SMATRAMO PRIMERNO, DA NA TEM NAJODLIČNEJŠEM MESTU NAŠEGA LISTA ROJAKE V ARGENTINI, PA TUDI DRUGOD PO SVETU, OPOZORIMO NA TROJE VELIKIH SLOVESNOSTI SPLOŠNO SLOVENSKEGA POMENA, KI JIH BODO PRIREDILI ROJAKI VELIKEGA BUENOS AIRESA V PRIHODNJIH MESECIH TEGA SPLOŠNEGA SVETEGA LETA 1951. NAJPREJ BO DRUGO NEDELJO V MAJU VELIKO VSESLOVENSKO ROMANJE V LL JAN, ZDRUŽENO Z MARIJANSKIM KONGRESOM, KI SE GA BODO UDELEŽILI ZASTOPNIKI TUDI IZ NOTRANJOSTI DEŽELE, KJER BODO POSAMEZNE SLOVENSKE SKUPINE ISTOČASNO, ZDRUŽENE Z VERNO MNOŽICO V LUJANU, IMELE TUDI VSAKA SVOJ MARIJIN SHOD. V TEM SVETEM LETU, KI SO NJEGA MILOSTI DANE TUDI NAM, DALEČ PROČ OD SVETEGA MESTA, SE HOČEMO PO MARIJI OBRNITI ČIM BOLJ K JEZUSU... TEDEN DNI KASNEJE BO PA V BUENOS AIRESU SLAVNOSTNA PROSLAVA DVEH VELIKIH SOCIALNIH PAPEŠKIH OKROŽNIC OB NJIH ŠESTDESETI OZIROMA ŠTIRIDESETI OBLETNICI, KI JO PRIPRAVLJAJO ZDRUŽENO VSE VEČJE IN VAŽNEJŠE SLOVENSKE KATOLIŠKE ORGANIZACIJE, HOTEČ S PROSLAVO IZPRIČATI SVOJO VERO V EDINO REŠILNA SOCIALNA NAČELA CERKVE KRISTUSOVE IN SE VZPODBUDITI K DELU ZA NJIH UDEJSTVITEV V ŽIVLJENJU DOMOVINE IN SVETA SPLOH. ŽELETI BI BILO. DA SE ROJAKOM V BUENOS AIRESU PRIDRUŽIJO S PODOBNIMI PROSLAVAMI V MESECU MAJU ROJAKI TUDI V DRUGIH DEŽELAH. - KONČNO PRIPRAVLJA SLOVENSKI MISIJONSKI ODSEK V MESECU AVGUSTU VELIKO BARAGOVO PROSLAVO, HOTEČ PRIKAZATI TEGA NAŠEGA VELIKEGA SVETNIŠKEGA KANDIDATA IN NAŠEGA POMOČNIKA V TAKO ŽARKI LUČI, DA BO LIK NJEGOVE OSEBNOSTI LEBDEL VSEM PRED OČMI APRIL 19 5 1 XIX. . LETNIK UtiOVNO ŽIVLJENJ VIDA P SPIRITUAL MAŠIM LETOŠNJIM ne bi imel besede “duhovnik", kar jim je pomenilo osebo, najgloblje povezano z narodovim življenjem. še bolj brezupen pa je poskus brezverstva, to dejstvo ved nega in splošnega duhovništva, ki ga tajiti ne morejo, razložiti kot splošno zmoto človeštva, izmišljotino duhovnikov samih. V vednem in splošnem duhovništvu v človeštvu se javlja glas človeškega srca, narave, ki čuti svojo odvisnost od Stvarnika in skuša zadovoljiti svojemu teženju po zvezi z Njim. To duhovništvo pred Kristusom je bilo — smemo ga tako imenovati — človeško duhovništvo: Ljudje sami so si izbirali duhovnike-! j udi, ki naj jih zastopajo pred Bogom. Minilo je to duhovništvo. Bog si je sam DUHOVNIK Duhovnik! Vsi narodi vseh časov ga poznajo. Grki, Rimljani, Egipčani, Babilonci, Asirci, Indijci, Kitajci, Japonci. . . in še drugi, ki jih pozna zgodovina, so imeli svoje duhovnike. In ne le visoki kulturni narodi;naj je bil narod še tako preprost, brez znanosti, umetnosti, imel je duhovnike. Najboljše s«voje krvi je narod izbral, jih odločil iz vsakdanjosti za posebno življenje, jili obdal s posebno častjo, češ: Duhovnik naj bo, naš zastopnik pred Bogom; naj mu daje čast v našem imenu z daritvami, ki mu jili pripravljamo; naj bo božji zastopnik v naši sredi, ki nam bo javljal božjo voljo in nam govoril v božjem imenu. To je dejstvo vednega duhovništva v človeštvu, kar moderni brezverci zastonj ta je. Vsa zgodovina je proti lijim. Ni ga jezika na svetu — prelistaj katerikoli besednjak -— ki izbral Dulio/nika, pravega duhovnika, edinega duhovnika, velikega duhovnika, po katerem je vse duhovništvo — Jezusa Kristusa. “Ti si duhovnik vekomaj...” (Hehr ö, ti). On edini vredno zastopa vse človeštvo pred Bogom in Boga pred človeštvom, ker je sam Bog in človek. V njem sta Bog in človeštvo hajpopolnoje zgrajena. Vse drugo duhovništvo je po Kristusu Urez pomena, brez vrednosti, ostane le duhovništvo Kristusovo. “Eden je srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus" (1 Tim 2, 5). Vso čast, ki se z daritvami Bogu daje, je dal Bogu veliki duhovnik Kristus z eno daritvijo, daritvijo samega sebe na križu. Dal mu je neskončno čast, kot Bogu gre in je ljudje niso bili zmožni, in je tako vse človeštvo naj-popolnejc z Bogom spral il. Samo ena je tako sedaj veljavna duhovnikova daritev: daritev Jezusova na križu in nje obnavljanje — sv-muša. Le ena je danes duhovniška resnica, ki jo duhovnik med svojini ljudstvom uči, ki jim govori v boJjein imenu — resnica Kristusa, velikega duhovnika, njegovo razodetje. To ju tudi vsa resnica, ki jo je Bog človeku dal, nič ji no manjka, nihče ne more nič dodati in nič ji vzeti. “Besede večnega življenja” (Jan ti, 68). Le ena je danes duhovniška oblast, po kateri je duhovnik med yvojim ljudstvom božji predstavnik, velikoduhovniška oblast Kristusova : “Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. . .” (Mt 28, 18). Današnje pogansko duhovništvo Indije, Kitajske, Japonske, Afrike — je le izraz hrepenenja človeštva po edincu in novem Kristusovem duhovništvu, ki jim ga moramo še prinesti. Duhoanik je srednik med Bogom in ljudmi. Kristus, edini in veliki duhovnik, je edini novomašnikom ?! <’! on. Nebesa strme nad močjo človcka-11 'Ovnika v njegovi daritvi sv. maše, delitvi '-'dtraniciitov. ^nhovnik je pač Kristusov duhovnik, dru-6* Kristus. pa se duhovnik zaveda (veličine , bolj ga to dela ponižnega, tem čini bolj duhovništva jasnejša mu je lastna človeška nevrednost in lem bolj strmi nad božjo dobrota, ki se v toliki ljubezni sklanja k človeku. Gotovo je veličino svojega duhovništva in apostolata najbolje poznal sveti apostol Pavel, pa oh tem ponižno vzdihne nad seboj: “Jaz, neznaten človek. . . negodnik. . . nisem vreden, da bi sc imenoval apostol. . (Prim. 1 Kor 15, 9). “Imamo pa ta zaklad v prstenih posodah, (la je preobilna moč iz Boga in ne iz nas" (12 Kor 4, 7). Duhovnik si ne jemlje sam te časti. “Nobeden si ne prisvaja tc časti, ampak kliče ga Bog (Hebr 5, 4). “Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil,” govori Kristus apostolom (Jan 15, Ki). To duhovništvo je Kristusovo duhovništvo, kjer si duhovnikov ne izbirajo ljudje in sc ne postavljajo sami, ampak mora vsak bili poklican od Boga. Bog pa kliče za duhovnike ljudi pp svoji izberi: “Poklical je, katere je sam hotel” (Mr 3, 13). Zakaj nrav te? Ali bi morda Jezus med svojimi rojaki ne bil morda mogel dobiti še boljših mož za apostole, da je izbral prav te neuke ribiče? Ali bi si J$og ne bil mogel izbrati boljše može za duhovnike, kot jili danes vidimo okrog sebe? To je skrivnost božje izbere. Marsikdaj bi človeška izbora bila drugačna, lieg more med zmožnimi in popolnimi izbrati za duhovnika tudi manj zmožnega, celo manj popolnega, da bi ljudje njegovo delo ne pripisovali človeku, ampak bi se v njem tem bolj očitno pokazala božja moč. “Kar ni nič in kar je slabotno, je Bog izbral. da bi osramotil, kar je in kar je močno" (Prim. 1 Kor 1, 27—28) i “Kristus je postavljen v padec in vstajenje mnogih — in v znamenje, kateremu se bo nasprotovalo — da se razodenejo misli iz mnogih src" (Lk 2, 34). Kristus je tako znamenje ločitve duhov in znamenje nasprotovanja za vse človeštvo. Ob njem sc je treba odločiti za Boga ali proti njemu. To je tudi poslanstvo Kristusovega duhovnika v svetu; to je tudi delež njegovega življenja: biti znamenje ločitve in nasprotovanja. To prav je za duhovnikovo življenje tako značilno in ga že na zunaj dela podobnega Kristusovemu. Kristus je bil deležen tolike iskrene U"' bežni od vseh, ki so verovali, in tolikega i" tako zagrizenega sovraštva onih, ki niso verovali. Tako je še danes v njegovih duhovni' kih. Ker duhovnik med množico predstavlja Kristusa, se množica ob njem deli: množice vernih na desni, ki ga kot duhovnika cenijo in spoštujejo, množice nevernih na levi. ki g» ne priznajo, se nad njim pohujšujejo, ga sovražijo. Mnogi pravijo, da verujejo v Boga, a »*’ marajo Cerkve in duhovnika. Prav duhovnik-človek jim je v pohujšanje. “Blagor mu, ki se nad menoj ne pohujša,’ je že Kristus sam opozoril svoje poslušalce-Mnogi so se namreč nad njim pohujševali. ' napuhu niso prenesli, da bi jih učil Kristus-ki se jim je zdel kot eden izmed njih. "Ali o' to tesar, Marijin sin, in brat Jakobov in Jožefov in Judov in Simonov?" (Mr 5, 3). I" mu niso verovali, čeprav so videli njegove čudeže. Duhovnik ne dela čudežev in ne more z njimi dokazati svojega poslanstva. Da je sieer navaden človek s svojimi človeškimi slabostmi, na morejo ljudje videti na vsak korak- * ovarnOöt za podobno spotikanje ob njem, °t so se nad Kristusom spotikali, je še večja; ira. A dejstvo je: Zveličanje je po Kristusu *> djegovem duhovniku. To je veljalo in bo •Sijalo do konca sveta. Kdor Kristusovega Ultovnika kot duhovnika v življenju odklo-’ s* sam zapre vrata do milosti. Bog- je vse ako uredil, da ni mogoče priti k njemu in c Zveličati brez velike ponižnosti, j Spoštovanje duhovnika ni zaradi njegove °brazbe, zmožnosti, značaja, 110 katerem si I "'orda znal pridobiti ugled. Vse to je v du-ovniku človeško, ob čemer je še nevarnost, l(U *' zakri-va božje v njem. To spoštovanje 'je ® spoštovanje človeka. A ko bi vsega tega v Jein ne bilo, je vendar v njem glavno, božje: (1 t".l'stusovo duhovništvo. Pravo spoštovanje ra!i °Vnika -i® zaradi tega, zaradi Kristusa, za-di Kristusovega duhovništva v človeku, ne a*adi človeka in človeškega. Nasprotno rav-san|e je znamenje pomanjkanja vere, plitvo-1 *n je ponižanje samega sebe. je Kristus, naš veliki duhovnik, naš •ubrotnik? — Torej je naš dobrotnik tudi ‘Jegov duhovnik. tCristusov duhovnik je dobrotnik človeštva lj° službi. Je s rednik med Bogom in udini; ljudem daje Boga, da ga ti za veg-°st osvoje, kot je namen njih življenja. To la naj višje, to je vse. do z večjo ljubeznijo čuva nad svojini vom, ki mu je zaupano, kot Kristusov Uudst bibovnik? Kdo se veseli njegovih kreposti. _ a gost arija in sreče, če ne on? Kdo se bolj J*ti odgovornega ob grehih in napakah ljuil-, . a’ kdo bolj trjii z njim -v njegovem tvpije l;jU’ kot res pravi Kristusovi duhovniki? Kdo l f®8 iskreno opominjal ljudstvo, ga z Iju-„ a*j° svaril in učil v nevarnosti zablod, kdo dal Ud* v trpljenju in preizkušnjah tolažil in ‘ lal poguma, ko bi duhovnika ne bilo? 'sak izmed nas ima med duhovniki ge peline svoje dobrotnike. To so duhovniki, la .nam i'*1 Je 't» našo življenjsko pot Bog »sial, da nas po njih pripelje k sebi. Naš h( kateheti, spovedniki, naš yiüji du- vnik-škof, ki nas 'je birmal, duhovniki, ki s®ni Vi njih maši bil, ki so me obhajali, ki ____ tne učili, mi svetovali, me tolažili, svarili jj ® ninogo jih bom tako srečal na svoji živ-. Vki potl, do zadnjega, ki mi bo na smrtni stelji podelil zakramente za umirajoče in dušo Bogu izročil. tak t0 'e vsakemu Izmed nas, ki res veruje, ko lahka res iskrena molitev za duhovnike, sebno za tiste, ki so naši sredniki k Bogu. p . UR. FRANC GNIDOVEC Ul -°'|asnila k slikam. — Strani 194 in 195: l9ursa\šk° posvečenje v ljubljanski stolnici leta let *n ^rizor* z n0ve mage v domovini istega *• " Stran 196: Zgoraj letošnji novomag-v ' v San Lujsu (od leve na desno) gg. gg. „kovica, Grilc, Zupangig, Ogrin in Legan Podaj: prizor z biserne mage g. g. Majdiča Sodražici leta 1951. NJIH POT DO POKLICA Letos bo 5 slovenskih bogoslovcev ljubljanskega semenišča v San Luisu doseglo svoj cilj: v marcu bodo posrečeni v duhovnike in darovali Rogu svojo prvo sveto daritev. Gospod urednik mi je narcgil, naj stopim k njim in poizvem, kar je potrebno, da jih bo Duhovno življenje moglo na kratko predstaviti svojim bralcem: Najprej sem naletel na LOJZETA Z VDAN-dČ-V. Ravno se je bil vračal s hribov nad Ca-) olino, s svojim značilnim slamnikom In z gorjačo. Jv senior med bogoslovci: 14. junija do dopolnil 39 let. Pa je po -videzu in resnici pravi mladenič. Doma je iz kmegke družine \ župniji Šmartno pri Litiji; lepa šmarska cerkev bo tako ob novo mago. Od geslih otrok so bili trije žrtve vojne; ena sestra je frančiškanska misijonarka in živi v Franciji, študirat je šel pozno, ker je moral zaradi prezgodnje očetove smrti delati na domu. Gimnazijo je zato najprej obiskoval v Veržeju, končal pa na IV. realni gimnaziji v Ljubljani. Jeseni 1945 je vstopil v slovensko semenišče v Pragii in romal z njim -v Brixen in nato v San Luis, kjer mu je Bog naklonil milost svojega duhovništva. “In kje boš imel novo mašo," sem ga pobaral. “če Bog da in dobri nagi ljudje, v Floridi zaenkrat; nato pa v šmarski katedrali,” mi je odvrnil. “Pa da me tlja ne bog pozabil povabiti,” sem dodal in ga nasmejanega pustil ob vratih nagega počitniškega “hotela”. LOJZETA LEGANA sem nagel meti buk-\aini, zatopljenega v zapleteno cerkveno pravo. Saj pravim, študija ni ne konca ne kraja. Ko sem mu povedal, kaj bi rad, je živahno pogledal in bil takoj pripravljen dati potrebna pojasnila. Je edini bogoslovec ge, ki jo vstopil v semenišče že v Ljubljani (1943). Rojen 30. junija 1922 v župniji Trebnje, je bil že visoko ragen, ko so ga pripeljali -v škofove zavode. Še se ga spomnim iz tistih let. Kot bogoslovec je šel med domobrance in varoval Šmarje pri Ljubljani pred Dakfjein. čeprav je bil telefonist in signalist, mu je vendarle včasih trda predla. Pa je le ostal živ in jeseni 1945 primakni v Pragiio iz Judenburga, kjer je zaradi vojne prekinjene bogoslovske študije nadaljeval. Zvesto se je držal semenišča na vseh njegovih premikih, tu v San Luisu pa ga končno zapušča. Tudi on nima več staršev: mati mu je umrla 1. 1937, oče pa 1941. Domači so vsi ostali doma: brat na posestvu, dve sestri pa sta poročeni v domači fari. Tako bo tudi njegova nova maša brez domačih. Tudi ob taki priliki se čuti tujina. KUKAVICA LOJZE — kar trije novomag-niki od petih so Lojzeti — stanuje v isti sobi, zalo sem ga kar ob isti priliki napadel. Tudi on sedi pri knjigah. In ge redkobeseden je po naravi. Pa mi je vseeno prav prijazno pripovedoval : "Rodil sem se 22. junija 1926 v Devici Mariji v Polju pri Ljubljani iz družine s 16 otroci. Ljudsko golo sem dovršil v Polju, srednjo pa deloma na škofijski gimnaziji v št. Vidu, deloma na klasični v Ljubljani. V decembru 1043 strni vstopil k domobrancem in se I. 1943 z njimi vred umaknil na Koroško. Istega leta sem vstopil v slovensko begunsko bogoslovje v Pragli. Novo mašo bom zapel med rojaki v Mendozi. Enega brata imam v Argentini, večina preostale družine, tudi starši, pa žive v EcuadoJiju.” Zadovoljil sem ss s pičlimi in suhoparnimi podatki, ker sem videl, kako se mu mudi k učenim knjigam. Je pač zelo velik njihov prijatelj. . . JANEZ GRILC je pa doma iz Dolenjske metropole, kjer se je rodil 20. februarja 1920. Tudi študiral je v Novem mestu. Leta 1943 je šel isto pot, kot večina dobrih slovenskih fantov. Usodnega maja 1945 se je drugimi domobranci umaknil v Avstrijo, odkoder se je pritihotapil v Praglio, potem ko je napravil maturo v Peggez-u. Težave begunskega semenišča je vedro prenašal in dosegel svoj cilj. V družini je bilo 7 otrok; dva sta umrla. Očeta so ustrelili partizani 21. oktobra 1943 skupaj z več drugimi Novomeščani. Mama živi pri sorodnikih v Radovljici. Eden od bratov živi v Buenos Airesu, sestra v Chile, ostala dva sta v domovini. Novo mašo bo imel na veliko nedeljo v ltamos Mcjia. Zadnjega sem našel TONETA OGRINA za n ltlnii skalami. Zamišljen je sedel na kamnu. Morda je prav mislil na bogate dneve, ki stoje pred njim. Zbudil sem ga iz zatopljenosti in poizvedoval: “Da si Ljubljančan, to vem, in celo Pod-golovčan. Tudi vem, da imaš brata — edinega — Janeza, duhovnika, ki je imel lani novo mašo na Belgrano in zdaj duše pase v Mercedes de San Luis. Poznam tudi Tvojo mamico, ki sameva v Ljubljani in Iti bo morala zdaj že drugič s sinovo prvo daritvijo da- STUDENCEV MOČNIH, ČISTIH SEM ŽELJAN Balantič Včasih mi ob tesnili večerih stopi nasproti vprašanje, kako in čemu Sem stopil na to pot. življenje je dosledno in te ne pusti naprej, dokler mu ne daš odgovora na stavljeno vprašanje. Ne bi mi prišlo to vprašanje, ko bi si o tej poti delal utvare in bi je ne poznal. Pa jo dobro poznam, saj nosim v srcu stalno Paulovo podobo o njej: “Mislim, da je Bog nas apostole postavil za najzadnje, kakor za smrt določene. . . Mi nespametni zaradi Kristusa, . . .slabotni, . . .zaničevani. Do te ure smo lačni in žejni in goli in bijejo nas s pestmi. Sramote nas, pregartjajo nas, preklinjajo nas. Kakor smeti sveta smo postali, vseli izvržek do zdaj.’’ Kako, čemu sem torej na to pot prišel? Oziram se, ob večerih so pogledi resničnejši-Marsičesa ne vidim, ker se mnogo v življenju odigra nevidno. Vsi božji posegi v naš tek so taki. A kar vidim, mi v živih barvah stopa v- oči kot odgovor na vprašanje. Prijeten junijski dan na Notranjskem. Popoldne smo se kopali v potoku za ovinkom, rovati odpoved tiste sreče, ki jo ob tolikšni sreči otroka doživlja mati. Sicer pa bo vkljub dalja/vi v duhu s Teboj in njena sreča bo velika. Povej ml še kalj več o sebi!” Nekaj se je branil, pa je vendar začel: “Moj rojstni dan je 31. maj 1925. Osnovno šolo sem obiskoval v Marijanigču, srednje pa na klasični gimnaziji, kjer sem tudi maturiral. Veliko dobrega sem v tej dobi prejel ' vrstah Frančiškovih križarjev, ki sem se jim pridružil. Nato, saj veste, sem kot domobranec služil vojake na Dolenjskem in sreč11” preživel Vetrinje. Ker mi taborišča niso preveč prirasla k srcu, sem sl služil kruh na kmetijah v Avstriji in paberkoval po meransld kotlini v Italiji. Avgusta 1943 sem v Pragi* zaprosil za sprejem v slovensko bogoslovje-To semenišče me je, kakor vse ostale novo-mašnike, privedlo do velikega dne, ki se bliža-Zelo sem tudi vesel, da bom svojo prvo *v-mašo mogel darovati na Belgranu, med svojimi dragimi Slovenci in znanci. Zdaj pa veste zadosti." Zahvalil sem se mu in odšel. Rad bi bil še več zvedel, pa vem, da g. urednik varčuje s prostorom v Dž. Pet mladih slovenskih duhovnikov stopa v tujini prvič pred oltar in na apost. pot. Naš” begunsko semenišče je rodilo nove sadove-Gospodom liovomašnikom iz srca častitaino: nenavadna in težka je bila njih romarska l>ot do novomašnega oltarja. Zares, Bog je dob”1' in hvala mu. Težko bo tudi delo na Gospodovi njivi v tujini. Zato jim želimo boij” moči in svetega ognja. Pa da bi jim lunah1 zapeli domači zvonovi tam v Šmartnem b* Trebnjem, v kapiteljskem stolpu in pri sv-Petru, pa naš naj večji zvon v Polju. . . I. L. pohod se je obetal šele čez dober dan. Pravkar selu pomil zeleno ovalno posodo po vojaški večerji, ki nam jo je delil priletni kuha” z rdečimi brki. V prostorno, z lesom obito sobo podeželsk” gostilne so se natepli vojaki. Vsak je bot”1 zvrniti vrček piva. Pomagal sem točaju 1" metal umazane lire v predal. Le nekaj nas je ostalo. Iz pisarne, polkrožne lope, je padal steber močnejše luči v gostilniško sobo, kjer je brlela drobna ž'*r' niča. Poročnik, visok, lep človek temnih la*1 se je zleknil po klopi ob kmečki peči, trije-štirje smo posedli okrog mize. Taki trenutki so bili naj lepši. Poročnih nam je pravil o zanimivostih iz preteklega časa, potem smo obujali spomine Iz študentovskih let. Ubogi profesorji! Obrali smo ji*1 do kosti, drugega za drugim. Tudi tisti več”r smo o tem kramljali. Razgovor se je zresni*’ Sam ne vem, kako smo prešli na duhovnik”-Takrat je poročnik izrekel besede, tako lep”-kot'jih zlepa nisem slišal: “Duhovnik je Čl°" vek, ki stoji." Name so čudovito vplivale. Izrekel jih J” korajžen in vesel členek, človek z življenj' skiini izkušnjami. Tudi čas je bil takrat tak- so resna vprašanja nagla odmev v duši: dnevi revolucije, krvi in smrti. Duhovnik je človek, ki stoji. Stavek vselej u.e drži, žalibog, a v večini primerov vendarle. ' življenju stati. Stati, ko drugi padajo, ko Idil morda ni več do dviga. Stati v vseh viharjih in drugim pomagati in jim kazati pot navzgor. Tri skromne besede, pa koliko vse-»ine! Kaj je lepšega kot boriti sc, da stojiš. a zavest, to veselje. O Bog! -Med revijo neštevilnili obrazov sem jih razločil: pater Tomaž — moj katehet v osnov-ni šoli, gospod Boštjan — razrednik v gimna-ziji, gospod France, Tone. . . ljudje, ki stoje-mislimi nisem mogel do konca. Kot vojaka ms je včasih zaneslo čez kam-diti prag župnišča iv kaplanovo sobo v prvem dudstropju. Soba kot vsaka druga soba, le z diajhno posebnostjo: ob desni steni klečalir.k. I reprost fjnv klcčalnik. črvi so v dolgih ‘etih navrtali vanj ozke rove. Nekoliko nereden je bil v svoji robatosti, a v svoji preprostosti lep in prikupljiv. Xe spomnim se, ali je Cevc uvrstil klečal-dik med preproste stvari. Menda ga ni. Meni P» je dal misliti. Pod velikim križem stoji. Debele deske so 'dino zbite skupaj, pod naslonjalom je vde-•ana polica. Barva na spodnji deski ‘je “guljena. Prav ta obledela barva me zanima. Dovort o dolgih nočeh, ko je duhovnik tu Prosil nebo za one v grapi, za Mlinarico, vdo-v° s šestimi otroki, za fante s hribov, za bol-ddga kovača s konca doline. V kako vzvišene skrivnosti je klečalnik vpleten! Ali je mizar hdj mislil na to, ko ga je tesal? Saj je kle-cdlnik kot svetišče. Največje reči se odigra-'®jo na njem. D, ti duhovnikov tovariš, Bog s teboj! Duhovnik je sam,, klečalnik ga spremlja skozi življenje. V oblačnih dneh ga tolaži, v veselih 'hieh deli srečo z njim kot kos belega kruha z bratom. Gorje duhovniku, če zapusti klečal-oik. Z njim skupaj se varno prebije skoz živ-Ijetije. Hvala ti, okorni stari klečalnik v kapJa-n°vi sobi za misli, ki si mi jih dal tisti dan! ,v Begunsko taborišče. Malodane ravne, plo-Scate strehe na barakah pod neskončnim juž- nim nebom, ameriški avtomobili, kratkohlači majorji s poševnimi čepicami, pogradi in stenice v njih špranjah, študent brez skrbi: pograd je zastonj, hrana prav tako, drugega ne potrebujem. Bes, pravo letovišče. Trdi vojaški čas, ko si vsak trenutek čakal, da te zadavi smrt, 'je minil, človek si zaželi sprostitve, razmaha, svobode. In je prišel čas, bognie, čuden čas. Balantič bi ga opisal: “Ah, bil je čas, ko me je norca motil vsak vrisk krvi, vabljiv oči sijaj." Saj je lepo slišati takle verz, a živeti ga je grozno. Dva, tri mesece takega življenja. Jasno sem videl, kako je z menoj: ničvred-než, podlež! Namesto, da bi postal mož, sl se sprevrgel v lahko, osladno stvar mehkužnih oblik brez hrbtenice. Nič krepkega ni več na tebi. In razvaline v duši! Kje je polet, kje mladost? “Ko bi vedela ti, majka moja!" bi Se zjokal z Župančičem. V nedeljo ob treh popoldne v zakristiji taboriščne kapele. .“Gospod, saj vgste!” Solze so me ustavile. Skozi črnookvirjene naočnike so me pogledala tople, razumevajoče oči duhovnika. Hvala vam, gospod, za tisti pogled! “Verjemi mi, Ban, Bog je vesel teh solz." “Sami veste. Dva meseca se že tolčem. In ta teden je bilo že tako lepo. Sinoči mi je spet spodletelo. Ne morem več. Ne bom se več dvig. nil. Nimam moči." “Korajžo, Ban! Samo to! Samo to! In moli, moli!" Povedati občutke greha, naslikati vso grozo borbe — nemogoče. Stopile so mi pred oči vse poti v mesto mimo pritlikavih grmičev, po mostu in klancu, kamor sem moral vsak dan po delu. Vse te poti en sam hoj. Zahrepenel sem po čistosti, po brezmejni čistosti, kot Š3 nikdar. Ne, prej tega hrepenenja nisem poznal. “Gospod! Pa lahko kljub vsemu temu lahko postanem duhovnik?" “Bahko, Ban, lahko. In dober duhovnik lahko postaneš!" Zorelo je in dozorelo1 Ob preprostih besedali in stvareh, pa obenem ob čudnih. Neizrazita so božja pota. In nocoj mi je spet jasno, kako in čemu sem stopil na to pot. BAN KBAN DUHOVNIK SLOVENCEM Pasite božjo čredo, ki je pri vas, in pazite nanjo, ne prisiljeno, marveč radovoljno, kakor Bog hoče, z voljnim srcem kakor vzor čredi; in ko se prikaže najvišji Pastir, boste prejeli nevenljivi venec slave (1 Pet 5, 2—5). Odkar je slovenski narod v celoti sprejel Kristusov krst in radovoljno stopil v zahod-do-evropski katoliški kulturni krog, se je od-, oval po svoji zvestobi katoliški Kristusovi erlcvi in njenim pastirjem, kateri so temu dialeznu narodu postali tudi nekaki narodni varuhi in čuvarji njegovih narodnih samobitnosti ter tradicij. Be v tistem delu nekdanjega slovenskega narodnega ozemlja, kjer je križ nosila oborožena roka osvajalca, kjer krst ni bil docela radevoljen, tam sta — kakor povsod drugod — tudi na slovenskih tleh v teku stoletij v viharjih zgodovine izginila zvestoba Cerkvi in narodu. To nam kar nazorno kaže zgodovina nekdanjih polabskih in po-morjanskih Slovanov, kjer je danes središče protestantskega nemštva. Prav isto vidimo danes v ponemčenih delih nekdaj slovenske Koroške, ki je izmed vseh sedanjih avstrijskih dežela versko in moralno najbolj na tleh. Povsod drugod pa s3 je katoliška zajest docela spojila s slovensko narodno miselnostjo, kar je slovenskemu narodu dalo pečat izrazito katoliškega naroda. Temu nam je priča vsa narodna duševnost, ki se razodeva v prelepih narodnih šegah, pEsniih in pregovorih; priča pa o tem tudi zunanje lice slovenske domovine z belimi cerkvicami na gričih in hribih. To je slika, ki je ne najdeš nikjer večna vsilil svetu! Ta prelepa zunanja podoba je bila odsev prelepe narodne duševnosti, krasno obdelanega in negovanega duhovnega vrta v tem narodu. Kako čudovite duhovne vrtnarje ja moral v nekdanjih stoletjih imeti naš narod! Vrtnarje in pastirje! Nihče ne ve za njih imena, ne vemo, kdo so bili in odkod, pozna jih le najvišji Pastir, ki je njihovo delo blagoslovil in jim dal vredne naslednike, da so po njiho/em zgledu uspešno pasli sebi zaupano slovensko čredo do današnjih dni. Njihova imena so sicer pozabljena, a za njimi je vendarle ostala zapisana sled, kako so delali. “BRIžlNSKl SPOMENIKI", ki so njstarejši slovanski jezikovni zapiski, so slovensko pisane in več ko 1000 let stare priče, kako se je tedanji slovenski duhovnik z vsemi silami prizadeval slovenski narod voditi v božje kraljestvo s pomočjo materinskega jezika. Isto nam pričata tudi pol tisočletja stari “STIšKI ROKOPIS" in "CELOVŠKI ROKOPIS”. Iz tistih davnih stoletij izvira v našem narodu tudi tako značilna ljubezen do Marije, ki se razodeva v najstarejših cerkvicah, slikah, pesmih in legendah. Pri vseh evropskih narodih je bil blizu 800 let nositelj vsega narodnega življenja — plemič- Slovenci pa smo s svojo državno samostojnostjo izg-ubili tudi domače plemstvo, ki se je ali potujčilo ali pa je bilo iztrebljeno. Zato se je naš narod poslej naslonil le na snoje duhovnike, ki so mu tako postali ne le klical-ji božje Resnice in duhovni vodniki, marveč tudi svetovalci v zadevah telesnih in narodnih potreb. Slovenska duhovščina je živela v sredi svojega ljudstva, živela le zanj, se zanj žrtvovala in ga tudi branila. Tako je v teku stoletij nastala med pastirji in čredo tista čudovita povezanost, kakršno težko najdeš v kakšnem drugem narodu, če izvzamemo Irce! Lepe navade nahajamo med katoliškimi narodi v občevanju z duhovniki. “Očs — pudre!" ponekod na zapadli kličejo svojega duhovnika. To zveni prisrčno — domače, žal je dostikrat le zunanja vljudnost iz stare navade. Pi-i nas je duhovnik vselej bil le — gospod. Res je sicer, da so z gospodom nazi-vali tudi graščake in valpte, če so z njimi govorili, kadar pa so o njih med seboj govorili, so “gospoda” izpustili, če pa so govorili o duhovniku, se je vselej glasilo: "Gospod gredo!” (kadar se je duhovnik bližal s sv. popotnico), “Gospod so rekli in oznanili” (ko so se menili o pridigi itd.). Ta beseda “gospod" za duhovnika je bilo najvišje po-češčenje ne toliko duhovnikove osebe kakor bolj njegove službe — glasnika hi namestnika naj-višjega Gospoda. X sa udanost Gospodovi Cerkvi je izražena v tjj besedi. In zato tudi luteranski odpad vkljub nekaterim slabim in odpadlim duhovnikom med slovenskim narodom ni storil velike škode, razen po mestih, ki pa itak niso bila odraz narodove duše, n3 takrat in še dolgo ne. Tako sta velika slovenska škofa tiste dobe Tomaž HREN in TKALEC s pomočjo slovenske zvestobe v domovini lahko zatrla krivi nauk in s tem preprečila zmago nemške krive vere nad katoliškimi Slovenci. Ako bi se to ne bilo zgodilo, bi danes o Slovencih ne bilo več niti — sledu! Tako na se je po teh viharnih bojih za obstanek katoliške vere in hkrati za narodni obstanek med Slovenci začelo novo duhovno življenje pod vodstvom katoliških duhovnikov. Slo.enako knjige so začele po obsežnih načrtih prihajati med ljudstvo, katero so duhovniki učili pisati in brati. V Novem mestu sta pisala slovenske knjige kanonik Matija KASTELEC in kapucin o. HIPOLIT, v Kamniku Miha PAGLO-VEC, dalje jezuit Jernej BASAR ter kapucini : o. JANEZ od Sv. Križa na Vinarskem, o. ROGERIJ in o. ROMUALD iz škofje Loke. Prve slovenske posvetne pesmi je na pobudo avguštinca o. Marka POHLINA izdal frančiškan Valentin VODNIK, ki je prvi slovenski pesnik. V tej dobi sta pisateljsko delovala duhovnika Jurij JAPELJ iz Kamnika in pa poznejši tržaški škof Matevž RAVNIKAR. Sami duhovniki! Svoje delo so usmerili za dušni in telesni blagor svojega naroda. Njihovo delo je pripravilo pot največjemu slovenskemu pesniku dr. Francetu PREŠERNU, ki ga je dal izšolati njegov stric — duhovnik-Tudi za Prešerna se imamo Slovenci zahvaliti slovenskemu duhovniku! V tej dobi pred 100 leti se kakor dve svetli zvezdi blestita dve imeni: svetniški škof dr. Anton Martin SLOMŠEK, slovenski pesnik, pisatelj in največji slovenski vzgojitelj, lavantinski škof, in na liajvečji in najslavnejši slovenski misijonar, svetniški škof Friderik BARAGA, slovenski pisatelj in oče Indijancev, ki je slavo slovenskega imena in božj1' besede zanesel tja v daljno Ameriko. Kdo bi za njima naštel vsa imena slovenskih duhovnikov, ki so “z voljnim srcem, kakor Bog hoče” pazili na svojo čredo! Goriška dežela, domovina Simona GREGORČIČA, nam je dala slavne može — duhovnike. Največjega duhovnega budnika it* vodnika, Kraševca škofa dr. Antona MAHNIČA in neupogljivega ter gorečega nadškofa dr. Frančiška SEDEJA. Zraven pa prvega krščansko socialnega delavca v smislu velikih Leonovih okrožnic — dr. Jožefa PAVLICO, ki je prezgodaj umrl. Štajerska nam je v tej dobi rodila dr. Jakoba MISS1A, ki je postal ljubljanski Škot in početnik duhovnega preporoda na Kranjskem v smislu Mahničevih in Leonovih idej-On, ki je potem postal goriški nadškof h1 prvi slovenski kardinal, nam je dal velikega socialnega organizatorja dr. Janeza Evngelista KREKA. Ka Kranjskem je za Mlssio nastopil kot, škof dr. Anton Bonaventura JEGLIČ, kateri je izvedel katoliški preporod in je hkrati ustanovil na svoje stroške prvo slovensko gimnazijo in dal natisniti prve slovenske učne knjige za srednjo šolo. Br^z dela, žrtev in naporov teh mož: Mahniča, Miisia, «egtiča in ».r.ka hi se slovenski narod v zadnjih 70 letih nikoli ne bil mogel tako kulturno razviti, kakor se je. Božja l're-viunost je našemu narodu pred nastopom apokaliptičnih časov poslala te može, da ga Pripravijo in usposobijo za najtežje čase. Slovenski narod je šel za njimi in jih poslušal, ^ato pa je vkljub strašnim žrtvam tudi kot narod prestal prvo in drugo svetovno vojsko ter zdaj kot verni pričevalec junaško prenaša dobo komunistične revolucije, katero je pred ‘0 leti — tako kakršna je — preroško napovedal in opisal veliki videc škof dr. MAHNIČ, Zft njim pa tik pred svojo smrtjo že skoro s Prstom pokazal nadškof JEGLIČ. S svojimi škofi je trdno sklenjena stala slovenska duhovščina, od onih ki so na vodilnih državnih mestih branili politične, gospodarske, kulturna in verske koristi slovenskega naroda, kot DR. KOROŠEC, DR. KUKOVEC, FR. SMODEJ in drugi, preko univerzitetnih profesorjev do “kmečkih fajmo-štrov”, mladih kaplanov in redovnikov po samostanih . . . Le redki so bili po’javi needinosti. Škof dr. Jeglič je pred 40 leti ves slovenski narod posvetil prasv. Srcu Jezusovemu: Tvoji smo, Tvoji hočemo biti! In pred 10 leti jc škof dr. Rožman ta narod posvetil brezmadežnemu Srcu Marijinemu. In slovenski duhovniki so še vsako hišo in vsako družino Posebej posvetili. Silne žrtve je morala prestajati slovenska duhovščina ob času, ko je bilo treba polagati temelje katoliškemu preporodu. Toda rav-Pnla se jc po geslu, ki ga je javno izpovedal dr- Janez Ev. KREK ob 10 letnici “Danice": Servus servorum Del" Hlapec sem božjim hlapcem!" “Vsem biti vse!” Ne na desetine, Pa stotine jili je, ki bi -vsak za sč in za svoje delo zaslužili celo knjigo, ki bi popisala njegovo delo in žrtve! Hvaležnost bi to terjala ßOÄSÄ tCCGJß Razmišljanjem dr. Gnidovca in Franceta Kremžarja v današnji številki o neizmerni 'VI"ednosti in pomembnosti duhovništva na sploh in zlasti med nami Slovenci se kar vsi-'jujc sledeči zaključek: Duhovništvo je od vseh ustanov na svetu tako posamezniku kot narodu najpotrebnejše, Pred vsem za njegovo nadnaravno življenje in sfečo, pa tudi za naravno, ki od nadnarav-Pega bistveno zavisi. Zlasti je bilo duhovništvo malemu sloven-skEmu narodu tisti neizčrpni in neprestani Vlr vedno novih življenjskih moči skozi trdo pot njegove zgodovine, ob katerem se je na-rod vedno znova krepil in poživljal in vstajal, 'časih kakor čudežno. Tudi danes je slovenski duhovnik v domo- od nas, saj so izgorevali kakor sveče, da so nam svetili. Marsikdaj so v življenju namesto zahvale želi sovraštvo, kakor je napovedal že naj višji Pastir, preden jc šel v smrt: “Ako vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil prej ko vas. . . Služabnik ni večji ko njegov gospod... To sem vam povedal, da se ne pohujšate. Iz shodnic vas bodo izob-čevali; pride celo ura, da bo vsak, ki vas umori, menil, da služi Bogu. In to bodo storili, ker niso spoznali ne Očeta ne mene. . . ” In ta ura krvavega pričevanja je prišla na slovenske duhovnike leta 1941! In to pričevanje traja že 10 let! O, kolikšna vrsta jih jc slovenskih duhovnikov, ki so y teh 10 letih prejeli umetniško palmo skupaj s tisoči zvestih slovenskih vernikov! Od vseučiiiškega X>rofesorja svetniškega dr. Ehrlicha pa do župnika Nahtigala, njegovega kaplana Cvara, Srečka Huta. . . cela vrsta jih je teh slovenskih božjih služabnikov, ki so v cvetu let dali življenje za svoje ovce, da so postali v tem enaki svojemu Gospodu! in drugi, ki trnč in svetniško umirajo po ječah, ali pa ob vseli grožnjah junaško izvršujejo svojo pastirsko dolžnost, kjerkoli morejo! Itadovoljno so sledili klicu svojega škofa, ki trpi z njimi v izgnanstvu, ter sprejeli nase vse žrtve, da bi slovenski narod ostal zvest najvišjemu Pastirju in postal deležen njegovega blagoslova. To je zgodovina slovenskegga duhovnika in katoliške Cerkve med Slovenci v tisoč letih. To je hkrati tudi zgodovina slovenskega naroda. Zato danes verni Slovenci doma in v tujini zaupno lahko molimo: Gospod, na« Bog, pri delu, žrtvah in mučeništvu Tvojih služabnikov, naših slovenskih duhovnikov, sinov in vodnikov našega naroda in njihovih vernikov, Te-prosimo: Poglej z učmi usmiljenja na naš rod, ki Ti je 1000 let bil zvest in udan, reši ga iz sedanje stiske In ohrani ga, da Te bo še dolga stoletja na svoji zemlji v varni svobodi hvaležno častil in slavil v svojem jeziku: Oče naš, kateri si v nebesih, posvečeno bodi Tvoje ime, pridi k nam Tvoje kraljestvo. . . ! FRANCE KREMŽAR Mik lAPIWÄ vini morda edina, vsekakor pa daleč največja opora narodu v ohranjevanju tako nadnaravnega kot naravnega svojega življenja. In če se bodo po tujini raztreseni večji ali manjši in najmanjši drobci slovenskega naroda ohranili zvesti Cerkvi in narodu bolje in dalj časa kot pa dosedanji, bo to pred vsem sadi prisotnosti in dejavnosti tako številnih duhovnikov med njimi. Nage oči pa upajo v vstajenje naroda, v njega obnovo. Potrebna bo politična in gospodarska obnova, še bolj pa socialna, kulturna in zlasti verska; brez te slednje bo vsa nova zgradba domovine kakor zidana na pesek, z njo ho zidana na skalo. Ta skala ho pa morala biti trdna bolj kot kdajkoli poprej, le tako je peklenska vrata ne bodo več prema- gala. Pri vsej obnovi bo moralo biti slovensko duhovništvo, ki bo i v politiki i v gospodarstvu i v regitvi socialnega vprašanja i v kulturi, povsod najprej polagalo zdrave temelje katoliških načel, v moči svoje učeniške oblasti, nakar bodo spretne in močne, pridne roke ostalih narodnih delavcev varno gradile naš novi dom. A ne bomo obnavljali samo svojega lastnega doma, ampak bomo morali sodelovati pri splošni obnovi človeštva, zlasti pa pri obnovi in hitri rasti Cerkve, na katero edino se bo mogel prenovljeni in pomirjeni svet varno nasloniti, ako bo hotel mir ohraniti. Potrebovali bomo duhovnikov, da jih bomo lahko poslali kot naše zastopnike nazaj na Kitajsko, potem na Japonsko, še novih v Indijo in črno Afriko in drugam, da bodo tamkaj ramo ob rami z duhovniki drugih narodnosti, zlasti z domačini, gradili Kristusovo kraljestvo na zemlji, Cerkev, brez katere tudi za te velike narode ne bo obnove in za nas ne sožitja z njimii Posebno veliko število slovenskih duhovnikov pa bo moralo poprijeti še za drugo, zlasti važno delo, ki so ga papeži že tolikokrat v zadnjih letih Slovencem odmerjali: delo za cerkveno zedinjenje z ločenimi slovanskimi brati, delo, ki bo po zunanjem razpadu komunizma toliko nujnejše, ker ne bo le delo za zedinjenje, ampak zlasti med novejšimi generacijami delo za pokristjanjenje. . . KOLIKO DUHOVNIŠKEGA DELA DO ČAKALO, KOLIKO DUHOVNIKOV BOMO POTREBOVALI ! Toda — ali jih bomo imeli dovolj? To vprašanje je silne važnosti in zasluži vso našo skrb in pozornost. Pred vojno je bilo samo v ljubljanski škofiji vsako leto vsaj kakih 40 novih duhovnikov, svetnega in redovnega klera. Pa še nam jih je manjkalo za izseljence, za diasporo, za vzhod, za misijone. . . In delo je bilo tedaj lažje kot bo poslej. . . Zadnjih 10 let pa število slovenskih duhovnikov vidno pada. Koliko jih je pobrala vojna, koliko okupacija in revolucija, koliko mladih duhovnikov in zlasti bogoslovcev je bilo vrnjenih, koliko duhovnikov sedaj hira po ječah in prisilnem delu. . . Novih duhovnikov je pa malo, vedno manj v domovini, ko pa versko preganjanje stavi sto in sto ovir na duhovniško pot mlademu človeku in na drugi strani mladino prežema z materialističnim duhom, ki pač ne bo rodil duhovniških poklicev v bodoče, ampak antikristove apostole. . . Zato pa ne moremo bti Slovenci dovolj hvaležni Bogu in Cerkvi za ta verjetno edinstveni primer v sodobni zgodovini Cerkve: da tako maloštevilna emigracija vzdržuje svoje lastno begunsko semenišče, ki je v potili letih svojega obstoja rešilo na desetine duhovniških poklicev, ki nam je samo letos dalo 5 novih duhovnikov in ki jih za drugo leto obeta kar 10. . . Toda potem? V bogoslovju bo ostalo samo še kakih 10 bogoslovcev. Ali bo tako maloštevilno bogoslovje še obstajalo? Ali bo dobivalo kaj naraščaja . . . ? Naše bogoslovje danes še vedno pogreša tega, s čimer bi moralo začeti takoj ob prihodu v Argentino: svojega malega semenišča! v katerim bi se slovenski fantje vzgajali in šolali za vstop v veliko semenišč1', bogoslovje. Žal ob najbolj ugodni uri, ob prihodu velikih transportov slovenskih beguncev iz Italije in Avstrije, ni bilo mogoče ostvariti te prepotrebna ustanove. Vodstvo je bilo veselo, da je moglo vsaj že obstoječemu begunskemu bogoslovju v izseljenstvu podaljšati življenje. Miadi naši fantiči, med njimi številni dragoceni duhovniški poklici, pa so se podali tja, kamor jim je bila pač pot odprta — v razne zavode, zlasti k salezijancem. Kajpada bodo tudi tam lahko lepo dozoreli v redovno duhovništvo, in če bodo odgovorni činitelji poskrbeli, da bodo vzgajani za potrebe domovine in ob nje vstajenju tudi njej vrnjeni, potem so ti poklici prav tako zlata vredni za naš° bodočnost kakor oni, ki so vzgajajo v vrstah svetnega klera. Vendar bi bila velika pomanjkljivost v reševanju vprašanja slovenskega dnhovskega naraščaja v tujini, ako bi ne bilo poskrbljeno tudi ZA VZGOJO NARAŠČAJA SVETNEGA KLERA. To ne le zato, ker je redno dušno pastirstvo v naši deželi izročeno pred vsem svetnemu kleru in torej pred vsem to potrebuje naraščaja, ampak tudi zato, ker ni vsak poklic že tudi redovniški, ampak je nasprotno veliko več poklicev za svetno duhovništvo, katerim je torej treba omogočiti vstop in rast, sicer bodo na ta ali oni način izgubljeni. • ■ Ne sme nas pri teni zadrževati strah, da v tej razmeroma tako mali skupini novih naseljencev v Argentini ne more biti toliko duhovniških poklicev, da bi moglo' obstojati malo in veliko semenišče naprej in naprej. Ne pozabimo, da je odšlo v begunstvo veliko najboljših slovenskih družin, polnih duhovniških poklicev! Ne pozabimo, da se tudi tu ustvarjajo mlade družine, katerih najiepši in najvišji sen je: darovati Bogu in narodu prvorojenca na oltar. . . Tudi ne smemo izključevati možnosti, da bi sčasoma vstopali v malo in veliko semenišče v Argentini fantje š$ iz drugih skupin slovenskih naseljencev izven Argentine, celo iz USA in Kanade. Zakaj ne? Ljubezen ne pozna meja — ljubezen do dnhovskega poklica, rastočega v slovenskem zavodu za slovenski narod, bo premagala meje in razdalje, kakor jih premaga ljubezen do misijonskega poklica. . . Mislimo torej, da JE ZADNJI ČAS ZA USTVARITEV SLOVENSKEGA MALEGA SEMENIŠČA V IZSELJENSTVU. Cerkvene oblasti v Argentini so naklonjene tudi tej naši zadevi, prevzvišeni naš nadpastir Ž3 postavlja prve temelje na Paternalu, storiti je še treba le odločilni korak — ki na zavisi od sodelovanja nas vseh 1 Gre za našo skupno, najvažnejšo zadevo 1 Bodimo pripravljeni! L, L, C. M, Njegove ovčice Resnična zgodba iz polpreteklosti “Naj bo v božjem Imenu,'’ reče stari župnik 1!l Sname klobuk z obešalnika. “Menda vendar ne boste danes še kam šli, Sospod župnik! Hudo je mraz!’’ potoži njegova gospodinja vsa v skrbeh "Mora ravno danes biti?’’ ‘Da, da! Moram iti! Ne maram, da bi si kedaj očital, da sem predolgo odlašal. Malo Prej mi je Jakljevka povedala, da je stari Andrej iz Završja slab. Na — in zdaj ne bom Pfej miren, dokler ga ne obiščem. Ali nimaš hičesar za šestero mladih ust — Andrejčevih vnukov? Menda je od opoldne nekaj potice ostalo?" “Zdi se mi. . . Pa to bi jim rada prihranila kot priboljšek pri zajtrku,’’ se obotavlja skrbna "Marta’’, ki ji je pravzaprav Meta ime. ktari gospod župnik pa se posmehne in jo potolaži: "Veste, Meta, da mi diši bolj, če mlada Usta prigriznejo. Le pripravite zavitek! Pa še nekaj jabolk priložite. Teh bodo otroci v taki zimi še posebno veseli. Ko bo vse nared, Pa mi prinesite v sobo. Pa na pelerino in na tisto okovano palico ne pozabite!" “Da, da...’’ mrmra sama s seboj župnikova gospodinja Meta, ko reže potico v šest ^obrgnih kosov, jih zavija v bel svilnat papir ‘n jih zlaga z jabolki vred v župnikovo aktovko. "če ne bi mene bilo, bi gospod vse razsuli, do zadnjega grižljaja. Steklenica vina, ki jim jo je župan daroval za božične praznike, ta je že nekam izginila. Ne vem, kaj bi stavila, jo vzame s seboj za Andreja!” Stari gospod župnik se vrača iz Završja. ”rvi mrak že pritiska. Stopinja ni trdna. . . Da vsaj drselo ne bi!. . . Sneg je napol od-■lužen. . . Hvala Bogu, da gre k domu! Pa je v Završju kar dobro opravil. Otroci so bili ^aru silno veseli in so se mu na vso moč za-bvaljevali. Srce se mu je smejalo, ko so za-kar vpričo njega potico in jabolka s tekom otepati. S starim Andrejem je pa tudi vse v redu. Sam je zaprosil za svete zakramente. “2e vem dobro, gospod župnik," je rekel z Modrostjo svojih 8 5 let, "ni nujno, da bi za-radi Popotnice moral umreti. Bil sem že enkrat previden, ko sem imel pljučnico, pa sem vkljub temu živel še trideset let. Zdaj pa, ko je tr@ba iti k počitku. . . kar mislim zares. . . je vsekakor najljubše, da gre Bog z me-Uoj!" pr^ besedah so zasijale starčeve °ei v tistem nežno-mehkem odsevu, katerega Moremo opaziti le pri otrocih ali pa pri starih ‘Meh. Spotoma stari župnik vse to v mislih ob-aavlja. Okrog njega postaja mračneje in toragneje. Pravkar umerja stopinjo po najvarnejšem mestu. Ozka in spolzka gaz. — ,a desno strmina navzgor, na levo strmo po-°č.ie. Zelo previdno mora stopati, da mn ne Podrsne. Trudoma pride do kraja, kjer se °Zek prehod pozna še sveža sled sank. ttokom ni mogoče prepovedati. . . Še par korakov, pa je na mostičku. Pod mostičkom je strmi potoček sedajo pod ledom in snegom ves miren in pokojen, ko se sicer spomladi in poleti in v zgodnji jeseni včasih tako vzpeni in razigra, de je v nevarnosti mostiček nad njim. Saj če bi se podrl, bi ne bilo nič čudnega. Domalega ves les je bil že poleti precej trhel, da je stari župnik župana večkrat opozoril na to. če se enkrat ped kom mostiček podere...? Strmo pobočje navzgor in navzdol, zdaj pokrito s spolzkim snegom, globoko pod mostičkom pa strmo padajoči divji potoček, ki je sedaj kot za prevaro prekrit z ledeno skorjo in snežno odejo. . . Dalje spodaj zija naproti nema lakomna kotanja. . . "Ah proč, ve strašne podobe...! Bog in sveti križ božji!” Nekaj previdnih korakov... pa je stari župnik na drugi strani! Za trenotek obstane in sc globoko oddahne. Zdaj velja pogumno naprej! . . Toda komaj naredi pet, šest stopinj, zasliši za seboj vreščeč šum, takoj nato zamolkel, težak, zategel prask... rrrresk! . . . in skoraj obenem, oglušujoči otroški krik. Naglo se okrene. Njegove oči hlepeče prodirajo megleno sivi somrak. "Kdo je?... Kaj je!?” zavpije iz vsega, grla. Njegove oči so prodrle do neke postave, ki se na tej strani zraven mostička kobaca iz snežne plasti na vrh. Mostič pa, ah da, mostič!. . . S par skoki -— neverjetno pri taki starosti — je pri mostičku. Mostiček je zlomljen, podrt! "Ali sl se kaj potolkel?” hrope stari župnik k fantiču, ki stoji zraven podrtega mostiča. "Jaz nič,’ odvrne deček, "ampak Zalokarjev Jožek!M / "Kaj? Kdo?...” zgrabi župnik z obema, rokama dečka za rame. "Zalokarjev Jožek leži tam doli! "Tam doli?” hripavo zasope župnik. “Sankala sva se. Zaneslo naju je na most. Most se je pod nama podrl. . . jaz sem hitro odskočil... in... ” "In Jožek je zletel tja doli?” “Da!" "Zalokarjev Jožek!” Nekaj ledenomrzlega zgrabi gospoda za srce in pritiska proti grlu, kakor da bi ga hotelo zadušiti. Jožek, njegova mala, revna ovčica leži tam doli v lakomni kotanji— morda že. . . "Ne. ljubi Bog v nebesih, iz dna srca in prav goreče te prosim, zaradi tvojega neskončnega usmiljenja, reši to mlado ž-ivljenje! Ne dopusti, da se pogubi!’’ moli njegova duša. "Štefko hiti v vas po pomoč!” ukažejo trepetajoče njegove ustnice. Potem pozabi na svoje sive lase in trepetajoče ude. "Jožek, Jožek.. . ” kliče v presledkih, spuščajoč se po strmem pobočju. Sneg se mu pod nogami naglo, prenaglo odmika; zdai zgubi ravnotežje, spodrsne... pade... in zdrči trdo na krhki led v lakomni kotanji. Led pod njim poka, sp razpoči, da sc župnik pogrezne do kolen v ledeno vodo. Pa se še ne zmeni za to. globe;-meter vstran moli iznad površine štrcelj polomljenega drevesnega debla. Strelja pa se oklepa drobna ročica in. . . zdaj zasliSi razločen. pritajen otroški jok. UČENIKI" JEZUSU Krivi preroki novega bratstva iz limuzin tovarištvo sejejo, mrzle možgane in srca s kozarci šampaiijca v pulmanih greje io; Ti pa si hodil bos po bodeči, kamniti zemlji palestinski, lačen in žejen si sedal med berače in grešnike k mizi skupinski. Kristusi novi z belimi prsti smrtne obsodbe podpisujejo, v zlatem udobju svoja telesa in položaje pestujejo; Ti pa z rokami tesarskimi ozdravljal si bolne, obujal mrtve, a’ bedi, brez kota, kamor bi glavo položil, si rasel v) vrh žrtve. Naših dni učeniki s knjigami zlatimi strup svoj v nas brizgajo, z vali elektrike svoje zapovedi drzno oblastno brlizgajo; Ti pa si hotel, da so le drobci Tvoje božje modrosti se ohranili. Z njimi boš svetil in zmagal vse, ki svoj meč so v Te obrniti! Bogdan Budnlk “Jožek, Jožek!” prikipi sedaj župniku iz srca kakor glas veselja. Hvala Bogu,. . . otrok živi! Poskusi napraviti korak proti otrokovi ročici. Posreči se mu. Pod nogo začuti kos drevesnega debla. . . stegne desnico in doseže otroka, župnik zbere vse moči... in potegne otroka k sebi. Njegovo srce prekipeva veselja nadzemeljske sreče, da je rešil življenje svoji nebogljeni ovčici. “Nikar ne jokaj več, Jožek, raje se zahvaliva ljubemu Bogu! Zdaj bo spet vse dobro!" Previdno se plazita iz kotanje, led jima še poka pod nogami, pa posreči se jima vendarle-Na vrhu vzame dečka v naročje, ga ovije v pelerino in z bremenom sopiha v klanec. Težko gre - • . v prsih mu piska. . . gre pa vendarle - • • saj; nese svojo rešeno ovčico. Srečno dospela na ravnico °b robu mračnega gozda. Med tem časom se je bilo dodobra stemnilo. V temi pa skozi gosto drevjel pomežikuje drobna lučka svetilke. Zalokarjev oče je. Ko opazi starega župnika z njegovim sinom v naročju, obstane kakor okamenel, njegove oči se razširijo in iz grla ne more spraviti nobene besedice. Stari gospod župnik pa mu reče: “Zalokar, telesno življenje sem rešil vašemu sinu, dovolite, da rešim tudi njegovo dušo!" Drugo jutro se na vsezgodaj razširi po vsej župniji glas, da je gospod župnik hudo zbolel. Do doma se je prejšnji večer še privlekel, potem je pa kar padel v posteljo. Poklicali so zdravnika, ki je bolnika pregledal in naročil vse potrebno glede postrežbe in posebno zabičal, da mora imeti gospod župnik mir. Obiskov k bolniku ni dovolil. "Meta, mežnar mora v sosednjo župnijo prosit gospoda kaplana, da ponese sveto Popotnico v Završje staremu Andreju!” šele ko mu njegova skrbna gospodinja obljubi, da bo vse potrebno uredila, kakor gospod župnik naročajo, se bolnik umiri. Tedne visi življenje starega župnika na niti. Med tem časom pa se tajata ledeni srci Jožkovega očeta in matere. Iz misli jima ne more, da je stari gospod župnik rešil gotove smrti njunega edinca in ljubljenega otroka. Zdaj šele se zavesta, kako blizu. . . blizu. . • jima je bil vedno gospod župnik... In kako se jima je približal sedaj posebno z rešitvijo njunega še nekrščenega otroka. . . Ona p» sta mu bila doslej tako tuja. . . tuja. . . “Da bi se le gospodu župniku zboljšalo, potem se bo dalo še vse urediti!” V svoje pomirjenje in v neizrekljivo veselje sta na pogosto povpraševanje po stanju župnikovem slednjič zvedela, da se mu obrača na bolje in da so dovoljeni obiski. Še isto popoldne se odpravita k njemu. V župnikovi bolniški sobi je že nekoliko mračno. Bolnik rahlo zadremlje. V napol spanju zasliši rahlo trkanje na vrata. “Ave!” komaj slišno dahne. V sobo stopita Jožkova oče in mati. Bolnik ju spozna. Veselje mu prešine dušo: “Sta res Zalokarjeva dva? Ali se mi samo sanja tako lepo?” “Ne, ne! Ne sanja se vam> gospod župnik! Zares sva midva! Obadva želiva zapustiti krivo pot in se povrniti v katoliško Cerkev in Jožka želiva dati krstiti, kakor boste vi odredili. Kar ste vi, gospod župnik, tistega večera storili najinemu sinu, je bila pridiga, ki je ni mogel preslišati nihče v kraju in midva najmanj. Po veliki vaši žrtvi sva spoznala, kaj je vredna človeška duša.” “že prav, že prav!” pritrdi bolnik. “Saj je vendar Odrešenik Jezus Kristus za vsakega n» križu umrl. Svet je vajin sklep, katerega vama je vdahnil sam Bog. Napišita tam-le pri pisalni mizi, da je vajina resna volja stopit; nazaj v katoliško Cerkev. Na pisalni miz' bosta našla vse potrebno. Poprej pa prižgita luč!" “Pa luč vam ne bo dobro dela! reče ' skrbeh Zalokar. “Nič, nič! Luč me nič ne vznemirja," se smehlja bolnik, “nasprotno, zelo sem vesel!' še naroča vzradoščeni bolnik: “V soboto je praznik sv. Jožefa. Do takrat bom z božjo pomočjo mogel vstati. Med tednom naj te dni pride popoldne Jožek k meni, dai ga pripravim sv V" ?rs*' Praznik sv. Jožeta pridita pred , • mašo, če želita k sv. spovedi. Po sv. maši to Pa krstil vajinega sina!” r-a praznik sv. Jožefa so prejeli trije Zalo-i i sv. zakramente: oče in mati sv, spoved sinSV' obllaiil0 in nJun sin sv. krst. Ob tej di v®snosti je bila zbrana velika množica lju-krsi • ?V' ma®* j® imel gospod župnik med tnimi obredi kratek nagovor na krščenca: ot ■ ^ Se spominjaš, Jožek, kako sem vas D ra6’ SV0Je učence, pred nedavnim peljal kat1 Podobo Jezusa, Dobrega Pastirja, in j 0 sem vas učil? Sedaj si ti tista ovčica, terp Jezus nese v svojem naročju domov. ^seli se, Jožek, sedaj postaneš otrok božji! ■ ~T — Jožef, jaz te krstim v imenu Očeta n Sina in svetega Duha!” Rako velika je sreča dobrega pastirja. . . ! M. RA(DOš Duhovnik in laik VZ\'IšENOSX DUHOVNIŠKEGA POKLICA čar ^°j 0dl'eš®nik! Da bi mogel enkrat srena 1 ®lov®ka, ki si mu vsak dan pokoren, da se njeS°vo besedo storiš čudež sprememjenja, i Po njegovih blagoslovljenih rokah daruješ tg Vodiš svoje ljudstvo! Vsak dau ga srečam, ga človeka in kolikšna je moja razmišljenost, Ul*Mne domislim njegove veličine! Pri komu-lei a je razumljivo, da so duhovniki deležni udarcev in ponižanja. V nekoliko lepši obliki Pogoščen s tem tudi v liberalni demo-, ac‘ji, še vedno zvesti geslu “enakosti”, kn-,„r j° niore pojmovati naturalizem. Analizi-svir Pogled’ ki £a tak brezhiben gizdalin po. Hišk duhovnikU: neizbrisna znamenja maš-rt časti ni niti zaslutil, ni mu pa ušla ne-den i ogulJena črna suknja, in le njegova L . kratska načela mu dajejo moč, da temu Šnn InaI° koristnemu človeku priznava nekak-nii ®nakost- A]i ne tiči v komaj opazni kret-VaS ?elavca- če stopi duhovnik v Isti tram-voz, želja, naj bi bilo tudi tukaj tako, krali dvuhovnik more vstopiti na vozila le ta-Šof '.Ce 80 na P°1 prazna in kadar se zljubi «ju” (kot v zasužnjeni domovini; DŽ,'str SDnrt°0): PogleJ vase: koliko je tistega svetega zn?y.t0Vanja ’do božjih poslancev, ki so ga se 1 naši predniki preprosto pokazati? še to b0i ■' pvašajmo: Odkod nam ta modrost, da mor6 k0t teologi vemo, kdaj moramo in kdaj Škof6*?0 kaplana ubogati, kdaj župnika in kdaj v6ma" 0dkod ta nadvse praktična učenost, da hai °! bolj kot duhovnik-izvedenec, kaj pri-lca, „iz nj.ega svečenika in kaj iz njega človo-(ilm ,ka-l si večkrat jemljemo pravico, da so-korščin *?(li’ d° katerlh imamo dolžnost po- duhovno očetovstvo euLP0k0rš8ln0' ljubezen in spoštovanje dol-očet ° duh°vnikom kot svojim dohovnim s Več?,®’. ki nas v Imenu sv. Cerkve uče, pojejo in vodijo. Sv. Pavel je govoril zase in zanje, ko je Korinčanom in nam rekel: “Tedi če imate tisoč vzgojiteljev v Jezusu Kristusu, nimate mnogo očetov. Kajti jaz sem vas rodil v Jezusu Kristusu po evangeliju,” človeška družba no more prej upati blagoslova, dokler ne bo četrti božji zapovedi povrnjena vsa veljava. Premislimo, kakšno je. življenje po župnijah velikih mest in delavskih naselij in kakšno bi moralo biti! že Benedikt XV. je zahteval: “Potrebno je obnoviti župnijo na tak način, da bo množica vernikov enega srca ln ene duše, da bo župnija čast pastirja, da bo ta resnično sredi svojega ljudstva to, kar je oče sredi otrok, in da bo njegova skrbna oblast raztegnila svoje prizadevanje na vse.” Nam pa je bilo že doma nekako prijetno, ko smo ugotavljali, da ni tako, in nam je prijetno, ko to ugotavljamo tu. Kriv je seveda župnik, krive so starinske metodo dušnega pastirstva — ali ne? S posebnim občutkom smo slišali pri zadnji novi maši v veliki šentjakobski fari 1. 1942 (ali 1943), da je to po 25 letih prva nova maša; novomašnik pa je bil begunec iz škofjeloške ga okraja! Cerkev ne zna privabiti novih duhovnikov? Kaj pa starši, ki so rajši sami pokvarili otroka, v katerem so začutili duhovniški poklic, kot da bi mu pustili na to sveto pot? Kaj pa verniki, ki jih poziv Cerkve na pomoč hierarhiji ni našel pripravljene ali pa so se celo postavili proti Katoliški akciji? DUHOVNIK — ŽRTEV III. “Mašnik nosi križ, spredaj na plašču, da bi pazno gledal na Kristusove stopinje in si goreče prizadeval hoditi po njih. Zadaj je zaznamovan s križem, da bi voljno zaradi Boga prenašal vse zoprnosti, ki mu jih povzročajo drugi” (Tomaž Kempčan). To je poleg najožjih sorodnikov edini človek, ki neprestano in nesebično skrbi zate in zame. Njegova ljubezen je najbolj čista, ker ima edini vir v Bogu. Tega pa mnogokdaj nočemo ali še ne moremo razumeti, ker sodimo po sebi. Ko je starejša gospa prebrala Terezikino avtobiografijo, je dejala: “To -da je kaj posebnega? Terezika naj bi živela kot jaz v svetu in prestala vse, kar sem jaz prestala v družini — to je bilo junaštvo!” Očividno bi gospa sebe postavila v oltar na Terezikino mesto, ker je bolj pametna kot Cerkev. Jaz ji tedaj tega nisem rekel. Vprašal sem jo pa, ali bi 'bila v dekliških letih tako močna, da bi šla s Tere. ziko v vse odpovedi sami sebi. še to bi jo lahko vprašal, ali je zdaj tako močna, ko pozna ničevost sveta in jo je življenje krepko ustrojilo. Take “gospe” smo verniki pogosto. Tuje junaštvo se za nas pričenja šele pri Ste-pinčevem ali Mindszentyjevem procesu. Zato dušnim pastirjem tako skopo odmerjamo hvaležnost. 'Dolžni smo jo izkazovati tudi vidno in izrecno, predvsem pa je naša zahvala molitev zanje, darovanje žrtev v namene njih dela, zanimanje za njih napore in sodelovanje pri njih. še na ene vrste možnosti za izkazovanje hvaležnosti je opozoriti: obramba duhovnikovega dobrega imena. Sedanja doba daje na žalost pogosto priložnosti za to dobro deI°. Prof. GERZINIč V velikonočni dobi odmeva v vsem bogoslužju veseli spev: ALELUJA. Vse molitve in pesmi prepleta, neštetokrat se ponavlja v mašnih molitvah in duhovniških dnevnicah. Aleluja je izraz krščanskega velikonočnega veselja. Beseda je vzeta iz sv. Pisma. Prvič je omenjena v knjigi Tobijevi. lobija pes-niško preroško opisuje novi Jeruzalem in pravi: “po njegovih trgih se bo aleluja prepevala;" zadnjič pa jo je zapisal sv. Janez v Razodetju, ko opisuje slavlje, ki ga je videl v nebesih pa božji zmagi nad Babilonom. Slišal je jako močan glas velike množice, ki je klicala: aleluja! In starešine v nebesih so molili Boga govoreč: “amen, aleluja." In zopet je slišal glas velike množice kakor šumenje mnogih voda: “Aleluja, ker je zakraljeval naš Gospod Bog, Vsemogočni. Veselimo in radujmo se in dajmo mu čast." — Pomen te besede je vsebinsko isti kot angelskega božičnega petja: Slava Bogu na višavah. S to besedo izraža Cerkev svojo radost nad Jezusovim častitljivim vstajenjem; v to besedo vlivajo verniki vseh jezikov svoje veselje, ki ga doživljajo vsako veliko noč. Bodi tudi nam izraz našega notranjega veselja v vsej velikonočni dobi. Veselimo se JEZUSOVE zmage, JEZUSOVE veličine, JEZUSOVE časti in slave. Tako mu recimo: Čestitamo ti, naš Gospod in Bog-Kako smo veseli, da si TI tako slaven, mo' gočen in zmagovit; radujemo se, da si Tl vladar in kralj in gospod nebes ir. zemlje« da imaš TI vse gospodstvo in vladarstvo« vso oblast in moč, ki TI je nihče ne more odvzeti. "Edino TI si Svet, edino TI Gospod, edino TI Najvišji, JEZUS KRISTUS." Če Jezusa resnično ljubimo, če nam ie Jezus v resnici VSE, potem smo vsi srečni-da je ON zmagal in zmaguje. Potem se pretaka Njegovo neizmerno velikonočno veselje tudi v naše duše. Veselimo se sreče, blaženosti in veličastva Tistega, k* ga ljubimo, kateremu smo se posvetili i*1 darovali, za katerega živimo, delamo & trpimo. To veselje je čisto in nesebično ter nas bolj osrečuje kot naše lastno ve seije, ki je tako majhno v primeri z neizmernim Jezusovim veseljem. Ko pa se Je' zusove slave veselimo, smo deležni Jezusovega neskončno globokega in sladkeg3 veselja. V tem veselju pojmo svojo cd'3' lujo! Škof GREGORIJ ROŽMAN ■—ŠKOFU GREGORIJU ROŽMANU—- j NAŠEMU SKUPNEMU DUHOVNEMU OČETU IN NAJODLIČNEJŠEMU SODELAVCU “DUHOVNEGA ŽIVLJENJA”, KAKOR TUDI VSEM OSTALIM POŽRTVOVALNIM SODELAVCEM, PO ŠIRNEM SVETU RAZTRESENIM, IN PRAV TAKO VSEM NAROČNIKOM IN BRALCEM ŽELI “DUHOVNO ŽIVLJENJE” PRAV VESELE IN BLAGOSLOVLJENE VELIKONOČNE PRAZNIKE, V SMISLU NAŠE LEPE VELIKONOČNE PESMI: VSTAL JE KRISTUS, ALELUJA, VSTALI BOMO TUDI MI! ©! WSmDiW ^ Francetovi notranjosti je neusmiljeno . a!°. ZdJlo se mu je, da se podira vse, kar Je dolga leta gradil s strastno zagrizenostjo. Moral j0 priznati sam sebi, da tedaj, ko je S'adil, ni delal iz popolnega prepričanja. Ne-prevzetna samozavest ga je gnala, da je sol preko starša? in ko se je oženil preko žene in že tudi preko svoje vrsti. Saj je ebupno čutil zadnja leta, da je pomagal gra-! "' le velikansko ječo svobodi in vesti, pa je Ml preponosen, da bi priznal sebi, kaj šele drugim. Z mrzlo, oholo doslednostjo je šel Pfeko opominov umirajočih staršev. Zdaj se 11111 neusmiljeno zabadajo v dušo njih poslednje besede kot trni, vedno bolj globoko, vedno "Olj boleče. Šel je preko tihega trpljenja udane, poniž-lle žene. Vedel Je, kako jo boli, ko je pustil cerkev in molitev, ko je odobraval vse, kar Je godilo v teh letih. Hirala je in pred le» °m jo je pokopal. Zdaj ga pečejo njeni uga-sai°či pogledi; njene komaj slišne besede zadnjih ur so se razživele v njem do krikov, ki Jd> ne more udušiti več. ßva otročiča mu je pustila, Majdo in Fran-ceta. Iz njunih oči ga gleda ona, iz njunih 'esedi čuti njene plahe očitke in opomine. France je sedel zamišljen nad potjo na Prelazu v Držine. Lcščevje je cvetelo okrog njega. Jetrnik, vijolice in trobentice so oživ-'Jaie prebujene bregove. Na eni strani je glo-!oko doli šumela Sava in od časa do časa se je culo drdranje vlaka po dolini. Na drugi strani P« Se je v soncu ponosno bleščala zagorska cerkev. Kar ni mogel odtrgati pogleda od "je, kot bi ga nevidna sila začarala, mu je *1 pogled ujet. S silo je povesil glavo v tla Čutil jej kako mu kljuje v sencin in v srci. neusmiljeno vztrajno: Napak, napak, napak ~~ zgrešeno, zavoženo, zgubljeno, čutil je, n') niU m°či pešajo, jja mu je ves ponos splah- l*obro je čutil, da mu je samo cerkev tam ' °*i in vera, ki mu je iz cerkve in staršev 'Čisla, pomagala, da je bil pošten fant, ki je »tel ugled in zaupanje, da se ni pogreznil v "Vratno ogabno močvirje, ki se je širilo tam, 'oder vpliva cerkve ni bilo. Dobro je sedaj tudi videl, da se je umaza-*ost tega močvirja razlezla v nedogled in je n* roke, ki bi jo zaustavila. Tudi sem gori v vib leze, tudi v njegovo hišo, nad njegovo ktjdo, Franceta. . . Stresel se je, vstal in se skušal raztresti. ledaj je zaslišal klice: “Ata, ata!” Vsa "zgreta je pritekla Majda in začudeno ob-“Ata’ kaj ti je, ko tako čudno gledaš?” ”lč, Majda, nič,” se je skušal prijazno na-blejati. Prav k njemu se je pritisnila in ga posedala. “Kaj bi rada, Majda?” "Oh, ata, ali aju boš peljal molit božji grob, tako rada 1 Sa videla, pa France tudi.” Francetu je legel oblak preko obraza. Maj-a ®e Je zdrznila, roke so ji padle ob životek. d t se Je znašel France. “No, Majda, le obre volje bodi, saj bomo šli jutri. Danes je veliki četrtek, še ni tako lepo, bo jutri lepše.” Majdi se je zaiskrilo oko, kot rosna kaplja a- jutranjem soncu, že je zbežala iskat bratca, da mu pove, da bosta lahko šla. Drugo jutro ju je peljal, čudna razdvojenost j d v njem rasla od koraka do koraka. Po eni strani ga je bilo sram, da bi se skril pred vsakim, ki ga je srečal, po drugi strani je vpilo v njeni: Vse je laž, strašna prevara! Trudno je stopal mimo hišic po bregu, na kratko odgovarjal ljudem, ki so jik srečavali, na trgu ob cerkvi ja videi znane obraze: Nasmejane, razočarane, potrte, tope —. Kam bi se ustopil? Med tiste, ki so nasmejani, ki so otroke pripeljali kot v gledališče? Zagabilo se mu je. Naravnost v cerkev je stopil. Težak mu je bil korak. Koliko časa že ni videl sv. Petra in Pavia v glavnem oltarju. Na levo od glavnega oltarja 'je bil postavljen božji grob. Poiskal je prostor za otroka in se postavil v ozadje. Mrk je bil v obraz, čutil je vso težo velikega petka v sebi. “Vse sem pokopal,” mu je vrtalo v srcu, “vse kar je bim lepega, dobrega v meni. Zdaj sem kakor judovski stražar ob grobu.” Bliskovito je šla pred njegovimi očmi slika za sliko iz otroških let. Cvetna nedelja, ko je bila prostorna cerkev kakor vrt bršljana, zelenike, brinja in oljk v butarah, iz katerih so žarele pomaranče in jabolka. S kakšnim občutkom je poslušal branje Jezusovega trpljenja. Na veliki četrtek je hodil ob očetu. Mogočne, neustrašene postave je bil. ša vedno ga vidi, Itako verno gledajo njegove oči v župnika, ki prenaša sv. Hešnje Telo v stranski oltar k sv. Barbari. Nobena pikra beseda ga ni omdjala, nobena grožnja prav do smrti. France je čutil, da mu postaja vroče od sramu. Veliki petek. Da, ta dan je preklečal celo uro pred božjim grobom tiste čase. Doživljal je prav iz srca strahoto smrti samega Boga, da je potem zares tudi iz srca doživel veselje vstajenja na veliko soboto. Blagoslov jedi, slovesno pritrkavanje, procesija, godba, zmagoslavne velikonočne pesmi. Vse je pokopal, vse počiva, on ‘je judovski stražar. Pa ti stražarji so popadali na tla ob vstajenju in potem proti prepričanju lagali. Francetu sta se tresli nogi. Obrnil je oči po cerkvi, da bi se raztresel. Blizu Majde in Franceta je zagledal Ančko. še iz šole jo je poznal. Norca so se delali iz nje, ker je šepala. Pa nikdar ni slišal tožbe iz njenih ust. Njen obraz je bil lep kakor angelski. Oči so ji bile uprte v zagrnjeno inonštranco. Ob ssbi je imela dva otroka svojega brata. Tudi tema dvema je umrla mati in sta zdaj imela mačeho. Nepremično sta gledala zdaj Ančko, zdaj monštranco. Tedaj je Ančka vstala. Prijela je otroka za roke in ju odpeljala po cerkvi pred oltar rož2nvenske Matere božje. Tam so še za trenutek pokleknili in odšli. France je tudi stopil po Majdo in Franceta. Nezavestno se mu je upognilo koleno pred Najsvetejšim, ko je 'odhajal. Pred cerkvijo se je ozrl. Proti pokopališču gori je videl šepati Ančko z otrokoma. “Še na nmmin grob bomo šli," je rekel otrokoma. Po poti med grobovi se jc zibala postava Aničiua. Otroka sta se stiskala k njej, kot. bi bila njena. Ostala je ob grobu. Otrokoma je zašepetala na ušesa. Sklenila sta roki In se pokrižala. Tudi sama se je po-skrižala. Francetu se je zbudilo v srcu nekaj mehkega. Spomnil se je svoje matere, kako ga je skrbno in ljubeče križala, spomnil se je žene, kako se je kot angel sklanjala nad otroka in ju križala ob njegovem posmehu. Zbudila se mu je misel, kako bi bilo lepo, da bi njegova dva otroka, polagala spat spet dobra ljubeča roka in jih pokrižala in da bi tudi čez njegovo čelo te ljubeče roke naredile križ in mu prinesle mir. Naslonil se je na spomenik. Otroka sta že šla med grobovi dalje. On 'je obstal sam, zamišljen. Hoja ga je zdramila. Po stezi proti grobu je šla Ančka tudi z njegovima dvema. Vsi štiitje so hoteli biti čim bližje ob njej. Zdelo se je, da ljubeznivost in dobrota izžarevata iz nje in vlečeta nase. Obstala je in ga pogledala: “Bog daj, France! Si tudi prišel sem.” Iz oči ji je sijalo usmiljenje. “Da, prišel sem. Otroka sta me prosila, da bi šla molit božji grob, pa sem stopil še sam. Tako se čudno praznega čutim, dolg čas mi je.” Šli so s pokopališča ven. Otroci so se razleteli po bregu. France in Ančka sta sedla na klop ob poti. “Da, da, strašno sem sam, odkar mi je umrla Francka,” je skoro /.dihnil. “Kako mirno in srečno življenje bi lahko imel, zdaj pa nimam jaz nič in otroka nič." “France, nič ti nočem očitati, pa vendar povem ti pa tudi naravnost, da si bil tudi sam kriv. Rada te je imela, neskončno rada otroka, veš pa, da je tudi še nekaj rada imela čez vse, kar si ji ti hotel umazati, osmešiti, vzeti. Zato je trpela, jaz vem, koliko, ker mi je povedala. Jaz takega življenja nikoli ne bi marala, pa če bi mi zlato hišo ponujali. Raje sem sama, pa imam mirno, zadovoljno in srečno srce, ker vem, da me varuje in vodi božja roka.” France je sklonil glavo, nehote je zardel kot šolarček, ki so ga pokarali. “Potem, Ančka," je nekako obupano spravil iz sebe, “bi se tudi mene ne usmilila in mojih otrok, če bi te prosil, da pridi k nam.” “Mislim, da sem prej dovolj natančno povedala," je Ančka nekoliko s tresočim se glasom odgovorila in obrnila glavo proti otrokom. “In če bi se obrnil, če bi mislil in delal kot ti?” “Ne maram, da bi se obračal samo radi mene, potem je boljše, da si, kar si!” “Ančka, tako no mislim! že dolgo kljuje v meni, že dolgo čutim, da nimam prav, kako se to upira moji pameti. Ali misliš, da bi danes v cerkev prišel, če ne bi čutil tega, če ne bi v že duhu spet pripognil kolena in glave pred Tistega, katerega sem hotel tajiti. In če sem te prosil, sem te prosil zato, da mi boš do tega vstajenja ti pomagala. V cerkvi sem te videl, zdalo se mi je, da gledam angela, ki bi tudi mene vodil in varoval stranpoti.” Ančki so zažarela lica in ji močno bilo srce. Besede so jo dimile, čutila je resnico, odkritost in pripavljenost. “Fance, saj ti verjamem, da imaš danes dobro voljo; pa veš, s kom hodiš, kje delaš, pa te bo spet, če ne več prevzetnost, pa človeški strah, ko se ti bodo smejali, se norca delali in ti grozili, premotil ; tega se bojim, kur sem sama to dooro čutila in še poskušam." “.Ančka, sem premislil in se ne bojim. I’o-znain vsakega in bom znal povedati vsakemu. Saj jih je silno veliko, ki so meni podobni!" “Fridi jutri k procesiji! Saj bo na tihem, ne tako kot včasih, vstajenja pa je. le, morebiti bom že prevdarila!” Vstala je, poklicala otroke in pozdravila. France je gledal za njo z otroci. “Oh zakaj nimamo pri nas nobene take Ančke," je pogledal France na ata. "Da, da," je France glasno povdaril, “lepo bi bilo, otroka, lepo molita, pa jo bomo morda dobili.” Zvečer na veliki petek je France po dolgih letih spet pokleknil in z otrokoma molil, potem ju v postelji pokrižal. — Zdelo se mu je, da ss razmika strop, odpira streha in notri bije opojna, nad vse lepa luč. Zaspal je ob mizi, naslonjen na roki. . . Velika sobota. . . Zvečer je bil v cerkvi. Mogočno je zadonela duhovnikova aleluja, čutil je, da vse ponižanje, vse sramotenje in preganjanje pade v nič ob zavesti zmage in vstajenja božjega. Itako ponižanega in majhnega se je čutil, pa obenem tako srečnega, velikega in močnega v zavesti, da se je spet dokopal in oklenil večne Resnice. Iz polnih prs'je zapel kot nekdaj velikonočno pesem. Ni ga vzdržalo, šel je med p:vce na mesto, kjer je stal nekoč. Umaknili so se, kot bi ga čakali, kot bi vedeli, da bo prišel. Po procesiji je počakal Ančko. “Kako bo, Ančka,” jo je poprosil. “Nič nimam proti, France, do mene si bil vedno dober, že od šole naprej, samo par mesecev potrpi, da uredim vse potrebno. Samo če te ne bo sram pohabljenke.” “Ančka, ali s ni ti že kdaj očital. Zame si več vredna kot vse, taka kot si zmeraj bila in si tudi v teh časih ostala. Ob tebi boni, mislim, tudi jaz tebi podoben postal in kar j6 glavno — otroka." Francetu se je tresel glas. “Danes mislim, da je po dolgem času prvič vesela tudi Francka, moja rajna, saj vem, da nespametno govorim o nebesih, pa se nii vendar zdi, da jc res, Ančka. Okrajšaj tiste mesece in na Držino prinesi sonce miru in sreče.” “Kakor bo Bog dal, France, pozdravljen bodi in močan. Vesele velikonočne praznike, da bi jih spet preživel kot včasih." “Bom jih, Ančka; vem, kaj te še boli. F» mislim, da sem že toliko vstal, da bom otresel še zadnji prah in zadnje vezi. Tudi tebi srečne in vesele, pa name ne pozabi.” France je tiste dni obhajal pravo vstajenj6 in pravo srečo. N. ZEMLAK VSTAJENJE CERKVE Cerkev je v stoletjih živeči Kristus. Njena P°t skozi zgodovino je taka kot je bila Kristusova življenjska pot. Napori, trpljenje, ta-z°čaranja, preganjanje, pa tudi zmage in vc-Selje označujejo to not. Končno zmago si bo Priborila Cerkev' šele na sodnji dan. Do tega 'n je li Jezus res Sin božji, je brez dvoma Bctovil posebno svetost in popolnost te **• užine in jo je preganjal. Pomočnikov ligjde P°'sod v tistih temnih elementih, katerim je ts*© DMPOJO 1'iU [’. PODERŽAJ V Končno sva vendar na poti do misijonskih VOciaj: lat« Lojze - clooer khkoi- Kruli! Kakor da je pobral vso dobrosrčnost vcsciin Poljancev. Morda vam ni neznano, da ga je guverner počastil z zlato kolajno, ko je o priliki akote. ki je morila po Bengaliji, velikodušno razdeljeval živež, kakor nekoč egiptovski Jožef- Najina prva pot je bila v Khari k patru Podc-ržaju. Pa o tem vam je pater Lojze že kaj zanimivega sporočil. Tukaj samo par besedi o prijetni deteljici: pp. Poderža/.:. Polgarju. Vidmarju. V najhujši vročini sva potrkala na vrata p. Stankota. čeprav se mu je že nehaj dozdevalo, da ne morem biti več daleč od Indije. ga je vendar najin prihod iznenad.L Bilo je ravno dan pred Vnebohodom — iarnim žegnanjem. Najinega obvestila ni dol il. Pa zato si ni delal preglavic; sprejel nas ;e z odprtimi rokami in s tisto šegavo vljudnostjo, kakor je samo njemu lastna. Saj berete njegove članke. Tako jih zna zaokrožiti, da je veselje. Zdi se, da mu nikoli ne poide dobra volja, s katero se zna izmotati iz najtežjih položajev. Nagega dekana odlikuje predvsem energija in organizacijska sposobnost ter apostolska neugnanost. Ob strani mu sto h tem- Na snodnji sliki vidimo v družbi s č- bratom Mrzelom v Hongkongu oba izgnana kitajska misijonarja, č- g. Kopača (manjši) in č. g-Wolbanka. peramentni mladi pater Polgar, Hrvat po rodu. ki je ves prežet dela za mladino, zlasti z® fante; vsaka stvar mu pride prav, da ,jih pri-vabi bliže k Bogu. In kaj bi zmogli naši patri brez bratov. Mislim, da ne pretiravam, če rečem, da so misijonarji brez bratov le napo* misijonarji. Morali bi videti samo brata Vidmarja ali brata Mija Šmida, pa bi razumeli' kaj sc pravi biti desna roka misijonom. Pečat njunih rok je viden na vseh misijonskih postajah. Marsikaj smo se pomenili in prav tako po domače kakor pred leti v naših farov-žih doma. SMOLA NA POTU Na poti domov sva imela malo smole. V -'"ku je bilo čudovito toplo, zato me je vre čina kharijskega kolodvora kar hitro zanesla v deželo sanj. Kdo bi se menil tedaj la malenkosti, kakor na primer: paziti na dežnik- "Pater Lojze, ste vi kam položili moj dežnik?' "Nič ne iščite, je pač dobil noge. Tu v Indiji so vam pravi rokohitrci. Vročina, dremavica, gneča, vse jim prav pride; saj vidite, da ljudje bruhajo kakor iz tal.’’ Poljanski pater se je prizanesljivo smejal, 1 otresu.joč s svojo pšenično brado. "Vsaka izkušnja nekaj stane!’’ "Toda kako je to vendar mogoče, da ne bj čutil ničesar, ko je pa bil tik ob moji roki? "Čisto enostavno. Vrata, ki predstavlja.;0 edino steno, je zmikavt odprl in čakal da j1, dežnik počasi zdrsni! doli, medtem ko je njegova pomagačica vaše darilo pobrala, ifl tako sva bila olajšana za nekaj rupij." Pate1 Demšar Lojze ju je videi, pa je bilo že pre' pozno, ker vlak se je pričel pomikati. "Ampak če me bo vsaka izkušnja stala seti m rupij?’’ P. Lojzetu se je menda kar dobro zdelo 0,1 moji zadregi. . . SREČANJE Z O. SEDEJEM Ko svn se vrnila v kolegij, sva našla, kaj mislite, koga? Moža mogočne postave, široKo-plečega, kakor je Mavsarjev hrib nad Vrhniko. Patra Viktorja Sedeja! Prav nič ni pozabil govorice tistega kota nad Vrhniko, ki ima P° ves dan sonce nad seboj in ki ga prah "cesarske’’ ceste ne doseže in ki mu je pel "vrhniški veliki popotnik’’ take čudovite speve-Še kadar se p. Viktor ujezi, mu ne izgine z obraza nasmeh; krepko ga sicer zdeluje ma-larija, a on se ji še krepkeje ustavlja, im® pa svoji postavi tudi primerno moč, fako d® si včasih privošči dvigniti 300 kg težko črpalko, da se njegovi župljani kar rad: pobahajo z njim. Znana je tudi njegova podjetnost in gospodarski čut, ki ga zna vselej tako modro obrniti v prid svojim ljudem; tako mu je uspelo v Bošontiju prihraniti nekaj težkih tisočakov patru Gabriču, da more slednji uresničevati svoje velike in potrebne načrte za šole. IN V BOšONTIJI Saj resi Da se ne pozabi! Tudi v Bošontiju SVa bila s Poljanskim. Najprej z vlakom par "L Potem pa z motornim čolnom po kanalih; voda tod je slana, ker se Gangesovi rokavi ne Korejo upirati slanim tokovom morskih vod z juga. V njejj se sončijo krokodili in po njej Ropajo morski psi. Tukaj nekje je ujel brat rfanee Drobnič mladega krokodila in zaba-val z njim mladino v Bošontiju, ko je (od mi "'ijonaril s patrom Vizjakom in patrom Medičem in katere je ljudstvo klicalo za svete Tri kralje”. Pa takih "hokus-pokusov” si labko privošči samo brat France, ki ga nič he ovira, da ne bi lastnoročno lovil strupenih ,*ač za naše muzeje. Enkrat pa bi jo skoraj . Skupil”, ker se mu je strupenjača izmuznila ln izginila v njegovi široki dlani; le s težavo Se je dvema posrečilo spraviti živalco v za to Pripravljeno posodo. “Kaj se beli na zeleni gori. ali sneg je ali so labudi?” . Ni bil sneg in ne labudi, marveč naju je wkal g svojimi fanti pater Ante Gabrič v iesku vročega sonca na mostičku za vkrcavanje. Dalmatinec je, pa ima zelo rad naše ■JUdi, naši pa njega! Da ste ga videli, kako *na govoriti in zapaliti s svojo ognjevito 6es°do ne le svojih kristjanov, marveč tudi P°gane, muslimane in Hindu, zlasti kadar jim govori o nujnosti višje in industrijske v Bošontiju, ki jo pripravlja z 01 atom ' 'dinarjem. Večer na vasi. To je bilo petja. Pater je namignil svojim fantom in mehka Dengaisaa Pesem, otožna kakor bosanska sevdalinka, se j® vlila preko ravnine. Tedaj je udaril tudi zvon avemarijo in prisluhnil sem še bolj. "Kako čudovit glas imajo ti zvonovi, kakor ^r' nas pri sv. Trojici, in kako polno donijo, ■ukor šenklavški v Ljubljani.” “So vam všeč,” me vpraša gostoljubni pa-T Ante. ‘Tz Ljubljane so... ” Skoraj sram 11,6 je bilo, da sem tako pozabil na to, vendar s®m bil nad vse vesel, da nekaj slovenskega s,'ca bije tudi v Bošontiju. Spomnil sem se l>a tudi patra Stankota in njegovega pisma: ‘O imam še načrt za stolp, pa tega si ne 'Pum niti omeniti, dokler ne dobim tega, kar najbolj: nujno potrebujem. . . Zvonov pa ne h ‘s'ni niti v sanjah ...” Večer je pripeljal ljudi skupaj. Okoli cer-ve in domačih gospodov se novi kristjani kaj adi zbirajo, zlasti pa mladina. Tu se rešujejo ''ursikatera vprašanja, mala in velika. Pater Dte in njegova dva kaplana švigajo med nji-'• svetujejo in poučujejo, razveseljujejo, pa Pdi zavpijejo, če je treba, kajti odločni Dal-atincc pravi, da je za trde glave treba imeti L' energično ljubezen! .Tretji dan je že čakal patra čoln n n reki. Q 5a odpelje blagoslovit novi zakon nekam džunglo. Porabila sva priliko za odhod na-Proti Kalkuti, Pa kako priti v čoln preko eta, ki ga pušča sedem metrska oseka? Tedaj I® n'e zgrabile močne roke vrlih Bošontijccv 1116 prestavile, kot bi mignil, v čoln Pokleknili smo na ladji, med tem ko je župnik molil za srečno pot in vse skupaj blagoslovil, zakaj za srečno pot velja moliti, ko pa nikoli ne veš, kaj ti bodo pripravili valovi, i očasi se je čoln oddaljil. Kmalu sva bila nazaj v Kalkuti. SLOVO OD LADJE Časopisi so naznanili prihod Loencikerka v pristanišče, Mlad belgijski pater, ki se razume, kako je treba zastaviti besedo na carinarnici glede prtljage, me je spremljal v kake pol ure oddaljeno pristanišče. Rad bi žo pozdravil svoje stare prijatelje in vzel svoje stvari, ki so si privoščile vožnjo Bombay— Ceylon—Madras—Kalkuta, Pa to leto ni prizanesla mornarjem indijska klima. Kapitan se je komaj držal na nogah, ladijski eteonom je pravkar vstal iz postelje, štirje od moštva pa so bili prepeljani v kalkutsko bolnišnico. Torej sem imel čisto prav, da sem izbral vlak, sicer bi si prav verjetno tudi jaz ogledal prej mestne bolnišnice, kakor pa mesto in naš zavod. V Indijo je namreč treba priti pozimi, ko je zrak čist in tudi malo zebe in se tako počasi pripraviti na vročino; posledica prehitre spremembe ozračja je ta. da si zjutraj bolj utrujen kakor zvečer; jaz — na primer — nikoli nisem zdelal meditacije, vselej me je pa zdelala ona. Kdor pade v to vročino prezgodaj, je podoben tistemu medvedu, ki sem ga videl v kalkutskem Zoo. Ujeli so ga nekje pod Himalajo ali gori v Kašmirju (indijski Švici) in ga pripeljali v ta kotel. Revež se j:e držal z obema šapama za železno ograjo in grgral popoldanska vročino, medtem ko smo si mi lahko vsak čas hladili vroča grla s hladno pijačo. Tiste dni sem se malo okorajžil in skušal posnemati patra Lojzeta, ostal sem nekaj časa brez pokrivala in črnih očal na dopoldanskem soncu. Pa sem jo brž izkupil. Dobil sem kmalu tako vrtoglavico in želodec je tako močno protestiral, da sem moral za tri dni v posteljo. To je namreč najbolj navadna nevšečnost, ki ti jo prizadene vročina. Zapomnil sem si da ne smem nikoli dopustiti, da mi pogleda sonce pregloboko v oči! NA PLANINE V planine hodijo v Indiji samo bogati ljudje m pa študentje- Šteti me morate torej med druge. Sem pač rojen pod srečno zvezdo, kajti vsakdo si ne more privoščiti na stara leta take študentovske idile. Pater Lojze, izkušeni praktični misijonar, je medtem že odšel nazaj v Satkiro, mislim, da s polnimi cekarji semen. kajti ni manj sposoben vrtnar na politi kot je vrtnar duš. Po enem dnevu in eni noči vožnje so se odprla očem neizmerna višavja himalajskih gora. Tu bo torej eno leto moj doni. da ponovim bogoslovje in se privadim potrebnih jezikov za delo v dolini. Naš avto je kljub divjim serpentinam in strmo naneti cesti navdušeno nadaljeval pot od Siliguriia proti Kurseongu. Ne le obličje zemlje, tudi obrazi ljudi se spreminjajo, ki spominjajo, da smo pred Tibetom. prav tako tudi njih gorjanske postave. Vasi so kakor gnezdeca pripeta na strma pobočja, mimo katerih drve Hudourniki in povzročajo nevarne plazove. Od daleč so vasice podobne ulnjakom, a tudi ko se jim približaš, se komaj za spoznanje zvečajo, Indijski in evropski bogataši imajo tukaj svoje vile; ker pa so ceste in pota redko bogastvo, zato je ta dežela dom kulijev ali nosačev', ki so sestavni del gorskega prometa in trgovine. Med kuliji so zlasti zastopane ženske. Te Adamove hčere morajo nositi — za evropske pojme —• nemogoča bremena: skale, zemljo v koših, težke kovčke in zaboje, delati na cestah itd. Socialnega položaja tukaj ne more rešiti drugi, nego Kristusov evangelij o ljubezni!! Posebno lice dajejo tem pokrajinam kolegiji, misijonišča, noviciati in samostani, ki pripravljajo svoje ljudi za delo v širni Indiji. Nord Point je zadnja postaja na progi Si-liguri—Kurseong—Darjeeling. Leži tik pred Sikimom, ki je za misijonarje že prepovedana dežela, kakor Nepal, Butan ali Tibet. Dolgo so se ustavljale evangeliju ljubezni, zdaj jim pa grozi drugi — evangelij: sovraštva, ki se ga ne bodo mogli otresti brez prvega. BRATA UDOVč IN DROBNIČ To severno točko božjega kraljestvi branita že nekaj let naša brata Janez Udovč in i rancek Drobnič, ki ju naš misijonski svet dobro pozna, častitljiva brada in umirjena hoja brata Janeza in strumni korak brata Franceta nista najbolj značilni potezi omenjenih misijonarjev. Kamor patri niso zmogli, tja je prodrl brat Janez. Ima več stika z ljudmi, zato jih bolje pozna, ljudje pa njega. Veliko spreobrnjencev je šlo skozi njego/o šolo. Poznajo ga zlasti njegovi študentje, ki stanujejo v kolegiju, pa najsi bodo naši ubožni a vrli kristjani ali pa sinovi tibetskih gospodov ali nepalskih ministrov iz butanske kraljeve hiše ali pa oni iz Burme, ki najrajši dajejo svoje otroke v katoliške šole, čeprav istočasno odrekajo gostoljubno streho katoliškim misijonom. Poznajo ga zlasti zato, ker ima “eu-krarno”. Obenem zalaga tudi kuhinje modernega kolegija. Tri dni sem bil njun gost, a ta beseda ne zadene pravega, saj boste videli. Ko sem stikal za bratom Francetom, ki je bil zaposlen pri popravilu hiše, katere del mu je letošnji plaz odnesel, sem srečal med vrati moža v talarju in ga vprašal, kako priti do zaželjenega; pa me je novi prišlec tako neusmiljeno dregnil pod rebra, da bi se kmalu prekucnil po sobi. Pri tem se je tako iz srca nasmejal, da sem takoj razumel, s kom imam opravka. Bil je brat Drobnič. Od Kalkute do Darjeelinga pozna vse jn ga zaradi iskrenosti, originalnosti in podjetnosti vse rado ima. Na večer smo hodili po parku in pripovedovali vsak svoje dogodivščine; ni čuda. da so večeri kopneli, kakor megle po nepalskih dolinah. kadar nanje posije planinsko so ice. Doli z vasi je prihajalo nekaj (antov in prepevalo! čudna je ta Indija! Tako znano in domače so donele in mi brenkale na ušesa njihovo pesmi, kakor naše fantovske doma. Kje sem jih neki slišal? V Tirolah? Morda po pelo doma? Saj sem jih sam prepeval, pri- mojdunej! Janez je skrivnostno molčal, brat Franček pa mi je razodel celo storijo, kako Janez uči naše melodije svoje "jogre' tu ob vznožju Tibeta. Ne vem več, ali je bila 1 Nmav čez izaro" ali pa “En hribček bom kuril’’ ali pa “Marija skoz življenje”. Morda pa vse skupaj! Seveda bi bilo predolgo, če bi vam začei od začetka z zgodbami obeh, zlasti Francka, ki velja za dobrega lovca in zna mnogo “lovskih”, Janez mu večkrat katero oporeče, kakor na primer tisto, kako je šel France ponoči na lov nad tigre z leščerbo! Pa bi bila p edolga in morda ste jo tudi že slišali. Preden sem se poslovil od njiju, mi jih je Franček za slovo še nadrobil nekaj veselih, brat Janez pa mi je napolnil žepe z bonboni in čokolado kakor za Miklavža. Bog jima povrni! POD HIMALAJO Sedaj sem tu v Kurseongu, visoko pod Himalajo. Včeraj smo s prijatelji naskočili že v drugič Tigrovo goro, ker smo prvikrat imeli to nesrečo, da so nam jutranje megle skoro čisto skvarile razgled in nam je Mont Everest trdovratno skrival svojo častitljivo belo g'avo v odeje oblakov. To pot nam je bila sreča mila. Vstali smo ob enih zjutraj in ob prvem svitu dospeli na vrh. Prvi žarki so splezali na robove Kančindžinge in v zlato okovali najvišje robove 8000 metrskega vrha. Njegov sosed “Tri sestre” so še spale. Na njih levi so se dvigale tri snežne kope; najnižja, ki je najbolj odda jena, je dobila prvi pozdrav mladega sonca. To je Mont Everest — snežnobeli očak. visok ca. 9.000 metrov, pod njim nepregledna veriga tibetanskih višavij z redkimi prelazi, vsi prekriti s snegom. Podoba večnosti! Rad bi imel vse vas misijonske prijaitelje, pri sebi, da bi tudi vi videli lepote teh sončnih višavij, ki kraljujejo nad kraljestvom teme, ki ga je nekdo upravičeno imenoval “mrak bogov". . •, pa naj vas zaenkrat dosežejo le pozdravi in voščila in blagoslov in sreča v novem letu. Moram končati, ker slišim od daleč z drugega konca velike lebe, ki jo obdelujemo, tam nekje pri Buenos Airesu prijatelja g. La-dota, ki kliče: “Slišiš, Jože, pa kratko in jedrnato, naj bo. . . in pripravi spet kak “člančič”. . . In prav rad se bom lotil spet česa podobnega, saj gre za veliko Kraljestvo Velikega Kralja, ki prihaja... In končno gre za moje brate in sestre, ki prebivajo povsod, doma ali Pa raztreseni po svetu, da izpričajo s svojina življenjem slavo Njegovo in ki jim je pri srcu tudi božje kraljestvo v Indiji. O. CUKALE D. J. DARUJTE ZA PODERžAJEVO CERKEV! (Z MALEGA RASTE VELIKO. PRISPEVKE BLAGOVOLITE POŠILJATI NA NASLOV: LENČEK LADISLAV, VICTOR MARTLXEZ 50. BUENOS AIRES, ALI JIH PA ODDAJTE SOTRVDXIKOM Z BIX)KI BRIDKE URE DOŽIVLJAJO MISIJONI NA KOREJI V lanskih “Katoliških misijonih" smo brali o križih in uspehih Cerkve božje na Koreji od prvih misijonskih začetkov (to izbruha koroške vojne. Ugotovili smo, tla položaj zlasti na severu ni bil rožnat, da pa so na jugu pričakovali tem lepšega razvoja misijonskega dela. S pričetkom sovražnosti pa se je položaj zelo poslabšal tako v ssvernem kot južnem delu Koreje. Nastopila je doba še trših preizkušenj in preganjanj kot so jih bili deležni, na več ali manj odkrit način, korejski katoličani v severnem delu dežele... Zlasti so udarili po tujih misijonarjih, čeprav tudi domačim niso prizanašali. Prav tako ve samo l>og, koliko vernikov je bilo pomorjenih skupaj s številnimi protikomunisti, ki so jih rdeči “likvidirali” v svoji prvi ofenzivi na jug. Gotovo zlasti katoličanom niso prizanašali. Tudi “tovariši” vedo, da smo katoličani najbolj trdni idejni nasprotniki komunističnega svetovnega nazora. Korejski katoličani so namreč res “imiy catolicos”. Približno, na vsak način še zelo nepopolno in že nekoliko zastarelo sliko o položaju korejskih misijonov si moremo ustvariti iz poročila p. Patvika Connorja S. S. C., ki ga je priobčil argentinski katoliški dnevnik EL PUEBLO 28. novembra 1. 1950. Ker omenjenega časopisa večina bralcev “Katoliških misijonov” ne be-re, se nam zdi primerno, da stvar objavimo. Poročilo pravi: “Čeprav še ni prenehal bojni metež, nam kratek pregled o položaju duhovščine na Ko-leji pokaže, da manjka tretjina duhovnikov, k* jih je zdceimiralo v zadnjih mesecih komunistično sovraštvo. Z gotovostjo vemo, da so v rokah rdečih '•mrli en škof in 10 duhovnikov. Pogrešamo üva apostolska prefekta, dva škofa in okrog '0 duhovnikov, ki so jih pograbili rdeči. Komunisti zgrabijo vsej tujce in redovnike, brž ko zasedejo kak kraj. Mons. Bonifacij Sauer, predstojnik benediktinske opatije v Wonsanu, je umrl v za-Paru v Piougyavgu (Pengyang) malo pred začetkom korejske vojne. Ista usoda je doletela njegovega redovnrgg sobrata p. Ituper-!ji Klingselsa O. S. B. in p. Damasa Paik (Pajk?), misijonarja v Choonehunu. Pariška misijonska družba javlja, da je dobila potrdilo o umoru treh svojih članov: P- Jožefa Cadars, p. Desireja Polly in p. Jo-Zfvfa Molinard. V Choochunu je rdeča vojaščina umorila p. •Antona Collier iz Družbe sv. Kolumbana. Prav tako je bilo usmrčenih več domačih duhovnikov kot Timotej Li, Mavricij Kini, — °ba ubita 8. oktobra — in mlada duhovnika •Indej Chung in Jakob Iti. Med zajetimi in pogrešanimi so tudi mons. Patrih J. Byrne, apostolski delegat za Ko-[ejo, njegov tajnik p. Viljem Bootli; mons. ■' rančišek Hong, apostolski vikar piongyan-škc-ga vikajnta — aretiran v maju 1949 — u> njegovih 12 duhovnikov (domačinov). Prav tako je izginilo v Wonsanskem misijon- skem okrožju ti domačih duhovnikov, v Seul-skem 14 in Tacjonu eden. Osem misijonarjev iz Družbe sv. Kolumbana so pobrali v Choochunu in Kivanghuju; ti so: mons. Tomaž Quinlan, ki je že BO let misijonaril na Daljnem vzhodu; p. Patrik Brennan, p. Filip Croshic, p. Tomaž Cusack, p. Patrik lteilly, p. Janez O' Brien in p. Jernej aiaginn — vsi Irci. Petnajst korejskih duhovnikov, ki so jih zaprti v Chonju skupaj z mons. Jernejem Kirnom, je zdaj na svobodi. O nekaterih jetnikih se ve, da so jih prepeljali v zapore v Piongyangu, a po umiku rdečih od tam je izginila za njimi vsaka sled. Ne samo duhovniki, tudi redovnice morajo marsikaj pretrpeti. Tako so n. pr. dve korejski sestri iz Družbe sv. Pavla, s. Angelo in s. Marijo do smrti pretepli s palicami na nekem kraju severno od Seula, treflja pa je bila hudo ranjena. Dve francoski sestri iz iste družbe in pet karmeličank so odpeljali na sever. Petindvajset bratov in patrov iz benediktinske opatije v Wonsanu in 29 benediktink, ki so vodile normalko, so zaprli že v maju leta 4950. Kolikšne so žrtve med verniki, ni mogoče ugotoviti niti približno. Znano je, da so komunisti ob priliki prvega pohoda na jug zagrešili pravo množične pokolje. Tako so okrog Kwang'jiija pomorili 1000 prebivalcev, v Yang-pyimgu 700, v Wonsanu 500, v Chonju 4000. v Tacjonu 1100, v Seulu 20.000. Koliko je bilo med njimi katoličanov? V Hapteku so kar pred cerkvijo usmrtili 20. septembra, to je na praznik korejskih mučencev in obenem dan prve osvoboditve Seula po četah VN, 15 katoličanov.” Poročilo ne omenja porušenja misijonskih napr; v kot šol, cerkva, itd., ki so (udi postale predmet brezbožnega sovraštva in vojne vihre. Omenimo le por ligenj e stolnice v Seulu in v Piongyangu, a to ni vse. . . Tragedije še ni konec. Uboga dežela in korejsko ljudstvo, ki mora plačevati krvave načrte komunističnih nasilnežev! Pomilovanja vredni korejski katoličani in misijonarji, ki so med vsemi rdečimi najbolj na poti. Mnogi misijonarji bi se lahko umaknili, pa so, kot na Kitajskem, ostali na svojih mestih, ker, sc zdi, je bila to želja predstojnikov in pa tudi misijonarjev samih, ki niso hoteli zapustiti vernikov v najhujši sili. Hoteli so jih krepčati z delitvijo sv. zakramentov in tudi s svojim zgledom in besedo v težki preizkušnji, obenem pa pomagati k spoznanju prave vere vsiij tistim, ki bi sami prosili, Zato so bili pripravljeni na največje žrtve. V vsaki armadi jih zahtevajo — tudi v Kristusovi misijonski vojski. Mnogi so res že zaključili misijonsko pot z nasilno smrtjo. Korejska Cerkev se bori in umira ter zrna-gu.i'3 z mučenci. Daje nam pa tudi lepe zglede odpovedi in junaštva. Ali nas morda ne zgrabi, ko pomislimo, da mnogi žrtvujejo vse, tudi kri za eno največjih podjetij sv. Cerkve, ki so po besedah Pija XL misijoni, mi pa se komaj včasih spomnimo v molitvi misijonarjev, z veliko težavo odrinemo kak peso za misijone in tako težko odmerimo nekaj časa za misijonsko stvar. . . J, A. C, M. Spoznajmo vzhodno vprašanje I. POZNANJE VZHODNEGA VPRAŠANJA Prvo je, da vzhodno vprašanje poznamo. Prepad je med Vzhodom in Zapadom, ker se ne poznamo. Zlo visi nad nami ne toliko radi kakih dogmatičnih razlik, ki so dejansko prav neznatne in so prav za prav le|zgodovinska nesoglasja, ampak radi premalega medsebojnega poznanja. Krivi smo tega nePoznanja vsi, vzhodni kakor tudi zahodni kristjani. Treba je, da se medsebojno spoznavamo in gojimo medsebojno prijateljstvo in tudi medsebojno ljubezen. Ako bo vladala obojestranska ljubezen, kakor vera uči, potem ne bo nikakega zadržka za cerkveno zedinjenje. Osebne stike navežemo lahko na razne načine, n. pr. ob priliki raznih sestankov, kongresov, po posredovanju prijateljev itd. Treba pa je, da študiramo vzhodno vprašanje. Seveda preprosto ljudstvo bo poučeno le o poglavitnih naukih o cerkvenem zedinjenju, naj veliko moli in po možnosti tudi gmotno podpira unionistično gibanje. Več pa morajo vedeti tisti o tem važnem vprašanju, ki ljudstvo poučujejo, še več profesorji, ki vzgajajo apostole unioniste. Sploh naj bi inteligentje dobro poznali cirilmetodij-sko vprašanje. Noben papež ni toliko priganjal k študiju vzhodnega vprašanja kot Pij XI. Treba bi bilo brati njegovo okrožnico “Herum orien-talium". Naj navedemo vsaj zadnje misli, v katerih papež izraža trdno pričakovanje, da se lotimo bolj temeljitega spoznavanja vzhodnega vprašanja: “Kar moč vzpodbujamo, častiti bratje, vse skupaj in vsakega zase, da na vse mogoče načine pospešujete poznavanje vzhodnih vprašanj in da Se v tej veliki zadevi s svojim prizadevanjem pridružite našim trudom. S tem bodo vse ovire tako zaželjenega združenja premagane, s pomočjo preblažene Device in brezmadežne božje Matere, na priprošnjo sv. očetov in učnikov, skupnih Vzhodu in Zapadu, in mi bomo objeli naše brate, te naše sinove, ki so bili tako dolgo ločeni od nas, a se bodo končno vrnili v očetno hišo, tesno združeni z nami v moči tiste ljubezni, ki ima najbolj trden temelj v resnici in polnosti k"ščanske vere." Sv. oče želi, da bi se najprej vsi duhovniki spoznali v tem vprašanju. Priporoča, nai se zato v vseh bogoslovjih poučuje ta tvarina in naj se vsako leto organizirajo posebni Studijski in molitveni dnevi izključno za Vzhod in vprašanie njegove združitve z nami. Vsi kristjani, ki niso to le po imenu, naj se p-av tako o vsem tem s pomočjo duhovnikov oouč» in naj se nanče gledati, misliti in moliti bolj široko, vesoljno, katoliško. Ali sledimo temu idealu? Ali se zanimamo za ločene brate ali pa se morda zapiramo sami vas ? Ali ljubimo Boga? In če Boga ljubimo, ali ljubimo božjega namestnika, sv. očeta v Rimu? In če ga ljubimo, ali ne bomo z veseljem Izpolnili, kar nam namestnik božji priporoča? Naša ljubezen mora objemati vse ljudi na svetu, prav posebno pa naše ločene brate, ki niso sami krivi »voje nesreče- Seveda se moramo varovati vsakega verskega indife-rentizma, toda še bolj se moramo varovati prenapetosti in prevzetnosti napram ločenim bratom in vsem, ki so v zmoti. Mnogo, mnogo moremo storiti za cerkveno edinost, samo če hočemo. Treba se je poučiti o tem vprašanju, potem pa moliti in sodelovati, kolikor je v naši moči. II. SODELOVANJE JE NUJNO POTREBNO Katoliška Cerkev je nasproti pravoslavnim širokogrudna, že veliko pred vojno je smatral neki francoski kardinal za umestno, da se v katoliških bolniških kapelah dovoli pravoslavnim duhovnikom opravljati pogrebne o-brede nad trupli v bolnišnici umrlih pravoslavcev, kajti sicer bi morali opravljati božjo službo v kakem bolj ali manj neprimernem, bolniškem lokalu. In prav v zadnjem času je celokupni avstrijski ePiskopat dal na razpolago begunskim pravoslavcem v bogoslužno uporabo cerkve in kapele, ki jih katoliško bogoslužje pogreši. Ni treba povdarjati, kako priznanje in ganotje je povzročil ta ukrep med pravoslavci in s kakim veseljem so sprejeli ponudbo, ki jim je prišla nad vse iznenada. III. NEKATERI NASVETI ZA ŠTUDIJ VZHODNEGA VPRAŠANJA 1. V vse katoliške šole je nujno potrebno vpeljati pouk o cirilmetodijski ideji, in sicer a) v ljudske šole. V nižjih razredih ljudskih šol naj katehetje podajajo otrokom priložnosten pouk. Pri pouku katekizma in svetopisemskih zgodb se lahko marsikaj pove o krščanskem vzhodu. Potrebna bi bila za kateheta primerna pomožna knjiga, ki bi mu to olajšala. V višjih razredih naj bi se vsaj eno leto podajal sistematičen pouk. Tudi za to bi bil potreben poseben učbenik. V srednjih šolah se naj vpelje sistematičen pouk o vzhodnem vprašanju vsaj eno leto ali dve leti. Na teoloških fakultetah in na bogoslovnih učili' ščih naj bi se ustanovile posebne stolice za študij istega vprašanja. Za preproste ljudi naj bi se vršila po deželah predavanja in kazale skioptične slike, prirejale predstave. Imamo n. pr. Silvin Sardenko: Sv. brata Ciril in Metod. Mati svetega veselja, itd. Prav tako bi pa naj tudi ločeni bratje vpeljali pouk o zapadnem vprašanju, t. j. o rimokatoliški Cerkvi, kadar bo to možno. 2. Važnost zgodovine, Solovjev, knježna Volkonska in drugi so prišli prav po lastnem študiju zgodovine razkola do prepričanja, da je katoliška Cerkev prava, od Kristusa ustanovljena. Na podlagi tega študija so se zedinili s katoliško Cerkvijo. Zato je študij razkola, če je podprt z resničnimi dokazi, jako važen pri cirilmetodijskem delu. Izdala naj bi se knjiga: Zgodovina vzhodnega razkola. 3. Tudi študij o vzhodni in zahodni Cerkvi, zlasti nauk o Cerkvi, mističnem Telesu Kri atnsovem je potreben. Dobra je G-rivčeva knji-ga “Cerkev”.Zlasti se naj dobro preštudira papeževo prvenstvo. 4. Preštudirajo se naj razlike med vzhodno in zahodno Cerkvijo, in sicer: a) verske, b) juridične, c) liturgične, d) vzhodno pesništvo, e) vzhodna glasba, £) vzhodna ascetika, S) vzhodna mistika, h) vzhodno slikarstvo (ikone), i) vzhodni stil. 5. Jeziki. Pri študiju vzhodnega vprašanja je potrebno znanje teh jezikov: a) staro grško, b) novo grško, c) staroslovensko ali cerkveno slovensko, d) znanje raznih slovanskih jezikov, in sicer znanje ruščine in ukra-jinščine za one, ki bodo šli v Rusijo, po potrebi tudi bolgarščine, srbščine in makedon-ščhie. e) kdor se hoče znanstveno poglobiti v vzhodno vprašanje, mora poznati tudi arabščino, turščin.o in tudi rumunščino. G. Važen je študij papeških okrožnic o vzhodnih obredih in sploh o razmerah vzhodnih kristjanov. 7. Poznati je treba rusko etnologijo. Kdor hoče druge narode pridobivati, mora poznati njih dušo, njih šege in navade, njih mišljenje, 2 eno besedo, njihv etnologijo. 8. Literatura. Vsi, ki hočejo širiti unioni- stično misel med pravoslavno inteligenco, je tudi prav, da poznajo rusko literaturo, pred-boljgeviško in tudi boljševiško. Naj bi poznali ruske mislece: Homjakova, Solovjeva, Hulgakova, Berdjajeva in druge. Poznali naj bi tudi rusko teološko literaturo. Delali naj bi na to, da se ustvari in izda katoliška literatura v ruskem, beloruskem in ukrajinskem jeziku. Posebno naj bi se izdala apologetična literatura. Prav tako so potrebne knjige o socialnem vprašanju, ki bi v katoliškem duhu obravnavale to vprašanje. O. Poznati je treba sodobno rusko pravoslavno cerkev in posebej še sedanjo komunistično ateistično pravoslavno cerkev, ki so jo i'Uski komunisti v zadnjem času ustanoviil. IV. UNIONISTIČNO SLOVSTVO Izdajajo naj se knjige in brošure, ki vsestransko obravnavajo vzhodno vprašanje. Izhaja naj se v raznih jezikih. Priporočamo, da Se prevede in izda knjiga P. Mana: Naši ločeni bratje in mi. Ko bo prišla verska svo-boda] tedaj bo treba pred vsem gledati na to, ha se izdajajo apologetični spisi in tudi razne htuge poučne knjige. Treba bo ustanavljati na Ruskem katoliške knjigarne, književne za-l°žbe, knjižnice. Treba bo vzgojiti tiskovne apostole, ki bodo zlasti širili katoliški tisk. Treba bo izdajati katoliške liste, dnevnike, tednike, razne katoliške revije. Ko se zruši komunizem in njegova oblast, še ne bodo Zrušene komunistične zmote. Moramo misliti ua to, da je mladina v komunističnih državah fanatično brezverska. Pa tudi tisti, ki bodo še kaj vere imeli, bodo versko čisto zmešani. Kakor se čuje, nastajajo razne pravoslavne zmote in sekte. Kako se boriti proti ateistični ooljševiški “duhovščini”, ki je prežeta s komunizmom. Treba je, da bomo katoličani vsega Sveta pomagali pri kristjanizaeiji sveta z ustanovitvijo skupnega tiskovnega apostolata, ki b0 širil Kristusove nauke med katoličani, med NovomašnisKO posvečenje v bizantinsko slovanskem obredu je prejel 2 4. decembra v Rimu slovenski rojak-begunec preč. gospod Pavle Krajnik, nekaj dni kasneje pa je daroval svojo prvo daritev. Posvečenje in nova maša sta se vršila v ruskem semenišču pri S. Maria Maggiore. Novomašnik ima starše v Argentini. — To je že tretji od mladih slovenskih duhovnikov, ki so se v zadnjih letih vzgajali v Rimu v Rusicumu in se posvetili pripravi za delo med vzhodnimi kristjani. pravoslavnimi in brezverci. Predvsem je treba gledati na to, da ima vsaka katoliška dežela poleg drugih katoliških listov in revij še posebej vsaj dva izrazito unionistična lista, in sicer en list za preprosti narod, pisan čisto poljudno, in enega za znanstveno obravnavanje vzhodnega vprašanja. Za poganske misijone izhaja po vsem svetu na stotine misijonskih listov, morda tudi še več, kar je vse hvale vredno; za unionistično misel, ki je dandanes zelo aktualna, pa nimamo skoro nikakili listov, niti 20 na celem svetu. Vsled komunistične poplave jih je celo od teh moralo več prenehati. Prijatelji cirilmetodijske ideje naj po vsem vsetu snujejo unionistične liste in izdajajo unionistične brošure in knjige tel' knjižnice. V. UNIONISTIČNA VZGOJA NARODOV Bolj kot kdaj je treba dandanes vsepovsod uplivati, da se ljudje v verskem in cerkvenem oziru zbližajo in zedinijo. Unionistična vzgoja narodov je nujno potrebna. Unionisti, lajiki in duhovniki, naj vsepovsod širijo unionistično idejo in se pri tem poslužujejo vseh nadnaravnih in naravnih sredstev. Unionistična misel je jako malo razširjena med katoličani, še manj pa med drugimi kristjani. Sicer se oglašajo povsod glasovi za zedinjenje, toda to je sorazmerno jako malo. ANTON MERKUN, U. S. A BORBA V BARAGOVEM MISIJONU IV. K HUDODELCEM PRIŠTET Približalo se je kitajsko lunino novo leto. Komunisti so po cestah rajali in plesali in se izživljali, obenem pa iskali vedno novih načrtov, kako bi škodovali katoliškemu misijonu. Z.t kitajsko novo leto imajo Kitajci navado, da nalepijo na vrata in okrog njih razni napise, ki izraža jo novoletne želje in prošnje k bogovom za 'varstvo v novem letu. Katoličani seveda nalepijo katoliške r.ke. Zanimalo me je, kaj bodo napredni katoličani v ženskem zavodu nalepili. Zato sem dan pred novim letom stopil pogl dat. Kaj najdem? NESREČNI TABLICI! Nad glavnimi vrati, 1:1 vodijo v kuhinjo in sobo starca, ki je postal orodje v komunističnih rokah, visita dve tablici z, napisom: “Slava padlim komunističnim borcem! ’ Ob stenah vrat pa rdeč papir, na katerem se je v verzih poveličevala zmaga nad kuomingtanci. Zelo me je «žalostilo, pa tudi ujezilo vse to. V misijonski hiši rdeča propaganda! Vprašam starca in starko, kaj to pomeni. Nerodno izkašljata, da sta imela dva sina, ki sta pred 20 leti padla kot komunistična borca, zato so jima pa s-daj “osvoboditelji” prinesli ti tablici in ju obesili nad vrata. “Vzemita proč, saj dobro vesta, da v cerkveni hiši nc smemo izobešati vojaških in političnih znakov.” Ne ubogata. Sam snamem tablici in ju izročim starki, da vrne te stvari “osvoboditeljem”. A komaj zapustim hišo, starca sama spet obesita tablici na prejšnje mesto. Jaz pa grem in spet snamem tablici ter ju nesem s seboj v svojo sobo, njima pa naročim, naj povesta “osvoboditsijem”, da imamo cerkvene postave, ki ne dovoljujejo vojaško-politične propagande v cerkvenih prostorih. KOMUNISTI NAD MENOJ Računal sem, da bodo sledile težke posledice! in res: Glavni izmed “osvoboditeljev” so drugi dan po novem letu prišli k starcu in mu prinesli riža ter mu voščili srečno novo leto. Ko so zvedeli, kaj se je zgodilo s tablicama, so se vsi pripodili v mojo sobo: Kralj, politični komisar in še dva komunista višje stopnje, za njimi pa sta boj -če capljala starec in starka, ki se nista upala pretrdo nastopiti proti dobrotniku-misijonu. Komunisti so bili sila razjarjeni in se niso prav nič obvladali, temveč »vsi naenkrat vpili name, mi grozili s pestmi in izjavljali, da take žalitve pač n c morejo prenesti. Prinesel sem "slavni” tablici, ju položil na mizo ter čakal, da so se navpili in me ozmerjali kakor jim je bilo drago. Uverjen sem bil, da bo vsemu temu slrdila preiskava, nato prepoved širjenja vere in moj zapor. Zato sem tuhtal, kako in kaj naj rečem, da bi opravičil moje ravnanje. Prosil sem jih, naj mi puste besedo. Pristali so; jaz sem pa dejal: “Sem na Kitajskem kot jugoslovanski državljan. Moja država je priznala vašo oblast. Vi ste po zakonu, izdanem od Maotsetunga samega, dolžni ščititi pravice tujcev, zlasti tistih, ki so člani naklonjenih držav. Toda Kralj, ki ima visoko mesto v vladni stranki, ne le, da me ni ščitil, ampak je ponovno ščuval ljudi zoper mene, tako da me v lastni hiši ljudje zmerjajo z “evropskim hudičem". Vprašam vas torej, politični komisar, ali je dovoljeno šefu policije tako ravnati s poštenim tujcem?” Zadel sem v živo. Politični komisar je Kralja na videz trdo prijel, meni pa dejal ljubeznivo: “Vzemi tablici in ju vpričo naš obesi nazaj nad vrata, drugače ti je prepovedana svoboda širjenja vere.” MOJ UMIK — KOMUNISTIČNI TRIUMF Lahko si mislite, kako se mi je v srcu upiralo, a vendar sem vzel tablici, šel v ženski zavod in dejal vpričo vseh prebivalcev: “Obesil bom komunistični tablici nad vrata, moralno prisiljen, čeprav se zavedam, da po cerkvenih postavah tega ne smem; da preprečim večji zlo, to storim." Ko sim tablici obešal, so me rdeči fotografirali; potem so odšli. Starec, N inf a in rdeči so tri umfirali. Pristal sem na poraz ne iz strahu za lastno kožo, ampak iz strahu za Cerkev v Ningtuju. Posebno me je Lolslo, da so me fotografirali, ker sem vedel, da bod« mojo sliko rabili, kakor jim bo kazalo, zdaj kot propagando, kako jim celo duhovniki širijo slavo, zdaj kot dokaz, kako smo duhovniki uporni, ko celo vladne znake samovoljno mečemo v staro šaro. Sprejel sem ponižanje, vdan v voljo božjo, tolažeč sc, da so celo fotografije našega dobrega škofa dr. Rožmana uporabljali v najbolj zlohotne namene, a mu je veudar Bog vse to obrnil v dobro. Kralj me je torej ukanil, a kmalu setu mu povrnil. KAKO SEM SE IZMUZNIL NA DEŽELO Ne deželi v hribih imamo lepo misijonsko postajo Tungchao. Tani sta umrla dva katoličana, eden pa je čakal na poroko. Katchist me je prišel klicat, naj grem tja. Kralj mi jo dvakrat odbil dovoljenje, zato sem vedel, da sc ga ne splača več prositi. Hotel sem narediti tako, da Kralja postavim pred dovršeno dejstvo, sabe pa pred oblastjo zaščitim. Dal sem napisati Kralju pismo, v katerem mu poročam, da sem bil nenadno klican k bolniku v Tungchao, da je bil policijski urad na žalost v zgodnji jutranji uri zaprt, zato, po smernicah Kralja samega za tak primer, le obveščam policijo, kam grem. Bil sem Ž3 tri ure na poti, ko Kralj prejme moje pismo. Pihal je od jeze. Jaz sem pa lepo mirno dospel v trg Lokow, kjer je bila drugi dan zjutraj poroka. Javil sem se na policiji, ki me je prav prijazno sprejela In mi dovolila (»vobodno gibanje. BKž ZA MENOJ! A Kralj je že poslal ogleduhe za menoj. Ko sem drugi dan proti večeru kramljal za mizo pri kmetu katoličanu, nenadno vstopi v sobo vojak s civilistom, povpraša po meni in naroči, naj sJ takoj javim na policiji. Kmetje so me preplašeni pogledali, prepričani, da sem aretiran. Najbolj zaveden me je spremljal tja In mi dejal: “če zapro vas, morajo zapreti tudi mene, tudi mučeništvo rad z vami pretrpim, saj sem star in razumem, da ste radi poroke mojega sina prišli v to nevarnost.” Na poiicfji, še zjutraj tako prijazni, so bili sedaj silno surovi. Zalit zvali so, naj se takoj vrnem Ningtu ali pa koga pošljem tja, ki Uii s policije prinese potrdilo, da nisem špi-.on. Poslal st-n v Ningtu kmeta, poštenjaka, sam Pa takoj odrinil naprej v Tungchuo. Kmet na policij v Ningtu ju ni nič opravil. Kralj je pihal od jezi ter ukazal kmetu, naj mi hiti naročit, da sv moram takoj vrniti v Ningtu. Ko je bil pa kmet kake kilometre iz mesta, Je Kralj poslal za njim vojake, ki so ga prijeli, odvedli nazaj na policijo in pregledali. Nagli so pri njem Wolbankovo pismo začne in nekaj zdravil. Vse so mu vzeli in prepovedali, da bi šel še kaj v župnišče, preden se napoti k meni. Kralj je upal, da bo pri kmetu nagli kaj takega, kar bi mene obremenilo, a se je nuotil. MISIJON V TUNGCHAU ti. Wolbang je uvidel, da je zame položaj kvitič.n, zato je poslal za menoj nagega vratarja. Sproščen -v naravi lepih hribov sem po Šetsmesečnem suženjstvu komunističnega terorja v Ningtu ju kar svobodno zadihal. Pet dni sem v Tungchau mirno vršil misijon, a ko mi kmet in vratar prineseta vznemirljive 'osti iz Ningtu ja, sem se odločil, misijon zaključiti, dasi hi moral obiti še dve vasi. Vratar mi je zaupal, da me Kralj smrtno sovraži In da je možno, da posije nadme vojake kot roparje, ki bi ni3 na samotni poti "»padli in ubili. Zato smo na povratku nazaj izbrali posebne steze, da smo se umaknili kaki morebitni tovrstni nevarnosti na poti. Vrnil sem sc srečno -v Ningtu. Ninfin mož '"c je takoj začsl spraševati, kako sem se kaj Imel na deželi, in je hotel hinavsko to in ono *z mene izvleči. A sem vse zamolčal, kar bi 'ahko vrglo na moje delo ls senco sunmjc. Kralj torej ni mogel najti povoda, da bi me Pfijel, Tri dni je čakal in premišljeval. ZASLIŠEVANJE na policiji Četrti dan pa — bila je nedelja, popoldne pošlje k meni policista z naročilom: “če ‘dsi preveč zaposlen, pridi takoj malo h Krami na policijo na kratek tovariški razgovor.” ^Poznal sem v tem zanko, a kaj sem hotel: odzval sein se in ob odhodu dejal g. Wol->»nku: če me ne bo nazaj, vedite, da me je Kralj dal zapreti." Že to je bilo sumljivo, da so me vedli tja, kjor so zapori. Kralj me je sprejel »v svoji de-°v,ii sobi. Resen, vendar ne presurov. Zahtc-'®1 je, naj spet pismeno izjavim, da sem iz- vršil kršitev zakonov in da zaslužim kazen. To pot sem bil trmast. Odkrito sem mu priznal, da mi je njegovih šikan dovolj, da ničesar več ne podpišem, pa naj ms takoj usn.rte, če hočejo, “če uživamo res versko svobodo, pač smem vršiti najvažnejše duhovniške posl3, kadar me verniki kličejo. Zato tli lagal, če bi podpisal, da se čutim zločinca pred vladnimi zakoni, čemu vaš zakon o verski svobodi, ki ste ga celo po stenah nalepili in tako razbobnali.” NEVAREN TR EN UTEK Kralj je postal strupen. Odločil je, naj vpričo njega pr.inišijujcm nekaj ur, ali sem z-očiucc ali ne. Kes sem premiglji val, med tvi.i zmolil vse til dele rožnega venca, nato pa d.jul Kralju: 'Vo dveh urah premisleka sem še bolj prepričan, da se nisem še pregrešil zoper \ ladne zakone, in zato ne podpišem noben j izjave. Protestiram, da me brez pravega vzroka ovirate v osebni svobodi. Oprostite, odhajam!” Vstal sem in odgei. Kralj pa je skočil za menoj in me zagrabil za voke. Kot nagajivim kranjskim fantom ml je šinila v glavo misel, naj se r.šiui njegovega prijema, da vidim, ali me res hoče s silo pridržati. S prvim sunkom se ga oprostim in Kralj se je opotekel po stopnicah kakor je dolg in širok. Tedaj zavpije policajem: “Zgrabite ubežnika, stre- ljate!” V hipu so me -1 policaji zgrabili in dva sta namerila name puški, Kralj pa že s pestjo zamahnil proti moji glavi. “Ns storite tujcu nič žalega!”, se je tedaj začul od nekod ukaz. Še danes ne vem, kateri izmed rdečih mi je tedaj rešil življenje. Kralj je ves divji tolkel po mizi in me zmerjal, da sem slabši od roparjev, ko dnevno sklepam v cerkvi roke k molitvi, predstavnika policije pa skušam ubiti in zbežati. Tako je divjal nad pol ure, jaz sem pa molčal in vdano čakal na svojo usodo. Spet mi je Kralj ukazal dve uri premišljevati o zločinih. Pošteno sem si res ta čas izpraševal svojo vest in se spominjal grehov, Iti sem jiii zagrešil, ne pred rdečo oblasVjo, ampak pred Bogom. Ker Kralju le nisem hotel priznati zločinov, je proti večeru prišla višja komunistična glava, ki je najprej zaslišala Kralja, zakaj me zadržuje, in nato mene. Priznal sem, da sem zelo užaljen, ko me Kralj sili pismeno priznati zločine, ki jih nisem storil, in da mi krati osebno . '/obodo. Kralju da sem s3 iztrgal iz rok iz protesta proti krivičnemu postopanju z menoj, ne da bi mislil na kak beg ali celo uboj, saj sem prej jasno povedal, da odhajam domov, v župnišče, kjer me vsak čas lahko spet dobi. Zato da se mi zdi beseda o begu in poskušenem uboju strašno natolcevanje, ki bi po mednarodnih zakonih zaslužilo veliko večjo kazen nego moje ravnanje do njega. REŠEN — ZAENKRAT Sodnik je milostno razsodil, naj grem domov, v bodoče naj pa ne hodim več na deželo, kjer je polno roparjev, češ če bi me kak ropar ubil, bi tuji časopisi takoj pisali, da so me ubiii komunisti. — Ironija brez primere: wdimsiica pota m ši bcai RAZSEžNI DELOKROG Misijouar-duhovnik veliko potuje in v ved-nem neposrednem stiku z izročenimi mu dušami doživlja marsikaj morda veselega, pa tudi prevečkrat stvari, ki kot težka mora težijo čuteče srce poslanca božjega. Tudi ko se za daljši ali krajši čas zaustavi na osrednji misijonski postaji, svoji izhodni točki, vsaj njegov duh roma od enega do drugega konca pokrajine, od malega naselja do onega važnega središča, kjer nasprotnik že skuša nase-jati ljulke v komaj nekoliko zrahljano misijonsko gredo. Boli ga, ker se mu ni mogoče povsod in vedno osebno staviti na branik nauka, ki ga oznanja potujoč. Res, kateliist je tu, on bo negoval vrženo seme, piel in prilival brstečim bilkam. Z združenimi močmi bodo tisti, ki jih milost vabi, na misijonarjevo pobudo in pod njegovim vodstvom postavili lično kapelico v domači vasi. Tam bo katehist zbiral vse, ki so se prvi odzvali, skupno bodo ponavljali katekizem, molili in zopet molili ter tudi peli. še drugi se jun bodo pridružili in jih bo tako vedno več. Vaški učitelj je zbral šole godno mladino. Tudi oni potrebujejo svoje zbirališče, lastno streho. Ko je kapelica dovršena, naj zraste iz tal tudi še šolska stavba. Tu ima poleg misijonarja bssedo domači učitelj, ki bo skrbel, da bo šolska mladina čimprej imela streho nad seboj. To so nekake podružnice osrednje misijonske postaje, kjer nimajo stalnih misijonarjev. Pokrajina, ki pripada osrednji postaji, je posejana z ifjimi, in če je delovanje pevoljno, ima potoni njih misijonar možnost približati si sleherno človeško bitje. Vaška kapela in katehist ter domača šola s primernim učiteljem so velikokrat točka, ki povzroča misijonarju nemalo skrbi. Naša apostolska prefektura šteje okoli 160 leatehistov in prav toliko kapel, vaških učiteljev pa 150. PROMETNA SREDSTVA Misijonar mora biti v čim tesnejšem stiku s svojim zaledjem, ker od njega prihaja življenje v vsako misijonsko srenjo in šolo. Zato ga dolžnost pogosto kliče na pot. Najmanj, pravkar sem bil na policiji v smrtni nevarnosti, pa mi izjavljajo, da je moje življenje njim tako drago, da me zaradi moje življenjske varnosti ne puste iz mesta. Kralj mi je ob slovesu dejal: “Boga zahvali, da si tujec, sicer bi bil danes že med mrtvimi.” Večer je že bil, ko sem se vrnil v župnišče. G. Wolbank je bil ves srečen, da so me izpustili. Tudi katoličanom se je razvedril obraz. Kot da bi se nič ne zgodilo, sva se takoj naslednji dan lotila še bolj gorečega oznanjevanja božje besede, pričakujoč, da bova kmalu spet doživela kaka nova nasprotovanja. JANEZ KOPAČ CM kar se pri nas zahteva, je, da dvakrat na ieto obišča vse njemu izročene. Zelo različne so take misijonske ekspedicije, kakor so različne pokrajine, kamor so namenjene. Pri nas je že n s kaj dobrih cesti in je torej tovorni avto v pomoč. Zatem sledi motorni čoln in na južnem koncu prefekture imamo pirogo z majhnim motorjem, ki zelo dobro služi, ker je zelo obratna, a ni mogoče naložiti večjega tovora. Navadna piroga jo splošno v rabi, ker ij zadostuje že nekoliko centimetrov vode. Sleherni misijonar ima svoj bicikelj radi njegove lahke uporabnosti, ker je navadna steza že dobra za kolesarjenje, čez razssžnejše plitve močvare se pa mora misijonar dati nositi v posebnih nosilih, kar nikakor ni prijetno in ne zabavno. PRTLJAGA IN NOSAČI Ko misijonar zapusti kamjon ali motorni čoln, potrebdje poleg vsaj enega osebnega služabnika večje ali manjše število nosač sv za včasih precejšnjo prtljago, kajti mnogo stvari je treba vzeti na tako pot, ki se zavleč® na več tednov ali v nekaterih vikarijatih na cele mesece. Polog perila, hrane in potrebnega za kuho in pralije spremlja misijonarja kov-čeg s prenosnim oltarjem in vsem, kar kot duhovnik potrebuje. Navadno vzame s seboj primerno zalogo šolskih potrebščin za vaške šol® ter katehiste in katehumene. Večkrat je obveščen, da je ta ali ona kapela ali šola potrebna nujnega popravila; tedaj je treba natovoriti še nekaj zidarskega in mizarskega orodja ter vzeti s seboj na pot še sposobne delavce, ki spotoma služijo kot nosači. Sicer je treba najemati nosače za vso potno prtljago na licu mesta, kar ni vselej najlažja zadeva, ker domačini niso vedno voljni tudi proti plačilu izvršiti misijonarju to uslugo. Res je, da morajo biti pogostokrat na uslugo že raznim upravnim funkcionarjem, in žo vsaka mačjima potovalna kolona potrebuje najmanj deset ali dvanajst mož krepkih mišic in trdnih nog, kajti navadno so najeti za en dan hoje in je za naslednjo etapo treba iskati .'drugih. MISIJONSKA EKSPEDICIJA PO JEZERU Preteklega julija se je naš oče Gerard podal na tritedensko misijonsko potovanje v pokrajino ob zahodni obali jezera Tumba in tudi nekoliko v notranjost. Natovorili smo motorni čoln a vsem potrebnim za dolgo pot. ker v vijugah bo treba prepluli okoli 120 km, to je tja do skrajnega južnega konca jezera in nazaj. Ni tako enostavna plovba po teh ekvatorskih vodah kot bi si to morda prvi hip mogli predstavljati. Treba se 'je prepustiti vodstvu domačinov, ker voda ni povsod dovolj globoka ter bi zato mogli v nesrečo, zlasti z našim motornim čolnom, ki nima trdnega trebuha, kajti vozi tod že okoli dvajset let in bi bile zanj pod vodo skrite čeri še posebno nevarne. Naš črni krmar se izvrstno znajde; ima pa tudi že dolgoletno prakso iJ1 je ponosen na svojo službo, zlasti ker njegovim ušesom zelo prijetno de naslov: šofer niotornega čolna. No, poleg vsega smo naložili ge 250 opek in so tako potniki odpluli. V NEVARNOSTI Misijonska ekspedicija je menda vse srečno hi po načrtu izvršila (mene namreč ni bilo zraven), le ob povratku skoro čez 3 tedne sc je, poldrug dan pred prihodom, baje velik krokodil zaletel ob motorni čoln. lV.istvo je, da v spodnjem srednjem delu levega boka začela vdirati voda v notranjost. Treba je bilo čim prej zapluti proti bregu jezera ter med i' ni z vsem mogočim preprečiti, da bi voda y čolnu naraščala. Enkrat na varnem so čoln izUekli na suho, kar ni ravno najlažje, če ni potrebnega pri roki. Teditj šele se je dalo Ugotoviti, kaj prav za prav je bilo: oc,"luščila Se je velika in debela skorja rje ter odprla kakih deset večjih in manjših lukenj n a površini par kvadratnih decimetrov, liana, enkrat odkrita, se pač mora zaceliti, xsaj za silo. No, črne glave so vsekakor iznajdljive, i’oiskali so primerno količino drevesne smole, jo nataknili na kos lesa in prižgali. Raztopljeno smolo so pustili teči na prizadeto mesto tcr vse pokrili z žakijevino. Dokler so bili na 'uheni, je to držalo, pod težo vodnega pritiska je pa začel obkladek popuščati. Ker je Pa le bilo treba domov, so se eni postavili pokoncu z svojimi vedno bosimi podplati na obkladek in tako s težo svojega telesa tiščali banj, medtem ko je drugi zajemal in izlival v°do, kolikor jo je še vdiralo. Tako so vendar dospeli domov ter tu zopet izvlekli sprednji del motornega čolna z luknjami na suho. ru je slednjič bila moja naloga, da preluknjani trebuh našega starega in zvestega služabnika “Sv. Janeza Krstnika" (tako so pred davnim namreč krstili ta slavni motorni čoln katoliškega misijona Irebu oziroma Apostolske prefekture Bikovo) ozdravim in zacelim '■ vse boljšimi jeklenimi obkladki. Delo se mi je izvrstno posrečilo in je dotično mesto do danes popolnoma dobro, toda nič ne vemo, kda!j, na katerem mestu in v kakšni vodi se “o prihodnja nova rana odprla. . . PROCESIJA Odkar sem v tej deželi, sem letošnjega 15. avgusta videl prvo procesijo. Tu sit.c. priredili Pravo evharistično procesijo, kot so v navadi v krščanskih deželah. In reči je treba, da se je popolnoma obnesla, seveda po zaslugi prirediteljev misijonarjev. Vse ljudstvo se je raz. rrstilo v lepem redu ter pobožno v posameznih skupin.ih izmenoma molilo rožni venec a'i pelo nabožne pesmi v domačem in latin-skeni j »siku. Vidni so bili zlasti šolarji in deklice, gojenke sester, v njih prazničnih k volih, in pa vojaki, ki so bili častno zastopani, mulimo, da se je sprevoda udeležilo nad 1500 o®ch, kar je telo veliko za naš Irebu. Bog nain je naklonil lepo vreme, dasi je liste dni Pogosto deževalo. Raz oltar, ki je bil postavljen na prostem ob pročelju nage cvrkve, je evharistični Jezus za sklep po misijonarjevih rokah blagoslovil svoje zveste, ki so se Ga oklenili. Prav gotovo ni ostal ta dan brez (vpliva na ostale, pogane in protestante, od katerih so se mnogi udeležili pobožnosti. EPIDEMIJA Bilo je v juliju, ko se je tu incl domačini p,d,javila epidemija, legarjeva mrzlica. Ker je naš tukajšnji kolonijalni zdravnik energično nastopil, ie obolelo le kakih 15 oseb. žal so štirje bolniki podlegli, od teh je bil prvi pogan in kot tak umrl. Vsi smo bili ob tej priliki dvakrat cepljeni. Zdravnik je zahteval brzojavno serum, ki ga je v najkrajšem času prineslo letalo. Na domačine je pojav napravil precejšen vtis, zlasti več dni zaporedoma sledeči si pogrebi. Letos nam ja Bog poslal enega novega mladega misijonarja, ki smo ga pozdravili pred dobrim mesecem. Nameščen je na južnem 'koncu prefekture v Bolobu. Tamkajšnji domačini so ga z velikim navdušenjem sprejeli. Bog mu daj zdravja in pravega apostolskega duha pri težkem delu! KRščEVANJE Po nekaj krat na leto se v večjih ali manjših skupinah vrši na naši misijonski postaji krščevanje. Dvakrat so ha vrsti katehumeni-šolarji, n. pr. o Binkoštili in sedaj pred Božičem. O Binkoštili se jo izvršilo opravilo z večjo slovesnostjo, ker je bilo med novokr-ščenci tudi več starejših ljudi in nekaj zakonskih parov iz notranjosti, ki so s tem uredili njih zakon. Pred dnevi je zopet oblila krstna voda -5 šolarjev, od teh 7 deklic, ki so jih pripravile naše sestre. Bog jim daj, da bi znali ceniti veliki zakrament prenovljenja in ostali vedno zvesti krstnim obljubam. Nje in vse, ki se na sv. krst pripravljajo, zlasti pa misijonarje, ki se z njimi trudijo, priporočam molitvi slovenskih misijonskih prijateljev. KABEL KEBšEVAN C. M., mis. brat Spodaj vidimo zamorske otroke v evharistični procesiji, ki so jo prvič priredili v miši-jonu obeh bratov Kerševanov. PRVE SNEŽINKE “Kaj vse nam je zadnji čas življenje prineslo?’ “Kaj? Mnogo, če hočete, kar po vrsti in brez reda, kot je življenje prinašalo. Slabo in dobro. Slabo: iz Saulta je odšel jezuitski pater z dvema bratoma. Dobro: staknil sem na ladji Gašperja Shulteja. ki se mi je ponudil za strežnika in oskrbnika. Slabo: za jezuiti so se poslovile še uršulinke, ki so bile poučevale deklice. Dobro: iz Slovenije je prispel nov bogoslovec Andolšek. Slabo: umrla mi je sestra Amalija. Dobro: iz Liona sem prejel 4875 frankov, iz Pariza pa 142 8 dolarjev. Slabo: posvetil sem premladega bogoslovca — 21 letnega Bouriona. Dobro: 3. pokrajinski cerkveni zbor v Cincinnatiju. Dva dogodka, ne dobra ne slaba: kmalu bi zmrznil in pa misijonar Janez Čebulj je začel nositi brado.’’ Tako je škof Baraga raztolmačil svojemu prijatelju kapitanu Flanniganu v Minnesoti Mine. Stari Irec s košatimi obrvi in lepimi belimi lasmi, ki so rasli v močne zalisce, je prijazno gledal škofu v obraz. “Potem pa Baraga je počakal. “Potem pa?’’ “Potem pa — prve snežinke.’’ “Gotovo, saj smo po Vseh svetih." “Drugače mislim," je nadaljeval Baraga. Mirne, Zelene oči starega kapitana so ga vprašujoče zrle. Poteze ob ustih so se močneje zarezale navzdol, spodnj'a ustnica je ohlapno štrlela naprej. “Da, prve snežinke. Naduha ine zdeluje. Življenje se mi nagiba v zimo." V sobi je zavladala dolga mučna tihota. Spet je začel škof: “Jutri bo torej veliki dogodek." Na obraz priletnega Irca je posvetila sreča. V kotu se je zganila žena. Helena. Lepo materinsko obličje je spokojno zrlo k mizi. Roke so s pletenjem omahnile v naročje. Uresničile so se dolge. lePe sanje, ki jih toliko mate" sanja. Škof Baraga bo v tej cerkvi posvetil njenega edinca Patrika v duhovnika. Kako je te sanje spremljala z molitvijo, kolikrat se bala, da bodo nenadoma prekinjene. Sam Bog jih je vzdrževal, da so po tolikih letih dosanjane. “Duhovnik bo." Spet molk. Vsak po svoje misli. Ni treba “Duhovnik. In duhovnik je mučenec.” škofove besede so kot nož v srce materi Heleni. Le zakaj dobri škof podira njena sanje? Kaj ubija njeno srečo? Trpke poteze fo sp ji vtisnile v obraz, v očeh so se zasvetile solze. Ni upala dihati, čakala je odrešilnih besed. Starega kapitana ni toliko zadelo. Vedno je sodil trezneje. Res takih besed še ni čul, a je često srečaval na potih po vodah duhovnike, te neutrudne tihe Gospodove apostole, ki so z ogromnimi žrtvami nosili seme božje besede v vse konce sveta. “Da, mučenec. A Bog ga v to kliče. Saj ni mučeništvo samo sebi namen. Bog mu hoče dati bogato plačilo, zato ga v to kliče-" Počasne besede so prepričevale. Vsaka poteza v škofovem obrazu je govorila o istem: o neprestanem mučeništvu Kristusovega delavca. Trpke, globoke poteze, ki pa so vendar nosile pridih nepoznane sreče — potrdilo božjega poslanstva. Mat; .ie mislila. Saj je bila prav za prav vedno prav takih misli. A ni si jih upala tako jasno izraziti, tako neizprosno izreči. Ve, raj je življenje, ve, kaj čaka sina. čudno. Sin je prej kot ona vedel v jasnih izrazih, kaj ga čaka In je vztrajal pri tej odločitvi. Lepe misli so ji silile v dušo. V istem času so si gostje v župnišču delili ležišča. Sobo so namenili škofu, ko sc vrne od Flanniganovjh. škofov spremljevalec duhovnik Jacker se je zleknil v star naslonjač na hodniku. IDomači župnik Foks je legel P° tleh. Prag vrat je služil kot zadovoljivo zglavje. Novomanjk ho prenočil pri sosedovih. “Kje je študent?" “Morda si je že sam poskrbel ležišče!’’ “Friderik,” je poklical župnik Foks študenta Eisa, ki je na dvorišču klal tele. “Kaj bo?“ “Kje boš spal?" “Ne skrbite zame. Bom že kje." Pa jc dobro vedel, da nocoj ne bo časa za spanje. V hiši ni še prav ničesar za pod zob za jutri. Tud: ' cerkvi še ni pospravljeno. Vso noč bo treh8 pošteno delati, da bo vse v redu. Stalno se mu vrača ista misel: kje stakniti slavnostni sedež za škofa. To bo najteže. "Ne reži tako globoko!’’ ga je opomnil pomagač- “Saj res. Daj še ti malo, bom jaz držal." Z mislijo je prišel na dan: “Poslušaj, kje bi dobili sedež za škofa?” “Bog pomagaj! Zdaj sva pri teletu. Boš že potem na tisto mislil." O polnoči sta končala. Sedaj pa cerlce' Friderik je že vse pretaknil, a ni nič prime1" nega. Končno opazi v zakristiji klop. Premen jo z očmi in že se je žaga zajedla v les. Pribiti je treba noge in naslonjač, pa bo. Še za' 'eso čez. Res krasen škofov sedež. A kje so še sveče, kje preproge, kje tisoč drobnarij? Zjutraj je bilo vso nared. Lo pred sveto ®ašo je šepnil študent Friderik domačemu župniku nekaj na uho. župnik je odšel preko dvorišča k sosedovim in se kmalu za tem vrnil 1 dvema hleboma kruha, študentu je zaigralo ha obrazu zmagoslavje. Tako: sedaj je vse. Med krasno slovesnostjo v cerkvi, kamor 8e je nagnetlo za čuda ljudi iz vse ontona-Sonske doline, so študentu še vedno uhajale misli v kuhinjo: ali je vendar vse pripravljeno? Po svoje je doživljal Patrikovo posvečenje. Prve snežinke: revmatizem in naduha. Res ~7" znanilke zime. Nove so se pojavile. Frideriku so misli na zimo zgibale dušo. Prihaja. *kres prihaja. Treba bo dati račun, že dalj časa čuti, kako se mu tresejo noge in roke. DOaki starosti. "Ti mraz, ti,’’ se dobrodušno huduje stari škof Friderik. "Kakšno si mi spet zagodel! Kaj ti je bilo res treba šariti okrog mojega kruha, lonca z mlekom in umivalnika, da mi je vse zmrznilo? Pa še bolnika imam v hiši. Asigki ubožec te je imenoval brata, pa mi tako nakaniš.” Leto 1863 se je slabo pričelo, škofu je zbolel sluga GašPev. Bolezen je zamenjala vloge: škof je postal svojemu služabniku strežnik. "Gašper, kaj bova pa danes skuhala?” "Ne vem,’’ je bilo nerodno bolniku v postelji. "Jo že imam: krompirjevo juho in krompir v oblicah. Bo prav?” se je smehlja] škof in si natikal umazan predpasnik. Nasekal je trske ih zakuril. Odbral je iz vreče krompir in pričel s kuho. Močno je pokašljeval, ko je hodil D>ed kuhanjem po sobi z brevirjem v rokah. Za zavretje krompirja res ni potreboval kuharske knjige. Od časa do časa je prekinil, Pa povprašal bolnika, če bi kaj rad Kadar je bilo tiste čase kaj novega, vselej is prišel povedat bolniku: "Gašpar, 20 milj daleč bo treba k bolniku. Ti bodo že sosedovi skuhali.” "Gašper, nov študent se je javil, pa duhovnik Andolšek odhaja v drugo škofijo. Jeziti se bodo spet vrnili in indijanski molit-venik bom v tisk dal in 1000 goldinarjev bom P'ejel z Dunaja kot mi Pišejo.” "Dobro in slabo." "Tako je. Dobro in slabo. Pa še nekaj: shofjjski sedež bova prenesla, ko boš zdrav!” "Kam pa?” "V Marquette. Le brž ozdravi, Gašper, potem bova odšla. Prav potiho, veš, čisto po francosko. Da nama ne bo nerodno, ko bi se Poslavljali od naju.” Gašper je zaspal. Sanjalo se mu je, da sta skupaj s škofom prenašala velik neroden škofovski stol proti zahodu. In sanjalo se mu je, ha se poslavljata in da jočejo za njima, za Djim ge bolj kot za škofom. Zjutraj ga je hilo sram, ko se je zbudil. Resno je pomislil, ali bi res njemu bilo kaj nerodno, ko bi bilo slovo slovesno, pa je videl, da nič. Zanj bi se malokdo zmenil. Je pač samo za senco rojen Prav je tako, si je mislil jn delal načrte za odhod. Tiho sta se poslovila iz Saulta, tiho sta prišla v Marquette. Brez slovesnega sprejema, brez slovesnega kosila. Zadovoljila sta se s krompirjevo juho jn krompirjem v oblicah. "Gašper, uršulinke se vrnejo. Na treh koncih bodo prevzele šolo.” “Sijajno.” "Vendar jih hoče vladni agent pregnati.” “Žalostno.” "A so mu Indijanci na zborovanju pokazali bojne sekire.” "In?” "In je rekel, da je zelo zadovoljen, če uršulinke ostanejo.’’ Potem sta delala. Vsak po svoje. Govorila nista mnogo. Včasih kaj malega, za spremembo. “GašPer, spet snežinke ” “Poleti?” “Poleti ali pa jeseni, kakor vzameš, čakaj, preučeno govorim. Vidiš, bolezni prihajajo. Zdaj prva potrka na vrata: Friderik stari, si a orna? K tebi bi rada. Pa se mi vseli v žile in mišice. Potem druga: Friderik, Bog s teboj! Pa se vsesa v pljuča. In tako dalje druga za orugo. Kaj misliš, kakšna znamenja so to?” “! ?!” “Vidiš, to so snežinke, ki napovedujejo zimo. H koncu gre moja pot. V pozni jeseni sem, čeprav je zunaj poletje. Zdaj mi je še srce oslabelo in žile so mi poapnele.” Pa ni šlo Gašperju čisto v glavo. Le kaj imajo opraviti snežinke s poletjem, oslabelim srcem in poapnenjem žil? V začetku oktobra 1866 je videl Baltimore mogočno procesijo: množice klerikov, 120 duhovnikov, 4 0 škofov, 6 nadškofov in končno baltimorski nadškof z vsem spremstvom. Vse v zlatih ornatih v krasnem sončnem dnevu med tisoči ljudi. Amerika se je čudila. Drugi dan je nadškof Spalding, sedeč na vzvišenem prostoru, slovesno pričel z običajnimi obredi cerkveni zbor. Po uvodu je spregovoril z nenavadno težkim, nizkim glasom: “Molite za marquettskega škofa Friderika Barago, kj je težko obolel in leži v bolnišnici sv. Neže.” Časopisi so prinesli kratko: “Danes zjutraj ji zadela na stopnicah baltimorske nadškofijske palače marquetskega škofa Friderika Baraga kap. K sreči ga je pri padcu ranil škofovski križec, da mu je odteklo prece.i krvi, kar mu je rešilo življenje.” Strežnik Gašper je zvesto sedel pri škofu in mu stregel- Misli smo krožile okrog prvih snežink, jeseni, naduhe, revmatizma, srčne oslabelosti, poapnenja žil in kapi. Vedel je, da je neka zveza med vsem tem, kakšna, pa ni doumel. JANKO Baragova svetost (Po knjigi: Dr. Fr. Jaklič, Misijonski škof Irenej Friderik Baraga) “Kdo ste vi, ki hočete presojati svetnike božje?” čujemo v srcu trd očitek, ko naj bi govorili o njih svetosti; osramočeni moramo povešati oči. Podobno se dogaja človeku, ki naj bi govoril o našem Baragi in njegovi svetosti, dasi ne gre tu za od Cerkve razglašenega svetnika in ima zato «yse ocenjevanje n'jsgove svetosti še noseb; j zgolj zaseben značaj. Ponižen, osramočen mora človek govoriti o tem, kako «velik je pred nami Baraga, kakor je o tim govoriti in pisati nrav in nikdar ne bo dovolj — v njegovo čast, ki smo jo dolžni velikim možem in v našo spodbudo. Baraga je res velik, že če gledamo njegovo življenje la v glavnih obrisih, s-vetlo zablesti pred nami herojstvo njegovega krščanskega življenja, kar ravno je svetost. Res ni svetost v izrednostih, v zunanjem poteku življenja in more mf jpreproste j še življenje biti življenje naj višje svetosti, vendar je izredno Baragovo življenje, kot se nam že na zunaj kaže, težko «meti in razložiti drugače, kot da ga nam je nrav prava pristna svetost oblikovala takega. Ko govorimo o Baragovi svetosti, nas poleg dejstva njegove svetosti zanima pred vsem svojski značaj njegove svetosti. Svetost je sicer na zemlji, a po svojem izvoru ni to zemska cvetica; je dar nebes, v katerem bi s ti njih lepota; je delo Boga in človeka, bogatih božjih milosti in človekove dobre volje; predvsem delo milosti. A milosti mora človek-svetnik odgovarjati. Za svetnika je pra*v to značilno — njegov tanki posluh za miiost; vedno jo čuti, vsak nje gib; popolnoma se odpre in preda milostnemu delu Roga v duši. Jadrnica na morju se v popolnem miru brezvetrne tišine ne giblje; tudi ob ugodnem vetru ne bo dobrega izida, če vetru jadra prav ne odgovarjajo. Ko na jadra izrabijo vsak njega dih, jadrnica gladko leti po določeni ji noti za svojim ciljem in nazadnje v pristan. Občudovati moramo na Baragi čudovito delo milosti, ki ji je odprl vsa jadra svoje duše, in ga ie — če že njegovo življenje samo na zunaj gledamo, tako čudovita vodila: Je edini sin imovitega graščaka, dedič vsega očetovega premoženja, ki ga čaka. Po nekaj letih bo že končal svoje študije na Dundju — to je tudi njegov načrt — in S3 kot izobražen pravnik vrnil domov z izbrano svojo življenjsko družico, hčerko svojega vzgojitelja, profesorja dr. Jurija Dolinarja, bodočo gospodinjo trebanjske graščine. — Pa začuti drugi klic in mu nemudoma sledi: Postane duhovnik in se vsej svoji dediščini odpovs v korist sestri. Kot duhovnika-kaplana Barago ljudstvo ljubi povsod, da kljub vsemu nasprotovanju janzenističnih krogov more računati na uspešno delo doma, polno zadoščenja nad prelepimi uspehi, ki jih ima in se mu še obetajo med ljudstvom. — Pa pride drugi klic — na pot, v misijone, kamor se pre.v tako brez obotavljanja napoti. Marsikaj, kar ljubi, zapusti, ker ga kliče višja ljubezen. Mnogi duhovniki, ki so kot misijonarji odšli v Ameriko, sprejmejo prvo mesto, ki jim ga ponudijo, kako že urejeno župnijo, ki potrebuje duhovnika, da niti ne pridejo na mesto/ Id jim je bilo prvotno določeno. — Ba-raga-misijonar hiti y prve vrste in z visoko dvignjeno plamenico vere prodira v U\:;o poganstva. Baraga je kot misijonar v\uüo in povsod do konca pionir. Dolga jc vrsta krajev ob kanadskih jezerih, kjer je skoro 40 'let deloval in trpel in umrl. A nikjer ni prejel že urejenega misijona, ampak je povsod sam na novo ustanavljal. In ko je postal apostolski vikar in kočno škof, je s to častjo sprejel še več no«vega trpljenja. Kot misijonar je trpel prav do smrti, da so nasledniki prejeli urejeno škofijo In želi sadove njegovega dela. On je vedno sledil klicu ljubezni do najbolj zapuščenih duš, ki so se poslavljale ob smrti brez tolažbe vere, in dal tako Bogu in Cerkvi dva indijanska rodova Otawa in Očinve, okoli 35.000 duš, da si je «v priznanje velikih zaslug njegove ljubezni pridobil časten naslov “škofa Indijancev” in “Apostola Očipvejcev". Tega življenja pač ni obdeloval klic narave, ampak je vse ena sama zvesta in stanovitna pot za božjim klicem, ki j3 klical na pot junaških odnc«vedi in žrtvovanja za Boga in duše. (Nadaljevanje sledi.) DR. FR. O- IZ MISIJONSKEGA ZALEDJA Na misijonskem zborovanju ob priliki misijonske nedelje 1950, oktobra lanskega leta je bila sprejeta tudi resolucija, da se bo odslej «vsako prvo nedeljo v mesecu vršila za člane BšV in druge misijonsko čuteče rojake v cerkvi v Ramos Mejia misijonska molitvena ura v pomoč slovenskim misijonarjem, po njej pa misijonski sestanek v dvorani. Zadnja “molitvena ura za misijone" je bila zelo lepo obiskana. Okrog 200 rojakov je pobožno molilo križev pot za slovenske misijonarje in po litanijah prejelo blagoslov z Naljsvetejšim« Nato je sledil v dvorani misijonski sestanek, ki je bil nrav izvirno zamišljen. Upoštevajoč načelo, da je «vedno dobro mešati “utile cum dulci", si je namreč Slovenski misijonski odsek tu omislil zvočni filmski aparat, (ki ga upa v teku dobrega leta izplačati izključno iz dohodkov dobrih kinonredstav, nakar naj bi dohodki bili vsi v pomoč slovenskim misijonarjem . . .), s katerim bo predvajal ob mesečnih misijonskih sestankih razne poučne, zanimive in tudi zabavne filme, vmes pa bodo podajane točke misijonskega sestanka. Prvi tovrstni sestanek je v tein pogledu uspel lepš3 kot je bilo upati. Med posameznimi filmi so navzoči z zanimanjem sledili izvajanjem petih misijonskih poročevalcev, ki so podali sliko o položaju DšV med nami, o misijonskih molitvenih akcijah, o stanju misijonskega znani-karstva, o stikih in pomoči slovenskim misijonarjem in o akciji za *‘Poderžajevo cerkev" oziroma Bengalskem misijonu. — Sestanka za mesec april in maj se že pripravljata b* obetata biti še vse bolj zanimiva in bogata« Se nekaj iz Indije Indija šteje približno 400 milijonov prebivalcev. Rekli bi lahko, de je vsak peti človek na svetu Indijec. Od te ogromne množice je samo 10 milijonov kristjanov, in od teh 10 milijonov kristjanov: kaka polovica katoličanov, ostalo protestanti. — Nekaj nad TO milijonov je mohamedancev in nad 300 milijonov hindujcev. Končno nekaj milijonov d'ugih veroizpovedi. HINDUJCI IN MOHAMEDA N CI Mohamedanci sc počutijo varne in močne. Spoštujejo bolj kristjane kot hindujce, "kajti'1 - pravijo ■— "kristjani in mi verujemo v enega lioga, hindujci pa imajo zabeleženih nad 300.000 bogov.” Oboji, hindujci in mohamedanci, so precej Zagrizeni v njih praznoverje. Kjer postavijo kakšen tempelj ali spomenik, mora stati tam do konca sveta, tudi če nima več nobenega pomena. Hindujci žgejo svoje mrtve: a nikdo ne •loče za njimi, če n. pr. umrje mož, ga neso na Pokopališče, in tam mu žena sama podžge °Kenj pri vratu. Ko truplo gori. žena pazi. da vSe zgori. Ko je to končano, pobere par kosti 'n si jih odnese domov za spomin. Mohamedanci ne žgo svojih mrtvih, ampak üh pokopavajo kot mi. Ko koga pokopljejo. navadno njegovi sorodniki hočejo prepričati, je !i njihov umrli šel v nebesa ali ne. ^ato odrežejo eno vejo nekega posebnega dre-v«Sa in jo posadijo na grob, rekoč: "če se ho ta veja prijela, je to znamenje, da je naš dragi šel v nebesa.” Drevo je seveda take ' rsle. da, kamorkoli ga posadite, gotovo raste, lu tako gredo vsi mohamedanci nezmotljivo v nebesa. sta materi poskusili še zadnje: "če se ne vrneta nazaj v hinduizem, valu ne bomo več smatrali za naše hčerke! ’’ — Vse zamah; tudi materino ljubezen sta žrtvovali 16 letni de-kici, samo da ostaneta zvesti v novi veri. Kmalu nato sta obe vstopili v novicijat iti čez ŽRTVE MLADINE ZA VERO Kako je s spreobrnjenji? Odkar sem v Indiji, nisem slišal, da bi se kak mohamedanec sPreobrnil. Hindujci pa se. Toda... Naj Vam navedem, samo par primerov, ki sem jih sam doživel ali vsaj od blizu videl. V nekem mestu sta dve hindujski deklici obiskovali visoko šolo, ki je pod vodstvom nekih sester. Počasi počasi sta ti dve deklici zvedeli hekaj o katoliški veri in se začeli zanimati Za njo, dokler se nista odločili in stopili v katoliško vero. Ko sta njih materi zvedeli za tn. bi skoraj znoreli. Takšno vpitje in kričanje, doma in zunaj, da Bog pomagaj. A vse zastonj. Deklici sta ostali zvesti. Ko sta materi videli, da se z deklicama ne (,a nič onraviti. sta zatožili sestri, da so pribile n.iih hčerke v katoliško vero. — Tako je Prišlo do sodbe. Sodnik vpraša; -‘Kakšna je 'ajina vera?” "Katoliška.'1 odgovorita deklici. "Ne, ne," zopet zavpije mati ene — “ne govori tako. moja ljuba hčerka. Glej tvoj oče •ie hindujec, jaz, tvoia mati. sem hindujka..." ' "Jaz pa sem katoličanka!" odgovori odločno njena hčerka. Ker je vsako upanje, da bi ,iu Pregovorili k vrnitvi v hinduizem, propadlo, nekaj mesecev bosta naredile prve obljube. Tudi fantje naših šol niso kar tako. Naj Vam navedem samo en primer. Našo šolo v Madrasu • obiskuje tudi nekaj visokošolcev. Eden izmed teh, hindujec, se je začel zanimati za našo vero. Neki gospod mu je dal ka- Slovenski misijonski liovomašnik na Filipinih, ki je bil pred Veliko nočjo letos posvečen g. Andrej Jerman C. M. Rojen je bil v Radomljah, šolal se je v Ljubljani na klasični gimnaziji, ki jo je obiskoval kot gojenec lazaristovskega dijaškega doma na Taboru. T’o novicijatu je začel bogoslovne študije, ki jih je prekini] kot toliko drugih, da se je pridružil protikomunistični borbi. Tik pred koncem vojne je bil smrtno nevarno ranjen in čudežno rešen v bolnišnico, kjer pa so ga zastražili partizani in ga potem sodili ter obsodili na zapore in prisilno delo v Kočevju, odkoder pa je srečno ušel. Po več dnevnem tavanju je najprej dospel v Avstrijo, potem pa v Italijo, kjer je nadaljeval na papeški univerzi Gregoriani bogoslovne študije, dokler ni leta 1947 odpotoval na Kitajsko. Tam je najprej študiral v Kunmingu, nato v Kashingu pri Šanghaju in končno na Filipinih, kjer je bil obenem profesor grščine. Zrlo zapletena je bila že njegova bogoslovska pot. Bog ve. kako bo zapletena šele duhovniška... Rog mu daj svoj blagoslov, zlasti, da bi mogel čim prej spet nazaj — na svojo ljubljeno Kitajsko, gradit Cerkev. tekizem, sv. pismo ter mu razložil nekaj najpotrebnejših verskih resnic. Med prostim časom je navadno šel v cerkev in tam bral katekizem ali sv. pismo. Fant je tako vzljubil tj dve knjižici, da ju je vedno nosil v žepu. Njegovi starši so zapazili, da njihov sin postaja nekaj drugačen kot je bil prej. Gledališč», sprehodi in hindujska družba ga ne zanima več. Postaja resen in gleda hindujs'--. navade, če že ne zaničljivo, pa -saj s U" ' ’• Nekega dne je pozabil nekje na mizi svoj katekizem. Oče vzame katekizem in pokliče fanta. skrivajoč za smehljajem svojo jezo. — “Kaj imaš tu?’’ ga vpraša odločno. — "Ob. oprostite,’’ se obotavlja fant. — "Le hitro, vrni se k tvojemu delu!” To rekoč, stopi na cesto, vzame avto in brž v šolo. Ravnatelj ga prijazno pozdravi. A ta vrže pred njega katekizem in mu zagrozi: "če boš krstil mojega sina, te bom ubili” Vseeno je fant še nadalje obiskoval krščanski nauk. in še sedaj obiskuje našo šolo in pridno študira našo vero. 'Dne 5. marca j' bil krščen, ne da bi njegov oče ali kdo izmed sorodnikov kaj vedel o tem. Na skrivaj prihaja k sv. maši in prejema sv. obhajilo v sobi privatno, kot da bi bil kak bolnik, ker ve, da dvomijo o njem in da ga zasledujejo, kamorkoli gre. — Prihodnje leto ho fant končal svo.ie študije in notem misli oditi kam drugam, kier bo lahko prosto izvrševal svoje verske dolžnosti. — Vseeno si je izbral zelo trnievo pot. Njegov oče ie bonat trgovec. Večji del njegovega premoženie bo fantovo: toda če izve, da .ie on katolik, ne bo dobil ničesar. Taka je usoda mnogih, ki sprejmejo katoliško vero. PRAZNOVERJE Pa še eno. Se mi zdi, da sem Vam že nekaj omenil o opicah. Za hindujce je vsaka žival sveta. Boli verni hindujci ne bodo ubil' niti enega komarja ali muhe. In radi praznoverja živi v Indiji mnogo škodljivih živali. A r.aiholi čkndliive so oniee in miši. Samo ti dve vrsti škodljivcev uničita toliko pridelkov vsake leto, da bi se naša Jugoslavija lahko pre-ž.ivViala z njimi in še kar dobro. Končno je vlada uvidela, da sc mora nekaj storiti proti tem uničeva'cem in je odločil3-da se smejo ubijati. Seveda, ker v Indiji 60 no zna no brati ne pisati, tale odlok znaio le tisti, ki be-eio öasnnise. Tako ie naš sobrat pomočnik. B-anko Jurič, šef mizarske delavnice v Tirupatturju, zelo rad lovil in pohiial onice. A kaj se je zgodilo? V njegovi delavnici sta delala tudi dva hinduica, in ko sta 7voaeia. da niihov lovi in nbiin piih “bo-pnvo”. ata. mn pustila delo in delavnico in se nista več vrnila. NACE KUSTEC, SDB. Yercaud, Indija Slike na prejšnji strani nam prikazujejo poljsko življenje in delo v Indiji. — Ta lev» pa nam kaže 3 slovenske duhovnike med Indijanci v Chileju: čč- gg. Kupljenik, Turk, Mohar (od leve na desno!). & I l O <§ O © M Distircgo ä los ateos en tres clases: hay olgunos que dicen dara y explicitamente gue no hay Dios, y que asi lo piensan: ESOS SON LOS VERDADEROS ATEOS; hay un nümero bastante crecido de ellos gue no sahen que pensar acerca de tal cuestidn, y que muy gustosos la resolve-dan jugdndola d čara 6 cruz: ESOS SON LOS ATEOS ESCEPTICOS; hay muchos ßids que deserian que no hubiese Dios. gue fingen, estar persuadidos de que asi es. y que viven corao si tal persuasičn tuvieran: ESOS SON LOS FANFARPONES EEL PARTIDO. Detesto d los fanfariones; compadezco d los verdaderos ateos, pues parece que todo consuelo ha muerto Para ellos; y ruego d Dios por los escep-'icos, pues carecen de luces. DIDEROT El ateo es una alma emponzonada por (°da clase de vicios y capaz de las mal-^Qdes mäs negras; esa alma, reflexionando gue el temor al infiemo viene d veces d Perturbar su reposo, y comprendien.do gue para ella es ventajosa que no haya L’ios, procura persuadirselo d si mišma. BAYLE Es indudable que una filosofia natural belina d los hombres al ateismo; pero "Pa ciencia eminente mas profunda, les c°nduce gradualmente d la religiön. No hay quien. crea que Dios no .existe SlUo aquel d quien tendria cuenta que no 6}üstiese. No hay argumenta mas propio Para convencer de que el ateismo, mäs “len que penetrar hasta el corazon, se de-l*ene en los labios, que el de considerar gue los ateos con frecuencia emiten sus °Piniones y las defienden como si des-c°P.fias,en de si mismos y deseasen ser gprantidos por ajeno asentimiento . Si estuviesen bien persuadidos de lo que ^icen, esto es, de que Dios no existe, id tanta contienda sobre tal asunto? BACON . El error de los ateos procede necesa-''Pniente de alguno de estos tres orige-Procede primero de la ignorancia y 6 la estupidez. El segundo origen de 'jlöismo es el libertinaje y la corrupcičn. 6 las costumbres. Hay por ultimo, ATEOS de especulaciön y de raciocinio que, fun-ddndose sobre los principios de filosofia, sostienen que los argumentos contra la existencia y contra los atributos de Dios les parecen mas fuertes y mäs concluyen-tes que los que se emplean para estable-cer esas grandes verdades. ENCICLOPEDIA FRANCESA Los ineredulos niegan que exista un velo de un orden no perceptible, y dicen que todo termina donde concluye la vida humana . Esos difieren de los creyen* tes tan solo en esto; en que bajo el velo de la naturaleza, mientras los creyentes leen sublimes y consoladores misterios, los ineredulos n.o perciben sino monstruos y desoladores absurdos. El verdadero ere-yente, por medio de la fe y de la razon, alza el velo de la naturaleza; ique des-cubre bajo el? un Dios, una religiön, la m äs amiga que se puede imaginar de la razön y del corazon: en ella cröe, y por ella vive y muere tranquilo. GIOBERTI Los ateos son hombres que no tienen, respeeto de lo verdadero, otro criterio que los sentidos; que no conocen mas existencia que la propia, ni mas bien que para si, ni mds deberes que respeeto de ellos mismos. CEOBULO VELIKI PETEK Utihnili zvonovi so v tej' uri prekinil kmet na njivi je oranje, vsa* vas zavita je v pričakovanje, berač ne išče danes blagih duri. Poslal je Bog na svet v trpljenje Sina, da rešil hlapca bi, ki je bolan, kot gobavec je z ranami obdan, da skozi noč popelje v dan trpina Tesno človeku je, ko stopi v hram, še luč je večna danes ugasnila, ko je človeška strast Boga ubila. Na križ razpeli so ga težki grehi; omočil ustnice nam je v utehi, zdaj vem, pri kom usmiljenje imam. Riko PREDHODNIKI RERUM NOVÄRUM a) LIBERALNI KATOLIČANI Katoliški svet pred “Rerum novarum” nikakor ni imel enotnega stališča napram gospodarskemu liberalizmu, ki si je zmagovito utiral pot v svet. Ne da bi ne videli velikih senčnih strani, ki so spremljale kapitalizem na njegovi poti. Toda mnogi katoličani so se od liberalnih gospodarsk:h ideologov dali prepričati, da so te nevšečnosti pač le posledica nujnih gospodarskih zakonov. Mislili so: Gospodarstvo ima svoje zakone in nihče nima pravice te zakone preprečevati. Gospodarjenje, da bo uspešno, mora biti svobodno, če iz takega gospodarjenja sledi, da se v rokah nekaterih kopiči bogastvo, a da dobivajo delavci samo toliko, da se prežive, je tudi to neka zakonitost, ki je pač v naravni zvezi z gospodarskimi zakoni. Videli so sicer, kako trdi so ti “zakoni” za delavce, a so mislili, da v gospodarstvu samem ni pomoči. Svoboda je svoboda in zakon je zakon, ne tega ne onega ne smemo zanikati. Delavcem je treba pomagati izven gospodarstva, s krščansko ljubeznijo in dobrodelnimi ustanovami. Ti katoličani niso sicer povsem branili liberalnega načela “Laissez faire, laissez passer”, da naj vsak popolnoma svobodno gospodari, kakor ve in zna, svobodno sklepa pogodbe z delavci, svobodno tekmuje, država da naj se ne vtika v gospodarske zadeve. Vendar so zelo omejevali pravice države in naglašali svobodo, češ, tako bo za vse najbolje. Kjer se pa poka-_ Žejo težave, tam pa naj pomaga krščanska ljubezen. Organizira naj se za delavce samopomoč, snuieio dobrodelne naprave, društva za varstvo delavk, itd. — Na shodu v Anger-su 1. 1890 je škof Preppel osnovni nauk te ka-liške struje tako-le izrazil: “Svoboda, individualna svoboda in svoboda združevanja z vsemi posledicami, vmešavanje države, omejeno na hrambo pravice in zabrano zlorab — to je naša formu'a o delavskem vprašanju! Po An-gersu se je imenovala ta struja Angerska šola, ker je angerski škof msgr. Pie njene ideje podpiral, pa tudi katoliška visoka šola v An-gersu iih je razširjala. Mogla bi se pa imenovati tudi grennblska šola po “Revue Ga tli o'i-que des Institutions et du Droit“, ki je izhajala v Grenoblu z enako tendenco, all pa tudi liionska šola zaradi poučevanja prof. Ram-banda v Lyonu, ki je imel velik vpliv. Politično je ta struia bila konservativna ali natančneje monarhistična. Najpomembnejši zastopniki te struje so bili škof Freppel, Charles Pertn, po rodu Belgijec in pozneje dolgoletni profesor sociologije na katoliški univerzi v Louvainu, Claud Jaulet, profesor na katoliškem Institutu v Parizu in kakor Perin pisec pomembnih Sociološko gospodarskih del, ter končno Frederic Le Plav (1806—1882). ki je v nekem smislu predhodnik angerske struie s svojo šolo ‘‘La Paix Social” in pisatelj dveh rev’i: “La Reforme Sociale” in “La Science Sociale”, Le Play, po poklicu inženir in profesor rudarske visoke šole v Parizu, je tudi za splošno sociološko vedo zelo pomemben pisatelj, ker prelomi z zgodovinsko šolo klasičnih ekonomov in njih aprioristično deduktivno metodo in ustanovi tako imenovano metodo neposrednega opazovanja (metode mönograp:.lHue). Prepotoval je veliko evropskih dežel in zbiral sociološki material na licu mesta, opazujoč predvsem delavske družine in njih življenjske pogoje ter jih primerjal med seboj. “Kdor je ugotovil gospodarsko stanje delavske druži-za delavska družinska stanovanje, bolniško in njene obisti”. Proti lažnim dogmam 1789, — enakost, svoboda, bratstvo —, ki so zanesle v družbo usoden prevrat, je treba znova obnoviti načelo avtoritete: avtoriteto očeta v družini, podjetnika v podjetju in monarha v državi. Obnoviti je treba tradicijo, ki so jo posvetila stoletja. Družba se mora vrniti k načelom deka'oga, da bo dosegla “socialni mir”. S posebnimi simpatijami so bili ti nauki sprejeti pri severno francoskih industrijalcih, imenovanih ‘‘patrons du Nord”, zastopnikih “paternalizma", kakor so prezirljivo nasprotniki njih stališče imenovali. Misel teh podjetnikov je sama na sebi bila dobra. Mnogi med njimi so se namreč zavedali, da so odgovorni tudi za dušo delavca. Njihova skrb za telesno in nravno blaginjo delavcev je bila iskreno mišljena. Velikodušno so žrtvovali velike vsote za delavska družinska stanovanja, bolnike in starostno zavarovanje, za so'stvo, itd., kakor nazorno kaže plemenito delo industriialca Eeona HarmeLn (1827—1915) v Le Val des Bois, ki ga je delavstvo splošno imenovalo “Bon Pčre”, dobrega očeta. Toda od svojih pravic in svoje avtoritete niso hoteli popustiti niti korak. Kar so storili za delavca, so smatrali kot ljubezenski dar, a ne kot zahtevo pravičnosti. Ako tako pokroviteljstvo ni združeno s primernim finim taktom, ie kaj nevarno, da ga delavec neprijetno občuti in slabo sprejme. Izkušnja .1® pokazala veliko obojestranskih razočaranj nad takim režimom. b) KLIC PO SOCIALNI REFORMI Toda med tem je čas zorel za mnogo širše nogledo in globlje socialne akcije. Rešilni kl1<-.le prišel Iz Nemčiie. V Nemčiji je industrializacija zavzela večji razmah kakor v Franciji-Tu so katoličani hitro spoznali, da nikakor ne zadošča pridigati le o reformi src, kakor so de’ali francoski katoliški krogi, — sicer sc trn prepustiti dobri volji in usmiljenju delodajalcev. ampak da je treba socialnim prilikam odpomoči z radikalnimi socialnimi i-e form a mi. Delavstvu je bi'o treba pomagati v njegovem nezaslužnem bednem položaju. Po eni strani je bilo treba z naukom in deli pokazati, da je zmotno naziranje liberalizma, da bi bila naravne in nuine tako velike krivice, ki so s« delavcem godile, po drugi strani pa so nemški katoličani hitro zavedli, da je tudi proti nekrščanskemu marksizmu, ki se je pod vplivom komunističnih agitatorjev zlasti po Nemčiji širil, treba od katoliške strani zavzeti jasno stališče. Zato so katoličani začeli organizirati svojo lastno akcijo v pomoč delavstva in razvijati svoj lasten krščanski socialni program, po katerem naj se izvede potrebna socialna reforma. Osnovna zahteva je bila, naj se gospodarstvo tako preuredi, da bodo dobivali delavci pravičen delež gospodarskih dobrin in pristojno mesto v človeški družbi. Početnik in voditelj tega gibanja' je bil mogunški škof Emanuel Kette'ier (1811 do 1877), ki je 1. 18'64 napisal knjigo “Die Arbeiterfrage und das Christentum", v kateri se je z apostolsko vnemo zavzel za delovne stanove in tudi že podal prvi krščansko socialni program. Delo ni navadno tržno blago, ampak izraz človeške osebnosti in njegovega dostojanstva, piše Ketteler. Plače je treba dvigniti na človeka vredno višino; delovni čas skrajšati, spoštovati delopust, prepovedati tovarniško delo otrok kakor tudi žena in deklet. Delavstvu j’e treba priznati pravico do združevanja, kakor ga imajo drugi stanovi. Uvesti je treba socialno zavarovanje, stanovanjsko zaščititi'delavsko družino itd. V nemškem državnem zboru kakor na konferencah nemških škofov je Ketteler bil neustrašen branilec delavskih pravic. Njegov vpliv je segal na vse strani. -V Nemčiji so Kettelerjeve ideje postale osnove mogočnega katoliškega socialnega gibanja, ki ga poznamo pod imenom krščanski solidar1-zem, ki se je politično naslonil na Centrum, kateremu so kasneje Hintze, H. Pesch, S. J. in zlasti “Görres-Gesellschaft” izdelali socialno znanstveni program. O tem več kasneje. V Avstriji je Ketteler našel velikega učenca v Karlu Vogelsangu (1818—1890), pruskem baronu, ki se je iz protestantizma spreobrnil h katolicizmu in skozi desetletja bil glavni glasnik krščansko socialnih idej1. Znano glasilo njegovega dunajskega socialnega krožka je bilo ‘‘Vaterland", ki je imelo globok vpliv na katoliško socialno delo tudi na Slovenskem Vogelsang je bil zagovornik stanovske reforme in so kasnejši sociologi njegovo delo označili kot ‘‘novoromantično gibanje". Mnogo- idej te struje se zrcali v kasnejših Leonovih okrožnicah, posebej1 pa v okrožnici Pija XI. "Qua-dragesimo anno". Tudi 0 te™ bo govor še kasneje. Kettelerjev vpliv pa se ni omejil le na nemške katoličane. Dva francoska ujetnika iz nrusko-francoske vojne (1870—71) in sicer Renči de la Tour du Pin (1834—1925) in A'lbret de Mun (1841—1914) sta njegove socialne ideje prenesla v Francijo in dala Francozom prv; moderni krščansko socialni program. La Tour du Pin je nekaj let kasneje Postal vojaški attachš na Dunaju (1877—81). kjer je spoznal Vogelsanga in sklenil z njim Prijateljstvo. Pod njegovim vplivom. je La Tour du Pin postal zagovornik stanovske družabne ureditve. Po povratku v\ Francijo je La Tour du Pin ustanovil lastno glasilo “Association Catholi- que", ki je postalo glasilo delavskih krožkov (cercles ouvriers), ki so se pričeli organizirati po Francijfi. Ta revija zastopa iste ideje kot ‘Vaterland’’. Večkrat najdemo v njej prispevke članov "dunajskega krožka", kakor kneza Liechtensteina, grofa Blomeja in tudi Vogelsanga. La Tour du Pin se z vnemo posveča vprašanju stanov in njih organizacijo priporoča kot najboljšo rešitev socialnega vprašanja. Spočetka naj bi stanovska organizacija bila pvobodna, naj bj se pa postopoma spremenila v obvezno za vse pripadnike istih poklicev. Država naj bi pospeševala njihov j-azvoj z dajanjem olajšav in predpravic. Stanovi ne nadomeščajo države, bodo pa naj samoupravni, a njihov delokrog omejen tako, da ne bodo na škodo skupnosti. Imajo naj lastno premoženje, izdajajo naj spričevala o strokovni usposobljenosti, naj imajo svoje sodstvo, sklepajo naj kolektivne pogodbe, urejajo proizvodnjo, določajo cene, najj nadzirajo izdelke, razpolagajo naj z lastnimi razsodišči itd. Krajevne in provincialne korporacije naj volijo člane v Veliki korporativni svet ali korporativni senat, ki naj nadomesti politični parlament. Albert de Mun, eden od najpomembnejših parlamentarnih govornikov tistega časa in spreten organizator, j‘e prevzel mesto tajnika glavnega odbora delavskih krožkov, ki so že po nekaj letih presegli število 35.000 članov, žal sta se pozneje La Tour du Pin in Albert de Mun razšla na političnem področju. Prvi jo bil pristaš monarhije, medtem ko je bil Albert de Mun vnet demokrat in republikanec. Ta spor je seveda imel neugodne posledice za celotno francosko katoliško socialno gibanje. Pogledi na korporativni ustroj so se ločili: Demokrati so za temelj novega reda vzeli enakost, ki naj! bo podlaga pravičnosti, med tem ko je La Tour du Pin zagovarjal načelo: Korporacije morajo biti urejene hierarhično, a’i pa jih ne bo. c) DELO SOCIALNIH KROŽKOV Umljivo, da liberalni katoličani angei’ske smeri kakor tudi konservativni "Patrons du Nord" niso bili prijatelji novih socialnih idej, kj sta jih širila La Tour du Pin in Albert de Mun. Vendar je kljub njihovemu odporu tudi v francoskem svetu ideja nove družabne demokracije prodirala. Liberalno načelo, da naj država ne posega na gospodarsko področje, je postajalo vedno bolj nevzdržno. V Belgiji, s sedežem v Liegeu, se je ustanovil socialni krožek, katerega člani so bili: škof iz Liegea Doutreioux, kanonik Pottier, grof de Mun, kardinal Laugenieux in drugi. Ta “belgijska šola" je bila zagovornica in glasnica Kette-lerjevih socialnih idej in za državno intervencijo v gospodarskih vprašanjih. V Švici je započel krščansko socialno gibanje škof (pozneje kardinal) Mermillod, ki se mu je pridružil znameniti par’amentarec in ljudski govornik dr. Gasperd De Curtins. L. 1884 se je ustanovil socialni študijski krožek v Freiburgn. Predsednik je bil škof Mermillod, člani pa Decurtins, dominikanec p. Weiss, Henry Perin, Enrique Lorin in več drugih Ta krožek je bil podlaga znamenite freiburšfce zvez«, ki je s svojimi uvodnimi študijami neposredno pripravila objavo “Herum novarum”. že leto preje 1883 se je ustanovil skupen socialni krožek za Nemčijo in Avstrijo. Predsednik je bil knez Löwenstein (ki je pozneje kot p. Rajmund postal dominikanec), a člani Hitze, grof Kiifstein, prof. Schindler, grof Blome, msgr. Schleicher, p. Lehmkuhl, SJ. in drugi. Na Angleškem je nastopil za pravice delavcev konvertit kardinal Manning (1807 do 18 92). Znano je njegovo posredovanje v prid 20Oi.O00 pristaniških delavcev ob priliki znane 33 dnevne stavke leta 1889. V Ameriki se je za delavstvo zavzel kardinal Gibbons (1834—1921). V odločilnih okoliščinah socialne zgodovine v Združenih državah je jasnovidnost tega cerkvenega dostojanstvenika omogočila, da jo katolicizem zavzel pravilno stališče v delavskem vprašanju. L. 1869 se je v Združenih državah ustanovila “Zveza vitezov dela", strokovna organizacija za obrambo delavskih interesov. Bila je pa ta zveza tajna s sprejemnim ceremonije-lom, ki je nekoliko spominjal na prostozidar- SVITANJE Na koncu noči narahlo žari jutra biserna lina. Iskre zvezdä v pepelu neba mrzlo ugašajo. Slamnato sleme težko, brez vneme iz mraku vstaja ko velblod. Voda v potoku za vasjo v loku kot srp se svetlika. Na cesti prvi voz trga za kosom kos mir v smeri mesta. Gospodarjeva roka. spet odklepa široka vežna vrata. Medeni vrč počitka zadnjo kapljo napitka je v ude izcedil. Kembelj v zvoniku priganja k umiku korake temö. Rubinasti cvet srca pod žarki želja se Bogu odpira. . . Bogdan Hudnik ske lože. Zveza je hitro naraščala in postala okrog 1880 najmočnejša delavska zveza v USA. Podobne organizacije so se pričele snovati tudi v Belgiji, Angliji, na Irskem in zlasti v Kanadi. Zveza v resnici ni bila ne protikatoliška, no Prostozidarska, vendar 3® začela vzbujati pomisleke v katoliških krogih in 188 4 jo je obsodila sveta Stolica na predlog nadškofa iz Quebecka, kardinala Taschereauja-To je bila odločilna ura za ameriški katolicizem. James Gibbons je pravilno prcsoail, da bi ta korak mogel odbiti od Cerkve delavske kroge, saj je Zveza vitezov dela štela tedaj nad 700.000 članov. Gibbons se je z veliko odločnostjo vrgel na delo, da doseže preklic omenjene obsodbe. Potoval je v Rim in pri Leonu XIII. dosegel, da je bila obsodba leta 1887 preklicana, Gibbons sam pa je istočasno priporočil Zvezo ameriški duhovščini. Ta korak kardinala Gibbonsa jje imel odločilen vpliv na vse kasnejše zadržanje ameriških delavskih sindikatov napram katolicizmu. Prvi znanstveni socialni krožek pa ,ie bil ustanovljen v Rimu 1. 1881. člani so biii najodličnejši znanstveniki, med drugimi prof. Ta-lamo, poljski redovnik resurekcionist Pav-licki, dominikanec. Jienifle, jezuit Liberatore in več drugih. V istem času vzbujajo pozornost socialno gospodarski spisi Jos. Toniola (1845 do 1918), velikega po svoji učenosti in globoko krščanskem življenju, doma iz Treviza, ki je nad 30 let bil profesor gospodarsko vede na državni univerzi v Pizzi. V socialnih krožkih so se znanstveno obravnavala razna vprašanja, ki so deli velikega socialnega vprašanja. Največ se je arzpraV-Ijalo o pravicah in dolžnostih dela, o pravi; ciha in dolžnostih lastnine ter o korporativni ureditvi države. d) PAPEŽ NAPROŠEN ZA POSREDOVANJU Toda enotnih pogledov na vsa ta vprašanja med katoličan) še ni bilo. Socialne reformo s° zavirali tisti katoličani, ki niso imeli smisla za novo dobo in njei vprašanja. Niso umeli P°' gubnosti liberalizma, ki so bili sami močna pod njegovim vplivom, ne socializma, ki so 0 njem mislili, da je samo hipen pojev nezadovoljstva. Ti liberalni katoličani so ovirali jSS" ko delo za zboljšanje socialnih razmer ali s° vsaj držali križem roke, ko je socializem zbi; ral čete za boj proti kapitalizmu, a tudi pr°t* Cerkvi, češ da se veže s kapitalizmom. “V toliki razdvojenosti, ko so je iz ene ’-a druge strani in ne vedno mimo doganja-8 pravda, so se oči vseh, kakor že dostikrat, bračale k stolici sv. Petra, k sveti zakladnic* vse resnice, oc* koder izhajajo besede zveličanja v ves svet. V nenavadnem številu so sc zatekali k nogam Kristusovega namestnika na zemlji kakor veščaki v socialnih rečeh tak° tudi delodajalci in delavci samj in ga soglasno prosili, da bi jim pokazal varno pot." (Qu-adv-anno, 7) “Oglasil se je torej 15. maja 1891 tak0 dolgo zaželeni glas, ki ga ni no oplašila težavnost vprašanj, ne oslabila starost, tenivec okrepila živa moč, in učil je človeško družin®; najl krene v socialnih rečeh na nova pota. (Quadr. anno, 9) DR, IVAN AHČIN OČETOM IN MATERAM KAZEIN KOT SREDSTVO VZGOJE V prejšnjem sestavku smo govorili o pla-tiln, to je o nagradi ali pohvali kot vzgojnem 8redstvu ter o tem, kako s pametnim nadzorovanjem preprečiti kazni. Danes nekaj več 'Oulrobiiosti o tem, kako uporabljajmo kazen, *° nujno zlo pri vzgoji, da bo kazen vzgoji *a,,es v korist in ne v škodo. Snov tega sestavka je zelo resna zadeva. Mnogo napak sa pri vzgoji dela v tem pogledu. Zato je prav, današnji in naslednji sestavek prebereš ponovno in presodiš svoje dosedanje ravnanje. 1- OTROKA KAZNUJMO ČIM MANJ IN TO LE TAKRAT, KO JE KRIVDA DOKAZANA IN JE KAZEN EDINO USPEŠNO sredstvo za poboljšanje. 11) KAZNUJMO ČIM MANJ! Vzgoja namreč 116 snie biti obsedno stanje, kjer trajno vlada "hijajoča napetost, ampak blagodejno vpli-'anje in zdravljenje napak na otrokovem *®ačaju. Zato naj bo vzgojitelj pri vzgoji °trok podoben vrtnarju. S koliko obzirnostjo kri-''Uost, odtujenost, zagrenjenost in ubija lju-e*en do staršev, zlasti še, čs je kazen javna 01 huda. A brez kazni vzgoja ni vselej uspešna. Ka. 011 namreč šele nevihta očisti ozračje, tako S°sto šele kazen spametuje otroka, h) PREDEN KAZNUJEŠ, UGOTOVI, KDO K KRIV DEJANJA, ki bi ga bilo treba kazno. '8ti, Velikokrat namreč zagreše otrokovo kaznivo dejanje starši sami, ker otroka ali niso zadostno poučili ali niso bili dovolj dosledni v svojih zahtevah ter so prej mirno dopuščali ali se celo smehljali temu, kar hočejo zdaj kaznovati. Velikokrat nosijo krivdo za kaznivo dejanje starši, ker otroka niso dovolj nadzorovali ali so ga prepuščali slabi družbi, mu dopuščali brati slabe knjige, ki so jih morda imeli celo v lastni knjižnici, ali so imeli naročene za otroka kvarne časopise itd. in ne bi bilo prav kaznovati otroka za tiste napake, ki so jih starši sami zakrivili. Ko preiskuješ, kje je krivica, ostani miren, stvaren, ker sicer boš krivičen sodnik in krivična bo tudi kazen, ki bo prav zaradi tega vzgoji več škodovala kakor na koristila. c) če sl jasno spoznal, da je OTROK KRIV, preden kaznuješ, dobro premisli, ali res NI DRUGEGA IZHODA KAKOR LE KAZEN. Ali ni morda boljši še resen in jasen pouk? Ali ni bolje s kaznijo še počakati? Kajti kazen je ZADNJE vzgojno sredstvo. Vprašaj se dalje, ali bo kazen otroka poboljšala; saj je poboljšanje edini namen vzgojne kazni. Ob napakah otrok naj vzgojitelj zlasti uporablja raje več vzpodbude za dobro kakor pa kazen za storjeno slabo. Zlasti ne kaznuj za vsako malenkost. 2. Kazen je tembolj uspešna, čim bolj otrok UVIDI UPRAVIČENOST kazni in se zaveda, da starše tudi takrat, ko kaznujejo, VODI LE LJUBEZEN IN SKRB ZANJ. a) OTROK NAJ UVIDI UPRAVIČENOST KAZNI. Ko ga torej moraš kaznovati, mu prej mirno in resno pojasni n. pr.: “Opozoril sem te že na tvojo dolžnost (napako, krivde)! Saj veš, da mi gre le za tvoje dobro, za tvoj značaj in za tvojo prihodnjost. Pa tudi sicer, kako bi bilo pri nas, le bi bili vsi tako leni X' razsipni, ogabni, sebični, surovi, malomarni, lažnjivi itd.) kakor si ti? Kako bi bilo iv družbi, če bi bili v njej vsi tebi enaki? S svojo napako končno sebi škoduješ najbolj, žališ ne le starše, ampak tudi Boga! Zato je moja DOLŽNOST, da te kaznujem.’’ Po takem uvodu kazen vse drugače deluje, kakor brez nj.ga. Najbolj pa je uspešna kazen, ki si jo otrok sam naloži, potem ko uvidi svojo krivdo in upravičenost kazni. Če pa kaznovani otrok KAŽE TRMO ALI UŽALJENOST in s svdjim vedenjem naravnost izziva še hujšo kazen, majhnemu otroku kazen pomnoži, pri starejšem pa njegovo užaljenost ali trmo prezri ali pa ga pokliči k sebi ter ga na samem odločno, a čisto mirno opozori, n. pr.: “Veg, da sem te kaznoval zaradi stvari, ki ni bila prav in tebi ne iv čast. če misliš zdaj kazati užaljenost, si zopet na napačni poti in to ni pot, ki bi bila tebi v korist in bi te vodila navzgor, ampak t3 vodi le še močneje navzdol v največjo škodo tebi samemu!” Na-to mirno ponovi že izrečeno kazen, nove pa mu ne nalagaj. Kajti otrok je v tem čustvenem stanju manj odogovoren za svoje vedenje in bi ga nova kazen razburila le ge bolj. Ko se pa POMIRI, ga le trdo opozori na nespametnost njegovega početja. b) OTROK NAJ UVIDI, DA STARŠE TUDI PRI KAZNOVANJU VODI LE LJUBEZEN IN SKRB ZANJE. To naj mu razodeva že tvoje obličje, tvJja beseda, vse tvoje ravnanje. Zlasti v očeh mora otrok videti tvojo bridkost, ker ga moraš kaznovati, pa tudi željo, da bi kazni ne bilo treba več ponoviti. Zato se pri kaznovanju varuj vsega, kar bi moglo otroku škodovati na zdravju in časti; varuj se vsega, kar bi ga smešilo, zlasti pa se varuj surovosti v besedi in vedenju. Otrok bi namreč sklepal, da ga kaznuješ, ker si jezen, ker si slabe volje, ker se hočeš znesti nad njim, da te torej ne vodi trezna prevdarnost, ampak slepa nasilnost in razdraženost. Kazen bi postala nevzgojna in bi upravičeno v otroku vzbujala odpor zoper kazen. Zato kaznujmo šele takrat, ko v sebi premagamo razburjenost, ko smo čisto MIRNI in trezno preudarni. c) VAŽNO JE, KAKO RAVNAJO STARŠI PO KAZNI. Nekateri starši se takoj tudi po premišljeni in upravičeni kazni otroku dobrikajo, mu ponujajo slaščice, priboljške, celo denar za kino itd., kakor da bi hoteli s tem otroka prositi odpuščanja zaradi naložene kazni. S takim vedenjem podirajo, kar so s kaznijo zgradili. Zato naj vzgojitelj tudi po kazni ostane resen, miren in tih, čeprav otrok joka. Pusti ga, naj se »zjoče f Prav tako pa je vzgojno zgrešeno, če starš* še dolgo po kazni ostaiujo nedostopni za otrokovo željo, da bi se jim približal in *z" ravnal prepad med seboj in med njimi. E»k dan ali nekaj dni resne odmaknjenosti nič 116 škoduje, a ostati moraš miren, na prijaz**0 besedo otrokovo, ko išče tvoje ljubezni, daj miren odgovor, a kratko dostavi: ‘‘Naj b° .pozabljeno! A sam skrbi, da drugič kazni »" bo treba! Skrbi pa, da zadevo poravnaš tudi pred Bogom.” 8. KAZEN NAJ BO VEDNO SORAZMERNA S KRIVDO. Rekli smo že, da kaznuj šele takrat, ko j6 krivda jasno dokazana. Zato, predno kazili*' ješ, dopusti, da sc more otrok spoštljivo za-govarjati in ti stvar pojasniti, če krivda »* čisto jasna, kazen odloži. Če med kaznijo sp°' znaš olajševalne okoluosti, ali da je nalož61*11 kazen prehuda, omili, če si s kaznijo stori1 krivico, se opraviči, pa čeprav pred lastni*" otrokom. Tako ohraniš pri otroku spoštova-nje,.vzbujaš v njem čut pravičnosti in P16' menitosti. ZLASTI PA SKRBI, DA MERE ALI NAČINA KAZNI NE BO DOLOČALA POVZROČENA ŠKODA ALI PA TVOJE TRENUTNO DOBRO ALI SLABO RAZPOLOŽENJE. 'le 10 zgrešeno je namreč, če starši otroka ne K»*" li ujej o zgolj zato ne, ker ni povzročil gosp0" darske škode, čeprav je bila njegova krivd" velika, ali pa nasprotno ga hudo kaznujej0 zgolj zaradi tega, ker je povzročil veliko šk°" do; čeprav je njegova krivda majhna ali Jc celo brez krivde n. pr. če otroku po nesreč* kaj pade na tla in se razbije, često vzgojitelj' ne kaznujejo, če so dobre volje, a Isto dejanj6 strogo kaznujejo, če so razjarjeni. Otrok tak0 v kazni ne vidi sredstva za poboljšanjc, ***"' n«k le sredstvo za uteho ‘jeze *n užaljenosti To ga odbija in kazni jemlje vzgojno vrednost. Zato kaznuj vedno v miru in šele takt»*' ko si jasno dognal, koliko je krivde na otroku, koliko na vzgojiteljih, koliko na okolj" in koliko ja dejanje bilo nasledek otrokovega značaja, bolehnosti, hipnega razpoloženja, ki ga ni zakrivil sam (n. pr. strah)-Je krivda manjša, naj bo manjša tudi kaze»' za večjo krivdo kaznuj močneje; ako je otrok trdovraten šele prvič, ga kazni/j mileJ6' kakor če se je trdovratnost ponovila. Kaze» naj ho manjša, če se je otrok uprl nepremišljeno, večja, če premišljeno in je k temu **** govarjal še druge. Pri bolehnih naj bo kaze» milejša, pri zdravih občutnejša. Z lažji»1' 234 r kaznimi se izhaja pri dekletih kakor pri fantih. Vročekrvnega sangvinika kaznuj manj kakor trezno premišljenega kolerika ali melanholika! XE KAZNUJ VSEH, KAD Alt JE KltlV SAMO EDEN! To se zlasti rado dogaja v So» flah in družinah z mnogimi otroki. Vzgojitelju se ali ne ljubi preiskovati, kdo je kriv, ali pa krivca ne more dognati, zato kaznuje kar vse: “Vsi boste brez večerje!” “Vsi klečat!” Taka kazen je krivična. Otroka pa nič bolj ne boli kakor krivična kazen, saj je kazen že sama Po sebi neprijetna in ponižujoča, tem bolj še krivična kazen, zlasti če jo naloži tisti, ki ga otrok ljubi in mu tudi sam zatrjuje, da ga ljubi, da mu hoče dobro. 4. KAZEN NAJ BO NABAVNA, TO JE, Kaj se sklada z naravo krivde. Kadar kaznovati moraš, nikar ne išči izrednih, izumetničenih kazni, prav tako tudi 0e rabi različnih kazni za vse različne vrste lapak ali pogreškov. S tem pri otroku osmešiš sebe in kazen; s takim kaznovanjem ne Vzgajaš. Če se otrok n. pr. ZLAŽE, mu začasno odtegni zaupanje, češ: “Nalagal si me; kako laj ti v bodoče še zaupam in verjamem? Moje hupanje si boš pa spet pridobil, če boš v bodočih dneh pokazal resno voljo, da se hočeš Poboljšati ter biti resnicoljuben in iskren." To je temeljito zdravilo za lažnjivca. In če otrok ni prav zelo vdan lažnjivosti, si bo resno prizadeval, da postane resnicoljuben in tvojega zaupanja vreden. Otroka, ki se zaradi kake odlike ali uspeha POVZDIGUJE NAD 1'ItUGE, opozori na njegove napake in dosedanje neuspehe. SUROV EMU otroku naloži za kazen, da n. pr. namesto tistega, do katerega jo bil surov, izvrši kako delo, mu osnaži čev-'je, itd. LENUHU odreci razvedrilo: “Ker nisi spolnil svoje dolžnosti, boš delal šs dalje, dru-81 gredo pa na sprehod (k igri, itd.)." IZBIRČNEMU PRI JEDI pojasni: “Kdor ne je Vsega po vrsti, ne dobi zadnje jedi.” Otroka, ki je PRI MIZI NEOLIKAN ALI NEMIREN, P°šlji za kak dan k mizi v kuhinjo, ter mu Pojasni: “še ne znaš jesti in mirno sedeti skupaj s starejšimi. Ko boš znal, se vrneš k Ojim.” Kako se bo otrok potrudil, da bo ini-reu, da bo lepo sedel in jedel skupno z drugimi! Za POVZROČENO ŽALITEV zahtevaj °d otroka, da razžaljenemu da zadoščenje in prosi odpuščanja. KLEPETAVOST kaznuj 1 molkom, OČITEN UPOR z občutno javno kaznijo. Če se otrok kljub opominu s čim igra in Potem stvar RAZBIJE n. pr. krožnik, mu mirno razloži: “Krožnik stane toliko in toliko. Vzemi to vsoto iz svojega nabiralnika, da boš kupil novega. Boš pač imel v denarniku toliko manj in si boš toliko pozneje kupil tisto, za kar zbiraš." Če otrok PO IGRI PUSTI VSE V NEREDU, mu po brezuspešnem enkratnem opominu za kak dan igrače vzemi ter mu na njegove prošnje no njih kratko in mirnoodločno pojasni: "Vsi imamo preveč dela, da bi za tebdj pospravljali tvoje igrače. Zaradi tega jih danes ne dobiš. Jutri jih boš pa zopet dobil in jih boš tudi ohranil, če jih boš po igri lepo pospravil.” Seveda moraš biti po kazni BREZPOGOJNO DOSLEDEN. Premišljeno in pravično naloženo kazen je treba izvesti. Ne sme te omehčati in temu izneveriti niti težava z nadzorstvom, niti obilica tvojega dela, zlasti ne otrokov jok ali prošnja ali trma, ker bo sicer kmalu vsaka tvoja kazen brezuspešna. 5. ČE KAZNOVATI MORAŠ, SE ODLOČI ZA NAJMANJŠO KAZEN, KI BO ŠE USPEŠNA. Preden kaznuješ, mirno preudari, katera najmanjša kazen bo še dosegla tvoj namen, ki je — otrokovo poboljšan j e. Zato po otrokovem slabem dejanju ne začni takoj s kričanjem, zaušnicami ali s pretepanjem. Kjer zadostuje rahel opomin z očmi, ne uporabljajmo besed; kjer zadostuje tiha beseda, ne rabimo plohe glasnih besedi; kjer zadostuje opomin, ne grozi; kjer pomaga grožnja, ne uporabljajmo kazni v pravem pomenu besede; kjer zadostuje manjša kazen, ne rabimo v.ečje, zlasti ne takolj celo telesne kazni. a) Pri leno vzgojenih otrocih često zadostuje že ZAČUDEN, posebej še ŽALOSTEN očetov ali materin POGLED. Prav tako močno vpliva nanje, če kratko UMOLKNEŠ, resnob-(io in tiho otroka OPAZUJEŠ ter pri tem rahlo 'TRKAŠ s prstom j>o mizi. če po kratkem (brezuspešnem molku odločno, resnobno a 'mirno pristaviš še besedico “NO" brez ivsega drugega, bo prav gotovo zadostovalo. A otrok se mora zavedati, da misliš resno; zato se pri tem ne smehljaj, obraz tvoj naj kaže resnobnost in odločno pripravljenost seči tudi po strožjem sredstvu, če bi prejšnje ne zadostovalo. h) če to ne zaleže, pomaga morda RESNO SVARILO, ki pa mora biti KRATKO, JASNO in ODLOČNO. Grajaj pa le otrokovo slabo DEJANJE IN NE NJEGA SAMEGA. Napačna je graja: “Pri tebi je vsaka beseda zaman!" Ali: “Takega otroka menda ni pod božjim soncem!" To prvič ni res, drugič na take besede zelo zakrknejo otroka. Prav tako se moramo varovati očitkov, ki bi žalili otrokovo čast ali mu jemali zaupanje vase, n. pr. “Ničvrednež". Koliko surovosti je često v besedah vzgojite. 4jev! Take opominja sveti apostol Pavel: “Očečje, ne srdite svojih otrok, ampak jih vzrejajte s strahovanjem in svarjenjem Gospodovim." (Ef 6, 4.) Hoče reči: strahujte jih tako, da ne žalite ne božje svetosti ne ljubezni do otrok in ne otrokovega ponosa. c) Na neubogljivega, a sicer dobro vzgojenega otroka zelo vpliva tudi to, da starši naproti njeniu za nekaj časa OPUSTE ZU--NANJA ZNAMENJA LJUBEZNI: z njim ne govore, zvečer, ko gre spat, ga ne poljubijo, Snu ne narode križa na čelo, mu odtegnejo zaupanje, se z njim ne igrajo, če je otrok dobro vzgojen, ga to huje boli kakor ge tako ostra druga kazen. d) Včasih pomaga gele GROŽNJA, KI JO PA MORAMO RABITI ZELO PREVIDNO. Ne grozi nikdar s stvarjo, ki je NE MISLIŠ RESNO, ALI JE CELO NE MOREŠ IZVESTI, n. pr.: “Naženem te od hige!". Take in podobne neresne grožnje povzroče, da otrok čisto otopi tudi za druge grožnje: še bolj nespametne so n. pr. grožnje: “Parkelj te bo odnesel", “Bavbav te bo", “povodni mož pride pote". Kajti otrok kmalu spozna,kako prazne so take grožnje, a tudi spozna, da stargi vodoma govore neresnico. STOLETNICA DRUŽBE SV. MOHORJA Letos poleti bo poteklo 100 let, odkar po zaslugi kota Slomška živi in tako bogato deluje med slovenskim narodom ta najstarejša in v pravem pomenu besede najbolj ljudska kulturna ustanova, ki je skozi 100 let s svojimi tako priljubljenimi knjigami vzgajala in učila najgirge plasti našega naroda, v njili utrjevala zdravo in pravilno čutenje in mišljenje, branila vero in jezik in s svojim vsakoletnim obiskom duhovno povezovala Slovence po vseh delih sveta. Neprecenljivo kulturno in versko delo je opravila ta ustanova v 100 letih obstoja. Mirno lahko trdimo, da nobena druga kulturna ustanova ni tako na široko zajela vsega nagega naroda, kakor ravno Družba sv. Mohorja. Saj je ni bilo skoraj ge tako oddaljene gorske vasi in ne zavedne slovenske družine, kamor ne bi vsako leto okrog Božiča prihajale leto za letom knjige Družbe sv. Mohorja z njenim tradicionalnim koledarjem. Zato ob stoletnici obstoja po vsej pravici zasluži, da ji vse pošteno in zavedno slovensko ljudstvo izreče iskreno zahvalo za vse ogromno delo, ki ga je opravila v teh sto letih. Družba sv. Mohorja v Celovcu, ki ob svoji stoletnici na novo vstaja, je izdala letos ko- Ne grozi otroku s stvarmi, ki jih zmore le podivjan človek, n. pr. “ušesa ti poruvam”, “čeljust ti razbijem", če otrok take grožnje vzame resno, mora v starših gledati podivjane!' ; če jih resno ne vzame, so brez uspeha za vzgdjo. V vsakem primeru pa otrok s tem zgublja spoštovanje in ljubezen do staršev. No povzročaj v otroku z grožnjami mržnje do njegovih BODOČIH VZGOJITELJEV V ŠOLI IN CERKVI. Nespametno je, če otroku groziš: “Le počakaj, da začneš hoditi v golo! ■Te bodo že s palico naučili!" "Le počakaj, bom povedala gospodu katehetu; te bodo žo pri spovedi!" S tem starši povzroče v otroku odpor zoper tiste, ki naj otroka nekoč skupno z-Hjimi vzgajajo zlasti takrat, ko bo vzgoja postala zelo težka in pomoč staršem nujno potrebna c i Omenjene kazni bi pri djobro vzgojenih otrocih redno morale zadostovati. Vendar pa same vsaj pri mnogih in v mnogih primerih niso zadostne, če starfgi uvidijo, da zgolj pouk, spodbujanje, zapoved, opomin ali grožnja in prepoved ne zadostujejo, čeprav so pri prvi kršitvi stargi svojo zahtevo že resno ponovili in so jo vsaj manjši otroci morali ponoviti ter s tem pokazati, da so jo razumeli, morajo vzgojitelji iz skrbi za otroka rabiti uspešnejša sredsva, to je KAZNI V PRAVEM POMENU BESEDE. (O tem prihodnjič.) DR. RUDOLF HANŽELIČ ledar, katerega bo vsakdo z velikim veseljem in zadovoljstvom vzel v roke in prebral, ker je tako po obliki in vsebini zares lep in bogat. Na 144 straneh je zbranega veliko najrazličnejšega gradiva iz slovenskega narodnega, kulturnega in verskega življenja. Prvi trije članki so posvečeni jubileju Mohorjeve družbe in pa slovenski besedi. Posebni povdarek i» lepoto dajejo koledarju izredno lepe fotografije iz slovenske Koroške in štajerske. Ko Mohorjevi družbi ob njeni stoletnici ča' stitamo, se ji zahvaljujemo in se veselimo sadov, ki jih je njeno stoletno delovanje prineslo zlasti v teh izrednih razmerah še posebno po-slovenskemu narodu, se moramo zavedati, da trebuje podpore vseh Slovencev, ki žive izven domovine, in da bo mogla samo s podporo i« sodelovanjem nas vseh nadaljevati svoje lepo poslanstvo. V tem oziru je posnemanja in občudovanja vredno prizadevanje Slovencev v USA, ki so organizirali denarno nabirko za jubilejni dar Mohorjevi družbi. Skušajmo podpreti njeno delo vsaj na, ta način, da bomo postali v čim večjem številu njeni naročniki-V letognj'em letu bo izdala dve važni knjigi-in sicer prvo o Cirilmetodijski ideji ob stoletnici Bratovščine sv. Cirila in Metoda in Pa gotovo zelo zanimivo knjigo o nadškofu Jegliču ob stoletnici rojstva. Obenem s koledarjem je pa že izdala Mav-serjevo povest "Zemlja”, ZAKAJ SEM TAKA? Odložila sem za hip življenjepis Marije Goditi. Zamislila sem se. Kaj bi se ne! Kaj pa Jaz, da, kaj pa jaz, kako je z menoj ? Kakšna seni? Bolje je, da molčim. Sicer bi lahko go-'«Hla kot farizeji: “Nikogar nisem ubila, po-s|'"1 se” A to je farizejsko, če ga nočem Posnemati, mi ne preostane drugega, kot da S3 s cestninarjem trkam na prsi. In zakaj sem taka? Da res, zakaj sem yendar taka? Doma odgovarjam. \'časih sem kot prva furija, jezi me, kadar me ne povabi0 z ostalimi na izlet. Vedno hočem biti POa. če v družbi ne govore o moji novi oble-S3 dolgočasim. Kadar vidim stegnjeno ro-i(lco in slišim proseč glasek, se obrnem proč. “Orači so le postopači. To bi morali že zdav-daj prepovedati, jaz ne bom podpirala pre-6*"ehe. Zakaj sein taka? Zakaj se tako težko Prčinagujem? Zakaj me nekatere stvari to-**o stanejo? Vsaka stvar ima svoje vzroke in svojo raz-a8°. Sprašuješ, zakaj imaš tak značaj, zakaj SI taka in ne kot mala Marija Goretti. Veva podlaga našemu značaju je narava sa-llla’ ki jo sestavljata telo in duša. Ti dve Povitii sta se zlili v enoto in zdaj igrata obe 'oliko vlogo v našem življenju. Tvoja telesna postava vpliva na tvoj značaj in daje včasih zraz tvoji duševnosti. Poglej se torej v zrva- ■o, Pa boš tam našla eri. Morda bo bolj točno, če rečemo, da pomilujemo le nagnjenja do nekaterih lastno-S ' ih odpor do drugih. I' prejšnjem stoletju je začel v Italiji Lom-r°so zagovarjati nauk o rojenem zločincu '"'7 deli neu en te nato. Treba da je le premeriti Pjegovo lobanjo, preiskati pogled in krivino nosu ter ga hitro vtakniti v zapor. Zločinec se kot tak rodi in mu ni pomoči. Seveda je Cerkev to zmoto takoj obsodila. Vo tej teo-liji bi morali biti otroci zločincev vsi zločinci. Da pa teinu ni tako, dokazuje zavod v južni Italiji “Ospicio per i filii dei carcerati”, kjer so otrokom teh nesrečnežev pomagali do dobre vzgoje, še je živel Lombroso, ko je eden izmed prvih gojencev tega zavoda pel novo mašo. Podedujemo torej le nagnjenja in razpoloženja, tako duševna kot telesna. Bog vsako dušo posebej ustvari. Duša se torej nikdar ne rodi pohabljena. Ker je duh, se tudi kasneje ne more okvariti, je neranljiva in nedeljiva. Pač pa se lahko zgodi, da zavoljo telesne okvare izgubi možnost delovanja. Nadalje je pri oblikovanju tvojega značaja velike važnosti okolje, v katerem si živela. Boječnost, samoljubje, zagrenjenost, napadalnost, samotarstvo, kričavost in še mnogo drugih lastnosti je včasih le posledica okolja. Vsakdanji stik, življenje v družini, š°la, organizacija, družba, zabave, taboriščno življenje, begunstvo, delo v tovarni in doma, ivse to je risalo in začrtavalo posebne poteze v tvoj značaj, dobre in slabe. Ti sama veš, česa je bilo več in kaj vse je ostalo globlje začrtano. Končno si pa še ti sama gradila svoj značaj. Morda pa nisi nikdar pomislila na to, da ga moraš graditi, in si pustila, da so dobre in slabe lastnosti rastle, kot se jim je zdelo. Kaj pa, če si gradila v napačno smer? Vse to je skozi dvajset let vplivalo na oblikovanje tvoje osebnosti. Zdaj si doraslo dekle. Vsi te poznajo, da si pač “taka”, če malo premisliš, boš hitro odkrila, zakaj. Ob zgodbi male svetnice in junakinje Marije Goretti si se zdrznila in si nisi nič všeč-Ali se lahko kaj »opravim, sprašuješ?... (Sledi.) " V., Španija DNEVI DUHOVNIH VAJ Iz različnih smeri smo se dekleta stekale proti samostanu. Vrata so čakala odprta. “Hoj Majda, šele sedaj prihajaš! Eno uro zamude! Imele smo že prvi govor.” ‘-Me ne l>oš, Marjana! Prvi govor in ti ge klepetaš! In prav ti, ki si kar zagorela, le da si se spomnila duhovnih vaj!” “Saj se poznava.” Segli sta si v roke. Majda je prvič v tem domu. Marjana je seveda še vsa navdušena od lanskih vaj. Poprime Majdo, ji vzame zavitek. ‘Za menoj!” “Počakaj, da se malo ozrem!” Za samostanskim zidom' je pot ob poletnem cvetju peljala k vhodu. Marjana je preskakovala bele mramornate stopnice. Ko je prišla do vhoda, se je okrenila. “Poglej, Majda, kako lepa je narava, kakšna harmonija, kak mir! Ob vhodu dva grma v bujnem cvetju, popki vrtnic, zelenje — vse je pripravljeno za sprejem mladih deklet. Nepopisno sem srečna, da smem ostati tu vsaj tri dni, da zaživi v meni stara evropejska Marjana in ne argentinski stroj in številka.” "Pozdravljene, pozdravljene! Marjana, v gornji spalnici ni več postelj. Okrog 170 jih je že zasedenih in dekleta še prihajajo.” Sestre so tudi to oviro premagale. Odpeljale so zadnja došla dekleta v tri sobice v pritličju. Pozvoni. Večerja. Tam jo bil živ-žav. Našle so se one iz Lujana, iz Mendoze in Buenos-airenčanke. Tn ni kar tako! In le še zdajle je čas za klepetanje. Potem bo končano vse! Zvonec kliče v kapelo. Pred vrati nas že čaka dr. Hanželič- Kratek pozdrav in dekleta objame samostanski molk. Za nekatere je bil takoj spokojen. Njih duše so pele Stvarniku himno mladosti. Kako so minuli ti dnevi? Na zunaj približno vsem enako. Ob 6 vstajanje, sv. maša, govori, molitve, počitek, branje in ob pol 10 spat. Kaj se je dogajalo v mladih dušah, to vesta povedati le Mati in Bog sam. Nekatere so prišle tihe, navajene samote, nerazumevanja, odtujene. Druga vsa v prijateljstvu in naklonjenosti. V sebi čuti toliko moči. Prišla je k Mariji prosit varstva in pomoči tudi v bodoče. Prišle so zaskrbljene. Z mislimi pri svojih domačih v domovini. Marija je vse dobrohotno sprejela. Niso bili to mračni dnevi, težki molitve in govorov, mučenja same sebe. Ne, pač pa svetli, polni same božje lepote, polni blagosti in ljubezni. Bile smo srečne. . . ŽENA IN ENAKOPRAVNOST Žena jo postala enakopravna možu. Zmagala je nad tradicijo, ki ji je priznavala mesto le v domu. Spoina razlika, ki je žer»i branila udejstvovanje na industrijskem, političnem in socialnem polju, je izginila. Vojna je to silno pospešila, tako zelo, da se je žena kar čez noč znašla v novem okolju, ki mu še ni kos. Vstaja mnogo nerešenih vprašanj. Žena je sicer pridobila svobodo in enakopravnost, a izgubila je to, kar ji je svojskega, samo njej danega: ženskost. Sedaj je samo še soborec, sodelavec, ker v javnosti ni več razlike med možem in ženo, ampak je samo še razlika v silah, tekma povsod in brez ozira. To je težka cena, ki jo je žena plačala za zmago enakopravnosti, žena čuti njene p0-sledice, z njo čuti ves svet, ki pogreša nežni in plemeniti vpliv ženskosti. Pogreša to zlasti otrok, ki mora že zgodaj iskati družbe in veselja izven doma, kajti dom, kjer je žen» čuvarica, svečenica ognjišča ljubezni in živ ljenja, ugaša in izumira. Kdor bi pogledal v srce moderne žene, b> videl, da bi se ona sama najrajši povrnila k svojemu lastnemu poslanstvu žene in matere, k svoji ženskosti, toda življenje i-r.nge že kar prisili na drugo pot, na kateri pa je žen» nesrečna, kajti zanjo je ideal sreče le v tihem zavetju doma. Tako bo morda žena kmalu začela spe* borbo, a v nasprotni smeri kot jo je voje-vala sedaj: za pravico do doma, za pravico do vzgoje otrok, za svojo ženskost. Toda t0 borbo bo moralo mnogo žena najprdj izvojevat* >7 samih sebi. Z. V., U. S. A. ANDREJI! Upam, Andreja, da si našla vsaj delen od-govor na svoja vprašanja v nasvetih deklet, ki so Ti svoje mnenje sporočile po Dž. Pr®-pričana pa sem, da si našla popoln odgovor nanje v svetih dneh duhovnih vaj in ob ud’ slih, ki jih je dal gospod voditel'j, kot bi j M* govorili prav Tebi, zlasti na boš našla v s» pojasnila v njegovem članku o tem na nasledil jili straneh. NOV PROBLEM Draga dekleta! V Dž sem brala odgovore neodločeni A*1' d reji. “Svojo mladost moraš posvetiti del*1 za druge,” Je bila često rešitev. Jaz sem *° poizkusila, pa imam vsak dan večje težav«'• Da jo društveno delo potrebno, sem trdn° prepričana. Kdo bo dal sidves naši pesmi, čf nc bi bilo pevskega zbora? Kdo bi razen ml' sijonskega odseka tako skrbel za razširjenj® misijonske misli med Slovenci? In da bi ti' stega lepega, dekliškega življenja brez SP® tudi ne bilo, vem gotovo. Potrebne so torej organizacije, zato čl»nl in tako tudi čas —. Razumljivo, da na tak račun včasih don** ne morem pomiti posode ali mi zaostanejo strgane nogavice. Pa, sem vendar pridobila prijateljico, da je šla k duhovnim vajam, in to po večih “neizrabljenih” popoldnevih, in zadnjič celo družino, da kupuje in bere Dž. „ Moja okolica tega “potepanja in pisarije seveda prav nič ne razume in večkrat dobi**1 za zgled sosedovo Marjeto, id je sicer r®* vedno doma in se parket blišči kot zrcal0. Toda nikomur ne pomeni nič, nikomur ne d»' ruje košček mladosti, in tam, kamor bi m°* rala prinesti solnca in smeha, se prikaže k o* zaskrbljena, siva senca brez žarka mlados* in optimizma. Dekleta, mnogo sem že premišljevala 1* problem. Zdi se mi nerešljiv. Morda pa le 9e katera izmed Vas more najti nanj zadovolji odgovor? Dajte mi ga! dvojno materinstvo Tvoja prihodnost, Andreja, te skrbi živo čutim s teboj! Kako globoko te pač Prevzame nemir ob misli na prihodnost, češ, a.i ti bo prinesla, kam te vodila, ali se ti 'alo spolnile tihe ž^lje in upi tvojega srca 'n duha. !■ ZA MATERINSTVO SI USTVARJENA. Vem, vsa tvoja narava hrepeni po materin-stvu. Bog sam je vložil vanjo to teženje kot a j lepši biser in najglobljo vsebino dekliškega hrepenenja. Zato vedi: brez materinskega Poslanstva ne boš nikdar srečna, tvoje srce 'Ujeda,, umirjeno, tvoje življenje nikdar uto-s‘lzen°! Pač bi smeli tudi na to prenesti be-'■etle sv. Avguština: “K materinstvu uravna-o si ustvaril žensko srce, o Gospod, in nemirna bo dekliška duša, dokler se ne bo okle-PUa njega”. žal o n. pr. že dekletce v svojih zgodnjih etih hoče pestvati svojo “punčko", jo zibati, apavati, oblačiti, skratka — zanjo skrbeti. Ol'aščajoče dekle se počuti vso srečno, če po materinsko skrbeti za svoje mlajše l''8tcc in sestrice. V letih dozorevanja se de-( e toliltokrat globoko zamisli v sladko poganstvo materinstva. . . ž. KAJ JE BISTVO MATERINSTVA? - Bistvo materinskega poslanstva je dekletu testo nejasno. Zato so tudi tabo nejasna ‘jena hrepenenja in pričakovanja. Kaj je prav z‘i prav bistvo tistega materinstva, po katerem su dekliška narava hrepeni in jo edino mo-*? zadovoljevati? Bistvo materinskega poganstva ni v tem, da kot žena nekoč daje ^nkom telesno življenje. Koliko je namreč lil, ki so mnogim otrokom dale telesno živ-pa se jim vendar zdi njih življenje in brez radosti. Koliko je zopet na- že* 'jcnje, pa se jim vendar zdi njih življenje Itazno jn prež radosti. Koliko je zopet nasprotno deklet, ki žive v samostanu ali same B Sv8tu, nikomur niso dale telesnega življenja, srečne, ko se dan za dnem darujejo za d»bro je bližnjega. Njih teženje po materinstvu utešeno, življenje jim je bogato in polno. Biti mati, vršiti poslanstvo materinstva se pravi, premagati v sebi sebičnost, ne '''ti zase, za svojo ugodnost in lepotičenje ■cbe, ampak se darovati in žrtvovati za srečo 'znjega, ga vzgajati, duhovno bogatiti, ga ®zumevati, tolažiti, reševati in utrjevati v v jeni nravne in verske vrednote, skratka vr-. 1 dela usmiljenja. V tem je bistvo mate-‘bstva. Tista žena, ki se temu izneveri, bo ..<:<*‘ svojih otrok nesrečna; nje življenje se 1 bo zdelo prazno, brez smisla; tisto dekle J!;1' naj bo to mlado ali starejše, ki bo taka p*a usmiljenja vršila, bo živela poslanstvo aterinstva, srečna bo ob njem, pa naj jo n?zia Previdnost postavi kamorkoli v življenj5- NAJVIŠJE POSLANSTVO MATERIN-V'A. * „ Poslanstvo ženskega srca, njenega materin-'n je še globlje kakor skrbeti le za zemelj- ske vrednote v prid bližnjega, ženska duša je po svoji naravi še posebej usposobljena in zato po volji božji poklicana, da posreduje bližnjemu Boga. Kajti bolj kakor v moškem je v njej globoko teženje po duhovnem, po večnem, po božjem. Zato nelc svetovno znan psiholog trdi: “Dekle, žena brez vere v Boga je pravi psihološki nestvor”. Kakor je Bog po Mariji ljudem posredoval Odrešenika, tako se mi zdi, da Bog hoče po ženski duši ljudi zbliževati s seboj — v družini po materi, v javnem življenju po dobrih dekletih in ženah, zlasti pa po redovnih poklicih v samostanih, bolnišnicah in v šolah, če je n. pr. mati v družini verna in dobro vzgaja otroke, bodo ti gotovo verni kljub morda nevernemu očetu. Ne bo se pa zlepa zgodilo narobe, da bi bili otroci neverne matere a vernega očeta res tudi verni. Dalje, koliko fantov in mož je postalo vernih po zgledu in apostolatu deklet in žena! Kolikokrat one rešujejo božje življenje tam, kjer ga duhovnik ne zmore! Koliko božjega v svetu rešujejo redovnice s svojim vzgledom, žrtvami in molitvijo. In le Kadar bo dekle, kadar bo žena zvesta temu svojemu najvišjemu poslanstvu materinstva, bo njeno življenje prejemalo najglobljo vsebino in bo deležno najvišje sreče. Glej, draga Andreja, v tem je bistvo materinstva, ki je tako globoko zasidrano v žensko naravo. In to materinstvo moreš vršiti bodisi kot telesna mati iv krogu lastne družine, bodisi kot duhovna mati v svetu ali v samostanu. Izpolnitve tvojega najglobljega in najlepšega teženja, tebe in druge osrečujočega materinskega poslanstva, ti torej nihče ne more vzeti — če se mu le ti sama ne od-poveš. Po neskončni božji dobroti materinsko poslanstvo torej ni omejeno na noben stan, najmanj pa le na zakonski stan in na družinsko življenje. Povsod po svetu, v vsakem poklicu in stanu ga moreš vršiti. 4. RAZLIKA MED TELESNIM IN DUHOVNIM MATERINSTVOM Vendar pa je med materinskim poslanstvom v družini in duhovnim materinstvom v svetu ali v redovnem življenju velika razlika. Telesna mati se v družinskem krogu lahko daruje in žrtvuje le za majhno število svojih otrok, duhovna mati pa se more darovati in žrtvovati za premnoge. Telesna mati gradi božje življenje le v peščici otrok, duhovna mati lahko v neštetih. Telesna mati vzgaja in tako rešuje le svoje najbližje, delokrog duhovne matere ne pozna meja. Telesna mati za svoje delo uživa hvaležnost le svojih, duhovna mati pa, če se je res žrtvovala, hvaležnost neštetih. Telesna mati se veseli na zemlji sreče le nekaj lepo vzgojenih svojih, duhovna mati na sreče premnogih. In koliko radosti bo pač duhovna mati vživala šele v večnosti, ko bo tam zrla neskončno srečo neštetih in si bo smela vsa blažena reči: brez mojih odpovedi, brez mojega duhovnega ma- Ideal telesnega materinstva terinstva bi jih tu ne bilo! O, koliko duhovnih mater bo v večnosti ob pogledu na samsko zemeljsko popotovanje in ob spominu na vse zemeljske odpovedi in žrtve govorilo: O samskost življenja mojega na zemlji, blagoslavljam te! In koliko je danes sredi med nami in vsepovsod zapuščenih, tavajočih, omagujočih, bolnih in nesrečnih, majhnih in velikih človeških otrok, ki nimajo ob sebi svojih telesnih mater, a hrepene po materinski ljubezni in pomoči, ki bi jih hotela in mogla rešiti, jim pomagati. Glej, silno velik in lep delokrog duhovnega materinstva! 5. MIRNO IN POGUMNO GLEJ NA SVOJO PRIHODNOST! Zakaj sem ti o gornjem govoril? Ne zato, da te odtegnem tvoji nameri, ustvariti si toploto družinskega kroga. Ne! Tisočkrat ne! Saj je ta krog najbolj naraven in najbolj “človeški” krog materinstva! ča si ga želiš in si ga moreš ustvariti, naj te Bog blagoslavlja in spremlja na tej tvoji poti z vsemi blagoslovi! S povedanimi mislimi bi srčno želel doseči le to, da bi bila mirna ob misli na svojo prihodnost in močna, zaupanja polna! Srčne bi želel doseči, da bi v tebi, Andreja, postala čim bolj živa zavest: kamor koli me bo postavila božja Previdnost, povsod bom mogla živeti za tisto prelepo poslanstvo, za katerega sem po naravi ustvarjena in ki edino bo moglo pomiriti moje srce, z bogastvom in srečo napolniti moje življenje. Kajti vedi, Andreja, prav gotovo boš v svoji prihodnosti lahko postala mati — ali telesna mati majhnega števila otrok v krogu družine ali pa duhovna mati množice otrok v svetu ali v redovnem življenju! Prav gotovo boš mogla postati kraljica in svečenica v krogu družine ali izven nje. Zato naj te, Andreja, ne vznemirja tvoja bodočnost! Mirno jo pričakuj zaupanja polna, a tudi polna veselja ob misli na lepoto in veličino poslanstva, ki te čuka in ki se ti brez tvoje krivde izmakniti ne more. 6. SKRBNO IN VESELO SE NA SVOJE POSLANSTVO PRIPRAVLJAJ! V miru in radosti se že od zgodnje ml*' dosti na materinstvo in svečeništvo resno pri' pravljaj! Samo tako jima boš kos, samo tak0 si boš ohranila smisel za njuno veličino i" žrtve; samo tako pripravljena boš iz svojeg» poslanstva črpala zase polnost radosti in boš vredna božje pomoči in blagoslova. Pripravljaj se! To je: bodi dobra! Ne 16$ sebe in svojega udobja! Rada pomagaj, pr" maguj svoje napake, razumevaj in potrpi zl»' sti v krogu svojih staršev, bratov in s.steb Ob svoji materi bodi kakor droga, mlajš"' nad vse dobra in skrbna mamica. Rada sf privadi in priuči vsem gospodinjskim opravi lom. Ta naj ti bodo veliko ljubša kot vse z"' bave izven družinskega kroga. Bodi kot ul#-mica skrbna v svojem apostolatu, organizira-nem ali neorganiziranem. Naj v tebi ljube*0" do pomoči potrebnih nikdar ne zamre. Z nj° bi zamrl tvoj materinski in svečeuiški poklE' tvoje vse. Pripravljaj se na svoje poslanstv0 zlasti s tem, da boš ob svojih starših, bratil1 in sestrah in vsepovsod živela kot Ancilla D"' mini, služabnica božja. Posvečuj sama sebe od zgodnje mladosti. Bog naj kraljuje na' tvojimi mislimi, željami, teženji, nad tvoji’" vedenjem doma, v službi, na cesti, povsod* nad vsem tvojim življenjem. 7. TVOJ VESELI MAGNIFICAT Ko je Marija z Bogom v sebi stopil» ( službo bližnjega, je zapela svoj radostni M»F' nificat. Tudi tvoja duša bo bodisi v druži"' skem življenju bodisi v duhovnem materi"' stvu v svetu ali samostanu pela svoj radost"" Magniiicat — moja duša poveličuje Gospod9 — le, če boš ostala zvesta služabnica ljudi' a še prej služabnica Boga. Kolik mir, kolik9 samozavest, koliko poguma in tihe radost’ more in mora vzbuditi v dekletu zavest: nioJf življenje bo prav gotovo bogato, hlagoslo'-Ijsno in srečno, če bom le hotela biti v p’1’ bednosti po zgledu Marije zvesta materinsk1” mu in svečeniškemu poslanstvu. 8. TVOJI UGOVORI a) Pa boš morda rekla: je že vse res, a 1 življenjem izven družine in zakona se mo’"9 dekle odpovedati tolikim prisrčnim odnosoi"1 ki vladajo med možem in ženo, med teles"0 materjo in otrokom, ki mu je ona dala ž*T" Ijenje. Imaš prav. Dekle, ki ostane sama, sp resnično mor» odrsči marsičemu. Je le v pr"' Sanje, kdo mora sprejeti nase več žrtev I" odpovedi — ali tiste, ki se poroče, ali tiste* ki ostanejo samske. Poročene često tožijo nfll svojimi križi in blagrujejo neporočene. Nel"1 ročene zopet često nad svojimi težavami k1 zavidajo poročene. To nam le dokazuje, d" križev in odpovedi ne manjka nikjer, da s° te povsod in v vsakem življenju velike in d9 jih človek tem težje nosi, čim manj se le žrtvam in odpovedim privadil v mladosti d1 čim bolj skuša bežati pred njimi. Križi VoT°, čenih in neporočenih postanejo lahki, znos" v tistem trenutku, ko jih človek voljno spr°J' me nase, jih prenaša vdan v previdnost boži° ter se popolnoma in nedeljeno posveti svoj0' mu poklicu. Res, da so često telesne mate"5 6 * bolj umirjene in vdane, to pa gotovo pre’*' Sflnl zaradi tega, ker se neporočene često sebe mučijo z nenehno mislijo o “izgubljenem raju zakonskega in družinskega **' •Jenja". Za to utvaro so poročene ozdrav-1J°Ue in zato bolj mirne. Gotovo so pa telesne utere na splošno večje mučenica, kakor pa Uho.ne v svetu in redovnem življenju. hekoč ssm govoril z nekim višjim častni-°~a in priznanim zdravnikom v navzočnosti OUne žvae. Pogovor nanese na zakon. Vsi so *‘i soglasni v sodbi, da je edino, kar je vred-1 je prinesel smeh in razveselil družbo z zdravimi dovtipi.” To Janezovo veselo zadržanje je bila nema, eprestana molitev, kot bi hotel reči: ‘‘Moj °g, tvoj sem! Mirno sprejmem vse, kar mi bpšiljaš. V veselju ti hočem služiti in vse obr-‘uti v veselo službo — Tebi!’’ V takem du§-“em razpoloženju je zlahka zmagoval nad *»mim seboj in izprosil od Boga novih milosti 1° zmag. Pravi kristjan je vedno optimist, ker ve, ,m potuje. V Janezovi mladosti je ta optimizem naravnost otipljiv. Le z njim je mogel biti tolikim svojim sovrstnikom v oporo in bvig. Zavedel se je, da bližnji pričakuje ve-s®ija do njega. Ni nalagal bremen drugim, marveč jim jih je lajšal in odvzemal. Ob njem 80 čutili, “kako dobro in prijetno je, če bratje 8kupaj prebivajo.’’ Kjer je žalost, je mraz in mrkost. Apostol ba mora po Pavlovem zgledu “drugega breznu nositi’’, drugega dvigati. Samo veselje hjegovo okolje dviga in osrečuje, da čuti, da le Gospodov “jarem sladak in breme lahko". Vesel v Bogu je Janez stalno zavračal pred-sodke, da je pobožnost žalost, hlad, mrtvost, PUstost tn dolgočasje, ki odbija in, zabranjuje svobodni polet in napredek. Dokazoval je nasprotno, da je prava pobožnost sreča, rast, s°nce, ki taja led okrog zakrknjenih src, veselje, ki dviga, vetrič, ki oživlja svežost, mir ouše in ogenj, ki greje srca in jih pridobiva, ker v toploti izžareva Gospoda. . Janez se ni nikdar zadovoljen zapiral vase, ln Se napolnjeval z lastnim “jaz-om". V veselju si je krepil čut za bližnjega. Bil je ved-n° Prijazen, dober in na uslugo drugim. , Bil je humorist. Iz časopisja in revij, si je ‘Zpisoval zdrave dovtipe, da jih je ob priložnosti porabil. Sicer pa je imel naravno žilico šaljivosti tako razvito, da je znal biti vedno duhovit. Najresnejšo stvar je znal povedati v taki obliki, da je s primešanim humorjem smehljaje premagal nasprotnika in se mu ta sploh ni upiral. Tudi v težavah Janez ni klonil. Služba Bo-8u je terjala od njega vdanosti in veselja, življenje pa je polno težav, bojev, truda in razočaranj. Vse to so le sredstva za notranjo rast in bogato zasluženje, če jih prenašamo v Bogu vdano in z veseljem, kajti: Blagor človeku, ki trpi skušnjavo, zakaj Preizkušeni bo prejel krono življenja, ki jo je “Ospod obljubil tistim, ki ga ljubijo.’’ (Jak K 12). Janez se je zavedal, da zlasti v težkih urah n- Vedno lahko biti vesel. Vedel jo, da se je treba za veselje v Gospodu resno truditi. “Pridite, molimo!” ga je zjutraj klicalo pred tabernakelj. In misel pri sveti maši “Kvišku srca!” mu je udarjala na ušesa, da je čez dan obnavljal dejanja ljubezni. Tako je v Gospodovem veselju vedno bolj rastel, dokler ni v večnosti utonil v Njem. ALI ŠE VEŠ-.. • • da je bil 6. aprila 1941 predsednik SLS minister dr. Kulovec — prva slovenska žrtev nemškega napada na Jugoslavijo. • • da so že meseca aprila 1942 komunisti 2ačeli pobijati poštene slovenske družine SVOBODE SINOVI Fantje, razvimo bojne zastave! Ne več v obrambo, ampak v napad; ne več zaprti. Ven iz trdnjave! Mimo pregraj in prek barikad. Dvignimo glave, svobode sinovi, v sonce poglejmo jasnih oči. Smo kot kipeči planinski vrhovi, v nas se pretakajo silne moči. Vrste strnimo v bojno enoto, s trdim korakom v zmago srca. Nez avijoni, z močno pehoto, z jasno idejo, z ostrino duha. Kdo kdaj zastavil soncu je pota, kdo je določil resnici meje? Bog in svoboda! Drugo je zmota. Fantje, 13 v borbo za čisto ime! Igor Kolenčevo v Miruj, Jakopinovo v Ponovi vasi. • • ■ da je 4. aprila 1944 Gestapo iskala vodilne osebe slovenskega ilegalnega protikomunističnega in protiokupatorskega gibanja in jih nekaj aretirala — podpolkovnik Peterlin, stotnik Ilovar in drugi. • . da je bila aprila 1942 ustanovljena Slovenska zveza, predstavnica slovenskih demokratskih strank v ilegali. . . da je bila 29. aprila 1941 osnovana v Ljubljani prva ilegalna protiokupatorska vojaška organizacija “Slovenske legija”, ki je v svojih vrstah združila veliko večino slovenskih protikomunističnih borcev. ...da so aprila 1942 Nemci nasilno selili več tisoč Slovencev s Koroške. Ali so tudi tebi znani važnejši dogodki naše zgodovine preteklih let, pa se ti zdi, da gredo v pozabo? Daj, poišči in zberi jih! če moreš, ugotovi glavne osebe dogodka, kraj, čas, v nekaj vrstah podaj kratko vsebino. Pošlji in vse to bogato gradivo bomo zbiral; na naših straneh tega lista. In spet bodo med nami zaživeli naši jhmaki in njihova junaška dela, ki se zde, da so sedaj pokopani v pozabi. Spoznali in še vse bolj bomo cenili našo junaško dobo minulih let, zgodovinarju pa bomo zbrali dokaze naše pravične borbe. Kdor ni pripravljen umreti za svoje prepričanje, ni vreden, da ga ima! (Dante) Kdor redno sprašuje, kaj bodo rekli ljudje, ni odločen v svojem prepričanju, temveč suženj svojega strahu pred ljudmi. Luctor et emergo — Borim se in vztrajam! VSEM NAŠIM FANTOM ŠIROM TUJIH ZEMLJA ŽELE BLAGOSLOVLJENO VELIKO NOČ BRATJE IZPOD JUŽNEGA KRIŽA PO KATOLIŠKEM SVETU VSTAJENJE Kongregacija obredov je izdala odlok, po katerem se more letos slaviti Gospodovo vstajenje že v noči od sobote na veliko nedeljo — tako kot je bilo v navadi do 13. stoletja. Dovoljenje za velikonočno slovesnost po starem obredu bodo dajali škofje, vsak po pregledu položaja v svoji škofiji, ŠEST TISOČ AVDIJENC Po splošnem mnenju, posebno pa po mnenju tistih, kj obkrožajo Pija XII., je bilo eno nafjbolj občudovanja vrednih dejstev svetega leta papeževa delavnost. Poleg neprestanega reševanja nalog vodnika sv. Cerkve, poleg sestavljanja okrožnic in govorov, poleg vodstva toliko prireditev in prisotnosti pri toliko obredih, je sv. oče dovolil 6.000 sprejemov. Sprejel je med drugimi 36 državnih poglavarjev; pri skupinskih sprejemih pa je govoril tudi do 90.000 romarjem vseh narodnosti naenkrat. Skozi vse sveto leto je papež spal po 4 ure — od 2 do 6, imel okrog 4.000 govorov v 6 različnih jezikih o vprašanjih od prava do športa, od umetnosti do fizike. Njegov zdravnik mu je v marsičem svetoval drugače: počitek, mir itd., a papež ga v tem ni poslušal. Samo dva dni je bil nekoliko bolan; pa se tudi v teh dveh dneh ni dal odtrgati niti od jutranjih sprehodov po vatikanskih vrtovih. Medtem, ko je v svetem letu sprejel na stotisoče vernikov, je mogel svojim domačim privoščiti en sam obisk. 2. marca je poteklo 75 let od rojstva sedanjega papeža in 12 let, odkar je postal Jezusov namestnik. Kot doslej, tudi letos ni bilo nobene slavnosti, pač pa so mu z vsega sveta prišle čestitke. IZBRANA ČUDEŽA Na praznik Lurške Matere božje so se po naročilu sv. očeta brali in objavili odloki, ki potrjujejo veljavnost čudežsv po priprošnji papeža Pija X. Proces za beatifikacijo velikega naslednika velikega Leona XIII. se s tem bliža koncu. Izmed mnogih čudežev, ki se pripisujejo priprošnji Pija X., je sveta Kongregacija obredov izbrala dva; pri obeh gre za čudežno ozdravljenje dveh redovnic. Sestri Mariji Frančiški Deperräs je v 89 letu rak napadel kost na stegnu in se kmalu raztegnil še v trebušno votlino. Zdravniki so I. 1928 poskusili vse, po 3 mesecih pa so jo odpustili kot neozdravljivo. Sosestre so se tedaj začele priporočati Piju X. in njegove relikvije so poli žili na bolno mesto. V kratkem je bolnica spet dobro počutila in preiskava ni našla nobenega znaka raka več. Osem let kasneje sta jo spet preiskala dva specialista za rak in potrdila, da je sestra Marija zdrava. Sestri Mariji Benedetti je želodec razjedal zločest tvor. Februarja 1938 so hoteli poskusiti že z operacijo, a sestra se ni pustila rezati. Sosestre so položile nanjo drobec ostankov Pija X. in pomnožile molitev. Dva dni pozneje je sestra Benedetta vstala, gla v kapelo in kleče molila tričetrt ure. Bila je ozdravljena in spet prevzela službo vratarice-Leta 194 5 so specialisti spet ugotovili, da je popolnoma zdrava. Zdravniki kongregacije obredov so skrbno preštudirali oba primera in so soglasni v teni, da je ozdravljenje pripisati božjemu posegu. ZAROČENCI V KANADI Cerkve po večjih krajih v Kanadi so bile te tedne prizorišča zaobljub, ki so jih storile mlade dvojice: da bodo namreč v pripravo »a zakon pomnožile molitve in prejemanje zakramentov. V Quebecu in Montrealu jili ju bilo po 500, v Ottawi 800 in več sto po drugih krajih. Vse to kot del gibanja za duhovno prenovitev. MISAJj ZA OTROKE Vzgojna družba katehetov je izdala februarja meseca v St. Paulu v Združenih državah knjižico z naslovom “Moj mali misal’’. Lepo izdelane podobe opisujejo potek svete maše-tako da bodo misalček s pridom uporabljali otroci iz predšolske dobe. še preden je knjižica izšla, so izdajatelji prejeli 100.000 naročil. MAŠA ZA IGRALCE V frančiškanski cerkvi Adama in Eve v Dublinu je irski apostolski nuncij H. Felice na pepelnično- sredo prvič bral mašo za igralce. Po maši je eden od njih prebral molitev, proseč usmiljenja za tiste, ki bodo kmalu umrli; mašnik pa je izvršil obred pepeljenja Taka maša za igralce je postala že pred desetletji običaj v Parizu; od tam pa se je razširila na kakih 60 mest po Evropi in Ameriki. NOVI KANONIKI V soboto 3. marca so bili umeščeni 4 novi kanoniki v praškem kapitlju. Prisegli so pred oblastmi. To se ve; ne ve se pa niti, ali je bilo vse to storjeno z odobrenjcm nadškofa Berana, niti niso znana imena novih prelatov. Istega dne so bila že navsezgodaj giroko odprta vsa vrata v nadškofijski palači, poslopje pa pokrito s češkimi zastavami in državnimi znaki. Prihajali in odhajali so vladni funkcionarji in mnogi duhovniki, ali vsaj ljudje v duhovniških oblačilih. Vse so pojavi, ki jih ni bilo opaziti od tiste nedelje v juniju lanskega leta, ko se je nadškof umaknil v nadškofijski dvorec, katerega odtlej ni več zapustil. Za sedaj se da sklepati, da je to nov poskus rdečih oblasnikov, da si pokore Cerkev. Praški kapitelj ima samo še tri kanonike ostale so rdeči že znali pospraviti, tako da bi v njem novo imenovani štirje imeli večin0-Ti novi kanoniki pa so najbrž pristaši "novih idej’’ in gotovo vladi ne bodo postavljali ovir v njenih naporih za popolno usužnjenje češk‘b in slovaških ljudi. ZDRUŽENE države Koledar A ve Maria za 1. 1931 so izda!; slo-'tiiski frančiškani v USA. To je že 38. letnik 111 obsega 152 strani. . Koledarskemu delu in besedam o starem 111 novem svetovnem koledarju, sledi dvanajst Zanimivih aktualnih razprav in člankov, ve-iinorna znanih frančiškanskih patrov. K članku: Klement Holbauer in Friderik Karaga, p. Hugo Bren, rektor teološke fakul-tete v Antonianu v Rimu, temeljiti poznavale življenja in dela škofa Baraga in velik pobudnik za njegovo beatifikacijo, razpravlja ln primerja življensko pot in delovanje teh dveh velikih mož — učite ja in učenca — in Pokaže, kako sta pri svoji apostolski gorečnosti in neumornosti oba enako naletela v ■jozefinsko-janzenistiqno usmerjenih sodobni- nih na zagrizene sovražnike. A končno sta olta že na tem svetu dobila zadoščenje. Vsi Slovenci, ki nam je pri srcu zadeva Baragove beatifikacije, si vzemimo k srcu naslednje besede v članku: “Ker svetniki ne ostanejo nič dolžni, lahko opravičeno upamo, da ima Baragova svetniška pravda v sv. Klementu M. Hofbauerju svojega posebnega a(lvokata v nebesih, kateremu se radi priporočajmo, da jo pospeši, šele po njeni zmagi P° tudi njegovo zadoščenje pred tem svetom lzPopolnjeno.” V naslednjem članku p. Odilo obuja in poživlja spomine na veliko slovesnost, ko je Pred petindvajsetimi leti pok. nadškof Jeglič slovesno kronal Marijo Pomagaj na ameriških Brezjah. Sledita dva lepa in globoka govora p. Hugo Brena in č. gospoda Vodeba, podravnate-Ba kolegija Propagande, o velikem pokoj-"em škofu Jegliču o priliki njegove stoletnice rojstva, katero je organizirala v juniju 'ani v Rimu tamkajšnja slovenska kolonija. P. Odilo izčrpno podaja življenjepis in delo velikega slovenskega skladatelja Gregorja Biharja, Vendelin pa se spominja stoletnice rojstva drugega velikega slovenskega skladatelja p- Hugolina Sattnerja in opiše njegov lik in delo. Erik Kovačič v literarni obliki opisuje vtise. ki jih srce občuti na poti preko oceana, ko se vedno bolj oddaljuje od domovine in dragih domačih krajev in se bliža nepoznanemu tujemu svetu. V treh naslednjih člankih je nadrobno popisano in orisano življenje naših novona.se-Ijencev v AngliJi, Ameriki in Kanadi. septembra 1950 se je vršil v Remontu z Veliko slovesnostjo Baragov dan, ki pomeni Ponovno slovesno manifestacijo ameriških ■Slovencev za skorajšnjo Baragovo oltarno čast. Koledar prinaša šest strani fotografij iz te nomembne slovesnosti. Sledi literarna črtica p. BazilUa: “Janez Pa zna!" in pa dr. I. Česnika onis dvrh slo-'enskih božjih noti v Logu pa Vipavskem in pa v Logu v Reški dolini, nasmeji med Koro-‘ ko in Tirolsko. S'n koncu prinaša koledar kratek življenjepis in sliko petih slovenskih srebrnomaš-”'ko-. p; so lansko leto v URA skupno praznovali svoj jubilej. Vrednost in lepoto koledarja izredno pomnoži mnogo lepili slik in fotografij. KANADA Windsor. V obmejnem mestu Windsoru živi par sto slovenskih in hrvatskili družin staro-naseljencev, med njimi pa tudi okrog 40 no-vodogli. Slovenci so imeli že dolga leta posebno sv. mašo, pri kateri je pel cerkveni pevski zbor. Niso pa imeli ne stalne cerkve ne svojega duhovnika vse do lanskega leta. 8. oktobra lani pa je domači škof dal Slovencem in Hrvatom na razpolago svojo cerkvico. Imenoval je dr. Lujo Ivandiča, frančiškana, begunca, za dušnega pastirja v novi fari. Otvoritev je bila zelo slovesna in j'e trajala dva dni. Drugi dan so bile pobožnosti namenjene predvsem Slovencem. Navzoča sta bila tudi dr. Kolarič in pater Odilo Hanjšek. Oba sta bila zelo dolgo v spovednicah, kar je gotovo vzpodbudno znamenje za novo faro. K obhajilni mizi je pokleknilo tudi mnogo takih, ki že leta niso bili v cerkvi. Novi župnik je vnet in požrtvovalen 'duhovnik, ki so mu Slovenci enako dragi kot njegovi rojaki. Kaže, da je tudi dober gospodar, ker sc je z veliko vnemo lotil tudi popravila že precej zanemarjene cerkvice in cerkvene dvorane. Za božič so se verniki pripravili s tridnevnimi duhovnimi vajami, ki jih je vodil naš pater Odilo — pojoči pridigar. Med petjem sc srca hitreje ogrejejo in velikodušneje odpre milosti božji. Toronto. Velika mesta, kot na primer Toronto, in nam tuji način tukajšnjega življenju, sta v veliko j^viro našemu duhovnemu na. predluf in verskemu življenju. Nedeljsko de'o, tovarne, druščina, zabave in velike razdalje razjedajo naše versko čutenje in našo katoliško dejavnost. Premalo smo bili pripravljeni na tujino ali pa je naša vera doma črpala vse Cerkev na Osojniku v škofjeloških hribih. preveč iz tradicije in premalo iz notranjega osebnega doživetja. Vrvi petki: Premnogim pobožnostim in verskim vajam smo se morali odpovedati tudi iz zunanjih vzrokov, od katerih je gotovo najvažnejši, da nimamo lastne Cerkve. Kljub vsem težavam pa smo s prvim petkom v decembru začeli znova opravljati pobožnost k presv. Srcu Jezusovemu. Na predvečer imamo uro molitve z litanijami in blagoslovom. Nato je prilika za spoved. Na prvi petek pa mašo tako zgodaj, da se je mnogi lahko udeleže, še predno odidejo na delo. Njegova ekselenca kardinal Me. Guigan, katerega je naš duhovni pastir prosil za dovoljenje, da smemo opravljati uro molitve, j«; z veseljem ustregel naši prošnji, obenem pa izrazil upanje, da bo Bog v presv. zakramentu izlival obilne milosti na nas in našo nesrečno domovino in vrnil mir, srečo in ljubezen nam in našim roiakom. ki so sedaj preganjani. Misijon: Na praznik Vstajenja se bomo pripravili s sv. misijonom v prvem tednu v postu. Naš škof, prevz.višeni g. dr. Gregorij Rožman, ga bo vodil. Malokatetim besedam Slovenci tako radi prisluhnemo kot besedam našega škofa. Ne štejemo si tega samo v. čast, temveč smo ze’o veseli in Bogu neizmerno hvaležni, da moremo imeti našega škofa tolikokrat med nami. Sv. misijon je vir izrednih milosti. Upamo, da bo tudi naši čredici v Torontu in oKolici Bog ob tej priliki naklonil vseh tistih n*i Iosti, ki jih potrebujemo, da se bomo mogli iztrgat; objemu modernega poganstva ter sr popolnoma prepustiti le Njemu, ki je pot, resnica in življenje. Izredna milost božja. V preteklem poletju se je v Lyndenu pri T.Tamiltonu pri delu na polju smrtno ponesrečil eden naših uglednih staronaseljencev Štefan Forjan, doma iz Prekmurja. Padel je tako nesrečno pod traktor, da mu je zdrobil prsni koš. Mož je bil po srcu dober in plemenit. Pomoči potrebnim je vedno slal ob strani in tmdi cerkvam je rad pomagal Tako je bil tudi za novo cerkev v Torontu med prvimi dobrotniki. Podaril nam je tud' zelo dober harmonij, ki nam sedaj služi Pr' pevskih vajah. Kljub temu pa v cerkev ni hodil, žena je bila vs’ed tega v velikih skrbeh Tudi d-. Kolariču, ki je večkrat prišel k njim na oddih, jo zaupala to svojo skrb in ga prosila, naj govori z možem o tej stvari. Gospod misijonar je velel, da tu kako prigovarjanje ne bo uspelo. Bil pa je prepričan, da Bog Stefana že zaradi njegove dobrote ne bo zav-gcl-In res, gospa Forjan in dr. Ko'arie sta smatrala za pravi čudež božjega usmiljenja, da je Bog prav ob času nesreče pripeljal k njim na obisk duhovnika dr. Kolariča. Ponesrečenec j<’ nekaj! minut po nezgodi opravil dolgo spoved in prejel zakrament, poslednjega maziljenja in še isto uro Bogu vdano umri. SLOVENSKI SALEZIJANCI V CHILE.lV Po zaslugi č. g. Raduha, prvega slovenskem'1 saleziianskega pionirja, so prišli prvi slovenski salezijanci v Chile leta 1 928. On je zbiral dobre kmečke sinove po Prekmurju in jih P° šiljal v Italijo, da odidejo od tam kot do" Boscovi sinovi, kamor jih pošlje pokorščin3, V Chile so prišli sledeči gospodje kot salezijanski kleriki: L. 1928 č. g. Maroša Martin, sedaj delu.ip kot vnet katehet, voditelj KA in godbe tpt spovednik med soro.jaki v Punta Arenasv. Č. g. Franc Schnürer je došel 1. 1930. D~' loval je plodonosno kot šolski svetnik v L'" naresu in sedaj kot katehet v Tquhruo. Č. g. Ivan Sočak in AleksamPr Horvat pH sta prišla 1. 1932. Prvi je dosegel krono plJ" čila no tragični smrti v Boliviji, kamor so iz Chil začasno poslali predstohiiki kot profesor i a škofijske gimnazije in bogoslovja. B'l je zelo nadarien. pobožen, podjeten in Pre" prosto domač v občevanju, zlasti z mladino-Večni mu pokoj! — Medtem pa deluje č. K; Aleksander Horvat že mnogo let kot slovit privodoslovec na znani salezijanski gimnaz " v Santiagu: Patrocinio de Ran Josč. Je izum1, razne aparate za svoje področje. Celo znan-1 argentinska prirodoslovna revija je pisala nj; govem projekcijskem aparatu, združenem z mikroskopom. Dva brata Primorca: Janez in Bogdan Mc tlika — v Metilli so ju Lahi prekrstili - - s,!1 prišla okrog I. 1936 in 38 in sedaj že vneto delujeta kot duhovnika med tukajšnjo ni la dino 3 oziroma 1 leto v Santiago. Salezijanci slovenske inspektorije, ki snl° sc morali umakniti iz domovine pred komunizmom, smo tu našli nekateri svoj dom. L. 194 7 sta prišla v Santiago čč. gg. Petek ‘''rane in Grli Anton, oba Štajerca in sta do ■ končala svoje bogoslovne študije 1. 1948 in Od takrat deluje e. g. Petek v Porvenirju '-Magallanes) in zadnji je bil poslan na drug skrajni konec Chil -— v Iquique —■ puščavsko mesto. L. 19 38 se je prismejal v Chile g. Mirko Jerala, brat laik, gorenjska grča in plodono.v 110 deluje v Talca kot krojaški mojster. L. '^39 so mu sledili: g. Anton Perušck, kuhar v Coiicepcionn, g. Franc Prevc, ki kot mlzar-mojster uspešno vrši svojo službo v Sau-',lgu. Istočasno pa so odšli v Punta Arenas: 8- Lojze Plazar, mizarski mojster, č- g. Čebulj 'mililo, ki uspešno deluje med tamošnjo ml.i-('ino, vedno vesel kot se zapristnega Korošci aP0dobi, in č. g. Anton Klemengek, sin soa-cne Solčave, vedno nasmejan kot njegove rod-1!e Planine, ki je po mnogem delu med mladi-110 iu zašlimi brati vrnil svojo dušo Bogu v Pi'ošli pomladi! Blag mu spomin! ARGENTINA NOVA REVIJA • VREDNOTE" Tiskovni odsek Delovnega občestva za Slo-'enskI kulturni institut je iaht obljubil kulturno revijo. Po vestnem pripravljalnem delu 'u po odstranitvi mnogih ovir je zdaj prva y številka Vrednot (tako se ho revija imenovala p1 ,ae Kultura, kot je bilo lani javljeno) izšla. ruiaša razprave prelata dr. Odarja: “SIo-'unski katoličani in znanost"; prot. Osans: čas bistvo glasbe (1. del); dr. Jakliča: “Ba-*8a in Hofbauer”. Leposlovje predstavlja P^-smi B. Rudnika, Tineta Debeljaka, Srebreča, Boruta, Valianta, Rakovca in LMD-ja, ®estavki v prozi Stanka Kocipra, Bineta Šuli-°va j,, Benčiča. Razstavo Bare Remčeve Ocenjuje Marjan Marolt, Lojze Geržinič pa J. kutina črno mašo in Turnškovo Državo med Surami. , •'a najfinejšem papirju so reprodukcije Gor-2to\ih kipov dr': Mahniča in Prešerna in Veh slik B. Remčeve. -La Vida Esplritual" — "Duhovno ilv-IJenje" je slovenski duhovni mesečnik, ki ga Izdaja konzorcij. — Uredništvo in uPrava: Victor Martinci 50, Buenos Ai-ro«, Argentina. — Za Izdajatelja, ured-Ulätvo in upravo: Ladislav Lenček CM. Naročnina: Za Argentino 40 pesov; ** lnozematvo: USA 7 dolarjev; Kanada 8 dolarjev; Anglija 5 USA dolarjev; 300 čilskih pesov; Italija 2000 lir; Franclja 1000 frankov; Avstrija 50 šilingov. ^ o o z ^ «O JH TARIFA ti . ^ « š 1 REDUCIDA 8” § Conceslčn rt 4 No. 8560 Številka obsega 102 strani in stane 20 pesov. V načrtu pa so štiri številke letno. Naročila in prispevke sprejema uprava Vrednot, Olazabal 2338 Dto 5, Buenos Aires. Revija se dobi na Victor Martinez 50, v trgovini Časa Boyu, Olazabal 2336, in v trgovini Santa Julia, Victor Martinez 39. .Socialni večeri "Družabne pravde" v Buenos Airesu, -— Ob šestdesetletnici socialne okrožnice "Rerum novarum" in ob dvajsetletnici "Quadragesimo anno", ki sta jih izdala Leon XIII. in Pij XI. in katerih vsebino bi moral -poznati in si jo osvojiti vsak katoličan vsaj v uistvu, prireja slovenska soc-ialna organizacija 'IDružaomi pravna" za rojake Veimega -Buenos Airesa mesečne socialne večere v cerkveni dvorani v Kamos Mejia. iver je "Družaonu pravua " V ououcia bocial Katoliška organizacija in ker ji je prvenstvena dolžnost prav ta: vnesti v senanje slovensko mišljenje m bodoče narodovo družbeno življenje socialno obno’vo po duhu in nauku imenovanih dve socialnih okrožnic m najnovejših smernic Pija XII., je bla pač njena ciolžnost, porabiti to izredno priliko velikiii obletnic socialnega nauna Cerkve in povabiti rojake k predavanjem m razgovorom o njili vsebini, o njili dosedanji uvedbi med Slovenci in v njih uporabi v bodoči gradnji obnovljene domovine in sveta sploh. —- Dosedaj so bili trije socialni večeri v letu 1951. Na prvem jje bil glavni govornik g. Rudolf Smersu, ki je poslušalce opozoril nu pomembnost obeh jubilejev. Na drugem je govoril g. France Kremžar o posegu dr. Janeza Ev. Kreka v razvoj socialne misli in obnove med Slovenci. Na tretjem pa je g. France žužek mojstrsko prikazal cvetoči vzpon, pa hitri in žalostni zaton prve slovenske krščanske Socialne organizacije: Jugoslovanske strokovne zveze. Ker so predavatelji sami najvidnejši socialni delavci iz nage preteklosti in polpreteklosti, so ti večeri zadobili izreden sloves in sc jih udeležuje vedno več izbranega sovlenskega življa. — Vsak večer dopolni po-leg razgovora še eden ali več dokumentarnih timov iz področja dela in življenja delovnega človeka Slika tu in ona levo kažeta ljudske množice ne biserni maši v Sodražici. Str. 249—256 so v prilogi "Božje stezice", bi 4 247 Prosimo, poravnajte naročnino! IZ VSEBINE APRILSKE ŠTEVILKE — ČLANKI - Dr. Gnidovec: Duhovnik vekomaj! — I. L.: Njih pot (lo poklica — Kremžar: Duhovnik Slovencem — L. L. C. M.: Naga skupna zadeva — Prof. Gerzinič: Duhovnik in laik — Dr. Odar: Vstajenje Cerkve Škof Gregorij Rožman: Aleluja; Marija tudi v begunstvu Religion — Dr. Ahčin: Predhodniki Herum novarum Dr. Hanžellč: Kazen kot sredstvo vzgoje; Dvojno materinstvo — Stoletnica Družite sv. Mohorja — ČRTICE - Klan: Studencev močnih, čistih sem željan — Radoš: Njegov? ovčice — N. Zemlak: Ob vstajenju PESMI Rudnik: Učeniku Jezusu; Svitanje — Itiko: XMiki petek — Igor: Svobode sinovi — FANTOM IN DEKLETOM — Zakaj sem taka DnEvi duhovnih vaj - žena in enakopravnost — Andreji — Nov problem — Moje prepričanje — Pavčič, naš vzor: 4. Apostol veselja — Ali veš? — IN) KATOLIŠKEM SVETU — MED IZSELJENCI — KATOLIŠKI MISIJONI — Misijonski zavod v Kurseongn — Cukale: Moji prvi koraki po Indiji — J. A. C. M.: Bridke ure doživljajo misijoni na Koreji — Merkun: Spoznajmo vzhodno vprašanje — Kopač C. M.: Borba v Baragovem misijonu — Kergevan C. M.: Misijonska pota in ge kaj — Janko: Oče Velikih jezer Dr. Fr. G.: Baragova svetost —- lz misijonskega zaledja — Kustec S. D. 13.: še nekaj iz Indije — BOŽJE STEZICE SLIKE NA OVITKU prikazujejo — PRVA STRAN: Vstajenje v naravi -— Naše planine — Gospa Sveta — ZADNJA STRAN: Slovenski sveto-letni romarJi pri votlini prikazovanj pri “Tre fontane” v Rimu — Procesija v afriškem misijonu br. Kergevana — Bela Ljubljana