38 ■ Proteus 84/1 • September 2021 39Medicina • Imaš dolg jezik?
vpliva na vse organske sisteme človeškega 
telesa (možgane, srce, pljuča, prebavni sis-
tem, reproduktivne organe in tako dalje). 
Dodatno lahko poslabša predhodna zdra-
vstvena stanja (aritmijo, okvare jeter, diabe-
tes …). Vpliva tudi na endokrini sistem in 
privede do zmanjšanega delovanja ščitnice, 
neplodnosti in podobno. Škodljive učinke 
ima tudi na plod v času nosečnosti. Njegov 
mehanizem delovanja je oviranje delovanja 
imunskega sistema. Podatek o njegovi rako-
tvornosti se ujema z veliko pojavnostjo ra-
kov ustne votline v predelih, kjer to vrsto 
palme pogosto uživajo (Indija, Pakistan). 
Prav tako sta zelo pomembna dejavnika tve-
ganja okužba s humanim papiloma virusom 
(HPV) (ustno-žrelni rak) in/ali Epstein-
-Barr virusom (nosno-žrelni rak). Rak ustne 
votline najpogosteje nastane na ustnem dnu, 
za kočniki oziroma na stranskih robovih gi-
bljivega jezika. Bolniki, pri katerih se razvi-
je ta rak, pogosto navajajo slab zadah (foetor 
ex ore), iztekanje sline, krvavkasti izpljunek, 
bolečine v področju ustne votline, omejeno 
gibljivost jezika, spremembo v izgovorjavi, 
oteženo požiranje ali pa spremembe pri no-
šnji proteze. Obravnava bolnika s sumljivo 
spremembo v ustni votlini se začne z na-
tančno anamnezo in kliničnim pregledom. 
V tem primeru je treba bolnika natanč-
no pregledati in pretipati v območju celo-
tne glave in vratu. Diagnoza pa se potrdi 
s patohistološkim pregledom vzorca tkiva. 
Zdravljenje raka ustne votline pomeni naj-
prej popolno odstranitev rakavega tkiva. Po 
odstranitvi je enako pomembna tudi rekon-
strukcija, s tem se obnovita oblika in vloga. 
Nadaljnje zdravljenje je odvisno od stadija 
bolezni in splošnega stanja bolnika.
Slovarček:
Umami. Okus hrane, bogate z beljakovina-
mi.
Ageusia. Delna ali popolna izguba ali osla-
bitev okusa.
Halitoza. Slab zadah.
Areca catechu. Vrsta palme, ki raste pred-
vsem v azijskih krajih. Znana po sadežu 
orešku areka.
SLOR A. Register raka Republike Slovenije, 
ki deluje že od leta 1950.
Melanin. Naravni rjavi pigment, ki je od-
govoren za barvo kože, šarenice in las. 
Viri in literatura:
Hutchins, M., Evans, V. A., Garrison, R. W., Schlager, 
N., uredniki, 2003: Grzimek’s Animal Life Encyclopedia, 
2nd edition. Volume 3, Insects. Farmington Hills, 
Michigan: Gale Group.
Kobe, V., Dekleva, A., Lenart, I. F., Širca, A., Velepič, 
M., 1997: Anatomija: skripta za študente medicine. 
Del 4, Drobje, koža. Ljubljana: Medicinska fakulteta 
Univerze v Ljubljani.
Martinčič, Š. D., 2010: Histologija: Univerzitetni 
učbenik. Maribor: Medicinska fakulteta. 
Nogueira, J. F., Hermann, D. R., Américo, R. dos R., 
Barauna Filho, I. S., Stamm, A. E. C., Pignatari, S. 
S. N., 2007: A brief history of otorhinolaryngology: 
otology, laryngology and rhinology. Brazilian Journal 
of Otorhinolaryngology, 73 (5): 693–703. Dostopno na: 
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/18094813.
Probst, R., 2005: Basic Otorhinolaryngology. A Step-by-
Step Learning Guide. Stuttgart: Thieme.
Ronneberg, A., urednica, 2010: The book of symbols: 
reflection on archetypal images. Köln: TASCHEN 
GmbH. 
Lidija Kocbek Šaherl je veterinarka in docentka na 
Inštitutu za anatomijo, histologijo in embriologijo na 
Medicinski fakulteti v Mariboru.
Kristijan Skok je doktor medicine in specializant 
patologije v bolnišnici Landeskrankenhaus Graz II (LKH 
Graz II) v Gradcu.
Sodobni postopki odstranjevanja mikroonesnaževal iz odpadne vode • Kemija
Kemikalije in mikroonesnaževala
Živimo v svetu, kjer prevladujejo kemikalije. 
To je posledica intenzivnega tehnološkega 
razvoja, ki omogoča načrtovanje in proizvo-
dnjo velike množine različnih snovi, global-
no trgovanje z njimi in njihovo uporabo v 
vsakdanjem življenju. V zadnjih petdesetih 
letih je bilo proizvedenih več kot sto milijo-
nov organskih in anorganskih snovi, pri če-
mer njihovega vpliva na okolje ne poznamo 
vedno dobro. Snovi, ki so bile že pred dese-
tletji prepovedane, lahko še vedno najdemo 
v okolju in živih organizmih, saj se nekate-
re izmed njih kopičijo, tudi v organizmih, 
lahko so strupene, mutagene ali pa deluje-
jo kot hormonski motilci (Martín-Pozo in 
sod., 2021). Hkrati lahko snovi, nastale na 
industrijskih območjih, potujejo v oddalje-
ne, sicer neokrnjene dele sveta in vplivajo na 
tamkajšnje ekosisteme. Zato reševanje teh 
izzivov že dolgo ni samo naloga posamezne 
države, ampak se teh problemov lotevamo 
na globalni ravni (REACH, 2006).
V okolju se pojavljajo različna mikroonesna-
ževala, kot so na primer rastlinska zaščitna 
sredstva (pesticidi, herbicidi), snovi iz izdel-
kov za osebno nego, farmacevtske učinko-
vine ter različne industrijske kemikalije, ki 
se pojavljajo v tako majhnih koncentracijah, 
da smo jih zaznali šele v zadnjih letih z 
ustreznim načinom vzorčevanja ter uporabo 
modernih analiznih tehnik. Problematični 
so na primer obstojni antibiotiki, saj že zelo 
majhne koncentracije spodbujajo razvoj ge-
nov odpornosti v okolju (Yu in sod., 2009). 
Med pomembnejšimi viri teh genov so izto-
ki očiščene vode in odpadno blato iz komu-
nalnih čistilnih naprav oziroma naprav za 
čiščenje odpadne vode iz živalskih farm. Ko 
Sodobni postopki odstranjevanja 
mikroonesnaževal iz odpadne vode
Andreja Žgajnar Gotvajn, Igor Boševski
Slika 1: Pot mikroonesnaževal v okolju.
40 ■ Proteus 84/1 • September 2021 41Sodobni postopki odstranjevanja mikroonesnaževal iz odpadne vode • KemijaKemija • Sodobni postopki odstranjevanja mikroonesnaževal iz odpadne vode
antibiotiki vstopijo v okolje, delujejo tudi 
neposredno baktericidno, se pravi, da uni-
čujejo bakterije, in bakteriostatično, kar po-
meni, da zavirajo rast bakterij, to pa lahko 
povzroči tudi izginotje nekaterih populacij 
mikroorganizmov in s tem njihove vloge v 
ekosistemu. 
Te snovi največkrat niso biorazgradljive ali 
pa se v konvencionalni komunalni čistilni 
napravi, ki temelji na biološkem načinu či-
ščenja z delovanjem mikroorganizmov, zgolj 
adsorbirajo na biološko blato (slika 1). Zato 
moramo te snovi najprej kemijsko razgradi-
ti do stopnje, da postanejo biorazgradljive. 
Če to iz tehničnih ali ekonomskih razlo-
gov ni izvedljivo, lahko vpeljemo dodatne 
stopnje čiščenja tudi pred konvencionalnim 
biološkim čiščenjem in po njem. Za to pa 
so primerni predvsem napredni oksidacijski 
procesi.
Napredni oksidacijski procesi
Napredni oksidacijski procesi (AOP, Advan-
ced Oxidation Processes) temeljijo na visokem 
oksidacijskem potencialu hidroksilnega ra-
dikala (●OH) ter se med seboj razlikujejo 
glede na način tvorbe tega radikala. Hidro-
ksilni radikali so za uporabo v industrijskem 
merilu zelo primerni, ker niso strupeni niti 
korozivni ter ne tvorijo dodatnih odpadkov. 
Ker imajo zelo kratko življenjsko dobo, nji-
hovo delovanje tudi enostavno reguliramo 
(Brillas in sod., 2009). Ker reakcije potekajo 
brez povišanega tlaka ali temperature, lahko 
imamo tehnologijo oksidacije s hidroksilni-
mi radikali za okolju prijazno. Hidroksilni 
radikali hitro reagirajo z večino organskih 
snovi, izjema so klorirani alkani (Haag in 
sod., 1992). V grobem jih delimo na homo-
gene (vsi reaktanti ter morebitni katalizator 
so v isti fazi, na primer raztopljeni v vodi) 
in heterogene (reaktanti so v različnih fa-
zah, na primer trden katalizator), pri katerih 
naprej ločimo tiste, ki potrebujejo zunanji 
vir energije (sevanje, ultrazvok, električno 
energijo), in tiste, ki zunanjega vira energi-
je za potek kemijske reakcije ne potrebujejo 
(Cuerda-Correa in sod., 2020, tabela 1).  
Bistvena pomanjkljivost naprednih oksida-
cijskih procesov so visoki obratovalni stroški 
zaradi uporabe dragih reagentov in porabe 
energije (tvorbe ozona ali ultravijolične sve-
tlobe). Običajno so heterogeni procesi manj 
učinkoviti, saj so omejeni s hitrostjo preno-
sa reaktantov do aktivnih mest na površini 
trdne faze (katalizatorja), hitrostjo kemijske 
reakcije ter sproščanjem nastalih produktov 
nazaj v tekočo fazo (slika 2).
Homogeni napredni oksidacijski procesi
To so procesi, ki se v industrijskem meri-
lu največkrat uporabljajo za pripravo pitne 
vode, čiščenje komunalne in industrijske 
odpadne vode, obdelavo odpadnega blata 
iz komunalnih čistilnih naprav ter za po-
stopke recikliranja in ponovne uporabe vo-
de. Pomembno mesto ima uporaba ozona, 
to je ozonacija. Proizvedemo ga na mestu 
uporabe z električnim praznjenjem iz zraka 
ali kisika in prilagodimo različnim aplikaci-
jam. Ozon je močan oksidant, ki reagira z 
velikim številom organskih in anorganskih 
Splošno ime procesa Vir hidroksilnih radikalov
Fotoliza UV svetloba
Procesi, ki temeljijo na ozonu O3
O3/UV
O3/H2O2
O3/H2O2/UV
Procesi, ki temeljijo na vodikovem 
peroksidu
H2O2/UV
H2O2/Fe2+ (Fenton)
H2O2/Fe3+ (Fentonu podoben)
H2O2/Fe2+/UV (Foto-Fenton)
Heterogena fotokataliza TiO2/UV
TiO2/UV/H2O2
Sonokemijska oksidacija Ultrazvok 20 kHz – 2 MHz (sonoliza v vodnem 
mediju)
Elektrokemijska oksidacija Električni tok, 2-20A 
elektroliza v vodnem mediju
Slika 2: Homogena in heterogena kataliza.
Tabela 1: Klasifikacija naprednih oksidacijskih procesov procesov glede na vir hidroksilnih radikalov (Cuerda-Correa in 
sod., 2020).
Slika 3: Model reakcij za neposredno in posredno ozonacijo (Staehelin in sod., 1983). 
Z: zaviralec reakcije, R: reakcijski produkt; K: mikroonesnaževalo.
Neposredna
Posredna
40 ■ Proteus 84/1 • September 2021 41Sodobni postopki odstranjevanja mikroonesnaževal iz odpadne vode • KemijaKemija • Sodobni postopki odstranjevanja mikroonesnaževal iz odpadne vode
antibiotiki vstopijo v okolje, delujejo tudi 
neposredno baktericidno, se pravi, da uni-
čujejo bakterije, in bakteriostatično, kar po-
meni, da zavirajo rast bakterij, to pa lahko 
povzroči tudi izginotje nekaterih populacij 
mikroorganizmov in s tem njihove vloge v 
ekosistemu. 
Te snovi največkrat niso biorazgradljive ali 
pa se v konvencionalni komunalni čistilni 
napravi, ki temelji na biološkem načinu či-
ščenja z delovanjem mikroorganizmov, zgolj 
adsorbirajo na biološko blato (slika 1). Zato 
moramo te snovi najprej kemijsko razgradi-
ti do stopnje, da postanejo biorazgradljive. 
Če to iz tehničnih ali ekonomskih razlo-
gov ni izvedljivo, lahko vpeljemo dodatne 
stopnje čiščenja tudi pred konvencionalnim 
biološkim čiščenjem in po njem. Za to pa 
so primerni predvsem napredni oksidacijski 
procesi.
Napredni oksidacijski procesi
Napredni oksidacijski procesi (AOP, Advan-
ced Oxidation Processes) temeljijo na visokem 
oksidacijskem potencialu hidroksilnega ra-
dikala (●OH) ter se med seboj razlikujejo 
glede na način tvorbe tega radikala. Hidro-
ksilni radikali so za uporabo v industrijskem 
merilu zelo primerni, ker niso strupeni niti 
korozivni ter ne tvorijo dodatnih odpadkov. 
Ker imajo zelo kratko življenjsko dobo, nji-
hovo delovanje tudi enostavno reguliramo 
(Brillas in sod., 2009). Ker reakcije potekajo 
brez povišanega tlaka ali temperature, lahko 
imamo tehnologijo oksidacije s hidroksilni-
mi radikali za okolju prijazno. Hidroksilni 
radikali hitro reagirajo z večino organskih 
snovi, izjema so klorirani alkani (Haag in 
sod., 1992). V grobem jih delimo na homo-
gene (vsi reaktanti ter morebitni katalizator 
so v isti fazi, na primer raztopljeni v vodi) 
in heterogene (reaktanti so v različnih fa-
zah, na primer trden katalizator), pri katerih 
naprej ločimo tiste, ki potrebujejo zunanji 
vir energije (sevanje, ultrazvok, električno 
energijo), in tiste, ki zunanjega vira energi-
je za potek kemijske reakcije ne potrebujejo 
(Cuerda-Correa in sod., 2020, tabela 1).  
Bistvena pomanjkljivost naprednih oksida-
cijskih procesov so visoki obratovalni stroški 
zaradi uporabe dragih reagentov in porabe 
energije (tvorbe ozona ali ultravijolične sve-
tlobe). Običajno so heterogeni procesi manj 
učinkoviti, saj so omejeni s hitrostjo preno-
sa reaktantov do aktivnih mest na površini 
trdne faze (katalizatorja), hitrostjo kemijske 
reakcije ter sproščanjem nastalih produktov 
nazaj v tekočo fazo (slika 2).
Homogeni napredni oksidacijski procesi
To so procesi, ki se v industrijskem meri-
lu največkrat uporabljajo za pripravo pitne 
vode, čiščenje komunalne in industrijske 
odpadne vode, obdelavo odpadnega blata 
iz komunalnih čistilnih naprav ter za po-
stopke recikliranja in ponovne uporabe vo-
de. Pomembno mesto ima uporaba ozona, 
to je ozonacija. Proizvedemo ga na mestu 
uporabe z električnim praznjenjem iz zraka 
ali kisika in prilagodimo različnim aplikaci-
jam. Ozon je močan oksidant, ki reagira z 
velikim številom organskih in anorganskih 
Splošno ime procesa Vir hidroksilnih radikalov
Fotoliza UV svetloba
Procesi, ki temeljijo na ozonu O3
O3/UV
O3/H2O2
O3/H2O2/UV
Procesi, ki temeljijo na vodikovem 
peroksidu
H2O2/UV
H2O2/Fe2+ (Fenton)
H2O2/Fe3+ (Fentonu podoben)
H2O2/Fe2+/UV (Foto-Fenton)
Heterogena fotokataliza TiO2/UV
TiO2/UV/H2O2
Sonokemijska oksidacija Ultrazvok 20 kHz – 2 MHz (sonoliza v vodnem 
mediju)
Elektrokemijska oksidacija Električni tok, 2-20A 
elektroliza v vodnem mediju
Slika 2: Homogena in heterogena kataliza.
Tabela 1: Klasifikacija naprednih oksidacijskih procesov procesov glede na vir hidroksilnih radikalov (Cuerda-Correa in 
sod., 2020).
Slika 3: Model reakcij za neposredno in posredno ozonacijo (Staehelin in sod., 1983). 
Z: zaviralec reakcije, R: reakcijski produkt; K: mikroonesnaževalo.
Neposredna
Posredna
42 ■ Proteus 84/1 • September 2021 43Sodobni postopki odstranjevanja mikroonesnaževal iz odpadne vode • KemijaKemija • Sodobni postopki odstranjevanja mikroonesnaževal iz odpadne vode
snovi, torej tudi z mikroonesnaževali. Re-
doks potencial ozona je velik (E° = 2,8 volta 
pri 25 stopinjah Celzija), med plini ima ve-
čji potencial samo še f luor (E° = 3,05 volta 
pri 25 stopinjah Celzija). Ozon sam po sebi 
ne tvori strupenih stranskih produktov, saj 
je končni produkt njegovega razpada kisik. 
Strupeni in nevarni produkti lahko nasta-
nejo kot posledica oksidacije snovi, ki jo 
želimo razgraditi ali odstraniti. Reakcije z 
ozonom so lahko neposredne (reakcija mo-
lekule z ozonom) ali posredne (reakcija mo-
lekule s hidroksilnimi radikali, ki se tvorijo 
iz ozona), kar vodi do različnih oksidacij-
skih produktov. Slika 3 kaže pregled obeh 
poti reakcij ter njuno medsebojno poveza-
nost (Staehelin in sod., 1983). 
Ozon lahko kombiniramo tudi z ultravijo-
lično svetlobo, ki povzroči tvorbo več hi-
droksilnih radikalov v krajšem času, hkrati 
pa ultravijolična svetloba pospeši hitrost ke-
mijskih reakcij oksidacije mikroonesnaževal 
(Peyton in sod., 1988):
Tak način v industrijskem merilu zaradi ve-
like porabe energije ni zelo razširjen, zato 
tudi ni na voljo veliko podatkov o njegovi 
učinkovitosti. Ozon lahko kombiniramo tu-
di z vodikovim peroksidom (H2O2), ki po-
speši razpad ozona in nastanek hidroksilnih 
radikalov. Dodatno učinkovitost dosežemo s 
kombinacijo vseh treh, ozona, peroksida in 
ultravijolične svetlobe, s čimer spodbudimo 
sočasni potek različnih kemijskih reakcij, ki 
prispevajo k tvorbi hidroksilnih radikalov. 
Vodikov peroksid je zelo razširjen in se po-
gosto uporablja za obdelavo vode tudi samo-
stojno, saj deluje ne samo kot oksidant one-
snaževal, pač pa tudi kot sredstvo za dezin-
fekcijo in odstranjevanje neprijetnih vonjav. 
Učinkovit je v širokem pH-območju ter ne 
tvori soli ali strupenih stranskih produktov. 
S kombinacijo vodikovega peroksida in ul-
travijolične svetlobe (H2O2/UV) učinkovi-
tost procesa še povečamo, saj kombiniramo 
dva kemijska procesa, in sicer posredno in 
neposredno ultravijolično fotolizo raztoplje-
nih onesnaževal ter njihove reakcije s hidro-
ksilnimi radikali, ki se tvorijo ob homolizi 
O-O vezi vodikovega peroksida. Skupni 
učinek je močno odvisen od valovne dol-
žine in intenzivnosti ultravijolične svetlobe 
kot tudi od lastnosti odpadne vode - pH in 
koncentracije onesnaževal (Cuerda-Correa 
in sod., 2020).
Tudi Fentonov reagent (Fe2+/H2O2) je zelo 
uporabna tehnika za odstranjevanje organ-
skih onesnaževal predvsem iz industrijske 
odpadne vode, ki vsebuje specifična onesna-
ževala. Dodatek železove soli kot kataliza-
torja v prisotnosti vodikovega peroksida je 
ena od klasičnih metod tvorbe hidroksilnih 
radikalov (●OH), pri čemer največjo moč 
oksidacije dosežemo v kislem območju, pri 
pH med 3 in 5. Čeprav mehanizem oksida-
cije organskih snovi s Fentonovim reagen-
tom ni podrobno raziskan, veljajo za splošno 
sprejete naslednje ključne reakcije (Walling, 
1975):
Pri tem je R organska snov, P1 in P2 pa 
intermediata oziroma končna produkta oksi-
dacije. Prvi reakcijski mehanizem /2/ tvori 
hidroksilne radikale, ki kasneje reagirajo z 
organsko molekulo v reakciji /4/. To je tudi 
glavni mehanizem razgradnje v Fentonovem 
procesu. Železo lahko dodamo v raztoplje-
ni obliki (homogeni proces) ali v trdni fa-
zi v obliki granul ali nanešenega na nosil-
cu (heterogeni proces), s čimer zmanjšamo 
količino nezaželenega stranskega produkta 
procesa, blata Fe3+ oksidov. Fentonov rea-
gent lahko oksidira veliko aromatskih (fe-
noli, poliofenoli in tako dalje) in alifatskih 
(alkoholi, aldehidi in tako dalje) organskih 
onesnaževal. Brez prisotnosti železovih io-
nov se hidroksilni radikali ne tvorijo. Ko 
koncentracija železovih ionov in vodikovega 
peroksida narašča, narašča hitrost oksidacije 
organskih snovi. Z naraščanjem temperature 
nad 40 stopinj Celzija učinkovitost reagenta 
pade zaradi pospešenega razpada peroksi-
da na kisik in vodo. Fentonova oksidacija 
je neučinkovita v bazičnem mediju, in sicer 
zaradi pretvorbe železa iz hidratne v koloi-
dno obliko, ki katalitsko razgrajuje vodikov 
peroksid na kisik in vodo brez tvorbe hidro-
ksilnih radikalov. Reakcijo lahko pospešimo 
z uporabo ultravijolične svetlobe (Foto-Fen-
ton), ki pospeši tvorbo hidroksilnih radi-
kalov, torej zmanjša potrebo po peroksidu 
v primerjavi s konvencionalnim procesom. 
Glavna pomanjkljivost Fentonove oksidaci-
je je visoka cena reagentov H2O2  in Fe2+, 
zato se iščejo možnosti, da se Fe2+ nado-
mesti s Fe3+, ki je cenejše – v tem prime-
ru govorimo o Fentonu podobnih procesih. 
Hidroksilni radikali se v tem sistemu tvorijo 
po sledeči reakciji (Gallard in sod., 2000):
V naprednih oksidacijskih procesih lahko 
kot vir energije poleg svetlobe uporabimo 
tudi ultrazvok (UZ), to so zvočni valovi s 
frekvencami, višjimi od tistih, ki jih zaznava 
človeško uho (16 kilohercev), in nižjimi od 
1 gigaherca. Ultrazvok z visoko frekvenco 
in majhno intenzivnostjo ne povzroča fizi-
kalno-kemijskih sprememb v mediju, v ka-
terem ga uporabljajo, na primer medicinski 
diagnostiki. Ultrazvok velike intenzivnosti 
lahko reagira z medijem na f izikalni (na 
primer pomoč pri tvorbi emulzije, čiščenju, 
razplinjevanju) ali na kemijski način (sinteza 
organskih spojin, razgradnja onesnaževal in 
tako dalje) (Cuerda-Correa in sod., 2020). V 
postopkih odstranjevanja onesnaženja iz od-
padne vode uporabljajo ultrazvok s frekven-
co od 20 do 2 megaherca, ki povzroči kavi-
tacijo, to je pojav tvorbe, rasti in implozije 
mikromehurčkov vodne pare v tekočini, ki 
se pojavi v času nekaj milisekund in ob tem 
sprošča veliko količino energije (Gogate in 
sod., 2004). Ta povzroči mehanske sile, ki 
vplivajo na molekule vode in mikroonesna-
ževal, tvorijo se različni reaktivni radikali 
in povzročajo cel nabor kemijskih reakcij. 
Enake učinke lahko dosežemo tudi z laser-
sko svetlobo ali hitro spremembo pretoka 
kapljevine – hidrodinamsko kavitacijo. 
Za odstranjevanje mikroonesnaževal so 
učinkoviti tudi elektrokemijski procesi, kjer 
reagente uvajamo neposredno v odpadno 
vodo z raztapljanjem elektrod, torej anodno 
oksidacijo. Električni tok (od 2 do 20 ampe-
rov) med dvema elektrodama v vodi povzro-
či v reakcijskem mediju tvorbo hidroksilnih 
radikalov, skupaj s proizvodnjo vodikovega 
peroksida, ki pospeši proces oksidacije. Ta-
ko lahko enostavno z regulacijo napetosti na 
elektrodah ter izbiro ustreznega elektrolita 
(natrijevega klorida in tako dalje) učinkovi-
to odstranimo mikroonesnaževala in hkrati 
optimiramo proces.
Heterogeni napredni oksidacijski procesi
Čeprav se homogeni Fentonov in Fentonu 
podoben proces široko uporabljata zaradi 
velike učinkovitosti in razmeroma prepro-
stega rokovanja, imata oba pomembno po-
manjkljivost zaradi tvorbe blata in ozkega 
območja optimalnega pH. To pomanjklji-
vost lahko vsaj delno odpravimo z uporabo 
heterogenega Fentonovega procesa, kjer re-
akcija poteka med vodikovim peroksidom in 
trdnim Fe3+ v različnih oblikah; na primer 
Fe2O3,  Fe3O4 ali α-FeOOH. Katalizator 
je lahko v obliki delcev v vodi ali pa vezan 
na trden nosilec. Heterogeni proces je manj 
učinkovit od homogenega, predvsem zara-
di omejitev pri masnem transportu, zato v 
zadnjem času iščejo bolj učinkovite kovin-
ske okside, ki bi lahko nadomestili železo: 
Mn3O4, WMoO, FeCuO2, NiCuO2 in 
tako dalje. Ti pospešijo reakcijo oksidacije 
onesnaževal ter razširijo optimalna pH-ob-
močja vse do 10, kjer konvencionalni sistem 
odpove zaradi obarjanja Fe3+ v obliki raz-
ličnih hidroksidov (Zhang in sod., 2019).
O3 + H2O  [2
●OH] + O2 → H2O2 + O2 /1/
Fe2+ + H2O2 → Fe
3+ + ●OH + OH− /2/
R + H2O2 → P1 /3/
R + ●OH → P2 /4/
Fe3+ + H2O2 → Fe
2+ + OH− + ●OH /5/
42 ■ Proteus 84/1 • September 2021 43Sodobni postopki odstranjevanja mikroonesnaževal iz odpadne vode • KemijaKemija • Sodobni postopki odstranjevanja mikroonesnaževal iz odpadne vode
snovi, torej tudi z mikroonesnaževali. Re-
doks potencial ozona je velik (E° = 2,8 volta 
pri 25 stopinjah Celzija), med plini ima ve-
čji potencial samo še f luor (E° = 3,05 volta 
pri 25 stopinjah Celzija). Ozon sam po sebi 
ne tvori strupenih stranskih produktov, saj 
je končni produkt njegovega razpada kisik. 
Strupeni in nevarni produkti lahko nasta-
nejo kot posledica oksidacije snovi, ki jo 
želimo razgraditi ali odstraniti. Reakcije z 
ozonom so lahko neposredne (reakcija mo-
lekule z ozonom) ali posredne (reakcija mo-
lekule s hidroksilnimi radikali, ki se tvorijo 
iz ozona), kar vodi do različnih oksidacij-
skih produktov. Slika 3 kaže pregled obeh 
poti reakcij ter njuno medsebojno poveza-
nost (Staehelin in sod., 1983). 
Ozon lahko kombiniramo tudi z ultravijo-
lično svetlobo, ki povzroči tvorbo več hi-
droksilnih radikalov v krajšem času, hkrati 
pa ultravijolična svetloba pospeši hitrost ke-
mijskih reakcij oksidacije mikroonesnaževal 
(Peyton in sod., 1988):
Tak način v industrijskem merilu zaradi ve-
like porabe energije ni zelo razširjen, zato 
tudi ni na voljo veliko podatkov o njegovi 
učinkovitosti. Ozon lahko kombiniramo tu-
di z vodikovim peroksidom (H2O2), ki po-
speši razpad ozona in nastanek hidroksilnih 
radikalov. Dodatno učinkovitost dosežemo s 
kombinacijo vseh treh, ozona, peroksida in 
ultravijolične svetlobe, s čimer spodbudimo 
sočasni potek različnih kemijskih reakcij, ki 
prispevajo k tvorbi hidroksilnih radikalov. 
Vodikov peroksid je zelo razširjen in se po-
gosto uporablja za obdelavo vode tudi samo-
stojno, saj deluje ne samo kot oksidant one-
snaževal, pač pa tudi kot sredstvo za dezin-
fekcijo in odstranjevanje neprijetnih vonjav. 
Učinkovit je v širokem pH-območju ter ne 
tvori soli ali strupenih stranskih produktov. 
S kombinacijo vodikovega peroksida in ul-
travijolične svetlobe (H2O2/UV) učinkovi-
tost procesa še povečamo, saj kombiniramo 
dva kemijska procesa, in sicer posredno in 
neposredno ultravijolično fotolizo raztoplje-
nih onesnaževal ter njihove reakcije s hidro-
ksilnimi radikali, ki se tvorijo ob homolizi 
O-O vezi vodikovega peroksida. Skupni 
učinek je močno odvisen od valovne dol-
žine in intenzivnosti ultravijolične svetlobe 
kot tudi od lastnosti odpadne vode - pH in 
koncentracije onesnaževal (Cuerda-Correa 
in sod., 2020).
Tudi Fentonov reagent (Fe2+/H2O2) je zelo 
uporabna tehnika za odstranjevanje organ-
skih onesnaževal predvsem iz industrijske 
odpadne vode, ki vsebuje specifična onesna-
ževala. Dodatek železove soli kot kataliza-
torja v prisotnosti vodikovega peroksida je 
ena od klasičnih metod tvorbe hidroksilnih 
radikalov (●OH), pri čemer največjo moč 
oksidacije dosežemo v kislem območju, pri 
pH med 3 in 5. Čeprav mehanizem oksida-
cije organskih snovi s Fentonovim reagen-
tom ni podrobno raziskan, veljajo za splošno 
sprejete naslednje ključne reakcije (Walling, 
1975):
Pri tem je R organska snov, P1 in P2 pa 
intermediata oziroma končna produkta oksi-
dacije. Prvi reakcijski mehanizem /2/ tvori 
hidroksilne radikale, ki kasneje reagirajo z 
organsko molekulo v reakciji /4/. To je tudi 
glavni mehanizem razgradnje v Fentonovem 
procesu. Železo lahko dodamo v raztoplje-
ni obliki (homogeni proces) ali v trdni fa-
zi v obliki granul ali nanešenega na nosil-
cu (heterogeni proces), s čimer zmanjšamo 
količino nezaželenega stranskega produkta 
procesa, blata Fe3+ oksidov. Fentonov rea-
gent lahko oksidira veliko aromatskih (fe-
noli, poliofenoli in tako dalje) in alifatskih 
(alkoholi, aldehidi in tako dalje) organskih 
onesnaževal. Brez prisotnosti železovih io-
nov se hidroksilni radikali ne tvorijo. Ko 
koncentracija železovih ionov in vodikovega 
peroksida narašča, narašča hitrost oksidacije 
organskih snovi. Z naraščanjem temperature 
nad 40 stopinj Celzija učinkovitost reagenta 
pade zaradi pospešenega razpada peroksi-
da na kisik in vodo. Fentonova oksidacija 
je neučinkovita v bazičnem mediju, in sicer 
zaradi pretvorbe železa iz hidratne v koloi-
dno obliko, ki katalitsko razgrajuje vodikov 
peroksid na kisik in vodo brez tvorbe hidro-
ksilnih radikalov. Reakcijo lahko pospešimo 
z uporabo ultravijolične svetlobe (Foto-Fen-
ton), ki pospeši tvorbo hidroksilnih radi-
kalov, torej zmanjša potrebo po peroksidu 
v primerjavi s konvencionalnim procesom. 
Glavna pomanjkljivost Fentonove oksidaci-
je je visoka cena reagentov H2O2  in Fe2+, 
zato se iščejo možnosti, da se Fe2+ nado-
mesti s Fe3+, ki je cenejše – v tem prime-
ru govorimo o Fentonu podobnih procesih. 
Hidroksilni radikali se v tem sistemu tvorijo 
po sledeči reakciji (Gallard in sod., 2000):
V naprednih oksidacijskih procesih lahko 
kot vir energije poleg svetlobe uporabimo 
tudi ultrazvok (UZ), to so zvočni valovi s 
frekvencami, višjimi od tistih, ki jih zaznava 
človeško uho (16 kilohercev), in nižjimi od 
1 gigaherca. Ultrazvok z visoko frekvenco 
in majhno intenzivnostjo ne povzroča fizi-
kalno-kemijskih sprememb v mediju, v ka-
terem ga uporabljajo, na primer medicinski 
diagnostiki. Ultrazvok velike intenzivnosti 
lahko reagira z medijem na f izikalni (na 
primer pomoč pri tvorbi emulzije, čiščenju, 
razplinjevanju) ali na kemijski način (sinteza 
organskih spojin, razgradnja onesnaževal in 
tako dalje) (Cuerda-Correa in sod., 2020). V 
postopkih odstranjevanja onesnaženja iz od-
padne vode uporabljajo ultrazvok s frekven-
co od 20 do 2 megaherca, ki povzroči kavi-
tacijo, to je pojav tvorbe, rasti in implozije 
mikromehurčkov vodne pare v tekočini, ki 
se pojavi v času nekaj milisekund in ob tem 
sprošča veliko količino energije (Gogate in 
sod., 2004). Ta povzroči mehanske sile, ki 
vplivajo na molekule vode in mikroonesna-
ževal, tvorijo se različni reaktivni radikali 
in povzročajo cel nabor kemijskih reakcij. 
Enake učinke lahko dosežemo tudi z laser-
sko svetlobo ali hitro spremembo pretoka 
kapljevine – hidrodinamsko kavitacijo. 
Za odstranjevanje mikroonesnaževal so 
učinkoviti tudi elektrokemijski procesi, kjer 
reagente uvajamo neposredno v odpadno 
vodo z raztapljanjem elektrod, torej anodno 
oksidacijo. Električni tok (od 2 do 20 ampe-
rov) med dvema elektrodama v vodi povzro-
či v reakcijskem mediju tvorbo hidroksilnih 
radikalov, skupaj s proizvodnjo vodikovega 
peroksida, ki pospeši proces oksidacije. Ta-
ko lahko enostavno z regulacijo napetosti na 
elektrodah ter izbiro ustreznega elektrolita 
(natrijevega klorida in tako dalje) učinkovi-
to odstranimo mikroonesnaževala in hkrati 
optimiramo proces.
Heterogeni napredni oksidacijski procesi
Čeprav se homogeni Fentonov in Fentonu 
podoben proces široko uporabljata zaradi 
velike učinkovitosti in razmeroma prepro-
stega rokovanja, imata oba pomembno po-
manjkljivost zaradi tvorbe blata in ozkega 
območja optimalnega pH. To pomanjklji-
vost lahko vsaj delno odpravimo z uporabo 
heterogenega Fentonovega procesa, kjer re-
akcija poteka med vodikovim peroksidom in 
trdnim Fe3+ v različnih oblikah; na primer 
Fe2O3,  Fe3O4 ali α-FeOOH. Katalizator 
je lahko v obliki delcev v vodi ali pa vezan 
na trden nosilec. Heterogeni proces je manj 
učinkovit od homogenega, predvsem zara-
di omejitev pri masnem transportu, zato v 
zadnjem času iščejo bolj učinkovite kovin-
ske okside, ki bi lahko nadomestili železo: 
Mn3O4, WMoO, FeCuO2, NiCuO2 in 
tako dalje. Ti pospešijo reakcijo oksidacije 
onesnaževal ter razširijo optimalna pH-ob-
močja vse do 10, kjer konvencionalni sistem 
odpove zaradi obarjanja Fe3+ v obliki raz-
ličnih hidroksidov (Zhang in sod., 2019).
O3 + H2O  [2
●OH] + O2 → H2O2 + O2 /1/
Fe2+ + H2O2 → Fe
3+ + ●OH + OH− /2/
R + H2O2 → P1 /3/
R + ●OH → P2 /4/
Fe3+ + H2O2 → Fe
2+ + OH− + ●OH /5/
44 ■ Proteus 84/1 • September 2021 45Sodobni postopki odstranjevanja mikroonesnaževal iz odpadne vode • Kemija
Smo odkrili planet zunaj naše galaksije? • Naše nebo
Kemija • Sodobni postopki odstranjevanja mikroonesnaževal iz odpadne vode
Med heterogene napredne oksidacijske pro-
cese uvrščamo še fotokatalizo, ki jo defini-
ramo kot pospešitev fotokemijske reakcije 
v prisotnosti katalizatorja, to je polprevo-
dnika, ki ga aktivira absorbirana svetloba. 
Najpogosteje se uporablja titanov dioksid 
(TiO2), predvsem zaradi svoje dobre ke-
mijske obstojnosti in nizke cene (Gogate 
in sod., 2004). Glavne prednosti teh pro-
cesov so, da lahko potekajo pri povišanem 
tlaku, sobni temperaturi in s sončno svetlo-
bo. Pomembna sta tudi nizka cena in mo-
žnost recikliranja katalizatorja, težave pa so 
povezane z zagotavljanjem enakomernega 
obsevanje po celotni površini katalizator-
ja in njegovim odstranjevanjem iz očiščene 
odpadne vode po končani reakciji (Cuerda-
-Correa in sod., 2020). Včasih se v sistem 
doda tudi vodikov peroksid (H2O2), kar še 
prispeva k učinkovitosti procesa.
Zaključek
Napredni oksidacijski procesi izrabljajo 
prednost velike oksidacijske sposobnosti hi-
droksilnega radikala (●OH) za oksidacijo 
organskih molekul v tehnično nezahtevnih 
razmerah, to je pri običajnem tlaku in tem-
peraturi. Še posebej so te tehnike uporabne 
za odstranjevanje mikroonesnaževal, ki so 
večinoma biološko nerazgradljive kemikalije 
in se v okolju zaradi svojih specifičnih la-
stnosti tudi (bio)akumulirajo ter imajo raz-
lične, še ne dobro poznane, tudi dolgotrajne 
škodljive vplive. Ti nezaželeni vplivi, kamor 
na primer uvrščamo tudi razvoj odpornosti 
proti antibiotikom, so jasno sporočilo mo-
derni družbi, da mora širjenje teh snovi v 
okolje bolje nadzorovati ter predvsem pre-
prečiti, k čemer teži tudi razvoj zakonodaje. 
Napredni oksidacijski procesi čiščenja odpa-
dne vode imajo pri tem pomembno mesto.
Literatura:
Brillas, E., Sirés, I., Oturan, M. A., 2009: Electro-
fenton process and related electrochemical technologies 
based on fenton’s reaction chemistry.  Chemical Reviews, 
109: 6570–6631.
Cuerda-Correa, E. M., Alexandre-Franco, M. F., 
Fernández-González, C., 2020: Advanced Oxidation 
Processes for the Removal of Antibiotics from Water. An 
Overview. Water, 12 (1): 102.
Gallard, H., De Laat, J.. 2000: Kinetic modelling of 
Fe(III)/H2O2 oxidation reactions in dilute aqueous 
solution using atrazine as a model organic compound. 
Water Research, 34: 3107–3116.
Gogate, P. R., Pandit, A. B., 2004: A review of 
imperative technologies for wastewater treatment: 
Oxidation technologies at ambient conditions. Advances 
in Environmental Research, 8: 501–551.
Haag, W. R., Yao, D. C. C., 1992: Rate Constants for 
Reaction of Hydroxyl Radicals with Several Drinking 
Water Contaminants. Environmental Science & 
Technology, 26: 1005–1013.
Martín-Pozo, L., Gómez-Regalado, M. C., Moscoso-
Ruiz, I., Zafra-Gómez, A., 2021: Analytical methods 
for the determination of endocrine disrupting chemicals in 
cosmetics and personal care products: A review. Talanta, 
234: 122642.
Peyton, G. R., Glaze, W. H., 1988: Destruction of 
pollutants in water with ozone in combination with 
ultraviolet radiation. 3. Photolysis of aqueous ozone. 
Environmental Science & Technology, 22: 761–767.
REACH, Uredba ES št 1907/2006 Evropskega 
parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o 
registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju 
kemikalij (REACH), o ustanovitvi EU agencije za 
kemikalije ...
Staehelin, J., Hoigne, J., 1983: Reaktionsmechanismus 
und kinetik des ozonzerfalls im Wasser in gegewart 
organischer stoffe. Vom Wasser, 62: 337–348.
Yu, D., Yi, X., Ma, Y., Yin, B., Zhuo, H., Li, J., 
Huang, Y., 2009: Effects of administration mode of 
antibiotics on antibiotic resistance of Enterococcus faecalis 
in aquatic ecosystems. Chemosphere, 76 (7): 915-920.
Walling, C., 1975: Fenton’s Reagent Revisited. Accounts 
of Chemical Research, 8: 125–131.
Zhang, N., Chen, J., Fang, Z., Tsang, E. P., 2019: 
Ceria accelerated nanoscale zerovalent iron assisted 
heterogenous Fenton oxidation of tetracycline. Chemical 
Engineering Journal, 369: 588–599.
Slovarček:
Akumulacija. Zbiranje, kopičenje snovi na 
določenem mestu.
Bioakumulacija. Zbiranje, kopičenje snovi v 
tkivih in/ali organih živih organizmov (bak-
terij, rastlin, živali, človeka).
Mikroonesnaževala. Biološka ali kemična 
onesnaževala, ki zaradi človekovih dejav-
nosti preidejo v površinske vode, podtalnico 
ali tla v nizkih, mikrogramskih koncentra-
cijah, sledovih.
Homogeni proces. Proces, kjer so vse kom-
ponente reakcije v isti fazi; na primer ka-
pljevina, plin.
Heterogeni proces. Proces, kjer komponen-
te reakcije niso vse v isti fazi; na primer ka-
pljevina in plin.
Hormonski motilci. Snovi, ki motijo delo-
vanje žlez z notranjim izločanjem, tako da 
posnemajo delovanje naravnih hormonov v 
telesu.
Biorazgradnja. Razgradnja snovi z delova-
njem živih organizmov v običajnih razme-
rah v okolju. Produkti biorazgradnje so za 
okolje sprejemljivi, na primer voda, ogljikov 
dioksid in biomasa.
Andreja Žgajnar Gotvajn je profesorica za področje 
okoljskega inženirstva na Fakulteti za kemijo in 
kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani ter vodja 
programskega sveta doktorskega študija Varstvo okolja. 
Njeno raziskovalno delo je osredotočeno na ravnanje s 
trdnimi odpadki, raziskave biološke razgradljivosti in 
ekotoksičnosti kemikalij in odpadnih vod, oceno tveganja 
in študij različnih načinov čiščenja odpadne vode, 
njenega recikliranja in ponovne uporabe.
Igor Boševski je doktoriral na Fakulteti za kemijo 
in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, kjer se 
raziskovalno ukvarja s tehnikami napredne oksidacije pri 
odstranjevanju mikroonesnaževal. V svoji poklicni karieri 
se je ukvarjal tudi s tehnikami čiščenja odpadne vode in 
odstranjevanja odpadkov, problematiko farmacevtskih 
učinkovin v okolju, pa tudi s sistemi okoljskega vodenja 
po standardih ISO, upravljanjem energetske učinkovitosti, 
ogljičnim odtisom in splošnimi vidiki trajnostnega 
razvoja v industriji
Odkritje novega planeta že dolgo ni več po-
sebna novica, saj smo jih do danes odkrili 
že skoraj pet tisoč. Poznamo vse od orjaških 
planetov velikosti Jupitra do majhnih Zemlji 
podobnih. Te planete pa združuje eno dej-
stvo, vsi se nahajajo v naši galaksiji. To ni 
nič presenetljivega. Popolnoma razumljivo 
je, da bomo najprej našli nam najbližje in 
največje planete. Ob misli, da bi lahko našli 
planet zunaj naše galaksije, bi marsikate-
ri astronom zamahnil z roko in rekel: »To 
je nemogoče.« V nam najbližjih galaksijah 
komaj ločimo zvezde med seboj, ker je na-
še vidno polje tako zelo ozko, kako bomo 
Smo odkrili planet zunaj naše galaksije?
Mirko Kokole
44 ■ Proteus 84/1 • September 2021 45Sodobni postopki odstranjevanja mikroonesnaževal iz odpadne vode • Kemija
Smo odkrili planet zunaj naše galaksije? • Naše nebo
Kemija • Sodobni postopki odstranjevanja mikroonesnaževal iz odpadne vode
Med heterogene napredne oksidacijske pro-
cese uvrščamo še fotokatalizo, ki jo defini-
ramo kot pospešitev fotokemijske reakcije 
v prisotnosti katalizatorja, to je polprevo-
dnika, ki ga aktivira absorbirana svetloba. 
Najpogosteje se uporablja titanov dioksid 
(TiO2), predvsem zaradi svoje dobre ke-
mijske obstojnosti in nizke cene (Gogate 
in sod., 2004). Glavne prednosti teh pro-
cesov so, da lahko potekajo pri povišanem 
tlaku, sobni temperaturi in s sončno svetlo-
bo. Pomembna sta tudi nizka cena in mo-
žnost recikliranja katalizatorja, težave pa so 
povezane z zagotavljanjem enakomernega 
obsevanje po celotni površini katalizator-
ja in njegovim odstranjevanjem iz očiščene 
odpadne vode po končani reakciji (Cuerda-
-Correa in sod., 2020). Včasih se v sistem 
doda tudi vodikov peroksid (H2O2), kar še 
prispeva k učinkovitosti procesa.
Zaključek
Napredni oksidacijski procesi izrabljajo 
prednost velike oksidacijske sposobnosti hi-
droksilnega radikala (●OH) za oksidacijo 
organskih molekul v tehnično nezahtevnih 
razmerah, to je pri običajnem tlaku in tem-
peraturi. Še posebej so te tehnike uporabne 
za odstranjevanje mikroonesnaževal, ki so 
večinoma biološko nerazgradljive kemikalije 
in se v okolju zaradi svojih specifičnih la-
stnosti tudi (bio)akumulirajo ter imajo raz-
lične, še ne dobro poznane, tudi dolgotrajne 
škodljive vplive. Ti nezaželeni vplivi, kamor 
na primer uvrščamo tudi razvoj odpornosti 
proti antibiotikom, so jasno sporočilo mo-
derni družbi, da mora širjenje teh snovi v 
okolje bolje nadzorovati ter predvsem pre-
prečiti, k čemer teži tudi razvoj zakonodaje. 
Napredni oksidacijski procesi čiščenja odpa-
dne vode imajo pri tem pomembno mesto.
Literatura:
Brillas, E., Sirés, I., Oturan, M. A., 2009: Electro-
fenton process and related electrochemical technologies 
based on fenton’s reaction chemistry.  Chemical Reviews, 
109: 6570–6631.
Cuerda-Correa, E. M., Alexandre-Franco, M. F., 
Fernández-González, C., 2020: Advanced Oxidation 
Processes for the Removal of Antibiotics from Water. An 
Overview. Water, 12 (1): 102.
Gallard, H., De Laat, J.. 2000: Kinetic modelling of 
Fe(III)/H2O2 oxidation reactions in dilute aqueous 
solution using atrazine as a model organic compound. 
Water Research, 34: 3107–3116.
Gogate, P. R., Pandit, A. B., 2004: A review of 
imperative technologies for wastewater treatment: 
Oxidation technologies at ambient conditions. Advances 
in Environmental Research, 8: 501–551.
Haag, W. R., Yao, D. C. C., 1992: Rate Constants for 
Reaction of Hydroxyl Radicals with Several Drinking 
Water Contaminants. Environmental Science & 
Technology, 26: 1005–1013.
Martín-Pozo, L., Gómez-Regalado, M. C., Moscoso-
Ruiz, I., Zafra-Gómez, A., 2021: Analytical methods 
for the determination of endocrine disrupting chemicals in 
cosmetics and personal care products: A review. Talanta, 
234: 122642.
Peyton, G. R., Glaze, W. H., 1988: Destruction of 
pollutants in water with ozone in combination with 
ultraviolet radiation. 3. Photolysis of aqueous ozone. 
Environmental Science & Technology, 22: 761–767.
REACH, Uredba ES št 1907/2006 Evropskega 
parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o 
registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju 
kemikalij (REACH), o ustanovitvi EU agencije za 
kemikalije ...
Staehelin, J., Hoigne, J., 1983: Reaktionsmechanismus 
und kinetik des ozonzerfalls im Wasser in gegewart 
organischer stoffe. Vom Wasser, 62: 337–348.
Yu, D., Yi, X., Ma, Y., Yin, B., Zhuo, H., Li, J., 
Huang, Y., 2009: Effects of administration mode of 
antibiotics on antibiotic resistance of Enterococcus faecalis 
in aquatic ecosystems. Chemosphere, 76 (7): 915-920.
Walling, C., 1975: Fenton’s Reagent Revisited. Accounts 
of Chemical Research, 8: 125–131.
Zhang, N., Chen, J., Fang, Z., Tsang, E. P., 2019: 
Ceria accelerated nanoscale zerovalent iron assisted 
heterogenous Fenton oxidation of tetracycline. Chemical 
Engineering Journal, 369: 588–599.
Slovarček:
Akumulacija. Zbiranje, kopičenje snovi na 
določenem mestu.
Bioakumulacija. Zbiranje, kopičenje snovi v 
tkivih in/ali organih živih organizmov (bak-
terij, rastlin, živali, človeka).
Mikroonesnaževala. Biološka ali kemična 
onesnaževala, ki zaradi človekovih dejav-
nosti preidejo v površinske vode, podtalnico 
ali tla v nizkih, mikrogramskih koncentra-
cijah, sledovih.
Homogeni proces. Proces, kjer so vse kom-
ponente reakcije v isti fazi; na primer ka-
pljevina, plin.
Heterogeni proces. Proces, kjer komponen-
te reakcije niso vse v isti fazi; na primer ka-
pljevina in plin.
Hormonski motilci. Snovi, ki motijo delo-
vanje žlez z notranjim izločanjem, tako da 
posnemajo delovanje naravnih hormonov v 
telesu.
Biorazgradnja. Razgradnja snovi z delova-
njem živih organizmov v običajnih razme-
rah v okolju. Produkti biorazgradnje so za 
okolje sprejemljivi, na primer voda, ogljikov 
dioksid in biomasa.
Andreja Žgajnar Gotvajn je profesorica za področje 
okoljskega inženirstva na Fakulteti za kemijo in 
kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani ter vodja 
programskega sveta doktorskega študija Varstvo okolja. 
Njeno raziskovalno delo je osredotočeno na ravnanje s 
trdnimi odpadki, raziskave biološke razgradljivosti in 
ekotoksičnosti kemikalij in odpadnih vod, oceno tveganja 
in študij različnih načinov čiščenja odpadne vode, 
njenega recikliranja in ponovne uporabe.
Igor Boševski je doktoriral na Fakulteti za kemijo 
in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, kjer se 
raziskovalno ukvarja s tehnikami napredne oksidacije pri 
odstranjevanju mikroonesnaževal. V svoji poklicni karieri 
se je ukvarjal tudi s tehnikami čiščenja odpadne vode in 
odstranjevanja odpadkov, problematiko farmacevtskih 
učinkovin v okolju, pa tudi s sistemi okoljskega vodenja 
po standardih ISO, upravljanjem energetske učinkovitosti, 
ogljičnim odtisom in splošnimi vidiki trajnostnega 
razvoja v industriji
Odkritje novega planeta že dolgo ni več po-
sebna novica, saj smo jih do danes odkrili 
že skoraj pet tisoč. Poznamo vse od orjaških 
planetov velikosti Jupitra do majhnih Zemlji 
podobnih. Te planete pa združuje eno dej-
stvo, vsi se nahajajo v naši galaksiji. To ni 
nič presenetljivega. Popolnoma razumljivo 
je, da bomo najprej našli nam najbližje in 
največje planete. Ob misli, da bi lahko našli 
planet zunaj naše galaksije, bi marsikate-
ri astronom zamahnil z roko in rekel: »To 
je nemogoče.« V nam najbližjih galaksijah 
komaj ločimo zvezde med seboj, ker je na-
še vidno polje tako zelo ozko, kako bomo 
Smo odkrili planet zunaj naše galaksije?
Mirko Kokole