Ko je kmet videl, da ne bo nič pridelal, si je mislil: Zdaj so stebla še mlada, krave bom tedaj zapodil v bob, da ga bodo popasle; če čakam zorila, ne bo tu in tam nič. Kakor je sklenil, tako je storil. Pa joj! Ko so jele krave stebla obgrizovati, so videli, da ima na rojeničino povelje sejani bob zrnje v sredi stebla, kakor da bi bilo celo steblo le en strok. — Hitro tedaj krave z njive! Ko je bob dozorel, so poželi, kar je ostalo kravam, in vendar so še toliko namlatili, da še nikoli poprej ne toliko s tiste njive. Rojenica in mladenič Živel je svoje dni zal mladenič v naših hribih, da mu ni bilo para daleč naokrog. Vsako dekle bi ga rado imelo, ali on je bil mrzel do vseh. Tukaj pa je prebivala tudi tako lepa rojenica, kakor še ni bila nobena, in z le-to se je bil on seznanil. Vsak ljubi večer je hodil v gozd, da jo je videl. Ko je to že dolgo trpelo, je mladenič jel prositi rojenico, naj bi ga vzela za moža. A ona mu je odgovorila, da je drugačno bitje, kakor so ljudje, in da se rojenice z ljudmi pečajo le iz samega usmiljenja ter da jim ni dovoljeno v take zveze se z ljudmi spuščati. On je še naprej prosil in prosil, pa ni nič pomagalo. Nazadnje pa ji je vendar omečil srce, da mu je rekla nekega večera: »Ker si tako nadležen, naj pa bo! Vzamem te za moža, a le tedaj, če mi obljubiš, da mi nikoli ničesar ne boš očital. Ko bi mi kdaj kaj očital, te bom zapustila pri tisti priči!« Mladenič je bil vesel, da je dosegel, česar si je želel; in je rad dovolil vse, kar je terjala rojenica od njega. Po poroki so tri leta hitro pretekla in obdaroval ju je bil Bog z dečkom in deklico. Pa mati je oboje otrok zadavila. Očetu je bilo to vendar preveč, zato reče ženi: , »Kaj pa vendar misliš, da vse otroke pomoriš? To vendar ni prav!« »Si pozabil na svojo obljubo?« pravi ona. »Da je vse prav, kar sem storila. pa vedi, da bi ne bilo iz teh dveh otrok nikoli kaj prida. Dekle bi bila postala nesramnica in deček bi bil umrl na vislicah. Zato se mi je zdelo pametno oba takoj zadaviti. — Ti si obljubo prelomil, zatorej se ne bova videla nikdar več!« Povodna moža se spopadeta Svoje dni je pasel pastir ovce za Ratitovcem v Jelovici blizu Črnega jezera. Sedel je vrh roba v bližini jezera, pod njim so se na trati mirno pasle ovce. Za kratek čas si je pel pesmice, po svoje, kakor je vedel in znal, in s šibo, ki jo je držal v roki, delal čudne podobe po zraku. Kar nekaj za njim zašumi. Plašno se ozre in vidi moža, ki je stopil iz grmovja in se mu naglo bližal. Mož je bil čudne postave, kakršne pastir še ni koli ni videl; zdelo se mu je, da je bil mož po stegnih ves luskinast. Deček je ostrmel, ko ga je tujec vprašal, kje je Črno jezero. Tujec je opazil dečkov strah in spregovoril: »Nikar se me ne boj, nič hudega ti ne bom storil, le pokaži mi tja! Tam namreč stanuje povodni mož, ki je prišel nekega dne k meni v jezero na Praprotno, in ker mene ravno ni bilo doma, mi je ženo zapeljal. Zato sem prišel gori na Jelovico in se hočem nad njim maščevati.« •'i Loški razgledi 49 •Mož je bil čudne postave, kakršne pastir še nikoli ni videl...« Ilustracija: Jana Dolenc Pastir vstane in skuša trdno stopati, čeprav so se mu od strahu tresle hlačice, ter pelje moža skozi grmovje k Črnemu jezeru. Mož mu reče: »Tu grem zdaj pod vodo, da se bom bojeval s tem tu notri. Počakaj in glej v vodo. Če pridejo bele pene vrh vode, bo to znamenje, da sem jaz zma gal, in tedaj le počakaj: bogato te bom obdaril; če pa pridejo rdeče pene na vrh, bo to znamenje, da me je oni užugal. In ko bi se to zgodilo, kar beži, da se ti kaj hujšega ne primeri...« Ko je povodni mož to povedal, se je spustil na glavo v vodo, pastir pa je strahoma čakal, kaj se bo zgodilo. Dolgo je čakal. Kar naenkrat prišume krvave pene vrh vode in deček je tekel, kar je mogel, k svoji čredi in jo hitro gnal domov. Še zmeraj trepetaje je doma pri večerji pripovedoval, kaj je doživel za Ratitovcem pri Črnem jezeru. Od bele kače Kdor lovi v nedeljo ribe, se mu prav lahko zgodi, da izvleče namesto postrvi dolgo kačo izpod skale. A kaj — saj kača ne more pičiti v vodi, kakor 50