INFORMACIJSKA REFERENČNA SLUŽBA V SPLOŠNOIZOBRAŽEVALNI KNJIŽNICI KOT ODGOVOR NA IZZIV ČASA
Silva Novljan, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
UDK 027.022:025.5(497.4)
Povzetek
Potrebam današnjega okolja, ki ga obvladujejo hitre ekonomske, tehnične, tehnološke in tudi upravne spremembe, lahko sledijo knjižnice, ki se prilagajajo tem spremembam, celo več, jih tudi povzročajo, zato da posamezniki in skupine aktivno posegajo v okolje, vplivajo in izboljšujejo njegovo in lastno življenje. Zato morajo knjižnice programe svojega dela oblikovati fleksibilno in jih predstavljati tako, da jih okolje razume. S tem lahko uspešno premagujejo finančne težave, utrjujejo in izboljšujejo svoj status v okolju.
Področje dela v knjižnici, ki v sodobnem času daje največ odgovorov na največje potrebe družbe, je informacijska-referenčna služba (v nadaljevanju jo bomo poimenovali informacijska služba, ker izraz v celoti pokriva njeno dejavnost), ki s takojšnjim odgovorom na uporabnikovo vprašanje ali z izborom najkrajše in najhitrejše poti do odgovora zadovolji uporabnika. Tej službi smo dali poudarek tudi v Sloveniji, kjer se okolje ta hip morda celo hitreje spreminja, če ne hitreje pa opazneje, kot v drugih državah.
UDC 027.022:025.5(497.4)
Summary
Needs of the environment which is under pressure of rapid economic, technical, technological and administrative changes, can be followed by those libraries that are able to adapt to or even cause changes, stimulating individuals and groups to actively influence the environment thus improving it and making their own lives better.
Libraries have to make their plans with flexibility and make the public familiar with them. By doing this they can successfully overcome financial problems and improve their status.
Referral service in a library can offer many answers to the needs of society. With an answer to a user's need or by finding the way to an answer it can satisfy user's expectations. In Slovenia where in this moment environment is changing very fast, referral service in libraries has been given a special emphasis.
NOVLJAN, Silva: Referral service in public library as an answer to the demands of time. Knjižnica, Ljubljana, 40(1996)1, 31-48
Uvod: Težave knjižnic zaradi pomanjkljivega financiranja
Splošnoizobraževalne knjižnice so za jedra demokratične dostopnosti znanja, kulture in informacij, kijih prebivalci potrebujejo za aktivno vključevanje v družbo v skladu s svojimi potrebami in potrebami okolja. Kljub vsem napisanim in sprejetim izhodiščem pa njihov položaj v okolju navadno ni nikoli tako trden, da se jim ne bi bilo potrebno zmeraj znova dokazovati in tudi upravičevati svojih zahtev po financiranju osnovnih delovnih pogojev, s katerimi lahko uresničujejo svoje naloge. Po priporočilu UNESCA so oblikovani tudi slovenski standardi in normativi za delo splošnoizobraževalnih knjižnic (le z nekaterimi manjšimi normativnimi zahtevami pri delovnih pogojih), ki naj bi 100% realizirani zagotavljali, racionalno in brez zadržkov, zadovoljevanje temeljne človekove pravice do dostopnosti vseh vrst znanja in informacij. Te posameznikove pravice pa so lahko ogrožene tudi v demokratičnem sistemu, ki sicer deklarira svoboden dostop in pretok informacij, med drugim z nezadostnim financiranjem knjižnic.
Družbene spremembe v Sloveniji, pri katerih so nenazadnje sodelovale tudi knjižnice, se izrazito odražajo v knjižnicah. Prehod iz ene v drugo družbeno ureditev in osamosvojitev države, sta prinesla s sabo obveznosti, ki posegajo v vsebino dela knjižnic in njihovo organizacijo. Knjižnice so postavljene pred nove potrebe okolja, ki včasih še samo ne ve, da jih lahko zadovoljuje v knjižnici oz. z njeno pomočjo. V skrbi za čim hitrejši razvoj in popravljanje starih nepravilnosti se v okolju lahko spregleda to, kar je bilo dobro in kar bi moralo biti intenzivno vključeno v posodabljanje; med spregledanim so prepogosto splošnoizobraževalne knjižnice.
Za posledice takega obravnavanja, predvsem pa neustreznega financiranja, ne morejo prevzeti odgovornosti knjižničarji. Za svoje knjižnice in njihovo delovanje so odgovorni tudi davkoplačevalci in po njih pooblaščeni poslanci. Pa vendar, kaj lahko oz. morajo storiti knjižnice v času, ko je denarja malo, zmeraj več uporabnikov, v okolju veliko raznovrstnih in kompleksnih potreb in malo posluha za potrebe knjižnic? Preden pa si odgovorimo na to vprašanje, se moramo seznaniti z razvojno podobo knjižnic in njihovo vlogo v okolju.
Današnja podoba splošnoizobraževalnih knjižnic
Te so, tudi v sklopu mednarodnih primerjav, dosegle stopnjo razvoja, ki z dokaj dobro organizirano knjižnično mrežo zagotavlja klasične storitve in dostopnost knjižničnega gradiva večini potencialnih uporabnikov. V Sloveniji (20.254 kvadratnih kilometrov, 1.974.839 prebivalcev, 5.961 naselij, 97 ljudi na kvadratni kilometer) je bilo v 1994. letu 60 območnih knjižnic z 231 stalnimi izposojevališči in 399 izposojevališči osmih potujočih knjižnic in 113
izposojevališči kolekcij potujoče knjižnice. Te knjižnice so imele 5.992.856 enot knjižničnega gradiva (91% knjig, 3% časopisja in 6% neknjižnega gradiva) v temeljni zalogi, prirast je štel 288.118 enot (86% knjig, 5% časopisja in 9% neknjižnega gradiva). Delovale so na 51.823 kvadratnih metrih prostora z delom 740 redno zaposlenih delavcev, kjer je bilo med 582 strokovnimi delavci 26% z visoko, 44% z višjo in 30% delavcev s srednjo izobrazbo.
V	knjižnice je bilo včlanjenih 421.005 (21%) prebivalcev. Imele so 5.164.094 obiskovalcev, ki so si izposodili 11.979.754 enot knjižničnega gradiva in prisostvovali 10.562 knjižničnim prireditvam (Novljan: Vam, 1995).
Značilnosti sedanje stopnje razvoja slovenskih splošnoizobraževalnih knjižnic sta neenakomerna razvitost knjižnic v splošnoizobraževalni knjižnični mreži in znotraj knjižnic neenakomerno razviti delovni pogoji.
- Knjižnice so delovale na 73% po standardu potrebnega osnovnega prostora, kjer je bilo na m2 132 enot knjižničnega gradiva; normalno delo pa omogoča največ 60 v prosti pristop postavljenih enot; med knjižnicami pa je segal razpon doseganja standarda osnovne prostorske površine od 13%-164%.
- Na prebivalca so knjižnice dosegle v povprečju 2,75 knjige namesto 3 oz. 92% slovenski standard: razpon v doseganju standarda med knjižnicami pa je bil od 18% - 242%.
- Standard prirasta novih knjig je bil v povprečju dosežen le 62% (oz. 0,59 nakupljenih enot na 5 prebivalcev namesto 1 enote), kar pomeni, da se bo temeljna zaloga obnavljala 21 let (!); razpon med knjižnicami v doseganju standarda prirasta knjig je segal od 26% -123%.
- Potrebni čas odprtosti na prebivalca tedensko je doseglo le 38 knjižnic.
- Možnost dostopa do vzajemnega kataloga je izkoriščalo le 18 osrednjih knjižnic in 16 njihovih enot; le 24 knjižnic je uporabljalo računalniško opremo za izposojo.
- Standard števila knjižničnih delavcev je glede na standard 12.000 izposojenih enot knjižničnega gradiva na enega delavca dosežen 162%. V povprečju je 1 knjižnični delavec izposodil 19.312 enot (!).
- V knjižnice je bilo včlanjenih le 36% mladih do 15 leta starosti namesto 50
-	60%, skupaj pa 21% prebivalcev; razpon med knjižnicami v doseganju minimalnega standarda članstva je segal od 31% - 224%.
Območnim knjižnicam ni uspelo v povprečju ustrezno urediti niti lastnih knjižnic, zato so nepopolno razvite tudi njihove enote in izposojevališča. V velikem številu naselij prebivalci nimajo dostopa do knjig, neustrezno pa so razvite tudi knjižnice v zaporih, bolnišnicah, domovih ipd.
Knjižnice so glede na potrebe današnjega prebivalca Slovenije še zmeraj preveč tradicionalne, zaostajajo pri posredovanju računalniško dosegljive informacije in informacije na novih medijih.
Zaradi kadrovske preobremenjenosti se lahko posvečajo le prebivalcem, ki knjižnice uporabljajo, v nezadostni meri pa prebivalcem, ki knjižnic niso navajeni uporabljati kot lokalni informacijski center in center znanja ter kulture in razvedrila. Ta hip pa so najbolj kritični prostorska stiska oz. neustreznost sedanjih prostorov za knjižnično dejavnost, prirast novega gradiva, ki je premajhen, da bi ohranjal aktualnost temeljne zaloge in preprečeval hitro obrabo novega gradiva, ter prepočasno računalniško in komunikacijsko opremljanje knjižnic (Novljan: Splošnoizobraževalne, 1995).
Vloga knjižnic
Okolje se pri nas opazno spreminja, morda celo bolj kot v drugih državah, ker želi država s podpiranjem privatizacije, s poudarjanjem tržne naravnanosti družbe zmanjšati javni sektor. Tako se hitro širi tudi privatni informacijski sektor, ki se z elektronsko tehnologijo hitreje okorišča kot javni. Sprejemamo vlogo, ki jo je za knjižnice času primerno posodobil UNESCO (Manifest, 1994), s prepričanjem, da morajo biti knjižnice identifikacijski znak lokalne skupnosti in hkrati tisti element okolja, ki ponuja zmeraj več kot so dejanske potrebe prebivalcev, zato da okolje uspešno spodbuja k ustvarjalnemu delovanju, pa tudi tisti, ki to ustvarjalnost deli in razširja tudi preko svojih meja.
Če želi knjižnica kot neprofitni javni zavod uresničevati svojo družbeno vlogo v sodobnem času, ki ga opredeljujejo upravne, socialno politične, ekonomske in tehnološke spremembe, bo morala natančneje definirati svojo vlogo. Prizadevati si mora v prvi vrsti, da njene storitve in knjižnično gradivo dosežejo čimširši krog prebivalcev. Zato si bo prizadevala za tako oblikovanje knjižnične zbirke in informacij, ki jih potrebuje večina, pri čemer pa v večini ne bo spregledala potreb manjšine, in ji omogočila dostop brez omejitev ali s čimmanjšimi omejitvami. Današnji opis njene vloge kot "kulturne" je preširok termin, ki okolju premalo pove, premalo, da bi se odločilo financirati njen program, ki navadno koleba med izobraževanjem in razvedrilom, ugotavljata Kinnell in Mac Dougall (1994, str. 22).
To velja tudi za naše knjižnice. Splošno deklarirana dostopnost do informacij, znanja in kulture za vsakogar, ki jo v skladu z mednarodnimi konvencijami prizna tudi naša ustava (Ustava, 1991, čl. 5, 14, 39), se postopno konkretizira v novi zakonodaji, saj tudi naša vlada sprejema dejstvo, kot ga za informacijo ugotavlja Kanič (1992, str.51): "Informacija je surovina znanja in s tem moči...Biti informiran je ena osnovnih človekovih potreb in pravic,
naloga nacionalne informacijske politike pa je, da oblikuje in vzdržuje informacijsko infrastrukturo, ki to omogoča. Nobena družba ni tako bogata in močna, da bi si lahko privoščila informacijski mrk." Sprejetje ustreznih zakonov je temeljna postavka v uresničevanju teh pravic, a nič manj ni pomembno odločanje o izvajanju določil zakonov.
Po Ustavi (1991, čl. 44) ima pri nas vsak državljan pravico sodelovati, sam ali preko svojih izvoljenih predstavnikov, pri upravljanju javnih zadev; torej tudi pri odločanju o tem, komu in v kolikšni meri se bodo dodelila sredstva davkoplačevalcev. Okolje se seveda odloča v skladu s svojimi potrebami, prepričanji, vedenjem, interesi in pri tem lahko kar precejšnemu delu naših upravnih enot pripišemo Slokarjevo trditev: "Občinske skupščine seveda vodijo določeno informacijsko politiko, toda v veliki večini vanjo ne vključujejo splošnoizobraževalnih knjižnic." (Slokar, 1992, str. 33). Kako bi sicer navajali podatke o taki razliki med razvojnimi podobami splošnoizobraževalnih knjižnic in beležili ob spreminjanju upravne ureditve tudi mnenja občinskih vodstvenih struktur o ukinitvi knjižnice ali o njenem posodabljanju in osamosvajanju z istimi sredstvi, ki jih sicer namenjajo knjižnici in ne zadoščajo niti za minimalen prirast knjižničnega gradiva, če bi bilo razumevanje pomena knjižnice drugačno. Sprejemanje njene vloge je tesno povezano z njenim doživetjem, s tem, kaj je knjižnica posamezniku ali okolju posredovala in manj s tem, kaj knjižnica ima.
Knjižnica mora zato rasti s potrebami okolja, pri čemer mora permanentno opravljati nalogo predstavljanja svoje vloge in to na način, da jo bo okolje razumelo, sprejelo, da bo okolje npr. lahko izbiralo med nalogami, ki jih bo financiralo takoj ali kasneje, saj običajno ni okolja, ki bi lahko financiralo popoln program knjižnice, še posebno, če je ta razvojno zanemarjena. Kinnell in Mac Dougall (1994, str. 22) predlagata, da je zato dobro že v zakonih podrobneje definirati njeno "kulturno" vlogo, predvsem pa jo predstaviti v aktivni obliki kot npr.: opogumlja in usposablja posameznike in skupine posameznikov za uporabo knjižnice in njenih informacijskih virov za znanje, delo in ustvarjalnost, za njihovo aktivno prisotnost v kulturi, demokratičnem življenju in ekonomski dejavnosti, jih usposablja za permanentno izobraževanje, sodeluje pri formalni in neformalni izobraževalni aktivnosti posameznikov in skupin in pri aktivni, kvalitetni izrabi prostega časa, opogumlja uporabo informacij in širi zavest o njihovi vrednosti, pri čemer je potrebno poudarjati branje oz. pismenost, za širjenje katere je soodgovorna tudi knjižnica.
Prav tako naj bi bil program knjižnice napisan z natančno definiranimi nalogami, kjer naj bodo, kot pravi župan Eichert (1994), prikazani jasno tudi cilji, njihovi rezultati v prihodnosti, v njih morajo ljudje enopomensko prepoznati vlogo knjižnice kot stalnega pripadnika lokalne skupnosti, ki svoje naloge strokovno uresničuje brez vmešavanja politike, vendar z odgovor-
nostjo za delo in porabo sredstev. S podobnimi reakcijami županov se srečujemo tudi v našem okolju, kadar iz programov ne morejo natančno razbrati, kaj bodo dobili za vložena sredstva prebivalci njihove občine. Opozorilo, da je potrebno programe knjižnice natančneje predstavljati, so prav ti župani, ki so načrtovani program tudi financirali ali si vsaj prizadevali za njegovo financiranje, sprejeli, ko jim je bil program dodatno pojasnjen.
Potrebne spremembe
Iz povedanega sledi, da bodo knjižnice lažje utrdile svoj položaj v okolju, predvsem pa izboljšale in posodobile svojo dejavnost, če se bodo v okolju predstavile s svojo, ta trenutek najbolj potrebno poudarjeno funkcijo, t.j. informacijska - referenčna dejavnost. Filo pravi: "Vsaka splošna (skrajšan oz. posodobljen izraz za splošnoizobraževalna; op. av.) knjižnica bi morala biti tista točka v KIS (knjižnični informacijski sistem; op.av.), v kateri bi uporabnik dobil točne informacije o vseh informacijskih službah Slovenije. Zvedeti bi moral, kakšne informacije posredujejo, pod kakšnimi pogoji in kako se je mogoče z njimi povezati." (Filo, 1992, str. 25), in predlaga, da se razvojno poglobe naloge na področju referalne1 funkcije knjižnic. Ta poudarek, kije v tem času potreben, ne bi spremenil vloge knjižnice, gre le za to, da mora knjižnica omogočiti dostop do informacij v vseh pojavnih oblikah in asistirati
1	Tudi v slovenski knjižničarski literaturi se tako kot v nekateri tuji, uporablja izraz referalna dejavnost. To poimenovanje se je razširilo z objavo generalnega informacijskega programa UN1S1ST II, ki ga je sprejel UNESCO (UNISIST, 1980), v katerem je referalna dejavnost definirana kot identificiranje virov, kjer se lahko dobijo znanstvene informacije (ibidem, str.162). Taka opredelitev je za sodobno delo knjižnic in za njihovo delovanje na področju posredovanja in dostopnosti informacij preozka, zato borno uporabljali ime informacijska - referenčna dejavnost oz. krajše, informacijska dejavnost, informacijska služba.
uporabniku pri tistih, ki lahko najhitreje ustrezno zadovoljijo njegovo potrebo. To pa je možno uresničiti s tehnologijo, ki mora po Watersu (1994, str. 58) omogočiti dostop do tega, kar že je in do tega, kar še bo, hkrati pa poskrbeti, da tekoče dogajanje ne bo izgubljeno za prihodnje generacije.
Računalniška in komunikacijska tehnologija je za organizacijo informacijske službe v knjižnici izredno pomembna, ker knjižnice ne hranijo vsega gradiva, vsega tudi ne obdelujejo, hkrati pa je iskanje lahko pogosto hitrejše od ročnega brskanja po primarnih virih. Zato pa mora biti knjižnični sistem tako organiziran, da je dostop do informacij in do primarnih virov dosegljiv iz vsake najmanjše knjižnice, da ni treba knjižnicam početi, kar že drugi delajo. Pomembno je ravno tako, da se za knjižničarsko področje naloge racionalno porazdelijo po knjižnicah ter da vsaka knjižnica skrbi za kvaliteto dela na dogovorjenem področju. Tako naj bi vsaka knjižnica opravljala temeljne splošne informacijske storitve2 (v tej splošnosti pa podrobnejše posredovanje informacij za svoje lokalno območje ali pa tudi za lokalno značilnost, ki je sosednja, večja knjižnica ne more pokrivati) za vse prebivalce svojega okolja, brez upoštevanja potreb posebnih skupin uporabnikov razen otrok. V večjih knjižnicah, predvsem knjižnicah regijskih območij, pa se bodo informacije oblikovale tudi s specialnim pogledom na posamezna področja in tudi na posamezne skupine uporabnikov3, ki v tej regiji najbolj izstopajo s svojimi potrebami, pri čemer pa izstopanje ne pomeni vedno količine, ampak tudi
2 Splošne informacijske storitve opravlja knjižnica s pomočjo temeljne referenčne literature oz. gradiva in z računalniško dosegljivimi informacijami, ki jih oblikuje specialno za svojo lokalno skupnost. Pasadena Public Library je lokalne računalniško dosegljive informacije (gospodarstvo, zaposlovanje, izobraževanje, domoznanstvo, človekove pravice ip.) glede na potrebe svojega okolja oblikovala npr. po naslednjih področjih: poslovne informacije, šolske informacije, lokalni koledar, knjižnične informacije, študije lokalne skupnosti, humanitarne organizacije, šport in rekreacija, uprava lokalne skupnosti, klubi in društva. V teh področjih pa so predstavljene organizacije, zavodi, društva, službe in posamezne odgovorne osebe z vsemi podatki, ki uporabniku povedo, kdo kje kaj počne, kakšna so njegova priporočila, pod kakšnimi pogoji je posamezniku ali skupini dosegljivo, pa tudi kaj bi lahko počel uporabnik.
3 Posebna skupina, za katero se zelo pogosto oblikujejo specialne informacije, so mladostniki. Zanje so npr. v mestu Albany v vsaki lokalni skupnosti priporočili specialno oblikovanje informacijske ponudbe, ki bi mladini posredovala odgovore z naslednjih področij: zlorabe, AIDS, alkohol, kontrola rojstev, nosečnost, moda, droge, motnje prehranjevanja (npr. bulimija), izobraževanje, zaposlovanje,finančnapomoč,sprostitev, gospodinjstvo, človekove pravice, pravni nasveti, posilstvo, rekreacija, spolnost, spolne bolezni, samomor itd. V Potsdamu pa je splošnoizobraževalna knjižnica za mladostnike organizirala zanje ločen informacijski kotiček, ki z računalniško opremo omogoča 24-urno dostopnost do teh infomacijskih področij.
zahtevnost potreb. To pa opozarja, da je oblikovanje specialnih področij zahtevno in dinamično delo, kot sta dinamični rast in spreminjanje potreb. Skupine se bodo menjavale in prav tako globina posameznih področij. Relativno enako dimenzijo imajo navadno splošne in pa domoznanske informacije, ostala področja pa se bolj spreminjajo in nekatera celo izginejo. Različnost informacijskih zbirk po posameznih knjižnicah je za servisno službo prebivalcem različnega okolja izstopajoča značilnost.
Naše knjižnice so informacijsko - referenčno službo vključile v svojo ponudbo v skladu s priporočili standardov (Normativi, 1987, člen 1.1), da naj svoje knjižnično gradivo in dejavnost namenjajo med drugim tudi informiranju občanov. Ni pa jim še v celoti uspelo uresničiti priporočila standardov in razviti knjižnico v "komunikacijsko središče (informacijski center), ki posreduje aktualno informacijo" (ibidem, člen 1.2). To je razvidno tudi iz poročil o delu, ki jih 60 območnih knjižnic pošilja republiški matični službi. Le 57% knjižnic vodi evidenco o temeljni zalogi gradiva v referenčni zbirki (Novljan: Vam, 1995, str.20). Med njimi tudi niso vse knjižnice, ki delujejo na območju z več kot petdeset tisoč prebivalci, ki naj bi po projekciji razvoja v skladu s priporočili standardov opravljale osrednjo funkcijo na področju informacijske dejavnosti : "Osrednja knjižnica, ki je nosilka knjižničnega informacijskega sistema na določenem območju, organizira:
- knjižnično informacijsko službo4 za dogovorjene naloge,
- ima lastno bazo podatkov, npr. centralni katalog gradiva s svojega območja, kataloge splošnega in specialnega gradiva svoje knjižnice,
- se povezuje z drugimi informacijskimi centri v lastnem sistemu in z drugimi INDOK centri,
- vodi in organizira medknjižnično izposojo" (Normativi, 1987, člen 3.5).
Poročila knjižnic z ocenjenimi podatki o številu posredovanih informacij v knjižnici govore o tem, da je v vseh knjižnicah 18% obiskovalcev uporabljalo gradivo v knjižnici (Novljan: Vam, 1995, str.24), iz česar sklepamo, da so vse knjižnice oblikovale referenčne zbirke in tako sledile priporočilom standardov, da naj bo med knjižničnim gradivom temeljne zaloge priročniška literatura in drugo informativno gradivo. Podatkov, ali je tega gradiva 10%, kot priporoča isti normativ (Normativi, 1987, člen 6.5.1), pa vse knjižnice ne navajajo. Statistična poročila, ki prav za področje informacijske, referenčne dejavnosti knjižnic ne nudijo podatkov ali pa pogosto le oceno, opozarjajo na to, da v knjižnicah pogosto to delo ni poverjeno posebnemu kadru, ki bi
4	Popovič (1991, str.103) definira informacijsko službo kot vsoto informacijskih virov in sistemov: dejavnost knjižnice oz. informacijskega centra. Informacijski viri so knjige, knjižnične zbirke, bibliografske podatkovne zbirke ip., informacijski sistemi pa omogočajo dostop do informacij; referalna literatura, sistem za iskanje informacij, knjižnični katalogi ip.
vodil knjižnično informacijsko dejavnost in ki naj bi imel po standardu najmanj visoko izobrazbo (ibidem, člen 9.1).
Tudi danes velja, da "Ne bo več zadoščalo, da bo knjižnica reagirala le s svojo ponudbo, ampak bo morala že pri njenem oblikovanju prisluhniti, poiskati potencialne informacijske potrebe in se nanje nasloniti.." (Novljan, 1991, str.50). Informacijska dejavnost knjižnice se mora razviti v službo, ki se z usposobljenim kadrom, določenim za ta opravila, hitro odziva na potrebe okolja z oblikovanjem in dostopnostjo informacijskih virov. Takšna bo lahko zadovoljila potrebe obiskovalca, ki ne vstopa v knjižnico le zaradi kulturnih in socialnih potreb, zaradi osebnih razlogov, ampak tudi zaradi poklica. Vestheim (1992, str.16) označuje tega uporabnika za eksperta, za osebo, ki ve, kaj hoče in pričakuje, da bo knjižničar profesionalec, ki bo znal zadovoljiti njegove potrebe po informaciji. Poslovneži so tudi pri nas pomembna skupina potencialnih uporabnikov, a večina njih ne pomisli na knjižnico, kadar potrebuje informacijo, ker na take usluge v knjižnici niso vajeni. Bakewell (1987, str.125) pravi, da nanjo ne pomislijo tudi zato, ker ne pričakujejo, da bodo dobili tehtne informacije v splošnoizobrževaini knjižnici, ne da bi plačali zanje.
Poslovne informacije5 so specialno področje, ki za organizacijo in delovanje terja precejšnja sredstva. Ponavadi ga razvijejo osrednje regionalne knjižnice, ki tudi z velikostjo in ustrezno propagando lažje opozarjajo na "resnost" svoje ponudbe in navajajo ljudi na servis, ki je drag in mora biti zato uporabljen. Kot v vsaki specializirani zbirki, je tudi tu bolj kot vprašanje količine po-
5	Poslovne informacije je npr. Pasadena Public Library za potrebe svojega okolja oblikovala
v vodnik po lokalnih, državnih pa tudi nekaterih tujih podjetjih, agencijah, organizacijah.
V	tej specializirani zbirki tekočega časopisja, drobnih poslovnih informacij-letakov, lepakov ip., letnih poročil, vladnih dokumentov, informacij o zaposlovanju, telefonskih imenikov, investicij, ekonomskih projekcij in on-line servisa pokrivajo področja oglaševanja, bančništva, kariere, poslovne korespondence, izvoza in uvoza, financ, industrije, zavarovanja, mednarodnega poslovanja, vodenja, upravljanja, nepremičnin, prodaje na drobno, drobnega gospodarstva in statistike. Uporabniki teh informacij so iskalci zaposlitve, podjetniki, investitorji, kupci, vodstveni kader, poslovneži, študenje, posamezniki, ki ustanavljajo podjetje, a tudi tisti, ki žele odgovor na vprašanje, kje naj dobe čistilca oken, kdo je direktor določenega podjetja, kjer prosijo za zaposlitev, koliko restavracij s toplo hrano je v mestu ip. (Vsi primeri oblikovanja informacijske službe, predstavljeni v opombah, so povzeti po informacijskem propagandnem gradivu knjižnic in so uporabi jeni zavestno kot dokaz, da je potrebno to službo okolju ustrezno razumljivo in vabljivo predstaviti. Op. av.)
membno vprašanje kvalitete. Tudi v manjših knjižnicah naj poslovnežev, kot pomembne ciljne skupine ne bi pozabili, ampak naj informacijsko službo načrtujejo tako, da zanje potrebne informacije črpajo iz knjižnice v sistemu, ki je to službo specializirala. Ne smemo namreč pozabiti, da so v tem področju tudi informacije, ki jih potrebujejo brezposelni, iskalci zaposlitve. Nanje je bilo, kot na posebno ciljno skupino (ki je posebna in drugačna od poslovnežev tudi zato, ker storitev ne more plačati, jih pa prav tako nujno ali še bolj potrebuje) že opozorjeno.6
Reorganizacija informacijske dejavnosti
Družbene spremembe in nova računalniška ter komunikacijska tehnologija sta temeljna razloga za okrepitev informacijske- referenčne dejavnosti splošnoizobraževalnih knjižnic, ki imajo v družbenem informacijskem sistemu posebno mesto kot osrednje mesto lokalne skupnosti za zbiranje in posredovanje informacij, pri čemer je poudarjena dosegljivost informacij iz vseh vrst knjižnic v knjižničnem informacijskem sistemu kot podsistemu družbenega informiranja.
Zaradi sprememb in vloge knjižnic je potrebno to dejavnost razviti v službo, ki bo klasično ponudbo in klasično referenčno gradivo posodobila, hkrati pa dopolnila z računalniško in komunikacijsko dostopnimi informacijami oz. informacijskimi sistemi in tako zbližala mesto z vasjo, državo s tujino, ko bo ponudila kvalitetno informacijo brezplačno posamezniku, skupini, društvom, podjetjem, zavodom, ipd. Za vzgled reorganiziranja referenčne dejavnosti nam lahko koristijo priporočila Deutsches Bibliotheksinstitut, ki je spodbudil delovanje te službe v Nemčiji (Informationsdienst, 1986). Za izhodišče bomo vzeli njegov predlog, ki ne nasprotuje našim strokovnim priporočilom, da naj bi vse splošnoizobraževalne knjižnice opravljale temeljne naloge informacijske službe brezplačno s pregledno urejenimi informacijami, ki bi morale zajemati področja stvarnih (iz gradiva), bibliografskih (o gradivu) in usmerjevalnih (o službah, ustanovah, posameznikih ipd.) informacij (ibidem, 1986, str. 13-18).
6	Novljan je opozorila ( SIK,1991; 1993) na pomen specialne ponudbe, ki jo knjižnica oblikuje v svojem okolju, da bi zadovoljila potrebe posebne skupine prebivalcev, hkrati pa utrdila svoj položaj v lokalni skupnosti, s primerom knjižnične skrbi za nezaposlene, ki so se kot izrazita kategorija prebivalcev pojavili po spremembi družbenega sistema. Predlagala je oblikovanje področij: možnosti za delo (za iskalce službe, za posameznike, ki žele začeti z lastnim poslom), možnosti prekvalifikacije, dopolnilnega izobraževanja, socialne možnosti, možnosti za aktivno preživljanje prostega časa ip.
I. Funkcije informacijske službe
1. Posredovanje odgovorov na izražene zahteve uporabnikov
Knjižnica posreduje uporabniku odgovor na zastavljeno vprašanje ali pa ga uporabnik v knjižnici poišče sam. Pri tem uporablja posebej oblikovane zbirke referenčnega gradiva in tudi celotno zbirko knjižničnega gradiva, kot tudi druge informacijske vire v knjižnici in zunaj nje. Odločitev, katera vrsta informacijskih virov bo uporabljena, ročno brskanje po knjižnem gradivu ali uporaba računalniške baze podatkov ali telefonsko poizvedovanje v službah zunaj knjižnice itd., je odvisna od zahtevnosti in specifičnosti vsebine zahteve, od časa iskanja in od finančnih stroškov ter od načina posredovanja odgovora; ali bo ta odgovor posredovan ustno, pismeno oz. neposredno ali posredno.
Zahteve uporabnikov segajo na področja stvarnih informacij (formalni, konkretni podatki, številke, naslovi, citati, pomen besed ipd., vsebinsko, tematsko opredeljeni, ki navadno zahtevajo uporabo različnih oz. več virov), bibliografskih informacij (identifikacija dokumenta, dopolnitev citiranja, poizvedba po nahajališču dokumenta, seznam virov na določeno temo ipd.), usmerjevalnih informacij (podatki o ustanovah, službah, ki lahko odgovorijo na uporabnikovo vprašanje, kadar tega ne zmore knjižnica, in odgovori na orientacijska vprašanja o uporabi knjižnice in njenih virov ter gradiv).
2. Oblikovanje oz. posredovanje informacijske ponudbe na posredno izražene potrebe
Knjižnica oblikuje na lastno pobudo različne predstavitve informacijskih virov in informacijske dejavnosti na splošno ali pa specialno oblikovano za ciljne skupine uporabnikov, tudi potencialnih, in jo v obliki prospektov, letakov, signalnih informacij in drugih tekočih načinov obveščanja, vodičev, telefonskih pozivov ipd. razširja v okolju.
3.	Informacijsko opismenjevanje
Knjižnica mora na različne načine (formalne - predavanja, tečaji, vodenje skupin, tiskana navodila, prospekti, vodiči, neformalne - osebno, ob iskanju odgovora na vprašanje) izobraževati uporabnika za samostojno uporabo knjižničnega gradiva in drugih virov informacij, za uporabo knjižnice in še posebej za uporabo njenih informacijskih virov, kakor tudi za uporabo ustrezne tehnologije za dostop do informacij. Pri izobraževanju mora poudariti pomen vseh faz informacijskega procesa, od definiranja problema,
izbora informacij in njihovega vrednotenja do uporabe ter predstavitve, pri čemer bo izobraževanje naslonila tudi na vprašanje zakaj, ne samo na kako, da bo uporabnik spoznal, kako pomembno je, kaj dobi iz sveta informacij, ne pa samo koliko.
4.	Načrtovanje programa dela informacijske službe
Knjižnica mora to delo podrobneje načrtovati in v načrtu predstaviti koncept dela iii organizacijo, ki morata temeljiti na načelih in ciljih njenega delovanja. Zato bo načrtovala oblikovanje temeljne zaloge informacijskih virov, njihovo rast in vzdrževanje ter ustrezno opremo za uporabo in dostop do informacij, prav tako pa tudi odprtost oz. javno dostopnost. Predvideti mora število kadrov ter zunanjih sodelavcev.
5.	Posebne oblike informacijske dejavnosti
V	skladu s potrebami okolja bo knjižnica oblikovala posebno ponudbo svoje informacijske službe za posebne skupine uporabnikov. Taje lahko stalna ali tudi samo enkratna. Obseg, zahtevnost, trajanje so odvisni od vsebinskega področja pa tudi od uporabnikov. Po tej specialno oblikovani informacijski dejavnosti se knjižnice razlikujejo med seboj in dokazujejo, da znajo prisluhniti potrebam svojega okolja, ki ima izrazite potrebe na drugem področju kot sosednja lokalna skupnost.
II.	Organizacija informacijske službe v mreži splošnoizobraževalnih knjižnic
Organizacija informacijske-referenčne dejavnosti oz. informacijske službe je tako kot organizacija celotne dejavnosti knjižnice odvisna od števila prebivalcev v okolju, ki ga knjižnica pokriva (torej ne samo okolje, kjer je sedež območne knjižnice), od gospodarske, kulturne, socialne razvitosti okolja in od njegove infrastrukture, npr. prometnih povezav. Knjižnica zato pri načrtovanju te dejavnosti izhaja iz priporočil standardov (Normativi, 1987), katerih določila uporablja v skladu s svojo velikostjo oz. tipom, ki mu pripada. Vse knjižnice morajo imeti referenčne zbirke, tudi njihove enote, in ta služba (oz. opravljanje referenčne dejavnosti) mora biti samostojna, pri čemer pa odgovore na zahtevnejša vprašanja posreduje s pomočjo večje knjižnice, ki ima bogatejši izbor referenčnih virov.
Informacijska služba se v slovenskih splošnoizobraževalnih knjižnicah v organizaciji zgleduje po organizaciji mreže teh knjižnic, katere pomen je prav v dostopnosti in racionalnosti dostopa do informacij in temelji na sodelovan-
ju knjižnic različnih tipov oz. velikosti in dalje tudi na sodelovanju med knjižnicami različnih vrst, ki imajo predvsem po vsebini specializirane infor-macijske-referenčne zbirke. Tako uporabljajo knjižnice za osnovno načrtovanje velikosti in vsebine temeljne zbirke referenečnega gradiva in pri dosegljivosti informacij osnovna standardna priporočila, pri čemer pa smo v tej mreži knjižnicam II. tipa (od 50 do 100.000 prebivalcev) in I. tipa (nad 100.000 prebivalcev) območje pokrivanja z dostopnostjo zahtevnejših, specializiranih informacij razširili na regijo. Tako bomo v naši mreži imeli po velikosti temeljne referenčne literature pet oz. štiri tipe, po opazni različnosti vrst knjižničnega gradiva tri tipe, po bogastvu vsebine izstopajoča dva tipa in en sam tip po računalniški in komunikacijski povezanosti.
1.	Organizacija informacijske dejavnosti v knjižnici
V knjižnicah V., IV. in III. tipa (od 7.000 do 50.000 prebivalcev) je informa-cijska-referenčna dejavnost organizirana centralno in jo predstavljajo oz. opravljajo vsi knjižničarji v knjižnici. To je služba oz. dejavnost z lastno zbirko referenčnega gradiva, z lastnim svetovalnim prostorom, vendar splošno in stvarno področje informacij tvori ena, nedeljena zbirka.
V knjižnicah II. in I. tipa se splošna informacijska služba lahko loči od posameznih strokovnih področij, ki so v oddelkih, kjer so združene strokovne informacije. Paziti pa je potrebno na koordinacijo med splošno, hitro dostopno informacijo, dosegljivo v splošnem informacijskem področju, in dostopnostjo zahtevnejše, specializirane informacije, ki jo posredujejo strokovni oddelki, h katerim pa uporabnika navadno usmerjajo iz oddelka splošnih informacij.
2.	Odprtost informacijskih služb oz. dostopnost informacij
Neodvisno od velikosti knjižnice in njene vloge mora biti informacijska služba na voljo uporabniku ves čas odprtosti knjižnice. Ta pa svoj odpiralni čas prilagaja okolju, vendar po standardu možnost fizične dostopnosti naj ne bi bila manjša od 40 ur tedensko za najmanjši tip knjižnice, računalniško dosegljiva posamezna področja informacij pa naj bi bila dostopna brez časovnih omejitev.
3.	Informacijski viri
Ne glede na velikost mora imeti vsaka knjižnica zbrane informacije za vsa predmetna področja. Osnova je v zbirki oblikovano knjižnično gradivo in pripadajoči katalogi. Temelj te zbirke še vedno tvori knjižno gradivo, ki ga
dopolnjuje nič manj pomembno drugo informacijsko gradivo: registri in seznami oz. adresarji knjižnic in knjižnicam podobnih služb, kot sodelavcev pri informiranju; zbirke lokalnih informacij ali lokalno pomembnih informacijskih virov npr. občinske upravne službe, državni upravni aparat in svetovalne službe, strokovne in znanstvene službe, zavodi, obrtne in druge gospodarske organizacije, društva - strokovna in privatna, tisk, radio, televizija, arhivi, tiskovne službe oz. agenicje ip., ki niso dosegljive s publikacijami; podatki, seznami o knjižnem gradivu, npr. skrite bibliografije, interpretacije; hemeroteka s kopijami člankov, brošurami, ki je urejena tematsko in sledi aktualnosti dogajanja; bibliografije, katalogi in indeksi ter podatki o zbirkah v drugih knjižnicah; adresarji in telefonski imeniki lastnega in širšega območja; brošure, letaki, statistični bilteni, vodiči, zemljevidi mesta in dežele, vozni redi; časniki in časopisi; informacijski viri, ki jih ustvarja knjižnica sama.
4.	Prostor
Prostor mora zagotavljati dovolj površine za postavitev knjižnih polic in opreme za neknjižne oblike gradiva, na kateri bodo urejeni informacijski viri pregledno od splošnega do posebnega po predmetnih področjih in večina prosto dostopnih za uporabnika. Nahajališče referenčne zbirke oz. informacijsko področje naj bo v knjižnici tam, kjer mora uporabnik mimo, ne pa skozi, kajti tudi če se uporabnik v njem ne zadržuje dolgo, naj bi pri iskanju odgovora ne bil moten, ne on ne knjižničar, ki mu pri tem pomaga. Pri določanju velikosti površine ne smemo spregledati prostora za knjižničarja in za računalniško in komunikacijsko opremo. Prostor za hitro informiranje naj bi bil blizu vhoda, temeljne splošne in specialne informacije pa so navadno ločene v prostoru; specialne v oddelkih strokovnih področij. Odvisno od koncepta organizacije informacijske službe bo oblikovan tudi prostor za uporabnike, pri čemer se za hitro informiranje predvideva bralna površina pri knjižnih policah, pri specializiranih informacijskih področjih pa tudi študijski prostor, celo študijske celice poleg študijskih miz za uporabnike. Knjižnice z regijskim območjem pa bodo načrtovale tudi prostor za skladiščenje redko rabljenega gradiva.
5.	Oprema za izvajanje informacijske dejavnosti
Pohištvena oprema se ne razlikuje od opreme za ostalo dejavnost knjižnice. To opremo mora dopolnjevati tehnična oprema, ki omogoča uporabo neknjižnih oblik informacijskih virov ter računalniška in komunikacijska oprema. Pri načrtovanju slednje moramo biti še posebej pozorni na nekaj elemen-
- Osnova za načrtovanje računalniške in komunikacijske opreme je program posamezne območne knjižnice, ki zajema strokovno interno delo knjižnice (nabava, obdelava, poslovanje) in delo z uporabniki (posredovanje informacij in gradiva in pogojev za delo uporabnikov). Pri razmestitvi in številu potrebne opreme je treba upoštevati funkcije informacijsko referenčne dejavnosti knjižnice in prostorsko organizacijo te dejavnosti.
- Izvajalec računalniškega in komunikacijskega opremljanja mora narediti posnetek stanja in razvojnih potreb na terenu, pri čemer mora za izhodišče načrtovanja upoštevati program območne knjižnice in njene splošnoizobraževalne mreže ter njeno povezanost z drugimi knjižnicami v knjižničnem informacijskem sistemu in z drugimi javno dostopnimi informacijskimi viri znotraj in zunaj njenega območja.
Nobena funkcija splošnoizobraževalne knjižnice ne sme biti spregledana, zato je treba opremo načrtovati tako, da bo uporabniku informacija dostopna v knjižnici in zunaj nje (nekatere 24 ur) za stvarno, bibliografsko in usmerjevalno informiranje, bodisi samostojno ali z asistenco knjižničarja.
Vsaka knjižnica mora poleg izobraževalne, informativne, kulturne, kulturno razvedrilne funkcije opravljati tudi socialno, kar pomeni, da mora računalniško opremo tudi kot orodje osebne uporabe ponuditi v uporabo posameznikom.
Vsaka knjižnica je prav tako zadolžena za informacijsko opismenjevanje uporabnikov in temu primerna mora biti dosegljivost računalniške opreme, ki mora prav tako kot ureditev klasičnega knjižničnega gradiva omogočiti uporabniku samostojno rabo.
Načrt opremljanja mora dati sliko:
- specifikacije po posameznih funkcijah in obsegu njihove realizacije,
- rok izvedbe opremljanja,
- ceno izvedbe,
- program izobraževanja knjižničarjev (vrsta in število tečajev in njihovi izvajalci, kraj, čas trajanja tečajev in njihova cena, ki pa ji mora knjižnica pripisati še stroške potovanja in bivanja tečajnikov).
Izvedba načrtovanega opremljanja za popolno funkcioniranje
Pri programski zasnovi se območna knjižnica lahko posvetuje s svetovalno službo Narodne in univerzitetne knjižnice in skupaj z njo določi funkcije, ki jih bo opravljala s pomočjo računalniške in komunikacijske tehnologije; manjša območna knjižnica pa tudi s svojo regijsko knjižnico.
Posebna pozornost mora biti posvečena izobraževanju, zaradi stroškov in zaradi številčno majhne kadrovske zasedbe v knjižnicah. Izobraževanje naj se organizira v sodelovanju z Narodno in univerzitetno knjižnico pa tudi v sodelovanju s knjižnicami II. skupine (pomen 24 ur dosegljivih nasvetov, organizacija izobraževanja za področje regije in v kraju, kjer udeležba ni vezana na dolga potovanja in plačevanja prenočišč ip.).
Opremljanje knjižnic ne sme trajati predolgo, saj je čas pomemben za usklajenost delovanja knjižničnega informacijskega sistema, zato mora biti načrt dobro pripravljen, njegova izvedba pa tekoča.
6.	Knjižnični delavci
Ne glede na velikost knjižnice in v njej organizirane informacijske dejavnosti, mora biti enemu knjižničarju poverjeno vodenje informacijske dejavnosti. Ta skrbi za kordinacijo oblikovanja informacijske zbirke in zadovoljevanja informacijskih potreb v sistemu, za izobraževanje delavcev, nadzoruje oblikovanje posebnih zbirk, skrbi za tekoče vzdrževanje katalogov, za povezavo med dislociranimi oddelki informacijske dejavnosti in z ostalimi oddelki knjižnice, še zlasti z oddelkom za nabavo in obdelavo knjižničnega gradiva, ki nosita pomemben delež pri dostopnosti aktualne informacije, zastopa knjižnično infomacijsko dejavnost zunaj knjižnice, vzdržuje stike z informacijski službami drugih knjižic in drugimi javno dostopnimi informacijskimi službami oz. sistemi na lokalni in regionalni ravni.
Za opravljanje informacijske dejavnosti je potrebno načrtovati ustrezno kadrovsko zasedbo, pri čemer povzema vir tuja priporočila (International guidelines for public libraries.- Chicago, 1985 in Staffing of public libraries. Vol 1..-London, 1976), da bibliotekar odgovori letno v povprečju na 3.000 vprašanj. Za zadovoljevanje potreb 50.000 prebivalcev mora biti zaposlen dodaten delavec, če mora en delavec, knjižničar z visoko izobrazbo, odgovoriti na več kot 6.000 vprašanj.7
Poraba delovnega časa je razdeljena na 50% za direktno informiranje in na 50% za indirektno. V službah, ki zahtevajo več delavcev, mora imeti več kot polovica delavcev visoko izobrazbo. Tudi najmanjša knjižnica, ki odgovori na manj kot 3000 vprašanj, mora imeti knjižničarja, ki je ves čas odprtosti knjižnice na delovnem mestu.
7	Primer načrtovanja kadra, če je knjižnica na območju s 40.000 prebivalci in odgovori letno na 12.000 vprašanj (Informationsdienst, 1986, str.38.):
-	zadovoljevnje potreb na območju pod 50.000 prebivalci; 40.000= 80% - 0,75 delavca z visoko izobrazbo, ki odgovori na 80 % vprašanj; tj. 2400 v letu. Za odgovore na ostalih 9.600 vprašanj so potrebni še najmanj trije delavci; skupaj tako 4 delavci, pri čemer morata biti 2 z visoko izobrazbo in 1,5 asistenta ter 0.5 pomočnika.
Ne glede na razdelitevxialog za opravljanje informacijske dejavnosti, je le-ta skrb in delo vseh delavcev knjižnice, sprejeti jo morajo za svojo in tako tudi ravnati.
7.	Propaganda
Knjižnica je dolžna o svoji dejavnosti obveščati okolje in ga tekoče seznanjati z dejavnostjo in njenim pomenom. Lepaki, letaki, vodiči naj bi bili oblikovani pregledno, konkretno, namenjeni ciljnim skupinam, posameznikom, pri čemer pa ne smejo biti spregledane službe in institucije v okolju. Poleg pismenih se naj vzdržujejo tudi osebni stiki, prav tako pa je potrebno ovrednoteno dejavnost predstaviti javnim medijem.
V	skupnem informativnem gradivu o knjižnici naj bo dejavnost predstavljena enakovredno ali celo poudarjeno, prav tako pa v samem prostoru knjižnice, kjer ne smejo manjkati napisi o lokaciji in navodila o uporabi knjižnice.
Zaključek
Morda se bo zdelo zadnje poglavje, ki ponuja organizacijsko podobo informacijske službe, nekaterim knjižnicam odvečno, ker svojo dejavnost na informacijskem področju zgledno opravljajo. Nam se je, glede na informacije, ki jih o tej dejavnosti pridobivamo iz statističnih poročil in z vprašanji, ki jih rešujemo pri svetovalnem delu, zdelo potrebno dati tak pregled, med drugim tudi zato, da opozorimo, da je organizacija take službe odgovorno delo iii če želimo, da dejansko popolno deluje, eno izmed najodgovornejših in organizacijsko ter izvedbeno najzahtevnejših del v knjižnici. Da pa je informacijska služba tudi med najpomembnejšimi funkcijami knjižnice pa ne velja več ponavljati, ampak samo še dokazovati s poročili iz prakse. Obisk knjižnic in uporaba informacijskih virov bo potrjevala, da je taka oblika strokovne pomoči v današnjem času posameznikom in skupinam, ki morajo o lastni usodi, načinu življenja odločati sami, zelo potrebna in pomembna.
Literatura
1. Bakewell, K.G.B. Business information and the public library. Alder-shot:Gower, 1987.
2. Eichert, Ch. Öffentliche Bibliotheken und Verwaltungsreform aus kommunaler Sicht: Möglichkeiten und Notwendigkeiten. J(terbog: 27. sep. 1994. (Tipkopis).
3.	Filo, B. "Informacijska politika". Knjižnica 36(1992)2, str. 9.-27.
4.	Informationsdienst an Öffentlichen Bibliotheken der Bundesrepublik Deutschland. Berlin: Deutsches Bibliotheksinstitut, 1980.
5. Kanič, I. "Informacija - cena, vrednost in dostopnost". Knjižnica 36(1992)2, str. 45-52.
6. Kinneil, M.&J. MacDougall. Meeting the marketing challenge. London : Taylor Graham, 1994.
7.	Manifest o splošnih knjižnicah. Paris : UNESCO, 1994.
8.	Novljan, S. "Pokažimo se kot sodelujoči družabniki". Knjižnica 35(1991) 2-3, str. 47-58.
9. Novljan, S. "Brezposelnost trka na vrata knjižnic". Knjižničarske novice, 3(1993)5, str. 1-3.
10. Novljan, S. "Splošnoizobraževalne knjižnice tudi element socialnega programa". Knjižničarske novice, 1(1991)3, str. 1-2.
11. Novljan, S. Vam lahko pomagam?. Lj.: NUK, 1995.
12. Novljan, S. "Splošnoizobraževalne knjižnice in Predlog proračuna Republike Slovenije za leto 1996”. Knjižničarske novice, 5(1995)11, str. 3-4.
13. "Normativi in standardi za splošnoizobraževalne knjižnice". Poročevalec kulturne skupnosti Slovenije, 1987, št. 28, str. 70- 79.
14. Popovič, M. "Evalvacija sistemov za iskanje informacij". Knjižnica, 35(1991) 2-3, str. 101-122.
15. Slokar, R. "Splošnoizobraževalne knjižnice in informacijska politika v lokalni skupnosti". Knjižnica, 36(1992)2, str. 29-37.
16. Unisist II. Zagreb: Referalni center sveučilišta u Zagrebu, 1980.
17. Ustava. Ljubljana: Republika Slovenija, 1991.
18. Vestheim, G. "Information or enlightenment?" - Scandiavian, 25(1992)4, str. 11 -17.
19. Waters, R.L. "A global view of technology: Impliations for public librares". Public Ubran/ Quarterly, 14(1994)2/3, str. 49- 59.