22 iS»«pMišs® • \xi <* ^ TEDENSKA TRIBUNA VAŠKA LIPft SKRINJA POMALANA jEBZ^^0oBtlKER NOVAl l <;N\0 JQ uRBAIMISTlCNA W|j|!k /O—Z AS NOVA NAŠE iSl / VASI PREDVIDEVA TTv / TUKAJ KIOSK S \/ SOUVENIRJI IPJOAN OFVVODICE HflEU SMO OHG .. . IN SE ODDAHNILI, KER SO SE STARI SLOVENSKI OBIČAJI OHRANILI JE DOHSm NOVI ZAKON DOLOČA NAJKRAJŠI DOPUST OSEMNAJST DNI, KLJUB PODALJŠANJU PA BO ZA MNOGE POČITEK KRAJŠI ( a.j krajši letna dopust traja osemnajst dni! Tako ne bo več zaposlenega, ki bi imel le štirinajst dni dopusta, kot je veleval dotedanji zakon. Delovne organizacije ®iajo sicer pravico, da prilagodijo svoje notranje akte temu zakonu do konca ™ta, zato se lahko zgodi, da bodo ponekod to storili letos, kar pomeni osemnajst dni dopusta, drugje pa šele prihodnje leto, torej štirinajst dni počitka. Imamo dvainštiridesetumi delovni teden in daljši dopust. Tako smo se Uvrstili med države, ki skrbijo za delavčevo ugodno počutje zunaj delovne Organizacije. Kar pa zadeva daljši letnd dopust, ni vse tako preprosto, kot smo Pravkar zapisali. Dopust je na videz daljši, novi zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu pa ®ha čeri, ki bodo nekaterim celo skrajšale letni počitek, le redkim pa podaljšale. Ko smo že omenili najkrajši dopust, moramo še povedati, da je najdaljši letni počitek za zaposlenega trideset dni-beležni so ga tisti, ki so v rednem delovnem razmerju že okrog trideset let m imajo odgovorno ali naporno delovno mesto. Kljub podaljšanim letnim dopustom Pa je v nekaterih delovnih organizacijah Precejšnje razburjenje, kajti osemnajst dni se reš lepo sliši, v resnici pa so postale sobote, pa naj bodo proste ali delovne, velik kamen spotike. TEDEN ima šest dopustnih dni Ko bi sedanjim osemnajstim dnevom dopusta prišteli še vse sobote, bi Ze začetnik lahko vsako leto počival nepretrgoma petindvajset dni. Sobote in nedelje so v mnogih delovnih organizacijah in ustanovah proste, in zakaj naj ,1 jih upoštevali oziroma šteli za delovne dni le ob dopustu? Po enakem računu bi odšel delavec, ki ima pravico do tridesetih dni dopusta, na počitnice v začetku meseoa, na Primer v nedeljo, prvega julija, na delovno mesto pa bi se vrnil v ponedeljek, trinajstega avgusta. Tako bi v enem mahu izkoristil celoten dopust. Najnovejši zakon pa pravi: »Če je v skladu z zakonom vpeljan delovni teden z manj kot šestimi delovnimi dnevi, se štejejo dnevi, za kolikor Je skrajšan delovni teden, glede uveljavljanja pravic delavcev iz dela v temeljni organizaciji združenega dela (letni dopusti ipd.) kot delovni dnevi.« V tem členu najnovejšega zakona je ^ohus, ki ga marsikdo prezre, zato je Potrebno pojasnilo: vse sobote,'ne samo delovne, se štejejo za delovne dneve. ysak teden dopusta ima torej šest delovnih dni. Se lani so ponekod šteli proste sobote kot praznike, le vsaka če tta, delovna sobota je veljala kot dan ^koriščenega dopusta. Novi zakon je podaljšal dopust td-~dm, ki so šele začeli delati, približno “huk počitek pa bodo imeli ljudje, ki o redno zaposleni že okrog dvajset let. dopust ob napornem delu d In zdaj vprašanje: ali je naš dopust dovolj dolg, da se zaposleni lahko v "dm času zares spočijejo po celoletnem uelu? Zaupajmo zakonodajalcu, ki je Predvidel, da je tolikšen dopust potre-/Cn in da je dovolj tudi, za počitek, se-jCda če ga vsakdo temeljito izkoristi. Raziskave Pa kažejo, da je za mnoge Pravi dopust še vedno luksus, razmeta-phje denarja, zato ga mnogi porabijo f?ko, da delajo bolj kot v rednem 'dejanem času. Center za raziskavo javne- mnenja pri Zvezd sindikatov Slovenj® je pred leti napravil anketo o tem, JJko preživijo naši delovni ljudje svoj r»luženi počitek. Pokazalo se je, da Jih kot petina ne gre na dopust zato, ker je to predrago. Na splošno bd lahko *®kli, da le vsak drugi zaposleni Slove Preživi dopust tako, kot se spodo-i. mnogi pa tiste dneve preprosto po-/hrijo delovni organizaciji. Povedati karamo namreč, da ne more nihče svo-dopusta prodati. Delavcu, ki bi rad Jjhi med dopustom delal, delovna orga-JJ^hoija ne sme plačati teh dni, kajti ^citek je obvezen. v vendar govori anketa, ki jo je iz-ft?hel center za raziskavo javnega mne J® pri slovenskih sindikatih, o drugač-h dopustih, kot si jih navadno pred- stavljamo. Na vprašanje, kako so preživeli dopust, so anketirani odgovarjali: 37 odstotkov vseh udeležencev v anketa je povedalo, da so med dopustom delali doma ali kje drugje. Takoj po začetku uradnega dopusta so pohiteli na gradbišče svoje hišice, ker so hoteli izkoristiti proste dni, ali pa so sorodnikom pomagali na polju. Mnogim pomeni dopust tudi priložnost za dodaten zaslužek. Petina jih je med dopustom počivala doma, le malo več kot petina pa jih je preživela dopust na morju ali v hribih. Ostane še petina vseh anketiranih, ki sploh niso šli na dopust, temveč so raje delali ta čas na delovnem mestu. Zaman so torej razprave o tem, ali je dopust dovolj dolg ali prekratek, ko pa mnogi nimajo možnosti, da bi' ga preživeli tako, kot se spodobi. Hotelske cene poznamo, počitniških domov pa Je vsako leto manj. POČITEK JE OBVEZEN Pavel Vindišar, samostojni svetovalec pri centru za raziskavo javnega mnenja, pravi o dopustih: »S tem, da so dopusti po novem zakonu daljši, smo rešili šele del problema. Prav je, da so dopusti daljši, vendar bi morali delavcem tudi omogočiti, da jih temeljito izkoristijo za počitek in rekreacijo. Tako pa marsikomu delamo z daljšimi dopusti slabo uslugo, kajti v prostih dneh bo delal doma ves dan, ko pa bo spet začel z rednim delavnikom, si bo opomogel. Zal v nekaterih okoljih ljudje nimajo dopustniških navad, ker bi jih mnogo gledali postrani zaradi zapravljanja denarja, ali pa bi jim zaradi nekaj dopustniških dni na morski obali očitali, da so se pogospodill. Zaposleni bi torej morah ^voj dopust temeljito izkoristiti za počitek.« V mnogih državah skrbijo, da delav-oi med dopustom res počivajo. Tako je v Zvezni republiki Nemčiji prepovedano med dopustom delati za drugega delodajalca. V Združenih državah je začasna zaposlitev med dopustom dovoljena, prepovedujejo jo pa na Švedskem in v Avstriji, Izraelu in še ponekod. Francoski dopustnik lahko služi denar tudi med dopustom, prav tako pa ne prepovedujejo priložnostnega dela med letnim počitkom v Sovjetski zvezi. V tujini imajo delavci približno enak dopust kot pri nas. V Zvezni republiki Nemčiji imajo zaposleni, ki so mlajši od petintrideset let, pravico do petnajstdnevnega dopusta, za starejše pa je najkrajši dopust osemnajst dni. Seveda pa odloča pri tem tudi višina plače. Delavci, ki so zaposleni v lesni in papirni industriji, ne štejejo sobot v dopustniške dneve, zato imajo daljši počitek. V Sovjetski zvezi dobi vsak zaposleni državljan po enajstih mesecih neprekinjenega dela 24 dni dopusta. Dodaten dopust dobijo delavci, ki so zaposleni v Sibiriji in sploh v krajih, kjer je ostro podnebje. V Združenih državah Amerike nimajo zakona, ki bi določal dolgost dopusta, vem več je to v dedodajalčevih rokah. Jeklarski koncerni dovolijo zaposlenemu po enem letu pet dni dopusta, po treh letih deset dni, po petindvajsetih letih pa dvajset dni dopusta. Najdaljši dopust traja šestindvajset dni, v nekaterih panogah gospodarstva pa ’je lahko tudi daljši. Najdaljši dopust v Demokratični republiki Nemčiji je štiriindvajset dni. marljivi delavec pa lahko dobi še štiri dni dodatnega počitka. RAZLIČNE DRŽAVE, RAZLIČNI DOPUSTI V Franciji lahko gre delavec na dopust že trideset dni po sklenitvi delov nega razmerja, sobote pa se računajo v dopust. Francoski zakon določa, da traja delovni teden štirideset ur, kljub temu pa večina delavcev dela vsak teden petinštirideset do petdeset ur. Na Švedskem traja dopust štiriindvajset dni, vendar morajo zaposleni delati na mesec najmanj petnajst dni. V nasprotnem jim dopust skrajšajo. V Italiji določajo dolgost dopustov predvsem delodajalci. Tako imajo delavci v tovarni Fiat po prvem letu dela petnajst koledarskih dni dopusta, nameščenci pa dva dneva več. Po enajstih letih deda dovolijo delavcem dvaindvajset koledarskih dni dopusta, nameščencem pa kar petintrideset. Avstrijski zakon, ki določa najkrajši dopust dvanajst dni, je le še na papirju, kajti v resnici je počitek precej daljši. V Španiji dopusta ne določajo z zakonom, temveč ga odmeri delodajalec • glede na kvalifikacijo. Tako dobi inženir mesec dni dopusta. V Izraelu je najkrajši dopust štirinajst dni, po osmem letu zaposlitve pa dobi delavec dan dodatnega dopusta za vsako leto. Najdaljši dopust je osemindvajset dni. Sobote, kar ustreza naši nedelji, ne štejejo k dopustu. Seveda so v vseh teh državah, ki smo jih našteli, različno dolgi delovni tedni. V ZDA delajo štirideset ur, v Španiji pa nekateri delavci kar šestindevetdeset ur, ker opravljajo dopoldne štht v eni tovarni, popoldne pa v drugi. Pri nas imamo z ustavo zagotovoljen dvainštiridesetumi delavnik. Drugače je v rudnikih, kjer morajo rudarji v jamo tudi ob sobotah in nedeljah, ker zmanjkuje premoga, ter v delovnih organizacijah, ki so same sklenile, da bodo delale več, kot določa ustava. V tovarni vijakov Plamen v Kropi so se delavci odločili, da bodo delali za stabilizacijo dodatnih osemdeset ur (v enem letu), kar je gotovo pohvalno, Čeprav je, vsaj tako kaže, protizakonito. K roparska akcija je pohvalna predvsem zato, ker so z dodatnim delom hoteli čimprej stabilizirati gospodarstvo, vendar so delavei razočarani, ker njihovi akciji ni sledila večina delovnih kolektivov. Cene se povečujejo, življenjski stroški se povečujejo, prav to pa so s svojo akcijo hoteli preprečiti kroparsfci delavci. Našim delavcem je z novim zakonom. kljub vsemu zagotovljen dovolj dolg dopust, vendar je pravi počitek v letoviščih za njihov žep predrag. FERI ŽERDIN ™ « ladost zna biti razpo- £1 M saj ©na, včasih tudi |%£n| pbjestna, hkrati pa f ■ občutljiva. Nekdaj so ' w jo krotili predvsem s palicami tako doma kot v šoli. Potem so začeli na veliko deliti opomine, ukore in marsikoga so tudi izključili, še zidaj so v rabi tako imenovani vzgojni ukrepi, vendar se časi spreminjajo. Družba se je demokratizirala in lahko bi se vprašali, ali se je dovolj demokratizirala tudi šola. Nekateri bi odgovorili pritrdilno, drugi ne. ŠE SO BREZDUŠNI PROFESORJI Včasih se namreč dogajajo čudne reči. Dijak ni pozdravil profesorja na ulici, in ta zahteva, da mu dajo ukor. Drugi primer: ponekod se do noseče dijakinje po materinsko obnašajo tako profesorji kot sošolci, nedavno pa se je zgodilo, da so dijakinjo zaradi nosečnosti izključili iz šole. Seveda so to zadeve, ki jih slišimo zdaj tu, zdaj tam. Bo rekel kdo, da so to le prazne govorice, toda kjer je dim, je tudi ogenj. Ne gre za to, da bi posploševali, lahko pa rečemo, da se take stvari še dogajajo. »Da, še se dogajajo stvari, ki so čisto nepedagoške. Še so učitelji in profesorji, ki se preveč birokratsko, preveč brezdušno postavljajo pred mladega človeka,« je dejal Dušan Kompare, predstojnik organizacijske enote zavoda za šolstvo Ljubljana, »moram pa poudariti, da smo mi naše pravilnike o vzgojnih ukrepih precej posodobili.« Kaj je sodobnega v teh predpisih? »2e prvi člen zakona o šolstvu poudarja, da mora učitelj upoštevati individualne potrebe razvijajoče se osebnosti, okolje, nagibe, družinske razmere itd. Postopek pred izrekom kazni je prav tako demokratičen. Vsak učenec ali dijak ima pravico, da se za svoje dejanje zagovarja. Mnenje mora dati tudi njegova razredna skupnost, če je potrebno, se mora učitelj o dejanju pogovoriti s starši. Sodelovati mora nadalje tudi šolski psiholog ali socialni delavec. Seveda ne v vsakem primeru. Nato mora ravnatelj ali profesor kazen tudi utemeljiti pred razredno skupnostjo. Zoper kazen se lahko pritoži dijak, starši ali razredna skupnost.« — Pravilniki so pravilniki, kako pa je v življenju? »Res je, da vsi pravilnikov ne upoštevajo, kot bi jih morali, in se rajši drže starih metod. Pri tem moram reči, da se je pedagoška kultura bolj uveljavila v osnovnih, kot v srednjih šolah « — Kakšne slabosti opažate? »Včasih učitelji prehitro izrekajo opomine ali ukore. Ne upoštevajo dijakovega zagovora, ne vprašajo za mnenje razredne skupnosti, se ne posvetujejo s starši, skratka, ravnajo preveč birokratsko.’ To se pokaže največkrat, ko gre za izključitve. Sole imajo namreč tudi svoje pravilnike. Ce je v pravilniku zaoisano, da morajo dijaka izključiti pri 45 neopravičenih urah, to ponekod tudi storijo. Po pravilih nadalje kazen lahko vpliva na oceno iz vedenja, če pa se dijak poboljša, mu je treba popraviti oceno iz vedenja. Tega nekateri ne morejo razumeti.« — Mladi včasih napravijo tudi večje prekrške od neubogljivosti in razposajenosti. Kako šole ravnajo v takem primeru? »Ce učenca ali dijaka že obravnavajo na upravi javne varnosti, je šola često v zadregi. kaj naj ukrene Včasih menijo, da je dovolj. 6e dijaka primejo že na milici, včasih pa ga kaznujejo tudi v šoli; največkrat s slabšo oceno iz vedenja. Ce gre za hujši prekršek to pomeni, da je z učencem ali dijakom nekaj narobe. Pri duševno ali vedenjsko DOVOLJ UKORE ŠE MARSIKJE NA VELIKO DELIJO, MEDTEM KO SO PRI IZKLJUČITVAH PRECEJ BOLJ PROŽNI motenih kazen ne zaleže. V takih primerih mora nastopiti psiholog ali socialni delavec, v skrajnih primerih pa občinski organ za oddajo otroka v vzgojni zavod. V neki osnov- • ni šoli je učenec fizično napadel učitelja, in šola nam je poslala predlog za izključitev. Zadeva še ni rešena. Sicer pa na osnovnih šolah ne izključujejo učencev.« — Kako je z izključitvami v srednjih šolah? »Do izključitev pride največkrat zaradi neopravičenih ur. Opažamo, da nekatere šole v takšnih primerih premalo so-. delujejo s starši, medtem ko gre ponekod učitelj celo na dijakov dom. Vzrok za izključitev so dalje prestopki, kot so kraje, sposojanje avtomobilov in zadnje čase tudi narkomanija. V strokovnih šolah je med vzroki tudi pijančevanje. Ko smo že pri strokovnih šolah, naj omenim, da so učenci v poklicnih šolah pri zasebnikih pogosto v nemilosti. Včasih jih vržejo na cesto, ne da bi se prej posvetovali s šolo ali S starši. Preveč na hitro gre to.« Vzrokov, da dijaki izostajajo iz šole, je več. Ne gre le za slabo družbo, ali za neurejene moj ca d. mu rkol družinske razmere, temveč so za to pogosto krivi tudi starši, ki svoje otroke silijo v šole ne glede na to, ali imajo tl veselje ali ne. To se pri nas dogaja kljub poklicnemu usmerjanju. Vzrokov je Še več: strah pred starši zaradi slabe ocene, strah pred profesorjem, češ »sovraži me«, nezanimanje, lenoba in druge človeške slabosti. Zanimivo je, da se prav v srednji šoli pokažejo posledice razmer v družini oziroma posledice zanemarjene vzgoje. ČE OTROCI NIMAJO VESELJA DO ŠOLE »Mladi so zelo občutljivi. Zato se je treba z njimi pogovarjati in še enkrat pogovarjati. Lahko je deliti ukore, teže je prepričevati, vzgajati. Zato je zame učitelj, ki na veliko deli ukore, zanič,« je med drugim dejal inž. Jože Suvorov, direktor srednje tehniški šoli za strojno stroko, v Ljubljani. »Klasične metode so neučinkovite. Ukor se požre, z izključitvijo pa dijaka vržemo na cesto in vsem njenim slabim vplivom. Nato pri nas do zadnjega vztrajamo, da dijak ostane v šoli, čeprav bi včasih kdo drugače zaslužil. Mlad človek, pa naj je storil karkoli, mora imeti vsaj še eno možnost za izhod na boljše,« je dejala prof. Marija Do-bovišek, pomočnica ravnatelja in socialna delavka na tehniški šoli za strojno stroko. šola ima nekaj čez 900 učencev in od teh so v letošnem šolskem letu izključili dva. Eden je imel 77, drugi pa 96 neopravičenih ur. Pri prvem je šlo za neresnega, nediscipliniranega dijaka in tudi razredna skupnost se je strinjala z izključitvijo. Drugi ni pokazal nikakršnega zanimanja za pouk. »Zal prihajajo k nam učenci tudi zaradi volje staršev. Ce se le da, tudi takšne prepričamo, naj vendar končajo to srednjo šolo in naj se potem preusmerijo. Tako ni čudno, da imamo med našimi nekdanjimi dijaki gledališke igralce, baletnike, pomorščake itd.« — Kakšne vzgojne ukrepe pa sicer izvajate na vaši šoli? »Predvsem gre'za prijateljsko prepričevanje. Pred leti smo imeli dobrega dijaka, pa jo je zavozil tako, da je skupaj z dvema dijakoma iz drugih šol ukradel avto. Pogovo- rili smo se z njegovo , materjo, šli smo na sodnijo, ni-smo pa ga izključili. Dali smo mu še eno priložnost. Fant je končal šolo, medtem ko sta njegova pajdaša končala na cesti.« — In ko delite ukore? »Imamo pravilnik, vendar se ga strogo ne držimo. Neopravičene ure smo precej za; jezili, ko smo na šoli uvedli lastne obrazce, ki jih mora potrjevati ali šolska poliklinika ali internat. Ce pa dijak po treh dneh ne prinese oprar vičila za izostanek, pokličemo starše. Namesto ukorov pogosto odmerimo drugačne kazni. Dijaki pobirajo smeti, čistijo dvorišče stene, če ji® namerno zamazejo, in sami poskrbijo za popravilo okna, če ga razbijejo.« Na tej šoli pravijo, da so s sodobnimi in demokratičnimi metodami vzgajanja dijakov veliko dosegli. Tako pri vedenju kot pri ocenah. Letos )e šolo končalo 20 odličnjakov — prvič v petnajstih letih, koli-kor dolgo je inž. Jože Suvorov na šoli. Zanimivo je, da nam na gimnaziji pedagoške smeri niso imeli kaj povedati glede izključitev. Pravijo, da ti dijaki in dijakinje želijo bolj kot na drugih šolah končati gimnazijo, ker pač izhajajo predvsem iz delavskih i* kmečkih družin. Izostanki niso problem, ker so zanje odgovorne razredne skupnosti-Administrativnih kazni imajo zelo malo. V treh letih so izključili dva dijaka, in to zaradi večje kraje. Vendar ju niso postavili na cesto, temveč so jima omogočili prešolanje- Na gimnaziji Šentvid v Ljubljani gledajo predvsem na to, da so kazni postopne, sicer pa so v letošnjem letu izključili tri dijake zaradi neopravičenih ur. Bilo jih Je pri vsakem več kot 45. Na gostinski šoli v Ljubljani so občutljivi zlasti za krajo, sicer pa uvedejo celoten postopek, preden dijaka izključijo iz šole. Posvetujejo se s starši, s podjetjem, kjer se učenec uči, in tudi z učencem. V letošnjem šolskem letu so izključili tri dijake. Iskali smo številke o vzgojnih ukrepih, vendar jih ni mogoče dobiti. Tudi podatkov 0 izključitvah niso nikjer zbrani. Tako ne moremo reči, koliko mladih si je ob letošnjem »gaudeamus igitur« zamašilo ušesa, da ne bi slišalo svoje (ali koga drugega) vesti- ALBINA PODBEVŠEK v, :■ •’& SNgji • % >*- .» ■ . PROSLAVA Obletnice, posebno če so zaokrožene, vzbujajo zaupanje. V življenjsko moč, v sposobnost, v spretnost ob premagovanju težav, v potrebnost in upravičenost obstoja. Slovesen pregled uspehov za nazaj briše neprijetnosti, namenoma pozablja na nesoglasja, nesporazume obdaja z ozračjem simpatičnega, ne preveč resnega prepiranja med prijatelji, bistvene razlike v načinu mišljenja odlaga za naprej, zavestno se veseli dobrih strani v življenju. Takemu načinu pregledovanju uspehov in neuspehov v preteklosti bi lahko rekli nekritičnost ali nojevsko ravnanje, toda to bi bila nekoliko prehuda ocena. Prav tako nesmiselno bi bilo ob obletnici iskati samo neprijetnosti, napake, nespretnosti, napačna dejanja ter obupovati za nazaj in za naprej. Hočem reči, da je včasih potrebna tudi kaka simpatična prevara, ki se je zavedajo vsi prizadeti in ko je nenadoma videti zgolj lepše strani v življenju. Nič hudega, če proslavljanje v optimističnem duhu ne bo samo na sebi ničesar izboljšalo in popravilo, gre za občutek zaupanja vase, za nujno potrebno vzpodbudo, brez katere človek ne more naprej. Toliko bolj je to potrebno mednarodni organizaciji, ki jo sestavljajo države, neodvisne in enakopravne v vzajemnih odnosih, kjer ni vrhovnega organa, ki bi avtoritativno Skrbel za izvajanje enotne in učinkovite politike. Organizacija afriške enotnosti ni ne popolna in ne povsem enotna skupnost držav, toda zaman bi bilo ob njeni deseti obletnici tarnati, da ni uspela združiti celjne na tistem programu idilične enotnosti, za katero so se navduševali ob ustanavljanju. Organizacija afriške enotnosti je preprosto zvesta podoba afriških razmer, ki so bile v. minulih desetih letih preveč globoko vsajene v temeljna svetovna gospodarska in politična gibanja, da bi se lahko same na sebi uredile zgolj s plemenito željo, pokazati afriško moč Združiti majhne in šibke na celini za to, da bi celina govorila z odločnejšim jezikom in bi se temu primerno povečala tudi moč posameznih držav — to je ideja, ki je ves čas, tudi med najhujšimi krizami, držala organizacijo skupaj. To ni pomenilo, da so si vse države enako zamislile pot uresničevanja te enotnosti. Kolikor je bilo družbeno-političnih usmeritev, toliko je bilo idej o enotnosti. Pa vendar bi bilo neprimerno trditi, da je organizacija nemočna, neučinkovita, skratka nepotrebna. Celo narobe, ravno zato, ker je v njej videti vse različnosti resničnega sveta na enem prostoru, toda javno in očitno. Afrika potrebuje to organizacijo. Nič hudega, če je viden razkorak med vrhovno vodilno idejo in vsakdanjo prakso: organizacij običajno ne ustanavljajo zato, da bi proslavili že doseženo raven sporazumevanja, ampak zato, da združujejo in organizirajo čjjanstvo za doseganje zastavljenega cilja, pa tudi zato, da se v času kriz nasprotja rešujejo za govorniškim odrom namesto na bojišču. V tem je tudi uspeh organizacije afriške enotnosti: preživela je hude čase, spremenila se je, toda obstala kot organizacija z zastavljenim dolgoročnim ciljem vred. Še naprej se bodo v Afriki srečevali različni svetovi: na eni strani stare države, ki dajejo organizaciji svoj počasni ritem političnega odločanja, na drugi povsem mlade države, med katerimi bi nekatere rade čez noč postavile svet na glavo, druge so še zdaj bolj »angleške« in »francoske« kot afriške, pa še tiste, ki iščejo srednjo pot in skušajo povezati različne koristi. Afrika je velika celina, toda kljub temu z neštetimi vezmi povezana s skupnimi dilemami sodobnega sveta. Enako jo zanimajo odnosi med velikimi silami, pa odnosi med njimi in vsemi drugimi, prav tako je vključena v splošno iskanje pravega prostora za »tretji svet«. Njena organizacija, ki zdaj slavi enotnost, je zato lahko enotna v isti meri, kot jo dopuščajo zapleteni odnosi vzajemne odvisnosti. Pa le nimajo pravico praznovati z občutkom veselja in zadovoljstva. Idejo enotnosti so naredili za okvirno idejo, ki ni več preprosta in romantična želja nekega sanjača, ampak gospodarska in politična nujnost, ki so jo vzeli za svojo vsi svetovi neodvisnega dela Afrike. C e smo, ni še minilo četrt stoletja, govorili o varstvu narave, smo menili, da bo treba zaščititi mogočno staro lipo, slovečo človeško ribico ali kako starinsko znamenje. Kmalu po vojni 80 prišle s strupenimi tovarniškimi izplakami na dnevni red »ribiške škode«, zatem s trboveljsko termoelektrarno zastrupljenost ozračja, nato z mazutom, ki So ga skrivaj spuščali v Jadran nemar-bi kapitani še zastrupljanje morja — zdaj pa vi, docent dr. inž. Albin Stritar, ba biotehniški fakulteti že predavate tudi varstvo in rabo tal. A kaj so sploh da — za znanost? < Tako se začne ta pereč pogovor ob Več kot natančnih letalskih posnetkih še ohranjenih starih slovenskih vasi raz-bih tipov: kraške, alpske, panonske ... Docentova beseda je čarna palčica, ki čudežno oživlja te posnetke. Iz vsega vele velika povezanost naših »neukih« Prednikov z naravo. Vasi, hiše, kozolci, bačin rabe tal, pota, vse se mojstrsko Prilega vremenu, reliefu, tlem in drugim baravnim danostim, človek bi kar vbkliknil s Shakespearom, misleč na tiste, ki tako usodno odločajo o slovenskem prostoru: »Več je stvari med nebom in zemljo, kot vaša šolska si modrost jih sanja!« DR. STRITAR: »Čeprav bi kdo vprašanju, kaj sploh so tla, očital blaženo Preproščino, vprašanje ni od muh. Pedologija, tloznanstvo, veda o rabi in varstvu tal je stara prav toliko, kot je med ljudmi malo poznana. Naj samo ome-bim, da so prvo mednarodno strokov-bo združenje sploh še pred zdravniki Ustanovili tloznanci 1923. leta v Moskvi,-Tudi med Slovenci imamo nekaj ugledih pedagogov. Navedimo samo jezuita i Gabrijela Gruberja, ka je naredil načrt za prekop, s katerim so v letih 1772—82 rešili Ljubljano pred pogostimi poplavami. Sodobna pedologija se tudi pri nas j® razrašča v nekaj posebnih smeri. Preučuje kemične in fizikalne lastnosti "bi- Ugotavlja biološke zmogljivosti tal. Pedogeografija se ukvarja z razširjenostjo raznih tipov tal. V samostojno smer Sre proučevanje raznih sistemov obdelovanja tal, melioracij itd. Posebno v zad-bjem času pa dobiva iz dneva v dan Večji pomen, to gre kratkomalo dramatično, varstvo tal pred enostransko industrializacijo in poseljevanjem. Kaj da so tla? Naravna tvroba, na kateri uspevajo rastline? Ne samo to. "la so tudi del prostora! Spet blažena Preproščina? No, na to bi znal veliko Povedati recimo zdomec, ki išče primerno zazidalno zemljišče. Pa kmet, ki mu občina razlašča naj lepše njive, da jih desetkrat dražje prodaja zasebnim graditeljem ali ameriški Slovenec, ki želi “iti pokopan v rodni grudi. Pa direktor kakega podjetja za urejanje mestnih zemljišč. Ali pa kak pošten slovenski urbanist. Vsak njih bo o »tleh kot delu Prostora« povedal kaj drugega. Vsak pa z razburjenim glasom! A rodovitno polje, ki se ob dobri kmetijski obdelavi nikoli ne obrabi, am-Pbk lahko preživlja rod za rodom, Slovenci prav prizadevno za vedno uničujemo s kaj potratnimi pozidavami. Te bodo za vselej spremenile tok razvoja v" Prostoru, hkrati pa že močno ogrožajo nenadomestljive vire zdrave pitne vode v Podtalju!« Nevarna rešeta .. TT: Znano nam je res, da na primer ■jubljanski mestni vodovod kljub hudim milijardnim investicijam že najresneje Pripravlja tudi preselitev na Sorško po- DR. STRITAR: Počasi Ljubljani vode f“hanjkuje. Ondan pa mi je inž. Boris *tažem povedal, da so na filtrih vodnih Zbjetij v Klečah naleteli na litostrojske bpilke. To jasno kaže, da je zveza med Prodnatim površjem Ljubljanskega poln in podtalnico zelo hitra,. Toplarna, Plinarna, predvsem pa novi obrati to-nrne »Lek« pa so zašli še globje v metni rezervat pitne vode. Da ne govorimo o velikih gramoznicah ...« ,. TT: Kaj bi se torej lahko zgodilo, če j se pri pretovarjanju tekočih goriv 'i kakih hormonskih preparatov nevar-m tovor razlil po prodnatih tleh? , DR. STRITAR: Teoretično je možna bdi predpostavka, da bi tedaj začeli Jubljančankam rasti brki, Ljubljančani bn bi morali nositi modrce. To je »hec«, 'bdpak žal presneto resen hec « TT: Menda tudi na vzhodu mesta bcrtujejo veliko industrijsko cono — , n produ, pod katerim je velka akumu-“0'ja pitne vode? Dr. STRITAR: »Te grožnje, ki visi bnd Ljubljano, si ne meščani ne odbor-If v n • res H'50 zadosti svestni. Vendar N sh ima LJbbljana zelo prikladno, a do-iL ' manj tvegano lokacijo za razvoj in-Hu iTtrSJe na bližnjem področju Sostrega. j °str° je ločeno od mestnega jedra, a m prav blizu cest ter industrijskih ti- rov. Industrija tam ne bi za vselej spodrinila toliko plodnih njiv kot za Mostami, tovarne bi bile skrite sredi zelenja, a pitni vodi za mestno prebivalstvo ne bi pretila nevarnost okužbe.« TT: Vedno pogosteje se sliši, da Evropi še pred splošnim onesnaženjem okolja grozi pomanjkanje pitne vode? Smo mar v Sloveniji že tudi na tej poti? DR. STRITAR: »Po vseh slovenskih dolinah naša mesta rasto nenadzorovano. če bi šlo tako naprej, bi se Ljubljar na v kratkem spojila s Kranjem, Domžalami in Kamnikom ter zavzela najplodnejša slovenska polja, hkrati pa ogrozila prodnata ravninska tla, ki skrivajo v nedrih nenadomestljive vire pitne vode. Ta nevarnost pa ne domuje samo v Ljubljanski kotlini ali na Sorškem polju, ampak tudi v Savinjski dolini, na Dravskem polju, skratka domala na vseh naših ravninah. > Če pa sledimo zazidalnim načrtom naših večjih mest, potem postaja očitno, da vse to delamo zato, ker je tam gradnja najcenejša.« PREVRATNE MISLI TT: Mar niso tudi največja mesta sveta, denimo vsa tista na vzhodni obali ZDA pa Stockholm in druga nizozemska mesta pa Leningrad in mnoga druga zrasla ravno na zamočvirjenem svetu? DR. STRITAR: »Žebelj je zadet na glavo. Seveda mislite pri tem na razvoj glavnega mesta Slovenije, ki desetletja trpi naselitvene metastaze na najplodnejših njivah, pa ima pred nosom obsežno, a slabo 'pozidano Ljubljansko barje, na katerem ni kmalu pričakovati intenzivnejšega kmetovanja. Gre zares za edinstveni primer. Črnih gradenj je na Barju največ. Novi zaselki najhitreje rasto na bivših mestnih smetiščih. Murgle, Galjevica, obe strani ceste dveh cesarjev — kamor so pred desetletji odvažali smeti, so zdaj zaselki z vrtički okoh hiš, rešitev, ki je Slovencem tako pri srcu. Namesto da bruhamo žveplo in ogenj na črno graditev, bi se morali zamisliti ob njej in urbanizacijo pospešiti prav v to smer.« TT: Tej do včeraj še predvsem prevratni misli se bo treba šele samokritično privaditi. Do nedavna smo še v najboljši veri klicali eno, dve ali največ tri nove, velike in čim bolj skoncentrirane stanovanjske soseske prav na plodno Savsko polje, češ da je tam veliko prostora in sonca, da je gradivo, gramoz, kar darilo ob izkopu temeljev, da je tam potresna stopnja občutno nižja od tiste na barju, kar vse omogoča, da bi z istim denarjem lahko zgradili vsaj za tretjino več kar se da zdravih stanovanj, kakor pa če bi urbanistično plskrovezlli po barju in obronkih ljubljanskih hribov. Na, zdaj pa te pedološke novotarije! Ne bodo zlahka izpodrinile iz naših še tako dobro hotečih glav starih »resnic« ... NAD MEGLO! DR. STRITAR: »Nekaj bi še vprašal: zakaj stehniziran Slovenec topoglavo sili v hišo v rodovitno prst in prizanaša manjvrednemu borovemu gozdu, ki se bohoti na nizhih gričevjih, na dobravah širom po republiki? Zakaj, mislite, so klimatsko zdravilišče za jetične zgradili prav na Golniku na gričevju? Zato, ker je v resnici bivanje tam najbolj zdravo, najbolj prijetno. Nad dolino je vedno manj megle, več sonca, lepši razgled in dobrodejen gozdič, čeprav je njega dni slovenska družina v najboljšem primeru redila par konj, so naši predniki najprej poselili gričevja. Dandanes pa ima družina, tehnično povedano, po dvajset, trideset »konj«, a bi najraje stanovala prav sredi doline, čeprav pod samim tovarniškim dimnikom. Sicer pa vlečejo v to smer tudi enostranski občinski načrtovalci in komunalci, ki gledajo vse samo skozi dinar in v dometu ene, dveh največ treh mandatnih dob.« TT: Zadnja desetletja se obseg njiv krči, Slovenci pa se množijo. Izračun, kajpak močno približen, kaže, da je prišlo pred drugo svetovno vojno na Slovenca po 30 arov njiv in vrtov, letos le še 16 de 17, a leta 1990 ne več kot 10 arov. Bodo učinkovitejša kmetijska tehnologija, donosnejše sorte poljščin zmogle vsaj v glavnem samostojno, brez prevelikega uvoza hrane, preživljati prebivalstvo Slovenije? DR. STRITAR: »Saj ne gre samo za pšenico s trikrat večjim hektarskim pridelkom ali za bekona s tremi hrbtenič-mi vretenci več, ki ob močnih krmilih z dodatki vitaminov, rastnih hormonov in antibiotikov vrže v enakem času trikrat težjo šunko. Ustavi se že ob vprašanju, ali bodo v povrpečju več kot petdeset let stari kmečki gospodarji hoteli, mali in mogli'učinkovito uporabljati tako tehnologijo na vse premajhnih 5 do 7 hektarskih posestvih, ki se v teku dea-grarizacije še naprej 'drobijo? ČRNA IN ZELENA REVOLUCIJA Pred dnevi so časopisi poročali, da so se celo v ZDA nevarno zmanjšale žitne rezerve! Pomankanje mesa trka že na najbolj razvita evropska in ameriška mesta, medtem ko lakota hromi polovico človeštva. Pred leti je Kitajec le malo razprl zobe in za zlato pokupil po svetu ribjo moko — zdaj pa celo ameriške gospodinje demonstrirajo zoper mesarje! To pa je samo en prehrambeni parameter sredi vedno bolj obljudenega irt lačnega sveta. Danes o začetnem optimizmu očetov »zelene revolucije« ni več ne tiru ne sledu. Tudi pri nas so še pred nekaj leti nekateri gospodarski krogi mirno načrtovali, naj bi se Slovenija usmerila na uvoz živil. Bolje pa bo po vsem tem, da začnemo čimprej ljubosumno čuvati slehmo plodno ped svojega »vrta Evrope«. In slovenskega kmeta! Kmetje niso le vedno tanjša plast slovenskega naroda, plast, ki vedno manj prispeva k narodnemu dohodku, ampak so pomembno zagotovilo, da bi ob kaki hujši svetovni prehrambeni krizi ali celo vojni ne obstali povsem odvisni od uvoza hrane. Hkrati pa je kmet. najboljši ekološki čuvaj naše pokrajine! V narodovem »prosotru na soncu« kipi zdravo življenje le, če je svet obdelan, posejan in urejen. Opuščen kmetijski prostor je podoben mrtvaškemu prtu, zeleni puščavi, ki na vsakem koraku izpričuje, da je bila tu nekoč človeška roka, ki je preprečevala plevelu, da bi se bohotil na njivah, grmovju, da bi zara- ščalo travnike in pašnike, potoku, da bi po svoje ubiral pota in odnašal zemljo ...« TT. Toda — saj ste nekje sami zapisali pomislek, ki se kar ponuja, posebno investitorju: mar to pomeni, da ne smemo zidati in potovati, če so tovarne, ceste, železnice in stanovanja v škodo kmetijskega prostora? Naj ustavimo razvoj in spremenimo deželo v živ muzej, kjer bomo pobirali vstopnino in živeli kot upokojeni muzejski čuvaji? UJETNIKI MANDATOV DR. STRITAR: »Kako naj si razlagamo žolčne in živčne razprave na najvišjem vrhu v skupščinskih komisijah: o »oranžni« cesti,, ki bi za vselej skazila našo zaplato morja, o savinjski novi cesti, ki naj »obračuna« s hmeljarji, o stari trboveljski in novi šoštanjski tor moelektrami itd.? Vsestranske raziskave v svetu soglašajo, da je skoraj vsaka odločitev, ki premosti prostorske težave za krajše obdobje dolgoročno škodljiva. TT: Na nedavnem zasedanju republiškega in enotnega zbora slovenske skupščine je sekretar za urbanizem inž. Boris Mikoš poudaril, da je treba slovenski prostor valorizirati za človeka, to je z vidika zdravega okolja kot bistvene sestavine živi jenske ravni, kar terja tudi nova ustava. Hkrati pa je dobesedno dejal: »Sprejeti ta načela, pomeni v naši družbi prelomiti neko superiornost in prednost, ki jo je glede na prostor uživala industrija.« DR. STRITAR: »Saj je tudi za industrijo dovolj prostora. Naj pa le navedem primer dveh tovarn: denimo kranjske »Save«, ki se grozljivo razrašča na najlepših njivah Sorškega polja in pa »Iskre« v Pržanu. Malokdo ve, da je ta tovarna skrita med zelenje v ozki nekoč zamočvirjeni dolini, kjer je pred tem lastnik pridelal morda le nekaj voz kislega sena. Obenem z gozdom zbuja začudenje vsakega obiskovalca. Delavci pa samozavestno govore o tem objektu v hladu, zavetju in zelenju ...« TT: Kljub vsem zvonkim deklaracijam v zadnjem času, ki se povzdigujejo pomen plodne zemlje, pa je iz skupščinskih razprav razvideti, da tudi urabani-sti ugotavljajo, kako zakoni in zakonski osnutki najnovejših datumov kmetijska zemljišča celo manj varujejo, kot poprejšnji? DR. STRITAR: »Drugi člen zakonskega osnutka o kmetijskih zemljiščih navaja kot kmetijsko vsako tisto zemljišče, ki ni urbanizirano. Nikjer pa ni kriterija, kaj je urban prostor! Ce župan oziroma občinska skupščina razglasi, da je Sorško polje urbano zemljišče — pa bo tako! Tako vse ostaja pri lepih besedah. Zakon bi moral povsem določeno navajati, kaj je urbano zemljišče: tisto, ki ga z najmanjšo škodo iztrgamo kmetijski obdelavi, to je gmajna, jalov svet, pašniki, zamočvirjene površine ...« Ker ni ribničanskega načina, s katerim bi bilo mogoče prostor raztegniti... BOGDAN FINŽGAR OVREDNOTIMO SLOVENSKI PROSTOR ZA ČLOVEKA, TO JE Z VIDIKA ZDRAVEGA OKOLJA KOT BISTVENE SESTAVINE ŽIVLJENJSKE RASTI. TAKO VELEVA TUDI NOVA USTAVA — PREVRATNE MISLI O VARSTVU IN RABI TAL IZ DELAVNICE NAŠEGA PEDOLOGA DOCENTA DR. INŽ. ALBINA STRITARJA m Xw §\ v- »DESET JURJEV IN TRI SMREKE, SEM ŽE POVEDAL!« KOSOV AH m ZELO HUDA IN NADVSE NENAVADNA STANOVANJSKA STISKA V GRADIŠČU NAD LUKOVICO Predstavljam vam trenutno naj hujši stanovanjski problem v Sloveniji in upam, da me ob tej izjavi ne bo nihče prijel za jezik. 2e prej je bil svinjak podrt, brez oken in brez vrat in za slamo so vedeli povedati sosedje, da je stara najmanj pet let, vsa preperela in da smrdi ko hudič. Zdaj, po požaru, pa so pradavno slamo, s katero se pokriva Kosov ata, še krepko zalili s požarno kapnico, in tako so postale življenjske (natančneje: bivalne) razmere Kosovega ata nevzdržne. Reči hočem, da je postal Kosov ata naš občan z najbolj neu-Tejeno stanovanjsko proble-■ matiiko. Drugi hudič pa je to, da je videti stanovanjski problem Kosovega ata za zdaj — in vsej nemogoči grozljivosti navkljub — popolnoma nerešljiv. Ce ga rešite vi — vsa čast vam, kot pravimo ob takšnih priložnostih. Začnimo. ■Bilo je na petek, natančneje: 11. maja letos, ko se je podrti svinjak ob podrti domačiji v Gradišču spremenil v novo stanovanje 82-letnega posestnika Franca Kosa. Sem jo je bil primahal iz Tmjave, kjer ga je lastna hči edinka postavila na cesto ... Ne, ne, ne sodite še! Ne obsojajte! Malce potrpljenja, prosim! »Madona, kaj pa mislite,« je dejal v nastopnem pojasnilu sosed.Janez Horvat, dedec in pol. »Se bo staremu nav-sezdanje še kaj primerilo, potem bodo pa po nas sosedih šimfali. Glej jih, pustili so starfega reveža, da se je stegnil od hudega! Zato mu z bratom, s tistim, ki je poštar, izmenoma nosiva dol v tisto luknjo malo hrane, nekdo mora malo poskrbeti zanj, ne? Saj res že slišiva, da bi bilo , pametneje, ko bi ga čisto na miru pustila, ker bi potem stari menda kar kmalu popustil. Ampak kaj, ko nimaš srca za to! Navsezadnje smo bili dolga desetletja, dokler je njihova hiša še stala, najbližji sosedje...« Ce ti rečejo, da »Kosov ata stanuje v podrtem svinjaku«, si najbrž ne misliš, da boš naletel na bleščeče stanovanje. Toda kljub temu me je stisnilo pri srcu, ko sem tisto popoldne v grapi, ugledala ruševine domačije in v svinjaku, ki je prav tako bolj kup ruševin kot svinjak, dve živi očesci, ki sta mežikali vame iz teme, s kupa smrdljive slame. — Ježeš, ata, potlej je res! »Je ja res!« — Pa kako, zakaj? »Prosim, to. je pa tako: PRVO POGLAVJE: PRI ATU »Prej sem bil tri leta' pri hčerki doli v Tmjavi. Tu pa sem zato, ker so me spodili. Hčeri nisem hotel prepisati tako, kot je hotela, potlej sta me pa z možem spodila. Kar pejdi, nimamo več kaj opravit. Dostikrat je rekla, da ni-nam več vstopa pri njej, če ji ne zapišem. Ona če imeti vse čez, da bi vse njej zapisal. Tele tri smreke je tudi hotela, tule doli v grapi, vidite? Jaz pa sem rekel: smrek ti ne prepišem, jih čem za priboljšek imeti! Pa deset jurjev na mesec mi boš dala, tisto si tudi zgovorim, če prepišem nate- Ona pa, da ne da nič. Da če imeti tudi smreke. Naj prepišem nanjo vse, ali pa naj grem. Do petka sem imel rok. Potem sem pač šel. Sem, domov.« Pristopi obiskovalec. Prišel je poštar, Janezov brat, eden dveh bratov sosedov, ki Ko* sovemu atu kdaj pa kdaj prineseta kak priboljšek. »Kar poglejte ga, kje živi! Pa 82 let!« Ata živahno prikimava iz teme in nosi nekaj v usta. — Kaj pa jeste? »Kruh pa meso. Hehehe ...« Smeh je malce votel, a vendar kar šegav. »Saj drugo vse kar ‘ gre, samo sapa me martra. Naduha, ne? Deset korakov, pa se moram oddahniti. Pozimi si bom že kako skoman-diral, da bom lahko tu notri. Zdaj pa mi tako ni hudega. Pa ja, da se bo dalo urihtat!« Ata je hud, ker si drznem dvomiti, da bo s svojo naduho in 82 pomladmi preuredil brezupno podrtijo -v bivališče za čez zimo. Potem poštar pove, kako je pravzaprav s to rečjo, in ata ves čas dobrovoljno prikimava. Le semtertja poseže v besedo in kaj malega popravi. • Dolgo je živel Kosov ata, Franc Kos, tu z ženo in tremi otroki. Najprej je umrla žena, drug za drugim sta odšla s tega sveta tudi oba sinova. Ata in Micka sta ostala sama. Micka se je pozno omožila. šele pri petintridesetih. Priženjeni zet v atovih očeh ni nikoli kaj dosti veljal. »Kako je že bilo tisto, ata, ko sta morala Micka in Tone na poročno noč iz bajte? Z de-ko na pod, na slamo?« »Ehe... Ja. V bajti je bilo vroče. Pa jaz sem tudi notri ležal...« Atu je nerodno. »Pa tisto, ata, ko ste se ga v oštariji večkrat nadelali in je Micka hodila po vas?« »Ja, tisto je pa res! Napil sem se pa velikokrat!« Očesci se svetita iz teme še nekoliko bolj podjetno- »Pa kregali ste se tudi z mladima, ni res, ata?« »Kar sem njej ukazal, sem ukazal. Z njim se pa nisem kregal...« »Ata, ata,« pravi poštar karajoče. Atu je spet majčkeno nerodno. Da se z zetom ni prepiral, tega ni povedal čisto po resnici. Kakorkoli že, kakšno leto po poroki sta se mlada dva pričkanja naveličala. Pobrala sta svoje stvari, si kupila v Tmjavi pri Lukovici bajtico in Tone se je zaposlil v luko-viškem kamnolomu. Pred tremi leti, ko je ata že precej omagal, se je končno prepirom navkljub preselil k mladima v Trnjavo. Ata je le ata. Micko pa je vleklo srce nazaj domov, v Gradišče, z možem in atom so se končno dogovorili, da staro atovo bajto podro in postavijo novo domačijo. Lani na jesen so staro bajto porušili in navozili peska, cementa in betonskega železa. In začeli bi bili graditi, ko bi si ata tistikrat nenadoma ne bil premislil. Zemlja je bila namreč vsa še vedno atova ... »Ni res. Nič si nisem premislil. Nič nisem rekel, ampak ko smo pismo delali’ sem si zgovoril tri smreke in deset jurjev na mesec za priboljšek. Potem bi bil prepisal nanjo. Ona pa ni hotela podpisat. Zaradi smrek in zaradi desetih jurjev. Rok je bil do petka. Ona: naj vse prepišem in da mi denarja ne da. Jaz pa ne dam smrek in hočem deset jurjev. In so me spodili, jaz pa sem šel domov.« — Ampak od česa boste živeli? »Nekaj jurjev še imam,« pravi ata zvito. »En cajt se bom zdaj še sam preživljal. Potem bom pa moral kako skomandirati. Bom pač od-prodajai. Zdaj sem si namreč sploh premislil. Hčeri ne dam nič. Dokler ne bom umrl, bom to vse skupaj imel.« — Glejte, ata, pravim zvito. Denimo, da se Micka omehča in vam odrajta vsak mesec tistih deset jurjev, le smreke prepiše nase .., »Ne dam!« — Pa če vam da deset jurjev in eno smreko? »Ne dam!« — Pa če jo občina kako pretenta, in vam da deset jurjev na mesec pa še dve smreki? »Ne dam,« pravi ata spokojno ter žuli kruh in meso. — Torej deset jurjev in vse tri smreke? »Deset jurjev in vse tri smreke! Ampak zdaj še za to nisem več kontent. Sem že po- " vedal svoje-« Micka Kos, porečena Rožič, je zravnala hrbet, ves usločen od okopavanja krompirja na sosedovi njivi (zlat je tale sosed, vam rečem, ne vem, kaj bi brez njega!) ter se radovedno in uslužno približala. Majhna, prav majcena, takšna, kot Tonetova hiška tam čez travnik, malce razbrazdana pri petdesetih pomladih, ampak dobro ohranjena. Prijetnega videza, čeprav daleč od lepote. »Ha! Da sem ga spodila? Ta je pa dobra! Se sosed (tisti zlati sosed) je za pričo! Butare sem šla delat tisti petek, pa sem ata še v hišo zaklenila. Ko sem prišla kosilo kuhat, mi je ata rekel: Zakaj me pa zaklepate, jaz mislim iti, pa ne morem. In po tistem je šel. Sam od sebe. V Gradišče. On je tak težek človek, vam povem! Sosed se je t^Jiko tur-nal z njim. Ce bi ga čisto na gmahu pustiti vsi, bi se že zdavnaj uredilo, vam rečem! Popustil bi!« DRUGO POGLAVJE: PRI HČERI — Kako to mislite: popustil bi? Pri čem bi popustil? »Ce bi ga sosedje tam gori na gmahu pustili, bi se bil že uklonil!« — Kako uklonil? »Bi prepisal name! Rekla sem mu: Dam vam vso oskrbo, do smrti, ata, ampak denarja in smrek vam pa ne dam! Toliko je že požrl in uničil, zdaj imam pa jaz tega zadosti!« Mala ženička vzkipi. Z atom sta opravila. Huda je nanj, da je strah in groza. »Pesek smo na jesen gor napeljali, potlej je pa naenkrat šorf ratal: Moja drva na gmah pustit, na mojem ne boste živeli! Si mislite: Tri leta je tu v moji bajti na moje stroške živel, pa še deset zim sem ga prej tu imela, eno zimo pa gor futrat hodila, zdaj bo pa še afne guncal! Nobene reči nama z možem ne privošči, nobene! Gospa, poslušajte: sto in stokrat sem si že tista dva njegova hektara, kolikor ima z gmajno vred, zaslužila! Od enajstega leta, ko mi je mama umrla, pa1 do petintridesetega, ko sem se Omožila, sem mu ga-rala kot zadnja dekla, pa ene cunje nisem nikoli dobila od njega! Kar so mi sosedje po-šenkali... Pa vseeno bi crkni' la zanj! On pa zdaj takole!« — Ampak konec koncev vam je bil le voljan prepisati, če bi bil dobil na mesec deset jurjev in če bi mu bili Pu‘ stili tiste tri smreke za pri’ boljšek... i »Denarja pa že ne! Ce i®a oskrbo, kaj bo še na denarja ležal! Moj mož zasluži sto jur' jev na mesec v kamnoloma« trije živimo od tega, pravzaprav štirje, če še ata štejem. Le kako naj mu dam še deset jurjev! Ne morem!« — Pa recimo, da bi se zg'*’ hali, da bi ata popustil in ne bi več vztrajal pri desetih jur; jih. Bi mu potem tiste tn smreke le pustili? »Nak! Jih nič ne nuca, ima pri meni vso čskrbo. Tudi do zdaj jo je imel! Lepo sem skrbela zanj, kar na občini vprašajte, nič mu ni manjkalo!« — Dve smreki? »Ne dam!« — Eno samo smrečico, Mio; oka, za atov občutek, da m ostal brez vsega? »Ne dam! Vso oskrbo 'n nič drugega. Več tako o® nuca.« Sosed Janez Horvat (dedec in pol) je bil zavoljo socialno stanovanjskega problema Ko; sovega ata tudi na krajevni skupnosti v Lukovici in ria občini v Domžalah. Tam so mu povedali, da gre lahko ata pri priči v dom, ja, tak?| bodo skomandirali, le zemljo naj prej na občino prepiše. » domu bo na varnem do groba. Ata pa: »Ni govora! V do111 ne grem, če crknem!« TRETJE POGLAVJE: NA POGORIŠČU Ko sem jo v drugo mahal® k njemu, je bilo sončno sobotno popoldne. Ata je sedel na travi nad ruševinami in ruševin se je sumljivo kadilo. Okoli ata pa vse polno ljudi-Otroci so čepeli na tleh, žep' ske z najmlajšimi v naročju so se umaknile v ozadje, nnd' žaki iz vasi, povečini v mod' rih delovnih oblekah in s ^ klenicami piva v rokah, pa S o z atom resno, nad ve resn° razpravljali- »Ata, tako ne bo šlo več naprej, tako ne morete več!« šele tedaj mi je obstal P?[ j gled na krvavordeči gasilsk | cevi, ki se je po kačje vl med visoko travo, in kot u® lašč je tisti hip kadeče J* ostanke čmega tramovja sp®, zalil oster curek kapnice v bližnjega vodnjaka. Rred uro je bil ata odvrgf v podrtijo čik in zanetil še vr žar. Sele zdaj ugotim, da je v*®' kar je na podrtiji lesenega črno, zoglenelo, in da se 1 podrtija od zadnjega obj9^ pred dvema dnevoma prelep la za nameček še v pogorišč j »Ata, tako ne morete Dvainosemdeset let -i®a® ' zdaj pa je še vsa slama P*" močena!« Sosedje dopovedal jo, da jim lije pot po sency_ Ata vrti v rokah nov čik i zamišljeno prikimava. »Ata,« ga rotijo sose^L' med njimi tudi Janez z bj tom poštarjem, »ata spok»J K svoje reči in pojdite nazaj . Micki! Ce boste prepisali, y.g bo sprejela! In veste, da J zelo lepo skrbela za vas, ne\ »Kar je res, je res,« Pr^. mava ata. »Lepo je skrbela me, tisto pa!« p Potem si prižge nov čik pravi odločno: uel »Deset jurjev in tri smt®*, t, Ampak zdaj še za tisto nl >» več kontent. Sem že P°v « svoje.« , BERNARDA RAKOV*0 Do vozniških dovoljenj vseh kategorij vodi predpisana pot, za vse enaka. Kdor hoče postati voznik, mora opraviti križev pot, ki mu pravimo ftvto-moto šola. Bližnjic ni. Z opravljenim izpitom v žepu lahko voznik potem še tekmuje Za znak vzornega voznika avtomobilske revije — to Pa je tudi vse. Doktorjev ali magistrov sofiranja vsaj za zdaj še nimamo. Ima-too pa poleg dobrih še nezanesljive in slabe voznike. Kdaj so postali slabi, se ne da ugotoviti, kajti pred strogo izpitno komisijo so bili še vsi dobri. Povsem dobri, sicer jih natančni izpraševalci ne bi bili spustili na cesto z vozniškim dovoljenjem v žepu. Ampak zdaj, ko na svojem vozilu nihajo več belega L na modrem kvadratku, so na cesti samo za zgago. Kako to? Vprašanje nikakor ni zastavljeno zgolj leporečno. Iz izkušeni vemo, da. vozniških dovoljenj ne dajejo kot tolažilno nagrado za krčevito naprezanje in Prestani strah. Kdor ima takšno dovoljenje v žepu, pomeni, da ga je izpitna komisija ocenila za dovolj veščega, da se brez nevšečnosti za druge lahko vključi v sodobni cestni promet. Pravim, v sodobni cestni promet! Vozniki se nam-feč po izpitu ne znajdejo v idealnih prometnih razmerah, kakršne naj bi morda bile, ali kakršne morda nekoč bodo temveč v takšnih, kakršne so. To je Pomembna razlika. V razmerah, kakrš-ue so, je treba dostikrat v drobcu sekunde presoditi in ukrepati. Da bi presodili dvakrat in se nato še dvakrat, za vsak primer, prepričali o pravilnosti Paše odločitve — kratko malo ni časa. Vzemimo za primer nedolžen prime-rek: zeleni voznik ustavi vozilo pred Prednostno cesto, na križišču pogleda v levo — nič, pogleda v desno — nič, zdaj je pravšen trenutek, da bi brez tveganja in brez ogrožanja drugih smuknil na cesto. Ampak voznik je previden (takoj še točko več k njegovi oceni, prosim!), še enkrat pogleda na levo — ja, zares nič še drugi pogled ua desno — glej rogača, tam se je pravkar pokazal tovornjak. Tovornjak je sicer še precej daleč, tako daleč, da bi Pred njim mirno lahko zapeljal čez križišče. Ampak ali je na levi res še vse prosto? Tudi na levi se je medtem Pokazala kolona vozil, tudi ta so še da-isč, toda tale tovornjak na desni je zdaj ze hudičevo blizu, preblizu, ne, ne, nobenega tveganja, smo rekli, lepo nogo s sklopke, saj nismo gasilci. Počakajmo! Potem švigajo vozila z obeh strani *- frrr, brrr, frrr... Pet minut voznik suče glavo na desno in levo, da v vretencih kar škriplje -od prevelikega sukanja. Postaja že malce nestrpen, pred djim pa še kar — frrr, brrr, frrr... ? • ■ ■ To je pa že preneumno, se jezi 111 obrača glavo za vozili, ki še kar švigajo mimo. Zdajle je bil na desni maj-Cen, čisto majcen predah, pa kaj, ko Ba ni bilo na levi, — frrr, frrr, frrr... v trenutku bi ga povalili kot nogometno žogo. čelo mu pokrijejo potne kap-ve> počasi, po milimetrih se pomika naprej: aha, tamle na levi je majhna luknja pred avtobusom, sunkovito spusti sklopko. Uspelo je. Na desni zateglo kacvilijo gume, avtobus hupa, oni v kvtu na desni razburjeno žuga skozi bkno. Zeleni voznik stisne glavo med Ramena, tudi on se drži jezno, naj kar u Upa jo in žugajo, saj je bdi vendar tako previden, se pravi, hotel je biti. To-uko časa se’ je prepričeval, ali je cesta Prosta, da naposled ni bila več. Da, bil P- previden. Bazen morda tule, na kon-?U- Na izpitu bi ga seveda zaradi tak-snega izsiljevanja prednosti vrgli. A na "fPitu česa takega že ne bi napravil, V^kal bi, kakopak, čakal bi. Zaradi prebrane previdnosti ni na izpitu še nihče Padel, kje neki, saj nam gre za varnost Prometu. Da je lahko včasih varnost Pogojena s hitrostjo, z bliskovitim ukre-Paujem ob pravem času, to sicer že ve-/J°, toda zeleni kandidat, pravimo, tega ne more oceniti dovolj zanesljivo, ''kj se ve, če bi, denimo, v pravem tre-j utku švignil na cesto, ’ bi utegnil na 3utu celo pasti, češ da se ni dovolj PrePričal, ali je cesta res prosta... Zato droben nasvet: dragi novinci, tudi po izpitu tako, kot so vas bnt Pre Sil (»(»7779 II r»(»90 7.J55«!) ■».‘$»922 62 64 ŠTEVIL) PRIMEROV md H 68 H Na račun bolniških dopustov so jugoslovanske delovne organizacije predlani izgubile več kot 58 milijonov delovnih dni. Pri tem je delež Slovenije nekaj manj kot 8,2 milijona delovnih dni. število obolenj ter nesreč pri delu in drugih nesreč iz leta v leto narašča; s tem pa tudi število izgubljenih delovnih dni. Vzrokov za to naraščanje je veliko; med njimi pa je prav gotovo dejstvo, da skrb za delovnega človeka ni takšna, kakršno si želimo. Da nadalje ne omenjamo, kako naša prehrana in sploh naše preljube življenjske navade vplivajo na naše zdravje. Velikokrat sta prav prehrana in živčna napetost tisti, ki botrujeta našim tegobam, kakršna sta ulkus ali gastritis. Statistika kaže, da število teh obolenj v zadnjih letih narašča skoraj v vseh gospodarskih panogah. Vzeto povprečno, pravijo na republiškem zavodu za zdravstveno varstvo, po podatkih zadnjih let, bi lahko vsak aktivni zavarovanec en dan v letu izostal z dela prav zaradi obolenj na prebavilih. Vse več je tudi bolnikov, ki tožijo zaradi bolečin v hrbtenici. To je • zlasti značilno za ljudi, ki v svojem poklicu veliko sedijo, potem pa vsako pot raje napravijo z avtomobilom kot peš. To pa je nedvomno davek, ki ga plačujemo za visok življenjski standard tako posamezniki kot delovne organizacije. LANI SMO IZGUBILI 8,8 MILIJONA DNI Minulo leto je bilo v Sloveniji 667.779 aktivnih zavarovancev. Po podatkih republiške skupnosti zdravstvenega zavarovanja so vsi U izgubili skupaj natanko 8,786.883 dni. V to število niso vštete nosečnice in porodnice, ki so bile doma ah v bolnišnici skupaj 1,6 milijona delovnih dni. Največ, 7,8 milijona delovnih dni, smo lani izgubili zaradi raznovrstnih bolezni, zaradi nesreč pri delu pa 945 tisoč. Predlani je bilo teh nesreč okrog 50 tisoč, lani pa 52 tisoč. Zanimivo je, da je bilo v letih 1961 do 1965 znatno več nesreč na delovnem mestu, potem pa je začelo število upadati vse do lanskega leta. Kje so vzroki za ponovno naraščanje, o tem statistika molči. Vsekakor pa kaže, da preventivne službe precej šepajo. Poleg tega je v Sloveniji še veliko delovnih organizacij, ki še niso proučile delovnifi mest in ki se tudi ne morejo pohvaliti, da na teh delovnih mestih delajo ljudje, ki bi bili za to tako telesno kot duševno sposobni. Zaradi poklicnih bolezni je lani obolelo 418 ljudi. Ti so bili doma povprečno skoraj po 25 delovnih dni, medtem ko je. bil vsak zavarovanec, ki je. zaradi nesreče ali bolezni izostal z dela, doma 12 dni. Najdaljši so torej izostanki zaradi poklicnih bolezni, sledijo jim odsotnost zaradi nesreč pri delu, in sicer povprečno po 18 dni. Kaže, da je bolnikov, ki izostanejo z dela več kot 30 dni, manj kot tistih, ki so bolni krajši čas. Od skupnega števila izgubljenih dni je šlo lani na račun skupnosti zdravstvenega zavarovanja delavcev le 3,4 milijona delovnih dni, medtem ko so druge dneve plačale delovne organizacije. BOLNIŠKA ZRASLA V ŠTIRIH LETIH ZA 30 ODSTOTKOV Jasno je, da je število izgubljenih dnj, zaradi bolniške večje, ker se povečuje tudi število zaposlenih. Vendar pa nam številke kažejo, da prvo število narašča mnogo hitreje od drugega. Tako se je bolniška lani v primerjavi z letom 1968 povečala za 30 odstotkov, medtem ko je bilo v istem obdobju zaposlenih le 17 odstotkov več. V štirih letih je odsotnost, računana na 100 zavarovancev, poskočila s 3,8 na 4,2. število izostankov z dela lani je posebej veliko v tobačni industriji, saj se je v primerjavi z letom 1968 povečalo za 120 odstotkov. Sledijo ji ladjedelst-vo in kemična industrija s 60 odstotki ter naftna industrija in trgovina z gostinstvom z 58-odstotnim povečanjem bolniške v zadnjih štirih letih. V Tobačni tovarni v Ljubljani menijo, da vzrok tolikšnega povečanja bolniških dni ne more biti v tem, da bi bili ljudje bolj bolni. Pravijo, da je za to v veliki meri kriva prosta izbira • zdravnika, češ da zunanji zdravniki dajejo opravičila bolj »z levo roko« kot obratni zdravniki. Kriva je tudi prešibka zavest delavcev o pripadnosti kolektivu, ki zlasti pri najmlajših delavcih ni razvita. Teh pa so v zadnjem ča- su sprejeli v tovarni okrog tristo. O izostankih so v tovarni razpravljali in tudi ukrepali. Uvedli so tako imenovano laično kontrolo in dopolnili svoje pravilnike. Kogar komisija dobi, da je le »namišljeni« bolnik, mora pred disciplinsko komisijo in dobi le 50-odstotno nadomestilo. BOLEZNI DIHAL IN POŠKODBE Podatki, ki kažejo, zakaj sicer ljudje največkrat ostajajo doma ali morajo, v bolnišnico, zbirajo na republiškem zavodu za zdravstveno varstvo. Zbiranje podatkov je, žal, dvotirno! Ker podatkov za lansko leto še nimajo, smo uporabili številke iz predlanskega leta, saj se razmere v enem letu ne morejo bistveno obrniti. Obolenja, ki nas najpogosteje zadržijo v postelji, so obolenja dihal. Zaradi teh smo predlani izgubili skoraj 1,253.000 delovnih dni, primerov obolenj pa je bilo skoraj 140 tisoč. Bolniki ostanejo doma povprečno po 9 dni. Na drugem mestu so poškodbe, ld jih dobimo na delu ali drugje. Te so povzročile 2,307.000 izgubljenih dni, Prl' merov pa je bilo čez 106 tisoč. Na tretjem mestu po pogostnosti so bolezni kosti in gibal. Teh je bilo čez 50 tisoč primerov in zaradi njih so delovne organizacije izgubile 1,083.000 delovnih dni. Povprečno je vsakdo izO" stal z dela 22 dni, enako kot poškodovanci. Nato so na vrsti bolezni prebavil S 44 tisoč primeri' in S 700 tisoč izgubljenimi dnevi. Število teh obolenj narašča. Najpogosteje gre za ulkus in ga; stritis. K tem boleznim so nagnjeni zlasti delavci v premogovnikih, v Pr0" izvodnji in predelavi nekovinskih rudnin ter v gumarski industriji. Kaže, da sta težavnost dela in intenzivnost izostajanja z dela močno povezani. Kaže, da je ulkus bolezen moških, saj jih pogosteje napada kot ženske. Na tisoč zavarovancev pride 2,7 moških z ulkusom in le 0,8 žensk. Morda je vzrok v tem, da moški opravljajo težja dela in da se bolj neredno hranijo kot ženske. Na republiškem zavodu za zdravstveno varstvo so nadalje ugotovili, da ljudje v industriji pogosteje obolevajo kot drugje. Sem sodi tudi to, da je P° tovarnah veliko število ljudi, ki se vozijo daleč na delo in ki potem še doma opravljajo kmečka dela. Med temi delavci je verjetno več obolelih kot drU; gih bodisi zaradi preutrujenosti bodisi da ostanejo doma za to, da hitreje opravijo z deli na kmetiji, To je tipičn0 za tako imenovane polproletarce, o čemer bi morah spregovoriti strokovnja-ki. številke kažejo, da pride v zadnjih letih povprečno na enega zavarovanca 16 dni bolniške; v industriji 18 do 1“ v drugih vejah gospodarstva pa 13 do 14. PREVENTIVA NA OBROBJU »Preventiva se je znašla na obrobju in vsakdo misli samo na gospodarnost,« je balo med drugim rečeno, ko je komisija sveta zveze sindikatov Ju" goslavije razpravljala o tej temi, »ne stimuliramo ne skladov zdravstvenega zavarovanja ne pogodb med gospodarstvom in zdravstvenimi, organizacijami in tudi ne same zdravstvene službe-« žal je tako, da se zdravniku bolj »splača«, če pride v ordinacijo zap'e' ten primer kot človek, ki ni prišel P° zdravila, temveč po nasvet. To je ena plat resnice, druga pa je, da zdravni; kov ni dovolj, da so v čakalnicah dolgi repi in dk ljudje zaradi pregledov izgubljajo vse več časa. To pa tako družbo kot posameznika samo več stane. Najhujše je s specialisti, saj morajo bolniki čakati po leto, dve, da pri' dejo na Vrsto. Za primer navedimo, da imajo ortopedi v Ljubljani tako natrpane urnike,, da zdaj naročajo pacienta že za leto 1974. — Kaj bi morali storiti, da bi zajezili naraščanje števila obolelih? »Dobro bi morali organizirati preventivno zdravstveno službo v delovnih organizacijah, proučiti delovna mesta (v"’ žal, še niso) in urediti zdravstven® službo tako, da bo pri roki. Menim, d" bi lahko družba marsikaj storila. D8 ne govorim, kako bi morali bolj prosvetliti samo prebivalstvo. Sicer P8 ljudje še nekako vedo, kaj bi morah storiti, a kaj, ko nimajo možnosti, pomislite samo, koliko je še vasi, ki rimajo zdrave, pitne vode, itd.,« je odgovorila mr. dr. Joža Cuček-Dolenš®*’ vodja enote za zdravstveno statistik0 pri zavodu SRS za zdravstveno varstv°- KAKO ZAJEZITI POPLAVO OBOLENJ Po drugi strani pa bi morali °P^ zarjati na zdravo prehrano in higieIJ' sko življenje nasploh tudi ljudi, ki cer imajo zadovoljive življenjske ra:’ mere. Življenjske navade in način Pr5j hrane delovnega človeka so problem, bi ga kazalo podrpbneje raziskati. In ne nazadnje je tudi zelo pometo no, kako se človek počuti na svojec delovnem mestu. Nezadovoljstvo Poiv sto povzroča psihonevroze; te pa vod* jo naprej v bolezen, zlasti v bole2® prebavil. . g Z administrativnimi instrumenti «. bomo mogli zajeziti poplave obolenj Zaradi nizkih nadomestil delavci čes rajši vzamejo svoj letni dopust ali P hodijo bolni na delo, kot pa da bi o8* . li doma. To pa ima spet negativne vi sledice tako za posameznika kot dru^ bo, bodisi zaradi kasnejše hujše lelosti, bodisi zaradi neučinkovitosti P delu. o0. Milijoni izgubljenih delovnih ur vzročajo milijardne izgube. Družbi, hoče gospodarsko, kulturno in social napredovati, ne more biti vseeno. je število izgubljenih delovnih dni v kakor velik klicaj družbi, naj kaj ALBINA PODBE PRULSKI PIONIRJI IN „BELA LJUBLJANA" Vsako |eto imamo pionirji akcijo »Bela Ljubljana*. V njej skrbimo' za čistočo našega okolja. Pobiramo smeti in odpadke, ki jih malomarneži mečejo po tleh. Še sreča, da je takih ljudi manj kot lepo vzgojenih, sicer bi bilo naše mesto pravo smetišče. Na šoli so za čiščenje dodelili del Prul od Gruberjevega nabrežja do Levstikovega trga. Vsak dan gremo z vrečkami v rokah od ulice do ulice in poberemo vse smeti. Nekaj naših fantov ima na rokavih trakove z napisi »Bela Ljubljana«. Pred šolo in trgovino vljudno opozarjamo vse tiste, ki mečejo odpadke na tla, naj za to uporabljajo smetnjake'. Ko smo bili pred dnevi na Golovcu, smo tudi tam nabrali polne vreče odpadkov. Gozdni čuvaj jo bil zelo vesel in nas je glasno pohvalil. Okrog šole imamo zelenice, ki pa so skoraj brez trave. ISlaša tovarišica Bregarjeva je kupila travjno seme, mi pa smo zelenico prekopali in seme posejali. Na Gradu smo nabrali suhih smrekovih vej, ki so ležale na tleh in z njimi prekrili seme, da ga ptice ne pojedo. V cvetlične lončke smo posadili cvetlice in jih postavili na okna našega razreda. Zdaj je naš razred mnogo bolj prijeten. Tudi v naselju Murgle, kjer stanujem, se popoldne igramo ' »Belo Ljubljano«. Okrog hiš poberemo vse smeti, Tako bomo delali vse leto, saj se pri tem tudi zabavamo. Dora Mali, 3 a Osnovna šola Prule (Risba Hari Evgen) MOJSTER ADOLF JENKO: »Kadar stopim pred ljudi, sem kot prerojen, pa čeprav me je Prei bolel zob. Ples me varuje pred boleznimi.« se je naučil plesati s protezo. Tega mu ni hotel povedati prej, da ne hi imel z njim kakega posebnega obzira ali usmiljenja. Mojster Jenko je naučil plesati tudi slepe ljudi. Eden izmed njih, profesor, mu je rekel: »Vi ste mi dali polovico življenja!« Mojster Jenko ne trdi, da se brez plesa ne da živeti. Vendar trdi, da so neplesaloi prikrajšani za užitek. Dandanes bi bil ples še posebno potreben odraslim ljudem, ki se malo gibljejo. V ta namen bi potrebovali več plesnih lokalov. Sedanji so prenapolnjeni. Pošteno plesati v njih ni mogoče. Adolf Jenko je tudi član mednarodnega odbora za lepe oblike medsebojnih odnosov med ljudmi, ki vsako leto zaseda v Kolnu. V tem odboru si prizadevajo tudi za čisto praktične stvari. Tako so se, na primer, zedinili, da je po-ljubovanje rok že zares povsem zastarela zadeva. V zadnjem času so govorili o tem, da je pozdravljanje s privzdigova-njem klobuka, zlasti še pozimi, navada, ki bi jo kazalo opustiti- V Nemčiji in Švici to navado že opuščajo, pri nas pa je trdneje zakoreninjena. Nadalje so razpravljali o tem, da v Nemčiji še ve- m i n JulD um ADOLF JENKO UČI PLESA ŽE VNUKE SVOJIH PRVIH UČENCEV. PO VEČ KOT POL STOLETJA DELA MU JE DALA MLADINA LEPO PRIZNANJE Sredi velike skupine mladih ljudi stoji sivolas sedemdesetletnik in z dlanmi živahno udarja ritem. Oči mladine so uprte vanj. Potem zla-h^a, kot da mu je dvajset let, pokaže n°vo, zapleteno plesno figuro. To je ple-mojster Adolf Jenko, človek, ki pou-rhje družabne in športne plese že dva-^Petdeset let, človek, ki je naučil ple-Stle umetnosti 165.000 ljudi, človek, ki J® izšolal osemdeset plesnih učiteljev in j* je vodil kakih sto petdeset plesnih •brnirjev. človek, ki zastopa našo drža-na mednarodnih kongresih za dru-~®nni ples. Človek, ki si že več kot pol poletja prizadeva za višjo raven odno-med mladimi ljudmi. Ta zadnji sta je bil prejšnji teden povedan javno “a posebni slovesnosti, na kateri je Zve-?? mladine podelila priznanje dvajse ;lrn mentorjem mladine. Prvi je dobil , lepo priznanje plesni učitelj Adolf “enko, ki uči plesne korake že tretjo ge-r®racijo. Sedaj prihajajo k njemu že phki njegovih prvih učencev. Sprašuje-;° gk: »Ste to zares še Vedno vi, ste za-®s vi učili mojega dedka?« »Da, to sem še vedno jaz,« pritrjuje vc®no nasmejani plesni mojster. . Tudi mojstri se morajo učiti. Ko je p Adolf Jenko star {sedemnajst let, ga " v plesno umetnost uvajal ruski emi-?raht, baletni mojster. Leto dni pozneje je Postal učenec baletnega mojstra Vac- la ^ /?va Vlčeka. Mladi Jenko je vzljubil P1®s, a še bolj je vzljubil balet. Treba je povedati, da je bil Jenko rjajsti otrok v delavski družini. Živeli v ljubljanskem kolizeju, ta stavba r* havkljub svoji znamenitosti ni bila j^mo simbol bogastva. Oče zidar je bil v‘^ati hišnik. Pomagala mu je vsa šte->f*ha družina. Otroci so pometali tla in steklene cilindre na petrolejkah. (JrJdi Jenko si je prislužil kako krono Jp« s pobiranjem žoge pri igraloih teli* Mladeniča je vse bolj vleklo k ba-jT"u- Toda opera je tedaj le poredko za-Jr®Ula kakega mladega plesalca, povrhu 5.- pile plače slabe. Tako se je Jenko w el na gradbeni fakulteti. Bil je do- ber j. - risar in, kakor sam pravi, povpreč-v Priden študent. Še vedno pa nadvse Tat z-a Ples' Vsak nov ples je znal prvi. PW° ie kolegom nekoč pokazal, kako se zadnja plesna novost <—• šdmi, ples, Uj bil nenavadno podoben današnje-v šejku. Ena dve tri so se zmenili, da ^..spretni plesalec postal učitelj plesa Pianov dijaškega društva Prepo-, m akademskega društva Jadran. van' Jenk° se Je s tem strinjal, pouče-Je plesa mu je končno pomenilo po- memben vdr dohodkov, saj se je nenehno otepal z denarnimi krizami. Ples naj bi bil rešil vprašanje njegovega študija, a zgodilo se je nasprotno. Leta 1923 so ljubljanski plesni učitelji sprejeli Adolfa Jenka medse kot najmlajšega člana. Ustanovili so »prvi slovenski klub plesovodij«. V sedmem semestru se je poslovil od študija. A tudi univerzitetni profesorji so vedeli, koliko je ura. Profesor Kasal mu ni rekel nikoli drugače kot »plesni inženir«. Vedeli so, da bo plesni ritem nadarjenega fanta prej ali slej povsem pograbil zase. Vzpon je bil hiter. To je bil čas po vojni, ko se je plesalo veliko. Plesne prireditve so bile nenavadno številne: stanovski plesi, umetniški plesi ■.. Plesalo se je po vseh ljubljanskih telovadnicah. To je bila zlata doba plesa. Po dolgi * vojni in policijskih urah so ljudje iskali užitke v družabnem življenju. Šimiju je sledil čarleston, temu black-botton. Mojster Jenko je postajal pojem. Ilustrirani časopisi so objavljali njegove slike na naslovnih straneh. Hitro je zaslovel tudi zunaj slovenskih meja. Kateri plesi so se mu najbolj usedli v dušo in srce? Najprej je to angleški valček, pove, potem fokstrot in tango. In polka in 'seveda tudi četvorka, »čet vorka je ostala,« pove, »še včeraj sem vodil četvorko v festivalni dvorani. Plesali so jo maturantje iz Most. In kako lepo so plesali in kako lepo oblečeni so bili! Prav čudil sem se, ko so mladi spet dobili smisel za estetsko zunanjost.« In plesi, ki so mu ostali v slabem spominu? Najprej je bil to oaok-walk, ples, ki je prišel iz Amerike in je bil malce gjrotesken. Nekateri gibi so biili prav neestetski. Tudi pretirane izvedbe twista mu niso bile všeč. Plesalec se Je med plesom skoraj zleknil na hrbet. Nekateri so si pri tem hudo poškodovali hrbtenico. Dandanes mojstru ne ugajajo preveč ritmično neestetski izrazi kakšne beat glasbe. Ko se mojster spominja posameznih obrazov iz vojske plesalcev, ki so kdaj plesali pod njegovo taktirko, se seveda najprej spomni tistih, ki so plesno umetnost ponesli naprej, ki so jo dvignili na profesionalno raven. In vendar se najraje spominja učencl-invalida brez noge. Učenec mu je svojo invalidnost spretno prikrival s protezo. Vendar se ni in ni mogel zavrteti na desni nogi tako, kot bi se bil moral. Trudil se je, pot ga je oblival, plesni učitelj mu je posvetil več pozornosti kot drugim. Končno je le šlo! Ob koncu tečaja je učenec povedal svojemu učitelju, da dno delajo hudo razliko med zakonskimi in nezakonskimi otroki. Menili so, naj v šolah ne bi več spraševali otrok o tem, ali so zakonski ali nezakonski. Na Finskem, na primer, vprašajo samo za otrokovo mater, za očeta pa ne. Kako gleda na mladino človek, ki se že pol stoletja suče samo med mladimi in ki ga mladina vsak dan sproti pomlaja? »Osemdeset do devetdeset odstotkov naše mladine je zelo dobre,« pripoveduje plesni mojster. »Med dolgolasci je morda ta odstotek še večji. Priznam, v začetku sem imel do dolgih las malo odpora, a sem se ga sčasoma znebil. Mladi ljudje danes dajo veliko na svojo izvirno zunanjost. A če se spomnim, sem se kot mladenič tudi sam ,rad oblačil nenavadno. Zgodilo se je, da sem nosil rdeče nogavice pa viole-tne...« »In vendar je kaka stvar, ki jo mladini zamerite?« »Zamerim tistim, ki se znašajo nad javnimi spomeniki, nad svetilkami, ki čezmerno smetijo ceste... A saj tega ne počne samo mladina, to počno tudi odrasli. Zamerim tudi tistim, ki izzovejo pretepe. Posebno na plesih’ne bi smelo biti nikakršnih izgredov. No, saj pri meni jih ni. Miličniki so se že čudili, da jim pri meni ni treba nikoli intervenirati. »Kako se počutite na plesnih vajah — dirigent sredi množice mladih?« »Kadar stopim pred ljudi, sem kot prerojen, pa čeprav me je prej morda bolel zob. Bitem in ples me potegneta za sabo, kot igra na odru. Utrujenost me v hipu mine. To deluje name kot fluid.« Mojstru Jenku ne zadostuje gibanje na številnih plesnih tečajih in plesnih prireditvah, ki jih vodi. V prostem času še vedno drsa in igra nogomet. Nekoč Je bij nogometaš pri Iliriji in pri Slovanu. Dvainpetdeset let za ples! Kako dolgo še? »če bi se odpovedal plesu in vsakršnemu delu, bi začel bolehati. Ples me varuje pred boleznimi. Delal bom uoler bom mogel.« O priznanju, ki ga je dobil, pa meni: »Bil sem izredno presenečen, ker tega nisem pričakoval. Še bolj vzradoščen sem bil, ker mi je to priznanje dala mladina. Če odkrito povem, je to prvo takšno priznanje v Jugoslaviji moji stroki, plesni stroki.« Prvikrat je bilo javno priznanje, da družabni ples lahko veliko pripomore k višji ravni medčloveških odnosov. JANEZ KAJZER „ZA NIČESAR" Nad vhodom avtopralnice na Vilharjevi 25 piše z rdečimi črkami, da niso odgovorni za slabo pritrjene dele na avtomobilu, za antene, vzvratna ogledala, brisalce, okraske; s črkami druge barve, za bolj butaste narave, je podkrepljeno pripisano — »ZA NIČESAR«. Ne odgovarjajo torej »ZA NIČESAR!« Če bi se, denimo, zgodilo v mehanizmu kaj nepričakovanega, pa bi vam valji razbili steklo ali zmečkali avtomobil — dragi moji, bili ste opozorjeni! Pred dobrim letom je lastnik pralnice dejal: »Ampak, gospod, kaj bi plačevali sproti, vzemite vnaprej 24 kuponov za 24 pranj, pa vam dam popust! Ali ni to boljše, gospod?« Je že vedel, zakaj je boljše, za koga je boljše in zakaj sem bil povišan v gospoda. Prejšnji teden sem našel v žepu zadnjega izmed 24 kuponov in se odpeljal na Vilharjevo cesto. Najprej plačajte, je rekel dečko pred vhodom v avtopralnico. Dal sem Svoj zadnji kupon, pa je odkimal, da ne velja več. Ker mi ni šlo v glavo, je poklical višjo instanco. Ne velja, je potrdila višja instanca, ukinjeno, nobenih kuponov več. Potem je višja instanca malo popustila: no, še jurja boste dali zraven, vidite, kako vam grem na roko, a ne, pa bo prav! Nič ne bo prav, ne, pa ne zaradi jurja, ampak zato, ker je to lumparija! Ko plačaš vnaprej, si gospod, ko pa hočeš svoje kupone vnovčiti, ti povedo (med drugim), da si neumen. Neumen! Višja Instanca odpre z jurji nabito listnico in je pripravljena denar vrniti. Nak, po več ko letu dni denar ni več isti denar, kot si ga dal. Pranje! Nič pranja. Avto obrnejo in ga potisnejo vstran. Kot razsodnika pokličejo še višjo instanco. Ta vpije malo manj, pojasni, da so z novim letom ukinili vse stare kupone, da so to objavili v časopisu, ja, v časopisu, in zato je ta kupon neveljaven. Ampak na njem nikjer ne piše, da je veljavnost omejena? Bilo je v časopisu. In ko je mojster vzel denar za 24 pranj vnaprej, ali ni rekel: »Tako, gospod, zdaj boste pa prišli, kadar boste hoteli, ali ni tako boljše, gospod?« Zakaj ni takrat rekel, da po novem letu stari kuponi ne bodo veljavni? Bilo je v časopisu. Pa če je človek v Ameriki, ali se naj pripelje iz Amerike oprat avtomobil? In kako naj sploh ve? Bilo je v časopisu. Seveda je bilo. In nad vrati tudi piše: ne odgovarjamo ZA NIČESAR! Naposled pride najvišja instanca, sam gospod mojster: »Pejte, no, pejte,« pravi in pokaže zlate zobe in zamahne z roko: »Kaj boste govori, kar pejte!« Nič ne reče: ali ni tako boljše, gospod. »Prava reč, če ne pridete več, kar pejte, mamo drugh zadost!« Zdaj je stvar.že malo bolj jasna. »Mamo drugh zadost!« Ko jih še ni bilo »zadost«, je mojster še ponujal svoje kupone In zlate zobe v prijaznem nasmehu, nad vrati tudi še ni pisalo »ZA NIČESAR« ... Ampak kje je že to, danes so drugi časi. Kar pejmo, fantje, kar pejmo, a ne res, mojster? Pa še res je. Spotoma sem se ustavil pri znancih. A tam, na Vilharujevi cesti? so rekli in pozeleneli: lani so peljali tja oprat avto, pa je bil po pranju stolčen okrasni obroč na kolesu. Buhve kje ste to stolkli, so rekli v pralnici, to se že ni zgodilo pri nas. Naslednjič je prišel avto iz pranja brez evidenčne tablice. Ja, buhve kdaj ste jo že zgubili, so spet rekli, pri nas se že ni mogla zgubiti. Ko pa je dečko prinesel tablico s pralne steze, je višja instanca vzdignila roke: buhve kako je rjava, pa jo je odfrcnilo. Lastnik avtomobila mu je bled od jeze pomolil tablico pod nos, bila je nova, brez trohice rje, s pravilnimi šestero-kotnlml luknjami, kot so zapustile sled glavice vijakov, s katerih je bjja odtrgana. Vsa) pritrdite jo nazaj! Ja. kar mislite si, s špago jo privežite ... In so jo pritrdili? Kje neki. A, tako, sem rekel, potem je bilo najbrž že takrat »drugh zadost«. Tudi prav. Počasi se bo že uredilo tako, da jih bo naposled ravno prav. Da bodo ostali samo takšni, ki bodo veseli, da lahko plačajo, kolikor jim bodo rekli, In katerih tisti ZA NIČESAR nad vrati spioh ne bo motil. Naposled ima mojster prav s svojim — pejte, no pejte! Dokler smo tako neumni, bo tistih »drugih« vedno dovolj! JAKA SULC \ PISANI KAMINČKI PTUJSKI ARHEOLOGI SO NA HAJDINI ODKRILI POLDRUGO TISOČLETJE STAR MOZAIK Kako so tistega dne pogledali delavci, ki so v Hajdini nedaleč od znanega Md-trovega svetišča kopali temelje za hišo Ptujčanov Katice in Borisa Kašma-na in pri tem naleteli na preprogo iz pisanih kamenčkov, ne vemo. Morda pa niti niso pogledali preveč debelo. Kot nam je v nedavnem pogovoru zagotovila kustosinja ptujskega muzeja prof. Zorka Šubic, ki je kmalu po zanimivem odkritju prišla na kraj najdbe, je v Hajdini, kjer raste pravcato mesto ličnih hiš, povsem običajno, če pri kopanju temeljev naletijo na nekaj stoletij stare zidove, ostanke davninske keramike ali opeke. Kakorkoli že, kustosinja je prišla s svojim sodelavcem preparatorjem Janezom Gojkovičem na najdišče in kmalu ugotovila, da gre tokrat za zares izjemno starino. Ko so pazljivo odgrnili dvajset centimetrov prsti, na kateri je še pred dvema letoma rasla koruza, se je radovednim očem prikazal zanimiv mozaik. — Osrednji motiv je jezdec, ki se na dirjajočem konju bojuje z zmajem, pravi prof. Zorka Šubic. Jezdec je najbrž mitološka osebnost Belerofont. Ta je bdi Sizifov vnuk in je ubil večglavega, ogenj bruhajočega zmaja. Tudi zmaj je bil nekakšna posebnost" Krasila ga je levja glava, imel je kozje telo, rep pa kačji. Mozaik je iz četrtega stoletja našega štetja in je bil položen v neki hiši, saj smo odkrili okoli precej zidovja. Mozaik je bil nekoč precej velik, meril je okoli 64 kvadratnih metrov, vendar se je prav zaradi tega, ker je ležal komaj 20 centimetrov pod rušo, zelo slabo ohranil. Na srečo je ohranjen prav najpomembnejši del, osrednji motiv z jezdecem in zmajem, dobra dva metra dalje pa so odkrili še del stranskega motiva. Ptujska arheologinja pravi, da je bil mozaik sestavljen iz več motivov. Začel se je s kito, ki je običajen začetni motiv pri takšnih in podobnih mozaikih, sledil je stranski motiv, nato spet kita pa živalski motivi znova kita, rastlinski motiv, še ena kita ter osrednja podoba. »STROGO ZAUPNO NAJDBIšČE« Prof. Šubičeva je s svojim sodelavcem Gojkovičem ter akademskim kiparjem Veljkom Tomanom, ki je prišel na pomoč iz ljubljanskega Mestnega muzeja, odkrila celo vrsto raznobarvnih kamenčkov, iz katerih je sestavljen ta edinstveni mozaik. Kamenčki so črne barve, bele, zelene, rdeče (prekanjeni mojstri so za to barvo uporabili kar kose opeke) ter sive barve v več odtenkih, ki se prelivajo do temno modre. V mozaiku je tudi nekaj kamenčkov bledo roza barve. ki polagoma temni v rdečo. Vidni sta dve rjavi barvi kamenčkov, in sicer svetla oker ter nekoliko temnejša rjava. In končno so v mozaiku še rumeni kamenčki ter dva odtenka vijoličaste barve. Skratka, takšne najdbe v ptujski okolici, ki. je sicer bogata z izkopaninami, še niso odkrili. Tudi motivika je edinstvena, takšne v Sloveniji do zdaj še nismo poznali. Najdbo so ptujski arheologi teden dni skrbno skrivali, ker so se bali, da bi neprevidni obiskovalci poškodovali še tisto, kar je ohranjeno, štirinajst dni so trije izvedenci po ves dan preždeli na najdišču in skušali toliko popraviti mozaik, da bi ga lahko dvignili in prenesli v ptujski muzej. To pa ni bilo niti najmanj lahko delo. Osnova (arheologi ji pravijo estrih) je tako slabo ohranjena, da so morali robove mozaika najprej zaliti z mavcem, drugače bi se bili kamenčki izgubili. Nato so mozaik — najdišče so razglasili za arheološki teren prve stopnje, zato so gradnjo hiše takoj ustavili — pazljivo očistili, , ga prerisali na celuloidne folije (ki bodo zelo koristne, če bi se pri dviganju del mozaika ali nekaj kamenčkov odlepilo od podlage) in začeli pripravljati, za podkopa-vanje. O tem pripoveduje muzejski strokovnjak Veljko Toman: — Mozaik smo morali najprej dobro očistiti, odstraniti vse površinske nečistoče. Nato smo položili čezenj plast hidrofilne gaze in jo namočili z mešanico lepila oho in nitro razredčila. Ko se je prva plast posušila, smo položili na mozaik še drugo in jo z enakim postopkom pritrdili na kamenčke. Le tako lahko preprečimo, da kamenčki ne bodo izpadli, ko bodo mozaik obračali. Najboljše bi bilo, če bi estrih ohranili, zato ponekod dodajajo železno armaturo, da dosežejo večjo trdnost, za naš mozaik pa bo ta postopek kar primeren. Ko smo dvigali obrobni motiv, ni izpadel noben kamenček, čisto drugače pa je bilo na delu mozaika, ki je ležal na neravnem terenu in se je precej kamenčkov odkrušilo. OGLED NE ŠE TAKO KMALU Mozaik, ki je edinstven primerek starodavne umetnosti, bodo torej dvignili in ga prenesli v pokrajinski muzej v Ptuju, kjer bo na vrsti nadaljnja obdelava. Zal pa ga ljubitelji starin ne bodo tako kmalu videli. Ne toliko zaradi tega, ker bodo morali pre-paratorji očistiti vsak posamezen kamenček, pač pa zaradi tega, ker v muzeju sploh ne vedo, kje naj ga uskladiščijo. Izkopanin je čedalje več, muzejskih prostorov pa nikakor ne morejo razširiti. Najbrž bodo morali izprazniti lapidarij in tja položiti mozaik. Ker bodo to stalno zbirko zaprli ravno sredi turistične sezone, bo verjetno kar precej negodovanja. A tu ni pomoči. Mozaik — v muzeju mu bodo naredili nov estrih — ne bo več popolnoma raven, ker se je na podlogi nabral nekakšen strdek, ld bi ga lahko odstranili le, če bi kamenčke izruvali iz mozaika. SiceT pa valovitost mozaika, kot jn pripomnil Veljko Toman, ne bo nikogar motila, saj po njem ne bodo več hodili. Veliko manj dela bodo imeli s preostalim delom najdišča. Stare rimske zidove bodo samo fotografirali in izrisali, nato pa bo novi lastnik hiše — ptujska kustosinja je posebej poudarila, da je pokazal izredno razumevanje, čeprav bo zaradi arheološkega dela zidava še precej časa čakala — zidovje porušil. V muzej bodo prenesli le nekaj keramike, novce ter nekaj vzorcev opeke, iz katere je bila zgrajena hiša. KOLIKO LET ŠTEJE PTUJ? Odkritje hajdinskega mozaika je že druga večja najdba v ptujskem okolišu v zadnjih štirinajstih dnevih. Nekaj prej so na gradbišču med ptujsko bolnišnico in pokopališčem naleteli na ostanke rimske opekarne, ki so precej slabo ohranjeni, vendar pa potrjujejo mnenje, da je pred več kot tisočletjem stala na tem mestu velika izde-lovalniča opeke. 2e leta 1922 so v bližini sedanjega najdišča odkrili del peči za žganje opeke, sedanj & najdba rdeče obarvane gline pa potrjuje domnevo o večjem opekarskem obratu. Arheologi, ki so pazljivo preiskali najdišče, so med drugim našli nekaj oljenk ter dokaze, da so tamkaj poleg opeke žgali tudi keramiko. Vse to bodo lahko videli obiskovalci ptujskega pokrajinskega muzeja, ki se bodo, če jih ne bodo motile slabe železniške zveze z mestom 6b Dravi, vendarle odločili za obisk. Ob koncu pogovora nam je P/of. Šubičeva povedala še nekaj zanimivega. Leta 1969 je Ptuj prav slovesno proslavil svojo 1900-letnico, ki ga je uvrstila med najstarejša mesta v Sloveniji. Zdi pa se, da so se mestni očetje, ali kdor je že izbiral ta slovesni jubilej, nekoliko ušteli. Za osnovo so namreč vzeli leto 69 našega štetjja, ko je slavni rimski zgodovinar Tacit prvič pisal o rimskem mestu Petovija. Na podlagi tega zapisa, v katerem je prvie omenjen sedanji Ptuj, so določili ta nekoliko sporni jubilej. Izkopanine, ki so jih nabrali na različnih krajih v ptujski okolici, namreč jasno kažejo, da je na ptujskih tleh stala naselbina že okoli leta 2.000 pred našim štetjem. * — Ce tej številki dodamo še približno 2.000 let našega štetja, potem drži, da je Ptuj star pravzaprav 4.000 let, se smeje ob tej ugotovitvi prof. Šubičeva. Zanimivo, ni kaj! B020 MAŠANOVIC PREVIDNO IN VZTRAJNO: Preparator Janez Gojkovič čisti ohranjene dele starinskega mozaika (foto: Egon Kaše) slovenščina PRAVKAR1 PREBRANO Naša jezikovna rubrika je skoraj izključno namenjena obravnavanju jezika, ki ga pišejo naši dnevni In drugi listi. Ne brez razloga, saj je to torišče najbolj izpostavljeno vsem mogočim vplivom in zato slovenščina na njem najbolj ogrožena. Nikoli ni mogoče spregovoriti o vsem, kar človek opazi, in neizrabljeni izrezki z jezikovnimi napakami se kopičijo iz meseca v mesec, dokler ne zastarijo in jih je treba vreči proč. Vendar bi se bilo treba vsaj tu pa tam ozreti še kam drugam, saj je navsezadnje tudi slovenščina v naših knjigah, izvirnih in prevedenih, vredna kakega pogleda. Gotovo je jezik tam čistejši in skrbnejši kot v dnevnem tisku. Še posebno tam, kjer imajo založbe lektorje in res dajejo pregledovati vsa (pregleda potrebna) dela, lahko pričakujemo pravilno slovenščino z redkimi napakami. 2al se tudi tu primeri kaka izjema, ki potem razburja ocenjevavce in kritike. Prav lahko bi bilo najti kako tako delo in opozoriti na jezikovne napake v njem, vendar se mi zdi, da od tega ne bi bilo posebne koristi. Natlačene na majhen prostor bi bile zbrane skoraj vse tiste najbolj razširjene napake, o katerih že tako kar naprej pišemo (z večjim ali manjšim uspehom), vmes tudi take, o katerih res ni več vredno izgubljati besed. Koristnejše se mi zdi poskusiti nekaj drugega: pregledati delo dobrega pisatelja ali prevajalca in poiskati v njem tiste jezikovne hibe, ki jih kaže tudi njegovo spretno pero. Ob tem bi se nam namreč moralo pokazati, katere napake so se že tako vgnezdile v našem pisanju, da jih tudi dobri pisci ne začutijo več. (Znano je mnenje, da jezikovna napaka, ki se je splošno razširila, ni več napaka, temveč ji je treba priznati mesto v jeziku. Vendar še zmeraj menim, da je treba poleg razširjenosti in rabe upoštevati še druge lastnosti, zaradi katerih naj kak izraz sprejmemo ali zavračamo.) S to riiislijo sem pazil na slovenščino v prevodu knjige »Mary Popins«, mladinskega dela. ki sem ga sicer prebiral iz nekih drugih namenov.* če upoštevam, kakšen je jezik v večini naših prevodov, lahko o tem prevodu rečem, da je med najboljšimi Nešteto je mest v knjigi, kjer človek kar čuti, kako okorno, s tujo skladnjo, z izposojenkami in spačenkami bi jih prevedel povprečen prevajalec, tu pa je blizu tristo strani (če ne odštevam risb) knjige velikega formata podanih v gladko tekoči slovenščini, ki jo je veselje brati. Z redkimi izjemami, kajpada, in te si bomo zdaj ogledali. (V oklepajih bom navajal strani, da si lahko navedena mesta kdo še sam poišče.) Naj takoj na začetku navedem spodrsljaj, ki me je najbolj presenetil: »da je človek čutil, da je bodisi pravkar jokal, bodisi pravkar bo « (68) Je že res, da so Slovenci začeli , pozabljati, kaj pomeni pravkar, namreč malo prej, ali kakor pravi SP 62, ravnokar, čisto pred kratkim. Tudi danes še vsakdo pravilno razume če sliši: »Pravkar je prišla tvoja sestra« ali »Pravkar je strahovito počilo.« V površni časniški rabi pa .pravkar' zadnji čas večkrat rabijo za prihodnost, v pomenu vsak čas, vsak trenutek: »Letalo bo pravkar odletelo.* »Pravkar bo pTišla delegacija.« Takih in podobnih sestavkov sem bral že kar nekaj, nikjer pa še takega kot v naši knjigi, kjer je .pravkar' v isti sapi uporabljen v obeh pomenih, pravilnem in napačnem. Kot da je prevajalka imela občutek, da .pravkar' izraža pač neko neznatno množino časa ne glede na to, ali je ta čas v bližnji preteklosti ali v bližnji prihodnosti. Drugače si namreč ni mogoče razlagati tako nenavadne rabe v dobrem prevodu Rredke so v knjigi napake zaradi premočne naslonitve na angleški izvirnik. Takšen je recimo stavek (70) »Vendar nista utegnila, da bi se dolgo čudila«, ki bi ga z nekaj premisleka vsakdo zložil pravilno: »Vendar se nista utegnila dolgo čuditi« Sem bi prištel tudi (264) »lisa na njenem licu je bila gotovo pobarvana« — ker lis ne barvapio, Je bila očitno .narejena z barvo’. In še neka napaka v skladnji, za katero (ker je primerov več) danes nimamo prostora in -jo bomo navedb prihodnjič skupaj z drugimi pomanjkljvostmi besedila, katerih ni nič kriv izvirnik, temveč so pač tisto, kar se dandanes P'®e v slovenščini, ponekod manj, drugod več. * Knjigo prevedla Katarina Pucova. JANEZ GRADIŠNIK Vsaka nova avtomobilska cesta, posebej če je hitra, pomena za voznike olajšanje. Tudi prvo hitro avtomobilsko cesto v Jugoslaviji med Vrhniko in Postojno so nekateri sprejeli z navdušenjem. Toda bili so tudi takit ki so jo prekleli. Naredila je svoje dobro in svoje zlo. V Pričujočem članku bomo govorili o tistih, ki jim je ta cesta škodovala, ker jih je obšla in jim vzela kruh, ali pa vsaj maslo s kruha. Najbolj, se zdi, je prizadela Logatec, »Prvi mesec ali dva je bilo porazno (a bila je seveda tudi že zima),« nam je Potožil predsednik turističnega društva Logatec Smodiš. Povedal Je, da je število prenočnin močno upadlo, tudi Promet v gostinstvu se je naglo zmanjšal. Restavracija hotela Krpan, ki je poleg gostilne na Trojanah in raznih kolodvorskih restavracij edina vso noč odprta restavracija v Sloveniji, je ostala malodane brez gostov. Lastniki turističnih sob, ki jih v Logatcu ne manjka, so prvi hip mislili, da je zanje napočil konec. »Kdo bo hotel še voziti Po tej stari razdrapani cesti, še tam teče lepa, široka nova avtomobilska cesta, po kateri prideš v Postojno ali na Vrhniko trikrat hitreje,« so se ljudje s strahom vpraševali. Danes, po natanko pol leta, pa je stvar videti že čisto drugačna. Nobenega strahu ni več pred prihodnostjo. Z majhno preusmeritvijo v turi-stično-gostinski dejavnosti, z malo več truda se stvari že Uravnovešajo. Se več: za prebivalce Logatca in drugih krajev ob stari cesti pomeni nova cesta v marsičem olajšanje in lepše življenje. Dogaja-j° se stvari, ki jih sprva ni nihče pričakoval. Predvsem je nova cesta prijetno in koristno dopolnilo stare, s stare ceste je posesala 90 odstotkov težkih tovornjakov-priko-učarjev, ki so včasih delali neznanski hrup, ko so vozili skozi naselja. »Ko so lezli mimo nas* so se tresle hiše — doživljali smo tako rekoč nenehne potrese. Zdaj se nam včasih zdi, kakor da so se vrnili stari mirni časi,« pravijo. Mirna vožnja V ČISTEM ZRAKU Res so se razmere na stari cesti tako spremenile, da ieh krajev skorajda ne prepoznaš več. Od Vrhnike tja Cez Logatec, Kalce, Kačje rijte pa do Postojne se je raz-mgnil neki mir, lahko bi rekli, da se je vrnila prijetna idi-’ uka, ki jo le kdaj pa kdaj Shioti hrup kakega tovornjaka in le kdaj pa kdaj brnenje osebnega avtomobila. Prav Presenetljivo je, kako se je v mh mesecih stara cesta polepšala. Ne le, da ob njej skorajda ni več videti tistih odurnih smetnjakov, ki jih ob cestah Puščajo nemarni potniki — njeni robovi so veliko bolj ze-Jcni, pa tudi smradu po izpušnih plinih ni več — sproti ga razpihajo sapice, medtem ko hitro cesto prepredajo čr-n° modrikaste meglice, ki vre-J° iz dizelskih motorjev, ko vozniki na kakih trideset ki-k>metrov dolgem klancu pritiskajo »do deske« in preizkušajo moč motorjev. Zares: vožnja po hitri cesti ni prijet-na zaradi smradu in zaradi enolične pokrajine —neskonč-hih smrekovih gozdov. In resnica je tudi, da se ob njej to Vidi šele zdaj, ko ni več nenormalno obremenjena — pošta j a stara cesta izrazito turistična cesta, ki vabi voznike ptetnike in turiste s svojim j®pim okoljem, športne voznike pa zaradi svoje raznolikosti in svojih ovinkov. Po-jg vsega tega mikavnega, kar Uihko na njej odkrivamo šele J. ?daj, pa je treba tudi prizna-?.• da prijetno preseneča voz-juke še v nečem: lepo je vzdržana, ski^raj po vsej trasi J® na novo označena z beli-uu črtami, vse železne ogra- STARA CESTA VRHNIKA—POSTOJNA POSTAJA LEPŠA, ČISTEJŠA IN NASPLOH MIKAVNEJŠA — KAKO Sl NAMERAVAJO POMAGATI'KRAJI, KI JIH JE HITRA AVTOMOBILSKA CESTA OBŠLA KAČJE RDEČE: najbrž še nikoli tako lepo vzdrževana pot je so popravljene — taka ni bila še nikoli! »Veste, tiste prve mesece, in deloma še danes, se je hotel vsak voziti po novi cesti, ker je bil pač radoveden, kakšna je. Zdaj pa, ko je zadoščeno zvedavosti, ni več tako zanimiva. Opaziti je, da se iz dneva v dan vrača na staro cesto več voznikov. In vsi trdijo, da je vožnja po njej lepša,« pravijo v Logatcu-To še posebej velja tudi za tiste, ki ne bi hoteli po nepotrebnem zapraviti 8 dinarjev, kolikor znaša cestnina na hitri cesti. Velja tudi za mnoge tujce, ki jih avtomobilska cesta nasploh ne zanima kaj dosti — navsezadnje je tudi mnogo takih, ki se jim večno ne mudi A stopimo s te zdaj prijazne ceste k tistim, ki žive ob njej. In žive od nje. »Neugod- nih posledic, ki jim jih je povzročila nova cesta, skorajda ne čutimo več. Stvari so se počasi vrnile na stari tir, pre cej bomo pa tudi sami naredili, da bomo v novem položaju splavali,« nadaljuje Smodiš. »Prenočitev je bilo pri nas res nekaj manj, toda zasebniki, kd oddajajo sobe, so že na konju, drugi pa bodo morali gostu pač več ponuditi, kot so mu doslej. Začeli smo se prilagajati, hočemo razviti stacionaren turizem in ne le tranzitnega, od katerega smo bili nekoč tako odvisni. Gradimo zimsko športno središče, septembra bo že stekla žičnica na Sekirici, postavili bomo še brunarico z bifejem in stojnico. Ob dohodih na hitro cesto oziroma izhodih z nje'bomo v kratkem postavili table, ki bodo opozarjale na naše gostinsko turistične za- nimivosti. To je eno, druga stvar, ki se zdaj z njo precej ukvarjamo, pa je kemčki turizem, ki se bo uveljavili na Rušici in Ziberšah. Kljub vsemu temu pa se še vedno ne nameravamo odpovedati tranzitnemu turizmu. Vse tako kaže, da vsaj v zasebnem sektorju ne bo upadlo število prenočitev. Z leti je pri teh naših ljudeh ki oddajajo turistične sobe, nastal nekakšen »prijateljski turizem«, kar pomeni, da se k oddajalcem sob čedalje pogosteje vračajo isti ljudje in imajo že čisto prijateljske stike z njimi. Res je, malo nas je sprva skrbelo, da bo nova cesta odvrnila vse turiste od nas, toda če upoštevamo, da je v Evropi vsako leto milijon avtomobilov več, ni razloga za prevelike skrbi. Navsezadnje so znali tudi drugje po svetu najti pot iz takšnega položaja, v kakršnega nas je pahnila hitra cesta. In tudi mi se bomo kar najbolj potrudili, da se bomo uspešno prilagodili novim razmeram. Ce bomo le na priključkih znali privabiti goste k nam (z majhnim turističnim birojem, napisi in podobnim), ne bo več težav. Verjamemo obljubam, ki so nam jih dali, in tudi načelom, da hitre ceste krajem, mimo katerih potekajo, ne smejo škodovati. Je pa prav, da se tisk zanima za ta posebni položaj, v katerem smo se znašli — navsezadnje smo v tem v Jugoslaviji prvi. Prav, ker se bodo v kratkem tudi drugi znašli v enakem položaju, in zato je treba na to opozoriti in misli-ti vnaprej. Kraji, ki jih bo nova cesta obšla, bi morali že zdaj pripraviti načrte, kako premostiti izgubo, ki bo nastala, ko bodo ob prometno žilo. * STARA CESTA V NOVI VLOGI To misel smo slišali tudi na * Vrhniki, ki je prav tako deloma prizadeta zaradi nove ceste. Direktor hotela Mantova Česen priznava, da so imeli te mesece za 30 odstotkov manj prenočitev kot lani v tem času, tudi kakih 20 odstotkov manj prometa je bilo v restavraciji. Pove pa tudi, da je zdaj že veliko boljše in da se zlasti domači vozniki spet * ustavljajo na Vrhniki in vračajo na staro cesto. Le izletniški avtobusi, ki so se včasih veliko ustavljali na Vrhniki, nočejo več na staro cesto. »Morda bo to trajalo samo nekaj časa, dokler si vsi ne bodo ogledali hitre ceste,« pravi, »res pa je tudi, da so vse te primerjave precej ne- gotove in ne povedo dosti, ker smo imeli tu na Vrhniki zadnji dve leti precej nenormalne razmere — naši gostje so bili graditelji ceste in ne običajni gostje. Podobno kakor v Logatcu se tudi na Vrhniki preusmerjajo. Gradili bodo zimsko športno središče na Ulovki — dve vlečnici in brunarico — poleg tega pa vidijo, da se morajo zdaj bolj zanimati za domače goste in zboljšati storitve. Kot v Logatcu bodo tudi tu postavili napise na priključku, ki bodo opozarjali na zanimivosti in lepote okrog Vrhnike — Močilnik, Bistro, lovsko-tehnični muzej, razgledni stolp, zimsko središče. »Zdaj bo to še nujnejše, ker dobimo pri Sinji gorici nov priključek, ki bo še bolj odrezal Vrhniko od hitre ceste.« V Postojni predvsem ugotavljajo, da so zaradi nove ceste izgubili prehodne goste. Zato je promet v točilnicah, delikatesi in gostilnah precej manjši. Število prenočitev pa se spet povečuje in kaže, da bo letos še večje kot lani. »Sicer pa je takole,« pravi predsednik turistične zveze Sever, »ljudje se čedalje pogosteje vozijo z letali. Iz Hamburga v Dubrovnik je moral včasih nemški turist potovati šest dni — danes pride tja z letalom v dveh urah. Ne avtomobilske ceste — letalski turizem bo za nas hujši udarec. Morda za sedaj še ni tako slabo, toda v prihodnjih letih se bo s silnim razvojem letalskega turizma to povsod poznalo; v vseh krajih, ki nimajo letališč.« Tudi v Postojni vedo, da sa morajo nujno preusmeriti v drugačen turizem. Za sedaj imajo v načrtu nove, mikav-nejše gostinske lokale. Tako bo v bližini Studenca, med Postojno in Razdrtim 'kmalu zrasel nov motel, govorijo tudi o zimsko športnem središču na Kaliču. Na iztočnicah bodo postavili table. Zakaj vsi zamujajo s tem? Zato, ker se že med graditvijo hitre ceste niso zamislili in vprašali: ali nam hitra cesta utegne tudi kako škodovati? Vsi so jo gledali kot veliko tehnično pridobitev, novost, nad katero se je treba samo navduševati. Zdaj z nepotrebno zakasnitvijo vidijo tudi njene slabe strani. Stara cesta ni odslužila. Se naprej bo na voljo mnogim popotnikom in voznikom. Samo da je zdaj manj utrujena in lepša. In mogoče jo bodo nekoč zarisali v avtomobilske zemljevide še z zeleno barvo — izrazito kot turistično za- nimivost. JUŠ TURK DIVJI ZAHOD Prišli trgovci z novci To niso bili trgovci; tudi z novci niso prišli. To so biti krovci: in z novci so odšli. Krovca sta bila dva pomočnika mojstra Jurija Heineja, splošno krovstvo, Zakotnikova — Ljubljana. Za 10 ur dela 172 jurjev Zgodbica pa je takale. Mojster je s svojima pomočnikoma delal v vasi. Soseda, hišna lastnica, ga je vprašala, če bi ji lahko pregledal opeko na strehi, ker je ponekod počena. Mojster ji Je odvrnil, da nima časa, da bo naslednji dan on zadržan in naj se lastnica dogovori s pomočnikoma. Drugi dan je jnojster okrog 10. ure pripeljal oba pomočnika. Na streho sta znosila 150 do 200 opek — bobro-vec — in zamenjala počene. Pridno sta delala 5 ur. Potem sta na delovni nalog št. 8 z dne 10. 5. 1973 z žigom Jurij Heine, splošno krovstvo Ljubljana — Zakotnikova zapisala na strani B: 16 X 9 = 144 X 2 = 288 m2 6,00 Ndin x 288 = 1.728,00 Ndin Izvrševalec dela: Podpis nečitljiv Mojster: Podpis nečitljiv Lastnica hiše Je plačala; od presenečenja niti k sapi ni prišla. Odbornika peče vest Strašno slabo vest imam. Kot človek, posebej pa kot odbornik. Tako malo lahko naredim, popravim. In toliko napak, grehov, nepravilnosti! Kot odbornik le bolj glasujem, roko dvigujem. Občani pa. tisti najbolj vztrajni, so včasih hudi: Kaj pa odborniki delate? Ali samo kimate in govorite? Ali imate zaprte oči in ušesa? Ne berete resolucij? Ali znate reševati le načelno? Praktično življenje pa se vas ne tiče? • Takd moja vest. Vest se le zbudi Pa izvem za to zgodbico, čvrsti, birokratski oklep okoli odbor-niške vesti Je počil. Ne bom več samo načelno govoričil. Poskusimo še v praksi! Ponudil sem se lastnlčini sestri, da greva skupaj h krovcem, da se lepo pogovorimo. In greva Razjarjeni mojster: »Se premalo!« V BOROVNICI Na dvorišču naletiva na mojstra Heineja in enega od pomočnikov. Vljudno sva pojasnila, kaj želiva In meniva. Kaj hujšega! Iz mojstra so kar bruhale besede kot: Tako te bom pritisnil, da boš čez avto zletel! — Kaj se vtikaš! — Še premalo sta zaračunala! — Prav vam je, ker šušmarjem dajete delo! — Jaz si lahko zaračunam tudi 50 jurjev na uro! Na moje vprašanje, ali gre v tem primeru z šušmarstvo ali redno obrtniško delo, mi je hotel mojster iztrgati račun iz rok. Pri tem je trdil, da gre za šušmarstvo. Ali res, mojster Heine? Z vašim delovnim nalogom, vašim žigom, vašo vednostjo, celo nasvetom hišni lastnici? Ali bi hoteli pojasniti, mojster, kako je s to zadevo? Kaj je to pravzaprav bilo: šušmarstvo, redno delo ali morda nekaj tretjega? Ne upam si pomisliti na kak tih sporazum o popravljanju rednih osebnih dohodkov. Odbornik razmišlja: Imamo resoluoije. Tudi tisto o neupravičenem bogatenju In prisvajanju tujega dela, denarja. Načelno vse imenitno zveni. Ali pri nekaterih ljudeh ta načela ne zbujajo le posmeha, ali ne uživajo še dodatno v tem, da se celemu svetu v brk rogajo? Ali niso pogrun-tali, da za prakso to sploh ne velja? Kako bi si sicer upali tako odreti človeka! Očitno nimajo slabih izkušenj! Ker enostavno potrpimo, kadar odrejo nas: če pa soseda, je to njegova stvar. Ali se ne držimo vsi pravila: »Ne vtikaj nosu, kjer te ne srbi — pa četudi je vesoljni potop okrog tebe!« Kdove, ali bodo inšpektorji obeh prizadetih občin ali kak drug forum, ko bodo tole prebrali, kaj ukrepali, ali pa bodo, samo da ne bo sitnosti, vse enostavno prezrli. Če bo tako, potem je predvidevanje obeh pomočnikov in njim podobnih točno. Veselo bodo širili revirje divjega zahoda In ustvarjali v njih svoj red, svoje zakone, svojo moralo. Kako je pravzaprav pri nas? Ali je razlika med načeli in prakso vse večja ali manjša? STANE NOVAČAN, BOROVNICA SESTAVKE,OBJAVLJENE V TEJ RUBRIKI, HONORIRAMO UREDNIŠTVO TEDENSKE TRIBUNE, LJUBLJANA, TOMŠIČEVA 3 - UREDNIŠTVO TEDENSKE TRIBUNE. LJUBLJANA Ti ŠE JE ČAS, DA POPRAVIMO KRIVICO ' (TT ŠT, 20 — OBČINE PLAČUJEJO DAVEK NA REVOLUCIJO) Približno pred osmimi leti sem v glasilu ZZB NOV Slovenije v TV-15 kot njegov stalni dopisnik za jeseniško občino opisoval problem nekaterih slovenskih občin, ki že več ko eno desetletje plačujejo davek na revolucijo. Čeprav sem že takrat bolj ali manj podobno, kot je to storil novinar Feri Zerdin v članku Občine plačujejo davek na revolucijo, opisoval iste probleme metliške, črnomaljske in novogoriške občine, je bil moj glas le glas vpijočega v puščavi, dokler niso belokranjski boroi poslali odprtega pisma slovenski javnosti; ta se vsa leta po zadnji vojni ni zmenila za težave tamkajšnjih kmetov borcev. To je tistih kmetov borcev, ki so postlali zibelko slovenskega partizanstva. Čeprav prejemam le okoli 160 starih tisočakov invalidske pokojnine, kar mi zadošča za dostojno življenje, sem pravcati bogataš v primeri s tistim belokranjskim kmetom borcem, ki je morda še več od mene dal za revolucijo in danes prejema miloščino — pet starih tisočakov. In prav zaradi tega vprašujem: Kdo je kriv, da belokraftjski kmet borec po osemindvajsetih letih uspešno končane socialne, nacionalne in ekonomske revolucije dobiva od tiste družbe, za katero se je boril, le drobtinice z bogatinove mize? Odgovor je na dlani: tega so krivi tisti, ki so bili vse do sedaj gluhi in imuni za te probleme. Zaradi tega je mnogo borcev zelo zagrenjenih in razočaranih. Že nekaj let smo dopisniki in novinarji ob določenih pri- ložnostih opozarjali slovensko javnost in družbene dejavnike na ta žgoči problem, ki izvira iz socialne diferenciacije v naši družbi. Skoraj vsako leto se udeležim srečanja borcev in aktivistov moje partizanske enote. Čeprav nas še vežejo vezi partizanskega tovarištva, opažam v naših vrstah velike socialne razlike, zadnja leta pa se tisti z visokim življenjskim standardom skoraj ne udeležujejo več teh partizanskih srečanj. Čeprav nimam avtomobila, mi je vselej težko, ko sežem v roke-bojnemu sotovarišu kmetu borcu, ki mi pozneje, shujšan in ostarel, pripoveduje o tem, kako mačehovsko ravna družba z njim, Z grenkobo v glasu md pove, da je njegov zadnji sin odšel na delo v Nemčijo — čeprav BESEDA KULAK JE za kmeta Žaljivka (TT ŠT. 20 — KULAKI TRKAJO NA VRATA) Brečital sem članek Kulaki trkajo na vrata in menim, da je beseda kulak danes žaljivka za pridnega in sposobnega kmeta. Vsi vemo, kako leto za letom propadajo kmečke domačije. Mladina beži s kmetij v mesta in tovarne, kjer laže zasluži. Težko je najti dekle, ki ima veselje do dela na kmetiji. Koliko kmečkih fantov zaman išče ženo, da bi mu gospodinjila in delala na kmetiji. Delo na kmetiji zahteva celega človeka, od zore do mraka in tja do trde noči ni počitka. Kmet nima prostih sobot, prostih nedelj nima, ne pozna 8-umega delovnika. Ne moro si privoščiti letnega oddiha na morju, niti za en dan ne more zaklenita vrata in odpotovati z družino na izlet. Živina in druge domače živali zahtevajo svoje. Poznam dosti premožnejših fantov, ki so kupili traktorje in druge poljedelske stroje, v hlevu pa jim stoji 10 do 15 glav živine; če vse to seštejemo in spremenimo v dinarje, so tu že lepi milijoni. Kdor ni kmet in ne pozna kmečkega dela, vidi v njem kulaka, bogatina. Ljudi, ki tako gledajo na kmeta in njegovo bogatenje, ni treba jemati resno, ker po mojem mnenju niso dovolj razgledani. Zakaj pišejo in govorijo o delu, ki ga ne poznajo? Vsi ti stroji in živina so le osnovno sredstvo kmetije, in če kmet dobro dela z njimi, mu dajejo lepe obresti za vsakodnevni trud. Saj tudi v tovarni ni drugače: čim več na strojih naredimo, več dohodkov prinesejo. Naj spomnim bralce na star kmečki pregovor: »Zemlja pravi: obdeluj ti mene, če ne, bom jaz obdelala tebe.« Zakon o maksimumu 10 ha obdelovalne zemlje je bil svoj čas pravilen, a danes, ko zemljo obdelujemo s stroji, je to določilo zastarelo. Na tako majhni površini kmečki stroji niso docela izkoriščeni. Sodim pa, da bi morali poostriti zakon: zemljo, ki je lastnik ne obdela in jo zanemari, bi morali dodeliti tistemu, ki jo bo obdeloval. Pa naj bo to kmet, zadruga, ali kmetijski kombinat. Dokler pa bomo razpravljali o maksimumu 3 ha za nekmeta in 10 ha za kmeta, bomo še zmerom uvažali pšenico in druge kmetijske pridelke. Kakor hitro pa bi odvzeli neobdelano zemljo lenim in malomarnim lastnikom ter jo dali pridnim in delavnim rokam, ki bi jo umno obdelovale, bi prihranili veliko deviz, ki jih zdaj _ dajemo za uvoz poljščin. Ne razumem strahu nekaterih, ki se bojijo bogatenja kmetov. Ce bo kmet bogatel s svojim lastnim delom, bo vsa družba obogatela. Ce bo ponudba kmetijskih pridelkov večja od povpraševar nja, jih bomo delavci tudi ceneje kupovali. Revno in zaostalo kmetijstvo pa tudi zavira razvoj industrializacije družbe. Krivično je, da kmetu, ki obdeluje ZAPOSTAVLJENI TALENTI (TT ŠT. 20 — VISOKOŠOLSKA IZOBRAZBA POSTAJA PRIVILEGIJ?) Zadnje čase opažamo, da postaja študij na visokih, višjih in tudi že srednjih šolah vse teže dostopen tistim mladim ljudem, ki imajo sicer dar in veselje do študija, a jim niso rojenice položile v zabel dovolj gmotnih darov. Še posebno hudo je za tiste, ki bivajo daleč od Ljubljane, Maribora in drugih večjih središč. Cim revnejši so kraji in čim bolj so oddaljeni od središč, tem manj dajo mladine študirati. Nekoč, v starih časih, je že bilo tako, da je lahko študiral le tisti, katerega starši so bili premožni. Tako se je dostikrat zgodilo, da so prišli že na srednje in tudi na visoke šole ljudje, ki niso imeli ne volje ne daru za učenje, ampak so študirali le zato, ker so tako želeli njihovi premožni svojci. Bilo pa jih je mnogo, ki zavoljo revščine niso mogli niti pomisliti na obiskovanje višjih šol. Kot kaže, tudi zdaj nismo veliko na boljšem. Naša družba je obljubljala, da bo odprta pot do učenosti vsakemu človeku, ki bo imel sposobnost in voljo. Kazalo je tudi, da bo res tako. Zdaj pa je prišlo tako daleč, da je nastalo socialno razlikovanje tudi na tem področju. Štipendije ne dobijo zmeraj najpotrebnejši in najsposobnejši. Ce pa jo dobijo, je zadnje čase običajno zelo skromna, posebno še zaradi tega, ker cene iz dneva v dan rastejo, štipendija pa je »stabilna«. Večina teh štipendistov sicer dobiva od doma prispevek, kolikor ga more družina žrtvovati. Toda koliko lahko žrtvuje družina revnega delavca, malega kmeta ali upokojenca? Tako se dogaja, da stradata študent in njegova družina. Kako naj se uspešno posveti študiju mlad človek, ki mu kruli v želodcu. Ce pa si zraven študija preskrbi še kakšno delo, da mu ni tre- bi rad nadaljeval šolanje — ker ni oO' bil štipendije- »Ne bi me bolelo, če p1 bil družbeni parazit. Po demobilizacij1 sem moral obnoviti porušeno domačijo in sodelovati v vseh družbenopolitični« akcijah pri graditvi porušene domovin in utrjevanju naše ljudske oblasti, K« pa sem onemogel in zbolel, me je Pra_ ta družba, za katero sem se boril, P°®P bila. Ce bi bil to vedel, bi bil šel mea vas proletarce in bi imel danes leP" borčevsko pokojnino,« mi je govorila pretežna večina soborcev kmetov. V tolažbo sem jim obljubil, da bom o njihovih težavah napisal članek. Vse «° sedaj je bila to kaj jalova tolažba. Mnogi kmetje, ki so v zadnji vojni stali strani, ali pa sodelovali z okupatorje«1’ se jim sedaj že javno posmehujejo- Belokranjskim kmetom borcem bo treba čimprej dati, kar jim gre. Tudi premožnejše občine’ bodo morale zaradi povečanja življenjskih stroškov povečati Prl" znavalnine kmetom borcem. Predlog’ naj bi ustanovili republiški solidarnostni sklad za priznavalnine kmetom b°r cem, se mi zdi prav primeren. Ce zakon izenačuje vse jugoslova«; ske vojne invalide, ne glede na to, al so postali vojni invalidi v prvi svetov« vojni kot avstrijsko-ogrski vojaki, ali v NOB, zakaj ne bi bilo enako urejeno tudi za borce NOV, ki se preživljajo kmetijstvom! Še je čas, da popravim to krivico v korist tistih, ki so najlejf ša življenjska leta žrtvovali za social ■ stično revolucijo in njene pridobitve- Karel ZorU«. Zavratec več kot 10 ha obdelovalne zemlje, merijo 3000 do 30.000 dinarjev kazni, čeprav ima to zemljo v najemu. Tistega^ ki obdeluje zapuščeno zemljo, bi Pj zdravem razumu morali nagraditi, kaznovati pa tistega, ki zemlje ni obdela« Mar bomo tolkli po pridnih kmetih' tf' liko časa, da bodo še ti izgubili voljo «« kmečkega dela in ušli s kmetij v tovarne. Sam sem doma s srednje velike k«J^ tije, dobro poznam delo ih dobiček trde ga enoletnega dela- Sedaj sem v sluz? s povprečno plačo in ne zamenjam J s še tako urejeno in sodobno kmetij«-Delam od 6. do 14. in vem, da dob11« vsakega prvega plačo — ne bo mi L vzela ne suša ne toča ne nesreča in tu« ne davkarija- . Kmetijskemu inšpektorju v obči« Žitište svetujem, naj sproži sodni SP° proti tistim, ki zemlje ne obdelujejo, 11 pa proti tistim, ki jo preveč obdeluješ | Odveč so vsi gdvori in sestanki o stabilizaciji, dokler bomo z raznimi zak« ni omejevali pridobivanje dobrin v «® šem kmetijstvu. Jože Klop«>c’ Pogled pri Moravca« ba trpeti pomanjkanja, mu ostane Pr’" malo časa za učenje, kaj šele za nuj« potrebno razvedrilo. ., Starši z nizkimi osebnimi dohod1« sicer dobivajo za svoje otroke, ki št« dirajo, tudi otroški dodatek, ki pa je z odraslega otroka, posebno še za štude« ta, ki obiskuje šolo v kraju daleč «« doma, le preneznaten. Saj je znano, « so otroški dodatki enaki za dojenčk in študente. Zanimivo je tudi to, da *. nekateri roditelji trudijo zaslužiti več in tako zboljšati življenjske raz1« re svojega otroka. Za trud so popla«^ ni tako, da izgubijo otroški dodatek- . težkem položaju so tudi upokojenci, * ne smejo zaslužiti več, sicer se jim zmanjšala pokojnina. 1 Ali ni velika škoda za našo druz za ves naš narod, da dostikrat tisti, ki so najbolj nadarjeni, vztrajni pri učenju, ne morejo konca študija, ali pa sploh ne morejo prhi « višje šole, samo zaradi tega, ker . zmagujejo velikih stroškov šolanja. & je znano, kako študente izkoriščaj mnogi stanodajalci; naravnost nesrai no — to bi moralo biti kaznivo. e Vsi tisti, ki dajejo štipendije, bi . morali prepričati, koliko potrebuje hov štipendist in koliko lahko dobi doma brez škode za druge družin®^ člane. Potem pa mu dati tolikšno , pendijo ali posojilo, da bo lahko žl kot človek. Kajti le tako bo lahko ■diral. Ivan Sim?«*,, GRADINCI IZ GRADINA Ko sem se razgledoval sredi vasi Gradin me je vaški očanec nejeverno pogledal in me po krajšem premisleku vprašal: »Ali ste zašli?« Ženske pa, ki so se znašle na vaški cesti, so jo urno pobrale na dvorišča. Ne, nisem zašel. Hotel sem videti prav Gradin, najvišjo vas v koprski občini, ki leži na štiristo osemdesetih metrih nadmorske višine na slemenu hriba Soline, visoko zgoraj, tako visoko, da redko kdo zaide sem. Ce bi vprašali Po Gradinu na kakem kvizu, bi tekmovalec zagotovo ostal brez nagrade. Po drugi strani Pa ime te vasi z ljubeznijo izgovarjajo v daljni Avstraliji in Ameriki. Z vasjo kot celoto se je usoda nenavadno poigrala tudi po vojni. Vaščani so še danes prepričeni, da je iskati zaostalost vasi prav v naključjih, ki so za dolgo odločila o prihodnosti kraja. TAM, KJER BURJA DOBI MOČ Ker je kraj na visokem, se Ponuja razgledovalcu mogočen razgled na slovenski del Istre in na druge, Gradincu podobne kraje, kjer žive ljud-. je povsem enako in kjer v zadnjem času ne mislijo na nič drugega kot na to, kako bi iz svojih samotnih vasic zbežali v Koper, tja, kjer je gneča, a je zato tudi denar. Hiše v Gradinu so postavljene iz kamna, ki ga niso nikoli ometali, pa zato še zdaj kaže vso timetelnost zlaganja kamna, spretnost, ki jo zdaj obvlada le še malo ljudi. Kamen v hišah, kamen v ogradah, posamezne starejše strehe so krite s kamnitimi ploščami! Ponekod je kamen rdečkaste barve. To so sledovi ognja, ki je nekoč v davni preteklosti nihče več ne pomni, kdaj je bilo to — pokončal vas. Pomnijo le še to, da so bile takrat hiše še s slamo krite in je imel ogenj lahko delo. Za hišami je v paredu posajena trta, njive so na pobočju vrh Podzidanih teras. Burja ima tu zgoraj nenavadno moč. Kadar zapiha, premika celo kamenje. Čeprav bi se dala napeljati voda iz bistrih studencev, tega doslej še ni nihče storil. Stvar bi bila hudo draga. Zato Gradinci še vedno uporabljajo le kapnico. Ob nekaterih hišah je videti posebnost — globoke štirikotne obzidane Poče v katere vodijo strme stopnice. Iz poči zajemajo vodo za živino. Tudi Gradinci so se po malem modernizirali. Se pred nekaj leti je bilo v vasi troje odprtih ognjišč sedaj pa vztrajata pri odprtem °gnjišču le še stari Ivan Ju-govac in njegova žena. Zakaj hi spreminjala to, kar je bilo zanju dobro vse življenje? POKOPALIŠČE JE SPRIČEVALO KRAJA Na koncu vasi sameva ograjeno pokopališče. Pokopališče je spričevalo kraja. Kraji z visoko kulturo kažejo to kulturo tudi na poslednjih počivališčih. Denarni ljudje z majhno kulturo postavijo svojim pokojnikom spomenike, ki so natančen odsev njihove razgledanosti in miselnosti. Izumirajoči kraji imajo zapuščena in prerasla pokopališča. Pokopališče v Gradinu je preraslo, večina križev je lesenih, na redkih kamnih pa je mogoče prebrati napise v treh jezikih: v slovenščini, hrvaščini in italijanščini, v’ italijanščini menda zato, ker so posamezniki naročili spomenike v Trstu in so jih tam zaradi komodnosti opremili kar z italijanskimi napisi. Tu in tam je na pokopališču vzvalovana zemlja, ki daje slutiti grob- Vaščani mi povedo, da so to grobovi gra-dinskih partizanov. Dvaindvajset jih počiva v domači zemlji in za sedaj še nimajo spomenika. 2e dolgo si domačini prizadevajo, da bi jim ga postavili. Dali so napraviti osnutek za skromen spomenik, a glejte, stal naj bi kar dvajset tisoč novih dinarjev, dva stara milijona. Od kod naj vzamejo tolikšen denar? Po drugi strani pa tudi verjeti ne morejo, da bi lahko takšnale reč toliko stala. Zato so sklenili, da namesto spomenika postavijo.ploščo z imeni padlih borcev, toliko, da se bo vedelo, kdo vse je dal življenje za obrambo domovine. Sodelovali so tako in tako vsi, na drugi strani, med fašisti, se ni znašel niti en sam gradinski človek. USODA VASI NA NARODNOSTNI MEJI Sredi vasi stoji šolsko poslopje. Sedaj odmeva po njenih učilnicah slovenska beseda, po vojni pa je dolgo odmevala hrvaška. Zakaj hrvaška? Zgodba sega v preteklost. Ljudje po teh krajih se poprej niso čutili ne Slovence ne Hrvate ne Italijane, ampak so imenovali sami sebe Istrani. Se dandanes pa mešajo v pretežno slovensko besedišče hrvaške in italijanske izraze. Gospodarsko so bili navezani na Trst. Dvakrat na teden so z volmi vozili v Trst seno ali drva. Vozilo se je vso noč. Potem so po ves dan stali v Trstu, da bi svoje blago prodali. Ce ni bilo kupca, so stali tudi po tri dni. Včasih jih je tri dni skupaj močil dež. Ob vsem tem so stradali, izkupiček od sena ali drv je bil skromen. Službe pod Italijo ni dobil nihče. Ce je že kdo hotel službo, je moral v labinski rudnik. Po vojni so Gradinci računali, da bodo pripadali Sloveniji. Vendar so o njihovi usodi odločali ljudje, ki so poznali njihove kraje samo iz knjig. Niso utegnili stopiti v vsakega posebej in se pogovoriti z ljudmi. Tako so prišli pod Hrvatsko. Tako kot so sedaj na koncu Slovenije, so bili prej na koncu Hrvat-ske. Hrvatska jim je dala hr-vatskega učitelja. Kdo tji se veliko menil za kraj, ki je tako daleč od Zagreba. Gradinci so se veliko pogovarjali med sabo, da bi bilo boljše, če bi bili v Sloveniji, saj so bili tudi poprej navezani le na slovenske kraje, v hrvaške pa so zašli le malokrat. Leta 1955 so Gradinci sestavili komisijo, ki je odšla v Koper in zahtevala, naj pride Gradin pod Slovenijo. Končno, so utemeljevali svoj predlog, so se med vojno vsi bojevali v slovenskih partizanskih enotah. Ustregli so jim. Gradin je postal slovenski. ZAKAJ HOČE KMET MED POMETAČE Gradin je kraj, kjer število vaščanov iz dneva v dan upada. Zato pa je Koper kraj, kjer število ljudi iz dneva v dan raste. Pri tem krepko pomagajo tudi Gradinci. Še pred leti so vsi garali na domačih njivah, potem pa so začeli uhajati. Eden je odšel za delavca h koprskemu vodovodu, trije so se zaposlili kot delavci v Tomosu, dva sta šla za pometača v Koper... »Tudi jaz bi šel za pometača v Koper za potrebo bi šel, čeprav bi me bilo sram,« pravi Emest Šavron, predsednik Zveze borcev v Gradinu in eden od preostalih štirih gradinskih kmetov, ki jih preživlja samo zemlja. »Letos bom star petdeset let,« pravi Emest Šavron. »Takoj bi se zaposlil, če bi le našel kako primerno delo. Pri petdesetih letih bom šel prvič v službo. Tako ne gre več naprej. Saj vidim, da je tu življenje naših delavcev kislo. Ob štirih zjutraj se vozijo delat v Koper, ob štirih popoldne se vračajo domov. Samo denarček pa je! Pri nas ga ni! Vidim, da so si tisti, ki so se zaposlili pred letom, pred dvema letoma, kar lepo opomogli.« Nato razklada reve gradin-skega kmeta: »Morda bodo letos češnje vrgle kak dinar, če jih ne bo uničila bolezen. V koprski semenarni sem vprašal za sredstvo proti češnje vi muhi. So mi rekli, da ga nimajo, naj grem v Trst, če ga imajo mogoče tam. Pridelek je slab. Krompir uničuje hrošč. Lani sem posadil dva tisoč paradižnikovih sadik, vendar se mi ni splačalo. Letos sem ga posadil samo za domače potrebe. Naša trta je že na visokem in bolj slabo dozori. Nimam ljudi, ki bd mi pomagali pri delu, ne denarja, da bi si kupil kmečke stroje. Vsa vas premore le dve kosilnici. Včasih je kmetu pomagala pri delu vsa družina, tudi otroci. Sedaj pa je otrok tudi pri nas malo, po novi modi se jih dela malo. A še ti zbežijo proč, kakor hitro morejo ... Jaz bi šel že davno od tod, toda moral sem skrbeti za očeta, skrbeti moram za mater. Po pravici povem, odkar sem prišel iz partizanov, si še nisem kupil nove obleke. Ce mi je ne bi poslal brat iz Avstralije .. •« JUTRI PRIDE TITO, POJUTRIŠNJEM PRIDEJO OTROCI Da, veliko ljudi je odšlo čez oceanske luže. V Ameriki in Avstraliji je šestnajst Gradin-cev, eden je v Nemčiji, osem jih že petnajst, dvajset let živi v Trstu. Bog ne daj, da ne bi kaj poslali domov, pravijo Gradinci. Ivan Božečan ima šest otrok. Niti eden ni ostal doma. Dva sta v Ameriki drugi so se razgubili po Jugoslaviji. šestdeset mladih je odšlo iz Gradina, več kot pol vasi. Tako ostajajo v vasi le stari ljudje, starci v podirajočih se hišah. Nekateri žive povsem osamljeni. Otroci jih pridejo obiskat le po enkrat na leto. »Ce zaslutijo, da imamo kakšen denarček,« pravijo sami Gradinci. Star vaščan pomežikne in v šaljivi obliki pove svojo resnico: »Jutri me pride obiskat Tito (pokojnina), pojutrišnjem me bodo’ obiskali otroci.« In otroci pritečejo, kadar starši umro, dodajo Gradinci. Dediščine naj je še tako skromna, se nihče ne odreče. Kmet Emest šavron, ki je v preteklosti pogosto predstavljal vas kot odbornik, doda še tole: »Kar bom zdaj povedal, napišite trdo, trdo zapišite. Po radiu srno slišali, kaj vse so ponekod dobile zaposlene ženske za osmi marec. Pakete in kaj vem kaj še vse! Kaj pa te naše uboge kmečke ženske, ki garajo od jutra do večera? Ali niso ničesar vredne? Zakaj jih ne bi enkrat naložili na avtobus in jih peljali v Ljubljano ali v Beograd ali na Bled? A se nihče ne spomni nanje.« Potem postavi še piko na i: »Naš narod ni nikoli dobro živel. 2ivljenje je danes boljše kot nekoč Ce pa se primerjamo z mesti in z delavci, smo še daleč zadaj.« JANEZ KAJZER PETDESETLETNI KMET ERNEST ŠAVRON: GRADINSKI KAMEN: Za kamnitimi stenami žive večidel »Tako ne gre več naprej. Tudi sam bi šel stari ljudje, mladi hitro zbeže dol v Koper in naprej v svet za pometača v Koper, čeprav bi me bilo sram ...« UGRABILA JE TOVORNI VLAK MANJ ENOLIČNE TAPETE IN VENDAR SE VRTIČ* Vzpon na Everest se je danes spremenil v boj med človekom in denarjem. Želim si dneva, ko se bodo ljudje vrnili k Everestu z majhnimi, kompaktnimi in poceni skupinami. Takrat bo to spet boj med človekom in igro. Edmund Hillary ob 20-letnici osvojitve Mont Everesta Osem ministrov in petdeset uslužbencev bi zadostovalo za upravljanje na Danskem. Drugi nameščenci državnega aparata naj gredo v gospodarstvo in postanejo proizvajalci. Mogens Glistrup, danski politik Nikoli ne pričakujemo, da bo neumen človek storil kaj zelo duhovitega, 2ato pa neprestano čakamo, kdaj bo kak velik duh zagrešil vsaj eno neumnost. Jean Paul Sartre Bolje je imeti predstavo pred praznimi stoli kot pa pred praznimi obrazi. Sir Alec Guinness, angleški igralec Na novosadskem velesejmu so mi najbolj ugajale ženske v mini krilih. Ampak z njimi je tako kot z mini traktorji. Na velesejma jih je kolikor hočeš, na vasi, kjer so nadvse potrebni, pa jih ni — niti za zdravilo. Steva Stepanovič kmet Vsakdo ima dolg do domovine in tri dolgove v domovini. VIB, Politika Nasmeh — ni elegantnej-šega načina, da pokažeš svojemu nasprotniku zobe. VVerner Finck Če bi dekleta morala čakati dotlej, dokler se fantje ne odločijo, potem bi človeštvo kmalu izumrlo. Brigitte Bardot, filmska igralka Pred letom dni sem vložil prošnjo za stanovanje. Pred kratkim sem prejel odgovor. Sporočili so mii, da so prošnjo — vpisali v protokol. Radoš Josifovič, delavec Nekateri trdijo, da antibiotiki, ki jih dodajamo živinski krmi, lahko pozneje škodujejo človeškemu organizmu. Drugi pa trdijo, da človeškemu organizmu škodujejo predvsem cene mesa. »Dnevnik«, Novi Sad Pred dvema, tremi leti sem bral, kako so na švedskem po naključju odkrili, da imajo še enega — nepismenega prebivalca. Zaradi tega go* spoda so sklicali izredno sejo vlade, na kateri so se zgražali, kako je v dvajsetem stoletju kaj takega še mogoče. Tudi pri nas razpravljamo o' Isti temi. Vendar ne o enem, ampak o stotisočih ... Dr. Ranko Rakalovič, član beograjskega mestnega sveta sindikatov Mary Lane Pipkin, mati štirih otrok, je v Sainfordu na Floridi ugrabila tovorni vlak z osemindvajsetimi vagoni ,im se peljala z njim 48 kilometrov, preden so jo preusmerili na stranski tir, kjer se je vlak iztiril. Ko je vlak drvel po progi s hitrostjo sto kilometrov na uro, je neki priseben kretničar preusmeril dva druga vlaka in tako preprečil trčenje. Pri iztirjanju je petindvajsetletno ugrabiteljico vrglo čez armaturno desko, vendar se ni poškodovala. Takoj nato so jo prijeli. Na policiji je rekla, da se vožnje ne spomni. GENERAL JE PADEL »Napad!« je zavpil general, in 3.000 vojakov konjeniškega regimenta tretje brazilske armade se je pognalo v dir. Potem pa je general Oscar Luks Da Silva padel s konja in prav tako še en general za njim. Oba poveljnika sta se izmazala z »manjšimi poškodbami.« GINEKOLOG TOŽI »TANGO« »Poslednji tango v Parizu« ima težave — in to ravno v Parizu. Ginekolog dr. Serge Giraud je na pariškem sodišču vložil tožbo, v kateri pravi, da je Bertolu-cčijev film »razuzdan«. Ne zahteva samo, naj iz filma izrežejo nekatere prizore, ampak hoče tudi 300.000 frankov odškodnine, 4 češ da je film »vplival« na njegove klientke. Dr. Giraud trdi, da »Tango« meče senco na njegov ugled. Jedro njegove pritož- LIZA IN SELLERS Dovolj je zastarelih tapet, je rekel neki ameriški arhitekt in pripravil bolj seksi tapete, ki so že naprodaj v Veliki Britaniji. Tale vzorec prodajajo pod imenom »GOLOTA« in prikazuje dekle v različnih pozah. Tapete »Golota« so narejene samo v črno beli tehniki. Pripravljajo pa tudi take barvne tapete. be je podobno pritožbam mnogih drugih kritikov: da film preveč kaže. V primeru dr. Gi-rauda je to njegova hiša. Filmska igralka Liza Minelli je te dni v Londonu povedala, da je razdrla zaroko s svojim prejšnjim ljubimcem Desijem Amazom in se zaljubila v Petra Sellersa, slavnega angleškega komika, »Rada ga imam, on pa ima rad mene,« je rekla na tiskovni konferenci. Peter Sellers je bil že trikrat oženjen. Odvetniki režiserja Bernarda Bertoluccija priznavajo, da je v filmu mogoče razpoznati doktorjevo hišo. Vendar pravijo, da so filmarji iz previdnosti spremenil ime ulice. Sodnik je dejal, da ne more podati razsodbe, dokler si filma ne ogleda na zasebnem predvajanju. AMERIŠKI BABILON Leta 1971 je ameriški urad za popis prebivalstva izvedel anketo, v kateri so Američane vpraševali o narodnosti njihovih prednikov. 14,4 odstotka (ali 29,5 milijona) prebivalcev Združenih držav je napisalo, da izvirajo iz britanske etnične skupine — Anglije, Škotske ali Walesa, 25,5 milijona Američanov je povedalo, da so nemškega rodu, 16,4 milijona pa irskega. Naslednje na seznamu so španska, italijanska, francoska, poljska in ruska etnična skupina. GOLDINA TORBA •• • > Pred kratkim so na dražbi v Jeruzalemu za okrog 185.000 Ndin prodali staro črno nakupovalno torbo Golde Meir, v kateri je izraelska predsednica prinesla iz Amerike — če govorimo v prispodobi — tako blago, kot so lovci phantom. Pravijo, da je bilo za to torbo precej zanimanja. Nazadnje si Jo je priboril neki kupec, ki ni želel biti imenovan. Rekel Je, da je »turist iz Amerike«. Denar, ki so ga zbrali na dražbi, bodo dali za proučevanje rakastih obolenj. »SPROŠČENIH NEMCEV NI« Tuji opazovalci trdijo, da se Nemci zanimajo po vojni predvsem za štiri stvari: denar, hrano, spolnost in potovanja. Nobelovec Heinrich Boli upa, da se bodo Nemci začeli zanimati še za peto stvar: »Za sprostitev in razmišljanje. Se nikoli nisem srečal sproščenega Nemca.« TRETJIČ NI ŠLO Tri je za nekatere srečna številka, za španskega voznika Joseja Mamfbla Martineza pa ni bila. V tretji nesreči, ki jo je doživel na isti dan, je bil ob življenje. Najprej ga je vrglo iz avtomobila, ko še je zaletel v neki drug avtomobil na glavni cesti skozi vas Carreno. Nato ga je povozil še mimovozeči tovornjak. Nazadnje se je prevrnil avtomobil, s katerim so ga peljali v bolnišnico, in pri tej nesreči je umrl. ZVONČEK V HLAČKAH Norma McCafferty iz Londona se je zelo razjezila, ko ji je neznanec odnesel čisto nov nedrc. z vrvi za sušenje perila. Tatu je nastavila vabo — v spodnje hlačke je zašila zvonček in jih obesila na vrv. Zgodaj zjutraj je zvonček zazvonil. Iz skrivališča je planil policaj v civilu in ujel tatu. Sodnik je storilca poslal ha zdravniški pregled, čeprav je ta zatrjeval: »Saj ni z menoj nič narobe!« FRANCOSKI KRALJ ŽIVALI — PINGVIN Pred kratkim je 10.000 francoskih otrok glasovalo v anketi, katera žival v Franciji najbolj zasluži, da bi jo zavarovali pred iztrebljenjem. Največ otrok je glasovalo za pingvina, nato za bobra, ibexa in druge živali. Pingvin je dobil za zmago 150.000 frankov nagrade, ki jo je podelila neka tovarna piškotov. Francosko združenje za varstvo živali bo z nagradnim denarjem kupilo fieki otok blizu bretanske obale, na katerem bodo uredili rezervat za francoske pingvine. Zdaj živi na francoski obali Atlantika samo še kakih sto majhnih pingvinov. Kraljevski pingvin, ki je bil včasih v Franciji precej pogost, je iz teh krajev izginil v 18. stoletju. Bil je žrtev ribičev, ki so ga imeli za posebno poslastico. ij£1322 izdala In tiske CGP Oslo v Ljubljani —‘ direkten publikacij Mitja Gorjup — IT urejajo: Dušan Benko (glavni In odgovorni urednik), Feri 2ordin (namestnik glavnega urednika), Bogdan Finžgar. Janez Kajzer, Miki Muster. Albina Podbovšek, Bernarda Rakovec. Juš Turk — Oblikovalec In tehniem urednik Andrej Habič — Lektorice Katice Kikelj — Tajnica Ellca Potočnik — Naslov uredništva. Tedenske tribuna. Tomšičeva ulica 3/11. p. p. 150-111, 61001 Ljubljana, telefoni: 23-522 do 23-520. — Rokopisov In nenaročenih fotografi) ne vračamo — Naročnin-akl oddelek In kolportaža: Ljubi lana. Tomšičeva 1. telefon 22-575. oglaa na agencija: Šubičeva 1. teleton 22-020. 24-285; naročnina: letna 8« din. polletna «2. mesečna 7 din; žiro račun pri SDK 50102-601-20012; leto8 naročnine za tujino: Amerika 10 US dolarjev. Anglija 3,84 Lstg. Avstrija 231 Sch. Franclja 51 Fft Italija 5870 Lit, Kenade 10 CA dolar)«'1-Nemčija 32 DM. švedske 48 Skr Švica 38,5 Sir; plačljivo na davim račun 501-620-1-32000-160 pri Ljubljanski banki (z opombo za IT) Opf°-ščeno prometnega davka po pristojnem sklepu Republiškega aekretarlA ta za Informacije »*. 421-1/72. I ' ,WW-M i *'&$':*■■'■ ' ''■-.. «3 CAR NIKOLAJ: nekateri ZAHODNA NEMČIJA ZDOMCI SO STAVKALI Šefi v Volskwagnovi tovarni v Osnabrilcku sprva niso bili prepričani, ali gledajo stavko ali praznovanje. 1.600 španskih in portugalskih delavcev je začelo peti in plesati ob tekočih trakovih. Toda ta skrbno pripravljena demonstracija je dosegla zaželeni učinek: ker je v osna-brtiški tovarhi skoro trikrat več tujih delavcev kot Nemcev, se je proizvodnja avtomobilov ustavila. Tako v Zahodni Nemčiji kot v Franciji se tuji delavci začenjajo zavedati svoje moči in zahtevajo, naj se konča njihov dosedanji status gospodarsko zaželenih, toda kiju temu drugorazrednih uslužbencev. V Volkswagno-vi tovarni so se tuji delavci pritoževali, da običajni tritedenski dopust ne zadošča Špancem in Portugalcem, ki redko vidijo svoje družine in porabijo več časa za pot domov. S to stavko so se tuji delavci obrnili proti svojim nemškim kolegom, ki so želeli več socialnih ugodnosti in ne daljših dopustov.« »Stavka je tudi nas presenetila,« je rekel Martin Nard-tnan zastopnik sindikatov pri Volksvvagnu. Podobno presenečenje so doživeli tudi francoski sindikalni voditelji. Konec letošnjega marca so stavkali delavci pri hidravličnih stiskalnicah v Renaultu — večina jih je zdomcem — in dosegli, da 'so morali za nekaj časa celo zapreti to- varno. Prizadevali so si najti možnost, da bi dobili bolje plačane službe. Čeprav sta se oba spora srečno razpletla — uprava Volks-wagnove tovarne o Osnabrlioku je sklenila dati tujim delavcem daljše dopuste — sta pokazala na probleme industrializiranih severnoevropskih držav, ki bodo verjetno čedalje hujši. Te dežele so vse bolj odvisne od delavcev, ki prihajajo z juga Evrope. Tuji delavci pomenijo že danes 17 odstotkov zaposlenih v Franciji in 11 odstotkov v Zahodni Nemčiji. Teoretično dobivajo tujci enako plačilo za enako delo. V praksi pa domačini dobivajo najbolje plačane službe, imigrantom pa dajejo fizična dela, ki jih ne bi hotel opravljati noben domačin. Hkrati pa domačini ne marajo tujih priseljencev, ki ohranjajo svoje navade. Taka čustva so pred kratkim povzročila prelivanje krvi v Aschaffenburgu, majhnem industrijskem mestu blizu Frankfurta. Mladi nemški delavci so bili vse bolj nezadovoljnji, ker so menili, da italijanski delavoi zavzemajo preveč prostora po pločnikih, v kavarnah in plesnih dvoranah, zato so jih počakali pred mestno cerkvijo. Na obeh straneh so palice in steklenice piva kmalu zamenjali noži. Ko se je pretep končal, je na cesti obležal mrtev nemški mladenič, dva druga pa sta. bila hudo ranjena TAJSKA ORGIJE V SLUŽBI DOMOVINE Tajsika vojaška vlada je najprej sporočila, da so štirje visoki vojaški in policijski oficirji umrli v službi domovine. Njihov helikopter se je zrušil, tako je pisalo v uradnem sporočilu, ko so se vračali v Bangkok s skrivnega * poslanstva, ki jim ga je naložil vrhovni vojaški poveljnik. Toda kako, da je eden izmed oficirjev vzel s seboj na VZTRAJNEŽI CAR JE ZBEŽAL" Voditelj britanske liberalne stranke Jeremy Thorpe je izjavil, da po njegovem mnenju ameriška ali britanska vlada prikrivata dokument, ki bi osvetlil usodo zadnjega ruskega carja Nikolaja II, in njegove družine. Novinarjem je povedal, da ta dokument kaže, da je car zbežali iz Rusije. Po uradni verziji so carja, njegovo ženo, njegovega sina in tri hčerke usmrtili boljševiki v Jekaterinburgu (ki se zdaj imenuje Sverdlovsk) 16. julija 1918. Zahodnonemško sodišče je pred dvema letoma dokončno ovfglo trditev neke Anne Manahan, da je v resnici kneginja Anastazija, hčerka pokojnega carja, in da je pobegnila boljševikom. Jeremy Thorpe je hotel britanskemu zunanjemu ministru siru Alecu Douglasu Homu zastaviti dve parlamentarni vprašanji, ki bi po njegovih besedah osvetlili usodo carja Nikolaja II. Najprej je zahteval, naj spravijo v knjižnico britanskega spodnjega doma pismo, ki ga je menda 3. ali 5. junija poslal lord Hardinge hočejo po vsej sili oživiti iBERITEStOpi Penshurstski, takratni stalni podsekretar v zunanjem ministrstvu, britanskemu kralju Juriju V. Je-remy Thorpe trdi, da so v tem pismu »podrobnosti o poti, po kateri so car in člani njegove družine pobegnili iz Rusije«. Poleg tega je hotei Jeremy Thorpe britanskega zunanjega ministra vprašati, kakšne stike je imelo zunanje ministrstvo lani »s katerimi koli osebami ali oddelki ameriške vlade v zvezi z rešitvijo carja Nikolaja II.« V spodnjem domu pa niso dovolili zastaviti teh dveh parlamentarnih vprašanj, češ da zadevata stvari, ki sodijo že v zgodovino. Poiskal bom drugačno pot, je dejal Jeremy Thorpe, da bom vladi zastavil ti vprašanji. skrivno poslanstvo štirinajstletnega sina? In zakaj so se peljali s helikopterjem, polnim trupel redkih (in uradno zaščitenih) živali? Tajski običajno pohlevni tisk je razkril, da so bili možje v resnici na petdnevnih orgijah IGRALKA RUNGRATH: skrivno poslanstvo — z moškimi pod šotori lovili, alko- v gozdovih. Podnevi so ponoči pa so se zabavali holom in ženskami. Veseljaki — kakih dvajset vojaških oficirjev, policijskih uslužbenoev in poslovnih mož — so si priskrbeli vojaško opremo (vključno s helikopterjem) in ukazali skupini vojakov, naj jim postavi razkošno taborišče v državnem gozdnem rezervatu Thung Jal. Medtem ko je harem njihovih spremljevalk, med katerimi je bila tudi slavna tajska filmska igralka Metta Rungrath, počival v taborišču, so možje v gozdu lovili zaščiteno divjad. Ko so jih zalotili gozdni čuvaji, so jih grešnik; opozorili, naj o vsem raje molčijo. Toda čuvaji so v taborišče pritihotapili skupino novinarjev. Prav v Času, ko so časopisi objavili prva poročila o prepovedanem pikniku, se je helikoper, v katerem je bilo preveč ljudi in lovskih trofej, zrušil ta vnel. Vlada se je sprva oklepala zgodbe o tajnem poslanstvu. Tako so na primer trdili, da so bila trupla živali »maska«, ki naj bi prikrila vojaško operacijo. Toda časopisi so začeli objavljati slike, ki so jih novinarji posnela v taborišču. Poročali so tudi, kako so samozavestni lovci grozili čuvajem, ki so hoteli preprečiti njihovo nezakonito početje. Nazadnje , je osemnajstletna hčerka kralja Bumi-bola Aduljadeja na kraljevski tiskovni konferenci obsodila lovce in vlado. Globoko osramočeni bangkoški režim je nato obljubil, da bodo to afero temeljito raziskali. INDIJA GANDHIJEVA TOVARNA Predsednica indijske-vlade In-dlra Gandhi se mora zadnje Čače otepati neprijetne zadeve. Njeni politični nasprotniki jo skušajo osramotiti z afero, v katero je vpleten njen sin Sandžay Gandhi. Indifl Gandhi očitajo, da je uporabila svoj politični vpliv, da je omogočila svojemu šestindvajsetletnemu sinu ustanovitev avtomobilske tovarne blizu New Delhija. Vodja opozicije Sjam Nandan Mišra trdi, da je so trije vladni ministri »namenoma zavajali« parlament, ko so odgovarjali na vprašanja o gradnji sporne tovarne. Razen tega naj bi se bilo Sandžayu Gandhiju, ki je generalni direktor omenjene tovarne, posrečilo pridobiti podporo industrijalcev in podržavljenih bank samo zato, ker je njegova mati predsedni|oa vlade. Sram Nandan Mišra trdi, da sta vladi New Delhija in zvezne države Harjana — v katerih ima oblast nova kongresna stranka Indlre Gandhi" — pri tem, ko sta šli na roke Sandžayu Gandhiju prekršili nekaj zakonov. O teh vprašanjih se je vnela peturna debata, med katero so mnogi opozicijski politiki napadali In-dlro Gandhi, ki ni bila navzoča. Premierka Indira Gandhi je vse obtožbe o kršenju zakonov zanikala. Menila je, da pač ni mogla odreči možnosti Sandža-yu Gandhiju »samo zato, ker je moj sta. Kako naj sicer zagovarjam svojo politiko vapodbu; janja mladih ljudi?« Sil :V>. VORSTER S SODELAVCI: zdaj še novih 50 mirageov na francoski podmornici in JUŽNA AFRIKA FRANCOSKA ZVEZA »Od leta 1964, ko je OZN prvič uvedla prepoved prodaje orožja Južni Afriki, Francija to prepoved krši, s čimer služi tuje devize in koristi svojim političnim ambioijam v Afriki,« piše ameriški tisk. Težko je natančno reči, kakšna je trgovinska menjava med Francijo in Južno Afriko, saj uradne statistike na obeh straneh ne navajajo najpomembnejšega blaga, s katerim trgujejo: orožja, ki ga Francija bojda prodaja Južni Afriki, in zlata, ki ga Južna Afrika dobavlja Franciji. Po uradnih podatkih je bila Francija lani peti najpomembnejši Južnoafriški trgovinski partner (za Veliko Britani- UGANDA TAJNIKI ZAMENJALI MINISTRE Pred dvema mesecema je muhasti ugandski predsednik general Idi Amin Dada poslal vse člane svoje vlade na tridesetdnevne »počitnice«. Rekel je, da so utrujeni. Nato jim je prisilni dopust podaljšal še za trideset dni, češ da bodo njihove posle medtem opravljali njihovi stalni tajniki. Nazadnje je enajst »preživelih« ministrov — pet drugih je odpustil, dva pa sta sama dala odpoved — nekega dne pozval od šestih zjutraj na zajtrk. Tisti, ki bodo zamuditi, je prijazno oznanil, bodo morali pred vojaško sodišče. Kmalu je postalo jasno, da ima Amin za bregom še kaj drugega razen vojaške discipline in jutranjega prigrizka. Radio Uganda je poročal, da so vsi ministri »videti veseli in sveži po svojem dvomesečnem dopustu«, toda nasmehi so jim kmalu izginili z ustnic. Amin )im je povedal zloveščo novico; ne le da se vsi ne bodo vrnili v stare službe, ampak »se mnogi sploh ne bodo vrnili in 98 odstotkov tistih, ki se jim bo po- srečilo, ne bo dobilo službo v svojih nekdanjih ministrovih«. Amin je dodal, da so se njihovi tajniki »zelo dobro obnesli« in da so »dali odlične ^predloge, kot jih od vas nisem pogosto dobil«. Medtem ko bo Amin razmišljal o temeljiti reorganizaciji vlade, bodo dolžnosti ministrov opravljali tajniki. Uporabljali bodo tudi uradne ministrske avtomobile. »Za vas bomo dobili druge avtomobile« je rekel Amin članom nekdanje vlade. Kmalu po tem jutranjem sprejemu je general Amin uprizoril še eno predstavo. Sestavil je dolgo brzojavko predsedniku Nixonu; ta je bil pred kratkim ukazal, naj Združene države nehajo pošiljati pomoč Ugandi zaradi izgona Azijcev. »Moj dragi brat,« je napisal Amin, »čista resnica je, da imaš dovolj problemov na krožniku, in presenetljivo je, da imaš še vnemo dodajati jim nove.« Nato je Amin naštel nekatere probleme rasne napestosti v ZDA, Vietnamu, polomijo družbe ITT v Oilu in, seveda. Watergat6. Amin je končal z blagoslovom enega državnika v težavah drugemu: »Prosil bom vsemogočnega boga, da mi bo pomagal rešiti probleme.« jo, ZDA, Zahodno Nemčijo in Japonsko). Toda dobro obveščeni ekonomisti trdijo, da se je trgovanje med Francijo in Južno Afriko močno razmahnilo in da utegne biti letošnja trgovinska menjava kar za četrtino večja od lanske. Francosko gospodarsko navzočnost se da videti kjerkoli v Južni Afriki- Te dni se je v jo-hanesburško borzo vključila francoska Južnoafriška banka — podružnica orjaške Banque de 1’Indochine. Citroen ter Peugeot sta objavila, da nameravata sestavljati svoje avtomobile v Južni Afriki. Dve francoski družbi sta si priborili 40 milijonov dolarjev vredno pogodbo za gra: dnjo neke železniške proge v Južni Afriki. Socičte Nationale des Pčtroles d’Aquitaine in To-tal South Africa sta dobili vladni pooblastili, da lahko iščeta nafto pod morskim dnom in uranovo rudo. Celo vsepovsod navzoči Club Mčditerranee je pred kratkim objavil, da namerava graditi hotele v provinci Cape in Natal. Pomembnejše pa je — vsaj za strateško ravtonežje v Afriki — da je Francija že pred časom prehitela Veliko Britanijo kot glavni južnoafriški dobavitelj orožja. Prav po zaslugi nakupov v Franciji (med drugim tri podmornice razreda daphne, 50 starejših modelov mirageov, več sto helikopterjev) je Južna Afrika postala najmočnejša voja- ška sila na celotni afriški celini. Zdaj bo Francija omogočila Južni Afriki, da bo sama izdelovala mirage. Pred kratkim so sklenili! pogodbo o prodaji 50 mirageov za več kot 150 milijonov dolarjev. Ta letala bodo sprva pošiljali v Južno Afriko po delih in jih tam sestavljali. Precej zapletene elektronske opreme za upravljanje bo izdelala južnoafriška tvrdka Fuchs Electronics, ki si je pridobila strokovno znanje pod francoskim pokroviteljstvom. Sčasoma bodo Južni Afričani sami izdelovali mirage po licenci. Nič ni presenetljivo, da imajo Južni Afričani o Francozih zelo lepo mnenje. Neki vladni uslužbenec je rekel: »Nikoli nisem videi francoskega gospodarstvenika, ki z nami ne bi hotel sklepati poslov zaradi naše notranje politike. Francoz ne pusti, da bi politika igrala vlogo pri njegovih poslovnih odločitvah; vodi ga samo zakon ponudbe in povpraševanja.« tOVi JUGOVZHODNA AZIJA ZIBEL CIVILIZACIJE Arheolclška izkopavanja v tajski vasici Ban čieng postavljajo na glavo dosedanje zgodovinske razlage o razvoju civilizacije. Doslej je bila splošno priznana teorija, da so Babilonci in Judje prvi na svetu kmetovali ter uporabljali kovine za orožje in orodje. Po tej teoriji naj bi se bila nato s preseljevanji razširila civilizacija v druge kraje. Najdbe v Ban Ciengu pa kažejo, da so prazgodovinski ljudje že poznali preproste oblike kmetijstva in začeli uporabljati kovine na nekaj koncih sveta približno v istem času. V Ban Ciengu so našli lončene posode, katerih starost na podlagi laboratorijskih preizkusov cenijo na vsaj 6.000 let. Posode imajo podobne okraske kot ločnene posode, ki so jih našli na Kitajskem. Ce so strokovnja- ki dobro ocenili starost siamskih lončarskih izdelkov, ne drži tudi druga doslej splošno priznana teorija: da se je civilizacija razvila prej v Indiji in Kitajski kot v jugovzhodni Aziji. V jamah Mae Hong Son so arheologi našli nekaj okamene-lih semen, ki so verjetno stara 12.000 let. To pomeni, da so starejša od ovsa in pšenice na j starejših kmetovalcev z Bližnjega vzhoda. . Prebivalci Ban Cienga so pri graditvi cest ali pri kopanju temeljev za hiše pogosto našli lončene izdelke, vendar se niso zavedali njihove vrednosti in so jih dajali otrokom za igrače. Leta 1966 pa je te kraje obiskal harvardski študent sociologije Stephen Young in začel zbirati črepinje, ki jih je bilo ob cestah vse polno. Kuratorjd tajskega državnega muzeja so porabili precej časa, da so ugotovili vrednost lončenih izdelkov iz Ban Cienga. Zbiralci — amaterski in profesionalni — sp jih že dosti prej začeli ceniti "zaradi njihove preproste lepote. Poslikani so z rdečo barvo, ki se je ohranila, čeprav niso glazirani. Zdaj Ban Cieng vsak dan obi skujejo zbiralci in trgovci s starinami. Vaščani so ugotovoili, da lahko z izkopavanjem starin do-bor zaslužijo — za lepo ohranjene ločnene izdelke dobijo tudi po 5 do 10 dolarjev. V Bangkoku pa lepo ohranjena ločena kupa iz Ban Cienga doseže ceno 500 dolarjev. Arheologi gledajo na vse to s strahom Bojijo se, da bodo lovci na zaklade uničili dokaze, da je zibelka azijske civilizacije v jugovzhodni Aziji in ne v Indiji ter na Kitajskem ljubljanska banka /e IZGUBLJENA KRONA ‘BKpat Shefhehp VOSLBDfffl ‘habSbvkŽan GORDON BROOK SHEPHERD: POSLEDNJI HABSBURŽAN (MOLDEN VERLAG). PREVEDEL DUŠAN TOMŠE, CGP DELO Poljubno napisana študija o zadnjem avstro-ogrskem cesarju . Karlu je lahko nastala potem, ko so se avtorju velikodušno odprli razni tajni in družinski arhivi in je po polstoletnem užaljenem molku slednjič spregovorila tudi še živeča avtentična priča dogodkov, Karlova vdova Cita. Rezultat marljivega branja listin in dnevniških zapiskov ni kakšna obsežna obravnava burnih pretresov druge svetovne vojne v Srednji Evropi, ki so pokopali šest-inpolstoletno habsburško monarhijo (kot še nekaj drugih), marveč je to začuda drobna knjižica z bistvenimi informacijami o neposrednih dogodkih, s katerimi je bilo zaznamovano kratko vladanje in življenje cesarja Karla. Tako se ta zanimiva študijica bere bolj kot osnutek, kot prva registracija virov, ki so dejansko povezani z njegovim imenom in ki so mu intimno tudi toplo naklonjeni. Naklonjen je nesrečnemu Karlu seveda sam avtor; kot se to godi večini življenjepiscev, tudi naš avtor ni mogel ostati neprizadet ob človeški nesreči tega povprečno izoblikovanega veseljaka in vojaka, prostodušnega kavalirja in sanjača, skromnega državnika in brezhibnega družinskega očeta številnih otrok, ki so ga na strohneli prestol dvignile krvave okoliščine v iztrošeni dinastiji Franca Jožefa. Kot naključnega kandidata na prestol po zapleteni lestvici plave krvi, ga je potegnil vase neizbežni vrtinec vrelih tokov politično in socialno prebujene mnogonačionalne države: mladi Karel je nasledil prastarega, predolgo vladajočega Franca Jožefa^sredi prve svetovne vojne in za ravno toliko časa, da je opravil stričevo in pa svojo vladarsko pogrebščino. Življenjepisci se po naravi nagibajo k razumevajočemu opra- vičevanju svojih junakov, nič drugače naš avtor: Karel je po njegovem napravil (vsaj skrivaj) največ, kar je mogel, da bi se rešil neprijetnih zaveznikov Nemcev in končal nečloveško vojno, za katero sam ni bil odgovoren. Hotel je vzpostaviti nekdanjo Kau-nitzovo »horizontalno zvezo« s Francijo (namesto vertikalne z Nemčijo), bil ji je pripravljen odstopiti Alzaško in Loreno, celo Italijanom bi dal kak grižljaj, ki so jim ga obljubili dobri zavezniki, šel je v Budimpešto, da bi se prikupil državotvornim Ogrom s kronanjem in s slovesno izjavo, da ostanejo lastniki »svojih« južnoslovanskih predelov, karkoli se zgodi, nazadnje je bil voljan vsem 11 narodom svojega cesarstva priznati avtonomijo, razen tistim pod Ogri, še več, tako mu je šlo za nohte, da bi bil navsezadnje zadovoljen z zlato krono, v državici, kakršna že bi bila in kolikor bi je že ostalo. 1918 sicer ni abdiciral, vendar pa se je ubogljivo umaknil v zasebništvo zunaj Dunaja, čakajoč na ugodnejši razplet dogodkov, naivno verujoč vanj, naivno prepričan, da je njegova pravica do krone neodtuljiva. Celo iz Švice, kamor so ga z družino umaknili, je dvakrat intrigantsko, toda naivno odpotoval osvajat zase vsaj ogrsko krono in je obakrat zbegan izgubil igr° s svojim regentom Horthyjem, ki mu Je pokazal vrata, čeprav je Madžarska ostala potem formalno kraljevina še do 1945. Ni imel dobrih državnikov ob sebi, sklepa avtor, ker jih na Dunaju pač ni bilo več, neizkušen ni imel pametnih svetovalcev. Umrl je kmalu po svoji drugi ogrski pustolovščini, v izgnanstvu, v skrajni bedi. na Madeiri leta 1922. Vzela ga je izčrpanost in pljučnica, starega 35 let. Človeško tragična figura, zgodovinsko pa še ne dovolj osvetljena, da bi učinkovala prepričljivo. OLGA RATEJ f ftmm 7B/4 ulica ZNANOST MEDICINSKA RESNICA 0 VESNI VULOVBČ Na četrtem kogresu jugoslovanskih neurokirurgov in nevro-travmatologov v Skopju je prof. akademik Zdenjek Kunz, ki je zdravil Vesno VuloVid, prvič pred medicinsko javnostjo povedal znanstvene informacije o reševanju in ekipnem ter kompleksnem zdravljenju te stewar-dese, ki je edina preživela letalsko nesrečo pri Čeških Kamen-cah. Prof. Kunz je {»hvalil delo skupine za prvo pomoč, kajti prenos pacientke do ambulantnega avtomobila ni bilo lahko delo. Lahko bi ji namreč pokvarili (poškodovali) kompresijo hrbteničnega mozga. Potrebovali so 40 minut, da so ranjeno Vesno prenesli do avtomobila, medtem ko so v bolnišnico prispeli šele čez eno uro. Potem so tri ure oživljali pacaentkine vegetativne funkcije. »Rešitev je rezultat celotne ekipe ne le enega zdravnika,« je poudaril prof. Kunz. Na listi poškodb, ki so jo strokovnjaki najprej sestavili, so bile naslednje poškodbe: kontu-zija možganov, fraktura hrbtenice, fraktura podlahtnice, odprti prelom reber in prstov ter polno kontuzij in ran na koži. »Mi smo se poslužili konzervativnega načina zdravljenja in kot se Je izkazalo, je prav to bdlo najbolj ustrezno,« je dejal prof. Kunz. Ekipa zdravnikov je postopoma zdravila poškodbe. Ko so vegetativne funkcije oživele, so se lotili celjenja ran na koži. Potem so bili na vrsti otropedi. Medtem so bolnici nenehoma dajali transfuzijo krvi in umetno hrano. Operirati so jo začeli šele osmi dan po nesreči, ker je prej niso mogli prenesti v kirurško dvorano. Na vprašanje, katere poškodbe so bile najhuj- še, je profesor Kunz odgovoril: »To je bila kontuzija možganov, ki je povzročila duševne motnje ter kompresije hrbteničnega mozga. Zelo sem bil presenečen nad uspehom, ki smo ga dosegli z dekompresijo, po kompresiji hrbteničnega mozga le malo ljudi pride k sebi. Primer ni zanimiv le z medicinskega vidika, temveč tudi z vidika letalske medicine. Vesna je nesrečo preživela, ker je padala v zadnjem delu letala in to v zaprti kabini. Pri tem je pomembno to, da se zunanji pritisk ni izenačil s pritiskom v kabini, ki je padala počasi kot list in po-, tem padla na vejevje.« Profesor Kunz se je na beograjskem letališču tudi srečal z Vesno Vulovič in dejal, da je zelo zadovoljen z njenim sedanjim zdravstvenim stanjem. Ugotovil je, da je fizično in psihično povsem okrevala. VESNA VULOVIC: Konservativen način zdravljenja je bil najbolj ustrezen TIHOTAPSTVO OBRAČUNAVANJE NA JADRANU ...V LOŠKEM POTOKU — Pretvornika še vedno nimamo, da bi imeli boljši sprejem, pa poskusimo s satelita kaj videti! V RIBNICI — Čistili smo Bistrico! — Koliko vas je pa bilo? — Pet — in en milijon firbcev . ...V LJUBLJANI PRIVATNA ULICA Naše morje je postalo privlačno za tahotapske ladje. Njihova matična pristanišča niso znana, plujejo pod najrazličnejšimi zastavami in z najrazličnejšimi posadkami, natovorjena pa so večidel s cigaretami, z orožjem in s strelivom. Naša milica je zaplenila že več kot sto takšnih ladij. Za nekatere teh tihotapskih ladiij se zanima tudi Interpol. Ladje plujejo pod legalnimi zastavami, vendar je pogosto težko ugotoviti, čigave so in kam odplujejo, ko opravijo svoj posel. Tihotapske ladje pogosto menjajo svoje lastnike. To je ugotovila tudi naša milica. Menjajo posadko pa celo imena. Primer takšne igre z imeni je grška tovorna ladja Talasomahoš, ki je plula tudi po naših vodah in se zatem v zelo skrivnostnih okoliščinah zaletela v splitskem pristanišču. Talasomahos se Je prej imenovala Tesider III njeno prvo ime — je bilo Neptun. Plula je pod panamsko zastavo, ladji so poveljevali grški državljani, tihotapila pa je cigarete. Talasomahos je priplula v splitsko pristanišče nenajavljena. Medtem ko je pristajala ob obali, se je zaletela v italijanski gliser Spirt of Adriatic (Duh Jadrana) in ga povsem zmečkala. Očividci trdijo, da je Talasomahos zaplula v pristanišče z veliko hitrostjo in se usmerila naravnost na gliser. Ali je poveljnik ladje Poldtis Elefterios nalašč povzročil nesrečo? Ni izključno, da je šlo za obračun med tihotapci. * Uničeni gliser, ki mu je poveljeval Italijan Lucio Montari, je bil mesec dni prej zaloten, ko je tihotapil cigarete v vrednosti 90.000 dinarjev. Lucio Montard je bil takrat zaradi carinskega prekršita kaznovan s 15.000 dinarji globe, strojnik, nemški državljan, pa z 10.000 dinaTji globe. Zatem je Duh Jadrana izginil iz naših voda. Toda ne za dolgo. V naše proste carinske cone se je vrnil še osemirvse-demdesetkrat. Zadnjikrat je bilo to tik pred incidentom v splitskem pristanišču. Zdi se, da tihotapci poveljniku gliserja niso mogli oprostiti izgubo nekaj sto tisoč cigaret, ki mu jih je zaplenila naša obmejna patrola. Iz maščevalnih razlogov so se najbrž odločili uničiti gliser in posadko. Ta naloga je bila očitno zaupana Ta-lasomahosu in njegovemu kapitanu Politisu Elefteriosu. Da gre za obračun mednarodnih tihotapcev, dokazuje tudi naslednji podatek: Od leta 1965 do leta 1971 je po poročilih londonskega Lloyda izginilo trideset ladij s posadko in s tovorom vred! Kaj se je zgodilo z njimi, še danes ne ve nihče, menijo pa, da so bili žrtve pomorske mafije! In še en zanimiv podatek: večina teh ladij, na katerih so bili zaposleni tudi naši mornarji, je plula pod panamsko ali liberijsko zastavo. Podatki dokazujejo, da naša država ni več samo tranzitna dežela za tihotapske posle. Vse večja količina blaga sumljivega izvora končuje tudi na našem trgu. To so predvsem cigarete pa tudi orožje in strelivo, torej blago, ki so ga tihotapci poprej tovorili po kopenskih poteh. Lani in letos so na Jadranu od-prill tri skladišča, v katerih so hranili tihotapsko blago. Eno od njih je bilo v Splitu. Nad tem skladiščem je držala roko mednarodna tvrdka MBH s pet-inpeldesetletnim Belgijcem Denisom Hose Levisom na čelu. Belgijca je pred kratkim prijel Interpol. Skladišče je bilo pri pristojnih jugoslovanskih organih prijavljeno kot konsignacijsko skladišče za viski. Goljufijo so odkrili, ko je obmejna patrola JRM blizu Budve s pomočjo radarja odkrila turško ladjo Sedži, na kateri so našli prepovedan tovor — 1243 revolverjev in 700.000 nabojev. Poveljnik ladje, turški državljan Dursumi Agbaša, ki ga je naša policija takoj zaslišala, je priznal, da gre za tihotapsko orožje. Toda tihotapska veriga še ni bila pretrgana. Ladje s sumljivim tovorom še naprej plujejo po' Jadranu. Nekatere ladje so se izognile kontroli naših obmejnih patrol, so pa nasedle na grebenih, ker poveljniki teh ladij slabo poznajo naše morje. Tipičen primer je jahta Don Andrej, ki je plula pod britansko zastavo. Nekega jutra so jo našli nasedlo pri Zlarinu. Da ladja ne bi potonila, jo je bilo treba hitro rešiti. Ob tej priložnosti so našli v njenem trebuhu veliko skladišče ameriških in švicarskih cigaret. Zakaj je Jadran postal zanimiv za mednarodne tihotapce? Pravijo, da mednarodne tihotapske tolpe že dolgo časa uporabljajo našo državo za tranzitni prevoz blaga. Kontrola na obmejnih prehodih pa se je v zadnjem času zelo modernizirala. Tihotapsko blago je vse pogosteje zaplenjeno. Samo lani so na naših obmejnih prehodih, še posebno na tistih, ki vodijo s Srednjega vzhoda, zaplenili blago v vrednosti več milijonov dinarjev. Med zaplenjenim blagom je bilo največ mamil, orožja in streliva. Uničenje kopenskih tihotapskih kanalov je tihotapske šefe prisililo, da se preusmerijo na pomorski transport blaga. Razen tega s hitrimi gliserji prispejo iz Turčije ali s Srednjega vzhoda dvakrat hitreje kot s tovornjaki ali z osebnimi avtomobili. Tihotapstvo blaga je posel, v katerem igra pomembno vlogo tudi hitrost dostave. Tihotapci vedo, da je na Jadranu kontrola oteakočena, saj je obala izredno razgibana in ima stotine otokov. Razen tega je mogoče v poletnih mesecih marsikakšno ladjo registrirati kot turistično! Toda tudi naši organi varnosti ne sede v naslonjačih. V zadnjih letih, odkar je tihotapstvo na Jadranu zacvetelo, so zaplenili sto tihotapskih ladij, natovorjenih z orožjem, strelivom, s cigaretami in z žganimi pijačami. To dokazuje, da naša policija ob pomoči Interpola vodi pravo vojno proti tihotapcem na Jadranu. TO SE ZGODI SAMO ... DIRKA ZA ŽIVLJENJE IN SMRT: o rezultatih mednarodne motociklistične dirke v Škofji Loki ne bomo poročali, čisto nepomembno je, kdo je zmagal in kdo je privozil zadnji na cilj. V petem krogu druge dirke je italijanskega voznika Emanuela Mouglianija (najbrž zaradi okvare na motorju) zaneslo med gledalce. Motorist je obležal mrtev, žrtve trčenja pa so še 78-letna Marija Kastelic z Jesenic, 7-letni Marko Peternel in njegova štiriletna sestrica Mojca iz Preddvora. Organizatorji niso krivi za nesrečo, kajti poskrbeli so za varnost, kolikor se je dalo. Prav v Škofji Loki pa se je izkazalo, da na takih dirkah niso varni niti motoristi niti gledalci, zato se lahko vprašamo, komu koristi tako igranje s smrtjo. Če je že potrebno preizkušati hitrosti motorjev, potem naj to ljubitelji motociklističnega športa napravijo kje drugje. Preveč je bilo že žrtev samo zato, da smo zvedeli, kateri motor je hitrejši. (Foto: KNEZ) POPLAVE VODA NAM UNIČUJE BOGASTVO MRUP NEVARNEJŠI OD STRUPA Hrup je najhujši sovražnik človeštva. V Jugoslaviji pa smo se tega zavedli zadnji hip. Umazano reko vidimo s svojimi očmi, nesnago v ozračju zaduha-mo s svojim nosom, hrup sicer sliširpo, a vendar se nam zdi tako malo otipljiv, da njegovo nevarnost radi prezremo. V resnici pa hrup spremlja človeka od rojstva do smrti, doma, v tovarni, na oestd, v zabaviščem prostoru. Po svetu so do sedaj sprejeli kakih 4600 zakonov in predpisov o omejitvi hrupa. Ti predpisi se med sabo sicer razlikujejo, imajo pa eno skupno lastnost — so neučinkoviti. ■V Dubrovniku je pred kratkim končal svoje delo šesti svetovni kongres o hrupu kot javnem zdravstvenem problemu. Sedemdnevnega kongresa se je udeleževalo dvesto znanstvenikov iz tridesetih držav. Prebranih je bilo več kot devetdeset referatov. Priprave na kongres in sam kongres so plačali Združeni narodi in vlada ZDA. Eden od udeležencev kongresa je izjavil, da bodo ljudje morali za zaščito pred hrupom kmalu uporabljati posebne oklepe. Udeleženci kongresa so menili, da bi se morala mesta čimprej znebiti avtomobilov, industrijskih podjetij in drugih povzročiteljev hrupa. Na kongres so prišli tudi predstavniki Fordovih tovarn. Po mnenju predstavnikov Združenih narodov in drugih udeležencev kongresa bi morali Fordove tovarne in industrijo nasploh preseliti v neobljudene kraje. štiri ali pet ur vožnje s tovornjakom ali z osebnim avtomobilom utrudii človeka bolj kot osem ur dela na delovnem mestu, je razlagal eden izmed udeležencev kongresa. Kaj utruja sedečega potnika drugega, če ne hrup? Vozniki težkih tovornjakov po petih urah vožnje niso več zbrani in zato pogosto zapeljejo s ceste. Popoldne, po delu in po kosilu večina državljanov počiva ali vsaj želi počivati. Saj ne da bi ravno legli, želijo le užiti kako urico miru. Tedaj pa se zapodi mimo njihovega okna kak fant z mopedom, ki se je odločil, da bo prav v njihovi uličici porabil ves bencin do zadnje kaplje. Soseda se odloči, da bo prav v tem času stepala svoje preproge. Drug sosed meni, da je prav ta čas najprimernejši da s hrupno oirkularko sežaga drva. Dva, trije izvori hrupa vznemirijo tisoče prebivalcev. V najhujših, primerih hrup škoduje njihovemu sluhu, povzroča pa še vrsto drugih slabih posledic: živ- čnost, glavobol, lahko .utrujenost, vrtoglavice, nespečnost izgubo teka in druge. V Združenih državah Amerike je hrup poškodoval sluh približno 1.700.000 ljudem, vsak deseti izmed njih bi lahko zahteval invalidnino. V Franciji državljani vsako leto vlože približno 10.000 tožb proti povzročiteljem hrupa in zahtevajo odškodnino. Navajamo tuje podatke, ker nam domači niso poznani. Znano je le, da so tudi pri nas vse bolj pogoste poškodbe sluha na delovnih mestih, zlasti v kovinski industriji, v ladjedelnicah, v rudarstvu, v gradbeništvu ... Prav pred kratkim se je tudi naša država pridružila boju proti hrupu. Tudi pri nas raziskujejo škodljiv vpliv hrupa na človekov sluh, na njegov živčni sistem, na vedenje, konoentraci-jo, intelekt in podobno. Naša mesta so zelo hrupna. Hrupna so središča, hrupno je tudi v stanovanjskih naseljih. Naši urbanisti še vedno načrtujejo stanovanjske bloke tri metre stran od najbolj hrupnih cest. Občine dovoljujejo ustanavljata industrijo zraven stanovanjskih naselij, že naseljeni industriji pa dovoljuje neovirano širjenje. Industrija se požvižga na zakone in predpise, požvižga se- na stanovalce, ki jim že ob šestih zjutraj prižge svojo hrupno muziko, saj ve, da jim bodo oblasti vsako kršitev spregledale. Včasih se je prebivalec mest lahko zatekel v čisto naravo, a danes jo sam onesnažuje s hrupom, z avtomobilskim ropotom, z motorji, s tranzistorji. Hrup se zdi samo na prvi pogled nedolžen, v resnici je hujši od mnogih strupov, ker smo mu neprestano izpostavljeni. Po mnenju udeležencev kongresa v Dubrovniku hi morali to vprašanje reševati ne samo zdravniki in akustiki, ampak tudi projektanti, urbanisti, psihologi, sociologi, pravniki, ekonomisti, javni in družbeni delavci, publicisti in drugi. Jugoslavija se pridružuje boju proti hrupu z zamudo. Za začetek bi morda zadostovalo, če bi uvedli nekatere že pozabljene predpise in navade. Beograd na primer pozna popoldanski počitek. Beograjčani spoštujejo tihi dogovor, zato v popoldanskih urah ne opravljajo hrupnih del in celo otroci v tem času ne smejo kričati, kolikor jim poželi srce. Slovenska mesta popoldanskega počitka ne poznajo. Za zdravlje ljudi pa bi bilo prav koristno, če bi ga uvedli. Kje so časi, ko smo se napotili gledat kavbojko skoraj tako, kot so šli naši stari v cerkev? Da se utrdimo v veri, kako je treba krepostno živeti in da je dobilo naše — s potekom časa in izkušnjami rahlo načeto — zaupanje v to, da je na svetu dobro poplačano in hudo kaznovano, novega hraniva? Vzravnani kravarji s lasom na sedlu, v širokokrajnem klobuku in škornjih s čednimi, dekliškimi petami, »o bili tako rekoč vtelešena izravnalna pravičnost, malce trda včasih, zato pa dosledna in vselej človeška. Nasprotniki — hm, seveda, ja — nasprotniki so bili večkrat kot ne Indijanci, grdo poslikana, vreščeča bitja, ki se jim ne o kreposti ne o pravičnosti ni niti sanjalo in jih je za njihova grozodejstva zadela iz vinčesterk in revolverjev naših junakov pravična kazen. Tako so se kravje črede še nadalje lahko mirno pasle, poštne kočije vzdrževale nujne zveze in se ob nedeljah zbirala pobožna srenja v cerkvici k petju psalmov — čeprav so filmi nekam rajši prikazovali moški del srenje ob sobotah v saloonu, v družbi veselih deklet, seveda, da jim ne bi bilo dolgčas. Takšen je bil Divji zahod naše mladosti; priznati pd je treba, da je prišel malce iz mode. Predvsem: Kako bi mogli ameriškim otrokom posegregacijske dobe še streči z indijanskimi bavbavi?! Pa tudi: le kdo bi po Sergea Leoneja (in njegovih posnemalcev) »makaronskih« kavbojkah (made in lta!y) še verjel v »viteze brez strahu in graje«, nesebične bojevnike za uveljavitev načel mlade civilizacije? Ne. Zdaj so nas poučili, da je človek sebičen, razgrajaški in okruten, da je takšen zmeraj bil in bo, Divji zahod pa da je samo odlična, kulisa za poseben slog divjaštva. S puškami, na konjih, sredi prerij, kjer dobe čudovit okvir pretepi v prostem stilu, pri katerih se mladi gledalci, polni sodelovalne vneme, lahko pošteno razgibajo In občutijo pri vsakem udarcu skoraj takšen užitek, kot če bi ga podelili sami; in kjer režiser ne štedi ne kosti ne kože dublerjev, ne litrov paradižnikove mezge. Makaronske kavbojke so napravile Šolo in zdaj se lahko prepričamo, da je njihov nauk prodrl celo prek ograd tako solidne producentske hiše kot so ameriški VVarner Bross in v srce takšnega preskušenega »kavboja« kot je John Wayne. Sam je sicer še zmerom trd in kreposten, čeprav, kot pravi, zoprno občuti šesterico križev na hrbtu; in v trde, krepostne možake bi hotel vzgojili tudi trop šolarjev, ki jih je bil v popolnem pomanjkanju delovne sile prisiljen vzeti za »kavboje« na dolgo pot na živinski sejem. In menda vendar ni njegova krivda, če so razbojniki, ki čredi in fantom sredijo, takšne grozne propalice, če napadajo tako zavratno, ravnajo tako sadistično in je njegov spopad z njimi tako dolgotrajen in prek vsake mere krut? In če potem njegovi šolarji pobesne, družijo svojo deško fantazijo z vojaško izurjenostjo Črnca, ki jih spremlja, pripravijo roparjem vrsto zased, jih deloma pokoljejo, delpma postrele, nad zadnjim pa se znesejo s premišljenim sadizmom »kakor si je zaslužil«?! Ne, šolarji res niso krivi in recimo, da tudi John Wayne ni. Pobral je pač visok honorar in tistih nekaj bušk, ki jih je pri še tako dobro aranžiranem pretepu vendarle staknil, prenesel kot gentleman. Je že vedel, zakaj. Pač pa zlepa ne bomo odpustili režiserju Marku Rydellu, da je prijetno zamišljeno in v marsičem prikupno klasično kavbojko tako pomakaronil. Pa čeprav je dal tudi nekaj čudovitih posnetkov seleče se črede in neukročenih konj. RAPA 5UKLJE V treh svetih Zvezne skupščine so razpravi j ali o poplavah in o regulačiji relk. Samo land so poplave povzročile za štiri milijarde škode. Za ta denar bi lahko postavili' dvajset srednje-velikih tovarn, 400 km novih cest ali 20.000 dvosobnih stanovanj. Poslanci so razpravljali na temelju izčrpne študije o možnostih dolgoročne vodnogospodarske ureditve vseh ogroženih področij. Menili so, da je to do sedaj najboljša študija. Pri nas so izpostavljene poplavam velikanske površine, dva milijona in 680.000 hektarjev Medtem ko drugod jemljejo zemljo morju, mi plodna tla prepuščamo vodnemu razdejanju. Poslanci vseh treh svetov so bili enakega mnenja, da smo do-sedaj dajali za vodnogospodarske objekte premalo denarja. O regulaciji rek govorimo pri nas že leta in leta. Le malo pa je bilo storjenega. $ele ko ob koncu leta seštejemo škodo, ki so jo povzročile poplave, ugotovimo, da bi lahko poplave pre- prečili z dvakrat manjšimi stroški. Jugoslavija spada med države, ki so zelo bogate z vodami. Reke, potoki in jezera so lepo razporejeni po vsej državi. Vodno bogastvo, s katerim razpolagamo, bi lahiko spremenili v pravo materialno bogastvo. Za sedaj pa je tako, da nam voda vsako leto v povprečju, odnese 870 milijonov dinarjev, poplavi 1200 vasi, 1400 kilometrov železniških prog, 600 km cest in milijon in 400.000 ha tisoč plodne površine. Posameznim republikam store poplave vsako leto velikansko škodo. V zadnjih sedmih letih je voda v Bosni, in Hercegovini pojedla 1,6 milijarde dinarjev, v ožji Srbiji dve milijardi, na Kosovem 163 milijonov, Hrvatski so poplave samo lani povzročile za dve milijardi škode! Sedanji sistemi za obrambo pred poplavami so postavljeni po kriterijih, ki so že preseženi in ne nudijo učinkovitega varstva. Objekte za obrambo — kanale, jezove in nasipe grade počasi in v majhnem obsegu, tako da lahko pričakujemo hude poplave tudi v naslednjih letih. Obramba pred poplavami je pri nas po mnenju poslancev še vedno na stranskem tiru, V petletnem obdobju od leta 1966 do leta 1970 so porabili za postavitev obrambnega sistema dve milijardi dinarjev, za naslednjo petletko pa je predviden dvakrat večji denar. Strokovnjaki zveznega sekretariata za kmetistvo menijo, da je to premajhen denar in da s tem denarjem poplav ne bo mogoče preprečiti. Zato so povedali predloge, kako bi dobili več denarja. Tako predlagajo, naj bi razširili krog obveznikov vodnega prispevka, ki je temeljni vid za finansiranje in rekonstrukcije obrambnih objektov. Nadalje so predlagali, naj bi povišali dodatni davek za promet blaga na drobno za pol odstotka — dodatek naj bi uporabljali samo za obrambo pred poplavami. Povrhu tega predlagajo, naj bi vodni prispevek povišali za toliko, za kolikor se bo gradbeni material med letom podražil. HM atovo v kinu KAVBOJI ČE BI SE ČLOVEKU POSREČILO UJETI IN RAZVOZLATI SIGNALE KAKE NEZEMELJSKE CIVILIZACIJE — ALI NAJ SE SPUSTI V DVOGOVOR Z NJO? Pravijo jim »majhni zeleni ljudje«, čeprav nihče ne ve, kakšne barve so in ali so sploh podobni ljudem. Za njihovim šaljivim vzdevkom se skriva resno vprašanje: ali so v vesolju še kaka druga inteligentna bitja Poleg nas? Morda nam že pošiljajo signale, ki jih mi doslej še nismo ujeli? če se bo človeku posrečilo ujeti in razvozlati signale nezemeljske civilizacije, ali naj se spusti v dvogovor z njo? Ali bodo ti »zeleni ljudje« tako pametni in prijazni, da jim bomo lahko zaupali? Do pred kratkim so taka vprašanja sodila v znanstveno fantastiko. Danes se z njimi ukvarja tudi znanost. »Odkritje prve civilizacije zunaj našega planeta bo imelo velikanski pomen za usodo človeštva. To bo prav tako velik dogodek kot izstrelitev prvega sputnika ali prvi primer pridobivanja jedrske energije, če ne še večji.« Te besede je izrekel na prvi mednarodni konferenci o vprašanjih v zvezi s sporazumevanjem z nezemeljskimi civilizacijami dr. Viktor Am-bartsumijan, član sovjetske akademije znanosti in direktor astrofizičnega observatorija Bjurakan- PRVA MEDNARODNA KONFERENCA O CETI Na omenjeni konferenci, ki je bila leta 1971 v armenskem mestu Bjurakan, so se zbrali strokovnjaki z raznih področij; tu niso bili samo astronomi, ampak tudi fiziki, kibernetiki, biologi, antropologi, zgodovinarji, sociologi in filozofi. Prvo mednarodno konferenco o vprašanjih v zvezi s sporazumevanjem z nezemeljskimi civilizacijami so v skladu s sovjetsko-ameriškim sporazumom iz leta 1970 pripravili skupno sovjetsko akademijo znanosti, Armenska republika in ameriška državna akademija znanosti. Prvi je poskusil ujeti morebitne signale nezemeljskih civilizacij Američan P. Drake leta 1960. Velikansko uho svojega radioteleskopa je usmeril proti zvezdama Tau Cetd in Ipsdlon Eridani, ki sta razmeroma blizu Zemlje in je zanju verjetno, da imata planetarna sistema podobna našemu osončju. Med dvomesečnimi opazovanji niso dosegli nikakršnega rezultata. Vendar strokovnjaki niso odnehali. Znake tujih civiliza-°ij so začeli loviti tudi strokovnjaki radiofizikalnega raziskovalnega inštituta v sovjetskem mestu Gorki pod vodstvom dopisnega člana sovjetske akademije, znanosti dr. S. Troickega. Najprej so skušali prestreči znake želu- meljskih civilizacij na valovni dolžini 21 centimetrov. Zakaj prav na tej dolžini? To je hkrati valovna dolžina žarče-nja, id ga oddaja vodik — najbolj razširjena snov v vesolju. To prav gotovo vedo razumna bitja na drugih planetih, če so ravno tako razvita kot ljudje. Verjetno bi uporabila prav to valovno dolžino, da bi sporočila drugim civilizacijam o svojem obstoju. Kakor je ta hipoteza verjetna, vendarle ni priporočljivo, da bi bila edino vodilo. Kaj pa, če potujejo vesoljski signali na kaki drugi valovni dolžini? Leta 1964 je moskovski asfrofizik dr. N. S. Karda-šev izrekel v osnovi drugačno teorijo o tem vprašanju in njegova teorija daje nove možnosti. Predvsem se je zavzel, da mora človek skušati prestreči signale civilizacij, ki našo, kar zadeva znanost in tehnologijo, daleč presegajo. Ker mora imeti katerakoli družba takih inteligentnih bitij na voljo neprimerno več energije, si gotovo lahko privošči, česar si mi za zdaj še ne moremo — da lahko oddaja signale izredne jakosti, ki so stalni namesto občasni in se širijo v enotnem toku na vse strani, ne pa v obliki ozkega žarka- Poleg tega se pripadnikom tehnično tako razvite Civilizacije ne bi bilo treba omejiti na oddajanje na eni sami valovni dolžini. Oddajajo lahko na najširšem možnem frekvenčnem področju, ki prekriva vsa področja, primerna za medzvezdno sporazumevanje. ISKANJE IGLE V KUPU SENA Ta hipotetični elektromagnetni signal hi bil po lastnostih podoben naravnemu vesoljskemu žarčenju, ki ga raziskujejo astronomi z običajnimi metodami. To delajo s številnimi radioteleskopi po vseh celinah. Signale nezemeljskih civilizacij bi torej lahko iskali med običajnimi radioastronomskimi opazovanji. S tem postane vsa zadeva mnogo preprostejša. To je vabljiva misel, ki pa vodi do vrste težav — od filozofskih do organizacijskih. Ali je verjetno, da kje obstaja tako visoko razvita civilizacija, kot o njej govori dr. Kardašev? Kako bi se dalo najbolje organizirati iskanje igle v vesoljskem kupu sena. Leta 1965 je Sovjetska zveza izdelala pripravljalni program za take raziskave. Predvidevali so mednarodno delitev dela. Ta program so predložili mednarodni astronomski zvezi in morali bi bili sklicati mednarodno konferenco, ki bi o njem razpravljala, v istem času je mednarodni astronomski zvezi predlagal nekaj podobnega profesor R. Pešek, predsednik astronav-tdčne komisije pri češkoslovaški akademiji znanosti. Ta znanstvenik je precej pripomogel k organiziranju poskusov za prestrezanje signalov nezemeljskih civilizacij. On je tudi poimenoval ta problem CETI (angleška okrajšava aa »komunikacija z nezemeljskimi inteligentnimi bitji«), To oznako so sprejeli po vsem svetu. Področje, o katerem govorimo, je še slabo raziskano. Znanstveniki se ne strinjajo niti o najosnovnejših vprašanjih — na primer, glede vprašanja, ali sploh obstajajo poleg človeške še kake druge civilizacije. Precej znanstvenikov meni, da človeška civilizacija ni edina le v naši galaksiji, ampak sploh vsem vesolju. Spet drugi pa menijo, da je več civilizacij, tako v naši galaksiji kot tudi v drugih galaksijah. ANTROPOMORFNE CIVILIZACIJE Ce govorimo o civiliziranih bitjih na drugih planetih, ne smemo pričakovati, da bomo odkrili antropomorfno civilizacijo, temveč naj bi bila to družba razumnih bitij, ki se znajo sporazumevati in poznajo tehnologijo, kamor sodijo tudi sredstva za potovanje ter sredstva za posredovanje in hranjenje podatkov. Pripadni- ki take civilizacije gotovo tudi poznajo različne oblike zavesti (individualne, družbene in še bolj zapletene). Vprašanje je tudi, kako naj bi bilo možno sporazumevanje s pripadniki tujih civilizacij. Kakšen jezik oziroma kakšne znake bomo uporabljali? Marsikateri strokovnjak meni, da bodo pri tem nastale težave, ki si jih danes niti zamisliti ne moremo. Spet drugi znanstveniki so optimistični. Profesor N. T. Petrovič pravi: »Po mojem so stiki z nezemeljskimi civilizacijami čisto možni. Moje prepričanje izvira iz spoznanja o enotnosti fizikalnih zakonov, * ki urejajo vesolje, ter o enotnosti logike v razvoju žive materije. Stik z nezemeljskimi civilizacijami bo verjetno potekal v več stopnjah. Najpreprostejša oblika stikov je enostranska — ugotovitev, da taka civilizacija obstaja. Nato pride dvostranski stik — vzpostavitev medsebojnega sporazumevanja. Zadnja oblika bo združitev dveh ali več civilizacij.« Strokovnjaki domnevajo, da bi pripadniki kake druge civilizacije poslali sporočila o logičnih in matematičnih razmerjih med predmeti. Taka sporočila se dajo včasih sicer različno razlagati, vendar bi lahko dala dragocene podatke- Jezikoslovec B. V. Suhotin se dobro zaveda, da so sporočila lahko dvoumna, zlasti če upoštevamo, da bi jih posredovala kaka civilizacija čisto drugačni civilizaciji. Toda Suhotin loči dve vrsti pojmov: osnovne in neošnovne. Osnovni pojmi so po njegovem lahko dvoumni, neosnov-nd pa ne morejo biti! NE BOMO NAŠLI ODGOVORNO DEJANJE »Podobnost neosnovnih pojmov zagotavlja dejstvo, da odsevajo podobne ali celo enake pojave. Ta podobnost je taka, kot če bi slikali podobne stvari v različnih barvah. Zato gledam z optimizmom na možnost, da bomo našli skupen jezik z drugo civilizacijo,« pravi Suhotin. Zelo različna so tudi mnenja o možnih posledicah stikov z nezemeljskimi civilizacijami. Bolj črnogledi menijo, da bi lahko prišlo celo do jedrske ali bakteriološke vojne in da bi moral človek zato dobro premisliti, v kaj se spušča. Mnogi drugi pa si sploh ne morejo misliti, da bi lahko imeli taki stiki slabe posledice. Zelo dvomljivo pa je tudi da bi imel človek od takih 'stikov kake posebne koristi. To je odvisno predvsem od razdalje med sobesednikom in v zvezi s tem od časa, ki ga bo porabil signal ‘ za pot. Posamezne države, četudi so še tako bogate, si v bližnji prihodnosti verjetno ne bodo mogle privoščiti obsežnega iskanja nezemeljskih civilizacij. To nalogo bi morali organizirati na mednarodni osnovi. V tem primeru bi človek kljub morebitnemu neuspehu vendarle dobil pomembne astronomske podatke. Tako bi se splačalo narediti teleskope izredne velikosti, ki bi jih večinoma uporabljali za običajna radio-astronomska opazovanja, del časa pa bi posvetili iskanju hipotetičnih signalov hipotetičnih civilizacij na določenih delih neba. Za iskanje teh signalov bi lahko uporabili naprave, kot jih poznamo že danes. Poleg radioteleskopov bodo strokovnjakom dobro služile tudi standardne naprave za sprejemanje in dešifriranje signalov ter elektronski računalniki za analizo podatkov. Ko se človek trudi, da bi prestregel morebitne signale drugih civiliziranih bitij, je tudi skrajni čas, da bi začel oddajati lastne signale in pritegnil pozornost morebitnih civilizacij na drugih planetih. Oddajanje takih signalov ni več nikakršna tehnična težava. PO SPUTNIKU MORDA SE BO KDAJ KAJ OGLASILO: za iskanje morebitnih signalov drugih civiliziranih bitij bi strokovnjaki lahko uporabili velike radioteleskope. Največji premični radioteleskop je zdaj v Zahodni Nemčiji. Njegov premer meri 100 metrov, če bi ga postavili pred 156 metrov visoko kolnsko katedralo, bi biio videti samo njena stolpa. I 1 II PET TISOČ KILOMETROV CESTE SKOZI NOTRANJOST BRAZILIJE Deset let potem, ko so začeli naseljevati novo glavno mesto Brasilio, se je začela druga velika pustolovščina države, ki sprošča, svojo energijo in domišljijo v gigantskih, javnih delih. Skozi deviška območja zelene celine, kot jih imenujejo tista, ki jih niso nikoli videli, skozi zeleni pekel, kot jih imenujejo poznavalci, poteka trasa ceste — v neznano. S sabo prinaša upe in bojazni. tet tisoč kilometrov ceste, milijoni ljudi, ki bodo šli po njej v notranjost dežele, vse to prinaša s sabo strah: v pljuča sveta, kot imenujejo nepregledne brazilske planjave, se je nova cesta zarezala kot skalpel. Ta rjava črta v zeleno skorjo celine se zdi na videz nedolžna. Osemdeset metrov široka magistrala pa bo v prihodnosti razpredla kapilare na levo in desno v notranjost: iz dvajset načrto- vanih naselij jih bo zraslo dva tisoč. Prenaseljena mesta bodo odlila presežke prebivalstva v notranjost, prvinsko življenje v džunglah bo uničeno. Znanstveniki na simpozijih opozarjajo na rušenje ekološkega ravnotežja, ki grozi s tem brazilskim projektom, in glasovi, ki jih je siišati v svetovni javnosti, govore proti graditvi transama-zonske ceste. Brazilska vlada generala Medici j a takih glasov, kajpak, ne posluša. Zanjo in za stotisoče prebivalcev, naseljenih na ozkem robu ob Atlantiku, pomeni graditev ceste enkratno priložnost. Se sploh more katerakoli država na svetu pohvaliti s tako notranjo rezervo, kakršna so nepregledna območja ob reki Amazonki? Najkasneje prihodnje leto, ko predvidevajo, da bodo dela končana, se bo pokazalo, kakšne so razsežnosti, ne samo gospodarske, ampak tudi sociološke in slednjič politične, ki jih daje državi ta projekt. Okoli enajst tisoč delavcev (mnogim pomeni to službovanje pravo pustolovščino in ne samo kruh), med njimi je tudi dosti Evropcev, iz dneva v dan podira drevesa, med katerimi nekatera dosegajo višino gotskih katedral. Pol milijona Brazilcev, toliko, kolikor jih naseljuje danes glavno mesto Brasilio, bo v prvi rundi naseljevanja prvič dobilo zemljo. Drugi spopad z džunglo potem, ko je predsednik Juscelino Kubitschek postavil v gozdove mesto Brasilio, vsaja v območja ob cesti prve naselbine. Vlada gradi provizorična mesta pod geslom »graditev ceste je bitka za brazilsko neodvisnost«. Z nafto namazani obrazi delav-; cev, ki trpijo zaradi neznosnih napadov insektov. Velika podjetja so svoje delavce sicer opremila z majicami, na kate- rih je z velikimi črkami zapisano BRASIL GIGANTE, geslo arhitektov brazilske prihodnosti pa ne more preprečiti bolezni: skorbut, pomanjkanje vitaminov, malarija in druge tropske bolezni zahtevajo žrtve. Oskrbovanje s hrano je tažavno, ponekod pa so delavcem že priskočili na pomoč Indijanci. Zalagajo jih s sadjem in svežimi ribami. Nekateri so se tu tudi zaposlili, toda večina tistih, ki je njihov tisočletni mir zmotila »trans-amazonica«, ima buldožerje za velikanske merjasce. In ti Indijanci, vznemirjeni in prestrašeni, so druga utež na tehtnica, ki govori v prid trditvam, da gre z graditvijo ceste za katastrofalen poseg v naravo. »Moje osebno mnenje je,« je dejal brazilski prometni minister lansko jesen na tiskovni konferenci, »da ne bi bilo prav nič humano ohranjati Indijance v njihovem primitivnem življenju kot v nekakšnem zoološkem vrtu. Nečloveško bi bilo tako rekoč prisiliti jih, da ostanejo če ne že divji, pa vsaj primitivni, če pa sami silijo v civilizacijo.« Toda, se sprašujejo drugi, ali ne gre pri tem za etično utopitev plemen? Pred časom, ko se je svetovno časopisje razpisalo zlasti o ogroženih Indijancih, so prihajale v svet tudi trditve o neslutenih presenečenjih, ki jih skriva ob svojem toku reka Amazonka: prvi, ki so potovali ob njej v notranjost dežele, so govorili o prazgodo-. vinskih pošastih, drugi o diamantih pa o ljudožercih in o ostankih tisočletnih civilizacij. Koliko je resnice v teh trditvah? Malo ali nič. Sto dvajset tisoč pripadnikov »divjih plemen« bo zaradi te ceste izvrženih iz zgodovine. Zaradi naseljevanja in odkrivanja, zaradi hribov železove rude in mangana, zaradi nafte. V imenu več kot 90 milijonov »civiliziranih« Brazilcev bodo najprej plačali ceno civilizacije tisti Indijanci, ki žive blizu ceste in blizu naselij, ki jih postavljajo na vsakih sedemdeset kilometrov ceste. Ta naselja bodo kmalu dobila »očiščena« zaledja: kakih dvajset kilometrov bo namreč v prihodnosti širok »varni« pas ob cesti. Potem ko bodo pravokotno na to cesto, ki bo povezovala Atlantski in Tihi ocean, zgradili še eno in ko bodo postavili začetnih 100.000 farm, da bi pospešili naseljevanje ljudi v notranjost, se bo začel pravi genocid med Indijanci. Toda Indijanci niso vselej sprejemali graditeljev samo z začudenimi očmi. Pripadniki plemena Šingu so jih napadli s strupenimi puščicami. Bilo je to takrat, ko je bila cesta nekje na pol poti. Mnogi delavci so se takrat vrnili v civilizacijo, dela so bila začasno ustavljena in zadeva je prišla v tisk. Javno mnenje je zahtevalo, naj se projektanti izognejo območij, kjer živi to indijansko ple me, vendar se leti niso dali omajati. Časopisi so takrat napadli projektante in ugledni brazilski časopis »O estado de S. Paulo« je takrat zapisal: »Pleme Šingu je za naš narod prav tako pomembno kot nekaj kilometrov asfaltne ceste(l). Nihče pa ne more razumeti trdoglavosti projektantov, ki so že prej vedeli za to oazo Indijancev, pa so kljub temu usmerili traso čez njihovo ozemlje.« Celo pleme — vredno nekaj kilometrov ceste? Tu pa se končuje pustolovščina in začenja sodobne genocid. pETER breščaK MONT EVEREST \f IdJ USPEHI IN NEUSPEHI TRINAJSTIH ODPRAV » < f :- -. -****, Na 8882 metrov visoki vrh Mont Everesta je človek prvič stopil 29. maja 1953. Od takrat so ga osvojile odprave alpinistov raznih narodnosti, od katerih so šle nekatere po britanski poti, druge pa so iskale nove dostope. Mont Everest ni lepa gora. Je precej široka gmota brez izrazitih grebenov, z zlomljenimi stenami, premikajočimi se snežnimi polji in visokimi ledeniki. Alpinista ne navdihujejo za plezanje nevarna snežna pobočja ali klasičen skalnat greben ali tehnično težak vzpon po previsni steni naravnost na vrh. Večina možnih poti za vzpon vodi prek zasneženih strmin, ki so s tehničnega stališča precej puste. Vendar se nas precej spominja, da sta na Mont Everest prva priplezala Edmund Hillary in šerpa Tenzing 29. maja 1953. Malo alpinistov, kaj šele nealpindstov, pozna datum kateregakoli prvega vzpona in prav gotovo se jim ne bi zdelo vredno ubadati se z njegovo zgodovino, četudi bi se ga spominjali. A za najvišjo goro na svetu se seveda vsi zanimamo, prav tako kot za najgloblji spust v morje, najhitrejši avtomobil ali prve človekove korake na Luni Pot na Luno... kako ravnodušni smo postali; nič več ne sedimo kot prilepljeni pred televizijskimi sprejemniki v zgodnjih jutranjih urah — če seveda ni kake tehnične okvare, ko človek postane ranljiv in ogrožen, kar v nas spet zbudi zanimanje. Na Mont Everestu človek vedno tvega: snežni plaz, padajoče kamenje, odlomljen led, višinski vetrovi, pa strahoten mraz, ozebline, nevarnost padca. To je razlog, zakaj Mont Everest nenehno privlači tako plezalce kakor tudi pozornost javnosti: človek, ki se odpravi nanj, je v nevarnosti in ne ve, ali bo uspel. Izmed trinajst odprav, ki so obiskale Mont Everest po letu 1953, jih je bilo samo pet uspešnih. Nobeni odpravi se ni posrečilo priti na najvišjo goro sveta v pomonsunskem obdobju (to je pozimi ali po- leti) in nikomur se ni posrečilo prečkati skalnatega pasu, ki zapira pot na jugozahodni strani. Švicarji so se drugi povzpeli na Mont Everpst. Dvakrat so poskušali že takoj po britanskem ogledovalnem pohodu leta 1951, ko je Shipton s svojo odpravo ugotovil, da se južni dostop verjetno da premagati. Spomladi so se ustavili zaradi izčrpanosti, jeseni pa so jih pregnali strupeno mrzli vetrovi. Ko so se spomladi leta 1956 vrnili, so bili tako gmotno kot psihološko bolje pripravljeni in posrečilo se jim je zasaditi dve zastavici na vrh in še eno na vrh Lhotseja. Kitajci so se odpravili na Mont Everest leta 1960 s severnega Cola. Sporočili so, da so 25. maja ob 4.30 trije alpi- Sir Edmund Hillary se je motil, pravi Guido Monzino, član italijanske alpinistične skupine, ki je pred kratkim spravila osem mož na vrh Mount Everesta. Hillary — mož, ki se je prvi povzpel na Mount Everest pred 20 leti — ni imel o štiriinšestdesetčlanski odpravi, ki jo je financirala italijanska armada, nič kaj vzpodbudnega mnenja. Rekel je, da je to »dobro pripravljena vojaška operacija«, ki pa nima nič skupnega z alpinizmom. Guido Monzino pa pravi: »Problemi na veliki višini so vedno enaki, in večja ko je odprava, večji so problemi.« nistd stopili na vrh. Na žalost so dali slabi fotografski dokazi o vzponu osnovo za dvom o resničnosti kitajskih trditev. Verjetno doslej najuspešnejšo odpravo na Mont Everest so organizirali Američani leta 1963 .pod vodstvom Normana Dyrenfurtha. Veliki Jim Whittaker in Narwang Gam-bu sta 1. maja splezala na vrh po stari poti. Na vrhu jima je zmanjkalo kisika in sledil je strahoten šesturni spust do šotorov v taborišču šest. Tri tedne kasneje se je druga skupina odpravila po zahodnem grebenu v slabem vremenu in po poti, ki je niso poznali. Prišli so do točke, s katere je bilo laže napredovati na, vrh in nato nadaljevati pot po znana prvotni sjneri, kot pa da bi se bili obrnili. Na poti so srečali drugo skupino, ki se je vračala z vrha. To je bilo dejanje, »vredno naše dobre opreme, velikih finančnih sredstev in izkušenih članov skupine«, je napisal Willi Un-soeld po spustu. Ta dosežek bo vedno ostal med najdrznejšimi vzponi v gore. Leta 1965 je bila indijska odprava deležna splošnega občudovanja, ko so spravili na vrh devet alpinistov. Ta uspeh je bil tembolj razveseljiv, ker so morali v letih 1960 in 1962 odnehati tik pred ciljem. Leta 1965 se je šerpa NaVang Gomba že drugič povzpel na Mont Everest. Od leta 1965 do 1968 je nepalska vlada prepovedala vzpone na himalajske vrhove, tako so se lahko Japonci šele leta 1969 odpravili na iz-vidniški pohod. Ogledali so si pot za vzpon z jugozahodne smeri in možnost za smučarski spust z južnega Cola. 1. novembra so dosegli višino 7800 metrov, kjer se na jugozahodni strani začne 300 metrov širok pas skalovja. Vrnili so se spomladi leta 1970, toda zaradi padajočih skal in zaradi pomanjkanja snega niso mogli priplezati nič više. Pač pa se jim je posrečilo priti na Mont Everest po običajni poti in Y. Miumo se je na smučeh spustil po pobočju vrha Lhotse. Spomladi 1971 se je na Mont Everest vrnil Norman Dyrenfurth z izbranimi plezalci trinajstih narodnosti. Nameravali so opraviti dva vzpona: neposrednega po zahodnem grebenu in plezanje po severozahodni steni. Dyrenfurth je upal, da bo še prekosil svoj uspeh iz leta 1963, vendar se mu načrt ni posrečil. Do kamnitega pasu so prišli zlahka in tam postavili taborišče. Nato so cele tri tedne ostali v višini nad 7500 metrov, toda zaradi slabega vremena in bolezni ter prepirov med možmi ni bilo več nobenega upa na uspeh. Ekspedicija se je končala, ne da bi dosegla cilj, nakopala pa si je velike dolgove. Jeseni so skušali priti na vrh prek južnega Cola Argentinci. Ni jim uspelo. 31. oktobra so morali na višini 7725 metrov priznati premoč divjim vetrovom in visokemu snegu. Spomladi 1972 zahodno nemška odprava ni mogla premagati skalnatega pasu na jugozahodni steni kljub dobremu vremenu in 2,400.000 Ndin sredstev. Skupina je razpadla, ko so morali odpeljati v dolino voditelja odprave dr. Karla Herrligkofferja, ker je doživel srčni napad! Lansko jesen se je posrečilo dobiti pravico do vzpona britanski skupini, potem ko je italijanski milijonar Monzino na vsem lepem odpovedal. Kljub dobrim načrtom Chrisa Boningtona in velikim naporom so se morali 14. novembra na višini 7200 metrov obrniti, potem ko so jim tar borišče opustošili viharji, ki so divjali s hitrostjo skoraj 200 kilometrov na uro, medtem ko je bila temperatura 45 stopinj pod ničlo. Čeprav jugozahodna stena ni tako visoka kot Anapumina južna stena ali stena Rupal v Nanga Parbatu, se težave začno nad višino teh gora-Prav v tem je tudii skrajnji izziv in težavnost Mont Everesta. Jugozahodna stena ,ie zdaj naj večja himalajska vaba alpinistov in nedvomno b° največje dejanje, ko jo b0 kdo premagal v pomonsunskem vzponu. Pravice u° vzponov na Mont Everest so oddane tja do leta 1978. ILLUSTRATED LONDON NEWS ANGELO FRONTONI, SLOVITI FOTOGRAF FILMSKIH ZVEZD O SVOJEM POKLICU »USTVARJALCA LEPOTE« IN O TEM, KAKO SE ZVEZDNICE POČUTIJO V NJEGOVEM ATELJEJU Aa JA ed sodobnimi foto-Bm, Jft grafi je Angelo Fron-»Stoni eden tistih red-I W znajo zagoto- w "/iti fotografiji kot umetnosti s skorajda neomejenimi tehničnimi možnostmi tako novo razsežnost kakor ustrezno mesto v likovni umetnosti. Prvi fotograf italijanskega filma je z umetniškim prikazom golote izboljšal način vrednotenja ženske (in kasneje tudi moške) lepote. Goloto mora obravnavati preudarno in s premislekom, kdor se hoče izogniti čerem, ki jih ostri trenutna moda’ (razmah spolnosti, erotike in pornografije). V naših dneh veljata spolnost in golota skupaj za poltenost. Kakor vsakdo ve, je to beseda slabega .slovesa. Pornografija, ki se opira na film in izdatno tudi na literaturo, je po vsem videzu znamenje izbruha vseh nravi, majhne umetniške vrednosti in torej slabega okusa. V pogovoru je Angelo Fron-toni zelo jasno nakazal razliko med svojim poklicem »ustvarjalca nagcev« in med Početjem psevdofotografov, ki jim gre edinole za izkoriščanje spolzfcosti.. — Kakšna je razlika med umetniško goloto in pornografijo? — Velikanska... S poslednjo trohico svoje enefgije odklanjam pornografsko, prostaško goloto privlači pa me tista, v kateri zaznam iskrico umetniške lepote- Erotika ni kaj prida koristila umetnosti. Nasprotno, mislim, vzela ji je naravno podobo. Sicer pa ni nobena civilizacija od antike do naših dni snovala svojih umetnostnih stvaritev na čutnih izrazih. — Ali dajete umetniški fotografiji prednost pred pornografsko? — Delam samo umetniške fotografije- V svoji srenji veljam za starokopitnega in izumetničenega, ker negujem sleherno podrobnost ženske lepote, vse od gležnjev do las. Sicer pa me prav zato kličejo filmske zvezde in slovite osebnosti, ki se nočejo fotografirati drugod kakor pri meni. ZA UMSKO SLABO RAZVITE, NERAZGLEDANE POTROŠNIKE '—Kakšne fotografije se najbolje" prodajajo? — Nedvomno slike umetniške vrednosti. Okus o'bčinstva se je izbrusil, pornografske slike in publikacije pa so zastarele tudi v ■ smislu tržne vrednosti. Preostane še nekaj fotografij dvomljivega okusa, te so namenjene izključno spolnim obsedencem. — Kaj je po vašem mnenju pornografija in komu je namenjena? — Med spolzkostjo in erotičnostjo so tako tesne sorodstvene vezi, da ne vidim razlike. Pornografija v slikah obravnava spolzke teme in Prizore brez umetniškega navdiha in namena. Vztrajam na stališču, da pornografijo cenijo umsko slabo razviti, malo razgledani potrošniki, čeprav ima nešteto zagovornikov. Pisatelj D. H. Lavvren-°e je rekel: »Tisto, kar je za enega pornografsko, ima za drugega poteze genija.« Polovica velikih pesnitev, romanov in slik slovi zaradi izrazite čutne mikavnosti. Potemtakem ima vsakdo pravico hrati in gledati tisto, kar je spolzko in brez vsakršne Umetniške vrednosti. — Bili ste prvi fotograf, ki Je slovite igralke slikal gole. Ali lahko kaj poveste o izkušnjah pri tem? — Začetnico -je lahko fotografirati, pri znani igralki je • več težav. Silvia Koscina je is,.; uila prva pripravljena stopiti gola pred mojo kamero. Njene slike, na katerih je unela na rami lotosov cvet, so takrat dvignile precej pra- hu. Toda prav te slike so ji zagotovile ugodne pogodbe z ameriškim filmom, hkrati pa so pomenile odločilen preobrat v njeni umetniški karieri/ Potem so se zvrstile Elsa Martinelli, Tina Aumont, Ma-risa Mell, Elke Sommer, Ewa Aulin, Marilu Tolo, Pamela Tiffin, Margaret Lee’, Danielle Gaubert, ‘Florinda Bolkan, Edwige Fenech, Barbara Bo-uehet,, Lisa Gastoni in več drugih... — Zakaj ne manjka filmskih zvezd, ki se nočejo fotografirati gole? — Nekatere odklanjajo, ker mislijo, da njihove telesne oblike niso popolne. Druge se izmikajo iz čistega licemerstva, ker se boje graje v delovnem okolju ali očitkov svojcev. Toda slačenje ni niti greh niti prekršek zoper sramežljivost. Vse je odvisno od ozračja, v katerem se katera sleče. Dandanašnji se ženska laže pokaže gola kakor v preteklosti, erotični posnetki so zdaj zelo pogosti, čeprav niso vselej umetniški. — Ali ste se sprijaznili z odklonilnim stališčem tistih igralk, ki ste jim predlagali, da bi jih fotografirali gole? — Iskreno' povem, da nikoli. Sicer pa sem se vselej skrbno izogibal tistih, o katerih sem vedel, da so načelno proti- — Ali se spominjate kakega prizora, ko je bilo goloto zelo težko fotografirati? — Režiser filma »Kako, kdaj in s kom?« mi je naročil, naj slikam ljubezenski prizor s Horstom Buchhol-zom in Danielle Gaubert. Nisem hotel ponoviti prizora v postelji, kakršen. je v filmu, kjer sta igralca z gibi in z besedo blažila kočljivost, jaz pa bi tvegal, da bi ob tem zdrs-* nil v pornografijo. To bi bila velika škoda in prekršek zoper dober okus ... Torej sem ljubezenski prizor prenesel v idilično okolje, na prazno obalo. Nekaj sto kilogramov cvetic so vrgli v vodo, v kateri sem fotografiral objeta ljubimca. NEKAJ ZADREGE — Kako je z igralko, ki stopi gola pred kamero? Ali je v zadregi, ali zardeva zaradi sramežljivosti, ali je negotova in ji je žal? — Žal? Tega ne bi rekel, pač pa je skoraj vselej nekaj zadrege in sramežljivosti tudi pri tistih, s katerimi me združuje prijateljstvo ali ce-" lo družinska vez. Pri takem snemanju so človeški odnosi odločilnega pomena, Plahost premagam s tehničnim postopkom, ki se zmerom obnese- Najprej napravim nekaj posnetkov s tem ali onim kosom oblačila, ko se Ozračje sprosti, pa slikam goloto. Ewa Aulin je edina igralka, ki je bila v zadregi od začetka do konca, tudi še tretji dan snemanja. — Kaj lahko posnetek golega telesa prispeva k igralkini karieri? — To je zelo dobro za slavno igralko, še pomembnejše pa za začetnico. Jane Fonda je dosegla neverjeten uspeh po fotografijah, posnetih za film »Barbarella«. Nekaj podobnega je bilo z Lauro Anto-nelli, Barbaro Bouchet, Mario Baxa, Femi Benussi in z drugimi. Seveda velja, da lahko objavijo takšne slike samo revije na visoki ravni. To je p>o mojem mnenju odločilno za kasnejši usp>eh. MAJHNE PRSI IN OGORELA POLT — Kakšno okolje najraje izberete za umetniško sliko golote? — Najrajši imam zunanje prizore, torej naravno svetlobo in poletno, morda tropsko okolje za osebnost na sliki. Oe slikam v ateljeju, najraje izberem temnejše, p>o možnosti čmd ozadje. — Ali zahtevate od modelov p>osebno vedenje? — Želim, da je človek pred kamero psihološko in seksualno podoba samega sebe, da so gibi naravnani in sproščeni. V umetniški fotografiji se pravzaprav zrcali duševnost slikarskega modela. Zahtevam naravno držo in umirjenost, kakršno najdete v nekaterih marmornatih kipih in na umetniških slikah. Nič izzivalnih pogledov, marveč v daljavo uprte oči, ki ne smejo gledati proti kameri, kajti prav nič ni potrebno, da bi prišlo do kakršnega koli odnosa •— pa četudi samo v domišljiji — med tistim, ki gleda posnetek, ih fotografirano golo osebo. — Kakšne fizične značilnosti želite pri svojih modelih? — Vitko in skladno telo, blage oblike, majhne prsi, ogore-lo kožo. S svetlobnimi učinki in z ustreznimi pripomočki je mogoče skriti morebitne pomanjkljivosti.. — Ali lahko poveste primer vulgarne, pornografske fotografije jn nam zaupate tudi ime igralke, ki je upodobljena na njej? — Zmerom sem bil prepričan, da Rosanna Schiaffino ne more gola priti pred fotografsko kamero, zato sem bil nemalo presenečen, ko sem jo videl na slikah dvomljivega okusa v neki italijanski reviji za moške. — Vas štejejo tudi za prvega italijanskega fotografa golih igralcev. — Helmuta Bergerja sem golega fotografiral spx>mladi 1972, potem so si piostopno sledili Jean Sorrel, Thomas Milliam, Hiram Keller John Philip Law in Fabio ’ Testi, zdaj p>a pripravljam nadaljnje slikovne reportaže. Z MOŠKIMI JE VEČ TEŽAV — Ali je kaj fotografij golih moških, katerim s fotografskega ali s filmskega stališča pripisujete posebno umetniško vrednost? — Prijeten je pjosnetek Yvesa Saint-Laurenta na reklami za njegov parfum. Na umetniški ravni in zgovorna je podoba Oliverja Reeda v filmu »Demoni« Kena Russe-la in v »Ljubezni«. Prizor mladega človeka, ki teče px> gozdu, prav tako v tem filmu, je nekaj izrednega. Lep je posnetek Alaina Delona in An-nie Girardot v »Zdravljenju s Šokom« • — Ali je pri moških več od-pora proti misli, da bi se dali fotografirati goli? — Da, zdi se, da se moški teže odločijo. Nekateri imajo psihološke pomisleke, predvsem se bojijo, da jih bo kdo imel za homoseksualce ali za ekshibicioniste. Pri moških aktih ima fotograf več tehničnih težav, saj je že od nekdaj znano, da je moške teže fotografirati kakor ženske. Ženski obraz in telo sta mehkejša in skladnejša, na njiju ni moške raskavosti in trša-tosti. — Kaj sodite, ali bodo go-tografije golih moških deležne prav takšnega uspeha, kot so ga bile slike ženskih aktov? — Tudi pri px>snetku moškega akta je mogoče doseči z estetskega vidika izvrstne rezultate. Uveljavil se bo, ženske ga bodo sprejele, ker to pjomeni razvoj, ki si ga želijo, ne nazadnje tudi kot izraz emancipiranosti. — Pornografski px>snetek golega moškega je bolj vulgaren kot slika ženskega akta, ali ne? — Vulgarna sta lahko oba. — Kaj pravite o filmu »Poslednji tango v Parizu«, ki je o njem toliko razprav? — Nekatere filmske prizore bi bilo vredno fotografsko ohraniti, ker imajo zares umetniško vrednost. Drugi, ki ob filmskem besedilu niso vulgarni, bi lahko to px>stali v . očeh nekoga, ki bi gledal samo pjosnetke-.. AURELIO ANDREOLI, CINE REVUE MARISA MELL: psihološka in seksualna podoba same sebe HORST BUCHOLZ IN DANIELE GAUBERT: iz kočljive postelje v idil no okolje PEVEC JE OGORČIL MRCINE BEATNIK POLNAREFF V BOJU Z NAČELI, KI MU JIH »VSILJUJE DRUŽBA« POLNAREFF: z lasmi, podobnimi nenegovanemu grmu Lani je Michel Polna-reff privabljal ljudi v Oljrcnpiijo z golo zadnjico. Za vsak lepak je moral plačati deset frankov kazni, vseh lepakov pa je bilo šest tisoč. »Požvižgajm se,« je rekel takrat. »Obljubljam, da me boste drugič videli povsem golega.« Letos je obljubo izpolnil. Veliki lepaki so preplavili Pariz, na njih je Polnareff gol — samo moškost mu zakriva ©cvetličen klobuk. Pevec se je hotel oddolžiti Francozom za križarsko vojno, ki so jo lani uprizorili proti njemu- »Hotel sem ljudi spraviti v dobro voljo, zato sem se dal slikati z golo zadnjico. Mislil sem si, da sd ljudje siti razpravljanja o resnih zadevah. Na življenje je treba gledati s humorjem.« SAM JE LEPIL SVOJE LEPAKE Ni šlo po njegovih načrtih. Prvi so se uprli lepilci lepakov- Nekateri so lepili samo del lepaka, drugi so čez zadnjico potegnili črn madež. Samo nekateri so nalepili cel lepak. Ko je naslednjega dne pevec vstal in se odpravil po ulicah, ga je neprijetno prizadelo. Dal je natisniti majhne reklamne lepake in jih začel sam lepiti po mestu. Kazen ni bila majhna, pevec pa je le dosegel svoj namen. Ljudje so drli v 01ym-pijo, lepaki pa so se prodajali za med. Okrog božiča je en sam lepak stal na boljšem trgu tristo šestdeset tisoč dinarjev. Tega denarja seveda ni dobil Polnareff. Sklenil je, da se ponorčuje iz kratkovidnosti moralistov. Letošnji lepak je veliko drznejši od lanskega, vendar mu nihče ne more ničesar očitati. Klobuk zakriva vse, kar mora biti zakrito. Kako? O tem naj ugiba vsak sam! MOŠKA GOLOTA — MODNI KRIK Goli moški niso nobena novost, Polnareff je samo sledil zgledu nekaterih znanih osebnosti iz sveta mode in filma. Modni kreator Yves Saint-Laurent se je dal gol fotografirati v reklami za parfum lastne proizvodnje. Igralca Burt Reynolds in Helmut Berger sta dovolila, da njuni goli fotografiji objavijo v reviji za moške. Nešteto je igralcev, ki v filmih nastopajo goli. V Parizu so celo odprl lokal, v katerem se slačijo moški. Moška golota je naj-novejši krik mode. Nekateri trdijo, da Michel Polnareff ne potrebuje take reklame- Zakaj se slači? Polnareff odgovarja: »Živimo v letu 1973, to je čas musicalov Lasje in Oh, Kuikuta. Če se slačijo igralci v filmih in na odru, zakaj se ne bi slačili tudi pevci. To je njihova pravica. Nisem upornik, nisem proti družbi, sem samo proti načelom, ki mi jih družba vsiljuje. Ne maram ničesar vsiljenega, delati hočem tisto, kar mi je všeč. O meni pravijo, da sem anti-konformist. To mi ni všeč. Nisem antikonformist, želim le, da se drugi ne vtikajo v moje zadeve.« Kadar Polnareff poje v 01ympiji, se v dvorani nagnetejo fantje in dekleta v obledelih kavbojkah in živo pisanih srajcah. Polnareff poje in igra na klavir, ima zelo prožen glas in tudi kot pianist je neverjetno spreten. Oblečen je v dolge, temne hlače, svileno srajco in, vezen telovnik. Lasje, podobni nenego vanemu grmu, mu pokrivajo obraz. Gledalci ploskajo, dokler ne pade zastor. Takrat se zgodi »čudež«. Gledalci zahtevajo še eno pesem in potem še eno. Polnareff poje... Po dveurni predstavi poje še dobro uro. Marsikateri pevec bi se utrujen zgrudil sredi odra. Dvorana je naelektrena, ljudje ploskajo po taktu. Zibljejo se in pojejo skupaj s pevcem. Zdaj se predstava zares nagiblje h koncu... deklo ta se začnejo gnesti ob odru, splezajo nanj, se obešajo na pevca, samo da bi mu iztrgale poljub. Ko se vračajo v dvorano, stopajo blažene kot v snu. Michel Polnareff zna očarati poslušalce- »Na oder prinašam ves svoj svet,« pravi. Kakšen svet? Polnareff odgovarja: »Verjamem v eno samo poslanstvo, v poslanstvo glasbe. To ni nobena filozofija. Govorica glasbe je univerzalna, odkar stoji svet, je glasba družila ljudi. Postavi trideset ljudi v krog, reci jim, naj igrajo in pojejo, čez nekaj časa bodo postali eno, čeprav so se prej sovražili- Zato je glasba moje življenje moj svet. Ne pojem zaradi denarja. Ce bi hotel, bi lahko zaslužil mnogo več. Pisal bi lahko glasbo za filme ali za gledališče. To sem storil samo dvakrat. Ni mi bi-Jo všeč, zato zavračam po- dobne ponudbe. Moja hiša je polna inštrumentov, pravi glasbeni laboratorij, y njej se počutim srečnega.« Michel Polnareff se je moral zaradi sosedov že večkrat preseliti. Ni Jih motila glasba. Pevec ima druge, mnogo hrupnejše razvade. Rad z motorjem dirka po stanovanju in strelja s puško. Pošteno priznava, da se ne vede vedno pametno. Krivdo pripisuje vzgoji. Oče je bil zelo strog. Bil je ruski skladatelj in je želel, da bi tudi sin postal glasbenik. ŠKANDAL V RUSKI DRUŽINI Polnareff je rasel med klavirji in notami. Ko mu je bilo tri leta, je že igral, pri dvar najstih je dobil na konservatoriju prvo nagrado. Zase pravi, da je bil pravi čudežni otrok, važen in idiotsko resen. Oče je bil zelo ponosen na sina, dokler se ni sin naveličal. Nenadoma je odkril, da jo jazz zabavnejši od uvertur, Gershwin vznemirljivejši od Bacha in Beethovna. Dela obeh skladateljev je aranžiral za jazz- in profesorji na konservatoriju so ga postavili pred vrata. To je bil tudi prvi družinski škandal. »Ali si ponorel, prosim te,« ga je rotil oče. Michel je sklenil, da bo delal po svoji glavi/in nobena prošnja ni mogla spremeniti njegovega sklepa. Dokončal je konservatorij, v njem pa je tlela čedalje večja želja po svobodi. V upanju, da bo lahko igral po svoje, se je zaposlil v zavarovalnici. Vzdržal je eno leto. Tačas je moral vsakomur odgovarjati z »da, gospod«, »ne, gospod«, kar je Michelu začelo presedati- Tako se je znašel na cesti, začel je prodajati razglednice za slepe. Takrat se je počutil res svobodnega. Hodil je po Parizu, se pogovarjal z ljudmi in dihal svež zrak. Na Montmartru je srečal beatnike. Bili so to mladi ljudje, ki so imeli podobne zahteve kot on, svoje dneve so preživljali na stopnišču cerkve Svetega srca Jezusovega, igrali na kitaro in sprej^nali miloščino. Polnareff se jim je brez premisleka pridružil. ŽIVEL JE OD MILOŠČINE živel je od miloščine, v začetku ga je bilo zelo sram-Drugi so stegovali roke, on pa, kot da mu je prirasla k telesu. Tri dni je stradal. Pil je pri vodnjakih, odteščati pa se ni mogel, ker ni imel niti franka. Četrtega dne je zmagala lakota, zaigral je in zapel ter rekel: »Gospoda, zdaj ste vi na vrsti.« Očetu se še sanjalo ni, kako živi sin. Michel je pretrgal vse stike z družino, dokler ni postal slaven. Pot do slave ni bila lahka. Prijatelj mu je povedal, da pozna založnika, in ga peljal k njemu, še danes se Polnareff spominja značilnega prizora. Soba je bila polna ljudi, tajnica je bila okrogla, prsata, imela je pobarvane lase. Za mizo je s cigaro v ustih sedel šef. Se preden si je pevca dobro ogledal, že je začel ukazovati. Polnareffu se je zdelo, da stoji pred očetom. Obrnil se je in odpotoval v London. Tu je še nekaj časa živel kot beatnik in od časa do časa pel. Ni imel še svojega sloja, zgledoval se je pri znanih pevcih tistega časa: Plattersih, Paulu Anki in drugih. DVANAJST MILIJONOV PLOŠČ Londonska leta so ga izučila. Spoznal je, da ne sme za-metavati vsega, kar se je naučil na konservatoriju, da mora najti lasten stil. Vrnil se je v Francijo. Lucien Mo-risse je zaslutil, da ima Michel Polnareff vse lastnosti uspešnega pevca, pomagal mu je na noge, in uspeh je bil že na pragu. V sedmih letih je Polnareff prodal dvanajst milijonov plošč, prepotoval je Evropo in Ameriko, ob vsakem njegovem-nastopu so dvorane nabito polne. Kje je zdaj beatnik Polnareff? Pevec trdi, da ga uspeh ne bo vklenil v zlate okove, želja po svobodi še vedno živi v njem, zato piše pesmi, ki so mu všeč, zato se je dal fotografirati gol. Tudi to je P° njegovem izražanje svobode. PARIŠ MATCH HELENA KODER IZBIRA TELEVIZIJSKI PROGRAM MAČKON IN NJEGOV TROP OTROCI SE ZABAVAJO SREDA 30. MAJ 17.40 PRVI PROGRAM Z nasmehom smo se poslovili od naših poljskih prijateljev in zdaj se na naše zaslone vrača Mačkon s svojim tropom, s svojimi vragolijami In z divjimi norčijami, ob katerih presenečene in očarane otroške glavice skoraj dihati pozabijo. Ne, česa takega, kar počne Mačkon, se tudi največji prebrisanec ne domisli. Ob sredah popoldne bodo torej otroci za kratek čas pozabili na svoje skrivalnice, na ti loviš in druge imenitne zabave na ploščadih okoli blokov in se zapodili pred televizorje gledat Mačkona. Pa kaj, ko bo za igre tudi po Mačkonu še dovolj časa. PLAVANJE Oddaja BBC SOLA ZA NASLEDNJE MESECE SREDA 30. MAJ 18.45 PRVI PROGRAM Zdaj smo takorekoč tik pred zdajci. Tista srečneži, ki živijo kje ob morju, se nemara že kdaj namočijo, vsi drugi pa razmišljamo, kam se bomo hodili hladit, če bo poletje tako, kot napovedujejo. In ko bi le hotelo biti tako. Plavanje je poleti resnično najprijetnejša in za naša, od zimskega sedenja zaspana telesa, najkoristnejša zabava. Pa res znamo plavati tako km je prav? Plavanje, pravijo, sodi ne le v človekovo telesno ampak kar v splošno kulturo. Toda številke o vsakoletnih nesrečah pri kopanju kažejo, da na tem področju nismo dosegli kdove kako visoke ravni In da je plavanje glede na možnosti, ki jih imamo (Jezera, morje, reke) dosti premalo razširjeno. Nova angleške oddaje, ki se nam ponujajo z zaslonov, nam bodo gotovo koristile. ZENITNA MEŠETARKA Ameriški film V glavnih vlogah: Shirley Booth, Anthony Perkins, Paul Ford, Shirley Mac Laine, Robert Morse Režija: Joseph Anthony SHIRLEY BOOTH PETEK 1. JUNIJ 20.35 PRVI PROGRAM Tudi današnji film sodi med dela iz zakladnice svetovne književnosti. Joseph Anthony Je posnel po ljubeznivi komediji Thorntona Wilderja parodijo na čase ob prelomu stoletja, polno situacijske komike In naravnost burkastih prizo-ov Osrednjo vlogo igra Shirley Booth, ki bi rada uje a bogatega moža. Obljubljajo nam, da se bomo ob tem filmu dobro zabavali. A prav lahko se pri meti, da rvič od tega, kar smo zapisali, ne bo obve-Ijalo. Lahko se namreč zgodi, da bo film odpadel, ker v trenutku, ko to pišemo, še ne vemo, kakšen bo izid nogometne tekme med AJaxom in Juven tuson v Beogradu (30. maja). Če se bosta morali slavni enajsterici danes še enkrat pomeriti, potem bodo filmarji morali malo počakati. Tak nogomet je pač vreden majhne žrtve. XXI. STOLETJE: KAJ DELAMO Z NAŠIM SVETOM? IN KAM Z ODPADKI? PETEK 1. JUNIJ 22.15 PRVI PROGRAM Na pogled ne počnemo z našim svetom nič posebnega. Zadovoljno mu pač Jemljemo vse, kar bi nam pomagalo k udobnejšemu življenju. Da nam je le dobro! In ker smo sebični in omejeni, nam je presneto malo mar, kam vse to pelje. Toda napovedi ekologov niso nič kaj obetavne: v XXI. stoletju bo imela Zemlja že šest milijard prebivalcev, človeštvo bodo zadušili odpadki. Nad odpadki se človek lahko že dandanes marsikje zamisli. Na primer v blejskem Vintgarju, kjer se v penečih se tolmunih veselo zibljejo pisane embalaže naših priznanih osvežujočih napitkov. In se bodo glede na svojo obstojnost in lepe navade izletnikov najbrž še dolgo zibale ... EVROPSKO PRVENSTVO V BOKSU V RINGU SOBOTA 2. JUNIJ 16.30 PRVI PROGRAM Za prenose z evropskega amaterskega prvenstva v boksu se beograjska televizija še ni dokončno zmenila s prireditelji, zato utegnejo potekati drugače, kot napovedujemo. Za zdaj kaže, da bomo v tem tetejevem tednu lahko spremljali to mikavno športno prireditev danes, ko bo slovesna prireditev, pa v torek in sredo, ko bodo na sporedu četrtfinalna srečanja. Prihodnji četrtek in soboto pa bodo, na sporedu še polfinanlna in finalna tekmovanja. Prenose In posnetke bomo na našem osrednjem programu lahko spremljajo ljubljanski UHF spored z oddajnika Krvavec. Vse bo lahko spremljajo ljubljanski UHF spored z oddajnika Krvavec. Vse bo komentiral Dragan Nikitovič. * OPERACIJA VALKIRA ■ \ , KLAUS STAUFFENBERG NEDELJA 3. JUNIJ 18.00 PRVI PROGRAM Pod tem geslom je skupina nasprotnikov Tretjega rajha 20. junija 1944. leta, torej leto dni pred koncem II. svetovne vojne, poskušala odstraniti Hitlerja in prevzeti oblast v Nemčiji. Atentat se ni posrečil. Hitler je še isti večer po radiu povedal »svojemu« ljudstvu, da je »skupinica ambicioznih, brezvestnih In neumnih oficirjev« poizkušala Izvesti državni udar in ubiti firerja. Klaus Stauffenberg, vodja zarote, in njegovi sodelavci so bili usmrčeni. Četrt stoletja po teh dogodkih so na bavrski televiziji posneli dokumentarno igro o Operaciji Valkira, prepleteno s pričevanji očividcev. Njen avtor je Franz Peter Wirth. Prenos iz Portoroža ±. e m * itoatf It : ■' PORTOROŽ NEDELJA 3. JUNIJ 20.30 PRVI PROGRAM Jugoslovanske televizije imajo, kot se nemara še spominjate, svoj festival, svoje srečanje. Doslej so bila ta srečanja na Bledu, letos pa so se preselila v novi Avditorij v Portorožu. O festivalskem sporedu ste morda že kje kaj prebrali. Ljubljana bo nastopila z otroškim Slončkom Bimbom, z reportažama Mi smo ljubili svoje ljudstvo in Mi smo pa v Ingoldstadtu, z oddajo o Fortunatu Bergantu, z igro Študent Andrej in.njegova soba, z enim delo vetja v jeseni, z glasbenim Intervjujem v Ditko Haberl In z oddajo Trd oreh Orehova vas. Nekaj tega ste že videli, drugo še boste. Namen festivala je preverjati TV moči, utrjevati sodelovanje med našimi televizijami in stimulirati TV ustvarjanje. In s tem zadnjim so povezane tudi nagrade. Če ste radovedni, kako bo z nagradami, odprite sprejemnike. Da vam ne bi bilo dolgčas, bo vmes tudi malo glasbe. PREHRANA V IZJEMNIH RAZMERAH: SKRITE KALORIJE iv- n TOREK 5. JUNIJ 19.00 Ne, zmotili ste se! To ni nikakršna reklamna oddaja za kakšno dieto s točkami ali kaj podobnega. Če bi radi shujšali, boste morali pobrskati po kakšni drugi literaturi. Današnja oddaja ima povsem drugačne namene. Pred nekaj leti je lepega poletnega dne raziskovalna ekipa Vojno medicinske fakultete v Beogradu 'odšla iz zapeljive civilizacije v gozd daleč od naselij, daleč od ljudi. Malo olja in prepečenca so vzeli s seboj pa šotore In nič drugega, če znanstvene radovednosti in odločnosti ne štejemo. Hoteli so ugotoviti, kako bf se človek v takih razmerah ohranil pri življenju. Iskati so torej morali »skrite kalorije«. In so jih našli. GOZDNI ZAKLADI J Carol Butler so ugrabili nekaj minut pred polnočjo. Bila je že skoraj pred hišo. To se ji ne bi bilo nikdar zgodilo, če bd ji bil oče dovolil vzeti domači avtomobil. Se pol leta ji je manjkalo do osemnajstega leta, po zakonu pa take osebe ne smejo ponoči voziti osebnega avtomobila. In njen oče se je tako trdo držal zakonov. Zato je tisti večer prišla domov z avtobusom. Izstopila je na domači postaji in napravila samo nekaj korakov, ko je stopil k njej visok, suh fant. Globoko na oči je imel potisnjen klobuk in vprašal jo je, koliko je ura. Hotela je pogledati na uro, v tistem trenutku pa jo je zagrabila od zadaj druga roka in ji pritisnila na nos vlažno krpo. Dišala je po bolniški sobi. * Ko se je spet zavedala, se je počutila, kot bi jo bil kdo pošteno premlatil. Ni ji bilo dobro v želodcu in najprej je mislila, da je v bolnišnici. Potem je spoznala, da je bil to samo duh po kloroformu. Glava jo je bolela in težko je dihala. Ni se premaknila in tudi oči ni odprla. »Petinsedemdeset tisoč,« je ponavljal neki glas. »Počakajva še kako uro, potem mu telefoniraj, da bo za petinsedemdeset tisoč spet lahko videl svojo drago hčerko. Najprej mu bova rekla samo to in ga potem pustila še dve uri v skrbeh.« »Zakaj podaljšujeva?« »V vsakem primeru morava čakati do jutra- Prav gotovo nima toliko denarja doma. Moral ga bo dvigniti v banki, te pa odprejo šele ob osmih. Ce bi mu takoj vse povediala, bi postal preveč nervozen in nazadnje bi poklical še policijo.« Carol je počasi odprla oči. Tisti, ki je toliko govoril, je bil visoki suhi fant, ki jo je vprašal za uro., Prav nič ni bil lep. Imel je kriv nos, kot bi bil že zlomljen in potem nestrokovno poravnan. Brado je imel čisto majhno moral bi si jo pustiti rasti, je pomislila’ Oni drugi je bil manjši, mlajši m in bolj okrogel. Imel je široka ramena in zelo neumen obraz. Najbrž sta jo ta dva ugrabila, in skoraj bi se bila zasmejala na glas. »Hej,« je rekla, »kje pa sem?« »Nič ne skrbite, Carol,« ji je rekel suhi. »Ce se ne boste vznemirjali, se vam ne bo nič zgodilo.« »Vidva sta me ugrabila?« »Ne razburjajte se in... Zavriskala je od veselja. »To je pa res imenitno! Zares sem ugrabljena! Oh, kako divje! Ali ste že telefonirali mojemu staremu?« »Nisva« »Mi bosta dovolila, da bom zraven, bo bosta telefonirala?« Oba sta jo gledala presenečena in odprtih ust. »Pa menda niste srečni zaradi tega?« »Srečna? Jasno, da sem srečna! Kaj tako razburljivega se mi še ni zgodilo.« Nekaj časa je premišljevala. »To bo vajina smrt!« je odgovorila predrzno. Mlajši fant je grozeče stopil k njej. Pogledala ga je. »Nočem se mešati v vajino delo,« je začela počasi. »Vidva sta ugrabitelja in veliko tvegata. Ce var ju bodo ujeli, vama ne bo dobro.« »Električni stol nama ne bo ušel,« je rekel Ray. »Tudi jaz sem tako mislila, zato sem vama hotela povedati, kako morata delati.« »Poslušava!« »Prvič, sploh ni treba čakati do jutra, da bi bile banke odprte. Moj stari je zdravnik, in vem, da dobiva honorarje v gotovini. Denarja ne nosi v banko, tudi v knjige ga ne vpisuje-. Hrani ga v hišni blagajni.« »Zaradi davka?« »Da. Nekoč sem ga slišala, ko je nekomu pripovedoval, da ima v blagajni vedno vsaj sto tisoč dolarjev. Zato vama pravim, da ne čakajta jutra. In zahtevajta okroglo sto tisoč. Lahko jih bosta dobila.« Oba sta se zastrmela vanjo kot v kako čudo. »Kako čudno je to, kajne, Harry?« je rekel Ray. »Ali ste prepričani, da bo dal sto tisoč? Mogoče se bo skušal izgovarjata in bo zahteval nekaj časa, da bo zbral toliko denarja?« »Potem mu pa 'recite, da veste za blagajno. V tem primeru ne bo klical policije,« je nadaljevala, »ker ni plačal davka« »Grem telefonirat,« je nenadoma sklenil Harry. »Vrnil se bom čez pol ure. Ray bo pazil na vas.« »Kdo bi si mislil kaj takega,« je začel pogovor Ray. »Ugrabiš nekoga, potem pa ta sodeluje s teboj.« »Ali sta že kdaj kaj takega storila?« »še nikoli.« »Mora biti precej strašno.« »Ne, kar precej lahko je in več denarja se dobi, kot če okradeš banko, in manj tvegano. Najteže je pri žrtvah, v vašem primeru Je to vaš oče. Treba je tudi paziti, da te nihče ne vidi. Pri tem se bolj oznojiš.« »Kaj pa potem?« »Kaj?« Roke je imela potne, ko ga je še enkrat vprašal. »Kaj se potem zgodi? Me boste pustili, da odidem, Ray?« »Seveda!« »Me ne bosta ubila?« »Ne bodite nori!« je rekel. Vedela je dobro, kaj to pomeni. Nikar ne govori o tem, seveda te bova! »živa sem bolj interesantna',« je rekla. »Seveda ste.« Stopil je k njej. Popravila se je, kolikor se je mogla, in videla je, kako se njegove oči sprehajao po njenem telesu. »Lep pulover imate,« je rekel. »Zelo vam pristoji. Verjamem, da bi bilo z vami prav lepo.« »še lepša sem, kadat nisem zvezana,« je rekla. »Harryja ne bo pol ure. Bi imel kaj proti?« »še malo ne.« Popolnoma mimo je sedela, ko jo je odvezoval. Potem je počasi vstala. Noge in roke je imela omrtvičene. Ray jo je vzel v naročje in jo začel poljubovatd. Potem jo je hotel spet zvezati. »Častna beseda, Ray, da ne bom nič poskušala, nočem vama pokvariti.« »Harryju ne bi bilo vešeč.« »Toda ne zveži me tako močno,« je prosila. »Boli me.« Res jo je bolj rahlo zvezal. Harry se je vrnil ves nasmejan. Zaklenil je vrata in si prižgal cigareto, »šlo je kot po maslu,« je povedal skozi oblalk dima. »Imeli ste prav!« »Kaj je rekel?« »Najprej je bil histeričen. Govoril je samo, naj vas ne ranimo in da bo plačal šele takrat, ko vas bomo spustili. Pripovedoval je, kako vas ima rad, in tako naprej.« Zasmejala se je. »Krasno!« »Tudi glede blagajne ste imeli prav. Najprej je nekaj časa govoril, da ne more spraviti skupaj sto tisoč. Potem sem mu kar naravnost povedal o hišni blagajni. To je zadostovalo, da se je omečil.« »Bo plačal?« »Vse naenkrat in, kar je najlepše, vse v drobnem denarju. Serijske številke ne bodo po vrsti. To se pravi, da nama ne bo treba prodajati dolarjev tistim ode» ruhom. Za en dolar dolar štirideset centov. Imela bova vseh sto tisoč dolarjev!« »Saj sem vedela, da ne bo šel na policijo,« je rekla Carol. »Kdaj pa bo izplačal, kako sta se zmenila?« »še nič. Rekel sem, da ga bom poklical čez eno uro. Nemarno je vprašala: »Pa glede denarja ... kako ga bosta prevzela?« »To je še edino, kar me skrbi.« »Ne verjamem, da bo poklical policijo. Iskreno vama povem, da tega ne verjamem. Ampak če bd to le storil, bo policija gledala, da vaju ulovi.« »Tudi midva misliva na t*o.« Premišljevala je. »Ce bi bili v južnem dedu mesta, vem za dober kotiček ... ampak najbrž smo precej daleč od tam.« »Kateri kotiček je to?« Opisala ga je. Onadva naj bi čakala pod nadvozom. Očetu naj naročita, naj pride na nadvoz in vrže denar čez ogra-jo. Ce bo z njim policija, bodo čakali na začetku nadvoza, medtem pa lahko onadva že pobegneta. »To pa ni slabo.« je rekel Ray. »To je odlično!« je rekel Harry. »In to ste si sami vse izmislili?« »Nekaj podobnega sem videla v kinu...« »Morava poskusiti,« je rekel Harry. »Jaz sem mu najprej hotel reči, naj pride do nekega smetnjaka, pusti denar in odide. Midva bi potem vzela denar iz posode. Toda če bi imela vmes prste policija in bi tisti okoliš obkolila...« Kislo se je nasmehnil. »Da, da, moram reči, pametno glavo imate.« Ko je Harry sklenil, da gre spet telefonirat, je zahtevala, da jo vzame s se boj. »Dovoliti, da se jaz pogovorim z njim. Hočem slišati njegov glas, želim ga slišati, ko ga bo vrtinčil paničen strah. Vedno je tako hladen in vzvišen.« »Ne vem ...« »Prepričala ga bom, da sta nevarna. Povedala mu bom,« poskusila se je nasmehniti, «... da me bosta ubila, če ne bo storil vsega tako, kot zahtevata. Zagotovila mu bom, da me bosta , spustila, ko bo prinesel denar — samo polioije ne sme poklicati. »Hm, ne vem, sliši se lepo. ampak ...« »To je izredna ideja, Harry,« se je vmešal Ray, »tako bo vedel, da je še živa.« Nekaj časa sta se prerekala, potem je Harry popustil. Ray jo je odvezal. Vsi trije so se usedli v Harryjev avtomobil in se odpeljali do javne govorilnice na cesti. Harry je poklical njenega očeta in pojasnil, kje in kako naj preda denar. Potem pa je dal slušalko Carol. . »Oh, očka,« je ječala, »oh, očka, kako se bojim! Očka, stori, kar zahtevajo od tebe. Štirje so, in tako se jih bojim. Prosim te, očka, plačaj jim. Zenska je rekla, da mi bo z nožem prerezala vrat, če boš šel na policijo. Rekla je, da me bodo ubili... Tako se jih bojim.. ■« Ko so se vrnili v barako, jo je Har-ry spet privezal na stol. »Zakaj ste rekli, da smo štirje? In zakaj ste vpletli še žensko?« »Mislila sem. da bi bilo bolj grozno.« »Saj bi bilo bolj grozno, ampak čemu vse to?« »Večja ko Je tolpa, nevarnejša je. Ce bi le poklical policijo, bo iskala tri moške in žensko. ‘Tako bosta vidva laže pobegnila, jaz pa bom seveda dala napačne opise, da bosta varnejša.« Upala je, da bosta razumela. Napačen opis bo lahko dala samo, če bo ostala živa. Ob pol štirih zjutraj je Harry odšel po denar. !>Vmil se bom čez eno uro,« je rekel. »Ce se do takrat ne vrnem, potem vesta, kaj to pomeni.« »Kaj naj potem storim?« je vprašal Ray. »Saj veš, kaj moraš storiti.« »Kako naj grem od tod? Imava samo en avtomobil, in tega boš vzel ti« »Pojdi peš, ali’ pa ostani tukaj. Zame nič ne skrbi. Dobili me bodo samo mrtvega. Ti se potem pobrigaj zanjo in beži!« »Nobenih težav mu ne bom delala.« »Prav imate, ampak bolje je biti pripravljen. Ray, imaš svoj revolver?« »Na mizi je.« »Veliko sreče!« je zaklicala Carol. Ko je Harry odšel, se je Ray obrnil h Carol. »Ne bi bila smela k telefona Vem, da je bila dobra ideja, ampak potem te je zvezal Harry. Jaz bi te bolj rahlo.« Nekaj časa je premišljeval. »Harry je čudak. Vse mora iti po njegovih načrtih.« »Ali me lahko odvežeš?« »Ne vem, ne vem.« »Potem pa vsaj malo popusti. Boli me že, Ray, prosim te.« »Dobro.« Odvezal jo je, potem pa stopil k mizi, vzel revolver in si ga zataknil za pas. »Ali lahko dobim cigareto?« »Oh, seveda!« Dal ji je cigareto in prižgal. Potem sta molče kadila. Takole ne bo šlo, je pomislila. Posrečilo se ji je, da ga je prepričala in da ji je verjel, toda to ni dovolj. Harry je šef. Vse je tako, kakor on hoče. In Harry bo zahteval; da jo ubije. Kateri bo streljal? »Carol?« »Kaj?« »Nič, nič, pozabi!« Vedela je, da jo je hotel rešiti. »Poslušaj, Ray, nekaj ti bom povedala. Rada te imam, Harryja pa se zelo bojim.« »Bojiš se ga?« »Hočem biti iskrena in želim, da si tudi ti, Ray. Gotovo veš, da je bolje zar te, če me spustiš. Harry je čisto drugačen od naju dveh. On ni, kako bi rekla. .. normalen... vem, da me bo ubil Ray,« zagrabila ga je za roko, »če ostanem živa, oče ne bo poklical policije. Ce me pa ubijeta. „.« »Vem.« »Pusti me, da odidem.« »Potem?« »Ne, sedaj, takoj, preden se Harry vrne. Imela bosta denar in šla bosta, kamor bosta hotela. Nihče ne bo nikoli zvedel za vaju. Oče bo srečen, da sem se vrnila živa. Rekla mu bom, da ste me spustili. Pusti me, Ray, preden se Harry vrne.« * »Ne vem, Harry mi bo zameril...« »Reci mu, da me ni dobro zavezal in da sem se nekako rešila, ti prišla za hrbet in te udarila. Mogoče se bo razjezil, pa kaj to, saj bosta imela denar...« »Ne bo verjel, da si me udarila.« »Naj te udarim, ne močno, samo toliko, da bo ostala podplutba, da boš imel dokaz.« Planil je v smeh. »Seveda, Carol, dobra si mi bila, posebno takrat, ko je šel prvič telefonirat. In če samo pomislim, da bi te moral ubiti, mi je težko pri srcu. Pa me udari za uho, samo ne preveč « Dal ji je revolver. Noro jo je pogledal, ko je streljala vanj. Sploh ni mogel verjeti. Obrnila je revolver in namerila naravnost v srce. Oči so mu stopile iz jamic in usta je imel odprta, samo gledal jo je in ni rekel niti besede. Streljala je dvakrat, potem pa je gledala, kako se je počasi sesedel na tla- Takrat so se odprla vrata in Harry je kričal na vse grlo, da je Slo gladko kakor ura- Potem je zagledal truplo na tleh. Ko je zagledal njo z re-vorverjem v roki, ji je samo gledal, štirikrat je sprožila. Padel je in izdihnil- Vzela mu je aktovko z denarjem. Za barako je izkopala jahio in zakopala denar. Obrisala je revolver in ga vrgla v reko. Potem je odšla do prve govoril' nice. »Ostani, kjer si,« ji je rekel oče. »Ne kliči policije, jaz bom prišel k tebi.« »Pohiti, oče, bojim se.« Vsa je drhtela, ko jo je nesel v avto-, mobil. »Tako sem se bala, oče, posebno, ko se je vrnil tisti z denarjem. Drugi )e vzel revolver in ga ubil. Potem & tretjega. Nato sta z žensko pobegnila, seveda ne brez denarja. Bila sem prepričana, da me bosta ubila, toda revolver jo bil prazen- Oh, oče, tako sem se bala« Pokazala mu je barako in oba ubita- »Koliko denarja so vzeli?« je tiho vprašala. »Samo deset tisoč dolarjev. Rekel sem, da nimam več doma. Bil je zadovoljen. Samo da si ti živa in zdrava. T0 je važnejše od denarja. Ugrabitelji se ne bodo okoristili z njim. Prave dolarje bodo našli samo spredaj in na zadnji strani. Drugo so narezani papirji... « »Oče, govoriš resnico?« ga je vprašala vsa solzna Carol. »Da, draga moja, tvojega očetu )e težko prevariti... celo ugrabitelji plavajo igro z menoj...« Carol je tiho jokala. Vedela je, da izgubila prvi, največji in zadnji boj svojim očetom.., večnim skopuhom- L. BLOCK NJEN PRVI NAJVEČJI IN ZADNJI BOJ j AUSIAIR MACUAN flUIH ROMANA 'IBPBM Z HIMIUHU' ,, poglavje Tisto jutro zame ni bilo pošte. Sicer pa me to ni presenetilo, zakaj poštar se ni oglasil niti enkrat v treh tednih, odkar sem imel v najemu majhno Pisarno v drugem nadstropju hiše blizu Oxfordske ceste. Zaprl sem vrata dobre tri metre dolge in poltretji meter široke zunanje pisarne, stopil mi-nio mize in stola, kjer bo sedela taj-nioa, ko si jo bo detektivska pisarna »Cavell — preiskave« lahko privoščila, in prijel za kljuko na vratih z napisom »Zasebno«. Za temi vrata je bila soba šefa detektivske pisarne Pierra Cavella. Torej nioja pisarna. Bil sem šef in hkrati edini nameščenec. Ta soba je bila večja kot ona spredaj. Jaz sem to vedel, ker sem obe premeril, sicer pa bi razliko ugotovilo le izkušeno oko. Nisem pomehkužen uživač, vendar jnoram priznati, da je bala tista soba hudo pusta. Barva zbledelih sten se je v odtenkih prelivala od svetlo sive pri Ueh do čmkaste pod stropom, ki je bil tak, kakršnega lahko napravita dolgoletna zanemarjenost in londonska megla. V eni steni je bilo ozko in visoko okno, skozi katero si videl na majhno in mračno dvorišče, zraven okna s šipami, pomitimi samo z ene strani, pa je visel mesečni koledar. Na linoleju je stala pisalna miza, ne nova, zraven nje pa vrtljiv stol zame in mehak usnjen naslanjač. Tla pred njim je Pokrivala oguljena preproga, da morebitnega klienta ne bi. zeblo v noge. Med kartotečnima omaricama iz zeleno ple-skane kovine — seveda sta bili obe Prazni — je stal pbešalnik s polico za klobuke. Nič drugega. Sicer pa v sobi tudi ni bilo prostora še za kaj. Spustil sem se na vrtljivi stol. Prav takrat se je oglasil dvojni zvonec nad vrati v sprejemnici, takoj zatem pa je zaškripalo v tečajih. »Zvoni in vstopi« je pisalo na vratih s hodnika. Nekdo Je torej upošteval nasvet: pozvonil je m vstopd. Brž sem odprl levi zgornji Predal in raztresel po mizi nekaj listov in ovitkov. Bilo je ravno še dovolj casa, da sem vstal, ko je že potrkalo ha vrata. Vstopil je visok in vitek mož, očitno vnet bralec modne revije za moške. Plašč z ozkim zavihkom je pokrival brezhibno temno sivo obleko najnovej-sega italijanskega kroja, mehka usnjena rokavica na levici je držala drugo in črn klobuk in aktovko, nekaj palcev nad zapestjem pa se je oklepal roke roževinast držaj črnega dežnika. Bled, Podolgovat in suh obraz so obrobljali tesno prilegajoči se črni lasje s prečo Po sredi, na orlovskem nosu so bila očala brez okvira, nad zgornjo ustnico Pa sem opazil drobno črno črto, v kateri sem šele čez čas zaznal mojstrsko Pristrižene brke. Na pogled je bil poosebljena podoba mestnega dacarja. Vsaj sprva sem bil prepričan, da mu ne bi mogel prisoditi kakega drugega Poklica. »Oprostite, da sem kar tako vdrl v vaš urad.« Med kratkim nasmehom je Pokazal zlate krone na treh zobeh v Zgornji čeljusti. »Zdi se mi, da vaše tajnice ...« »Že prav, kar naprej, prosim.« Tudi govoril je kot dacar: umirjeno, ugotavljajoče, rahlo pretirano razločno. Ponu-uil mi je roko. Stisk njegovih prstov Je bil v skladu z mojo predstavo: nagel m izrazit. »Martin,« se je predstavil, »Henry Martin. Gospod Pierre Cavell, kajne?« »Da- Prosim, ali boste sedli?« »Prosim.« Urno je sedel, se zravnal, stisnil stopali, skrbno položil aktovko ha kolena in se ozrl po sobi. Ničesar ni spregledal, kajti takoj potem se je nasmehnil, ne da ba pokazal zobe. »Posli, hm,« je rekel. »Zadnje dni bržkone nimate preveč dela.« Morda pa ni dacar, sem pomislil. Dacarji so praviloma vljudni in lepega vedenja, neizzvani niso zbadljivi. Mogoče je malce vznemirjen. Ljudje, ki Prihajajo k zasebnim detektivom, navsezadnje ndso povsem brez skrbi. »Vsakdo skuša po svoje preslepiti davčne nadzornike,« sem pojasnil. »S Cim vam lahko ustrežem?« »Z nekaj podatki o sebi.« Ni se več smehljal, njegove oči niso več pregledovale skromne opreme v moji pisarni. »O sebi?« Moj glas je bil oster, ne sicer kot britev, pač pa s prizvokom človeka, ki ni imel v treh tednih niti enega poslovnega sestanka. »Prosim, go-sPod Martin, povejte mi razlog svojega obiska. Opravke imam.« Seveda sem Jih imel: prižgati pipo, preleteti jutra-hje izdaje dnevnikov in sploh take teči. *t, v »Zal md je, želim' podatke o vas. l*ij zhupati vam nameravam zelo pomemb-110 P^lanstvo. Moram se prepričati, da ste mož, kakršnega potrebujem. Razumljivo, kajne?« »Poslanstvo?« Dvomeče sem pogledal Henryja Martina, obšla me je misel, da bi ga zamrzil brez posebnih težav. »S poslanstvi se ne ukvarjam,« sem rekel, »sem le preiskovalec.« »Seveda, razumem. Hm, kadar vam kdo naroči kakšno preiskavo ...« Njegov glas je bil preveč enoličen, da bi mu zameril. »Mogoče bi pa najprej jaz postregel s podatki. Prosim, za nekaj minut se sprijaznite z mojim nevsakdanjim načinom. Zagotavljam vam, da vam ne bo žal.« Odprl je aktovko, vzel iz nje temno rjavo mapo, izbrskal list tršega papirja in začel brati. Včasih je še sam kaj dodal. »Pierre Cavell, rojen v Lisieuxu v francoski pokrajini Calvado«, sin angle-ško-francoskih staršev. Oče je bil inženir John Cavell iz Kingsclera v Hamp-shiru, mata Anne-Marie Lechamps iz Li-sieuxa; mati je belgijska Francozinja; ena sestra, ime ji je Liselle. Starši in sestra so umrla med letalskim napadom na Rouen. Pierre je skrivaj odpotoval z ribiškim čolnom iz Deauvilla v New-haven. Kot mladoletnik je šestkrat skočil s padalom v severni Franciji, vsakič je prinesel dragocene podatke. V Normandiji ga je letalo odvrglo dva dni pred invazijo. Ob koncu vojne je dobil kar šest odlikovanj: tri britanska, dve francoski in eno belgijsko.« Dvignil je pogled s papirja in se medlo nasmehnil. »In zdaj prvi neugodni zapisek: odklonili ste odlikovanja s pripombo, da ste v vojni naglo dorasli in da ste že prestari za igrače. Dalje: vstop v britansko vojsko, napredovanje do majorja v obveščevalni službi. To pomeni, da ste tesno sodelovali s prdtivohunsko službo MI-6, vsaj. zdi se mi tako. Potem ste šli k policiji. Cavell, zakaj ste slekli vojaško suknjo?« Kasneje ga vržem ven, sem si rekel. Tisti trenutek sem bil še preveč zmeden. Kaj še ve in kje je izvedel? »Zaradi majhnih možnosti za vzpon,« sem rekel. »Odslovili so vas.« Spet se je medlo nasmehnil. »Kadar mlajši častnik bla- govoli mahniti človeka v uniformi, stori še najmanj slabo, če izbere nižjega od sebe. Vi pa ste se spravili kar nad generalmajorja.« S pogledom se je vrnil k zapiskom. »Potem ste šli k mestni policiji. Naglo ste se vzpenjali po lestvici — človek mora verjeti, da ste po svoje kar precej nadarjeni — napredovali ste do inšpektorja. Zadnji dve leti ste opravljali posebne dolžnosti, ki niso podrobneje znane. Seveda lahko ugibamo. Potem ste odpovedali službo. Točno?« »Res je.« »V kartoteki je zapisano .odstop’, kar zveni mnogo bolje kot .odpust’. Dejstvo je, da bi bili odpuščeni, če bi bili v tisti službi še štiriindvajset ur. Zdi se, da imate posebno lastnost: nikakor se ne morete podrediti, če se ne motim, ste si prišli navzkriž s šefovim pomočnikom. Seveda ste še vedno imeli prijatelje, pa še zelo močne, že teden dni po odstopu ste prevzeli vodstvo varnostne službe v Mordonu.« Nehal sem pospravljati in zlagati liste na pisalni mizi. »Nadaljnje podrobnosti o meni so dosegljive, če veste, kam je treba pogledati, Vendar pa nimate prav nobene pravice do teh podatkov.« To sem rekel, ker sem vedel, da ima mordonski zavod za mikrobiološke raziskave v Wiltshiru tako dobro nadzorno službo, da je v primerjavi z njo celo vdor v najbolje varovano trdnjavo prava igrača. »Tega se dobro zavedam, Cavell,« mi je odgovoril. »Razpolagam s precej podatki, ki jih pravzaprav ne bi smel imeti. Tako mi je na primer znano, da so vas odslovili s tega položaja. In še nekaj. Prav zato sem zdaj tu. Vem, zakaj so vas odpustili.« Tisti hip sem spoznal, da sem se zelo motil, ko sem mislil, da imam pred seboj mestnega dacarja. Henry Martin ne bi spoznal bilančne pole, pa če bi mu jo prinesel na srebrnem pladnju. Preblisnila me je misel, s čim še v resnici ukvarja moj obiskovalec, pa ni bilo časa za ugibanje. »V Mordonu so vas .odpustili predvsem zato,« je s poudarkom rekel Mar- tin, »ker ne znate držati jezika za zobmi.« JSnel je očala in jih začel skrbno brisati. »Po petnajstih letih dela v poklicu, kakršen je vaš, verjetno niti sami s seboj ne bi smeli govoriti o rečeh, ki jih veste. V Mordonu pa ste se pogovarjali z znanstveniki in s predstojniki oddelkov in ste zgovorno pripovedovali svoje mnenje o sadovih njihovega raziskovalnega dela. Niste prvi niti edini, ki ve, da je ba ustanova, ki jo v skupščjni omenjajo kot zdravstveni zavod Mordon, v izključni pristojnosti in pod nadzorstvom ministrstva za vojsko. Seveda ste vedeli, da Mordon predvsem odkriva in goji mikroorganizme za rabo v vojni, vendar ste tudi eden redkih, ki vedo, kako pošastno in grozno orožje so razvili v tem zavodu, orožje, ki bi razpršeno iz letal v nekaj urah uničilo življenje v vseh oblikah v kateri koli deželi. Izrekli ste hude pomisleke zoper nepreudamo uporabo takšnega orožja proti nič hudega slutečemu, nedolžnemu civilnemu prebivalstvu. Svoje mnenje ste v Mordonu povedali na praveč krajih in preveč ljudem. In tako ste zdaj zasebni detektiv.« »Življenje je. krivično,« sem pritrdil. Vstal sem, sitopil k vratom, obrnil ključ in ga vtaknil v žep. »Prav gotovo tudi sami priznate, gospod Martin, da ste že preveč govorili. Vedeti hočem, kje ste dobili podatke o mojem delu v Mordonu. Ne boste ,-šli od tod, dokler mi tega ne poveste.« Martin je vzdihnil in si nataknil naočnike. »Zelo dramatično,« je rekel, »tudi razumljivo, vendar pa povsem odveč. Cavell, mar me imate za bebca? Mar sem videti "norec? Vse, kar sem rekel, sem vam povedal zato, da bi vas pridobil za sodelovanje. Dobro, karte bom položil na mizo. Skorajda dobesedno.« Segel je po listnico in položil na mizo ploščico iz slonovine. »Ali vam to kaj pove?« Seveda je pomenilo, čez sredino ploščice so se vrstile črke: svet za svetovni mir. V desnem kotu spodaj sem prebral: Heory Martin, londonski predstavnik. Martin je primaknil naslanjač in se s podlakti naslonil na mizo. Njegov obraz je bdi resen in napet. »Seveda vam. je vse to znano, Cavell. Mislim, da ne pretiravam, če rečem, da je to daleč najmočnejša sila za blaginjo sodobnega človeka. Naš svet ne gleda na polt, vero in politiko. Prav gotovo veste, da so v naših vrstah tako ministrski predsednik kakor mnogi člani vlade. V to se ne bi spuščal, dejstvo pa je, da je med našimi člani večina verskih'dostojanstvenikov v Britaniji, tako protestantskih kakor katoliških in židovskih. Naš spisek častnih članov se bere kot ,Kdo je kaj’. Ljudje na zunanjem ministrstvu, ki zares vedo, za kaj gre, in se boje bolj kakor kdorkoli, so trdno na naši strani. Uživamo podporo najboljših, najmodrejšdh in najbolj daljnovidnih ljudi v deželi. Za seboj imam mogočne ljudi, Cavell.« Spet Se je nasmehnil. »Celo v Mordonu imamo vplivne člane.« Vse je bilo res, to sem vedel, vse razen pripombe o Mordonu. Mogoče je res tudi tisto o Mordonu, sem pomislil, zakaj mož je bil poučen presenetljivo dobro. Sam nisem bil član sveta za mir in tudi nisem bil dovolj pomemben, da bi me omenjala knjiga »Kdo je kaj«. Martin je vzel slonovinasto ploščico in jo spravil v listnico. »Hočem povedati samo to, da sem upoštevanja vreden človek, ki dela za pomembno združenje.« »Rad verjamem,« sem prikimal. »Hvala.« Spet je segel v torbo. Na dan je privlekel jekleno posodo, po obliki in velikosti podobno čutari. »Cavell, v naši deželi deluje militaristična skupina, ki nam naganja strah v kosti, ker utegne uničiti vse naše sanje in na-de. Ti obsedenci iz dneva v dan glasneje govorijo o nujnosti vojne. Govorijo o vojni z bakterijami. Seveda je kaj malo verjetnosti, da jim bo to -uspelo, vendar moramo biti za vsak primer zelo previdni.« Govoril je kot človek, ki je že stokrat razpravljal o tem. »Druge dežele bi bile brez obrambe proti napadu z bakteriološkim orožjem. Po dveh letih raziskav so znimstveniki pridobili cepivo proti temu virusu, toda zaloge cepiva ima na vsem svetu samo Mordon.« Utihnil je, kakor da preudarja, nato pa je tisto ploščato posodo potisnil čez mizo proti meni. »Zdaj se je stvar nekoliko spremenila. Ta škatlica je pred tremi dnevi izginila iz Mordona. Z njeno vsebino je mogoče pridobiti dovolj cepiva za varnost kateregakoli naroda na svetu. Varujemo svoje brate po svetu, Cavell.« Molčal sem in ga gledal. »Prosim vas, vzemite tole in nesdte v Varšavo na ta naslov.« Cez mizo je potisnil popisan listek. »Za plačilo dobite sto funtov zdaj, povrnjeni vam bodo vsi stroški, nadaljnjih sto funtov pa prejmete ob vrnitvi. Priznam, naloga je zahtevna, mogoče celo nevarna, čeprav nemara ne bo tako hudo. Vestno smo se pozanimali za vas, vse smo preverili, Cavell. V Evropi poznate stranske poti tako dobro, kakor pozna voznik taksija londonske ulice. Zdi se, da na mejah ne bo posebnih težav.« »Pa še to, da sem nasploh nasprotnik vojne,« sem zamrmral. »Seveda, seveda.« Tisti hip sem zaznal v njegovem vedenju prvo znamenje nestrpnosti. »Skrbno je treba vse preverita, saj razumete. Vi ste vsestransko najprimernejši, torej smo se odločili za vas.« »Hm, laskavo priznanje,« sem zamrmral. »Ponudba je zanimiva.« »Ne razumem, kaj hočete reči,« se je nenadoma oglasil. »Ali boste prevzeli nalogo?« »Ne.« »Ne marate?« Mišice na njegovem obrazu so otrpnile. »Odklanjate? Pa ste v Mordonu govorili ...« »Sami ste rekli, da moje delo v Mordonu ni bilo posebno spodbudno,« sem mu segel v besedo. »In zdaj tu — že tri tedne se ni oglasil noben klient. Kakor vse kaže, tudi v prihodnjih treh mesecih ne bo nobenega naročila. Razen tega pa ste namignili, da sem najprimernejši. Bržkone ste imeli na izbiro samo mene.« Njegove ustnice 80 se skremžile v porogljiv nasmeh. »Torej še niste dokončno odklonili, kajne?« »Tudi ne odklanjam dokončno.« »Koliko?« »Dvesto petdeset funtov. Dvakrat — zdaj in ob vrnitvi.« »Zadnja beseda?« »Tako je.« »Cavell, ali ne boste zamerili, če nekaj rečem?« Mož je zbujal vtis, ko da zgublja živce. »Bom.« sem rekel. »Govore in moralne nauke si prihranite za tisti svoj svet, midva pa razpravljajva poslovno.« Zastrmel se je vame, oči za debelimi naočniki so zrle sovražno, nato pa je segel v torbo in privlekel na dan pet svežnjev novih bankovcev. Položil jih je na mizo in me pogledal. »Dvesto petdeset funtov. Točno.« »Zdi se mi, da bo treba predlagati londonski podružnici sveta, naj so omisli novega tajnika,« sem bil piker. »Kdo naj bi bil zdaj opeharjen za sto petdeset funtov, londonska podružnica ali jaz?« »Ne ona ne vi.« Njegov glas je bil leden, prav tak kakor njegov pogled. Nisem mu bil všeč. »Ponudili smo spodobno plačilo, toda za tako pomembne stvari smo pripravljeni tudi na oderuško ceno. Vzemite denar.« »Šele potem, ko boste sneli gumijaste trakove in našteli petake pred mojimi očmi.« »Za boga!« Ni več govoril umirjeno, preudarne besede so se umaknile skorajda divjemu izbruhu. »Nič čudnega, da so vas nagnali že iz toliko služb.« Pretrgal je trakove, poravnal bankovce in jih naštel. »Tako. Petdeset. Zadovoljni?« »Prav.« Odprl sem predal na desni, vzel bankovce, naslov in kovinasto škatlico. Ko sem vse to spravil v predal, je Martin ravno sprožil varnostno zaponko na svoji torbi. Zaradi nečesa v ozračju, morda zato. ker je bilo na moji strani mize vse tiho, je dvignil glavo. Otrpnil je in sedel negibno kakor jaz, samo oči so se mu bolj in bolj odpirale, kakor da nameravajo napolniti ves prostor za stekli brez okvira. »Ne motite se, to je pištola,« sem rekel. »Avtomat japonske znamke Hany-atti z devetimi naboji, z zaklopom in s številčnico. Ugotavljam, da je nabita. Ne menite se za trakec na koncu cevi, ta varuje zelo občutljiv mehanizem. Krogla ga bo prebila. Tudi vas bo pre- luknjala in še vašega brata dvojčka, če bi ga imeli in če ba sedel za vami. Zdaj pa roke na mizo.« Ubogal je. Bil je ves trd in tih, kakor po navadi od strahu otrpnejo ljudje, ki zro v cev samokresa meter pred seboj. Njegove razprte oči pa so se kmalu umirile. Zdi se, da nenadoma ni bil več tako zaskrbljen. To me je nekoliko zmedlo, kajti če naj bi bil v skrbeh kdo izmed naju, bi to moral biti on, Henry Martin. Ta človek je morda zelo nevaren, sem pomislil. »Malce nenavadno opravljate svoje delo, Cavell.« Glas se mu ni prav nič tresel. »Mar je to napad?« »Ne bodite nadležni. Nikar si ne želite, da bi bil napad. Vaš denar že imam. Prej ste me vprašali, ali vas imam za tepčka. Tisti hip ni bil primeren čas za odgovor, zdaj vam povem. Tepec ste. Tepček zato, ker ste pozabili, da sem delal v Mordonu. Tam sem vodil varnostno službo. Prva dolžnost človeka na takšnem delovnem mestu je, da ve, kaj se dogaja v njegovi srenji.« »Ne razumem.« »Pa boste takoj. Cepivo v tej posodi... Ali varuje pred kakšnim posebnim virusom?« »Jaz sem samo zastopnik sveta za mir.« »Nič ne de. Dejstvo je, da so vsa cepiva, kar jih je pri nas znanih doslej, pridobivali in tudi hranili samo v Hor-der Hallu sredi Essexa. Ce je ta škatlica iz Mordona, v njej ni cepiva. Vsebuje bržkone ta ali oni virus.« Gledal me je, jaz pa sem nadaljeval: »Drugič, zanesljivo vem, da po običajni poti ne more iz Mordona nihče odnesti ničesar, pa naj je član tega ali onega združenja, naj je še tako bister in iznajdljiv. Ko zadnji mož odide iz laboratorijev, se vključijo posebne ure. Kombinacija številk, ki odpira vrata, je znana samo dvema. Ce je tam kdo kaj vzel, je odnesel s silo. Zaradi tega je potrebna takojšnja preiskava.« »Pa tretjič,« sem še dodal, »rekli ste, da je zunanje ministrstvo na vaši strani. Denimo, da je temu tako. Cernu ste potem prišli k meni z naročilom, naj to reč pretihotapim iz dežele? V diplomatski torbi bi bilo več ko dovolj prostora za kovinsko škatlico.« »In končno vaš naj večji spodrsljaj, prijatelj. Pozabili ste, da sem kar precej časa delal v tej ali oni protivohunski službi. Vsaka nova organizacija, ustanovljena v tej deželi, pride takoj pod vsestranski drobnogled. Tako je bilo tudi s svetom za svetovni mir. Poznam enega izmed njegovih članov, starejšega, zajetnega, plešastega in kratkovidnega moža, ki je vaše poosebljeno nasprotje. Ta mož se piše Henry Martin in je tajnik londonske podružnice sveta, ki ga omenjate. To je pravi Martin«. Nekaj trenutkov me je nepremično gledal. Nd bilo videti, da se boji. Roke je opiral na mizo. Mimo je rekel: »Najbrž ni več kaj povedati, ali ne?« »Ne veliko.« »Kaj boste storili?« »Izročil vas bom posebni službi. Hkrati jim bom dal tudi magnetofonski zapis najinega pogovora. Iz običajne previdnosti sem vključil magnetofon tisti hip, ko ste vstopili. Naslov, kovinska posoda in vaša prstni odtisi na petakih bodo zadoščali za dokazno gradivo.« Kaže torej, da sem se v vas zmotil,« je priznal. »Predlagam kupčijo.« »Nisem naprodaj, sploh pa ne za teh klavrnih petdeset petakov.« Molčal je. Cez čas je mehko rekel: »Petsto?« »Ne.« »Tisoč. uri!« Cavell, tisoč funtov v eni »Molčite!« segel sem po telefonu. ložil aparat na mizo in začel z levim kazalcem vrteti številke. Zavrtel sem tretjo, ko je močno potrkalo na vrata. Slušalko sem pustil na mizi in neslišno vstal. Ko je Martin stopil v mojo pisarno, so bila vrata s hodnika zaprta. Teh vrat ne bi mogel nihče odpreti, ne da bi zabrnel zvonec. Nisem ga slišal, torej se tudi ni oglasil, kljub temu pa je bil nekdo v zunanji pisarni, tik pred mojimi vrati. Martin se je smehljal, komaj opazno sicer, vendar tako, da sem videl nasmeh. To mi ni bilo všeč. Dvignil sem roko s pištolo in tiho rekel: »Martin, obrnite se v ta kot, dlani si položite na tilnik.« »Mislim, da ni potrebno,« je paimo odgovoril. »Mož pred vrati je najin skupni prijatelj.« »Storite tako, kakor vam pravim,« sem mu ukazal. Ubogal je. Stopil sem k vratom, držal sem se ob strani. »Kdo je?« sem revsnil. »Policija, Cavell. Prosim, odprite!« »Policija?« Glas se mi je zdel znan, toda po svetu se ne manjka ljudi, ki znajo posnemati tujo govorico. Pogledal sem Martina, ni se ganil. »Izkaznico,« sem velel proti vratom. »Potisnite jo skozi špranjo nad pragom.« Zunaj se je nekaj premaknilo, potem se je pod vrati pokazala pravokotna kan tioa. Nič drugega razen vizitke z besedami »D. R. Hardanger« in s telefonsko številko. Le malo ljudi je vedelo, da se višji policijski inšpektor legitimira samo na tak način. Kartica se je ujemala z glasom. Odklenil sem in odprl vrata. Bil je višji inšpektor Hardanger, velik, zajeten in rdečeličen mož z obrazom buldoga, s črno melono na glavi in v prav takšnem površniku, kakršnega je nosil vsa leta, ko sem delal pri njem. Za njim sem zaznal postavo manjšega človeka, pravzaprav samo roko in nogo v rjavi obleki in nič več. Hardangerje-va stokilska postava se je dostojanstveno premaknila za dober meter v mojo pisarno in me prisilila k umiku. >j£e dobro, Cavell.« Smehljaj se je prikradel v nenavadno svetlo modre oči. »Pištolo lahko spravite. Zdaj ste kar varni, navsezadnje smo od policije.« Odkimal sem. »Zal mi je, Hardanger, ampak saj veste, da ne delam več pri vas. Za to pištolo imam orožni list, vi pa ste brez dovoljenja prišli v mojo pisarno.« Z glavo sem pomignil proti kotu. »Preiščite tega človeka, potem bom spravil pištolo, ne prej.« Henry Martin z rokami na tilniku se je počasi obrnil. Hardangerju se je nasmehnil. Ta mu je vrnil nasmeh in rekel: »John, ali naj vas preiščem?« »Raje ne,« je naglo odvrnil Martin. »Saj veste, da me zelo žgečka.« Strmel sem v oba, gledal sem zdaj enega, zdaj drugega. Potem sem spravil pištdlo in nejevoljno rekel: »No, prav! In kaj zdaj?« »Prav zares mi je žal zaradi vsega tega, Cavell,« je spregovoril Hardanger . z raskavim glasom. »Verjemite, bilo je potrebno. Kako zelo potrebno, vam bom pojasnil. Ta mož se zares piše Martin, vendar John Martin, in je inšpektor na posebnem oddelku. Nedavno se je vrnil iz Toronta. Hočete videti njegovo izkaznico, ali zadošča moja beseda?« Stopil sem k pisalni mizi, spravil pištolo ter vzel iz predala ploščato škatlico, denar in listek s tistim naslovom. Mišice na obrazu so mi trzale, vendar sem skušal ohraniti miren glas. »Vzemite to svojo kramo, Martin, in pojdite. Tudi vi, Hardanger. Ne vem, čemu ta neumna igra, ta nesmiselna kolobocija, sicer pa mi je tudi presneto malo mar. Ven! Ne maram, da bi se še kdo norčeval iz mene, nočem biti miška mačke nikogar, tudi ne mačke z gospodarjem na posebnem oddelku.« »Počakajte no, Cavell.« je ugovarjal Hardanger. »Povedal sem vam, da je bilo potrebno, in . . .« »Dovolite, bom jaz govoril z njim,« mu je segel v besedo mož v svetlo rjavi obleki. Stopil je okoli Hardangerju, zdaj sem ga prvič jasno videl. Bil je oficir, neznaten in suh, a oblasten, skratka tip človeka, ki ga ne maram. »Cavell, jaz sem Cliveden, generalmajor Cliveden. Moram...« »Vojska me je odslovila, ker sem mahnil generalmajorja,« sem mu segel v besedo. »Ali mislite, da se bom po- mišljal ponoviti to reč zdaj, ko sem v ci-vilu? Ven tudi vi! Takoj!« »Saj sem vam rekel, kakšen je,« je Hardanger zamrmral predse, bolj kot drugim. Težko je skomignil z rameni, segel z roko v žep na površniku in pri' vlekel na dan zapestno uro., »No, gremo. Najprej sem mislil, da boste nemara vzeli tole. Tako — za spomin. V Londonu jo je imel v popravilu, včeraj so jo prinesli na glavno upravo.« »O kom pa govorite?« sem rezko vprašal. »Govorim o Neilu Clandonu, ki je za vami prevzel vodstvo varnostne službe v Mordonu.-Mislim, da je bil eden vaših najboljših prijateljev.« V iztegnjeni rokd mi je ponujal uro. Nisem se zganil. »Kako? Da je bil? Clandon?« »Clandon, da. Mrtev. Umorjen, če tako bolje razumete. Pozno sinoči ali pa zgodaj zjutraj je nekdo vdrl v mordon-ske osrednje laboratorije.« Pogledal sem vse tri drugega za drugim, nato pa sem se obrnil k oknu in se zagledal v sivo meglo, ki se je vlekla po Gloucejtrskem trgu. Cez čas seih rekel: »Sedite.« Neila Clandona je našel nočni obhodni stražar malo po drugi uri na hodniku pred težkimi jeklenimi vrati prvega laboratorija v stavbi E. Mož je bil mrtev. Vzroka smrti še niso ugotovili, ker se po pravilih ni smel nihče takoj pri; bližati truplu. Kadar se oglasi alarmni zvonec, poteka vse delo pod neposrednim vodstvom posebnega oddelka in nikogar drugega. Nočni stražar je to vedel, zato se je približal truplu le na poldrugi meter. Povedal je, da je imel Clandon pred smrtjo silovite krče. Opazil je podobna znamenja kot pri zastrupitvi s prusko kislino. Ce bi bil nočni čuvaj mogel zaznati značilni vonj po grenkih mandeljnih, ne bi nihče dvomil o diagnozi. To pa seve ni bilo mogoče, kajti nočni čuvaji so morali med obhodom nositi ne-produšno zapete obleke s kapuco in z napravo za dihanje. Še nekaj drugega je opazil nočni obhodnik. Kazalci ure na jeklenih vratih so bili naravnani drugače. Običajno so uro navijali tako, da je tekla od še; stih popoldne do osmih zjutraj, zdaj pa je bila naravnana, da bi merila čas od polnoči dalje. To je pomenilo, da do dveh popoldne ne bo nihče mogel v prvi laboratorij, nihče razen tistih, ki vedo za kombinacijo, s katero je mogoče izključiti uro na vratih. To je povedal oficir, ne Hardanger-Poslušal sem ga, nato pa vprašal: »Kaj pa vi? Zakaj se zanimate za vse to?« »Generalmajor Cliveden dela kot namestnik komandanta vojaškega zdravstvenega štaba,« mi je pojasnil Hardanger. »To pomeni, da je po službeni dolžnosti direktor zavoda za mikrobiološke raziskave v Mordonu.« »Ko sem jaz delal tam, še ni bil « »Moj predhodnik je šel v pokoj,« je kratko pojasnil Cliveden z glasom, iz-katerega je zvenela skrita skrb. »Prva P0-ročila sem seveda dobil jaz. Bil sem v Londonu. Takoj sem obvestil glavnega inšpektorja. V Aldershotu sem naročil skupino varilcev, ki bodo od nadzorstvom posebnega oddelka odprli jeklena vrata.« »Varilce?^ sem ostrmel. »Mar se vam je zmešalo?« »Ne razumem, kam merite.« »Prekličite to naročilo, in sicer takoj-Kako za boga ste se mogli odločiti za kaj takega? Mar ne veste prav ničesar o tistih vratih? Varilci se bodo dolg0 ure trudili z vrati iz posebnega jekla-Razen tega pa — mar ne veste, da so tista vrata sama po sebi smrtno nevarna? Med več plastmi je zelo nevaren plin. Ali ne veste, da je v vratih električna naprava, ki pri priči ubija, saj j0 nabita z dva tisoč volti?« »Cavell, tega nisem vedel.« Tih je b1* njegov glas. »To službo sem šele Pre" vzel.« NADALJEVANJE PRIHODNJIČ univerzalno sestavljivo pohištvo za spalne sobe za dnevne sobe za jedilnice za delovne kabinete izdeluje Industrija pohištva STOL Kamnik z*: ZAUPAJ JAZ IN MOJ SPOLNI UD Pišem vam, ker sem zadnje čase vse bolj zaskrbljen. Moja velika težava je v temle: star sem 12 let in sem se zadnje čase zelo potegnil. Mama pravi, da sem že oel mož, tako sem zrasel in se razvil. Vse bi bilo lepo in Prav, ko bi se z menoj razvijal tudi moj spoliii ud. Toda prepričan sem, da se zadnje leto ni podaljšal niti za centimeter. Zelo sem obupan, še posebno, ker mi sošolci pogosto razlagajo, kako velike spolne ude že imajo. Neki moj prijatelj mi pravi, da ima že večji ud kot njegov oče! Kaj naj storim? JOŽE Povej jim, da si ti medtem prekosil že samega starega očeta. če lažejo drugi, zakaj ne bi še ti? Sploh pa to ni laž, ampak — recimo — pretiravanje... KAKO ODPRAVITI FRIGIDNOST? Dovoljujem si vas vljudno prositi, da mi v vaši rubriki odgovorite na tole vprašanje: Kako odpraviti frigidnost? Stara sem 26 let, poročena, imam 7 let starega sima. Mož je dober in se kar lepo razumeva. Težave imam le v tem, da se pri spolnem odnosu le redkokdaj zadovoljim, mogoče parkrat v letu. Mož pride k meni, opravi svoje, sebe zadovolji, mene pa ne. Draga Helena, prosim vas za nasvet, kako naj se jaz približam možu oziroma on meni, da bi pri spolnih odnosih večkrat doživela orgazem, to je višek ugodja. Hvala že vnaprej! SONJA Najprej razčistiva pojme. O frigidnosti pri vas seveda ni govora! Frigidne so ženičice, ki se jim že tedaj, ko mož odlaga hlače, stemni od nesreče in obupa. Vam pa nekajkrat na leto celo pride in tega razkošja ni deležna marsikatera vaša sotrpinka. Nekateri seksologi trdijo celo (to sem sicer že nekajkrat napisala, pa naj bo v božjem imenu še enkrat), da doživlja večina žensk prave orgazme šele po tridesetem letu. kar seveda ne pomeni, da je treba čakati na prvi »pravi« orgazem prekrižanih rok, zaupajoč v čudež. Zato sc domeniva takole: po eni strani boste začeli s tipično žensko zvitostjo vse pogosteje načenjati pogovor o spolnosti med vama. Stvar boste razvili tako daleč, da se bo sčasoma menil mož o vajinih posteljnih veseljili sproščeno in normalno. Po drugi strani pa boste napeto in kar se da pozorno opazovali, v kakšnih okoliščinah vam bo prvič spet prišlo, kaj vas pri možu še posebej vznemirja in tako naprej. Končno boste ljubemu možičku v enem takšnih sproščenih pogovorov previdno omenili, da vam je pri njem še posebno krasno, kadar stori to in to. in sicer takole in takole ... Prav nič odveč ne bo tudi primerno čtivo. V knjigarnah kupite danes že na tone zadevne strokovne literature. Potem teorijo preskušajta še v praksi. Z veseljem, sproščeno, v igri! Spolnost ni obred, spolnost je igra za odrasle! NIMAM POTRPLJENJA V mladosti in v prvih letih zakona sem veliko prestala. Ne bom vam naštevala posamično, pismo bi balo potem predolgo. Naj vam povem le, da sem leta in leta tolkla pošastno stanovanjsko stisko, da sem se tresla za življenje hudo bolnih otrok, jokala nad n)moževimi polomijami. Bila sem tudi že tik pred razivezo, da o revščini, ko nisem imela denarja niti za hrano otrokom, sploh ne govorim. Zdaj, zadnja leta, mi je sicer nekoliko boljše. Toda posledice so ostale. Dobila sem že prve živčne napade, sem ,v. PREDSTAVLJAMO POKLICE ZOBOTEHNIK ŠOLANJE: edina šola, ki izobražuje zobotehnike, je v Ljubljani, Šaranovičeva cesta 5. Na leto sprejme 28 učencev: prijave morajo vložiti do 20. junija. Šolanje traja štiri leta, zobotehniki pa se lahko kasneje vpišejo na stomatološki oddelek roedicinske fakultete, vendar le, če opravijo dopolnilni izpit do nivoja gimnazije. Kandidati morajo imeti predvsem naslednje sposobnosti: razločevanje barv, dober vid, smisel za oblikovanje, ročno spretnost, natančnost. DELO: Zobotehniki se zaposlujejo v zobozdravstvenih laboratorijih, v zobnih ambulantah, na poliklinikah in klinikah, kjer izdelujejo zobe, proteze in mostičke. POTREBE: zobotehnikov nekoliko primanjkuje. Če se bo zobozdravstvena mreža (kot je predvideno) v prihodnje razširjala, bo zobotehnikov primanjkovalo. DOHODKh približni osebni dohodek zobotehnika je od 1.800 do 2.000 dinarjev na mesec. PREDMETNI UČITELJ BIOLOGIJE IN KEMIJE Šolanje: na oddelek za biologijo in kemijo pri pedagoški akademiji v Ljubljani ali Mariboru se lahko vpišejo kandidati, ki so uspešno končali gimnazijo, pedagoško gimnazijo ali srednjo vzgojiteljsko šolo. Na mariborsko akademijo pa se lahko vpišejo tudi tisti, ki so končali srednjo kmetijsko šolo, vendar morajo poprej opraviti sprejemni izpit iz fizike. Kandidati, ki so končali srednjo šolo za telesno vzgojo, morajo opraviti izpit iz kemije, maturanti srednjih tehniških šol iz biologije in kemije, maturanti drugih srednjih šol pa sprejemne Izpite iz fizike, kemije in biologije. Izpitna snov je v obsegu gimnazijske učne snovi, študij traja dve leti. Delo: diplomanti se lahko zaposlijo na osnovnih šolah, kjer poučujejo biologijo in kemijo. '• Potrebe: predmetnih učiteljev biologije in kemije primanjkuje, ker so pbtrebe osnovnih šoi večje, kot je letno število diplomantov. Dohodki: približni osebni dohodek predmetnega učitelja biologije in kemije je od 2.000 do 2.200 dinarjev na mesec. zadirčna, zelo nervozna in ne zaupani možu. Res ga še vedno tu in tam kaj polomi, kar hudo polomi. Pije. Saj veste, kar se je Janezek naučil, to Janez zna. Kar pa je najhujše: zaradi tega trpijo tudi najini trije otroci. Zanje nimava preveč potrpežljivosti in ne vzgajava jih pravilno. Zelo sem si želela biti dobra žena, skrbna mamica. To drugo sicer sem, lepo skrbim zanje. Pač pa nimam z njimi pravega potrpljenja. Prvič povem, drugič že zavpijem- To je moja grda napaka. Zelo si želim, da bi bila drugačna, ker imam otroke zelo rada. Včasih, kadar sem dobre volje, mi še nekako uspe, drugače pa ne. Mož pravi, da sem preveč razburljiva- Tudi v postelji so težave. Malokdaj sem razpoložena za spolno življenje. Ne veš, Helena, kako sem srečna tisti trenutek, ko se mož prikaže na pragu veder, nasmejan, da se ni ogla sil v gostilni. Še večkrat pa sem ob vsem tem, kar sem doživela, brez volje in brez moči. Kalko naj ravnam, da bom vse to pozabila? AMALIJA Človeka ni mogoče prisiliti, da bo gledal naprej, če hoče gledati nazaj. To je vaš boj s samo seboj, in nikogar ni, ki bi ga lahko izbojeval namesto vas. Morda vam bo deloma lahko pomagal le zdravnik — nevrolog. Če ste bolni na živcih, bi bilo pametno, ko bi ga ob priložnosti obiskali. In mož. Ste že kdaj pomislili, da pije morda tudi zaradi vas, zaradi vaše zadirčnosti. hladu v postelji, večne slabe volje? Da je morda narobe: da niste vi takšni, ker je on tak, ampak je on tak zato, ker ste vi takšni? In končno: če zaidete kdaj v Ljubljano, stopite še v vzgojno posvetovalnico v Tugomerjevi ulici št. 5. Lahko jim tudi pišete, radi vam bodo odgovorili. NIC VEC V SOLO! LJUBLJANSKE^:^ TRGOVINI Imam ambiciozno mamo. To Je hudo. Sem sicer pridna, a učenje mi ne gre posebno v glavo. Mama pa si je vtepla v glavo, da me bo študirala. Čeprav že v osemletki nisem posebno blestela, sem morala še naprej v gimnazijo. Tu pa se je začela polomija. Ponavljala sem prvi razred, v drugem je šlo za las, letos pa bom spet padla. Zdi se mi, da nima posebnega smisla riniti naprej. Zdaj me zanima, kam lahko grem naprej oziroma ali mi moja dva razreda gimnazije lahko kakorkoli pomagata, da mi kaj priznajo. Rada bi čim-prej do kruha. Učenja imam dovolj! če bi šla v kakšen administrativni tečaj, bi se lahko zaposlila v kakšni pisarni? Bi mi vsaj tam mojo prediao-brazbo šteli v dobro? Pripis: Tudi mama je zdaj končno obupala in me ne sili več naprej v šolo. IVANKA Nobene takšne srednje šole ni, kjer bi te po dveh razredih gimnazije sprejeli v tretji letnik. Vse druge srednje šole so specializirane strokovne. In ker je v teh šolah že v prvem in drugem letniku precej učnih predmetov, o katerih se gimnazijcem še sanja ne, bo treba, žal, znova začeti od začetka. Lahko seveda poskusiš s kašnim administrativnim tečajem. Kje Imaš najbližjega, pa se moraš sama pozanimati. Vse podrobnosti boš izvedela na Delavski univerzi v vašem kraju Dva razreda gimnazije pomenita kajpada širše obzorje, več znanja, ne vem pa, ali bosta veljala kot posebno priporočilo, kadar boš iskala službo. Kakor kje, kot pravijo. HELENA 166.40 din: Pri MANON v Čopovi ulici smo poslikali tole ljubko, mla-oostno in po modi krojeno poletno obleko, ki je tudi nenavadno po- 199 din: Pri PEKU so dobili pošiljko imenitnih letošnjih »holandskih cokel*, kakršne so nam obljubljali že na jesenskem beograjskem sejmu »Moda v svetu*. Modela sta bele in peščene barve. 20 dinarjev: V pritličju pri NAMI prodajajo ljubke otroške cekarje — uvožene iz Kitajske. 46.70 din: Resnično elegantna in lepa ovratna ruta v kombinaciji rumenega In temnomodrega vzorca je naprodaj pri SNEGULJČICI v VVolfovi ul id. IZBOR PO PRESOJI UREDNIŠTVA REZERVIRANO ZATOFA NUDIZEM NA SLOVENSKEM IN NASPLOH h*************************************.*****.*.*******,!.**,*.*.***** Ničkolikokrat sem že slišal, da neumni lahko več vpraša, kot pametni odgovori. In sedaj ne vem, ali sem prvo ali drugo. Vse več se vprašujem in vse manj si odgovarjam. In zares ne vem, ali sem tako pameten ali tako neumen. Resnica bo najbrž nekje med torkom in četrtkom, se pravi — v sredi. Sprašujem se namreč, zakaj je Jugoslavija tako nenadno postala evropski raj nudistov. Kratko In malo so nas prekvalificirali v nudistični eldorado! Nagci vsega sveta — pridite v Jugoslavijo VVillkommen! VVellcome! Benvenuti! Nudistične plaže za vsakim voglom. V vsakem zalivu. No, da ne bi pretiravali. V vsakem drugem. V Vrsarju imamo menda največji ludistični kamp v Evropi, če ne morda tudi na svetu. Rekli bi lahko torej, da imamo v Jugoslaviji največjo razstavo riti na svetu. Internacionalno. Lani smo imeli svetovni kongres nudistov. Pri kongresu se je malce zataknilo. Mednarodna zveza nudistov je namreč menila, da ne more biti prireditelj kongresa država, kjer sploh nimajo nudistov. Pa je prišla komisija. člani so bili zadovoljni. Kongres je bil rešen. Spoznali so, da se v smeri golih in bosih zelo lepo razvijamo. Niso jim sicer pokazali naših nudističnih klubov, pač pa so videli naše — cfene. In tako smo postali svetovno priznani nudisti! Zanimivo je, da je med Jugoslovani daleč največ nudistov Slovencev. In spet se sprašujem, zakaj je največ nudistov ravno v Sloveniji? Morad pa zaradi varčnosti? Bojim se, da Je slovenska industrija kopalnih oblek v nevarnosti. Kakorkoli je že in kakorkoli bo že, pri vsem tem je najzanimivejše neizpodbitno dejstvo, da v Sloveniji sploh nimamo niti ene nudistične plaže niti nudističnega kopališča. In. sedaj naši vrli strokovnjaki mrzlično premlevajo slovenski nudistični problem. Kje bi lahko imeli tudi Slovenci svojo lastno nudistično kvadraturo? Pravijo, da je Slovensko primorje že tako in tako prenaseljeno, nudisti pa hočejo mir, samoto. Miru in samote v Slovenskem primorju zares ni. Morda je pozimi,, a zima ni najbolj primeren letni čas za nudiste. Bral sem, da bi zelo radi Imeli nudistični kamp ali vsaj klub na Bledu. Pa prav tako ne najdejo mirnega kotička. Morda pa so naši, se pravi slovenski nudistični strokovnjaki premalo iznajdljivi. Če bi radi zares mir in samoto, zakaj potem ne najamejo kakšne zadružne njive ali polje kakšnega agrokombinata. Našli bodo tak mir, da se jim bo zmešalo od samote. Mislim, da bi lahko imeli nudisti svoje klube tudi po naših mestih, zlasti v Ljubljani, Celju, Mariboru. Če zares hočejo mir in samoto in bi se radi umaknili radovednim očem, zakaj za-boga se ne začnejo shajati po umetniških galerijah- Lahko so brez skrbi. Nihče jih ne bo motil... Sploh ml pa tudi razvoj nudizma v Jugoslaviji postaja vse bolj razumljiv. Prav tako mednarodni razvoj nudizma. Zvedel sem namreč, da so zares pravi nudisti tudi zagrizeni vegetarijanci. Ob pomanjkanju mesa, ki nas pesti in ki nam še grozi, bomo pravim nudistom še bolj na široko odprli naša gostoljubna vrata. Menim, da imamo torej vse možnosti za razvoj zares pravega nudizma. r Profesor akademik Zdenjek Kunc iz Prage je danes prvič pred mednarodno javnostjo objavil znanstveno informacijo o reševanju ter ekipnem .in kompleksnem zdravljenju stevardese pri JAT Vesne Vulovič, ponesrečene v letalu, ki je strmoglavilo v gozd blizu Čeških Kamenic v Češkoslovaški, ki se zdaj imenujejo Srbske Kamenice. (Delo 26. maja — Počasi kot list) Kraj, blizu katerega je strmoglavilo lani januarja Jatovo letalo, se že od nekdaj imenuje Srbske Kamenice. Blizu je mestece Češke Kamenice, kamor so v bolnišnico prepeljali hudo ranjeno Vesno Vulovič. Nobenemu kraju niso spremenili imena njej na čast. XXX Koliko kilogramov smemo imeti? Vzemite centimeter, stisnite, pest in izmerite premer pesti. Če ste namerili samo 16 centimetrov, spadate med ženske z nežnim okostjem. Vaša teža ne bi smela preseči 55 kilogramov. Od 16 do 20 centimetrov? Spadate med -ženske s srednje močnim okostjem, vaša teža je med 54 in 60 kilogrami. Če ste namerili več kot 20 centimetrov, lahko dosežete 64 kilogramov in tudi več. (Tovariš 21. maja — Shujšajmo ...) Če imate premer stisnjene pe- sti 16 centimetrov, ne spadate med ženske z nežnim okostjem, ampak med boksarje najtežje kategorije. Hoteli so pisati o obsegu pesti, pa se ni posrečilo. XXX Ladja »Peras« se je sicer prebila do Mljeta, vendar se je v sredo zjutraj vrnila y Grušč skoraj s triurno zamudo. (Dnevnik 24. maja —• Megla skrila Dubrovnik) Za poletno sezono bo prišlo morda prav, če povemo, da se dubrovniško pristanišče imenuje Gruž. xxx Posli v japonskem podzemlju cveto. Po policijskih podatkih je v minulem letu 140.000 gangsterjev, organiziranih v 3600 tolpah, zaslužilo najmanj 50 milijonov dinarjev. (Nedeljski dnevnik 27. maja — Gangsterji, ki sovražijo nasilje) Ubogi japonski gangsterji! Niti 30 novih dinarjev na mesec niso lani povprečno zaslužili. Le kako se preživljajo? XXX SVETOZAR GLIGORIČ • Datum rojstva: 2. februarja 1973. (Delo -v- nedeljska Izdaja 20. maja — Asketsko življenje Lajosa Portischa) Moramo priznati, da igra za dojenčka odlično. ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ ★ NAGRADE ZA HUMORESKE RAZDELJENE POROČILO ŽIRIJE Člani žirije smo prebrali vse prispele humoreske in satire ter se po temeljitem pretresu odločili, da dobe nagrade naslednji prispevki: Prvo nagrado, 2500 dinarjev, prejme humoreska PRIMER TROBEC. Drugo nagrado, 1500 dinarjev, prejme humoreska OBRAZ ZA STO NOVIH DINARJEV. Tretjo nagrado, 500 dinarjev, prejme humoreska GOBARJI. Četrto nagrado, 500 dinarjev, prejme humoreska TEORETIČNO PRAKTIČEN RAZGOVOR. Poleg tega žirija priporoča za objavo v Tedenski tribuni še naslednjih štirideset humoresk in satir: Marmelada je ostala na polici, Gospodinjski teden, Načrt Marge-rita, Kaj bo z mojo humoresko, Nesramni podnajemnik, Čuvaj se politike, Klobase, Nemogoče, Živel je mož, imel je psa ... Rekreacija, SOS-James Bond, Zaročenka moje hčerke, Prodajalec nožev, Izreden gost, Dobra metoda, Galaxy I, Na kmečki koruzi, Kače, Dolgi prsti. Kako sem postal pristaš bikoborb, Gledano z novega stališča, Poklicna orientacija v kmetijski stroki, Pomota, Mesarska, Ugani, kdo je nedeljska komisija, Spodbudna anketa, Humoreska, Pri nas je vse v redu, Pogreb občana Jakoba Pika, Prodajalci čina, Zvestoba do groba, Janežev križev pot. Horoskop, Krvnik, Polutofobija, Iz gradiva za življenjepis Alojzija Bolhe, Kako se otresti balasta, Poklon, Gospa Betka, Sklep je podkrepljen. V Ljubljani, 25. maja 1973 Predsednik žirije: Janez Menart Člani žirije: Vladimir Kavčič Matjaž Kmecl Herman Vogel Janez Kajzer PRIPIS UREDNIŠTVA TEDENSKE TRIBUNE Prosimo avtorje nagrajenih humoresk, naj svoja imena in natančne naslove nemudoma sporoče uredništvu Tedenske tribune. To prosimo tudi avtorje vseh humoresk, ki jih je žirija priporočila za objavo. * * ★ * * * * * * * * * * * * * * ★ * * * * * * ★ * ★ * * * * * ★ ★ * * * ■k * * * * * ★ * * * * * * * * * ★ * * ★ * * * * * * * + * * * * i * * * ★ * ★ * llll!!IIIIIIIIIIIUIIIII!HIIIII!ll!llllllllMIIIIII!llllllllll«llllllllill!l!l!llllim^ Časopisno in grafično podjetje DELO f Ljubljana, Titova 57 NAROČILNICA Prosim, da mi pošiljate Tedensko tribuno na naslov: Priimek in ime: Točen naslov (kraj, ulica, hišna številka): Položnico mi pošljite po pošti. Podpis uuauuuuuiiiuiuiuuuuiiuiiiiuuiiuuuiuiiiiuiiiuiiiiuiiiiiiiuiiuutuiiumuiiuituuiiiiuuiuiui PRPV tMPš !.,. V REJ, TEKO J Z JU TRRJ \ JOE C P MORRVR /KRM TR ODPELZPTI, / S TEM ER OP UTJO / MESRRSKIM, I nožem?-.. OPOZORI < Z J o o < z LU -J LU N ON 30 ® V NJIHOVIH OSMEŠIL MEZE ' NE NORIJ. PPJŠ/ KOTOR SE M! VSE MESTO MOTIŠ SE, Zeleno ,, jjouno?!! NJEMU?!, TO BI BIL UMOR OČEH ZUNPK, K! ZE PREBUN~ KPL „dstotno provizijo na račun poštnih znamk ali milijon starih dinarjev na dan, namesto tega pa bo vpeljala prodajo po sistemu kupogov (registriranih trgovcev), ki bodo od kupljenih znamk dobili največ 20 odst. količinski rabat. Da bi se tak sistem prodaje uveljavil, mora Biro za poštne znamke in tisk po sklepu skupščine JPTT vpeljati odprt abonma ža tuje kupce ter — najkasneje z letom 1975 — lastno prodajno omrežje, ki bo odgovarjalo za prodajo jugoslovanskih znamk v tujini. Z isto uredbo je še predvideno, da Biro za poštne znamke in tisk v tujino ne sme prodajati tako imenovanih kratkih serij ceneje, kot znaša prodajno-proizvodna cena, starejših izdaj jugoslovanskih znamk pa ne pod 50 odstotkov cene po jugoslovanskem katalogu znamk. Če najbolj na kratko pov-* zamemo bistvo te uredbe, bo torej onemogočena dumpin-ška prodaja navedenih izdaj in serij z ene strani, po drugi strani pa bo v tujino prodanih toliko naših znamk, kolikor jih bodo registrirali tuji trgovci dejansko naročili. S tem bo torej konec raznih ključev, po katerih smo doslej prodajali naše znamke v tujino, od tam pa so spet prihajale nazaj, pri čemer so ves zaslužek pobrali razni špekulanti. • Že omenjena uredba napoveduje tudi uvedbo naročila (abonmaja) tudi za domače kupce. Kakšen naj bi bil ta abonma, pa lahko preberemo v 235 številki Informativnega PTT vestnika z dne '22. 5. 1973. Po tem sporočilu bi /ilatelistične zveze republik in pokrajin z Birojem za poštne znamke sklepale pogodbe o dobavi po- trebnih količin znamk, Biro pa bi zagotovil da bo brez izjeme ustregel vsakemu naročilu. Filatelistične organizacije bi še naprej dobivale 7-odstotni rabat, ki naj bi ga uporabili za opravljanje svojih funkcij, organizacijo razstav, izdajanje časopisov in podobno. V tem sporočilu sicer ni rečeno, kako bo poslej organiziran tako imenovani poštni abonma za znamke, kakršnega smo-imeli organiziranega v Sloveniji oziroma drugače rečeno: ni povedano, kako bo s prpdajo priložnostnih znamk tako imenovanim slučajnim kupcem. Verjetno pa bo tudi v te namene dovolj znamk Če bo tako, bi to pomenilo, da bi od novega leta dalje naklada naših znamk določevali po dejanskih potrebah, torej upoštevajoč domača in tuja naročila ter rezervo za potrebe drugih kupcev (občasnih zbiralcev, turistov Itd), oziroma da bo konec sedanje distribucije znamk med PTT podjetja po ključih namesto po potrebah in razvitosti filatelije na raznih območjih v državi. Prav to dvoje pa je bilo bistvo odprtega pisma slovenskih filatelistov, ki mu bo — čeprav šele po dveh letih, odkar je bilo napisano — vendarle ustreženo skoraj v celoti ■ ■ k. W I m a ur knjige PREŠERNOVE DRUŽBE osvajajo slovenske domove Vli dom dom super nagrada SEDMIH SREČNIH TEDNOV MONTAŽNA DRUŽINSKA HIŠA MARLES (0) tovariš - marles TOVARIŠ IN MARLES NAGRAJUJETA ZAUPANJE SVOJIH BRALCEV IN POTROŠNIKOV IZREŽITE NAGRADNI KUPON NA NASLOVNI STRANI REVIJE TOVARIŠ IN SODELUJTE V IGRI ZA 777 NAGRAD MARLES Lahko pa tudi zberete 7 nagradnih kuponov in igrate za supernagrade VSAK TEDEN ŽREBANJE nagrade tega tedna • kuhinja MARLES VENERA; variant de luxe • 1o jedilnih kotičkov MARLES • 100 knjig OLIMPIJSKE IGRE 1972 BERITE REVIJO TOVARIŠ — OSVOJITE NAGRADE MARLES v a 4 a kuhlma kuhinja — Ne, ni čas molitve. Abdulah je izgubil kontaktne leče ... — Bodite tako prijazni in mi povejte, ko bom prišel do živca! — Pravzaprav bi si lahko že postrigel nohte na nogah ... cC?/\ CP — Zdi se mi, da bo mama govorila s teboj. Pravkar si poslikava obraz z bojnimi barvami. I — Primožek, utihni že vendar in nehaj skrbeti za tvojo zlato ribico! NOVA KNJIŽNA ZBIRKA Z LESKOM NAJBOLJŠEGA SKRBEN IZBOR VRHUNSKIH DEL SVETOVNE KNJIŽEVNOSTI 20. STOLETJA 8 KNJIG Okrog 2500 strani — elegantna vezava z zlatim tiskom — format 14 x 21 cm — vseh osem knjig izide decembra 1973 V letu 1973 izidejo naslednje knjige:- Sartre: V ZRELIH LETIH Quasimodo: PESMI . 's Tagore: VAROVANJKE — GORA Boli: IN NI REKLA NITI BESEDE — HIŠA BREZ VARUHOV Rcyniont: KMETJE I/IV Urednik zbirke je Janko Mod«.. Cena zbirke je 440.— din, poravnate jo lahko v 10 obrokih po 44.—din PRESENEČENJE ZA NAROČNIKE: I Naročnike nove zbirke čakajo posebna presenečenja: ugodnosti pri potovanjih * največjo jugoslovansko potovalno agencijo »Kompas« J in kar 575 bogatih nagrad! Vsi naročniki, ki se bodo na zbirko »Nobelovci« naročili do 30. I Junija in vplačali prvi obrok v roku 14 dni po prejemu položnic, I bodo lahko potovali s »Kompasom« 10 odst. ceneje. Takšen I popust Jim bo namreč agencija »Kompas«, na podlagi našega I potrdila o vplačanem prvem obroku, odobrila na izlete, ki so | navedeni na posebnem »Kompasovem« prospektu, ki je priložen I temu pismu Naročniki — redni plačniki obrokov — pa bodo I imeli poleg tega še pravico sodelovanja v VELIKEM NAGRAD- NEM ŽREBANJU, kjer bomo razdelili 575 lepih in privlačnih nagrad. Pri žrebanju bodo imeli pravico sodelovati tisti naročniki, ki bodo 15. decembra 1973 imeli vplačanih vsaj sedem obrokov (tj. 308 din) Se več! Tisti naročniki ki bodo 15. decembra imeli vplačan celoten znesek naročnine za prvi letnik zbirke, tj. 440 din, bodo | dobili dve žrebnl številki. žrebanje bo v začetku januarja 1974, izžrebali pa bomo naslednje I nagrade: Potovanje za eno osebo za 0 dni z letalom v LENINGRAD in MOSKVO Potovanje za eno osebo za 5 dni z letalom v LONDON Potovanje za eno osebo za 0 dni z letalom v CARIGRAD | Potovanje za eno osebo za 7dni z vlakom v PARIZ I Potovanje za eno osebo za 5 dni z avtobusom v RIM | 50 tranzistorjev j 20 baterijskih brivnikov za avto z lučko 10 luksuznih pisalnih garnitur v etuiju znamke SENATOR ! 100 kompletov SENATOR kemičnih svinčnikov in manšetnih gum. bov 300 lepih knjižnih daril vsako vredno najmanj 100 din. Na zbirko sc naročite v vseh knjigarnah, pri zastopnikih založbe i ali pa s spodnjo naročilnico NAROČILNICA TT Cankarjeva založba Ljubljana. Kopitarjeva 2/II Podplsani(a); Rojen(a): T Stanovanje (poštna it.) (kraj) (ul lom št.) zaposleni a) Poklic Reg. št. osebne Izkaznice izdane od Nepreklicno naročam knjižno zbirko NOBELOVCI, v subskrip-ciji za ceno 440 din. Dolžni znesek bom poravnali a) v desetih (10) zaporednih mesečnih obrokih po 44 din. Strinjam se s pogojem, da velja naročilo tudi za prihodnje letnike zbirke, kolikor ga vsako leto v roku 14 dni po prejemu prospekta za prihodnji letnik ne odpovem. Knjige mi pošljite: — na dom — v službo — prevzamem osebno (ustrezno označite) Datum Podpis 007AGAN KOS DEBLA VOJAŠKI Cin TRVGVE LIE NAGLAS, OSTRIVEC LOVSKO POTO VANJE V VZH. AFRIKI HITRO PRE HI KAH J E šlnTbena POLICIJA PRITOK KULE V KAVKAZU NEM5KE REPUBLIKE NATEČAJ ACETILEN DUŠA UMRLEGA TRINOG NASILNE! NAGRAJENCI Za nagradno križanko št. 20 smo dobili 1492 rešitev. Žreb je razdelil nagrade takole: 1. nagrada (500 din): Niko Zabret, Cankarjeva 10, 61230 Domžale 2. nagrada (200 din): Majda Perpar, 66232 Planina 77 pri Rakeku 3. nagrada (100 din): Zdenka Bačič, 66280 Ankaran 38 4. nagrada (100 din): Štefan Sedminek, Retnje 11, 64290 Tržič 5. nagrada (100 din): Janez Prosenc, Drapšinova 9, 63000 Celje Nagrajencem čestitamo, ostalim reševalcem pa želimo več sreče pri prihodnjih nagradnih natečajih. OTOK V EGEJSKEM MORJU TROJNIK SODOBNI HEMSKI NEMŠKI ISATELJ llNTHER) LANTAR TELESNA NERAZVIT OST, SUŠENJE REOKO H. IME VOZARNA REMIZA GEOMETR TELO GRŠKI VELIKAN TRAK ZA VEZANJE ČEVLJEV FAŠISTIČNA CETAV ITALIJI OSNUTEK, VZOREC NAJVISJI DOSEŽEK FINSKI NARODNI EP STROJ ZA OŽEMANJE PANIČNO DVIGANJE VIOG GORA V TURČIJI vojaSii 000ELEK POLET, ZANOS sestavil: A KUKEC POLITIK MARINKO SPREJEMNA SOBA RAZDE- JANJE SORODNIK PO OČETOVI STRANI POZIV VULKAN NA MINDANAU PRIP GERM, NARODA TA Nt AL VRSTA Žlahtnih jabolk NAPAD, NASKOK BERITE TIL risba: SOTOŠEK I PRIPADNIK MONGOL. |NARODA ZASLO- NJENO OKENCE str5en PALME NIZO- ZENSKA KRATKI E V GRŠČINI (MESTO PRI S MADRIDU POVRTNINA ZA JUHO LEKARNA PREPROSTA RISBA TOVARNA PIJAČ V (MARIBORU KRAJ NA KRASU DELAVEC V LIVARNI NENADNA SMRT OKUSNA MORSKA RIBA PRfffVOJNI STRELSKI REPREZENT. GEL VOZA AMVFILM. REŽISER SRČNA SLABOST GALERIJA V MADRIDU BEVKOVA POVEST FrTkT GOVORNIK KARTA PRI TAROKU IGRALKA NIELSEN DEČEK S SVETILKO V POVESTI VNETJE NOSNE I SLUZNICE LOPUTA GOZUNA ROPARICA GLASBENIK SOSS VEZAVA V PESMI TRENJE JAPONSKI PREMIER (KEKUEI) PERGAMSKI KRALJ siCnik IN Šumnik SOD. ANGL. PESNIK IN ESEJIST 1888-1965) ZlVAL IZ PLIOCENA VIOLINA JAZ (LATI NSKO) ZNAK MESTA ALI DRŽAVE STRANKA V FRANCOSKI REVOLUCIJI 1000 kg HITROST GORA NAD VRSNOM (ESITEV NAGRADNE KRIŽANKE ST. 20 ŠT. 22 RAZPIS Med reševalce, ki nam bodo poslali pravilne rešitve skandinavske križanke, bo žreb razdelil nagrade v skupni vrednosti 1000 dinarjev. Nagrade so naslednje: PRVA NAGRADA: 500 DINARJEV DRUGA NAGRADA: 200 DINARJEV TRI NAGRADE PO 100 DINARJEV Rešitve pošljite na izrezku iz časopisa na naslov: Uredništvo TT, Tomši-čcva 3, 61001 Ljubljana, poštni predal 150-1II. Na pisemski ovitek napišite . NAGRADNA KRIŽANKA 22. Rešitve morajo biti v uredništvu do petka, 8. £ junija. , Reševalci iz Ljubljane lahko vržejo rešitve v nabiralnik nagradnih ugank v veži poslopja v Tomšičevi ulici 3. ZNAMENJE, NAPOVED ANGL. POMORŠČAK 13 .SIOL.- alexander KARLOVAC RIMSKA Z AMER. IG It ALK A LOUISE KUPITE KIH! SKLADATELJ SAVIN KOROČKA EPISKOP MANTIKA IRO SARKOFAG KILI ARKADA NOVOST OGEL GORA TROLA UP RIL LETAK TRANSVAAL IT VILI ALKO Dl PROCES LATEKS GASSET ROLETA URIN OFERTA ETILEN LASKAVEC DEV JOVO TOL KAVALIR ARA ARAVKARIJA ENARE TOR ERNA AVON HAN I CEDRA EPIK SERIGA SENZACIJA GIBON BARABA SAMOZAVEST MISAL ELF ASTARTA UDAR POSTAVA MEO PASTORALA PARVENI OBAD SLADKOR SANI POZOR, SNEMAMO NA IZLETIH, POTOVANJIH - SAMO KVALITETNI Ali ni tlstlle tam godbenik, ki smo ga včera] odpustili? OMNIA MEA MECUM PORTO — vse svoje nosim s seboj (Foto: Tom Pleterski) »g-cfl-P Kotna — Kaj zdaj vpijete in razgrajate! Sami ste mi rekli, naj poskusim voziti vaš najnovejši model! Jaz pa ne znam voziti avtomobila ... — Ali kaj prijemajo? — Da, ampak samo, kadar je plima... — No bodi tako nejeverna, Matilda ... Dobro veš, da rožnat madež na ovratniku še ne pomeni poljubovanja! Na takle način bi se tudi jaz odvadil kajenja — Ni mi preveč všeč, gospod Mikec, da ste na oglas s šifro »menjava partnerjev« pripeljali svojo taščo... papirnate brisače sladkogorska sladki vrh 'i