„DOM IN SVETJ' 1892, štev. 8.                                   355
več srčni želji, prosil je v drugič očeta in mater, naj mu dovolita oženiti se, prosil Rmana, naj mu skoro da Alenčico za ženo, ker se je toliko trudil   zanjo.
Stari se niso dali dolgo prositi. Saj ni bila ta stvar nova, trebalo je le dovoljenja od grajščine, katera se ni ustavljala. Gospod župnik se je sicer nekoliko muzal, a naposled je pohvalil mlada zaročenca, češ, da sta poštena in zvesta.
Bil je prijazen predpust. Pri Rma-nih in Močilarjih so se pripravljali za ženitnino. Alenčica in Vid sta vabila sorodnike, sosede in prijatelje, da se je sešlo na poročni dan veliko svatov od vseh stranij: Bojan z ujcem Stankom, Urh z Visokega z ženo in hčerjo, sosedi, prijatelji, — da ni bilo še toliko ljudij pri Močilarjih. Praznovala je ženi-tovanje — rekel bi — vsa vas, saj jedni so bili sosedje in prijatelji Rmanovi, drugi Močilarjevi. Splošno je bilo veselje. Plesali so in peli, da je bilo kaj. Bali se niso, da bi prišel grajski valpet z bičem in jih pregnal ali pa odvedel katerega v grad. Tisti časi so minuli. Tako je dobil Vid srčno ljubljeno nevesto in živel ž njo srečno sredi dobrih otrok, katerih potomci še sedaj marljivo orjejo zemljo.
Rman je dal kmalu gospodarstvo iz rok in živel sedaj pri sinu Marku, sedaj pri hčeri še nekaj let.  Bojan pa se je
odločil kmalu potem za vojaški stan, deloma ker ga je veselilo vojaštvo, deloma ker so se bali zatiški menihi raznih sitnostij, ko bi ga sprejeli v redovno zvezo. Bil je neustrašen vojak, bojeval se je na jugu s Turki in na severu z Nemci; rekel je pa večkrat, da se je zagledal v požar čušperškega gradu in tam dobil veselje za meč in ogenj.
O Ferdinandu ni bilo potem ne duha ne sluha.
v
Cušperški grad se ni na onem mestu pozidal nikdar več, pač pa je zidal nekdo pozneje grad na bregu proti Račni. Ro-dovina Cušperžanov je izmrla s Hen-rikovim sinom Jurijem, ki je umrl bojda kot kapitan bihaški. V domovino ga ni bilo nikdar.
O starem čušperškem gradu pa so se pozneje pravile in se pripovedujejo še dandanes različne pripovedke. Marsikaj v njih je izmišljenega, a resnica je, da ga je razrušila jeza zatiranega ljudstva.
Skoro, skoro se zrušijo še poslednje stene, mah zakrije kamenje, grmovje in drevje zaraste ves kraj, ki je nekdaj vzbujal okoličanom grozo in strah.
Razrušen je silni grad in pozabljen, in kmalu se ne bode poznalo mesto, kjer je stal, a narod, katerega so nekdaj strahovali grajščaki, ostal je in je sedaj sam svoj gospod na rodni zemlji.
Mornar.
ucJPomov prišel je mlad mornar, e%u Oj mlad mornar, oj lep brodar.
»Domači kraj, domači kraj, Kako, kako te vidim zdaj! V zemljo so stariše zagrnili,
------L3L
Dekle so moje omožili,
In sestra ljuba, ljubi brat
Po svetu šla sta — sreče iskat!«
Zapustil je dom mornar solzeč, Nazaj ga bilo ni nikdar več.
A. C. Slaviti.
23*