Glasilo delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije, Ljubljana, 25. maja 1981 - št. 10 - letnik XXXII
Med drugim preberite
•	V PRIPRAVI JE PROGRAM MALE ŠOLE, str. 2
•	USMERJANJE UČENCEV V IZOBRAŽEVANJE, str. 2
•	JESENI V USMERJENO IZOBRAŽEVANJE, str. 3
•	DOVOLJ VPRAŠANJ ZA JAVNO RAZPRAVO, str. 4
•	PEDAGOGIKA NE MORE REŠITI VSEGA, str. 5
•	UVELJAVLJANJE PRVIN CELODNEVNE OSNOVNE ŠOLE, str. 6
•	SPREMENJENA MERILA ZA VPIS NA VISOKE ŠOLE? str. 7
•	ČLOVEKOVA VELIČINA SE ZRCALI V NJEGOVIH ODNOSIH, str. 8
•	KAKO CENEJE DO UČBENIKOV? str. 9
K notranji reformi
V razpravah o novi podobi osnovnega in usmerjenega izobraževanja in vzgoje namenjajo v zadnjem času — pri nas in drugje po Jugoslaviji — večjo pozornost tudi vprašanjem: kako hkrati s spreminjanjem družbe-no-gospodarskih temeljev in po-družbljanjem vzgoje in izobraževanja dvigniti tudi kakovost in učinkovitost samega učnega procesa, kako v njem uspešneje uveljaviti načela, zapisana v družbe-
no-političnih dokumentih; kako uresničiti v vzgojno-izobraže-valnj praksi novejša spoznanja znanosti o vzgoji in izobraževanju ter doseči v vseh vzgojno-izobraževalnih organizacijah razmeroma visoko strokovno raven, ki jo posamezne med njimi že dosegajo.
V zadnjem času je več medrepubliških strokovnih posvetov opozorilo, da se notranja podoba vzgojno-izobraževalnega dela.
zlasti v usmerjenem izobraževanju, ne spreminja v skladu s pričakovanji. Kjer so že pred leti uvedli v srednje šole nove programe in učbenike, ugotavljajo, da se kljub zunanjim spremembam sam učni proces v svojih temeljih ni bistveno spremenil. Učitelji ostajajo pri frontalnem pouku in prevladujoči predavateljski vlogi, učenci so bolj ali manj pasivni udeleženci tega procesa, ki vodi le k reproduk-
Različni rodovi — različni zorni koti (Foto: Miran Novšak)
livnemu znanju. V nekaterih .e-publikah ugotavljajo, da se zadovoljujejo z manj zahtevnimi spoznavnimi in vzgojnimi cilji. Tam, kjer kar tretjina srednješolcev ne zmore niti teh zahtev, se sprašujejo, ali jim učenci niso kos ali pa morda staromodno zasnovan pouk ne prebuja v njih več prave volje za učenje, v katerem ne vidijo pravega pomena in življenjske vrednosti. Te ocene izrekajo strokovni in družbenopolitični delavci, katerih beseda ima veljavo. Ne bi bilo torej modro, če bi te izkušnje drugih omalovaževali.
Na področju vzgoje in izobraževanja je zdaj vsa Jugoslavija v reformi; je velik laboratorij, v katerem vsak zase in vsi skupaj iščemo in preverjamo tudi najboljše poti do notranje reforme osnovnega in usmerjenega izobraževanja, oprti na ista načela in z istimi cilji pred seboj. Naravno je torej, da se učimo ne le na svojih temveč tudi na izkušnjah drugih, da svoje izsledke posredujemo drugim in smo sprejemljivi za njihova spoznanja. Eno izmed takih temeljnih spoznanj je, da lahko ustvarjalno uresničuje nove programske zamisli samo učitelj, ki je dojel njihovega duha, sprejel nove zamisli kot svoje in ki ve, kako mora te zamisli uresničevati pri svojem delu. Vse kaže, da tako pri izobraževanju kot pri dopolnilnem usposabljanju in izpopolnjevanju delavcev s področja vzgoje in izobraževanja ostajamo tudi mi pogosto le pri manj zahtevnih spoznavnih in vzgojnih ciljih. Zadovoljujemo se z učiteljevo seznanjenostjo z novimi nalogami tudi tedaj, ko bi ga morali operativno usposobiti za njihovo uresničevanje. Zadovoljujemo se s tem, da učitelj pristaja na nove naloge tudi tedaj, ko le visoka zavzetost in revolucionarni zanos lahko vodita do kakovostnih premikov in notranje reforme.
»Brez temeljitega izobraževanja učiteljstva, ki mu bosta na voljo še razvita pedagoška misel in vsakodnevna strokovna pomoč, globljim reformnim nalogam ne bomo kos,« je zapisal na straneh našega glasila pred kratkim prof. Franc Strmčnik. Brez temeljite usposobljenosti, primernega ozračja v učiteljskih kolektivih in spontanega reformnega poleta ne moremo pričakovati tiste ustvarjalnosti, ki lahko spodbuja razcvet toliko poudarjene ustvarjalnosti mladih. Marsikateri trdijo, da so učitelji premalo zavzeti za reformo
in premalo ustvarjalni. Morda zato, ker preveč poudarjamo učitelja zgolj kot izvajalca programov, premalo pa hkrati kot soustvarjalca notranje preobrazbe vzgoje in izobraževanja. Morda smo vse premalo vrednotili napredne dosežke naše pedagoške prakse in ustvarjalnost v učiteljevem delu. Morda smo premalo mislili na to, da lahko samoupravne socialistične odnose vnaša v učni proces predvsem tisti učitelj, ki jih sam živi in doživlja kot vrednoto.
Na poti k notranji reformi potrebuje učitelj tudi konkretno strokovno pomoč. »Učitelji menimo, da smo preveč obremenjeni,« je v naši anketi o prihodnjem razvoju osnovne šole zapisala Franja Zorman in hkrati predlagala, naj bi bile novosti, nastale v pedagoški praksi, »po kar se le da kratki poti kakovostno izboljšane in strokovno oplemenitene, da bi rabile širokemu krogu prosvetnih delavcev.« Morda nam manjka več tega tvornega in živega stika med teorijo in prakso, med razvojnimi in raziskovalnimi organizacijami na eni strani ter vzgojno-izobraževalnimi organizacijami na drugi. Tako bi dobili strokoven odgovor na mnoga določna vprašanja reforme, učiteljem pa bi omogočili, da bi po bolj smotrni poti dosegli večji uspeh in boljši delovni učinek. Pravimo, da je znanost postala proizvajalna sila in da ima čedalje večji vpliv na samo delovno storilnost. Mar to ne velja tudi za znanost o vzgoji in izobraževanju, za pedagoško in andragoško znanost? Nemara ne moremo prav zanjo trditi, da zna samo razlagati stvarnost, ne ve pa povedati, kako naj jo učitelj spreminja? Verjetno je bliže resnici druga trditev, da je med znanostjo in prakso premalo živega stika in medsebojnega plemenitenja, kar bi hkrati z ugodnejšimi zunanjimi možnostmi vodilo k hitrejši notranji preobrazbi vzgoje in izobraževanja.
Vsa ta in druga vprašanja se odpirajo v razpravah o reformnih načrtih in prizadevanjih. Lahko jih obidemo, jih proglasimo za manj pomembna ali molčimo o njih. Vendar se prej ali slej znova vračajo na dnevni red, kot povedo izkušnje drugih republik. Zato moramo na ta vprašanja iskati odgovor že zdaj vsi, ki smo odgovorni za uresničenje reformnih ciljev, zlasti pa delavci v. vzgoji in izobraževanju.
JOŽE VALENTINČIČ

dogo!
V pripravi je program male šole
s
120 ur je precej, hkrati pa premalo
Vzporedno s pripravo programov za »prave« šole nastaja tudi program male šole — vzgojni program priprave otrok na osnovno šolo. Odkar smo po letu 1958 začeli vključevati vedno več predšolskih otrok pred vstopom v malo šolo, se je le-ta uveljavila kot načrtna priprava na šolo, ki pomaga tudi omiliti socialne razlike med otroki in vsaj delno izenačiti njihove možnosti za uspešno delo v šoli. Tudi zakon o vzgoji in varstvu predšolskih otrok je zato zagotovil vsem predšolskih otrokom pred vstopom v šolo poseben vzgojni program načrtne priprave na osnovno šolo.
Osnutek vzgojnega programa, ki ga je pripravil Zavod SRS za šolstvo, je prikrojen zagotovljenemu obsegu 120 ur. Izvajal naj bi se v zadnjem letu pred vstopom v šolo kot sestavina dnevnega varstva ali pa kot samostojna organizacijska oblika. Program zajema telesno in zdravstveno, intelektualno, glasbeno, likovno in gibalno-rit-mično vzgojo. Vsako od teh področij predvideva različno število zaposlitev, program pa usmerja vzgojitelja pri izbiri vsebine in izvajanju posameznih nalog, vaj, iger in drugih dejavnosti.
K tako zasnovanemu programu je dal precej koristnih dopolnil že Strokovni svet SRS za vzgojo in izobraževanje. Sprejet je bil tudi zaključek, naj bi dal program vzgojiteljem širšo in prožno vsebinsko in metodično usmeritev, da bi bil uporaben tudi v primerih, ko imajo za pripravo na šolo na voljo znatno več časa.
Ko je Svet za vzjgojo in izobraževanje pri predsedstvu Republiške konference SZDL 18. 5. 1981 obravnaval osnutek programa, je naglasil predvsem potrebo po širjenju možnosti za na-
črtno pripravo otrok na šolo. V naši republiki gre sedanji časovni razpon te priprave od 120 do 525 ur. Razlike — in s tem možnosti otrok — so očitno prevelike. Kar polovica otrok pa je deležna samo zakonsko zagotovljenega 120-umega programa. Na šolah ugotavljajo, da so vidne razlike med otroki, ki imajo krajšo ali daljšo pripravo na šolo. Ta priprav dobiva poseben pomen, ko znižujemo starostno mejo za vstop v osnovno šolo in ob dejstvu, da je naš učni načrt za prvi razred osnovne šole nemara med najzahtevnejšimi na svetu.
V razpravi na seji Sveta za vzgojo in izobraževanje RK SZDL so bili udeleženci enotni v tem, da moramo kljub sedanjim gospodarskim razmeram iskati
vse možnosti za postopno večanje obsega načrtne priprave na šolo. Dogovarjati se moramo v ta namen z vsemi dužbenimi dejavniki v krajevni skupnosti in s starši, saj ne gre za velike stroške, prostori in kadri pa so zagotovljeni. Za dvojezična območja pa že zdaj pripravljamo vzgojni program, ki bo zajel otroke zadnji dve leti pred vstopom v šolo.
V razpravi smo slišali tudi priporočilo, naj vzgojitelji nikar ne zahtevajo preveč od staršev otrok, ki obiskujejo malo šolo. Ne kaže pretiravati s torbicami, zvezki in drugimi učnimi pripomočki, saj lahko uresničimo program z enostavnimi in skromnimi sredstvi.
Še vest, ki so jo povedali na seji in bo razočarala nekaj sto vzgojiteljic: kljub zadostnemu vpisu v program za pridobitev višje izobrazbe za vzgojitelja predšolske dobe, letos, kot vse kaže, tega izobraževanja še ne bo. Ni izdelan program, manjka torej temeljni pogoj za začetek izobraževanja.
J. V.
Učni načrti še vedno preobsežni
Že velikokrat so se strokovnjaki sestajali in uskaljevali mnenja in krčili ali na novo sestavljali snov Za posamezne predmete obveznega programa za osnovno šolo. Trudili so se, da bi bila snov povezana, sodobna, usklajena z družbenimi zahtevami in sodobno tehnologijo. Skušali so oblikovati najustreznejše smotre... Zahtevno delo, ki je povzročilo že veliko glavobolov in zahtevalo zelo veliko časa.
Kljub velikemu trudu in obsežnemu delu strokovnjakov, ki ga je Strokovni svet SR Slovenije za vzgojo in izobraževanje na svoji nedavni seji pohvalil, se je v zelo zavzeti in kritični razpravi izoblikovala skoraj enotna ugotovitev, da je večina učnih načrtov obveznega programa za osnovno šolo še vedno preobsežna. Dogovorili so se, da bodo komisije znova pregledale gradivo, ga dopolnile s pripombami z razprave za vsak predmet tako, da bo čimprej ponovno obravnavano na strokovnem svetu in nato pripravljeno za javno, strokovno razpravo. Praktiki s šol in vsi dejavniki na republiški ravni bodo v javni razpravi s svojimi pripombami oblikovali dokončno podobo učnih načrtov obveznega programa za osnovno šolo. Javna razprava bo trajala predvidoma do konca oktobra, načrti pa naj bi bili sprejeti letoš-
njo zimo. Da bi laže obravnavali odgovore z javne razprave, so se člani strokovnega sveta dogovorili, da bodo poleg tez s pripombami z razprav strokovnega sveta pripravili še vprašalnik, na katerega bodo odgovarjali udeleženci razprave. Dogovorili so se tudi, da bo Zavod SRS za šolstvo v prihodnje pripravil dokument, ki bo podrobno razčlenjeval metodologijo uvajanja novosti za celoto in postopoma za posamezne učne načrte tako, da bi bilo zadoščeno vsebini in kakovosti. Opravili bodo tudi zelo zahtevno delo: pred uvajanjem novih vsebin bodo skupaj z Izobraževalno skupnostjo Slovenije izdelah ali natančneje, opredelili normative. Povedano drugače: dosegli bodo sporazum za napredek glede na možnost tako, da ne bi uvajanje novosti ostalo spisek lepih želja na papirju.
Razpravljavci so se strinjali, da so učni načrti za fakultativne predmete dobri in sprejeli predlog, naj bi v prihodnje tudi same osnovne šole lahko predlagale fakultativne predmete glede na posebnosti svojega okolja in izdelale predlog učnih načrtov zanje pod vodstvom strkovnja-kov Zavoda SRS za šolstvo. Tako se bo še nadalje bogatil razširjeni program za osnovne šole.
T. D.
Usmerjanje učencev v izobraževanje
J

Letošnje izkušnje opozarjajo
V naši republiki poteka že nekaj let široka družbena akcija usmerjanja učencev v srednje in visoke šole, da bi se čimbolj uskladile želje po izobraževanju mladih s potrebami združenega dela in možnostmi zaposlovanja. Poklicno svetovanje, kadrovsko štipendiranje, spremenjena mreža šol, preobrazba osnovne šole, ki razširja možnosti za razvoj širših poklicnih interesov mladih že rojevajo sadove. Čedalje več mladih se odloča za tiste poklice, ki so za razvoj naše družbe najpomembnejši in za katere se bodo odpirale možnosti zaposlovanja. Usklajevanje mreže šol in obsega vpisa v posamezne šole v posebnih izobraževalnih skupnostih pomeni, da tudi združeno delo sprejema odgovornost za zaposlovanje mladih, ki si bodo pridobili strokovno izobrazbo za začetek dela.
Usmerjanje vpisa je letos še posebno pomembno, saj začenjamo izvajati v srednjih šolah že nove vzgojno-izobraževalne programe; je torej prvi preskusni kamen uresničevanja reforme v šolskem letu 1981—1982.
Vse kaže, da je bilo usmerjenje v Sloveniji uspešno, saj so prve prijave pokazale, da so se mladi precej ustrezno prijavili za vpis v srednje šole. Primanjkljaji so očitni le na posameznih področjih (gradbeništvo, kovinarstvo in metalurgija, agroživil-stvo), zaradi tradicionalnega razumevanja zaposlovanja in izobraževanja deklet pa je preveč vpisanih na pedagoškem in zdravstvenem področju in v na-ravoslovno-matematični usmeritvi.
Družbeno akcijo usmerjanja vpisa usklajujejo koordinacijski odbori v občinah, mestu in pri
Za razvoj delovne vzgoje
Mestna zveza organizacij za tehnično kulturo Ljubljana je ob praznovanju dneva mladosti in 40-letnice vstaje pripravila srečanje mladih tehnikov ljubljanskih osnovnih šol, ki je bilo 15. in 16. maja 1981 na osnovni šoli Trnovo v Ljubljani. Pokroviteljstvo nad srečanjem je prevzela skupščina občine Ljubljana Vič-Rudnik.
Uspešno srečanje, ki se ga je udeležilo okrog 600 osnovnošolcev (posamezna šola je prijavila po 24 tekmovalcev in po dva mentorja prostovoljnih dejavnosti — eden izmed njiju je bil učitelj tehničnega pouka), je veliko prispevalo k medsebojnemu spoznavanju pionirjev in pionirk, k njihovi delovni vzgoji in tehnični ustvarjalnosti. Je hkrati spodbuda mladim za nadaljnje razvijanje znanja in spretnosti pri delu.
Mnenja in izkušnje, ki so jih ob tem srečanju izmenjali učitelji, mentorji in pionirji, bodo dobro vodilo za nadaljnje dogovore o delu in o programih prihodnjih srečanj mladih, ki naj postanejo tradicionalna.
Program srečanja mladih tehnikov ljubljanskih osnovnih šol je zajelo tri dele: tekmovalni del, razstavo tehniških dejavnosti in spremljajoče prireditve.
V tekmovalnem delu so se pionirji pomerili v brodarskem, letalskem in raketnem modelarstvu, v konstruiranju, elektroniki in radiotehniki, fotografiji, v prometu, v poznavanju JNA in OZD in v tekmovanju z orodjem Klip-klap, ki je bilo zunaj konkurence.
Izobraževalni skupnosti Slovenije.
Medobčinski posveti, ki so potekali v organizaciji SZDL, so pokazali, da delujejo koordinacijski odbori dobro, operativno, tam, kjer je problemov največ, pa delajo tako rekoč vsak dan. Edini oviri sta nedodelan informacijski sistem in premajhna podružbljenost neposrednega usmerjanja na šolah, čeprav pravilnik o usmerjanju terja, da opravljajo naloge usmerjanja komisije, ki jih sestavljajo učitelji, uporabniki, svetovalci skupnosti za zaposlovanje in učenci.
Pri spremljanju dejavnosti vpisa ugotavljamo, da ob vseh teh ugodnih ocenah na posameznih šolah niso spoštovali pravilnika in zakona ter priporočil in stališč Koordinacijskega odbora za poklicno usmerjanje in usmerjanje vpisa pri Izobraževalni skupnosti Slovenije in so delovali tako, da so učence še preden so bili sprejeti sklepi o omejitvi vpisa, »odklanjali« (tako so razna pismena obvestila razumeli učenci in njihovi starši). Srednje šole so učencem vračale prijave ali pa so jih pošiljale na osnovne šole, namesto da bi jih organizirano ob sodelovanju koordinacijskega odbora pošiljale tistim šolam, kjer je še prostor, potem ko bi v individualnih
razgovorih z učenci in starši d' bili soglasje za preusmeritev. 1 1
Zaradi takih napak posaffle%a iti vtis, «ol
nih šol nastaja v javnosti vtis, je usmerjanje birokratski postaja pek, kjer je učenec le številka, ™vi si jo podajejo šola, posebne i^Ptv braževalne skupnosti in koofd1 j nacijski odbori. Tako je tam, kjer šole, ki imajo prev'1^' prijav, čakajo na omejitev vpi-da bodo lahko izvedle pošto] za izbiro kandidatov in s tem rjjft šile problem svojega vpisa. Ta»|^ šole pozabljajo na usodo uče1* cev, ki bodo neuspešno presti preskuse znanja ali druge P stopke izbire kandidatov in bodo morali ob opravljenem p? stopku usmeriti na šolo, ki ima5 1 prostor. To pomeni, da omeji^it vpisa rešuje le vpis v posamezen šolo v skladu s predvidenim of|r; segom vpisa, ne rešuje pa usfflef1)j£ janja učencev. Zato se odgovo™o nost šole, ki bi izvedla omejijo! vpisa, ne sme končati s tem ukfev2j pom. Naša skupna naloga je, da svetovanjem in s seznanjanji učencev z možnostmi zaposlovi nja, štipendiranja in bivanja domovih rešimo vsak posame# lal primer neustrezno prijavljen' učencev, in kar najbolj uskl' dimo želje učencev z objekti' nimi možnostmi izobraževanja1 kasneje zaposlovanja BOŠTJAN ZGONC
SPLOŠNA CELODNEVNA STAVKA V DEŽELI FURLANIJI-JULIJSKI KRAJINI
P'
OSEMDESET LET ŠOLE V GOTOVLJAH — Čeprav so Gotovlje znane po rimskih in staroslovanskih izkopaninah, po tovarnici keramičnih izdelkov—ki je že dolgo ni več, ljudje pa se še vedno spominjajo, kako so delavci stavkali med prvimi v Sloveniji, kako so imeli občino, ki ji je županoval en sam župan polnih petintrideset let — so vendarle imeli zaradi bližnjega Žalca veliko nasprotnikov, da bi dobili svojo šolo. Odločni krajani pa so sklenili, da jo bodo zgradili sami. In res: v letu dni je zrasla kar mogočna stavba na koncu vasi. To se je zgodilo leta 1901.
Zakaj omenjamo to podeželsko šolo? Zato, ker je vzgojila veliko naprednih fantov in deklet, ljudi, ki so končali visoke šole in ponesli glas Gotovelj po vsej domovini. Tu so službovali napredni učitelji, med njimi tudi Milan Apih. V šolskih prostorih so bili sestanki komunistov, Id sta jih vodila Slavko Šlander in pesnik France Onič. Učitelj — narodni heroj Franjo Vrunč je v tej šoli našel zatočišče prve dni fašističnega napada. In še nekaj: spominska plošča na šoli priča o letu 1932, ko je bila ustanovljena ena izmed prvih celic komunistične partije v Savinjski dolini.
Šola je uspešno delovala vse do leta 1970. Takrat se je nekaterim zazdelo, da bi jo bilo treba ukiniti, učence pa preseliti v kar oddaljeno centralno šolo Žalec. In spet je obveljala beseda krajanov: s samoprispevkom so leta 1972 šolo povsem obnovili, zdaj pa že načrtujejo, da se bo 1985 z dozidavo spremenila v popolno osnovno šolo. Letos bodo slovesno proslavili njen osemdeseti jubilej in s tem poudarili, da je večji kraj brez šole kot človek brez desne roke. (Foto in besedilo: Drago Kumer)
Slovenski učitelji v Italiji zahtevajo svoje pravice
- lie
IV. srečanje mladih tehnikov osnovnih šol z območja ljubljanskih občin: Bežigrad, Center, Moste, Šiška in Vič
Tekmovanje iz vsake panoge je zajelo, poleg tekmovanja z modeli, še teoretične opise in pisne te§te. Srečanje mladih tehnikov je popestrila tudi tovarna električnega ročnega orodja Iskra, ki je prikazala, kako se praktično uporablja električno ročno orodje Klip-Klap. Posamezne šolske ekipe so sodelovale zunaj konkurence v tekmovanju praktičnega uporabljanja tega orodja.
Tekmovanja se je udeležilo 43 osnovnih šol, kar pomeni 43 ekip. Mladi tehniki so bili odlični, najvišja tehnika odraslih — računalniška, pa je odpovedala. Zato doslej, na veliko razočaranje tekmovalcev in prirediteljev, še niso znani rezultati.
Kljub temu pa bo uspešno tekmovanje prav gotovo dobra spodbuda za nadaljnja srečanja pionirjevinpionirk, ki sodelujejo v zunajšolskih tehničnih dejavnostih.
Sindikat slovenske šole ima med svojimi številnimi nalogami tudi zelo pomembno politično — narodnostno vlogo, saj varuje ne le pravice slovenskih učiteljev, temveč — kot edini slovenski sindikat v Italiji tudi pravice vseh Slovencev, ki žive v Italiji.
Kadar država noče priznati slovenskim učiteljem osnovnih pravic, predvidenih z italijansko ustavo (6. člen!), organizira sindikat slovenske šole stavko. Ko gre za splošne probleme, ki zadevajo vse italijanske šole, se navadno sindikat slovenske šole pridruži stavkam, ki jih skličejo konfederalni sindikati CGIL, CISL, UIL, če pa je treba po taki poti reševati posebne zadeve slovenske šole, pa organizira stavke samostojno. Tako sta se sestali prve dni marca v Jamljah, vasici na polovici poti med Trstom in Gorico, obe tajništvi, goriško in tržaško. Določili sta, da bosta podprli zahteve slovenske šole in organizirali 24. marca celodnevno stavko na vseh slovenskih šolah od otroškega vrtca do višje srednje šole.
Stavka naj bi podprla tele zahteve:
— Takoj naj se uveljavi kolektivna delovna pogodba za obdobje 1979/1981!
— Takoj naj se odobri zakonski osnutek št. 1112 s popravki, ki so jih predlagali šolski sindikati CGIL, CISL in UIL.
Oglejmo si ta zakonski osnutek nekoliko natančneje. V njem je določeno, da je treba potrditi stalnost vseh delovnih mest v osnovni šoli, ki so zdaj še začasna, in odpreti nova delovna mesta v industrijsko razvitih ali zaostalih območjih. Povečati je treba število pomožnih učiteljic, ki poučujejo v razredih, kjer so prizadeti otroci, in jih vključiti v sistemizacijo delovnih mest na osnovnih in srednjih šolah. To pomeni, da morajo postati tudi ta mesta stalna. Delovna mesta pomožnih učiteljev je treba odpreti tudi v otroških vrtcih, kjer jih zdaj ni.
Število otrok v oddelkih otroških vrtcev je treba zmanjšati iz sedanjih 30 na 25, v oddelkih (sekcijah), kjer so umsko ali telesno prizadeti otroci, pa na 20.
Za italijansko obvezno šolstvo pa tudi za slovensko šolo je ta zakonski osnutek zelo pomemben,
ker bi vsa začasna mesta v celo"?*' nevni osnovni šoli in delovij^o mesta pomožnih učiteljic postaj ’* stalna in bi se tako število razfj
dov —- oddelkov osnovne šole*!;3
povečalo. Poleg tega so stavki^
joči zahtevali, naj se uresničijo| tele posebne zahteve slovenil ^ šole:	Jk’
— Dodatno število delovnj®' mest za slovenske šole naj zn^ j10 15 odstotkov rednega števila tn s lovnih mest, tako da bo ved1!?* dovolj učiteljev, ki bi lahko i*, domeščali odsotne.
— Po zgledu zahteve kon'; te deralnih sindikatov za nemšl
profesorje brez ustrezne diplo" |)| naj južnotirolskem območju ^ ^ se tudi slovenskim letnim supl^ tom, ki učijo že 15 let, omogoj da lahko uresničijo pravico F 26. členu; ta obravnava imen1 iz( vanje v stalež učiteljev, ki so vs jil deset let v službi.	ni
— Za	psiho-pedagoš' br
službo in podporo prizade1' učencem slovenskih šol najv sti Ijajo tudi študijski naslovi de spričevala o specializaciji, P[ ,si dobljeni na visokih šolah v ‘ Up Sloveniji.	idr
Zahteve slovenskih šolnik bc
so bile tehtne in pomembne, z^se
je celodnevna stavka zelo uspel'to na osnovnih šolah na Tržaški pc je stavkalo 80 odstotkov vvric učiteljev. Nekatere šole v Tb ta pa tudi vse šole dolinskega |nj daktičnega ravnateljstva (9 Hkc in vse šole didaktičnega raVul; teljstva Sveti Ivan v san^J mestu so ostale ta dan zaprte ! de nižjih in višjih srednjih šol s6jV] udeležilo stavke 60 odstotk učiteljev. Uspešna je bila t*1! br stavka na Goriškem: v njej jes!j ta delovalo 80 odstotkov sreda); Vp šolskih učiteljev in 50 do 60 e1 h
stoikov učnega osebja iz otros* Vj
vrtcev in osnovnih šol.
. M
Stavka je potrdila, da se čl3 že sindikata in tudi navčlanjeni P( telji zavedajo: Samo v slog' Vs
moč. Javnosti je treba da smo slovenski učitelji ved
pripravljeni braniti svoje praV in da si prizadevamo z vs^1 gi močmi doseči nove. Kako bd
to akcijo slovenskih šolnikov*
govorila šolska oblast v Rim11' pj vemo, toda v italijanski javn® je imela celodnevna stavka s' iz venskih šolnikov velik odiri m
ol d
V;
MARKO PAULIN
Jeseni v usmerjeno izobraževanje
■i
9 prehod ni več ovir, ugotavlja predsedstvo RK SZDL
Predsedstvo Republiške konference SZDL je 19. maja 1981 raz-e. Peljalo o poročilu, ki ga je pripravil Republiški komite za vzgojo in J^braževanje ter telesno kulturo o pripravah za začetek izobraževa-l, ^ Po zakonu o usmerjenem izobraževanju, in ugotovilo, da ni večjih /ih Za frontalno uvajanje novih vzgojnoizobraževalnih programov v jjfrve letnike srednjega izobraževanja v šolskem letu 1981-82.
^ seje predsedstva objavljamo v skrajšani obliki uvodno besedo ‘l^RJANA JELENA in nekaj temeljiiih misli in ugotovitev iz ob-"le razprave.
Storimo vse, da bomo
iresničili reformo
31 .Na današnji seji moramo oce-T!'' kako so potekale dosedanje ^Prave za uresničevanje preo-°tntaZ^e usmerienega izobraževa— iefJa, in glede na to ugotoviti, ali 0j?° mogoče začeti v srednjih ll °lah frontalno uvajati nove ■r ^gojno-izobraževalne progra-J3,ae. Poročilo Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževa-l1!6 ter telesno kulturo dovolj ]aSno pove, da s šolsko reformo
z£ *ahko začnemo, čeprav družbena fll veforma vzgoje in izobraževanja,
Posebno usmerjenega izobra-avanja, še zdaleč ni končana.
Svarjene so najbolj potrebne možnosti za uresničevanje temeljnih ciljev zakona o usmerje-izobraževanju. Sprejeta je mreža šol, oblikovaf.i so novi V2gojno-izobraževalni programi prednjega usmerjenega izobra-ievanja, v osnutku je priprav-,Jena programska zasnova tudi za mobraževanje na višji in visoki mopnji, pripravljajo se učbeniki, Pripravljeni so programi za Proizvodno delo in delovno Prakso, usposabljajo se učitelji, mentorji in inštruktorji, iz začet-oWh težav se koplje usmerjanje vitKot široka družbena dejavnost, tajjn vendar je to šele začetek druž-zrj“ene preobrazbe, v kateri bi mo-erali bolj uveljaviti vlogo delav-k Cev, delovnih ljudi in občanov o|°rganiziranih v TOZD, delovnih islj skupnostih in krajevnih skupno-j?tih kot nosilcev načrtovanja in nf Ovajanja izobraževalne dejav-taj P°sti, tako kot to terja zakon o dj Usmerjenem izobraževanju. Pri di< Ocenjevanju dosežkov v druž-nf^ni preobrazbi vzgoje in izo-\ “raževanja opozarjam na nekaj nij temeljnih problemov.
'1
^j&ružbeno-ekonomski odlet ^si in samoupravna orga-,0f Piziranost
.j. Ustanovljene so vse posebne - Izobraževalne skupnosti, ki smo v P*1 načrtovali, v njih pa so orga--j [Jmirani vsi izvajalci vzgojnoizo-;d Draževalnih programov.
,, Pozitivno lahko ocenimo ure-mičevanje svobodne i dela
menjave
» — v posebnih izobraževalnih P, skupnostih: finančne obveznosti
£ K
^Porabnikov s posameznih po-, .močij združenega dela postajajo odvisne od odločitev o ob-z |, Scgu in vsebini izobraževanja za '6| 0 Področje dela. Uporabniki v S Posebnih izobraževalnih skup-’pt I'°stih se čedalje bolj zanimajo JZa obseg in kakovost izobraževa-to se je pokazalo že ob oblili v?VanJu mreže šol, pa tudi ob us-J lajcvanju in usmerjanju vpisa. e J Precej napak odkrivamo pri j Jdovanju delegatskega sistema 'Jv Posebnih izobraževalnih skupaj	Marsikje ne vedo, kje
,j;majo konferenco delegacij in ' ji ako tudi ne soodločajo o obsegu Piša in vsebini izobraževanja. <k< ,edvsem tedaj, ko smo se dogo-!arjali o mreži šol, pa so se ne-,|j ;akšni »interesi« v imenu zdru-' , Zenega dela izoblikovali mimo ■ P°sebnih in občinskih izobraže-^ a'nih skupnosti.
:d< vi1
o*1
^gojno-izobraževalni progami
; Menimo, da je bilo opravljeno J| Dn Q-ieval
Tli ž°braževanje izredno pomembno delo. Novi programi so culikovani tako, da je odpravljen Ualizem izobraževanja. Udele-
^ P13 oblikovanju vzgojno-izobr-I ?evalnih programov za srednje >2obra“
ženci usmerjenega izobraževanja se bodo izobraževali za širše sklope dela; vzgojno-izobraže-valni programi torej niso neposredno vezani na posamezne poklicne profile, zagotovljena je vertikalna in horizontalna prehodnost (horizontalna z ustreznimi imejitvami in dodatnimi pogoji). Ob strokovnem sodelovanju delavcev Zavoda SRS za šolstvo smo dosegli, da je pri nastajanju novih vzgojno-izobraževalni programov v strokovnih svetih posebnih izobraževalnih skupnosti v resnici sodelovala tudi družba. Nove vzgojno-izo-braževalne programe je pomagalo sestavljati več kot 800 strokovnjakov, od tega skoraj polovica uporabnikov. Izjemno delo je opravil strokovni svet za vzgojo in izobraževanje, ki je pripomogel, da so bile odpravljene nekatere dileme, odkloni ali neustrezna razumevanja temeljnih ciljev reforme pri nastajanju novih vzgojno-izobraže-valnih programov. Pripravljen je tudi že načrt za spremljanje izvajanja novih vzgojno-izobraže-valnih programov in njihovo evalvacijo, tako da bi se pomanjkljivosti, kolikor jih ne bomo odpravili že v začetku in jih bomo odkrili šele kasneje, lahko odpravljali sproti. Tako bodo programi izobraževanja res pripomogli k razvoju združenega dela, samoupravljanja in vsestranskemu razvoju osebnosti v socialistični samoupravni družbi. Še posebej je treba opozoriti, da so programi zasnovani politehnično. Povečuje se obseg naravoslovnih predmetov za ves rod srednješolcev, pripravljeni so posebni programi za naravoslovje, na področju družboslovno-jezikovnega programa je predviden tudi študij klasičnih jezikov, razen angleščine in nemščine pa bo mogoče tudi pouk ruščine, španščine, italijanščine, francoščine in še kakega drugega tujega jezika.
Pred nami je izredno težavna, odgovorna in obsežna naloga: izpopolnjevanje programskih zasnov za področje visokega šol stva, ki bo podlaga za pripravo novih vzgojno-izobraževalnih programov na fakultetah. Ni se še dovolj uveljavila zavest, da oblikovanje visokošolskih programov ni več le zadeva visokošolskih učiteljev, temveč da sprejemajo tudi programe za visoko šolstvo uporabniki in izvajalci v posebnih izobraževalnih skupnostih, na predlog strokovnih svetov.
Pripravljenost uporabniških organizacij združenega dela
S prizadevanjem Gospodarske zbornice SRS in Zveze sindikatov Slovenije smo dosegli, da so izbrane tiste temeljne organizacije združenega dela na področju materialne proizvodnje, ki so zaradi svoje tehnološke razvitosti in razvitosti samoupravnih odnosov primerne za izvajanje programov proizvodnega dela in delovne prakse. Zdaj je na vrsti sklepanje samoupravnih sporazumov in pogodb med šolami in med temi temeljnimi organizacijami združenega dela, da se bo proizvodno delo srednješolcev februarja 1982 res začelo in bo potekalo tako, da bodo z njim
zadovoljni učenci in združeno delo.
Res pa je tudi to, da s pripravami materialnih in kadrovskih možnosti neposredno v TOZD še zdaleč ne moremo biti zadovoljni. Še vedno je precej takih, ki poudarjajo, da bodo učenci motili delovni proces, pogosto pa slišimo tudi vprašanja, kdo bo plačal proizvodno delo, pa tudi izgovarjanje na zahtevno in »nevarno« tehnologijo ni tako redek pojav. Teh ugotovitev ni mogoče posploševati, opozarjajo pa nas, da z organizirano družbeno-poli-tično akcijo še nismo segli v vsako občino in TOZD in da posamezni deli združenega dela še niso pripravljeni, da bi prevzeli pomembne naloge. Ni bojazni, da proizvodnega dela ne bi dobro izpeljali v tistih organizacijah, ki imajo izobraževalna središča in razvito izobraževanje, da bo potekalo proizvodno . delo tudi v organizacijah, kjer tega doslej ni bilo. Časa imamo še dovolj, le več odgovornega političnega in strokovnega dela bo še potrebno.
Zelo kritično pa lahko ocenjujemo uresničevanje nekaterih določb zakona o usmerjenem izobraževanju v uporabniških organizacijah združenega dela. Vse kaže, da samoupravnih splošnih aktov še niso uskladile z zakonom in da nimajo internih razpisov za izobraževanje že zaposlenih delavcev iz dela in ob delu (odziva na razpis za izobraževanje ob delu v srednjih šolah skorajda ni bilo: na' približno 3881 razpisanih mest se je prijavilo le okoli 644 kandidatov). Razpisanih je bilo manj kadrovskih štipendij. Možnost, da bi^ nekvalificiranim delavcem, zlasti* tistim z nedokončano osnovno šolo, s skrajšanimi programi odprli pot v izobraževanje in s tem izboljševali izobrazbeno sestavo zaposlenih, ki je še vedno izredno neugodna, ostaja tako neizrabljena. To pa pomeni, da eden temeljnih srednjeročnih ciljev reforme ni uresničen.
Mreža šol in usmerjanje vpisa
Tako kot smo zapisali v akcijskem načrtu, smo kljub časovnim stiskam sprejeli družbeni dogovor o merilih za oblikovanje mreže šol in samo mrežo. O težavah in problemih smo že govorili. Skladno z mrežo šol in dogovorjenim obsegom vpisa v posebnih izobraževalnih skupnostih je bil opravljen skupni razpis za vpis novincev v prvi letnik usmerjenega izobraževanja. Pri Izobraževalni skupnosti Slovenije je ustanovljen poseben koordinacijski odbor za usmerjanje vpisa — prej je deloval pri Republiškem komiteju za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo — ki je pripravil načrt dejavnosti nosilcev vpisa in usmerjanja. Ustrezne koordinacijske odbore imamo tudi v občinah in v mestu. O akciji za usmerjanje vpisa ugotavljamo tole:
Prvi podatki o prijavah so spodbudni, saj smo dosegli precej boljše razmerje vpisa med proizvodnimi in neproizvodnimi usmeritvami kot v vseh prejšnjih letih. Usmerjanje postaja najširša družbena skrb, čeprav se kaže to v posameznih okoljih različno. Še vedno pa so težave z usmerjanjem deklet zaradi tradicionalnega pojmovanja o moških in ženskih poklicih, pa tudi zaradi politike zaposlovanja, saj se ponekod žensk branijo (in jim na šolah zato odsvetujejo izobraževanje), zaposlujejo pa vendarle tudi nekvalificirane delavke.'
V posameznih okoljih ne spoštujejo predpisov in neustrezno ravnajo pri preusmerjanju kandidatov: namesto individualnega pogovora, svetovanja, prepričevanja in informiranja o možnostih zaposlovanja in štipendiranja, pisno odklanjajo kandidate. Šole, v katere se prijavi zelo veliko kandidatov, ravnajo oportunistično, češ, kaj bi preusmerjali, omejili bomo vpis, izbrali
najboljše, drugi pa naj se znajdejo. Take pojave moramo ostro obsoditi.
Zelo malo je bilo narejenega za preusmerjanje v visokem šolstvu — zadnje izkušnje iz socialistične avtonomne pokrajine Kosovo pa kažejo, da prav tu zadev ne smemo podcenjevati.
Z učinkovito družbeno-poli-tično akcijo moramo v času, ki je še pred nami, doseči, da bi čim več neustrezno prijavljenih kandidatov preusmerili in da bi le v posameznih primerih, ko je naval prevelik, omejili vpis, tako na srednjih kot na visokih šolah.
Ko govorimo o vpisu, se verjetno strinjamo, da bo treba v posebnih izobraževalnih skupnostih spremeniti nekatere načrte glede obsega vpisa pa tudi mreže šol že v šolskem letu 1981-82 in zadeve obravnavati bolj življenjsko. Mislim predvsem na ukinitve nekaterih dislociranih oddelkov, za katere ni prijav, a manjše prerazporeditve oddelkov v dogovorjenem obsegu oziroma povečanje obsega vpisa na nekaterih usmeritvah, predvsem zaradi ženske mladine na območju Ljubljane in Maribora.
Samoupravna organiziranost in skrb za učitelja
Sprejeta mreža šol, ki jo bo treba še spreminjati in dopolnjevati, zahteva, da se delavci v vzgojno-izobraževalnih organizacijah ustrezno samoupravno organizirajo. Voditi mora k združevanju dela in sredstev, zasnovana mora biti tako, da upošteva temeljno zasnovo usmerjenega izobraževanja, ki vodi k združevanju sorodnih programov in na temelju svobodne menjave dela. Ta dejavnost poteka še vse prepočasi. O vseh spremembah se bodo delavci odločali z referendumi, zato je dobra strokovna in politična priprava pogoj za ustrezno samoupravno organiziranost.
Izjemno pozornost pri spremembah v samoupravnem organiziranju moramo nameniti učitelju, da ne bi po nepotrebnem povzročili delovnih sporov in nezadovoljstva; to bi nas oddaljevalo od ciljev reforme. Vendar ne samo zaradi tega, temveč tudi zato, ker bodo glavno breme reforme nosili učitelji, moramo delu z njimi nameniti več pozornosti. Ne sme nam biti vseeno, kakšno je razpoloženje učiteljev, pa tudi to ne, kakšen je njihov gmotni položaj. Ravnanje nekaterih šolskih kolektivov zdaj, ob preusmerjanju učencev pa kaže, da razpoloženje učiteljev ni povsod tako, kakršnega bi si želeli.
Poseben problem so visoke cene učbenikov za usmerjeno izobraževanje, ki bodo, kot zagotavljajo strokovne službe, izšli pravočasno, komplet pa bo stal po napovedanih cenah 3000 dinarjev. V posebnih izobraževalnih skupnostih se že dogovarjajo, da bi znižali ta visoki strošek učencev in njihovih staršev. Za zdaj se najbolj zavzemamo ža to, da bi posebne izobraževalne skupnosti zagotovile šolam denar, s katerim bi šole nakupile učbenike in tako pomagale učencem.
Ukinjanje delavskih univerz ni sprejemljivo
Naj opozorim še na problem, ki se pojavlja v zvezi z delavskimi univerzami. Kljub temu da imajo v sistemu usmerjenega izobraže- . vanja, predvsem pa na področju družbeno-političnega izobraževanja, delavske univerze jasno opredeljeno mesto, se v posameznih okoljih (Ribnica, Laško in še kje) odločajo za ukinitev delavskih univerz; to pa politično ni sprejemljivo. Prav tako je treba zavrniti idejo o oblikovanju enovitih vzgojno-izobraževalnih organizacij, v katere naj bi se povezale tudi delavske univer-
usmerjeno izobraževanje
ze, saj tudi to v resnici pomeni ukinitev.
Družbena reforma usmerjenega izobraževanja se je vendarle začela. Čas je, da začnemo z akcijo, v kateri bomo sodelo-
vali vsi in hitreje uveljavljamo temeljne cilje zakona o usmerjenem izobraževanju, do začetka šolskega leta 1981-82 pa storimo vse, da se bo šolska reforma uresničila.
Dajmo jasen odgovor učencem, staršem in učiteljem
V	razpravi, ki je sledila uvodni besedi, so udeleženci podprli navedene misli in predloge ter jih dopolnili z novimi ugotovitvami.
V	primerjavi z lanskim letom, ko smo se odločili za preložitev uvajanja novih programov, so letos glavne družbenopolitične in , strokovne priprave pravočasne in gredo h koncu. Seveda pa ne moremo pričakovati, da bodo imeli vsepovsod idealne možnosti za začetek usmerjenega izobraževanja, saj bi take zahteve ne bile stvarne. Zdaj je čas, da vključimo v priprave na reformo tudi slehernega učitelja, delavca in občana ter vsako temeljno organizacijo združenega dela.
Razprave o mreži in vpisu so pokazale, da se pri reformi in načrtovanju izobraževanja ne smemo zapirati v občinske meje in interese, temveč moramo videti pred seboj vedno tudi celotne potrebe združenega dela in republike. Kjer so ozki interesi po svoje vplivali na mrežo šol in njihovih zunanjih enot, bodo potrebni že zdaj dodatni popravki. Do njih mora priti na temelju dogovora v Izobraževalni skupnosti Slovenije in v skladu z načeli, na katerih smo oblikovali celotno šol ko mrežo.
Učencev ne smemo obravnavati kot številke
Več razpravljalcev je poudarilo, da moramo posvetiti posebno skrb učencem, ki jih bo treba preusmeriti na druge šole, saj je usmerjanje in preusmerjanje izredno občutljiva naloga. Učencev ne smemo obravnavati kot številke in tehnokratsko izbirati med njimi ter izvavnavati med šolami primanjkljaje in viške. Učenci in njihovi starši morajo dobiti vse potrebne informacije, vedeti morajo, kam naj se obrnejo, če nimajo zagotovljenega • mesta v določeni šoli, imeti morajo možnost, da se pritožijo, če menijo, da jim je bila storjena krivica. Urejanje teh vprašanj lahko prevzamejo koordinacijski odbori za usmerjanje vpisa, ki delujejo v vsaki občini ter v Ljubljani in Mariboru.
Starši in drugi občani pa tudi učitelji so še vedno premalo ob-
veščeni o novostih, ki jih prinaša usmerjeno izobraževanje. To ustvarja določeno negotovost, včasih tudi nerazpoloženje. Potrpežljivo moramo pojasnjevati staršem in učencem, pa tudi učiteljem, kadar se ne znajdejo pred novimi nalogami tako kot bi mi želeli. Le proti tistim šolam, ki zavestno kršijo predpise in dogovore, je treba tudi ukrepati.
Vse kaže, da so se največje težave z letošnjim vpisom zgostile v Ljubljani. Čeprav se je moška mladina večinoma odločila za proizvodne usmeritve, so se dekleta odločala drugače. V Ljubljano, ki ni širila zmogljivosti v srednjem izobraževanju v skladu s svojim naravnim prirastkom, pritiskajo učenci tudi iz širšega zaledja in cele Slovenije, zato je učnih mest manj kot je prijav. Zato bodo morali predvsem zunanje kandidate usmeriti v šole, ki so jim bližje (npr. Stična, Domžale, Kočevje itd.).
V začetku junija bo objavljen podaljšan razpis, javnost bo obveščena o vseh odprtih možnostih in prostih vpisanih mesti1 Do tedaj se bodo v Izobraževalni skupnosti Slovenije dogovorili tudi o popravkih v šolski mreži. V vsaki občini morajo koordinacijski odbori za usmerjanje vpisa opraviti svoje delo. Občinske konference SZDL naj bi povsod ocenile, tako kot je ocenila Republiška konferenca SZDL, stanje in priprave na prehod v usmerjeno izobraževanje ter pregledale, kaj je treba še storiti.
Razprava je opozorila tudi na to, da ne smemo dovoliti ukinjanja posameznih delavskih univerz. S takim nepremišljenim ukinjanjem teh organizacij bi čez noč porušili v določenem kraju izobraževalno organizacijo, ki smo jo leta gradili in ki jo bomo v prihodnje zagotovo potrebovali.
Razprave o pripravah na uvajanje novih vzgojno-izobraževalnih programov v srednje šole, ki se bodo nadaljevale še prihodnji mesec, bodo imele svoj vrh in zaključek konec junija, ko bo Skupščina SR Slovenije sprejela dokončno odločitev o prehodu na usmerjeno izobraževanje.
J. V.
Pomembne novosti
Te dni je izšel prvi širši izbor Titovih misli o vzgoji in izobraževanju (Tito o vaspitanju i obrazovanju, Centar za radničko samoupravljanje, Beograd, Moše Pijade 14, obseg 208 strani). V Titovi ustvarjalni dejavnosti zavzema prispevek k teoriji in razvoju vzgoje in izobraževanja pomembno mesto, ugotavljata Djokica Petkovič in Stanoje Ivanovič, ki sta pripravila ta izbor. Titova misel o vzgoji in izobraževanju je trajnega pomena za oblikovanje našega vzgojno-izo-braževalnega sistema in uresničenje smotrov, ki jih je opredelila na tem področju naša samoupravna socialistična družba. Titova misel je dragocen vir za našo teorijo o vzgoji in izobraževanju, hkrati pa tudi naša skupna dolgoročna usmeritev v reformnih procesih.
Knjiga Tito o vaspitanju i obrazovanju bo zato dobrodošla vsakomur, ki se poglablja v vzgojo in izobraževanje in želi v
svojem delu uresničevati Titove zamisli.
Pred kratkim je pri Dopisni delavski univerzi Univerzum v Ljubljani izšel prvi širši dokumentarni prikaz 1. maja (Dušan Drezga, Prvi maj). V knjigi, ki je bogato opremljena z izvirnimi fotografijami o boju delavskega razreda vsega sveta za svoje pravice, je opisana skoraj sto let dolga in nemalokrat s krvjo zaznamovana pot, ki jo je moral delavski razred prehoditi, da si je izbojeval svoje pravice in dočaka, svobodno praznovanje prvega maja. S posebno skrbjo je obdelana zgodovinska pot jugoslovanskega delavskega razreda do svobodnega prvega maja, dokumentirana s slikovnim gradivom do konca preteklega stoletja dc povojnih prvomajskih proslav.
Knjiga Prvi maj sodi zato v vsako šolsko knjižnico kot po memben in koristen pripomočel učiteljem in učencem.
Dovolj vprašanj za javno razpravo
Pripravljene so smernice, novi predmetnik in učni načrti za osnovno šolo
Svet za vzgojo in izobraževa-ije pri predsedstvu Republiške konference SZDL je skupaj s koordinacijskim odborom za ivajanje celodnevne osnovne šo-ie 18. 5. 1981 obravnaval pred-log smernic za delo osnovnih šol in predlog novega predmetnika. Oba dokumenta sta tudi po mnenju Strokovnega sveta SRS za vzgojo in izobraževanje dozorela za javno razpravo, v kateri naj bi učitelji ter drugi delavci in občani povedali svoje mnenje in predloge. Smernicam in predmetniku se bo kmalu pridružil še predlog novih učnih načrtov. Tako bomo dobili celoten program življenja in dela osnovne šole, na katerem bo v prihodnje temeljilo njeno delo.
Na seji so udeleženci prispevali precej dopolnilnih predlogov, predvsem pa so odprli veliko vprašanj, o katerih naj bi povedala svoje mnenje tudi javna razprava. Ali smernice izražajo dosledno poglavitne dosežke pedagoške prakse in družbena prizadevanja za nadaljnji razvoj osnovne šole? Ali vodijo smernice, novi predmetnik in učni načrti k višji ravni, kakovosti in učinkovitosti osnovne šole? Ali so v njih dovolj jasno izpeljana načela, ki so temelj reforme, zlasti načelo idejnosti ter načelo politehnične zasnovanosti vzgoje in izobraževanja?
Ce kritično razmišljamo o celotnem programu življenja in dela osnovne šole, se moramo vprašati tudi, ali bomo z novim predmetnikom in učnimi načrti premagali dosedanjo ločenost temeljnega in dodatnega pro-
grama, ožjih in širših programskih sestavin, pa tudi predmetno ozkost.
Za povezavo osnovnega in usmerjenega izobraževanja je pomembno, da bodo imeli učenci po končani osnovni šoli zadostno izobrazbeno podlago za nadaljnje usmerjeno izobraževanje, saj bomo sicer prisiljeni znižati zahtevnost srednjega izobraževanja. Nekateri ob sedanjem programu postavljajo kritično vprašanje, ali ne bodo učenci morda preveč obremenjeni, ali ne bo količina vplivala na kakovost vzgoje in izobraževanja.
Čeprav s smernicami, novim predmetnikom in učnimi načrti ne pričakujemo kakovostnega premika — ali vsaj ne čez noč, moramo zagotoviti, da se bo osnovna šola pospešeno odmikala od reproduktivnega znanja in postala prava — delovna in ustvarjalna šola. Kako bomo v njej uveljavili samoupravne socialistične odnose, kako jo bomo čim bolje povezali z okoljem ter vključili starše in druge občane v njeno delo? Kako bomo spodbujali nenehen notranji razvoj in ustvarjalni polet vsake vzgojno-izobraževalne organizacije?
Vprašanj za javno razpravo torej ne bo zmanjkalo. O predlogu smernic in novega predmetnika naj bi tekla predvidoma do 20. junija t.l., o predlogu novih učnih načrtov pa še prva meseca novega šolskega leta. Razprave bo organizirala Socialistična zveza.
J. V.
Vloga vzgoje in izobraževanja pri uresničevanju nalog SLO in DS
Zveza pedagoških društev SR Hrvaške in Filozofska fakulteta v Zadru sta pretekli mesec organizirali pogovor za okroglo mizo o temi »Vloga vzgoje in izobraževanja v uresničevanju nalog splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite«. S posvetovanjem so počastili 40. obletnico vstaje jugoslovanskih narodov in narodnosti in 25. obletnico Filozofske fakultete v Zadru.
Dr. Vladimir Vujčič je v uvodnem obsežnem referatu Vloga vzgoje in izobraževanja v uresničevanju nalog SLO in DS, poudaril, da naša pedagoška znanost v raziskovanju tega področja zaostaja, prepogosto pa ga obravnavamo tudi preveč ozko. Upoštevati bi morali zasnove SLO in DS, funkcijo vzgoje in izobraževanja in zasnove SLO in DS, pa prepletati tudi z drugimi predmeti. Preveriti je treba tudi možnosti šole za uresničevanje SLO in DS.'Kaša vzgoja ima po-sebno nalogo: usposobiti mladino, da bo znala braniti svobodo in varovati družbo. Naučiti se mora ne samo bojevati z orožjem, temveč tudi tega, kako ohraniti mir.
Obsežni koreferati so poglobljeno prikazali celostnost in aktualnost sodobne vzgoje na tem področju. O vključevanju mladine v SLO in DS v času NOR od 7 941 —1945 je govoril dr. Mate Taninovič, o proučevanju, analiziranju in napredovanju SLO v 'zgojno-izobraževalnem delu nag. Ivan Bubalo, o mestu in
vlogi učitelja v uresničevanju nalog SLO in DS mag. Božo Re-Ijan, o prostovoljnih dejavnostih učencev za SLO in DS pa Vladko Previšič. Otroški vrtec v vlogi uresničevanja nalog SLO in DS je obravnavala Dijana Nenadič, o naravi, družbi, delu v procesu uresničevanja nalog SLO in DS je predavala Marija Obad,.o usklajevanju dejavnikov vzgoje pri uresničevanju nalog SLO in DS Hicela Jovan, o vlogi pouka književnosti v vzgoji učencev za SLO in DS Eustahije Brnetič, o pouku obrambe in zaščite v SLO in DS pa Uroš Petrovič.
Zaradi pomanjkanja časa ni bilo mogoče na široko razpravljati o problemih na pedagoškem področju (posvetovanje je bilo enodnevno in je trajalo skoraj devet ur), kljub temu pa lahko rečemo, da je posvetovanje spodbudilo k nadaljnjemu pedagoškemu raziskovanju na tem področju. Zavedati se moramo,-da so vzgoja, izobraževanje in usposabljanje naše mladine za SLO in DS sestavni del naše samoupravne socialistične vzgoje. Vsi, ki posredno in neposredno sodelujejo v socializaciji človeka, pa se morajo dobro zavedati svoje družbene vloge.
Menim, da je to posvetovanje prispevalo k nadaljnjemu pedagoškemu razvijanju temeljev socialistične pedagogike in dalo učiteljem veliko napotil za uresničevanje družbenega poslanstva.
IVAN MREN
Odpraviti proračunske odnose
Jugoslovansko posvetovanje o načrtovanju in vrednotenju dela
Zvezni zbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Jugoslavije, republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Hrvaške in Zveza samoupravnih interesnih skupnosti osnovnega izobraževanja Jugoslavije so organizirali letošnjega 24. aprila v Crikvenid posvetovanje o načrtovanju in vrednotenju dela v osnovni šoli. Posvetovanja so se udeležili tudi predstavniki republiških in pokrajinskih odborov sindikata delavcev v izobraževanju, predstavniki zavodov in komitejev za prosveto republik in pokrajin, občinskih samoupravnih interesnih skupnosti in .medobčinskih odborov Sindikata prosvetnih delavcev Hrvaške. Udeležili so se ga tudi predstavniki približno dvajsetih osnovnih šol iz vseh republik in pokrajin, osem od teh pa jih je pripravilo prispevke o načrtovanju in vrednotenju delovnih dosežkov. Posveta so se udeležili tudi Budimka Romano, članica predsedstva sveta Zveze sindikatov Jugoslavije, Ivan Magdalenič, predsednik, in Vaško Raičevič, sekretar zveznega odbora Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju, znanosti in kulturi Jugoslavije ter dr. Ivan Macanovič, podpredsednik izvršnega sveta skupščine SR Hrvaške.
Na posvetovanju so predstavili tudi knjigo, ki je izšla pred nedavnim; to je delo Marka Solde in Božidarja Staniča Planiranje, programiranje i vrednovanje rada u osnovno j školi.
V uvodu je Vaško Raičevič dejal, da je to posvetovanje se-
stavni del dejavnosti sindikata pri pripravah na tretji kongres jugoslovanskih samoupravljal-cev, saj gre za pomembna vprašanja, ki zadevajo uresničevanje zakona o združenem delu v osnovnem izobraževanju. Z načrtovanjem in vrednotenjem
LETOŠNJE STROKOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Pripravljen je program usposabljanja pedagoških delavcev v letnih počitnicah
Vzgojno-izobraževalne organizacije so v začetku maja prejele informacijo o pregledu seminarjev za pedagoške in andragoške delavce, ki jih organizira Zavod SRS za šolstvo od aprila do septembra letošnjega leta.
V	program seminarjev za to obdobje so načrtovalci vključili predvsem temeljne vsebine, ki jih morajo poznati in sprejeti pedagoški delavci v obdobju preobrazbe vzgoje in izobraževanja. Tako bodo za področje predšolske vzgoje že v maju izvedeni seminarji o uvajanju vzgojnih programov za vzgojo in varstvo predšolskih otrok, udeležili se jih bodo ravnatelji vzgojno-var-stvenih organizacij in vodje enot. V nekaj seminarskih skupinah pa se bodo v juniju vzgojiteljice seznanjale z uvajanjem vzgojnega programa v oddelkih za otroke od drugega do tretjega leta starosti.
Za pedagoške delavce v osnovnih šolah se začenja obsežno usposabljanje za preobrazbo osnovne šole. S smernicami, značilnostmi novega predmetnika in učnih načrtov ter s programom življenja in dela osnovne šole se bodo najprej seznanili ravnatelji in šolski svetovalni delavci. Zanje so predvideni seminarji v prvih dneh julija in v drugi polovici avgusta. Kasneje se bodo za izvajanje novih učnih načrtov posameznih predmetov usposabljali še učitelji. Del seminarjev v tem času je namenjen tudidelavcem v celodnevnih osnovnih šolah. Že 3. in 4. junija bo posvet Teorija in praksa celodnevne osnovne ščole, na katerem želi organizator, Zavod SRS za šolstvo, predstaviti izsledke številnih raziskav, ki so bile v zadnjih letih namenjene proučevanju tega področja. Nadaljuje se usposabljanje učiteljev v zvezi z modernizacijo osnovnošolske matematike in šolskih svetovalnih delavcev. Vse pomembnejše postaja usposabljanje mentorjev, ki delajo z učenci v različnih oblikah zunajšolskih dejavnosti. Tako so predvideni seminarji za mentorje pionirske organizacije, mentorje krožkov za ohranjanje in razvijanje tradicij NOB, mentorje etnografskih in prometnih krožkov, mentorje pionirskih šolskih zadrug in tehničnih interesnih dejavnosti.
V	programu za pedagoške delavce v organizacijah za usposabljanje je velik del seminarjev namenjen ravnateljem. Gre predvsem za predstavitev vzgojnih programov za pridobitev strokovne izobrazbe in progra-
mov za usposabljanje za mladostnike z motnjami v telesnem in duševnem razvoju ter za pripravo na izvajanje teh programov. Seminarji s podobno vsebino bodo tudi za učitelje, ki bodo programe izvajali.
V srednjih šolah se pospešeno pripravljajo na začetek usmerjenega izobraževanja. Tudi seminarji za učitelje srednjih šol so del teh priprav. Na seminarje o metodično-didaktični pripravi za pouk predmetov v skupni vzgoj-no-izobrazbeni osnovi v prvem letu srednjega izobraževanja so vabljeni predvsem učitelji, ki se podobnih seminarjev še niso udeležili. Postopoma, kot izhajajo učbeniki, potekajo tudi seminarji za pripravo učiteljev na učinkovito uporabo teh učbenikov v vzgojno-izobraževalni praksi.
Med drugimi potekajo tudi seminarji za učitelje osnov tehnike in proizvodnje. V prvih dneh junija, še pred koncem šolskega leta, bodo seminarji za mentorje naravoslovnih dejavnosti in za učitelje računalništva. V letnih počitnicah se začenja priprava učiteljev strokovno-teoretičnih predmetov za uvajanje skrajšanih vzgojno-izobra-ževalnih programov srednjega izobraževanja. Nadaljuje se tudi usposabljanje vzgojiteljev v domovih za učence srednjih šol.
Večina seminarjev bo zunaj časa pouka, to je ob koncu tedna ali med šolskimi počitnicami. S tem želimo ugoditi mnogim vzgojno-izobraževalnim organizacijam, ki želijo, naj usposabljanje učiteljev ne moti njihovih rednih delovnih obveznosti. Zato bodo osrednji seminarji ob koncu šolskega leta, od 29. junija do 3. julija ter pred začetkom novega šolskega leta od 20. do 22. avgusta. Vsega izobraževanja za ta čas seveda ni bilo mogoče predvideti, in to predvsem v primerih, ko je za posamezno področje potrebno organizirati seminarje za več skupin učiteljev ali, ko zaradi posebnih vsebin na seminarjih sodelujejo tudi druge delovne organizacije.
Vzgojno-izobraževalne organizacije bodo o posameznih seminarjih podrobneje obveščene, še pred koncem šolskega leta bodo prejele tudi programe seminarjev, ki bodo v avgustu. Pedagoški delavci se bodo kot doslej v tem času udeležili tudi sestankov strokovnih aktivov, ki jih bo organizirala in izvedla pedagoška služba v organizacijskih enotah zavoda.
MARIJA VELIKONJA
dela se ukvarjajo delovni kolektivi, samoupravne interesne skupnosti in družbeno-politične skupnosti in spada med temeljne dejavnosti za oblikovanje novih družbeno-ekonomskih odnosov v izobraževanju. Načrt dela je podlaga za pridobivanje dohodka, da pa bi lahko pravilno opredelili programe vzgojno-izobra-ževalnega dela in drugih storitev, so potrebne ustaljene osnove in merila svobodne menjave dela ter pedagoški standardi in normativi za vso republiko ali pokrajino. Pri vrednotenju del in nalog pa je vendarle mogoče izhajati iz analitične ocene, za katero se zavzema tudi sindikat, čeprav celotne izobraževalne dejavnosti ni mogoče izraziti s točkami. Da pa bi dela in naloge sploh lahko vrednotili, mora vsaka šola izdelati letni načrt dela in letno strukturo in načrt učiteljevega dela. V teh dokumentih je treba upoštevati vse sestavine pedagoške, kulturne in družbene vloge šole. Posebno težavno je vrednotenje kakovosti dela, saj vemo, da ima vzgojno-izobraževlna dejavnost svoje posebne značilnosti. Morda prav zato še ni zanesljivih prvin za tako ocenjevanje; ostali smo le pri globalnih ocenah, opiramo se na obseg dela, ker je le tega mogoče natančneje meriti. Nekatere šole dodajajo temu še posebne prvine, kot npr. odnos do dela, pravočasno opravljanje nalog, odnos do staršev in učencev, uporaba učnih pripomočkov, strkovno izobraževanje, sodelovanje v organizacijah učencev itn., češ da so to tisti dejavniki, ki prav gotovo prispevajo h kakovosti vzgojno-izo-braževalnega dela. Posebnost osnovnega izobraževanja pa je tudi v tem, da delovnih izkušenj in minulega dela v glavnem ni mogoče izražati z razvrščanjem delavcev na zahtevnejša in odgovornejša, in zato tudi bolje nagrajena dela. Vaško Raičevič, meni, da je dozorel predlog, naj bi bolj ustvarjalne učitelje dodatno nagrajevali; ti naj bi dobili na podlagi večletnega ustvarjalnega dela naziv mentorja, svetnika ipd.
Zglede vrednotenja del in nalog iz svojega delovnega okolja so predstavili tudi predstavniki osnovnih šol, kjer poteka ta dejavnost še posebno organizirano in kakovostno: »Miloje Pavlovič, Dr. Ivan Ribar«, »Kaptol« in »Augusz Šenoa« iz Zagreba, »Brača Ribar« iz Beograda, »Jovan Popovič« iz Kragujevca, »Ivan Milutinovič« iz Subotice in »Džavid Haverič« iz Sarajeva. V razpravi je Grga Fajdetič iz Zagreba poudaril, da se različnost vrednotenja kaže že v tem, ker v šoli ni dveh enakih osebnih dohodkov. Zavzel se je za uvajanje nazivov za prosvetne delavce in za sodelovanje pedagoške znanosti pri proučevanju tph vprašanj. Vladimir Doceski iz Kumanovega je dejal, da namenjajo v Makedoniji samoupravne interesne skupnosti za kakovost dela od 5 do 10 odstotkov denarja, izhodišče vrednotenja pa je program dela na temelju 42-urnega delavnika. Milan Štokič iz Zagreba meni, da je vrednotenje dela splošno jugoslovanski problem in tako ga je treba tudi obravnavati. Božidar Žan iz Sarajeva je opozoril, da še vedno pridobivamo večino dohodka na teme-
lju obsega dela in števila ur bolj pa bi morali upoštevati kovost dela. Po mnenju Ml Pavlačiča iz Zagreba je treb'Mrc minulem delu upoštevati vWa lotno družbeno delo, z vredo^t^ tenjem po programih pa so^rJO žave zato, ker je povečeva“11-denarja, namenjenega družit*®*« nim dejavnostim, omejeno:*8* stopnjami, ki jih predpisuje |**® žava. D j uro Kolenič iz Čako'*®* pa je spregovoril o čedalje vf®ci jem pomanjkanju učiteljev*0** osnovnih šolah in dejal, da'Pj morali prav za to delo v osno1*®* šoli bolje nagrajevati. r**0
Knjiga, ki uveljavlja sar^ upravljanje	Če
Ko so na posvetovanju pr< ^ ' stavili omenjeno knjigo Mai^i ; Solde in Božidarja StaničhTa;‘ niranje, programiranje in vr< )t' notenje dela v osnovni šoli, ki sjL jo izdali Zveza samoupravi^ interesnih skupnosti osnovnLga
izobraževanja Jugoslavije in 41
ložba Porodica i domačinstvo ^ TOZD Grafis iz Zagreba, ) ^ spregovoril tudi pisec uvoda [ n to knjigo dr. Ivan Macanovič. j2a njegovih besedah smo dotj^ knjigo o pravem času, pred tn^ jim kongresom samoupravlja S( cev, ko so vprašanja produktiL nosti dela, delovnih dosežkov Qv ustvarjanja novih družben ^ ekonomskih odnosov še p^;s
sebno aktualna. Knjiga s svoj|]0 teoretičnim delom in prikazcUg
prakse v Osnovni šoli »Milfl
Pavlovič« v Zagrebu zapolnjuj vrzel v osnovnem izobraže\at( nju, ker z uveljavljanjem na^ecj tovanja in vrednotenja dela pnj, speva k odpravi uradniških oi]0 nosov in miselnosti v osnobm šoli, ki smo jih podedovali', j časov, ko je bil prosvetni delav ar še državni uslužbenec. Uvajanji samoupravljanja pa je povzroi ^ lo, da je postala šola samostoji^ organizacija. Vendar pa se šo ^
še vse prepočasi spreminja v d Irj]
lovno organizacijo.
Pomembna novost je tudi tjai] da se mora s temi procesi ukv2W]( jati vsak član kolektiva in (j , samo ravnatelj (kot nekoč). 1So je velika prednost pa tudi vzr< ;r, za spore, ki nastajajo žara ^ ostankov državno-uradnišl^ miselnosti. Toda načrtovafljet
mora postati temelj za oblik
v,
vanje odnosov v kolektiv ]e
Resda je še veliko težav, ker )2|
tudi samoupravne interesi
skupnosti obdržale staro pror^
čunsko logiko, po kateri se djei
deljuje denar na učenca in i e,
zred, ni pa upoštevana izralj),
delovnega časa. Vsak sistem n<)i,
tranje delitve pa mora temelj £
na izrabi delovnega časa. Zd 2
imamo metode, po katerih le
mogoče na tej podlagi oblikovi
osebni dohodek, hkrati pa upo
tevati všako določeno situacijo fj,
okolje. Za vse kvantitativi Q
analize pa je značilno, da nima'
izdelanega sistema preverjanflj
dosežkov. Če pa tega ni, nastaffei
vprašanje, kako bo celoten siai
stem sploh deloval.	Dsi
Avtorja knjige najprej op^lc
deljujeta družbeno-ekonomst
odnose, v katerih je šola, in flM
vajata za zgled model vrednot ir
nja v Osnovni šoli »Miloje P!iv
vlovič« v Zagrebu. Študija fpi
zelo kakovostna, čeprav gre 1 ■
en sam zgled. Da bi lahko dobi jj
trdnejše sklepe, bi potreboval
več takih monografij.	:v
A. B.	P'
____________________________>
a?
K
Obvestilo
Rdeči križ Slovenije vabi občane in delovne ljudi, da se v čim vem številu udeleže krvodajalske akcije. Prijave sprejema občinski odlf Rdečega križa, v delovnih organizacijah pa aktivist RK, odgovorei,|’ krvodajalstvo.
Dolžnost vseh zdravih občanov je, da darujejo kri vsaj nekajkrat življenju; saj je nehumano, zanašati se samo na solidarnosti. TA pričakujemo na krvodajalski akciji vse zdrave občane in delovne ljul) MAJ 1981	[
VELENJE
26., 27., 28., 29., 30.
RDEČI KRIŽ SLOVENC
____
Pedagogika ne more rešiti vsega
j1/; simpozija v Novem Sadu
e blokovno-pedagoško in znanstvenoraziskovalno delo v vzgoji in i ^raževaniu—1° je bila tema dvodnevnega simpozija, na katerem je edcPtavljalo približno sto znanstvenih, strokovnih, družbeno-politič-so P •» prosvetnih delavcev iz vse Jugoslavije, ki so se zbrali v Novem Organizator tega posvetovanja. Pedagoški zavod Vojvodine, se užt^elo potrudil, da bi na enem kraju zbral vse, »poklicane« in take, ki :ncj Zanima problematika vzgoje in izobraževanja. Za to, da se je zanti-je *e deloma uresničila, ni kriva samo organizacija simpozija. Kljub ko'*®11 pa lahko rečemo, da je posvet sprožO veliko tem, ki so širšega ; v1®ena za nadidjnji razvoj vzgojno-izobraževalnega dela pri nas, bil jev h>rej uspešen, izpobril pa je tudi pričakovanja, zlasti če upoštevamo, da Preučevanje problematike vzgojno-izobraževalnega procesa z no*®* dobrimi in slabimi pojavi pomaga pri nadaljnjem razvoju tega »flročja.
Če hočemo izluščiti sklepe s rf§a posveta, se moramo sklice-^ai na mnenja, ki so bila ob tej Možnosti
a P
večkrat povedana.
k, ''Pedagoško in znanstvenora-avi'v0Vatno delo v vzgoji in izo-vm\^evanju ni bdg tako, kakrš-jni;8a smo si želeli. Malo je bilo vo ^PinskiP1 raziskav in projektov, j*h res lahko tako imenovali, da • ^ru§i strani pa je bilo vse bolj ’ic • mani prepuščeno željam in dot Ij^devnosti posameznikov in 1 tri 0Vernu zanimanju za posa-vljPna vprašanja. Pokazalo se je, ikti nujne večdisciplinarne ra-ov’vVe’ ee hočemo na tem po-jen °^u napredovati, to pa pome-> da bo treba pripraviti skupne /0ji ?sicovalne projekte za vso de-az( ■°' ^rav tnho ho najbrž nujno lik Se nngnžirati strokovnjake več njllanstvenih panog, ker pedago-že' sama ne more rešiti vsega, naft0 te treha v tako zasnovani in a p p agani jugoslovanski projekt b ok tu^iti tucli druge vede — psi-mu 0®'i°’ .socic)|ogijo, medicino, ai1fmografijo in mnoge druge — lavf tUdi združeno delo. Kajti, •Janost mora navsezadnje pri-■rof^Hiti Prahs' Pa tudi obrnjeno: tni!talcsa mora upoštevati znan-, '(,|^ne zakonitosti. v Jpa simpoziju so večkrat opo-nli, da ne moremo biti povsem di I dovoljni 2 dosedanjimi izkušava am*' J6 pokazala tudi večina n | fed 57 prispevkov. Očitno je, I j1 raziskave na tem področju ,zr(P°v zajele najpomembnejših ara 'r?^anj razvoja vzgoje in izo-iišlLZevanja’ Pa tudt skupnih pro-aP, 0V tovrstnih raziskav ni bilo. lik et°k tnformacij ni bil zadovo-tiV|V’ na^e ‘n tuJe izkušnje niso er e Upoštevane. Zato so na sim-esi 'k-*11 opozorili, da se že reforma -or raževanja ni začela na teme-• dt *rdnih znanstvenih raziskav in 1 r e®eljitev. Naravna je torej za-ralaVv’ so j° poudarili ob tej i rt. nosti, da je treba pri izpo-ej: .njevanju reforme upoštevati Z(j;c teh in drugih razlogov, da ne k Zaradi prehitrih rešitev nasta-:)V£ e nove napake, po
‘1°.
:ivi
na
rispevek k preobrazbi °braževanja
^Čdeležend simpozija so imeli
j - seboj 57 prispevkov, pri-u avljenih posebej za to prilož-. st- To dokazuje, da so razisko-Pjiai pripravljeni za širše razi-nj\‘|Ve na tem področju in da žele ' ti !ovat* pri raziskavah o teh !rašanjih. V središču pozorno-. Udeležencev simpozija — tako a poročilih kot tudi v razpravah e.j 'Je bila problematika nadalj-0 . 'a stopenj reforme vzgoje in > ^raževanja. Dr. Djordje Bajič v uvodni besedi dejal, da gre za rašanje usmerjanja strokov-_>a'Pedagoškega in znanstveno-^■skovalnega dela na tem po-a^ju in za težnjo, da se strem-_^^e’ preverjanje, znanstvena ■uskovanja in predvidevanja :čj( Ugoških pojavov funkcio-idt n° uskladijo s prizadevanji za et nehno‘ napredovanje vzgoj-'izobraževalnega dela in izpo-ral Jujevanje vzgojno-izobraže-Žf uega sistema.
Ijiii .^Glede na to,« je dejal dr. lordje Bajič, »štejemo lahko Prave na tem simpoziju za se-[ vni del priprav na XII. kon-jjl s ZKJ, ker postaja spet ak-
tualno preučevanje posameznih stališč iz resolucije o socialistični samoupravni preobrazbi vzgoje in izobraževanja.«
Ocena dr. Bajiča in razprave udeležencev simpozija so jasno pokazale, da so bila vprašanja strokovno-pedagoškega in znanstvenoraziskovalnega dela v vzgoji in izobraževanju vedno zelo aktualna, zlasti zato, ker so te raziskave izredno pomembne za preobrazbo tega področja. Medsebojna odvisnost in vzajemno prepletanje vpliva sedanjih revolucionarnih sprememb z vlogo, položajem in programsko usmerjenostjo izobraževanja so odločilnega pomena za skupne učinke raziskovalno-razvojnega dela v izobraževanju pa tudi za krepitev kadrovskih zmogljivosti proizvajalnih sil naše družbe.
»Zamišljeno je bilo,« je dejal dr. Djordje Bajič, »naj bi se na simpoziju prvič srečali znanstveni in strokovni delavci OZD in njihovih združenj, ki se z različnih vidikov ukvarjajo z razi-skovalno-razvojnim delom v vzgoji in izobraževanju, zato da bi se okrepile kadrovske zmogljivosti proizvajalnih sil naše družbe. Poleg predstavnikov prosvetno-pedagoških zavodov, zavodov za napredek vzgoje in izobraževanja in pedagoško-an-dragoških inštitutov in središč bi se morali udeležiti simpozija tudi znanstveni in strokovni delavci, ki se ukvarjajo z izobraže-valno-kadrovskimi vprašanji v ekonomskih in socioloških inštitutih, zavodih za družbeno načrtovanje, zavodih za statistiko, službah družbenega knjigovodstva, skupnostih in uradih za zaposlovanje, službah za izobraževanje v OZD, gospodarskih zbornicah, družbeno-političnih organizacijah in samoupravnih interesnih skupnostih za izobraževanje in znanstvenoraziskovalno delo. Že seznam udeležencev pa kaže, da so se ta prizadevanja le deloma uresničila.
Štiri tematska področja
Razprava na simpoziju je bila razdeljena na štiri tematska področja. Prva tema je bila »Prispevek strokovno-pedagoškega in znanstvenoraziskovalnega dela k samoupravni socialistični preobrazbi vzgoje in izobraževanja«, druga »Strokovno-pe-dagoško in znanstvenoraziskovalno delo prosvetno-pedago-ške službe v sodobnih razmerah«, tretja »Strokovno-peda-goško in znanstvenoraziskovalno delo v vzgojno-izobraže-valni organizaciji« in četrta - »Usposabljanje kadrov za stro-kovno-pedagoško in znanstvenoraziskovalno delo v vzgoji in izobraževanju«.
Prispevki in razprave o prvi temi so temeljili na razpravlja-* nju o vlogi, položaju, pomenu in pogojih delovanja strokovno-pedagoškega in znanstvenoraziskovalnega dela in krepitvi kadrovskih zmogljivosti proizvajalnih sil dežele.
Skupina, ki je razpravljala o vprašanjih položaja in družbene vloge vzgoje in izobraževanja, je po splošnem mnenju prispevala k razčiščevanju številnih vprašanj pa tudi dilem o tej zapleteni in aktualni problematiki.
Na simpoziju so menili, da ta
dela pomembno prispevajo k samoupravni preobrazbi socialistične vzgoje in izobraževanja, zato so izhodišče za nadaljnja prizadevanja pri reševanju nekaterih premalo razjasnjenih vprašanj na tem področju. Hkrati so tudi napotilo za opredeljevanje novih strokovno-pe-dagoških in znanstvenoraziskovalnih stališč pri usmerjanju > procesa integracije in medsebojnega delovanja izobraževalne in kadrovske politike glede na sedanje in prihodnje kadrovske potrebe.
Povedati je treba, da načenjajo posamezna dela tudi vprašanja načrtovanja in razvoja vzgojno-izobraževalne in kadrovske dejavnosti, hkrati pa opozarjajo, da je nujno bolj do-
sežke zato, da bi nenehno dopolnjevala in spreminjala in s tem kakovostno izboljševala sedanje načrte vključevanja izobraževanja v enoten sistem združenega dela, prelomnico v opredeljevanju aktualnih nalog in nove vloge strokovno-pedagoškega in znanstvenoraziskovalnega dela v vzgoji in izobraževanju.
Ob teh stališčih je razumljiva pripomba enega od udeležencev simpozija, češ da se »mora vsaka proizvodna organizacija razvijati tudi kot izobraževalna organizacija, vsaka šola pa mora v učne načrte uvrstiti tudi delo kot sestavino učenja«. Povedano drugače: to lahko tudi pomeni, da moramo v izobraževalnem sistemu medsebojne družbeno-
(Foto: Branislav Lučič)
sledno in vsestransko spremljati zahteve in potrebe združenega dela. Le tako bo mogoče učinkoviteje vplivati na pridobivanje in uporabo splošno kulturnih vrednot, strokdvno-funkcional-nih in operativnih znanj.
Tako je dela označil v svoji uvodni besedi tudi dr. Djordje Bajič in dejal, da se avtorji prispevkov zavzemajo za višjo raven strokovnosti tistih, ki so vključeni v delovni proces pa tudi za njihovo usposobljenost in gibljivost. »Ni mogoče mimo resnice, da terja vse hitrejši razvoj znanstvenih spoznanj in tehnoloških sprememb izpopolnjevanje izobraževanja z novimi dosežki znanosti,« je poudaril.
V razpravah so menili, da mora pridobivanje znanja in veščin prispevati k družbenoekonomskemu, kulturno-poli-tičnemu in samoupravnemu napredku. Zato morajo tudi znanstvene raziskave prispevati k procesu načrtovanja in uresničevanja politike nenehnega usposabljanja in izpopolnjevanja v vzgoji in izobraževanju in izpopolnjevanju strokovnih kadrov.
Enotnost učenja in dela
Na simpoziju je bilo jasno povedano, da je v samoupravni socialistični preobrazbi vzgoje in izobraževanja, ki nenehno poteka, čutiti zaostajanje strokovno-pedagoškega in znanstvenoraziskovalnega dela, ki naj bi vsebinsko spremenilo dosedanjo teorijo pouka in pedagoških pogledov na vzgojno-izobraže-valni proces. V tem pomenu je vsako strokovno in znanstveno delo, ki izvira iz aktualnih vprašanj reforme in teoretične obravnave nadaljnjih tokov vzgoje in izobraževanja, pomemben prispevek pri snovanju, načrtovanju in izdelavi novih programskih in organizacijskih modelov.
»S teh vidikov,« so dejali na tem posvetovanju, »pomenijo tudi tista dela, ki spremljajo in razčlenjujejo dosedanje do-
gospodarske odnose vzpostavljati brez posrednikov — to pa se do zdaj še ni zgodilo. Ob tej priložnosti smo tudi slišali, da mora udeleženec novega izobraževalnega sistema, ki se uči in dela, prerasti v delavca, ki se uči ob delu.
Vloga prosvetno pedagoške službe
Drugo tematsko področje na tem simpoziju je bilo namenjeno strokovno-pedagoškemu in znanstvenoraziskovalnemu delu prosvetno-pedagoške službe v novih razmerah. Menili so, da je ta služba že po naravi svojega delovanja usmerjena prav k strokovno-pedagoškemu delu, posamezni strokovnjaki, zaposleni v njej, pa sodelujejo tudi v znanosti in raziskovalnih projektih. Narejenega pa je še malo, čeprav so dosedanji dosežki veliko pripomogli k napredovanju vzgojno-izobraževalnega procesa — to pa je tudi poglavitna naloga prosvetno-pedagoške službe.
»Strokovne analize, dajanje strokovnih in metodičnih napotil, usmerjanje k strokovni in pedagoški literaturi, objavljanje strokovnih del, obdelava posameznih delov učnega gradiva ter druge oblike in vsebine bistveno prispevajo k razvoju te službe,« so zatrjevali udeleženci simpozija. Vse te oblike dela pa morajo prispevati tudi k oblikovanju nove organiziranosti vzgojno-izobraževalnega procesa in k ustvarjanju nove samoupravne šole, odprte k družbi.
Udeleženci simpozija so posebej opozorili, kako pomembno je uresničiti težnjo, da postane učenec v razmeroma kratkem času aktiven udeleženec vzgojno-izobraževalnega procesa, da se navadi učiti in ob tem razmišljati in sodelovati v razvoju socialističnega samoupravljanja družbe že tedaj, ko je v šolski klopi. Postati mora kulturno in splošno izobražen, tako da bi se lahko vse življenje udeleževal kulturnih dogodkov in
družbeno-političnih gibanj in	kar že imamo, temveč tudi k ta-
zavedno uporabljal vse kulturne	kemu, ki bo pomagalo izboljše-
in znanstvene dosežke. Prav	vati prakso, hkrati pa bo spo-
zato je inštruktivno strokovno-	sobno načrtovati prihodnost in
pedagoško in znanstvenorazi-	sočasno odpravljati ugotovljene
skovalno delo prosvetno-peda-	napake. Za taka dejanja pa so
goške službe tako zelo dragoce-	potrebni znanje, usposobljeno.	nost, vizionarstvo, družbena an-
gažiranost in odgovornost, Delo V Šoli	pogum pa tudi občutek za pravo
mero, brez prehitevanja in im-V sklopu tretjega tematskega	provizacij.
področja so udeleženci simpozija razpravljali o vprašanjih Tudi ob tej priložnosti so strokovno-pedagoškega in . poudarili, da so nosilci sociali-znanstvenoraziskovalnega dela	stične samoupravne preobrazbe
v vzgojno-izobraževalni organi-	izobraževanja predvsem sami
zaciji. Nekateri prispevki s tega	delavci na tem področju. Zato
področja so obravnavali pro-	morajo biti prosvetni delavci
blematiko vsebine, oblike in me-	usposobljeni za ustvarjalno, ra-
tode tega dela, drugi pa so govo-	ziskovalno delo, za poskusno
rili o vprašanjih potrebnosti ta-	preverjanje, za iskanje novih
kega dela. Prevladovalo je mne-	p0tj jn boljših rešitev, za kritično
nje, da ne more biti kakovost-	ocenjevanje uresničenega, ne
nega ^ vzgojno-izobraževalnega	smejo biti zadovoljni z doseže-
dela, če se tisti, ki ga opravljajo,	njm in sj vztrajno prizadevati, da
četudi samo v skromnem obse-	ostane pedagoški proces v revo-
gu, ne ukvarjajo s strokovno-	lucionarnem toku naše sedanje
pedagoškim in znanstvenorazi-	reforme itn. Prosvetni delavci
skovalnim delom, seveda glede	morajo biti usposobljeni tudi za
na potrebe šole, posebno nag-	razvijanje ustvarjalnosti in
njenje in resnične težnje, da bi	znanstvenoraziskovalno delo pa
to delo napredovalo.	(UCji za vrednotenje učinkov svo-
jegadela — za tako zahtevne na-Sprejemljivo se zdi tudi mne-	]0ge pa je potrebna ustrezna
nje, da mora biti strokovno in	strokovna usposobljenost in
znanstveno delo v šoli, posebno	družbena usmerjenost teh ljudi,
v usmerjenem izobraževanju, neposredno povezano s pripravami na načrtovanje v proizvod- Kritično o sedanjem nih organizacijah združenega
dela, ker je le tako mogoče pra- Simpozij je opozoril na številno načrtovati, organizirati in	v*lna aktualna vprašanja naše
ocenjevati vrednost izobraževa-	vzgoje in izobraževanja. Pri tem
nja. Le tako bodo lahko postale	so bili udeleženci zelo kritični,
organizacije združenega dela re-	prizadevali so si, da bi ugotovili
snična oporišča pri vodenju	dosedanje pomanjkljivosti in te-
vzgojno-izobraževalne politike	žave in nakazali poti za izboljša-
pa tudi mesta, kjer se bodo	nje sedanjega stanja. Ugotav-
lahko uresničevali določeni na-	ljali so, da je bilo strokovno-pe-
črti izobraževanja in usposab-	dagoško in znanstvenorazisko-
Ijanja.	valno delo v izobraževanju do
zdaj bolj ali manj enosmerno in »S takim vzajemnim preple- posamično. Z njim so se namreč tanjem strokovnega in razvoj- ukvarjali pedagogi pa tudi po-no-raziskovalnega dela delavcev	samezniki, ki so jih zanimala do-
v izobraževanju in delavcev v	ločena, ne vedno osrednja vpra-
proizvodnih organizacijah je	sanja razvoja izobraževanja. To
mogoče doseči pozitivne uspehe	ie bil° razcepljeno delo, nekoli-
v revolucionarni samoupravni	kanj usmerjeno k preteklosti, pa
preobrazbi vzgoje in izobraže-	nenačrtno,
vanja,« je dejal v uvodni besedi Na simpoziju so nedvoumno dr. Djordje Bajič.	opozorili na že znane zadeve —
da na tem področju ni skupinskega dela in interdisciplinarne Usposabljanje za	povezanosti. Prav tako tudi ni
ustvarjalnost	sodelovanja med tistimi, ki se
ukvarjajo z razvojnimi načrti v Prispevki četrte tematske ce-	združenem delu. Zaostajalo pa je
lote so obravnavali vprašanja	tudi znanstveno uveljavljanje
kadrov v strokovno-pedago-	nove teorije vzgoje in izobraže-
škem in znanstvenoraziskoval-	vanja in opredeljevanje določe-
nem delu v vzgoji in izobraževa-	nih didaktično-metodoloških
nju. Slišali smo mnenje, da je	temeljev nove organiziranosti
povečevanje števila kadrov, spo-	vzgojno-izobraževalnega proce-
sobnih za znanstveno delo, za to	sa
dejavnost potrebno, tako kot je	Ob vsem tem tore j upravičeno
tudi povečanje kakovosti teh ra-	pričakujemo, da se bodo zadeve
ziskav pomembno za napredek	izboljšale, saj so tudi udeleženci
vzgoje m izobraževanja.	}zraziii želj0, da bi s skupnimi
»Zdaj, po šestih letih prizade-	močmi odpravili sedanje težave
vanj za reformo,« so dejali,	ter s pametnim načrtovanjem in
»moramo hitreje preiti od boja	ustvarjalnim delom poiskali
za načela in splošna stališča k	nove in seveda boljše rešitve za
določnemu strokovno-pedago-	celoten proces vzgojno-izobra-
škemu in znanstvenoraziskoval-	ževalnega dela.
nemu delu — ne le k takemu, ki
bo spremljalo in obravnavalo to, DRAGAN PAVLOVIČ

Več
internacionalistične
vzgoje
Prav je, da namenjamo v zadnjem času več pozornosti inter-nacionalistični vzgoji mladih in izobraževanju mladega rodu, predvsem osnovnošolske mladine. O tem so veliko razpravljale organizacije Zveze socialistične mladine Slovenije, ocenjevale dosežke na tem področju in ugotavljale pomanjkljivosti. Veliko je bilo začrtanih smeri za nadaljnje akcije, uporabljene so bile različne oblike internacionalistične vzgoje kot sestavnega in neločljivega dela prizadevanj v naši samoupravni družbi.
S to vzgojo pa je treba začeti že v osnovni šoli, nadaljuje naj se v srednji šoli in v mladostni dobi. Tako bo lahko mlad človek, ko bo prišel v okolje, kamor se bo vključil po študiju ali končani šoli, ustvarjalno delal in s svojim prepričanjem vplival na druge. Za to pa bo usposobljen le, če se bo s po-družbljanjem zunanje politike, ki jo izvaja naša samoupravna družba na vseh ravneh in vseh strukturah, seznanil že v svoji zgodnji mladosti ob pomoči mentorjev, učiteljev in zunanjih sodelavcev — neposredno iz združenega dela.
Kakšno naj bo torej delo v osnovni šoli, kdo naj to delo prevzame, kako naj bo usposobljen, kakšne naj bodo njegove moralnopolitične lastnosti in končno, od kod naj črpa vire za tovrstno dejavnost? Mladi so potrebni pomoči, ob kateri bi razvijali samostojno kritičnost mišljenja in delovanja. Prepričan sem, da lahko nudijo tako pomoč učencem le razgledani, požrtvovalni in politično trdni ljudje. Imenujemo jih mentorje, sodelavce od zunaj ali kako drugače.
Ti ljudje morajo dobro poznati, spremljati in znati komentirati mednarodna dogajanja, biti dejavni in ustvarjalni doma in zunaj šole, v krajevni skupnosti, v organizacijah združenega dela. S svojim delom morajo biti zgledni, saj vemo, da mladina posnema, opazuje in vrednoti le tistega, ki je prepričan v svoje delo.
Mentorjev ni dovolj, zlasti ne takih, ki bi z načrtnim delom, po nekem zaporedju težavnosti (od 5. pa tja do 8. razreda osnovne šole) zadostili potrebam in vedoželjnosti mladih, poznali podatke in mednarodni položaj, probleme itn. Gre torej za globlje emotivno doumevanje, za spoznanje, da je danes svet nedeljiv, da v njem ne moreš živeti sam, osamljen, nezainteresiran, da se moramo zgledovati po ■ našem notranje-političnem sistemu in resničnosti.
Priročnike imamo pa tudi drugo gradivo je na voljo, ni pa zbrano tako, da bi ga lahko s pridom uporabljali tudi mlajši, manj izkušeni mentorji, tisti, ki so se po svojem nagnjenju odločili za tovrstno delo. Delo je oteženo tudi zato, ker učbeniki ne vsebujejo dovolj sodobnih podatkov in ne zadoščajo tako razgibanemu času in prostoru, v katerem danes mlad človek živi in dela.
Če torej govorimo o nezadostni vsebini učnega gradiva na področju mednarodnega sporazumevanja in internacionalistične vzgoje v sedanjih učbenikih, moramo spregovoriti tudi o tem, kako je treba te učbenike dopolniti in kako upoštevati še mnoga druga vprašanja — pedagoška, psihološka, sociološka idr. v učno-vzgojnem procesu in
vzgoji za mednarodno razumevanje.
Privlačnost in ustreznost vsebine tovrstne vzgoje v osnovni šoli naj bi bila zagdtovljena zlasti s spoznavanjem dogodkov, posledic, vzročnosti itd. Mladi morajo dobiti občutek, da je od njih odvisno, kakšen bo nov, boljši svet, kaj naj iščejo in zakaj naj si prizadevajo skupaj z milijoni naprednih mladih ljudi po vsem svetu.
Šolski programi v osnovni šoli namenjajo temu premalo pozornosti. Menim, da bi bilo treba uvrstiti vanje stalne naloge in temeljne vrednote internačiona-listične vzgoje, kot so: podrobno seznanjanje pionirjev in mladine z načeli neuvrščenosti, našo dejavnostjo na tem področju (gradivo je na voljo: program ZKJ, kongresi ZKJ, konference neuvrščenih s svojimi programi, deklaracijami itd.).
Premalo pozornosti je namenjene -bojem osvobodilnih gibanj in naprednih sil v svetu, ki bi jih morali spoznavati učenci na višji stopnji osnovne šole.
Temeljiteje bi se morali seznanjati z viri, bistvom in posledicami nekaterih dogodkov iz naše bližnje zgodovine: spopad s stalinizmom, nastajanje gibanja neuvrščenih od Bandunga do Havane, z ZK in njeno vlogo v mednarodnem delavskem in komunističnem gibanju v zadnjih petintridesetih letih itd.
Nenehen poglobljen način obravnave, ki ga bo popestril vsak izmed mentorjev po svoje, bo učencem približal problematiko tako, da bo razumljiva in zanimiva. Zato bomo izrabili vse možnosti informacij, komunikacij zunanje sodelavce, predvsem tiste iz združenega dela, da bodo pomagali pri tovrstni vzgoji.
V naši samoupravni skupnosti je veliko organizacij, ki združujejo mlade ljudi po njihovih interesih. Tudi Zveza socialistične mladine bo morala izrabiti vse možnosti, ki jih ima, ter vključevati mladino v interesne organizacije, kot so klubi OZN, marksistični krožki, predvsem pa prodreti v organizacije združenega dela, med delavsko mladi-
Klubi OZN na osnovnih šolah naj bi bili nosilci internacionalistične vzgoje mladih in pomemben družbeni dejavnik združevanja mladih po njihovibintere-sih.
Svojo dejavnost bomo morali programsko in organizacijsko usmerjati k bolj množičnemu zanimanju mladine za področje mednarodnega sporazumevanja. Smernice za to so nam dali naša ustava, kongresi ZK, SZDL in ZSM. Tako bomo s povezanim in nenehnim delom pri pouku za mednarodno sporazumevanje in v klubih OZN na osnovnih in srednjih šolah v resnici podružbljali zunanjo politiko in mednarodno sodelovanje ter uresničevali ciljem zapisane v dokumentih in resolucijah o vzgoji in izobraževanju za mednarodno sodelovanje, za mii in spoštovanje človekovih svoboščin in pravic. Le s takim delom bomo pripomogli, da bo dobilo naše delo ustrezno družbeno vlogo in pomen. Poiskati moramo nove poti in oceniti svoje delo, s pomočjo vseh in povsod, kjer mladi žive in ustvarjajo.
MIROSLAV LEŠNIK
Uveljavljanje prvin celodnevne osnovne šole
K uspehom naj pripomorejo vsi učitelji in družbeno okolje
V skladu s stališči in sklepi predsedstva RK SZDL o uvajanju in nadaljnjem razvoju celodnevne osnovne šole ter zakona o osnovni šoli je podaljšano bivanje učencev enakovredna in pomembna sestavina razširjenega programa osnovne šole, ki jo je treba razvijati in dopolnjevati s prvinami celodnevne osnovne šole.
Podaljšano bivanje se sicer postopno širi (npr. v šolskem letu 1976/77 je bilo v njem 25.296 učencev, v šolskem letu 1978/79 pa 28.686 učencev), podatki pa kažejo, da se v posameznih občinah zelo različno razvija. V nekaterih občinah je v oddelkih podaljšanega bivanja celo manj kot 5 odstotkov učencev. V drugih se število učencev celo zmanjšuje, ne povečuje pa se tudi število tistih, ki so vključeni v celodnevno osnovno šolo. Ob tem je treba posebej opozoriti na občino Lenart (občina je po višini narodnega dohodka na prebivalca v SR Sloveniji na zadnjem mestu); ta je sicer v šolskem letu 1978/79 začela tudi uvajati COŠ, tako da je bilo takrat v celodnevni osnovni šoli 7,5 odstotka učencev, v podaljšanem bivanju pa 15,5 odstotka. V šolskem letu 1980/81 je v tej občini v COŠ 7,2 odstotka učencev, podaljšano bivanje pa so ukinili.
Pedagoška služba ugotavlja, da se razvija podaljšano bivanje v sorazmerno težjih razmerah kot COŠ. Na nekaterih osnovnih šolah je organizirano v zasilnih in neustreznih prostorih, šole nimajo dodatnih prostorov, npr. za samostojno učenje in delo, zu-nanjjh površin za telesnovzgojne dejavnosti in rekreacijo ipd. Učilnice so slabo opremljene z učili, posebno proolematična pa je kadrovska zasedba in to, ker veliko učiteljev, zaposlenih v oddelkih podaljšanega bivanja odhaja v druge poklice. Delo v podaljšanem bivanju otežuje tudi sestava oddelkov, saj prevladujejo kombinirani oddelki, ki jih sestavljajo učenci iz različnih razredov (npr. v šolskem letu 1977/78 je bilo od 1166 oddelkov podaljšanega bivanja kar 631 kombiniranih ter 327 čistih oddelkov, ki so jih sestavljali učenci enega razreda, in 161 homogenih oddelkov, ki so jih sestavljali učenci enega razreda iz različnih paralelk) ter sora-
zmerno veliko učencev v oddelkih, in sicer povprečno 26, v posameznih primerih pa celo 40. Razumljivo je, da zato tudi uspehi ne morejo biti zadovoljivi.
Za uspešno uvajanje sestavin COŠ v podaljšano bivanje je treba ustvariti predvsem ustrezne razmere, ki posredno vplivajo na uspešnost dela. Zagotoviti je treba dobre materialne možnosti, poleg učilnic tudi dodatne prostore za individualno in skupinsko učenje, učenje v kabinetih za posamezne predmete na višji stopnji, zlasti če je uspešnost učenja odvisna od posebnih načinov učenja, kot so vaje, poskusi ipd. Pomembne so tudi zunanje površine, potrebne za učenje, interesne dejavnosti in druge oblike organizirane rekreacije. Učilnice moramo opremiti s primernimi učili, pripomočki za različne igre in koristno izrabo prostega časa, z učbeniki in drugimi viri. Ustrezno je treba oblikovati oddelke podaljšanega bivanja, in če so dane možnosti, izoblikujemo čiste ali homogene oddelke. Pri oblikovanju čistih oddelkov pazimo, da ne nastane nezaželena selekcija učencev. Upoštevati moramo izhodišča in naloge podaljšanega bivanja, kajti lahko se zgodi, da se zberejo v takšnem oddelku predvsem slabši učenci. Zagotovimo tudi ustrezno kadrovsko zasedbo, skrbimo za ustrezno načrtovanje in dokumentacijo dela, uvajamo ustrezne vsebine, oblike in metode dela v vse sestavine podaljšanega bivanja: prosti čas, samostojno učenje in interesne dejavnosti.
ORGANIZACIJA DELA V PODALJŠANEM BIVANJU IN V CELODNEVNI OSNOVNI ŠOLI
O tem vprašanju v naši strokovni literaturi še niso jasno opredeljene razlike, čeprav je
Odlikovanja zaslužnim učiteljicam _________
Na predvečer dneva zmage, 8. maja so se pri vili Široko v Šoštanju zbrali prosvetni delavci osnovne šole Biba Roeck in družbeno-politični delavci, da bi počastili jubilej treh zaslužnih pedagoginj, ki so vse do osvoboditve kar 35 let poučevale mlade rodove, in jim slovesno podelili državna odlikovanja.
Predsedstvo SFRJ je z odličjem zasluge za narod s srebrnim vencem odlikovalo učiteljice Milko JARNOVIČ, Jolando VREČKO in Marijo HUDO-MAL za 35-letno vzgojno in izobraževalno delo, je tudi za delovanje v družbeno-političnih organizacijah. Utemeljitev je prebral ravnatelj šole Matjaž Natek, ki je dejal, da je bila 35 let pedagoškega dela dolga doba, v kateri so vse tri jubilantke opravljale odgovorne naloge. Poudaril je, da je ta slovesnost ob podelitvi državnih odlikovanj le poravnava dolga iz preteklosti za ves trud in prizadevanja pri vzgoji številnih mladih rodov, ki so prve napotke za življenje dobile prav pri učiteljicah na šoli Biba Roeck. V imenu Skupščine občine Velenje je nato s krajšim nagovorom podelil odličja sekretar Občinskega komiteja ZKS Velenje Janez Miklavčič in jim čestital k uspehom, ki so jih dosegle pri 35 letnem poučevanju in vzgoji naših najmlajših, pa tudi k prejetim odličjem. Ob tem je povdaril tudi zasluge celotnega kolektiva osnovne šole Biba Roeck, ki je ena prvih šol, ki so pred leti pri nas uspešno
uvedle celodnevno delo. Slovesne podelitve odlikovanj so se poleg stanovskih tovarišev udeležili še predsednik skupščine krajevne skupnosti Šoštanj Martin Primožič, predstavnik vzgoj-no-izobraževalnega zavoda Velenje Dušan Dolinar, ter v imenu kolektiva šoštanjskih termoelektrarn, ki imajo že dolga leta patronat nad šolo Biba Roeck, direktor inž. Dušan Janežič in Rudi Bajec. Vsi navzoči so slavljenkam ob podelitvi visokih državnih odlikovanj iskreno čestitali in zaželeli, da bi tudi v prihodnje čeprav že v pokoju, tako prizadevno sodelovale v našem družbenem življenju.
Sekretar Izobraževalne skupnosti občine Velenje Srečko Peterlin je dejal, da je v tem družbenem priznanju odsev zahvale vseh tistih učencev, ki so bili v 35 letih deležni vzgoje in prvih življenjskih naukov od učiteljic, ki so poleg znanja dale našim najmlajšim rodovom tudi vse svoje srce. Učitelj ni le pedagog in vzgojitelj, temveč predvsem človek, ki s svojim delom in vzgledom vpliva na učenčev razvoj. Nato je čestital slavljenkam v imenu izobraževalne skupnosti in izrazil željo, da bi bilo takšnih priznanj deležno še več prizadevnih in svojemu poklicu predanih prosvetnih delavcev. Vsem trem jubilantkam, ki so prejele visoka državna odlikovanja, iskreno čestitamo tudi vsi stanovski tovariši.
V. KOJC
organizacija dela v celodnevni osnovni šoli in v podaljšanem bivanju drugačna. Ta različnost organizacije pa tudi nalog izvira predvsem iz naslednjih razlik v možnostih za delo:
—	v COŠ so vključeni vsi učenci šole ali stopnje ali razreda, v podaljšano bivanje pa samo nekateri učenci (sicer lahko več ali manj učencev šole, ne pa vsi)
— COŠ deluje v eni izmeni (kolikor je izraz* ena izmena sploh ustrezen), podaljšano bivanje pa lahko deluje v dveh izmenah
—	učenci v COš se vključujejo v vse sestavine življenja in dela šole, učenci v podaljšanem bivanju pa se vključujejo v te sestavine različno, odvisno od razmer in pogojev dela šole in doma
—	učitelji v COŠ delujejo v vseh sestavinah celodnevnega življenja in tako globlje in sistematično spoznavajo učence, ter jih lahko učinkoviteje vodijo, usmerjajo in prilagajajo zahtevnost ter oblike dela, v podaljšanem bivanju pa prevzema odgovornost za delo učencev po pouku učitelj podaljšanega bivanja.
Te razlike imajo tudi pomembne pedagoške posledice, ki se kažejo v nalogah, oblikah in metodah dela. Glede na zakon o osnovni šoli in pozitivne pedagoške izkušnje podaljšanega bivanja in celodnevne šole si je treba prizadevati, da bodo te razlike čim manjše, zato moramo v delu podaljšanega bivanja sistematično uveljavljati pojme celodnevne osnovne šole.
Nekatere bistvene značilnosti COŠ je treba uveljaviti tudi pri delu podaljšanega bivanja:
—	v skladu z zakonom o osnovni šoli moramo povezati ne samo delo osnovne šole, temveč tudi delo oddelkov podaljšanega bivanja z družbenim okoljem tako pri načrtovanju podaljšanega bivanja kot pri uresničevanju posameznih sestavin;
—	v različnih sestavinah podaljšanega bivanja (zlasti organizirana rekreacija, praktično delo učencev ipd.) je treba zagotoviti vključevanje vseh učencev podaljšanega bivanja v različne in ustrezne oblike dela, zlasti v politehnično in delovno vzgojo;
—	vsem učencem v podaljšanem bivanju je treba omogočiti vključitev in uveljavitev v interesnih dejavnostih; to jim zagotavlja širše možnosti za uspešnost in uveljavljanje ter za razvijanje sposobnosti, interesov in za
usmerjanje učencev;
— vzgo j n o- i zo b raže v a 1 ruU lo pri pouku je treba tesno po'1 zovati z različnimi sestavina1 podaljšanega bivanja in obj njeno ter zagotoviti zM P ustrezno obremenitev in zapos' r
te v učencev;
—	v pouk je treba vnašati P vine, ki so značilne za COŠ (P vine samostojnega učenja, na) janje učencev na samostoj1 delo, uveljavljanje vzgojnih stavin, prilagajanje zahtevno5 in obsega domačih nalog zrno nostim, uveljavljanje minute zdravje ipd.);
—	ustrezno organizirati J izvajti sestavine prostega ča' rekreativni odmori, usmerjene s neusmerjene dejavnosti, ure H r
lesno-vzgojnih dejavnosti, mouprava učencev pri načrto' nju in izvajanju aktivnosti;
—	uveljaviti samoupra1 učencev v podaljšanem bivanj
—	skrbeti za pravilno šolsl prehrano in uresničevanje vs nalog po sanitarno-higiensk predpisih in predpisih o zdra stvenem varstvu učencev.
Na temelju izkušenj lahko takole povežemo pouk podaljšano bivanje:
—	redno dnevno in tedensl sodelovanje učiteljev podaljš nega bivanja in učiteljev ( pouku glede obsega in zahteva sti dela, zaposlitve ter napred vanja in razvoja učencev;
—	vključitev učitelja poda1 šanega bivanja, ki je usposobi)^ za razredni pouk, v pouk zlat kakega vzgojnega predmeta * razredni stopnji;
—	vključitev učitelja pod: šanega bivanja, ki je usposobil5 za predmetni pouk, v pouk dok čenega predmeta na višji stop^
—	vključevanje učitelje')
podaljšano bivanje, in eicef
samostojno učenje, v dejavno) organizirane rekreacije in intef sne dejavnosti ter skrb za šoN prehrano.
V podaljšano bivanje je tal treba vključevati stroko' usposobljene učitelje, to bo v slednjem obdobju verjetno težjih, toda pomembnih nal' Prav tako je treba skrbeti za polnilno izobraževanje učitelj) podaljšanega bivanja, tako gW izvajanja učenja kot interesnil'1 drugih dejavnosti. Poudariti je treba, da morajo za usp: podaljšano bivanje in uspi delo učencev v podaljšanem r vanju skrbeti vsi učitelji in '1 lotna šola ter družbeno okol?
I
MILAN ADAMIČ
Resnično enotna osnovna šola za vse otroke
Raziskave so pokazale, da imamo zdaj v osnovni šoli v istih oddelkih učence, ki so sicer enako stari, po sposobnosti in umski razvitosti pa se razlikujejo tudi za več let. Se vedno pa prevladuje pri pouku frontalna oblika dela, ki teh razlik ne upošteva. V Zadnjih letih smo veliko naredili za manj sposobne učence, predvsem z dopolnilnim poukom. Dosegli smo, da se je osip zmanjšal od 50 odstotkov na samo nekaj odstotkov. Vprašati pa se moramo, kaj smo naredili za boljše učence. Uvedli smo interesne dejavnosti, te so namenjene vsem, in nekaj dodatnega pouka, ki pa ga je še povsod premalo. Zmogljivosti sposobnejših učencev pa še niso dovolj izrabljene niti pri rednem pouku, pri katerem presedi otrok največ
Že leta in leta govorimo, da imamo enotno osnovno šolo, ki daje po osmih letih vsem enake možnosti za začetek poti v življe-
nje. 'lega pa m mogoče dosj samo z izenačevanjem zunanji možnosti za šolanje. Raz)11 med učenci v L razredu, ki odvisne od različnih sposobno5 predšolske vzgoje in njihov* okolja, lahko zmanjšamo tako, da učence dobro spoznaf in jim z diferenciacijo pouka11 individualnim načinom obrav) ve dajemo različno, ne enako^ tem pa bi morali poskrbeti r‘ za ustrezen razvoj posebno " strih otrok. Ob končani osno' šoli bi moral učenec imeti k najbolj razvite svoje sposobn)’ in interese. Na razvoj naj bi *l manj vplivalo manj razvito 5 cialno okolje, iz katerega je n1*1 sikdo prišel.
Marsikaj je bilo o tem že M povedanega in napisanega, ^ poiskati je treba poti, da bo nova spoznanja prišla do vsak* učitelja in da jih bo deležen ul nec, tako da se bo lahko kar11' bolje razvil.
BOGOMILA KRVINA
Za boljše vrednotenje ustvarjalnega dela
Poklicno usmerjanje pred zahtevnimi nalogami
Kadrovska politika je nepogrešljiv del poslovne in samoupravne Politike delovne organizacije. Načrtovalci, ki predvidevajo, usmerjajo 'h usklajujejo ekonomski in družbeni razvoj, morajo v svoje kratko-ročne, srednjeročne in dolgoročne načrte uvrstiti tudi načrte potreb po kadrih v skladu s tem, kakšne sposobnosti in kakšna znanja so potrebna za uresničitev predvidenega razvoja.
Marsikje imamo dovolj ustrezno izobraženih in sposobnih delavcev, ki pa ne opravljajo del, za katera so usposobljeni. S primerno prerazporeditvijo takih delavcev bi lahko zapolnili marsikatero vrzel. Neu-strezna porazdelitev strokovnih kadrov v regijah in premajhna giblji-vost teh kadrov je povezana tudi z vrednotenjem dela, predvsem proi-rvodnega.
•asj Podatki letošnjih prijav kažejo ie sicer nekatere strukturne spre-; '■ 'hembe in pozitvne učinke priza-sj devanj za smotrno usmerjanje o'| vpisa v prve letnike srednjih in visokih šol v skladu s potrebami ra| združenega dela, pri izbiri po-
klica pa je še vedno veliko tradicionalne miselnosti (zlasti ženske mladine).
Izobraževanje ob delu je pri nas že zelo razvito, težava pa je v jem, da se večina delavcev ne Ctf izobražuje za napredovanje v svojem poklicu, temveč zato, da bi se zaposlili drugje, največkrat v administraciji. Na ta gibanja najmočneje vplivajo tradicionalni dejavniki, kot so družbeni ngled, vrednotenje dela, poklicev in šol.
Sodobni razvoj zahteva trajno dal izobraževanje, pa tudi poklicno jljJ usmerjanje ne more biti statično, da! temveč trajno in neprekinjeno, a ■ Pogoj za takšno poklicno usmerjanje so ugotovitve o dolgoročna! nih potrebah po delavcih posa-jljt meznih poklicev. Ker je načrto-lolf vanje kadrov ena izmed temelj-piiji nih nalog združenega dela, bi v ' morala vsaka organizacija zdru-er ženega dela skrbeti tudi za po-no* klicno usmerjanje. Z usmerjanjem bomo morali predvsem omiliti neskladja med strukturo usmerjenega izobraževanja in družbenimi potrebami po kadrih ter zmanjšati razlike med formalno izobrazbo in resnično delovno usposobljenostjo.
Cilji posameznika in cilji zdru-, d| ženega dela pri izbiri poklica si '' ne nasprotujejo, pa tudi usklajujejo se ne sami po sebi. Pri tem se Pojavlja veliko protislovij in ovir. Ublažitev teh protislovij je najpomembnejša naloga poklicnega usmerjanja, usklajevanje ciljev pa prednostna naloga , d združenega dela pri kadrovski olji politiki.
Trajnost poklicnega usmerjanja
Težave se kažejo že med rednim izobraževanjem, predvsem Pri osipu in ponavljanju letnikov. Pa tudi pozneje, ker se zaposleni ne znajo prilagoditi spremembam, ki jih prinašata tehnični napredek in razvoj znanosti. Ker ni Poklicnega usmerjanja v temeljni organizaciji združenega dela, je tudi veliko delavcev neustrezno razporejenih k delom in nalogam. Poklicno usmerjanje mora biti torej sistematična, organizirana, celotna strokovna in družbena dejavnost, ki pomaga
Posamezniku pri izbiri smeri poklicnega razvoja in pri napredo-
vanju, izobraževanju in poklicni dejavnosti v skladu z njegovimi lastnostmi in zahtevami dela. Upoštevati mora stopnjo gospodarskega družbenega in kulturnega razvoja ter odnose med gospodarskimi, družbenimi in kulturnimi cilji družbe in potrebami in možnostmi zaposlovanja (v ožjih in širših družbenO-politič-nih skupnostih).
Poklicno usmerjanje torej ni enkratna pomoč pri izbiri poklica, temveč pomoč v celotnem poklicnem razvoju, ki se začenja že na prvih stopnjah vzgoje in izobraževanja, obsega splošno izobraževanje in izobraževanje za delo, izobraževanje za samoupravljanje, izbiro smeri izobraževanja in smeri delovne dejavnosti, izobraževanje iz dela in ob delu, izobraževanje v samoupravljanju in ob njem — torej celotno izobraževalno, delovno in samoupravno dejavnost človeka — delavca in samoupravljavca.
Preobrazba poklicnega usmerjanja, ki upošteva interese združenega dela, je edina prava pot za spremembo družbenega pomena in vsebine dela. Če je postal delavčev interes podlaga za vrednotenje združenega dela v celoti, mora biti na istih temeljih zasnovano tudi poklicno usmerjanje. Imeti mora samoupravno vsebino, da bi lahko rabilo delavcu v združenem delu delavskemu razredu. Osrednji problem razvoja poklicnega usmerjanja kot strokovne in družbene dejavnosti je torej v tem, da je treba najti konkretne oblike dela, metodološke in organizacijske novosti in ustvariti take gospodarske in politične odnose, ki zagotavljajo uspešno reševanje problemov. Dosledno je treba upoštevati nov družbenoekonomski odnos, v katerem je delavec subjekt produkcije in reprodukcije, torej tudi ekonomske politike s poklicnim usmerjanjem vred.
Vloga koordinacijskih odborov in drugih dejavnikov
Novi družbeni odnosi vplivajo na položaj in dejavnosti poklicnega usmerjanja. Zato moramo odločno in dosledno razvijati samoupravno povezovanje in združevanje ustanov in dejavnosti poklicnega usmerjanja v celotnem združenem delu. Zagotavljajo ga uporabniki in izvajalci usmerjenega izobraževanja, družbeno-politične organizacije in družbeno-politične skupnosti ter druge družbene organizacije

IsfZ
'miUJton
t*
h
LiU
in društva s tem, da ustanovijo na ravni občine, mesta pa tudi ožjega območja koordinacijske odbore za poklicno usmerjanje vpisa. Ti odbori na podlagi pregleda prijav za vpis učencev in drugih udeležencev v šole usmerjenega izobraževanja sprejemajo ustrezne ukrepe preusmerjanja, da se ne bi zadeve zaostrovale in ne bi bilo treba uvesti administrativnih ukrepov (omejitev vpisa).
Usmerjanje je sestavni del oblikovanja kadrov, zaposlovanja in celotne kadrovske politike ter ima pomembno vlogo na vseh stopnjah tega procesa. Poklicno usmerjanje mora obravnavati posameznika kot delavca v združenem delu in pomagati, da bodo bolj dosledno odstranjeni vzroki poklicne (delovne) odtujenosti in drugih prvin izkoriščevalskega najemniškega odnosa. Narava poklicnega usmerjanja se spreminja tudi glede na to, kakšno je povpraševanje po delavcih. Če je delavcev premalo, usmerjamo mladino in odrasle predvsem v skladu z njihovimi sposobnostmi in interesi; pri tem pa je treba upoštevati tudi konjunkturni položaj posameznih poklicev. Tak
način pomoči pri izbiri poklica (ki se je preveč uveljavil v preteklosti) je prav gotovo enostranski, kajti humanitarnemu vidiku poklicnega usmerjanja se mora pridružiti tudi družbeno-eko-nomski vidik.
Pospešeno gospodarjenje vpliva- na zmanjšanje potreb po delavcih, zato lahko pričakujemo, da se bodo pojavile težave pri zaposlovanju mladine. Usklajevanje med potrebami po delavcih in željami ter interesi mladine in odraslih bo v teh okoliščinah veliko zahtevnejše. Ker se bodo hkrati spreminjale potrebe v kakovostnem pogledu, je toliko pomembnejše, da je poklicno usmerjanje mladine in odraslih načrtno proučeno in vodeno. Pri smotrnem organiziranju celotnega poklicnega usmerjanja imajo pomembno vlogo koordinacijski odbori za poklicno usmerjanje in usmerjanje vpisa, kadrovsko-izobraževalne službe, izobraževalne organizacije, strokovne službe za poklicno usmerjanje pri skupnostih za zaposlovanje in društva kadrovskih delavcev.
MILAN PAVLIHA
Spremenjena merila za vpis na visoke šole?
Kaj predlaga komisija za reformo izobraževanja
Zoran Čirič, 8. razr.: Moja družina čaka fotografa, likovni pedagog: Metodi Kostov, Osnovna šola Jovan Jovanovič Zmaj.Kruševac
Medrepubliška in pokrajinska komisija za reformo izobraževanja je na predlog Republiškega komiteja za prosveto, kulturo, telesno in tehnično kulturo SR Hrvaške letos večkrat obravnavala pogoje in merila, ki jih imajo republike in pokrajine za vpis na visoke šole. Velike razlike, ki po mnenju komisije niso v skladu s sprejetim dogovorom o enotnih temeljih vzgojno-izo-braževalnega sistema v Jugoslaviji, so spodbudile komisijo, da je s predstavniki vseh republik in pokrajin pripravila enotna stališča in merila za vpis na visoke šole. Republike in pokrajini naj bi prilagodile svojo zakonodajo tem merilom v bližnji prihodnosti.
Temeljno stališče komisije za reformo je, naj bi se v prihodnje po končanem srednjem usmerjenem izobraževanju vsi učenci zaposlili, v visoko izobraževanje pa naj bi se vključevali praviloma iz dela in ob delu (komisija za reformo pri tem ne predvideva od-' stopanj, niti pri tistih poklicih, za katere se izobraževanje zaključuje šele na višji ali visoki stopnji, kot je značilno na primer za poklice v vzgoji in izobraževanju).
V skadu s tem temeljnim stališčem naj bi organizacije združenega dela povečale možnosti za študij zaposlenih in širile število delavcev, ki se vkjučujejo v študij iz dela. Pri vpisu v visoko izobraževanje naj bi imeli prednost delavci, ki jih pošiljajo v izobraževanje delovne organizacije, ter kandidati, ki imajo pogodbo z določeno OZD ali pa se izobražujejo sicer v skladu s potrebami združenega dela in po dogovoru med vzgojno-izobra-ževalno in drugo organizacijo.
Da bi zagotovili horizontalno in vertikalno prehodnost usmerjenega izobraževanja, je treba omogočiti kandidatom, ki so končali tri ali štiriletno srednje izobraževanje ter dosegli strokovno izobrazbo tretje ali četrte stopnje strokovne zahtevnosti, da se lahko vpišejo v različne študijske programe višjega in visokega izobraževanja. Tako širšo možnost izbire moramo zagotoviti kandidatom že v šolskem letu 1981/82. Visoke šole naj bi objavile najmanj leto dni pred vpisom snov, ki jo morajo kandi-
usmerjeno
izobraževanje
iii.ii
Odprta vrata v proizvodnjo
Kako se v proizvodnih delovnih organizacijah pripravljajo na usmerjeno izobraževanje
dati obvladati, da se bo vsakdo lahko pravočasno pripravil na preizkus znanja.
Postopek izbire kandidatov mora le-tem omogočiti, da dokažejo potrebno znanje, sposobnosti in nagnjenja za študij. Poklicno usmerjanje naj vodi k temu, da se bodo vpisali v določen program tisti, ki kažejo največ znanja, sposobnosti in nagnjenja za določeno stroko ali pa so morda te sposobnosti že dokazali z delom.
Pri izbiri med kandidati je treba upoštevati več meril. Poleg učne uspešnosti je pomembno znanje, ki ga pokažejo v kvalifikacijskem postopku (pri sprejemnih izpitih); pomembne so na delu pridobljene izkušnje, seveda pa tudi sposobnpsti in nagnjenja za določerio vrsto dela in izobraževanja. Učni uspeh v predmetih, ki so bolj pomembni za nadaljnje izobraževanje, je treba višje vrednotiti. Skupnost jugoslovanskih univerz ter skupnosti istovrstnih visokošolskih organizacij naj bi po teh merilih poenotili pisne zahteve.
Razvoj visokega izobraževanja in načrtovanje vpisa naj temelji na ugotovljenih potrebah združenega dela. Visokošolske organizacije pa naj bi se v skupnosti jugoslovanskih univerz dogovorile tudi o standardih, ki jih morajo izpolnjevati te organizacije, da bodo lahko kakovostno opravile svoje delo. Načrti vpisa v visoke šole morajo vedno predvideti vse tri poti do izobrazbe: iz dela, ob delu in pred vstopom v delo. Študenti, ki nadaljujejo redni študij, pa naj bi sklenili z OZD ustrezno razmerje (pripravništvo, štipendiranje, kreditiranje ipd.). Komisija predvideva tudi možnost, da študenti plačajo šolanje sami. V samu-pravnih interesnih skupnostih pa je treba določiti višino šolnine ter obveznosti šol do takih študentov.
Tako so torej predlogi medrepubliške in pokrajinske komisije za reformo izobraževanja. Medtem ko so nekatera stališča za vse sprejemljiva, bo o nekaterih bržkone še tekla razprava.'Spodbudila jo bo radikalnost v njih, o katerih bodo mnenja verjetno različna.
Pri pripravah na usmerjeno izobraževanje se prosvetni in družbenopolitični delavci pogosto sprašujejo, kako se v združenem delu — v proizvodnji pripravljajo na delovne naloge, ki jih čakajo. Ali bodo zagotovljena mesta za proizvodno delo in delovno prakso učencev, ali bodo delavci, ki bodo organizirali in izvajali usposabljanje z delom, pravočasno pripravljeni.
Vsem tem vprašanjem je bil namenjen pogovor, ki ga je organizirala Gospodarska zbornica Slovenije. Nanj je povabila izvajalce programa za usposabljanje delavcev, ki bodo izvajali proizvodno delo učencev v usmerjenem izobraževanju, vodje izobraževalnih centrov in služb iz tistih delovnih organizacij, ki so že začele s tem usposabljanjem ter predstavnike tiska.
Namen sestanka je bil predvsem v tem, da bi pregledali prve rezultate kadrovskih priprav na usmerjeno izobraževanje, zlasti na izvajanje proizvodnega dela učencev v proizvodnih delovnih organizacijah, ugotovili pomanjkljivosti in ovire, izmenjali izkušnje ter spodbudili preko tiska tudi tiste delovne organizacije, ki se doslej še niso posvetile tem nalogam.
Kakšni so prvi dosežki?
Po podatkih Gospodarske zbornice Slovenije so doslej usposobili po 31-urnem programu okrog 150 delavcev za izvajanje proizvodnega dela, vseh, ki jih bo združeno delo potrebovalo za to zahtevno nalogo, pa je preko tisoč.
Čeprav je še nekaj časa za pripravo teh delavcev (tja do februarja 1982) in vemo, da bodo pri tem sodelovali tudi inštruktorji, ki so že doslej usposabljali učence poklicnih šol za praktično delo, je vendarle zaskrbljujoče, da je še vedno veliko delovnih organizacij, ki še ne sodelujejo pri teh pripravah. Še zlasti slabo poteka dogovarjanje med proizvodnimi delovnimi organizacijami in šolami za skupno uresničevanje programa. Prav zato načrtuje Gospodarska zbornica konec maja in v začetku junija regijske posvete, na katerih se bodo srečali delavci šol (učitelji osnov tehnike in proizvodnje in učitelji praktičnega pouka), proizvodni delovnih organizacij in obrtniki (organizatorji proizvodnega dela) ter se dogovorili o konkretnih zadolžitvah, pristojnostih in načinu izvedbe proizvodnega dela za učence.
Delovne organizacije morajo čimprej zvedeti, iz katerih usmeritev in programov bodo dobile učence, koliko jih bo in kako se bodo zvrstili na proizvodnem delu v šolskem letu, da bodo lahko pripravile dovolj inštruktorjev, pa tudi materialne, prostorske in druge možnosti ter prilagodile učencem program proizvodnega dela.
Doslej potekajo priprave najbolje v tistih delovnih organizacijah, ki imajo razvito izobraževalno službo, ali tam, kjer so že doslej le z velikimi prizadevanji lahko pridobivali dovolj delavcev. Le-te se zavedajo, da bodo samo z načrtno kadrovsko politiko in s proizvodnim delom pridobile nove strokovnjake na vseh stopnjah zahtevnosti dela. Inštruktorji, ki bodo učence vodili pri proizvodnem delu, bodo imeli pomembno vzgojno vlogo pri vključevanju mladih v delovni kolektiv, pri razvijanju čustva pripadnosti kolektivu, delovni organizaciji in stroki. Prav
zato je zelo pomembno, da bodo ti delavci (poklicni in občasni inštruktorji) ustrezno usposobljeni za te naloge.
V Železarni Jesenice, Savi Kranj, v GIP Gradis Ljubljana, Lesonitu Ilirska Bistrica, SOZD HP, Iliriji in še ponekod so poleg poklicnih inštruktorjev že usposobili tudi delavce, ki bodo neposredno z učenci uresničevali program proizvodnega dela. Začeli so se prvi seminarji, vendar tudi v teh delovnih organizacijah izobraževanje še ni končano, saj bodo npr. v Železarni Jesenice usposobili za delo z učenci kar 250 delavcev.
Seminarje pripravljajo že tudi za delavce v usnjarstvu in tekstilni industriji, v bančništvu, gostinstvu in še kje.
Prve izkušnje kažejo, da je usposabljanje veliko uspešnejše pri inštruktorjih, ki že imajo nekaj izkušenj bodisi z uvajanjem novih delavcev v delo bodisi s praktičnim poukom pri mladini. Na učinkovitost usposabljanja vpliva zlasti stopnja izobrazbe udeležencev, zato jim je treba program vsebinsko, metodično in časovno prilagoditi.
Vsi, ki so sodelovali pri tem pogovoru, so menili, da predstavlja 31 -urni program osnovno pedagoško, psihološko in didak-tično-metodično znanje in je torej podlaga za nenehno izpopolnjevanje občasnih inštruktorjev. To usposabljanje ne sme ostati enkratna akcija; potrebno bo organizirano in sistematično delo z njimi, ki jim bo omogočalo, da bodo svoje praktične izkušnje nenehno bogatili z novimi teoretičnimi spoznanji.
Težave se kažejo zlasti pri organizaciji usposabljanja. V delovnih organizacijah praviloma izbirajo inštruktorje med najboljšimi delavci, te pa težko pogrešijo na delu; zato bi morali organizirati seminarje predvsem v prostem času. Pokazalo pa se je, da to ni učinkovito, saj so delavci neposredno po delu preutrujeni za uspešno učenje. Najbolje je, če poteka seminar deloma v delovnem, deloma v prostem času. Najučinkovitejši so strnjeni enotedenski seminarji.
Precejšnja ovira pri usposabljanju delavcev za vodenje učencev na proizvodnem delu so mnenja, ki jih imajo v nekaterih delovnih organizacijah, češ da jim proizvodno delo učencev nalaga preveč materialnih, kadrovskih in moralnih obveznosti. Marsikdaj je treba o pomembnosti nalog, ki jih ima združeno delo v usmerjenem izobraževanju, najprej prepričati vodilne delavce v OZD ali TOZD:
Vzporedno s tem usposabljanjem pa se porajajo tudi druga vprašanja o proizvodnem delu, kot so npr. zaščitna sredstva za učence (kaj mora dati delovna organizacija, kaj naj si učenci sami preskrbijo) in nagrajevanje delavcev za delo z učenci. V Savi razmišljajo o tem, da bi jim priznali za to delo po eno uro na dan. Tudi v drugih delovnih organizacijah menijo, da bodo brez materialne in moralne spodbude težko dobili delavce za te nalo-
ge:
Še marsikatero vprašanje bodo morali reševati delavci — uporabniki in izvajalci neposredno v svojih delovnih organizacijah in z medsebojnim dogovarjanjem in sporazumevanjem. Ustrezne dosežke lahko pričakujemo le tedaj, če bodo ukrepali vsi — takoj in odgovorno. MILENA MALOVRH
medsebojni
odnosi
»Zgradili smo železnice in ceste, tovarne in stanovanja, povečali osnovni gospodarski standard našega človeka —zdaj je napočil čas, da razmišljamo tudi o tem, ali je srečen ali ni, ali je zadovoljen ali ni.«
»To, v čemer se človek razlikuje od živali, je — po Marxu — odnos. Duhovno bogastvo posameznika je odvisno od bogastva njegovih odnosov. Človek, to je odnos — odnos do sebe, predvsem pa do drugih ljudi. Zunaj medčloveških odnosov izgubi človek svoj temeljni pomen. Samo v odnosih z drugimi se osebnostno nenehno razvijamo.«
»Človek je hrana človeku. Lahko uživamo drug z drugim, lahko se Žremo med seboj — drug brez drugega ne moremo.«
Te misli predstavljajo dr. Pavla Brajšo, uglednega hrvaškega psihiatra, primarija v Medicinskem centru v Varaždinu, pisca številnih del iz psihodina-mike odnosov. Čeprav je osrednje področje njegovega svetovalnega in strokovnega dela zakonska in družinska psihodina-mika, posega tudi na druga področja. Tako je tudi pri nas izšla pri Delavski enotnosti leta 1978 knjiga Splošna dinamika samoupravnega vedenja. Na seminarju, ki ga je pripravila ob koncu aprila Zveza andragoških društev Jugoslavije skupaj z Andragoškim društvom Slovenije v Ljubljani, je dr. Pavel Brajša skušal povezati svoje teoretično znanje o psihodinamiki odnosov z vzgojo in izobraževanjem, še zlasti z izobraževanjem odraslih. Razprava na seminarju je pokazala, da se tudi pedagogika in an-dragogika lahko marsičesa naučita od psihodinamike (nekateri jo imenujejo tudi globinska psihologija). Poglede dr. Brajše bom skušal razčleniti, kot jih je zapisal v navedeni knjigi in razložil na seminarju, hkrati pa jih bom skušal povezati z vzgojo in izobraževanjem, zlasti z nekaterimi vprašanji in odnosi, o katerih malokdaj govorimo, čeprav so pomemben del našega življenja in dela.
Temeljna pravila medčloveških odnosov
Najbolj človeška, popolna in demokratična oblika medčloveških odnosov bi morali biti, je
zapisal dr. Brajša, samoupravni odnosi. Samoupravljanje ni nekaj, kar sodi samo v tovarne, v urade in druge družbene ustanove, Samoupravni slog vedenja mora postati značilen tudi za odnose v zakonu in družini, v otroški sobi, v vseh majhnih skupinah — torej v vsem javnem in zasebnem življenju. »Samoupravno vedenje, zlasti če ga jemljemo s psihodinamičnega vidika, je poseben stil vedenja, način medčloveškega komuniciranja, ki ne more biti deljiv — drugačen doma in spet drugačen v tovarni. Lahko bi celo rekli, da ne more biti dober samoupravljavec v tovarni, kdor to ni v zakonu, v družini, med prijatelji, vsakodnevnih človeških odnosih. Samoupravljanje je nedeljiv, celosten odnos do življenja, ljudi, problemov.«
Z vidika psihodinamike odnosov, ki poudarja — tako kot sodobna vzgoja — izvirnost in en-kratnost posameznikove osebnosti, je prvo pravilo medčloveških odnosov priznavanje različnosti med ljudmi. Vsakemu moramo priznati pravico do svoje poti, vsakemu dopustiti, da pove svoje mnenje in da misli tudi drugače. S tem priznavamo samoupravni pluralizem. Samo na taki podlagi lahko razvijemo medsebojno sporazumevanje in usklajevanje.
Ali ni morda v naši vzgoji kot usedlina nekdanjih avtokratskih odnosov še vedno pogosto zavračanje drugačnega mnenja pri otroku, mladostniku, odraslem? Ali nam ni pri srcu še vedno
Človekova veličina se zrcali v njegovih odnosih
Psihiater dr. Brajša o samoupravnih odnosih in vzgoji
predvsem konvergentno mišljenje, divergentnost pa tuja? Drugačno stališče učenca in študenta spravi še marsikdaj učitelja ob notranje ravnotežje — kot da bi morali vsi, ne glede na individualne in starostne razlike misliti enako?
Samoupravni odnosi zahtevajo vzajemnost in enakopravnost v dialogu. Znati moramo govoriti in poslušati. Zanimati se moramo za druge, če želimo, da se bodo drugi zanimali za naša razmišljanja in skrbi. Predlagati moramo in sprejemati predloge, kritizirati in sprejemati kritike. Medčloveški odnosi naj bi bili — tudi pri vzgoji — dialektično srečanje nasprotij, enotnost razlik. V takem dialogu ni zmagovalca niti poraženca, ni tistega, ki izgubi, in tistega, ki dobi —- je le odkrivanje podobnosti v različnosti ter skupnega v različnem. Je medsebojno priznavanje in spoštovanje pravice do lastnega mišljenja, pobude in poti.
Koliko je naš dialog z učenci, študenti in drugimi udeleženci izobraževanja res pogovor med enakimi? Kolikrat pod videzom enakosti ostaja paternalistična naklonjenost, ki dopušča dru-
gačno mišljenje, ne dopušča pa kritike, ker bi načela trdnost učiteljeve avtoritete, ki mu jo daje položaj.
V samoupravnih odnosih ima vsak pravico do svoje izvirnosti. To je pravica do sebe, pravica biti drugačen od drugih, pravica, biti samosvoj. To je pravica do zavračanja .konformizma in vsiljene enakosti z drugimi. Vse to je pogoj za svoboden odnos med ljudmi, značilen za samoupravljanje. Prisila ubija tak odnos, onemogoča obojestranskost, odtujuje ljudi med seboj, razčlove-čuje odnose med ljudmi, sočloveka poniža v sredstvo, predmet, stvar. V takih odnosih nismo več enakopravni, temveč nastopamo v vlogi gospodarja do služabnika, močnega do šibkega.
Razredna vzgoja je zatirala svobodnost osebnosti, etatistična vzgoja ceni konformizem in podrejenost »višjim« interesom. Koliko smo v samoupravni vzgoji premagali oboje in uveljavili človeške in resnične samoupravne odnose z učenci, študenti in drugimi udeleženci izobraževanja — tako v vsakdanjih osebnih stikih kot v konkretnih pri-
merih in pri izpitih? Koliko smo pri tem v svoji samoupravni usmerjenosti dosledni sami sebi?
Samoupravni odnosi zahtevajo možnost vzajemnega sporočanja, dajanja in sprejemanja povratnih informacij. Kjer ni te vzajemnosti, živimo drug ob drugem, hodimo drug mimo drugega, ne da bi se srečali. Med množico ostanemo sami s seboj in osamljeni, govorimo sami s seboj ali v prazno. To je igra v praznem gledališču, solistični koncert pred prazno dvorano.
Kolikokrat so naša predavanja in razlage, ki jim ne sledi pogovor, v resnici samo samogovor pred prazno dvorano? Kolikrat zaživi med nami, učenci in študenti tisti živi in ustvarjalni stik, ki bogati in oblikuje? Kolikrat pa ostajamo ob rodovih mladine, ki se zvrstijo v učilnicah, odmaknjeni, odtujeni njihovi mladosti in pogledom, ki jih prinaša v naš čas?
Samoupravno vedenje priznava konflikte, da lahko zanje poišče stvarne rešitve. Družba brez konfliktov je lažen mir, v njej se nič ne dogaja. Če vse sprejemamo in se z vsem strinjamo, ustvarjamo zgolj navidezno harmonijo, zapiramo oči pred nasprotji, ki so, in ne iščemo zanje stvarnih rešitev.
Zaradi ljubega miru prepuščamo včasih stvari njihovemu naravnemu toku, prenašamo tudi to, čemur bi se morali tako po vzgojnih kot po samoupravnih načelih upreti. Ta ljubi mir postane tedaj oportunizem in konformizem — oboje pa je daleč od načelnosti in doslednosti pri vzgoji!
S transfernim vedenjem prenašamo osebne ali družinske konflikte v drugo okolje in druge skupnosti, v njih nenadzorovano praznimo notranje napetosti in
stiske. Namesto treznega in odraslega dela naše osebnosti pustimo prosto pot nezrelemu* otroškemu ali pa starševskemu osebnostnemu vedenju. Tako so učenci tisti, ki plačajo tuje dol' gove.
sk
te
ča
iti
Bolnik, ob katerem je Freud opisal shisofreno osebnost, je bil sin (žrtev?) tedaj znanega nem' škega pedagoga! V pedagoškem delu je vedno nevarno, da pre-naša učitelj notranje konflikte na učence.
1
»Dober dan« lahko rečemo na sto načinov. Naše sporočanja vsebuje namreč ne le vsebino sporočila, temveč tudi naš odnos do njega in odnos do tistih, kate-, rim sporočamo. Za vzgojo je zelo pomembno, da je za sporočilom j tudi naš oseben odnos do njega! — naše prepričanje. Če besede in

prepričanje niso usklajeni, so | |
vplivi nasprotujoči. Pogosto ima nebesedna govorica, govorica zgleda in vsega našega odnosa — večji vpliv kot besedna govorica-
Pa se ha koncu čudimo vedenju in nazorom mladih, češ: Taki ste, ali smo vas tako učili? Ne moremo vzgajati brez osebne zavzetosti.
Ne moremo dati drugim tega, kar sami nimamo. Nenehna vzgoja samega sebe in nenehno duševno obnavljanje sta zatol fi pogoj za vzgajanje drugih. Po- n gumno moramo gledati sebi v g obraz in prenesti resnico o sebi-1 j( da se lahko spreminjamo. Vedno p, se lahko učimo^od drugih — leta Ij
v tem niso ovira! Samo tako lahko spreminjamo tudi druge — seveda ne z nasilnim vdiranjem v njihovo osebnost, temveč s spodbudo in pobudami za sa-movzgojo. V tem je samoupravna demokracija — demokracija, ki se začenja že v otroški sobi.
JOŽF VALENTINČIČ
Zaupanje — pot do uspeha
Kako se vzgajajo in izobražujejo mladostniki v kazensko v Celju
poboljševalnem domu
Malo je Slovencev, ki ne poznajo celjskega Starega piskra, pa tudi dogodkov v njegovi starejši in novejši zgodovini. Ni pa veliko tistih, ki bi vedeli, čemu je zdaj to staro poslopje namenjeno, čeprav ga izdajajo rešetke na oknih, in še manj takih, ki vedo, kako živi, dela, se izobražuje in prevzgaja nekaj desetin fantov, starih od 16 do 23 let v Kazen-sko-poboljševalnem domu za mladoletnike v celjskem Starem piskru. Pred nedavnim smo jih obiskali in se pogovarjali z upravnikom, psihologom Brankom Gartnerjem o prevzgojnem delu v tem edinem ka-zensko-poboljševalnem domu za mladoletne prestopnike v Sloveniji.
Ko smo ga vprašali, kako je kot psiholog združil svoja strokovna in etična stališča z vlogo upravnika zaporov, nam je dejal: »Precej pomislekov sem imel v začetku, kmalu pa sem spoznal, da daje psihologija velike možnosti za obvladovanje tega področja, da lahko veliko prispeva k načrtovanju načrtov resocializacije in prevzgoje mladoletnih prestopnikov, pomaga pa seveda tudi pri ustvarjanju čimbolj človeških odnosov med delavci v domu in mladoletnimi prestopniki.«
Nekako pred štirimi leti so zasnovali v Celju delo z mladoletnimi prestopniki na drugačnih temeljih. Najprej so seveda morali okrepiti strokovno službo za prevzgojno delo, saj so takrat, premogli v kazensko poboljševalnem domu v Celju le tri vzgojitelje in vodjo službe za prevzgojo, prevladovali pa so pazniki in delavci, ki so skrbeli za strokovno izučitev obsojenih mladoletnikov. V teh letih so dosegli pomemben kakovosten premik v kadrovski sestavi. O tem priča že število strokovnjakov, ki delajo z obsojenci: kar dvanajst jih je,
med njimi dva socialna delavca, pet vzgojiteljev, psiholog, vodja sprejemnega oddelka, defektolog in vodja strokovnega izobraževanja.
Da bomo bolje razumeli celotno delo v kazensko poboljševalnem domu v Celju moramo najprej spoznati temeljne značilnosti varovancev tega doma. Tu je okrog deset mladoletnikov med 18. in 21. letom, ki prestajajo kazen mladoletniškega zapora od enega do desetih let in precej več mlajših polnoletni-kov, obsojenih na krajše zaporne kazni.
Po načelih sodobne prevzgoje
Izhodišče za prevzgojno delo je tako imenovani prevzgojni program zavoda, ki ga sestavljajo strokovnjaki v domu, skupaj z odgovornimi delavci republiškega sekretariata za pravosodje, upravo in proračun in če je potrebno, povabijo k sodelovanju tudi zunanje sodelavce.
Po tem programu prevzgoje v najširšem pomenu besede sestavijo v sprejemnem oddelku za vsakega posameznika indivi-
dualni prevzgojni program. De-fektog, psiholog, socialna delavka, vzgojitelj, predstavnik pooblaščenih uradnih oseb, delavec gospodarske enote in zdravnik (in če je potrebno še kdo drug) v tem oddelku celotno proučijo mladoletnikovo	osebnost	in
zbrano dokumentacijo o njem, nato pa sestavijo individualni program prevzgoje. Ta vsebuje razporeditev	obsojenca	v
vzgojno skupino, razporeditev k delu v gospodarski enoti doma ali k hišnim delom v domu, program dopolnilnega osnovnošolskega ali strokovnega izobraževanja. Posebno mesto v njem ima tako imenovano usmerjanje osebnosti, ki zajema v bistvu navodila za ravnanje z obsojencem. Pri tem izhajajo predvsem iz ocene obsojenčeve osebnosti, zlasti iz tako imenovanih »krepkih točk« v njej, na katerih je mogoče graditi resocializacijska prizadevanja. Ker v Celju menijo, da je mogoče program prevzgoje uresničevati le pod pogojem, da ga obsojenec zavedno sprejme in pri njegovem uresničevanju prizadevno sodeluje, ga seveda s programom seznanijo. Po diagnostični konferenci, kjer sprejmejo individualni program prevzgoje, praviloma štirinajst dni po mladoletnikovem prihodu v kazensko poboljševalni dom, razporedijo obsojenca k dogovorjenemu deluo v mizarski, kovinarski ali galanterijski delavnici ali pa k hišnim delom v domu.
Na spremljevalnih konferen-
cah, ki jih sklicujejo po potrebi, ocenjujejo isti ljudje, ki so sestavili individualni program prevzgoje, uresničevanje tega programa, dosežke pa tudi težave, ki se pojavljajo pri delu s posameznikom. Ce je potrebno seveda programe spreminjajo in dopolnjujejo.
Posebno pomembna je tudi sklepna konferenca, ki jo v zavodu skličejo pred obsojenčevim ddpustom. Na njej skušajo oceniti doseženo stopnjo resocializacije, uspeha. Ta ocena je podlaga za morebitne pogojne odpuste s prestajanja kazni, za morebitno omilitev kazni, pa tudi- za ukrepe, ki jih predvidevajo s programom nadaljevanja resocializacije po prestani kazni.
Sprejemni oddelek načrtuje tudi skupinski prevzgojni program, saj tudi v domu mladoletniki ne živjo osamljeno, pač pa so razvrščeni v vzgojne skupine. V ta program spadajo tudi dejavnosti prostega časa, v katere se obsojenci vključujejo po svojem zanirfianju, dejavnosti pa potekajo v zavodu in tudi zunaj njega. Zavod nima potebnih rekreacijskih, športnih in drugih objektov, zato skušajo izrabiti možnosti, ki jih daje neposredna okolica. Fantje se udeležujejo kulturnih, športnih in zabavnih prireditev v Celju in okolici, vodijo jih na poučne, šolske in strokovne ekskurzije, na različne razstave.
Branko Gartner meni, da ta program veliko prispeva k uresničevanju celotnega prevzgojnega načrta, saj daje možnost za razvijanje pozitivne motivacije, interesoV, ki jih dotlej obsojenci niso imeli ali jih niso začutili.
Temeljno vodilo pri prestajanju kazni v kazensko-poboljše-valnem domu za mladoletnike v
Celju je delo. Ob njem skušajo obsojencem oblikovati ustrezen odnos, delovne navade, disciplino, vse, kar je nujno potrebno, da se kasneje, na prostosti mladoletniki laže vključijo v normalno življenje. Ekonomski učinki, doseženi z delom obojen-cev, ne smejo nasprotovati smotrom njihove prevzgoje, ki je tudi v tem, da obsojeci spoznajo vrednote, ki izhajajo iz dela, da je delo edino merilo, s katerim si človek ustvarja svoj osebni in družbeni položaj. Ob delu se se-Veda obsojenci tudi strokovno izobražujejo in izpopolnjujejo. Zlasti v zadnjem času poudarjajo pripravo obsojencev na samoupravljanje.
Razvejena samoupravna organiziranost
Zakon sicer ne govori o samoupravi obsojencev pravi pa, da je treba obsojence vključevati v dejavnosti, ki so zanje skupnega pomena. Pri njih naj soodločajo, razpravljajo in tudi s tem vedno bolj postajajo subjekt prevzgojnih, prizadevanj.
In kako imajo urejeno samoupravljanje obsojencev v kazensko poboljševalnem domu? Branko Gartner pravi: »Obsojenci razpravljajo o načrtu gospodarske enote, o delovnih razmerah, varnosti pri delu in delovnih dosežkih. Samoupravna organiziranost je zelo razvejena — od obratne skupnosti obsojencev, sveta proizvajalcev, do sveta obsojencev na ravni doma, skupnosti obsojencev in raznih komisij in organov. Seveda pa jim skušam samoupravljanje približati tako, kot je to mogoče v razmerah omejene svobode. Ppri m pa se moramo zelo potruditi, da mladoletnike in starejše
polnoletnike pridobimo za sode' I lovanje, da jim razblinimo na- I čelno nezaupanje, ki ga imajo do delavcev doma. Skušamo jim ra-zložiti smisel sodelovanja v nji- I hovih samoupravnih organih, to | pa ima seveda relativen uspeh.
Enaki problemi se pojavljajo tudi pri izobraževanju in stro- f kovnem izpopolnjevanju. Veliko obsojencev nima končane ^ osnovne šole, precej jih je obi- | skovalo osnovno šolo s prilagojenim programom, nekateri niso J končali poklicne šole, le redki pa -so jo dokončali. Tako je ena naj- ( pomembnejših nalog strokovnih, delavcev v domu nadomestiti in ! ublažiti pomanjkanje izobrazbe obsojencev in jim s tem dati čim boljše možnosti za vljučitev v | delo po prestani kazni. Zato: ( imajo v domu oddelek osnovne . šole, sodelujejo pa tudi s poklicnimi in srednjimi šolami v Celju. Tako se fantje teoretično izobražujejo po rednem programu teh šol, zunaj doma, praktični pouk in praktično delo pa opravljajo v s delavnicah zavoda ali pa v delov- ' nih organizacijah v Celju, če v . zavodu nimajo za to možnosti-Zanimanje za izobraževanje je . seveda različno, skušajo pa ga j povečati, seveda glede na možnosti, ki jih daje zakon ob različ- ^ nih ugodnostih, ki jih imajo ob- j ^ sojenci — od prostih izhodov v i | mesto, obiskov na domu, dodat- { nih dopustov in tudi denarnih ^ nagrad. Razumljivo pa je, da vse | to lahko omogočajo le obsojen- , cem, ki jim zaupajo, tistim, za , katere vedo, da ne bodo begah ali celo storili novih kaznivih de- ! janj. »Pohvalimo pa se lahko,* končuje Branko Gartner,* da smo prav pri izobraževanju dosegli v zadnjem času prav lepe uspehe.«
JASNA TEPINA

Učitelji so v najtežjih dneh opravljali Zgodovinsko delo___________________
n
ti
i,
u
o
1-
Osvobodilna fronta sloven-^ga naroda je kot vseljudsko Revolucionarno gibanje posveta posebno skrb tudi vzgoji Gladine in organizaciji šolstva.
V Primorski Sloveniji (tako so Jedaj imenovali to ozemlje, ki je bdo prvotno razdeljeno na 13 °krožij in pozneje na 5) je na-
481 partizanskih učiteljev poučevalo nad 16.000 učencev v 340
šolah.
Med NOB je po nepopolnih podatkih padlo 30 učiteljev. Število padlih učiteljev kaže^ da je tudi šola bila na bojni črti. Število padlih učiteljev (7 %) je razmeroma veliko, če upoštevamo, da
d
il
n
a
a
e
o
iS
o
n
a
n
o
a
:a
Pspešen napad, Slobodan Micevski, 12 let, Osnovna šola Ciril in ^etod, Bitola
3-
stalo partizansko šolstvo v naj-težjih bojih od leta 1943 do osvoboditve.
Že 20. septembra 1943 je Po-^ajinski narodnoosvobodilni *vet za Primorsko Slovenijo v Tomažu pri Ajdovščini prvič Razpravljal o problematiki šolava in zatem na pobudo njego-''oga predsednika Franceta °evka izdal odlok, naj narodnoosvobodilni odbori začno organizirati šole povsod tam, kjer Je to mogoče, in naj poiščejo za 0 Pouk sposobne in predane učite-a Jje. Sredi bojev je v šolah, po 23 o letih potujčevanja, spet oživela slovenska beseda.
Glavni organizatorji šolstva na Primorskem so bili Henrik Zdešar, Drago Pahor, Oskar Ventu-RRni, Marinka Ribičič in drugi. Ker je primanjkovalo strokovno Usposobljenih delavcev, so sami opravljali večino organizacijskih, nadzorno šolskih in izobra-zevalnih del, utrjevali šolsko uirežo in vodili šolstvo. Tedaj je
je pouk potekal v zaledju. Prav bi bilo, da bi postavili zgodovinski pomnik partizanskim učiteljem, ki so darovali svoja življenja.. Zakaj se ne bi imenovale nekatere šole, predvsem nove, po partizanskih učiteljih, ki so pozabljeni?
Lepo bi bilo tudi, če bi bile v šolskih avlah spominske plošče z imeni vseh učiteljev, živih in mrtvih, ki so tam poučevali med NOB.
Še vedno niso rešene domicilne pravice partizanskih učiteljev. Katera izmed desetih primorskih občin je pripravljena sprejeti to posebno čast?
Pri prevzemanju domicila partizanskih učiteljev ne gre toliko za stroške, denarno obremenitev občine. Ne bi smeli zavračati pridobitve revolucije za tako ba-v nalno vprašanje kot je financiranje.
V začetku letošnjega oktobra bo v Novi Gorici plenum parti-
zanskih učiteljev. Tokrat se bodo sešli učitelji drugič v vsem povojnem obdobju.
16. oktobra 1980 je predsedstvo občinskega odbora Zveze združenj borcev NOV Nova Gorica, na pobudo Vide Blažko, obravnavalo vprašanje aktiviranja partizanskih učieljev Primorske in opisa šolstva med NOB na Primorskem. Svet za razvijanje revolucionarnih tradicij in spomeniškega varstva pri SZDL občine Nova Gorica je prevzel pokroviteljstvo odbora za opis partizanskega šolstva na Primorskem. Zbiranje dokumentarnega gradiva in spominov naj zajame vso Primorsko. Delo je v celoti zaživelo. V Novo Gorico že prihajajo dragoceni zgodovinsko pomembni opisi in dokumenti. Akcijo odbora za opis šolstva s svojimi organizacijskimi enotami. Uredništvo Pionirja je spodbudilo mlade, zgodovinarje po šolah, ki s svojimi raziskovalnimi nalogami odkrivajo veliko dragocenega gradiva. Tudi naši najmlajši bodo s svojim zavzetim delom nedvomno rešili pozabe veliko dogodkov in prispevali k popolnejši sliki zgodovine in šolstva na območju svojih šol.
Za ohranitev učiteljskih spominov, zbiranje gradiva, se zavzemajo vsi muzeji, na Primorskem, številni aktivisti OF, novinarji in množična občila kot sta radio in televizija. Radio Koper je prvi spregovoril o partizanskih učiteljih in še bo!
Iz gradiva, ki že prihaja in ki si ga še obetamo, bo mogoče opisati partizansko šolstvo na Primorskem. Nastala bo knjiga, ki bo obravnavala partizansko šolstvo na Primorskem z opisi učiteljev, učencev, z dokumenti, z duhom takratnega časa. Knjiga, ki bo zanimiva za vse, predvsem za tiste, ki zdaj spoznavajo dogodke iz tistih težkih dni.
Navdušenje nad odpiranjem partizanskih šol na Primorskem je dokaz narodne in kulturne zavesti tega ljudstva, ko je v najtežjih trenutkih postavljalo temelje slovenske šole. In ne pozabimo, da je slovensko partizansko šolstvo na Primorskem in učenje naših otrok v materinščini ena od dragocenih in pomembnih pridobitev našega narodnoosvobodilnega boja.
V. B.
Pouk klavirja po sodobni metodi
V Kranju smo se pred nedavnim zbrali na seminarju pedagogi Sorenjskih glasbenih šol. Profesorica Darinka Bernetičeva nam Je predstavila svojo metodo Pouka klavirja. Seminar je bil ^sebinsko bogat in zelo zanimiv. Zvedeli smo vse o splošnih metodičnih izhodiščih njenega Pouka, nato pa nas je seznanila Se s konkretnim učno-vzgojnim Programom. Zasnova, predvsem Pa izhodišče pouka prof. Berne-tičeve se močno razlikuje od nstaljenih metod in mislim, da je zelo uporabna.
Bistvena lastnost metode je glasba kot izhodišče - ne pa kla-'irska tehnika, ki je le sredstvo *a izvajanje glasbe.
Pomemben element klavirskega pouka je tudi improvizacija. ki jo pri klavirskem pouku Ponavadi pogosto odrivamo, v Prizadevanju, da bi čim hitreje Preštudirali predpisani učni program za določen razred.
. Pouk klavirja po metodi prof. “ernetičeve zajema nižjo stopajo (4 leta) in srednjo stopnjo, kjer se učenec izpopolnjuje nadaljnjih osem let. Profesorica narn je podrobno razložila pouk aa nižji stopnji, za nazornost pa ScJ poskrbeli njeni učenci in Ucenci njenih učenk, ki so zaigrali vse skladbe, predvidene za ta štiri leta.
Učenec na nižji stopnji spoz-nava po uvodnem prvem letu Pesmi raznih narodov (potova-nJe v prostor, kot ga imenuje Prof. Bernetičeva) in glasbo zna-
nih skladateljev in glasbene preteklosti (potovanje v čas). Presenetljive so mnoge priredbe najbolj znanih melodij posameznih skladateljev. Čeprav smo dolej prisegali na uporabo izvirnih skladb pri pouku, pa so priredbe kot sredstvo za vpogled v glasbo raznih pomembnih skladateljev zelo uporabne. Melodije je izbrala in priredila prof. Bernetičeva sama in v njih uspešno udružila značilni zvok sloga posameznega skladatelja z vedno novimi prvinami klavirske tehnike. Tako učenec ob spoznanju melodij iz glasbene zakladnice nehote širi svoje tehnično znanje klavirja.
Slišali smo še veliko zanimivega, ves čas pa se mi je vsiljevalo vprašanje: zakaj ostaja ta metoda nedostopna glasbenim pedagogom? Metoda ni od včeraj, marveč je odobrena že več deset let, prav toliko časa pa tudi že čaka na založnika. Prav gotovo bi marsikateremu učencu in pedagogu odprla nove razsežnosti pri pouku ali pa bi ob zanimivih skladbah vsaj popestrila pouk. Pa tudi Slovenija ni tako bogata z domačimi metodami klavirskega pouka, da bi konkurenca lahko ovirala tiskanje učbenika. In končno, če nič drugega — skrajno nedemokratično je odrekati pravico do objave učbenika preskušenega v praksi. Če pa bomo le kdaj dočakali njegov izid, ga bomo učitelji glasbene vzgoje zelo veseli.
JASMINA POGAČNIK
Golobi, Brigita Sušnik, 8. razr. Osnovna šola Kraniški bataljon, Stra nje — Likovni svet otrok 1981
Šolski knjižničar pedagog: da ali ne
Sodobna osnovna šola ne nalaga novih nalog le učitelju, temveč tudi šolskemu knjižničarju. Iz ozko strokovnega knjižničarskega delavca postaja vse bolj knjižničar pedagog s posebnimi vzgojnimi nalogami. Zato si mnoge šole v zadnjih letih močno prizadevajo, da bi zaposlile knjižničarje z ustrezno strokovno izobrazbo. Zmotno mnenje, da je temeljna knjižničarjeva naloga strokovna obdelava knjig in drugega knjižničnega gradiva, je že zdavnaj izpodrinilo prepričanje, da je knjižničarjeva pedagoška funkcija enakovrednega pomena.
Knjižničar načrtuje svoje vzgojno delo v letnem vzgojnem načrtu. Kakšne pedagoške zadolžitve sprejema, pa je odvisno predvsem od njegove iznajdljivosti in vsestranske usposobljenosti, kajti še zdaleč nima na voljo natančnih navodil, katere vzgojne dejavnosti naj izvaja, še več svobode pa ima pri izbiri metod in oblik dela. Prav tu je še posebno pomembna njegova ustvarjalnost. Da je dolžan skrbeti za književno in knjižnično vzgojo, je jasno. Ni pa jasnih meril, kako naj doseže končni cilj svojih vzgojnih prizadevanj — vzgoji kritičnega, samostoj-
nega bralca, ki obvlada knjižnična pomagala in pozna strokovno ureditev knjižnice. Prav tu so še velikanske razlike med posameznimi šolskimi knjižnicami. Nekatere ponujajo bralcem bogat splet pedagoških dejavnosti: od ur pravljic, lutkovnih predstav, literarnih tekmovanj, ugank pa do skupinskih zaposlitev za usposabljanje učencev v samostojne uporabnike knjižnice z vsemi knjižničnimi pomagali. So pa še vedno take knjižnice, ki imajo cele gore neurejenih knjig, zato se mora knjižničar ubadati samo s strokovno ureditvijo knjižnega gradiva. Poleg tega pa je medsebojno sodelovanje kljub aktivom knjižničarjev zelo slabo. Zelo redka pa so tudi strokovna posvetovanja šolskih knjižničarjev.
Knjižničarjevo pedagoško delo si le počasi utira pot v učne načrte, vendar naj to ne bo razlog, da bo šolski knjižničar samo strokovni delavec. Če bo hotel doseči enakovreden položaj z drugimi pedagoškimi delavci v šoli, bo moral z neposrednim pedagoškim delom dokazati, da ne sodi več v neopredeljeno skupino »drugih strokovnih delavcev«.
METKA TOMAŽE VIČ
Kako ceneje do učbenikov?
V informaciji o prizadevanjih za zagotovitev brezplačnih učbenikov v osnovnih šolah je bila pred tedni tudi zapisano, da bodo učbeniki za prvo leto usmerjenega izobraževanja stali okoli 3.000 dinarjev. Ta številka bo verjetno prej prenizka kot previsoka. Takšno oceno potrjuje zgled, da stane Fizika, priročnik za učitelja v usmerjenem izobraževanju, ki je skromno opremljen, kar 480 dinarjev.
Navedena ugotovotev resno opozarja, da postaja šolanje za učence in študente (morda bolje, za starše!) že samo zaradi učbenikov drago, na drugi strani pa bi ta ugotovitev morala spodbuditi k mišljenju, kako dobiti cenejše učbenike.
Če je frontalno uvajanje novih vzgojno-izobraževalnih programov na eni strani za učence velika obremenitev, ker bodo morali imeti nove vse učbenike, pa bi na drugi strani razmeroma velike naklade morale biti precej cenejše.
Pri izdaji učbenikov bi morali kategorično odmisliti komercialno sklepanje, da velike naklade, obvezen nakup in visoke cene dajo ugoden finančni rezultat, s katerim lahko krije založba prenekatero drugo manj donosno izdajo. (Naj nihče ne tolmači napak, če povem tale primer: pred dvanajstimi in morda še več leti je stal eden od treh delov Marxovega Kapitala približno prav toliko kot učbenik geografije za gimnazijo. Težko si je predstavljati, da imata približno enako ceno trajno znanstveno delo, kot je Kapital, in učbenik za srednjo šolo, ki je ponavadi veljal komaj nekaj let.)
Učbenike bi morali v prihodnje financirati iz treh virov: denarnega prispevka udeležencev izobraževanja, sofinanciranja izobraževalnih skupnosti, pri takšnih nakladah, kot bodo za nekatere letnike in nekatere učbenike, pa naj bi založbe dale tudi ustrezne komercialne popuste.
Ta trenutek gotovo ni mogoče razmišljati, kot to velja za osnovno šolo, da bi tudi v usmerjenem izobraževanju imeli brezplačne učbenike, ker še nismo tako bogata družba, da bi si to lahko privoščili. Prav pa je, da udeleženci izobraževanja vlagajo v izobraževanje tudi sami, saj je to motivacija, da bodo jemali izobraževanje bolj resno, odgovorno in prizadeto.
Učbenik bo poceni tedaj, če bo čimbolj uporabljen ali drugače, da bo nenehno v uporabi. To pa pomeni, da mora učbenik uporabljati več rodov — kar se da dolgo. To bo mogoče le tedaj, če bodo imeli učbeniki trajnejšo vrednost, kot pa so jo imeli doslej, ko so se nekateri menjali vsakih nekaj let.
Učbeniki bodo za udeležence
izobraževanja najcenejši tedaj, če si bodo šole ustvarile dovolj veliko zalogo učbenikov, iz katere si bodo učenci učbenike izposojali. Razumljivo je, da takšne zaloge učbenikov ni lahko ustvariti, ni pa rečeno, da z ustrezno organiziranostjo in pripravljenostjo vseh, ki jih to zadeva, zamisli ne bi bilo mogoče uresničiti.
Zamislimo si oblikovanje fonda učbenikov za štiriletni vzgojno-izobraževalni program, približno enake cene učbenikov za en letnik in enakomeren vpis novincev v vseh štirih letih. Predstavljajmo si še, kar ni nemogoče, da da založba 20-odstotni komercialni popust. Ob tej postavki naj bi prvi štirje rodovi srednješolcev, ki se bodo vpisali od 1981-82 do 1984-85 v prvi letnik srednjega usmerjenega izobraževanja, plačali 80 % vrednosti letnega kompleta učbenikov, vsako lelg pa'bi učenci pustili učbenike na šoli. V štirih letih bi tako zbrali komplet vseh ufebfnikov za vsa štiri Jeta. r Učenci bi v tem primeru prišpe-, vali vsak,p leto v povprečno 20 % Hrednoifi, drugih 20 % bi prispevala zaldžba; vse drugo pa bi bilo doseženo s'solidarnostjo, ko bi rodovi odstopili učbenike šoli ali poznejšim učencem.
Od leta 1985-86 pa bi učenci plačevali vsako leto pavšal 20 % povprečne cene letnega kompleta učbenikov. S tem denarjem bi dopolnjevali izrabljeno zalogo ali pa nabavljali povsem nove knjige.
Ob tem nastane vprašanje, kako naj bi ravnali tedaj, ko bo trajalo izobraževanje bistveno manj kot štiri leta, ko so posamezni učbeniki izdani v majhni nakladi itd. V teh primerih učenci ne bi smeli biti bolj obremenjeni kot učenci štiriletnih šol. Tedaj bi morale zagotoviti sofinanciranje izobraževalnih skupnosti, kjer bi se znova izrazila medsebojna solidarnost.
Morda bo kdo ugotovil, da to ni uresničljivo. Tak sklep gotovo ni povsem pravilen. Na gimnaziji v Kranju so za nekatera predmetna področja v celoti, za druga pa le delno, že izbrali zalogo učbenikov, le da so bili viri za to nekoliko drugačni. Večino denarja so prispevali učenci, delno pa so izrabili tudi razne popuste pri nakupih. Šolske učbenike, z atlasi vred, so si zagotovili pri geografiji, delno pri zgodovjni, biologiji in tujih jezikih.
Nočem, da bi to izzvenelo zgolj politično aktivistično, vendar menim, da so prizadevanja, kako priti ceneje do učbenikov, resnični del stabilizacijskih prizadevanj. Prav zato bi se morali založbe, izobraževalne skupnosti in uporabniki učbenikov, dogovoriti, kako bi takšna prizadevanja uresničili.
VALENTIN PIVK
Pri telesni vzgoji; kolo, Branka Braslov, Osnovna šola Mila« Šuštaršič, Ljubljana Bežigrad — Likovni svet otrok 1981
Letošnjega maja praznuje Vzgojni zavod Planina pri Rakeku trideset let svojega delovanja. Jubilej so proslavili s številnimi športnimi in kulturnimi srečanji, tekmovanji in prireditvami. V ta namen so izdali delavci zavoda tudi almanah, v katerem z zanimivim pismom in slikovnim gradivom podajajo presek dela ustanove v preteklosti in sedanjosti.
Nad 160 zaposlenih se je zvrstilo v tej ustanovi od leta 1951 ko so v nekdanjo italijansko vojašnico preselili prvih 30 otrok iz doma v Smledniku. Otroci so bili brez staršev in vzgojno težavni, obiskovali pa so osnovno šolo. V teh prvih letih so bile delovne razmere težke, z leti pa so se počasi zboljševale. Leta 1954-55 so začeli obiskovati osnovno šolo pri zavodu tudi otroci iz vasi in bližnje okolice. Sožitje je trajalo vse do leta 1963-64, ko je bilo treba šolo reorganizirati zaradi stopnjevane problematike gojencev in predvsem zato, ker jih je prihajalo vse več z zmanjšanimi umskimi sposobnostmi. V šolskem letu 1968-69 se je interna šola v zavodu dokončno organizirala kot posebna šola. Tudi zdaj deluje v zavodu šola s prilagojenim programom. Po končanem osnovnem šolanju lahko otroci nadaljujejo šolanje z dveletnim poklicnim usposabljanjem v lesarski, kovinarsko-predelovalni in kuharski usmeritvi.
Zavod je začasen dom fantom in dekletom od devetega leta, ki prihajajo vanj skorajda iz vseh slovenskih občin. Že leta 1961 se je pokazalo, da je skupna vzgoja dečkov in deklic uspešna, zato jo izvajajo tudi zdaj. Zavod sprejme lahko 72 gojencev, saj so ga v preteklih letih nenehno preurejali in dograjevali. Najprej so preuredili dom za gojence in tako pridobili več prostorov. Potem so zgradili telovadnico in delavnice za poklicno usposabljanje, uredili centralno kurjavo in nazadnje modernizirali kuhinjo. Delo pa še ni končano, kajti v tem srednjeročnem obdobju nameravajo dozidati nadstršje glavne stavbe. S tem bodo pridobili prostor za skupino, ki je zdaj utesnjena, uredili pa bodo tudi sodobno ambulanto in delavnico za tehnični pouk.
30 LET VZGOJNEGA ZAVODA V PLANINI PRI RAKEKU
Sožitje velike družine
Otroci, ki prihajajo v zavod, so Živeli dotlej povečini v slabih življenjskih razmerah, tako v gmotnem kot v emocionalnem pogledu, saj starši niso zmogli včasih doma zadovoljiti niti najosnovnejših otrokovih potreb. Otroci se niso mogli zdravo razvijati in napredovati. V družinah so bili priče nesoglasjem, starši so se vdajali alkoholu, včasih pa so tudi kar odkrito zavračali otroka, ker je prišel na svet nezaželen. Zato so otroci v šoli neuspešni, ne znajo nevezovati stikov s sovrstniki, njihov odnos do odraslih pa je odvisen od razpoloženja. Večkrat vzamejo kakšno tujo stvar, ne da bi se zavedali, da ravnajo napak. Že ko pridejo v zavod se pokaže, da so to socialno neprilagojeni otroci z različno problematiko, nekateri so huje čustveno prikrajšani, drugi nevrotični, imajo znake MCD, enureze, motnje branja in pisanja, nekateri pa imajo v tem času na vesti tudi kazniva dejanja. Njihove higienske in delovne navade so slabe.
Starši največkrat ne nasprotujejo oddaji v zavod, saj otroka že težko obvladujejo ali pa ga sploh ne. Res pa je tudi, da jim v zavodu pravilno prikažejo prednosti usposabljanja z njim. V zavodu je šest vzgojnih skupin, v katere so otroci razvrščeni glede na starost, razred in problematiko. Vzgojitelj in vzgojiteljica skušata življenje v skupini čimbolj približati družinskemu ozračju, zato ima skupina tudi svoj prostor — svoje spalnice, dnevno sobo, in kuhinjo, v kateri razdelujejo hrano. Otrok se različno dolgo vživijo v življenje zavoda. Nekateri otroci se prilagodijo hitro, drugi pa se privajajo kar več mesecev in svojo stisko včasih pokažejo z begi.
Včasih se otrokova problematika omili že s tem, ko pride v zavod in se loči od domačega okolja. Ustaljeno in zanesljivo okolje daje otroku primerno sliko o življenju, o odraslih, o medsebojnih odnosih in končno tudi o sebi. Skupina, v katero je vključen, mu pomaga razviti občutek pripadnosti, z vzgojiteljevo pomočjo tudi začuti, da so ga vrstniki sprejeli medse. Tako dobi otrok podlago za osvajanje drugačnih vzorcev vedenja, kot jih je imel prej. Med bivanjem v zavodu otroku pomagajo, da si pridobi primerne higienske navade, ra-
zvijejo se mu sposobnosti in inte- Zem in negativizem niso več ta-resi, posebno pozornost pa na- ko izraziti, menijo delovni vzgoji. Zavedajo Tiste, ki jih odpustijo iz zavo-se, da je otrok, ki si pridobi de-	da, spremljajo še tri leta po odpu-
lovne navade, na najbolj zanes- stu, vendar je pojem uspešnosti Ijm poti k uspehu — tudi potem zelo relativen. Dveh otrok različ-ko bo odšel iz zavoda. V ta namen	nih sposobnosti in različne pro-
otroci sami urejajo svoje skupine,	blematike ni mogoče enotno
okolico zavoda, vrt in sadovnjak, vrednotiti. Podatki kažejo, da jih radi hodijo pomagat vaščanom, je več kot polovica zaposlenih, in ki so potrebni pomoči. V prostem ti z vedenjem v okolju ne povzro-času se najraje ukvarjajo s špor- čajo težav. Nekaj jih ima občasne tom, ob lepem vremenu kolesa- težave, manjši odstotek pa jih tudi rijo ali pozimi smučajo, veliko ve- ne uspe. Gojenci, ki se v ustanovi
Pri pouku
selja pa imajo tudi z ročnim delom in modelarstvom. Zelo uspešno deluje folklorni krožek, v večernih urah je dobrodošla pionirska knjižnica z več kot 2200 knjigami.
Življenje v skupini omogoča sprejemanje skupinskih norm, uči tovarištva in sodelovanja. Načela samoupravljanja se uveljavljajo s terapevtskimi sestanki, ki so enkrat na teden. Na teh sestankih obravnavajo gojenci probleme v skupini in soodločajo o odhodih domov. Probleme, ki zadevajo vse v ustanovi, rešujejo enkrat na mesec na sestanku domske skupnosti.
V zavodu je le malo otrok, ki v šoli niso uspešni. Vzroki za slab učni uspeh so samo prevelik časovni izostanek od pouka ali premajhne učenčeve sposobnosti. Učence z fnotnjami v branju in pisanju — teh je skoraj tretjina — obravnava logopedinja. Učenci, ki prebivajo v zavodu, sčasoma dozorevajo in postajajo bolj uravnoteženi; agresija, nevroti-
poklicno usposabljajo, so povečini uspešni, čeprav polovica izmed njih po odpustu zamenja stroko, za katero so se usposobili.
V	teh tridesetih letih delovanja zavoda v Planini je v matično knjigo učencev vpisanih 911 otrok. Do nedavnega je bil zavod prenapolnjen, saj so sprejeli vsako leto povprečno več kot 30 otrok, veliko pa so jih zaradi pomanjkanja prostora morali tudi odkloniti. V zadnjih letih je ta slika nekoliko drugačna: čedalje več je otrok, ki so kljub zmanjšanim umskim sposobnostim vključeni v redne osnovne šole. Zamisli o integraciji so to le še bolj poudarile. Izkušnje preteklih let pa kažejo, da ni boljše integracije od tiste, ko se njihov odpustnik
—	nekdanji gojenec in učenec šole s prilagojenim programom
—	zaposli kot polnovreden član naše družbe in postane dober delavec.
V	zadnjih letih je v Vzgojnem zavodu Planina opazna težnja po sprejemu mladostnikov na po-
klicno usposabljanje. To so otroci, ki so že končali osnovnošolsko obveznost, vendar pri zaposlitvi iz različnih vzrokov niso bili uspešni. Žal ima zavod premalo prostora in zmogljivosti, da bi lahko tudi vse te otroke, poleg svojih, vključil v lesno, kovinarsko delavnico ali kuhinjo, kjer bi se usposabljali. Strokovni delavci v ustanovi se trudijo, da bi tudi poklicno usposabljanje v ustanovi prešlo v sistem usmerjenega izobraževanja, vendar so prilagojeni skrajšani programi za zdaj prezahtevni za mladino, ki se usposablja v Vzgojnem zavodu Planina. Uspešna povezava s Poklicno lesarsko šolo v Škofji Loki nakazuje sorodnost mišljenja o pomenu praktičnega dela pri poklicnem usposabljanju, v drugih primerih pa ni pravega posluha za usposabljanje mladine, ki je ne le laže umsko manj razvita, temveč tudi osebnostno in vedenjsko motena.
Tovariš Godeša, učitelj tehničnega pouka, je začel delati v zavodu že leta 1952. Takrat so bile težave že z vsakodnevno prehrano in obleko otrok, delavci so sami pripravljali drva za zimo in samoumevno »dežurali« z otroci ob koncu tedna. Ob delu so se strokovno izpopolnjevali in z velikim trudom dosegli zaželeno izobrazbo. Pouk tehnične vzgoje je eden tistih predmetov, ki m#je v prilagojenih programih osnovne šole namenjena velika pozornost.»Trudim se,« pravi tovariš Godeša, »prepričati otroke, kako pomembno je za življenje
znanje, ki siga pridobijo pri teh' s ničnem pouku. To je podlaga zO f delo, temeljno znanje o ravnanju } z orodjem in materiali, delovna 1 disciplina. Želim, da bi se načrti i za dograditev zavoda uresničili in ( da bi tako končno pridobili prc ' potrebno delavnico za tehnični pouk, saj delamo zdaj v majhnem in neprimernem prostoru.«
Tovarišica Šemrlova, ki je Zt>' čela delati v zavodu leta 1953, poučuje letos že kdo ve kateri roi absolventov osnovne šole. Spominja se vseh pomembnejših prelomnic v izgradnji ustanove. Živo so ji v spominu obrazi otrok, ki jih je v teh letih vzgajala in se jim razdajala. Vsako leto, ko jih ji spremljala v življenje, se je spraševala, kaj bo z njimi? Bodo zmogli trdo pot, ali bo mlinski kamen, ki so jim ga obesili okoli vratu že ob rojstvu, pretežak?
»Posebno srečna sem tedaj, kadar srečam svoje nekdanji učence in ugotovim, da so se >! življenju znašli. Takrat sem po- \ nosna nanje — vlivajo mi upanji tudi za vse tiste učence, ob katerih me včasih prime malodušje in si mislim: Kako majhni so in kako velike so njihove težave! Morda pa bodo le uspeli...«
Živeli so z ustanovo; tako tudi neutrudni družbeno-politični delavec tovariš Pogačnik, ki vodi' skupino najmlajših v zavodu inšl veliko drugih, ki so zdaj na novih delovnih mestih, vendar so pra'/ tako dodali kamenček ali dva v izgradnji zavoda, kakršen ji, danes.
JASNA ŠEBJANIČ-PUPIS
NA OBISKU V LETALSKI GIMNAZIJI MARŠAL TITO V MOSTARJU
Čuvarji modrega neba
Še preden vstopiš, te pozdravijo ciprese in bori. Do učilnic, kabinetov in internata Letalske gimnazije Maršal Tito v Mostarju te spremljajo zelenje, lepo negovana trava in rože, vzcvetele v maju. V parkih in na sprehajalnih poteh ni nikogar. Pouk je. Samo včasih pokuka kak radoveden golob iz šolskega golobnjaka. V največjem in najlepšem parku vas pričaka oseminosemdeset brez. Tankih in nežnih. Dreves ljubezni, vdanosti, zaobljube, ki so jih zasadili učenci te šole v spomin na svojega vrhovnega komandanta — ljubljenega Tita.
Nad nami je jasno nebo. Nebo, ki ga bodo »osvajali« in ki ga že »osvajajo« učenci te šole. Naši prihodnji letalci. Prihodnji čuvarji tega našega svobodnega, jugoslovanskega neba. Učence te šole in njihove vzgojitelje nenehno spremljajo tele Titove besede: »Dragi letalci, čuvajte to, kar je za vas najsvetejše: utrjujte pridobitve naše revolucije, in še posebno bratstvo in enotnost naših narodov, negujte iskreno tovarištvo in vse tiste vrline, s katerimi se mora odlikovati vsak borec armade naše socialistične domovine. Z nenehnim usposabljanjem razvijajte svoje borbene sposobnosti in vedno čuvajte naše svobodno nebo.«
To je kraj, kjer se Titove besede uresničujejo. Uresničujejo jih učenci s svojim delom, tovarištvom in ljubeznijo do domovine. Vsi — iz okrog 450 krajev iz vseh predelov Jugoslavije. Velikokrat rečejo, da je tu prava majhna Jugoslavija. Skoraj v vsakem letniku so pripadniki dvajsetih narodov in narodnosti — zdaj pa je v šoli že dvajseti letnik. Cilj in naloge so opredelili že
zdavnaj, leta 1961, tedaj, ko je bila ta vzgojno-izobraževalna organizacija odprta. Takole so zapisali: ... skrb za vpis diplomantov gimnazije v letalsko vojaško akademijo, izbira gojencev za letalski poklic, njihovo prilagajanje življenjskim in delovnim razmeram, posodabljanje celotnega metodično-pedagoškega dela, modernizacija in razvoj materialne osnove pouka — vse
za potrebe vojaškega letalstva in protizračne obrambe.
V avlah, spalnicah, jedilnicah in drugih prostorih sta red in čistoča. Rože in zelenje. Veliki panoji in stenčas. Pogledamo v kabinete. Najsodobnejša oprema, .učila, učni pripomočki, interna televizija. V knjižnici je skoraj šestdeset tisoč knjig. Deset športnih igrišč, moderni telovadnici, bazena, posebne priprave za letalce, atletska steza...
Vse to je nujno, da lahko uresničijo predmetnik in učni načrt. V štiriletnem šolanju morajo učenci obvladati štiri programe: prvega, splošno izobraževalnega — tako kot v drugih šolah srednjega usmerjenega izobraževanja; drugi program vsebuje predmete, nujne za njihov prihodnji poklic letalca; tretji program, ki mu namenjajo v šoli res veliko pozornost, pa je program predavanj, pogovorov, ekskurzij, obiskov in taborjenj. Namen tega programa je razvijati jugoslovansko domoljubje.
Prijateljstvo in tovarištvo
Oglejmo si natančneje tretji program. Že prve dni, ko pridejo
učenci, ki so končali osnovno šolo, v letalsko gimnazijo Maršal Tito v Mostarju, gredo na desetdnevno taborjenje v neko vojaško letovišče. Tam se ob oddihu, igri in zabavi spoznavajo, srečujejo svoje prihodnje razrednike in vzgojitelje, spoznajo statut šole... Teh deset dni prilagajanja, pravi Stevo Bojanič, pomočnik direktorja za kultur-nozabavno in športno življenje, človek, ki je že od prvega dne v tej vzgojno-izobraževalni organizaciji, je priložnost, da se učenci med drugim tudi nekoliko privadijo na življenje, proč od doma. Kajti to so v glavnem otroci, ki se prvikrat za dalj časa ločijo od staršev, bratov, sester, tovarišev. Najdejo nove tovariše in v vzgojiteljih nove starše. Prijateljstva, pridobljenega v tej šoli, ne pozabiš nikdar.
Začne se na letovanju, nadaljuje se med šolanjem, poglablja na ekskurzijah in obiskih Jablanice, Makljena, Prozora, Jajca, Bihača, Drvarja, Bosanskega Petrovca, Petrove Gore, Kumrovca, Jasenovca, Zagreba, Zadra... (v drugem letu) in Dubrovnika, Cetinja, Lovčena, Niša, Kragujevca, Beograda, Sarajeva ... (v tretjem letu šolanja).
Učitelji te šole se zavedajo, da se učiš resnične zgodovine prav tam: na Kadinjači, Klekovači, Ozrenu, Kozari, v Jasenovcu, Drvarju, Jajcu... To so kraji, kjer se uči in utrjuje ljubezen do domovine. Tu žaslutiš vse grozote pretekle vojne in dojameš pravi pomen besede svoboda.
Četrto leto gredo na desetdnevno taborjenje na Sutjesko — z nahrbtnikom in suho hrano. Ob vajah z zanimanjem obhodijo in spoznajo vsak korak, vsak meter Želengore, Vučeva, Ozrena, Magliča, Volunjaka.
Na stotine priznanj, pohval, odlikovanj
V zadnjem programu, četrtem po našem vrstnem redu, toda nič manj pomembnem kot so prejšnji trije, so obšolske dejavnosti učencev. Okrog trideset sekcij: od športnih, kulturno-zabavnih pa do tehničnih. Ob vsakodnevnih dejavnostih v sekcijah in na tekmovanjih si gojenci pridobivajo in utrjujejo psihofizične lastnosti, razvijajo si občutek za prostor in čas, navezujejo stike z mladimi iz drugih okolij. Nenehno so v gosteh v Mostarju, recitirajo in pojejo po delovnih organizacijah po vsej Bosni in Her-
cegovini in drugod po Jugoslavi- I ji, obiskujejo rudarje v jamah, | nastopajo v prostih sestavah ob -štafeti mladosti, ob odprtju olimpiade v Foči, vsako leto pre- t življajo maturantske večere U ^ učenci ekonomske šole v Mo- ! starju, pojejo v zboru s študentkami mostarske univerze Dže- r mal Bijedič, pogozdujejo hercegovske goličave, odhajajo na ~ zvezne mladinske delovne akcije.	1
Za izjemno sodelovanje z mo- ' starskim okoljem pa tudi na raz- ' nih območnih, republiških iu zveznih tekmovanjih so prejel* na stotine pohval, pokalov, odlikovanj in priznanj.
Toda zanje je bilo najljubše priznanje obisk tovariša Tita aprila 1969. Besede, ki jih je ' izrekel tovariš Tito gojencem te
izjemne vzgojno-izobraževalne organizacije, ki je po dosedanjih dosežkih med najboljšimi v Ju- * goslaviji, so zapisane na zidu šolskega hodnika »... O vas sem slišal vse najboljše... Prepotoval sem ves svet in obiskal velik0 „ ustanov in šol, toda take šole ‘ po organiziranosti, videzu i*1 j opremljenosti, sestavi učencev i*1 j lepoti — še nisem videl...« MEHMED HROMADIČ
Janko Krek
-- Sredi dela in novih načrtov je ^ntrl Janko Krek. Po stroki je bil i- Zavist in knjižničar, po svojem Najbolj osebnem nagnjenju pa i« (jubitelj knjige, glasbe, slikarstva 0 'n narave — vsega, čemur lahko •fl tečemo Umetnost, Življenje. in Njegov domači kraj je bila i' Škofja Loka, tudi njegovo služ-ni Seno mesto je bilo tam. Korak pa Je premeril svet, celine, prostran-stva, velemesta, čez oceane, tanka se bo spominjalo na stojne ljudi, ki so imeli srečo, da jih iu Je prav on vodil po tujih krajih in r se ustavljal na točkah, ki so lahko e- °bogatile duha.
>o Kot kolega — slavist — Janko ki Krek ni doživljal z nami veselja rt ln tegob učiteljevanja, saj ga ži-/e vljenjska pot ni popeljala v uči-j' Oljske vrste. Naš pa je bil kljub 'f, ^mu. Vez, ki nas je družila, je k‘ Sila knjiga.
^ Zanjo se je pravzaprav izžr-. Novak V Škofji Loki in njeni '■1’ bližnji in oddaljeni okolici je le Postavil trdne temelje hrama, v ‘®enovanega knjižnica. Leta, ki r jih je podaril knjižničarstvu, se /f dajo prešteti, dnevi in ure pa ne.
in
z-
Tako kot tudi ne vse tisto, kar je za širjenje slovenske knjige storil kot bibliotekar, kot dolgoletni upravnik škofjeloške knjižnice, kot vsestranski svetovalec in kot aktiven član odborov, svetov ter drugih teles, ki skrbe za kulturno rast delovnega človeka.
Ali je v tem trenutku treba naštevati, kdo vse bo Janka Kreka pogrešal? Pogešal ga bo vsak, kdor ga je poznal. Ko je njegova knjižnica v Škofji Loki pripravljala recital odlomkov iz Škofjeloškega pasijona in srečanje s Filipom Kumbatovičem, je v bolnišnici napisal na rob besedila dva tri znake za narečni izgovor besed. To je bilo pred tednom dni, ko smo na tihem vsi upali: morda pa premaga, za leto, za dve...
V naš delovni dan je udarilo sporočilo: Janko je umrl. Tam, kjer se postavljajo temelji splošne kulture, je zdaj en delavec manj. Iz spoštljivega spomina nanj in iz prepričanja, da je delo treba nadaljevati, se poslavljamo od kolega in prijatelja. BERTA GOLOB
Jože Ropotar
u
ih
,y
v
ie
Jožeta Ropotarja sem spoznal, sva bila oba novinca na fakulteti — on kot študent ob delu in jaz kot asistent. Bil je radoved-nega in živahnega duha, zato so ttu bila občasna predavanja Premalo. Hotel je vedeti več. Tudi pri drugih je začutil podobne želje in organiziral akcijo za dodatna predavanja. Tako je sprožil organizirani študij ob
delu pri nas. Po vsakem predavanju je ostal, da bi se dogovorili, kaj in kako naprej. Ob tem skupnem delu se je pokazalo, kakšen človek je bil tovariš Ropotar. Ni mu bilo žal ne časa ne truda, ko je bilo treba pomgati drugim. Svojo generacijo, skupino študentov ob delu, je čutil res kot svojo. Bil je med njimi kot staroslovanski starosta, ki
POPRAVEK K RAZPISU
Pri razpisu
VZGOJNOVARSTVENE ORGANIZACIJE POSTOJNA
z dne 11. 5. 1981
dodaj amo:
delavci bodo imenovani za 4 leta.
Razpisna komisija sveta
OSNOVNE ŠOLE TRNOVO LJUBLJANA, Karunova 14/a razpisuje dela in naloge — POMOČNIKA RAVNATELJA (reelekcija)
skrbi za ves svoj rod. Organiziral je učne krožke, skrbno beležil predavanja in še kot študent zmogel toliko, da je pripravil skripta tudi za druge študente. Veselil se je vsakega uspeha svojih študijskih kolegov.
Vendar njemu niti to ni bilo dovolj. Sam je hotel še več. Prihajal je h konzultacijam s celimi listi vprašanj. Vidna je bila njegova stiska pri učenju, in ko je nekoč omenil, da potrebuje pomoč, sem brez pomisleka pristal. Zakaj izmed tolikih prav njemu? Tovariš Ropotar je bil človek ki je v pozitivnem pomenu besede hotel biti zraven povsod, kjer je šlo ža nekaj novega, povsod, kjer bi se lahko kaj naučil. Njegova želja po znanju in spoznavanju je bila nenavadna in izjemna. Pomagati mu pri učenju je bilo zadovoljstvo.
Tudi po diplomi je študiral naprej z enako vnemo. Zakaj? Da bi drugim lahko še več pomagal. Dokazal je, da nima le mladost pravice do učenja. Jože je bil srce, ki nas je, vse njegove prijatelje in znance, gnalo k študiju, k delu in napredku.
Jože je imel lepo besedo, nasmeh in ljubezen za vse ljudi, s
katerimi se je srečeval. Čeprav sem mu bil učitelj, sem bil in bom tudi njegov učenec. Ob Jožetu je človek začutil, kako imaš lahko ljudi rad, kako se je mogoče žrtvovati za ljudi in jim pomagati. Za mnoge je bil njegov dom vedno odprt. Živel in spremljal je tegobe in radosti svojih prijateljev in znancev in imel za vsako težavo optimističen nasvet. Sprašujemo se, ali smo tudi mi njemu dajali toliko, kolikor je on dajal nam. V svojem neizmernem optimizmu je tudi svojo prihodnost gledal svetlo, zato tudi svoje bolezni ni jemal resno. Vedno je upal, da se bo našel izhod. Bolj kot v svojo bolezen je bil zatopljen v svet knjig in znanosti in v tok življenja, ki ga je obdajalo.
Vest o njegovi smrti, sredi dela, snovanja in zagona nas je globoko pretresla, saj smo skupaj z njim verjeli, da nič ne more končati njegovega optimizma in zaupanja. Naš prijateljski krog lahko zapolnjujejo zdaj le spomini na skupna doživetja, ki pa bodo le bleda senca njegove človeške topline.
BORIS KOŽUH (Iz govora ob slovesu)
Danica Ribar
Te dni smo se z veliko žalostjo poslovili od Danice Piber, predmetne učiteljice, ki je do svoje nenadne smrti opravljala dolžnost tajnice Posebne izobraževalne skupnosti prometa in zvez SRS in izobraževalne skupnosti Železniškega gospodarstva Ljubljana. Bolečina ob slovesu je bila toliko večja, ker je njena smrt prišla tako nepričakovano in sredi tako pomembnega dela, kot je začetek usmerjenega izobraževanja.
Rojena je bila pred 46 leti v
družini Melinkovih, ki so pribežali s Primorskega pred nasiljem fašizma. Za Primorce, ki so prišli na Kočevsko, je bilo življenje zelo težko. To so krepko občutili tudi Danica, njena dva brata sestri in starša. Ob italijanski okupaciji je družina vdrugič spoznala krutost fašizma. Vsa družina je sodelovala v NOB, oče in brata s puško v roki, mati in dekleta pa so z drugim delom pomagala patizanski vojski.
Danica je po vojni končala učiteljišče, ob delu pa pedagoško
Svet
DOMA UČENČEV HEROJ TITO KOPER
razpisuje prosta dela in naloge*
— treh vzgojiteljev za določen čas
—	višja ali visoka izobrazba pedagoške smeri, prednost imajo diplomanti domske vzgoje;
—	zaželeno je čimveč delovnih izkušenj;
—	ustrezne moralno-politične lastnosti
Prijave sprejema razpisna komisija Doma učencev Heroj Tito Koper, Cankarjeva 5, 14 dni po objavi razpisa.
Komisija za delovna razmerja
OSNOVNE ŠOLE HEROJA TINETA ROŽANCA, Pirniče
2a mandatno dobo štirih let
objavlja naslednja prosta dela in naloge:
Prijavijo se lahko kandidati, ki izpolnjujejo pogoje za učitelja po 2akonu o osnovni šoli, imajo ustrezne družbeno-politične in moralno-ptične vrline v skladu z družbenim dogovorom o oblikovanju in izvajanju kadrovske politike ter vsaj 5 let delovnih izkušenj v vzgojno-izobraževalnem delu.
Kandidati naj pošljejo prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev v 15 dneh po objavi razpisa na naslov: Osnovna šola Trnovo, Ljubljana, Karunova 14/a — za razpisno komisijo.
Razpisna komisija OSNOVNE ŠOLE
ANTONA TOMAŽA LINHARTA RADOVLJICA
razpisuje dela in naloge:
|3
i-
r*
n
li
i-
e
a
ie
e
e
h
i-
I-
i-
tl
o
ravnatelja OŠ A. T. Linharta Radovljica Pogoji:
~~~ da je učitelj, šolski svetovalni delavec ali drugi strokovni delavec, da ima višjo ali visoko izobrazbo pedagoške smeri in opravljen strokovni izpit,
da ima najmanj pet let delovnih izkušenj v vzgojno-izobraževal-
nem delu, po opravljenem strokovnem izpitu,
imeti mora organizacijske sposobnosti in biti moralno-politično
neoporečen.
Začetek dela 1. 9. 1981;
^ pomočnika ravnatelja OŠ A. T. Linharta Radovljica Pogoji:
da ima višjo ali visoko strokovno izobrazbo, pedagoške smeri, najmanj pet let delovnih izkušenj, imeti mora opravljen strokovni izpit.
Začetek dela 1.9. 1981.
n
n
Prijave pošljite v 15 dneh po objavi razpisa na Osnovno šolo A. T. Onharta Radovljica — razpisna komisija. Kandidati bodo obveščeni 0 izbiri v 30 dneh po objavi razpisa.
—	dveh učiteljev razrednega pouka za nedoločen delovni čas s polnim delovnim časom
—	učitelja razrednega pouka za določen čas (nadomeščanje delavke med porodniškim dopustom, začetek dela 1. 9. 1981)
__ učitelja razrednega pouka s polovičnim delovnim časom za določen delovni čas (eno šolsko leto)
—	učitelja tehničnega pouka za nedoločen delovni čas
—	učitelja fizike in matematike za nedoločen delovni čas
—	učitelja glasbenega pouka za nedoločen delovni čas
—	učitelja zemljepisa in DMV za nedoločen delovni čas
POGOJI:
Pedagoška izobrazba ustrezne smeri.
Kandidati naj pošljejo vloge z dokazili o izobrazbi na naslov Osnovna šola heroja TINETA ROŽANCA Zg. Pirniče 37 b, 61215 Medvode v 15 dneh po objavi razpisa. Tel. 612-160.
Delo je v celodnevni osnovni šoli. Stanovanj ni.
Komisija za delovna razmerja TEHNIŠKE ŠOLE
ZA STROJNIŠTVO, LJUBLJANA, Aškerčeva 7/II
razpisuje za pouk v srednji šoli kovinsko-predelovalne usmeritve dela in naloge za nedoločen čas:
—	učitelja geografije
—	učitelja biologije
—	učitelja umetnostne vzgoje
—	učitelja matematike in fizike
—	učitelja elektrotehnike in fizike
—	dveh učiteljev strokovno teoretičnih predmetov
Učitelji morajo imeti visoko strokovno izobrazbo ustrezne smeri v skladu z zakonom o usmerjenem izobraževanju in s sklepom Strokovnega sveta SRS za vzgojo in izobraževanje o vrsti in stopnji izobrazbe učiteljev in sodelavcev za predmete skupne vzgojno-izobrazbene osnove.
Prijave sprejema tajništvo šole do 20. junija 1981.
Kandidati bodo obveščeni o izbiri najkasneje 15 dni po izteku roka za prijavo. Informacije dobite lahko po telefonu 22-273 vsak dan do 12. ure.
Začetek dela 1. septembra 1981.
Ustavo
akademijo in se lotila tudi študija pedagogike na filozofski fakulteti v Ljubljani.
Kot nasmejano, neposredno, dobrosrčno, a vendar zahtevno učiteljico so jo poznali mnogi učenci in starši Stalcerjev, Kočevske Reke, Postojne in Ljubljane, koder jo je vodila pot prosvetne delavke. Premalo bi bilo prostora, da bi opisal vse njene funkcije in dolžnosti, ki jih je imela v družbenopolitičnih organizacijah in društvih. Povsod je
bila pripravljena sodelovati, pomagati in prevzemati tudi najbolj odgovorne dolžnosti.
Čeprav je večji del svojega življenja živela stran od Mozlja, je bila njena zadnja želja, da bi počivala v rojstnem kraju, poleg svojih staršev, na gričku, od koder je prelep pogled v širne daljave, v življenje, ki ga je ljubila, a žal morala prezgodaj končati.
-JA
Tine Perne
Aprila nas je pretresla vest, da je umrl naš učitelj, tovariš, prijatelj in sodelavec Tine Perne, ki je v več kot 30 letih svojega vzgoj-no-izobraževalnega dela vzgojil številne rodove, jih učil ljubiti materinščino in jim kazal prave poti v življenje.
Bil je dober človek. Tako so napisali njegovi učenci, ko so se zadnjič poslovili od njega pred šolo Janko Kersnik, Brdo pri Lukovici. Veliko je vedel in vedno je bil pripravljen pomagati. Veliko ljudi ga je poznalo, saj si ga vsak dan lahko srečal bodisi v krajevni skupnosti ali drugod v šolskem okolišu. Tovariš Perne, kot so ga vsi imenovali, se je rad pogovarjal z ljudmi, jim svetoval in jih navduševal za branje lepih
slovenskih knjig. Prav njegova zasluga je, da je kot sodelavec Prešernove družbe znal približati kakovostno slovensko knjigo vsakemu bralcu.
Tak je bil tudi na delovnem mestu na osnovni šoli Janko Kersnik Brdo, kjer je poučeval slovenski jezik. Bil je strog in prav to njegovo strogost, ki je bila dosledna in poštena, smo imeli radi. On pa je ljubil slovenski jezik. Odtod njegovi dobrohodni nasveti in želja po lepši slovenščini pri vseh predmetih. Opozarjal nas je na napake, ki smo jih delal: in nas tako nevsiljivo vzgajal k večjemu spoštovanju do govorjene in pisane besede. To pa nam je veliko pomenilo. Tovariš Perne, pogrešali te bomo! VERA
Razpisi
NAKADNI RAZPIS BO OBJAVLJEN 22. JUNIJA.
PROSIMO, DA POŠLJETE RAZPISE DEL IN NALOG NAJPOZNEJE DO 1. JUNIJA 1981 NA NASLOV: UREDNIŠTVO PROSVETNEGA DELAVCA, 61104 LJUBLJANA, POLJANSKI NASIP 28.	Uredništvo
NOVA SKUPINSKA NAROČILA NA PROSVETNEGA DELAVCA
Gradbena tehniška šola Ljubljana, 15 naročnikov PTT Izobraževalni center Ljubljana, 12 naročnikov Osnovna šola Peter Šprajc-Jur, 12 naročnikov Osnovna šola Ivana Cankarja, 11 naročnikov Celodnevna osnovna šola Biba Rock Šoštanj, 8 naročnikov Poklicna gostinska šola Celje, 6 naročnikov
Osnovna šola I. SPUB T. Tomšiča Videm Dobrepolje, 5 naročnikov Osnovna šola Notranjski odred Cerknica, 3 naročniki
VSEM, KI SE ZAVZEMAJO ZA BOLJŠO OBVEŠČENOST PROSVETNIH DELAVCEV IN ŠIRIJO KROG NAROČNIKOV NA GLASILO, NAŠE PRIZNANJE IN ZAHVALA!
Uredništvo
Na vprašanja odgovarja ViH VERŠAJ samostojni svetovalec Repnbliškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo
Kdo lahko poučuje v srednjih šolah
V Prosvetnem delavcu z dne 6. 4. 1981 je bilo objavljeno, kdo lahko poučuje predmete SVIO. Zanima me, kaj bo s tistimi učitelji z višjo izobrazbo, ki so poučevali doslej v srednji šoli po zakonu o srednjem šolstvu (Uradni list SRS, št. 18-74, člen 27) in so pred upokojitvijo? Ali morajo prepustiti delovno mesto novincu z ustrezno izobrazbo, si poiskati drugo delo ali se predčasno upokojiti? Zaradi krčenja števila oddelkov jim ta nevarnost že grozi. Nekateri kolektivi jih namreč obravnavajo kot hlapca Jerneja.
F. W.
Zakon o usmerjenem izobraževanju določa za delavce v usmerjenem izobraževanju le splošne pogoje in najnižjo stopnjo strokovne izobrazbe, ki jo morajo imeti posamezne vrste delavcev, podrobnejšo določitev stopnje in smeri strokovne izobrazbe ter drugih pogojev (delovne izkušnje itd.) za poučevanje posameznih pre.dmetov pa prepušča posameznim vzgojno-izobraževalnim programom. V skladu s tem je Strokovni svet SRS za vzgojo in izobraževanje podrobneje določil pogoje za poučevanje tistih predmetov, v posameznem vzgojno-izobraže-valnem programu v srednjem izobraževanju, ki predstavljajo skupno vzgojno-izobrazbeno osnovo usmerjenega izobraževanja.
Zakon o usmerjenem izobraževanju določa v 175. členu za učitelje v srednjih šolah, da morajo imeti naslednjo strokovno izobrazbo:
—	učitelji splošno izobraževalnih in strokovno-teoretičnih predmetov visoko strokovno izobrazbo ustrezne smeri
—	učitelji praktičnega pouka pa najmanj višjo strokovno izobrazbo ustrezne smeri in tri leta delovnih izkušenj.
Pri tem pa zakon določa izjemo za učitelje tistih predmetov oziroma predmetnih področij, za katere si v rednem izobraževanju ni mogoče pridobiti zgoraj predpisane stopnje strokovne izobrazbe; za poučevanje teh predmetov oziroma predmetnih področij se šteje kot ustrezna najvišja stopnja strokovne izobrazbe, ki jo je mogoče doseči v ustrezni smeri izobraževanja.
Medtem ko je zakon določil glede stopnje strokovne izobrazbe za posamezne vrste učiteljev v srednjem izobraževanju višje zahteve, pa je v prehodnih določbah v določeni meri odstopil od teh zahtev za tiste učitelje, ki so na dan uveljavitve zakona (7. maja 1980) bili na šolah in so opravljali vzgojno-izobraže-valno delo. Tako zakon v 225. členu določa, da si morajo delavci v usmerjenem izobraževanju, ki na dan uveljavitve zakona nimajo predpisane strokovne izobrazbe, pridobiti zahtevano strokovno izobrazbo najpozneje v petih letih od uveljavitve zakona (tj. do 7. maja 1985); če si v tem roku te ne bodo pridobili, ne bodo smeli več poučevati. Od te zahteve po naknadni pridobitvi
predpisane strokovne izobrazbe pa zakon izvzema določene kategorije učiteljev v srednjih šolah, ki lahko še naprej opravljajo vzgojno-izobraževalno delo, čeprav nimajo predpisane strokovne izobrazbe, in si tudi niso dolžni pridobiti te izobrazbe (226. člen zakona). To velja za učitelje v srednjih šolah:
—	ki so do dneva uveljavitve zakona najmanj 15 let opravljali vzgojno-izobraževalno delo, če so si pridobili pedagoško-andra-goško izobrazbo;
—	ki so izpolnjevali pogoje za poučevanje strokovno-teoretičnih predmetov in praktičnega pouka po zakonu o srednjem šolstvu, če so od dneva uveljavitve zakona o usmerjenem izobraževanju najmanj tri leta opravljali vzgojno-izobraževalno delo in so si pridobili pe-dagoško-andragoško izobrazbo;
—	za izvajanje skrajšanih programov srednjega izobraževanja, ki so izpolnjevali pogoje za poučevanje strokovno-teoretičnih predmetov in praktičnega pouka po zakonu o poklicnem izobraževanju in o urejanju učnih razmerij, če so od dneva uveljavitve zakona o usmerjenem izobraževanju najmanj pet let opravljali vzgojno-izobraževalno delo in so si pridobili pe-dagošno-andragoško izobrazbo.
Zgoraj navedeni učitelji v srednjih šolah pa lahko še naprej opravljajo vzgojno-izobraževalno delo tudi v primeru, ko si še niso pridobili pedagoško-an-dragoške izobrazbe, vendar si morajo pridobiti to izobrazbo najkasneje v petih letih od uveljavitve zakona, in sicer po posebnem programu, ki ga v skladu %s 179. členom zakona določi posebna izobraževalna skupnost za pedagoško usmeritev. Če pa si v predpisanem času ne bodo pridobili te izobrazbe, ne bodo smeli več opravljati vzgojno-izobraževalnega dela.
Sklep Strokovnega sveta SRS za vzgojo in izobraževanje o vrsti in stopnji strokovne izobrazbe učiteljev in sodelavcev za predmete skupne vzgojno-izo-brazbene osnove v srednjem izobraževanju le podrobneje razčlenjuje zahteve glede strokovne izobrazbe za učitelje omenjenih predmetov in zato ne posega v pravico učiteljev, določenih v 226. členu zakona, da lahko še naprej opravljajo vzgojno-izobraževalno delo, čeprav nimajo predpisane strokovne izobrazbe. Zato lahko v 226. členu navedeni učitelji ne glede na sklep o vrsti in stopnji strokovne izobrazbe učiteljev in sodelavcev za predmete skupne vzgojno-izobrazbene osnove v srednjem izobraževanju še naprej poučujejo predmete, ki so jih poučevali pred uveljavitvijo zakona. Zanje torej velja, da po izrecni določbi zakona izpolnjujejo pogoje glede strokovne izobrazbe, ki jih določata zakon in vzgojno-izobraževalni program. Pri tem izhaja zakon iz predpostavke, da so si ustrezno usposobljenost pridobili z opravljanjem vzgojno-izobraževalnega dela; s tem pa si seveda še niso pridobili tudi višje stopnje strokovne izobrazbe.
30. obletnica mature
Maturanti mariborskega učiteljišča 1950-51 se bomo zbrali ob 30. obletnici mature 27. 6. 1981 ob 19. uri v hotelu Habakuk pod Pohorjem.
Prijave pošljite do 15. 6. 1981 na naslov: Rozika Klemenčič, Marči-čeva 3, 62000 Maribor
Maska, Tomaž GerzI, Niko Rožanski, Osnovna šola I. celjske čete, Celje — Likovni svet otrok 1981
Likovni svet otrok 1981
Na osnovni šoli Karel Destovnik Kajuh v Šoštanju so v soboto, 28. marca dopoldne slovesno odprli že 13. razstavo LIKOVNI SVET OTROK. Pozdravni govor je imel predsednik pionirskega odreda Karla Destovnika Kajuha na istoimenski šoli Jože Katanec. Med številnimi gosti so bili poleg predstavnikov družbe-no-političnih organizacij in kulturnih ustanov občine Velenje in Šoštanja v imenu pokrovitelja Pionirskega lista glavni urednik Valter Samide, predstavnica Zavoda SRS za šolstvo prof. Ura-njekova iz Celja, pisateljica Mira Mihelič in akademik slikar France Mihelič iz Ljubljane.
Kulturni spored ob slovesnem odprtju razstave so izvedli učenci Kajuhove šole pod vodstvom Ivanke Pečečnik in šolski pevski zbor, ki ga je vodila Tatjana Drev. Nato je spregovoril predsednik žirije prof. pedagoške akademije iz Maribora, akad. slikar Peter Krivec. Žirija je tudi letos podelila petim šolam enakovredne nagrade, in sicer likovnim pedagogom knjigo o Titu, šolam pa monografijo akad. slikarja Lojzeta Spacala. Letošnje nagrade so prejeli: osnovna šola L Celjske čete Celje — likovna pedagoginja Neli Kač, osnovna šola Brezovica pri Ljubljani — likovni predagog Tonka Tacol, osnovna šola »Briško beneški odred« Dobrovo v Brdih — likovna pedagoginja Milena Stepančič, Bolnišnica Slovenj Gradec — otroški oddelek — likovna pedagoginja Breda Celcer in osnovna šola Veljko Vlahovič — likovni predagog Tone Skok. Ob tem je treba poudariti, da so tudi pri letošnji razstavi sodelovali Izobraževalna skupnost in Kulturna skupnost občine Velenje,
IS Skupščine občine Velenje, Zveza kulturnih organizacij in občinska Zveza prijateljev mladine Velenje ter Krajevna skupnost Šoštanj. To je vsekakor izredno lep primer razumevanja in sodelovanja med omenjenimi organizacijami, organi in institucijami v občini s Kajuhovo šolo v Šoštanju, ki je letos, kot omenjeno, že 13. leto nadvse uspešno pripravila to edinstveno republiško razstavo.
Ravnatelj šole Karel Kordeš je zatem podelil učencem razstavljanem 43 zlatih, 10 srebrnih in 27 bronastih Kajuhovih priznanj. Kajuhovo plaketo za 10-letno sodelovanje na razstavi je prejela likovna pedagoginja osnovne šole Anice Cernejeve iz Makol Bernarda Paj.
Letošnjega odprtja razstave se je udeležilo več kot 200 učencev razstavljavcev in likovnih pedagogov iz 80 slovenskih osnovnih šol. Vsi učenci razstavljavci in njihovi pedagogi so prejeli v spomin na razstavo lep razstavni katalog s popisom vseh razstavljavcev in s številnimi reprodukcijami razstavljenih del.
Po slovesnem odprtju in ogledu razstavljenih del so se gosti in likovni pedagogi udeležili tovariškega srečanja, na katerem so se dogovorili, da bo drugo leto razstava pod geslom MOJ PROSTI ČAS.
Razstava je tudi letos likovno stičišče zelo pestrih in izvirnih iskanj v risbi, grafiki in barvi, obogatena s plastičnim oblikovanjem v glini in drugem gradivu. Odprta bo vse leto med šolskim poukom, da si jo bodo lahko ogledali tudi učenci, ki. bodo na šolskih izletih ob koncu leta potovali skozi Šoštanj.
V. KOJC
Tiska CZP Ljudska pravica. YU ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje je časnik »Prosvetni delavec« prost temeljnega davka od prometa proizvodov (glej 7. točko 1. odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu).
Vsakemu otroku predšolsko vzgojo

Ni treba posebej poudarjati, da daje predšolska vzgoja temelj človekovi osebnosti, hkrati pa je socialni dejavnik pri odpravljanju razvojnih razlik pri otrocih, ki se bodo kasneje vključili v šolo.
Naša predšolska vzgoja se je, še posebno v zadnjih letih, prav ob požrtvovalnosti in zavzetosti delavcev, ki delajo na tem področju, organizacijsko in strokovno zelo razvila.
Prizadevanja vseh delavcev s področja predšblske vzgoje, da bi področje predšolske pedagogike še bolj razvili kot samostojno panogo pedagoške znanosti, so se strnila v uresničeni želji: v klubu poslancev je bila 15. maja ustanovna skupščina Sekcije za predšolsko pedagogiko pri ZDPD Slovenije.
V navzočnosti najvidnejših predstavnikov strokovnih in političnih organizacij naše republike in ob polnoštevilni udeležbi delavcev s področja predšolske vzgoje-delegatov iz vse Slovenije so izzvenele dobre želje in pozdravi skupščini.
Ob pohvali in priznanju, izrečenim vzgojiteljskim šolam. Zavodu SRS za šolstvo in vsem, ki so prispevali k razvoju področja predšolske vzgoje, so bile še posebej pohvaljene za dosedanje požrtvovalno delo Lea Smasek, Anica Dolanc in Breda Cilenšek.
Sekcija, ali bolje, njen dose-
danji odbor je uspešno izpelji akcijo zbiranja članov. Naj p°' vemo, da šteje v sekciji doslej 1.1 77 prijavljenih članov — p°' sameznikov in 70 poverjenik°v iz 63 vzgojno-varstvenih organi' zacij v Sloveniji.
Na ustanovni skupščini so s« dogovorili za tesno sodelovanje posameznikov in strokovnih delovnih organizacij, ki se ukvarjajo s pedagoškim, svetovalnim’ organizacijskim in raziskovalnim delom na področju predšolske pedagogike. Njihov skupni namen bo predvsem v tem, da bodo v skladu z družbenimi interesi in potrebami združenega dela, staršev in otrok, vplivali na različne družbene dejavnike in si prizadevali zagotoviti vsakem1* otroku predšolsko vzgojo. Eno izmed temeljnih vodil pri delu v prihodnje pa bo še večja zavzetost delavcev —- praktikov.
Posebna obogatitev skupščine je bilo izčrpno predavanje dr. Ane Kranjc na temo Predšolska vzgoja v uresničevanju zasnove permanentnega izobraževanja, slišali pa smo tudi povzetke raziskave Tatjane Vonta — O sodelovanju VVO in staršev. (Oba prispevka bomo objavili v eni izmed prihodnjih številk.)
Udeleženci skupščine so še sprejeli pravila Sekcije za predšolsko pedagogiko, njen letni delovni načrt in izvolili nov izvršilni
\
I
t
r
odbor.
T. D.
Priporočamo!
uasopis izdajata republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter Izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom.
Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: Metka Rečnik, predsednica, Jože Deberšek, Tea Dominko, Milanka Dragar, Leopold Kejžar, Marjana Kunej, Marija Skalar, Janez Sušnik, Valerija Škerbec, Zdravko Terpin, Milica Tomše, Jože Valentinčič, Boštjan Zgonc.
Uredniški odbor Prosvetnega delavca: Geza Čahuk, predsednik, Breda Cajhen, Tea Dominko, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Veljko Troha, Jože Valentinčič, Dušan Zupanc.
Uredništvo: Jože Valentinčič, glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Tea Dominko, tehnična urednica.
Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104.
Rokopisov in fotografij ne vračamo. Letna naročnina znaša 200 din za posameznike, 350 din pa za organizacije združenega dela in delovne skupnosti. Cena izvoda 10 din. Študentje imajo pri skupinskih naročilih poseben popust. Številka tekočega računa: 50101-603-46509.
Na trg smo dobili knjižico IGRA IN IGRAČE iz zbirke CICIBANOVE URICE, ki jo že nekaj let pripravlja in izdaja Zveza prijateljev mladine Slovenije.
Avtorji so priznani strokovnjaki, ki delujejo na različnih področjih družbenega življenja, in to na pedagoškem, raziskovalnem, zdravstvenem in likovno-oblikovalnem.
Dobili smo gradivo, ki na strokovni ravni, a poljudno prikazuje pomen in vrednost igre in igralnih pripomočkov za otrokov normalni telesni, čustveni, socialni, intelektualni in moralni razvoj za njegovo vsestransko ustvarjalnost in srečno otroštvo.
Zbirka prvih šestih knjižic je namenjena predvsem vzgoji in razvoju malčka in predšolskega otroka, zvezek z igro in igračkami pa je primeren tudi za šolsko obdobje in bo dobrodošlo gradivo za študij učiteljem, ki organizirajo in usmerjajo v šolah prosti čas učencev. Tovrstne literature pri nas primanjkuje.
Urednica knjižice psihologinja mag. Ljubica Marjanovič, ki na katedri za otroško in mladinsko psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani proučuje .otrokovo igro in igrače, nas v svojih prispevkih popelje v otrokov svet igre in igrač, navaja vrste igrač po njihovi temeljni funkciji in nas seznanja z igračami, ki so primerne in potrebne za posamezno starostno obdobje in vrsto igre (za razgibavanje, razvijanje spretnosti, domišljijsko igro, gradnjo in konstruiranje ter razvijanje družabnosti). V poglavju »Igrajmo se« obravnava vzgojni pomen igre v družini in daje napotke, kakšen naj bo odnos staršev in drugih odraslih do otrokove igre, da bi se vanjo tudi vključevali.
Profesor dr. Ivo Toličič razpravlja, kako otrok ob igri spoznava zunanji svet in vstopa vanj, se uči, telesno in duševno razvija, pridobiva različne izkušnje in vzgaja in kako se ob igri v mlajši dobi gradi motivacijski sistem za kasnejše organizirano učenje.
Skupina strokovnjakov: tehnologinja arh. inž. Jakiča Acet-to, prof. Slavko Hočevar, zdravnici dr. Metka Macarol-Hiti in dr. Mojca Petrič ter psihologinja mag. Ljubica Marjanovič razlagajo, kakšna naj bo dobra igrača, da bo ustrezala tehnološkim, ždravstveno-higienskim, estetskim in psiho-pedagoškim merilom.
Psiholog mag. Ludvik Horvalj svetuje, kako naj izbiramfli vrednotimo in kupujemo igrače
Pedagog in psiholog Ana Cet-kovič-Vodovnik obravnava igti in igrače, ki jih potrebuje vzgoj" no-varstvena organizacija.
Pedagog dr. Emil Kamenov \1
Novega Sada navaja klasifikacijo in opis glavnih skupin didaktičnih iger za pedagoško prakso v predšolski in šolski dobi.
Zdravnica dr. Metka Macarol-Hiti daje navodila za vzdrževanje igrač.
V drugem delu knjižice obravnavajo strokovnjaki, kaj pomeni igra otroku v posebni!1 i razmerah. Psihologinja Vida Strle in vzgojiteljica Anka Pre-stor navajata, kako z igro in igračami lajšamo bolečine in pripomoremo k uspešnejšemu zdravljenju v zdravstveni ustanovi in doma in rešujemo otroke duševnih stisk. Psiholog Slavica Toličič razlaga, kako z vodeno in usmerjena igro razvojno prizadetim otrokom pomagamo uriti okrnjene zmožnosti, blažimo razne odklone in ustvarimo lepši
svet.
Psiholog Peter Umek posega v šolsko obdobje in obravnava potrebo šolskega otroka po igfj in igrači, kar ima tudi pedagoški pomen. V posebnem poglavja prikazuje terapevtske igralne postopke in izkušnje pri otrokih s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. Igralno terapijo naj bi spoznali vsi pedagoški in drugi delavci, ki se ukvarjajo z otroki kot mentorji v krožkih, klubih in organizacijah. Posebej pa še opozarja šolska vodstva, družbenopolitične in druge dejavnike v krajevnih skupnostih in občinah, da bolj skrbijo za otroška igrišča ob šolah in v naseljih’ kjer bi se sproščeno igrali.
Celotno razpravo pa preženi ena skupna misel, da je igra za otrokov psihofizični razvoj potrebna kot ključ za ključavnico’ in kjer ni igre, tam ni otrokove sreče.
Knjižnico odlikuje zelo lep’ tekoč jezik. Vsebina je kljub strokovnosti dostopna vsakomur. Priznati pa moramo znateij delež tudi mikavni likovni opremi, tako zunanji kakor tud1 notranji s kvalitetnimi barvnim1 slikami igrač. Ta likovni prispevek je delo oblikovalca Sergia Gobba.
Publikacijo IGRA lN IGRAČE dobite na Zvezi prijateljev mladine Slovenije, 61001* Ljubljana, Miklošičeva 16.