* Celoletna naročnina 175 Lir Polletna „ 90 „ Posamezna številka 4 „ Za Jugoslavijo . . . 2 Din Gorica, sobota ZZ. junija 1946 Geto je ^ci nami Minilo je leto dni, odkar je Zavezniška vojaška uprava prevzela izvršno oblast v naši deželi. Važno je, da pregledamo v glavnih črtah njeno delovanje v tej dobi. Ker nismo nikakor mogli sprejeti, da bi bila naša največja pridobitev v osvobodilni borbi okrnjena, tudi nismo mogli sprejeti takega sodelovanja, kakor ga je predlagala ZVU. Vendar pa so se naši odbori skušali uvrstiti v to smer in delo tako, da bo odgovarjalo interesom našega ljudstva in tudi zavezniški upravi. A nismo imeli tiste »sreče«, kajti ZVU nas je prehitela ter objavila znano odredbo štev. 11. Tudi po odvzemu naše izvršne oblasti so se naši odbori, ki so bili za časa borbe od ljudstva svobodno izvoljeni trudili, da v skladu z interesi dežele in zavezništva ustvarijo v deželi tisto ozračje, ki bi odgovarjalo ljudskim težnjam in začasnim okupatorjem našega ozemlja. Vendar pa ZVU ni hotela razumeti našega resnega stremljenja. Ovirala nas je na vsakem koraku. Niso se upoštevale pravične želje, ki jih je imelo naše ljudstvo v vprašanju naše oblasti, ki je zrastla v teku same borbe, in radi tega se ljudstvo, ki je toliko pretrpelo, ni moglo sprijazniti z raznimi odloki, ki so kratili in ovirali nemoten razvoj njegovih pridobitev. Bolelo nas je, ko smo prejemali udarec za udarcem od svojih zaveznikov, od tistih, ki so nam obljubljali ne samo narodno svobodo, temveč tudi vso potrebno pomoč po osvoboditvi. Primorsko ljudstvo se je trudilo na vseh poljih, da pokaže dobro voljo ne samo v besedah, marveč tudi v svojih dejanjih, da hoče zaživeti novo življenje in v ta namen so bili organizirani mogočni festivali dela, ki so prikazali našo trdno in odločno voljo do dela in obnove. S samo-iniciativo so se začeli zbirati po naših vaseh in trgih potrebni podatki, delati načrti ter v naj-obupnejših razmerah graditi zasilna bivališča. Vse to je ZVU samo opazovala in nas obtoževala, da nočemo sodelovanja. Mi to odločno odbijamo. Vse na-redbe smo upoštevali in izvrševali. Vemo, da bi razmerje med nami in zavezniki bilo mnogo boljše, če ne bi ZVU poslušala in sprejemala nasvetov in krivičnih obtožb tistih ljudi, ki se pod krinko demokratov zbirajo pod okriljem CLN in ki nikakor ne želijo' resničnega sodelovanja, kot bi bilo potrebno za bratsko sožitje. Vendar pa sodelovanje je nemogoče, če se ne upoštevajo osnovni elementi, kot so n. pr. od ljudstva izvoljeni odposlanci in po njih zastopani odbori. Poglejmo si na primer vprašanje socialnega skrbstva, šol, itd. Ne glede na to, da so te od zaveznikov postavljene ustanove bile v nasprotju z voljo ljudstva, je ZVU trdovratno nadaljevala s svojim načrtnim delom, ki nas loči v teh za nas najbolj perečih vprašanjih. To so vzroki leèa nezdravega ozračja, katerega ni ustvarilo naše miroljubno in delovno ljudstvo. V petindvajsetih letih smo se marsikaj naučili, marsikaj pretrpeli in smatramo vsako vsiljevanje, ki ni v skladu z našimi narodnimi interesi kot ponovni poizkus omalovaževanja in zatiranja naših osnovnih pravic, ki bi jih Pomočnik ministra za zunanje zadeve dr. Aleš Bebler je dal v Parizu glede vprašanja reparacij, ki jih bo morala plačati Italija, naslednjo izjavo: »Te dni razpravlja Svet zunanjih ministrov o vprašanju italijanskih reparacij. Jugoslavija, ki je toliko pretrpela zaradi italijanskega napada in okupacije, je brez dvoma pri tem zelo zainteresirana in našo javnost bo zanimalo, kako rešujejo to vprašanje. Prebivalstvo Jugoslavije ve. da bo Italija morala plačati reparacije. Kakor izgleda, so ta princip sprejele tudi vse velesile. Sodeč pa po odmevih v tisku do-sedaj še ni bila dosežena enotnost v vprašanjih, kaj spada k reparacijam in kolikšne naj bi bile v praksi. Ti dve vprašanji sta med seboj tesno povezani. Pravične zahteve Jugoslavije Glavni izgovor pa je, da Italija enostavno ne more ničesar pia čati. Pri tem pa ves svet ve, kakor je rekel že minister za zunanje zadeve ZSSR Molotov, da Italija krije ogromne okupacijske stroške v korist Anglije in ZDA. Treba bi bilo te stroške samo zmanjšati in Italija bi lahko plačala del reparacij. Gotovo, tu je z angleške, a-meriške in tudi s sovjetske strani govora samo o tistih reparacijah, ki bi jih naj Italija plačala iz rednih virov za reparacije, kakor so zlato, tekoča proizvodnja, trgovska mornarica, naprave vojne industrije, investicije v inozemstvu in podobno. Pri tem pa ima Italija poleg teh še en vir za reparacije, ki je zaveznikom na razpolago in ki služi za oškodovanje. To so italijanska posestva na tako zvanih »prepuščenih ozemljih«, ki bi jih v resnici bilo treba nazvati »povrnjena ozemlja«. Pri nas. gre za odvzem imovine italijanskih gospodarskih dryžb in posameznikov v Julijski krajini, ki bodo po razmejitvi ohranila italijanski značaj »lastniki ostanejo italijanski državljani«. Jugoslavija ima brezpogojno pravico do te imovine. Za to govori neštevilno neizpodbitnih razlogov. 1. Po današnjem stanju tega vprašanja med velesilami in Jugoslavijo naj bi Jugoslavija dobila iz kopice naštetih virov za reparacije samo svoj delež 200 milijonov dolarjev, ki so določeni za odškodnino vsem napadenim balkanskim državam (Jugoslavija, Grčija, Albanija). V vsakem primeru ta del ne bo v nobenem sorazmerju s pretrpljeno škodo. Italija je po svojem za- morala priznati sleherna demokracija. Od naše strani smo pokazali najboljšo voljo in zato nismo danes krivi če je med ljudstvom zaživelo nezaupanje do zaveznikov, kajti gospodarski položaj našega prebivalstva in v prvi vrsti našega delavstva se je poslabšal in ne kaže na izboljšanje. Ravno te dni, ko se ponovno razpravlja o pripadnosti tega ozemlja na konferenci v Parizu smo prepričani, da bodo tudi naši veliki zavezniki pravično ocenili naše delo, predvsem pa upoštevali ljudsko voljo in željo vsega prebivalstva po priključitvi k Federativni ljudski republiki Jugoslaviji. IZJAVE dr. ALESA BEBLERJA Italija je dolžna plačati reparacije hrbtnem napadu v zvezi s hitier-jevsko Nemčijo zasedla tretjino jugoslovanskega teritorija. Italijani so ubijali, požigali in plenili po naši državi in tako prizadejali ogromne žrtve, ki jih je ljudstvo moralo dati v boju proti o-kupatorju in v zvezi z demokra- tičnimi silami. Italijani so prizadejali Jugoslaviji okoli 9 milijard dolarjev škode. 2. Ta škoda, ki je edino le po današnjem mednarodnem umevanju še sporna, pa zdaleka ni edina škoda, ki so jo italijanski napadalci napravili v Jugoslaviji. Vojna škoda Julijske krajine znaša 1,149 000 dolarjev pa so odkupili pod takimi pogoji, da je to pomenilo čisto navadno oropanje. Dovolj bo, če navedem dva taka primera: Livarno v Skednju pri Trstu je škode tei samo Pri ocenjevanju vojne posameznih zaveznikov v vojni se jemlje v obzir škoda, prizadeta na teritoriju v meiah, ki so priznane po današnjih mednarodnih sporazum’ Jugoslovanski narodi pa so se borili, ne da bi se ozirali na te meie. Kakor so se borili vsi ostali Jugoslovani, tako so se borili tudi tisti, ki so četrt stoletja *'• peli n od italijanskim jarmom. Ti Jugoslovani niso bili. med zad-niimi. ampak so ostali med prvimi v tej borbi. Žrtvovali so 42.000 človeških življenj. 93.4f>0 oseb pa ie bilo zaprtih ali odvedenih Neštevilne vasi so porušene in požgane. Vse železniške proge in ceste so težko poškodovane, skorai vsa pristanišča so prizadeta, nekatera izmed n’’h pa, kakor n. pr. Reka. so popolnoma uničena. Industrija, posebno ladjedelnice so težk ) trpele zaradi bombardiranja. Jama in privatna poslopja, gozdom, živi na, sadovnjaki, vse ie težko c-škodovano. Pokrajinska kom'-’ ja za voino škodo je delala prav tako vestno, kakor tudi komisije v ostali Jugoslaviji in precenila sojno škodo v Julijski krajhv' na 1.149.000 ameriških dolarjev ( vrpflrj n 1 pf.T, Poleg tega ne smemo pozab'H. da se ie italiianski napad proti našim narodom priče! takoj po prvi svetovni vojni: po krivični rapalski pogodbi je bila od Jugoslavije odtrgana pokrajina ki jo imenujemo Julijska krajin;.., in del Dalmacije. To je bila prva priprava nadalinega prodiranj?, v Jugoslavijo, ki je svoio vojaško obliko dobila leta 1941. Že to dejanje samo je prizadelo Jugo-slaviii ogromno gospodarsko škodo. Jugoslavija je ostala brez svojega naravnega izhoda k morju, izgubila je tudi del industrije, ki je s slovensko industrijo pomenila celoto, zgubila je surovine in polfabrikate, ki jih je jugoslovansko gospodarstvo dobivalo prej iz Istre, Trsta in Slovenskega Primorja (železo, ciu-kova ruda, itd.). Kako veliko škodo so pretrpeli zasužnjeni istrski in slovenski bratje! De-settisoči so odšli širom sveta koI-nostih. ki so jih mogle spoznati v zelo kratkem času svojega bivanja. Mihailovič pa je obtožen, da je sodeloval z okupatorjem ves čas od začetka, to je od leta 1941 dalje. Za dokaz o sodelovanju obtoženega Mihailoviča '■ o-kupatorjem je predlagano veliko število dokumentov in prič iz naše domovine. Zaradi tega ni nikakor potrebno, da bi dobi /ali dokaze iz inozemstva«. Ko je predsednik vprašal Mihailoviča a!; predlog branilca, da se 5 Američanov, je ta kratko pomislil in odločno odvrnil: »V principu se ne strinjam s predlogom«. Javni tožilec pa je zadevo obrazložil takole : «Obramba predlaga, naj te priče zasliši sodišče, da s svojimi izjavami potrdijo, da Mihailovič ni sodeloval z okupatorjem. Po mojem mnenju je tak predlog popolnoma neumesten. Pobijati morje pisanih dokumentov o sodelovanju Mihailoviča z okupatorji z izjavami nekaterih prič, za katere ne vemo, kako so prišle 'm kdaj so bile pri Mihailoviču 'm v kakšnih pogojih jih je držal Mihailovič? Sprejeti tak predlog, mislim, bi bilo popolnoma neumestno. Ne morem se skladati s tem predlogom obrambe iz tega razloga in tudi iz drugih. To, kar bi hoteli oni pričati, namreč, da Mihailovič ni sodeloval z okupatorji, je v nasprotju z vsem. kar je Mihailovič tukaj pred sodiščem že izjavil. Zaradi tega bi morale priče pobijati samega Mihailoviča in njegove izjave. (V dvorani je nastal najprej ironičen smeh in kmalu za tem se je utrgalo burno ploskanje. Predsednik sodišča je moral p >sh -šalce opozoriti, da bo v prim ru, da se nemir ponosi, kar vra delo sodišča, prisiljen izprazniti dvorano). »Razumel bi«, je. nadaljeval javni tožilec, »da je obramba predlagala, naj pridejo pričat dva ali trije ameriški piloti, da so bili z Mihailovičevih, letališč odpravljeni v Ameriko. To je razumljivo, ker je popolnoma jasno, da je nekaj ameriških pilotov, ki so se spustili v Srbiji, rešilo srbsko ljudstvo, pa tudi to. da so bili nekateri prepc'i ini v Ameriko. Ne razumem pa, kako morejo ameriški piloti, ‘d so letali nad srbskim ozemlje n in se nanj spustili s padali, zahtevati, da tu pričajo, da Draža Mihailovič ni sodeloval z okupa- skupine« napadle blizu gostilne »Alla Grotta« tovariša Karla Hlačo ter ga umorile z dvema u-bodoma v srce. Posebne fašistične skupine, v kateri je največ južnjakov napada dan za dnem mirno prebivalstvo Trsta, v prvi vrsti zavedne Slovence in Italijane, ker si želijo pravično rešitev vprašanja lu-lijske krajine in Trsta. Naše oblasti so naslovile na ZVU energičen protest. Delavstvo je silno razburjeno. PROCES PROTI IZDAJALCU DRAŽI MIHAILOVIČU torjem. Kar se tiče ljudi iz ameriške vojaške misije, sem že prečita! depešo generala Armstronga, iz katere je jasno razvidno, da je on kot šef misije opazil sodelovanje Mihailoviča in njegovih četnikov z okupatorji. Lahko pa sodišču predložim še nove dokaze iz teh virov o dejstvu, da so Mihailovičev! četniki sodelovali z okupatorji. Da bi sedaj iz Zedinjenih držav Amerike poklicali štiri ali pet ljudi, ki bi pobijali to, kar je Mihailovič sam napisal ali že izjavil, ko obstojajo njegova navodila komandantom, naj sodelujejo z okupatorjem, mislim, da bi to nasprotovalo načelom sodnega postop- ka. Mislim, da to ne bi vodilo nikamor, ne bi dovedlo do utr li-tve materialne resnice, ampak do zavlačevanja postopka. 'Naj o-prosti obramba, ampak za vsem tem stoji ta motiv«. (Do tu javni tožilec). In ko je predsednik ponovno vprašal obtoženega Mihailoviča, kaj sodi o predlogu svojih branilcev, je ta ponovno izjavil, da iz principielnih razlogov ne želi, da bi bili Američani zaslišani. Branilca Mihailoviča sta ga hotela na vsak način prikazati kot nedolžnega angelčka, ki se ni boril nikdar proti NOV (narodno osvobodilni vojski), ampak samo proti okupatorju kot »junak«, ki ima velike zasluge za zavezniško zmago ... OB DESETLETNICI SMRTI oJTlcikslma ^ocfcega Aleksej Maksimovič Peskov (Gorki) se je rodil v Nižnjem Novgorodu (ob Volgi) leta 1868, umrl pa je 1936. leta. Izšel je iz revnih obrtniških razmer (kot sin siromašnega ta-petnika). Mati ga je prepustila babici in staremu očetu. A kmalu nato je popolnoma osirotel in tako je moral iti po svetu. Šel je v druge kraje, druga mesta, kamor ga je popeljala cesta. Ze mlad (potepuh) je videl Rusijo od Urala do Besarabije, od Moskve do Tiflisa. Kar se tiče poklicev je bil svojevrsten; lotil se je vsega: bil je cunjar, vajenec pri raznih pleskarjih in še marsikaj. Ni bil lačen ki, je bil na delu v kuhinji na ladji (vedno na Volgi). Predno je postal samo pisatelj je moral še delati kot nočni čuvaj na železnici in še prej kot pekovski pomočnik. Ce ni šlo drugače pa je bil pevec na odru ali lovec na ptiče - pevce. Kot pisatelj je Gorki vpeljal v literaturo spodnje ljudske plasti, iz katerih je sam neposredno izšel. Pod carsko Rusijo je pomenilo njegovo pisateljevanje pravcato revolucionarno delo. V listu »Kavkaz« so čitali ruski bralci njegovega prvenca »Makar Cudra«. Takrat je imel Gorki 23 let. Njegovo poznejše zrelo delo je socialni roman »Mati«. To je Dosti je intrig reakcije! Uredništvo »Kamsomolskaje Pravde« je pred kratkim prejelo pismo Francoza Gastona Dofai-na iz Bourgesa s prošnjo, da ga izroči Fjodoru Musorovu iz U Ijenovske oblasti glede zdravnice Marije Musorove, s katero se je nahajal skupaj v ujetništvu :n ki je bila tam ubita. Dofaine po-vdarja v pismu požrtvovalnost, s katero je zdravnica delala v ujetniških bolnicah in nudila poda so Nemci ubili Marijo Muso-rovo s smrtnonosno injekcijo in pravo revolucionarno delo; v njem se zrcalijo razmere, v katerih so živeli revolucionarji cari-stične Rusije. Tudi Maksim Gorki je trpko prestal zapore in izgnanstva. Bil ic tudi v zloglasnih zaporih pe-tropavlovske trdnjave (Petrograd - sedaj Leningrad). Razen romanov »Mati« in »Delo Artamanovih« je spisal drame (»Na dnu«, »Sovražniki«), Od ostalih njegovih del so že prevedena sledeča: »Pesem o sokolu«, »Šestindvajset in ena«, »Evgenija Mart«, »Vrag«, »Razdrobljeni okovi«, »Boles«, »Maljva«, »Cio vek« in »Hudournik« nato »Povesti« in »Drobne povesti«, »Poma Gordjejev«, »Kako , sem se učil«, »Deveti januar«, »Otroška leta«, »Trije ljudje« — drugi socialni roman »Poletje«, povest »Karamora«, »Heroj« in črtica »Pisatelj, ki ga je priznanje napravilo prevzetnega« ter »Iz mojih spominov na Lenina«. Njegova dela so velikega pomena. On je prvi v ruski književnosti, morda celo prvi v .življenju izoblikoval umetno^ socializma in proletariata. .Lea.n je bil velik njegov prijatelj in Gorki je blagodejno vplival pa ves kulturni razvoj mlade so'jctske države. Nedvomno spada med največje književnike in je na isti višini kot so ruski klasiki Puškin, Lermontov, Gogolj, Dost ijevski, Tolstoj, Turgenjev, C /ho-/ 'n drugi nesmrtni geniji velike slo vanske države. Gorki ni učakal velike domovinske vojne, ki jo je bila Sovjetska zveza proti objestnemu hitlerjevskemu nacizmu. Umrl je nasilne smrti leta 1936 kot žrtev podlega trockističnega a-tentata. Ostane pa neločljivo povezan s svojo domovino in ljudstvom ter z delovnim ljudstvom vsega sveta. navaja njene poslednje besede: »Težko mi je umreti, ker ne bom mogla videti dokončne zmage naše slavne Rdeče armade nad sovražnikom. Navaja tudi imena ubijalcev Marije Musorove in mesto njenega groba. Na to pismo je oče Marije Musorove med drugim odgovoril naslednje: »Očetje in matere, ki smo izgubili otroke smo si danes edini v čustvu nemira pred moč vsem ne glede na narodnost. V pismu je nato rečeno, intrigami reakcije. Grobovi naših otrok nso še sveži, nasledniki fašistov pa že pripravljajo novo vojno. Prebivalstvo Francije, moje domovine in vsega sveta je videlo in čutilo toliko strahot in muk, da jih sama misel na fašizem trpinči. Mi vsi skupaj moramo reči: Dovolj!« Tako prihaja škof margotti med slovenske vernike Znano nam je in to smo sami doživeli, da je prvo sv. obhajilo za otroke pomemben in vesel dan, ki ostane v srcih otrok v neizbrisnem spominu. Ta dogodek se je praznoval v cerkvi v tistem toplem, prisrčnem razpoloženju, ki je objel o-troke in starše ter ne naj zadnje samega dušnega pastirja, ki je pripravil to slovesnost. Vernemu ljudstvu, je po tradiciji, ki se je širila iz roda v rod, dan prvega sv. obhajila družinski praznik, praznik vse fare. Če se ta ponekod ni praznoval v tistem iskrenem vzdušju ni krivo ljudstvo, ki živi s časom in izhaja iz osvobodilne borbe, ki jo je naravno občutilo in pri tem sodelovalo, temveč, krivi so tisti duhovniki, ki v nasprotju z ljudsko voljo in njenim prizadevanjem nočejo tega razumeti. Nev-šečni dogodki pretekle nedelje se ne bi pripetili, če bi naša domača duhovščina to stanje upoštevala. Priprave za sprejem prvega sv. obhajila v Solkanu so se vršile pri nas v najlepsem redu. Načeloma so se starši protivili, da bi obhajal naše malčke kaplan, ki je pri vaščanih vsled svojega protiljudskega obnašanja obsovražen. A končno se je tudi to uredilo. Kakšno pa je bilo razočaranje staršev in otrok, ko se ravno pri obhajanju pojavi goriški nadškof Margotti. Ni bil deležen slovesnega sprejema; skozi zakristijo je prišel, nepoklicani škof Margotti. Od kedaj pa ima navado škof, da se zanima za prvo sv. obhajilo? V kolikor nam je znano opravlja to domači župnik. Prisotnost nepriljubljenega, fašistom naklonjenega škofa, ki je skozi desetletja mrzil vse to kar je naše, je solkansko ljudstvo sprejelo kot provokacijo. Škofa Margottija je naše ljudstvo odklonilo za birmo, škofa Margottija je naše javno mnenje in ves naš demokratičen tisk do dna razkrinkalo. Po cerkvi je završalo kot v panju. Mnogi so zapustili cerkev. Spričo nedolžnih otrok, svečanosti kraja in obreda se ljudstvo ni takoj znašlo, ker ni bilo pripravljeno na ta »nenavaden« obisk. Nič čudnega, če je bil sprejem zunaj cerkve drugačen, kakor si ga je zamislil škof Margotti, ki skrbi po »očetovsko« in »blagohotno« za svoje ovčice. Na napačen naslov je prišel -škof Margotti, kajti ljudstvo ni zaslepljeno, ono zna razločevati pšenico od ljubke ter je na zgovoren in neprikrit način dalo duška svojemu ogorčenju. V takem vzdušju je tudi mala prireditev, ki sta jo organizirala g. župnik in kaplan in za kat 'ro so se zanimali tudi vaščani, propadla. G. župnik, zakaj uganjata Vi in g. kaplan takšne nevarne manevre, ko vendar vidita kam vaju je privedla ta nespametna, protiljudska politika? Solkanci so upravičeno vznemirjeni zaradi tega dogodka, ki ste ga vidva povzročila in to na tako premeten način. Svojemu Gorica Nova zibelka Tov. dr. Anselmu Giuseppe (Nullo) se je rodila hčerka. Prvorojenka je dobila ime A-namarija. Čestitamo in želimo obilo zdravja! V Šempeter pri Gorici Za „vojne sirote“ V tednu »za vojne sirote« so žene naše vasi pripravile kG urno prireditev, ki je prav dobro uspela. Izkupiček 12.446 lir smo nakazale mestnemu odboru ASI-ŽZ, da ga razdeli med najbolj potrebne sirote. Ob tej priliki se čutimo dolžne, da se tovariško . zahvalimo članicam ASIŽZ iz Bilj, ki so se odzvale našemu povabilu, tov. Černiču za prepustitev dvorane ter tovarišicam iz Bilj in vsem šempeterskim organizacijam, ki so pripomogli, da je naša prireditev tako lepo uspela. Kromberg Spominjamo se tov. Vojka 25. junija 1944. Dve leti sta minili, odkar je nasilni okupator s pomočjo domačega izdajalca uničil Tvoje mlado življenje. Triindvajset let Ti je bilo Vojko, bil si poln nad, nasmejan, prav otroško razigran, ko si stopil v vrste naših borčev. Čeravno vemo, da se ne boš več vrnil, da si pristopil k armadi tihih junakov, ki so žrtvovali svoja življenja za našo svobodo, Tvoj lik slovenskega fanta-borca nam o-stane neizbrisno v naših srcih. Še Te vidimo v duhu pred seboj, naslonjenega na zvesto družico puško, v katero si vrezal rdečo zvezdo in ki je nisi zapustil do Tvojega zadnjega diha. Vojko, naš nepozabni tovariš! S Tvojo smrtjo si vlil v naša srca tisti škofu sta vidva hotela prikazati svoje »ovčice« v čisto drugačni luči, tako da bi od vsega demokratičnega prebivalstva osovraženi škof Margotti odnesel kar najboljši vtis. Ni potreba nikakršnega slepomišenja. Zastonj se vidva zagovarjata, da nista o tem »obisku« ničesar vedela. Vse je bilo in-’ scenirano! Pribijemo: namesto da bi solkanske družine praznovale dan prvega sv. obhajila v družbi svojih malčkov v resnično družinskem veselju, je ta dan zapustil med nami silno mučen vtis in zato ste vi g. župnik s kaplanom in škofom vred sami odgovorni. borben duh, ki je Tebe vedno spremljal v boju s sovražnikom. Zvesti Tvojemu spominu si bomo prizadevali, da bomo vredni Tvoje žrtve in da ne bomo klonili, pa naj se zgodi že karsibodi. Ob drugi obletnici žaluje za Teboj Tvoja dobra mamica, ponosna v tej tihi boli, da je dala narodu sina - junaka, za vzgled vsem tovarišem in mladcem. V svetlem spominu boš ostal vsem nam, ki smo videli v Tebi vzor nesebične ljubezni do svobode in domovine ter si bomo prizadevali, da bomo vredni Tvoje žrtve. Bilje Na šolskem polju Zavezniška vojaška uprava je ukinila dajatve kruha in dodatne hrang sledečim šolam v mirenskem okraju: Sovodnje, Ru-pa, Gabrje, Miren, Orehovlje, Renče, Gradišče in Dornberg. Pr-vačina kot nepriznana šola od ZVU te hrane že prej ni dobivala. Učitelji domnevajo, da je vzrok ta, ker so otroci vseh teh šol odklonili šolske knjige, ki jim jih je vsilila ZVU in ohranili knjige »Naša beseda« in »Svobodna pota«, ki so si jih sami že prej preskrbeli. Rihemberk Tovariša’Vidmarja še ni nazaj Veliko gorja,so nam prizadjali dolgoletni tlačitelji in okupatorji. Kdo naj bi pozabil na vse žrtve terorja, na požgane hiše, na prikrajšano svobodo tisočerih izmed nas? Toda še vedno se nam godi bridka krivica. Poslušajte! Že ob priliki prvomajske proslave v Trstu je civilna policija brez vzroka aretirala tov. Vidmar Marja iz naše vasi. Še danes ni od njega ne duha ne sluha. Večkrat smo se zanj zanimali, pa so nam dejali, da so že izpu- GLAS IZ MESTA IN Z DEŽELE stilL osebe, ki so bile aretirane tistega dne. Tov. Marjo pa je še vedno v zaporu in še ni bil zaslišan. Njegova družina doma je popolnoma razdejana. Očeta so Nemci ubili 1943 leta, eden izmed bratov je padel v narodno osvobodilni borbi, drugemu bratu je vojna pustila težke posledice in sedaj boleha doma, nesposoben za delo. Mati je stara in bolehna. Vsakdanje breme teži na dveh sestrah. Marjo pa mora jokati v zaporu, medtem ko ga dom čaka za obnovo. Kot vidite so družinske razmere dovolj žalostne, da bi se že enkrat napravil konec temu nepravilnemu postopanju napram našim do konca izčrpanim in izmučenim ljudem. Naj bi raje pristojne oblasti malo pogledale na tiste, ki so za časa vojne ^služili okupatorju, ki so nam požigali domove in povzročali toliko gorja. Teh ljudi je danes vse polno v mestih cone A in jih imamo priliko videti zelo pogosto. Zahtevamo priznanja za našo borbo ob strani zaveznikov in za naše žrtve ki so padle za svobodo in pravico. Sela na Krasu Naše delo na vseh poljih Naša vas ni na glavni prometni cesti, zato v mirnem času prihaja prav malo tujcev k nam. V časopisju se oglašamo prav malo in bi zato lahko kdo mislil, da sploh ne obstoja več. Nemški in fašistični banditi so nam razdejali ljubljene domove 1944 leta. Pred časom smo si sami z udarniškim delom zasilno popravili stanovanja. Tudi na kulturno - prosvetnem polju ne zaostajamo. Zgradili smo dvorano, ki služi tudi za šolo. Ustanovili smo prosvetno d ruš tvo, ki je imelo že več kulturnih prireditev in med njimi nekaj prav dobrih. 31. maja, na obletnico požiga naše vasi, ko so nas nemški in italijanski fašisti suvali in preganjali, požgali domove in odpeljali 9 oseb v smer, od koder se niso več vrnile, smo se na vasi razgovarjali o najrazličnejših stvareh. Marsikaj so znali povedati tisti ki so bili po nemških internacijah, tisti ki so se borili kot partizani in vsi oni, k’ so kaj pretrpeli. Nekdo ie vzbudil spomine na dni, ko so se pri nas borili italijanski gari-baldinci, ko je bilo med nami in njimif toliko razumevanja in prave ljubezni, in ko smo jim dajali hrano ter skovali tisto slov.-itali-jansko bratstvo, ki žanje danes tako velike uspehe in ki bo napravilo iz antifašističnih Slovencev in Italijanov Julijske krajine in Trsta enakopravne srečne državljane Federativne ljudske republike Jugoslavije. Bovec Zborovanje Enotnih sindikatov Pred dnevi se je vršila okrajna konferenca, katere se je udeležilo okrog 100 delavcev iz vseh vasi okraja. Član okrožnega odbora Enotnih sindikatov za Goriško je govoril o nalogah Enotnih sin dikatov, povdaril je med drjghri nujno potrebo, da se vse dehv-5tvo tesno poveže med seboj in da se vzgaja tudi na kulturnem polju, da bo lažja in uspešnejša borba delavcev za socialne pravice. v Iz poročila predsednika okraj nega sindikalnega odbora je bilo razvidno, da je organiziranih v Enotnih sindikatih 622 oseb. Sprejet je bil sklep, da se bodo izvolili krajevni odbori in odposlanci, katerim bo. poverjeno vodstvo in organizacija delavcev. Več tovarišev bo šlo n j sindikalne tečaje, kjer sc bod^ strokovno usposobili. Iz svojega zborovanja so delavci odposlali namestnikom zunanjih ministrov v Pariz protestno resolucijo, ki se glasi: »Delavci in nameščenci bovškega okraja združeni v enotne delavske sindikate zbrani na svoji konferenci, dne 2 junija odločno protestiramo proti krivičnim mejam, ki nas hočejo gospodarsko razcepiti. Dov Jj je bilo trpljenja za časa 27 letnega italijanskega suženjstva, ki nas je gospodarsko vedno bolj u-propaščalo. Za nas so te meje krivične iz gospodarskega, iz etničnega in geografskega stališča,^ ker bi nam zaviralo vsakršno možnost do gospodarskega razvoja. Borili smo se na strani velikih zaveznikov za uničenje fašizma in izboljšanje gospodarstva. i kar je edina garancija pr:k!; ; iitev celotne Julijske krajine k Federativni republiki Jugoslaviji. Za to smo delavci in nameščenci bovškega okraja pripravljeni se boriti še nadalje, vse dotlej, dokler ne bo pravično rešeno vprašanje naših meja. Kulturno delo Pretekli teden sta se vršili v našem okraju dve zdra stven" predavanji. V Srpenici je govoril tov. dr. Franko o negi zob in boleznih zobovja, v Bovcu pa tov. dr. Marušič o prvi pomoči v nezgodah in pri nenadnih oho- • lenjih. Ljudstvo, ki se je v zelo velikem številu udeležilo predavanj. je napeto poslušalo, se živahno udeležilo diskusije in izrazilo željo, da si želi še takih predavanj. Cerkno Pogreb padlih borcev V nedeljo 16. t. m. se je Cerkno oddolžilo z žalno svečanostjo borcem, ki so podlegli poškodbam v SVPB »Franja« in bili začasno pokopani na pokopa- •• .......................................................................................................................................................................................................................................... .................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................... (Sum plŠC Prinašamo pismo, ki ga je pisala ruska deklica v poletju leta 1944. svoji angleški prijateljici: Draga Jane! Prejela sem tvoje pismo in prav zadovoljna sem, da sem spoznala v tebi angleško deklico, ki živi tisoče kilometrov oddaljena od mene, v deželi, ki me prav zanima. Najprej je potrebno, da ti poročam o sebi. Imenujem se Aleksandra ali skrajšano Sura. Imam petnajst let in obiskujem deveti razred. Stanujem v bližini Moskve. Ko sem končala lansko leto šolo, sem se vpisala v tečaj za bolničarke, katerega sem z uspehom dovršila. In sedaj, če ,mi preostaja kaj časa, grem v bolnico in strežem ranjenim vojakom. Izbrali so me za voditeljico pionirčkov naše šole. Lansko le- Gflloskoe to so pionirji in drugi dijaki naše šole delali v kolhozih. Na delu nas je bilo 196 in napravili smo 13750 delovnih dni. Mogoče vi ne veste, kaj se to pravi delovni dnevi. Hočem vam to razjasniti. Dečki so se odločili, da bodo pomagali očetom in svojim starejšim bratom tako, da bi spremenili vsak dan poletnih počitnic ne samo v en deloven dan, ampak v več dglovnih dni. Odločili smo se, da bomo izvršili več kakor bi odgovarjalo samo enemu delovnemu dnevu. Tekom poletja so nekateri dečki in dekleta dosegli do 200 in cero več delovnih dni. Sola, katero obiskujem je velika srednja šola, v njej je prostora za 700 in več dijakov in učiteljev. Ko bomo dovršili to šolo, imamo namen prestopiti na kakšen drug zavod ali vseučilišče naše države. Povem ti, da se počutimo prav dobro na tej naši šoli. Nahaja se v bližini velike kotline. V poletju veslamo in plavamo, po zimi igramo hokey in se drsamo. Jaz sem /lobra smučarka in lansko leto sem prednjačila vsem deklicam v tem športu. V šoli imamo svoj lasten pevski zbor in svojo gledališko skupino. I-mamo svoj klub z obširno dvorano, gledališki oder, velik klavir in posebno sobo, kjer igramo lahko šah in biljard. Tudi nam ne manjka oddelek, ki služi začetnikom, ki se ukvarjajo s fotografijo. Mogoče me boš vprašala, če imamo v Rusiji posebna kino gledališča za otroke in gledaFški balet. Ne samo to, da imamo kinematografe in gledališča za o-troke v vseh majhnih in velikih mestih; imamo jih tudi na vasi, kjer prebivam, poleg učilnic za plese. V Moskvi, kjer po navadi prebijemo nedelje, imamo 8 kinematografov in več gledališč za otroke. Ni dolgo od tgga, ko je cela naša šola obiskala veliko kino dvorano v Serafimovičevi ulici, kjer smo si ogledali najnovejši film. V sredini Moskve, na Sverdlovskem trgu, je veliko gledališče za mladino. Vi bi želeli vedeti še kaj več o naši Moskvi. Marsikaj vam bi lahko še opisala. Začnimo s Kremljem, ki je brez dvoma ena izmed najznačilnejših zgradb na svetu. Kremelj je srce Moskve. Sezidali so ga' pred stoletji in je tesno združen z zgodovino Rusije. Obdaja ga visok zid iz o-peke s krasnimi stolpi, vrh katerih se sveti peterokraka zvezda izgotovljena iz žlahtnega kamenja. Zvezde se vidijo iz daljave več milj. Postaje moskovske podzemeljske železnice so podobne marmornatim palačam, kakor so to že poudarili zastopniki različnih držav. Moskva ima tudi vse polno krasnih cerkvà. Od vseh je najlepša starodavna katedrala sv. Bazilija, ki se nahaja na Rdečem trgu vzdolž kremljinskega zida. V šoli imamo veliko knjižnico; večina od nas mnogo čita. Meni je najljubši ruski pisatelj Lev Nikolajevič Tolstoj. Citala in u-živala sem njegova dela: »Vojna in mir«, »Ana Karenina«, »De-tinstvo«, »Mladost«, »Vstajenje« in več drugih. Rada prebiram tudi Gorkega. Dve knjigi, pred leti umrlega Nikolaja Ostrovskega »Kako se je kalilo jeklo« in »Rojstvo v viharju« sta zapustili v meni neizbrisljiv spomin. Ugaja mi Šolohovega »Tihi Don«. Od amerikanskih pisateljev mi je naj ljubši Teodor Dreiser. Predvsem mi ugajajo: »Genij, Titan ter Amerikanska tragedija«. Rada prebiram Shakespae-reja: Romeo in Julijo, Kralja Learja in Ukročene trmoglavke. Tc stvari sem čitala v zadnjem času. Večino teh del sem videla tudi na odru. V šoli razpravljamo večkrat o knjigah, ki smo jih či-tali. Upam, da bom kmalu prejela tvoje novice. Prosim, piši mi o življenju Angležev in o sebi. Tvoja ruska prijateljica Sura Kisel jeva. lišču bolnice. Ljudstvo je v velikem številu prihitelo od vseh strani, da počasti padle borce. Oči so bile solzne, ko je šel sprevod 22 krst iz Novakov na pokopališče v Cerknem. Godba idrijskih rudarjev je svira'a žalne koračnice, cerkljanski pevci so peli žalostinke, narodna zaščita je s salvami počastila pa die junake. Ob krstah je v Novakih spregovoril tov. dr. Maru šič, na pokopališču pa za Poverjeništvo tov. prof. Rijavec, za idrijski okraj tov. inž. Aljan čič in v imenu Cerkljano'' pa tov. okrajni veterinar. Vsi so povdarjali krivice, ki se nam gode spričo ogromnih naših žrtev, povdarjali nedeljivost Primorske in voljo vsega ljudstva za priključitev k materi Jugoslaviji. ♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦ Izpiti na slovenshiii srednjih šolah v Dorin Na slovenski klasični gimnaziji in liceju ter na slovenskem višjem učiteljišču v Gorici se prično vsi izpiti razen zrelostnih dne 3. julija t. 1. ob 8. uri zjutraj, zrelostni izpiti pa 8. julija t. 1. ob 8. uri zjutraj. Prijave za vse izpite sprejemata obe ravnateljstvi do 1. julija. Kandidat j e naj na kolkov anem papirju napisanim prošnjam pri-lože rojstni list, šolska spričevala, potrdilo o cepljenih kozah in potrdilo o plačanih izpitnih taksah; kandidatje za učiteljski zrelostni izpit naj dodado še zdravniško potrdilo, da so zdravi in krepki ter nimajo hib, ki bi iim kot učiteljem zmanjševale ugled ali jih ovirale pri opravljanju učiteljske službe. Kdor ima pravico biti oproščen plačanja šolskih taks, naj vloži prošnjo in priloži listine, s katerimi dokaže upravičenost o-prostitve. Privatisti naj priložijo prijavi za izpit tudi izjavo o vsebini in načinu priprave za izpit, na podlagi katere jih komisija lahko pripusti k izpitu. Kandidatje-pri-vatisti, ki žele delati učiteljski zrelostni izpit, prilože tudi potrdilo, da so prisostvovali pouku in imeli nastope na kaki javni ljudski šoli, ali pa dokazila, da tej zahtevi brez lastne krivde niso mogli zadostiti. Vsak kandidat mora imeti med izpiti pri sebi osebno izkaznico s sliko, da more članom izpitn.h komisij dokazati svojo istove" n ost. Nadaljnje podrobnosti, kakor tudi razpored in urnik raznih izpitov, bodo objavljeni na šolski razglasni deski v veži šole v ulici Croce 3. Pojasnila daje šol sko tajništvo. Sprejemni izpit Ravnateljstvo Slovenske nižje srednje šole v Gorici objavlja, da sprejema do 25. junija t. 1. prošnje za sprejemni izpit za prvi razred. Vsa natančnejša navodila in predpisi so razvidni na oglasni deski imenovanega ravnateljstva (ulica Randaccio 24, vhod z dvorišča). Istotam bodo na vpogled predpisi o vseh ostalih izpitih. ♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦ 0 informacijo in formacijo Slovenskemu Primorcu' Draža Mihailovič je končno prišel pred sodišče, ki je začelo z nepobitnimi dokazi razkrinkavati tega masovnega zločinca in njegove krvoločne pajdaše. Marsikomu v Jugoslaviji in v inozemstvu je zelo nerodno pri duši ob odkritjih, ki jih prinaša ta proces. Celo v Washingtonu in v Londonu so se neprijetno zganili, ko so slišali iz Beograda, eia ta njihov bivši miljenec ni bil tak vnet rodoljub in taka nedolžna ovčica kot so ga nekaieri krogi v inozemstvu še sedaj pii-kazovali v svoji goreči propagandi, hoteč s tem tega prir : mika okupatorja in črne reakcije dvigniti na pieilestal narodnega heroja ter očrniti narodno osvobodilno borbo narodov Jugoslavije. Tudi »Slovenski Primorec« je nedavno objavil izvleček nekega članka, ki ga je napisal o Mihailoviču angleški major Randolph Churchill v »Daily Telegraphu«. Ker je Churchillov članek uperjen proti maršalu Titu in resničnim borcem za svobodo, so ga gospodje pri gori omenjenem katoliškem tedniku objavili z neprikrito simpatijo, prisvajajoč v celoti Churchillove trditve, ki so, milo rečeno, tendenciozne in ki mestoma prehajajo naravnost v smešnost. Tako, na primer, trdi g. major, ki. je menda bn v Titovem glavnem stanu (mi vemo, da je bil nekaj časa v štabu IV. Korpusa Hrvatske in tla je zelo cenil hrvatsko »rakijo«), da je ljudstvo Mihailovča, potem ko je izgubil službeno podporo Anglije in Amerike zaradi sodelovanja z okupatorjem, z ju-beznijo podpiralo. T o je višek nepoučenosti in smešnosti ah pa zlobno potvarjanje resmčnh dejstev. Vsak otrok v Srbiji, Bosni, Črni gori, Hrvatski m tudi pri nas vam bo povedal, kaieo je ljudstvo sovražilo in se balo tega krvoloka in njegovih ljudi, ki so uganjali večja nasilja nad mirnim kmečkim prebivalstvom kot pa njihovi gospodarji Nemci in Italijani, kajti poturica je bil vedno hujši od Turka. Hrvati katoličani so se ravnotako ba- li Mihajlovičevih četnikov kot so se pravoslavni Srbi bali Pave-ličevih ustašev. Eni in drugi so z istimi divjaškimi metodami neusmiljeno uničevali na tisoče in tisoče mirnih prebivalcev samo zato, ker niso' odobravali njihovega nečloveškega početja in ker so obsojali njihovo izdajalsko politiko. Pred nekoliko dnevi je angleški brigadni general Maclean, ki je bil v Vrhovnem^ štabu maršala Tita zvezni častnik britanske vlade in ki je vršil to službo dve leti, tako da se mu kompetenca v tej stvari ne more odrekati napisal članek v »Timesu«, kjer govori o maršalu Titu in o njegovih borcih v čisto drugačnem tonu kot g. major Churchill, ki je na našo borbo gledal >kozi svoja očala človeka vzgojenega v londonskemu City-u in ki so mu edinole mar interesi angleških kapitalistov. General Mac lean je pa na našo borbo gleda! kot pošten demokrat in izKušen vojak, ki je znal pravilno oceniti veliki doprinos narodno osvobodilne vojske za splošno stvar Zaveznikov v skupni borbi za svobodo in demokracijo. Bilo bi pošteno, da gbspodje pri »Slovenskem Primorcu«, ki se tako radi hvalijo z objektivnostjo in novinarsko iskrenostjo, prinesejo izvleček o član kih, kjer tudi ugledni Anglež, ki jih drugače nekateri listi tako radi citirajo, govorijo o Titu, partizanih ter tudi o Mihailoviču! Gropada za našega dijaka Naše podeželsko ljudstvo do-prinaša neprestano tlokaze svoje odločne volje, da čimprej popravi kulturne ruševine, ki nam jih je zapustilo fašistično zatiranje. Ta volja po kulturnem napredku se kaže tudi v veliki požrtvovalnosti našega ljudstva pri podpiranju naše študirajoče mladine. Dijaška Matica je našla med ljudstvom polno razumevanje. Kot prav svetel primer moramo omeniti Gropado v Tržaški okolici, ki ima doslej že 61 članov D.M. — Ker šteje vas 411 prebivalcev, je blizu 15°/o prebivalstva včlanjeno v D.M., kar predstavlja 3/4 vseh družin v vasi. Temu lepemu vzgledu naj bi sledile še druge vasi. Kdor daje za revnega dijaka, daje za bodočnost našega naroda. Kaho zatipamo grozdno plesnobo (OIDIUM TUCKERI) O priliki pregleda raznih vinogradov tega okrožja smo opazili, da so trte precej močno napadene od grozdne plesnobc. Razen tega smo ugotovi i da kmetovalci niso vselej zaoostno poučeni, kako se je ubraniti tega škodljivca, ki ima vsako leto za posledico občutno zmanjšanje grozdnega pridelka. V preteklem letu je bila trgatev v nekaterih vinogradih zelo revna a’.i celo popolnoma uničena radi p 'uuani kanja žvepla, ne pa radi spupe ne iose (peronospore), ki je povzročila skoraj nepomembno škodo. Zato se nam zdi umestni- da poučimo naše kmetovalce, kako se ta bolezen razvija in kako jo je zatirati. Grozdna plesnoba napada vse trtne dele (liste, mladike in grozdje). Napadeni deli se prevlečejo z zelo tanko plastjo prahu in je opaziti na napadenih delih listov rumenkast odsev, ki je še bolj očividen na jagodah. Napadeni deli porjavijo in usahnejo, jagode pa počijo in se v razpokah prikažejo jedra. Pozneje se jagode posuše, mnogokrat pa tudi grozdi docela. Na poganjkih povzroča gliva rjave odločljive madeže, ki jih opazimo tudi na enoletnem lesu. Ta les ne smemo rahiti za cepljenje, da se bolezen ne prenese na mlade trte. Gliva prezimi v obliki grčavih niti v popju ali v lubadu enoletnega lesa ali pa tudi v obliki zimskih sporov (vidnih z drobnogledom). Pogoji, ki pospešujejo razvoj bolezni. Vlažen zrak, ki nastaja pri trtah, s pregostim listjem tudi v suhih letih, pospešujejo razvoj bolezni. ' Sredslva za zatiranje. Edino in najboljše sredstvo je prav drobno zmleto ali ventilira-no žveplo. Za žveplanje uporabljamo razne vrste žveplavnikov. Kdaj moramo žveplati. Prvič moramo žveplati neposredno po odprtju popkov, pri nas navadno sredi aprila meseca, drugič pred cvetenjem, tretjič med cvetenjem in pozneje v presledkih desetih dni do za četka avgusta. Če bi sedaj opazili po grozdni plesnobi močno napadene trte, obstoji edina pomoč v tem, da žveplamo pogosto in krepko tudi vsak drugi ali tretji dan. dokler se razširjanje bolezni ne ustavi, pri čemur pa moramo paziti, da ne žveplamo v najbolj vročih urah. Izvzemši prvo žveplanje, uporabljamo navadno 10°/o bakreno žveplo, ali 20ft/o prah Caffaro (žvepla kg. 0,80 + kg. 0,23 prahu Caffaro). Opozarjamo še, da moremo za časa cvetenja trt uporabljati 3 do 5°/otno prah Caffaro. OBVESTILO Mestno županstvo v Gorici naznanja da se je našla usnjata denarnica črne barve, ki se sedaj hrani pri blagajni občinskega e-konomata. Kdor more dokazati, da je lastnik denarnice, naj pride ponjo. Drobne novice * Narodna skupščina ČSR je soglasno izvolila za predsednika republike dr. Beneša. * V Parizu je bila otvorjena velika razstava »Narodi Jugoslavije v svoji borbi za svobodo«. Rastavo je organiziralo društvo Francija - Jugoslavija. Pokroviteljstvo nad razstavo so prevzeli najvidnejši zastopniki francoskega javnega življenja. * Minister za zunanje zadeve ZSSR Molotov in afganistanski veleposlanik v ZSSR Sultan Ahmed Kan sta po nalogu svojih vlad podpisala v Moskvi 10. junija t. 1. sporazum glede vprašanja meja med Sovjetsko zvezo in Afganistanom. * »Izvestja« poročajo da je sodelovanje med ZSSR in Jugoslavijo eden najbolj dragocenih doprinosov za povojni mir in utrditev varnosti. * Državni tožilec zahteva smrtno kazen za voditelje češke fašistične organizacije »Vlajka«. Ta organizacija je v prvi republiki izvajala fašistično propagando in je za časa okupacije prostovoljno stopila v službo o-kupatorjev ter izvajala teror nad češkim narodom. * S potovanjem ladje Pskov iz Baltika do Črnega moria in nazaj je bil otvorjen redni tovorni promet med obemi morji. * Dekan canterburvške kate- drale dr. Hawlett Johnson je izjavil: »Ena izmed najboljših prilik za združitev vsega sveta bi bila, če bi se Sovjetski zvezi ne zakrivala tajna atomske bombe. Naj se nihče ne vara in naj ne misli, da bo Sovjetska zveza morala večno čakati, da bi izvedela to skrivnost«. * Po nalogu odgovornega zavezniškega oficirja za stanovanja v Trstu so rekvirirali ' do, v kateri je sedež Glavnega odbora SIAU za Julijsko krajino. * 11. junij, rojstni dan nratov Radičev nas spominja na nauke in navodila, ki sta jih brata Radiča naslovila hrvatskemu kmetskemu ljudstvu. »Oblast ljudstvu, zemlja onemu, ki jo obdeluje, tovarna onemu, ki v njej dela, pravilna ocena po delih in zasluženju«. * V Moskvi zaseda Izvršni komitet svetovne sindikalne ie-deracije. Zveza zastopa 60 milijonov delavcev. ■ * Znani češki književnik Kare! Novy, urednik »Svobodne Če-škoslovensko« je te dni prispel v Beograd, da bi prisostvoval razpravi proti izdajalcu Mihailoviču. * Na konferenci komunistične partije v Muenchenu je bila postavljena kot glavna naloga Komunistične partije ustanovitev enotne socialistične stranke Nemčije. Mezde za delavce pri mlatilnicali Urad za Delo sporoča, da je razsodišče, sestavljeno v smisiu čl. 2 Ukaza 78 ZVU s sklepom z dne 12.6.1946, razglašenim dne 13.6.46, določilo sledeče plače za delavce pri mlatilnicah: 1) Strojniki za normalno 10 ur dnevno Lir 670.—. 2) Devajači za normalno 10 i r dnevno Lir 570.—. 3) Delavec pri stiskalnici (preši) isto Lir 520.—. 4) Mladinci od 16. do 18. leta isto Lir 350.—. Za izredne ure nad 10 normalnih ur je povišek 30%>. Za nočno delo in delo o praznikih je povišek 50°/o. Noč se smatra od 22. do 6. ure. Periodično razdeljeno delo ne da pravice za plačilo kot izredner delo, (praznično ali nočno ali kot izredne ure). » Delavcem in mladincem bo plačan dnevno znesek L. 15.— za nakup živil, nakazanih izredno od pokrajinskega Urada za prehrano, (razen krajevnih navad glede hrane, ki ostanejo v veljavi). Za tiskovni sklad „ Soškega tednika “ so darovali: Tov. Mervič Leop. . L. 100.— AFŽ iz Oslavja . . » 300.— - L. 400 - -Skupno do sedaj L. 58.517.SO + Potrti v neizmerni žalosti naznanjamo vsem prijateljem in znancem, da je naš ljubljeni sin in brat SLAVKO GRUNTAR lesni trgovec v najlepši dobi, tragično preminul v Vidmu dne 17. junija 1946. Pokopali smo ga doma na Rešnjevo. Žalujoči: Jožef, Vilma, Draga Kobarid, 20. junija 1946. Gruntar ZAHVALA Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki so nam stali ob strani v naši težki nesreči, ob izgubi našega, ljubljenega 8I.AVKA Posebna zahvala trgovcu Gabršček-u iz Vidma, za prijateljsko pomoč. Toplo se zahvaljujemo vsem organizacijam, prijateljem in govornikom, darovalcem cvetja, vsem domačinom in okoličanom, ki so kakorkoli sočustvovali z nami. Kobarid, 21. junija 1946. DtUŽlna GRUNTAR „Pri snetem Hrišpinir GQRIC9 - Raitel štev. 35 -vam nudi veliko Izbero sandalov solidnega domačega izdelka In vsakovrstnega obuvala. Ima vedno v zalogi tudi platnene čevlje za telovadbo. IZHAJA ENKRAT NA TEDEN — Urednik: J. KRISTIJAN BAVDAŽ — Za list odgovarja: ALOJZ BUDIN — Uredništvo in uprava: GORICA, „LjudskI dom“ pritličje - Izdaja lista je odobrena od A. 1. S. Tisk KATOLIŠKE TISKARNE v Gorici — Najemnik: .Primorski dnevnik*