Knjiga 5
ŽIVLJENJE IN SVET
Štev. 8.
Ljubljana, dne 22. februarja 1929
Leto 1П.
Prof. dr. B. Nëmec * Ignotus
Ali bo mogoče izdelovati umetna bitja
Pogled v globine
V dnevnikih se je pojavila koncem minulega leta vest o sila optimističnem predavanju, ki ga je imel v Birmingham mu angleški kemik Rhode. Ta učenjak je baje izjavil to4e:
»Poznamo kemično sestavo pratvorU va (protoplazmeJ in ne moremo več
življenjeslovja
dvomiti, da se bo kemikom nekoč po» srečilo izdelati umetno živo protoplaz* mo. Verjetno je, da nam bo uspelo umetno izdelovati bitja, ki bodo nam podobna. Kdor bi dvomil o tem, naj se spomni, s kakšnimi ogromnimi uspehi se lahko ponaša kemija v zadnjih pet*
E. Jusitin: R. VSirclioVi' (Jesorea) Eden Iraied povdli največ® razjistovatcev slanice
desetih letih. Domnevam, da bodo ta sintetična (kemično sestavljena) živa bitja opravljala za nas vse tekoče delo in sicer z večjim uspehom nego meha« nični roboti, in da bodo ljudje, ki so se rodili na normalen način, lahko posve« čali ves svoj čas razvoju ved in umete nOSti.a
Bilo bi zares lepo, če bi se bilo ke« daj izpolnilo Rhodeovo prerokovanje: s praktičnega in z znanstvenega stališ šča. Ko bi vse delo opravljala namestu nas umetna bitja, — ki jim, kaj pa, ne bi smeli dati nagiba k nezadovoljstvu — tedaj bi ljudje res lahko živeli ari« stokratsko življenje, približno tako kot nekdanja minojska aristokratska rasa na Kreti, ali kot Rimljani, ki so raz» polagali z množicami sužnjev; ali pa vsaj tako kot novoveko plemstvo v do« bi tlake in desetine. Ne bomo premo« trivali vseh možnosti takega *ivljenja: zadeva je že brez tega dovolj fantastič« na. Oglejmo si vprašanje umetne žive snovi ali materije z znanstvenega zre« lišča.
Ni dvoma, da so znanstveniki že mnogo razmišljali, ali bi se dala ustva« riti umetna živa snov. Nekaterim se je zdelo mogoče, drugim docela nemogo« če. Življenjeslovcem (biologom), kate» rim je živa tvar le posebna oblika ne» žive snovi in ki menijo, da se v živem telesu ne dogaja nič drugega kot fizi« kalno=kernični procesi, se zdi mogoče, da se tak načrt uresniči. Njim ie to le vprašanje naše tehnične iznajdljivosti in veščine. Bolj ko je kak mehanik iz» naidljiv in vešč, finejše instrumente lahko izdela; takisto je z biologom. Čim bolj bo tehnika njegovega dela popol« na, tem težjih nalog se bo lahko lotil. O tem imamo v življenjeslovju že vrsto zanimivih primerov. Tako se lahko de« lajo s tako zvanim »mikromanipulator« jem« čudoviti poizkusi: izberemo si katero koli bakterijo za gojitev, vbriz» gamo v enostanično menjačico poliub» no tekočino, izderemo jedro v vlaken« cu gobe, — da omenimo zgolj nekatere najlažje umljive primere. Če pa bi ho« teli izdelati umetno stanico, bi morali najprej umetno napraviti temeljno živo tvar, tako zvano cytoplazmo. Že ta bi morala imeti osnovne lastnosti žive snovi, namreč sposobnost, da prenav« lja samega sebe iz nežive tvari, ali z drugimi besedami: ta prva, prazačetna živa snov bi se morala takoj sama hra« niti in rasti. To pa niso tako enostavne lastnosti, zakaj cytoplazma je snov, ki
je kemično sila zapletena in sigurno ne vznika z navadnim kemičnim delova« njem. Toda tudi cytoplazma ni enovi« ta, marveč ima svojo strukturo in svo» je sestavne dele, n. pr. tako zvane pla» stide, ki jih izdeluje pratvorivo s ču sto svojskimi lastnostmi; torej bi mo> rali tudi pratvorivo umetno izdelati in ga spraviti v cytoplazmo. Dalje obsega cytoplazma skoraj vseh živi svojske organe, imenovane jedro, dočm vsako jedro vsebuje jederce. Tudi snov teh dveh sestavnih delov bi morali posebej umetno izdelati in jo spraviti v cyto« plazmo.
Toda denimo, da nam je uspelo iz* delati umetno stanico. Vse pomemb» nejše živi so mnogostanične in pravi» loma nastajajo tako, da se ena stanica deli in se nje potomstvo zopet deli; ta« ko nastale množice stanic se zberejo v posebna občestva, ki prevzamejo svoj» ska fiziološka opravila, t. j. v stani* čevja in organe. Ali pa bi stanica, ki bi jo ljudje umetno izdelali, že imela spo» sobnost, da bi se delila v nove stanice, ki bi se same izpreminjale v raznolična staničevja in organe? Poglavitna last» nost živih bitij je baš ta samotvornost in zmožnost nadaljnjega tvornega raz« voja, ki sicer zavisi od mnogih vnaniih okolnosti, vendar pa ga v bistvu odlo» ča živa tvar sama. Vsaka vrsta se raz» vija na svoj značilni način; zelo smo upravičeni domnevati, da je tako zbog tega, ker ima vsaka živa snov svojske ali specifične lastnosti, ki se podedu» jejo, tako zvano dedno snov, čeprav sicer ne vemo, v čem so prav za prav te razlike. Še mnogo vode utegne pre» teci. preden bomo to spoznali in pre« den bomo lahko sploh mislili na to. da bi mogli dati umetni stanici izvestne razvojne sposobnosti, možnost, da se razvija m še posebej, da se razvija po naši volji.
Komaj se lahko nadejamo, da bo ke» daj mogoče izdelati umetno stanico z določenimi razvojnimi sposobnostmi. Lahko bi domnevali, da bi se dalo to narediti po priliki tako«le: Najprej bi izdelali umetne stanice raznih oblik in različne strukture, nato pa bi jih vse sestavili v zapleteni organizem, neka» ko tako, kot sestavlja mehanik stroj iz raznih kolesc, vzvodov, peres itd.
Nekoč sem videl sliko, ki je ponazo« rila napeljavo živčnih vlakenc v gan« gliju gliste. V največji elektrarni ne more biti napeljava raznih elektrovo» dov bolj zapletena nego v orešku gli»
ste — in vendar je glista žival — zaje» davka, čije živčno delovanje in dejan» ska možnost tega delovanja sta silno neznatna. Kako šele mora biti pri živa» lih, ki žive prosto, ki so obdarjene z zapletenimi nagoni in sposobnostmi od» živa ali reakcije; kaj je živčevje pri vretenčarjih in zlasti še pri sesavcih z njih obsežno možnostjo živčnega de» lovanja?! Če pogledamo v Retziove in Ramona Cajala atlase živčevja, bomo obstali obupani pred razvalinami svoje teoretične konstrukcije umetne živi. Tega sem se živo zavedal, ko sem videl omenjeno sliko glistinega ganglija; ho» tel bi, da bi si jo ogledal vsakdo, kdor razmišlja o tem, kako bi izdelovali umetne organizme.
Vprašanje pa si lahko ogledamo še z drugega zrelišča.
Tudi kristali nastajajo z nekako sa» motvornostjo, t. j. sami iz sebe. V na» s;čeni raztopini se skladajo molekule ali skupine molekul v docela natančni smeri, ki je bila v zadnjih letih roent» genoskopično dokazana. Denimo, da nam ni znano, kako nastajajo kristali, da bi imeli zgolj gotove kristale in bi poznali njih strukturo. Ko bi se zahte» valo, da izdelajmo take kristale umet» no, sigurno ne bi nihče, kdor ima količ» kaj razsodnosti, mogel verjeti, da bi kristale izgradili tako, da bi z nekakim »ultramikromanipulatorjem« jemali mo» lekulo za molekulo in polagali drugo na drugo. Vendar bi lahko postavili tode podmeno: Kakor se kristali samorodno tvorijo pri kristalizaciji na osnovi fizi» kalno»kemičnih lastnosti molekul, tako raste, se razvija in postaja vedno bolj organizirana živa snov začetne stanice.
Potemtakem bi zadostovalo, da bi izdelali umetno stanico in ji dali mož» nost, da bi se samotvorno — z nekako življensko kristalizacijo — razvijala dalje. Kakor dobiva kristal čisto dolo» čene, geonetrično natančne in za vsa» ko snov značilne oblike, tako se tudi začetna stanica deli, razvija in obliku» je samostojno po svojih danili kemič» nih lastnostih nalik kristalu, ki raste 'in se oblikuje iz raztopine.
Nalika med kristalizacijo in razvo» jem organizmov je vrlo zapeljiva. Lah» ko bi bila celo prav koristna podmena, ki bj omogočila nova raziskavanja. Du» najski profesor Przibram je n. pr. pri» staš podmene, da podobnost med kri» stalizacijo in oblikovanjem organizmov ni zgolj nalika. Vzlic temu pa trdimo, da je velik razloček med kristalom in
organizmom. Kristal je enovit (homo> gen), v vsem svojem obsegu iz enake snovi; nastal je z enakimi osnovnimi delci. Organizem pa ni nikdar enovit. Tudi enostanična živ, stanica sama, je sestavljena iz delcev, ki se razlikujejo med seboj po svojih fizikalnih in ke» mičnih lastnostih. Te lastnosti ne pre» hajajo druga v drugo, marveč obvaru» jejo svojo samostojnost in se pri raz» množevanju prenašajo dalje (kontinu* iteta). Cytoplazma nastaja zopet zgolj iz cytoplazme, jedro le iz jedra, plastid samo iz plastida. To se dogaja tako kot bi bilo tu zaprto v neki življenski krog več samostojnih življenj. Še značilnej» ša in pomembnejša je ta neenovitost pri mnogostaničnih, večvrstnih živeh. Kakšna neenovitost se očituje že v pre» rezu enostavnega črva, kako silno vi» soko se dvigne pri vretenčarjih! Raz» voj takega neenovitega telesa se razlo» čuje od kristalizacije predvsem po tem, da se oblikujoča dejavnost doaaia na raznih mestih docela različno. Pokaza» lo se je, da se v zarodku diferencirajo mesta, ki iz njih izhaja pobuda k lokal» no svojskemu razvoju žive tvari; to so tako zvani organizatorji. Če prenese» mo takle organizator z zarodka vreten» čarja — denimo organizator za ud — v dobi, ko o udih še ni sledu, na hrbet drugega zarodka, tedaj bo organizator izzval sosedne celice k temu, da se bo» do razvijale kot del uda. To navajamo zgolj kot primer, kako se pri razvoju organizma kmalu razdeli oblikovalna tvornost in smotreno specializira na razne dele zarodka oziroma sploh na embrionalno staničevje. To se dogaja samotvorno; pri kristalizaciji kaj take» ga ne boš opazil. Važno je vedeti še to, da kristal raste s skladanjem nove snovi od zunaj navznoter (apozicija), organizem pa tvori novo živo tvar v notranjosti že dane žive tvari (intus» suscepcija).
Kakor smo videli, je podobnost med kristalizacijo in tvornostjo organizma zgolj površna. Na osnovi kristalizacije potemtakem ni moči doumeti razvoja živi. Lahko sicer govorimo o nekaki življenski kristalizaciji (biokristalizaci« ji), vendar je vprašanje, ali je s to be« sedo povedano kaj novega za umeva» nje tvornega procesa v živi snovi.
Po mojem mnenju imamo tudi o ke» mični sestavi protoplazme ali pratvori» va zgolj podmene: Prezgodaj bi bilo govoriti o umetni živi snovi in še bolj zgodaj o izdelovanju umetnih organ/z»
mov, ki bi opravljali za nas vsaj meha* i lično delo. Značilno je, da se dosihmal ni še nihče resno lotil »ustvarjanja« umetne žive materije. In če se je kdo bavil s tem, se je lahko preveril o ne» uspehu. Izvor življenja je še vedno, da
Miroslav Hirtz
V vaškem zvoniku je že odbila četrta ura, ko sva bila dospela na vijugasto obrežje Plitvice. Posihmal sva hodila strogo po lovsko. V dokaj velikih polkrogih, ki jim je vedno bil premer košček obale, sva se pazljivo po-
mikala naprej in postajala na vsaki skrajni točki premera, kukajoč oprezno in kolikor moči tiho izza grmovja na visoki desni obali tja k potokovemu koritu. Nameraval sem vloviti kakšno divjo raco. Pa mi je izpod letel o: dvajsetkrat sva bila nemara yaokrožila pot okoli obrežja, a nikjer ni bilo nič. Mrtvo in pokojno se stiska naša sicer bučna Plitvica; pokriva jo debeli led. ki z njega vabljivo odseva tisoče in tisoče srebrnih luninih žarkov. Nikjer ni nobenega nezamranjenega mesta, — niti talke odprtine ne, da bj bil mogel sikozi njo namočili roko. Samo tu in tam, kjer je ledena skorja nekoliko tarnjša, se ču-je, kako skrivoma šumi tekoča voda; napeto uiho s slastjo prenaša v dušo ta šumot, nalik šepetanju kafešne čudežme fantastične ba'ke.
Tem prijetneje sem bil presenečen, ko sva z Lordom dosnela v bližino vasi Hrastovljane. zakaj odtod dalje ie bila Plitvica že povsem razgaljena. 2al da mi tudi zdaj ni bila sreča nič bolj mila. Nailetela sva zgolj na kakšnega malega
se izrazim z besedami prof. Čelakov» skega, »največji misterij prirode«.
1 Pratvorivo ali protoplazma je temeljna sestavina vsake stanice. Staniča je življen* ska edmiea; organizmi niso nič drugega kot združbe takih edinic, ki so si razdelile delo.
ponirka, ki se je na videz brezskrbno peruhal in kopal, hip nato pa se preplašeno potopil pod površino, pa zopet petnajst do dvajset korakov dalje pogledal s svojo majhno črno glavico iz vode, hoteč se preveriti, ali so nušilci njegovega miru že izginili.. F.nkrat som bil po naključju obtičal. ob večjem glogovem grmu. iz katerega se je vsipala turobno čivkajoč pospana jata nekakih majhnih ptičkov; za njimi je padal na vejicah nakopičeni sneg. Lord je pri tem odnesel dobršen del na svoji rjavi glavi in se ga ie togotno otresal.
Kmalu nato sem opazil ob obrežju Plitvice popolnoma novo lisičjo sled; seveda jo je prvi zasledil prefin eni Lordov voh. Ne bodi lena, sva krenila za njim tik ob vodi in prispela venomer iskaje po tej beli odeji( tja do severnega roba loga M. Dalje nisva mogla, zakaj tu se .ie sled izgubila v gosto grmičevje tazanerije. Lisico so bržčas zamikale divje race; ne vede, kako bi jih bila prevarila. se je spustila na lov za dru-
gim plenom. Toda majhen je pozimi hasek od take-le lokavosti, saj »beli prepeličar« — sneg — brž izda usodne korake.
Domislivši se, da bi se zvitorepka utegnila ob prvi zori — a ta ni bila več
Zimska noč v mesečini
(Konec)
kdo ve kako daleč — vračati po isti poti domov (ni treba posebej omenjati, da je njen dom sila prostran, zlasti v času snežnih metežev!), stopim na nasip ob Plitviri .-in -si' poiščem v goščavi primerno čakališče. Odgrnem z nogami sneg vse do zamrznjenih tal, obrežem grmovju odvisne mladike, da mi ne bi ovirale prostega gibanja s puško, pro-strem še Londiu pod telo. majhno plahto, ki sem jo bi! v ta namen vzel s seboj, da ga ne bi na golih tleh preveč zeblo ter se z napeto dvocevko pod desno pazduho, vtaknivši obe roki v sprednje žepe kožuha, tiho namestim na udobnem čakališču. zavarovan do prsi s
Pred seboj se,m videl velik ko-s belega polja- in vzhodni rob gozda, ki je izginjal v nejasnih obrisih daljave; potem severni rob, preredčen z nizkim mladolesom vedno zelenih smrek iti dalje — kakor daleč je segal pogled — visoko desno obalo potoka. Za hrbtom se je oglašalo tajnostno šepetanje vode, dočim na desno ni mogel zvedavi pogled prodreti niti nekaj korakov dalje od čakalsča, kajti glog. trn. robida in drugo grmičevje se je dvigalo čez glavo.
Tako sva z Lordom čakala s tisto veliko potrpežljivostjo, ki je poglavitna lastnost prave lovske duše. Stal sem tako mirno, kakor bi me bil kdo— prav kakor grmovje, ki me zaupljivo skriva — posadil v zemljo. Samo oči so naporno opravljale svojo službo in merile vse strani s širokimi pogledi. Zdaj pa zdaj so se sprehajale po beli pobani, zaustavljajoč se mimogredé na vsakem sumljivem znamenju; zdaj so hodile ob črnih gozdnih robovih, preiskujoč odprtine in vznožja okoliškega grmovja, tu so se zadržale na kakšni šibi. subi veni ali krtWaku, ki mm je bil bridki krivec odpihal sneženo čepico. Potlej
so se zopet utrujene spustile na zajetni snežni zamet, ki se je videl kakor velika sladkorna glava; nato so zablodile v višnjevo svetle višave, da občudujejo vsemogočnost narave. Uho pa jim je voljno pomagalo v službi, loveč s sluhom vsak, tudi najmanjši šepet blažene noči. V grmovju naokrog je nenehoma šušljalo. zda.i potihoma zdaj glasneje; nenadoma je nekaj zacvililo, toda tiho, komaj slišno. Miši! Najbrž zbog mraza, ko so se izrovale izpod globokega snega. Lnaki glasovi so se culi spodaj na poljani. Včasi sem ugledal kako miš, a le za hip, ko je smuknila po rahli površini in se urno zakopala v prevrtano luknjo, zarisujoč z drobnim telesom v sneg ozko. dolgo brazdo. S tem cviljenjem so se mešali tudi drugi glasovi. Od Hrastovljan je bilo čuti zategnjeno enolično klomrta'me mlina in kdkunikanie prvih petelinov. Čudno so se jim-razlikovala grla po jakosti: koncert je začel nekak starček s hripavim in hrapavim, globokim »kukuriku-u-u!«. za njim se je menjaje se oglašala cela četa drugih petelinov v polni moški moči, pojočih boli gladko in močno; na koncu pa je za-oel visoko, n-adušljivo. ko z nožem odrežaho: kikiriki! Neki zeJenjak bi rad ' vsaj približno zadel petje svojih učiteljev.' pa: se je revež mučil, nape-njaje preko mere mlade vratne mišice. In zanimivo tekmo<vam'e se ie ponavljalo vedno v isti vrsti pod vodstvom starega petelina. Jasno se je čutilo,'da ga
tovariši vrlo spoštujejo, kajti noben si ni drznil zapeti, dokler on ne zapoje. Potem so padli med kukurikanje novi glasovi. Napel sem ušesa in pogledal v daljavo-. Da, ondi na hribih utegne biti neka vasica. 2e se svetijo skozi okenca
posameznih hiš sla'be luči. C nie se obupno cviljenje svinj. Na vseh krajih in koncih opravljajo zimske — koline. Kaj pa je spet to-le?! Nekaj črnega se je po bliskovo pomikalo na dva tri skoke vzporedno z menoj. Glej! — zdaj je izginilo v goščavi. Obrnem glavo kvišku in otrpnem ... Zgoraj v znani višavi je neslišno preletela ogromna sova; tu spodaj je bila zgolj njena senca...
Se se nisem docela zavedel iz začudenja nad tem pošastnim pojavom, kar mi jame vzbujati pozornost zagonetno klokotanje vode, ki sem ga začul z leve strani iz Plitvičinega korita. Ko je postajalo jačje. sem se počasi obrnil proti potoku, da bi bil natančneje pogledal. Tudi Lord se je po moijem vzgledu obrnil na svoji plahti, zazdehal in zašklepetal z gobcem od mraza.
Gledam, strmim, požiram z očmi večji kos bleščave Plitvice, kakih osemdeset koralkov na dolgo. Dalje ne gre, kajti ondi jo zastira gosto grmovje, ki se vse črno z obeh obal zrcali v ledenem ogledalu, ostavljajoč zgolj sredi korita čarobno, svetlo, tekočo progo, ki trepeče v mesečini... Strmim, a ne spoznam nič sumljivega; zdi se mi celo, da je bilo vse le varka mojega sluha, zakaj o kakšnem klokotaniju vode ni več besede. Morda mi je nastalo to zagonetno šumljanje v domišljiji, ali pa vendar le v tistem gozdiču ločevja. ki se ziblje ob nasprotni obali na vodi? In res — šelesti ločevje, zibajoč se uprav tajnostno, sladko, sestavljaje glasove, ki so wxtobni «пчп. katere bj slišali, če bi bil kdo izredno naglo in brez oddiha igral eno in isto skalo na nemih tipkah klavirja. Do pičice tako! In zlate zvezdice kot bi popadale z neba na gladino Plitvice. Koliko jih je! Plešejo, love se, razposajeno se pode v globini in plitvini namrežene vode. Nekatere so tudi zaljubljene, ker se trepetaje združujejo v celoto in s hipnim poljubom odbijajo. A suho ločje jim poje pesem ljubezenske sreče...
Toda ouj! Krc... krc... krc! Enkrat, dvakrat, trikrat, — zatem pa: pljusk! Nekje ob obali je zaječaJ led in nekaj se je bilo na vso moč sikotalilo v vodo. Potemtakem me vendar le ni preva-rilo napeto uho! Ne, ni me. zakaj zagonetno klokotanje se ponavb'a in raste vse bližje in bližje. Po>zor! Puško v pest! Razločil sem tudi nekakšne druge glasove: kakor da kdo težko diha in sope,,,
Že vidim! Na ustju tiste svetle proge se je pomoHa iz vode črna krogla in spet izginila, da se kmalu pojavi nekoliko dalje. Ha — vidra! Hrupno plove po vodi, se vešče potaplja in ribari. Ko izplava z glavo, puha in kiha. da spravi iz gobca in čeljusti nabrano vodo, pri tem pa mukoma lovi sapo. ki ji je bila v vodi pošla. Plava vse bližje ob robu ledene skorje, ki se drži obrežja, na katerem stojim. Še nekaj trenutkov, pa bo plavala mimo mojega čakališča. — Sedaj se je prav blizu potopila! — puško k licu. Tam-le je. Zares: plavala je tik pod menoj.
Toda — kaj bi! Opazila me je in smuk brez sledu pod bleščečo površino. Oj, to bridko razočaranje!
Nu. pa bom jo skušal ukaniti. Prišla mi je srečna misel in sem skočil z nasipa obenem z Lordom v globoki sneg, opisujoč z begom otgromem polukrog ob potoku; brez diha sem odkril drugo pripravno čakališče pred majhnim otokom. Komaj sem dvigal noge. tako so mi odrevenele od mraza. Tu sem se stisnil pod staro votlo vrbo. prislonivši telo ob njeno zajetno deblo.
Okrog mene je bilo saimo redko grmičevje in silni sneženi zameti; spodaj v Plitvici se je baš meni nasproti razprostiral eden fzmed otočkovih jezikov, ves pokrit z golim ledom, dočim je bil sam otočec bujno zaraščen z gostim, več ko meter visok'm ločjem. Z obeh strani otočka ie bilo korito globoko in ozko: tu je bilo nešteto virov, ki so na ves glas šumeli, ker je v tesneč na-gnana voda odtekala trudoma premagujoč ovire. Tu in tam ni niti tekla, marveč se je v valovih nalik debeli kači urno previjala in valjala, glušeče klokotajoč. Nisem imel niti tol'ko časa, da bi bil odgrnil sneg na stojišču, zakaj prispel sem baš ob pravem času. Pihanje in sopenje je prihajalo že iz neposredne bližine. Trudil sem se, da bi zadržal dih: čut'] sem kplVo mi not our-koma kaplia izpod Obleke, a srce utrip-lje zaradi krvnega navala toli glasno, da slišim utripe. In tako sem strmel, zijal z napeto miško. nenehoma pripravljen. da ustrelim ...
Tedajci pa zaškriplde led pod mojim podnožjem v grmovtiu, prasne in za-živeiTifkeče kafror ra^ib'to s+eklo. Hm — tlu je! Pritegnem puško močneje k desnemu ramenu in namerim proti jeziku otočka, kjer voda bučno hiti v »skno«. Tod mora smukniti pod široko vrbovi-no! Mora v prvi ali v drugi rokav poleg
otočka. Stopila je pod grmovjem na hrbet otočka in nekaj šušlja in hrusta. Bržčas ulovljenega raka! Hrusta, kiha, toda iz skrivališča se ne gane.
Mine tudi pet minut — še vedno nič. Ker me je že od sile zeblo v roke, da so me kar bolele, spustim puško previdno v višino kolena, da si naberem novih moči za otrpnjeno držo. Bilo mi je, kot bi hoteli od mraza skrčeni prsti vsak hip odpasti. Komaj, komaj sem drža! mrzlo puško.
Nu, glej ga. zlodja! Jedva sem spustil puško iz položaja, pa ti vidra čopne s sigurnim skokom izpod vrbovine v desno potočno korito ter izgine nekje v ločju ob potokovi obali.
Ali naj izgubim slednjo nadejo v končno zmago? Nlkari! Naprej, Lord!
—	namrej! — še ni vse izgubljeno! — morda pa bova uspela tretjič...
Napol zmrznjena sva jo mahnila dalje po beli poljani. Tekla sva brez oddiha v smeri proti vasi Hrastovijane. Kmalu sva prekoračila enega izmed stranskih jarkov, ki se izlivajo v Plitvico ter s'podila pred seboj dve divji rački, ki sta se s prestrašenim »kva... kva!« zaupali hitrosti trdih peroti ter izginili z žvižgajoči m letom nekje v beli daljavi. Nato sva prebežala neko koruzno njivo in oipisaiia vsaj petkrat večji poliu-Ikrog od prejšnjega; naposled sva utrujena od tolkega tekanja klonila na tretje čakaVšče. Obala je bila na tem mestu povsem nizka, zato sva se namestila nekoliko dalje v trstju, vendar pa v isti vrsti z vodino »cesto.«
Ko sem obstal, sem jedva lovil težiko saipo in proti svoji volji dihal z odprtimi usti. Mislim, da mi ni bilo svoj živ dan tako vroče. Pot mi je curkoma tekel z las v oči. usta — povsod me je oblivalo s pravim potokom, tako da se mi je po vsem telesu koža lepila za obleko. Od vznemirjenja sam drgetal. Zato sem moral za vsak slučaj, boječ se. da ne bi mogel mirno mer№, potisniti v usta zmečkani -žepni rohec.
In zdaj — kaka sreča! Ni poteklo morda niti deset minut, kar začujem zopet tisto skrivnostno šumenje vode. Uho se mi je bilo že tolikanj privadiš), da je zlagalo sliušnim žrvcem glasove: či — bunk... či — bunk!« Urno puško k licu in pozor! To pot mi ne sme uteČi,
—	ne, ne sme! Le malo potrpljenja še!
... Glej, že prihaja! In ostri naboj
je počil; vidra se je smrtno zadeta preobrnila v zraku, krčevito se vijoč
in utripajoč po vodi. Bum! — še drugi strel, pa se ni niti ganila več, medtem ko so razgibani valovi z glasnim mom-Ijanjem pljuskali ob obrežje, spremlje-vani s poslednjim, minevajočim hro-penjem. Slava ti, velika Diana! — že jo nosi voda po potoku!
Lord bi hotel kar planiti v Plitvico, toda jaz ga ne pustim z vrvice. Poskakuje, cvili — prosi me, naj mu dovolim. Jaz se branim, pač s polno pravico, zakaj Pliltvica teče na najino stran in bo sigurno sama prinesla vidro k obrežju. Čemu bi torej brez potrebe pošiljal psa v ledenomrzlo vode?
In tako sva šla dal'je ob obali. Lord je togotno momljal in švigal z repom, mene pa je- navdajal ponos z dragocenim plenom. Kar topil sem se od »lovske naslade. Prižgal sem tudi cigareto in zvedavo pogledal ma uro, računajoč, kedaj bom prišel z veselo novico domov. Jasno sem lahko razbral v mesečini na kazalcu : pet in četrt.
Korak za korakom sva gazila in si krčila pot skozi gosto trstje in grmičevje. Na nekem mestu sva morala plen za trenutek izpustiti izpred oči, ker je branila pogled visoka, site divja goščava. Mukoma sva se tolkla in še težje pretolkla skozi prepletene bodeče veje, preden sva stopila na manjšo goiljavo. Ko sva bila na prostem, sem se brž ozrl za vidro. Toda glej, sipatoa — ime] sem res kaj videti... Vidra je plavala na večji ledeni plošči, ki se je drtžala obeh bregov in je na tem mestu docela pokrila potok. Niti deset čevljev je ni ločilo od obale.
Ves zmeden odivežem z drgetajočimi rokami Lorda in velim »appont!« Pes je jadrno pljusikmil v vodo. Toda ob nepravem času. Komaj je bil prevalil tri četrtine napornega plavanja, kar mrtvo truplo zadene ob krhki rob ledene plošče in se jame ob prasketanju leda obračati pod plcščo. Nazaj! nazaj! sem vzklllkiml nekajkrat na ves glas, toda pr ego reči Lord se ni maral obrnil®: še boli se je bil v svoji besni vnemi potisnil pod ledeni pokrov, da bi vlovil vidro. Ploščina ledene plošče je merita nekaj četvor-nih metrov. Dalje od nje je bila voda zopet samo ob obali zamrznjena. Zato sem pohiteli na nasprotno stran, preverjen, da bom kmalu ugledal pred seboj glavo svojega zvestega prijatelja, kalko kuka iz vode. potiskujoč v gubici po gladki površlini črno vidrino truplo. Že sem ga v duhu gladil po mokrem telesu, da ga nagradilm za storjeno juinaško de-
ianje; videl sem ga v domišljiji, kako se mi veselo prilizuje, stresajoč z kodrastega krzna tiste neštete ledene kapljice. Videl sem ga...
A že čez nekaj minut... Kako ubog sem bil tedaj. Prevarili so me. upi! Ni bilo ne Lorda niti vidre. Zaman, je zrlo oko v namreženo vodo, v krliliast rob ledene plošče, v njeno svetlo okolico; zaman je grlo klicalo »Lord! Lord! Apport! Apport!« Utonil je nesrečnež, utonil je pod krutim ledom!
Vzlic žalostni resnici se nisem mogel še pol ure ganiti z mesta..Mislim sem: voijni tok ga bo vendar le izplavil izpod plošče, pa ga bom videl-vsaj mrtvega in če bo šlo — pobegnil na kopno. Mar naj se tako ločim od njega? Tudi ta želja je ostala zgolj prazna želja. Globoko tuguijoč sem se moral vrniti domov, da že na vse zgodaj pripravim vse, kar je bilo treba, za vsestransko iskanje.
Komaj se je Mo zdanilo, že sem bil s sanmi v Hrastovljanah; tu sem vzel s seboj dva moža, da bi mi pomagala. Z njima sem se potem napotil na usodno mesto, hoteč s sekirami razbiti ledeno ploščo. Da pa se ne bi zaman trudili, smo najprej preiskali v znatni dolžini vsa sumljiva zakotja; posebno pozorno smo pretaknili mesta pod spuščenim grmovjem. Šele ko smo se preverili, da Plitviea ni ničesar vrgla na kopno, je prišla na vrsto ledena plošča. Toda tvar je sicer pod udarci sekir škripala in pokala, toda razkosala se ni; tako je bila debela. Ondi, kjer je treščilo ob njo vidrino truiplo, so bleščali po belini razmetani krvavi madeži.
Ogorčen zaradi! neuspeha sem odpustil delavca in krenil sem dalje ob Plit-vici. Misel na zvestega psa mi nikakor ni hotela dati miru. Zabičal sem samemu sebi, tia ne bom miroval, dokler ga ne najdem.
In naposled sem ga res našel bliau tistega mesta, kjer. smo skupaj prekinili iskanje. Ležal ie na vampu ves skrčen; valovi so ga bili vrg® na prod. Bil je zmrznjen in trd kakor kost, prevlečen s tanko prozorno ledeno, skorjo. Ležal je tako — moj najboljši prijatelj, nedolžna, žrtev neodoljive lovske strasti...
Nimam besed, da bi vam bil natančneje opisal najin žalostni sestanek. Oh, kako nie je peklo v duši, kako me ie grizla vest. Kesal sem se, bridko kesal, kajti kriv sem bil jaz. Če bi ga bil takoj spustil za plenom, mi ne bi pes tako zlahka, utonil. Toda — kaj bi! V tistem trenutku ni hotela moja »človeška« razsodnost pojmovati, da je irboga žival mislila pametneje od mene...
Nekaj časa sem poparjeno zrl v njegovo truplo, po1 tem pa sem ga ves strt od bolesti, vzel v roke in odnesel v bližnji gozd. kjer sem mu pod visokim jagnedom z nogami izkopal grob, ga položil vanj in pogrnil s snežnim plaščem ---
Dobro sem si zapomnil ta trepetajoči jagned in kadarkoli me nanese pot mimo, vselej me turobno pozdravlja izpod grmovja sivo, golo okostje in mi kliče v zavest t'.sto čarobno, veličastno mesečno noč z njeno nepopisno lepoto in tra,giko!...
O MAGOTU ALI TURŠKI OPICI, ki je edina na evropskih tleh živeča vrsta opic — žive namreč na skalah Gibraltara — pišejo razni prirodoslovni listi. Nedavno so vlovffli ondi najznačilnejši eksemplar ma« gota, ki je zdaj v londonskem zoološkem vrtu, kjer slové ~od imenom Jacko (Žeko). Ta opica ie bila v svobodi 0'd sile poredna in nemirna: kradla je mleko, zahajala sko« zi okna v hiše in počenjala razno škodo, nalile Bo'byj'U, dobremu znancu naše dece. Nemara pa bi prebivalci še potrpeli zaradi teh nagajivosti, toda lani je jel Jacko one« snaževati posode z deževnico, ki je n.a G i* braltarjti edina užitna voda; tako je ogra« žal samo življenje ondotnih ljudi. Pa še to mu ni bilo dovolj: začel je krasti prstane in druge dragocenosti. Zato so prebivalci sklenili, da ga bodo ujeli. Ves teden se je moral seržamt, ki skrbi za celo čredo na CU braltarju živečih opic, truditi, da je Jacka zasaôïl samega in pa v neopaznem trenut«
ku prijel. — Malo verjetno je, da bi bilo gibraltarske opice že od narave na rtu; si» gumo so bile nekoč prenesene iz Maroka, kier živi mnogo podobnih orne, makakov ter izpuščene na Gibraltarju; posihmal so jih domačini skrbno gojili. Na rtu se nam« reč pripoveduje, da bodo Britanci toliko ča« sa gospodarji te ožine, dokler bodo opice na Gibraltarju Znano pa je. da so bile on« dokaj že v rimskih časih; Rimljani so. jih rabili za anatomske študije in kioaTji so po njih posnemali grde grimase, ki so jih dajali kipom satirjev in raznih drugih mi« teloških pokvek.
POPRAVI.
V fianek «Charles Darwin iti Ernest Haeekel» s^ je vrinilo več tiskovnih napak. Smisel moti napaka na str. 196, desni stolpec, začetek odstavka, kjer čitaj «življensko delo» namestu «živalsko».
„Kri ni voda"
Krvne skupine in krvna preizkušnja kot dokaz očetovstva 1. Nekaj občih pojmov
V Hamburgu se je jeseni vršil kon» gres nemških prirodoslovcev in zdrav» nikov. Prvo glavno zborovanje (18./9.) je pričelo s predavanjem dunajskega profesorja Breitnerja o pomenu krvnih skupin:
Leta 1900. je asistent dunajskega pa» tološkega instituta Landsteiner odkril posebno lastnost običajne normalne človeške krvi. S tem svojim odkritjem je utemeljil nauk o krvnih skupinah. Ugotovil je namreč, da ima kri neke posebne lastnosti, po teh lastnostih ljudje drug drugemu sličijo ali se drug od drugoga razlikujejo. Te lastnosti se nanašajo na dve krvni sestavini, nam» reč na rdeča krvna telesca in na so» krvico (krvno tekočino, serum). Če po» mešaš kri dveh ljudi, se morda rdeča telesca (v obojni krvi) sesedejo (zu» sammenballen, s' agglutiner) in »ski» sajo«, se uničijo. — Ali pa ... se to ne zgodi. Tako se razlikujeta ti dve glavni skupini, A in B. In po tej krvni last» nosti razlikujemo dve glavni skupini ljudi, skupino A in B. Ce človeški krvi iz skupine A dodaš sokrvico skupine B, se rdeča telesca skupine A uničijo in preokrenejo, — kri skupine A »zvode» ni«. Potem imamo še ljudi tretje skupi» ne, ki ima lastnost i od skupine A i od B. To je skupina AB. Končno poznamo ljudi brez nobene teh lastnosti, to je skupina 0 (ničla).
Neskončno poizkusov tekom zadnjih 28 let je dognalo, da se celokupno člo» veštvo deli na te štiri skupine in da so to vse skupine, pete ni. Dalje je dokazano, da je pripadnost neizpre» menljiva. Od rojstva do smrti si vedno le član ene in iste skupine, v drugo ne moreš preiti. Tega ne izpremeni niti bolezen, ne medikament, ne obsevanje z ultra, infra, X ali drugačnimi žarki, niti z radijem. Nato je nastalo eno prvih vprašanj: Ali se človeštvo deli na te štiri skupine enakomerno, ali pa spa» dajo določene skupine človeštva v do» ločene krvne skupine? Mnogo stotisoč in nad milijon poizkusov je doprineslo dokaz, da ne more biti govora o količ» kaj enakomerni porazdelitvi ali pripada nosti. Najbolj zaslužen raziskovalec je Hirschfeld v Berlinu, ki je — so»
glasno z drugimi, dognal: V Evropi ima pretežno, večino skupina A, v sme» ri z zapada na iztok pada pripadnost k Skupini A in raste pripadnost k sku» pini B, skozi Rusijo v Azijo. Ta pri» padnost se da na zemljepisni karti za» znamovati pri vsakem kraju, in te kra» je veže grafična krivulja, ki jo Hirsch» feld imenuje »biokemični index ras«. Ta krivulja poteka čisto jasno iz Za» padne Evrope v Indijo. Hirschfeld in Dongern sta vrhu tega dokazala, da se krvne skupine podedujejo ločno po Mendelovih zakonih dedovanja! —
Ze nad 250 let si naša medicina pri» zadeva, kako bi se dala kri živega zdravega človeka preliti v drugega bol» nega. Transfuzija. Pri poizkusih so se pa zdravniki (in bolniki) često strašno »urezali«. Še le, odkar poznamo in raz» likujemo te krvne skupine, je „rans» fuzija izgubila prav vsako opasnost in je v prav mnogih primerih rešila živ» ljenje. Transfuzija je uspešna L v eni in isti skupini. Med različnimi skupina» mi pa je ne samo brezuspešna, marveč tudi opasna. (V skoraj vseh večjih me» stih imamo že poklicne oddajalce krvi, klinike jih že več ne morejo pogrešati!) Mnogo tisoč uspelih transfuzij je dalo novega znanja in spoznanja antropolo» škim raziskovalcem. (Antropolog Re» che je ustanovil »Deutsche Gesell» schaft fiir Blutgruppenforschung«, slič» no v Franciji in Angliji, Ameriki, in — v prav znatnem obsegu — v sovjetski Rusiji!) Hirschfeld je temeljem ob» širno grafično nastavljenega »bioke» mičnega indeksa ras« celo postavil no» vo teorijo, da se je prvotno človeštvo delilo na dvoje praplemen, iz kojih na» daljnjega razmnoženja in medsebojne» ga krvnega mešanja, da je nasta'i da» našnja krvna. t. j. plemenska mešanica in "orazdelba. Pojavila so se nova vpra» šanja, katera teh skunin je boljša, in če je katera boljša, ali se dajo nova spo» znanja uporabiti za izboljšanje člove» škega plemena, ali se naše pleme da gojiti, kakor to že delamo pri živalih? Hirschfeld je dalje našel nove proble» me, n. pr. hetero » specifično noseč» nost. Ce sta n. pr. zakonca člana dveh različnih in celo nasprotujočih si krvnih skupin, in če ima dete v materi krvne lastnosti očetove — kako se de»
te ščiti pred materjo in obratno? Kri nastajajočega deteta že ima svoja last» na krvna telesca, nima pa še lastne so« krvice. Njegova sokrvica torej še ni opasna rdečim krvnim telescom mate» rine krvi. Pripadnost k različnim sku» pinam tudi še le da razlago, zakaj osta» nejo nekateri zakonci jalovi (dasi ima lahko vsaki njih kaj »stranske« dece). Tudi se na isti način razlagajo mnoga spovitja.
Dosedanje ugotovitve pravijo, da te» lesna velikost, barva kože, las in kocin in barva oči kakor tudi razpoloženje k nekaterim boleznim nimajo nič skup» nega s pripadnostjo h krvni skupini in so od nje neodvisne, torej splošne, te lastnosti ozir. napake groze enako pri» padnikom vseh krvnih skupin. Pač pa se obolenja podedujejo paralelno z ostalo dedščino. Tako n. pr. neka rod» bina cela krvavi (Bluterfamilie), in vsi njeni člani, ki na tem bolehajo, pri» padajo isti krvni skupini 0. V Gar» miseh » Partenkirchnu je zdravnik pre» iskal vse osebe z golšo in ugotovil, da imajo golšo le tisti otroci, ki spadajo v isto krvno skupino, kakor oni del starišev, ki je tudi imel golšo (torej mati A z golšo, oče B. Dete iz skupine A ima tudi golšo, dete istih starišev skupine B brez golše). Druga raziska» vanja, ki pa še niso zaključena, trde, da od sifilitično obolelih le tiste osebe za» padejo paralizi ali tabes, ki pripadajo določeni krvni skupini. V slični smeri se razvijajo raziskavanja o sprejem» ljivosti za difterijo v odnosu pripad» nosti h krvni skupini.
Na kliniki prof. Eiselsberga na Du» naju so se izvežbali v načinu, kako se v nekaj minutah izvede popolna krvna preizkušnja (o pripadnosti v krvno skupino, torej določenje krvne skupi» ne). Tu so tudi spoznali, da imajo po» edine skupine ob gotovih pogojih še posebne lastnosti, ki so deloma v zvezi s starostjo, krvnim tlakom in z drugimi okolnostmi, ki so važne za izbero ose» be »darovalca krvi« za transfuzijo. Za raziskanje in ugotovitev je potrebna le steklena plošča in par kapljic krvi.
2, Krvna skupina, določenje skupine, očetovstvo
Pravu je že precej časa znana važ» nost določen j a krvne skupine v pro» cesih radi očetovstva, preživnine, za» konskega rojstva deteta in njegovega izpodbijanja in pri procesih radi go» ljufije, storjene s krivim pričanjem ev.
pod prisego, baš v takšnih slučajih ra» di očetovstva. Ni treba, da bi šlo baš vedno za prokleti denar in tkzv. mleč» ne krajcarje. Tako je n. pr. bil letos v Avstriji konkreten slučaj: Ženska dobi otroka. Ali je oče Peter ali Pavel? Onega, ki je oče, bi vzela v zakon. Ka» teri je pravi? Izkazalo se je, da pripa» data mati in dete skupini B. Izmed ођећ moških pa je eden bil skupine B, drugi skupine A. Nemogoče je, da bi drugi bil oče deteta. Iz skupine B pa bi bil lahko kdorkoli oče. Izmed obeh je torc5 preostal v tem slučaju Ie eden kot možni oče, drugi pa je bil izklju» čen, dasi je tudi imel posla z materjo. In v tej smeri, namreč negativni izklju» čitveni smeri, se je tudi po dolgih de» batah odločila v Nemčiji ne le pravna znanost, marveč tudi judikatura.
Preje pa bi še referiral o vsebini pravkar izšle drobne brošurice: «Blut» probe im Vaterschaftsbewehe», von Dr. Max Henke, wissenschaftlicher Hilfsarbeiter am gerichtlich»medizini» schen Institut in Munchen, Verlag d. Aerztlichen Rundschau Otto Gmelin 1928— str. 27. I v medicinski, i v prav» niški nemški javnosti je letos ta bro» šurica vzbudila pozornost, ker je vse izsledke raziskavanja in določanja krv» nih skupin in njih praktično uporab» nost zbrala in podala na kratko in praktično umljivo in porabljivo Hen» ke pravi:
Iz uhlja se odvzame le par kapljic krvi, tako da niti dojenček niti otrok in celo odrasli ne občuti nič boleči» ne. Za preiskavo moraš imeti krvni se» rum človeka skupine A in drugega sku» pine B.. Kapljo seruma A, in drugič kapljo seruma B kaneš v kri preisko» vanca, in opazuješ, ali se ta kri aglu» tinira, t. j. zobliči v majhne kepe ali kosmiče, in sicer preiskovančeva kri s serumom A* ali z B ali z obema, ali z nobenim. Točno se pripadnost kla» sificira le, če se vedno preiščejo i krvna telesca i sokrvica, torej dvoj» no kontroliranje. Sokrvico imajo otro» ci še Ie od prvega leta dalje, pri mlajših kontrola torej ne more biti dvojna in le dvojna je brezpogojno za» nesljiva. Pri paternitetnih procesih mo» ra torej preiskano dete imeti najmanj prvo leto življenja že za spboj. Struk» tura krvnih telesc se podeduje od sta» rišev neposredno na prve descendante, preskok generacije je izključen. (Kdor spada torej v skupino AB, ta je brez» dvomno od starišev A + B, in če je
mati A, oče pa O, potem je AB sin... druzega .očeta, ki spada v skupino B.) Gotove posledice so torej te»le:
1.	Če najdeš pri detetu krvne skupi« ne A ali B, mora eden izmed staršev imeti tudi to krvno strukturo.
2.	Od para staršev, kjer je en del, oče ali mati, pri skupini AB, ne more izvirati dete iz skupine O.
3.	Od para staršev, kjer pripada en del skupini O, ne more izvirati dete AB.
Nekaj praktičnih primerov: 1. Star» ši 0 X 0, otroci možni samo 00, brez dominante A ali B ali AB. 2. Od star» šev 0 X A lahko izvira deca bodisi skupine 0 ali A, ali A, n. pr. 00 X 0A = AO, ali 00 X A0 = 00 ali A0. 3. Od staršev 0 X B lahko izvira deca 0 ali B. Starši 00 X BB = BO. ali 00 X BO = 00 ali == BO. Kdor je nekoliko materna» tično izvežban, si lahko variira te pri» mere, vendar z dosedanjimi antropo» loškimi omejitvami. Od staršev A X B izvira deca 0, AB, A ali B, kakor so starši sami morda imeli komponente A = A0, B = BO, ali pa le A = AA, B = BB. Od staršev 0 X AB je lahko dete od A ali B (n. pr. 00 X AB = A0 ali BO). Ali pa: A0 X AB da deco teh možnosti: AA. BO, A0, AB. In obrat» no: Iz krvne skupinske pripadnosti de« ce je dopusten siguren sklep na skupi« no staršev.
V procesih radi očetovstva je prak» tično najbolj važno, da se s krvno pre» izkušnjo (t. j. določitvijo krvne skupi» ne) določna oseba kot oče izključi. Kdaj je takšno izključenje možno?
Najsigurneje je, da se določi krvna pripadnost i matere i deteta, i očeta, in pri vseh treh seveda z dvojno kontro» lo. Če se najde n. pr. dete 0, oče AB, potem matere ni treba več preiskati, dete ni očetovo, kar je absolutno si» gurno. Če sta mati in dete A ali oba B ali oba AB, ni treba preiskovati očeta. Če sta mati in dete pri skupini 0, je iz» ključen oče iz skupine AB, ki je pa ze» lo redka. V naslednjih slučajih je oče izključen: Mati 0, dete A, ona pa dolži moža skupine 0. Oče mora biti pri A ali AB, sicer bi dete ne imelo kompo* nente A. Tudi oče od skupine samo B, je izključen, kakor od skupine 0. Ali: Mati 0, dete B. Izključen je moški 0 ali A, oče mora biti ali B ali BO. Takšnih primerov je precej in se dele v kate» gorije. Končni sklep, ki je praktično važen: 1. Pozitivno dopušča klasifika» cija krvi sklep, ali je določen moški kot oče možen in verjeten, — brezpo* gojne sigurnosti y tej pozitivni smeri pa ni. 2. Pri večini raziskavanj se do» ločni moški lahko negativno ugotovi, t. j. izključi. Kadar je zaključek nega» tiven, je pa brezpogojno siguren. 3. V nekaterih slučajih (kombinacijah) je negativna ugotovitev nemogoča. Če* prav se pa po pozitivni strani da ugo» toviti le zvišana verjetnost, po nega» tivni strani pa v manjšini slučajev nič, v večini slučajev pa gotovost, je zlasti poslednje tako eminentno važno, da bo krvna ugotovitev pač morala postati stalen rekvizit, zlasti civilnega prava za paternitetne slučaje. Seveda: Pre» iskavo mora voditi vedno le znanstve» no brezhibno izšolan in praktično iz» vežban strokovnjak.	Ref. dr. K.
ODKLEJ PRAVIJO ZDRAVNIKOM «DOKTORJI»?
Stoprav v XII. stol. so pričeli dajati na neko število izpitov naslov «doktor». Pr« vič se je to zgodijo v bolonjskera vseučili» šču okoli 1. 1140. Malo za tem je pariška univerza privzela to šego in novi naziv je izpodrinil dotlejšnjega «mojstra» (maître). L. 1340. so se dokončno uredile štiri fakul» tete v pariški univerzi: bogoslovje, pravo, zdravilstvo in umetnosti. Samo prve tri so delile doktorski naslov. Za to pa si mo« ral prebiti poskusno dobo 8 do 14 let in doseči n. pr. kot lečnik tri predhodne stop« nje — magister, bakalaureus m licenciatus — preden si bil imenovan doktorjem zdrav» stva in si srne! vršiti poklic. In šele tedaj si se smel oženiti, kajti do sredine 15. sto» letja je bil za zdravnike celibat zapove» dan.
ZDRAVJE DELAVCEV V TOVARNAH ZA CEMENT Ameriški državni irrad za narodno zdrav» je je poslal generalnega zdravnika H. & Cumminga v eno starejših tvornic za ce« ment, da preišče zdravstveno stanje delav» cev. Preiskava je dognala, da apnenčev prah, ki nastaja pri izdelavi Port 1 and ce« menta, ne škoduje pljučam, kakor se je splošno zatrjevalo, pač pa so delavci v prašnih podjetjih zelo podvrženi boleznim gornjih delov sapnika, zlasti prehlajenju m hripi. Delavci, ki opravljajo svoje delo na prostem, pa obole češče nego delavci, ki delajo v apnenčevem prahu. Pogosto se pridruži tudi revmatizem, medtem ko so med «prašnimi delavci» zelo razširjeni raz« ni tvori. Praški zrak je le tedaj škodljiv, ako vsebuje v kubičnem mestu nad 300 mik lijonov čestic.
Inž. Ciril Pire
Večernica - svet mladega življenja in podoba preteklosti naše Zemlje
Poglavje iz astronomije
Mislečega človeka, ki zasleduje razvoj zvezdoslovne vede, zanima prav posebno vprašanje, ali je na nebesnih telesih (zvezdah) kaj organskega življenja. Zvezdoznanec poprej ni imel zmisla za to zvedavost navadnega občinstva, kajti zadeva se mu je videla preveč sanjarska.
Najmlajša panoga zvezdoznanst\_ — »astrofizika« — je odklonilno stališče astronomov precej predrugačila. Nauk o fizikalnih in kemičnih lastnostih nebesnih teles, ki krase večni »obok« nad nami s svojo 'lastno 'ali izposojeno svetlobo, ne more več prezirati vprašanja, v koliko so te lastnosti enake tistim, ki jih postavlja živ-ljenjeslovec (biolog) za pogoj razvoju organskega življenja na Zemlji. Eden izmed prvih in poglavitnih pogojev je obstoj vzdušja aH ozračja. Potemtakem je prvo vprašanje, ali in na katerih nebesnih telesih obstoji ozračju na naši Zemlji podobno vzdušje, ki se brez njega ne bi bilo nikdar razvilo življenje.
Citatelj, ki ga mika to brez dvoma zanimivo vprašanje, bo našel v naslednjih vrsticah odgovor glede teles našega osolnčja, hkrati pa bo bližje spoznal Venero, znano med našim ljudstvom pod imenom Večernica, bleščečo zve-
zdo, ki vsak večer ljubko miglja na zapadnem nebu.
Iz česa so zvezde — Kakšna toplota omogoča nastanek ozračja — Kdaj se začenja razvijati organsko življenje — Albeda ali belina
Astrofizika, t. j. veda o fizikalnih lastnostih nebesnih teles, nas prepričuje, da vladajo v vsem vsemirju tja do neskončnih daljav, ki jih ne moremo niti pojmiti, isti naravni zakoni in da so vsa telesa iz enih in istih snovi. Tembolj je tedaj logično, da sestoje vsi planeti našega osolnčja iz enakih snovi, saj so vsi otroci istega očeta — •Solnca.
Poglavitne snovi, iz katerih sestoji Zemlja, in — kot smo rekli — najbrž tudi vsi njeni bratje in sestre, so v bistvu težke kovine in njih spojine s kisikom, kremencem, ogljikovo kislino ter vodikom, dalje nekatere spojine lahkih kovin in naposled aluminij in vodik. Ce je res tako, tedaj je eden izmed pogojev obstoja organskega življenja na planetih to. da nastane trda gorenja plast.
Zakaj? Vse naštete snovi se talijo ob izredno visoki toploti, ki presega 1000" C. Ta toplina pa je znatno višja od toplote, v kateri je mogoč obstoj kemičnih spojin, ki jih tvorijo. Zamotano sestavljene ogljikove spojine, ki v poglavitni meri sodelujejo pri gradnji živih organizmov, se razkrajajo že ob razmeroma nizki toploti, saj n. pr. beljakovine zakrknejo že pri 55 do 60 stopinj C.
Lahko torej trdimo, da imenovane spojine organskih bitij ob višji toploti nego je kritična toplina vode (365° C) ne obstojajo. (Kritična toplina vode je tista, nad katero voda ne ostane več tekoča, pa naj bo tlak nanjo še tako močan.) Razmere pa. ki jih zahtevajo živa bitja za svoj obstoj, omogočajo obenem tudi postanek vodovja in vodnih gladin. Obstoj vodnih gladin pa
zavisi od najmanjšega vzdušnega tlaka nanje, ki onemogoča izhlapevanje vode. Ta 'najmanjši 'tlak so izračunali na 4.6 mm našega običajnega barometra. (Na Zemlji znaša normalni tlak na morski, t. j. na najnižji vodni glaui-ni 760 mm.) Obstoj vodnih gladin- torej zahteva obstoj vzdušja.
Da bi na kakem nebesnem telesu vzklilo organsko življenje, mora biti ondukaj vzdušje, ki vsebuje kisik, zakaj kisik je po naukih življenjeslovja neobhoden pogoj za obstanek vsakega življenja.
Ozračja brez trde gorenje plasti pa na planetih ni, vsaj v takem pomenu besede ne, kot ga mi razumevamo. Prav posebno ni mogoče, da bi bil ondi kisik. To nam bodo pojasnila naslednja razmotrivanja.
Pri proučevanju trde površine in vzdušja nebesnih teles, ki ne svetijo s svojo lastno lučjo, kakor n. pr. planeti našega osončja, je posebno važno to. da poznamo številko, ki nam pove, kakšno množino svetlobnih žarkov od-biiejo planeti od vseh nanje padajočih žarkov. To številko imenujejo astrofiziki »albeda«, slovenski pa bi jo lahko nazvali »belina«.
Ce denemo, da nebeško telo odbije vse nanj padajoče svetlobne žarke, je ta množina cela enota, t. j. 1. Ker pa se vsi svetlobni žarki ne odbijajo, zato je belina izražena v številu, ki je vedno manjše od l, kajti velik del svetlobnih žarkov se zaradi upoja izgubi za odboj.
Za belino nekaterih vrst površin, ki pridejo pri astrofiziki planetov v po-štev, so dognane na pr. te-le številke: sneg (oblaki) 0.78 — 0.80 beli* peščenec 0.24 ilovica	0.16
poljska zemlja 0.08
Na katerih planetih ni ozračja — Privlačnost in gibanje molekul — Skrajna vročina in skrajni mraz na У îrkurju
Premo trimo najprej štiri vnanje planete: Jupitra, Saturna, Uranusa in Neptuna. Vnanje jih imenujemo zhog tega, ker so dalje od Solnca nego Zeml ia. Njih belina znaša v vrsti kakor so našteti: 0.62. 0.72. 0.60 in 0.52. Po njih belini sodeč, obdajajo te planete goste plasti oblakov. Vendar pa ne moremo trditi, da bi bilo na teli štirih
planetih vzdušje v pravem pomenu te besede, zakaj zvezdoznanstvo uči, da so ti planeti stoiprav v otroški dobi svojega razvoja. Njih jedro, obdano od gostih oblakov, ki nam zakrivajo pogled na njihovo površino, je še v ognjeno - žarečem stanju. Med jedri in oblaki se morda še ' ne da zaslediti ostra meja.
Preden se ozremo na ostale člane našega osolnčja, naj vpletem zaradi boljšega razumevanja to-le opombo:
Vsa telesa v vsenïirju se med seboj privlačujejo. Zato vsak planet privlači nase vsa telesa, ki so na njegovi površini, med drugimi tudi vse pline svojega vzdušja. Nesmrtni Newton je prvi odkril ta pri rodni zakon ter mu je dal točno matematično obliko.. Iz šolskih klopi je marsikateremu čjtatelju znano, da se da na preprost način izračunati pričetna hitrost krogle, ki jo izstrelimo iz topa, če naj zapusti Zemljo in zleti v neskončno vsemirje. Čim manjši je planet, tem manjša je seveda njegova privlačna sila in tem manjša bi bila pričetna hitrost izstreljene topove krogle, da bi krogla zapustila za vedno planetovo območje in se izgubila v vsemirje.
Rnako je z vsakim najmanjšim delom plinov — molekulo —, ki se giblje kakor izstreljena krogla. Te plinove molekule so v neprestanem gibanju. Hitrost njihovega pregiba doseza več sto metrov v sekundi. V zaprtih posodah učinkuje to gibanje kot pritisk plina na posodne stene, a pri svobodnem plin.u gre v vedno večjo prostornino. Čim lažji je plin ali čim večja je toplina, tem živahnejše je gibanje. Ogromno silo takega gibanja nam prav dobro kaže vodna para v parnih strojih.
Na planetih, katerih privlačna sila na plinove molekule je zbog njih velikosti majhna, dosežejo te molekule zaradi hitrega gibanja v svobodnem prostoru tako višino nad planetom, da privlačnost sploh preneha; molekule se odtrgajo od planeta in se poizgube v. vse-mirju. Računi so pokazali, da se tako dogaja z vzdušnimi plini na večini teles našega osolnčja. Ta telesa poznamo predvsem kot asteroide ali planeto-ide, ki so pritlikavci med planeti, saj je njih premer le nekaj km. največ pa nekaj t;ito km. Ta telesa tekajo med Marsom in Jupitrom. Zasledili so jih že nekaj nad 700. Najbrž so kosi velikega planeta, ki je nekdaj tamkaj ..krožil, a ga je zadela neznana katastrofa.
V to skupino štejemo tudi trabante velikih planetov, med katerimi je naš Mesec, v kolikor ga smemo šteti v to vrsto; njegova belina je 0.13.
Na tem mestu je tudi imenovati Merkurja, čigar privlačna sila je komaj poldrugikrat večja od Meseca. Belina mu je 0.14, torej skoraj enaka Mesečevi, kar govori zoper mnenje, da bi bilo na njem vzdušje. Pa še nekaj drugega govori za to: Cela vrsta dejstev kaže, da obrača Merkur vedno eno in isto plat proti Solncu, enako kot Mesec proti Zemlji. Zaradi tega je na Merkurju na eni polovici večen dan s toplino + 332° C, na drugi polovici pa večina noč s približno temperaturo vse-mirja, ki znaša — 273° C. V tej nizki toplini se morajo vsi plini, razen helija in vodika zgostiti in zmrzniti, tako da tvorijo ogromne ledenike. Helij in vodik pa sta tako lahka, da sta utegnila že zdavnaj izginiti z Merkurjeve površine.
Belina Zemlje in Venere — Kaj dokazuje, da je na Veneri ozračje — Kako se je razvil kisik — Kakšen zrak ima Venera — Razvoj trde plasti na Zemlji in na Veneri
Belina Venere je 0.76 in Marsa 0.22. Ce naj iz njiju beline sklepamo glede njunega vzdušja in površine, moramo vedeti, kolika je belina naše Zemlje, česar pa ni tako lahko dognati. Na drugih planetih lahko odbite svetlobne žarke merimo, dočim jih na Zemlji zgolj presojamo. Cela vrsta učenjakov se je že bavila s tem predmetom; dognali so števila, ki se razmeroma dobro ujemajo. Abbot in Fowle v Wa-shingtonu sita izračunala število beline za Zemljo n.a 0.37, pri čemer sta vzela za podlago, da je povprečno 52% zemeljske površine vedno pokrite z oblaki. Znameniti švedski učeniak Arrhe-nius je v novejšem času določil belino Zemlje na 0.57, brez oblalkov pa na 0.34. Belina Zemlje ie torej manjša od Venerine in večja od Marsove.
Ker velikost beline zavisi največ od oblačnosti, se da sklepati, da je Venera zbog svoje velike beline obdana od goste plasti oblakov, saj je nje belina skoraj enaka belini snega, ki je do malega enaka belini visokih oblakov.
Sicer, trdi znaten del astronomov, med njimi slavni Schiaparelli, da Venera in Merkur obračata vedno eno in isto plat proti Solncu, kar bi na njih izključevalo vzdušje, vendar pa so si astronomi edini v tem, da ima Venera vzdušje, in sicer sila gostega. To namreč potrjuje cela vrsta pojavov, ki si jih ne bi mogli razložiti, če ne bi bili sredi vzdušja. Tako vidimo, da sta na Pr. za časa Venerinega ščipa oba rog-lja zelo podaljšana, včasi tako močno, da se dotikata, zbog tega se nam Ve-černica kaže v daljnogledu kot svetel obroč. To prihaja od lomljenja solnč-nih žarkov v Venerinem vzdušiu. Pri prehodu tega planeta preko solnčne plošče so opazili, da je njegovo ploščo malo pred vstopom na Solnce obdajal svetel obroč. Vzrok takisto vzdušje.
O kemični sestavi Venerinega vzdušja vemo bore malo; največ zavisimo od logično pravilnih domnevanj. Po vseh dosedanjih raziskavanjih sklepamo, da je Venerino vzdušje sestavljeno precej enako kot naše ozračje, čeprav si učenjaki v nekaterih podrobnostih močno nasprotujejo. Verjetnost pa je tem večja, ker je razvoj planetov in tedaj tudi njih vzdušij povsod isti in se ne motimo, če zasledujemo razvojno zgodovino zemeljskega ozračja (vzdušja) ter po nji sklepamo, kakšno je sedanje podnebje na Veneri.
Že 1. 1856. je Koene v Bruslju opozoril na dejstvo, da je množina kisika v našem zraku tolika, da bi se mogla potom premoga v Zemlji vsa spojiti v ogljikovo kislino. To dokazuje, da sta kisik in predpotopni premog nastala iz nekdanje ogljikove kisline in da prvotno v zemeljskem vzdušju (ozračju) ni bilo kisika. Temu naziranju se je pozneje pridružila cela vrsta znamenitih učenjakov, med njimi slavni lord Kelvin.
Po Laiplace-jevi podmeni so bili vsi planeti v začetku plinasti. Ti plini so se zgostili iz meglene mase, ki je obdajala Solnce. tTa meglena masa je torej imela isto, ali vsaj precej isto sestavo, kakor jo imajo še danes vnanje solnčne plasti. Predvsem je imela te-le snovi: Veliko količino vodika, nekaj helija, dušik, cijan, spojino ogljika z vodikom in kisik. Pri poznejšem ohlajenju se je kisik spojil z vodikom in ogljikom. Toda zaradi preobilice vodika se ta ni mogel ves spojiti. V zgornjh plasteh vnanjih planetov se da dokazati nespo-jen vodik, kar potrjuje zgornjo trditev.
Meteorji in kometi, katerih kemična sestava je približno ista kot sestava zemeljskega jedra, sestoje iz snovi, ki se kaj rade in hitro spajajo s kisikom.
Če je torej bilo v začellku na plinasti Zemlji kaj nespojenega kisika, ki se je oprostil iz kateregakoli vzroka, se je pri poznejšem ohlajevanju spajal s poglavitnimi sestavnimi deli plinaste zemeljske mase.
/ In vendar se sedaj nahaja kisik v zemeljskem ozračju! Koene in njegovi pristaši ga pripisujejo delovanju rastlin. Večina fiziologov misili, da rastline, ki razkrajajo ogljikovo kislino, ne morejo živeti brez nekih množin kisika v ozračju. Ker pa v pričetku bržkone ni bilo v vzdušju kisika, ne moremo trditi. da je bil prvi nespojen kisik v našem vzdušju proizvod rastlin.
Razkrajanje ogljikove kisline in vode v ogljikove vodane ter proizvajanje nespojenega kisika pod vplivom solnč-ne 'Svetlobe je katalitični pojav, ki se vrši v rastlinah s pomočjo listnega zelenila (klorofila). Zelenilo se kemično ne pretvarja, marveč je le pospeševalno sredstvo tega kemičnega pojava, podobno maži med osjo in pestjo kolesa, ki ni bistven del kolesa, ampak samo olajšuje in pospešuje njegovo vrtenje. Danes torej lahko sklepamo, da se je sproščal kisik ob navzočnosti solnčne svetlobe tudi brez rastlin, od-nosno brez listnega zelenila. Prihajal je iz ogljikove kisline. To počasno proizvajanje kisika obsega geološko dobo, ki je trajala več milijonov let. Pozneje ko je bil prosti kisik že v vzdušju, so postale rastline njegove poglavitne dobaviteljice.
Kisik na se tako do'go ni mogel no-javati, dokler ni dobila naša Zemlja trde gorenje plasti. Dotlej se je namreč ves kisik, ki se je morda pojavljal, hitro spajal s plinasto maso in je tako izginjal.
Voda je v kemičnem oziru spojina, ki jo štejemo med kisline. Danes je na Zemlji voda najšibkejša kislina, poprej pa je bila zaradi visokih toplin, ki so vladale na Zemlji, najšibkejša kremenčeva kislina.
Pri nižji toplini, ko je nastala prva trda plast na naši ZemJji. je postala kremenčeva kislina močnejša nego sta voda in ogljikova kislina, zato je te dve kislini izrinila iz spojim, v katerih sta se nahajali. Vodna para in ogljikova kislina sta prešli v vzdušje iz gorenjih plasti. Plini so se raeneho-
ma ohlajevali in. tvorili; tako je nastalo današnje ozračje. Iz vodne pare je nastalo morje in iz ogljikove kisiline premog in kisik. Tvorba Zemlje, kakor nam o nji pripoveduje geologija, se je vršila v splošnem po teh načelih.
Doba, v kateri se je razvijalo vse življenje na Zemlji — in učenjaki trde, da je ta dooa trajala 100 do 300 milijonov let, — se je odlikovala z enakomerno toplino. Sicer so se večkrait menjavale ledene gore z vlažnim, mokrim podnebjem, vendar je cela doba imela razmeroma le majhne izpremem-be v povprečni toplini. Napredujoče ohlajevanje Zemlje in debeienje njene trde plasti ie oviralo vutkanično delovanje, zato se je zmanjševala množina ogljikove kisline in ž njo vzporedno množine vodne pare v ozračju.
Venera je večno oblačna — Podoba Zemlje v premogovni dobi — Toplotne razmere na Večer-nici — Venera — slika preteklosti naše Zemlje — Planet, ki ima bodočnost v osolnčju
Po tem sklepamo, da je bilo v davni preteklosti, v mladostni dobi naše Zemlje, vlažno-gorko podnebje bolj razširjeno in prevladujoče. Danes je tako podnebje na naši Zemlji, omejeno na pokrajine v bližini polutnika (ekvatorja), v osrednji Afriki na reko Kongo in v notranjosti Brazilije na reko Aroaoonas. Julij Hann popisuje podnebje teh znamenitih • pokrajin, ki se odlikujejo z bujno rastlinsko rastjo, nekako takole:
»Med najbolj vročim in najhladnejšim mesecem v letu je toplotna razlika maihna. oovprečno samo 0 C v Para v Braziliji celo le 1—1У2 0 C. Po-dnevna toplina je nekako trikrat višja nego ponočnia. V Kongu je suhi letni čas tem krajši, čim bolj se bližamo polutniku, ponekod pa ga sploh ni. V mesecih brez dežja leži zjutraj in zvečer nad savanami težka in gosta megla ali vsaj močna rosa, ki vzdržuje povprečno vlago. Prav pogosto zakrivajo salnce po cele tedne enolični, nizki oblaki. V notranjosti Gujane se vidi v presledkih me1 dežjem vedro nebo samo za časa deževne dobe, ki tra-a od konca meseca aprila do konca julija ali celo do avgusta. Velikanske ne-
Razvaline pri Teotihucanu v Mehiki [45 km od glavnega mesta). Med spo> meniki sta največja Tonafiub (piramida Solnca) in Meztli (piramida Lune). Na sliki jo vidimo v ozadju. Pot, ki vodi do nje. se imenuje »Pot mrtvih«.
(K članku na str. 236.)
če si v duhu'predstavimo v še znatno pretirani obliki tako vlažno in skoraj nienehoma megleno ter oblačno podnebje, kakršno je vladalo na Zemlji v tako zvanii premogovni dobi, tedaj imamo podnebje, kakršno je najbrže na Veneri. Ondi je nam,reč nebo neprestano pokrito z gostimi oblaki in iz meglenega vzdušja prši. nenehoma vlaga, četudi ne dežuje. Razlike v toplini pod ; tečajema in na polutniku, med zimo in poletijem, med dnevom' in nočjo (zaradi gostih oblakov) niso velike. V deževni dobi se vrste silni nalivi, spremljani po hudih nevihtah. Dnevna vročina zaradi
kisline povzročata tajno rastlinsko rast in od obilja rastlinske hrane se razvijajo ogromne živali.
Vročina na Veneri je zbog bližine Solnca velika; brez oblakov bi znašala nekako 60° C. a ti jo omilijo na približno 40° C. Razvoj stvarstva bržčas še- ni tako daleč, da bi že nastajale okamenine. Mehki deli nižje organiziranih živi trohne ali pa se pretvarjajo v premog, ker so pogreznjeni v močvirje, kjer ne more kisik do njih.
Trda Ven.erina plast je še tanka, zato je ta planet pozorišče silnih pri-rodnih prekucij. Morda je stvarstvo v
■vihte naznanjajo pričetek in konec deževne dobe. Loluaburg v Kongu ima na leto povprečno 106 dni z nevihto. Nebo je po vsem Kongu silno močno oblačno; jasnih mesecev prav za prav sploh ne poznajo. Zračna vlaga je sila velika, v Kongu 79% in na Amaco-nasu do 83%. V deževni dobi je vročina neznosna; dušljive pare prihajajo od rastlinskih ostankov, zbog silne vlage trohne na tleh. V Gabunu je nebo — razen v deževni dobi — skoraj nepretrgoma zakrito z oblaki.«
velike vlage vsaj v spodnjih zračnih plasteh ne bo velika. Zato nastajajo v višjih plasteh močni zračni toki, ki uravnavajo toploto v različnih širinah. V manj vročih pokrajinah, kjer tro*h-nenje ni prehitro, se tvori v močvirjih premog Zbog enakomernega vremena skozi vse leto se morebitne živali in rastline ne prilagojujejo raznim letnim časom. Tajnoevetke in nižje živali utegnejo biti edina živa bitja na vsem planetu, a njih vrste niso številne. Velika vlaga' in velika množina ogljikove
bližini tečajev tega planeta že bolj napredovalo, ker utegne biti tamkaj trda Plast debelejša in so torej pogoji zia razvoj višje organiziranih bitij ugodnejši.
Venera, ki sije na večernem nebu, je podoba naše Zemlje v njeni' zgodnji, nadepohri mladosti. Neizpremenjeno je svetila našim prednikom in bo svetila našim potomcem, da prevzame po sto in sto milijonih let dedščino po Zem-
lji kot voditeljica nebesnih teles na-šegia osolnčja Pusta m prazna se bo takrat vrtela Zemlja okoli Solnca, na Večernici pa bo vzklilo novo življenje, ki to nadaljevalo svojo trnjevo, večno ltpo pot k spoznavanju vesoljstva.
Tako se da prečitati z zvezd davna preteklost naše Zemlje kakor tudi nje prihodnost, čeprav v drugačnem smislu, nego so mistili stari astrologi.
Postanek in svrha zooloških vrtov
Predzgodovinske najdbe dokazujejo, da je že jamski človek imel pri sebi zaprte živali, bodisi zaradi zabave, aH pa. ker je imel koristi od njih. Mnoge danes že udomačene živali je u.el in si jih polagoma domesticiral v velikih ogradah. K''taj.sk-' vladar Ve-ng Vang je imel že okoli 1200 pr. Kr. razsežen živalski park. Znani. so tudi rimski in grški ornithi, leporariji, gliariji in vtva-riji kakor tudi velike zbirke zveri, ki sta jih on'.enjena antična naroda vzdr-
ževala za boje v arenah. Montezuma, p> /slednji vladar mtih.tJkiih Azitékov, je imel ogromne živalske vrtove: v njegovih ptičjih gajbah so bile zastopane vse vrste ptičev od kolibrija do orla, 'imel, je deset tumegnih ribnikov ž živalmi, sladkovodnimi in morskimi ribami. Ujediaim so .vsak' dam žrtvovali pet sto puranov. V srednjem veku je bila navada, da so orijentalski in po njihovem vzgledu tudi evropski vladarji; dajali vidnega izraza svojemu bogastvu na ta
Zoološki vrt v Anvers i: Indijski rinoceros
način, da so gojiti v svojih vrtovih čim
najbolj eksotične zveri. Le-te so bile kesneje neredko povišane v grbe, tako deželne kakor mestne.
Najstarejši evropski živalski vrt v pravem pomenu besede je bila menaže-rija v Schonbrunnu pri Dunaju. Po tem vzorcu je potem nastal pariški Jardin des Plantes, ki je bil prvotno nekak vnt za zdravilna zelišča kralja Ludo-vifoa XIII. — Jardin diu Roi — pozneje pa so ga opremili z velikimi ogradami za živali. In potem so slične vrtove ustanovili v Berlinu in Londonu in danes ga skoro ni večjega mesta na svetu, ki bi ne imel manjšega ali večjega zoološkega vrta.
Motivi za gojenje živali so najprej Izvirali iz potrebe po hasku. ki ga pričakujemo od živali, potem pa sta jeli igrali vlogo tudi vprašanji živalske estetike in človekove želje po zabavi. Divie govedo si ie človek udomačil zaradi njegovega mesa, mleka in vprege, pes je postal hišni čuvaj in last svojega gospodarja, konj pa ga je kot jezdna žival nesel v boj. Lahko si mislimo, kalko vesel je bil prirodni človek, çe je mogel živo zajeti žival, ki ga je prekašala tako po svoji telesni moči kakor tudi po finoči tega ali onega čuta. Tak triumf je le povzdignil njegovo samozavest in ponos. Pa tudi plemenitejši nagibi so pripravili človeka do gojenja živali: veselje na početju živali, na njihovi zaupnosti in vdanosti in bržčas tudi sočutje z njihovo nemočjo in odvisnostjo. Za eksotične v kletkah zaprte živali pa je vladalo malo znanstvenega zanimanja. Šele Peter Qyllhis nam je ob koncu 18. stoletja kolikor toliko znanstveno popisal slona, slikar Remisch pa je dobro upodobil žirafo. Leta 1801. sta Guvier in Lacepède kot prva izdala zmanstveno dalo o živalih v pariškem zoološkem vrtu.-
Z živalmi so takrat ravnati surovo in brutalno; vsa tendenca je šla za tem, da vebude v ljudstvu občudovanje in pretirana pričakovanja, s čimer so si služili denarja. Krotilci zveri so ubogo žival oropali svobode in jo »udomačili« z železom in ognjem. V tesni, temačni ogradi je jetnik otopel, postal zloben in nevaren in kmalu poginil. Razen nekaterih častnih izjem so bili živalski vrtovi in menažerije pravcate prisilne delavnice za živali. Nevenljiva zasluga Karla Hagenbedka v Hamburgu in velikega štaba njegovih sodelavcev je, da se je prvi zavzel za človekoljubno rav-
nanje z živalmi. Namesto nasilne dre-
sure se je jela uveljavljati metoda zaupanja in nagraijemja. Ujetim živalim so skušali ustvariti talke življenjske pogoje, da bi čiim laglje prebolele izgubo svobode. V ta namen je bilo treba najprej preurediti ograde: uredili so jih tako, da so kar moči odgovarjale miljeju v prosti naravi ter telesni in duševni strukturi posameznih živali Levov niso več zapirali v neprostorne kletke, severnih medvedov nič več v zaboje, obite s pločevino, kjer je moral nesrečni jetnik skoprneti od domotožja. Umetno skalovje je zdaj domovanje severnega medveda in gamsov. Še več pa je vredno spoznanje, da dobi vsaka višja žival za jetništvo protiutež v občevanju in prijateljstvu s svojim strežnikom. s svojimi sovrstniki ali pa celo s popolnoma si tujimi živalmi. Najbolj čudna prijateljstva so bila pogosto sklenjena baš v zooloških vrtovih, tako med človekom in živalmi kakor med le-temi samimi.
Dandanes ravnamo z ujetimi živalmi po docela drugih načelih kakor so ravnali prej. Spoznali so, da človek nima pravice, uropati živali njeno svobooo, njeno prirodno poslanstvo in Okolico, če ji ne more dati vsaj približno tistih življenskih pogojev, ki odgovarjajo njenemu življenju v svobodi, njenim telesnim in duševnim pogojem m nagonom. Z drugimi besedami: Človek ni živali nič več sovražnik in mučilec. temveč prijatelj in zaščitnik. Seveda bi Kilo napak soditi, da so se ti nazor: že povsod uveljavili. Ko sem še pred nedol-gim časom posetil Jardin des Plantes, sem tam videl leva, kralja puščave, ki je tugoval v neverjetno tesn-i ogradi. Nisem se mogel vzdržati, da ne bi grajal takega početja. Danes je vsaj to dovoljeno. ker občinstvo podpira človekoljubno ravnanje z živa-lmi. K temu nas sili že razum, da sploh zamolčim glas našega boljšega »jaza«. Po tem, kalko ravnam z bitji, bodisi že z ljudmi ali z živalmi, povzdignem ali ponižam samega sebe kot najvišji člen v verigi živih brtij. S št ud lir an jem psihe. biologije in fiziijblogije se je rzpremeralo celokupno naše razmerje do živali, do ureditve in načina vodenja živalskega vrta.
Vzdrževanje živalskih vrtov ie poučno tudi zato, ker nam daje prilike opazovati nekatere živali, ki bi iih v prosti prirodi nikdar ne videli. Pri tem pa si seveda ne smemo prikriti, da se
živali v ujetništvu drugače ponašajo kakor v svobodi. Toda čim bolj so živ-Ijenski pogoji v živalskem vrtu v skladu z onimi v svobodi, tem manj se je živali treba pretvarjati. Moderni živalski vrt je najboljša šola za slikarje in kiparje, ker jim ne prikazuje samo objekta nego tudi k njem« pripadajočo štafažo. to je ozadje. Šoli pa služi tak vrt kot izboren nazoren nauk.
Pozabiti pa ne smemo še nečesa: moderno urejen in vzdrževan zoo danes ni več institucija, ki bi služila zgolj pouku in zabavi, nego je tudi rentabilen. In če bi vsi drugi razlogi odrekli, utegne nemara le-ta služiti kot poglavitni moment za ustvaritev in ureditev novih zooloških vrtov.
A. Stierlin
Dr. V. Korun
Naša Ančka
«V.posredovalnici so mi rekli, da iščete služkinje. Poslali so me. da se vam ponudim.» Tako je zagostolelo čedno, mlado dekle, ko je vstopi o v mojo sobo. Hkrati mi je pomolilo svojo poselsko knjižico.
«Kaj ne, Ančka Rebrnik?» sem dejal, ko sem knjižico prelistaval. «Dobro! Toda. kako to: v vseh prejšnjih službah ste bili. kakor čitam. pridni, pošteni, pametni, samo vaša zadnja gospodinja. gospa Drelčeva, vam ni napisala v knjižico nikakega izpričevala? Ali sta se v sovraštvu razšli?»
Molče je prikimala in rdečica jo je obli'a.
«Ali niste bili pošteni?» sem jo vprašal.
Ona pa odločno: «Jaz sem bila poštena, jaz, ampak gospa ni bila.»
«Gospa ni bila poštena? Saj vas vendar ni okradla ali kaj?»
«Da. da! Okradla me je.»
«Ona vas? Kako to?»
«Res je, res, gospod! Ženina mi je ukradla ta...» se je raz'jutila in oči so se ji zaiskrile. Komaj se je premagala, da je pogoltnila nelepo besedo, ki ji je bila na jeziku.
«Kaj? Ženina vam je izneverila, ali kakor pravite, ukradla? To je seveda zelo nepošteno,» sem odvrnil in se nasmehnil. «Kako neki se je izvršila ta nenavadna tatvina?»
«Podlo in zavratno! Fej!» je vzkliknila. «Ne veste, gospod, kako so nekatere gospe lokave in hinavske.»
«Res, da ne vem. Vendar bi rad vedel. Pripovedujte mi, kako je bilo!»
,«Ali kar od kraja?»
«Kaj pa!»
Nato je malo pomislila, potem pa dejala: «Ako o tem ne boste pisa'i povesti.»
«Ne bom ne,» sem odgovoril in se nasmejal.
Segla je v torbico po robec ter si otrla solze, ki so ji priigrale iz oči. Nato je pričela: Ko sem pri oné nastopila službo, kaj mislite, gospod, da me je naiprvo vprašala, ali znam kuhati in likati"? One! Pač pa. ali imam fanta. In ko sem pritrdila, je vzkliknila: «Zapomni si! Jaz ne dopuščam, da bi se moja služkinja z moškimi vlačila.»
«Jaz se ne vlačim, gospa,» sem odvrnila. «Ženina imam, ki se bo z mano poročil.»
«Vseeno! Bodi ženin ali ne, moških se varuj!»
Johtasa. kako je ta gospa sveta! Kakor kaka nuna! sem dejala sama pri se-
bi. Pa zastran mene naj bo. ako hoče! Jaz se pa ne maram kot samica posušiti.
Toda nikar ne mislite, da se ona suši! Kajpak! Ni malo ne. Kar drugim prepoveduje ta svetohlinka, za tem se sama podi kakor nora. Bog ve, koliko jih je že zapeljala; vendar tako izdajavsko težko da koga ko meni mojega Rudija.
Sodite, gospod, če ne!
Naslednjo nedeljo sem ženinu dejala: «Rudi, jaz bi se spet enkrat rada naplesala. Pojdiva v Šiško na veselico Gasilnega društva!»
«Zakaj pa ne?» je pritegnil. In šila sva, pa za roke sva se držala. V drevoredu nama je prišla pa Drelčeva nasproti. Ko sem jo zagledala, sem dregnila Rudija s komolcem in mu šepnila: «Tamle gre moja gospodinja. Da ne bo rekla, da nimaš nič olike, se ji lepo prikloni in reci: Poljubim roko, gospa,- In res; ko je prišla do naju, je: Poljubu-jem roko. gospa, rekel in se lepo priklonil. Ona ga je pa najprvo s pog.e-dom premerila, nato pa prijazno poki-mala.
«Dobre volje je. Videti je. da si ji všeč. Bogu bodi čast in hvala! Zdaj lahko malo delj ostanem na veselici. Ni se mi treba bati. da bi se hudovala, ako pridem nekaj kasneje domov,» sem dejala in od veselja poskoči a. Zares! Toliko še nisem nikdar plesala ko tisti večer. Še drugi dan se mi je v glavi vrtelo.
Gospodinja mi zamude res ni nič očitala. Narobe: bila .ie tako prijazna, da sem se kar čudila. To je dobra gospa, sem si mislila; pri tej se bo dalo služiti.
«Ančka, kai pa je tvoj ženin?» je bilo prvo, kar n,e je vprašala.
«Mesarski pomočnik,» sem ponosno odgovorila.
«Zategadelj je tako čvrst in miši-ca,st,» je pripomnila. Ko je malo pomislila. je pa dejala: «Zastran mene lahko pride kda.i tudi semkaj na stanovanje, da o grdem vremenu ne bosta ko'ovra-tila po blatnih ulicah; vendar samo, kadar bom jaz doma.»
«Oi kako ste milostivi, gospa! Do smrti vam bom hvaležna,» sem vzkliknila in ii poljubna roko. — Jaz neum-nica zaslepljena! Mar bi ji bi'a pest pod nos pomolila!
Odslej me je Rudi večkrat poselil. Ostajala sva zmeraj le v kuhinji. «Najbolje ie tako, Rudi,» sem ga tolažila,
ako je silil, da bi ga pustila v svojo sobo. «Saj veš: ljudje so hudobni in sodijo druge po sebi. Ko bi se v sobo zapirala, bi kmalu kaj slabega o naju mislili.»
Tako pa niso imeli povoda. Saj se med seboj še pogovoriti nisva mogla; ker vsekdar. kadar je bil Rudi pri meni, je gospodinja kaj brskala po kuhinji. Pa kakšna .ie bila! Lase je ime'a skodrane na hophop. z lic so se ji usi-pale cele luske lepotlla, razgaljena je pa bila — fej grdobe stare!
«No, no, Ančka! Jezik pa imate! Ni-karte pretiravati! Tako hudo go.ovo ni bilo,» sem jo smeje se zavrnil.
«Ne rečem, da vprav do popka; toda mnogo manj pa zares ne. — Oj te lisice! Ne dolgo in začela naju je vabiti v svojo obednlco. Tukaj je Rudiju vselej s čim dobrim postregla, zame je pa že našla kako pretvezo, da me je kam poslala. Od začetka sem se ponašala, da ima taka imenitna gospa mojega fanta tako v čislih. Sčasoma me je pa le začel sum grizti, da se ne godi vse po krščansko. Kako zaljubljeno sta se pa spogledovala! Kakor dva golobika. In pod mizo sta se z nogami dregala, mene pa prezirala. Ako sem pa Rudiju to očitala, se je onevoljil: «Ne bodi no sitna! S tako imenitno gospo bom pa vendar smel prijateljsko občevati!»
Je že prav! sem si mislila. Za'oti'a vaju bom, pre.i ko se bosta ti in tvo'a imenitna gospa nadejala. Tako se je tudi zgodilo.
Ko smo nekoč sedeli v obednici, je ona dejala: «Ančka, idi v prodaja'no in prinesi narezka!»
«Prosim, gospa!» sem odgovori'a in šla. Dol grede po stopnicah, sem trdo stopala: top, top. V veži sem se pa obrnila in tiho vračala. Ko sem Da vrata odprla, malo, da me ni kap. Kar-zavrtelo se mi je v glavi ob tem, kar sem zagledala: objemala sta se in poljubovala, da sta komaj sop'a. Grdobi grdi!
«Oj ti pokvarieni svet!» kriknem, zgrabim za vrč. ki .ie stal na mizi, ter pjusknem vodo v njiju. «Tu imata, da se vama prešustna kri ohladi!» Nato sem se pa zaprla v svoio sobo in se vso noč bridko jokala.
Ko sem naslednjega dne zahtevala od gospe svojo poselsko knjižico, bi jo morali videti, kako je bi1 a sladka «Kaj želiš. Anica, da ti varro napišem?» me je priliznjeno vprašala.
«Da ste mi ženina izneverili! Drugega izpričevala ne maram od vas,» sem se zadrla. Jezna sem bila pa tako, da bi
ji bila oči izpraskala, ko bi se ne bila bala, da bi me zaprli.
«Prazen strah, Ančka! Prav nič bi se vam ne bilo zgodilo, ko bi bili Drelčev-ko malo opraskali. Samo zagovarjati bi se morali, da ste bili tedaj zaradi razburjenosti ob vsako razsodnost, tako da se niste zavedali, kaj delate, ko ste po njej udrihali. S tem zagovorom se dandanes vsak zlikovec pred sodiščem izmaže, pa bi se vi ne, ki ste vendar imeli se za kaj nad njo znesti.»
«Pred sodniki bi se morda res: toda pred vami bi «e ne. ki bi z veseljem pograbili dogodek, da bi spisali o njem kako neumno povest.»
«Kaj pravite? Da pišem neumne povesti? Kaj takega! Zdaj pa le kar Mite in si drugje poiščite službo! Midva sva že opravila,» dejem. do dtia duše užaljen, in ji pomolim njeno poselsko knjižico.
«Jojmene! Ali sem rekla: neumno? Oprostite, gospod! Zaradi Rudija sem še vedno tako razburjena, da ne vem kaj govorim. Baš narobe sem hote a reči. Saj vendar stokrat ra.iši čitam vaše povesti ko naj'epsi molitvenik. Pa veste zakaj? Zato ker se večinoma končajo s poroko. Vsekdar. ko jih čitam. si mislim: to mo-ra biti blag gospod. ki .njega' :n ,njo' tako lepo privede v zakon. Res da, prav iz srca se ve-seiim, ko ,ju' v duhu gledam kot ljubečega moža in ljubljeno ženko.»
«To ie pravi!na ocena mojih povesti!» vzradoščen vzkliknem. «Kai takega se rado sliši. Škoda. Anica, da niste pisateljica. Kar napisali bi -jo in jo poslali v Ljudski glasnik, da bi tudi čemerni kritiki zvedeli, kako ženski svet s,-di o mojem slovstvenem delovanju. — Spričo te vaše izpovedbe vas seveda sprejmem v službo. Le en nauk b: vam da': bodite oprezni.in ne obešajte se na vsakega, ki hlače nosi! Bilo bi vas škoda, ker ste še mladi»
«Nobenega več ne pogledam, prav nobenega. Jaz že ne.» je hitela zatrjevati. «Zdaj vem, kaki vara ci ste. Vs' skupaj niste vredni, da bi. po'jubili tale moj predpasnik »
«Oho! Ali tudi jaz ne?» jo vprašam
«Vi pa že.» se je popravila in pr;-vzdicnila predpasnik.
»Hvala, hvala. Ančka!» se:n se branil in odrival v po'jub m; nonnjano oblačilo. «Nisem mislil dobesedno, zares ne.»
«Prosim, zakaj pa ne? Saj je opran.»
«Že dobro, že dobro! Toda veste kaj, Ančka?» sem pogovor preokrenil. «Na delo bo treba iti. Kuhinja vas kliče.»
Naslednjo nedeljo zvečer je prišla vsa prašna domov.
«Kakšni ste pa?» sem ji očital.
«Kakšna sem? Taka-le! Sai je vendar moderno, da se pride z izleta ogo-rel in prašen! Ali ne. gospod?» se je z-govarjala. si brisala prah z lic in las, ki so bili kakor z moko potreseni, pa venomer je vzklikala: «Oj. kako je bilo prijetno! Kako ie bilo prijetno!»
«I kje in kako?» sem se onevo'jil.
«Z ženinom sem bila na Vrhniki. Na njegovem motociklu sem se peljala Oj, kako je bilo lepo! Kako je bilo lepo!»
«Bog vas je da'! Ali sta si že spet dobra, vi in oni. Rudi, ali kako ga že imenujete?»
«Kaj pa mislite! Tega capina še pogledam ne več. Naj se le trapi s t"sto zavaljušno Drelčevko! da ie bo sit!»
«Ančka. Ančka! Kako kmalu ste pozabili na svo'o hesedo! Še nedavno ste mi zatrjevali, da tmbenera moškega več ne marate. Vsi skuoai nismo vredni, ste dejali, da bi poljubi i vaš pred-pasnk»
«Gospod, to sem kar tako rekla. Nisem nrslila dobesedno.»
«Ne bo dobro. Ančka! Preveč ste lahkoverni.»
«O. moj Pepi je znača;en. Kar obljubi, gotovo izvrši. Zadnjič js zapreti! svojemu vajencu z zaušnico in k ! of ! mu jo :e ves tudi dal. In ni tak babež kakor tisti klama mesarski, ki se zat lebi v vsak ženskj nagec. bodi še tako star. No seveda, js pač mesar.»
«In Pepi? Kaj pa je ta?»
«Mehank, Pa kakšm! Pravi umetnik. In mislite si: svoj motocikel ima! Vaše kolo vam bo zastonj popravMal, :e rekel, ker ste vi tako nerodni, da ga sami ne znate, nagaja vam pa vedno,»
«To pa to! Le škoda, da ni tudi urar. Ne samo koto. marveč takisto ura moja .ie potna muh. Ore. kadar se ii zdi: kadar ne, na obstane ta mrcina. Pravi-io. da je ko'esje v njej za nič »
«E, to vam ho že tudi Pebi v red snravil. Ako zna nrroravbati avtomobilska kolesa, bo tudi kos tistim majhnim 'Vkolinom v uri. Pa «e neka1 gospod! ^koro b' bila pozabila. Ko bi vedeli kako je izobražen! Uh reveretno! Vaše novesti zna vse od konca do kraja na pamet.»
«Je li mogoče, Ančka?» sem se ob-veselil in ji stisnil roko. «Ako je to res, vam kar najiskrenejše čestitam.»
«Kaj bi ne bilo res, če vam pravim? Zato pa prosim, gospod, ako boste pisali povest o meni in Pepiju. le že kar naprej napišite, da sva se vzela, ker se res bova. Pa dostavite, kako sva srečna, ko sediva v zimskih večerih pri zakurjeni peči in čitava vaše povesti.»
«Cisto gotovo, Ančka! In naslikati hočem ta prizor tako živo in gan jivo, da bom pri vsaki gospodični zbudil hrepenenje po zakonskem možu in po svojih povestih.»
«Oh. pri meni ste ga že zdai!» je vzkliknila, se zavrtela liki vrtavka ter zapela:
«Ko bi vedela, kdo bi bil ljub ček moj, bi mu kupila vsega dovolj: jopiček žameten,
Sa bi bil pameten, a bi bil pameten ljub ček moj.» —
Taka je naša Ančka. Pa kaj se cé? Je pač mlada. Ko bo toliko stara ko jaz, bo pa tako pametna, kakor sem jaz. Potemtakem bo dovolj pametna, mislim.
Spalni
Neštevilnim avtobusom, ki prevozijo vsak dan tisoče in tisoče kilometrov po [zbornih cestah križem Amerike, se je nedavno pridružil nov tip avtobusa, M po udobnosti prav nič ne zaostaja za luksuznimi vozovi transkontinentalnih ekspresov.
V začetku preteklega leta je inženjer Dwight Austin napravil za avtomobilske tvornice Pickwick v Los Angelesu načrte za nov spalni avtobus. Sredi maja so ga začeli graditi in zadnje dni julija je že bil na kolesih. Najprvo so ga zapeljali na industrijsko razstavo v Long Beacbu. kjer je vzbujal velikansko zanimanje in občudovanje. Po razstavi so ga takoj uvedli v promet na cesti med Los Angelesom in San Fran-ciiscom.
Ta spalni avtobus je pravcat kolos v primeri z drugimi cestnimi шК, V njem je prostora za 26 potnikov, ki so porazdeljeni v 13 oddelkih; deloma spodaj, deloma zgoraj, zakaj avtobus je grajen v dva nadstropja. Po stredi voza teče hodnik, iz katerega je po nekaj stopnicah moči priti v zgornjo ali pa v spodnjo etažo. V vsakem izmed trinajstih oddelkov, ki so kakor majhne kabine, je prostora za dva potnika. Ob oknu sta dva udobna naslaroiača, ki se ponoči lahko razgrneta v postelje. Te postelje so blizu dva metra dolge im 60 cm široke. Žimnice se podnevi potisnejo pod sedeže, da niso v napotje, in da se preveč grdo ne vidi. Poleg vsake kabine je še prostorček za oblačenje, skromen sicer, a za silo opremljen z vsem, kar je potrebno v ta namen. Notri je vodovod z mrzlo in top-
lo vodo. ogledalo in omarica z neka) predali za obleko in kovčege. V termo steklenici je vedno pripravljena ledeno mrzla voda. V vsakem oddelku je pet električnih luči. ki so ta<ko porazdeljene, da si potniki vselej lahko pripravijo všečno razsvetljavo.
Okna so razdeljena na tri dele. Srednji del se ponoči avtomatično zapre, da potnik ne bi po nerodnosti ali pa v spanju padel s postelje na cesto. Stranski okni služita bolj za zračenje, in jih lahko potniki sami odpirajo in zapirajo. Vrhu tega pa je še v oelem vozu ventilacija na električni pogon. Ventilatorji srkajo sveži zunanji zraik in ga očiščenega potiskajo v posamezne ka(bi-ne. Zrak pa se poprej lahko ogreje ali pa ohladi, kakor pač komu prija. Da se temperatura v notranjosti voza preveč naglo ne menja, so notranje stene i/z izolacijskega materijala, ki slabo prevaja toploto. Glavni vhod je spredaj. Tiik za vrati pa je kuhinja, kjer se na električnem štedilniku lah'ko pripravlja obed za vseh 26 potnikov hkrati. V kuhinji, ki je najmodernejše opremljena, ne manjka ničesar in celo ledno omaro so postavili vanjo.
Spalni avtobus je 10 in pol metra dolg, 2 in pol metra širok ter nekaj čez 3 m visok; torej pravi velikan, ki pa vzlic temu tehta samo 5350 kg. torej nič več. kakor marsikak navaden avtobus. To razmeroma majhno težo je bito moči doseči samo s prav umno konstrukcijo, ki se v marsičem razlikuje od dosedanjih. Šasija- in karoserija nista narejeni vsaka zase in šele potem z vijaki pritrjeni druga na drugo, mar-
več sta rz jeklenega ogrodja, ki je pri-kovičeno skupaj. Stene so iz posebno trdega, a lahkega duralumiinija, vrhu tega pa še ojačene s prečkami i-z jeklenih cevi. Jekleno ogrodje ni skruipu-lozno prikrito, kakor delajo v Evropi, ampak se vidi tudi na zunaj povsem razločno. Američani pač niso tako malenkostni, kakor mi Evropci, Na zunanji obliki se po>zna, da jim ni šlo toliko
na rahlo pritrjen na nekakih sankah, da ga je moči vsak čas potegniti spredaj izpod okrova, če bi se nemara med potjo pokvaril. V 20 minutah lahko montirajo novega, nadomestnega, ki jih bodo imeli po nekaij vselej pripravljenih na posameznih postajah ob progi.
Vozačev sedež je prirejen zelo visoko nad motorjem, da ima vodnik svoboden razgled daleč predse po cesti.
*te<»* v«'"

nm**'

,ICD»!*
pOKOO
fil/HlNjO
унОО
Pogled v notranjščino spalnega avtobusa, ki vozi med Los Angelesom in San
Franciscom v Ameriki
za estetiko voza. kolikor za to, da bo trden; čim bolj odporen proti trčenju in da nudi čim manjši zračni upor.
Prvi voz. ki je sedaj že v obratu, je stal 30.000 dolarjev. Tvornice Pickwick pa se nadejajo, da bo moči tedaj, ko se bodo te vrste vozovi gradili že v serijah. znižati oeno posameznega voza na 22.000 dolarjev.
Motor tega spalnega avtobusa je 6cilindrski in razvija llOks. Leži pa
Poleg vozača spremljata avtobus še kuhar in strežnik.
Kakor hitro bo zgrajenih še nekaj spalnih avtobusov te vrste, bodo poleg sedanje proge otvoriM promet z njimi še med Los Angelesom, San Franciscom in Vancouvrom v Kanadi: pozneje pa preko vsega ameriškega kontinenta, od Pacifičnega do Atlantskega
oceana.
■ y
OSTRE IN BLAGE ZIME V PRETEKLOSTI.
Letošnja huda zima Dima enake v našem stoletju, menda tudi ne v prejšnjem. V daljni preteklosti pa ji ni težko najti vrstnic. Zabeležile so i|ih stare kronike in od tod posnemamo: Zelo kruta zima je bila 1. 718 Pravijo, da je bil Carigrad tisto zimo vec nego tri mesece v snegu. L. 764. se je taka zima ponovila. 2e na začetku so zamrznile vse reke in nekateri morski zalivi, me-H njimi Dardanelski preliv. Spomladi so bile hude povodnji, poleti pa velika suša. V letu
800./801. je bila zima tako ostra, da je zamrznilo Črno morje okoli obrežij. V letu 822. ni bila zima samo kruta, ampak tudi zelo dolga. Vse evropske reke je pokril takšen led, da so lahko vozili čezenj najtežje vozove. L. 860. je zamrznil del Jadranskega morja. V letu 994 je trajala huda zima dobrih šest mesecev, poleti pa je bila strahotna suša: mnoge evropske reke so se posušile. Leta 1010./11. je segla zima celo v Egipt, kijer se je pojavil led na svetem Nilu. Tega leta je zamrznil tudi Bospor. Leta 1099 ie bila zima sila ostra in tudi vse ostalo leto '
je bilo izredno hladno. Zelo hude zime beležijo kronike tudi v letih 1268./9. in 1322., 3. Za prvenstvo je tekmovala zima 1. 1407./8. Čez zamrzli Skagerak so prihajali volkovi iz Danske in Norveške. V februarju so bile strašne povod nji po vsej Evropi. Poletje pa je dalo jako dobro letino. L 1608. ie bila huda zima v vsej, Evropi in Severni Ameriki. L. 1740. je zamrznilo Baltiško morje in — prav kot letos _ celo B od enako jezero. Po zapiskih kronistov je bila ta zima najdaljša in ena najostre<;ših. V pomladnih mesecih je bil še velik del Evrope pod snegom. »
Ob tej priliki ne bo napak, 5e omenimo v tolažbo nasprotni pojflv: izredno blage, tople zime. L. Ц86. je bila tako topla zima, da je na Švicarskem pozimi cvelo drevje. L. 1228. je že v aprilu cvela vinska trta. L. 1289. je bilo v mnogih krajih srednje Evrope v decembru sadno drevje v cvetju in ljudje so se lahko kopali v rekah. Tudi 1. 1828./9. je bila pomlad naniestu zime, v jiatiuarju je cvelo sadno drevje, v drugi polovici maja pa so že povsod želi. Zima 1. 1420. je bila takisto zelo mila. Sredi aprila so na Švicarskem dozorele črešni,e in koncem julija so že brali grozdje v vinogradih.
Ujetnik pri afriških Ijudožerifo
Iz pripovedovanja uradnika trgovskega skladišča v zaledju Kameruna
Vsak, kdor je kedaj obiskal najmanj civilizirane pokrajine v notranji Afri» ki, dobro ve, da kanibalizem ali ljudo» žerstvo še vedno ni izumrl, čeprav morda ni bilo prilike ali pa je vsaj bila sila redko, da bi se bil na lastne oči o tem preveril. Da sem bil jaz ob ne» ki priliki priča take ostudne pojedine, se mi ne vidi posebna prednost, saj ni mnogo manjkalo, pa bi bil še sâm po» stal žrtev čudnega okusa notranj«» afriških kanibalov.
Ta življenju nevarna pustolovščina se je odigrala v tiste dni še slabo raz» iskani pokrajini, ki leži na meji Ka»
meruna. Naseljujejo jo Fani ali Pahui» ni, ki so bolj nego ostali zapadnoafri» ški rodovi podobni Zulukafrom. Slove kot eno najbolj bojevitih plemen ekvatorske Afrike. Splošno so na gla» su kot kanibali; da pa bi, kot zatrju» jejo nekateri potovalci v svojih poto» pisih, sušili v kočah človeško meso, tega ne bi mogel potrditi, čeprav sem preživel osem in dvajset let med njimi in drugimi ljudožeri. Da, preveril sem se na lastne oči, da Fani jedo človeško meso, toda le meso ubitih sovražni» kov. Dejal bi, da ni toliko kriv njihov skvarjen «okus», kolikor praznoverje; verujejo namreč, da postanejo tako mnogo močnejši. V vsej zapadni Afriški so Fani edino pleme, ki ne pozna suženjstva. Mož, žena, deca — vsi so svobodni; če se sužnju katerega dru» gega plemena posreči, da zbeži in do» spe na ozemlje Fanov, lahko uživa ne» omejeno prostost, v kolikor ga sprej» mejo pod svoje varstvo.
Fani so dobri lovci in nič mani do» bri trgovci; kaj jim mar, če se več dni zaporedoma nogajajo za slonovo kost, saj se jim nikamor ne mudi in še uži» vajo v barantanju. Dobro vedo, kak» šno ceno ima slonova kost in je ne da» do iz rok, dokler ne dobe tega. kar zahtevajo.
Trgovska skladišča stavimo v nji» hovih vaseh na obrežju reke, kar črn» cem vrlo ugaja. Vas namreč pobira carino, ki jo morajo plačevati nrebi» valci drugih selišč, ki pridejo v trgov» sko skladišče barantat. Tako imajo precejšnje dohodke.
A kakor vedno, raste tudi tu z jed» jo slast do jedi. Počasi tako navijejo carino, da je podjetnik prisiljen osta»
viti vas in se preseliti drugam. Seve« da se mora seliti le ponoči, zakaj va* ščani so sila zlovoljni, če jim skuša kdo vzeti tako lagoden vir dohodkov. Nepreviden trgovec bi spravil v ne* varnost vse svoje blago, pa tudi golo življenje. Zato se vsak preseli čim da« lje od prejšnjega sedeža. Taka selitev, kajpak, ne bi bila mogoča, če bi bila zamorska selišča sporazumna in slož» na med seboj; nu, zavist in splošna sovražnost med plemeni in celo med rodovi v samem plemenu olajšuje bel» cu kupčevanje.
Tako sem se tedaj naselil 392 km od morskega obrežja na bregu reke Remba: moje taborišče je bilo takrat najgloblje v notranjosti dežele. Ker sem kmalu -razprodal skoraj vso zalo» go in sem se hotel podučiti o stanju cen in o podobnem, sem se pripravljal za izlet po reki vse do ustja; poveril sem skladišče prvemu nameščencu in petorici ali šestorici hlapcev ter krenil z desetorico ostalih hlapcev na pot.
Po mojih računih bi imelo potova» nje trajati štiri dni; hotel sem namreč prenočevati v drugih naših skladiščih ob reki. Najbližje je bilo skladišče v selišču N'zum, oddaljeno kakih 90 km. Ondi je imela biti moja prva postaja. Sluge se niso nič preveč trudili z ve»
slanjem, ker nas je močna voda sama nosila naprej. V N'zum smo prispeli, ko se je bilo že zmračilo, zato nisem dobro razločeval sveta okoli sebe. Medtem ko so sluge pritrjevali čoln in nosili prtljago na obrežje, sem šel iskat tukajšnje trgovsko skladišče. Za» čudil sem se, da me njegov vodja ni pričakal na obali; nu, nemara ga je za» držala nagla mrzlica ali pa je bil na inšpekciji po manjših skladiščih svo* jega okrožja.
Komaj se oddaljim kakih sto kora» kov, kar me nekdo zgrabi od zadaj, vrže na tla in mi iztrga puško, ki sem jo — ne pričakujoč nič slabega — obe» sil prosto na rame. Prestrašen se ozrem in vidim, da me je obkolila tolpa za» morcev»vaščanov. Možje so vpili in divje klatili krog sebe z noži in boda» li. Ko so me do dobra pregledali, so vzeli še revolver in mi zvezali roke na hrbtu. Potem so me postavili na noge. Mojim slugam ni šlo nič boljše; naro» be, z njimi so postopali še slabše nego z menoj, belcem. Nato nas je tolpa odpeljala v vas; mene so pahnili v eno, sluge pa v drugo hišo. V hrupu, ki je vladal okrog nas, nisem mogel vpra» sati svojih črnih spremljevalcev, kaj je krivo, da so nas tako sprejeli. Slu» til sem, da se ta druhal ni mogla spo» razumeti z našim trgovcem glede cene in se je hotela na nas maščevati. Lepi upi in zares prijeten položaj,
Podnevi sem imel oblečeno zaradi hude vročine zgolj lahko pyjamo. Zdaj so me napadli komarji in pošte» no pikali. Trpel sem tem bolj, ker so mi bile roke zvezane na hrbtu in ni» sem mogel preganjati teh krvosesov. Čez dobro uro, ki pa mi je trajala celo večnost, sta se pojavila v bajti mož in žen . Na mojo prošnjo mi je žena zagrnila ležišče z mrežo proti komar» jem.
Mož mi je razvezal roke stoprav po« tem. ko mi je snel pas z naboji in jih nekoliko pobasal za se. Povedal mi je, da je trgovec minulo noč ha skrivaj pobegnil in vzel s seboj vse svoje za» loge. Vaščani so sklenili, da zadrže mene kot talca toliko časa, dokler ne bo na vasi ustanovljeno novo skladi» šče. Več mi bo povedal jutri sam po» glavar. Ko sem ga prosil, naj mi pri» nese iz kovčega toplejšo obleko in ne» kaj pokrival, se je zaničljivo nasmeh* nil, češ, da so si mojo prtljago že raz» delili. Odločno me je svaril pred ute» kom, kajti pred hišo stoji vso noč
oborožena straža. Sicer pa bi bil tak poizkus docela jalov in bi samo po» slabšal naš položaj, ker bi nas potem zvezali. Zamorka je odšla, a se je kmalu vrnila in prinesla nekaj pope» čenih banan in škatlo konzerviranega mesa iz mojega popotnega brašna. Prošnjo, da bi mi stregel sluga, je moj ječar gladko odklonil. Sluge so bili vso noč zvezani na rokah in nogah.
Potem so prišli stražarji in posedli okoli majhnega ognja pred obema hi s šama. Puške so položili čez kolena, vsak hip pripravljeni za strel. Mirno so kadili — brez dvoma moj lastni to» bak in živahno žlobudrali, kakor ve» do samo zamorci. Vedel sem, da to noč ne morem ničesar storiti; zlezel sem tedaj pod varstveno mrežo in kmalu zadremal. Ko sem zjutraj sto» pil iz hiše, so stražarji še vedno se» deli okoli ognja in nenehoma klepe» tali. Prosil sem presne vode, nakar je eden izmed njih pozval žensko, ki mi je bila snoči prinesla večerjo in ji na» ročil, da mi postreže z vodo. Res se je pojavila s posodo vode, a brez mila in brisače, tako da sem si umil samo obraz in roke ter se obrisal s staro mrežo proti komarjem.
Ko so mi potem poslali zajtrk, so se poglavar in ostali veljaki posveto» vali pred boljšo hišo na drugem kon» cu vasi; razpravljali so očividno z ve» likim zanimanjem in interesom. Brez dvoma je šlo za mojo zadevo. Zdaj sem lahko opazil, da sem bil sila do» bro zastražen. Niti za trenutek me ni» so izpustili izpred oči; prežali so ka» kor mačka na miš, da bi me bili za» sačili pri begu.
Okoli poldneva je prišla k meni slavnostna povorka: spredaj poglavar, za njim njegovi svetovalci in drugi možje, za njimi pa tolpa .îeverjetno kričavih žena in otrok. Očividno so se že sporazumeli, kaj storiti z mano. Zdaj so pozvali tudi mojega slugo iz sosedne hiše, da bi tolmačil. Tega sem se razveselil; čeprav sem dokaj dobro razumel njihovo žlobudranje in sâm nekaj malega lomil, bi bil brez njega komaj natanko razumel, kaj so mi ho» teli povedati.
Poglavar je otvoril zbor z daljšim govorom, pri čemer mu roke in noge niso nič manj delovale kot jezik. Raz» lagal mi je, da se je minulo noč na skrivaj izselilo trgovsko skladišče, in ker jaz tudi spadam k belcem, je skle» ail, da ostanem toliko časa pod nje»
govo oblastjo, da bo skladišče znova urejeno. Dejal sem slugi, naj vpraša, kako so mogli nas ujeti, ko vendar ne odgovarjamo za dejanja prejšnjega trgovca. Pristavi naj tudi, da uteg» ne poglavar bridko obžalovati to na» silje, zakaj če izve zanj veliki in moč» ni beli mož doli na reki, bo priplaval čoln s topom in razrušil vas do zad» nie hiše. Poglavar pa se ni nič prestra» šil mojih pretenj; vztrajal je na prvot» nem sklepu, češ, naj beli mož zopet ustanovi svojo trgovino, pa bo vse do» bro. Velel mi je, da naj mu napišem pismo in sporočim to zahtevo. Moram ga tudi posvariti, naj nikar ne pošilja čolna s topom; brž ko bi se le»ta po» javil na reki, bi mene ustrelili. Tudi to je hotel imeti v pismu, da bodi skla» dišče obnovljeno pred luninim ščipom, sicer bodo mene in sluge ubili in sned» li. H koncu mi je poglavar zabičil. da naj ne smatram teh pretenj za praz» ne strahove: misli povsem resno in kar je rekel, to bo tudi storil, če se ne zgodi njegova volja. Naj to belemu možu odkrito sporočim.
Odgovoril sem poglavarju, da sem voljan sâm ustanoviti na vasi skladi» šče, če mene in sluge takoj izpusti in ako ne bo od tujih kupcev in proda» jalcev zahteval previsoke carine. Čez teden dni se vrnem in zadevo uredim. Mož pa ni hotel nič slišati o moiih obljubah; imel.pa je trenutno toliko moči nad menoj, da mi ni preostalo drugega kot napisati svojemu šefu za» željeno pismo. Čez nekaj časa so mi prinesli nekaj pol mojega lastnega pa» pirja in svinčnik; sedel sem in razlo» žil ravnatelju skladišč, v kakšnem po» ložaju sem in mu naposled zaupno svetoval, nar nikar ne pošilja parnika s topovi toliko časa, dokler nismo mi osvobojeni, zakaj ta ljudožerska dru» hal kaže očitno pripravljenost, da iz» polni svoje pretnje.
Ko sem izročil pismo poglavarju, se je vsa občina zagledala vanj, a nihče ni umel citati. Večer je minil skoro tako kot prejšnji, z edino razliko, da sem med tem snedel vso zalogo kon» zerviranega mesa. Tako sem se mo» ral poslej zadovoljiti s hrano, ki mi ni nič preveč vzbujala slasti do jedi, namreč s posušenimi ribami in s po» pečenimi bananami.
Še bolj pa me je jezilo, da je izginil ves moj tobak. Ženska v koči, ki je sploh bila moj angel varuh, je vendar
% le iztaknila nekje majhno zalogo. Ker so mi vrhu tega dali tudi vzglavnik in pokrivalo ter tudi mojo mrežo proti komarjem, sem se smel nadejati, da bodo naslednje noči ugodnejše od prejšnjih. Tudi s slugami so zdaj po» stopali nekam obzirneje: razdelili so jih po hišah in jim dali mreže ter iz» datnejšo hrano. Meni so dovolili iz» hod iz hiše, a ne k obrežju reke in
zmerom v spremstvu oborožene stra<
že.
Naslednje dni so ljudožerci od p o« slali šest mojih slug na pot s pismom, tudi slugo ki mi je stregel. Obiskal me je poglavar in se nekaj ur zabaval z menoj. Direktna nevarnost mi po* temtakem ni pretila. Do luninega šči» pa je bi'o še štiri in dvajset dni časa.
(Konec prihodnjič)
Tr. Z.
Kaj da pravi poškodovavec
Beležke o kranjskem tepežu.
Tik p t tepežu poškodovavcu drugače teče beseda kakor pozneje pred sodnikom. Tik po tepežu je še pijan zmage in druge pijače, pa mu ne da. da se ne bi malo pobahal:
»S=m mu dal eno za komat.«
»Pihn i sem ga kakor muho.«
»Obrnil sem se. pa ie vse hkratu padlo. Z mezincem poderem takegale, s klobukom ga vržem.«
»Še premalo sem ga, ker se je potuhnil. Pa ga bom še.«
»Dobili so, kar so iskali.«
Nekaj je pač takih, ki že koo v sladki razburjenosti zmage ne pozabijo, da slehernemu tepežu sledi račun, moder človek pa da se računu ne ponuja. Taki so po tepežu lepo tihi in kar store, je kveôremiu to. da že tedaj preudarno pripravljajo pot svojemu bodočemu zagovoru, bodisi na podlagi popolne pijanosti bodisi na drugi v fantovskih bojih že preizkušeni podlagi.
Oni, ki jim iezik ne da molčati, iz previdnosti vendarle ne grejo domov spat, nego na tuji hlev: doma ga utegne:o poiskati žandarji m ga gnati na sodišče; če bo reč huda. se bodo drugi, tretji dan rajši sami izročili sodniji v roke. Ni častno za fanta, če ga skozi vas žene žandar z nasajeno »špico«.
Na sodišču vsem junaštvo uplahme in so krotld kakor jagnjeta. Pero se na vse mogoče nax;ne in »mano ganli-ivo zaupanje v sodišče, da jim bo verjelo prečud-ne njihove zagovore.
Nekateri skušajo s prepričevalno besedo tepež in poškodbo kar spraviti s sveta, kakor da ju sploh ni bilo.
»Nič mu ni — se je drugi večer že zopet drugod tepel. morebiti so ga tam.«
»Sam se je poškodoval — pijan je bil pa je nemara padel na koso.«
»Nisem ga — si'la je »žleht« in »fau-last«, gotovo se je sam, le da nas spravi v zaprtijo.«
»Vsega vkupe je bilo komaj za kurjo prasko.«
»Od mojih butik mu ni bilo nič. Drugi dan so mi povedali, da pri njem doma »svetijo«. Koj sem dejal, da to delajo zoper mene. Lahko, da umre. ali zaradi mene ne bo.«
Ako poškodbe nikakor ni moči utajiti, poizkusijo vsaj glede orodja prikazati svojo krivdo v milejši luči:
»Nikdar nimam noža — ravno takrat ne vem. kako da mi je v žep prišel, da so ga našli.«
»Sem pobrali ročaj, pa nisem vedel, da je motika zraven.«
»Eden mi je eno palico da'1 v roke.«
»Slab nož sem imel, se je kar sam odprl.«
»Ne vem. da bi ga bil. Kamen sem mogoče imel. ampak šele potem, ko je bila vsa reč končana.«
»Nož mi je moral kdo drugi dati v žep.«
»Kamen sem res imel seboj, pa je bil čisto majhen.«
Ali pa svoijemu namenu oblečejo lepšo suknjico:
»Če sem udaril, nisem udaril iz slabega namena, ampak iz žalosti.«
»Res se.n kamenje metal vanj in sem rekel, da ga bom s polenom, da ga bo kar hudič vzel — pa nisem nič slabega mislil zraven.«
»Auf« sem res zaklicali, ampak z dobro besedo.«
Ali pa va'lé krivdo na poškodovanca:
»Je on mene prei«
»Lastni gobec ga je tepel.«
»če bi ga jaz ne bil, bi bil on mene. Rajši sem iaz njega, kakor bi n;e on.«
»On je pričel. Lepo sem ga prosil, naj da mir.«
Sodnik: »S kakšno besedo?« — »Za uho sem ga udaril.«
Ali pa skušajo krvavo dejanje s prijazno besedo izprevreči v neljubo ne-sporazumljenje:
»Palico sem malo vzdignili, pa je kar sama padla onemu na rame.«
»Enega sem klofnil. prav za prav ga nisem klofnil, le grdo sem ga pogledal.«
»Nisem ga udaril, le roka se rni je stegnila.«
»Samo pošlatasl sem ga s palico.«
»Pobožal sem ga.: ne dosti, drugače.«
Ali pa namigujejo, .da ie vsemu kriva le zla usoda, ki da. jih preganja:
»Sem že tako nesrečne sorte — če bi čez streho vrgel tolar, na drugi strani bi figa doli priletela.«.
»Samo zraven sem bil. potem je pa name padio, da sem jaz kriv.«
»Saj vem. da meni sodnija tako nič ne verjame.«
Najpriljubljenejši zagovor pa je s- pijanostjo in zasluži posebno poglavje.
Rudolf Crnič, kapetan dolge plovbe
Z jugoslovenskim varnih om »Sud« do Maroku
Jed va smo pristali v oranskem pristanišču, že so obkolili pamikove stopnice nešteti čolni in čolnički in iz njih so prilezli na krov razni kramarji in mešetarji. Cez par minut je bil na par-niku improviziran pravi sejem. Eni so ponujali tranzi tni duham in milo, dru-g: razna oblačila, mošlka in ženska. Vse to že davno preležano blago po trgovinah 'in skladiščih so ponujali za nizko ceno ubogim mornar'em. S tem pa se ne bavijo samo moški, temv eč tudi »dame« sumljivih let :n pok lic ov. Na krovu je seveda vse dražje nego na kopnem, toda kakor žre vrag v sili celo muhe. tako pridejo tudi ti kramarji na svoi račun. zlasti »dame«.
Levo v pričetku vhoda v luko je bil vsidran naš partrik »Na^'-e.i'Tk« ki ie vkrcava! premog za lastno uporabo. Pozdravili smo se s trikratnim spušča-jem in dviganjem zastave. Posebna radost je. videti in srečati domač parnik v tu i i hiki.
Takoj popoldne smo pričeli izkrcava-ti tovor, ki smo ga pripeljali: 339 ton
cementa in 539.378 kubičnih metrov raznega lesa. Ker je bilo določeno, da ostane parnik dva do tri dni v Oranu, sem imel dovolj prilike, da si ponovno ogledam zanimivo mesto.
Oran leži na griču, dočim je luika na kraju zaliva zavarovana od obeh strani z visokimi brdi, in sicer med rtom Г Aiguille in Cap Falconom. Parniiki morejo dopkmiti tudi ponoči z vso sigurnostjo v luiko, ker je francoska pomorska oblast poskrbela za sijajno razsvetljavo. Lutko ščiti prtsitanišlkii nasip (dolg 2.117 m) pred severnimi vetrovi. V skrajnem kotu luke je »Vieux Pori« (Stara Inka). Naši stari pomorščaki bi se silno čudili, ako bi videli, kaj so napravili Francozi v zadnjih tridesetih letih iz te luike. L. 1900. je pršlo in odšilo hz luike 3922 ladij z 2,125.000 tonami, 1. 1925 pa se je število ladij zvišalo na 7997 z 11 milj. 591.000 tonami. Tonaža uvoženega in izvoženega blaga ie znašala 1. 1900. — 605.000. 1. 1925. pa 2,093.000 ton! Vluki pridno delajo nove nasipe in pomole, poravnavajo in razširjajo prostor za zgradlbo nristaniških skladišč in drugčh naprav. Vse to delo bo gotovo 1. 1932.
Orans.ka lutka je v zadnjem času važna zato ker staži ladjam, ki plovejo skozi Gibraltarsko ožino, kot postaja za premog. Prej sta bila za to določena Gibraltar in Alger, toda ti iMki danes propadata predvsem zaradi ve'ftoih prevar, ki so jih zagrešili tamošnji prodajalci premoga. Tako je bila nekega leta statistika uvoza premoga v Gibraltar
za 50 odstotkov manjša, kakor pa izvoza! Danes je v Oranu vedno okrog 50.000 ton premoga v skladiščih. Tu se ladlje preskrbijo s premogom z veliko hitrostjo in z najmodernejšimi pripravami, kar pomeni za vsako ladjo znaten dobiček na času in denarju, poleg tega pa je premog prvovrsten in cenen.
Oran šteje po statistiki iz 1. 1926. 150.301 prebivalca, od katerih je 85.374 Francozov, ostali del pa tvorijo Španci, Arabci, črnci, židje in razna druga plemena. Ker leži mesto na griču, je treba prehoditi mnogo stopnic ali pa se peljati z majhnim in slabim električnim tramvajem, preden se pride v središče. V tramvaju sem videl čudno posebnost. Tretjina prostorov je pokritih z raztrganimi plišastimi blazinami in čeprav tega dela ne loči nikaka ograja od ostalih plebejskih sedežev, vendar se tu plača listek prvega razreda. To so napravili.menda zaradi udobnosti in de-mokratizma!
Mesto je razdeljeno v štiri okrožja: spodnje špansko staro mesto v za-padnem delu luke s katedralo; vzhodni del luke, kjer je Promenada de Г Etang, Chateau neuf in proti jugu židovski del, ki se razteza vse do cerkve sv. Andreja: središče mesta, kjer je obenem najvišja točka in sicer Place d'Armes s krasnim parkom, hotelom de Ville in gledališčem. V bližini je Boulevard du Lycée. Vzhodni del mesta se razteza od vojaške bolnice do Boulevarda Séguin.
Med javnimi zgradbami je treba omeniti krasno katedralo, do katere vodi nad 20 marmornatih širokih in okusnih stopnic. Zgradili so jo Španci s svojim denarjem. Katedrala, ki je zgrajena v arabskem slogu, ima dva stolpa. Znamenita je tudi cerkev sv. Alojzija, ki jo je baje dal sezidati kardinal Ximenes po zavzetju Orana no Špancih. Krasna .ie tudi mošeja du Pascha. Kolodvor je prekrasna zgradba v arabskem stilu. Francozi sploh radi zidajo stavbe v kolonijah po tamošnjih motivih.
S Promenade je lep razgled na luko. Promenada sama je zelo živahna. V bližini so velike vojašnice, trdnjave, ki branijo sovražniku vhod v luko. V mestu je mnogo vrjaštva. Največ .ie kolo-nijalnih čet. Vidiš pa tudi ostale francoske čete in legijo tujcev.
Francozi so mojstri v kolonizaciji. Od velikih investicij imajo veliko korist, kar bi n. pr. imeli radi tudi Italijani v
svojem pasivnem Tripolisu, toda brez investicij. Zato gledajo za Tunisom, kjer so-Erancozi investirali težke milijone. Ali što se babi snilo. to joj se i htilo!
Po ulicah kipi bujno južno življenje. Povsod vidiš resne obraze Francozov, ki hite vsak po svojem poslu, medtem ko se leno. toda dostojanstveno vlečejo po Ulicah Arabci v svojih belih burnusih (plaščih), ali pa sedijo pred kavarno in srkajo črno kavo. Sicer pa Arabci nimajo posla v mestu, izvzemši delo v luki. Arabci obdelujejo polje v zaledju. Francoz vobče ne opravlja težkega fizičnega dela. On je tu kapitalist, uradnik, nadzornik dela. oficir itd. Težka dela opravljajo Arabci, židije, črnci in Španci. Težak dobi dnevno oko'li 30 dinarjev. Njihova hrana je slaba, zato trpi delo. Kar napravi tu dnevno pet ljudi, to opravi pri nas dnevno en sam naš delavec.
Vročina v Oranu je neznosna. Bas sem videl bataljon 1. polka legije tujcev, ki se je vkrcaval na francoski par-nik za pot v Indokino. Vsi so bili oblečeni v zimske suknje, solnce pa je pripekalo z vso silo. Iz kratkega razgovora z njimi sem spoznal, da so Nemci iz Nemčije. Vsi so se »izposodili« za pet let, toda že po petih urah so obžalovali svojo usodo. Pripovedovali so mi. da potuje ž njimi tudi neki njihov poročnik, ki da je baje srbski princ (!?) Vprašal sem jih za njegovo ime, pa mi ga niso mogli povedati. Med temi nesrečniki je tudi dosti .lugoslovenov in kakor pravijo največ iz Vojvodine in Slovenije.
V mestu srečaš številne karavane velblodov iz notranjosti, med njimi pa tudi krasne arabske konje z gizdavim domačinom. Mnogo je avtomobilov, taksijev i.n navadnih izvoščkov ter se jim moraš naravnost mojstrsko izogibati, ako hočeš ostati nepoškodovan. Številni so arabski čistilci čevljev, kol-porterja pa srečaš ob vsakem koraku.
Glavni trgi in bulvari so polni razkošnih trgovin in skladišč. Cene so iste kakor v Franciji. V Ttmisu in Maroku so evropske (francoske) stvari nekoliko dražje, ker je treba plačati zanje visoko uvozno carino. Najcenejši so parfumi in čevlji, nato na knjige.
Bela dekleta in žene, rojene v Afriki, tvorijo divno raso. Črne so, visoke, hodijo kakor gazele, koketne so in očar-
Ijive. Križanje španske in francoske rase na afriških tleh!
Zvečer se osredotoči vse življenje pred lepimi in prostornimi kavarnami. Polni so tudi kinematografi, zlasti kino za Arabce, kjer dajejo večinoma šaljive filme. V postranskih ulicah se zabavajo po gostilnah delavci, ki pijejo predvsem dobro algersko vino ali pa limonado v steklenicah. Vino je po 2.75 fr.
Zanimivi so bazarji, kjer prodajajo Arabci orijentalsko blago, ki premoti skoraj vsakega Evropca, da si kupi nekaj za spomin.
Podnevi vidiš dosti Arabk, seveda zastrtih s feredžami, ki bistro gledajo s svojimi svetlimi črnimi očmi in hite naprej iz bojazni, da jih ne vidi kak pra-vovernež in jih denuncira njihovemu lastniku (možu). Ponoči pa je zelo redek slučaj, ako srečaš na ulici Arabko. Zato pa so ulice polne toleriranih belih žensk s knjižicami.
V času našega bivanja v Maroku je prispel v lu ko poljski parnik »Wisla«, ki je vkrcal premog za lastno uporabo ter je še isti večer odplul naprej. Lepo je biti v tujem svetu in srečati slovanske ladje, ki dokazujejo, da niso samo
drugi narodi pomorščaki, ampak smo tudi mi Slovani, Rekord med Slovani nosimo na morju mi Jugosloveni, nato pridejo Rusi, čeprav je njih trgovinska mornarica večja, toda večino pomor« ščakov na njihovih ladjah tvorijo baltski narodi.
Pozno ponoči sem se vračal s tovariai na parnik. Luka je bila sijajno razsvetljena. Po mnogih parnikih so še delali. Na morju — v pristaniščih se najbolj spozna angleška prislovica »Time is money« — Cas je denar. Bilo je že rano v jutro, ko smo šli k počitku. Toda o spanju niti govora . . . Komarji in neznosna vročina . . . Nekdo je pripomnil: Boga mi. tu je vroče kakor v Afriki! in vsi smo mu pritrdili.
Dopoldne ob 10.30 smo zapustili Oran in naš parnik je usmeril svojo pot proti španski afriški luki Ceuti. Čez dan je bilo nebo oblačno, ponoči pa se je bliskalo in grmelo. Zjutraj ob '3.23 smo pluli mimo otočiča in svetilnika Albo-ran. ki leži sredi Sredozemskega morja med Marokom in Španijo.
Drugi dan popoldne ob petih smo pripluli pred Ceuto.
Prirodno bos
Brezkončna in divja je severna Sibirija. Od ledenega polarnega morja se razteza mračna tundra tisoče in tisoče kilometrov daleč vse do Berinške morske ožine, ki tvori most v Ameriko. Proti jugu tundra polagoma prehaa v tajgo: v deviške pragozde, kakršnih ni nikjer drugod na svetu. V vsej brezkončni; tajgi pa svobodno gospodarijo volkovi, lisice, medvedi in druga divjačina. Jezera so v zapadni in vzhodni Sibiriji razmeroma redka; samo ogromni vebtoki : Ob, Jenisej in Lena se leno vijejo skozi široki gozdni pas in dalje skozi tundro, dokler se po dolgi poti od juga proti severu ne izlijejo v Severno ledeno morje. Toda ta velikanska porečja so mrtva. Nob?ne ladje ne plovejo po njih. samo sem pa tja ie videli kak primitiven splav ali čoln. In vendar so vse reke, kakor ustvarjene za plovbo: mirne in globoke vse od Urala do Ohotskega in od Mongolije do Severnega ledenega morja.
Z brezmejno prostranostjo te divje dežele se harmonično druži tudi njeno
istvo Sibirije
neizmerno bogastvo. Tukaj je vsega v izobilju, kar je potrebno, da se v deželi naseli blagostanje. Med prirodnimi bogastvi zavzemajo prvo mesto pragozdovi z vsem, kar sami dajejo človeku in kar je treba šele z delom iztisniti iz njih. Tako lov na divjačino z žlahtno kožuhovino. Odkar obsto:a mednarodna trgovina s kožuhovino. je bila Sibirija vedno najbogatejša založnica svetovnega trga. V tajgi in tundrah živi pestra družina kožuharjev, ki so že skoro povsod drugod izumrli, ali pa samo še životarijo. Vsako leto izvozijo iz tajge za preko 100 milijonov zlatih rubljev kožuhovine; a tista, ki jo domačini porabijo zase. niti ni všteta. Nemara še večje, kakor na kožubo-vini, pa je bogastvo Sibirije na rudah.
Ruski profesor Klučnikov je izračunal, da bi severna Sibirija sama laihko izvažala letno 17 krat toliko lesa, kakor so ga 1. 1910. izvozile Amerika. Kanada. Švedska, Norveška in Avstrija skupaj. Pa se pri tem ne bi bilo prav nič bati, da bi se gozdovi nemara d;v-
jaško izrabljali in pustošili. Kakšno bogastvo je to, in vendar še vedno malenkostno v primeri z neizmernimi zakladi rud, ki jih je najti povsod v Sibiriji. Rudninska ležišča so marsikje tako prostrana, da jih je moči samo na okroglo ceniti, nikakor pa ne izraziti s točnimi številkami. Ogromno je premoga, železa, mangana in vrhu tega še raznovrstnih žlahtnih kovin. Raziskovalec Rentovskij je nekoč dejal takole: »Ne glede na velikanska ležišča mangana. so slojiišča vsakovrstnih železnih rud tako bogata, da bi se v Sibiriji lahko razvila velikanska železna industrija, ki bi se lahko kosala, ne samo z enakimi podjetji v Uralu ali pa v južnih pokrajinah sovjetske unije, marveč celo z onimi Severne Amerike.« Vsa ta bogastva pa leže še neizrabljena. Tisto malce, kolikor jih izkorišča neznatno število priseljencev — Rusov, ki so se naselili v rečnih nižinah, pač ničesar ne pomeni. Še manj se brigajo za prirodne zaklade domačni, ki se dele v mnoga plemena, različna po veri. govorici in običajih, živeča na skrajno nizki stopnji civilizacije. Po večini so ta plemena nomadska, ki se s svojimi Čredami seMjo iz kraia v kraj. Največ goje severne jelene. Oboroženi s primitivnim orožjem, s svežnjem hrane in kotliičem na ramah, pohajajo na lov, oblečeni v kratke kožuhe iz jelenje kože in s čudnimi snežnimi čevlji, da se jim ne vdira v mehkem snegu. Po cele tedne blodi io tako po tajgi; po nekaj desetin kilometrov prehodijo na dan.
Love predvsem lisice, severne jelene. medvede, sobolje. veverice in drugo divjad. Enkrat ali dvakrat na leto, sredi zime ali pa v začetku pomladi, prirede domačini in lovoi nekaike jav-ne^ semnje — suglane. Tukaj se ob določenem času zbere vse prebivalstvo iz več stotin kilometrov naokoli. Sredi sejmišča navadno razpno prostran šotor, kjer stari izkušeni možje urejuiejo vse mogoče javne zadevščine. odrajta-vajo davke in razsojajo spore. Še nedavno tega so bili ti suglani prava gnezda nebrzdane razvratnosti, oijan-čevania, romanja in pobran jal Marsi-kak domačin je postal žrtev tolovajskih prekupčevalcev, mešetarjev in nepoštenih trgovcev, zakai na seim so poleg domačinov priihaia>lr tudi trgovci s kožuhovino in njih dobro preizkušen način trgovanja je bil v tem. da so privlekli s seboi cele sodčke žgania, s katerim so upijamli naivne domačine,
da so jih potem laglje ogoljufali ali celo oropali. Pogosto se je pripetilo, da so za steklenico žganja prigoljufaM najlepši kožuh lisice ali sobolja.
Danes je v vseh severnih pokrajinah Rusije privatna trgovina s kožuhovino prepovedana. Organizirala jo je država sama, ki tudi strogo pobija in zatira mešetarjenje in izmozgavanje siromašnega prebivalstva, ki mu je po navadi med letom polomljena divjačina in krzno, ki ga dobe od nje, edino imetje.
DEŽELA, KAMOR NE SMEJO EVRCPCI
je himalajska kraljevina Nepal, ki se raz« teza v zaprtih dolinah med glavnim grebe« nom Himalaje in njenim predgorjem. Ka* kor Kašmir, je bil tudi Nepal nekoč ježe« ro; počasi pa so si njegove vode izgreble izhod na južno stran in »daj odtekajo. Proti seveiru varuje Nepal g'svni greben Himalaje, proti jugu gost, dasj огек pra» gozd. Prvega po zimi sploh ni moči pre» koračiti, drugi pa je prehoden zgolj poleti in na jesen. A prehodnost tega pragozda je sik omejena, čeprav njegov pas nd širši od 16 — 20 km, je potovanje od sile težav* no in ponekod čisto nemogoče, saj se niti slon ne more preriti »kozi bujno goščavo. Vrhu tega je tu gnezdišče posebno hude malarije. — Evropci so skušali prodreti v Nepal s severa in г juga, vendar njih uspe* hi niso bili nikdar trajni. Ni še dognano, kateri tip prevladuje med prebivalstvom: indijski ali mongolski. Jedro je brez dvo« ma mongolsko, vendar je vladajoča rasa arijska in simpatična, zlasti žene; a zelo majhne postave. Kakor vsi gorci, tako ču» tijo tudi Nepalci sila globoko ljubezen do svoje domovine. Ta ljubezen jim je dajala pogum v bojih z raznimi vsiljivci in osvo» jevalci: z Indijci, Kitajci, Tibetanci in Bri« tainci. Zato je Nepal danes čisto samo« stojna država; obenem je edino zakotie In» dije, kjer procvita budizem v vzorni slogi s hmdu-izmcn, svojim zakletim sovražni* kom v Indiji. Islam pa v Nepal ni mogel prodreti; tudi krščanstvo ne more čez ne« palske meje. Prebivalci Nepila pa so vzlic temu znani po svetu: saj so to tisti Gurkhi, ki vstopajo prostovoljno v britsko vojsko in so kot kolonialni vojaki na velikem gla» su; z njimi so Britanci zadušili razne veli» ke indi i«ke vstaje, n. pr. m čase svetovne vojne. Na raznih evropskih bojiščih so Ne« palci pokazali, kako divji in krvoločni zna« jo biti, če jih navda sveta jeza. — Nepal je sicer kraljevina, a njegov pravi vladar je ministrski predsednik maharadža Can» dra»šam«Sar, energičen in bistroumen mož, goreč reformator in sposoben državnik. Da« si bi lahko užival pomoč Evropcev. jo na» čeloma odklanja» Odpravil je suženjstvo
in robato, gradi ceste, mostove in elektrar» ne, vse brez Evropcev, ki jim je zabranjen vstop na nepalsko ozemlje. Tako polil ko vzdržujeta dva važna razloga: strah pred evropsko gospodarsko ekspanzijo, ki bi po» menila politično in. gmotno zasužnenje svo» bodoljubnega gorskega naroda in v nemali meri strah pred krščanstvom, ki bi zasuž» njilo njegovega duha. Vztrajno kljubova» nje pa je danes mogoče zgolj v tesnih hi» malajskih dolinah, na mejah indijskega in kitajskega sveta, kjer varujejo narodno svobodo nebotične gore in neprehodni pra» gozdi.
Iz londonskega Zoa: Žiraja in nilski konj (K članku na strani 241.)
ČRNILONOSNO DREVO
V Novi Zelandiji in v Južni Ameriki ra» ste drevo, ki ima čudne cvetove: Iz njih iz« tisnemo sok, ki nam i zborno rabi pri pi« sanjal kot črnilo. Za časa španskega vla» danj-a v Južni Ameriki so morale biti vse službene listine spisane s tem črnilom, ki je najprej rdeče barve, čez nekaj časa pa po črni.
MRAVLJE, KI IMAJO SVOJE VRTOVE Mravlja Camporaotus femoratus in 3 vr» ste iz rodu Asteca odnašajo s prstjo, ki jo rabijo pri stavbi mravljišča, tudi semena raznih rastlin. Našteli so jih 14 vrst, ki stalno rasito na gnezd'h omenjenih mravelj. Zdi se, da zveza med mravljami in rastli» nami ni slučajna, marveč izbrana po ne» kem nagonu, ker ne moremo govoriti o raz» umnosti: rastline dajejo mravljiščem več čvrstosti ter jih varujejo pred prevročim »olncem in plohami.
ALI OSA LAtIKO USMRTI ČLOVEKA?
Med ljudstvom se čcšče govori, da je kdo umrl, ker ga je opikal roj čebel ali os; tudi sršeni so po teh govoricah že tega ali onega prezgodaj poslali v krtovo deželo. Oa so taki piki neprijetni, se je lahko pre« veril. že marsikak naš čitatelj na Lastni ko» ži, vendar pa o njih smrtonosnosti ni be» sede. Lahko se je zgodilo, da je kdo umrl * od osjega pika: v tem primeru pa ni po» vzroiilo smrti osmo želo, marveč kakšna nevarna infekcija, ki je prišla v rano. V francoskih listih pa čitamo o naslednjem dogodku: g. Achilles Butin je obiskal bra* ta v ,Campline»en»Févèle. Moža sta 9edela za mizo in jedla sadje, kar prileti odnekod osa in piči g. Butina za uhljem. Nekaj tre» nutkov pozneje je nesrečnež izdihnil. Mar od osjega pika? Nikakor ne: sigurno je limel srčn;o «lahost in je podlegel v trenut» ku nagle in hude bolečine — srčni kapi.
Današnia umetniška priloga
»Planina Uskovnica nad Bohinjem« po originalu Egona Planinska nam kaže karakteristične planšarske stanove v tem priljubljenem smuškem terenu.
«ŽIVLJENJE IN SVET» stane celoletno 80 Din. polletno 40 Din, četrtletno 20 Din. mesečno 8 Din — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se Dri upravi Ljubljana Knafljeva ul. 5. i Naročnina za inozemstvo: ITALIJA četrtletno 8 lir. polletno 16 lir. celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJ A mesečno l šiling. AMERIK A in ostalo inozemstvo 1 in pol dolarja.
na 'eto.
Lfejujt Bužidai Bitrko — Izdaja za konzorcij Adolt Ribmkar. • — Za »Narodno tiskarno d. d.« kot tiskarnarja Fran Jezeršek, — Vsi v Ljubljani.