Poštnina plačana v gotovini. Posamezna številka 1*50 Din vsko- Ustvarjajmo enotno strokovno gibanje po obratih! Ena industrija — ena strokovna o ganizacija! V eni tovarni mora sidrn ževati delavce proti kapitalistom ena sama razredno-bo evna strokovna organizacija ! Izhaja vsak četrtek. — Naročnina: mesečno 6 Din, četrtletno 15 Din. Uredništvo in Upravništvo: V Ljubljani, Delavski dom, Marxov trg 2/IL Leto II LJUBLJANA, 11. junija 1925. Stev. 23. Proračunski predlog bankirske in militaristične gospode. Finančni minister je predložil parlamentu proračun za leto 1925/26. Stroški znašdjo 11 milijard 910 milijonov dinarjev. Porazdeljeni so sledeče : Vrhovna državna uprava 1 „076,152 608 Vojska in mornarica . 2„248,259.366 Socialna politika. . . 459,984.557 Agrarna reforma . . 75,388 658 Narodno zdravje . . 317,181 777 Prosveta....................... 749,587.103 Notranje ministrstvo . 606,704 965 Ministrstvo pravde . . 279,208.955 Zunanje ministrstvo . 227.552.209 Finančno ministrstvo . 1„767,192.389 Stavbe................. 474,047.781 Promet..................... 2,234,578 987 Pošta in brzojav . . 409,598.192 Poljedelstvo .... 277 20 ' 605 Trgovina in industrija . 91,681.193 Oozdovi in rudniki. . 359,872.510 Verstvo...................... 115,164 387 Izenačenje zakonov . . 642 742 Proračunski rez. krediti 140 000,000 Skupno . 11„910,000 000 Dohodke je finančni minister predvidel v isti višini in sicer: Carina in stranske carinske takse 1„690 000.000 Din. Trošarina za takse 1„810,000.000 Monopol 2 ,468 050.000. Dobiček pri denarju 163,000.000. D.ivek na poslovni promet 225,100 000. Prometne ustavove ^,,462.850 000. PoStna hranilnica in čekovni zavodi 15 000,000. Invalidski davek 140,000.000. Komorske doklade 70,000,000. Izredne doklade (500% in 30%) 500 000,000. Državna imetja 235,000.000. Davki 910 000.000. Državno gospodarstvo 1 ,,120 000 000. Razni dohodki 101,000 000. Skupni dohodki 11,910,000 000 Din. Za kanone in vojske gre torej nad dve milijarde dinarjev, za kraljevi dvor in ministre nad eno milijardo, za policijo nad pol milijarde itd., dočim je namenjenih za socialno politiko le 459 milijonov, za agrarno raformo 75 milijonov in za poljedelstvo 277 milijonov dinarjev. Delavci in kmetje bf do plačali direktnega davka 1 milijardo 845 milijonov dinarjev in indirektnega davka (takse, carine itd.) 4 milijarde dinarjev. A od teh okroglih 6 milijard dinarjev davka, ki ga bodo plačali delavci in kmetje, bo šlo za nje le 702 milijona dinarjev, a težke milijarde pa za militarizem, banke in bur-žuazijo. Ko dobimo točne podatke, kako se misli pobirat nove davščine in kako se misli porabiti vsote za poedine postavke, bo postala še jasnejša in straš-nejša slika finančne politike srbske bur-žuazije, ki vlada nad nami. Srbska vladajoča militaristična in bankirska gospoda hoče iztisniti zadnjo kapljo krvi iz delavcev in kmetov — da utrdi svoj protidelavski in proti-kmečki sistem. Predloženi proračun je velika današnjega režima v monarhiji SHS. najhujše socialne reakcije proti delovnemu ljudstvu mest ir. vasi. Med in mleko so v volivnem boju obljubljale meščanske stranke delavcem in kmetom. Sedaj, ko so dobile glasove prevaranih množic, hočejo prav iste stranke popolnoma izmozgati delovno ljudstvo. In z vlado, ki predloži tak proračun, sklepajo laži-republikanci in klerikalci pogodbo, p > kateri bi se pridružila tej vladajoči kliki. Srbska buržuazija vihti nad delovnim ljudstvom bič, ki ji ga je dalo samo ljudstvo v roke s tem, da je izreklo 8. februarja zaupnico meščanskim strankam, mesto da bi se združilo v delav-sko-kmečki blok. Danes prinašamo kritiko proračuna le v glavnih obrisih, povrnili se pa bomo na to vprašanje še v prihodnjih številkah. Ta proračun je resno svarilo vsem delavcem in revnim kmetom, da bodo popolnoma obubožali in postali popolni sužnji, ako ne zberejo vseh svojih moči proti vedno hujši reakciji. Delavstvo, na plan! Kot je razvidno iz novega proračuna za 1. 1925/26, hoče vlada uvesti stalen davek na vse delavstvo. Davek v znesku 3 4% je bil določen samo za 3 mesece, je bil poskus buržuazije, koliko se da iz delavstva iztisniti denarja za militarizem. Sedaj namerava vladajcči režim stalno in težko obdavčiti delavstvo, ki že itak komaj živi. Sedaj velja nastopiti proti temu! In vse delavske množice vseh tovarn in obratov morajo nastopiti enotno in kompaktno. Samo tedaj bo imel protest uspeh, ako bo začutila buržuazija enoten, mogočen odpor proletariata. Mi smo že stopili v stik s strokovno komisijo za izvedbo enotne akcije po vseh krajih in tovarnah Vsi razredno-zavedni proletarci, vsi sodrugi morajo delati z vsemi močmi na tem, da nastopijo široke množice proti nameram režima, ki nas hoče spraviti ob človeško eksistenco in iz-premeniti v živali, ki se hranijo od same zelenjave. Od protestne akcije množic zavisi usoda nas vseh. Radikalska mačka in radičevske miši. „Sporazumevanje“ med radikali in radičevci je vsak dan bolj podobno igri mačke z mišmi. Že dolge mesece vlečejo radikali in dvorna kamariia za nos nekdanje republikance, nekdanje nasprotnike režima srbske buržuazije. Z njimi postopa Pašič kot z negodno d?co. Vsak dan dobi Pašič nove lojalne izjave od Stjepana in Pavla Radiča in po dobljenih izjavah jih sili na nov umik, na novo — prostituiranje. Tako so se že bivši slovenski in hrvaški republikanci' odpovedali vsemu, na čemer so ravno dobili zaupanje od kmetov. In radikali so jim dali za vse to — laž in nova nasilja. In kot oni osel, ki je krotko trapal za senom, capljajo radičevci za lažnjivimi obljubami srbijanske vladajoče gospode. Odpovedali so se republikanstvu in pokleknili, padli na zemljo pred monarhijo in PP režimom. Odrekli so se pravici Slovencev in Hrvatov do narodne samoodločbe in poljubili vidovdansko centralistično ustavo. Odrekli so se boju proti vedno hujši reakciji in zaprosili s klerikalci vred radikale — nosilce reakcije, da jih sprejmejo v svojo nečedno družbo. Pozabili so tudi na svoje blebetanje o poštenosti in „Slov. Republikanec" kot „Slovenec“ obožujeta danes najglasovitejŠega korupcionaša L. Markoviča. In ko so si pri kosilu v Prpičevi palači napivali prijateljske napitnice z največjimi radikalskimi korupcionaši, so že mislili, da so se približali ministrskim stolčkom. Pa pride stari Baja (Pašič) iz »bolniške" postelje in pove, da so bili to samo privatni pogovori, ki nič ne drže. Radikalski maček se je še enkrat poigral z ubogimi, preplašenimi mišmi iz Prpičeve „republikanske“ hiše. Toda Pavle in Stjepan Radič se klanjata dalje kot v starogrški pravljici oni človek, ki je stal v vodi pod jablono in ko je hotel piti vodo, se je voda znižala in se priklonila jablana in ko je hotel utrgati jabolko, je veter dvignil veje jablane. Ta nesramna kupčija gre tako daleč, da nastaja že javen razkol med radičevci in hrv. zajednico. Prepeluhov »Sloven. Republikanec" vneto zagovarja to mešetarjenje, češ da gre tu za nujno potreben sporazum med Slovenci, Hrvati in Srbi. V resnici ne gre tu za nikak sporazum narodov, ampak za umazano kupčijo med dvema klikama, od katerih je dobila radikalska z nasiljem in korupcijo večino srbskih glasov, a druga je dobila večino hrvaških in nekaj slovenskih glasov z republikanskimi parolami, ki jih je danes poteptala kot še nobena stranka pred njo. Ena klika je torej dobila glasove z nasiljem, druga (vštevši klerikalce) pa z goljufijo. In Slovenci kot Hrvatje morejo imeti od take kupčije le škodo, pa nobene koristi. Kajti pri sklepanju tega »sporazuma" se računa z vsem drugim, samone z interesi ljudskih množic. Ta »sporazum" je sporazum dveh klik, kako bi z združenimi močmi še bolj izmozgala delavce in kmete. »Slovenec" pravi, da bi s tem sporazumom prišlo do velike spremembe političnega režima. Nobene bistvene iz-premembe ne bo. Ta in tak »sporazum" predstavlja razširjenje podlage današnjega reakcionarnega, mračnjaškega, protiljud-skega režima — to je: razširjenje in poostritevreakcije, nasilja in korupcije. Do sedaj so jo vršili srbski vladajoči krogi v imenu vojaške zmage — od sedaj dalje bi se imela vršiti v imenu »sporazuma", s sodelovanjem nekdanjih republikancev in klerikalcev. Katero drugo vlogo naj pa igrajo v vladi radičevci potem, ko so se odpovedali vsemu prejšnjemu programu? Igrali bodo isto vlogo, ki jo ima danes Pribičevič v Paši-čevem kabinetu. Saj »Slov. Republikanec" in zlasti »Slovenec" vsak dan kriči le: »Dajte še nam malo deleža! Dajte nam mesto Svetozarja Pribičeviča 1" Režim ima torej ostati isti, ostane naj neizpremenjena finančna, socialna in nacionalna politika — samo na mesto Pribičeviča naj pride Radič, na mesto Žerjava Korošec. S tem je samo olajšan položaj srbske buržuazije, ker bi ji ti ljudi bolje poslu-žili kot krinka za vsa nasilstva, kot pa že preveč kompromitirani Pribičevičevci. To in nič drugega je smisel vseh pogajanj z radikali. Nasproti radičevcem, klerikalec m in radikalom, nasproti vsem njihovim izdajstvom, goljufijam in mešetarjenjem se bodo sporazumele ljudske množice s tem, da bodo vrgle ene kot druge. Postopanje krščansko socialnega kapitalista V soboto je poslal krščansko-socialni kapitalist Pollak v Ljubljani nad 100 delavcev in delavk »na dopust" za nedoločen čas, češ da ni dela. In v času, ko pravi Pollak, da ni dela, vlada v njegovi tovarni sistem strogega akordnega dela. Za vsako obrabo ali poškodovanje strojev ali delovnih predmetov morajo delavci plačevati občutne kazni, tako da jim odtegne pod to pretvezo Pollak skoro vso plačo. Šteparice morajo n. pr. drago plačati vsako zlomljeno šivanko. Sploh je delavstvo vedno bolj šikanirano v tem podje ju krščanskega-socialca Pollaka. Delavci, ki so ravno na predvečer krščansko-socialnega kongresa izgubili zaslužek, se nahajajo v obupnem stanju. Pollak jim kot v zasmeh priporoča, naj hodijo k sv. maši. Tako branijo v praksi takozvani krščanski socialci delavske interese. Dolžnost strokovne organizacije in Delavske zbornice je, da ukrene vse, da se zboljša položaj delavstva v Pollakovi tovarni. Kako izgleda,»bojevitost 11 krščanskih socialcev? Zadnja številka »Pravice" napada na petih straneh razredne delavske organizacije, na šesti strani pa piše: »Podpirajte samo te-le tvrdke: veletrgovino R. Stermecki, tovarno ko-linske cikorije, zadružno gospodarsko banko, klerikalni konzum v Zvezdi itd.! Na drugi strani piše: »Država mora podpirati bogatine in delavce." Delavci, ne čitajte torej »Pravice", ki je glasilo gospodarske banke, ampak naročajte in širite svoj »Delavsko-kmečki list" 1 Klerikalni naval na delavstvo. V nedeljo se je vršil v unionski dvorani prvi „kongresu krščanskih socialistov. nKGi)gre8“ stavimo v narekovanje zato, ker to sploh ni bil kongres, ampak z vsemi klerikalnimi agitacijskimi sredstvi zbobnano ssborovanje, na katerem delavci niBO prišli do besede, temveč bo govorili le ljudje, določeni od vodstva SLS: poslanec Gosar, poslanec Kremžar, bivši minister Gostinčar in podobni krščanski „so-cialistiu. O poteku in govorih na tem „kongre-8Uu bomo povedali svoje mnenje v prih. števitki, ker moramo počakati na to, kaj bo povedala o tem „kongresu“ „Pravica“. Potrebno je, da povemo natančno in obširno pvoje mnenje o krščanskem „so-cializmu11 zato, da ne bi delavstvo ponovno zašlo na stranpota danes, ko vedno širše delavske plasti že »poznavajo, da bodo vrgle reakcijo le teduj, ako se bodo združili proletarci v enotnih razredno-bojevnih organizacijah. Klerikalnim kapitalistom seveda to spoznanje delavcev ni po godu, pa so sklenili, da zbobnajo skupaj z vsem pompom nekak kongres in alarmirajo vse moči, da preprečijo združenje delavstva proti kapitalu. Edino to je bil pravi, resnični namen nedeljskega „kougresa“ krščanskih „socialistov“. Klerikalci bodo skušali na v^e preve-jane načine spraviti delavstvo pod svoj vpliv, zato pa morajo naši sodrugi po tovarnah odgovarjati s proti*gitacijo. To pa je mogoče voditi le tedaj, ako temeljito pojasnimo delavstvu bistvo krščanskega J)socializma“. Zato pričenjamo v današnji številki objavljati podlistek „Klerikalizem in proletariat“, ki naj ga vsi sodrugi in sodružice pazno zasledujejo in razložijo potem svoje misli še nezavednim delavcem. V tem-le članku se pa hočemo posebej ozreti na Gosarjev članek nPr»>past materialističnega socializma in komunizmau v predkongresni številki „Praviceu. Dr. Gosarju je pri pisanju te propasti doletelo isto, kakor vse one mnogoštevilne pismarje, ki so dejali, da so pobili Marsove ideje: Marxovo delo je ostalo in napredovalo, kritike Mai xa pa je odelo pozabljenje in prah razjeda njihove spise po knjižnicah in arhivih. Kajti marksizem ni nobena tantazija sv. Frančiška, temveč je marksizem novo svetovno znanstveno na-■ ziranje prebujajočega se človeštva, v znamenju marksizma bo proletariat osvobodil eebe in vse človeštvo. In mesto da bi Gosar pobil marksizem (angleški imperialisti ga hočejo pobiti s pripravljanjem vojne proti sov. Rusiji) mu mora — nerad in težko seveda — priznati velike in neprecenljive zasluge za delavski razred. V Gosarjevem članku čitamo namreč sledeče: „V socialnem razvoju zadnjih sto let sta materialistični socializem in komunizem igrala jako važno vlogo. Zlasti velik je bil njun vpliv na socialne prilike industrijskega delavstva po vseh delih sveta. Marxov nauk o takozvani nadvrednosti, o neizogibni propasti modernega kapitalizma, o razrednem boju, o diktaturi proletariata in o končni ustvaritvi čisto socialističnega oziroma komunističnega družabnega reda je potegnil za seboj veliko večino zlasti industrijskega delavstva. Posebno to je namreč moralo v dobi nastajajočega in razvijajočega kapitalizma trpeti največje socialne krivice. Marksistične strokovne organizacije so izvojevale delavstvu marsikatero zmago v boju s kapitalisti. Tudi marksistična politična organizacija, takozvana socialnode-mokratična stranka, se je uspešno borila za politične pravice delavskega stanu. Z eno besedo, priznati je treba, da imajo materialistične delavske organizacije veliko zaslug, da se je položaj delavstva tekom zadnjih sto let znatno zboljšal. Zlasti so tudi veliko pripomogle k temu, da je delavstvo postalo enakopraven jn zares odločujoč činitelj v političnem življenju na- rodov. Tekom svetovne vojne je vpliv marksističnih delavskih organizacij vedno bolj rastel, in ob koncu Be je zdelo, kakor da je njihova zmaga nad kapitalističnim dru- žabnim redom in njegovimi ustanovami popolna in nesporna. Zlasti v premaganih -državah je bilo videti, kakor da je resnično nastopila doba socialističnega oziroma komunističnega družabnega reda.u Nato pa Gosar naenkrat napravi skok in pripoveduje, da je današnja socialna in politična reakcija dokaz propada marksizma. On seveda ne pravi tega na podlagi dejstev, temveč je posnel to svojo trditev nekje iz oblakov. Kajti dejstva govore drugo, klerikalcem neljubo resnico. Proletariat v Jugoslaviji je po vojni dosegel uspeh za uspehom pod vodstvom močnih razrednih strokovnih organizacij in komunistične stranke Jugoslavije. Zato je buržuazija podvzela proti njim najna-silnejše korake. Dr. Korošee je dal v krvi zadušiti železničarsko stavko, vlada je prepovedala kongres, ki je imel združiti vse razredne strokovne organizacije v eno močno zvezo, in je razpustila rdeče strokovne organizacije, ki so združevale 250.000 delavcev, ter 'komunistično stranko, za katero je oddalo ‘200.000 delavcev in kmetov svoje glasove in jo s tem postavilo za zastopnico svojih interesov. Klerikalci so šli kot avantgardo v boj za uvedbo protiljudskega režima v Jugoslaviji, srbijanska radikalska gospoda je dokončala njihovo delo. . Beograjska vlada je razpustila komunistično stranko, ker je bila ta najodloč-nejša in najmočnejša opozicionalna skupina, ker je bila glava opozicije proti reakcionarni nadvladi srbske buržuazije. To se živo čuti posebno danes, ko malomeščanska in neodločna opozicija (kterikalci v prvi vrsti) vedno bolj klone pred PP režimom. Z razpustom rdečih strokovnih organizacij in komunistične stranke niso bili udarjeni samo člani teh organizacij, ne samo delavci, ampak tudi kmetje in nesrbski narodi. In SLS je podpirala in se veselila zakona o zaščiti države, ki čuva kapitalistične nezakonitosti in reakcijo in tepe vedno bolj celokupno slovensko delovno ljudstvo. SLS je dokazala, da ne mara in ne more ničesar ukreniti proti vladajočemu režimu. In današnjemu neznosnemu stanju ne bo napravil nihče drugi konca kot proletariat — ko se bo zopet združil v svoje močne razredne politične in strokovne organizacije, ki jih ne bo mogla reakcija več uničiti, kajti ta leta strašnega trpljenja so za delavstvo tudi leta bogatih izkušenj, kako se je treba boriti proti kapitalizmu. Delavec in kmet bosta zopet vstala in tega vstajenja Gosarjevo pismaštvo ne bo niti najmanj preprečilo. Stanovanjska beda in klerikalci. V proletarskem okraju Ljubljane-Moste (Zelena jama, Vodmat in Selo) je dognala uradna vladna komisija sledeče strašno stanje: Tu je 820 stanovanj za 3414 ljudi. Večina stanovanj je škodljivih za zdravje, 13 stanovanj je v kleteh in 97 stanovanj je narejenih za silo po podstrešjih. 84 družinskih stanovanj je takih, da je V eni sami sobi: Spalnica, jedilnica, kuhinja in sploh vse. S kuhinjo iri eno sobo je '460 stanovanj za velike delavske družine, 220 stanovanj je s kuhinjo in dvema sobama in le 39 s kuhinjo in 3 sobami (v teh večinoma niso več del. družine). Od 820 stanovanj je torej le okrog 200 ta-kih, ki ne uničujejo človeškega zdravja. Dalje ima 820 strank le 330 stranišč in 23 hiš je brez vodnjaka ali vodovoda. Ponavljamo, da to niso nobeni „bolj-ševiški hujskaški" podatki, ampak da je to stanje ugotovila uradna komisija. Mesto, da bi se delavec po tru-dapolnem delu odpočil v svojem stanovanju, umira v njem s svojo družino vred. Največkrat je posledica slabih stanovanj — jetika, ki razsaja danes med delavstvom kot še nikdar poprej. In v tem položaju priporoča glavno klerikalno glasilo „Slovenec'*, naj se stanov, najemniki še bolj stisnejo. V svoji 125. štev. piše namreč „Slovenec“ dobesedno sledeče: Ugotavljamo, da z novim stanovanjskim zakonom še daleko niso dane pravice, katere so priznane drugi privatni lastnini. Položaj hišnega posestnika pa je bil do danes po večini tak, da je moral gledati z žalostjo, kako razpada njegova . . . hiša, medtem ko je marsikateri najemnik, ki ga je zakon ščitil neopravičeno, izrabljal ugodnosti tega (starega, op. ur.) zakona. Kar se tiče najemnin, moramo ugotoviti, da še daleko niso v skladu s stroški za vzdrževanje hiše . . . Kakor pri vseh drugih predmetih, bo treba tudi f)ri stanovanju odreči se marsikateri preveliki udobnosti." (Podstrešje, kleti, jetika so za klerikalne mogotce — prevelike udobnosti 1!) Tako pravi dobesedno „Slovenec“. Mesto, da bi nastopil za odpravo stanov, mizerije, za zboljšanje stanovanj del. družinam, smatra klerikalno glasilo, da je še to predobro, kar imamo danes najemniki. Stanovanjski najemniki, mar imate oči, da vidite, in ušesa, da slišite?! Karl Marx. Kaj je političen boj? 1. Kako nastane političen boj? Prvi poskusi delavcev, da se med seboj združijo, zavzamejo vedno obliko koalicij (= organizacij, društev, op. ur ). Veleindustrija zbere množico med seboj ne poznanih ljudi na en kraj. Konkurenca jih razdružuje v njihovih interesih; ali ohranitev plače, ta skupen interes nasproti njihovemu mojstru, jih združi v eni skupni misli odpora — koaliciji. Tako ima koalicija vedno dvojen namen: odpraviti konkurenco med delavci, da se napravi proti kapitalistu skupna konkurenca. Če je bil prvoten namen odpora samo ohranitev plač, se formirajo začetkoma izolirane (= osamljene) koalicije v tej meri v skupine, kakor se združujejo kapitalisti, s svoje strani za protipritisk, in ohranitev organizacij nasproti vedno zdru- ženemu kaptalu postaja za delavcf potrebni jšt Krt \ pr § »nje pl?.č>‘. To je tako les, ca bo a ‘gltški (mcščarski) ekonomi presenečeni nad tcir, ko vidijo, kako žrtvujejo delavci velik del svoje plače v prid svojih organizacij. V tem boju se združujejo in razvijajo vsi elementi za bližajočo se bitko. Ko dospe organizacija na to točko, dobi političen značaj. Gospodarske razmere so najprej iz-premenile množico prebivalstva v delavce. Gospodstvo kapitala je ustvarilo za to množico skupen položaj, skupne interese. Tako že stoji ta množica kot razred nasproti kapitalu, ali ne še zase (stoji še nezavedno kot razred nasproti kapitalu, op. ur). V boju, ki smo ga označili le v nekaterih stopnjah, se ta množica strne, se konstituira kot razred zase (postane razredno-zavedna, op. ur.). Interesi, ki jih ona brani, postanejo razredni interesi. In boj razreda proti razredu je političen boj. 2. Kaj'je politično gibanje? Politično gibanje delav kega razreda ima naravno za končni namen osvojitev politične oblasti za del. razred. Zato je naravno potrebna do gotove točke razvita predhodna organizacija delovnega razreda. Ta organizacija vzraste že iz samih gospodarskih bojev. Z druge strani pa je politično gibanje vsako gibanje, v katerem nastopa delavski razred kot razred nasproti vladajočim razredom in jih skuša ugnati s pritiskom od zunaj. N. pr. poskus, doseči potom stavke itd. skrajšanje delovnega časa v posamezni tovarni ali tudi v posamezni delavnici od posameznih kapitalistov — je čisto gospodarsko gibanje; nasprotno je p o I i t i č n o gibanje — pokret, da se doseže zakon o osemurnem delu itd. In na ta način narašča povsod iz posameznih gospodarskih gibanj delavcev politično gibanje, t. j. gibanje razreda za dosego interesov v splošni obliki, v obliki, ki ima splošno družabno obvladujočo moč. Kjer delavski razr d ni še dovolj napredoval v svoji < igariuaciji, da bi podvzel odločilen bnj proti kolektivni (skupni) sili, t. j. politični sili vladajočih razredov, se mora za to šolati s trajno agitacijo. Sicer ostane igračka v rokah vladajočih... 3. Politična indiferentnost. (»Proč s politiko!") Delavski razred ne sme tvoriti nobene politične stranke, ne sme pod nobenim pogojem podvzemati politične akcije . . . Delavci ne smejo voditi nobenih stavk ... Z eno besedo: delavci naj prekrižajo roke in naj ne tratijo časa za politična in gospodarska gibanja. Kajti vsa ta gibanja jim ne morejo prinesti nobenega rezultata. Kot resnično verni ljudje naj delavci prezirajo dnevne potrebe in polni vere kriče: „Križan naj bo naš razred, propade naj naš razred, samo da ostanejo neomadeževana stara, večna načela!" ...Nihče ne bo zanikal tega, da bi delavski razred takoj poslal k hudiču vse apostole politične abstinence, če bi se tako jasno izrazili . . . C. Š. Klerikalizem in proletariat.1 Takozvana krščansko-socialna struja, ki se skuša v zadnjem času s podvojeno silo uveljaviti se v delavskem gibanju, ni nič drugega kot spreten poskus klerikalne „slovenske ljudske stranke", da spravi pod svoj vpliv delavstvo in tako zavre njegov razredni boj proti kapitalu. Če torej hočemo razjasniti, kaj je to krščansko-so-cialno gibanje, moramo najprej vedeti bistvo klerikalizma, bistvo SLS. SLS kaže naravnost abnormalne poteze v njenem nastanku, razvoju in predvsem v njenem sestavu iz najrazličnejših plasti prebivalstva in najrazličnejših poklicev. Na prvi pogled se zdi kot nasprotje naziranju, da se tvorijo politične stranke v prvi vrsti na podlagi gospodarskih interesov, ko vidimo, da sestavljajo SLS proletarski, kmečki, 1 Pod tem naslovom bomo priobčili daljšo razpravo, ki ima namen razjasniti pri nas tako pereče vprašanje razmerja med klerikalizmom in proletariatom. Kot povod uam je služil nedeljski kongres „krščan-skih socialistov11. Uredništvo ' bo izdalo pozneje na podlagi te razprave primerno agitacijsko brošuro. Op. ured. malomeščanski, buržujski in veleposestniški elementi. Če pa premotrimo zgodovino in politiko SLS, pa vidimo, da imajo tudi v njej glavni pomen gospodarski interesi. Značilno za vse klerikalne stranke je to, da znajo glavne gonilne sile na zunaj prikriti s posebno ideologijo, s posebnimi skozi stoletja preskušenimi metodami. Klerikalni voditelji se najbolj boje tega, da bi prišla do izraza razredna nasprotstva v stranki sami, kajti s tem bi njihova stranka razpadla. Zato skušajo gospodarsko nasprotujoče si skupine združiti v eno celoto s spretno spleteno cerkveno zvezo. Kljub vsej spretni politiki SLS ne bi mogla imeti ta stranka takega vpliva, če ne bi izrabljala one avtoritete, s katero cerkev še vedno obvladuje vel k del ljudskih množic. Katoliška cerkev, gotovo največja moč tradicije na svetu, v stoletjih izšolana do natančnosti, razume prav dobro, kako bo ohranila okrog sebe ljudi, ki so podvrženi njenem vplivu od zibelke do groba. Globoka simbolika njenih ceremonij, njene službe božje, opojene z dišečim kadilom, petjem in godbo, fino organizirani sistem „odpustkov“ in »svetih zakramentov", ki veže katolika sko^> vse življenje na cerkev: otroka s krstom, šolskega učenca z birmo, na to obhajilo, stalno spovedovanje, maše zadušr.ice, poročne in pogrebne svečanosti, cerkvena „dobrotljivost“ po- tom raznih cerkvenih redov in usmiljenih sester, njeno avtoritativno sestavljeno in praktičnim potrebam prilagojeno duhovništvo, slepa cerkvena vdanost kaplanov in župnikov, ki si znajo dobiti vpliva med ljudstvom in ki so navezani na cerkev s celibatom in zagotovljeno življensko eksistenco. Še cel6 umetnost zna katoliška cerkev izrabljati zase bolj kot vsaka druga verska družba. In vse to je v zvezi s politično klerikalno stranko. Klerikalni voditelji sami se zavedajo tega, da jim je cerkev priprega, ki nikdar ne odreče. Nemški klerikalni poslanec dr. Bitter je v svojem govoru v Koblencu 1. 1909., 4. avgusta, izjavil: ,.Katoliški volivci prihajajo k nam radi svojega svetovnega prepričanja. Naj bodo le v eni vo-livni kampanji duhovniki nevtralni, je centruin (nemška klerikalna stranka) uničen. Se bolj kot za Nemčijo, velja to za Slovenijo. Na vidpz ima katoliška cerkev svoj lasten delokrog na verskem polju, kot ga ima SLS v političnem oziru. Ali med obema so na tako fin način spletene zveze, da človek težko vidi, kje preneha cerkev in vera in kje se začenja SLS in politika. Ti členi verige, razne spojne niti od spovednice, prižnice in fa-rovža pa do političnega vodstva SLS tvorijo neločljivo celoto. Klerikalizem lahko primerjamo z onimi neštetimi studenci in dotoki, ki se končno po vseh ovinkih stekajo v eno velereko in tvorijo: SLS. (Dalje prihodnjič.) Slev. 23 KMETSKO-DELAVSKI LIST Stran 3 Prvi (utopični) socialisti (Fourier, Owen, San t Simon i. dr.) .so se čutili prisiljene — ker se socialne ra>mre t daj še niso toliko ra>vilf, da bi omogočile delavstvu kot štitu ranje v politično stranko — di so se omejil na je vjorne družbe b< d anosti in zato ob.i< ja!i vse poskuse k<. t stavke, organizacije, po it'č o akcijo, v kLtere so stopali delavci, da zboljšajo tit kaj svoj položaj, čeprav nimamo pravice, da bi zatajili te patriarhe socializma, kot ne zataje moderni kemiki svojih očetov, alkimistov, se pa moramo vendar varovati pred tem, da bi padli v stare napake, ki bi bile neodpustne, če bi jih mi sedaj ponovili . . . Ali v letu 1864 se povrne Proud-hon (francoski anarhist, op. ur.) zopet na isto vprašanje . . . Mojster (to je Proudhon, op. ur.) je pridigoval indiferentnost na gospodarskem polju, n j e-govi učenci pridigajo indiferentnost na političnem polju . . . * S tem priobčujemo zopet druge citate iz Marxovih de', citate, ki se nanašajo na strujo, ki se dai e» pojavlja zlasti med železničarji pod parolo: Politična nevtralnost. Mi smo odločno za strankarsko neodvisnost strok, organizacij, ali nikakor ne za politično nevtralnost. Teh dveh pojmov se ne sme mešati. Strokovna organizacija mora biti neodvisna od poedinih političnih strank, ali ona mora voditi delavsko razredno politiko. Če strokovno gibanje ne bi šlo po tej poti, se bo p