Uvodnik 
Matej Pavlic
Spoštovani bralke in bralci! 

Zacenja se novo šolsko leto in z njim tudi novi letnik revije Tim – že 62. po vrsti. Veseli nas, da se je sedanjim sodelavcem pridružilo nekaj novih, ki bodo s svojimi projekti obogatili vsebino. Tudi letos bo revija poleg razlicno zahtevnih nacrtov in koristnih nasvetov z vseh podrocij modelarstva oziroma ma.ketarstva, elektronike in racunalništva prinašala ideje za koristno izrabo odpadnih ter naravnih gra.div ter poljudne prispevke o orodjih, pripomockih in obdelavnih postopkih, naravoslovju, zgodovini teh.nike, sodobnih tehnologijah itn. Predvsem pa bo na.govarjala mlade, ki jim je pravzaprav namenjena, ter v njih vzbujala zanimanje za naravoslovje in tehniko. 
Na tem mestu bi vas rad posebejopozoril na zace.tek projekta z naslovom Krepitev tehnicne pismenosti,
Marjan Klenovšek (1953–2023) 

Sredipoletja se jepo dolgotrajnibolezniposlovil vrhunskislo.venskiletalskimodelarin dolgoletnisodelavecrevije Tim,Marjan Kle.novšek.
Za tehniko se jezacel zanimati že kototrok. Medtem ko so senjegovivrstniki podili.
kocasil s sestavljanka.ma Mehanotehnika in Elektropionir, kista biliv tistihcasih edinidosegljiviigraciza mlade konstruktorje. Zletalskim modelarstvom se je zacel ukvarjativ 4.raz­redu osnovne šole, ko je iz kompleta zgradil svoj prvijadralnimodel. Preskušal ga je kar na šolskem dvori.šcu,kjer ga je opazil eden od clanov modelarske sekcijeAerokluba Celje in ga povabil, naj se vclaniv njihovodruštvo.Tega je sprva vodil Vladimir Kocevar – Miro,pozneje pa se mu je pridružil še Franc Peperko – Ferenc.Ker so v društvu obravnavalitudi teorijo letenja, so semodelarjimed drugim nauciliizracunatitežišce mode.la.Marjan je bil zvedav in je kmalu spoznal vse zakoni.tostiletenja, tako da je s svojim jadralnim modelom žetakoj na prvem tekmovanju, kise ga je udeležil – to jebilo odprto pionirsko prvenstvo Hrvaške v Zagrebu leta1967 – zmagal v kategorijiA­1. V naslednjih letih je zmodelikategorij A­1, A­2 in z letecimikriliprikazal ševrsto izvrstnih nastopov. Ceprav mu je ta hobivzel veli.ko casa, je bil uspešen tudiv šoli.
.movatiz modelikategorije F­1­B s pogonom na gumo.Zaradidobrih rezultatov sije priboril mesto v republi.
ki bo v tem šolskem letu potekal pod okriljem Letal.ske zveze Slovenije in v sodelovanju z Modelarskim društvom Ventusiz Ajdovšcine.V Timu bomo objavili serijo nacrtov za izdelavo razlicno zahtevnih letalskih modelov kategorije F1N,ki bodo v pomoc mentorjem,uciteljem tehnicnega pouka in ljubiteljem tehnike na.sploh. Sklepni dogodek projekta bo februarja 2024.
V uredništvu smo odprti za vaše ideje in predlo.ge. Pišite nam po navadni ali elektronski pošti oziro.ma nas poklicite po telefonu. Povejte nam, kako vam je všec prva letošnja številka Tima, kaj v njej pogre.šate in cesa je po vašem mnenju prevec. S tem boste najvec pripomogli k temu, da bo revija pestrejša, za.nimivejša in uporabnejša ter da bo kot taka dosegla še širši krog bralcev kot zdaj. 
škireprezentanci.Tudisrednjo šolo je dokoncal z odliko,potem pa se je vpisal na Fakulteto za strojništvo v Ljub­ljani, kjer je leta 1977 diplomiral.Nato se je zaposlil vKlimi. V zakonu z ženo Lidijo sta se mu rodila sinovaMarko in Aleš.
Že med študijem sta ga zacelizanimati elektronikain racunalništvo, ki se jima je posvetil tako intenzivno,da je tekmovalno modelarstvo za nekaj casa opustil.Aleta 1985 ga je spet zamikalo, da bitekmoval. Zgradil.slov republiškega prvaka v kategorijiF­1­B. Posvetil seje konstruiranju gumenjakov ter razvil nov tip glaveelise,kiso ga kmalu zaceliuporabljatidomaci in tudi.cal brez pokala alimedalje, kar mu je prineslo mesto vtakratnijugoslovanskireprezentanci.Znjo je na evrop.skih in svetovnih prvenstvih dosegel vrsto zavidljivihuspehov.
Ceprav je za izdelavo in razvoj tekmovalnih mo.delov porabil veliko casa, je gradil tudiprosto letece in.njem in predelovanjem modelarskih motorjev. Vedno jebil pripravljen pomagatiz nasveti,pa naj je šlo za mo.delarje zacetnike alitekmovalne kolege. Svoje bogatoznanje in izkušnje je dolga leta nesebicno delil v oblikiclankov oziroma nacrtov v revijiTim. Dejaven je bil vdomacem modelarskem klubu, zelo cenjen in priljub.ljen pa je bil tudina SFTSPŠ Celje, kjer je do upokojitvebodoce avtomehanike pouceval strokovne predmete.
.kmalu primorale h koncu blešcece kariere.Tudiobjavev Timu so bile zadnja leta vse redkejše.K vecnemu po..telji, sodelavciin profesorji, s katerimi je delil zbornico.Tako so na najboljšimožninacin izkazalispoštovanjedo Cloveka, kije vse svoje izjemno plodovito življenjeposvetil tehniki.

Slika na naslovnici: 
Model letala Extra 300 je izdelan v merilu 1 : 3,5 in ima razpetino kril 2,2 m. Z njim je Grega Štular na letošnjem 33. tekmovanju letalskih maketarjev, ki je bilo 15. avgusta v Lescah, izvedel svoj akrobatski program. (Foto: Sašo Krašovec)

Prisotnost in pomen 

tehniškega izobraževanja v Sloveniji

Pricujocistrokovniclanekje povzetekraziskave,objavljene v znanstvenemclanku z naslovom »Vlogaformalnega in neformalnegaizobraževanja pri razvojutehnološke pismenosti;primer modelarskegakrožka«.

Melita Lemut Bajec 
Tehnološka pismenost pomeni eno pomembnej.ših vešcin 21. stoletja. Zajema razumevanje tehnike in tehnologije ter njunih vplivov na posameznika, družbo in okolje. Tehnološko pismeni posameznik zna uporabljati in ustrezno razvijati tehnološke pro.izvode, sisteme ter procese, da bi pripomogli k raz­voju cloveštva. Zato je izobraževanje za tehnološko pismenost bistvenega pomena. 
Prispevki tehniškega izobraževanja
Tehniško izobraževanje je kljucno v procesu vse.življenjskega ucenja in razvoja tehnološko pisme.nega posameznika. Ucece vzgaja za konstruktivno soocanje in delovanje v današnjem tehnološko raz.vitem svetu. Med najpomembnejše prispevke tehni.škega izobraževanja tako uvršcamo:
• 
razvoj grobe in fine motorike prek usvajanja vešcin rezanja, obrisovanja, merjenja, sestavljanja, bruše.nja, lepljenja, spajkanja idr.,

• 
razvoj kognitivnih vešcin, kot so logicno in mate.maticno mišljenje, povezovanje, nacrtovanje, pre.sojanje, reševanje problemov, kriticno in ustvarjal.no mišljenje idr.,

• 
.ne pomoci,

• 
razvoj osebnostnih lastnosti, kot so samokritic.nost, vztrajnost, potrpežljivost, natancnost, ureje.nost, samostojnost, organiziranost idr.,

• 
splošna razgledanost in lažje dojemanje sveta. 

Tehniško izobraževanje 
v slovenskem osnovnošolskem sistemu 
Otroci 1., 2. in 3. razreda se tehniško izobražuje.jo v okviru predmetaSpoznavanje okolja. Ucni nacrt med pomembnejšimi cilji navaja razumevanje oko.lja, razvijanje spoznavnega podrocja, matematicne in sporazumevalne kompetence ter kompetence kri.ticnega mišljenja.
Otroci 4. in 5. razreda tehniko spoznavajo pri predmetu Naravoslovje in tehnika. Med pomembne cilje ucnega nacrta sodijo razvoj in nadgradnja te.meljnega naravoslovno­tehnicnega znanja, spret.nosti in stališc, odgovorno vkljucevanje v družbo ter ohranjanje motivacije po naravoslovni radovednosti in želji po ucenjuv šoli ter zunaj nje. Ucni nacrt po.seben napotek namenja skrbi za ohranjanje gospo.darsko uspešnih panog in tako ucitelja spodbuja, da obravnavane snovi povezuje s spoznavanjem pokli.cev iz ucencevega bližnjega okolja.
Ucenci 4., 5. in 6. razreda se tehniško izobražujejo v okviru izbirnega predmeta Tehnika, kjer gre za po­globitev in razširitev predmetov Naravoslovje in teh.nika ter Tehnika in tehnologija (TiT).
Ucenci 6., 7. in 8. razreda se tehniško izobražuje.jo znotrajobveznega predmeta TiT, ki jim omogoca spoznavanje tehnicnih sredstev, tehnologij organi.zacije dela in ekonomike. Z uporabo osnovnih orodij ustvarjalno odkrivajo, spoznavajo in rešujejo pre­proste tehnicne in tehnološke probleme, razvijajo kognitivne in psihomotoricne sposobnosti ter prek sodelovanja oblikujejo socialne vrednote. Ucitelj ima na voljo rezervni cas, namenjen aktualizaciji in/ali poglabljanju interesov posameznih ucencev v okviru projektnih nalog.
Ucenci 7., 8. in 9. razreda se lahko odlocijo za dva ali tri izmednaslednjihpredmetov:Obdelava gradiv: les, umetne snovi, kovine; Elektrotehnika; Elektronika z robotiko; Robotika v tehniki; Risanje v geometriji in teh.niki; Projekti iz fizike in tehnike. Ti predmeti omogo.cajo poglobitev in sintezo temeljnih naravoslovno­­tehnicnih znanj s poudarkom na projektnem naci.nu dela v konkretnih ucnih situacijah. 
Iz pregleda zastopanosti tehniških predmetov v ucnih programih slovenskih osnovnih šol in ciljev, za dosego katerih si prizadevajo, bilahko ugotovili, da je tehniško izobraževanje dobro zastopano, prav tako je tehnološka pismenost na papirju dobro premišlje.na in sledi otrokovemu psiho­motoricnemu razvoju. Ce ucitelji upoštevajo posodobljene standarde teh.nološke pismenosti in pouk gradijo na prakticnem delu otrok, potem bi lahko trdili, da slovenska de.vetletka vzgaja tehnološko pismene mladostnike. 
Pa je to res?
Izzivi, povezani z osnovnošolskim 
tehniškim izobraževanjem
Podatek, ki pred poznavalca tehniškega izobra.ževanja postavlja prvi pomislek,je, da se število ur, namenjenih tehniškemu izobraževanju, z leti vztraj.no zmanjšuje. Najvecje krcenje so tehniški predme.ti doživeli prav z uvedbo devetletke, in sicer za kar 33 %. Uciteljice razrednega pouka opozarjajo tudi na težave, povezane z razvojem motorike otrok, ki se radikalno slabša. Ker otroške roke niso vec vajene risati, zgibati, rezati ipd., je kakovost njihovih izdel.kov nizka. Najvecjega krivca za takšno stane šolniki vidijo v vdoru sodobne tehnologije (prenosni telefo.ni, tablice, racunalniki) v otrokovo življenje. Ta vpliv se je še povecal in dramaticno posegel v preživljanje otrokovega prostega casa predvsem med pandemi.jo Covida­19. Otroci se dandanes vse manj igrajo na prostem, neusmerjeno in vse vec casa pa preživljajo znotraj doma, v digitalnem svetu, kar slabo vpliva na njihovo fizicno in psihicno zdravje ter razvoj so.cialnih vešcin. Poleg tega je treba opozoriti tudi na porast individualizma ter pomanjkanje samokritic.nosti in vztrajnosti otrok. Obnašajo se na nacin pri.tisni, zgodi se, kar gre najverjetneje pripisati sodobni potrošniški družbi, ki hlasta za takojšnjimi rešitvami in zadovoljitvami. 

Naslednja težava je v nezadostni usposobljenosti razrednih uciteljev za izvajanjetehniških krožkov bolj specializirane narave. Pogled v vsebino siste.ma KATIS (Katalog programov nadaljnjega izobra.ževanja in usposabljanja) za šolski leti 2021/2022 in 2022/2023 razkriva, da se ucitelji sicer lahko usposabljajo v izdelovanju panjskih koncnic, naki.ta, cvetja iz papirja, butaric, vošcilnic, predmetov iz odpadnih materialov, se naucijo vezenja ipd., ni pa ponudnikov vsebin bolj specializiranih tehniških znanj, kot je na primer modelarstvo. 
Ponekod je še vedno prisotno pomanjkanje ma.terialnih sredstev, saj so programi tehniških pred.metov povezani z višjimi stroški.
Prav tako je treba opozoriti na šolsko kadrovsko politiko. Posamezne šole so tehniki sicer zelo naklo.njene in so pripravljene kot izvajalce tehniških krož.kov angažirati tudi zunanje ponudnike. Drugim je tehnika postranskega pomena. 
Ambasadorji neformalnih oblik 
tehniškega izobraževanja v Sloveniji 
Neformalne oblike izobraževanja pomenijo or.ganizirane prostocasne interesne dejavnosti, ki se jih posameznik udeleži zunaj ustaljenega formalnega sistema. So pomembne v otrokovem psihomotoric.nem razvoju, saj v njem razvijajo obcutke uspešnosti in samouresnicitve, obenem pa omogocajo med­vrstniško druženje in medgeneracijski prenos zna.nja. Raziskave kažejo, da neformalno izobraževanje postaja vse pomembnejše pri pridobivanju specific.nih znanj in zmožnosti ter tako dopolnjuje formalni proces šolanja in vseživljenjskega ucenja. 
Med ambasadorji neformalnih oblik tehniškega izobraževanj izstopajo predvsem: 
• 
Zveza za tehnicno kulturo Slovenije (ZOTKS), ki za mlade pripravlja raziskovalne tabore, delavnice, tekmovanja, razpisuje tehnicne projekte idr. Izdaja tudi revijo Tim in drugo strokovno literaturo.

• 
Fakulteta za strojništvo Univerze v Mariboru, ki or.ganizira poletnešole, ki mladimomogocajo stik z aktualnimi vsebinami tehniških podrocij, jih spod.bujajo h kriticnemu mišljenju in so navdih za mla.dostnikovo izbiro strokovne poti; 

• 
Fakulteta za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, kjer za mlade, ki jih zanima tehnologija, organizi.rajo predavanja, delavnice, poletne tabore, tekmo.


vanja ipd. (npr. Poletni tabor inovativnih tehnolo.gij, inovativno okolje OpenLab Kranj);
• 
Fakulteta za elektrotehniko, racunalništvo in infor.matiko Univerze v Mariboru, ki organizira robotsko tekmovanje ROBObum; 

• 
Društvo za razvoj tehniškega izobraževanja (DRTI), ki organizira poletno šolo elektronike in robotike, .sko in programsko opremo;

• 
Mestna obcina Maribor, ki v sodelovanju z Zvezo .ni natecaj Mladi za napredek Maribora, kjer mladi na proizvodno­tehnicnem podrocju sodelujejo s .skih predlogov; 

• 
Zveza inženirskih društev Maribor, ki med mladi.mi razvija tehniško kulturo prek soorganizacije do.godkov z drugimi tovrstnimi ustanovami; 

• 
Mestna zveza društev za tehnicno kulturo Ljubljana;

• 
razlicni klubi, zveze in društva, ki gojijo tehniško kulturo.

Modelarski krožek Modelarskega društva Ventus
.nostih tehniškega izobraževanja, saj je tehnika drugacna,prakticna, ustvar.jalna. Toda težko je pridobitidovolj tehnicno izobraženih uciteljev, ki bisebilipripravljeniposvecatipredvsem najmlajšim.Vloga društev in klubov, paceprav jih je (pre)malo, ima zato zelo velikpomen.
V nadaljevanju želimo kot primer dobre prakse neformalnega tehniškegaizobraževanja in medgeneracijskega prenosa znanja izpostavitiModelarskodruštvo Ventus iz Ajdovšcine, kije zaslužno za obstoj in razvoj modelarstva vVipavskidolini. Njegovo poslanstvo je izobraževatiter mladim privzgajatilju.bezen do modelarstva in tehnicne kulture.Vse od leta 2005 v okviru društvadeluje tudimodelarskikrožek, kjer otrociizdelujejo modele letal ter se z njimiudeležujejo tekem v kategorijah RES,F1H,F1A in F1N. Na zacetku je krožekobiskovalo od 10 do 15 otrokiin vodil ga je en mentor. V šolskem letu 2022/23pa je krožekobiskovalo že 30 osnovnošolcev razlicnih starosti.Razdeljeniso bilina zacetno in nadaljevalno skupino,vsako sta vodila dva mentorja,dvournasrecanja pa so potekala enkrat na teden od oktobra do junija.Zacetna skupinaje izdelovala prosto letecimodel HotCat,kiustreza pravilom kategorije F1H.Letalskimodel je narejen iz reber, globina krila pa je konstantna,kar poenosta.viizdelavo. Otrocimorajo razumetimentorjeva navodila in jim slediti. V na.daljevalniskupiniso izdelovali model na radijsko vodenje, ki ustreza pravilomkategorije RES.Vse sestavne dele, nacrt in navodila so mladi modelarjidobiliv klubu. Ceprav je ta model – tudi zaradikonicaste oblike kril – zahtevnejšizaizdelavo, z njo ucenciob doslednem upoštevanju navodil nimajo težav.Takomentorja pomagata samo prinajzahtevnejših fazah gradnje.



Tehniško izobraževanje 
kot podstava razvoja 
Ob koncu bi radi predstavili še izkušnje dejavnih mentorjev in uciteljev, ki ugotavljajo, da udejstvova­nje otrok v tehniško usmerjenih dejavnostih vpliva na njihovo poznejšo karierno usmeritev. Zato od­govorne pozivajo k sistemski rešitvi v smeri vecje in bolj raznolike ponudbe tehniških aktivnosti. Ena iz-med razrednih uciteljic pravi:
»Stvari je treba razvijati in gojiti, da se zacnejo povezovati. Ce nic ne ponudiš, ne moreš pricakovati, da se bo nekaj razvilo kar samo od sebe. Ce otrok ni postavljen pred izzive, ne moreš ugotoviti, da je za nekaj talentiran; tudi ne more biti samokriticen, ce naredi samo en izdelek. Ko bodo otroci s tem rasli od malih nog, bo tehnicni kaderzagotovljen. In vec ustrezno tehnicno izobraženega kadra bo prineslo tako potrebne spodbude na podrocju številnih pa-nog, ki se dandanes srecujejo s pomanjkanjem stro­kovnjakov tehnicnih smeri.«
Projekt Krepitev tehnicne pismenosti 
V okviru projekta Krepitev tehnicne pismenosti, kibo v šolskem letu 2023–2024 potekal pod okriljem Letalske zveze Slovenije, bomo v Timu objaviliserijoclankov, kibodo v pomoc uciteljem tehnicnih predmetov in ljubiteljem tehni­ke. Služijo lahko tudi pri pripravi na tekmovanje F1N, ki bo potekalo februarja2023 v organizacijiModelarskega društva Ventus in bo obenem sklep projekta.
Izdaja revije  Naslov prispevka  
Tim 1  ClanekPrisotnost in pomen tehniškega izobraževanja v Sloveniji 
Tim 1  Hawker Hunter – zacetniški letalski model s pogonom na elastiko 
Tim 2  Macka – oživitev slovenskega jadralnega letala 
Tim 3  Dynamic – tekmovalni model za kategorijo F1N 
Tim 4  Flowter – nadaljevalni tekmovalni model za kategorijo F1N 
Tim 5  Vabilo na tekmovanje v kategoriji F1N 
Tim 6  Tekmovanje v kategoriji F1N v organizaciji MD Ventus 

V tej številkiTima torej predstavljamo stanje na podrocju tehniškega izo­braževanja v Sloveniji in opozarjamo na velikpomen tehniške pismenosti.Ob-javljamo tudinacrt z navodiliza izdelavo in preskušanje zacetniškega modeljadralnega letala s pogonom na gumo. Kot je mogoce razbratiiz zgornje pre­glednice, bodo v prihodnjih številkah prišlina vrsto tudizahtevnejšiprojekti.
Hawker Hunter – 
zacetniški letalski 
model s pogonom na elastiko 
Peter Stegovec in Marko Lemut
Ker se je Letalska zveza Slovenije (LZS) odlocila dejavno pristopiti k programu podpore osnovnošol­ske mladine na podrocju modelarsko­letalskih veš­cin, smo v ta namen pripravili serijo nacrtov za iz­delavo letalskih modelov. Kot prvega predstavljamo letalo Hawker Hunter z delta krilom (slika 1), nareje-no iz deprona, ki pri spušcanju z elastiko najmlajšim ponuja obilo zabave. Kot je znacilno za zacetniške projekte, model ni zahteven za gradnjo. Ta ob po­moci mentorja traja približno dve uri.

Gradivo 
•
tanka vezana plošca ali debelejši karton za šablone,

•
depron debeline 3 mm,

•
tri podložke M3,

•
kontaktno lepilo UHU,

•
tekoce in srednje gosto sekundno lepilo,

•
pospeševalec (aktivator) za sekundno lepilo,

•
smrekova letvica,

•
palcka iz lesa ali plastike,

•
mocnejša in daljša elastika.


Orodje in pripomocki
•
modelarska rezljaca,•oster modelarski nož,

•
široka plošcata pila,

•
podloga za rezanje,

•
brusilni papir ali brusilna gobica,

•
brusilna dešcica z brusilnim papirjem zrnavosti 240,

•
ravnilo,

•
kemicni svincnik.


Izdelava 
Najprej s pomocjo nacrta, ki je objavljen v prilogi, vpeti na sredini revije, pripravite šablone za izdela­vo sestavnih delov letala 1–4. Njihove obrise fotoko­pirajte, izrežite, nalepite na vezano plošco, cim na­tancneje izžagajte in po potrebi 
obrusite. Ce nimate primerne vezane plošce, na­mesto nje lahko uporabite debelejši karton ali kaj podobnega.
Izdelane šablonepoložite na plošco deprona, ob­crtajte s kemicnim svincnikom in izrežite (slika 2). Za rezanje po možnosti uporabite novo rezilo, da se vam material ne bi trgal. Izrezane sestavne dele ob-delajte z brusnimpapirjem, da bodo vse linije lepe in zvezne (slika 3).
Za lepljenje morate uporabiti lepilo, ki ne topi deprona. Njegovo primernost preskusite na ne­kaj odpadnih košckih. Za lep let modela je zelo po­membno, da se vsi sestavni deli natancno ujemajo in da so zlepljeni pravokotno drug na drugega. V na­sprotnem primeru bo letalo zavijalo, cesar pozneje ni mogoce popraviti.
Sestavljanje trupa zacnite z enostranico (2) in srednjim delom (1); (slika 4). Z lepljenjem druge stranice za zdaj še pocakajte. Za lepljenje uporabi­te sekundno lepilo, za najmlajše pa je primernejše kontaktno lepilo. Ko je to suho, v odprtino v nosu srednjega dela trupa vlepite tri podložke M3 za ob-težitev (slika 5).Nato po enakem postopku kot prej 



nalepite še drugo stranico trupa (2). Osušenemu trupu s široko plošcato pilo obdelajte odprtino za krilo (3), (slika 6), ki se morata tesno prilegati. Pri brušenju se veckrat prepricajte, da odprtina ni pre­ohlapna (slika 7).
Ko ste s stikom zadovoljni, krilo nalepite na nje­govo mesto, nato pa na trup previdno nalepite še vi-šinski stabilizator (4), ki doloca vpadni kot modela. Prilepite ga vzporedno s krilom (slika 8). 

Tisti, ki bi želeli sestavne dele modela izrezati z laserjem, lahko v uredništvu brezplacno dobite ustrezno datoteko.
Držalo za elastiko, s katero boste »izstreljevali« model, naredite iz približno 150 mm dolge smrekove letvice s prerezom približno 10 Ś 3 mm, lahko pa je tudi okrogla ali iz kakega drugega gradiva. Obrusite ji robove (slika 9), nato pa ji na enem koncu s pilo naredite žleb in vanj zavežite elastiko, kot je prika­zano na nacrtu in sliki 10. Zdaj morate v luknjico v spodnjem delu trupa zalepiti samo še palcko (5) (slika 11), za katero boste pri izstreljevanju modela zataknili drugi konec elastike (slika 12).
Preskušanje modela 
Prvi preskusni let je priporocljivo opraviti v dvo­rani. Letalo z roko vrzite pod rahlim kotom navzdol, a ne premocno. Ce bo poletelo v vodoravni crti, ste kar pravilno zadeli težišce, ce pa bo poletelo navzgor, je treba nekoliko povecati obtežitev. Šele v nasled­


njem koraku lahko preverite tudi, kako model leti s pomocjo elastike. Ti poleti bodo seveda daljši, let modela pa bolj ali manj nepredvidljiv, zato bodite pri spušcanju predvidni, da koga ne poškodujete. Iz­streljevanje naj poteka v smeri nekoliko navzgor in pod zelo majhnim kotom v desno, kot kaže slika 12. Desnicarji naj imajo držalo z elastiko v levici, s pal-cem in kazalcem druge roke pa naj primejo model za smerno krmilo, napnejo elastiko ter letalo izpustijo. 
Šele ko boste v dvorani pridobili nekaj izkušenj, zacnite s spušcanjem modela tudi na prostem, kar bo še zabavneje. Zelo lepo bo letel samo v ne premoc­nem vetru. 
Model prekucnika 
Anton Pavlovcic in Matej Pavlic
Tovornjakprekucnik(angl.dumper;nem.Kipper)je dvo­, tri­ali celo štiriosno motorno vozilo z nagib­nim odprtim kesonom za tovor (obicajno gre za pe­sek, gramoz, zemljo, gradbene ruševine, raznovrstne odpadke, premog ipd.). Keson se dviga s pomocjo vi-soko zmogljivega hidravlicnega bata, pritrjenega na za ta namen posebej prirejenempodvozju. Obstaja cela vrsta izvedb prekucnikov, ki se razlikujejo po ve­likosti oziroma nosilnosti. Nekateri kesoni imajo na zadnji strani poševno in privzdignjeno steno, drugi pa so opremljeni z loputo, ki se glede na potrebe in vrsto tovora lahko odpira navzgor ali navzdol (sliki 1 in 2). Neredko lahko prekucniki tovor stresajo tudi 

na stran. Vecina standardnih vozil te vrste ima eno sprednjo krmilnoos in eno ali dve zadnji osi, ki imata obicajno dvojna kolesa na vsakistrani. Tandemske zadnje osi so skoraj vedno gnane, vcasih pa so gnane tudi sprednje krmiljene osi. Osi brez pogona se upo­rabljajo predvsem kot podpora dodatni teži tovora. Obicajno je eno od dveh negnanih zadnjih osi mogo-ce dvigniti od tal, da se zmanjšaobraba gum, kadar je prekucnik prazen ali malo obremenjen.
Model na sliki 3 je predstavnik najmanjše izved-be prekucnikov. Nacrt zanj je nastal na željo števil­nih bralcev, ki so po junija lani v Timu objavljenih navodilih izdelali model avtodvigala (slika 14, levo). Tudi tokratni izdelek je preprost za gradnjo, zato mu bo z nekaj truda in natancnosti ter z osnovnim mo-delarskim orodjem kos celo popoln zacetnik.
Orodje in pripomocki
Pripravite si škarje ali modelarski nož s podlogo za rezanje, 5 cm širok licarski trak, pisarniško lepilo za papir, modelarsko rezljaco z žagicami št. 4 ali 5, podložno mizico, vrtalnik (po možnosti z navpicnim stojalom), svedre za les Ű 1, 4, 5 in 6 mm, garnituro iglastih pilic, fino plošcato rašpo, grob in fin brusilni papir, kladivo, pilo, izvijac, konicaste klešce, mode-larske spone in copic.

Gradivo 
Skoraj vsi sestavni deli modela prekucnika so iz 4 mm debele vezane plošce. Zaradi trdnosti posamez­nih sklopov in izdelka v celoti je priporocljivo uporabi-ti bukovo vezano plošco,ki je obcutno trša od lipove,brezove ali topolove, vendar jo je zato tudi nekoliko težje obdelovati. Poleg tega potrebujete še košcek 3 mmdebele vezane plošce, okroglo bukovo palici-co premera 5 mm za osi koles ter vijaka M4 Ś 15 mm s podložkama in maticama za pritrditev kesona na podvozje.
Za lepljenje je najprimernejše obicajno mizarsko belo lepilo, za utrditev matic pa sekundno lepilo. Ce nameravate izdelek pustili v naravni barvi lesa, za njegovo zašcito uporabite brezbarvni lak, lahko pa model pobarvate po svojem okusu in si pri tem po­magate z akrilnimi barvami, ki se hitro sušijo.
Podatki o modelu 
Ce boste nacrt povecali za 20 % in kot gradivo uporabili 5 mm debelo vezano plošco, boste dobili za petino vecji model dolžine 298 mm, širine 180 mm in višine 110 mm.
Izdelava 
Najprej natancno preberite navodila za gradnjo ter proucite kosovnico in nacrt oziroma sestavno ris­bo, ki je v merilu 1 : 1 objavljena v prilogi, vpeti na sredini revije. Popolnoma raven kos 4 mm debele ve­zane plošce najprej po obeh straneh gladko obrusite. Obrise sestavnih delov dvakrat prefotokopirajte in s škarjami razrežite. Dve kopiji potrebujete zato, ker je nekaterih sestavnih delov, na primer 2, 8, 9, 15 itn., vec, kar je pri vsakem od njih oznaceno v kosovnici. Nato izrezane obrise delov namažite z navadnim pi-sarniškim lepilom za papir in jih zaradi boljše izrabe gradiva premišljeno razporedite po obrušeni vezani plošci, ki ste jo prej na eni strani prelepili s 5 cm širo­kim licarskim trakom (slika 4). S tem ste se izognili zamudnemu in nenatancnemu prerisovanju obrisov sestavnih delov s kopirnim papirjem.


Najprej na oznacenih mestih z ustrezno velikimi svedri izvrtajte vse potrebne luknje, nato pa se lotite žaganja. Pri delu bodite cim bolj natancni, sicer bos­te imeli pozneje veliko dela s popravljanjem stikov med posameznimi sestavnimi deli. Z izžaganih delov (slika 5) odstranite ostanke licarskega traku in kopij (slika 6), nato pa jih obrusite in poskusno sestavi­te. Najbolje je, ce se elementi tako tesno in natancno prilegajo drug drugemu, da stojijo skupaj tudi brez lepila. 
Karoserijo vozilasestavljajo deli 1–7. Najprej na spodnjo stran plošcadi tovornjaka (1) nalepite štiri nosilce osi koles (8) in jih utrdite z distancnikoma (9), da bodo stali popolnoma pravokotno (slika 7). Sprednji steni kabine (4) je treba zaradi tesnega medsebojnega ujemanja s streho(6) s pilo cim bolj enakomerno poševno posneti zgornji rob. Sticne površine na tanko namažite z lepilom in zlepek – za zdaj še brez strehe (6) – dobro stisnite z modelarski-mi sponami, dokler se lepilo ne posuši. Potem vse robove obdelajte s fino plošcato rašpo, iglastimi pi-licami in brusilnim papirjem (slika 8).
Sledi izdelava kesona iz delov 10–14. Rocic (15) ter distancnika (20) še ne prilepite, da boste s plošcato pilo in brusilnimpapirjem lažje obdelali morebitne štrlece utore (slika 9). Ko ste s tem delom gotovi, na 


Lakiranje oziroma barvanje modela je najbolje opraviti še pred sklepnim sestavljanjem. Izdelek lah­ko pustite v naravni barvi lesa ali pa uporabite žive barve, s kakršnimi so obicajno pobarvani tovrstni delovni stroji. Izkušeni modelarji bodo osnovno raz-licico, predstavljeno v tem clanku, dopolnili z izdela­vo armaturne plošce in sedežev v kabini, »zasteklit­vijo« oken in še s cim. 

kabino nalepite streho ter na masko vozila odbijac 
(28) in žarometa (29); (slika 10). 
Keson in podvozje vozila sestavite s po dvema vi-jakoma M4 Ś 15 mm,podložkama in maticama.Ma-tici s konicastimi klešcami zategnite ravno toliko,da sta stika še gibljiva (slika 11).Da se matici scasoma ne bi razrahljali, ju utrdite skapljico sekundnega lepila.
Kolesa (17 a in 17 b) izžagajte iz 4 mm debele ve­zane plošce in jih zlepite, kot je v prerezu prikazano na nacrtu. Da bi se izognili temu delu, kolesa lahko s kronsko žago izžagate iz debelejšega gradiva oziro-ma jih izstružite, da bodo zares popolnoma okrogla. Osi (16) naredite iz bukove palice s premerom 5 mm. Pred montažo koles na model (slika 12) nanju lah­ko nataknete podložke, ki bodo preprecevale drsanje koles ob nosilce osi (8). 
S tem je model prekucnika narejen (slika 13). Skupaj z modelom avtodvigala (slika 14), katerega nacrt smo objavili v Tima objavili junija 2022, tvori zametek gradbeniškega avtoparka, ki ga bomo v pri­hodnje še dopolnjevali.


Hišica iz lepenke 
Predrag Hluchy 



V letošnji februarski številki Tima smo objavili navodila za izdelavo papirnatega modela podežel­ske hišice. Na koncu clanka sta bili na nekaj slikah na kratko predstavljeni dve možnosti obdelave zu­nanjih sten – z oblepljanjem z valovito lepenko ali z bambusovimi palicicami –, barvanje pa je bilo ome­njeno samo mimogrede. Oglasilo se nam je nekaj mladih bralcev, ki so želeli podrobnejša pojasnila glede barvanja, opis postopka in najprimernejše bar-ve za ta namen. Zato smo za poletno številko pripra­vili še en clanek, v katerem je na primeru preproste hišice na sliki 1, izdelane iz embalaže valovite in trde lepenke, predstavljen postopek barvanja objektov, ki se najpogosteje uporablja v maketarstvu oziroma pri izdelavi vinjet oziroma dioram. 
Gradivo 
• 
en kos valovite lepenke velikosti 100 Ś 68 mm (za podstavek modela).

• 
dva kosa valovite lepenke velikosti 145 Ś 100 mm (za celni ploskvi),

• 
dva kosa valovite lepenke velikosti 105 Ś 75 mm (za stranski ploskvi), 

• 
dva kosa valovite lepenke velikosti 68 Ś 63 mm (za strešni krili),

• 
trda lepenka, na primer od škatle za cevlje, 

• 
belo lepilo,

• 
pištola za vroce lepljenje in lepilni vložki,

• 
pleskarski akrilni kit,

• 
akrilna, akvarelna ali tempera barva.


Orodje in pripomocki 
• 
risalno orodje,• oster modelarski nož in škarje,

• 
kovinsko ravnilo,

• 
podloga za rezanje,

• 
pinceta,

• 
copic,

• 
mokra paleta,

• 
kuhinjska gobica.



Izdelava 
Ker je izdelek namenjen predvsem najmlajšim, ki še nimajo potrebnih izkušenj, naj že kar takoj na zacetku opozorimo na dobršno mero previdnosti, saj pri nepazljivi uporabi rezil lahko pride do poškodb. Mere posameznih sestavnih delov so zgolj orienta­cijske in jih lahko poljubno spremenite. Enako velja za obliko, ki jo lahko izberete po vzoru domace hiše ali kakega drugega obstojecega objekta oziroma se preskusite v nacrtovanju in konstruiranju ter zasnu­jete nekaj po svojih zamislih.
Na lepenko z risalnim orodjem narišemo vse se­stavne dele (slika 2) in jih izrežemo (slika 3). Notra­njo stran sten lahko dopolnimo tako, da jih oblepimo z darilnim papirjem s primernim vzorcem oziroma jih samo pobarvamo. Nato dolocimo še položaj ter velikost pravokotnih odprtin za okna in vrata (slika 4). 
Pri sestavljanju sten si je najbolje pomagati s pi-štolo za vroce lepljenje (slika 5),saj lepilo prime ta­koj. Seveda lahko uporabimo tudi belo lepilo, a je v tem primeru za nadaljnje delo treba pocakati nekaj ur, da je konstrukcija dovolj trdna.
Potem pripravimo dva kosa valovite lepenke, ki naj bosta nekoliko vecja od strešnih kril. Položimo ju na gladino vode, ki smo jo nalili v vecjo posodo, in pocakamo, da se na zgornji strani zacnejo pojavljati temni madeži od vode. To je znak, da se je zunanja (gladka) plast na spodnji strani locila od srednje (va-lovite). Ko vse štiri kose posušimo, narezane trako­ve gladke plasti uporabimo za prekrivanje vogalov objekta ter robov izrezov oken in vrat (slika 6), iz valovitih delov pa izrežemo dva 68 Ś 63 mm velika pravokotnika za streho. 
Ko zlepljene stene hišice nalepimo na podlago v obliki 100 Ś 65 mm velikega pravokotnika iz valovite lepenke, lahko zacnemo obdelovati zunanje stene. Najprej na kos 2 mm debele trde lepenke narišemo mrežo 10 Ś 5 mm in jo razrežemo, da dobimo »zida­ke« (slika 7). Nekaj trakov prihranimo za obrobe, ki jih nalepimo okoli odprtin (slika 8). Zidake lepimo na stene tako, da površino ene vrste namažemo z le­pilom, na katero nato s pinceto, konico modelarske­ga noža ali pa kar s prsti polagamo pravokotnike. Pri tem pazimo na cim enakomernejše presledke med posameznimi vrstami zidakov in zidaki samimi. Po-leg tega morajo biti zidaki v sosednjih vrstah za po­lovico zamaknjeni. Ker ni mogoce pricakovati, da bi se na vogalih in ob izrezih »izšli« v celotni dolžini, jih tam ustrezno skrajšamo (slika 9). 

Ker je hišica namenjena igri in ne natancni po­nazoritvi pravega objekta, kakor pri izdelavi vinjet oziroma dioram, precke v posameznem oknu lahko naredimo kar iz dveh zobotrebcev, ki ju pravokotno zlepimo drugega prek drugega (slika 10). Še lepše pa je, ce na mestu, kjer se zobotrebca križata, zarežemo utor, in sicer v vsakega do polovice premera ter v ši­rini debeline zobotrebca (ali letvice primernega pre­reza, ce se odlocimo za oglate precke).

Napušc izdelamo iz trde lepenke. Potrebujemo po štiri trakove širine 3, 5 in 10 mm, ki naj bodo ne­koliko daljši od dolžine poševnega roba strehe. Zle­pimo jih pod enakim kotom, kot ga oklepata strešni krili (slika 11). Ko se lepilo posuši, presežek na obeh koncih odrežemo in celotni napušc nalepimo na rob strehe, kot je prikazano na sliki 12. Izmerimo ve­likost strešnih kril in iz lepenke, ki smo jo dobili z odstranjevanjem zunanjega sloja papirja, odrežemo dva ustrezno velika kosa ter ju nalepimo na streho. Špranjo na slemenu po možnosti zakrijemo s papir­natim lepilnim trakom (slika 13).
Vrata so izdelana iz 52 mm širokih trakov lepen­ke, ki jih narežemo na potrebno dolžino in zalepimo v odprtino. Iz enakega gradiva so tudi korita za cvet­je, nalepljena pod spodnje robove oken. 
Barvanje 
Gradbena dela so koncana in na vrsti je barvanje Zacnemo z nanosom tanke plasti pleskarskega kita na vso površino hišice (slika 14), razen na okenske precke. Ko je kit cez nekaj ur popolnoma suh, nanj nanesemo plast sive barve (slika 15). V mokro pale-to (o tem maketarskem pripomocku smo pisali v eni izmed lanskih številk Tima) damo nekaj temno rde-ce in oranžne barve ter ju premešamo samo toliko, da se ne povežeta popolnoma. V tako pripravljeno barvo pomocimo kuhinjsko gobico in z njenim rah-lim tapkanjem po stenah hišice previdno pobarvamo 

STO IN ENA MAKETA 
V knjigi Sto in ena maketa, katere avtor je Peter Ogorelec, upokojeni arhitekt in vrhunski maketar je predstavljenih okoli sedemdeset maket, ve˜inoma stanovanjskih, poslovnih in industrijskih stavb, sosesk in urbanisti˜nih zasnov, pri snovanju katerih je avtor sodeloval kot arhitekt ali so bile izdelane po naro˜ilu. Njihovi naro˜niki so bila razli˜na podjetja, ki so se ukvarjala s projektiranjem in inženiringom, gradnjo in prodajo, med katerimi so bili tudi projektanti, zasebni naro˜niki, muzeji in druge ustanove. Mnoge od teh arhitekturnih zamisli so do˜akale dejansko realizacijo, nekatere pa so ostale zgolj kot pri˜evanje o idejah in zamislih nekega ˜asa, upodobljenih v miniaturi. 
Zadnja leta se avtor ljubiteljsko posve˜a ladijskemu maketarstvu, in sicer gradnji delujo˜ih modelov, predvsem plovil Slovenske vojske, ki jih izdelal kot prvi pri nas in so prav tako zastopana v tej knjigi. 

Knjiga Sto in ena maketa, katere sozaložnik je ZOTKS, bo dragocen pripomo˜ek za vse tiste, ki se odpravljajo na pota tehni˜nega ustvarjanja in natan˜nega upodabljanja objektov v pomanjšanem merilu, mladim pa izziv za udejstvovanje na podro˜jih, ki spodbujajo razvijanje ro˜nih spretno­sti. Ob tem ne smemo spregledati dejstva, da gre tudi za dokument posebnega pomena za ohranja nje slovenske tehni˜ne kulturne dediš˜ine. 
Naro˜ila sprejemamo po 
e-pošti: info@zotks.si telefonu: (01) 25 13 743 
Zveza za tehni˜no kulturo Slovenije 
Zaloška 65, p. p. 2803 1000 Ljubljana 



Pri izdelavi ogrodja hišice iz lepenke se držite osnovnih navodil, vse drugo pa naredite po svojem okusu in glede na razpoložljivo gradivo. Tako boste najbolj razvijali svoje rocne spretnosti in ustvarjalnega duha.

14 

Ideje za železniško maketo (1. del)


Vojko Travner
Železniško maketo lahko izdelamo zelo razgiba-no in zanimivo, pa ceprav imamo na voljo le manj­šo površino. Avtor je svojo maketo umestil ob stene hobi sobe in s tem nadomestil obicajno pravokotno obliko makete, ki je po površini praviloma vecja. Prednost maket, postavljenih tikob steni, je tudi ta, da ne potrebujejo nosilnih nog, ki so veckrat motece oziroma se kaj rado zgodi, da s svojimi nogami zade­vamo obnje. Maketa je na steno pritrjena kar s ko­vinskimi nosilci. 
Tloris makete, na kateri je vec kot 22 m tirov, je prikazan na sliki 1. Povsem spodaj je z rjavimi preki­njenimi crtami oznacena trasa železniške ozkotirne proge, kiprikazuje kamnolom z deponijo peska (po­samezne detajle smo v vec nadaljevanjih podrobno predstavili v prejšnjem letniku revije TIM). Ta del makete je odstranljiv, da je mogoce nemoteno vsto­piti v osrednji del prostora, kjer nas obkroža sestav­ljena maketa, kar je prakticno in pri vožnji vlakov zelo pregledno. Tako smo kot vlakovodja v središcu dogajanja, kakor je tudi prav.
Avtor je v petih letih zgradil maketo male železnicev merilu 1 :87 (H0),ki se od drugih tovrstnih projektovrazlikuje po obliki in izvirnih prostorskih rešitvah.
Ovalni kot 
Njegova naloga je, da »zabriše« ostri prehod med stikajocima se pravokotnima plošcama na zgornjem obodu makete. Na avtorjevi maketi sta dva oboda: prvi je zgoraj in predstavlja kuliso oziroma ozadje makete, torej navidezno nadaljevanje pokrajine na maketi v daljavo. Kulisa je lahko rocno narisana ali pa uporabimo povecano fotografijo kakega naravne­ga okolja. Pomembno je, da se ujema in navidezno zlije v celoto z maketo. Mimogrede, obod makete je iz 4 mm debele vezane plošce; na zunanji rob osnov­ne plošce je pritrjen z lesnimi vijaki, z notranje strani pa jesticišce oboda in osnovne plošce zalito s tanko plastjo obicajnega mizarskega lepila.
Drugi obod je na spodnjem delu makete, tocneje od njenega roba navzdol (slika 2). Namenjen je na­mestitvi stikal, tipk, signalnih LED­diod ipd. – skrat­ka nadomešca krmilno plošco oziroma krmilni pult. Zaradi lažje predstave je v desnem spodnjem kotu slike 2 prikazan presek omenjenih sestavnih delov makete.
Kulisa makete, v tem primeru je mišljen zgornji obod, naj bo primerno visoka in naj sega vsaj 30 cm 

višina kulise 
nad plošco makete, ce je ta ravninska, sicer pa naj bo vsaj 5 cm višja od najvišje zgradbe ali drevesa na ma-keti (slika 3).
Zaradi lažje gradnje so osnovne plošce maket obicajno pravokotnih oblik oziroma so pravokotni vsaj tistinjihovi deli, ki segajo v kote prostorov. Na takšno podlago je najlažje pritrditi zgornji obod ma-kete, ki bo služil kot ozadje oziroma kulisa. Tudi vse izmere so preprostejše, kadar lahko razdalje merimo iz pravokotnega stika sten ali vsaj iz njegove bližine. Ko pa je maketa koncana in pokrajina na njej obliko­vana, pravokotni koti mocno kvarijo celotno podo­bo, saj vse skupaj ne deluje resnicno. Tej nevšecnost se najlažje izognemo z masko ovalne oblike, ki bo zakrila pravokotni stik sten. Za boljšo predstavo je na sliki 4 izsek nacrta avtorjeve makete s pravokot­nim kotom (rdeci krožec) in pred njim vgrajeni oval-ni oziroma zaokroženi kot (kulisa). Na sliki 2 je ista situacija vidna na koncani maketi z ovalno masko v kotu.

Kot je bilo že omenjeno, je zgornji obod na ma-keto pritrjen z vijaki in lepilom za les, na zunanji strani pa ga je treba vsaj enkrat pobarvati z akrilno barvo, ki je lahko tudi v pršilki. Pomembno je, da les zašcitimo z vseh strani, tudi na robovih! Z notranje strani bomo zgornji obod (odslej ga bomo imenova­li kulisa)prebarvali šele, ko bo ovalni kot na svojem mestu. 
Material in orodje (slika 5) 
• 
plošca izoflora debeline 6 mm, širine 25 cm in višine, ki ustreza višini kulise nad osnovno plošco (ce je kulisa višja od 30 cm, je bolje uporabiti dve plošci izoflora in ju postaviti drugo nad drugo),

• oster tapetniški nož,

• 
širok copic,

• 
škarje za papir,

• 
hladno mizarsko lepilo (druga lepila niso primerna, ker topijo izoflor!),

• 
ustrezna utež (ali kuhinjski valjar).


Izdelava 
Izoflorni plošci zvijemo v obliko ovala. Nato levi in desni notranji rob spodnje plošce namažemo z le­pilom. Cez nekaj minut jo prislonimo v kot in obteži-mo, da ostane na mestu in v takšni obliki, kot smo si jo zamislili (slika 6). Šele ko je spodnji oval popolno-ma suh, torej cez nekaj ur, enako storimo z zgornjim. Tudi spoj med obema dobro namažemo z lepilom za les. Ce zgornji oval sega cez zgornji rob kulise, ga prirežemo, da bo poravnan z njim. Na koncu sticne robove ovalov in kulise na obeh straneh zalijemo z lepilom za les (slika 7).


Šele naslednji dan, ko je vse popolnoma suho, pokrijemo odprtino med ovalomin kotom kulise. To najlaže naredimo s pomožno šablono iz papirja, ki se mora tesno prilegati tlorisu nastale odprtine. Po njej s tapetniškim nožem odrežemo kos izoflorne plošce in ga zalepimo v odprtino. Vse sticne površine spet premažemo z lepilom za les in pocakamo, da se po­suši (slika 8). Za osnovno barvanje kulise z ovalom vred uporabimorazredceno stensko belo barvo, ki ji primešamo nekaj kapljic mizarskega lepila. Ko se na-nos posuši, oval prekrijemo s šeleshamerjem, ki ga seveda prej odrežemo na ustrezno mero. Pomembno je, da se tesno prilega kulisi (slika 9).

Pogled na oval v kotu makete iz pticje perspekti­ve kaže slika 10.Tesno predenj je postavljena zgrad­ba, ki še bolj iznici pravokotnost kota makete. (Vec o tem pa v enem od prihodnjih nadaljevanj.)
Sledi samo še koncno barvanje kulise, ki naj bo v nežnih, nekricecih odtenkih. Ce je maketa zasno­vana ravninsko,bo povsem zadostovala na primer zidna pralna barva v odtenkih neba, torej zelo svetlo modra, ne pa povsem bela. Morebitnih oblakov seve­da ne smemo narisati povsem pri tleh, ampak vsaj od spodnje tretjine navzgor. Zaradi njih bo kulisa dajala vtis globine in naravnejši videz.


Ceprav je poletja skoraj konec, tudi topli sep­tembrski dnevi vcasih še ponudijo možnost za vodne vragolije. Lahko izdelamo kakšno vodno igracko, na primer colnicek iz aluminijaste folije (slika 1). Col-nicek je tako preprost, da ga bodo z lahkoto izdelali tudi mlajši bralci ob pomoci odrasle osebe.
Gradivo 
•
gospodinjska aluminijasta folija,

• 
trši papir.


Orodje in pripomocki
• 
svincnik,

• 
škarje.


Izdelava 
Najprej pripravimo vse potrebno: kos gospodinj­ske aluminijaste folije, velik 30 x 30 cm, trši papir (šeleshamer ali lepenka), velik 10 x 10 cm, svincnik in škarje. 
Papirnati kvadrat prepognemo na pol in ob pre­gibu skiciramo polovico colna (slika 2). Dokoncno obliko poudarimo s krepko crto in obliko izrežemo (slika 3). Ko izrezano razpremo, dobimo simetricno predlogo, s pomocjo katere bomo iz aluminijaste fo­lije izoblikovali colnicek (slika 4).
Tanka aluminijasta folija v osnovi ni dovolj cvrsta,da bi iz nje takoj izdelali colnicek.Folijo zato najprej rahlo pomeckamo (slika 5),nato jo razvijemo in dvak-rat prepognemo na pol,da dobimo cetrtino prvot­ne velikosti.Na sredino prepognjene folije položimo predlogo (slika 6) in jo mocno pritisnemo na folijo,da utrdimo bodoce dno colnicka.Zdaj zacnemo folijo ob robu predloge pocasi in previdno kriviti navzgor terpostopoma oblikovati rob colna.Ko dosežemo vi-šino približno 15 mm,folijo rahlo zavijemo navznoter(slika 7).Rob na koncu utrdimo z rahlim stiskanjem.Ko koncamo,predlogo odstranimo.
V umivalnik ali kad natocimo nekaj vode in colni-cek preizkusimo (slika 8). 


Plahutajoci galeb
Rob Ives 
Na sliki 1 je privlacen in zabaven projekt, ki ga lahko v kratkem casu naredite iz materiala, ki ga imate že doma. Ko zavrtite rocico, se galeb zacne pre­mikati gor in dol ter plahutati s krili, kakor bi zares letel. Ob izdelavi tega preprostega mehanizma boste pobliže spoznali delovanje rocicne gredi in obdela­vo žice, galeb pa bo marsikomu obudil tudi prijetne spomine na pocitniške dni ob morju.
Gradivo 
• 
kopija risbe galebovega trupa in obeh kril na šeleshamerju ali tankem kartonu,

• 
lestencna sponka 1,5 mm2,

• 
nekaj vecjih pisarniških sponk,

• 
trak navadnega papirja,

• 
lepilo za papir,

• 
lesena šcipalka za perilo.


Orodje in pripomocki
• 
škarje,

• 
modelarski nož,

• 
ravnilo,• okrogle konicaste klešce,

• 
plošcate konicaste klešce,

• 
majhen izvijac.


Izdelava 
Obrisi galebovega trupa in kril so na nacrtu na­risani v merilu 1 : 1. Da se izognete rezanju revije, jih prefotokopirajte na obicajni pisarniški papir in nato barvno kopijo nalepite na šeleshamer ali tanjši kar-ton. Druga možnost je fotokopiranje nacrta nepo­sredno na šeleshamer, pri tretji možnosti, ki je neko­liko zapletenejša, pa nacrt v reviji skenirajte, obrise trupa in kril natisnite ter nadaljujte po prvoopisa­nem postopku. 

Na nacrtu so v naravni velikosti narisani tudi vsi vzvodi, rocice in žicne povezave. Oštevilceni so od 1 do 5. Naredite jih tako, da nekaj vecjih pisarniških sponk najprej s plošcatimi konicastimi klešcami raz­tegnete v ravne kose žice, te pa nato oblikujete, kot je prikazano na nacrtu in opisano v navodilih. Pri obli­kovanju si lahko pomagate tudi z ravnilom (slika 5). Zanke na koncih naredite z okroglimi konicastimi klešcami. Položaj vseh žicnih povezav je prikazan na sestavni sliki.





iz šeleshamerja (slika 6) in vse skupaj nalepite na spodnjo stran kril, kot je prikazano na sliki 7. 
Z nacrta na navadni pisarniški papir prenesite obliko dveh pravokotnikov, izrežite ju in tesno navij­te na žico, da dobite dva svaljka. Širšega (slika 8) na­taknite na žico št. 1, ki naj ima na zacetku obliko crke Z, kot je narisano na nacrtu. Oboje skupaj nato potis­nite skozi sredino vzmeti šcipalke za perilo, žico na drugi strani vzmeti zakrivite navzgor in vodoravno, na ta del nataknite še drugi svaljek papirja (sliki 9 in 10) ter preostanek žice po spodnji risbi za žico št. 1 in sestavni sliki ukrivite v koncno obliko pogonske rocice.
Z lestencne sponke z modelarskim nožem od­stranite izolacijski plašc in sprostite vijaka (slika 11).Pripravite žici št.2in 3,vendar na slednji zanko sprva naredite samo na enem koncu (slika 12).Žici potisni­te v sponko tako,kot kaže slika 13.Šele zdaj ukrivi­te zanko tudi na drugem koncu žice št.3 (slika 14).Ko je zanka krajše žice št. 2 tocno na sredini med zu­nanjima zankama, vijaka na sponki dobro zategnite z izvijacem. Nato vse skupaj spojite s spodnjima kon­cema žicnih opornikov kril št. 5 (slika 15). Pri tem morate po eno zanko na vsaki strani seveda nekoliko raztegniti. Skozi srednjo zanko potisnite žico št. 4, na kateri je nataknjen trup, in njenspodnji konec tes-no ovijte okoli sredine svaljka papirja na drugi strani pogonske rocice (slika 16). 


Pripomocek za dolocanje središca 
okroglih predmetov 
Matej Pavlic
V delavnici se pogosto zgodi, da moramo okroglim predme-tom, kot so na primer kolo za igraco, plasticni pokrov, konzerva ipd. ali pa okrogla letvica oziroma debelejša palica, dolociti sre­dišce, ker bi tam želeli izvrtati luknjo. V takih primerih se po na­vadi zatecemo k poskušanju in približni dolocitvi središca z rav­nilom ali kljunastim merilom, kar pa ima obicajno za posledico izvrtino na nepravem mestu. Pripomocki, ki olajšujejo tovrstne postopke, so izredno preprosti za izdelavo in narediti jih je mo­goce iz ostankov lesa. Kljub temu jih pozna, ima ter uporablja razmeroma malo modelarjev in domacih mojstrov.
Pred vami sta dve izvedbi pripomocka za dolocanje središ-ca, ki se razlikujeta samo po obliki, njuna uporaba pa je enaka (sliki 1 in 2). Sami se odlocite, kateri izdelek se vam zdi priroc­nejši – brez obotavljanja pa lahko izdelate kar oba, da bo ved-no pri roki vsaj eden, ko ga boste potrebovali. Prav tako je vaši odlocitvi prepušcena dolocitev velikosti pripomockov. 
Gradivo Orodje in pripomocki
•ostanki bukove vezane •risalno orodje,plošce debeline 5 in 10 mm,•geotrikotnik ali kak drug 
•
lesni vijaki dolžine 12 mm,trikotnik 45°,

•
lepilo za les,•škarje ali modelarski nož,

•
lepilo v stiku za papir,•elektricna rezljaca,

•
širok licarski trak,•šilo, tockalo ali žebelj,

•
poljubno zašcitno sredstvo •elektricni vrtalnik,za les.•svedri za les,

•
grezilo,

•
brusilni papir,

•
manjši copic.





Izdelava 
Pripomocek za dolocanje središca okroglih predmetov na sliki 1 sestavljata dela I/1 in I/2. Njuna obrisa na nacrtu preko­pirajte, kopijo obrežite in z lepilom za papir nalepite na glad-ko obrušeno vezano plošco, ki ste jo prej prelepili s širokim licarskim trakom. V del I/2 izvrtajte tri luknje za lesne vijake dolžine 12 mm in jih poglobite z grezilom, mesta za vijake na delu I/1 pa samooznacite s šilom, tockalom ali vecjim žebljem. Nato oba dela natancno izžagajte in zlepite ter stik utrdite s tre-mi lesnimi vijaki. Pri dolocanju ustreznega medsebojnega po­ložaja obeh delov si je najbolje pomagati z geotrikotnikom ali s kakim drugim enakokrakim trikotnikom. Zelo pazite, da bo rob dela I/2 tocno na sredini pravokotnega izreza na delu I/1 in bo z njim oklepal kot 45°, sicer bo pripomocek neuporaben. Na koncu ostre robove posnemite z brusilnim papirjem in izdelek pobarvajte ali polakirajte.
Razlicico na sliki2 sestavljata dela II/1 in II/2. Glede izdelave zanjo veljajo enaka navodila kot za razlicico I. 
Uporaba obeh pripomockov je sila preprosta in temelji na splošno znanem geometrijskem pravilu,da gre premica p,ki jo narišemo pravokotno skozi tocko T na sredini poljubno dol­ge tetive AB,natancno skozi središce S krožnice (slika 3).Zato svoj novi pripomocek spravokotno izrezanim debelejšim delom prislonite tesno krobu okroglega predmeta,nato pa nanj tikob notranjem robu tanjšega dela s tankim pisalom narišite crtico. Postopekše dvakrat ponovite ter okrogli predmet pri tem vsa­kokrat zasukajte za približno 120° v isto smer.Presecišce vseh treh crtic vam bo dalo središce okroglega predmeta (sliki 1 in 2).Preprosto,mar ne?
Ce morda veckrat delate z okroglimi predmeti vecjih pre­merov, nacrt na desni strani samo ustrezno povecajte s fotoko­pirnim strojem in dobili boste vecji pripomocek za dolocanje središca.



II/1 II/2 
Razpršilnik za sobne rastline 

Pavle Maticic

Skrb za rože vkljucuje tudi njihovo zalivanje. A vseh rož ne zalivamo na enak nacin in enako pogos-to: nekatere je treba vsak dan, druge le redko, neka­tere potrebujejo veliko vode, druge pa so zadovoljne že, ce jih vsaj malce poškropimo. Ceprav je pršenje sobnih rastlinzlasti potrebno pozimi, ko je zrak v prostorih suh, je tropske rastline, ki so navajene na vlago tropskih deževnih gozdov, treba škropiti vse leto. Za ta namen po možnosti uporabimo deževnico oziroma mehko vodo, ki mora imeti sobno tempera-turo, še bolje pa je, ce je nekoliko toplejša. V trgovi­nah je mogoce kupiti razlicne pripomocke za pršenje sobnih rastlin, vendar pa preprost, povsem enako uporaben in obenem še lep razpršilnik (slika 1) lah­ko v zelo kratkem casu in skoraj brez stroškov izdela-mo tudi sami terhkrati koristno uporabimo prazno embalažo, ki bi sicer koncala v smeteh.

Gradivo 
•
nastavek za pršenje z izpraznjene plastenke s cistilom,

•
srednje velik steklen kozarec, po možnosti kakšne posebne oblike,

•
pokrov za ta kozarec,

•
O­tesnilo s premerom 28 mm,

•
širok licarski trak.



Orodje in pripomocki
•
risalni pribor,•oster modelarski nož in škarje,

•
kljunasto merilo ali navadno ravnilo,

•
kovanec za dva evra,

•
elektricni vrtalnik s svedrom premera 2–3 mm,

•
polkrožna pila,

•
pištola za vroce lepljenje,

•
kladivo.



Izdelava 
Najprej v shrambi ali kleti poišcemo izpraznjeno plastenko od cistila in steklen kozarcek s prostor­nino od cetrt do tretjine litra, ki naj bo po možnosti kakšne posebne oblike (slika 2), da bo izdelek pri­vlacnejši na pogled. S plastenke odvijemo nastavek za pršenje ter ga od zunaj in znotraj dobro speremo, kozarcek pa za nekaj casa namocimo v toplo vodo, da z njega lažje odstranimo nalepke. Nato z ostrim modelarskim nožem kakih 5 mmpod navojem odre­žemo vrh plastenke (slika 3). S kljunastim merilom ali z navadnim ravnilom izmerimo premer vratu z navojem. Ta obicajno ustreza premeru kovanca za dva evra, ki ga lahko uporabimo,da približno 12 mm od zunanjega roba plocevinastega pokrovcka, ki smo ga prej prelepili z licarskim trakom, narišemo krog (slika 4). Po njegovem obodu s svedrom premera 2–3 mm drugo ob drugi izvrtamo vrsto lukenj (slika 5). Ko odstranimo odvecni del (slika 6), rob izvrti­ne s polkrožno pilo obdelamo v popolnoma okroglo odprtino in jo po potrebi še poravnamo s kladivom (slika 7), da se vrat plastenke z navojem natancno prilega izrezu v pokrovcku. 

Da bi zagotovili popolno tesnjenje vode med na­stavkom za pršenje in pokrovckom, si pomagamo z O­tesnilom premera 28 mm (slika 8). Obrocek iz elastomera s krožnim prerezom je oblikovan tako, da se prilega cevi oziroma utoru in se med sestavo dveh ali vec delov stisne ter s tem zagotovi tesnje­nje na mejni ploskvi. O­tesnilo nataknemo na pla­sticni navoj vratu plastenke, oboje skupaj od spodaj potisnemo skozi izrezano odprtino v pokrovcku in zategnemo z zgornjim delom nastavka za pršenje, nato pa vrat plastenke z O­tesnilom s spodnje strani dobro zalijemo z lepilom iz pištole za vroce lepljenje (slika 9). Ko se lepilo ohladi, pokrovcek poskusimo priviti na stekleni kozarec. Ce nam ne uspe, ker je nanos lepila ob zunanjem robu preširok, ga nekoliko obrežemo z ostrim modelarskim nožem.
Plasticno cevko za dovajanje vode v nastavek za pršenje skrajšamo toliko, da ravno seže do dna ozi­roma do enega od vogalov steklenega kozarcka, ce je ta oglate oblike (sliki 10 in 11). 
Ko ga napolnimo z vodo, že lahko zacnemo z njo pršiti naše sobne rastline (slika 1).


Zapestnica iz furnirja 
Tine Rant 
Zapestnice so dandanes zelo razširjen modni dodatek.Obstajajo v številnih slogih ter oblikah,ki ustrezajo razlicnim okusom in trendom.Sodobne zapestnice so narejene iz razlicnih (plemenitih)ko­vin,umetnih mas,usnja, tekstila,naravnih kamnov,lesa ipd.Ker v Timu že nekaj casa ni bil objavljen kakprojekt te vrste,tokrat objavljamo navodila za izdela­vo elegantne zapestnice iz furnirja (slika 1).Ob tem bomo spoznali tudi postopek lameliranja, ki ga s pri­dom uporabljajo v številnih industrijskih panogah.
Lameliranje 
Lameliranje je postopek,prikaterem se vec tankih plastimateriala zlepiskupaj,da tvorijo mocnejšo in trpežnejšo strukturo.Ta tehnika se sicer naj­pogosteje uporablja priobdelavilesa (slika A), vse bolj pa tudipridrugihmaterialih, kot so plastika,steklo,kovine itn. Prilameliranju lesa se tanke letveali rezine lesa,imenovane lamelirane plošce alilamelirane grede, zlepijo z moc­nim lepilom in stisnejo.Posamezne plastilesa so obicajno naložene druga cezdrugo, kar povecuje trdnost in stabilnost koncnega izdelka.

Ta postopekomogoca izdelavo lesnih plošcalinosilnih elementov z vecjotrdnostjo in manjšo možnostjo za deformacije kot prielementih iz enega kosalesa.Dobra stran tega postopka je tudi,da do neke mere omogoca uporabomanj kakovostnega lesa,saj se slabše lastnostiposameznega kosa lesa z zdru­ževanjem vec plastiiznicijo. Poleg tega se s tem postopkom izkorišca les na boljtrajnostninacin, saj se manjši kosilesa lahko združijo v vecje in uporabnejšekonstrukcijske elemente.

Orodje in pripomocki
• 
risalni pribor,

• 
škarje za plocevino ali mocnejše navadne škarje,

• 
elektricna rezljaca ali elektricna vbodna žaga,

• 
širok licarski trak,

• 
merilni trak,• oster modelarski nož,

• 
kovinsko ravnilo,

• 
zašcitna podloga za rezanje,

• 
vecja kuhinjska posoda,

• 
stare bombažne krpe,

• 
brusilni papir razlicnih zrnavosti,

• 
fina jeklena volna,

• 
plasticne rokavice.


Gradivo 
• 
furnir poljubne vrste in standardne debeline 0,6 mm,

• 
kos masivnega lesa oziroma kakega drugega trše­ga gradiva,

• 
trak tanke plocevine,

• 
lepilo za les,

• 
sekundno lepilo,

• 
temno lužilo za les,

• 
lak, olje ali kakšno drugo sredstvo za zašcito lesa.



Izdelava 
Vsak, ki ima vsaj nekaj izkušenj z obdelavo lesa, ve, da 3 mm debele letvice nikakor ni mogoce zviti v obroc s premerom približno 6 cm, kolikor je velika zapestnica na sliki 1. Ce pa tak obroc poskusimo na­rediti po postopku lameliranja, tj. iz vec plasti skupaj zlepljenih trakov 0,6 mm debelega furnirja, ki jih je mogoce vsakega posebej brez vecjih težav ukriviti v zahtevano obliko, uspeh skoraj ne more izostati. Pogoj je seveda, da je furnir iz drevesne vrste s cim gostejšimi oziroma cim manj izrazitimi letnicami, kot so na primeroreh, jesen, javor ipd. (slika 2), da manj poka. Barva izdelane zapestnice je seveda od­visna od barve furnirja. Ce je ta svetel, mi pa bi želeli izdelek temne barve, ga na koncu pac pobarvamo s temnim lužilomali kakim drugim toniranim zašcit­nim premazom za les. Žal pa obratna možnost ni iz­vedljiva, saj iz temnega lesa ne moremo izdelati sve­tle zapestnice, ne da bi jo pobarvali s kako prekrivno (akrilno) barvo. A s tem bi izgubili bistvo, namrec neokrnjeni videz naravne strukture lesa. 
Manjši kos furnirja, ki zadostujeza izdelavo za­pestnice, je mogoce dobiti v trgovinah s ploskovnimi materiali za pohištveno industrijo ali v mizarskih de­lavnicah, kjer se med lesnimi odpadki vedno najde kaj še uporabnega. Zapestnico je mogoce izdelati iz vec krajših oziroma ustrezno manj daljših kosov, pravza­prav trakov. Njihova širina je odvisna od želene širine koncnega izdelka. Za zapestnico na objavljenih foto­grafijah je bilo uporabljenih pet trakov širine 3,5 cm in dolžine 22 cm.
Pred zacetkom dela je treba dolociti velikost za­pestnice, da se ta pozneje ne bi snemala z roke ali pa je nebi bilo mogoce spraviti nanjo. Najlažje je kot vzorec uporabiti obstojeco zapestnico ustrezne veli­kosti, sicer pa iz tanke plocevine poljubne vrste izre­žemo trak in ga zvijemo v želeno obliko in velikost (slika 3). Obris s svincnikom prenesemona odpadni kos masivnega lesa (slika 4) ali kakega drugega trše­ga materiala, ki naj po debelini cim bolj ustreza širi­ni trakov furnirja. To osnovo, na katero bomo lepili trakove, izžagamo z elektricno rezljaco (slika 5) ali vbodno žago. Robove obrusimo, nato pa z merilnim trakom izmerimo obseg osnove in dodamo nekaj centimetrov (slika 6), da dobimo dolžino trakov fur-nirja, ki jih narežemo z ostrim nožem ob kovinskem ravnilu – in seveda na primernipodlogi, da ne po­škodujemo mize (slika 7).
Kos, ki ga bomo na osnovo prilepili kot prvega, vzdolž ene krajše stranice stanjšamo z brusilnim 


papirjem (slika 8), da se izognemo stopnicastemu prehodu pri naslednjem ovoju, nato pa vse trakove za približno pol ure namocimo v posodo s kropom (slika 9), da se lesna vlakna prepojijo z vodo. (Pri tem delu pazite, da se ne opecete!) Tako bodo po­stala mehkejša oziroma prožnejša in jih bo lažje zvi­jati. Trakove obrišemo s suho krpo, nato pa tistega, ki smo ga prej na enem koncu stanjšali, s košcki licar­


prežagati obroc (slika 17), da ga bomo lahko sneli z osnove (slika 18). Nato surovec z uporabo brusilne­ga papirja razlicne zrnavosti obdelamo v dokoncno obliko.
Kdor želi zapestnico s sijoco površino, naj jo po­lakira z brezbarvnim lakom. Bolj žametno površino dobimo z uporabo olja za les (slika 19), ki ga po kon-canem sušenju zbrišemo s suho bombažno krpo. Ce ga nato še dodatno zdrgnemo s kosmom fine jeklene volne (za uporabo v gospodinjstvu), bo površina za­pestnice mat (slika 20). 
Izdelava zapestnic po postopku lameliranja ponu­ja še obilo možnosti,pri katerih je mogoce kombinira-ti razlicne barve trakov furnirja,izdelek lahko dodat-no obogatimo s kovinskimi kovicami,trakovi usnja,žico, spomocjo pirografa vžganimi ornamenti ipd.

pokopi. Casovno ga lahko umestimo med drugo tretjino 4.stoletjain prva desetletja 5. stoletja.Med številnimiizjemniminajdbamiposebno izstopa sarkofag s posmrtnimiostankidekliceter pridanidragoceni zlati in stekleni nakit, ki je pripadal pokojnici: zlat prstan z zelenimapatitom, manjša zlata ovratna verižica, precno narebre­na zapestnicaiz skoraj popolnoma crnega stekla ter masivna zlata zapestnicas spiralasto profiliranim obrocem okroglega preseka iz navite žicein enakomerno tanjšajocima se koncema z zavozlanima zakljuckoma (slika B).

Zapestnice skozi zgodovino 
Obstajajo arheološkidokazi, kikažejo, da so ljudje že v pra­
zgodovininosilizapestnice, izdelane iz kamnov,školjk,lupin,
kosti, lesa in drugih gradiv,kiso jih našliv naravi. V starodavnih
kulturah Kitajske, Indije,Mezopotamije in Srednje Amerike so jih
uporabljalizaradiverskih, kulturnih alisimbolnih razlogov. V
starem Egiptu so jih nosili moškiin ženske, saj so bile simbol druž­
benega statusa. V stariGrcijiin Rimu so bile zapestnice pogosto
izdelane iz plemenitih kovin,kot so zlato in srebro. Bile so znak
bogastva in prestiža.
V nekaterih primerih se zapestnice nosijo kot verskialiduhov­
nisimboli,kot na primer rožnivenecv kršcanstvu alibudisticna
molilna zapestnica.Drugod se zapestnice nosijo kot talismani za
sreco, zašcito alizdravje.
Poleg tega se zapestnice uporabljajo tudiv medicinske name-
ne,kot denimo zapestnice za identifikacijo bolnikov v bolnišnicah
ali zapestnice za sledenje telesne aktivnostiin zdravja, kilahko
beležijo korake,srcniutrip in spanec.
Izkopavanja na Gosposvetskicestiv Ljubljani, kijih je v letih
2017–2018 izvajal Arheološkikonzorcij za Ljubljano pod okriljem
Muzeja in galerij mesta Ljubljane, so na obmocju med Kersnikovo
in križišcem s Slovensko cesto odkrila ostanke obsežnega pozno­
rimskega pokopališcnega kompleksa z vec kot 350 skeletnimi

Lestev v steklenici 
Pavle Maticic
V seriji Timovih clankov o izvedbi razlicnih tri­kov, ki sicer temeljijo na preprostih naravnih zako­nih, a kljub temu dajejo vtis nenaravnega, tokrat 

»Kdo pravi, da nama nivec pomoci?«
opisujemo lestev v steklenici (sliki 1 in 2), ki niko-gar ne pusti ravnodušnega. Za ta nenavadni izdelek potrebujete primerno (najbolje oglato) steklenico, smrekovo letvico s prerezom približno 4 Ś 8 mm, okrog 3 mm debele bambusove palicice (slika 3), modelarsko rezljaco, lepilni trak,trikotnik, svincnik, sveder za les z malenkost manjšim premerom od palicic, kladivce, brusilni papir, kos mocnejše žice, kombinirane klešce, plitvo posodo z vodo in kamen za obtežitev.



50 8 





Steklenico dobro operite. Les nažagajte po merah v nacrtuin v letvici izvrtajte luknje (slika 4). Glavni pogoj za »delovanje« trika je, da se bambusove pa­licice kar se da tesno prilegajo izvrtanim luknjam. V njih morajo trdno stati brez lepila (slika 5), zato si pri sestavljanju pomagajte s kladivcem. Vse ro­bove lestve zgladite z brusilnim papirjem (slika 6), nato pa jo potopite v nizko posodo z vodo, obtežite z manjšim kamnom in nekaj minut pustite v kipeci vodi (slika 7). Nato jo vzemite ven in cisto pocasi zacnite s prsti zvijati, kot kaže slika 8. Ko sta debeli letvici skoraj skupaj, lestev potisnite skozi vrat ste­klenice v njeno notranjost (slika 9). V prvotno obliko jo spravite s pomocjo letvice in kosa debelejše žice, oblikovane v kavelj (slika 10). V steklenico lahko na­lijete vodo ali tudi kakšno »mocnejšo« tekocino, ce jo nameravate komu podariti, seveda pa lahko pu­stite tudi prazno.
In v cem je skrivnost trika z lestvijo v steklenici? Vpojnost lesa in površinska napetost vode prepre-cujeta, da bi se klini lestve med krivljenjem zlomili. Suhe bambusove palicice zaradi kapilarnega delova­nja še posebno mocno vpijajo vodo, prej krhka vlak­na pa postanejo zelo upogljiva. Ko je lestev v stekle­nici, prepojena vlakna v palicicah potrebujejo samo še nekaj naše pomoci, da se spet izravnajo.

Slika 1 
Primer solarigrafa (Socerga, od 29. oktobra 2022 do 9. maja 2023)
Solarigrafija
Teo Ženko

Solarigrafija je posebna fotografska tehnika, na­stala med letoma 2000 in 2002. Takrat so Diego López Calvin, Slawomir Decyk in Pawel Kula sodelo­vali pri fotografskem projektu, katerega namen je bil povezati znanost in umetnost, obenem pa pritegniti vse tiste, ki jih zanimata beleženje poti Sonca s ka­mero z luknjico (lat. camera obscura; angl. pinhole) in fotografiranje z zelo dolgimi casi osvetljevanja. 
Postopek fotografiranja, ki povezuje obe podroc­ji, so poimenovali »solarigrafija«. Predpona solarse pri tem nanaša na Sonce, koncnica grafijanakazuje na možnost zapisovanja, vmesni i pa je povezan z mednarodno (angl. international) naravo projek­ta in s spletom, ki omogoca globalno posredovanje fotografij.
Solarigrafije prikazujejo nekaj, cesar s prostim ocesom ne moremo videti. Zapisujejo namrec na­videzne poti Sonca, ki so posledica gibanja Zemlje okrog svoje osi (slika 1). Cas osvetljevanja je obicaj-no zelo dolg, od nekaj dni do vec mesecev ali celo let. Najboljše pri vsem skupaj je to, da je naprava za sola­rigrafijo izredno preprosta in jo brez vecjih stroškov lahko izdelamo sami. Ker poleg tega v postopku ni nobenih kemikalij ali drugih škodljivih snovi, je so-larigrafija zanimiva tudi kot delavnica v osnovni šoli. 

Gradivo, orodje in pripomocki (slika 2)
•
dve pollitrski plocevinki, 

•
brusilni papir zrnavosti 80 ali 120,

•
mocnejše škarje,

•
konicaste klešce,

•
šivanka s premerom 0,4 mm (ali sveder podobne debeline),

•
fotopapir velikosti 13 Ś 18 cm,

•
izolirni trak širine 1 cm,

•
širok crn lepilni trak,

•
PVC­vezice,

•
rdeca lucka.


Izdelava ohišja kamere za solarigrafijo 
Preden zacnemo z delom, plocevinki dobro ope-remo ter pustimo, da se odcedita in osušita. Na de­lovno površino razgrnemo brusilni papir. Prvi plo-cevinki odtrgamo odpirac, obrnemo jo z odprtino navzdol in z robom nekaj minut drgnemo po brusil­nem papirju (slika 3). Po tem casu bomo lahko brez težav odstranili zgornji del plocevinke, da pa se ne bi porezali, je ploskev bolj priporocljivo odstraniti s konicastimi klešcami (slika 4). Ce je v plocevinki morda ostalo še kaj vode, jo izlijemo in notranjost osušimo s krpo. Pri tem spet pazimo, da se ne ureže-mo. S tem je telo naše kamere pripravljeno in se lah­ko lotimo izdelave njenega pokrova, ki ga izdelamo iz druge pollitrske plocevinke. Tokrat nam pokrova ni treba odbrusiti, ampak z mocnejšimi škarjami najprej zarežemo v sredino plašca plocevinke ter nato režemo po obodu in proti spodnjemu delu, da je rez cim bolj raven (slika 5). Nadaljujemo tako dolgo, da izspodnjega dela plocevinke na koncu dobimo nekaj centimetrov visok pokrov.Ker imata obe plo-cevinki enak premer, se bo dobljeni pokrov natancno prilegal telesu kamere ter vlagi in svetlobi preprece-val vstop vanjo.
V naslednjem koraku naredimo odprtino ozi­roma luknjico, skozi katero bo v kamero vstopila svetloba in osvetlila papir, obcutljiv za svetlobo (fo­topapir). Ostrina posnetka je odvisna od velikosti in kakovosti odprtine. Poleg tega je premer odprtine, pri kateri dobimo najostrejšo sliko, odvisen od raz­dalje med odprtino in fotopapirjem, ki je v našem primeru enaka premeru plocevinke. Racun je sicer precej zapleten, vendar si lahko pomagamo s splet­no stranjo www.mrpinhole.com, na kateri najdemo preprosto orodje za preracun odprtin za vse vrste ka-mer z luknjico. Ce vanj vpišemo podatek 65 mm, ko­likor je premer plocevinke, kot rezultat dobimo 0,34 mm. To je zelo majhna odprtina in težko bomo našli šivanko ali sveder te velikosti, vendar pa bodo rezul­tati zadovoljivi tudi, ce bomo uporabili nekoliko de­belejšo šivanko ali sveder – na primer 0,4 ali 0,5 mm. 


Ce nameravamo luknjico narediti s šivanko, je slednjo najbolje prijeti s klešcami ali jo zaradi bolj­šega in trdnejšega oprijema že prej zabosti v pluto­vinast zamašek (slika 6). Z vrtenjem zamaška med prsti in hkratnimrahlim pritiskanjem s šivanko pre­vidno predremo plašc plocevinke. Kdor bo raje upo­rabil vrtalnik z ustreznim svedrom, ga mora držati popolnoma pravokotno na površino plocevinke, saj se tako tanek sveder sicer zelo hitro zlomi.

Natancno mesto izvrtine je odvisno od viši­ne oziroma kota, ki ga Sonce doseže, ko je na nebu najvišje, najvecja višina Sonca na nebu pa je odvis­na od našega geografskega položaja na Zemlji (od zemljepisne širine) in od letnega casa: najnižje je ob zimskem Soncevem obratu (solsticiju) in najvišje ob poletnem Soncevem obratu. Za Slovenijo lahko vzamemo zemljepisno širino 46°, kar pomeni, da je Sonce ob zimskem obratu vidno pod kotom 20,5°, ob poletnem obratu pod kotom 67,5° in ob enakonocju pod kotom 44°. Višino luknjice lahko izracunamo s pomocjo enacbe h = tan a, pri cemer je h višina luknjice, r premer plocevinke, a pa kot, pod katerim vidimo Sonce (slika 7). Ce nas zanimajo poti Sonca v casu od zimskega Soncevega obrata do enakonocja, moramo luknjico izvrtati vsaj 63 mm nad spodnjim robom plocevinke. 
Vstavljanje fotopapirja v kamero 
za solarigrafijo 
Ko jeohišje pripravljeno in luknjica izvrtana, jo moramo pokriti, da vanjo ne bo prodrla svetloba, še preden bi to želeli. Za ta namen izdelamo preprost zaklop iz crnega izolirnega traku, ki ga ne enem kon-cu prepognemo in zlepimo skupaj, da ga bomo poz­neje lažje odstranili. Luknjico prekrijemo, preden v plocevinko vstavimo fotopapir. 
Dimenzijam kamere, izdelane iz pollitrskih plo-cevink, se najbolje prilega fotopapir velikosti 13 Ś 18 cm (v resnici so dimenzije papirja 12,7 Ś 17,78 cm, ker gre za preracun iz mere 5 Ś 7 palcev). Gre za standard­no dimenzijo fotopapirja, ki jo lahko kupimo v vsaki bolje založeni fotografski trgovini oziroma na sple­tu. Pomembno je tudi, da izberemo nesvetlec (mat) papir, ker bomo tako dobili manj odbojev svetlobe v plocevinki in s tem na fotografiji manj svetlobnih lis.
Fotopapir je obcutljiv za svetlobo, zato ga mo-ramo v plocevinko vstaviti v temnem prostoru ozi­roma v fotografski temnici. V tem primeru si lahko pomagamo z rdeco lucko, saj premaz na fotopapirju ni obcutljiv za rdeco svetlobo. Ce nimamo temnice in posebne svetilke, ki se uporablja pri razvijanju fo­tografij, si lahko pomagamo z rdeco LED­svetilko,ki jo ponoci uporabljamo za varnejšo vožnjo skolesom.Glede na to,da fotopapirja na koncu ne bomo razvi­jali,ga v plocevinko v skrajnem primeru lahko vstavi-mo tudi v zamracenem prostoru.Pomembno je le,da ga ne izpostavimo mocnejši svetlobi. Zdaj fotopapir narahlo zvijemo po krajši stranici in potisnemo v plo-cevinko (slika 8).Pri tem pazimo,da je za svetlobo obcutljiva plast – spoznamo jo po tem, da je gladka in bolj svetleca – obrnjena navznoter,list pa ne po­kriva luknjice.Ko je papir na svojem mestu,na ohišje kamere nataknemo pokrov in ga mocno,vendar pre­vidno pritisnemo navzdol,da dobro tesni.Na koncu s širokim lepilnim trakom zlepimo telo in pokrov ter pri tem pazimo,da ne zmeckamo lepilnega traku (slika 9).S tem je naša kamera za solarigrafijo nareje­na in jo moramo samo še postaviti na ustrezno mesto.

Postavitev kamere za solarigrafijo 
Pri iskanju najprimernejšega mesta za kamero je treba upoštevati nekaj zahtev.Dobro je izbrati mesto,kjer bo kamera ves cas snemanja zagotovo ostala ne­dotaknjena,v njenem vidnem polju pa ni predmetov,ki bi lahko zakrivali pot soncnim žarkom.Ce želimo biti pri tem dolocanju natancni,lahko z aplikacijo Sun Position, Sunrise & Sunset(ali s kakšno drugo po­dobno)na prenosnem telefonu preverimo tocno pot Sonca cez nebo in vidimo,ali bi jo lahko kaj zakrivalo.Ker sonce vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu,naj­višjo tocko pa doseže v smeri proti jugu,je smiselno,da kamero z luknjico usmerimo tja.Tako bomo do-bili simetricen posnetek prehodov Sonca v daljšem casovnem obdobju.Seveda pa kamero po želji lah­ko postavimo tudi drugace in zajamemo na primer samo del neba,na katerem Sonce vzhaja ali zahaja.
Ne glede na izbrano mesto moramo kamero dob-ro pritrditi na stabilno podlago, kot je debela veja, deblo drevesa, steber, balkonska ograja ipd. Upora­bimo vsaj dve PVC­vezici (slika 10), da preprecimo morebitne premike kamere, ki bipokvarili posnetek. Prav tako moramo paziti, da kamere ne postavimo na vidno in vsakomur dosegljivo mesto, saj se lah­ko zgodi, da bomo našli poškodovano ali pa bo celo izginila ... 

Ostane še vprašanje, kdaj namestiti kamero in koliko casa naj snema Soncevo potovanje cez nebo. Ce postavimo kamero ob zimskem Soncevem obra­tu (21. decembra), ko je Sonce najnižje na nebu, lah­ko do letnega obrata dobimo podobo vseh njegovih prehodov od najnižjega do najvišjega (slika 11). V tem primeru bo morala biti kamera na istem mestu šest mesecev (do 21. junija). Ce jo pustimo dlje ali pa jo postavimo v casu med obema obratoma, bo sonce nekatere poti opravilo dvakrat, zato bodo vi-deti svetlejše, kot kaže posnetek na sliki 12 (spodnje svetlejše crte so posledica dveh prehodov Sonca). 
Cez nekaj mesecev ...
Ko se odlocimo,da bomo snemanje prekinili in kamero odstranili, najprej luknjico na ohišju prele­pimo z lepilnim trakom, ker ne želimo, da bi se fo­topapir še naprej osvetljeval. Ker ohišja ne smemo odpreti pri mocnejši svetlobi, saj bi s tem fotopapir dodatno osvetlili in zmanjšali kontrast posnetka, je najbolje, da prostor zatemnimo in fotopapir pri takšni svetlobi tudi skeniramo, takoj zatem pa ga shranimo tako, da bo v popolni temi, saj je še vedno obcutljiv za svetlobo. Opticni citalnik (skener) na­stavimo na barvni nacin in cim višjo locljivost (vsaj 300 dpi). Skenirana fotografija je negativ, njena bar-va pa je odvisnaod vrste uporabljenega fotopapirja. V našem primeru je bil uporabljen fotopapir Tete­nal TT Vario, za katerega je znacilen rožnat odtenek (slika 13). Da bi dobili »pravo« sliko, moramo iz ne­gativa narediti še pozitiv oziroma barve »obrniti« tako, da bo crno postalo belo in belo crno (slika 14). Za ta namen uporabimo katero izmed aplikacij za obdelavo digitalnih fotografij (npr. Gimp, ki je brez­placno dostopen na spletnem naslovu www.gimp.org) in naredimo pozitiv (Gimp: colours – invert). Ce želimo, fotografijo še obrežemo in obdelamo – doda-mo kontrast, izostrimo, popravimo barve itn. 
In prvi solarigraf je narejen. 



oddajnik 


Videoposnetekdelovanjavseh štirih napravic,opisanih v tem clanku,si lahko ogledate prekQR­kode ali naspletnem naslovu
youtu.be/iLe8CIhOYrs.

Eksperimentiranje 
z brezžicnim prenosom energije
Miha Zorec 
V zadnjih dveh številkah prejšnjega letnika naše revije sem vam predstavil, kako preprosto je elek­tricno energijo pretvoriti v mehansko delo, tokrat pa bomo eksperimentirali s prenosom energije nadaljavo. Za ta namen bomo izdelali preprost viso­kofrekvencni oscilator (okoli 800 MHz) oziroma od­dajnik elektromagnetnega valovanja (energije) ter štiri sprejemne napravice, ki bodo to energijo pre­tvarjale v svetlobo, zvok in mehansko delo. Razdalja prenosa energijeresda ne bo vecja od okoli 15 cm, a kljub temu je skoraj neverjetno, kaj lahko naredimo z le nekaj žice in par elektronskimi elementi.
1 f = 

sprejemnik 
2p  
LC 

L1 
+ 9V 
C3 
Gradivo 
L 

C 
sprejemnik 
L2 

D1 



•
T: NPN­tranzistor BD 246, TIP 49, MJE 3055 

ali podoben,•D1: LED­dioda

•
D2–D4: dioda 1N4148 ali podobna,•R1: upor 5,6 kO,

•
C1, C4, C5, C7, C9: kondenzator 2,2 nF, •C2: kondenzator 1 nF, 

•
C3, C6, C8, C10: kondenzator 100–470 ”F, 

•
L1–L5 (glej besedilo!),

•
žica za zvonce ali lakirana žica,

•
male vrstne sponke,

•
stikalo,

•
baterija 9 V,

•
lesene dešcice.


Orodje in pripomocki
•
izvijac,

•
klešce šcipalke,

•
nož,

•
pištola za vroce lepljenje.


Izdelava 
Utemeljitelj brezžicnega prenosa energije je Ni­kola Tesla (1856–1943), izumitelj srbskega rodu, ki je pred vec kot sto leti izdelal vec osupljivih naprav za visokonapetostni in visokofrekvencni prenos energi­je. Med njegovimi številnimi izumi je tudi prvo plo­vilo na daljinsko vodenje. Preproste napravice, ki jih bomo predstavili v tem clanku, temeljijo na enem iz-med njegovih najvecjih odkritij – namrec na dejstvu, da visokofrekvencni izmenicni elektricni tok ustvari elektromagnetno valovanje, ki se širi skozi prostor in omogoca prenos energije na velike razdalje. Naše napravice (predvsem zaradi varnosti) ne bodo delo-vale pri visoki napetosti (uporabili bomo navadno 9­voltno baterijo), kljub temu pa bodo zmogle pre­nesti dovolj energije za pogon celo majhnega elek­tricnega avtomobilcka.
Princip visokofrekvencnega prenosa energije je razmeroma preprost. Na eni strani imamo oddajnik in na drugi sprejemnik (slika 1). Oddajnik vsebuje os­cilator – vezje, ki ustvarja nihajoci elektricni tok, ka­terega resonancno frekvenco (f) doloca nihajni krog (vzporedna vezava kondenzatorja C in tuljave L). Ni-hanje elektricnega toka, ki tece skozi navitje tuljave, ustvarja elektromagnetno valovanje. Kolikor višja je frekvenca, toliko lažje se elektromagnetni valovi širijo skozi prostor. Ce oscilatorju približamo spre­jemnik z nihajnim krogom, lahko elektromagnetno valovanje znova pretvorimo v elektricni tok. Pre­tvorba je najucinkovitejša, kadar ima sprejemnikov nihajni krog enako resonancno frekvenco kot nihajni krog oddajnika.
Vezje z LED-diodo
Slika 2 prikazuje elektricno vezje sprejemnika in oddajnika. Ceprav sta vezji izredno preprosti, sta sposobni prenesti dovolj energije, da na 10–15 cm oddaljenem sprejemniku zasveti LED – dioda. No, pa preverimo, ali to drži.
Najprej izdelamo obe tuljavi.Najboljše rezulta­te sicer dosežemo z lakirano bakreno žico debeline 0,25–0,5 mm,vendar pa bodo napravice delovale tudi,ce tuljavi navijete kar iz žice za zvonce (debeline 0,75 mm).Žico navijemo na poljuben okrogel pred-met premera 6–8 cm (slika 3).Tuljava oddajnika ima 2 Ś 5 ovojev z odcepom na sredini,tuljava za sprejem­nik pa 10 ovojev (slika 4).Ko navitje snamemo, ga na štirih mestih utrdimo z izolirnim trakom (slika 5).

Oddajnik in sprejemnike lahko sestavimo na razlicne nacine. Ker je elektronskih elementov malo in ker gre za eksperimentalne napravice, se najbo­lje obnesejo male vrstne sponke, ki jih s pištolo za vroce lepljenje pritrdimo na lesene dešcice (slika 6).Ta sistem polegpreglednosti omogoca tudi zelo preprosto eksperimentiranje, saj kateri koli element samo odvijemo in nadomestimo z drugim ali pa vez­je spremenimo kako drugace. 
Plošcica oddajnika na objavljenih slikah je velika 13 Ś 8 cm, za sprejemnik pa 8 Ś 4 cm. Oddajniku sta dodana še stikalo za vklop in prikljucek za navad­no 9­voltno baterijo. Kot je vidno na sliki 6, sta za pritrditev baterije uporabljena dva majhna okrogla magneta, prilepljena v luknjici pod ležišcem bate-rije. Zaradi lažje pritrditve elementov in povezav je smiselno zašcitno ohišje vrstnih sponk odrezati do spojne cevke (slika 7).
Slika 8 prikazuje sestavljen oddajnik in sprejem­nik z LED­diodo. Izkaže se, da je prenos energije ucinkovit do razdalje 10 cm, z njenim vecanjem pa LED­dioda zacne pocasi ugašati. Za tako preprosti napravici in razmeroma majhni napajalni napetosti je to presenetljivo dober rezultat. Oddajnik deluje s frekvenco 784 kHz in pri tem skozenj tece tok samo 30 mA (slika 9).


Vezje z glasbeno vošcilnico
D2 



Na sliki 10 je nekoliko zanimivejše sprejemno vezje, kielektromagnetno valovanje pretvarja v na­pajanje glasbene vošcilnice. Tega prej previdno vza-memo izkartonskega ovoja in odstranimo bateriji, nato pa pritrdimo na leseno dešcico. Ker elektronske naprave (na primer glasbena vošcilnica) delujejo na enosmerno napetost, je sprejemniku dodan preprost (polvalni) usmernik, sestavljen iz diode D2 in kon­denzatorja C6 za glajenje usmerjene napetosti. Tudi v tem primeru prenos energijedeluje do razdalje okoli 10 cm (slika 11). Ce pa uporabimo vmesnik v obliki nihajnega kroga (vzporedna zveza kondenza­torja in tuljave) z enako resonancno frekvenco, kot jo imata oddajnik in sprejemnik, se domet poveca na nekaj vec kot 15 cm (slika 12).
Vezje z elektromotorjem in avtomobilckom
Enak sprejemnik kot za glasbeno vošcilnico lahkozagotovi dovolj energije tudi za pogon majhnega elek­tromotorja (slika 13). Za pogon elektricnega avto­mobilcka (slika 14) pa moramo sprejemniku dodati nekoliko bolj izpopolnjeni (polnovalni) usmernik, ki lahko izkoristi vso energijo, inducirano v nihaj­nem krogu sprejemnika. Tak usmernik (slika 15) sestavljajo štiri diode 1N4148 (ali podobne) v t. i. Graetzovem mosticu in gladilni kondenzator C10. Avtomobilcek, ki tehta malo manj kot 30 g, se zacne premikati, ko tuljavo oddajnika približamo sprejem­nikovi na razdaljo približno 2 cm.
4 x D4 

Za eksperimentiranje so izredno pripravne test­ne plošce z luknjicami (angl. protoboard), ki jih za 10–15 EUR lahko kupimo tudi v nekaterih slo­venskih trgovinah z elektronskimi komponen­tami (slika 16).

Igra poišci pare
Ana Gercar
Razvijanje finomotoricnih in kognitivnih spo­sobnosti otrok skozi igro je izredno pomembno že v njihovih najzgodnejših letih. Uporabimo lahko raz­novrstne nacine, med katerimi so najucinkovitejši slikoviti gibalni pripomocki, ki jih izdelamo sami ali skupaj z otroki. V prispevku vam predstavljamo preprosto igrico »poišci pare«, ki spodbuja finomo­toriko in krepi spomin.
Gradivo 
•
trši papir (šeleshamer),

•
tanjše lesene dešcice,

•
pokrovcki vlažilnih robckov.


Orodje in pripomocki
•
plošcati copici, 

•
casopisni papir,

•
akrilne barve,

•
pištola za vroce lepljenje,

•
plastifikator s folijami.


Izdelava 
Za poenostavljeno razlicico igre poišci pare(slika 1) potrebujemo šest parov slicic iz pravljice Tri­je prašicki(ali katere druge otrokom znanepravljice).Slicice lahko preprosto preslikamo,še lepše pa bo,ce jih narišemo sami.Slicice izrežemo iz papirja in pla­stificiramo.Ko se folija ohladi,jih znova izrežemo Pri tem pazimo, da ne prilepimopara enakih slicic (slika 4).

»Okenca« za slicice izdelamo izplasticnih po­krovckov embalaže vlažnih robckov. Pokrovcke odstranimo iz embalaže in jih drugega za drugim prilepimo prek slicic na dešcicah. Na spodnji rob po­krovcka nanesemo staljeno lepilo iz pištole za vroce lepljenje (slika 5) in ga hitro (dokler je lepilo še sta­ljeno) namestimo prek slicice na dešcici (slika 6).



Strašni zmajcek
Miha Zorec 
Papirnati zmajcek, ki s pogledomsledi našemu premikanju, je izredno zanimiva opticna igracka. Skrivnost opticne prevare je v nenavadno oblikova­ni glavi. Ta ni izbocena, kot bi pricakovali in kot je zmotno videti na fotografijah, temvec vbocena. Ce se od zmajcka oddaljimo za dva koraka, njegovo glavo nenadoma vidimo izboceno. Z nekoliko vecje razda­lje naše dojemanje globine namrec ni vec natancno in možgani zmajckovo glavo »oblikujejo« tako, kot je »prav« oziroma kot velevajo naše v preteklosti pri­dobljene izkušnje. Vendar to še ni vse: vbocena ška­tlasta oblika glave tako zelo zmede naše možgane, da lahko vidimo celo, kako zmajcek obraca glavo in nam sledi s pogledom, ce stopimo par korakov v levo ali desno.
Gradivo 
• trši papir (šeleshamer).

Orodje in pripomocki
• 
škarje,

• 
debela (topa) šivanka,

• 
lepilo za papir.


Izdelava 
Predlogo na sosednji strani skenirajte in natisni­
te na trši papir (šeleshamer) ter jo natancno izrežite. Vse pregibe prevlecite z debelo topo šivanko, da 
bo pregibanje lažje (slika 2). 
Naredite zarezo A­A ob koncu spodnjega dela glave in prepognite vse pregibe (slika 3).
Zlepite zmajckovo glavo. Lepilo nanesite na sprednjo (zeleno) stran zavihkov in jih prilepite na zadnjo stran zmajckove celjusti (slika 4). Ceprav je morda videti nenavadno, mora biti glava spredaj vbocena, zadaj pa izbocena (slika 5).
Na koncu izdelajte še podstavek (slika 6).Naj­prej z zavihkom 1 zlepite stranici podstavka. Nato obliko zmajcka ukrivite in zavihek 2 prilepite na dno podstavka. Ko se lepilo posuši, na ukrivljeni trup zmajcka prilepite še zavihka 3 in 4.
Poskrbite, da bodo prepognjene ploskve glave os-tale ravne. Škatlasta oblika glave je namrec kljucne­ga pomena za delovanje opticne prevare. 
Navodilo 
Zmajcka postavite na mizo tako,da bo vaš zacetni pogled usmerjen v sprednji vogal podstavka,kot kaže pušcica na sliki 7.Stopite dva koraka od mize. Ce zdaj stopite nekaj korakov v levo ali v desno,bo videti,kot da zmajcekobraca glavo in vam sledi s pogledom.


Posoda v obliki lista 
Ivana Kovšca 
Jesen je cas, ko z dreves zacnejo odpadati listi raz­licnih oblik in velikosti. Z vecino si sicer ne moremo prav veliko pomagati in bodo koncali kot kompost. Iz velikihlistov, katerih spodnja stran se ponaša z iz­razitimi žilami, pa je mogoce narediti prav zanimive stvari, kot je na primer posodica, ki jo napolnimo z bonboni, jedrci, piškotki ipd., kot odprta škatlica je primerna za shranjevanje drobnarij ali pa vanjo po­stavimo cajno svecko in jo spremenimo v unikatni svecnik (slika 1). 

Gradivo 
• 
cim vecji list,

• 
modelirna masa,

• 
plasticni ovitek.


Orodje in pripomocki
• 
valjar,

• 
nož,

• 
igla ali špila, 

• 
papirnate brisace,

• 
akrilne barve in prozorni lak,

• 
copic.


Izdelava 
Izbira listov je odvisna od tega, kaj raste v bližini našega doma, in seveda od tega,kako veliko posodo želimo izdelati. Listi ne smejo biti suhi, da se ne bi lomili oziroma drobili. 
Za izdelavo posode bomo uporabili modelirno maso (na primer DAS-maso), ki je ni treba žgati v pecici kakor glino, saj se sama posuši na zraku. Maso razvaljamo na plasticnem ovitku, nanjo s hrbtno stranjo navzdol položimo list in ga z valjarjem ena­komerno vtisnemo v maso (sliki 2 in 3). Obliko lista izrežemo s pomocjo igle ali špile, nato pa maso s fo­lije prenesemo na papirnato brisaco (slika 4). Po po­trebi še nekoliko poudarimo crte (slika 5). Na koncu list iz mase previdno prestavimo v globok krožnik ali posodo (slika 6), ki bo dala obliko naši novi posodi. Vse skupaj dalj casa pustimo v suhem in toplem pro-storu, da se dobro posuši. 

Za barvanje posode uporabimo akrilne barve, ki postanejo odporne proti vodi, ko se posušijo. Njiho­va prednost je tudi v tem, da se hitro sušijo in sca­

soma ne zbledijo. Obstojnost jim lahko podaljšamo z nekaj nanosi brezbarvnega akrilnega laka, ki bo izdelku dal videz glazirane keramike (slika 8). Pred vsakim naslednjim nanosom mora biti površina po­polnoma suha. Ce vam je tako ljubše, posodo seveda lahko pustite tudi nepobarvano oziroma jo zašcitite samo z brezbarvnim akrilnim lakom.


Poletni motiv v odsluženi ponvi

Lili Ana Jaklic
Razigranih in sprošcenih poletnih pocitniških dni je za letos konec. Da pa bi spomin na dogodivšci­ne še dolgo ostale živ, si iz odslužene ponve s preme­rom vsaj 28 cm ter naplavljenega lesa, lupin školjk, polžjih hišic, raznolikih kamenckov in obrušenih košckov stekla, ki ste jih nabrali na morskem obrež­ju, lahko naredite izviren okras za na steno (slika 1). Izdelave tega projekta se je mogoce lotiti tudi v šoli pri pouku likovne umetnosti, pri interesnih dejavno­stih ali na ustvarjalnih delavnicah. 

Orodje in pripomocki (slika 2) 
•
detergent in gobica za pomivanje posode,

•
kuhinjska krpa,

•
svincnik in tanjši crn flomaster, 

•
ravnilo ali merilni trak, 

•
pisarniški list ali pavs papir in trši karton velikosti A4,

•
škarje, 

•
casopisni papir in podloga za ustvarjanje, 

•
akrilne barve (cian ali ultramarin modra, bela, rumena, rdeca in blešceca v srebrno modrem ali srebrno zelenem odtenku), 

•
paleta ali loncek za mešanje barv, 

•
tanjši, debelejši in srednje velik plošcat copic, 

•
kolut srednje debele vrvi iz jute,

•okrasni trak iz jute, svile ali bombaža poljubne širine in barve,

•
šcipalka za perilo,

•
lepilni trak (selotejp) in univerzalno belo lepilo, 

•
pištola za vroce lepljenje in lepilni vložki,

•
kljukica za obešanje 20–30 mm, lahko tudi žebelj ali vijak, 

•
kladivo. 


Izdelava 
Ponev najprej dobro ocistite z detergentom za po­mivanje posode, sperite in obrišite s kuhinjsko krpo. Pripravite tudi dva plošcata copica, paleto za meša­nje barv ter modro, belo in rumeno akrilno barvo. Delovno površino zašcitite s casopisnim papirjem, nato pa z debelejšim copicem pobarvajte celotno notranjost ponve in tudi rocaj. Osrednji del vizualno razdelite na tri pasove. Spodnji naj bo v temno mod-ri barvi, ki bo ponazarjala morsko globino (slika 3). Osrednji pas nekoliko posvetlite, kar storite tako, da modri barvi dodate nekoliko rumene. Tako boste do-bili svetlejšo modro­zeleno barvo morja. Za zgornji pas pa modri barvi dodajte nekoliko bele, da boste dobili svetlo sinje modro barvo, ki spominja na valo­ve na morskem površju (slika 4). 
Med sušenjem barve se lotite izdelave ribic, morskih zvezd in morske trave. Lahko uporabite ob-javljene risbe ali pa narišete svoje. V prvem primeru fotokopije risbe nalepite na tanjši karton in figure iz­režite (slika 5). Lahko jih tudi poljubno povecate ali pomanjšate. Da bi bil motiv v ponvi cim privlacnejši, je pomembno, da je velikost posameznih okrasnih predmetov prilagojena njeni velikosti. Ribice pobar­vajte z zelo svetlo sinje modro barvo, morske zvezde pa z oranžno, ki jo dobite tako, da rumeni barvi do-date malenkost rdece (slika 6).


Za morsko travo uporabite tri vrvice dolžine oko­li 30 cm in jih spletite v kito. Da se med delom ne bi premikale in zapletale med seboj, jih trdno spnite s šcipalko za perilo ter z lepilnim trakom nalepite na ravno površino (slika 7). Prepletanje namrec poteka lažje in kita je enakomernejša, ce so vrvice napete. Izdelajte od osem do deset kit. Premažite jih z belim univerzalnim lepilom, ki jim bo dalo trdnost. Ko se lepilo posuši, iz modre in rumene zmešajte zeleno barvo ter jo s copicem enakomerno nanesite na kite (slika 8). 
Ribice in morske zvezde bodo videti živahnejše, ce jims tanjšim crnim flomastrom narišete oci, usta in luske, morskim zvezdam pa na krake dodajte po­ljuben vzorec (slika 9). Cezenj s tankim copicem na­nesite še blešceco akrilno barvo v srebrno modrem ali srebrno zelenem odtenku (slika 10).
Za okrasitev morskega dna pripravite pištolo za toplotno lepljenje, kamencke, lupine školjk, polžje hišice, naplavljene kose lesa, košcke stekla in druge predmete, ki ste jih pripravili za ta izdelek. Najprej se lotite spodnjega dela motiva (slika 11). Med leplje­njem pazite, da se ne dotaknete vroce konice ali raz­taljenega lepila, saj se lahko opecete. Med skalnato morsko dno nalepite morsko travo (slika 12), vmes dodajte morske zvezde, v sinjo modrino pa nanizajte poljubno številoribic, ki jim z lepilom iz pištole za toplotno lepljenje dodajte še nekaj zracnih mehurc­kov (slika 13).



Na mesto na steni, kjer bo namešcen vaš morski motiv v ponvi, pritrdite mocnejšo kljukico za obe­šanje (slika 14),lahko pa tudi daljši žebelj ali vijak. Njegovo glavo lahko skrijete s pentljo v poljubni bar-vi (slika 15). 

Nagradna uganka za bistre glave 
Vodoravno in navpicno
Glede na to, da naj bi bila križanka najbolj pri­ljubljena in razširjena besedna uganka na svetu, bi vsak mislil, da ima že dolgo zgodovino. A to sploh ni res. Prve križanke so se pojavile šele v 19. stoletju, in sicer v Angliji. Bile so zelo preproste ter sestavljene iz besed, razvršcenih tako, da se crke berejo navpicno in vodoravno. 

Prvo znano objav­ljenokrižanko je se­stavil novinar Arthur Wynne iz Liverpoola,ki se je pozneje prese­lil v Ameriko,kjerje poleg svojega dela ig­ral tudi violino v sim­fonicnem orkestru v Pittsburgu.Njegova uganka je bila objav­ljena 21. decembra 1913na zabavni strani nedeljskega casopisa New YorkWorld.Od današnjih križank se že na prvi pogledraz­likuje po tem,da ima obliko na en kot po­stavljenega kvadrata in ne vsebuje crnih 
polj (slika levo).V zgodnjih 20. letih prejšnjega stoletja so tudi drugi ca-sopisi prevzeli novo zabavno rubriko in kmalu so kri­žanke izhajale v skoraj vseh casopisih. V tem obdobju so zacele dobivati tudi svojo današnjo obliko.
Z leti so namesto obicajnih zaceli sestavljati še drugacne križanke, med drugimmatematicne, ki vsebujejo številke ter matematicne znake za sešte­vanje, odštevanje, množenje in deljenje. Zahtevnejše razlicice so namenjene tistim, kiuživajo v matema­tiki, preprostejše pa lahko uporabljamo kot pripo­mocek za ucenje in utrjevanje racunskih operacij ter urjenje logicnega razmišljanja.
Vaša tokratna naloga je rešiti spodnjo mate­maticno križanko.
Rešitvi nagradnih ugank iz 10. števil­ke Tima:
Izžrebani prejemni­ki knjižne nagrade so Gvido Avbelj, Maruša Starcicin Klemen Bogataj.Nagrajencem cestitamo!




NAROCITE SE NA REVIJO TIM!
TIM je revija za tehniško ustvarjalnost in je edina tovrstna publikacija v Sloveniji. Namenjena je predvsem mladim, pa tudi vsem tistim, ki jih zanimajo naravoslovno­tehnicne in tehnic­no­športne teme, letalsko, ladijsko, avtomobilsko ali raketno modelarstvo, male železnice, plasticno maketarstvo, konstruktorstvo, fotografija, elektronika, robotika ipd. Zanimive pri­spevke z naštetih podrocij dopolnjujejo razlicno zahtevni nacrti ter napotki za izdelavo najraz­licnejših uporabnih izdelkov iz lesa,papirja, plute, kovine, akrilnega stekla, naravnih gradiv itn., velik pomen pa revija namenja tudi koristni izrabi odpadnih gradiv.
TIM izhaja med šolskim letom, tj. od septembra do junija, in sicer 5. v mesecu. Cena posameznega izvoda v redni prodaji je 4,75 EUR (z vkljucenim DDV), narocniki pa imate 10 % popusta, tako da celoletna narocnina za 10 številk znaša samo 42,75 EUR oz. za tujino 60 EUR (z vkljucenim DDV). Revijo prejemate po pošti na svoj naslov, deležni pa ste še nekaterih drugih ugod­nosti. Vec informacij najdete na spletni strani www.tim.zotks.si.
Narocilnica za revijo TIM je na hrbtni strani tega oglasa.

Vsebinsko kazalo

•
Uvodnik 

•
Prisotnost in pomen tehniškega izobraževanja v Sloveniji

•
Hawker Hunter – zacetniški letalski model s pogonom na elastiko

•
Model prekucnika

•
Hišica iz lepenke

•
Ideje za železniško maketo (1. del)

•
Colnicek iz aluminijaste folije

•
Plahutajoci galeb

•
Pripomocek za dolocanje središca okroglih predmetov

•
Razpršilnik za sobne rastline

•
Zapestnica iz furnirja

•
Lestev v steklenici 

•
Solarigrafija

•
Eksperimentiranje z brezžicnim prenosom energije

•
Igra poišci pare

•
Strašni zmajcek 

•
Posoda v obliki lista

•
Poletni motiv v odsluženi ponvi

•
Nagradna uganka za bistre glave: Vodoravno in navpicnoTimov objektiv: Korintski prekop – od prvih idej do uresnicitve


Za prihodnje številke Tima pripravljamo:
•
Macka – oživitev slovenskega jadralnega letala

•
Model traktorja iz masivnega lesa

•
Izdelava 3D geometrijskih teles

•
Pripomocek za dolocanje sredine debeline obdelovanca


1 
2
Izdajatelj: Zveza za tehnicno kulturo Slovenije,Zaloška 65, 1000 Ljubljana, p. p. 2803
4
telefon: (01) 25 13 743, faks: (01) 25 22 487spletni naslov: www.zotks.si
7Za izdajatelja: Jožef Školc
10Glavni in odgovorni urednik revije TIM: Matej Pavlic
15
Telefon: (01) 4790 220e-pošta: matej.pavlic@zotks.si, revija.tim@zotks.si
18Lektoriranje: Irena Androjna Mencinger
19
Racunalniški prelom: Boex DTP, d. o. o.Tisk: Schwarz print, d. o. o.
22
Naklada: 1500 izvodov
24
Narocnine in oglaševanje:
Telefon: (01) 25 13 743, faks: (01) 25 22 487
26
spletni naslov: www.tim.zotks.si
e­pošta: revija.tim@zotks.si
Revija TIM izhaja med šolskim letom, tj. od septembra do ju­32nija, in sicer 5. v mesecu. Cena posameznega izvoda v redni prodaji je 4,75 EUR, narocniki pa imajo 10 % popusta, tako da 36celoletna narocnina za 10 številk znaša 42,75 EUR oz. za tujino 
60 EUR (v vse cene je že vkljucen DDV).
30 
39
Na podlagi zakona o davku na dodano vrednost sodi revija 
40med proizvode, za katere se obracunava in placuje davek na dodano vrednost po stopnji 5 %. 
42
Izid revije je financno podprla Javna agencija za raziskovalno 44dejavnost Republike Slovenije iz sredstev državnega proracuna iz naslova razpisa za sofinanciranje domacih poljudno­znan­
47stvenih periodicnih publikacij.
Brez pisnega dovoljenja Zveze za tehnicno kulturo Slovenije je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobcitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vkljucno s tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki.
Uredništvo in avtorji ne prevzemajo odgovornosti za neuspele izdelke in morebitne poškodbe pri gradnji projektov po objav­ljenih nacrtih.

NAROCAM REVIJO TIMLetna narocnina za 10 številk: 42,75 €

*Ce je narocnik mladoletna oseba, mora narocilnico podpisati eden od staršev oziroma njegov zakoniti zastopnik.
Narocilo velja do pisnega preklica. Narocnino boste poravnali po prejemu položnice.Citljivo izpolnjeno narocilnico pošljite na naslov Zveza za tehnicno kulturo Slovenije, Zaloška 65, 
1000 Ljubljana. 
Narocilo lahko opravite tudi po telefonu 01/25-13-743 ali e-pošti (revija.tim@zotks.si). Za morebitne dodatne informacije poklicite na telefonsko številko 01/4790-220. 
Zveza za tehnicno kulturo Slovenije se obvezuje, da bo podatke iz te narocilnice hranila in varovala v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo osebnih podatkov, ter tako, da ne bo prišlo do njihovih more-bitnih neupravicenih razkritij nepooblašcenim osebam.





Tim 1, september  2023  |  © ZOTKS, 2023 — Fotokopiranje nacrta je dovoljeno samo za osebne potrebe in za namene izvajanja pouka.Tim 1, september  2023  |  © ZOTKS, 2023 — Fotokopiranje nacrta je dovoljeno samo za osebne potrebe in za namene izvajanja pouka.