprodukcij originalnih Jakčevih slik in risb. Knjigo priporočamo vsakomur, posebno pu onim. katerih sturši so bili \ Ameriki ali kateri imajo tam sorodnike. Obenem opozarjamo uu II. del Odmevov rdeče zemlje, ki j«* pravkar izšel (str. 237. cena KM) Din) v enaki bogati opremi. Kdor je prebral |>rvi del. bo gotovo / veseljem segel tudi po drugem! Miran Jarc: Novo mesto. Homan. 1932. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. Pisateljev portret in sliko uu ovitku nurisul Božidar Jakne. Jugoslov. tiskarna v Ljubliuni. Str. IK3. Cena Din .V>. Jurc je med nušimi povojnimi književniki menda edini, ki se ni uvajal s programskimi fanfarami, temveč je mirno mislil, delal in sc uveljavljal in uveljavil. Sodeloval je v Domu in svetu in ' Ljubljanskem Zvonu s pesmijo, esejem, referati in povestjo. N slehernem njegovem delu se pozna, da sc je s pridom razgledal po svetovnih literaturah in se še svojstveno poglabljal, loveč ko antena vse zvoke sodobnega človeka in vesolja. Njegova pesniška zbirku »Človek in noče priča to, čeprav je zapadla nekako neopažena \ pozabo. »Novo mesto«, ki je izhajalo v Zvonu in izšlo zdaj v »Zbirki domučih pisateljev* Jugoslov. knjigurnc, predstavlja Jarca prvič kot prozaista v knjigi. Novo mesto« je zgodba študentovskega rodu. ki je doraščul v letih 1914—1918 v dolenjski metropoli, kjer so študirali Danijel Bohorič. Tone Jerman. Andrej Vrezec. Edvard Barbič, Pavel Zorec »in še drugi in drugi«, med katerimi je tudi Nataša Stcinovn. Bohoričeva petošolska ljubezen. V atmosferi vojnih let. ki lega nad provincionulno mesto in ga vedno bolj dušeče objema — opisana in podana je kar naturalistično — to ni več Kettejev svet in tudi ne Cvelbarjev kljub isti temeljni. tradicionalni liniji slovenskega študenta, katera je v Bohoriču, glavnem junaku, in Jermanu do bolestnosti zviju-gunu in izkrivljeni!. Čeprav bi Jurc rud vzbudil vtis. da podaja in slika vse mc-inourno. da. biografsko točno, se človeku le zdi. du jc v zgodbi mnogo narejenega, prisiljenega, neštudentovskegu — proici-ranega iz dunašujegu Jarca in njegovih iskunj v Bohoriča in druge. Nušteti akterji so prav gotovo pretirani tipi. Morda pa so bili pravi, zdravi dijaki med onimi drugimi in drugimi«, ki niso prišli, žul, v Jurčevem romanu do besede! Kpilog. ki gu \ prvotnem tekstu ui bilo. vzhujti vtis, da jc bil pisun ud ustim Delphini..'. Knjiga jc težku kakor mora s svojini vzdušjem in bi jo dali v roko kvečjemu študentu \ najvišjih razredih. Mer m a n S u d e r m a n n : Mati Skrb. Bomun. Prevedel Mirko Javornik. 1932. Izdala Delavska založba v Ljubljani. Natisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. Str. 249. Cenu vez. Din 40. . broš. Din 26.V »Krekovi knjižnici smo dobili prevod najpomembnejšega in tudi med Nemci najbolj branega Suder-muuuovcgu romana >Muti Skrb« (Krati Sorge). Siidermunn bolj jc znan kol dramatik jc nastopil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja svojo pot kol pripovednik naturulističncgu kovu mlajše generacije, ki jc začela hoditi nova pota. uvujujoč v svoju delu simboliko. »Muti Skrii je prav zato pomembna in jc prav. da jo imamo sedaj v prevodu. Ob njej bo mogel dunušnji študent, ki uc obvlada več nemščine, spoznati uvtorju. pri ku-terem se je tudi nuš Cankar učil. Dejanje tegu Sudcrmunnovega romanu se vrši v \ zhodni Prusiji, kjer je bil pisatelj doma (Mutzike. r. IH57). iu ljudje so ti čudno domači, kukor bi bila v njih še naša kri... Zgodba Mevhiiferjevcga doma je to, belega dvorca, iz katerega so morali iti na barje v temen dom. kjer je rastel najmlajši sin Pavel ob križani materi in grobem očetu in sanjal in živel svoje posebno življenje, v katero je posvetilo sonce, ko je spoznal Douglasovo lilsbeth. hčer novega gospodarja belega dvorca. Toda Pavel je bil otrok Skrbi in tudi to sonce se mu je skrilo zu oblake težkih prilik, v katerih je pozabil nanj, zato pa delal in se trudil, da je priklical tudi nu barje blagostunje. Teduj pa je žrtvoval vse, kar mu je bilo drugo na svetu — zažgal je prenovljeni dom na barju, da bi rešil beli dvorec, ki ga je hotel oče iz maščevalnosti upepeliti. Sam bi našel v plamenih smrt, če ga ne bi rešili in ne bi skrbela zanj Elsbeth, ob kateri ga je zapustila Skrb in mu je zasija- lo sonce sladke sreče v belem dvorcu. Javornikov prevod je na splošno dober. vendar motijo premnogi germanizmi, n. pr. »da mu ni trebu držuti lista pred usti (cin Blatt vor den Mund -mi nehmen), kur bi lepo slovenski povedal z glagolom molčati, »moramo \ e n ' sovražno življenje«, »se podal«, »pokaš-Ijam se nanj«, »je vprašala nazaj . pojdiva proč«, »se zna zgoditi*, »koliko bovu še govorila med seboj . štel v dolžnost« zu skrbel, s čimer bi bilo pač podana vse bolje fraza: llust <1 n es dir angelegen sein lussen. »To me veseli«, truplo blažen ('• (Verklarte), kar bi moral sloveniti z rujnko ali raj-nioo, ima nekaj za bregom ni sicer prevod fraze t f Uh rt im Schilde«, a vendar \ duhu našega jeziku ni, ki bi to povedal s tem ali onim glagolom. »Stisnil i z sebe« štiri tone od »Jud se je... je tudi hudo. Čeprav so v nemščini oči voli Wusser«, bi v slovenščini ne smele biti polne vode«. »Ni štedil z mislijo« je Pač tiskovna pomota, katerih je v knjigi poleg slovničnih — mnogo, ker original ima mit den Millionen«. Nu strani •*- (orig. Ufi) iu 23.") (orig. 27b) sem opazil. •I« je prevajalec površen. Sicer je v prevodu še marsikaj besednega iu stilistič-'»•gu, kar zuudurju po nemščini iu priča. (l» je Javornik prehitro delal in premalo mislil, kako bi lahko to in ono lepo slovenski povedal. Knjigo dijaštvu višjih •'uzredov priporočamo. Pomenki. Sfinks. Vesel sem bil. ko som zopet !. .’*! Vašo pošiljko. Pregledal som in nekaj izbral, drugo pa prihranil. Vse pa mi niso ugajale. Lanske so so mi zdelo inno-Ko boljše. Preredko se oglašate. Svetoval bi Vam to iu ono, u prej bi moral re-s,ti uganko, kdo ste, da bi vedel, kako naj govorim z Vami. Mislim, da bi kljub vsemu le lahko priložili kako pismo, saj mi drugi iz Vaših krajev tudi pišejo. Po-zd rn vi jeni! »Zobotrebec«. — Tvoje pismo in priložene pesmi prejel. Funtu, ki sem ga kur sam krstil, povej, da sem tri nekoliko opilil in jih priobčim. Mislim, da se bo še lepo ruzvil. ko bo tako obvladal jezik, da so bo igraje izražal. Invencije so kur lepe. Vesel sem. da tradicija v mladem rodu še tako lopo živi. Kolikor moreš, skrbi, da ne zamre! Iskren pozdrav Tebi in vsem! Mojmir Gorjanski, Novo mesto. Pesmi in prozo prebrul. Pesmi bom po možnosti. čeprav kaj mulega popravljene, prilično porabil, uko mi medtem ne pošljete še kuj boljših. Motiv »Cigunov« jo zunimiv. a mu zaenkrat niste dorustli. Mislim, da ga pozneje kduj lahko obdelate v lopi zgodbi. Prav je. da se vuditc tudi v prozi, duši prevladuje v Vas li-ričnost. kakor pravite \ pismu. Pogumno in /. veselim srcem krepko naprej! A., Ljubljana. — Oe bi bil dobil Vašo črtico Svetu noč. blažena noč... za prejšnji> številko, bi jo bil takoj priobčil, kor jo ros lepa in prijetno pisunu, /.daj 110 kaže drugega, nogo du jo spravim in prihranim za prihodnjo leto. Sklepajoč po tej črtici upam. da so ne boste udejstvovali samo z odličnimi nalogami, no da so boste tudi poslej često oglašali v Mentorju. Kuj |>a drugo, ki jim je včasih pero tudi glndko teklo? Mašinsky, Kranj. Usoda je sedaj boljša in tudi »Življenje« jo dobro kljub enostavnim istovrstnim rimum. Motni sumi, dasi aktuulni. niso posebno primerni za naš list. Kuj, če bi obe pesmi poslu li kam drugam? Odkod Vaš psevdonim? Ali imute res opraviti samo z maši nuni i ‘ Rad bi Vas poznul s pruvim imenom! M. S. — Vušo ocno »Belih menihov mogočo prihodnjič priobčim, če dotlej izvem, kdo sto. Uprava »Mentorja« sporoča, du jo uspeh puzpisuuo nugrude zadovoljiv, čeprav jo pričakovulu večjega odziva. V poštev pri nagradi pride lo sedemnajst poverjenikov, med kuterimi je- nekaj takih, ki z.uslužijo prav posebno priznanje. Ljubljanski poverjeniki nuj pridejo osebno v uprnvništvo, drugim pa pošljemo nagrado obenem s to številko. Obenem prosimo \so poverjenike, nuj poskrbijo, du poberejo čimprej naročnino tor jo nu-kužejo. kor loto so že nagiba. Skušajte vsnj do velike noči \so lepo poravnati! ZANKE IN UGANKE Zlogovnim. (—ran.) ('e, eog. če. or, jaj. jo, jok. kil, 1 j n. ljub, ina, na, no, no. o. pan. ra. sa. si, \i. \o. vo, vo. Iz toli zlogov sestavi imona 7 jugoslovanskih most. Zaootno črko povedo ime jugoslov. mesta. Računska naloga. (—ran.) Razdeli ')42 s 112 tako. da dobiš 1050! Zemljepisna črkovnicn. ( ran.) Crkovnica. (—ran.) a a a a a a h c d d d c e e cr }-> . vid. 20. kot, 22. maj. 23. pav, 25. kip. 27. gos, 2M. varih. 30. rez, 32. val. 33. kor, 34. rep, 36. lip. 38. F.li/.ej. 3‘). beseda. 40. /et. 41. sad. 43, čas, 44. las. 45. bes, 47. komet, 4l>. sir, 51. vik, 53. lop, 54. ban; 57. nos, 5‘). lok. 61. tok. 63. soliter. 66. rop, 67. orač, 68. mucek, 6