Poštnina plačana v gotovini
PROSVETNI DELAVEC
GLASILO ZDRUŽEN) PROSVETNIH DELAVCEV SLOVENIJE
Štev. 5	Cfubltana, 5. marca 2953.	Leto IV.
UČITELJSKI STROKOVNI IZPITI
Od oktobra 1952. 1. pa do danes je na ljubljanskem učiteljišču opravljalo 68 učiteljskih pripravnikov strokovne izpite. Od teh je 36 pripravnikov opravilo strokovne izpite (2 s prav dobrim, 22 z dobrim, 12 z zadostnim uspehom — tu je treba ugotoviti, da tisti dobri uspehi, ki niso brez zadostnih ocen, niso učitelju v čast, zadostni pa še celo ne). Vsi ostali, t. j. 32 po številu, pa strokovnega izpita niso opravili. Dva sta padla že pri pismeni nalogi; 2 nista zadovoljila pri nastopu; 12 jih ni zadovoljivo odgovarjalo pri pedagoški skupini; 10 kandidatov ni pokazalo zadostnega znanja pri slovenščini; 6 pripravnikov pa ima popravni izpit iz zgodovine.
Ti uspehi so za polnoletne ljudi, ki prihajajo na izpit z najmanj dvoletno prakso, naravnost porazni. Nivo zahtevnosti ni ravno visok — snov, ki bi je moral kandidat obvladati je, lahko rečemo, ozko omejena na to, kar bi moral znati vsak povprečni intelektualec; učitelj pa bi moral to snov res dobro obvladati, če naj količkaj nudi otrokom, ki so mu zaupani v vzgojo in uk.
Kje so torej vzroki za te neuspehe?
Vzemimo najprej kandidata samega. Popolnoma zgrešena je misel, da zadostuje za strokovni izpit priprava v zadnjem mesecu. Ta zadnji mesec naj bi kot temeljitejša priprava služil samo temu, da učitelj-pripravnik sistematično uredi svoje znanje in preveri, kje so v tem znanju eventualne vrzeli, kjer si mora še znanje pridobiti. Nič več in nič manj bi naj ne pomenil zadnji čas priprave za strokovni izpit. Vse ostalo bi si moral kandidat pridobivati in utrjevati ves čas med svojo prakso. Ali je to res prevelika zahteva, kot zatrjujejo po navadi kandidati na strokovnih izpitih? Če je prevelika, potem je, ali zgrešeno delo naših učiteljev ali pa ravnanje z njimi.
Snov, ki je predpisana za učiteljske strokovne izpite, je močno povezana z vsakdanjo učiteljevo prakso in bi jo moral vsak učitelj obvladati, če naj velja pravilo, da mora učitelj nekoliko več vedeti kot to, kar neposredno posreduje svojim učencem.
Morda ne bo odveč, če si z ozirom na zgoraj stavljeno zahtevo bližje ogledamo predpisano snov.
Snov iz pedagoške skupine, ki je predpisana za strokovne izpite, zahteva od kandidata najnujnejše znanje o otroku in delu z njimi o po-, menu in namenu vzgoje, o pravilnem vrednotenju različnih pedagoških, psiholoških in metodičnih gledanj, prijemov in poti. Ni dneva, v katerem učitelj ne bi reševal v svojem razredu niza problemov, s katerimi se ukvarja pedagoška znanost. Ne moremo govoriti o učiteljevi samozavesti, če ta pri svojem praktičnem delu samo ugiba in samovoljno rešuje probleme, ki jih je teorija na temelju dela stotin ljudi in dolgoletnega opazovanja posplošila. To ni več samozavest, to je ignorantstvo in groba domišljavost. In rezultati so po navadi tudi temu primerni: napačni in škodljivi. Tako se določena enotnost, ki bi morala vladati v našem pedagoškem delu, razblinja na stotine poti. Učitelj gre mimo teorije — ni mu mar preverjanje znanja, ne princip ocenjevanja, ne predstavljivost otrok, ne otrokova pozornost niti metodičen postopek itd. On dela mimo in proti teoriji in se znajde na primitivni stopnji učitelja pred sto leti. Kako naj ob takem delu raste naša pedagogika in psihologija, kako naj se ob takem načinu razvija naša pedagoška praksa? Vsak naš učitelj, ne glede na to, ali je šele pripravnik ali že starejši praktik, bi se moral naslanjati na teorijo, moral bi jo s svojo prakso utrjevati in pomagati k vedno novejšim in globljim po-splošitvam. Zato in samo zato je vsaka šola dolžna nabavljati si pedagoško literaturo. Nepregledani zvezki Sodobne pedagogike, nepoznavanje naših pedagoških publikacij so dokaz premajhne odgovornosti nekaterih naših pedagoških delavcev do svojega poklica in do svojih nalog. Istočasno pa ta premajhna zavest odgovornosti onemogoča sistematični študij našega otroka in ciela z njim. Zahteva po nenehnem Povezovanju teorije s prakso je nujno vezana na zahtevo po poznanju teorije in to je dolžnost vsake-§a posameznega pedagoškega delav-in naloga pedagoških aktivov in Učiteljskih društev. V zadnjih dneh Pred strokovnim izpitom tej zahtevi
pač ne moremo zadostiti. Fantaziranje in ugibanje pa tudi še tako nadarjenemu kandidatu ne more prinesti zadovoljive ocene.
Nacionalni ponos in domovinska ljubezen se v nemajhni meri očituje v tem, kakšen je odnos posameznika do materinščine. Jezik je bistveni element naroda — in oni, ki zataji svoj jezik, zataji svojo narodnost. Človek se velike ljubezni in vrednosti lastnega jezika zave šele takrat, ko mu tujci krate pravico govoriti ga — toda gorje, če bi naša
ljubezen bila vezana na to preizkušnjo, do katere ne sme nikoli več priti. Naša zgodovina nam zgovorno priča o borbi za svobodo, o borbi za našo samostojnost in neodvisnost — o borbi za naš jezik. In vendar bi človek rekel, da je premajhna naša ljubezen do materinščine, če bi sodil po tem, kako jo govorimo, kako jo negujemo in koliko jo poznamo.
Učitelj, ki svojega jezika ne pozna, ki ne pozna njegovih zakonitosti, ni vreden, da je učitelj, saj v tem
primeru ni sposoben posredovati kakršno koli snov, ker je vsaka snov vezana na jezik — njegovi otroci ne bodo pismeni v pravem pomenu besede, jezik jim ne bo nikoli pel. Učni načrt predpisuje, da mora učitelj navaditi učenca svoj, jezik pravilno uporabljati. In vendar vrsta kandidatov tega sama ni vešča. Glagol, pridevnik, pika, vejica in slično — definicija še gre, vse osta-Id odpove. Najenostavnejša analiza stavka dela našim kandidatom težave, ne poznajo besednih vrst, ne vedo, kako in kdaj se uporabljajo, sklanjatvam niso kos, njihove naloge pa kažejo, da ne poznajo pravopisa. Kako naj taki učitelji popravljajo naloge svojim učencem, kako naj taki učitelji nauče svoje učence pravilno in lepo govoriti. In ali ni to naloga, ki je dnevno pred nami? Ali se lahko uporabno naučimo slovnice v zadnjem mesecu pred strokovnim izpitom? Ali je možna nesigumost v slovnici (in to ne samo v jezikovnih finesah), če se učitelj dnevno trudi za lep in čist jezik? Mislim, da moramo tudi tu pribiti, da je v tem pogledu v nas premalo odgovornosti do nalog, ki smo jih s poklicem prevzeli.
Drugi del snovi, ki je pri slovenščini za strokovni izpit predpisana, obsega našo književnost. Kandidati obravnavajo s svojimi učenci razna berila, med šolskim letom jih seznanjajo z našimi kulturnimi velikani, govore jim o Prešernu, Levstiku, Cankarju, Prežihu in drugih. Na izpitih pa se znanje o teh ljudeh in njihovih delih izkaže omejeno le na znanje osnovnošolskega otroka. Razumljivo je, da tako znanje za učitelja ni zadostno. Ce vzamemo študij pedagoške teorije in spremljanje razvoja naše družbene stvarnosti kot nujnost, ki zahteva vztrajnost in zbranost, potem lahko pričakujemo, da bo branje leposlovja za učitelja kot kulturnega človeka zabava in odpočitek. 20 strani dnevno ni preveč — to bi letno pomenilo 7000 strani. Pa jih naš učitelj povprečno ne prebere 3000. Seveda ne pozna niti Prešerna niti Levstika in Cankarja in vseh ostalih ne; literatura bratskih narodov pa jim je popolnoma tuja. Kako bi se tak učitelj kot kulturen človek uveljavil, recimo, v razgovoru z učitelji bratskih republik ali z inozemskimi učitelji? Celo svojim učencem ne more vzbujati ljubezni do naših kulturnih stvaritev. In v zadnjem mesecu pred izpitom ne bo opravil veliko.
Predpisana izpitna snov iz zgodovine je povezana z zgodovino in potjo naših narodov in naše države. Vsako utemeljevanje socialistične stvarnosti mora spodleteti, če ne poznamo vzročnih vezi za to stvarnost; vsako poveličevanje borbe naših narodov je prazno, če ne poznamo vzrokov za to borbo, njenega smotra in njene poti. In vrsta naših kandidatov teh vzrokov ne pozna. Ne ve, kaj bi s staro Jugoslavijo, ne ve, kaj je bila vsebina OF in ne pozna današnje državne ureditve. Pri teh tovariših se vrti vsa zgodovina, vsa državna ureditev le okoli njihove vasi — tu se vse začne in vse neha. Povezovanje preteklosti s sedanjostjo, vzročno povezovanje in zgodovinsko dojemanje razvoja pa seveda zahteva temeljitosti pri vsaki zgodovinski uri, ki mora za učitelja predstavljati mnogo širše znanje kot neke znanje lekcije, ki je uči. Torej tudi tu ne morejo biti odgovori na vprašanja iz zgodovine rezultat dela zadnjih dni.
V predmetu šolske administracije in uslužbenske zakonodaje so zajete dolžnosti učiteljevega dela in pravice in dolžnosti državljanov FLRJ in njene ureditve. Jasno je, da mora vsak izmed nas poznati obče zakone, katere izvaja, in ustroj države, katere državljan je. Vsak izmed učiteljev pa mora še posebej vedeti, kako se upravlja šola. Objave n. pr., ki jih pošilja Svet za prosveto in kulturo VLRS šolam, so zato tu, da jih učitelji preberejo in da spoznajo nove določbe in spremembe, ne pa zato, da nerazrezane obležijo na policah.
Ko torej govorimo o odgovornosti posameznika do strokovnega izpita, govorimo istočasno o njegovem zavestnem delu v poklicu, ki mora sloneti vsaj na minimalnem znanju in razgledanosti. Snov za strokovni izpit pa res ne obsega več kot minimum zahtev do učiteljevega znanja. Ce pa še tega ne zna, ostaja polintelektualec, ki med vzgojitelji nima mesta.
Toda tu ne gre le za čut odgovornosti pri posameznikih, marveč istočasno tudi za odgovornost prosvetnih oblasti in učiteljskih društev do teh posameznikov in do njihovega znanja.
USTANOVLJENA JE
SaciaiistitM weaa de&ovM^a ljudstva jupodmriie
(Poročilo o kongresu)
V prisotnosti preko 2100 delegatov, voljenih širom Jugoslavije, se je v dneh od 22. do 25. februarja v Beogradu vršil IV. kongres Ljudske fronte Jugoslavije. Zanimanje za ta zgodovinski kongres ni bilo samo v Jugoslaviji, ampak tudi po ostalem svetu. Kot gostje so bili na kongresu: predstavnik laburistične stranke Anglije, burmanske socialistične stranke, socialistične stranke Francije, socialno demokratske stranke Nemčije, socialistične stranke Švedske, delavske stranke Norveške, komunistične partije STO ter zastopniki demokratične fronte Slovencev v Italiji in na Koroškem, ki so kongres pozdravili in mu želeli mnogo uspehov.
Kongres je burno pozdravljen začel predsednik Ljudske fronte Jugoslavije tovariš Tito, ki je pozdravil goste in delegate ter orisal zgodovinsko vlogo Ljudske fronte, nakazal vlogo bodoče Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije, obsodil sovjetski imperializem in reakcionarne kroge zapada z Vatikanom na čelu. Se posebej pa je naglasil, da se bo Socialistična zveza delovnega ljudstva Jugoslavije posvetila z vso svojo močjo sodelovanju z naprednimi gibanji v svetu, zlasti socialističnimi, za zmago naprednih sil in ohranitev miru.
Posebno zanimanje je bilo med gosti in delegati za referat tov. Kardelja, ki je govoril o vlogi in nalogah Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije.
Njegov referat je bil razdeljen na pet delov. V prvem delu je govoril o osnovnih tendencah mednarodnega političnega razvoja. V tem delu je orisal državno-kapitalistične tendence in njihova notranja nasprotstva, razpored mednarodnih političnih sil, sredstva borbe proti hladni vojni in agresiji, neuspehe sovjetskih hegemonistov in vlogo Jugoslavije v borbi za mir in socializem. V drugem delu je podal analizo osnov naše socialistične graditve in njenih dosedanjih rezultatov. Pri tem je govoril o državi in socializmu, o socialističnem upravljanju gospodarstva, o socialističnem samoupravljanju in o oblikah politične borbe v dobi graditve socializma. — V tretjem delu svojega referata je govoril o Ljudski fronti in Socialistični zvezi delovnih ljudi. V tem delu govora je poročal o razvoju Ljudske fronte, o vlogi Zveze komunistov Jugoslavije, o vlogi Socialistične zveze delovnih ljudi in o deklaraciji o ciljih in nalogah Socialistične zveze in statuta zveze. Ko je v četrtem delu svojega govora tov. Kardelj nakazal trenutne naloge Socialistične zveze je govoril a akciji antisocialističnih sil, o idejnih ostankih preteklosti, proti političnemu izrabljanju verskih čustev ljudstva, o višji socialistični in družbeni zavesti delovnih množic, o političnem delu na vasi, o politični pomoči društvenih organizacij in o sodelovanju z ljudskimi odbori in drugimi organi oblasti. Zadnji del njegovega govora je bil posvečen mednarodnemu sodelovanju Socialistične zveze delovnih ljudi Jugoslavije.
Bogata vsebina referatov tov. Kardelja bo lahko opora našim članom pri njihovem vsakdanjem delu v političnih in društvenih organizacijah, kakor tudi pri ostalemu njihovemu vzgojnemu delu.
Kongres je po diskusiji o referatu tov. Kardelja sprejel Deklaracijo o ciljih in nalogah Socialistične zveze ter Statut. Temu so sledile volitve za člane Zveznega in nadzornega odbora. V zvezni odbor je bilo po tajnih volitvah izvoljenih 155 članov, v nadzorni odbor pa 19 članov. Na svoji prvi plenarni seji je zvezni odbor izvolil za predsednika Zveznega odbora Socialistične zveze delovnih ljudi Jugoslavije tov. Tita, a za generalnega sekretarja tov. Kardelja, ter 24 članov odbora.
IV. kongres Ljudske fronte je ponovno dokazal, da je bila dosedanja naša politična pot pravilna. Ljudska fronta se je razvila pod najtežjimi pogoji. Zrasla je iz ljudstva — iz potreb in je danes svoje organizacijske oblike in vsebino dela prilagodila času, v katerem se naši narodi v tej razvojni stopnji nahajajo. Kakor se je lani Komunistična partija preimenovala v Zvezo komunistov Jugoslavije, tako se je tudi Ljudska fronta letos preimenovala in položila še trdnejše temelje naši socialistični demokraciji. V Socialistični zvezi morajo in morejo sodelovati prav vsi, ki ljubijo demokratično in socialistično Jugoslavijo. S pomočjo Komunistične partije je uspelo Ljudski fronti razkrinkati sovjetski hegemonizem in imperializem in je danes Jugoslavija vzgled demokratičnega upravljanja tudi ostalim narodom, ki se bore za napredek. Zato ni čudno, če imamo v svetu zaradi svojega stališča toliko sovražnikov in istočasno ni čudno, če se vsak dan veča število naših prijateljev.
Prepričani smo, da se bodo naši narodi še bolj čvrsto oklenili te naše enotne politične organizacije, saj jim bo v njenih vrstah mogoče razvijati in poglabljati vse pridobitve naše socialistične revolucije.
Sam kongres je pokazal veliko enotnost naših narodov. Sešli so se zopet soborci z najtežjih dni borb za svobodo naših narodov in graditev socializma. Pokazal je tudi iskreno ljubezen, ki jo goje naši narodi do svojega velikega učitelja maršala Tita in do ostalih njegovih soborcev in sodelavcev pri vodstvu političnega in upravnega življenja Jugoslavije. Mnogi tovariši iz težkih dni so se te dni srečavali in si obnavljali spomine. Prav gotovo pa je bilo med drugimi srečanji posebno zanimivo in prisrčno snidenje skoraj osemdeset let starega delegata III. rajona Zagreba učitelja Stjepana Vimpošeka s tovarišem Titom. Učitelj Vimpošek je bil namreč Josipu Brozu pred petdesetimi leti učitelj v Kumrovcu in on mu je svetoval, naj se gre učit mehaničarske obrti. Tov. Tito ga je povabil v predsedstvo m se dalj časa z njim razgovarjal in obnavljal spomine iz svojih dennskih let.	.
Maršal je v zaključni besedi na kongresu izrekel naslednje misli, ki so bite istočasno tudi misli in želje ostalih delegatov: »Prepričan sem da bo ta zgodovinski kongres velikanskega pomena za našo državo, da bo Imel velik pomen za naše nadaljnje delo ne-le v naši državi, pač pa tudi za udeležbo m vlogo nove Jugoslavije na mednarodnem področju, v razvoju naprednega človeštva.«	v n
2e iz gornjih izvajanj je razvidno, da je izpopolnjevanje in utrjevanje znanja iz predmetov, ki so obseženi pri strokovnih izpitih, nujno za vsakega učitelja in ne le za one, ki opravljajo izpite. 2e zato, pa tudi zaradi pomoči pripravnikom, bi morale prosvetne oblasti omogočiti šolam nabavo najpotrebnejših strokovnih knjig in publikacij. Inšpektorji bi se morali zanimati, kako je s tem na šolah, kako učitelji našo pedagoško dejavnost spremljajo in koliko je interesa za knjige, ki so učitelju prepotrebne, če naj bo ta učitelj kos svojim nalogam.
Ocena, ki jo prilagajo upravitelji in inšpektorji prošnjam za strokovne izpite, bi naj govorila tudi o prizadevnosti v tej smeri. Z redkimi izjemami so karakteristike šablonske, vsi imajo možnost razvoja, vsi so vestni in vsi mnogo študirajo. Pri odgovorih pa ni čutiti vestnosti niti študija. Mnogi pripravniki svojih ocen ne poznajo in celo ves čas službovanja niso bili ocenjeni tako, da bi za to oceno vedeli. Ocenjevanje učiteljevega dela bi moralo biti rezultat nenehne pomoči pri delu in odzivu na to pomoč.
Učiteljska društva bi morala še posebej paziti na pripravnike. Ce so že prilike take, da ne more pripravnik poučevati na večoddelčni šoli, bi morala učiteljska društva poskrbeti za več ali manj organizirano pomoč tem pripravnikom (na svojih zborih zbirati teme, ki jih pripravnik še posebej rabi, pomagati z obiski in tovariškimi hospita-cijami z analizo, s svetovanjem in posojanjem strokovnih in leposlovnih knjig, organizirati bi morali pomoč za potrebno razbremenitev pri delu itd.). Posamezna društva bi se morala za svoje pripravnike tako zavzeti, da bi vsaka »nesreča« pri izpitu prizadela celotno društvo in da bi bilo na vsak uspeh tudi društvo ponosno, ker bi moral biti ta uspeh delno tudi rezultat njihovega dela in pomoči. Tega je v vrstah naših učiteljev občutno premalo.
Večkrat pa čutimo »pomoč« prosvetnih oblasti ali posameznih mentorjev na nepravem mestu in večkrat govore kandidati o svojem delu tako, da čutimo nepravilne odnose do teh ljudi, ne pa pomoči.
Kaj naj izpitna komisija napravi s kandidatom, na katerega je že vnaprej opozorjena: bodite uvidevni, kandidat je zelo zaposlen in težko pride do časa za učenje. Ali: kandidat je izredno priden, toda zadnje mesece boleha in bo moral na daljši bolniški dopust. Sličnih primerov je veliko.
Izpitna komisija ocenjuje znanje in dolžna je, da pri izpraševanju kandidatu pomaga preko nervoze in treme, da skuša slediti njegovi miselni poti in da ne obupa nad njim ob njegovi prvi nerodnosti. Toda ves čas gre za ugotovitev kandidatovega znanja.
Po intervencijah, kot sem jih zgoraj navedla, bi lahko ocenili samo prilike, v katerih kandidat dela, oziroma odnose prosvetnih oblasti in mentorjev do kandidata.
Kandidata, ki je tako obremenjen z delom, da se ne more učiti, je treba za vsako ceno razbremeniti in mu za učenje ustvariti pogoje. Nikakor pa bi ga ne smeli poslati na izpit. Mislim, da je skrajno nečloveško, pošiljati bolnega tovariša na izpit, preden gre na bolniški dopust. Ce je priden in vesten, pa močno bolan, ga je treba predvsem ozdraviti in mu zaradi pridnosti in vestnosti tudi materialno omogočiti, da čimprej ozdravi. Pri. izpitu se nam ti ljudje smilijo, toda nikake možnosti nimamo, da bi jim pomagali. Podarjeni izpit bi ne bila pomoč, vsaj poštena ne, ker bi ta pomoč slonela na varanju kandidata, komisije same in družbe.
Pa tudi kandidati sami z jedkostjo in zagrenjenostjo marsikaj povedo. Nihče jim ne pomaga, hodijo po hribih na sestanke, prepričujejo ljudi o vsem mogočem, pa sami zaradi bornega znanja niso polno in zavestno o stvareh prepričani. Kandidat, ki je na strokovnem izpitu že drugič padel (slovenščina), je na koncu rekel. »Ves mesec sem hodil na volilno agitacijo, — sedaj pa tako.« Kakšen odnos ima pač človek do dela in do naše politike, ki slabega delavca (v poklicu) pošilja na volilno agitacijo, katera v socializmu ne more pomeniti drugega kot vzbujanje ljubezni in spoštovanje do dela in do sposobnih delovnih ljudi?!
Se enkrat: odgovornost do strokovnih izpitov je in mora biti odraz odgovornosti do dela, ki zahteva določene sposobnosti in določeno znanje.
Izgovori in intervencije, ki tega ne upoštevajo, pa niso na mestu.
Marica Dekleva
O SODELOVANJU UČITELJSTVA PRI POPISU PREBIVALSTVA V L. 1953
Apel, ki ga trenutno pošiljajo učiteljstvu organi državne uprave je: sodelovanje v predpripravah in pri samem popisu prebivalstva, ki se bo vršil 31. III. 1953. Vprašanje, ki se postavlja v zvezi s tem je, ali se učiteljstvo takemu pozivu more odzvati in je do neke mere dolžno to storiti, ali pa je s svojim vzgojnim delom tako preobremenjeno, da take naloge prevzeti ne more.
Če se ozremo na razdobje med obema svetovnima vojnama, moramo priznati, da je bila vloga učiteljstva v splošnem ljudskem pro-svetljevanju izredno pomembna. Učitelji predvojne kapitalistične Jugoslavije so bili po eni strani osnovni informator in analitik krajev, kjer so službovali več let in samo z njihovo pomočjo so mogla nastati obširna in dobra dela, kakor n. pr. Leksikon Dravske banovine ali Spominski zbornik Slovenije, da omenimo samo dvoje značilnejših del od vseh ostalih, ki so jih praktično pisali naši osnovnošolski učitelji. Poleg takega sodelovanja je treba omeniti še številne analize gospodarskih pogojev posameznih vasi in občin ali problematike otrok samih, ki jih je učiteljstvo predvojne Jugoslavije prispevalo v najrazličnejše revije in časopise.
Po osvoboditvi je naše učiteljstvo izven šole v glavnem angažirano pri raznih sekcijah društev, neke večje poglobitve v gospodarske in družbene prilike kraja samega ali pa otrok pa v naši publicistiki ni mogoče zaslediti. Učiteljstvo na deželi je danes razcepljeno sicer na več priložnostnih udejstvovanj, v tem delu pa je manj sistematičnosti in analiz, kot pred osvoboditvijo.
Vzrokov za to je seveda več. Eden od teh je brez dvoma ta, da je obremenjenost učiteljstva v šoli danes večja kot prej, saj se je število učiteljev znižalo napram predvojnemu stanju skoraj za 32%. Toda po vojni se je znižalo tudi število učencev, čeprav relativno manj, kot število učiteljev. Število osnovnošolskih učencev na enega učitelja je bilo
1.	1928/29 . . .	.	. 34	učencev
1.	1929/30 . . .	. . 36	učencev
1.	1930/31 . . .	. . 37	učencev
1.	1931/32 . . .	. . 39	učencev
1.	1932/33 . . .	.	. 38	učencev
1.	1933/34 .	.	.	.	.	38	učencev
1.	1934/35 . . .	. . 37	učencev
1.	1935/36 . . .	.	.	36	učencev
1.	1936/37 . . .	.	. 42	učencev
1.	1937/38 . . .	. . 42	učencev
1.	1938/39 .	.	.	. . 41	učencev
L	1939/40 . .	.	.	.	41	učencev
1.	1946/47 . .	.	. . 42	učencev
1.	1947/48 .	. .	. . 46	učenvec
1.	1948/49 .	.	.	. . 46	učencev
1.	1949/50 .	. .	.	. 47	učencev
1.	1950/51 . . .	.	. 44	učencev
1.	1951/52 .	.	.	. . 42	učencev
1.	1952/53 .	. .	. . 39	učencev
Kakor vidimo iz teh podatkov je bila obremenjenost učiteljstva posebno velika po osvoboditvi, sedaj pa se stanje zopet izboljšuje in je v šolskem letu 1952/53 doseženo predvojno stanje v letu 1931.
Poleg tega, da je obremenjenost učiteljstva po osvoboditvi večja, je še 28% učiteljstva brez primerne šolske predizobrazbe in nujno je, da moremo od njih pričakovati manjši efekt v delu in večjo zamudo časa s pripravljanjem na pouk, kot pri ostalih.
Tako je objektivno stanje naših prosvetnih kadrov s katerim moramo računati vedno, kadar naslavljamo nanje razne apele in pozive na pomoč v delu druge stroke.
In vendar, čeprav to danes vemo, pozivamo naše učiteljstvo ponovno, naj pomaga v predpripravah za popis prebivalstva in pri sami izvedbi popisa. To ne morda zaradi neuvidevnosti položaja vaških učiteljev,
temveč prav zato, ker znamo oceniti njegovo večjo obremenjenost, vemo tudi, da se obremenjenost naših učiteljev z drugimi deli ni podvojila v primeri s predvojnim stanjem, mi pa želimo, naj bi učiteljstvo pri tem delu sodelovalo vsaj polovico tega, kar je sodelovalo v stari Jugoslaviji. Pri popisu prebivalstva v 1.1931 je bilo 36% vseh popisovalcev na Slovenskem učiteljev. Pri popisu prebivalstva v 1. 1948 je bilo od vseh popisovalcev samo še 15% učiteljev. Upravičeno pozivamo zato naše učiteljstvo, naj se njihova udeležba pri popisu dvigne vsaj na 20%.
S to akcijo, ki je najbolj množična od vseh akcij, ki jih izvajamo na terenu, je povezano toliko obče prosvetljevalnega dela vseh naših ljudi, zlasti na podeželju. Vsaka občina dela sezname vseh krajev in majhnih naselkov s svojega področja in nevešče roke vnašajo v svoje geografske skice vsako hišo. Te karte, ki so jih ponekod izdelali na vzoren način sami občinski tajniki, bodo razmnožene in bodo na razpolago vsem šolam. Težko si je misliti, da bi katera koli geografska karta lahko bolje služila nazornemu po-
Zadnje čase objavljajo časopisi različna mnenja in poglede posameznikov o organizaciji našega šolstva. Naj mi bo dovoljeno k tej zadevi podati tudi nekaj svojih pripomb.
Preuredba in izboljšanje šolstva ne zavisi samo od učiteljstva, prosvetne uprave in množičnih organizacij, ampak je tukaj še polno drugih okoliščin, na katere se moramo ozirati.
Učni načrti so še vedno prepolni snovi na vseh stopnjah našega šolstva. Nemogoče je obdelati vso snov tekom celega leta res temeljito in tako, da bo učencem ostalo toliko, kolikor bi pač ostati moralo. Ze star pregovor pravi: »Bolje manj, a tisto dobro«, ali še bolje povedano: »Dajmo času čas«. Prosvetna uprava naj izda svoj okvirni učni načrt. Tu naj bi bili točno določeni učni in vzgojni smotri, določena pa tudi načela in smernice, po katerih naj se uravnava vse šolsko delo. Jasno pa je, da morajo biti učni načrti za osnovno šolo prikrojeni krajevnim razmeram, zato pa je nujno potrebno, da bi imel tudi vsak okraj svoj učni načrt in na podlagi tega bi učiteljstvo izdelalo podrobne učne načrte za svoje šole, za svoj šolski okoliš. Nikakor pa ne bi bilo dobro, da bi bil učni načrt v vsem enoten, eden in isti za vse kraje naše republike ali celo državo. Kajti prilike in potrebe so v vsaki republiki drugačne.
Da bo šola res imela uspehe, je nujno potrebno, da se število učencev v posameznih razredih omeji. Pravilen in uspešen pouk v prenapolnjenih razredih je otežkočen. Le do 40 otrok bi imelo največ biti v enem razredu.
Na podeželju ovirajo pouk v veliki meri tudi zamude, včasih opravičene, a največkrat neopravičene. Proti takim staršem, ki izrabljajo svoje otroke za različna dela, včasih celo za otroke pretežka, bo treba pač z vso strogostjo nastopiti. Kjer prepričevanja ne pomaga, bo treba pač denarne kazni. Rečem pa lahko iz prakse, da v splošnem učenci radi posečajo šolo, posebno še, če je tudi učitelj na svojem mestu.
Sedaj pa še k vprašanju, kaj je krivo, da so uspehi na nižjih gimnazijah v splošnem tako slabi. — V prvi vrsti se mi zdi, da moramo iskati vzroke slabih uspehov v 4. razredu osnovne šole, delno pa že v prejšnjih razredih. Učni načrt za osnovne šole ima vsekakor preveč
uku v šoli, kot ona, na kateri bo vsak od učencev lahko poiskal »svojo« hišo. Zato se nam zdi, da ni vseeno, če pri izvedbi takih predpriprav učiteljstvo ne sodeluje z vso zainteresiranostjo.
Naslednja naloga bo popis sam. Popis daje popisovalcu možnost obiska vsakega doma, vsake družine učenca, s katerim ima učitelj dnevni s'tik. O tem, da naše učiteljstvo še vse premalo pozna domove svojih učencev, je bilo že mnogo povedanega. In končno: gre tudi za pomoč ljudem, ki nimajo vedno opravka Z izpolnjevanjem obrazcev. Te obrazce je treba izpolniti na tak način, da bomo v mednarodnem merilu pokazali, da zna biti nova Jugoslavija v izvedbi svojih akcij na zavidljivi višini in da bo potem znano za vsako vas, kakšni ljudje živijo v njej in koliko jih je. Akcija, kot popis prebivalstva je redka in se vrši praviloma na vsakih 10 let. Podatke pošiljamo v svet in doma jih uporabljamo za izračun vseh naših dejavnosti, gospodarskih, kulturnih in prosvetnih. Kateri koli podatki, ki jih zberemo v drugih področjih človeškega udejstvovanja, ostanejo brez vrednosti, če jih proučujemo izolirano, brez povezave s človekom, ki je osnovni producent in konsument sadov svojega dela.
KaV.
snovi in to pretežke snovi za to starostno dobo.
Ce hoče učitelj, da bodo učenci v gimnaziji zadovoljivo uspevali, potem jih mora pač še posebej pripravljati. In kaj naj rečem o naših učencih, ki v osnovni šoli izdelujejo razred komaj z zadostnim uspehom in gredo s tem pomanjkljivim znanjem v gimnazijo? Potem se ne čudimo, da ne uspejo, posebno še, ko je na gimnaziji uveden predmetni pouk in so učitelji in profesorji dosti bolj zahtevni od osnovnošolskih. Zdi se mi tudi, da je redovanje učencev v osnovni šoli premilo. Redovanje je posebno poglavje, kateremu bi bilo treba posvetiti več pozornosti.
Na gimnaziji je uveden predmetni pouk. Le-ta pa zahteva drugačnega učenja, zato je treba prvošolca šele naučiti, kako naj se uči. To pa ni lahka naloga in spadajo zato, kakor v I. razred osnovne šole, ravno tako tudi v I. razred gimnazije najboljši učitelji. Tu je treba delati po neki sistematiki. In tu nastopijo prve težave. Mislim za knjige. Navadno imajo učenci čitanke različnih izdaj. Posamezna berila so pretežka in duševnemu razvoju otrok neprimerna. Prvo in nujno je, da se bodo izdajala taka berila, ki bodo odgovarjala sedanjim potrebam in prilikam. Zakaj bi ne služile sestavljalcem predvojne čitanke, ki so bile res na višini in so imele v dodatku tudi slovnico z vajami in bile opremljene tudi s slikami? Predelane bi nam lahko koristno služile, kakor to pravi neki referent v svojem poročilu na kongresu pedagogov na Bledu. Toda tudi najboljše čitanke nam ne bodo mnogo koristile, če bodo še naprej prihajali v gimnazijo učenci, ki ne znajo niti gladko brati. Kako se naj potem dijak uči še tujega jezika, če še svojega čitati ne «na? Nam vsem pa bi bile nujno zaželene razne metodike, posebno mlajšemu kadru, jasno pa, da bi dobro služile tudi starejšim.
Nanizal sem nekaj težkoč, katere srečavamo pri našem šolskem delu. Vendar bom skušal podati tudi nekaj misli, kako bi se to stanje v marsičem lahko izboljšalo.
Velika škoda je v tem, da še do danes nismo imeli osnovnega temelja, na katerega bi načrtno gradili vse naše vzgojno in učno delo. Mislim na zakon o šolstvu. Ker pa je sedaj ta že na vidiku (lansko leto
smo ga dobili na vpogled in obravnavo), trdno upamo, da bo le ta ustrezal sedanjim potrebam in razmeram; FLRJ naj izda nekak okvirni zakon, LR pa naj na podlagi tega izdajo svoje zakone, ki bodo v vsem odgovarjali prosvetnim potrebam posameznih republik.
Da smo vsi za 8-letno šolsko obveznost, je menda jasno. Otroci se naj sprejemajo v šolo s sedmim letom, kajti otrok v tej dobi je že toliko razvit, da lahko sledi predpisani učni tvarini, posebno še, če se bodo učni načrti predrugačili in ne bodo s snovjo preveč natrpani.
Kako težko je danes na šolah finančno vprašanje, nam je itak vsem znano. Zato bi bilo želeti, da bi v bodoče okraji prevzeli vse izdatke za šolstvo, tako tudi preskrbo vseh šolskih potrebščin in učnih pripomočkov. S tako uredbo o vzdrževanju šol bi se stanje v marsičem izboljšalo.
Na mnoge težave naletimo pri izberi učnih knjig. Treba je dati našim sestavljalcem prosto pot in iz predloženih izbrati res prvovrstne in še teh ne preveč hkrati. Sedanje se menjavajo prehitro, izdaja sledi izdaji, a vsaka je drugačna od prejšnje. Žal pa se kvalitetno le malo dvigajo. Pri izberi in nakupu knjig ne sme nikdar odločati ime avtorja ali založnika, temveč vselej in povsod samo kvaliteta in uporabnost. Za višje razrede bi bilo priporočljivo, da bi se namesto suhoparnih čitank uvedlo razredno čtivo.
Ko že govorim o šolskih knjigah, naj v zvezi s tem pripomnim tudi nekaj glede učiteljskih in šolarskih knjižnic. Mlademu učitelju je nemogoče nabaviti si knjige, ki bi jih za samoizobrazbo nujno potreboval. Ali naj jih dobi v učiteljski knjižnici? Ta jih nima! Kaj se da nabaviti z vsoto, ki je v proračunu določena v ta namen, ko so vendar danes dobra pedagoška, politična in druga dela tako draga? Dokler se v tem oziru razmere ne izboljšajo, bi bilo priporočljivo, da bi se upravitelji vsega okraja na skupnem sestanku domenili, katera dela bi posamezne šole naročile, da bi se ta mali znesek res uporabil tako, da bo imelo učiteljstvo od tega korist. Pogoj pa je, da bi učiteljstvo, posebno mlajše, pa tudi starejšemu ne bi škodovalo, te knjige tudi koristno uporabilo, kar danes ponekod ni v navadi. Dražja in obširnejša dela iz domače in tuje pedagoške literature pa naj bi naročile okrajne učiteljske knjižnice. Poglavitno pa je, da jih nekdo res dobro denarno podpre.
Da tudi šolarske knjižnice niso na boljšem, je itak znano. Le kadar bodo mladinske šolarske knjižnice bogate po kakovosti in številu, šele tedaj bo lahko odpadel očitek, češ, da šola danes navaja učence samo k čitanju beril, ne pa tudi k pravilnemu čitanju knjig.
Isto je glede učil. Ta so večinoma zastarela ali pa jih sploh ni. Kar jih je, so potrebna izpopolnitve, oziroma temeljite obnove. V splošnem so zelo redke šole, ki bi imele res potrebna učila, če pa teh ni, je jasno, da ne more biti pouk tak, kot bi moral biti. Brez učil naša šola ne more več izhajati.
Naše šolstvo je ravno tako važno, kakor je važna naša elektrifikacija in industrializacija. Če ne bo šlo vštric z našo gospodarsko obnovo in napredkom, se bo nam to kruto maščevalo in te napake dolgo popraviti ne bomo mogli.
Kakor se zadnje čase bore zdravniki za ustanovitev svoje zbornice, prav tako je želja učiteljstva, da se ustanovi tudi prosvetna zbornica, ki bo, kakor obrtniška, odvetniška in druge, laže in uspešneje reševala prosvetna, vzgojna in druga vprašanja v korist celokupnemu jugoslovanskemu šolstvu.
Kotnik Zorko
NEKAJ PRIPOMB K IZBOLJŠANJU NIŽJEGA
ŠOLSTVA
S KONFERENCE UPRAVITELJEV IN RAVNATELJEV ZA MARIBOR-OKOLICO
Na konferenci upraviteljev in ravnateljev okraja Maribor-okolica je telo v referatih okr. šol. inšpektorjev za osn. šole in n. gimnazije ter v diskusiji povedanih toliko koristnih misli in predlogov, da bi verjetno utegnilo zanimati tudi druge prosv. delavce. Tu posnemamo samo glavne misli iz referatov in diskusije. — Za novoletno jelko so razpolagale letos šole s toliko denarjem, kot še nikoli doslej, vendar so v splošnem učit. zbori premalo skrbeli za dopolnitev šolskih knjižnic. Tudi za mladinski tisk se brigamo premalo. Skrb za mlad. tisk pač ni samo zadeva poverjenika na šoli, nego vsega učit. zbora, na n. gimnazijah pa v prvi vrsti predm. učiteljev slov. jezika. Res, da je mlad. tisk še predrag, toda le z velikim številom naročnikov mu bomo znižali ceno, istočasno pa dvigali njegovo kvaliteto. Knjige Mlad. knjige pridejo izredno prav za obvezno čtivo, posebno ker po učnem načrtu predpisanih knjig ni dobiti za vse učence. — Drugo važno vprašanje je sodelovanje šole in doma. Sodelovanje šole in doma mora biti tesno, toplo m iskreno, odvisno je pa v nemali meri od tega, koliko je v učiteljevem poklicnem delu resnične ljubezni do otroka. Ni mogoče dodobra spoznati otroka, če ne poznaš razmer, v katerih ta živi. Z obiski na domovih, kjer spozna učitelj okolje, v katerem učenec živi in dela, najde tudi ključ do boljših, uspešnejših prijemov pouka in vzgoje. Zato bi bilo resno govoriti o predlogu, naj šolski upravitelj pred vpisom novincev obišče vsak dom, kakor je bilo to že nekoč. Mi ne vzgajamo samo otrok, ampak je treba več misliti na vzgojo staršev. C e se starši na rod. sestankih ne oglašajo s [predlogi, z nasveti, pa tudi s kritiko, potem ne moremo govoriti o uspešnih rod. sestankih, pa naj smo imeli še tako vzoren referat, pa naj je bil razred še tako zaseden. Tu nekaj ni v redu! — Učni uspeh na n. gimnazijah je v 1. polletju 50,3% Približno taka številka se kaže že vsa leta nazaj, pa mečemo krivdo na osn. šolo, na nepravilen kriterij ocenjevanja, na učne načrte, na domače razmere, na učbenike itd. Posebno se razburjajo razredniki 4. razredov osn. šole, kot da je v stalnih očitkih res vsa krivda na njih. Tak očitek je vsekakor krivičen in zato ni čuda, da so letos padli razredniki 4. razredov v nasprotno skrajnost ter ocenjevali tako, da je povprečje poz. ocenjenih v četrtih razredih komaj 52—59*/«. Večina vzrokov slabih učnih uspehov bo — upajmo, z novimi učnimi načrti, ki jih baje pripravlja posebna komisija strokovnjakov, odpadla, posebno, če bodo učit. zbotri dali komisiji dovolj dobrih in tehtnih predlogov. Zaenkrat drži, da prehod iz
4.	r. osn. šole v 1. r. n. gimnazije ne teče gladko in nemoteno v okviru »-letnega obveznega šolanja, kajti sicer bi se ne zgodilo, da je n. pr. od 19 učencev, ki so •prišli v gimnazijo s prav dobrim učnim uspehom, telo v 1'. poli. neg. ocenjenih H3 in da so 4 od teh imeli v 4. r. osn. šole matematiko prav dobro, a tu nezadostno. Razpon ocenjevanja na osn. šolah je 23%, pa tudi na n. gimn. ni ndč bolje. Znak, da se tu lovimo in da bi bilo potrebno ta problem prav podrobno obdelati v Sodobni pedagogiki. Posebno kritično je to vprašanje za učitelje začetnike, ki radi zaidejo pri ocenjevanju iz ene Skrajnosti v drugo. Pogoj objektivnega in enakomernega ocenjevanja je pa ljubezen do mladine, poglabljanje v psihologijo mladostnika in otroka, dobra učna priprava in obvladanje svoje stroke. Opaža se, da je mnogokje vzrok slabi kvaliteti šol. dela v nezadostni kvalifikaciji mlajšega učit. kadra^ Šol. upravi-telji in starejši tovariši na šoli bi jim naj nudili več pomoči. Učni uspehi na n. gimnazijah (50,3%) nam dajo misliti. »Kako bi bilo s tovarno,« je dejal tov. inšpektor, »če bi tudi ona dajala 50 ali 25% škairta!« Zato je predvsem važno eno: izboljšajmo svoje delo! — Ponekod so določili na rod. sestankih dan v tednu, ko lahko prisostvujejo pouku tudi starši. To ni napačno in bi verjetno kazalo poizkusiti tudi drugod. Naj bi predvsem povedali svoje mnenje tisti, ki imajo že izkušnje. Povezavo z domom to vsekakor utrjuje. — Učitelj tudi ne more teti zaprt med štiri stene. Vsakdo lahko najde torišče svojega dela izven šole, če se le zaveda, da je ljudski učitelj. Starše in vsakogar drugega je pa treba znati pripraviti do spoznanja, da je šolsko delo težavno, naporno in odgovorno. Od učiteljic, ki so še gospodinje in matere, pa ne moremo in ne smemo zahtevati več, če to troje, kar je mnogo, zadovoljivo vrše.
Samo nanizane misli in sklepi povedo, da je bila konferenca dobro pripravljena in zaradi tega tudi uspešna.
S. L.
POZIV
Slovenci — naseljenci v Gudu-rici, okraj Vršac, potrebujejo slovenskega učitelja. Prav gotovo se bo našel med našimi prosvetnimi delavci tovariš, ki se bo odzval tej prošnji naših ljudi. Vabimo predvsem mlajše tovariše.
Prijavo pošljite na uredništvo Prosvetnega delavca ali na Svet za prosveto in kulturo LRS.
Ustanovitev učiteljske knjižnice v Ljubljani v 1.1855
Slovenski šolski muzej v Ljubljani hrani sveženj spisov iz let 1855 do 1869, ki obsega poročila o učiteljski »bravnici« v Ljubljani in koncepte zapisnikov »Perviga obč-niga zbora ljudskih učiteljev na Kranjskem«, ki je bil 15. sept. 1868 in »Vstanovnega zbora učiteljskega društva za Kranjsko« z dne 31. marca 1869. Kdor koli bo pisal zgodovino slovenskega učiteljstva, bo moral pregledati listine, zbrane v tem fasciklu, ker so to najstarejši znani zapiski, ki obravnavajo prve začetke o organiziranju učiteljstva na Slovenskem. Nas zanimajo v tem svežnju poročila o učiteljski knjižnici (bravnici, bukvamici), zato ker je to bralno društvo pravzaprav naj-starejše učiteljsko društvo na Slovenskem.
Doba po letu 1848 je za razvoj slovenske osnovne šole pomembna predvsem zato, ker je bil prvič uradno formalno priznan materin jezik učencev kot učni jezik v šoli. Takratni slovenski časopisi so priobčevali poročila o stanju v šolah, zagovarjali so nujnost uvedbe slovenskega učnega jezika in kritizirali one učitelje, ki so še dajali pri pouku prednost nemščini. Upoštevati je treba, da je bil učitelj trivialne šole tačas povsem odvisen od
župnika, ki je bil dejanski upravi-tej šole. Učitelj mu je bil podrejen ne le kot učitelj, temveč tudi kot cerkovnik in organist. Saj je kot cerkveni služabnik prejemal večjo plačo, kakor za pouk v šoli, ki ga je največkrat prepustil podučitelju, katerega je sam plačeval iz svojih skromnih dohodkov. Pomanjkanje in težke socialne prilike, v katerih je živela večina učiteljev, je njihovo materialno odvisnost od cerkve še povečevala in preprečevala vsakršno samostojnost. Poklic učitelja je bil sicer potreben, toda ni bil spoštovan, in prav iz te dobe je ostal spomin na učitelja — šolma-štra, ki skuša vsem ustreči, a se vsem zameri. Hlapčevska nrav, pokornost, ki jo je materialna odvisnost pospeševala, je dičila večino takratnih učiteljev. Objektivni ocenjevalec pa bo to karakterno napako v zlo štel tisti gospodi, ki je učitelja silila v tak položaj, ne pa njemu, ki se ni mogel pomagati. V takratni družbi je stal učitelj prav nizko na družbeni lestvici. Čim nižje pa nekdo stoji na hierarhični lestvici, tem manjša je njegova odgovornost, zato tudi takratnim učiteljem ne moremo očitati, da niso z dovolj vneme opravljali svojega dela v šoli, in je ta le počasi napredovala.
V letu 1848 so pričeli sklicevati uradne učiteljske konference, ki so jih vodili dekani kot okrajni šolski nadzorniki. Udeleževali so se jih učitelji in duhovniki. Te skupščine so koristno vplivale na dvig poklicne in nacionalne zavesti pri učiteljih. Takratni učitelji so se šolali le v'dvoletnih preparandnih tečajih, kjer niso dobili zadostne podlage za uspešno delovanje v šoli in izven nje. Učni jezik v teh tečajih je bil nemški, zato je pičlo znanje slovenščine pri učiteljih bila ena izmed ovir za uspešen pouk v šoli v materinem jeziku učencev. Del učiteljev se je zavedal važnosti svojega poklica za napredek prosvete med narodom in je o tem tudi pisal in govoril na zborovanjih. Pomanjkanje, v katerem je večina živela, pa je preprečevalo uresničitev lepih stremljenj. Poleg redkih slovenskih časnikov je izhajal Šolski prijatelj (leta 1852—1855), v katerem so izhajali sestavki pedagoške vsebine in razna navodila učiteljem za izboljšanje učne metode in njihovega pedagoškega znanja, toda naročnikov je list imel malo. Zaostalost je postajala vedno večja cokla pri napredku šole, zato je vzklila želja po samo-izobraževanju, po pridobitvi večje izobrazbe. Tej težnji je bil v oviro slab materialni položaj, v katerem so se nahajali učitelji. Primanjko-
valo jim je denarja za nakup knjig. Zato so se dogovorili učitelji: Andrej Praprotnik iz Dobrove pri Ljubljani, Leopold Belar iz Brezovice in Jožef Fajfar iz Ljubljane, da ustanovijo učiteljsko »bravnico«. Sklenili so medsebojno si izposojati svoje knjige in določili še mesečni redni prispevek 20 krajcarjev za nakup novih knjig in časopisov.
Misel sama ni bila povsem nova. Ze leta 1830 je obstajala pri celjski glavni šoli »pedagoška knjižnica« (Katechetisch-padagogische Biicher-sammlung) za učiteljstvo celjskega okrožja. To knjižnico je po uradni dolžnosti oskrbovalo ravnateljstvo glavne šole, ki je obveščalo o prirastku šole. Učitelji pa so prispevali prostovoljne darove za nakup knjig in vzdrževanje.
Ljubljansko knjižnico so ustanovili (1855) sami učitelji iz lastnega nagiba. Prvim trem ustanoviteljem sta se pridružila takoj učitelja Zorin in Centrih, oba iz Ljubljane. Leta 1856 so pristopili še drugi iz raznih krajev Kranjske. O ustanovitvi je v Novicah poročal Andrej Praprotnik, pri čemer je uporabil zapisnik sestavljen 30. junija 1856 v navzočnosti škofijskega višjega šol. nadzornika Jurija Zavašnika, ki je pregledal knjižnico in jim dal razna navodila ter dovolil ustanovitev. Sprejeli so tudi poslovnik, ki je do-
ločal čas izposojanja in določal redno letni sestanek vseh članov. Članek »Učiteljska bukvamica« je izšel 27. dec. 1956 v Novicah (str. 416 in 419). Zapisnik sestavljen na junijskem zborovanju vseh članov je pisan v nemščini in ima naslov: »Protokol in Angelegenheit der Le-sebibliothek des Stadt und Rural-schulbezirkes Laibach, aufgenom-men am 30. jun. 1856.« Podpisali so ga: Jurij Završnik kot nadzorni organ, Zorin Ivan, zapisnikar, Jožef Fajfar, Franc Centrih, Ivan Tomažin, Leopold Belar, Andrej Praprotnik, Jurij Uranič in Jožef Levičnik. Priložen mu je spisek knjig, ki jih je knjižnica kupila iz prispevkov. Imeli so 48 del v 59 zvezkih v vrednosti 57 gld. in 13 kr. Razen teh knjig pa so člani imeli v svojih zasebnih knjižnicah 383 del v 797 zvezkih, ki so si jih posojali.
Med ohranjenimi spisi je »Račun od leta 1855 učiteljske bravnice v Ljubljani«, ki ga je sestavil Jože Fajfar, oskerbnik bukvarnice, in letno poročilo. Članarina (v izvirniku plača) petih udov je znašala 16 gld in 47 krajcarjev. Primanjkljaj je kril oskrbnik. Med člani je bil že prvo leto tudi Potočnik Ivan, župnik na Brezovici pri Ljubljani. Iz spiskov knjig, ki so jih imeli posamezni člani in so jih dali ostalim na razpolago, ugotovimo, da je imel Belar
ORGANIZACIJA ŠOLSKEGA RADIA NA DANSKEM
ZDRUŽENJE UČIT. PREDLAGA SPREMEMBO DREDBE V PROSV. ZNANSTVENI STROKI
Po lanski prevedbi državnih uslužbencev v nove plačilne razreT de, so se pokazale nekatere pomanjkljivosti, na katere naredbodajavec pri sestavi Uredbe o prosvetno-znanstveni stroki ni mogel misliti, ki pa so že v kratkem času pokazale potrebo po njeni izpopolnitvi ozir. spremembi. Z novo uredbo so se sicer povprečno nekoliko zvišale temeljne plače prosvetnih delavcev, odpadli pa so razni dodatki, ki so v svojem bistvu bili socialistični in s tem tudi stimulacija za delo. Na drugi strani pa so nekatera določila neprijetno prizadela prosvetne delavce, ker so jih v primerjavi z uredbami za druge uslužbence, ki takih določil ne vsebujejo, sprejeli kot krivične.
Zlasti so bili po novi uredbi prizadeti učitelji, ki poučujejo na osnovni šoli. Občni zbor Združenja učiteljev LRS je opozoril na nekaj takih vprašanj, ki vzbujajo med učiteljstvom nerazpoložen je in ki jih bomo morali v interesu dela rešiti. To bo toliko laže, ker se danes že vsi ljudje, ne samo prosvetni delavci, zavedajo družbene pomembnosti in vrednosti učno-vzgojnega dela z mladino. Poglejmo si nekaj takih odprtih in nerešenih vprašanj!
Uredba o prosvetno - znanstveni stroki je v svojem členu 19. za vse prosvetne delavce gotovo žaljiva, saj ne obstaja za nobeno drugo stroko. — Nadalje predvideva uredba vaški dodatek ter kurivo in stanovanje za učitelje na podeželju (kar pa ni dokončno rešeno tudi za ostale vzgojitelje n. pr. predmetne učitelje in profesorje, ki prav tako poučujejo na podeželju), ukinjen pa je dodatek za težka mesta. — Zelo boleče je tudi dejstvo, da učitelj, ki zaradi pomanjkanja ali bolezni drugih učnih moči mora dalj časa poučevati po dva in več oddelkov, ali učitelj na niže organizirani šoli, ki poučuje 35 in več tedenskih ur, ne dobivata za svoje nadurno delo nobenega honorarja oz. nagrade. Vsekakor to ni v. skladu s socialističnim vrednotenjem človekovega dela. — Vprašanje periodičnih povišic v VIII. plačilnem razredu je prav tako odprto, saj starejši tovariši, ki so že blizu upokojitve sploh ne bodo imeli možnosti dobiti periodičnega poviška, ali pa v najboljšem primeru samo prvega ali drugega. — Učiteljstvo je tudi mnenja, da ni pravilna razporeditev vsega učiteljstva, ki ima predpisano število službenih let v VIII. kot zadnji in dokončni razred. Vsekakor bi bilo pravilno, da se najboljšim učiteljem, ki so priznani pedagoški javni delavci (pedagoški pisci, odlični organizatorji ped. dela itd.) prizna časten naslov in z njim kot priznanje pravica za napredovanje v VII. plač. razred. Tudi moramo vse bolj odločno zahtevati, da bodo krajevni faktorji imeli več razumevanja in spoštovanja do obstoječih uredb in zakonov, ter da bodo vsem učiteljem, zlasti pa začetnikom zagotovili na službenem mestu materialne pogoje za človeka dostojno življenje.
Posebno pozornost bomo morali posvetiti ureditvi vprašanja našega inšpektorskega kadra. Nam učiteljem in vsej naši ljudska skupnosti ne more in ne sme biti vseeno, kakšen je naš vodilni pedagoški kader. Danes ne more biti v nobenem primeru opravičilo za pomanjkanje inšpektorjev dejstvo, da odličen pedagoški delavec ne more sprejeti inšpektorskega mesta, ker bi s tem materialno trpel sam in njegova družina.
Izvršni odbor Združenja učiteljev LRS je vsa gornja vprašanja pretresal in sklenil, da pripravi predloge za spremenitev dn dopolnitev Uredbe o nazivih in plačah v prosvetno-znanstveni stroki, da bi se
tako družbena pomembnost učiteljevega dela vskladila z njegovim materialnim položajem. Predlog je bil že poslan vsem merodajnim čdnite-Ijem v presojo in odločitev. Pripominjamo, da naš predlog v celoti podpira tudi Svet za prosveto in kulturo LRS, ki smatra, da je umesten in realen. Kaj vsebuje? Na kratko bi lahko vse zahteve združili v nekaj točk:
1.	Ukine naj se člen 19 uredbe o prosvetno-znanstveni stroki. Ovira za učiteljevo napredovanje naj bo edino obsodba po disciplinskem ali rednem sodišču ter slaba ocena-.
2.	Učiteljem, ki službujejo na težkih mestih in v težkih pogojih (velika oddaljenost od prometnih krajev, v hribih itd.), naj se namesto vaškega dodatka izplačuje dodatek za težka mesta v višini od IBM1 do 2000 din mesečno. Seveda pa za vse ostale kraje ostane vaški dodatek in naj ga sprejemajo tudi vzgojitelji, predm. učitelji in profesorji.
3.	Učiteljem naj se vse ure preko normiranih 26 tedenskih ur honorirajo -po din 80.— od ure, kakor je to v praksi za vse vrste ostalih šol.
4.	Učiteljem v VIII. plačilnem 'razredu, ki imajo po službenih letih pravico do enega ali več periodskih poviškov, naj se isti takoj priznajo.
5.	Odličnim učiteljem — javnim pedagoškim delavcem naj se prizna časten naslov in z njim pravica, da. napreduje do vključno VII. plač. razreda, ko izpolnijo vse ostale pogoje. Ce je to upravitelj šole, naj dobi naziv ravnatelj in funkcijski dodatek, kakor ravnatelj nižje gimnazije.
6.	Učiteljem, posebej še začetnikom je treba na mestu službovanja na primeren način zagotoviti vse potrebne materialne pogoje za človeka- dostojno življenje, kar bi bila v glavnem naloga in dolžnost občinskih odborov. .
7.	Šolski inšpektor za osnovne šole je lahko samo odličen učitelj, ki ima praviloma najmanj 1» let šolske prakse. Prizna naj se mu zvanje in položaj, po treh letih uspešnega dela kot inšpektor naj napreduje za en plačilni razred višje, tako da doseže po 2-1 letih službe v prosv. stroki VII. plačilni razred. Prav tako je treba urediti vprašanje funkcijskega dbdatka inšpektorjev ter terenskega dodatka, prizna pa se mu naj tudi stanarina in kurivo, kot jo praktično že uživa velika večina šolskih upraviteljev.
8.	Zelo boleče je tudi vprašanje upokojenih učiteljev. To se izraža v zahtevi, da vsi učitelji, ki so bili upokojeni v različnih dobah, posebno pa še v letih od 1947 do 1952, dobe najvišji pokojninski razred, to je VIII. pok. razred — seveda pod pogojem, da imajo polno službeno dobo in so ob upokojitvi dosegli predpisano starost, ne oziraje se na plačilne razrede, ki jih komu je — ali ni priznala stara Jugoslavija.
To so predlogi Združenja u&ite-Ijev. Izvršni odbor se bo trudil, da
jih bo realiziral čimprej bo mogoče in v čim večji meri bo mogoče. Vendar pa bo Izvršni odbor moral dobiti pri svojem članstvu, posebej pa še pri okrajnih društvih večjo podporo, kakor jo je imel doslej.
Ne gre za to, da bi mu okrajna društva pošiljala predloge, prošnje, zahteve in pritožbe. Gre v prvi vrsti za to, da bodo okrajna društva in njihovo članstvo močneje zaživeli in s svojim pozitivnim delom mobilizirali svoje članstvo in ljudstvo, da bo pravilno vrednotilo učiteljevo vlogo in naloge. Istočasno pa se bodo morali vsi člani in društva mnogo bolj odločno boriti za to, da bodo ljudski odbori in posamezniki spoštovali in izvajali že obstoječe zakone in uredbe. Vzemimo primer!
V nekaterih okrajih redno izplačujejo vsemu učiteljstvu vaška dodatek, stanarino in kurivo. Ponekod pa še do danes niso odločili, v katerem kraju hi bilo potrebno izplačevati vaški dodatek, drugod izplačujejo stanarino in kurivo samo deloma in neredno. Člani in društva pa se pritožujejo in godrnjajo, češ, nihče se za nas ne zavzame. Kdo je tukaj kriv? Mislimo, da bi moralo v takem primeru okrajno društvo storiti vse potrebno, da bi na napako opozorilo odgovorne ljudi v ljudskem odboru in zahtevalo, da se uredbe izvajajo. V nasprotnem primeru pa bi moralo znati tiste, ki obstoječih uredb in zakonov ne bi hoteli spoštovati in izvajati, tudi k temu prisiliti ter jim pač na tak način pojasniti, da je v socialistični državi ena izmed prvih in važnih dolžnosti slehernega državljana in skupnosti, da spoštuje naše Ijudsko-demokra-tične zakone.
Kot učitelji in ljudsko-prosvetni javni delavci vršimo izredno važno dn odgovorno poslanstvo (od kvalitete našega dela bo seveda odvisno, kako ga bo vrednotila naša ljudska Skupnost in v koliko bo pripravljena naša prizadevanja tudi podpreti!), zato naši predlogi in zahteve niso neutemljene. Lahko rečemo, da temeljijo na našem osnovnem socialističnem principu: kdor skupnosti več daje, ima pravico od skupnosti več zahtevati.	V. C.
O sprejemni^ isspitil) na vajenslcil)
šola£>
Odbor za strokovno šolstvo pri MLO Maribor je razpravljal tudi o sprejemnih izpitih na vajenskih šolah. V obrt gredo še vedno učenci, ki na nižji gimnaziji ne uspevajo. V redkih primerih, večinoma zaradi socialnega momenta, se za uk odloči učenec, katerega napredovanje na nižji šoli je takšno, da bi lahko šolo posečal dalje. Za letošnje šolsko leto je Svet za prosveto in kulturo LRS določil za vključevanje v posamezne obrtne stroke predpisano šolsko predizobrazbo. V izjemnih primerih — tu so mišljene predvsem kritične stroke obrti — pa se lahko sprejemajo učenci z manjšo predizobrazbo, kot je sicer predpisana za določeno obrt. V teh primerih morajo učenci polagati sprejemni izpit iz slovenščine in računstva. Prav tako lahko polagajo izpit tudi učenci s štirimi razredi osnovne šole, vendar na podlagi predhodne prošnje, ki jo rešujejo okrajni prosvetni sveti.
Na ta način zalagamo kritične obrti s slabšimi učenci, kar je povsem napačno. Stremeti moramo namreč za tem, da tudi v te stroke vključujemo učence, ki bodo svoje delo v delavnici in v šoli zadovoljivo opravili. Z učenci, ki so opravili sprejemni izpit, zlasti pa s tistimi, ki imajo štiri razrede osnovne šole, si tudi kritične obrti ne bodo mnogo pomagale, ker tak učenec verjetno
ne bo uspešno dovršil razreda. Iz izkušenj pa vemo, da se ponavlja-lec z redkimi izjemami ne popravi, več kot enkrat pa v učni dobi ne sme ponavljati.
Učni uspehi prvega polletja so pokazali, da učenci, ki so bili sprejeti na osnovi sprejemnega izpita, v šoli slabo napredujejo, posebno še tisti s štirimi razredi osnovne šole. Sprejemni1 izpit seveda ne more v popolni meri jamčiti, da bo učenec lahko uspešno sledil pouku na vajenski šoli. Razen tega je kriterij ocenjevanja pri sprejemnih izpitih zelo različen.
Najti bo treba drug način usmerjanja v kritične stroke, ne pa na račun slabših učencev. Splošnoizobraževalne šole bi morale posvečati več pažnje uspešnejšemu usmerjanju učencev v gospodarsko dejavnost. Trenutno smo sicer luknjo v tej ali oni kritični stroki zamašili, vendar le začasno, kajti zaradi nezadovoljivega učenčevega napredovanja lahko stroka kaj kmalu zopet postane kritična.
Odbor za strokovno šolstvo pri MLO Maribor je mnenja, da sprejemne izpite na vajenskih šolah odpravimo. Le v res izjemnih primerih, ko gre za primer dobrega učenca enorazrednice ali dvorazrednice, ki ni imel možnosti za obisk nižje gimnazije oziroma osemletne šole, bi dovolili sprejemni izpit. Joso T.
53 del v 69 zvezkih, Zorin 66 del v 73 zvezkih, Andrej Praprotnik 102 dela v 148 zvezkih, Centrih 66 del v
253	zvezkih, Jožef Fajfar 96 del v
254	zvezkih. Fajfarjev podrobni spisek manjka najbrže zato, ker po njegovi smrti (1858) niso knjige bile več članom na razpolago. Slovenskih knjig je bilo 126. Največ jih je imel Praprotnik (93). Imel je Vodnikove in Prešernove poezije, Drob-tince, Vedeža, Novice, Slovensko bčelo, Slovenijo, Danico, Pravega Slovenca, Ljubljanski časnik, Šolskega prijatelja in večino do takrat izišlih slovenskih slovnic. Njegova zbirka priča o veliki razgledanosti in želji za samoizobraževanjem. Saj je iz svojih skromnih dohodkov žrtvoval velike vsote za nakup knjig in naročilo časopisov. Centrih in Fajfar sta imela lepo zbirko raznih znanstvenih publikacij in leksikonov. Če vemo, da je znašala letna plača takratnega učitelja na vasi 300 goldinarjev, lahko ugotovimo, da so si ti pionirji učiteljske izobrazbe dobesedno pritrgovali od ust, da so ustregli svoji želji po znanju.
Da bi vzbudili med učiteljstvom zanimanje za knjižnico, je izšlo poročilo v Novicah in Zgod. Danici. Konec leta 1856 je bilo že 20 članov, in sicer 15 učiteljev, 4 kaplani in 1 župnik. Iz Ljubljane je bilo 8 učiteljev in 1 kaplan, iz Brezovice
1 učitelj in 2 duhovnika, iz Dobrave pri Ljubljani 2, ostali so bili iz Polhovega gradca, Borovnice, Preserja, Železnikov, Jesenic in Mokronoga. Knjižnica je dobila sobico v redutnem poslopju, kjer so imeli tudi čitalnico (1858), ki je naročila 3 slovenske in 8 nemških časopisov. Člani so po 1. 1858, ko se je število povečalo (23), plačevali po 10 krajcarjev članarine. V času poslovanja knjižnice (1855—1862) jih je nekaj izstopilo, pristopili pa so novi, tako da je do leta 1862 dokaj v redu poslovala. Največ jih je bilo 1. 1858 (23), 1. 1861 pa so bile včlanjene tudi 3 učiteljice iz Ljubljane. Po pravilniku je postal član vsak učitelj, ki je v redu plačeval članarino in redno vračal in oddajal zavoje s časopisi in knjigami po določenem vrstnem redu. Po smrti Jožeta Fajfarja je prevzel oskrbniške posle (tajniške) Janez Zorin in leta 1862, ko je ta umrl, Andrej Praprotnik. O svojem poslovanju so morali poročati škofijskemu ordinariatu, ki je v takratni dobi (konkordatska) nadzoroval in upravljal osnovne šole in nameščal učitelje. Po letu 1862 ni v arhivu več podatkov o knjižnici.
Pač pa je Andrej Praprotnik poročal o njej na ustanovnem občnem zboru Učiteljskega društva za Kranjsko, ki je bil 31. marca 1869. (Učiteljski tovariš, 1869, str. 121 do
122). V svojem poročilu o delavnosti pripravljalnega odbora je povedal »Ker je knjižnica perva podlaga vsakemu društvu, ki skerbi za duševno napredovanje svojih udov, naj Vam dragi učitelji, tudi povem, da ima naše društvo lahko po naj bližnji poti že precej dobro vredjeno knjižnico, ktera se je tako le vsta-novila«. Nato opiše, kako so zbrali v marcu 1. 1855 že poprej omenjeni prijatelji učitelji in razmotrivali, kako bi vsrezali duhu časa v važnem učiteljskem stanu in kako bi postavili svoji nalogi pravo podlago. Zato so ustanovili knjižnico, ki je poslovala vse do 1. 1862. Po tem letu so pa samo še trije člani v redu plačevali, zato je prenehalo njeno delovanje. Zbralo se je 150 knjig v več kakor 200 zvezkih največ peda-gogične vsebine. Nadalje pravi »Ker je bilo tedanje bralno društvo že pravo učiteljsko društvo (podčrtal pisec), akoravno še ne postavno vter-jeno, in ker so vstanovniki sedanjega učiteljskega društva tudi vstanovniki tedanje knjižnice, to knjižnico učiteljsko društvo po vsi pravici sme sprejeti za svoje imenje. Ker se šteje knjižnica med perve pripomočke, ktere mora naše društvo imeti, tedaj je za društvo prav vgodno, da ima že v rokah knjižnico, ktero bi moglo še le po dolgem času vstanoviti!«
Danski šolski radio je sestavni del Radia Kopenbagen, toda v tem okviru ima samostojno upravo ter samostojen proračun. Šolski radio je bil osnovan leta 1927 in se je do danes (v zadnjih letih okupacije je prenehal z oddajami!) razvil v odločujočega vzgojno - izobrazbenega činitelja za mladino in odrasle. Na Danskem je med štirimi milijoni prebivalcev nad milijon radijskih naročnikov, tako da pride povprečno na vsako družino vsaj en radijski aparat.
Upravni odbor šolskega radia je sestavljen iz osmih članov, med katerimi je predsednik vedno kak znan pedagoški delavec. Od ostalih članov sta dva uslužbenca šolskega radia, trije so zastopniki ministrstva za pouk, dva pa zastopnika učiteljskih organizacij. Upravnemu odboru, ki ima redne štirinajstdnevne seje, pomaga Svet šolskega radia, ki ima 34 iz vrst zastopnikov raznih šol, strokovnih organizacij in staršev izvoljenih članov. Svet se sestaja enkrat ali dvakrat letno ter daje predloge za letni načrt šolskega radia.
Redni letni program šolskih oddaj mora biti izdelan letno do 1. maja, to je vsaj štiri mesece pred začetkom nove sezone. Oddaje šolskega radia trajajo od 1. septembra do 30. aprila. Ves mesec maj je določen za utrjevanje predloženega novega programa. Učitelji in učenci dajejo v tem mesecu svoje pripombe in predloge za izvedba programa v novem šolskem letu.
Danski šolski radio pozna v glavnem šest stopenj, ki so urejene po starosti poslušalcev. Oddaje za prvi razred so vedno ločene od ostalih. A stopnja obsega oddaje za učence od drugega do četrtega šolskega leta, B stopnja je za učence od petega do sedmega šolskega leta, C stopinja za tiste od osmega do desetega šolskega leta. Ta zajema učence višjih razredov srednjih šol, ki niso več šoloobvezni. Posebne so oddaje za učitelje. Razen tega pa poznajo tudi kombinirane oddaje. Stopnja AB zajema učence od tretjega do petega razreda osnovne šole, stopnja BC pa dijake srednje šole (nižji razredi). Za otroke predšolske dobe so vsak dan popoldan posebne polurne oddaje, za pošolsko mladino pa večerne oddaje. V šolskem letu 1951/52 je imel šolski radio skupaj 536 oddaj, od tega pa je bilo 260 ponovitev, tako da ima skoraj vsaka oddaja tudi svojo ponovitev.
Uprava šolskega radia vključuje v svoje delo širok krog učiteljev, za katere prireja večkrat dvomesečne tečaje ali pa posebna krajša predavanja. V šolskem letu 1950/51 so na primer radijski delavci obiskali 115 raznih šol, na katerih so imeli predavanja o tem, kako se pripravljajo radijske šolske oddaje. Taka radijska predavanja, ki so namenjena radijskim sodelavcem, predavatelji ilustrirajo z vzornimi radijskimi posnetki šolskih oddaj na magnetofonskem traku. V istem letu je tudi obiskalo radio v Kopenhagenu 5211 učencev ter 435 učiteljev iz 175 različnih šol. Šolski radio ima sedaj 24 učiteljev, ki so dovršili radijski dvomesečni tečaj, kot stalne sodelavce. Ti učitelji redno uče po raznih šolah, toda morajo stalno sodelovati z redakcijo šolskega radia.
Po sprejetem letnem načrtu izberejo člani redakcije Šolskega radia sodelavce, ki jim zaupajo izdelavo določene snovi za šolsko oddajo. Ko sodelavec napiše besedilo za oddajo, ga najprej predela strokovnjak za obravnavano področje, nato pedagoški vodja, ki odgovarja za pedagoško in jezikovno pravilnost snovi; ta vnese v tekst po potrebi tudi glasbene slike in melodije ter ga v dogovoru s piscem teksta tudi radijsko pripravi, gele tako izpotpolnjen tekst preda redakcija v izvedbo.
Redakcija šolskega radia izda vsako leto za svoje poslušalce več revij in brošur. V začetku počitnic natisne celoten tiskan letni načrt šolskih oddaj — Danmarks skoleradio saesonplan — z vnaprej določenimi temami, datumi in urami šolskih oddaj za vse stopnje, ter ga pošlje vsem šolam, da lahko učitelji uporabijo redne šolske oddaje pri izdelavi svojega učnega načrta, Ze pri naslovih oddaje v letnem načrtu navajajo strokovnjaki za vsako določeno snov šolske oddaje pomožno strokovno literaturo, ki naj Služi avtorjem za pomoč
Tako je ta prva učiteljska knjižnica postala temelj kasnejši knjižnici učiteljske organizacije. Del teh knjig je še danes ohranjen v sedanji knjižnici šol. muzeja. Ko je bil 1. 1898 ustanovljen prvič Šolski muzej je Slovensko učiteljsko društvo, nastalo iz Učiteljskega društva za Kranjsko 1. 1872 darovalo svoje knjige muzeju, po ukinitvi 1. 1910 je prevzela knjižnico »Zaveza« in po osvoboditvi v 1. 1947 je sedanja muzejska knjižnica prejela del stare knjižnice nazaj.
O knjižnici je poročal 1. 1857 v Novicah (št. 7) Zorin, ko se je zahvalil za darila, ki so jih posamezniki poslali. Urednik »Tovariša« Praprotnik pa je 1. 1866 pozival učitelje, da bi oživeli njeno delovanje. V tem pozivu je omenil, da je bila ustanovljena 1. 1854, kar pa je sam popravil 1. 1869. Omeniti je treba, da so vestni učitelji skrbeli za ustanovitev šolskih knjižnic. V Ribnici na Dol. je učitelj Raktelj zbral prav lepo knjižnico, kakor poroča Učiteljski Tovariš (UT 1861, str. 123).
O delovanju in nastanku te knjižnice pa nič ne poroča Luka Jelenc, predsednik Zaveze avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev v Spominskem spisu ob 25 - letnici »Zaveze« 1. 1913, ko našteva poizkuse organiziranja učiteljskih dru-
pri izdelavi podrobne radijske oddaje. Vso pomožno literaturo zberejo v redakciji in jo dajejo po potrebi na razpolago sodelavcem, ki so se odločili za izdelavo kake določene oddaje.
Razen tega izdaja redakcija šolskega radia za vsaka dva meseca posebno programsko revijo za učence — Elevhaeftet — in posebno za učitelje — Laererens haefte — ter od časa do časa posebne publikacije za dijake gimnazij — Udsen-delser for gymna!Siet. — Vsi ti tiskani radijski priročniki izhajajo v visokih nakladah (92 000, 30 000 in 3500 izvodov) in jih dobivajo učenci, dijaki ter učitelji brezplačno na razpolago.
Reviji za učitelje in učence obsegata podroben program šolskih oddaj za dva meseca. Revija za učence objavlja obširnejšo razlago obravnavane snovi in prinaša k vsaki snovi izredno bogat slikovni material. Revija za učitelje pa daje napotke za pripravo in metodično obravnavo snovi. Razen tega navajata obe reviji za vsako oddajo še dodatno literaturo. Publikacije za gimnazijske dijake prinašajo navadno snov s področja literature in umetnosti in imajo številne barvne umetniške priloge.
Posebna zanimivost radijskih šolskih oddaj je v tem, da imajo na programu izredno mnogo potopisov. Tako je v lanskem šolskem letu šolska redakcija sama posnela reportažo z Grdnianddje, Norveške in iz Švice. Dvakrat tedensko dajejo posebne desetminutne oddaje domačih in tujih novic s kratkim komentarjem za učence. Večkrat na leto organizirajo za poslušalce javno oddajo ugank, pri kateri sodelujejo učenci raznih šol iz različnih krajev. Šolski radio ima tudi tečaje tujih jezikov in triletni glasbeni tečaj pod geslom: »Glasba, ki jo morate poznati«.
V šolskih oddajah redno sodelujejo tudi znanstveni in kulturni delavci. Šolski radio ima posebno igralsko družino, ki daje štirikrat letno klasične drame in svojo otroško godbo, ki stalno sodeluje pri oddajah šolskega radia.
Veliko skrb, ki jo posveča danski radio mladini in splošni izobrazbi sploh, se pozna tudi na višini proračuna, saj znaša proračun samo za tehnične izdatke šolskega radia nad devet milijonov dinarjev. Šolski radio pa daje že s svojo organizacijo otrokom vedno novih pobud, da radi segajo po knjigah, da obiskujejo koncerte, razstave in razne prireditve in da se vse življenje izobražujejo.
★
KRIVICA, NERAZUMEVANJE ALI KAJ DRUGEGA?
Dovolite, moja prijateljica je predmetna učiteljica v Dobrovi v Brdih, okraj Gorica, na Primorskem. Prišla je tja oktobra 1852 v deževni dobi, bi človek rekel. Čeprav je okraj vedel, kam je nameščena, ni našla nikogar v Dobrovi, ki bi razumel, da potrebuje vsaj sobo. Ni prav nič zahtevna, zna biti z malim zadovoljna, le nekaj prostora na zemlji rabi vsak človek za svoje delo. Nakazali so ji sobo v 20 minut oddaljeni vasi, kamor je v tistih deževnih dneh čofodrala vsak večer v egiptovski temi. Influenca je bilo prvo plačilo za skromnost. Ko je dobila svoje pohištvo, ga ni imela kam postaviti. Končno so jo porinili h kolegici v sobo, ki je velika, prostorna, edini zakurjeni prostor v šoli poleg učilnic. In ta soba, ki naj bi bila stanovanje dveh ipolno in še nadumo zaposlenih učiteljic, je vse: umivalnica, brivnica, pralnica, kuhinja, čakalnica. V tej prometni sobi naj bi se kolegica pripravljala na 30 tedenskih ur pouka in še študirala, ker še ni končala vseh izpitov. Ali bi Vi to zmogli?
Uspeh vseh prošnja je bil ta, da so ji obljubljali in obljubljali. Vse je že kazalo, da se bodo te obljube le končale z resnično sobo. Toda, gorje — ta soba, ki je imela nešteto nedostatkov, ki pa je bila že ideal moje skromne prijateljice, je dobila po semestralnih počitnicah drugega stanovalca. Tajnik na obči-in jo je lakonično potolažil z besedami: »Vam ta soba itak ne bi odgovarjala, ker se vanjo ne da postaviti peči in ker elektrike ne moremo napeljati, ker nimamo materiala.
Takole mi piše: Ko mi je še tajnik dejal, da so odločili, da mi nakažejo sobo v sosednji vasi, se je v meni vse uprlo.«
Mogoče ji bo tista soba v sosednji vasi nakazana zoipet po 4 mesecih z vsemi nedostatki kot prejšnja in jo bodo zaradi tega nakazali komu drugemu.
Moja prijateljica je skromna in se takemu postopku ne zna upreti. Vem, da bo huda, ko bo tole čitala, jaz pa sem mnenja, da je treba le prenehati s takim odnosom in dati tudi prosvetnemu delavcu vsaj sobo, v kateri bi za silo lahko delal in se pripravljal za poklic, ki ni niti lahek niti zavidljiv. E. H.
štev slovenskih učiteljev v preteklosti in napore za strokovno izpopolnjevanje.
Vprašanje učiteljske samoizobraz-be je danes prav tako še aktualno kakor takrat, zato je zgled učiteljev iz tako imenovane konkordat-ske dobe poučen tudi za današnji čas, ki zahteva od učitelja v našem družbenem razvoju vsestransko razgledanost in solidno izobrazbo. Sola ni nikjer in nikdar vsega dajala, zato so učitelji vedno prirejali in se udeleževali različnih tečajev za dopolnitev izobrazbe. Skrbeli so tudi za okrajne učiteljske knjižnice, ki so poslovale vse do 1.1941 in imele lepe zbirke knjig.
Primer prvega učiteljskega bralnega društva smo navedli, da iz pozabljenja dvignemo to prvo učiteljsko društvo, ki je živelo sicer le 7 let, vendar ne zaman. Zbralo je prilično lepo knjižnico za takratno dobo. Učitelji člani knjižnice pa so s svojim kasnejšim delovanjem mnogo storili za dvig ugleda učiteljev in izboljšanje šolskega dela, čeprav so izšli iz preparandnih tečajev in so z lastno pridnostjo nadoknadili pomanjkljivo izobrazbo. Med njimi se je najbolj odlikoval Andrej Praprotnik, ki je ustanovil tudi prvi učiteljski časopis Učiteljski tovariš.
Ostanek F.
DODATNO POJASNILO K
»VPRAŠANJU MAZANJA UČILNIC S PRAŠNIM OLJEM«
Centralni higienski zavod LRS, oddelek za šolsko higieno, daje k članku, ki je obravnaval mazanje tal v učilnicah s prašnim oljem, naslednje pojasnilo. Pisec članka je v svoji razpravi upošteval samo bakteriološke momente, ne pa raznih drugih činiteljev iz področja šolske higiene, ki nas nujno dovedejo do zaključka, da je uporaba prašnega olja v naših šolskih stavbah neprimerna. Ti činitelji so:
1.	S prašnim oljem mazana tla močno po temne in s tem se zmanjša procent odbojne svetlobe. Odbojna svetloba je zelo važna za splošno osvetlitev učilnice. Inozem-ci zahtevajo odbojni faktor tal 15 do 30%. Temnorjava barva daje komaj 10% odbojni faktor. Z oljem mazana tla so skoraj črna, tako da je odbojni faktor še nižji. Ako zahtevajo inozemci 15—30% odbojni faktor, potem ga gotovo moramo mi. Saj že vpadna svetloba zaradi premajhnih ali nepravilno razporejenih oken v zasilnih učilnicah in starejših šolskih stavbah ne odgovarja minimalnim zahtevam pravilnega prirodnega osvetljevanja v šolah. Ako dodamo premajhni količini vpadne svetlobe še nizek odbojni faktor, poslabšamo že itak slabo pri-rodno osvetlitev. Nasprotno, če dosežemo z loščenjem parketa ali ribanjem tal vsaj 20% odbojni faktor, prispevamo k boljši osvetlitvi učilnice. Ker nam dobra osvetlitev učilnic ni važna samo za ohranitev vida, temveč tudi za večjo reaktivno sposobnost in razpoloženje otroka, moramo nujno izključiti vse, kar bi moglo znižati osvetlitev, torej tudi prašno olje.
2.	Prašno olje, katerega naše šole uporabljajo, je nerafiniran destilat nafte. Vsebuje razne smrdljive snovi, ki izparevajo, povzročajo glavobol in površno dihanje otroka, zmanjšujejo s tem dotok kisika v organizem in slabše odplavljanje snovi, ki povzročajo utrujenost. Zaradi tega pada percepcija in delovna zmogljivost otroka. Kemični sestav tega olja še ni analiziran in se tudi menja s kvaliteto nafte. Čim bo analiza gotova, je objavimo. Ne izključujemo namreč možnosti raznih primesi, ki bi mogle direktno škodljivo vplivati na nežni otroški organizem.
3.	Z oljem mazana tla vežejo res prah. Vežejo ga tako izdatno, da ga navadno pometanje sploh ne odstrani. Prah se kopiči dan za dnem, mesec za mesecem, da se stvori cela plast nesnage na tleh. Tla, mazana s prašnim oljem, se ribajo namreč samo enkrat, kvečjemu dvakrat letno. V tem je tudi vzrok, da je olje tako priljubljeno pri naših šolskih upravah. Z mazanjem tal se uprava ogne pravilni higieni učilnice. A učenec? Otroku spodrsne na
VPELJIMO ENOTNE ČEPICE ZA
SREDNJEŠOLSKO MLADINO
Zadnje čase veliko govorimo in se pritožujemo nad nekulturnim obnašanjem naše srednješolske mladine. Ne bom se na tem mestu spuščal v to, v koliko je ta kritika upravičena, ali v koliko delamo naši mladini krivico, ker jo morda ne razumemo. Omenil bi le, da gre veliko očitkov po krivici na račun srednješolske mladine, ko so vendar krivci od drugod.
Gotovo je vprašanje kulturnega obnašanja srednješolske mladine pereče. O tem razpravljamo na šolskih konferencah, na sindikalnih oz. društvenih organizacijah, na odprtih partijskih sestankih in na sestankih množičnih organizacij posebno zadnje čase, ko uvajamo pouk moralke v srednje šole. Na tem mestu ne bi govoril o tem, temveč bi postavil samo skromen predlog, ki bo po mojem prepričanju močno vplival na izboljšanje kulturnosti pri srednješolski mladini.
Ta predlog je naslednji: Svet za prosveto in kulturo pri vladi LRS ali Sveti za prosveto in kulturo pri MLO, oz. pri okrajnih ljudskih odborih ali pa ravnateljstva posameznih šol naj predpišejo za srednješolce oz. srednješolke enotne čepice, na katerih naj bi bila označena s kratico šola, ki jo dijak oz. dijakinja obiskuje. N. pr. TSS, GT, ESS. SSTG ali Gl., GII., G X. itd. Morda bi k tej kratici dodali še razred. N. pr. ESŠ1, ESS 2, G 1/1. G V/8 itd.
Predlog bi utemeljil takole: Dijaška čepica ne bi bil morda kak policijski ukrep, temveč naj bi na dijaka delovala predvsem psihološko. Dijak se bo zavedal, da že na zunaj kaže svojo pripadnost šoli, katere ugled mora čuvati. Kolikokrat se dijak, spozabi in napravi nerodnost, krši šolsko disciplino iz lahkomiselnosti, češ saj me nihče ne pozna, saj nihče ne ve, kaj sem in iz katere šole sem. Tako pa bo že sama misel na to, da bo s svojim nekulturnim obnašanjem škodoval ugledu svoje šole, da bo napravil sitnosti svojemu direktorju, razredniku in sploh profesorjem vplivala pozitivno in bo dijaka oz. dijakinjo velikokrat odvrnila od nekulturnega početja.
Enotne dijaške čepice bi se upal zagovarjati tudi z estetske strani: saj bi čepica lepo pristojala tako dijaku in morda še bolj dijakinji.
Dijaške čepice bi bile naravnost zaželene za večja mesta, n. pr. za Ljubljano, kjer je toliko najrazličnejših srednjih šol od gimnazij do najraznovrstnej-ših srednjih strokovnih šol.
Omenil bi še to, da so take čepice po nekaterih drugih ljudskih republikah uvedli že pred več leti in kadar sem jih zadnja leta videl, sem bil vedno navdušen nad njimi.
Pavle Urankar
Opomba uredništva: Čeprav dvomimo, da bo predlog tov. prof. Urankarja naletel na ugoden odmev, ga objavljamo, saj se v svojih domnevah mogoče vendarle motimo. Poudarjamo pa, da je to povsem oseben predlog, do katerega niti naša društva niti republiški odbori niso zavzeli kakega stališča (enostavno zato, ker se doslej tak predlog pri nas 'sploh še ni pojavil).
tleh, da sede na zadnjo plat. Njegova obleka posname velik del nesnage. Na ta način otrok sicer prispeva k odstranjevanju na tleh nakopičene umazanije, a nikakor v zaželenem smislu. Ali pa pade otroku na tla zvezek, knjiga, svinčnik. Poglejte si otrokove roke in padle predmete!
4.	In vzgojni vpliv? Šolska stavba s svojo higiensko ravnjo naj bi budila in vzgojila v otroku smisel za snago, ki jo bo otrok prenašal v svoj dom. Z dvigom higienske ravni v šoli bomo postopoma dvigali tudi higiensko kulturno zavest naših ljudi. Če vidi otrok v šoli z debelo skorjo vezanega prahu pokrita tla v učilnici, bo nujno potegnil iz tega naravni zaključek: »Če šola ne čisti tal več kot 1—2 krat na leto, zakaj naj bi jih jaz pogosteje v svojem domu?« Če želimo dvigniti snago
IZ TUJIH ČASOPISOV
naših učilnic, pristopimo povsod tam, kjer je to izvedlijvo, k odlaganju čevljev in uporabi copat! V naših specifičnih pogojih se nam zdi ta ukrep zaenkrat še najboljši, nujen je tam, kjer je šolski okoliš tako velik, da prihajajo otroci v šolo iz oddaljenosti 6 do 10 km, in sede v mokrih čevljih več ur v učilnici. Ni čudno, da otroci celo zimo pokašljujejo, da dobivajo angine itd.
Izneseno utemeljitev je naš zavod predočil piscu članka, ki se je strinjal in poudaril, da je svoj članek podal povsem samo iz bakteriološkega stališča. Iz zgolj bakteriološkega stališča ne bi mogli oporekati uporabi olja v navedeni namen. Iz splošno higienskega stališča pa mora naš zavod kot sanitamo-inspekcijski organ vztrajati na prepovedi uporabe prašnega olja za mazanje tal v učilnicah naših šol. Načelnik oddelka za šolsko higieno: Dr. Lunaček Slava
(Zbral M. Hrovat)
£e pce&eute ...
.CLASSE NOUVELLE«
Devetletni šolar v Franciji je že natrpan s Chateaubriandom in z Rousseaujem, analizira stavke iz Hugoja in vse ve o Nautskem ediktu. Stirinajstleftnik se potaplja v originalna dela Swifta in Poeja. Pni maturi pa mora do dna poznati Tacita in odgovarjati na podobna vprašanja kot: »Kaj je mislil Touchard, ko je govoril o Montaignu: .Predvsem in kljub vsemu je Montaigne živ.4«
Številni francoski vzgojitelji so začeli uvidevarti zgrešenost takega sistema. V soparnih, negibnih razredih profesorji niso dovolj pazili na posameznega študenta, amipaik videli v njem le bitje, v katerega je treba pred maturo natrpati čim več snovi. In kljub vsemu jih je vsako leto 60®/« popadalo pri izpitu.
Ob zaključku lanskega leta je francosko prosvetno ministrstvo izdelalo nov učni načrt. 2e od 1. 1946 so v Franciji delali poizkuse s ' posebnimi »classes nouvelles«. Ti so se izkazali za tako uspešne, da bo ministrstvo sedaj raztegnilo tam preizkušene metode na vse srednje šole.
V bistvu je načelo »classe nouvelLe«, ki šteje le 30 dijakov, vtem, da je vzgoja prirejena sposobnostim vsakega dijaka. Učitelja nadzorujejo vsakega učenca, se z njim privatno pogovorijo in nato še s starši. Prvič so tudi uvedli za vsakega učenca psihološko mapo, v katero sproti vpisujejo vse njegove posebnosti, talente in pomanjkljivosti.
»Classe nouvelle« predvsem uči dijake, kako naj študirajo, kako uporabljajo slovar, delajo beležke, razlikujejo bistveno od nebistvenega. Profesorji skušajo zaživeti v novem duhu in organizirajo dobro pripravljene ekskurzije v muzeje, na razstave, v tovarne itd. Domače naloge so omejene v korist šolskemu delu, ročnemu delu, dijaškim revijam in časopisom.
Francija je z novim načrtom začutila, da je začela pometati pajčevine iz razreda. Seveda to še ne pomeni, da so popolnoma odpravili stari sistem. »Ne smemo iti predaleč,« je pribil predstavnik ministrstva, »ne moremo pustiti, da bi šli otroci iz šole brez potrebnega znanja, toda izpremenili bomo duh, v katerem pridobivajo svoje znanje.«
»Time«
ŠOLA SE LAHKO IMENUJE TUDI
»RADOST«
To je bilo geslo prof. Franka Mata-eotte, ko je po dvajsetletnem poučevanju didaktike v poznih letih prvič prišel v razred. Ravnokar je končal poseben tečaj UNESCO za vzgojna vprašanja. Nastavili so ga na gimnaziji v Ostiji pri Rimu. »Tovariši« so mu napolnili razred z vsemi tistimi učenkami, ki so se jih iz raznih razlogov hoteli znebiti.
Začel je uvajati nove metode in že prvo leto so se pokazali določeni uspehi. V drugem letu razredništva pa je v celoti vpeljal svoj novi red. V razredu so izvolile učenke med seboj razredni svet, svojo »vlado«. Razrednik si je obdržal le funkcijo predsednika, to je, da samo predseduje. Vodi In upravlja razred pa učenka, ki je imenovana za voditeljico razreda. Ob strani ima podpredsednico, ki je odgovorna za higieno, dve referentki za tisk, eno, za knjižnico, eno za blagajno, eno za gospodarske posle in eno za telesno vzgojo. Vsaka »vlada« traja le tri mesece, nakar poda ostavko razredniku, ki nato poveri »mandat« neki drugi učenki. Seveda mora razredna »vlada« sproti poročati o svojem delu In jo lahko vržejo tudi pred časom. Za prestopke in nerodnost plačajo učenke določeno denarno kazen, ki se zbira v skupni fond, iz katerega konec leta črpajo nagrade za najboljše učenke. Referentki za tisk morata skrbeti, da napišejo učenke vedno dovolj člankov za stenski časopis v razredu. Higieničarka skrbi za snago in za okrasitev v razredu. Klopi so razvrščene ob stenah, da imajo sredi razreda dovolj prostora za vaje v recitacijah In dramatskih nasto-
TAKO PA RES NE GRE ...
V	odnosih do naših ljudi se dogajajo res neverjetne stvari.
Vsi vemo, kako stanje bi nastalo, če bi zapustili svoja delovna mesta učitelji, ki so že upokojeni, pa še opravljajo svoje delo. Vendar ni od nobene strani kakega pametnega navodila. Menda vsak okraj nekako po svoje rešuje nastalo situacijo, da obdrži te ljudi v službi, da pa isto-časno ne pride v spor s Soc. zavarovanjem in v nasprotje z uredbo.
V	postojnskem okraju je tovari-
šica, ki službuje in vztraja v svojem delu 35 let. Pred kratkim je bila prevedena (seveda v X. pokojninski razred). Februarja letos so ji izplačali razliko za nazaj, hkrati pa pripomnili: »Pokojnino smo ustavili, ker ste zaposleni«. Za svoje polno delo je prejemala doslej honorarja 4500.— din. Prav gotovo je to napaka, ki se bo popravila. Vprašamo le nekaj: Ali je potrebno, da se godijo take napake? Ali ni tako poslovanje več kot malomarno? Ali ni to birokratsko poslovanje v vsej svoji veličini?	-op
pih iz del, ki jih v šoli berejo. Šolske ure potekajo normalno po programu. Prosti čas pa porabijo po svoje.
Primer »druge D« v Ostiji je vzbudil toliko pozornost, da so ga šolske oblasti priznale kot poskusni razred.
Metoda pouka se dejansko v tem razredu precej razlikuje od običajnih šolskih prijemov. Profesor recimo naroči učenkam, da morajo izvedeti podrobnosti o kaki stvari in prinesti o tem samostojno poročilo. Tako so učenke »druge D« intervljuvale načenlika postaje v Ostiji, kapetana neke prekooceanske ladje, neko zdravnico v lekarni, ribiče, kmete, predsednike zadrug in podobno. Z vsakega takega srečanja prinesejo učenke kopico novosti in podatkov, ki jih potem sporočajo ostalim součenkam. Profesor se je obrnil tudi na starše, da bi izvedel, kako so zadovoljni z novo obliko pouka. Vsi so mu odgovorili, da za-pažajo pri hčerkah večje zanimanje za učenje in za šolo in da so pokazale tudi v družinskih odnosih odkritejše ter volj-nejše.
Za bolne součenke je organizirana tovariška pomoč v učenju na domu, tako da tudi sproti delajo naloge in na ta način ne zaostajajo pri pouku.
Nekoč je moral ostati profesor doma teden dni, toda pouk je tekel dalje brez vsake suplenture. Učenke so prihajale k profesorju na dom po navodila in mu zopet nosile domov naloge v pregled. Med urami odsotnega profesorja pa so učenke disciplinirano same predelovale določeno snov.
»Tempo«
Sodobne ali srednjeveške metode vzgajanja šolske mladine?
Takole sem se vprašal oni dan, ko sem zagledal v zvezku ženinega nečaka, Oražma Franceta, dijaka prvega razreda gimnazije v Postojni, napisan pet stokrat stavek »Zvezek se ne sme pozabiti doma«.
Kaj hitro sem se spomnil na one »zlate« čase, ko sem se v podobnih letih tudi pečal z literaturo te vrste — sem namreč tudi pisaril temu izreku podobne prislovice, s katerimi so dosegli tisti vzgojitelji, ki so mi na tak način »krojili kožo«s le nasprotni učinek, in sicer ta, da sem jih zasovražil in se spominjam nanje z neko mržnjo še danes in se jih bom, dokler bom živ.
Je li morda to cilj vzgoje sploh? Mar niso vsa naša prizadevanja, vsaj morala bi biti takšna, da bomo s čim lepšim in človeku primernim načinom privzgojili pri otroku skrb za šolske potrebščine, za učenje in sploh za stvari, ki so v zvezi z delom v šoli in izven nje v teh letih, ko jo še mora obiskovati?!
Nikakor ne bi bilo napak, da bi se le ona gospa profesorica, ki je ukazala temu dijaku pisati omenjeni, zelo modri izrek pet stokrat, pozanimala, v kakšnih razmerah živi ta dijak in se ne bi prav nič čudila, da je enkrat pozabil zvezek doma; če bi bila ona na njegovem mestu, bi pozabila sploh vse šolske potrebščine vzeti s seboj. Prav bi bilo, da bi vedela ta gospa profesorica to, da se ta dijak vozi vsak dan z vlakom iz Prestranka in da preden odide v šolo, pomaga staršem pri delu v hlevu ali pa kje drugje.
No, in ko bi ona vse to vedela, bi se ne posluževala takšnih metod in morda tudi ne bi dala prepisati 30 krat Makaroriču Samu neko angleško pesmico zato, ker jo ni znal v določenem roku na pamet.
Prav nič ne bi škodilo, če bi se tovariš ravnatelj nekoliko pogovoril s prizadetimi o takšni vzgojni metodi in bi bilo tudi prav, da bi prišel kak inšpektor iz Ljubljane pogledat »kak’ čudne stvari se gode zdaj po svetu«.	Lilija Bogomil
DRUŠTVENO DELO
____v Združenju profesorjev
____in predmetnih učiteljev
LRS
VEČ TELESNE VZGOJE NA NAŠE ŠOLE
Vest o povečanju ur telesne vzgoje je precej vznemirila direktorje naših učnih ustanov In ostale prosvetne delavce.
Res je, da obstajajo še velike zapreke za razširitev telesne vzgoje po naših šolah. Te so predvsem: pomanjkanje telovadnic in nezadostno število strokovnih učnih moči. Vendar sem mnenja, da bi bilo potrebno ta koristni ukrep čimpreje uresničiti. Kdor kritično opazuje telesno držo naše mladine in njeno hojo, da ne omenim teka in ostalih prirodnih telesnih vaj, bo uvidel, da je možno le z intenzivnejšo telesno vadbo odpraviti te napake. Če tega ne storimo pri mladini do sedemnajstega oz. osemnajstega leta, ji kasneje telesno ne bomo dosti več pomagali. Mlado drevo, ki zraste krivo, zravna le sekira.
Telovadnic imamo vsekakor premalo. Vendar telovadnica ni edini prostor za izvajanje telesnih vaj. Osnovno načelo telesne vzgoje je, čim več gibanja na svežem zraku. Pa najsi bo to v obliki iger na travniku, razgibalne gimnastike na šolskem dvorišču, ali pa sankanja in igre na snežni poljani. Tudi ob deževnem vremenu bo znal iznajdljivi učitelj koristno izrabiti uro telesne vzgoje z izvajanjem različnih statičnih gibov pri odprtih oknih, s predavanji s področja športov in športnih iger in razgovorom o koristnosti splošne vadbe. Zelo koristna so tudi razna antropometrična merjenja, ki učitelju telesne vzgoje pokažejo otrokov telesni razvoj.
Glede učnih moči, ki bi bile potrebne za razširjenje pouka telesne
vzgoje, bi se dalo, v kolikor imam vpogled, rešiti nekako takole: Z letošnjim letom konča znatno število gojencev DIF-a, višje pedagoške šole in srednje fizkulturne šole. Ti bi precej povečali število učiteljev tel. vzgoje. V kolikor bi jih še primanjkovalo, bi si morda pomagali z nadurami ali z mlajšimi učnimi močmi drugih predmetov, ki imajo kot amater j i-športniki veselje in smisel za poučevanje tel. vzgoje. Enkrat bo potrebno vsekakor stvarno pristopiti k razširitvi telesne vzgoje, če nočemo zaostajati za naprednimi državami.
Ugovori, češ, saj imajo učenci možnost telovaditi v telovadnih društvih, niso utemeljeni. Povsod telovadnih društev še ni. Kjer pa so, vem po lastni izkušnji kot vodnik oddelka, da ravno najspretnejši in najbolj zdravi mladinci in mladinke najdejo pot sami v telovadna društva. Slabotnejši in nerodnejši pa težko zaidejo v društvene telovadnice in prav ti bi bili telesne vzgoje najbolj potrebni.
Predmetniki naših šol so prenatrpani z učenostjo vseh vrst. Če k tem uram pridamo še eno uro vedre telesne vadbe, ki ne obremenjuje živčnega sistema učencev, niti ga ne zaposluje doma, mu bo vsekakor koristila. Če pa bi se dalo mogoče kak predmet skrčiti, bi pa bila rešitev še boljša. O tem naj razmišljajo naši šolniki in vsi tisti, ki jim je pri srcu zdrav duševni in telesni razvoj naše mladine.
Potočnik Miha, učitelj telesne vzgoje, Tržič.
POSTOJNA
Dne 14. januarja 13S3 se je vršil redni letni občni zbor društva. (Kakor je videti, jam en občni zbor na leto ni dovolj! Opomba uredništva.) Društvo zajema sedaj le gimnaziji v Postojni in Pivki In šteje 40 članov. V. izvenšolskem delu sodeluje sedaj aktivno 63 članov, tako da prideta skoraj na vsakogar še po dve družbeni oziroma društveni funkciji.
KRŠKO
Člani so imeli 6. II. v Brežicah sindikalno zborovanje prosvetnih delavcev v Okraju Krško. Kot predavatelja so nanj povabili dr. Ogrizoviča iz Zagreba, ki je govoril o moralni vzgoji. Sindikalne skupine so zaživele. Prosvetni delavci krške gimnazije so uprizorili »Pepelko«, s katero so gostovali tudi v Brežicah. Posamezni kolektivi so pristopili tudi kot ustanovni člani k »Prešernovi knjižnici« in s tem vzgledom pritegnili tudi dija-štvo.
Iz Republiškega odbora. Na zadnjih dveh sejah je RO razpravljal predvsem o nekaterih 'pomanjkljivostih uredbe o prosvetno-znanstvenl stroki ter uredbe o določanju in prevedbi pokojnin. RO je izdelal predlog za revizijo nekaterih členov in tolmačenj ter ga odposlal Centralni upravi Združenja. Zadnje seje se je udeležil tudi tov. Nikolič, član Centralne uprave, ki je povedal, da so se republiški odbori drugih republik prav tako izjavili za revizijo nekaterih členov omenjenih uredb.
Tov. Nikolič se je mudil nekaj časa tudi v Mariboru in Celju. Na seji koordinacijske komisije je poročal o delu tamošnjih društev prosvetnih delavcev. Bil je predvsem močno impresionitan nad delom profesorjev in učiteljev v Mariboru, kjer je tudi prisostvoval debati o učnem načrtu za četrti razred osnovnih šol. Njegova sodba je bila, da imamo tam tako zrele organizacije, da bi si lahko učne načrte tudi same postavljale, ne pa o njih zgolj razpravljale. Na isti seji koordinacijskega odbora je poročal tudi o akciji, ki smo jo po razdružitvi nekako zanemarili, pa jo bodo sedaj Združenja prosvetnih delavcev obnovili. Gre za knjigo o prosvetnih delavcih, ki so dali svoje življenje v NOB. Koordinacijski odbor je razpravljal tudi o novih vsebinskih in organizacijskih oblikah republiških, mestnih in okrajnih svetov za prosveto, vendar pa bodo tozadevne zaključke sprejemala posamezna Združenja samostojno.
KREDITI ZA OBNOVO ŠOL
V POSTOJNSKEM OKRAJU
Svet za gospodarstvo pri OLO Postojna je na svoji zadnji seji razpravljal o dokončni razdelitvi posojila, katero je najel za obnovo šol.
Krediti so razdeljeni takole: za osnovno šolo v Kuteževem 540 000.— din, v Jelšanah 500 000.— din, za šolo v občini Begunje (G. Otave, Sv. Vid, Cajnarje in Begunje) 1 700 000.— din, v Novi vasi 1 900 000.— din, v Cerknici 1 200 000.— din, na Rakeku 2 200 000.— din in za šolo v občini Dolane pa 1 450 000.— din.
Vsem ostalim občinam je odobren kredit v skupnem znesku din 21 000 000.—, ki bo izključno za investicije. V tej vsoti so upoštevani vsi tisti zneski, ki so potrebni za adaptacijo šol v Bukovju, G. Jezeru, Knežaku, Novokračinah, Planini, Studenem, Palčju, Starem trgu, Suhorju, Šembijah, Trnju, Zagorju, Dol. Zamunu in Harijah, Trnovem in Postojni.	-ili-
KUTEZEVO
Vihar, ki je razsajal v nedeljo čez dan in ponoči, je prizadejal ogromno škodo na šolskem poslopju, tako da obstoja nevarnost, da se bo porušilo še to, kar je ostalo. ___ -ili-
SESTANEK UČITELJSKEGA DRUŠTVA CELJE-OKOLICA — SEKTOR ŠMARJE PRI JELŠAH
Dne 7. II. se je vršil v Šmarju pri Jelšah, v osnovni šoli sestanek učiteljev šmarskega sektorja, katerega se je udeležilo skoraj vse učiteljstvo. Na žalost pa so tudi taki tovariši, ki prosti dan uporabijo v svoje namene.
Naš novi odbor s tov. Zupancem na čelu je ubral v delu pravo pot. Na ta sestanek je povabil tov. prim. dr. Emana Pertla in našega zaslužnega in znanega pedagoškega delavca tov. prof. Šiliha Avgusta, oba iz Maribora. Tovariša sta predavala o spolni vzgoji. Tov. dr. Pertl E. je osvetlil ta problem z medicinskega stališča.
Navdušenje ob koncu obeh predavanj je lahko uverilo oba tovariša, da smo jima hvaležni. Razšli smo se z željo, da bi bilo še več takih kvalitetnih, poučnih predavanj.
Naročite se na knjigo
l/tadunicia Dedifata
JOSIP BROZ "TITO ♦ PRISPEVKI ZA BIOGRAFIJO
Knjiga bo tiskana na brezlesnem belem papirju. Obsegala bo nad 700 strani in nad 60 izvirnih fotografij (od teh bosta dve večbarvni) tiskanih v bakrotisku ter izide
konep aprila tega leta
,	SUBSKRIPCIJSKA CENA: vezana v polplatno 480 din, vezana v polusnje 700 din
Zadnji rok za naročila je 20. marec 1953. — Pošiljajte nam kolektivna naročila.
Zahtevajte prospekte!
CANKARJEVA ZALOŽBA LJUBLJANA * NEBOTIČNIK
TELEFON 22-022. — TEKOČI RAČUN PRI NARODNI BANKI ŠTEV. 604 - T - 138
Urejuje uredniški odbor. Odgovarja Jože Zorn. Uredništvo Ljubljana, Miklošičeva 22/II. Tel. št. 22-586. Uredništvo in uprava Nazorjeva 3/1. Telefon št. 21-397. Letna naročnina din 300.—.
Štev. čekovnega računa 604-»T«-140. — Tiska tiskarna »Jože Moškrič«, Ljubljana