Slamnik
Se1ko
f|f||i|ati, jaz bi rada nov slamnik. Zelanova Jerica ima «^^w novega — tako je lep! Pisan je — rdeče in belo. Mati so ji ga naredili. Lepo vas prosim, naredite tudi meni enega." Tako je prosila Dorica svojo mater. Saj tem deklicam tako ne hodi nič drugega po glavi kakor nove obleke in pisani slamniki. Vse ti vedo: ta ima tako obleko, ta tako; ta ima novo krilce; ta nov slamnik. Take pogovore imajo med sabo. In če dobi ena kaj posebnega, takoj hočejo imeti vse. Seveda potem pro-sijo in prosijo očeta in mater, da jim kupijo to. In ako vse prošnje nič ne pomagajo — jokajo toliko časa, da omečč stariše
Dečki so glede tega dosti boljši. Ne menijo se dosti za obleko. Le kadar se na kolenih, na palcu ali cel6 kje drugje belo vidi — potem še-le se primuzajo k materi, ceš, črevlji so raztrgani; hlače bo treba zašiti. To vse storč z nekim strahom, dobro vedd, da je ta ali ona smreka, ta ali ona hruška kriva, da potrebujejo hlače šivanke.
Tako je no.
Dorica je hotela nov slamnik, ker ga je imela Zelanova.
135
Ker so mati znali plesti slamnike, se niso dolgo upirali njeni prošnji. Porabiti so hoteli priliko in na-učiti hčerko, da bi si znala sama splesti slamnik.
Pleli so kito in ji kazali, kako se to dela. Toda ni hotelo iti v mlado glavico in ni hotelo. Prav dosti-krat so ji morali pokazati, predno si je zapomnila. Kaj hočemo! Vsak začetek je težak.
In nestrpna je bila, nestrpna. Komaj so mati dobro začeli — v naročju so imeli še cel snop slame, iz katere naj bi naredili slamnik — že je vprašala:
,,Mati, ali bo kmalu gotov?" Podučili so jo, da to ne gre tako hitro. Povsod je treba potrpljenja. Po-časi se daleč pride.
Povesila je oči, držala se na smeh — mogoče je videla pred seboj že narejeni slamnik - in gledala mater. ki so pleli kito.
Ko se je nekoliko priučila. plelajesama. Kajpak so morali tupatam pomagati in kaj popraviti mati. Po-lagoma je bil slamnik pa-le gotov.
Kako je bila ponosna nanjISaj se je sama trudila . ž njim! Kar si kdo sam pridobi, s trudotn pribori, tega se razveseli. Zato je bila tudi Dorica vesela slamnika.
Ali ni ga imela dolgo — svojega slaranika. Mo-goče ga je zgubila? Kaj še! Ako bi ga bila zgubila, iskala bi ga bila; in kdor išče, najde. AH ji ga je kdo vzel? Tudi ne! Hudo bi ji bilo, ako bi ji ga bil kdo ukradel. Sedaj pa ji ni bilo nič hudo, če tudi ga ni imela.
Tako-le je prišla Dorica ob slamnik: Solnce je . grelo, kot bi hotelo skuhati celo zemljo. Vse je hotelo . v senco, da se tam nekoliko ohladi.
V taki vročini je slamnik dober. Po vasi je prišla revna žena z majhno hčerko. In ta ni imela slamnika, dasi je solnce tako hudo pripekalo. vTudi nobenega drugega pokrivala ni imela sirota. Cisto razoglava je bila.
Prosili sta kakega pokrivala tuintam. Tudi Do-rični materi sta odkrili svojo željo. Mati so premišljali, ali bi se dobila kaka obnošena reč. Toda Dorica jih je prehitela. Stekla je v sobo, vrnila se s svojim novim slamnikom in ga pomerila siroti. Malo velik ji je biJ, a to nič ne škodi. Revni ljudje niso tako ze!6 natančni.
136
Siromašna deklica se je razveselila slamnika. Hvaležno je pogledala mlado dobrotnico. In taki hva-ležni pogledi so dobrotniku veliko plačilo za njegov dar.
nika.
Zato Dorica ni bila žalostna, dasi ni imela slam-
137
Vrhu tega jo je tolažila zavest, da je storila dobro delo, ki bo stoterno poplačano. Saj je vedela besede ne-beškega Učenika: ,,Karkoli boste storili kateremu izmed svojib. najmanjših bratov, boste meni storili."
Tudi mati so bili veseli svoje hčerke. Pohvalili so jo, da je naredila lepo. Tako naj dela vse svoje življenje. Nobenega reveža naj ne pusti brez daru od sebe, če mu le more kaj dati.
Dorica je obljubila, da se bode ravnala po njih nauku. Ko bi jo hoteli posnemati vsi Vrtčevi čitatelji!