Stev. 6. V Mariboru, 25. marca 1894. Tedaj XV. I z h a j a 10. in 25. dne vsakega meseca Stoji za celo leto 3 gld. — pol leta 1 „ 60 četrt » — „ 80 (Posamezne štev. 15 kr.) Oznanila, t krat natisnena, od vrste 15 kr. Naročnina, oznaiiilainreklamaeije pošiljajo se upravništvu v Maribor. Odprte reklamacije so poštnine proste. POPOTNIK. Grlasilo ,,Zaveze slovenskih učiteljskih društev". Xzd-a.ja.telj in -u.red.aa.ilc: M. J. Nerat, nadučitelj. Spisi in dopisi pošiljajo se uredništvu v Maribor, Reiserstrasse 8. Pismom, na katera se želi odgovor naj se pridene primerna poštna znamka. Na anonimne dopise se ne oziramo. Mranlimna pisma se ne sprejemajo. Rokopisi in na oceno poslane knjige se ne vračajo. V elikanoč! Kako priprosto in vendar čudovito mično nam opisuje evangelje zgodovino vstajenja Gospodovega. Kratko in jedernato, s kratkimi besedami je predočena tu potrtost učencev Odrešenikovib, povzročena po dogodkih pri zadnji večerji in naslednji dan. „Ko so kapeli po večerji zahvalno pesem, so šli na oljsko goro. Takrat jim reče Jezus: Vi vsi se po-hujšate nad menoj to noč, zakaj pisano je: „ Udari m pastirja in razškropile se bodo ovce." Tako je tudi bilo. Ko so poslanci židovskega zbora zgrabili Jezusa, takrat so ga vsi njegovi učenci zapustili in zbežali. Oni pa izmed njih, ki se je na videz kazal najpogum-nejšega ter je v prvem trenutku zgrabil celo za meč in odsekal ž njim uho služabniku velikega duhovna, sv. Peter, je kmalu na to trikrat zatajil svojega mojstra. Ne vidimo učencev Kristusovih pod križem na Golgati. Prevzel jih je strah in osupnenje. Celo na dan vstajenja bili so učenci še vsi preplašeni in negotovi. Še le po velepomenljivem dnevu vstajenja je vstala iz spanja v njihovih dušah vera in upanje, ki je dovršila jeden največih čudežev v zgodovini Človeštva. Kdo pa vendar so bili ti učenci, tako skromni, tako malenkostni, tako bojazljivi? Bila je to peščica ribičev iz Galileje in drugih prostakov, brez veljave na svetu. Toda poglejmo, kakšen je bil takratni svet. V Rimu, na prestolu Cezarov, je sedel Tiberij. Mogočna njegova država se je raztegala po treh delih sveta ter obsegala vse znane pokrajine okrog Sredozemskega morja. V tej državi je bila Palestina le drobna pokrajina brez značaja. Govorili so, da meje države segajo do konca sveta, da ta država ostane na veke. Mogočni imperator je pošiljal svoje legije iznad Rena proti vzhodu nad Evfrat, iz Španije v Egipet, iz Armenije v sedanjo Francijo. Nihče se ni mogel upreti njegovej volji. Rim je bil velikansko mesto, imenitnejše nego dandanašnji Pariz in London. Na tisoče ladij mu je dovažalo bogastvo iz celega sveta. Na tisoče jadrnikov je raznašalo iz te prestolnice po trdnih cestah povelja v najbolj oddaljene kotiče velikanske monarhije. V Rimu se je razcvitala umetnost in učenost; tam so bili učenjaki, kojim je bila znana vsa znanost Egipta, Babilona in Grške. Za nje ni bilo nič več novega pod solncem. S preziranjem in malomarnostjo so zrli na narod na vzhodu, sredi katerega se je jela širiti Kristusova vera. Njihovi takratni zgodovinarji niso mogli niti pojmiti .prihoda Odrešenikovega in razun nekoliko neosnovanih in napačnih opomb niso zapustili vesti o dogodku, ki je bil tolikega pomena za celi svet. In celo sredi tega naroda, s kakim preziranjem so zrli Annas in Kajfež, pismoučeni, bogati farizeji in čolnarji na tolpo učencev, ki je v osodepolnem trenutku zapustila svojega mojstra! Toda ti učenci so se zbudili iz potrtosti, v katerej smo jih videli. Veliki dan vstajenja odprl je jim in po njih vsemu svetu novo dobo. Kmalu po tem pomenljivem dnevu odrinejo ti bojazljivi prostaki v svet z veliko nalogo, katero jim je dal Izveličar, govoreč: „Idite torej in učite vse narode in krščujte jih v imenu Očeta, Sina in svetega Duha, učite jih vse držati, kar sem vam zapovedal". In, o čudež! Ko so pod poveljništvom Mesijevim hoteli postati mogočni in veljavni v kraljestvu Davidovem, so bili hudo ovarali. Ko pa so odšli v svet z besedo Božjo, zavojevali so v nekrvavej vojski večje pokrajine, nego so bile te, katere je obsegala država rimskih cesarjev. Rimsko cesarstvo je propadlo, a Rim sam je postal prestolnica duhovnega vladarja, ki pečati svoja pisma s prstanom ribiča, sv. Petra. Na tisočkrat smo že čitali zgodbo tega velepomenljivega dneva, na tisočkrat smo jo videli predočeno na slikah različnih umetnikov. Toda vsekako ostane ona za nas zanimiva, vzbujajoča v naših dušah vedno nove spodbudne občutke. Narodni učitelj! Zlasti za te imajo te velikonočne dogodbe pred vsem posebni pomen. Ko tvojo dušo grabi časih potrtost, ko se ti zdi, da je tvoje stališče v člo-veškej družbi malenkostno in neznatno, spomni se vsikdar, s kakim imenom kličejo Kristusa njegovi učenci! S kakim imenom izraža Marija Magdalena občutke najglobše časti in poveličevanja, ko zagleda pred seboj od mrtvih vstalega Izveličarja ? Evo, zakliče mu: „Rabbuni! Učitelj!" Vidiš torej, da tvoj stan ni najzadnji, ako sveta, plemenita spokornica ne more najti vzvišenejšega naslova v hipu svojega najglobšega ganutja. Če ti torej časih stopa pred oči malenkostni pomen „ljudske" šole, katerej služiš; če se te polajša obup, češ, da tvoj trud ne prinaša dobrega uspeha, pa se spomni, da še dokaj skromnejši so bili prostaki iz Galileje, ki so šli na zavojevanje celega sveta, pa so vendar dovršili več, nego rimske legije cesarja Tiberija. Toda te dogodbe obsegajo v sebi za te še druge važne nauke! Tudi tebi, takisto ko učencem Odrešenikovim, ne pristoja, bojevati se z mečem, to je, rabiti nasilnih in strastnih sredstev. Ko je sv. Peter pograbil za meč in uho odsekal Malhu, ni storil ničesar v svojo, niti v obrambo svojega mojstra. Ko pa je šel v svet z besedo Božjo, je zmagal Rim ter provzročil, da so njegovi nasledniki zasedli skalo, s katere je padel prestol Cezarov. Ko so učenci Odrešenikovi mislili na dostojanstva in na druge gmotne koristi, katere bi imeli uživati v pričakovanem pozemeljskem kraljestvu, bili so hudo ovaraui; ko pa so nehali misliti na pozemeljske dobrote ter začeli iskati „pred vsem kraljestva božjega in njegove pravice", niso našli samo zadovoljnosti duše, marveč — po besedah Izveličar-jevih — tudi „vse drugo jim je bilo privrženo". Naj bo torej dan vstajenja Gospodovega tudi v naših šolah in naših rodbinah dan splošnega vstajenja v duhu! Naj vstanejo od mrtvih vse naše dobre misli in nameni, katere smo kedaj imeli in kateri pod natlakom nekoristnih vtiskov spo, kakor mrtvi v naših srcih! Naj vstane vera v istinitost našega truda! Naj vstane zaupanje v dobro voljo človeške družbe, katerej služimo in upanje, da ta družba spozna naše zasluge, da oceni naše pošteno delo ter vzame v svoje varstvo nas in naše rodbine! Naj vstanejo od mrtvih vse dobre tradicije naše minulosti! Naj vstanete sloga in soglasje v naših društvih, kjerkoli ju razdira strast in prepir! Naj vstane vzajemno spoštovanje tujega prepričanja, naj vstane čustvo bratovstva, katero ima od konca do konca mile domovine obsegati vse sotovariše dela in truda! Narod je ozaljšal veseli slavnostni praznik s kaj lepimi obredi in običaji. Tega dne se pomirjajo vsi udje rodbine, brez ozira na strasti in prepire, pri velikonočnih pir-hih. Zat6 tudi mi vsej našej velikej učiteljskej družini od srca želimo vse to in ji kličemo: vesela Alleluja!" --- Slovniška teorija Kernova. Piše dr. Janko Bezjak. (Dalje.) 3. Že iz te razprave o podlogu in glagolovi osebi sledi neovržna resnica, da pojma „osebkove besede" ne smemo nikakor ločiti od pojma osebkovega. A do tega vede nas tudi istinito razmerje med predmeti naših predstav in našim mišljenjem. Če, zagledavši n. pr. jablan v krasnem cvetji, ta vtisk izjavimo rekoč: jablan krasno cvete, ne menimo li s tem, da je jablan isti podlog, kije v nekem stanji? Gotovo; oboje zaznamujemo, podlog in stanje: podlogu dajemo ime jablani in stanju izraz cvetenja. Če pa je jablan podlog, na katerem je dejanje, potem je tudi osebek. Kdor torej loči podlog in njegovo ime, imenujoč podlog sam na sebi osebek, njegovo ime pa osebkovo besedo, moral bi tudi ločiti stanje in besedo, ki ga zaznamuje, in imenovati stanje samo na sebi povedek, besedo njegovo pa povedkovo besedo. A v istini ne ločimo nikdar imena od dotičnega podloga in ne zaznamujoče besede od dotičnega stanja; ampak ko nam pride na misel podlog, ki je osebek, naj ga vidimo ali le mislimo, takoj združimo s podlogom tudi ime; in ko vidimo stanje, ali si ga mislimo, zaznamujemo ga tudi z dotično besedo. In ko bi tudi ne vedeli imena tistega predmeta, o čegar stanji govorimo, vendar bi ga zaznamovali, nanj kazaje, in rekli: to (kar vidimo, ali na kar kažemo) je v tem ali onem stanji; to je torej podlog dotičnemu stanju in po takem osebek. Izvedevši pa ime podlogovo, postavimo ga takoj na mesto onega izraza, s katerim smo podlog opisali, ali nanj kazali, razločujoč tako podlog od vseh drugih podlogov. Osebek in osebkova beseda sta po tem takem v istem razmerji, kakor kakšen predmet in njegovo ime. Ker pa imen predmetov nikdar ne ločimo od predmetov samih, nego jili združujemo tako v jeziku kakor v delovanji umovem: ali bi smeli ločiti osebkovo besedo od osebka? Nikakor ne; kajti ločeč osebkovo besedo od osebka, ločili bi dva pojma, ki ju naš um vedno spaja v neločljivo celoto. Isto velja o povedku. A še neka napačnost bi se nam podala iz one ločitve: ne mogli bi vprašati po osebku, ampak morali bi vprašati po osebkovi besedi. Vprašajoč po podlogu, na katerem tiči stanje glagolovo, odgovoriti je mogoče le z osebkovo besedo, imenujočo dotični podlog, a ne z osebkom, ki nima imena. Imeli bi torej stavkov člen, po katerem vprašati bi nam ne bilo moči. Ponovimo kratko, kar smo dognali doslej! — V treh glavnih točkah smo govorili: 1. o osebilu, 2. o podlogu in glagolovi osebi, 3. o ločitvi pojmov osebka in osebkove besede. Dokazali smo o prvi točki, da nima vsaka povedna ali finitna oblika glagolova osebila in da so često raznim osebam, številom in naklonom dandanašnji ista osebila. Iz tega sledi: a) glagolova oseba, o kateri Kern trdi, da je osebek, ni vsikdar izražena in po takem tudi Kernov osebek ne; b) cesto je, da si je izražena, ne moremo spoznati iz osebila, in po takem tudi osebka ne. Dokazali smo o drugi točki, da se pojma „podlog" in „ glagolova oseba" ne krijeta popolnoma, zlasti v 3. osebi ne, ampak da je glagolova oseba govorno razmerje podlogovo, zaznamovano po osebiln, oziroma po osebnem zaimku; da podlog tudi z imenom zaznamujemo ; da 3. glagolova oseba ni določena sama na sebi, ampak da se določuje po pod-logovem imenu. Iz tega sledi: a) tretje glagolove osebe, izražene po osebilu, ne moremo imeti za osebek; b) podlog, zaznamovan z imenom, moramo imeti za osebek. Dokazali smo o tretji točki, da osebkove besede ne smemo ločiti od osebka, ker bi ta ločitev nasprotovala ozki zvezi, ki je med predstavami in njih zaznambami. Iz tega sledi, da zavržemo izraz osebkove besede in rabimo samo besedo osebek. Naj pa li po teh dokazih zares trdimo, da je glagolova oseba, izražena po osebilu, osebek; naj li zares iščemo osebka v povedni obliki glagolovi? — Odkrito rečemo, da se po tem, kar smo povedali doslej, ne moremo prav sprijazniti s to hipotezo. In ko bi že pritrjevali 1. in 2. osebi glagolovi, 3. osebi nikakor ne moremo. A še nekaj hočemo navesti proti temu nazoru. Če je v obliki »berem" m znamenje osebkovo, ostane dopovedku le deblo sedanj i ko v o bere; v preteklem času »bral sem" pa bi ostalo dopovedku bral se. A vendar tega nikdo ne trdi, ampak vsi slovničarji se v tem strinjajo, da je povedek glagol v svoji povedni ali finitni obliki, ali kratko: finitni glagol. Kako pa dobimo finitno obliko? — Vendar le s tem, da spojimo deblo glagolovo in osebilo: to še le tvarja finitni glagol. Osebila torej neobhodno potrebujemo v povedek. Tako pa zabredemo v protislovje: cela oblika služi v povedek — kajti del glagolov brez osebila je le deblo, deblo pa ne more biti povedek — isti del oblike pa, ki še le tvarja povedni glagol, služi tudi v izraz osebka. To je vendar čudno! Pa recimo, da bi bila Kernova teorija prava; potem še nam je vkljub temu rešiti vprašanje, kako jo naj poučujemo. Da bi pouku na srednji šoli vtegnila prizadevati težav, o tem smo že govorili. Kern je sicer spisal knjigo »Zur Methode des deutschen Unterrichtes", ozirajočo se na srednje šole, ali tu se je oprezno ogibal vseh onih težav, katerih smo se že dotaknili v 3. številki tega lista. Govori le splošno o glagolovi osebi, ne preiskavši, je-li vsikdar zaznamovana ali ne. Tako čitamo na strani 1.: »So ist zum Beispiel in dem Satze Lies das Lesen der Inlialt des Verbums und darum Pradikat, der Angeredete die Verbalperson und darum Subject". To se ne strinja s tem, kar smo mi dokazali. Kje je v istem stavku zaznamovan osebek? — Cela oblika Lies je vendar povedek, osebek si samo le predstavljamo, navajeni, da z isto obliko vedno spajamo predstavo 2. osebe ti; ali označen osebek ni. A za to vendar gre v tej preiskavi. In zopet pravi na strani 9.: »Das finite Verbum, in welchem das Subject durch die Personalendung immer schon entweder ausgedriickt (bin, bist) oder angedeutet ist (ist) heifit das Pradikat des Satzes". Istinito in brez dvombe pa je v nemškem jeziku prva glagolova oseba (oziroma Kernov osebek) izražena le v obliki bin, a v vseh drugih glagolih ne, kar smo že opomnili. O tretji glagolovi osebi pa mora Kern sam priznavati, da je osebek v osebilu le »angedeutet". — Sicer na nižji stopnji učenci tudi ne bodo umeli razlike med osebkom in osebkovo besedo. Toda pustimo srednjo šolo. Nas tu zanima, koliko te teorije in kako bi jo naj učili v ljudski šoli. O tem ne izvemo ničesa. Saj še tudi doslej nikdo ni tega poskusil. — Jaz vsaj moram odkrito reči, da ne vem, kako bi naj učencem, starim 8 ali 9 let, podaval pojem glagolove osebe, oziroma osebka, izraženega po osebilu! Po Kernu moral bi začeti s povedkom: razkladati moral bi povedno obliko glagolovo in reči, da je ta povedek; na to moral bi preiti na osebila in razjasnjevati, da v njih tiči osebek; na zadnje prišel bi do osebkove besede. — Da me pa nobeden učenec ne bo umel, za to zastavljam svojo glavo. — To se vendar pravi slovniški pouk ljudsko- šolski postavljati na glavo. — A če kdo pride in mi dokaže, da je mogoče tako poučevati, preklical bom te besede rekoč: „Oče, grešil sem". Ali naj učimo, da je osebek skrit v dopovedku? — Res, tako se poučuje tu in tam; ko pa bi učenca, klepetajočega to pravilo, vprašal, ume li tudi isto, gledal bi te debelo, misleč: to je čuden gospod. — Kar je skrito, ni očito; s takimi rečmi pa se jezik ne peča. A morda bi kdo svetoval, da bi, opustivši izraz osebka, le govorili o osebkovi besedi, začenši z njo pouk. Dobro! — A koliko pridobimo s tem? — Nič; kajti po takem rabimo namesto besede „osebek" le besedo „osebkova beseda", vse drugo pa ostane, kakor je bilo doslej. Vse to daje se lepše razpravljati v duhoviti knjigi nego učiti. Kolik je po vsem tem dobiček Kernove teorije o osebku? Za ljudsko šolo ni no-bednega, za srednjo ni nič večjega. Vsa reč se vrti okoli teh treh pojmov: glagolova oseba, osebek in osebkova beseda. Pojem Kernovega osebka se strinja popolnoma z našim pojmom 1., 2. in 3. glagolove osebe, in njegov pojem osebkove besede z našim pojmom osebka. Kern sicer to priznava sam v svoji knjigi, že omenjeni: „Die deutsche Satzlehre", na strani 49. rekoč: „Freilich konnte man sich ja damit begniigen, diese Subsistenz als Verbalperson zu bezeichnen und behielte den Terminus Subject fiir das die Verbalperson genauer bestimmende Nomen oder Pronomen". A njemu zdi se ločitev osebka in osebkove besede potrebna zlasti zaradi tega, ker se on sam upira takozvanim brezosebkovim stavkom, katerih se ne moremo izogibati. Tudi njih bistvo bomo še preiskavah natančneje. A bodimo pravični! Dve glavni misli moramo Kernu priznavati v osebkovi teoriji: 1. da se protivi navadni označbi osebkovega pojma, 2. da se upira pojmu logičnega osebka, ki straši po vseh slovnicah. Po tem takem nam je razpravljati tri točke: 1. naslanjaje se na dosedanjo razpravo moramo še dopolniti svoje mnenje o pojmu osebkovem; 2. moramo govoriti o logičnem osebku in 3. o brezosebkovih stavkih. (Dalje sledi.) ------ Priroclopisni pouk y jednorazrednicah. (Pišeta ravnatelj Henrik Schreiner in prof. J. Ko pri vnik.) (Dalje.) B. Iz učnega gradiva. 1. Rudarstvo. Imenuj rudnine K! Kamena sol, apnenec, kremenjak, jeklenec, glina. . . Rudnine človeku mnogovrstno koristijo. Iz nekaterih gradi poslopja in mostove (apnenec, kremen), iz drugih seka spomenike in podobe (mramor), še iz drugih dobiva potrebne kovine (jeklenec, svinčeni sijajnik, bakreni kršeč), zopet iz drugih dela razno posodo (glina, por-celanka) nekatere mu služijo za lišp (demant, rubin, granat), iz nekaterih pripravlja barve (cinober, realgar, okra), nekatere mu dajejo umeten gnoj (malec, apatit, fosforit), z nekaterimi si kuri (premog, šota), z nekaterimi sveti (kameno olje), s kameno soljo soli jedila in jo daje živini. Nekatere izmed rudnin se nahajajo na naši zemlji (po gorah, hribih in tudi po dolinah) v silovitih masah in slojih, kakor apnenec, grintovec (dolomit), rogovača itd., druge so redkeje in kodar so, nastopajo bolj v tankih slojih, v žilah, gnezdih ali so nadrobljene med drugimi rudninami, n. pr. jeklenec, grafit, železni kršeč, zlato i. dr. Prve lomijo kamnolomi (apnenec) ali je kopljejo prstarji (glina), druge spravljajo na beli dan rud o kopi ali rudarji, nekatere izmed njih (zlato, platino, de-mant) tudi izbirajo ali izpirajo iz peska rek in veletokov. Redke rudnine iščej o rudokopi po raznih krajih. V to svrho r azkapl j ej o ali vrtajo zemljo na dotičnih mestih. Kje so iskali ali še iščejo v našem kraji takšne rudnine? Kjer so kakšno zasledili v primerni obliki, narede rudokop ali rudnik. Kje so pri nas rudokopi"? Kakšno rudnino kopajo? Po nekaterih krajih so rudarske rudnine na površji zemlje ali le tanko s prstjo pokrite. Na takšnih mestih narede rudarji površen rudnik, kije podoben kamnolomu. Češče pa so rudarske rudnine globoko pod zemljo. Da pridejo do njih, skopati morajo do tja ru do k opne rove, ki so bolj ali manje vodoravni, ali pa ru dniške jame, katere merijo navpično navzdol in se dado primerjati vodnjaku. Rovi in jame so zaslonjeni z deskami in podprti z močnimi lesenimi stebri in oporami (gredami), da se ne udero in ne porušijo. Kateri izmed vas je že videl rudniški rov, kateri rudniško jamo? Kako se imenujejo delavci po rudnikih? Rudokopi ali rudarji. Tistim, ki rudarje pri delu nadzorujejo, pravijo lezci. nekateri med njimi so nad le z ci. Poleg rudarjev, lezcev in nadlezcev je pri vsakem rudniku še jeden ali več rudniških uradnikov, vsi skupaj so rudniško o sob je. Rudniško osobje ima posebno nošo, po kateri se lahko spozna. Glavo mn krije črna kapa, kr je iz ldobučevine ali iz sukna ter ima posebno obliko. Predi je na njo prišito medeneno ali zlato rudarsko znamenje t. j. križem postavljena rud. kladivo in rud. pikač. J o p je tudi črn, za delavnik (pri rudarjih) navadno iz parhenta, za praznik iz sukna. Prirezan je tako, da lahkotno obdaja trup in roke. Ovratnik mu je pokonci, rame, tilnik in zgornji del prs pokriva površen plašček, olepšan je z rudarskim znamenjem. Zadi ima rudar pripasano rudarsko usnje, na katero seda po mokrotnem rudniku. Oprsnik in hlače se ne ločijo od navadne noše. Uradniki si še pripašejo po velikih praznikih in pri posebnih svečanostih rudniški meč, tudi posebno pokrivalo (kalpak) in finiši in dražji jopič imajo za takšne prilike. Po rudnikih delajo noč in dan. Rudarji se čredijo pri delu tako, da. dela jedna polovica prvih 12, druga drugih 12 ur. Jeden teden dela jedna polovica po dnevu (od 6. zjutraj do 6. zvečer) ima obdanico — druga po noči (od 6. zvečer do 6. zjutraj) — ima obnočnico; drugi teden je naopak. Po nekaterih rudnikih se začne delo prve polovice ob poldne in traja do polnoči, druge ob polnoči in trpi do poldne. Tudi tod menjata polovici sledeči teden s pričetkom dela. Rudarji potrebujejo posebnega orodja. Najvažniše je: rudarsko kladivo, rudarski pikač, rudarska motika, železni klin, železni drog, kameni sveder (s katerim vrtajo trde rudnine), žličica (z njo odstranjajo vrtivo), lopata, rud. vozek ali tružica, rudarska svetilka i. dr. Rudarji se pozdravljajo z besedami „Srečo dobro!" ali „Srečno pot!" (v rudnik in iz rudnika). Odzdrav je v istih besedah ali pa „Bog jo daj!". Ker je delo po rudnikih dokaj nevarno, začno ga rudarji vsakokrat z molitvijo in sicer molijo „Očenaš" m „Molitev sv. Barbari". Rudarska patrona sta sv. Barbara (4. dec.) in (zlasti na Češkem in Moravskem) sv. Prokop (4. julija), oba obhajajo vsako leto slovesno. 2. Ledniki. Kako razdelimo Alpe po visokosti. M? Kako visoko segajo nizke, kako visoko srednje in od katere višine navzgor se imenujejo visoke Alpe, T? S čim so visoke Alpe (večidel) pokrite, A? S snegom. — V visočinah nad 2800/« ni v Alpah nikdar deža, podnebna moča pada na tla po zimi in po leti zmrznena kot sneg, zato so ti deli pokriti vedno s snegom — večnim snegom. Črta, ki loči kopno od večnega snega, se imenuje ločnica večnega snega. V kateri visočini je v avstrijskih ali vzhodnih Alpah, V? (2800;«). Po strmih pobočjih se pa sneg ne more držati dolgo, prej ali slej se splazi — navadno z veliko močjo in hrupom — v gorsko kotlino ali gorski jarek. Tako nastanejo snežni plazovi, ki so gorolazcem zelo nevarni in so jih že mnogo mnogo pokopali, ubili ali zadušili. Kakšno podobo ima sneg, K ? Podobe zvezdic, sestavljenih iz iglic. — Po kotlinah in jarkih nakupičeni sneg ne ohrani dolgo podobo iglic in iz njih nastalih zvezdic. Ker neprestano izpuhteva iz njih voda (vkljub temu, da so zmrznene) in ker je obseva solnce, kmalu zgubijo svojo prvotno obliko, spremeneč se v obla zrnca in sneg postane prahast, podoben prav drobnemu pesku. Takšnemu starejemu snegu pravijo lanski sneg ali sren. Pa tudi v tej drobno peščnati obliki ne ostane dolgo. V svojih nižjih plastili, katere ogreva zemeljska toplota in na katerih s silno težo leže zgornje plasti, se vsled zemeljske toplote in velikega tlaka topi. Voda se razteka med drobna snežna zrnca, zle-deneva ter zlepi in zveže poprej ločena zrnca v ledeno gromado. Tako nastane iz srena ali starejega snega le dni k. Sneg se v gorskih jarkih in kotlinah zbira in kupiči leto in dan. Ker zaradi velikega mraza po tistih krajih le malo kopni, nakupičiti bi se moral sneg in narastiti lednik nezmerno visoko, ako bi ne odhajal. Ali kakor drvi reka v nižave, tako drči vsled svoje teže lednik (s- snegom po vrhu), če tudi počasi, neprestano po poševni strugi ledniškega jarka navzdol. Seveda pride na dan le 20—30cm, na leto torej 73—109«, malokje (če je struga precej strma) 474?» daleč. Kodar je jarek tesneji, zoži se tudi lednik, kjer je širji, razširi se lednik. Ako se pomika prek poprečnih reber v strugi, nastanejo na istem mestu na vrhu poprečne razpokline, če so stružna rebra po dolgem, narede se tamu podolžne površne razpoke. Drči čez dolgo poprečno jamo, razpokne tukaj na dnu poprek, če so jame po dolgem, pokne lednik na tem mestu na dnu po dolgem. Tako tedaj razločujemo površne in pritlične razpokline, katere so ali poprečne ali podolžne. Površne razpokline so gorskim po-tovalcem zelo nevarne, že marsikateri potnik je padel v takšno ledniško zijalo in bilo je skoraj vsakokrat po njem, ker so razpokline večinoma globoke. Z obrežja ledniške struge pada in se vali na lednik manjše in veče kamenje, zato je vsak lednik obrobljen ob straneh z gruščem in kamenjem, kateremu se pravi ledniške groblje ali griže, in ker so ob straneh lednika, stranske ledniške groblje. Ako se skleneta dva sosedna lednika v jednega, združita se notranji stranski groblji v jedno samo, kateri se pravi srednja ledniška groblja. Če se je združilo več manjših lednikov v velikega, ima veliki več srednjih grobelj. Kjer leži na ledniku široka kamena plošča ali velika peč, tam solnce ne more taliti leda, tali ga pa okoli in okoli. Vsled tega postane lednik okoli velikega kamena niži, dočim drži kamen leden steber. To so ledniške mize. Niže ko prileze lednik, topleje sije solnce, topleji je zrak, topleji so vetrovi. Lednik se bolj in bolj tali (sren je že više zgoraj z njega skopnel) in postaja tanjši. Ko dospe do določenega mesta v nižavo, ne more se več ustavljati toploti, konec ga je. Tukaj popadajo grušča in kamenje, katero je prinesel seboj, na tla in se zbirajo v končni ali čelni groblji. Konec sam ali čelo lednika je velik leden obok — ledeniška vrata — iz katerih teče 1 e d e n i š k i potok, ki se je nabral pod tale-čim se lednikom. Nam najbližji lednik je Pasterški na vzhodni strani Velikega kleka (zvonika) na Koroškem, dolg je 10.000m in pokriva 31 km2. Ob Oetzthalskih gorah na Tirolskem je znameniti lednik Gepač, ki je največi lednik v avstrijskih Alpah. (Dalje sledi.) Najnavadnejše jezikovne napake učencev ptujskega okrajnega glavarstva in kako je naj učitelj iztrebi. Govoril 7. avgusta 1893 pri uradni konfereneiji v Ptuji Anton Kosi, učitelj v Središči. Geslo: »Jezik očistimo peg, Napravimo gladko mu rujo!" J. Koseski. Uvod. Jeden prvih in najimenitnejših darov, katere je prejel človek iz Stvarnikovih rok, je dar govora, to je ona zmožnost, po kateri je človeku mogoče razodeti samega sebe, svoje občutke, svojo voljo, veselje in žalost, to je zmožnost, po kateri mu je možno pokazati svojo dušo, kakoršna je v resnici. „Brez jezika bi bil človek", da govorim z našim Erjavcem „le na pol človek. V govoru se razodeva naša največa zunanja prednost." Jezik je merilo narodne omike. Čim višjo stopnjo izobraženosti je namreč dosegel kak narod, tem olikanejši mu je tudi jezik, tem blažje mu je srce. Jezik je nadalje vezilo občnosti med ljudmi, ker je združuje v družbe; jezik ali govor gladi pot znanostim in umetnostim po širnem svetu; zato je pa tudi sveta dolžnost Človeštva, da ta dar posebno čisla in spoštuje, da jezik svoj goji in neguje ter skrbi za njegov razvoj in njega lepoto, kolikor le more. Čim bolj kak narod to svojo dolžnost izpolnjuje, čim bolj svoj jezik čisti in vsestranski razvija, tem bolj napreduje v omiki. Površen pogled v zgodovino nam resnico teh besedij potrjuje. Le poglejmo starodavne Grke! Gotovo ga ni naroda, ki bi znal vrednost maternega jezika bolj ceniti, kakor Grki. »Ni zasluga svoj materni jezik znati, a sramota je, njega ne poznati." To je bilo starim Grkom geslo, po katerem so dosegli v primeroma kratkem času tako visoko stopinjo svetovne kulture, da se jim vse človeštvo še dandanes občudovaje klanja. Da se tudi dandanes vsi narodi močno trudijo, da bi napredovali v splošni človeški omiki, umeti je čisto lahko, saj se po pravi omiki zboljša materijalno stanje, olajša in olepša se kratko naše življenje, ki ima itak vse premalo veselih trenutkov. Ker je torej, kakor sem že prej omenil, jezik v najtesnejši zvezi z dušnim življenjem človeškim, t. j. z narodno omiko, zato se po vsej pravici povdarja znanje jezika, ki je najbolje sredstvo v oblaženje duha in srca. Jasno kakor beli dan je, da je prav izobražen le tisti človek, ki se ume primerno izražati in le tisti more v omiki neprestano napredovati, ki si je pridobil duševne izdelke svojih prednikov in sovrstnikov. Res pomilovanja vreden je človek, ki svojega maternega jezika ne zna, zato bi tudi o jeziku lahko vzkliknili z velikanom nemških pesnikov, ki pravi: „Kaj bi bil jaz brez tebe, ne vem, groza pa me obhaja, ko vidim, kaj so mnogi brez tebe." „Kdor se je v jeziku dovolj izobrazil, ima ključ do knjige; kogar jezikovno znanje je plitvo, površno, njemu ostane knjiga zapečačena se sedmimi pečati; njemu je pot do nadaljnjega izobraževanja zaprt." (Praprotnik.) Iz vsega tega je pač dovolj jasno, zakaj zavzema jezikovni pouk v ljudski šoli za verskim poukom najvažnejše mesto. Materinščina je podlaga vsej verski, umstveni in nravstveni vzgoji. Ta vzgoja pa je glavni namen vsemu poučevanju. Jezikovni pouk nam ponuja največ prilik, da vidimo pri otrokih njih duševne moči, da blažimo čut ali srce, da krepimo voljo, s kratka: jezikovni pouk nam med vsemi šolskimi predmeti najbolj pomaga izvrševati glavno nalogo ljudske šole, namreč vzgojevanje. Naj omenim samo najvažnejši del jezikovnega pouka, namreč slovstvo, kakoršno se nahaja v naših berilih. Ali ni mnogo vzgojujoče moči v etičnih spisih, v pesmih in v drugih sestavkih? Ali niso vzorne slike čitank sposobne obrazovati duha in srce ter vplivati v pravem plemenitem pomenu na čustvo otrokovo? Gotovo da! Treba je le, da učitelj take vzgojujoče sile vzbudi in spravi na dan. Pa tudi vsakdanje potrebe nas silijo, da skrbno gojimo v ljudski šoli jezikovni pouk. Ljudje se navadno cenijo pogovoru, kajti znanje in poštenje odseva največkrat iz besedij. Kdor se torej ne ume razumno in razločno izražati ali kdor kaže v svojem besedičenji površnost, oni bode kazal gotovo v vsem svojem započetji in delovanji neko površnost, koji se po večkrat pridruži pogubonosna lahkomiselnost. Ko otrok prvokrat prestopi šolski prag, je njegov nazor še kaj skromen, njegovo besedišče jako ubogo, na sebi pa ima znamenja onih činiteljev, ki so mu bili v govorjenji v posnemanje. Kakor so bili ti činitelji različno izobraženi, tako je tudi otroški govor zelo različen. Po vsej pravici blagruje nemški pedagog Herder onega otroka, ki sliši vedno razumne, ljube človečke glasove, kateri mu jezik nevede izobražujejo. In res, kako ubogi na duhu prihajajo pogosto otroci na kmetih v šolo! Komaj da znajo imenovati reči iz svojega vsakdanjega obličja, Redko ti more tak otrok povedati dve ali tri besede v pravi zvezi in še to v slabem, pomanjkljivem jeziku v narečji, ki često ni jezik, ampak brodlja. A vendar mora dovesti učitelj vse do jednega cilja, do pravilnega in gladkega izra žanj a v knj iže vnem jeziku ustno in pismeno, kakor to zahteva naš dozdanji učni načrt. Res težavna naloga, ki zahteva od učitelja, da ji posveti vse svoje moči! Da se pa otroci otresejo polagoma svojega nepravilnega, pomanjkljivega jezika ter da se privadijo v šoli pravilnemu govorjenju, treba je najprej, da vzbudi učitelj v otroku veselje do pouka v obče, zlasti do jezikovnega. To pa doseže, ako se začne s prvencem pogovarjati, kakor se pogovarja mati se svojim otrokom, t. j. v otrokovem govoru. Od učitelja se torej zahteva po vsej pravici, da dobro ve, kako se govori v njegovi okolici, da pozna temeljito narečje otrokovo ter da ve, kako se prehaja od narečja na književni jezik. „ Obvvohl der Dialect den Bestrebungen der Schule vielfach hemmend in den Weg tritt, so ist er doch nicht zu unterschatzen; derLehrer hat ihn darum auch nicht einfach zu ignorieren, sondern als Mittel tur seine Zwecke zu beniitzen und zu venverten." Tako se glasi v 19. zvezku štaj. šolskih zakonov odstavek iz instrukcij k učnim načrtom. O pomenu narečja ali dialekta za ljudsko šolo ne bom tukaj dalje govoril. Svoje misli o tem predmetu sem itak objavil v lanskem „Pop." štev. 7 in 8. Kogar je stvar zanimala, čital jo je gotovo. I. Po teh uvodnih besedicah preidem k današnji svoji nalogi. V to nam bode odgovoriti najprej vprašanju: kakšna je narečna govorica šolske mladeži v ptujskem okraji in v koliki meri dela ovire šolskemu delovanju? Da govore otroci narečje svojih starišev ter onih činiteljev, ki so jim bili v nežni mladosti v govoru v posnemanje, to se ume samo po sebi. Jezikovne hibe starišev so torej tudi napake otrok. Kakor vsako narečje, tako ima tudi narečje prebivalcev našega okraja svoje posebnosti, dobre in slabe. Ne da se tajiti blagoglasnost tukajšnje govorice, zlasti v primeri z drugimi slovenskimi narečji. Saj celo slavnoznani Haložani hvalijo svoj jezik, rekoč: Naš jezik tako gladko teče kakor bi ga s »hobličern" rezal. Toda o tem mi danes ni govoriti. Glavna jezikovna napaka v tukajšnjem narečji so pač mnogoštevilne nemške besede in nemčizmi, s katerimi si prosto ljudstvo kaj rado lepotici svojo govorico. Častno izjemo dela v tem oziru Središče z okolico, pa tudi Haloze ter sploh kraji ležeči ob hrvaški meji. A teh jezik je namesto z nemškimi napikan zopet precej s hrvaškimi izrazi, n. pr. stol namesto miza, č r 1 e n o namesto r u d e č e, š k o 1 a namesto šola, drveno-leseno. Najbogatejši nemških tujk je jezik okrog mest, kar je lahko umevno, kajti nemški živelj po mestih vpliva močno na okoličane. Pot, po kateri je došlo v jezik slovenski toliko nemških izrazov, nam je znan. Manj znana pa so nam sredstva s katerimi bi se dal zatreti ta nesrečni plevel v našem jeziku. Naj si bode potem sredstvo kakoršno hoče, jedno je gotovo, namreč to, da bode poprej odteklo še mnogo vode po Dravi, predno se bode očistila slovenščina teh grdih marog. Vsekako pa je treba začeti s tem delom. Po več krajih še slišiš namesto besede učitelj »lerar", namesto nadučitelj „šolmestera. Nadalje „štrikšola", „štri kfraj la", klas, mesto razred, „p I aj s t i ft" ali »plajbus", »deka" namesto zvezek ali pisanka, »buhštaba" namesto črka (v rogačkem okraji), „muštro" namesto vzorec, »štrih" namesto črta, »cajgnis", »heknodel", »štriknodel" itd. Tudi oznamenila posameznih rokodelcev so večinoma nemška; n. pr. tišlar, šnaj dar ali ž ni d ar, š oš t ar, šlosar, baumajster, buhpintar, viirmohar, dr a k si ar, lerpajb, k'sel itd. Med obleko najdemo dosta »furtuhov", še več pa »fiirtohov" in »fiirtošnj a č", precej »tihlnov", celo „šnaj ctihlno v", »lajbičev", „krognovu, »hozen-trogarjev", »štumf" in štunf" pa »stumpfbantlnov"; in brez »fingrota" (Fingerhut) se pre »nemre" nič »zaferštehati" ! Tudi nemška jedila so baje boljša od naših; zato pa imajo ljudje po nedeljah raje »prato", nego pečenko; po »prati" pride na mizo kak »melšpajs", h govedini pa še je „cušpajs". Za deco se kiiha »griesov kohec", ki ima neki prav dober ,,žmah". Ne malo tujk se je vrinilo tudi med slovenske glagole. Naj omenim le nekatere. V šoli »štrikajo", „hek laj o", *) „cajhnajo", »turnajo" itd. V vsakdanjem življenji pa te zbadajo v uho besede: švicati, špilati, hoblati, špricati, šrajfati, glihati, šparati, nucati, n. pr. »pamet nucaj pa gvand šparaj", nadalje ofrati, zamerkati si, faliti itd. Med pridevniki se šopiri slavnoznani flisig, žleht, richtig, fertig, lušten, cvider, flekast itd. V ptujski okolici slišiš c'malo, c'več. Druga glavna govorna napaka prebivalcev tukajšnjega ljudstva je raba samoglasnika „ii" namesto »u". A pri vseh „u" ni imeniten glasnik. Središčani, Haložani in pa prebivalci gornjega Ptujskega polja ga ne poznajo. V krajih, kjer poznajo glasnik „ii", slišiš besede tiidi, kriih, žfipa, viista, viira, liik, liikar, viizem, cuzek, diilec, tiiren, liift, piitra, jiižina itd. V nekaterih besedah spremenil seje u celo v i; namesto »ljudje" govore tu in tam »lidje". * Cenj. tovariše, zlasti pa gspdč. učiteljice ženskih ročnih del, katerim dela raba slov. izrazov pri poučevanji često preglavice, opozarjam na tem mestu na dobro sestavljeno »Slov. terminologijo za ženska ročna dela", katero je priobčila na strani 282. lansk. »Učit. Tovariša" gospodičina F. Šmitik. Por. Glede na samostavnike naj omenim, da naletimo, tudi na nekoliko napačnih sklonov, takT©T7-osti.. „Igre in pesmi za otroška zabavišča in ljudske šole". Uredil Ivan Mercina, učitelj na c. kr. deški vadnici v Gorici. V Ljubljani. Izdala in založila „Družba sv. Cirila in Metoda". 1893. — To je naslov X. zvezku knjižnice Družbe sv. Cirila in Metoda, s katerim nas je velevažna ta družba ravnokar razveselila. Knjiga obsega 38 stranij „uvoda" in 103 stranij pesmi, torej skupaj 141 stranij ter stoji vezana 60 kr. — Podrobneje o lepi tej knjigi še spregovorimo; za sedaj jo le priporočamo kar najtopleje s prepričanjem, da bode učiteljem na nižjih oddelkih gotovo dobro služila. Ravnokar so nam došli: ,,Pomladni glasi p o-svečeni slovenski mladini". IV. Uredil Ivan Štrukelj. Založili sotrudniki. V Ljubljani, 1894. Tiskala „Katol. tiskarna". Cena: broš. 25 kr., kart. 35. — Tudi o tej knjižici spregovorimo o priliki še kaj več. Popravek. V poročilu o Šketovi čitanki v zadnji številki je ostalo nekaj neprijetnih tiskovnih napak. Bere se naj namreč str. 74, II. 4. vrsta s o namesto „to", 7. vrsta: Gregorčičeve namesto „Gregoričeve", str. 75. 1. vrsta II. pa po „115", ne sme hiti nova vrsta. Str. 75, II., 6. vrsta mora stati prihraniti nam. „priliranit" vrsta 16: „iz-vzemši", nam. „izvemši", vrsta 20 pa bi beseda „bolje" ne smela hiti razprto tiskana. Listek. Iz planinskega raja. Postna premišljavanja. Ko sem danes zjutraj križ delal — to mora povedati vsak, kdor hoče v današnjih časih veljati za vernega katoličana — kako bi si bil le mogel misliti, da ste me gospod urednik „udarili" za podlistkarja. Nobeden vitez se ni bolj razveselil treh vitežkih udarcev, kakor sem se jaz razradostil tega udarca. Res, sama slavohlepnost tiči v meni! Kaj bi tudi ne ? Kako lepo se bo glasilo v mojem nekrologu: V tej in tej gorskej vasi vzgojil je celo generacijo in poleg tega pa pisal — podlistke. Toda t postu in kruhu! — „0j kmet, al' veš do kruha pot V" glasi se v znanej pesni. Zakaj ni nihče v našem stanu zapel: „Oj učitelj, al' veš do kruha pot ?" Kako le neki bi mogel zapeti o tem, saj si ne zboljšaš hruha, da, še »laskavega znanja" se ti ni nadejati, če „rabotaš" tudi od zore do mraka. Ukrenile pa so jo drugače pretkane glavice, misleč: Pokmetimo učitelja, in izvestno ti najde dovolj kruha. V ta namen so mu dali šolski vrt, češ, slovenski pregovor pravi: »Pridni najde pod vsakim grmom kos kruha in pod vsakim ka-menom krajcar". V vrtu bode nekaj grmovja, mnogo drevja in tudi kamenja ne bode manjkalo, učitelj pa bode samo pobiral kakor Izrael mano. Odslej preneha tvoja stiska in beda! Ne stresajte neverno z glavo, v mastne dohodke šol. vrta veruje naš preprosti narod in pa še marsikdo. Ko sem te dni »brskal" po vrtu, seveda tako, da mi je lil pot raz čela, zasledil sem novega škodljivca šolskih vrtov. Tebi, dragi Tone, tam doli v savinjski dolini, ki nalik Erjavčevemu Šnakšnep-skovskemu preglejuješ hroščem in hroščičem dlake in dlačiče, brke in brčiče, Tebi, ki si nas prijazno prosil, da bi Ti vsakega neznanega škodljivca poslali v škatlici pod naslovom: Muster ohne Wert, da bi mu pretipal srce in obisti ter ga poprašal za ime, vein, Tebi vzkipela je pri tej novici Tvoja znanstvena gorečnost, da bi spoznal to novo „mr-kobo", a vedi Tvojej želji ne morem ustreči. — — Cemu bi vas še dalje mučil v radovednosti. V misli imam krajni šolski svet. Razni spisi o šol. vrtih tako lepo uče, da na vrtih ni iskati dobička. Kdo bi ga tudi iskal? Vendar so višja š. oblastva vrgla eridino jabolko med učitelja in krajni š. svet zaradi — dohodkov. Lansko leto je izšel odlok, da naj se med šol. vrtnarjem in kraj. š. svetom sklene pogodba o vzdr-žavanji in uporabi š. vrta. Sklenil sem ž njim kratko in jasno pogodbo: Jaz oskrbujem ves vrt, zato so tudi moji vsi vrtni pridelki, kraj. š. svet popravlja le vrtni plot. In mirna Bosna ! Kako debelo pa sem zazijal prečitavši najnovejši odlok o š. vrtih, kjer se nekako glasi, da se učitelj-vrtnar, ki se seli, ne sme drevesnice dotakniti, ker spada k inventarju. Ta odlok pobija popolnoma onega o pogodbi. Kateri je sedaj v veljavi, prvi ali drugi ? Kdo mi to razjasni ? — Ni li mogoče, da se preseliš k šoli, ki nima vrta, ali pa ima takega, ki ni niti senca tvojemu prejšnjemu — saj je znano, da si šolski vrti zaradi raznih razmer niso podobni, kakor jajce jajcu. Krajni š. svet pa bode pograbil takim ali takim načinom sad tvojega truda. Zdaj naj pa še kdo reče, da je delavec vreden plačila. Ti pa, ki si se preselil, delaj zopet na dragem š. vrtu. Hvalim Boga, da je človeško življenja tako kratko, sicer bi moral vsak učitelj v svojem življenji izkrčiti zemlje za kake štiri šolske vrte, Vi pa hvalite Boga, da je konec postu, da vas ne bode več nadlegoval s postnimi premišljevanji Vaš sitni samotar Svantevidsky. Društveni vestnik. Ptuj. »Ptujsko učiteljsko društvo" zborovalo je 1. marcija t. 1. Zbralo se nas je prav lepo število; pa saj smo imeli tudi prevažne reči na vsporedu. Istinito pa nas je razveselilo videti dovoljno število čast. naših gspdč. tovarišic. Ko se celota zaveda svojih dolžnostij, le takrat se deluje z veseljem in vspehom. Torej čast. tovarišice, z roka v roki tako naprej! — Dobili smo tudi novega uda v gspdč. Klotildi Pirch, učiteljici pri Sv. Urbanu. Bog jo živi! Gospod predsednik se spomni tudi umrlega, za šolski napredek toliko vnetega moža, gospoda prof. P. Ehrata. V znak sočutja vstanejo vsi raz sedeže. — Častitemu tovarišu, bivšemu dolgotrajnemu in marljivemu predsedniku našega društva, gospodu Janezu Robiču, poslala se je povodom imenovanja častnim udom diploma. Zapisnik zborovanja 4. jan. t. 1. se potrdi. Po tem se prebere dopis »Zaveze slov. učit. društev" zadevajoč ustanovitev »Učiteljskega doma" in vplačevanje udnine. Predlogoma a) in b), prim. „Pop." t. 1. štev. 3. se odzove društvo po nasvetu g. Klanjščeka v negativnem smislu. Drugi del tega dopisa (o uplač. udnine) vzame se na znanje. Na dalje se je sklenilo, da ne bode zborovanja — dne 14. maja t. 1. povodom slavljenja 25Ietnice — na okoliški šoli, ampak da se vrši vse v »Narodnem domu". Temu sledi 3. točka dnevnega reda: Poročilo o spisu društvene 251etniee. O tem je poročal predsednik gosp. Strelec. Vsa čast in spoštovanje društvu, katero ima takega predsednika, kakor naše. Razven stanovskih, društvenih in drugih skrbij, na-bremenil si je še to mučno delo, spisati »Poročilo" društvene 251etnice, ki bo obsegalo kakih 20 pisanih pol. Jasno je, da je moral imeti pri tem poslu seboj vse zapisnike in druge društva se tičoče listine. Razdelil je svoje »Poročilo" v tri dobe in sicer: 1. doba od leta 1869. 4. marcija, kot ustanovnega leta do konca leta 1877. V to dobo pade občni preporod šolstva. Peticija za peticijo šla je pred prestol milosti, delale in potrjevale so se postave in bilo je živahno na polji šolstva. Lepa prilika raz-boritim možem pomagati sebi in dragim naprej. In možje našega društva te dobe bili so res odločni korenjaki. 2. doba od leta 1877. do leta 1882. V tej dobi je dobilo društvo jetiko; bilo se je bati smrti, dokler je ni zgorej omenjeni čast. tovariš, gospod Robič izlečil. Ž njim je nastopila tudi purizacija društva, katero se je jelo postavljati na narodni temelj. 3. doba od leta 1882. do sedaj. Društvo je postajalo čedalje krepkejše, popolnoma narodno, ker je imelo in ima vrle može v odborih. — To so glavne poteze zgodovine našega društva. V završitek dela stavi gosp. spisovatelj še sledeče predloge: 1. V 251etno poročilo naj se sprejmejo pravila in poslovnik, kateri naj se izpremenjen potrdi. (Se sprejme.) 2. Knjižica naj se tiska v 600 iztisih, da se za more primerno razdeliti. (Društvo določi tiskanje v 400 iztisih.) 3. Po pravilih naj se vpelje zopet (kar se je že dalj časa opuščalo) plačevanje vpisnine in sicer 1 gld. za nadučitelje in učitelje oziroma učiteljice, in 50 kr. za podučitelje oziroma podučiteljice. (Se sprejme.) 4. Slavnostni odbor se izvoli odsek treh mož, da se „Poročilo" prej pregleda in ga potem tajnik, gosp. Ceh snažno prepiše in pošlje v tiskarno. (Preglednikom se izvolijo : gosp. Kavkler, gosp. prof. Cilenšek [se naprosi] in gspdč. Trstenjak.) 5. Tiskati naj st da pri gospodu Dragotin Hribarji v Celji ali v Cirilovi tiskarni v Mariboru. (Društvo sklene vprašati obe tiskarni za pogoje.) Gospod gredsednik govori tudi o sestavi zapisnika. Po dovršenem poročilu zahvali se mu prisrčno gosp. Zopf na njegovem tako trudapolnem a dobro dovršenem delu, čemur se vsi z živio! krepko odzovemo. — 4. točka: Volitev slavnostnega odbora in slav. govornika reši se tako-le: Slav. odbornikom so izvoljeni gg. Strelec, Kavkler, Možina, Brence, Zopf, Zupančič in gospdč. Trstenjak; slav. govornikom pa gosp. Pulko. — 5. točka: Podavanje gosp. Serajnika ml. odpade radi pomanjkanja časa. — 6. Nasveti. Gospod Zupančič društvo resno opominja, da se z vso marljivostjo poprime petja in godbe. V to svrho se določi, da se zbero pevci in godci 21. marcija t. 1. ob 10. uri dopoludne v okoliški šoli, potem pa v soboto vsakega tedna ob 6. uri zvečer. Naj smatra to vsaki kot sveto dolžnost, da si stečemo priznanja in večjega ugleda. Gosp. predsednik pa opomni mlačne plačnike, da se izbude iz dremavosti in se pričnejo živahnejše gibati. Ker se nihče več k nasvetom ne oglasi, sklene gospod predsednik zborovanje ob 1/41. popoludne. P—o. Iz Ljutomera. Kadar vodnik v boji pade, združijo se ostali bojevniki še tesneje v kolo, ter zagrabijo meč še trdneje. Kakor trdna skala stoje sredi sovražnih navalov, čakajoč slavne zmagf, ali častne smrti. — Jednako so se učitelj; ljutomerskega okraja po smrti in izgubi težko nadomest-Ijivega vodnika Freuensfelda združili 1. marcija. Ne bodemo in ne moremo lepše častiti njega spo- min, kakor da ga nasledujemo v besedi in v djanji v šoli in zunaj šole. V tem le se bode kazala ljubezen in prijateljstvo do umrlega. „A peti slavo možu se ne trudi — Za njega vzorno oduševljen sliko Poteze nje si rajši v srce vtisni." Deloma storili smo to s tem, da smo se omenjenega dne zbrali v lepem številu. In če ga ne bodemo sijajno pokopali, če mu ne moremo izpolniti zadnje želje, izpolnujmo ono, katero je gojil celo življenje in katero znači geslo. Mladina in domovina! Njega klic nas je družil 1. marca in nas tudi naj druži zanaprej! Pred zborovanjem smo si še ogledali izborno zbirko učil, za katero je krajni šolski svet žrtvoval 600 gld.. reci šeststo gld. av. v.) Po prečitanji zapisnikov zadnjih dveh zborovanj, se imenuje gosp. Ceh zapisnikarjem, ker je prejšnji baje z delom preobložen. Potem nas seznani gospod načelnik z dopisom „Zaveze" glede na učiteljski dom, oziroma konvikt, ter izrazi svoje misli o tej reči. Pravi, da ima učiteljski dom po toplicah, kakor je to n. pr. v Karlovih varah in drugod svoj pomen, koder dobivajo učitelji cenejše stanovanje, hrano in pa zdravnika. Bolje bode torej, če se učiteljski dom združi s konviktom. Seve, da bode to stalo več denarja, a upamo na milosrčnost hranilnic in drugih narodnih denarstvenih zavodov. Gosp. Šijanec še doda, da bi se naj v konvikt sprejemali tudi otroci še živečih štarišev; v prvej vrsti bi se pač oziralo na sirote. S tem dostavkom se predlog gosp. Kryla vzprejme. — Z žalostnim spominom a tudi ob jednem z veselo nado smo zaslišali, da so za preselitev trupla učitelja in slov. pisatelja, J. Freuensfelda darovali: gspdč. Pimat, Konjice, 1 gld., gspdč. Ema Vošnjak, Šoštanj, 3 gld., gg. Božič, kmet iz Radoslavec 1 krono, Križanič, kmet v Slaptincih 1 gld., Kovačič od sv. Trojice 3 gld. 50 kr., č. g. Meznarič, kaplan 2 gld., „bralno društvo" pri Mali nedelji 4 gld., gspdč. Alojzija je nabrala v Mariboru 30 gld., za katere se je kupil venec. Doposlani denar se bode v posojilnici naložil. Hvala in slava dariteljem, prijateljem učiteljstva, podpornikom slovenskega naroda! — Zopet smo imeli priliko opazovati olikanost in značaj prijatelja, učitelja, ki si je poteze slike rajši v srce vtisnil, namreč, ko je gosp. Cvahte predaval o spisji v ljudskih šolah. On ni samo v svojem uvodu popolnoma rešil želje in predloga, katerega je stavil gospod Freuensfeld pri zadnjem zborovanju 16. nov. m. 1., ampak je tudi pisatelju dokazal: „Ja, die Winter der Natur, sind der Geister Lenze". Grillparzer. Trdi, da je spisje prvi predmet v ljudski šoli, ker se otrok nauči izraževati to, kar misli, kar čuti; brez vidnih znamenj ne more izkazovati svoje olika-nosti. K temu pa je potreba prvič jezikovnega znanja, v drugi vrsti pa fantazije, ki se budi in krepi s pripovedovanjem in s čitanjem. Spisje torej pospe- šuje: 1. nazorni nauk, 2. pripovedovanje, 3. čitanje; ovira ga pa 1. pretirana slovniška teorija, 2. suhoparni mehanizem, 3. slabo obiskovanje in uboštvo. — Gospod načelnik se zahvali gosp. podavatelju, kateri nam je iz srca govoril. Gospod Cvahte stavi potem še predlog, da bi se vsako leto ob Jožefovem brala maša za pokojnega Jos. Freuensfelda, kar se bode po sklepu zgodilo. Plačevali so se doneski za »Zavezo" in pa udnina za »Pedag. društvo". Prihodnje zborovanje, pri katerem bode podaval M. Sijanec, bode 5. aprila. Na svidenje tovariši in tovarišice — au revoir mes mademoiselles! F. Šijanec. Hum pri Ormoži. (Učiteljsko društvo.) [Konec.] Iz letnega poročila je razvidno, da je društvo zborovalo šestkrat, in vselej smo slišali kaj pouč-ljivega in koristnega. Jako tužno bilo je poročilo blagajnikovo. Vkljub lepemu številu društvenikov bilo je dohodkov le 16gl. 31 kr., izdatkov 15 gl. 25 kr. ter preostanka 1 gl. 6 kr. Mej društveniki je zaostalega 40 gl. 50 kr. s katerim denarjem bi si društvo gmotno zelo opomoglo in naročilo lahko marsikatero koristno in važno knjigo, katere sedaj zastonj iščeš po okrajni učiteljski knjižnici. Gosp. Vabič nam je potem podal jako zanimive in poučne svoje »črtice iz lanske razstave v Inomostu." Poslušalci izrekli so mu zahvalo z željo, da bi svoje »Črtice" tudi v »Popotniku" objavil. Gosp. Košar povedal nam je nekoliko o glavnem zborovanji štaj. „Lehrerbund-a" v Ptuji, povdarjajoč posebno neutralno postopanje dotičnega odbora. Sklene svoje poročilo z željo naj se onim udom, ki imajo za omenjeno »spomenico" posebne zasluge, izreče društvena zahvala, kar se jednoglasno sprejme. Navzoči so si izbrali za t. 1. sledeči novi odbor. Predsednik g. Anton Porekar, naduč. na Humu, podpredsednik g. Franc Vabič, naduč. na Runeči, tajnik in poročevalec za »Popotnika" g. Avg. Šabec, učitelj na Humu, blagajnik g. Adolf Rozina, učitelj v Ormoži, odbornikoma g. Ivan Košar, naduč. pri Vel. Nedelji in gospod Martin Šalamun, naduč. pri Sv. Miklavži. Preglednikom računov za leto 1894 gg. Franc Lichtemvallner, učitelj v Središči, Ernes* Slane, naduč. pri Sv. Bolfanku in Simon Strenkl, učitelj v Središči. Med raznimi nasveti spominjal se je predsednik prerano umrlega tovariša gosp. Jožefa Freuensfelda, nasvetujoč, da tudi naše društvo stori potreben korak, da se zemski ostanki njegovi prepeljejo v domačo zemljo. Izvolita se v to g. Ernst Slane in g. Franc Vabič, da pobirata doneske, kateri naj bi'se v to svrho porabili. Knjižica »Učenci varujte naše koristne ptice gladu in mraza in nastavljajte jim valilnice", katero je spisal g. Franc Vabič, omenjala se je tudi in priporočala vsakomur, celo deželni šolski svet jo je pohvalno priporočal. Pozno popoldne razšli smo se, nesoč marsikaj koristnega od zborovanja. In vsaki naj bi resno uvaževal besede, katere ponoviti nam je k sklepu: »delovati v prospeh društva, da bo res lepo cvelo in hvalevreden sad obrodilo!" . Humčan. Maribor. Učit. društvo za mariborsko okolico bode imelo v četrtek 5. aprila ob 10. uri dopoludne svoje redno zborovanje. Vspored: 1. Zapisnik in dopisi. 2. Podavanje. 3. Volitev odposlancev k VI. glavnemu zborovanju »Zaveze". 2. Slučajnosti. K obilni udeležbi vljludno vabi odbor. Iz ptujskega okraja. (Vabilo.) Ptujsko učiteljsko društvo imelo bode v četrtek 5. aprila t. 1. ob 10. uri dopoludne v navadnih prostorih svoje redno zborovanje po nastopnem vsporedu: 1. Pevska vaja. 2. Zapisnik in dopisi. 3. Razna poročila. 4. Podavanja gg. Serajnika ml. in Klanjščeka. 5. Slučajni nasveti. K obilni udeležbi vabi vljudno odbor. Iz ormoškega okraja. (Vabilo.) »Učit. društvo za ormoški okraj" ima svoje prihodno redno zborovanje 1. aprila t. 1. ob '/a11- dopoludne v šolskem poslopji ormoškem. Dnevni red: I. Zapisnik. II. Dopisi. III. Podavanje: a) Kaj vse se dandan.s zahteva od ljudsk. učitelja! g. A. Kosi; b) Kako je učence dovesti po najkrajši poti, da razločujejo strupene rastline od nestrupenih, g. A. Šabec; IV. Določitev kraja in vsporeda za inajniški izlet, pri katerem se bode praznovala 251etnica šolskih postav. V. Volitev delegatov v »Zavezo" in k rLehrerbund-u". VI Predlogi in nasveti. K obilnej udeležbi vljudno vabi odbor. NB. Ako bi bilo 1. aprila zelo slabo vreme, prestavi se to zborovanje ob isti uri na 5. dan meseca aprila. Iz laškega okraja. (Vabi 1 o.) »Učit. društvo za celjski in laški okraj" ima svoje prihodnje zborovanje 27. marcija t. 1. ob 10. uri dopoludne v okoliškej šoli celjski. Dnevni red: 1. Petje. 2. Zapisnik. 3. Društvene zadeve. 4 Predavanje gosp. L. Šaha: »Oko" učni poskus iz somatologije. 5. Nasveti. — K prav obilnej udeležbi vljudno vabi odbor. Sv. Trojica v Slov. gor. (Vabilo.) Št. Le-nartsko učiteljsko društvo ima v nedeljo 1. aprila t. 1. ob 11. uri dopoludne pri Sv. Lenartu v navadnih prostorih svoje mesečno zborovanje se sledečim vsporedom: 1. Zapisnik in dopisi. 2. Podavanje gosp. dr. Benesch-a. 3. Leopold Babenberški, učna slika. 4. Nadaljevanje gosp. Kosa. 5. Nasveti. K obilni udeležbi vljudno vabi Jožef Mavrič, načelnik. Iz kamniškega okraja. (Vabilo.) Učiteljsko društvo za kamniški okraj zborovalo bode 19. aprila ob 10. uri dopoludne v Moravčah. Poleg običajnih točk sta na dnevnem redu: a) praktični nastop (računstvo v I. oddelku) g. J. Tomana in b) raz- govor o „učiteljskem domu" in „izložbi učil". K polnoštevilni udeležbi vabi odbor. Dopisi in druge vesti. Od hrvatske meje. »Hrvatski učiteljski dom" je jako krasna palača, kar mi bode pritrdil vsakdo, ki jo je videl na lastne oči. Ker je v novejšem času postavilo tudi slovensko učiteljstvo vprašanje o učiteljskem domu na dnevni red, hočem tu o hrvatskem učiteljskem domu nekoliko več poročati, seveda, kolikor je meni znano. Zgradbo hrvatskega učiteljskega doma sklenili ste v prvi vrsti društva „Savez" in „pedag. književni zbor", ki je imel nad 40.000 gld. premoženja. Z darili in loterijo bila je v primeroma kratkem času nabrana svota 70.000 gld. in dom so pričeli graditi. Toda za tako krasno palačo omenjena svota nikakor ni zadostovala. Treba je bilo torej praktično postopati in to se je izvršilo s tem, da so se v 1. in 2. nadstropji napravila zasebna stanovanja, ki so se drago oddala. Vpritličji pa imajo zagrebška učiteljska društva svoje prostore in tu je tudi nekaj sob za vnanje učitelje, kadar pridejo v Zagreb. Sedaj nabirajo pa. hrvatski učitelji novce za ustanovitev „konvikta" iu kdar bode nabrana svota zadostovala, odpovedali bodo lahko v „domu" strankam stanovanja ter prostore porabili za konvikt in potem še le bode imelo učiteljstvo cele dežele korist od učiteljskega doma, kajti konvikt ne bode le za učiteljske sirote, ampak za učiteljsko deco z dežele sploh. Slovenski učitelji bi morebiti prav storili, ko bi se pri svoji nameri ravnali po vzgledu hrvatskih. Posvetujmo in zjedinimo se, kajti le v slogi je moč! Dunaj. (Ljudsko šolstvo v proračunskem odseku poslanske zbornice.) O ljudskem šolstvu je razpravljal proračunski odsek 9. t. m. zvečer. Razni poslanci so naglašali svoje želje in pritožbe. A tolikih in tako opravičenih gotovo nimajo zastopniki nijedne druge narodnosti, kakor jih imajo Slovenci in Hrvati, posebno glede Primorja in Koroške. Kakor prejšnjega dne pri razpravi o srednjih šolah, tako se je poslanec dr. Gregorčič oglasil tudi pri razpravi o ljudskih šolah. Tožil je, da vkljub tolikim prošnjam, utokom in razpravam, tržaški in goriški Slovenci še sedaj nimajo slovenskih šol, toli potrebnih in povsem opravičenih. Navajal je nadalje, da je v Istri še kakih 20.000 v obiskovanje šole obvezanih otrok, kateri ne dohajajo v nikako šolo, največ iz tega vzroka, ker je nimajo, ter da je v isti deželi mnogo šol, katere obiskujejo večinoma ali skoro izključn0 hrvatski otroci, v kojih se pa poučuje v italijanskem jeziku, tako, da ni mogoče niti govoriti o kakem napredku. To isto velja za slovenske otroke na Koroškem. Tu morajo slovenski otroci zahajati v šole, v katerih se poučuje izključno ali skoro izključno nemški. To vse je proti zdravi vzgoji, kakor tudi proti obstoječim zakonom. To vse bi se moralo popraviti, a na šolskih oblastih je, da to store. — Gospod minister za nauk in bogočastje, vitez Madejski, odgovoril je na te pritožbe po priliki sledeče: Ljudske šole ne spadajo neposredno v področje ministerstva, a kolikor spadajo, postopa isto po pravu in zakonu. Gosp. minister je tudi tega mnenja, da v ljudskih šolah treba poučevati v maternem jeziku šolskih otrok, in je prepričan, da drugače ni mogoče napredovati. O jeziku pa odločuje deželna šolska oblast, zaslišavši one, koji vzdržujejo šolo. Ako so ti odloki nepravični, ako ne odgovarjajo vzgojevalnim načelom, oziroma zakonom, iu ako se oni, kojim se zgodi krivica, pritožijo na ministerst.vo, potem to poslednje gotovo u streže njihovim željam. Na trditev dra. Gregorčiča, da je v Istri do 20.000 otrok, ki ne obiskujejo šole, ni odgovoril gosp. minister. Zapomnil pa si je to gotovo, kajti tudi člani odseka so začujeno majali z glavami, ko so to čuli. Dr. Gregorčič se je dotaknil tudi nekojih nedostatkov na učiteljiščih v Kopru in v Gorici, posebno pa tega, da se pedagogika poučuje v nemškem jeziku ter da se zgodovina in zemljepis ponavljata v istem jeziku. Gospod minister je omenil na to, da mu te razmere še niso dobro znane, pa da se hoče obvestiti o njih. (C. kr. okr. šolskim nadzornikom) za šolska okraja Brežice, Kozje in Sevnica je imenovan gosp. M. Zavadlal, c. kr. profesor na celjskej gimnaziji. Preraembe pri učiteJjstvu. Gospod Franc S t a u f e r, učitelj pri Sv. Katarini, dobil je nad-učiteljsko mesto v Dolu. — Podučitelj v Ljutomeru, gospod Franc Dernjatsch, postal je učitelj-voditelj na novi nemški šoli v Ljutomeru. — Začasni učitelj na Koroškem gosp. Adolf Pacher, dobil je def. učit. mesto pri Sv. Lovrenci na Dravskem polji. — Učit. suplent v Št. Jarneji, gospod Bernard Trabusiner, pride za def. podučitelj a na slov. šolo v Konjicah, gospod Jožef Pečnik, zač. učitelj v Št. Vidu nad Planino, pa za def. podučitelja na deško šolo v Brežice. — Gspdč. Marija Iglar, pom. učiteljica na Zidanem mostu postala je def. podučiteljica ravno tam. Za trdno sta na svojih mestih umeščena podučitelj oziroma podučiteljica gosp. Fran Cernelc na deški šoli v Brežicah in gspdč. Marija Peterca v Vitanji. — Za provizorično podučiteljico v Središči je nameščena gospodičina Angela Milčinski iz Ljubljane. S službami so menjali gg. Franc Atzler, nad-učitelj v Mahrenbergu in Franc Harrich, nad-učitelj v Razvanji ter nadučitelj Avguštin Hauptman v Kapli in učitelj Jožef Scliul-mann pri Sv. Križi nad Mariborom, nadučitelj pri Novicerkvi (Ptuj), gospod Janez Muršec pa je stalno umirovljen. Vabilo slovenskim pisateljem. Leta 1893. v Ljubljani umrli trgovec gospod Anton Knez je v svoji oporoki postavil »Slovensko Matico" za svojega glavnega dediča ter ji naročil, naj iz dohodkov njegove ustanove izdava ceneno zabavno in poučno knjižnico, v kateri naj bi se tiskali v strogo narodnem duhu, na podlagi katoliške vere, toda v svobodomiselnem zmislu pisani j spisi. Ker »Matica" namerava letos pričeti z izdavanjem Knezove knjižnice, obrača se s tem vabilom do vseli slovenskih pisateljev, prijazno jih proseč, da bi jo v ta namen blagovoljno podpirali ter ji poslali primernih spisov. Da-si Matica razven prevodov rada vzprejme vsak daljši ali krajši izvirni spis, ki se ujema z ustanovnimi določili, vendar poudarja, da bi ji posebno dobro došle zlasti povesti, poljudno pisane v prvi vrsti srednjemu stanu namenjene razprave zemljepisne, zgodovinske in prirodoznanske vsebine, životopisi, popotne črtice, slike iz domoznanstva in sploh vsakovrstni spisi, če le ugajajo zgoraj navedenim pogojem. Tiskovno polo bode Matica pisateljem plačevala po 24—40 gld. »Slovenska Matica" sicer rada vzprejme vsak primerni spis, kadardoli se ji pošlje, vendar prosi slovenske pisatelje, da bi vsaj do 1. julija t. 1. blagovoljno poslali rokopisov, o katerih žele, da bi bili tiskani v I. zvezku Knezove knjižnice. V Ljubljani, 15. svečana 1894. Za predsedništvo »Slovenske Matice" : Fr. Leveč, predsednik. Evgen Lah, tajnik. [Ženskih pisateljic) štejejo na Francoskem 237, v Ameriki 588, na Angleškem 850, na Nemikem pa 960! Večinoma so žurnalistinje. št-170. Naznanilo. Izpiti sposobnosti poučevanja za občne ljudske in meščanske šole pričnejo v letošnjem pomladanskem obroku pri podpisani komisiji dne 30. aprila ob 8. uri zjutraj. Po predpisu opremljene prošnje dovoljenja k tem skušnjam morajo priti predpisanim potom najpozneje do 28. aprila 1.1. k ravnateljstvu komisije. G. kr. izprašev. komisija za občne Ij. in za meSC. šole v Mariboru, 13. marca 1894. H. Schreiner, c. kr. ravnatelj. Razpis natečajev. št. 207. Mesto učiteljice ročnih del. Na štirirazredni ljudski šoli p r i S v. D u h u v Ločah in na jednorazrednici v Žičah umestiti je takoj mesto formalno usposobljene učiteljice ročnih del z letno nagrado 182 gld. in 5 gld. odškodnine za pot proti dolžnosti poučevati 8 ur na teden na šoli pri Sv. Duhu in 5 ur na teden na šoli v Žičah skozi 10 mesecev na vsaki šoli. Prosilke za to mesto naj svoje z dokazom avstrijskega državljanstva (domovnico) in spričevalom učne usposobljenosti opremljene prošnje vložijo do 15. aprila 1894 pri krajnem šolskem svetu pri Sv. Duhu v Ločah. Okr. šolski svet v Kojicah, 10. marca 1894. Predsednik: Wagner s. r. I at-147 Učiteljska služba. Na trirazredni ljudski šoli IV. plačilnega razredu pri Sv. Ani na Krembergu umestiti je učiteljsko mesto. Prosilci naj vložijo svoje redno podprte prošnje do 20. aprila t. I. pri dotičnem krajnem šolskem svetu Sv. Ane na Krembergu, pošta C m ure k (Murek), ter naj dokažejo, da so avstrijski državljani in slovenskega jezika zmožni. Okr. šolski svet Cmureški, 18. marca 1894. Predsednik. _______ št. Učiteljska služba. Na trirazrednici v Crešnovcah umestiti je učiteljsko mesto z dohodki po IV. plač. razredu in s prostim stanovanjem definitivno ali provizorično. Prosilci naj vložijo prošnje, opremljene z zrelostnim spričevalom, spričevalom učne usposobljenosti in z domovnico, zaukazanim potem do 15. aprila 1894 pri krajnem šolskem svetu v Crešnovcah. Okr. šol. svet Slov. Bistriški, 11. marca 1894. Predsednik: Kankowsky s. r. Učiteljsko mesto. Na novi trirazredni ljudski šoli v Že tal ah (IV. plač. razred.) je razpisana učiteljska služba. Prošnje se naj uradnim potom do 25. marca t. I. | vpošljejo krajnemu šolskemu svetu v Zetale. Vsebina. I. Velikanoč. — II. Slovniška teorija Kernova. (Dr. Hezjak). (V.) — III. Prirodopisni pouk v jednorazrednicah (II. Schreiner in J. Koprivnik.) (XXIX) — IV. Najnavadnejše jezikovne napake učencev ptujskega okrajnega glavarstva in kako je naj učitelj iztrebi. (Anton Kosi.) (I.) — V. Slovstvo. (Novosti. — Popravek.) — VI. Listek. (Iz planinskega raja.) — VII. Društveni vestnik. — VIII. Dopisi in druge vesti. — IX. Naznanilo in natečaji. Lastnik in založnik: „Zaveza'; Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru. (Odgov. J. Otorepec.)