rast Iniški odbor mladih. Številko sta uredila Andrej Černič in Ambrož Peterlin. Oblikoval Matej Susič. so sodelovali: Ambrož Peterlin, Sara Magiiacane, Erika Hrovatin, Dana Čandek in Jernej Šček. ič, Andrej Černič, Borut Ribic, Stane Podplaten, KROMA. šepetaje naglas ratura Skk • 8 - literatura prvi polovici julija sem bi! na študijskih počitnicah v Veliki Britaniji. V četrtek 7. julija sem imel lekcije popoldne, zato sem bil zjutraj prost in sem s prijateljem, pri katerem sem stanovai v kraju High Wycombe v bližini Londona, izkoristil čas za urico badmintona. Med igro je kar nekajkrat obema zvonil telefon. Videla sva, da kliče moja mama, a sva mislila, da hoče kar tako malo poklepetati z obema, zato sem jo poklical po tekmi. Od nje sva izvedela, kaj se je zgodilo v Londonu in da me je klicala kar nekam zaskrbljena, ker je vedela, da smo imeli na programu prav v tistih dneh tudi obisk britanskega glavnega mesta. Ob novici o terorističnem napadu sva se seveda takoj odpravila domov pred televizor, televizijska poročila pa sem v tistih dneh seveda zelo budno spremljal. Imel sem možnost, da sem gledal tako italijanska kot angleška poročila in sem lahko spremljal povsem drugačno poročanje raznih medijskih hiš. Italijanski novinarji so iskali senzacijo za vsako ceno (kot na primer izjava “Ja, pravkar se spet oglašajo sirene rešilnih avtomobilov”, ne da bi pri tem povedali, da se nahajajo v bližini ene od londonskih bolnišnic, kjer sirene itak vedno zavijajo, ne glede na prav te izredne razmere), medtem ko so bili angleški reporterji veliko bolj umirjeni. Seveda sploh niso prikrivali vse tragičnosti dogodka, vendar so poslušalce trezno in realno obveščali o vsem, kar se je zgodilo in jim dajali koristne napotke, kako naj se vedejo. Popoldne je v šoli vladalo seveda povsem drugačno vzdušje kot prejšnji dan, ko so vsi profesorji z nami proslavljali odločitev Mednarodnega olimpijskega odbora, da prav Londonu dodeli organizacijo olimpijskih iger leta 2012. Govorili smo seveda o atentatu in vsi so ga ostro obsodili. Izlet s šolsko skupino, ki je bil v programu v petek, je seveda odpadel, v London pa sem se odpravil v soboto s prijateljem. Seveda nisem mogel priti točno na prizorišče napada, v neposredno bližino pa so imeli dostop vsi. Tudi tu me je presenetilo obnašanje domačinov: nikjer nobene panike, London je res dostojanstveno prenašal tragedijo, ki se je zgrnila nanj in na vso državo (in na ves omikan svet, ki terorističnih napadov na nedolžne ljudi nikakor ne more sprejeti, kaj šele odobravati!). Po mojem mnenju je to tudi edini pravilni način obnašanja in povsem se strinjam z besedami londonskega župana, ki je dejal, da nas terorizem ne bo premagal. S takim načinom domnevnega boja proti sovražniku se ne more strinjati nihče, saj nedolžni ljudje, ki so bili v Londonu po vsakdanjih opravkih ali kot turisti (med njimi so bili tudi pripadniki islamske vere, saj je London znan kot izredno odprta in strpna prestolnica, ki nima nobenih predsodkov do ne- Angležev), res ne smejo postati žrtve teroristov, ki jim očitno ni sveto nič. Borba za osnovno svobodo vsakega naroda je nekaj povsem legitimnega in upravičenega, vendar taki napadi, v katerih izgubljajo življenje civilisti, res nimajo s tem nič skupnega. Ambrož Peterlin ’.aton na morju (foto A. Černič) Nepozabni poletni del V GROFOVSKEM Zelo sintetično: dobra družba, izvrstna hrana in veliko zabave, pa še kanček žlahtne kapljice. Ne da bi pri vsem tem zanemarili kulturne plati in družbene angažiranosti. Super-počitnice? Ne, Draga mladih! olidarnost v sodobni družbi”, tema letošnje Drage mladih, postaja bolj in bolj aktualno vprašanje. Pomislimo le na sklop koncertov Live Aid za pomoč afriškim državam, od katerih se sicer Draga mladih nekoliko razlikuje po številčnosti In ponudbi... Kot že tradicionalno je tu v ospredju pogovor in debata z uglednimi gosti in sovrstniki iz Slovenije, (bivšega) zamejstva in zdomstva. Pri tem pa tudi možnost razvedrila, socializacije in kreativnosti. S prestopom v najstniška leta si je Draga mladih zaželela malo potovanj in spoznavanja novih krajev v Sloveniji in zamejstvu. Letošnja, in sicer 15. Draga mladih, se je tako po piranski in openski izkušnji odvijala od 7. do 10. julija v grofovskem Celju, točneje v prijetnem Domu sv. Jožefa, 3. septembra pa bo na Opčinah na vrsti še jesenski del. Uradnemu odprtju, na katerem je spregovoril predsednik Državnega zbora Republike Slovenije France Cukjati, je sledil “obvezen” obisk celjskega gradu in predvsem izlet po Šmarsko-virštanjski vinski cesti. Cilj te ekskurzije je bila Planinškova zidanica, kjer nas je že pričakovala specialistka za vinarstvo Tadeja Vodovnik Plevnik. Pod njenim vodstvom smo v teoriji in tudi praksi spoznavali štajerska bela vina, vmes pa smo si kot pravi someljeji okus popravljali z domačimi prigrizki. To eno-gastronomsko izkušnjo je zaokrožila izvrstna večerja z okusnimi in pristnimi domačimi dobrotami, vzdušje pa je bilo še bolj živahno ob spremljavi narodnozabavnega ansambla, tako da so pogumnejši tudi zaplesali. Naslednjega dne je bila na vrsti okrogla miza, katere gostje so bili sociolog Igor Bahovec, filozof Janez Juhant in antropolog Anton Stres. Bahovec je v svojem posegu razlikoval več stopenj solidarnosti (medčloveško, družbeno-sistemsko in kulturno) in razmišljal o družbenih dejavnikih, ki na solidarnost vplivajo. Juhant se je osredotočil na pojmovanje solidarnosti z vidika človekovih pravic, liberalno-tržnega gospodarstva, globali- Celju zacije in krščanskega pojmovanja. Stres pa je o solidarnosti spregovoril z antropološkega zornega kota. Po miselnem naporu so bile na vrsti delavnice za vse okuse: od praktičnih, kot sta bili kulinarična in likovna, do psiholoških (delavnici obvladovanja stresa in oblikovanja pozitivne samopodobe) in “komunikacijskih”, kamor bi lahko uvrstili delavnico javnega nastopanja, fotografsko in debatno delavnico. Popoldan smo nadaljevali z izletom; simpatične vodičke so nas namreč popeljale na ogled Pekla, značilne kraške jame na Štajerskem. Zvečer pa smo si ogledali pretresljiv dokumentarec Jožeta Možine “Katastrofa ob jezeru Kivu”. Drugo okroglo mizo so oblikovali sociolog Andrej Fištravec, novinar Bojan VVakounig in teolog Branko Cestnik. V živahni razpravi so analizirali razvoj solidarnosti v družbi in vzgojno vlogo nekaterih inštitucij, kot so družina, Cerkev, vaške skupnosti, ki so sedaj v krizi. Tudi sobotni popoldan je potekal v znamenju delavnic in izletov; odpravili smo se namreč na ogled Žičke kartuzije, znanega samostana, ki nas je očaral s svojo mističnostjo in brezčasnostjo. Na realnejša (in zabavnejša) tla smo zopet pristali ob pokušnji kartuzijanskih likerjev in še posebno ob večernem ogledu monokome-dije Hagada Gregorja Čušina. Sklepni večer se je nadaljeval z zabavo ob koncertu in plesu. Draga mladih pa se ne zaključi kar tako... jesenski del se bo namreč odvijal pod okriljem študijskih dnevov Draga v soboto, 3. septembra, v Parku Finžgarje-vega doma na Opčinah. Kdor pa ne bo uspel brzdati svoje radovednosti do takrat, lahko obišče spletno stran www.dragam-ladih.org ... Hïasi Sara Magliacane Okrogla miza in bogat program delavnic Draga mladih se nadaljuje SEPTEMBRA NA OPČINAH Draga mladih je nastala kot mladinska verzija vpeljane Drage “starejših” (kot jo mladi neuradno imenujejo), z leti pa je doživela zanimiv razvoj. Danes namreč forum sestoji iz dveh delov, in sicer Iz julijskega, o katerem poročamo posebej, ter zaključnim septembrskim srečanjem, ki poteka pod tradicionalnim openskim šotorom. Zamejski del DM 2005 se od julijskega precej razlikuje. Ostal je namreč zvest svoji prvotni verziji In se torej odvija Istočasno z Drago “starejših” (ki se prične v petek, 2. septembra, In se konča v nedeljo, 4. septembra). V soboto, 3. septembra, ob 10. uri bodo tako v parku Finž-garjevega doma na Opčinah na temo solidarnosti predavali znan obraz RTV Slovenija, ekonomska novinarka Vida Petrovčič, nekdanji namestnik direktorja Slola Miran Kramberger ter psiholog dela in dekan Fakultete za mednarodne in diplomatske vede v Gorici Pierglorgio Gabassi. Temo “solidarnosti” bodo tokrat - z razliko od julijske variante -predavatelji obravnavali predvsem iz medijskega, ekonomskega in psihološkega zornega kota. Sledila bo običajna debata. V zgodnjih popoldanskih urah bodo na vrsti mladinske delavnice, zvečer (po predavanju “tradicionalne” Drage) pa kulturni večer. Glavna posebnost openskega dela mladinskega foruma je predvsem ta, da bodo delavnice letos potekale ves teden pred sobotno okroglo mizo, In sicer od ponedeljka, 29. avgusta, do petka, 2. septembra. V ponedeljek popoldne se bodo FESTIVAL DRAGE MLADIH - program Pon., 29.8. 16.00 Odbojkarski turnir Tor., 30.8. 10.00 Gledališka del. 17.00 Likovna del. 20.30 Časnikarska del. Glasbena del. (gost M. Petek) Sre., 10.00 Gledališka del. 18.00 Časnikarska del. 20.30 Plesno-gibalna del. 31.8. : Glasbena del. Čet., 1.9. 10.00 Gledališka del. 17.00 Likovna del. 20.30 Plesno-gibalna del. Glasbena del. Pet., 2.9. 10.00 Mednarodna del.: 14.00 Debatna del. 20.30 Plesno-gibalna del. okr. miza "Mladi in 17.00 ŠD Draga: NA manjšine - skupaj DVEH STRANEH v novo Evropo" MEJE (M Gregonč) Sob., 3.9. 10.00 okr. miza “Solidar- 14.00 Časnikarska del., 20.30 Kulturno - zabavni nost v kontekstu Gledališka del., večer sodobne ekonomi- Likovna del. je in psihologije” 7 7 00 ¿d Draga: POLITI-12.30 predstavitev KA, DRŽAVA IN delavnic DRŽAVLJANI. KJE JE SLOVENIJA? (D. Komel) mladi najprej zbrali na odbojkarskem turnirju: prijavijo se lahko najrazličnejše skupine (organizacije, župnije, krožki, pevski zbori), vsak udeleženec pa bo s simbolično vpisnino 1€ pripomogel k nabiranju solidarnostnih sredstev v dobrodelne namene. Od ponedeljka, 29. avgusta, do petka, 2. septembra, bodo nato vsak dan in ob vsaki uri na vrsti razne delavnice: mednarodna (okrogla miza s predstavniki raznih evropskih manjšin), časnikarska (v torek ob 20.30 srečanje z Mirom Petkom o raziskovalnem novinarstvu, v naslednjih dneh pa delavnice s praktičnim delom), plesno-gibalna (vodi jo Raffaella Petronlo), likovna (vodi Štefan Pahor), gledališka (vodi Lučka Susič) in debatna delavnica (v petek od 14. do 16. ure bo debato vodil p. Mirko Pelicon). Delavnice so namenjene predvsem mladim iz zamejstva in sicer zato, ker je njihov glavni namen predstavitev rednega delovanja krožkov MOSP-a in Slovenskega kulturnega kluba, ki se nato odvijajo vse leto. V soboto, 3. septembra, ob 10. uri bo, kot rečeno, potekalo osrednje srečanje, in sicer prej omenjena okrogla miza, Draga mladih 2005 pa se bo nato uradno zaključila še isti dan z družabnim večerom in predstavo, ki jo bo pripravil gledališki krožek (pod mentorstvom Lučke Susič). Info in prijave: www.dragamladih.org ali pa draga_mladlh@yahoo.co.uk. Erika Hrovatin Dana Čandek Manel, Manel Prva nagrada za prozo na literarnem natečaju Skk-Mosp 2005 3. januarja 2005 “Ko se nebo razpoči, in ko se zvezde stresejo, in ko se ena morja v druga zlijejo, in ko se grobovi sprevrnejo, vsaka bo duša vedela, kaj je pripravila, a kaj je zamudila!” (82. sura-Infitar-Razpočenje neba) Oh, Konstantina! Tvoje zvezdnato nebo! Kako si daleč! Nekaj tisoč kilometrov, vmes Sredozemsko morje, italijanski škorenj, Alpe. Zdaj, ko tukaj praznujejo največji praznik v letu, sem še bolj sama. Saj ne rečem, da mi v Muenchnu ni bilo lepo. Ne, prav lepo je bilo. Vse tri družine, pri katerih sem preživela december, so bile prijazne in gostoljubne, posebno zadnja, grška, tako hrupna in vesela. Zdaj me čaka še četrta. V Trstu. Jopija sem vprašala, ali smo že prestopili mejo. Rekel mi je: “Poglej potnike. Če so njihovi obrazi nasmejani, pomeni, da smo v Italiji.” Ura je 21.00. Bližamo se mestu, ki ga pravzaprav še ne poznam. Od septembra, od kar sem v Devinu, ni bilo dosti časa za odkrivanje okolice. Dnevi v zavodu so tako polni. Pouk, študij, projekti, spoznavanje sošolcev, delo z dvojčkoma (ubožca, od rojstva sta hudo prizadeta...) ... in spanje. Spala bi, da bi bila od samega spanja utrujena! Kako me bo sprejela tržaška družina? Se jim bom zdela smešna s svojo ruto? Tu se ljudje ozirajo za mano samo zato, ker sem pokrita. Gospod, naj se zgodi tvoja volja! Inšallah! Železniška postaja se mi ni še nikoli zdela tako mračna in turobna kakor nocoj. Že dolgo se živčno prestopam po peronu; s toplo sapo si skušam ogreti otrple prste, medtem ko se nestrpno oziram okoli sebe. Vlak zamuja. Bo sploh prišel? Me bo prepoznala? Bom jaz njo? Se bova razumeli? Prekleti dvomil Mučijo me črne misli, oče pa si brezskrbno požvižgava zimzeleno melodijo iz svojih mladih let. Blagor njemu, ki je vedno tako topo brezskrben! Končno! Vlak počasi prisopiha in iz njega se po kapljicah izcedijo potniki. Med njimi je tudi Manel. Z ruto na glavi. Šestnajst ji je. 4. januarja 2005 “Jaz vam bom s tisoč angeli pomagal, ki bodo vsi eni za drugimi nastopali! A Alah je angele dal, da bi vam v radost bili, in da bi vaša srca z njimi pokoj našla in zmaga je samo pri Alahu, Alah je res silen in moder je! (8. sura-El-Enfal-Plen) Jana je simpatična. Prisrčen nasmešek ji viha šobi. S svojo angleščino kar žvrgoli. Njena mama je prijazna in vljudna, spekla je pico in jabolčni zavitek za dobrodošlico. Kako naj ji rečem, da mi je bavarsko veseljačenje zapackalo želodec? Nič, vljudno bom odklonila in rekla, da nisem lačna. Tudi gospod je prijazen. Včasih je prav šaljiv. Čeprav ima sive lase, je tako mladeniški. Lepo so me sprejeli. Spala bom z Jano v njeni sobi. Danes sem molila hitro in površno. Tu bo morda bolje. Jani bom povedala, da molimo petkrat na dan. Preprogico imam zmeraj s sabo. En teden bom ostala pri njih. Manel že spi v zložljivi postelji ob meni. Ne bi je rada zbudila. Vem, da je čisto izmučena od dolgega potovanja, a si ne morem kaj, da ne bi izlila na papir teh nekaj vtisov in nadležnih misli, ki mi ne dajo zaspati. Pica, ki jo je mama spekla, je bila res okusna. Ne vem, če je bila tudi njej všeč. Seveda je mama skrbno pazila, da ne bi v nadev dala pršuta. Zame pica brez pršuta pravzaprav ni prava pica, Manel pa se že sam vonj gabi. Kaj se ne bi, muslimanka je in za muslimane je prašič najbolj umazana žival, kar jih je. Preden je legla med rjuhe, me je včeraj vprašala, na kateri strani vzhaja sonce. Bila sem že skoraj v svetu sanj, tako da se nikakor nisem mogla spomniti. Z roko sem ji pokazala proti omari in resnično upala, da se bo sonce naslednjega jutra pokazalo tam. Prijazno se mi je zahvalila in tik pred omaro postavila majhno preprogo, na kateri je bilo naslikano sveto mesto Meka. Globoko je vdihnila (ali zavzdihnila?), nato pa začela žebrati verze iz Korana. Iz stoječega položaja se je spustila na kolena, nato pa se skoraj ulegla in se s čelom dotaknila tal. Kljub moji neozdravljivi radovednosti so se moje utrujene veke težko spustile na oči. Kmalu dalje na 8. strani ►► Slogaš na odbojkarskih pripravah s kadetsko reprezentanco Italije Vasilij Kante: s koncentracijo, Z RACSONALNQSTJ( Zmenjena sva v Samatorci, prijetni vasici, kjer vonj po Krasu, rodovitna zemlja in okus žlahtne kapljice rdečega vina pričajo o delavnih ljudeh. Napotim se do os-mice s polnim trebuhom - čudna stvar, saj zdrava pamet narekuje prazen želodec za uživanje ob pršutu, siru in vinu. Tu me že čaka Vasilij Kante... Pogovarjala se bova o njegovi hitro vzpenjajoči se športni karieri, saj se mu naenkrat odpirajo široka odbojkarska obzorja. Njegova zgodba priča o plemenitosti športnega življenja, ki ponuja nemalo možnosti za vse, ki se radi preizkušajo... In Vasilij je nedvomno eden izmed teh... > Preden bi sploh začela, nam na kratko povej, kako si preživel letošnje (zaslužene, sklepam) počitnice... Letošnje počitnice so se začele dva tedna kasneje kot vsa prejšnja leta... bom že povedal, zakaj... Drugače sem dolgčas preganjal kar doma oz. na morju v Sesijanu, ki je že običajno stičišče vse zamejske (In ne samo) mladine. S soigralcem sva se preizkusila tudi na državnem finalu v odbojki na mivki, ki je bil v Falconari. Prav nič nisem pogrešal počitnic kje daleč od doma, saj mi je tu čisto v redu. Od prvih dni avgusta pa pomagam sorodnikom v osmlci, kjer vedno potrebujejo mlado delovno silo! > Kako se je tvoja športna pot sploh začela? Še zelo majhen sem se preizkušal v nogometu, moram pa priznati, da mi niso bili prvi koraki najmanj všeč. Mama me je morala dobesedno vleči iz avtomobila, da sem sploh redno zahajal na treninge. Ko so se začele obveznosti kopičiti in treningi nabirati, je postajalo vse bolj mučno. Zanimivo je, da prvi dve leti sploh nisem odigral nobene tekme iz čistega strahu pred nasprotniki. Sledilo je razgibano ob- dobje vsakoletne spremembe ekipe, ki ni prineslo mladim nogometašem prav nič dobrega. > Sledila je pomembna izbira, kajne? Moj starejši brat je že takrat redno igral odbojko pri Slogi, kjer so trenirali tudi mnogi prijatelji. Nekega dne sem iz radovednosti tudi sam poskusil in kar nisem odnehal. Zatem sem eno leto usklajeval oba športa, nakar je sledila kar preprosta odločitev. Potreboval sem spremembo, zato sem se prepričano odločil za odbojko. Sploh se ne kesam za tisti pomembni korak, saj je v moje življenje prinesel spodbudne novosti. >- Je bil prehod med dvema športoma zahteven? Vem, da si vsestranski športnik, tako da je vprašanje (bolj ali manj) retorično... Razlika med nogometom in odbojko je zelo velika, mislim pa, da je vrlina nas mladih prav v tem, da se hitro prilagajamo. Pri Slogi smo od vedno kvalitetno trenirali in kar kmalu se je tudi meni začelo kaj malega svitati o tehniki, napadu, bloku, obrambi... Moje odbojkarsko znanje se je postopoma boljšalo in kmalu sem se vključil v skupino. IN MOTIVACIJO DO USPEHA >■ Kar s svojimi besedami povej, kaj te je doletelo junija meseca! Vse se je začelo z maminim vzklikom, da so me povabili na treninge z italijansko izbrano vrsto. Seveda sem jo hitro zavrnil, da je to neslana šala, saj ji nisem mogel verjeti. Uradna potrditev povabila na desetdnevne priprave s kadetsko (U18) reprezentanco Italije je skočila na dan na rednem Slo-ginem občnem zboru, kjer sem popolnoma prekipel od sreče. > Verjamem! In kako so se treningi pravzaprav odvijali? Kaj lahko poveš o konkurenci? Deset dni sem z novimi soigralci preživel v kraju Zocchi (rojstnem mestu Vasca Rossija, med drugim) v okolici Bologne, kjer smo garaško delali cele dneve. Velik vtis je name naredila uradnost in poiprofe-sionalnost odbora, vseh uslužbencev, tehnikov in trenerjev, ki so za vsakega igralca pripravili pravi dosje s tudi nepomembnimi podatki. Po končani izkušnji lahko zatrdim, da sem zelo zadovoljen s pokazanim delom, saj sem se kljub fizični premoči ostalih fantov pokazal v kar svetli luči. Med sabo smo si karseda pomagali iz vsakodnevnih težav, kar mi je bilo še posebej všeč. > Samozavestno lahko torej zatrdiš, da je izkušnja pozitivno vplivala nate? Nedvomno sem od nje iztržil kar se da dobre vtise, končno so mi vtrpali v glavo, da sta motivacija in koncentracija osnova tega športa in mislim, da mi bo to pomagalo ob nadaljevanju odbojkarskega življenja. > Kako bi opisal svoj življenjski stil in slog, svoje navade, načela in ideje? Predvsem se sploh ne obremenjujem z ničemer. Dovolj je vložiti nekaj truda, kar bo, pa bo. Važno se je preizkusiti in narediti vse po svojih močeh, če rezultati niso primerni, pa se enostavno poskusi na drugi način. Na razpolago imamo toliko možnosti, da nam bo ena brez dvoma primerna! Zdi se mi, da ni potrebno trošiti odvečnih moči v vsaki stvari, le tam, kjer ti res kaj pomeni. V mojem življenju igrajo veliko vlogo sproščenost in brezbrižnost ter mir, tako da je zame Samatorca idealen dom. > Za kaj se najraje odločiš za mizo? Ostajam zvest domačemu kraju, tako da bi se najraje odpravil v sosednjo osmico na kos pršuta, kapljico domačega in kartanje s prijatelji. Povem lahko, da je to najboljše, kar si lahko predstavljam. >- Kaj predvidevajo tvoje napovedi za bodočnost? Seveda sanjam uspešno športno kariero, za kar se bom potrudil po najboljših močeh. Mislim, da imamo vsi odbojkarji odprte številne poti, tako da se izplača vložiti kar največ truda. Drugače bom najprej končal jezikovni licej, saj bom naslednje leto obiskoval že četrti letnik, potem pa bom mogoče nadaljeval študij jezikov ali psihologije. Bomo videli, ko bo čas za to... Seveda, naslednjo sezono se bomo s Slogo borili v C ligi, zato srčno upam, da bom uspel potrditi svojo moč na krilnem položaju. > S kakšnimi motivacijami se odpravljaš na poletne priprave v Mežici? Misliš da se bo kaj spremenilo v primerjavi s prejšnjimi leti? Prepričal sem se, da bom letos šel na dvotedenske treninge z različnim pristopom in načinom dela. Po vseh močeh se bom trudil, da bom dosegel dober nivo forme, predvsem pa, da si bom zabičal v glavo pomen koncentracije in racionalnosti. S tem tudi pokažeš okolju, da ti je odbojka pri srcu in da si se pripravljen veliko žrtvovati. In sem prepričan, da je to moj primer! Prijeten pogovor z Vasilijem se je končal s pokušnjo odličnega domačega terana, s katerim sva si voščila obilo sreče, vsak na svojem področju. Mislim, da Vasilija že veliko ljudi pozna kot dobrega, veselega mladeniča in upam, da bomo o njem v kratkem ponovno slišali govoriti na zaključnih časopisnih straneh, ki so namenjene športnim dosežkom. Vso srečo, Vasilij! Jernej Šček sem ob njenem ritmičnem mrmranju zdrknila v noč. Nežni sončni žarek, ki ji je toplo polzel po licu, mi je dal zjutraj razumeti, da sonce vzhaja čisto na drugi strani, kakor sem ji včeraj pokazala. Tudi ona se je tega zavedela. Klečala je na preprogi s hrbtom proti omari. Obraz, ki ga je obžarjalo sonce, mi je navihano pomežiknil. “Sonce si je danes očitno želelo spremembe. ” Ni me bilo treba karati. Za to je poskrbel moj notranji glasek, ki mi je strogo zašepetal: ‘Sram naj te bo!” In res me je bilo sram. 5. januarja 2005 “Verniki! Ko nameravate molitev opraviti, svoja lica umijte in roke svoje do laktov operite, glave svoje natrite in svoje noge clo iznad členkov operite! Če ste neokopani, se vi okopajte.” (5. sura-El-Maide-Miza) Spali sva do desetih. Ko sva odprli oči, je zažvrgolelo. Že včeraj, predno sva zaspali, sva si povedali toliko stvari o naju. Prijazna je in vesela. Morda je pričakovala drugačno osebo. Jaz sem bolj umirjena, ne morem se takoj odpreti. Sem ji pa povedala, kako je pri nas doma. Moji sestri se ne pokrivata. Študij v Evropi je vplival nanju. Ašra živi v Španiji, Ravah v Švici. Tudi lepši sta od mene. Jaz sem bolj podobna mami. Mama spoštuje vero in navade. Jaz sem izbrala vero svoje družine. Mislim, da so ponosni name. Zdaj, ko študiram v Italiji, razumem, kako je bilo sestrama in bratu težko, ko so šli od doma. Ašraf je šel v Moskvo, ne da bi poznal besedico ruščine. In tam je v nekaj letih postal biolog. Ne morem pozabiti družine. Naprej in naprej mislim na svoje ljube. Ljubi, dragi, moji, kdaj vas bom spet videla! Jana je živahna, radovedna, v šoli ji gre dobro, veliko bere, uči se kot neumna. Že tretji dan delim z Manel svoj brlog. Fantje, nikoli si ne bi mislila, da bo najino bivanje tako lahko in obenem tako težko. Priznati moram, da je prav v redu dekle: zelo je urejena, včasih še preveč prijazna in obzirna, nekam formalna. Oh, ja, ima tudi redko lastnost, ki jo zelo cenim: neobičajen smisel za humor. Potem ko se je napetost prvih dni kar nekam razblinila, sva kmalu začeli zbijati šale, se pačiti in počenjati naumno-sti, kot jih znajo dekleta najine starosti. Z nikomer se še nisem tako od srca nasmejala, kakor sem se z njo. No, pa se znajo Evropejci in Arabci smejati za iste neumnosti! Res izredno dekle! Kljub temu da postajava že prijateljici, pa si še vedno ne morem razložiti, kako to, da se nič ne umiva, pravzaprav se, a samo z vodo. Tudi zobe si redkokdaj skrtači. Ali ni to čudno? 6. januarja 2005 V teh dneh, ko sem Manel bolje spoznala, sem imela večkrat občutek, da me vendarle ima za nemoralno in pokvarjeno, skratka za krivoverko. Ko je popoldne pogovor nanesel na Jasno in njeno hčerkico oziroma mojo “nečakinjo”, bi se skoraj stepli z besedami, tako različni so bili najini pogledi na stvar. Jasna. Roditi otroka pri šestnajstih. S fantom iz Bangladeša. Se po enem mesecu vrniti v šolo in se mučiti z latinščino, ko vsako njeno vlakno hrepeni po njenem bitjecu, ko čuti na sebi njen vonj, ko jo zaboli, če pomisli na njen jok... Najina mnenja so si nasprotovala tudi glede mnogo banalnejših zadev. Včasih sem bila kar jezna nanjo. Najraje bi ji zabrusila, da so njene trditve staromodne in ozkogledne, da ji verska vnema onemogoča, da bi pravilno razmišljala in še marsikaj drugega, kar mi je v trenutkih jeze in nezadovoljstva padlo na misel. Na srečo sem se zadržala, kajti s časom sem razumela, da je njena verska vnema večkrat samoobramba pred vsiljivimi pogledi na njeno ruto, orožje pred neumnimi vprašanji evropskih vrstnikov in, končno, tudi način ohranjanja njene kulture v tuji državi daleč od doma. Kdo lahko razsodi, čigava vera je “boljša”, čigava kultura bolj odprta? Ali ni vse odvisno od zornega kota? Z Jano sva se spoznali v dno duše. Drugače gleda na svet kakor jaz. Njene izkušnje so različne, nekaterih stvari je ni sram kakor mene, marsičesa se ne boji. Kakor da bi uporabljali različno življenjsko abecedo. Kot bi moja prepričanja bila zanjo nekaj smešnega In nepomembnega. In vendar sva si tako blizu. Veliko dušo ima, dobra je, človeku se vedno nasmehne. Ve, kaj je trpljenje. Rada jo imam. Hvaležna sem njej in njeni družini, da mi je odprla svoj dom in mi želela vsaj nekaj dni podariti toplino prave družine. Manel, dekle z ruto na glavi, me je, ne da bi se zavedala, marsikaj naučila. Strpnost, sprejemanje različnosti, solidarnost, sožitje zame niso več samo besede. Občutila sem jih na lastni koži, vtisnile so se mi v srce. Ob stiku z nam tujo kulturo sem spoznala, da ni vse, kar je evropsko, tudi pravilno, pravično, dobro, moralno, istočasno pa me je njena vztrajnost pri ohranjanju lastnih navad, kulture in jezika v okolju daleč od doma spodbudila, da sem začela ponovno odkrivati svoje korenine in ceniti vse to, kar mi življenje daje. Čeprav je moja kultura izrazito evropska, pa ni nujno tako slaba. Vse to me je s skromnostjo in nasmehom na ustnicah naučila Manel ali, kakor jo ljubeznivo imenujem, my great teacher - moja velika učiteljica.