Ocene in poročila
Slovenska bibliografija, časopisje in knjige. Članki in leposlovni prispevki v časopisju in zbornikih. Priredil Janez Logar s sodelovanjem Štefke Bulovec in Ančke Posavec. Ljubljana 1964. 4°. XIV/1960, 368 + (III) str.; XV/ 1961, 390 -(- (II) str.; XVI/1962, 382 + (II) str.
Izid dveh, oziroma celo treh letnikov Slovenske bibliografije v manj kakor enem letu ni zgolj priznanja vreden uspeh njenih sestavljavcev, ki so to resnično veliko delo opravili, ampak tudi tiskarne, ki je v tako kratkem času tehnično obvladala zahtevni stavek. Zdi se, da je s tem vprašanje tiska, ki je tako dolgo oviralo redno izhajanje, dokončno rešeno. Vsekakor je že to dogodek, ki zasluži posebno pozornost, saj bo z naslednjim letnikom /XVII — 1963/, ki bo, kakor upamo, izšel prihodnje leto, dosežena tista ažurnost, ki je v danih razmerah zaželena, ali sploh mogoča, če bi se namreč z izdajo letne bibliografije sedanjemu času preveč približali, bi zaradi velikih zamud, s katerimi izhajajo nekatere naše revije in zborniki, morali v vsakem letniku z dodatki in dopolnili izpopolnjevati pretekle letnike z njihovimi nezaključenimi zaostanki. Na ta način pa bi preglednost in s tem tudi uporabnost bibliografije močno trpela.
Prav gotovo ni in ne more biti moj namen, da' podam o bibliografiji, ki jo izdaja Narodna in univerzitetna knjižnica, strokovno, predvsem pa podrobno oceno, ki bi šla od bibliografske enote do enote, kritično presojala podatke, primerjala navedbe z deli, opozarjala na morebitne spodrsljaje v popisu in opombah, oziroma v klasifikaciji, ali celo ugotavljala upraviče-
nost raznih opustitev. Tudi si ne lastim sodbe o kriterijih, ki odločajo o tem, ali je neki članek vreden, da se zabeleži, ali ne. Za to se ne čutim poklicanega, niti se mi ne zdi, da je to moja naloga.
Seveda pa ne dvomim, da bodo ob izidu Slovenske bibliografije nekatera vprašanja, ki so v zvezi z njeno ureditvijo, na novo ali pa ponovno postavljena in obravnavana. Taka vprašanja so: Ali zadostuje število pomožnih kazal in ali ne bi bilo dobro, če bi jim priključili še katere (po krajih izdaje, po tiskarjih, po predmetnih geslih, morda po ilustratorjih, ali še po čem)? Ali ne bi kazalo bibliografskih opisov tesneje uskladiti s katalogi-zacijskimi in klasifikacijskimi načeli, kakršna uporabljamo v NUK? S tem v zvezi je morda tudi težava zaradi pomanjkanja signatur za dela, ki jih v knjižnici še nimajo, ali pa se drugače evidentirajo in bi jih zaradi tega v knjižničnih katalogih težje našli. Ali je pravilno načelo, da se v Slovenski bibliografiji navede samo knjiga, ki jo je imel popisovalec resnično v rokah brez ozira na druge omembe v ocenah ali bibliografijah? V bibliografiji so navedene naklade pri kaki polovici bibliografskih enot (knjig in časopisov). Ali ima smisel, da se to število zviša in skuša doseči čim večja popolnost? Ali kaže preverjati očitno nezanesljive oziroma ne več aktualne številke? Ali so statistične razpredelnice umestne? Ali jih je preveč ali premalo? Ali ne bi bilo treba združiti kazala na koncu? Vse to so vprašanja, o katerih je mogoče razpravljati
Prepričan sem, da imajo sestavljavci za tak način svojega dela tehtne razloge in bi znali na postavljena vpra-
šanja odgovoriti s premišljenimi utemeljitvami, med katerimi bi se pač najčešče srečevali s pomanjkanjem sredstev in kadrov. Vsekakor pa bi bilo prav, če bi v uvodu ali opombah spregovorili kaj več o teh stvareh. Tak uvod bi lahko zajel tudi razna navodila in nasvete za uporabo. Čeprav se letne bibliografije nadaljujejo in je bilo o marsičem že govora, je vendar vsaka izmed njih zaključena celota, v kateri bi se prav tako kakor kratice lahko ponavljala tudi nekatera pojasnila.
»Bibliografijo so že mnogokrat definirali, običajno z opisom njenih osnovnih namenov in funkcij. Njeno koristnost pa so razlagali po navadi že spreobrnjenim.« Tako pričenja svoje predavanje o bibliografiji in literarnih študijah profesor bibliografije in bibliotekar Houghtonske knjižnice na harvardski univerzi William A. Jackson. (William A. Jackson: Bibliography & Literary Studies. The University of California. 1962.) Kljub nevarnosti, da tudi jaz pričnem »spreobračati spreobrnjence«, saj bralcem Knjižnice menda res ni treba pridigati o pomenu in vlogi bibliografije na sploh in Slovenske bibliografije posebej, bi vendarle rad nanizal še nekaj misli.
Slovenci smo kaj radi ponosni na svojo kulturo, posebno kadar jo primerjamo z drugimi narodi. In priznati je treba, da tudi drugod nacionalna bibliografija ni bestseller z ne vem kako visoko naklado. Prav gotovo pa smo edini narod, ki odkupi, oziroma nabavi doma komaj polovico njenih izvodov. Vse drugo gre ven v tuje velike knjižnice, kjer služi Slovenska bibliografija kot zanesljiv vodnik skozi našo literaturo in znanost. Z neverjetno pridnostjo, prizadevnostjo in strokovnim znanjem peščice ljudi in s sredstvi, ki jih zato prispeva naša skupnost, vzdržujemo institucijo, ki priča svetu o naši narodni samobitnosti in o kulturni ravni našega naroda. Ali res tudi o kulturni ravni? Ali sramotno majhno zanimanje Slovencev za svojo bibliografijo ne govori o
slovenski primitivnosti? Slovenska bibliografija je prava zakladnica izredno pomembnih podatkov o slovenskem knjižnem ustvarjanju, vendar se ti podatki, ki bi bili lahko osnova za naj-raznovrstnejše tehtne analize, izkoriščajo v neznatni meri.
Toda saj nima smisla, da izbiramo tako patetične besede. Iz čistega narodnega ponosa in kulturne zavesti nihče ne bo kupoval sorazmerno dragih knjig. Učbeniki o bibliografiji govorijo o aktivnosti, ki je osnova za delo knjižničarjev, knjigarnarjev in znanstvenikov, če pri nas bibliografija ne gre med ljudi, pomeni, da se njene vloge, predvsem pa njene koristi še ne zavedamo dovolj. Ali smo knjižničarji storili vse, da bi svoje znanje o vsem tem čim bolj razširili? Morda pa »spreobrnjenci« le niso do kraja »spreobrnjeni«?
Jaro Dolar
Marijan Brecelj: Bibliografija partizanskega tiska na Primorskem. Brošure in knjige. Zunanja oprema Dore Klemenčič-Maj. Nova Gorica 1965. 186 + (II) str. s sl. 8°. (Publikacije Goriške knjižnice, 3)
Bibliografska obdelava partizanskega tiska je mikavna, a težka naloga. Mikavna zato, ker kljub zgodnjim in razmeroma pogostim bibliografijam doslej še ni bil ne dovolj popolno ne dovolj temeljito opisan. Težave pa izvirajo v prvi vrsti iz razmer, v katerih je nastajal. Konspirativnost, ilegalnost, neprestano premikanje tehnik, ki so pripadale vojaškim enotam, pogosto pomanjkanje tiskarsko izkušenih ljudi in tiskarskega materiala, pomanjkljivi tiskarski in razmnoževalni stroji — vse to je povzročilo, da veliki večini partizanskih tiskov manjkajo podatki, potrebni za natančen bibliografski opis (založnik, izdajatelj, tiskarna ali tehnika, kraj in leto izida, naklada itd.). Avtor, prevajalec, urednik so velikokrat skriti za partizansko ime, psevdonim, šifro ali pa so kar anonimni. Isto besedilo je bilo zaradi lažjega transporta razmnoženo v raznih teh-