IVO TROŠT: Ob vojni. Povest. (Konec.) ojaki so hiteli h kotlu s skodelicami. Rdeča vsebina jc prijetno dišala iiaokrug — golaž s krompirjem se je širil med tačnimi doSleri. Tudi Oyorgie Divo je do-bil večerjo in jo slastno použival. vmes pa ni nehal livaliti te madžarske narodne jedi, ki je raznesla madžarsko ime širom sveta. kakor slovensho — kranjske klobase. Ko je odložil žlico in vilice, ie na-dalieval o sestanku s sinom. Noč je razprostirala svoja krila vedno bolj proti zahodu in se Fodila za solncem, hoteč ga ujeti, pa se ni dalo, marveč smeh-Ijaje se ie nadaljevalo svojo pot in naslednje iulio potegnilo čnio starko Noč odzadai za ogel temnega cgrinjula, ki se je vleklo daleč za njo, hitečo še vedno za zahajajočim solncem. V vasi M. se je začenjalo najprej ined vojaki na taborišču novo živlknje. Rezgetali so konji in se ozirali za svojimi krmitelji, zdeliali so vozniki na bornih ležiščih, sc ozirali proti vzhodu in ugibuli po prvili solnčnih žarkili, kakšen dan se obeta. V stolpu se ie oglasil zvon, psi so lajali in petelini vladali svojo družino na dvorišču. Od (ignia na travniku ie zadišala kuhana kava. Divo je bil kmalu pctem pri svojein poslu. Razpostavljal je napisne table, otroci so ga pa spremljali. Pogledal ie tega in onega, povprašai v čudni slovansko-madžarski mešaniei, kako se zove. če ie priden, če zna iahati in plavati, če igra na gosli. Seveda so se mu sinejali, zakaj jaliati ne zna vsak, plava pa ko žrebelj in na gosli zna, kolikor zajec na note. Veliko zanimanje za zgovornega starčka sem povečal še sam otrokom popoldne. ko sem obljubil, da iim o priliki povem dogodbo o njegovem sinu ali jo celo napišem za »Zvonček«, kjer j<> bodo čitali še druirod po svetu. To sera razložil tudi IMvotu. Ni mi verjel, a dobro se mu je zdelo, iako dobro. da bodo poznali njegovega sina tudi na lepi slovenski zemlji slovenski otroci. Otrokom in meni se ie Ijubko smeial v zahvalo. Ko je tretje jutro poteni potegnilo solnce odzatlaj svojo preganialko za ogrinjalo, so odhajali vojaki iz vasi M. s trenom tiho. mirno, kakor so došli tiho in inirrio. Prah se je dvigal, k»— zoruiočemu zdravniku, da niegova starost ne zmaguie več velikih napo-rov na brezkončnem potovanju. Naj ga odpuste domov v osamelo kočo ob Kiirosu. kjer bo čakal, da sc vrne sin. Kakor otrok se je razveseiil ob inisli. da bo zopet videl svojo bogato in ponosno ogrsko domovino. Tlesknil ie z rokama, kakor da jo že gleda. Segla sva &i v roke. Srčno je obžaloval starček, da se ne bom mogel z niim in sinom veseliti poslednjega, stalnega sestanka v niegovi do- movini. »Ali i>a veste zagotovo. da se vrne vaš Žorže?« vprašam in pogle-dam niožu zaupno v oko. »Ne vein------« vzdihne, in v očesu mu zablesti solza. Tedaj ga po- tolažim: »Če se ne vrne in pade slavno za vašo, za našo domovino — za Av-stro-Ogrsko — za našega cesaria in kralia, bo to zanj še boli častno, nego K_da ga pozna naša mladina in slovenski svet, zakaj njegovo ime ostane ^fcapisano z zlatimi črkami v zlati knjigi ined imeni onih stotisočev, ki so ^fciajveč žrtvovali za dom in vladaria — vse: kri in živlienje! Slava, sto-^fkrat slava našim junakom širne države! Elien! Živio!« H »Res, prav zares!« mi ie pritrdil. Oovoriti ni mogel zaradi misli na Hsina, na njegov povratek, na smrt. Kdo more uganiti? ^m Ločila sva se. Obljubil mi ie iz domovine — razglednico. Nikoli je ^M nisem pričakoval in kmalu zabil tudi obljubo. Štirinajsti dan res pride z ¦ mnogimi, premnogimi pozdravi in pristavkom: Sina še ni, ni! Vaš O. ¦ Divo!