V Ljubljani, dne 15. svečana 1896
ISlSllllli




Urejuje in izdaje
dr. Frančišek Lampe,
Tiska Katol. Tiskarna.

„Dom iii svet" izhaja dne i. in 15. vsakega meseca.
	Vsebina 4. zvezka.	
		Stran
I.	Knez Ljudevit. Zložil A. Hribar. Osvetni boj. — Vodomec. —- Varna in	
	Diva. — Pevec..................	97
	Judita. (Roman.) Spisala Pavlina Pajkova..........	I 02
3-	Vzori in boji. Po prijateljevih pismih priobčil Jo|. Ošaben. (Dalje.)	I I 0
4.	Kočevje. Spisal Viktor Steska..............	I 16
5-	Zmagovita moc duha nad telesom. Spisal dr. Simon Šubic. (Dalje.) .	I 20
6.	Nova svetloba. Spisal dr. Fr. L..............	124
7-	Književnost....................	125
	Hrvaška književnost. Književno društvo sv. Jeronima : Danica. — Urota	
	Zrinsko-Frankopanska.	
8.	Razne stvari...................	I 20
Bajeslovne opazke. — belokranjskega besednega %aklada. Na platnicah: Slovenska pesmarica.
Slike.
1.	„Pustne šeme." M. Jama..............................97
2.	Obhajilo sv. Hijeronima. Po sliki Domenichinovi........105
3.	Sv. Hijeronim. Slikal fra Celestin Medovič..........112
4.	Opatija: Morje ob burji. E. Jelusič............121
5.	Kolo na otoku Krku.................127
6.	Po novi šegi. Slikal S. Ogrin. (Na platnicah.)
Dobe se še letniki: IV. po 2 gld., V. po 3 gld., VII. in VIII. po 4 gld. 20 kr.
„Dom in Svet" stane za celo leto 4 gld. 20 kr., za pol leta 2 gld. 10 kr., za četrt leta 1 gld. 5 kr. Za dijake na leto 3 gld. 40 kr., za pol leta 1 gld. 70 kr., za četrt leta 85 kr. V ptuje dežele po i gld. 20 kr. na leto več. Dobivajo se še vse letošnje (1895) številke.
Uredništvo in upravništvo je v Marijanišču. Za ljubljanske naročnike posreduje tudi „Katoliška Bukvama."
Prelepi dol, vipavski dol, Oko slovenske zemlje, Ki varno te kot raja pol Kras skalnati objemlje!
Otök si zal tam sred puščav, Vipava biser Krasa, Že mnog se bü je boj krvav Za te od pamti-časa.
I zdaj po tebi boj besni, In terejo se škiti, Po tvoji travi teče kri, Leže možje pobiti.
Osveto hoče Ljudevit Popolnoma dognati; Dokler sovrag ni ves pobit, O miru neče znati.
Kar Kadolahovih ni meč Pod Nanosom porazil, V Vipavi Ljudevit besneč Pobil bo in pogazil.
Kot divjih srn plašljivi roj, Ko volka spazi v grmi, Na vse strani zbeži takoj Po ravni in po strmi;
Kot na dvorišči perutnjad Beži brž v skrivališče, Kragulj če pride, kurji tat In si obeda išče:
„Dom in svet" 1896, št. 4.
Knez Ljudevit.
(Zložil A. Hribar.) (Dalje.)
Osvetni boj.
Tako Furlani jo vberö Čez širni dol vipavski, Ko vzrö, da z vojno gre močno Za njimi knez Posavski.
Junakom v prsih le gore Pogum in srd, osveta; Bliščeče meče in ostre Ima panonska četa.
Kako so vragi jo derö, Kako se srd podžiga, In glava pada za glavo, Kako se kopje dviga!
Do zadnjega bo dnes končan, Do zadnjega pobiti Vsi bodo, kar jih gnal Furlan Na boj je siloviti.
Naprej na vrancu čilih nog Pa Ljudevit prodira; Kot prišel sam Perun bi bog, Tako si pot odpira.
Kako lahkotno dviga meč, Kot bliskal bi z oblaka, Sesedajo se krvaveč Ob njem mož tik možaka.
Vspodbada vranca le naprej, Vspodbada v gnečo tesno, In maha v levo, kot doslej, In seka dalje v desno.
Vse sulice in strele vse Kot dračje jih odbija, In dalje vedno še in še Pritiska in privija.
Knez Ljudevit kot volk počne, Če pride k ovčji čredi, Ne jenja prej, da vse potre Morilec smrtnogledi.
*
Naprej pritiska, ne neha, So vraga kolje, seka, In nič odduška mu ne da, Za njim tišči kot reka.
Zatanja solnce za gore, Pa kij se še dviguje, In zvezde mrak prižiga že, In boj se še bojuje.
Pri Soči so, in boj krvav Na novo se razvname, Ker z lepa neče dati glav Sovrag se svoje rame.
In sem in tje in dol in gor Knez med sovragom teka, Vsak mu udarec je umor, In smrt je, kamor vseka.
O Soča, ali ne šumiš, Da tok se nič ne čuje, Mordä, da voda, ti stojiš, Val borce pomiluje?
7
Oj Soča, li kaj peniš se Od srda in od jada? Kaj —? Ali nič ne meniš se, Kedo da v klanji pada?
Poglej, kako rudeča kri Preboja ti valove,
0	Soča, te li ne boli, Ko v krvi zreš sinove?
Poglej jih, Soča, ki beže,
V	vodah so ti Furlani; Vsaj to jim stori, da žive Do varne druge strani . . .
A Soča, ta ne čuje nič, Kot bi srdita bila, Se sama dvigne kazni bič, Da rod bi pokorila.
In mnoge Kadolahce val Oklepa in pobira; Ne dade jim rešilnih tal,
V	morje s seboj jih tira.
Zaklan je vragu zadnji mož Na levem bregu Soče, In vstavita se lok in nož Od borbe, bitke vroče.
Še Ljudevit srdito zre, Še pel bi meč mu v desni, Najrajši bi, da vse potre Furlane v jezi besni.
Poplačal rad današnji dan Vse Ljudevit bi Škode, In kar Slovencem je Furlan Že prizadel nezgode.
Pa spomni zdaj se svojih mož, Do njih dolžnosti svoje, In v nožnico potisne nož, „Sestanek" rog zapoje.
In za junakom mu junak Od vseh stranij prihaja, K vojaku vstopa se vojak, In vrsta se podvaja.
Sešteva Ljudevit glave, Le pest jih ne dostaja,
1	ti morda mu še žive, Morda že trop prihaja.
Najrajši Ljudevit naprej Prodrl bi preko Soče Nadaljevat do skrajnih mej S Furlani klanje vroče.
Pa temna noč je, kraj neznan, Najbolje, da počine Tu vojna si in drugi dan Čez Sočo jo odrine.
In kot razjarjena žival Besni, z zobovjem seka, Dokler so vrag jej vstaja s tal, Zaganja se v človeka;
Tako osveta še gori, In Ljudevit še škrta, Premalo zdi se mu krvi, Premala tolpa strta.
A tu premaga druga moč: Utrujena je vojna, Nad polje lega temna noč, To je ovira dvojna:
„Počij si roj !" veli krepko, „Postavi šotorišče, Ohladi trudno si telo, Tu nam je prenočišče."
In redno v gruče razdeli Brž cela se mu sila, Ponočne straže preskrbi, Pripravlja si jedila.
Na ognjih janci se peko, Prijeten vonj se širi, Junaki pa se razbero Po osem, šest in štiri.
Okrog kurišč ležeč po tleh Vsi govore si burno, Kako po vražjih so možeh Mlatili krepko, urno.
Junaštva svoja pravi vsak, Živahna je beseda, Vsak jačji biti če junak Od svojega soseda.
Res hrabri so junaki ti, Pa hrabrejši v šotoru Junaki so, ko govori O bojnem se naporu.
Že slednji pečen je koštrun, Možem se razdeljuje, Najlepše kose bog Perun Pa zase prihranjuje,
Da mu v žerjavici zgore, Ker ž njim je bila zmaga : Naj vodi dalje še vojske In v bojih jim pomaga.
Maste junaki se okrog In vriščejo pri vini: Perun, visoki bojni bog, Pomozi domovini!
Nekdo le tam pohaja sam Ob Soče bistri vodi, Zamišljen, boži znado, kam, Kdo kneza naj presodi?
Pač mu je, knezu, glava zdaj Skrbi in misli polna, Da težka bila ni še kdaj Tako, tako mu bolna.
Zaveze z Varno pomni knez — O vrla pridobitev — A strla je pretrdno vez Podnanoška mu bitev.
Pobratim vhaja mu v spomin, Vojaštva sila dvojna; A kje je Varnin vrli sin, Kje hrabra mu je vojna?
V	spominu mu je še nekdo, Prelepa Diva mila,
Kako ga gledala ljubko Kot zala gorska vila . . .
Pa vzdrami vrli se junak: „Proč s takimi spomini, Kedor če biti mož, junak, Daruj se domovini.
Bogovom v slavo, rodu v mir
V	prostost pa domovini
Naj moč junakov bode zmir, In kri naj bo in čini.
In ko junak je zvršil to, Kar tir j a domovina, Potem srce mu je prosto, Naj briga ga družina.	*
Da ljubim Divo, rad imam, Tega ne smem tajiti, A pred očeta me je sram, Kako čem prednjo iti —?
On Varnin sin je, Divin brat, Moj Svitozor pobratim, Kaj njima grem naj zanjga dat, S čim njima naj ga platim?
Odnesel sel je v Varnin grad O sinu sporočila, Morda še knez goji kaj nad, Da bova se vrnila.
O moji je prisegi čul, Da sin se najti mora. In glej, so vraga sem sesul, A ni ga — Svitozora.
In kot nemirno je morje, Ko vihre vrejo ljute, Oj Ljudevitovo srce Ima jednake čute.
Oj, hiti brzo nam v pomoč, Oprosti sela naša, Sovražnik ropa dan in noč, Čegavo je, ne vpraša.
Bogovi, Če sem pač kedaj Potreboval pomoči, Gotovo rabim jo sedaj, V tej tuge polni noči:
Naj dalje koljem in morim —? Saj ljudstvo to ni krivo; Le Kadolaha naj dobim, Telo mu derem živo.
Vojaki mu pospali so, V počinku vojska diha, Krik bil je, ko se klali so, Sedaj pa noč je tiha.
Čuj, nočna straža se glasi —-Kedö ne da jej mira? Glej, straža zvesta dede tri Pred Ljudevita tira:
Popusti ptujce, boje tu, Izdajico naklesti, Odrini z vojno brž domu V pomoč deželi zvesti!"
Knez vzdrami se iz domišljij, Za glavo se poprime: Oj, da mi mora peti kij Od pomladi do zime.
Prisegel sem, in to velja, In čuli ste, bogovi, Ne jenjam, dokler se ne zna, Kje pravi so sledovi,
Sledovi, kje pobratim moj, Knez Svitozor prebiva, Živi še, ali stri ga boj, In v Morani počiva — ?
Ko to dosežem, grem nazaj, Da Varni vse naznanim, Perun, daj, da mu dobro vsaj Takrat obelodanim."
Za valom v Soči val brhko Pritaka in izginja, Tako se knezu mislij sto Poraja in spodrinja.
„Visoki knez in naš župan, Mi tvoji zvesti sluge, Nas k tebi v sili Timočan Od Kolpske šilja struge.
Pokrajina je naša, znaš, Ravnotna in prostorna, Deželo v lasti ti imaš, Pa knez jo hoče Borna.
Odkar te, kneže, ni doma, In tukaj se bojuješ, Deželo Borna ti tepta: Kaj nič o tem ne čuješ ?
Požgal ti je že sto gradov, In k Sisku ti prodira, In bojevit je roj njegov, In narod tvoj umira.
To čini mi sorodni knez, To delajo mi bratje, Pleto s sovragi, Franki, vez Primorski mi Hrvatje:
Hoj, kvišku, bratje, hrabri roj, Naj bo dovolj počitka, Nov čaka nas ob Kolpi boj, S Hrvati nova bitka!
Kot po naključji bi z nogo Zagazil na mravljišče, Brž glava vstaja za glavo, Vse giblje šotorišče.
Brž škite si pobirajo, Opašajo si meče, Rogovi vojni svirajo, Razvrščajo se gneče.
Odrinimo! glasi se klic, Odrinimo nad Borno, In po plačaj m o broj krivic Nad dušo to uporno!
Na jutru zarija še spi, In ni še žarke boje; Ko Ljudevit na boj hiti, Vodomec v Soči poje:
Stoletja že prebivam tu, Bojazni nimam, ne strahu, Če tudi so v neslogi Že tod se bili mnogi.
Vodomec.
Knez Ljudevit želi si mir, A Kadolah samo prepir, Posavčan pred Furlani Le stara prava brani.
Kedö med njima prav ima, Doženeta naj si sama, Pa krive so pogodbe, Kjer meč zvršuje sodbe.
Že mnog je v Soči mi zaspal, In okrvavil Sočin val, In mnogega junaka Se smrt v valovih čaka.
Zaradi vere ni pretep, Po lepi krajini pohlep Pritiska od večera, In ne krščanska vera.
In tega več trpel ne bom, Da tekla kri čez moj bi dom, In Soče bistri vali Krvi ne bodo prali.
Stoletja star sem vodni mož, Pa toliko ni klal še nož, Kot je moril sinoči Ob vodi moji, Soči.
Saj novi uk je uk miru, In ne prepirov, kakor tu Med sabo rod se kolje, S krvjo poliva polje.
Pa zdaj gre Ljudevit nazaj, In nekaj časa točil vsaj Ne bo krvi mi vroče Ob valih moje Soče.
Prav, Ljudevit naj poravna Razpor med rodom prej doma, Potem naj meč nabrusi, Da s ptujci se poskusi.
V ozadji vstvari varnost prej, Potem šele za vragom glej, Ko vtrdiš se močneje, Potem prodri čez meje.
Pa vendar knez bi tu ostal, Da bi o Kadolahu znal: Čez Sočo so Furlani Ga nesli v smrtni rani.
Ko to bi znal, bi mu sledil, Še danes v pest bi ga dobil, Potrl bi ga do cela, In zmaga bi slovela.
In zvedel bi, kar krški dvor Želi, kje biva Svitozor, Proč bila bi priseza, Ki zdaj še veže kneza.
Posvetne zgodbe tok je tak, Da mnogo je zavito v mrak; Drugač bi bilo dosti, Ko znal bi svet skrivnosti.
I Ljudevitu Kadolah
Prišel bi danes v pest odrnah,
Pa boj doma besneči
Vso srečo mu prepreči.
Zaklad je v gori mož iskal, Pa se prerano je skesal; Zaklad se jel je znati, Pa nehal je kopati.
Več let brodaril je mornar, Da bi zasledil sreče žar; Mornaril je čuječe, Da ne bi zgrešil sreče;
Zadremal je trenutka dva, Takrat pa sreča pri vesla; Mornarja ni objela, Naprej je odhitela.
Varna in Diva.
Prelepi grad vrh skale v krškem doli, Kot skrben varih s skale zreš okoli; Oj, kolikrat si čuval narod svoj, Ko pribesnel v deželo ljut je boj.
Od nekdaj ljudstvo bilo ti podložno, In tebe slušajoč je bilo složno, S teboj se rod je v miru veselil, S teboj se v boju narod je boril.
Večerno solnce gre za laške griče, Počasi narod v koče se umiče ; Večera spevi ne pozdravljajo, Od solnca nič se ne poslavljajo.
Oj, kje je narod, narotl preveseli, Kako kedaj mladeniči so peii, Oj lepi dol, prelepi krški dol, Kaj tare ljudstvo tvoje, kaka bol?
Grad tih je, kot da nikdo v njem ne biva, A knez je stari v njem in mlada Diva, Pa k njima sta se naselila v grad Bolezen bridka in obupni jad.
Na postelji leži ubogi Varna, V možganih mislij vojska je viharna, Na srcu pa čutil teži mu kup, In kup mu završuje bol, obup.
Pač mu jestvin donaša devče mlado, In z vsem, kar grad ima, mu streže rado, Pa jed nobena ga ne okrepi, Nobeno vino ga ne razvedri.
„Tu sedi k meni, Diva, hčerka moja!" Odprš bolestno Varna usta svoja, „Vsaj ti ostani mi in sedi tu, Saj Svitozora več ne bo domu;
Da tebi vsaj potožim naj bolesti, Ki kakor kamen mi leže na vesti!" Tik sede Diva s solznimi očmi In na očeta glavo nasloni.
„Oh, zdi se mi, da nas so zapustili Bogovi in k sovragu se nagnili, Da, zdaj nad nami samo besja noč Poskuša svojo črtopolno moč.
Oh, kaj mi bilo je, da slal sem sina, Da strt je on in strta domovina: Jedinca sina mi zaklal je meč, In vojska hrabra se ne vrne več.
Mladostnega, neskušenega v boji Premagali so mnogobrojni roji, Pripasati imel bil moj bi meč, A ni ga; s tem zagrešil sem največ.
In Ljudevit ni kriv, saj on priseza — In resen rek je Ljudevita kneza ——: Da prej ne bo miru imel Furlan, Dokler sledu o sinu ni na dan.
A nä! Doma mu rogovili Borna, Dalmacija postala je uporna, In ni še zvršil bojev svojih tam, Že Ljudevita kliče boj drugam.
In to je bol, ki me mori in kolje, Ker sam ne morem iti v bojno polje, In da bolan ležati moram tu, Ko krog in krog sovrag ne da miru.
Pozabil bodem Svitozora sina, Da le ostane mirna domovina; Bogovom le polagaj še darov, Da zmaga Ljudevit in meč njegov.
Kako je, Diva, z ljudstvom mojim v doli, In kaj počenja narod mi okoli? Je zvest mi narod še tako, kot prej, Kako se ljudstvo vede, hči, povej?"
„Ti vprašaš, oče, kaj tvoj narod dela? S teboj dežela vsa je obolela: Tvoj zvesti narod plaka noč in dan, Odkar je zvedel, da si ti bolan.
In slednji dom izgubo objokuje, In po junakih padlih ti vzdihuje, Ta kres si mnogi je nevesto zbral, Pa v borbi je pod Nanosom zaspal.
Ti vprašaš, oče, kaj godi se v rodi? S teboj žaluje narod, knez, povsodi, Za tvoje zdravje zmir žrtvujejo K bogovom svetlim ti vzdihujejo.
Pripravni vse so zate žrtvovati, Imenje, kri, življenje zate dati, Za meče srpe dajo ti, kose, In kar železja v hiši še dobe.
In sami kujejo že meče nove, Nasajajo bodala na drogove, In v kije žreblje stavijo ostre, Povsod za boj se urijo možje.
In žene dati hočejo uhane, In pase z zlatom, srebrom okovane, In deve prstane ti dajo z rok, Motvoze same pletejo za lok.
Ne tarnaj, oče, narod ves te ljubi, Nikar še upov zlatih ne izgubi, In zate zoper vraga slednji mož Do zadnjega nastavi oster nož.
In ded Moran na žrtveniški skali Bogovom vedno sveti ogenj pali, In že nam prerokuje boljše dni; Naj nič bodočnost, knez, te ne skrbi."
„Da ljubi rod me in dežela cela, To verujem, a roka mi je vela, Kedo naj v vojski vodi narod moj, Kedo pripravlja na preteči boj?"
„Saj Ljudevit ti je pobratim, oče, Kar tebi ni, to njemu je mogoče, In jaz junaka poprosila bom, Da brani grad in tebe, rod in dom.
Saj Ljudevit železni ima roki, Brezvspešni vanj sovražni so naskoki, Kjer boj imel je, vrage je sesul, Da bežal bi, tega nikdo ni čul.
On up je tvoj in moj in trdna nada, On up naj roda, krškega bo grada, In Svetovit pomoči hoče bog, Saj dobro mi svedoči tajni rog."
„Da, na bogove stavim upe svoje, Na Lj ude vita in njegove roje, Samo da kmalu spet ga tukaj zrem, Da z modrim svetom dalje ga podprem.
Pa idi hči, do starega oprode, Do Vraza, da na gosli mi zagode, Naj mi zapoje kak vedrilen spev, Da zabim malo svojih tog in rev."
Odide Diva, deklica prekrasna, Solza poteče jej čez lica jasna, K očetu gori, Vraza odslovi, Pred grad pod lipo sama odhiti.
Kedo pač Ljudevita teže čaka, Kot ona čaka ljubljenca in plaka, Kedo si Ljudevita bolj želi Od nje? O dolgi dnevi in noči . . . !
Pevec.
Ljubko priklila Zlata je Vesna, Zemlji stopila Spona se tesna.
V dupla zbežali Ljuti so besi, Skrila se v skali Morana v lesi.
Tekajo v doli Vile poljanke, V brdih okoli Vile gorjanke;
Trosijo v cvetje Rast in zelenje, V mlado proletje Bujno življenje.
BožiČev truma
V	drevju ne jenja, Dokler ni šuma Polna zelenja.
Niso vsa drva H krati zelena, Bukvi je prva Čast podeljena.
Ko Svetovitu Solnčnemu bogu
V	jutranjem svitu Plešejo v logu.
Bukve zelene Veje otroci, Dedje in žene Imajo v roci.
Spejo orači, Pridni na delo, Njim pomagači, Bogov krdelo.
Roka preblaga Boginje Lade
V	zemljo polaga Drage zaklade.
Boginja Živa, Žitia nosilka, Da, da izkljfva Sleherna bilka.
Ko Porevita Rugevit zmaga,
V	tla rodovita Zrnje se vlaga.
Kurent poorje, Sitivrat seje, Järil čez morje Go rek priveje.
Zemljo ljubkuje Solnce z oboka, Zemlja vzgojuje Dvojčka otroka,
Dodolo, Lado, Ljubljenca vilam, Ima vse rado, Brani ju silam.
Če pa Belina Žezlo je vroče, Neha vročina Mokoš da moče.
Vile pod nebom Vodo lovijo, Z mavričnim žlebom Zemljo škropijo.
Če da viharja Stribog na polje, Trut pa ustvarja Vreme brž bolje.
Vsi so veseli Skrateijčki mali, Setek pri jeli Čadež na skali.
Krška dolina! Prija te vlada, Bogov družina Z blagri obklada.
(Dalje.)
Judita.
(Roman. — Spisala Pavlina Pajkova.)
I.
Vroče je pripekalo solnce v veliko šolsko sobo skromnega trga na Slovenskem. Prašni toplomer, ki je visel na žreb! j a tako velikem, da bi se bile lahko lestvice nanj obešale, kazal je 25 stopinj toplote. In šola je bila še prazna. Kako visoko dospe šele čez kake pol ure, ko bo 60 do 80 paglavcev podkurilo zrak s svojim razgretim dihanjem! Muhe so v kolobarih veselo plesale ter se zadevale na šipe zaprtih oken. Samo jedno okno je bilo na pol odprto, in skozi to je sedaj pa sedaj prifrČal v sobo debel sršen ali drobna osa ter s svojim bučanjem oglušal tanko brenčanje muh.
Vrata se odpro. V sobo stopi starikav, nekoliko že sključen mož. Bil je bledih, upadlih lic, kakor človek, ki se ubija Čez svoje moči, a častite in prijazne zunanjosti. Njegovo kre-tanje je bilo navzlic temu gibčno in živahno, njegovo oko navdušeno. Bil je domači učitelj. Stopil je s krepkimi koraki na sedež in ondi pospravil po mizi, nalil črnila v tintnik, postavil ravnilo na desno, odprl miznico ter prebiral po katalogu in ob tem kimal ali majal z glavo, kakor bi hvalil ali grajal. Nato stopi s sedeža in se ozre po šolski sobi. Njegovo oko je kazalo, da mu je dobro pri srcu. Videti je bilo, kakor da je ta preprosta sobana z ogla-jenimi klopmi in s pajČevino po stropu ves njegov svet. Po prahu, ki je kril klopi, bile so utisnjene posamezne črke, številke, imena, tu
pa tam tudi kaka čudna podolgasta ali trioglata človeška glava, s- krivim, dolgim nosom, velikimi ušesi ali štrleČimi rožiČki, sami izdelki bosonogih umetnikov, ki se po pet do šest ur na dan nauživajo po onih klopeh modrosti in učenosti. In starček, ki je bil teh veleumov učitelj, voditelj, da, celo nekakšen oče, nasmehne se dobrohotno vpričo porednostij svojih gojenčkov. Saj jih hoče do dobra posvariti, ker se bavijo s takimi praznimi stvarmi, med tem ko se on ubija s poučevanjem in razkladanjem; a sedaj, ko jih ni še tu, ne more zakriti nekega veselja ob igračah, ki ga spominjajo njegovih otročjih let. Ali ni delal tudi on prav tako v oni davni presrečni dobi nagajivosti in porednostir'
Zazdi se mu, da je zaduhlo v sobi. Odpre siroma vsa okna. Ozre se okoli šolskega poslopja in se začudi. Se nobenega otroka od nikoder; vse tiho krog in krog! Le tam po majhnem dvorišču stopa počasnih lenih korakov zaspani maček in poleg pasje kolibice se preganja domaČa kuretina, zobaje ostanke od poldanske mize hišnega variha, zvestega Fida. Le-ta Čepi sit in zadovoljen na pol v kolibici, na pol izven nje, z gobcem naslonjenim na sprednji šapi, z očmi rdeče obrobljenimi, zaničevalno uprtimi na lačno druhal v svoji bližini.
Hipoma začne z repom mahati in pogled mu postane mil in goreč. Zagledal je na oknu sebi nasproti svojega gospodarja, učitelja. Le-ta mu namigne z roko v znamenje, da ga ume, potem se odmakne od okna.
„Še nobenega otroka ni videti", zamrmra sam za-se; „kaj to pomenjar"
V tem trenutju odbije ura na zvoniku pol dveh. Učitelj pogleda na svojo žepno uro; ta je kazala tri četrti na dve. „Nekdo je imel opraviti z mojo uro tedaj, ko sem spaval popoldansko spanje", misli si z nasmehom. Brž uravna uro po cerkveni. Vedel je, kdo se v njegovi hiši tako živo zanima za ure. Njegov vnukec, ki je bil prišel na poset k dedu in babici in ki je bil njegov Benjamin: devetletni Jožko vedno pravi, da hoče postati urar; le-ta se je zopet skrivaje vadil svojega bodočega poklica.
Sedaj se začuje pred vežo cepetanje nog. Vrata se odpro, in truma šolarčkov obojega spola, majhnih in velikih, bosonogih in obutih, umazanih in umitih, drznih in pohlevnih se vsuje v sobo. Z velikim ropotom gre vsak na svoje določeno mesto. Nered je trajal samo nekaj trenutkov, dokler niso prišleci posedli. Culi so se potem samo koraki učiteljevi, ki je hodil gor in dol po šolskem prostoru, slehernega otroka motre s svojim dobrohotnim pogledom. S tem Čudovitim pogledom, ki je bil značilen zanj, vzgajal je učitelj najbolje svojo mladež. Ž njim je vzdrževal red in dostojnost v šoli, ž njim si je pridobival in ohranjeval pri učencih dolžno pokorščino in spoštovanje, ž njim je brzdal najrazposajenejše dečke, ž njim omeh-Čeval še tako odurna srca svojeglavnih dekletec. Nikoli ali pa redko kdaj je bil osoren z otroki, nikoli jim ni grozil niti dajal zaušnic, samo včasih je grajal, a hvalil veliko rajši. Vedel je, da pohvalna beseda je tako potrebna Častila-komnosti mladega duha, kakor je tihi, gosti dežek potreben mladi, nežni rastlini, da hitreje požene in Čvrsteje vzraste. Modri mož si je bil vzel za načelo, da je učenčeva ljubav do učitelja boljša vspodbuja k dobremu delu, nego strah, kateri se navadno maščuje nad straho-valcem.
Klopi so bile le deloma napolnjene. Brž je učitelj spoznal, da manjka še tretjina učencev. Sel je še nekolikokrat gor in dol po sobi, ko so učenci varno potegovali iz torbic in košaric knjige in pisanke, da ne bi šumele. Sedaj pa sedaj se vrata počasi odpro in po prstih stopajoč, žareČega lica, potnega čela in brez sape pride kak zakasnjenec, plašno oziraje se na gospoda učitelja, ali se bo hudoval nanj zaradi zamude. In ko ga zadene oni pomembni učiteljev pogled, brž povesi vsplašene oči, rdečica ga oblije, usta mu zatrepečejo, ne kakor bi se bal graje ali kazni, temveč ker ve, da je uža-lostil svojega dobrega učitelja.
Cas je, da se začne uk. „Kaj je to", oglasi se zdajci učitelj, „da pogrešam toliko učencev r"
„V moji klopi še ni Tončke, Milice — v moji Lojzike, Micike, Rezike, v moji ni Kovača, Stresa, Podobnika ..." kriče v jedni sapi otroci vsi vprek.
„Tiho, tiho!" oglasi se učitelj, in vsi učenci obmolknejo.
„Povej ti, Matija", reče učitelj najstarejšemu dečku, ki je sedel v zadnji klopi, „ali veš, zakaj je danes izostalo toliko tvojih tovarišev in to-varišic.'"
Vprašani pogleda v zadregi po svojih so-učencih, kakor bi hotčl reči: Ali smem govoriti ?
Učitelj to zapazi, a se dela, kakor da ni videl. „Potem pa ti, Jernej, povej, ker je Matija izgubil govorico", reče nato smehljaje se proti drugemu dečku sosedne klopi.
Fantek sicer vstane, vendar ne izpregovori.
„No, ali je to pokorščina;" zakliče učitelj navidezno nevoljen, da otroci niso zaupni, kakor so bili navadno.
Nekaj trenutkov je v šoli vse tiho kakor v grobu. Otroci sede nemi s povešenimi očmi.
Učitelj je bil Čimdalje bolj vznemirjen in se je Čudil tej prikazni.
Mala deklica, ki je sedela v prvi klopi, zibala se je nemirno na svojem sedežu ter privzdigovala večkrat svoji bistri, odkritosrčni očesci do gospoda učitelja, kakor bi hotela reči: Jaz pa bi povedala.
„No, ali nihče med vami nima več zaupanja in udanosti do svojega učitelja.'" reče učitelj z glasom, ki je naznanjal njegovo žalost. Ob tem se njegov pogled ustavi na omenjeni deklici.
Ta pogled ojunači dekletce. Takoj vstane in zakliče iz cele duše: „O, jaz povem vse, gospod učitelj, vse." -—- „Jaz tudi povem, kar vem." — „Jaz vem še bolje, nego ti." „Prosim, gospod učitelj, da smem jaz povedati", vzklikne več glasov kakor iz jednega grla.
Učitelj se nasmehne. V stran se obrne, da zatre solzo, katera mu je silila v oko. O ta ljuba, ljuba deca, kako mu je prirastla k srcu, in kako tudi ona njega Čisla in ljubi! Da, ljubi! Evo največjega plačila za dolgoletno, vstrajno njegovo požrtvovalnost in ljubezen!
Z roko namigne, da se otroci pomire. „Naj le Milka pove", reče, „ker se je prva oglasila." A Milka ni znala dosti povedati. V njeni šestletni glavici se misli še niso bile uredile tako, da bi si bila mogla napraviti razločno podobo.
„Čarovnica je prišla, pa so šolarji zbežali domov", reče z nedolžno najivnostjo, ki je lastna nezrelemu otroku.
„Čarovnica;" ponovi učitelj, kakor da ni prav razumel, in jo neverno pogleda. „O kakšni čarovnici govoriš:' Ali nisem pred kratkim tu v šoli razlagal, da čarovnic in vedežev ni, in da se pregreši, kdor kaj takega veruje.'"
Dekletce pogleda zvedavo učitelja, kakor da čuje Šele danes v prvič njegov glas. Na to strese glavico in meni prepričevalno : „In vendar naš ata, in naša mama, in naši sosedje in vsi, katere poznamo, pravijo, da je ona prava Čarovnica, in da se je moramo izogibati."
„Ona? Kdo je ta ona?" pozveduje učitelj, vedno bolj radoveden.
A dekletce meni, da je z besedo „ona" vse povedala, in zopet ponavlja, toda bolj s poudarkom: „PaČ ona, ona."
„Ona, ki ni od todi", prihiti jej druga deklica na pomoč.
„Ona, ki se s knjigo v roki izprehaja."
„Ona, ki nabira samo strupena zelišča, — in ki v cerkev nikoli ne pride", oglašajo se posamezni otroci prostovoljno.
„Jaz se je ne bojim", de deček, ki je doslej vedno molčal, „prekrižam se pobožno pred njo, pa mi ne more škodovati."
„O, tudi prekriževanje vselej ne pomaga", razlaga drugi deček. „Cerkovnikove sestre hči, ki je lani prišla s svojo materjo na naš semenj, prekrižala se je pred njo, kakor so jej svetovali, in ob tem še bežala, kolikor so jo nesle pete, vendar ji je spodrsnilo in zlomila si je nogo. Se sedaj hodi ob palici."
„Kaj pa naša Belka, ki je na paši požrla travico, katere se je ona dotaknila? Teden potem je poginila", hiti drugi.
„Jaz pa", oglasi se debelušen fantek, ki je bil znan zaradi lenobe, „kadar jo slučajno srečam na pot v šolo, v trenutju pozabim, kar sem se bil prej učil; danes gotovo ne bom več znal svoje naloge, ker sem jo tudi zagledal."
„Otroci, otroci! Ali kaj takega čujem od vas:" prestriže učitelj ves zavzet njih navdušeno pripovedovanje. Zaslutil je, koga mislijo otroci. Nikoli ne bi bil verjel, da se more takšna prazno-verska nezmiselnost izcimiti v tako zdravem in pametnem narodu, kakoršen je slovenski, v takem kraju, kakoršen je tukajšnji, kjer deluje on že štirideset let za omiko duha in srca. Hudo mu je v srcu, saj otroci ne govore in ne čutijo po svojem prepričanju, temveč po narekovanju in po prepričanju svojih roditeljev, katere je bil izvečine tudi on sam vzgojil. In da je bil ves njegov trud brez sadu? Žalosten je sedaj spoznal, da praznoverstvo ima sem-tertje še vedno večjo moč na preprosto ljudstvo, nego modri, zlati nauki, katere delita cerkev in šola.
„Otročiči moji, otročiči moji!" ponovi še jedenkrat učitelj. „Za to vaše govorjenje sem zvedel šele danes? Zakaj mi niste poprej povedali, zakaj mi niste zaupali?"
Otroci se spogledajo; po šoli nastane nemir. Učiteljeva pobitost in pritožba je pretresla mlada
srčeca, vsako po svoje. Zadrega, vsplašenost, trmavost, nevernost, bolest, ljubav in udanost se je kazala na njih obrazkih. Nekateri bolj mehko-Čutni tiho zajoČejo, tako bridko jih je zadelo učiteljevo očitanje; drugi bolj trmavi se krepko drže svojega prepričanja, a ob tem se jim vendar smili potrti dobri učitelj.
Milka si tudi briše oči. Čeprav ne ve, Čemu ves ta tužni prizor. A ker se joče njena tova-rišica, meni, da mora še ona. V tem pa jej šine nekaj v glavo. Gospod učitelj je bil njo prej odlikoval, ko ji je dovolil, da je prva govorila. Zavest, da je ona več nego so drugi, da jej pogum, da bi povedala še nekaj. Tiho gre iz klopi in se spoštljivo približa učitelju. Ta je bil pristopil k oknu in je ondi nepremakljivo stal, kakor v nekaj zamišljen.
„Gospod učitelj", reče dekletce in ga potegne za rokav, da obrne nase njegovo pozornost, „jaz bi vam bila že davno rada povedala o naši Čarovnici, a mati so mi to prepovedali. Dejali so, da mi potem čarovnica očara jezik, da ne bom mogla več spraviti glasu iz ust."
„Meni so mati prav tako grozili", oglasi se nekdo izmed šolarčkov.
„Meni so tudi doma prepovedali govoriti o čarovnici."
„Jaz tudi nisem smela govoriti. — Tudi jaz ne. — Tudi jaz ne."
Sola je odmevala jednakih izjav.
Učitelj se obrne proti šoli. Njegov obraz je bil bledejši nego sicer.
Rad bi bil sicer zopet govoril, kako napačna je prazna vera, a za sedaj se mu je zdelo najboljše, to stvar pustiti, da se pomire mladi duhovi. Začel je torej pouk. A ona živahnost, ona pozornost in marljivost, ki mu je sicer olajševala delo, pogrešala se je danes pri učencih.
Tudi učitelju beseda ni tekla lahkotno, vspod-budljivo, kakor po navadi; mračno je bilo njegovo čelo, nestalno njegovo oko in nemiren njegov glas. Vse je kazalo, da danes ni šola taka, kakoršna bi morala biti.
II.
Lepo jutro je bilo. Po dolgi beli cesti, ki se je od trga naprej ure in ure hoda vila med skalnatimi gorami poleg zelene Soče, izprehajali

#
sta se dve moški osebi. Jedna izmed njiju ži-votna, s počasnim kretanjem, sneženo bele glave in mirnega, resnega pogleda, bila je podoba Častite starosti, one starosti, ki ne pozna ne zavisti, ne obžalovanja, katera po borbah in izkušnjah življenja ne zaničuje sveta in njega slabostij, temveč ga pomiluje ter mu radovoljno posvečuje svoje moči, da ga tolaži ter mu pomaga.
Druga oseba, visoka in šibka, z živahno, krepko donečo govorico, z lahkotnim korakom, kakor bi hotela vsak trenutek na nevidnih perutih povzdigniti se od tal, smelega, hrepenečega pogleda in smehljajočih se ust, bila je podoba utelešene mladosti, ki vedno hrepeni po jasni sreči.
„In tako, mladi moj prijatelj", reče starejši proti mlajšemu, „toliko sva se že danes o tem in onem pomenkovala, a povedali mi še niste, kakšnemu stanu se mislite odslej posvetiti."
Oprava onega, ki je tako govoril, naznanjala je, da je duhovnik; mi samo pristavljamo, da je bil domači župnik. Ogovorjeni mladenič pa je bil sin nam že znanega trškega učitelja. Prišel je bil sinoči iz mesta domov, v mestu pa je bil dan poprej napravil zrelostni izpit.
Mladenič lahno zardi. „Bojim se, da mi ne bodete verjeli, gospod župnik, ako vam odkritosrčno povem, da se doslej še nisem prav odločil za nobeden poklic. Ta in oni stan sem že jemal v poštev, a vselej sem vsled odsvetovanja ali kakšnega drugega pomisleka odložil sklep na primernejši čas."
„A ta Čas je menda vendar že prišel.'" meni župnik pomenljivo.
„Seveda je prišel, pa še skrajni Čas; a verujte mi. da še nikoli nisem bil radi te važne stvari v večji negotovosti in v večjih zadregah, nego baš sedaj", odvrne abiturijent.
„Le tehtno in resno premišljujte sami sebe in svojo nrav, svoje nagone in "nagibe, tu pa tam pozvedujte tudi pri izkušenih ljudeh, kakšne so razmere v tem ali onem poslovanju, potem se ozirajte tudi na željo svojih roditeljev, pa koliko in kako dolgo bi vas oni mogli gmotno podpirati, a pred vsem se priporočajte Bogu, da vam pokaže pravo pot, po kateri bi varno hodili", svetuje župnik.
„Ko bi šlo po materini želji, posvetil bi se duhovskemu stanu; oče pa bi me rad videl na stolici, seveda ne ljudskih, ampak srednjih šol. Jaz pa —"
„No, kakšen je pa vaš vkus:" nasmehne se župnik, ker je mladenič nakrat obstal sredi stavka, ustavi se ob potu ter se radovedno ozre nanj z dobrohotnim pogledom.
„Dovolite, gospod župnik, da opustim za danes odgovor na to vprašanje", odvrne mladenič, kateremu je bilo ime Viljem. „Prihodnje
dni se mora stvar rešiti, in potem bodete vi prvi, kateremu zaupam svoj sklep, katerega poprosim sveta."
„Dobro, dobro, saj ni radovednost, temveč samo moje prijateljstvo do vas, ki me sili spoznati vaše načrte o bodočnosti. A glejte, skoro bi bila šla mimo pokopališča, ne da bi se spominjala preminulih bratov." To rekši, obrne se župnik proti majhnemu ličnemu pokopališču, ki je stalo na prijaznem griču ob poti tik njiju, sname klobuk, in gibanje njegovih ustnic je kazalo, da priporoča božji milosti vse one, ki ondi spavajo večno spanje. Pogled mu je ob tem krožil po raznih gomilah, in odsev njegovega očesa se je neprestano preminjal: sedaj je bil mil, sedaj otožen, sedaj ganjen.
Viljem, ki se je bil po gospodovem vzgledu tudi odkril, zrl je z nekim češčenjem na župnikov obraz. Slutil je, kaj se godi v njegovi duši, zato je nehote vzdihnil sam pri sebi: „Blagor tebi, da imaš tako živo vero!" Skoro, da si je želel biti v njegovem položaju. Kakšen pokoj, kakšna ljubezen objema njegovo blago, požrtvovalno dušo ! In hipoma se mu je zazdelo, da duhovski stan, ta vse premalo čislani, ker premalo poznani stan, stan, katerega se mladeniči toliko boje, ker se v njem zahteva preveč osebnih žrtev, preveč sainozatajevanja, je čez vse častit in vzvišen onemu, ki se mu uda popolnoma, pogumno izruvši iz srca hrepenenje po toliko omahljivi, a redko kdaj dosežni zemski sreči. Ali bi se čutil močnega dovolj, da se odpove čarom, katere mu tako zapeljivo obeta svet." Tako je sebe nehote popraševal, in močno utripajoče srce mu pravi, da za to ni sposoben. Mladostni njegov duh hrepeni po slobodi, vsaka žilica v njem koprni po veselju, nemirno srce njegovo po izpremembah, po življenju, po sreči. Da, neka sreča mora biti na svetu; on sluti njeno slast, zato jo mora doseči. A pri onih tužnih gomilah ni sreča doma. Odpirati uho bedi življenja, a srce zapirati najnaravnejšim čustvom, to se ne pravi živeti, temveč mučno, dolgo hirati. Ne, ne, v tem trenutju je čutil, da duhovski stan, čeprav je lep in Častitljiv, vendar ni zanj.
Župnik je domolil. Ozre se na Viljema. Ta je bil ves žareč v lica, in njegovo oko je kazalo njegovo dušno stanje.
Župnik mu potrka prijazno na ramo. „Vaš duh je poletaval v jasne višave med tem, ko je moj gledal ničnosti sveta. Vidi se vam, da se življenja ne bojite. V ognju svojih dvajsetih let vidite svetlobo tudi ondi, kjer se nahaja tema. Ne zamerjam vam. V življenju, res, se ne nahajajo ona nebesa, katera si mladina v njem domišljuje, a tudi ne oni pekel, kakor ga nekateri Črnogledci opisujejo, temveč življenje je neka mešanica radosti in. bolesti, in največkrat
je od nas odvisno, ali nam je srečno ali nesrečno. Iz tega sledi, da je Človek v vsakem stanu lahko srečen in zadovoljen, ako le resno hoče in se trudi, ako se z udanostjo in ljubeznijo podvrže njega zakonom in žrtvam. Brez žrtve in neugodnostij pa ni nobenega stanu, lahko mi verjamete."
Viljem je med župnikovim govorjenjem povesil oči. Zdelo se mu je, da se v njegovih resničnih besedah skriva tajno svarjenje. Nekaj časa je stopal tiho zraven župnika; v tem hipu ni vedel, ali bi bolj zaupal besedam izkušenega moža, ali pa slutnjam svojega nestrpnega srca.
A prav tedaj švigneta mimo njiju dva majhna dečka, kakor bi bežala.
„Bog nebeški!" zakliČe župnik v skrbeh, „kaj se vama je pripetilo, da tako dirjata?"
Dečka se ne ustavita ob tem vprašanju; samo mlajši izmed njiju, ki je zaostajal nekaj korakov za svojim tovarišem, spoznavši župnika, privzdigne klobuk in zakriČi z nerazločnim glasom: „Čarovnica gre!" —
„Kaj je dejal deček.'" popraša župnik spremljevalca, ker ni bil Čisto razumel besedij.
„Da gre čarovnica", razjasni Viljem smeje se.
Župnikovo čelo se zmrači. „Nesrečno babje-verstvo!" zamrmra sam pri sebi žalosten. „Kdo bi ve'rjel, da je ljudska domišljija tako malo modra! Pa kdaj in zakaj je to nesrečno, pomilovanja vredno dekle postalo strah in groza vsej okolici."' Nikoli še ni komu kaj žalega storila. Res, da je njeno vedenje nenavadno, kakor je tudi nenavadno njeno obližje, v katerem je vzrastla in še živi. Ko mi je sinoči vaš oče povedal, kaj je v šoli z učenci doživel, skoro nisem hotel verjeti, danes pa . . ." hipoma omolkne in z očmi migne Viljemu, naj pogleda na levo. Na bregu Soče, njima nasproti, kjer je ležalo nakopičeno največje skalovje in je bilo vse za-rastlo, stopala ali prav za prav plesala je mlada ženska oseba. Oblečena v črno, preprosto prikrojeno obleko, s suhim, jako bledim obličjem, na pol zakritim od Črnega pajčolana, s katerim je imela glavo ovito, velik šopek rastlin v roki drže, bila je videti kakor mrlič, ki je ravnokar pobegnil iz groba in ne ve, kam bi obrnil korake.
V onem trenutju, ko jo je župnik zagledal, zagledala je tudi ona nju in brž se je obrnila ter izginila za veliko skalo.
„Poglejte jo, ta je ona dozdevna Čarovnica", dejal je župnik Viljemu. „In pred tem ubogim, plašljivim dekletom, ki se samo najbolj boji ljudij, beže otroci in menda tudi odrastli, kakor pred samim peklenščekom! Bog si ga vedi, kaj je dalo temu povod? Pozvedeti moram vso
stvar. Ta dva kmeta, ki gresta nama nasproti, nama povesta, ako jima je kaj znano o tej stvari", pristavi župnik, zagledavši iz daleka dva moža s poljskim orodjem v roki.
Viljem ni več govoril. Bil je presenečen in čakal, da zve kaj posebnega. Ko je župnik premišljeval, kako naj bi ogovoril moža, oziralo se je Viljemovo oko proti skali, za katero je bila izginila ona čudna ženska prikazen. Upal je, da zopet stopi izza skrivališča in da jo ob tem ogleda natančneje. Toda Čakal je zastonj. Ves čas, ko se je župnik razgovarjal s kmetoma, ni se nič ganilo za skalo. Zdelo se je, kakor da je res čarobno izginila od ondod.
Kar sta naša znanca zvedela od kmetov, bilo je malo, a vendar dovolj. Povedala sta, da se godijo Čudne reči v znanem pol porušenem gradiču, ki stoji na samotnem kraju, pol ure oddaljenem od trga, in kjer je vedno, kakor najstarejši ljudje iz trga -pomnijo, po dnevu in po noči vladal največji mir; sedaj namreč stanuje v njem več ljudij, ki so se Bog ve od kod sem pritepli. Po dnevu so okna grajska vedno zaprta in zavešena, po noči pa široma odprta. In tedaj prihajajo iz notranjih prostorov gradu tako čudoviti glasovi, da človeku, ki jih čuje, kar lasje vstajajo po koncu. Ti glasovi so sedaj podobni Človeškemu vzdihovanju, sedaj votlemu, zadušenemu kašljanju, a potem se izpreminjajo v pretrgano hripavo govorjenje. Pa kdo ve, v kakem jeziku! Menda se sami duhovi in same čarovnice v njem razgovarjajo. Po tem govorjenju sledi navadno nekako tuljenje, ki ni podobno ne petju, ne vriskanju, ki pa včasih postane tako milo, da privabi poslušalcu solze. A hipoma se zaslišijo zopet taki glasovi, da prešinejo vsakega s strahom in ga oplašijo.
„Najčudnejše in najgroznejše pa je to, kar je pripovedoval šepavi Mihec", začel je razlagati jeden izmed kmetov s posebnim poudarkom. „Znano je, da je Mihec najpogumnejši v vasi. Njemu ni zadostovalo poslušati čudne glasove, hotel je tudi zvedeti, kaj se ondi godi. Letos na velikonočni Četrtek je bilo. Zjutraj je bil opravil Mihec svoje velikonočne dolžnosti, menil je torej, da mu zli duhovi iz gradu oni dan ne morejo do živega. Važno pa bi bilo za vso okolico zvedeti, kdo prav za prav biva v gradu. Ponudil se je sam za junaka, da to iz-takne. Tovariši smo mu prinesli lestvo do gradiča, ker sam bi se bil preveč utrudil, in mu jo naslonili pod ono okno, od koder so prihajali slednji večer glasovi. Nastopil je težavno pot. A ko je pogledal v odprto okno, sklepali smo iz dregetanja njegovega života, da je tam zagledal nekaj groznega. Lestva se je kar tresla. Mihec se je ozrl še jedenkrat v sobo, nato pa se je urno spustil na tla."
„No, in kaj je Mihec tam notri videl?" posegel je Viljem na pol vesel, na pol nestrpen pripovedovalcu v besedo.
„Kaj je videl, to vprašate r Kar se pac samo v peklu vidi. Na mizi je gorel plamen, ki je čudno plapolal, švigal visoko, pa se je zopet skrčil, ob tem pa je neprestano menjal barve. V ognju pa je šumelo in vrelo, kakor bi se voda kuhala, vendar nikjer ni bilo videti nobenega kotla ne lonca. NajČudnejše pa je bilo to, da je poleg ognja na nečem, kar ni bilo ne stolu ne postelji podobno, ležala oseba, ali prav za prav pošast, v dolgi rdeči halji. Obraz te osebe . ... po Mihčevi trditvi niti obraza ni bilo, temveč sredi dolgih razmršenih sivih las in dolge bele brade je gledalo dvoje očes, ki sta tako žareli kakor ogenj; nosa in ust, pravi, da nikjer ni bilo. Pri njegovih nogah pa je Čepela ona ženska ali ono dekle, katera jedina iz te zaklete druščine hodi todi okoli, da plaši otroke in da seje nesrečo, kamorkoli stopa njena noga. Od nje so prihajali tudi oni Čudni glasovi, petju podobni, od starca pa ono vzdihovanje in grozno hrkljanje in kašljanje!"
„In kakšna je ta mlada Čarovnica? Ali je lepar" pozveduje Viljem in zadržuje smeh. Brž si je tolmačil razmere na gradu. Sklepal je, da je tam kak bolehen starec, čudak in samotar, Čarovnica pa njegova hči. Ono vzdihovanje in kašljanje prihajata od bolnika, petje pa od deklice, katero je najbrž milo ali otožno, kakor nanaša pesem. Oni grozni ogenj pa ni nič dru-zega, kakor ogenj, ki se nareja na samovaru s špiritom.
„Kakšna je čarovnica, vprašate:" začudi se mož. „Umeje se, da je grda, kakor so vedno take spake. Suha je kakor poleno, a bleda kakor smrt. In pa njene oči! No, želim, da bi samo jedenkrat pogledali v nje oči, Črne in preteče, kakor oblak pred nevihto. Ne bi se smejali, to vam pravim. Pa še nisem vsega povedal, kar je Mihec videl v onem Čarovniškem gnezdu. Okrog sobe so po koncu stali kostnjaki različnih živalij in ptičev, a sredi njih, ravno oknu nasproti, skozi katero je Mihec gledal, režala je brezzoba lobanja! Ali tedaj še dvomite, da sta-novniki tega gradu niso dobri ljudje:"
Njegov tovariš, ki je doslej vedno molčal, hotel je dodati še nekaj važnih dokazov, toda Viljem, kateremu se je cela stvar zdela brez-pametna, ni mu dal do besede. Z resnim glasom reče: „In vidva verjameta takim čenčam? Ali res verujete v duhove in čarovnice:"
A oni, ki je govoril poprej, odreže se hitro: „Nu, da; Če tudi stanovniki tega gradu niso Čarovniki, gotovo pa ni od njih blagoslova, ker ne poznajo Boga."
„Kako to veste:"' poprasa Viljem.
„Ker nihče še ni videl, da bi kdo izmed njih prišel kdaj v cerkev, niti ona deklina, ki se vedno okoli klati."
„Ne sodi prehitro, saj ne vidiš vseh ljudij", odvrne Viljem razvnet. Njegova mlada kri se je kaj rada vnela, a tukaj res ni vedel, kaj bi bil še odgovoril, zato mu je bilo prav, da je gospod župnik s prijazno zahvalo odslovil oba moža.
Ko sta moža izginila njunim očem, spo-gledata se župnik in Viljem. Njuna pogleda sta kazala, da oba obhajajo v tem trenutju jednake misli.
„Gospod župnik, kaj takega v devetnajstem stoletju!" vzklikne naposled.
„In vrh tega še v moji župniji!" vzdihne župnik.
„Od velike noči sem tava naše ljudstvo v tej zaslepljenosti, torej več nego pol leta, ne da bi si iskali sveta", nadaljuje Viljem. „Saj vi ste menda tudi Šele danes zvedeli za to stvar. Pa kako si tolmačite to Čudno prikazen:"
„Kako si tolmačim to prečudno prikazen:" ponovi župnik Viljemovo vprašanje in se nasloni na obzidje, ki je ločilo cesto od strmega brega ob SoČi. Zdelo se mu je, da krepkeje pove svoje misli stoje nego hode.
Viljem je bil tega vesel ter se z jednitn skokom dvignil na zid Pazljivo je z visoČine poslušal svojega spremljevalca, kar pa ga ni motilo, da bi njegovo oko ne prežalo, kdaj se izza skalovja prikaže „Čarovnica".
„Vidite, to je Čisto naravno", nadaljeval je župnik in gledal na ponosno romarsko cerkev, ki je v solnčnem svitu blestela z visoke gore prav njemu nasproti. „Naš kmet je dober, pošten in zaupen, a tudi lahkoveren, ker nima Časa in ne zmožnosti, da bi presodil stvar do dna. Čim groznejša je kaka stvar, tembolj ga zanima. Govorite mu o peklu površno, ne bo se ga bal. Ako mu pa o peklu napravite živo sliko, tedaj šele se vaše besede primejo njegovega srca in za srcem tudi njegovega duha. Tako ga tudi prazno verstvo včasih bolj zanima, kakor čista vera, ker se ono naslanja na Čutne stvari, vera pa nas vodi do nadčutnega sveta. In še to: česar se kmečka pamet jedenkrat oklene, tega ne popušča rada. A hvala Bogu, da je v tem oziru čim dalje bolje: le semtertje so Še taki ostanki nekdanjih zmot, katerih cerkev ni mogla izruvati, kakor smo se — žal — prepričali ravno tukaj pri nas. A tudi tukaj — upam — poneha kmalu praznoverstvo. Ne bo dolgo časa, ko bo tudi ta čarovnica ljudem navadno dekle, in to bo močno orožje zoper prazno vero."
Viljemu je posebno ugajalo to, da je gospod župnik napovedal tak prevrat z deklico in ljudstvom. Pazno je upiral oči tje na skalo. In res, še predno je župnik dokončal svoj govor, za-
gleda Viljem ne daleč od kraja, kjer sta ona dva stala, njo, na katero je ravno mislil. Zdela se mu je še bledejša, nego poprej; glavo je imela k tlom upognjeno, ter je stopala počasnih, utrujenih korakov po slabem, strmem, kame-nitem potu proti trgu.
Viljem upre ostro svoje oči v nje upali obraz, kakor da hoče s silo iz njega izvleči skrivnost njene osebe. Že je mimo njiju šla, že se je izgubila njunim pogledom, pa Viljemovo oko je še zrlo za njo, dokler ga ne vzdrami župnikov glas.
„Ali mislite, da naju ni zapazila, ker ni zbežala, kakor je nje navada, da zbeži, kadar zagleda ljudi?" popraša on.
„Prepričan sem, da je vedela za naju, še več, da je poslušala najine pogovore", odvrne Viljem resno. „Pa, gospod župnik, ali vas ni osupnil nje obraz.''"
„Nisem ga videl", nasmehne se župnik, „saj poznate mojo kratkovidnost."
„Klasičen, povem vam, da klasično lep navzlic vsej grozni bledobi in oni grdi ruti, katera ga je zakrivala. Prav tak sem si vedno predstavljal profil grških in egipčanskih obrazov. Tako mikavno bled, tako skrivnostno mil in prikupen! A oni-le mož je prej trdil, da je grda kakor spaka. Bedak!"
„Oprostite, vsak po svoje!" poseže župnik vmes, kakor da ga ni volja razpravljati o tem vkusu in govoriti o lepoti. „Dekle je sedaj najbrž napotjeno na očetov grob."
„Na očetov grob?" začudi se Viljem. „Kaj je oni starec umrl ? Pa kdaj ? —- Kakor vidim, vi veste več o njej — o tej rodbini", popraša hitro Viljem, kateremu se je radovednost videla na očeh.
„Se ve, da vem", odvrne župnik mirno, „a vendar tudi ne mnogo. Njenega očeta smo pokopali pred tednom dnij. Ona — že vem, Ju-dita ji je ime —, živi sedaj s svojo materjo, mogoče, da je le mačeha, ako hočem soditi ravnanje te stare ženske s svojim otrokom. Leto dnij bo jeseni, kar se je ta rodbina, obstoječa iz imenovanih treh oseb, naselila tukaj. Od kodi je prišla, ne vem natanko, slutim pa, da iz Rusije. Njih domaČi jezik je ruski, a znajo tudi nemški. Starec je menda govoril več jezikov; vsaj blodil je v različnih : ni bil namreč pri pravi pameti. Nekaj se mu je v življenju moralo pripetiti, kar mu je zmedlo razum. A nevaren ni bil. Po stanu je bil zdravnik; zato je menda imel one živalske kostnjake in ono lobanjo, zato je njegova hči morala vedno nabirati rastline, katerih vsako je poznala po imenu. Te rastline je on po stari navadi kuhal ter na-pravljal zdravilne pijače. Bil sem samo jedenkrat na njih domu in sicer tedaj, ko je starec umiral.
Dala me je tedaj njegova žena poklicati. Ta ima v sebi nekaj nezaupnega. Uverjen sem, da me ni želela iz verskega prepričanja, temveč, ker se je bala, da ne bi sicer po soprogovi smrti imela sitnob z menoj in z župljani. Vedela je, da nje rodbina ne uživa občnega zaupanja in spoštovanja, ker nikoli ne zahaja v cerkev. Ostal sem pri umirajočem dotlej, da je dušo izdihnil, in zdelo se mi je, da njej to ni bilo prav. Govorila je tedaj z menoj samo najpotrebnejše, in znalo se ji je, da bi se me rada iznebila. A mene je zanimalo pozvedeti kaj natančnejšega o življenju umirajočega moža, ne iz radovednosti, temveč zato, da bi vedel, kako je z njegovo dušo. A on je bil tedaj že popolnoma nezaveden; slučaj ali sreča pa je hotela, da je za nekaj časa vendar-le zapustila sobo. Ostal sem potem sam z umirajočim možem in dekletom. Od nje sem zvedel, kar sem vam sedaj pravil; toda od te revice je bilo jako težko kaj pozvedeti. Topila se je v solzah zaradi očetove izgube. Stara je kakih šestnajst let in ljubi očeta nad vse. Zdelo se mi je, da se izogiblje mojim vprašanjem; a zdelo se mi je tudi, kakor da je to izogibanje prisiljeno, da bi rada govorila, pa da ji je prepovedano. Ves čas, ko mi je v pretrganih besedah odgovarjala na moja vprašanja, zrla je plašno v vrata, skozi katera je bila izginila mati. Iz tega dekleta bi se dalo zvedeti marsikaj. Ko bi si kdo znal pridobiti njeno zaupanje in bi jej znal odgnati strah, ki jej veže jezik, potem — —."
„In ta človek" —- hiti Viljem, še predno je župnik končal svoje besede — „ta človek hočem biti jaz. . .
„In vaš novi stan, za katerega še ne veste, in dolžnosti bodočega poklica, ki vas čakajo ?" vprašal je župnik.
„Za vse bo Časa dovolj", odvrne Viljem odločno in skoči z zida. „Gospod župnik", pristavi resno po kratkem obotavljanju, „obljubil sem vam, da bodete vi prvi, kateremu zaupam svoj sklep zastran bodočega stanu. Že davno sem gojil nagnjenje do nekega stanu, a imel sem zaradi njega še nekatere pomisleke; zato se nisem hotel še izjaviti. V tej zadnji pol uri pa so ti pomisleki izginili, in sklenil sem, učiti se prava ter stopiti v sodno službo. Zdi se mi, da tli v meni poseben nagon, da zasledujem pravico in se zanjo borim."
„Tudi častit stan, tudi vzvišen poklic", odvrne župnik sicer prijazno, a v njegovem glasu je odmevalo nekaj, kakor obžalovanje. Žnalo se mu je, da bi rad še nekaj pristavil, pa, kakor da si sam ni svest, ali bi prav storil, molčal je rajši.
Napotita se proti domu. Nemo in tiho sta korakala dalje, sedaj pa sedaj sta izpregovorila
kaj malega. Zdelo se je, kakor da ju je utrudilo prejšnje dolgotrajno in navdušeno govorjenje in posušilo vir njuni zgovornosti.
Viljem je gledal zopet sanjarski okoli sebe, oziraje se v modro, prozračno nebo, kakor da samo ondi najde odsev jasnote, ki navdaja njegovo mlado žitje.
Župnik je gledal zamišljen pred-se. Videlo se mu je, da so njegove misli resnobne, važne. O Viljemu je pač upal včasih, da postane trden, zanesljiv steber cerkvi. „Pa, kakor je božja volja! Tudi svet, ne samo cerkev, potrebuje blagih, Čistih značajev!" In ozrl se je zopet prijazno na Viljema.	(Dalje.)
Vzori in boji.
(Po prijateljevih pismih priobčil	Ošaben.)
(Dalje.)
14. Na pragu večnosti.
Koncem oktobra . . . (I. gimn. razred.)
Ljubi prijatelj! Gorko jesensko solnce sije v sobico, katere nisem ostavil že šest tednov. Roka se mi še trese, pišočemu to pismo. Silno sem slab od dolge, nevarne bolezni; vsaj pravijo mi, da je bila nevarna, in čudijo se, kako sem jo prebil. Bodi Bog zahval jen! Zdi se mi, kakor da sem iz nova oživel. Moči se mi vračajo. Jutri pojdem prvič v šolo. Do sedaj še nisem bil nič. Veliko sem zamudil. Toliko sem hrepenel po gimnaziji, —• in kmalu, kmalu bi je ne videl nikdar več! —
O, ljubljeni prijatelj, kdo bi si bil mislil tedaj, ko sva si roki podala v slovo o počitnicah, in si ti odšel v Novo mesto, in sva si obljubila, da si hočeva večkrat pisati, jaz, kako je v Ljubljani, ti, kako je na novomeški gimnaziji, kdo bi bil mislil tedaj, da me čaka tako dolga bolezen: Najhujše pa mi de to, da ti nisem mogel sporočiti, kako mi je, in si mislil, da sem se ti izneveril. Tako mi očitaš tudi v pismu, katero sem včeraj prejel. Prebral sem je še na postelji. Kar milo se mi je storilo, ko sem bral tvoje očitanje. Ne, ne, prijatelj, nisem te pozabil. Kako." Saj sva šele sklenila prijateljstvo, in že naprej se veselim, ko o prihodnjih počitnicah zopet prideš obiskat teto v našo vas. Tedaj ti tudi povem, kako je bilo z mojo boleznijo, če te bode zanimalo. Kaj bi te sedaj s takimi rečmi dolgočasil! Da sem jo le premagal, pa je dobro.
A kmalu bi bilo vse moje veselje minulo za zmerom. Ne veš, koliko sitnostij sva imela z očetom, predno so me sprejeli v gimnazijo. Prišla sva bila za cel dan prepozno vpisat se. Kriv je bil tega Tometov France, ki je trdil, da dobro ve, kdaj treba priti, pa nama je povedal napačen dan.
S kakšnim veseljem bi bil šel v Ljubljano, ko bi bil zdrav! Saj sem imel stopiti v šole,
kamor hodi toliko učencev in že velikih! Tako sem pa ves žalosten sedel v železniškem vozu poleg očeta. Roka me je bolela neznansko. Ker sem doma mnogo pomagal očetu na vrtu, naredil se mi je bil na dlani desne roke kostni žulj. Mislil sem, da se kmalu zaceli; a ni se hotelo. Imel sem obezano roko. Vsa me je bolela, prav gori do rame.
Prideva pred gimnazijo. Vse živo je bilo, kakor na sejmu. Dijaki so stali med „štanti" ter prodajali in kupovali knjige. Jeden prav blizu naju je vpil na ves glas: „Za prvo, za
drugo, za tretjo.....za osmo!" Ponudi jih
tudi očetu. „V katero pojde?" vpraša. „V prvo!" odgovore oče. Brž jim pomoli cel kup raztrganih bukev. „Na-te, kupite na pol zastonj! Za nove bodete dali trikrat več!" Oče se branijo : „Fant še ni naredil izkušnje za prvo šolo. Prej ne smeva kupovati." „Se ni naredil:" začudi se dijak, „no, potem je že zamujeno. Ravno sedaj pišejo naloge tisti, ki hočejo v prvo šolo."
Oba se prestrašiva. Greva brž h gospodu gimnazijskemu ravnatelju. Nekoliko sva morala počakati. Neka gospa je bila s svojim sinčkom notri. Kmalu se odpro vrata: gospa s sinčkom se priklanja gospodu ravnatelju. Čudno se mi je zdelo to, da je sinček nosil kratke hlačice; mislil sem si: ali take otroke sprejemajo v gimnazijo:
Stopila sva v ravnateljevo pisarno. Vsa je bila polna dima, da okna nisem videl. Oče vzamejo moje spričevalo ter je pokažejo gospodu ravnatelju. Kaj sta govorila, nisem vsega razumel. Govorila sta nemški. Jaz sem se tresel med tem kakor šiba na vodi. Kako pa se ne bi: Saj sem stal pred ravnateljem cele gimnazije! Bolj stari so že in veliki, črno oblečeni in brado imajo in naočnike; gotovo so izmed vseh najbolj učeni, ker so za ravnatelja. Mene niso nič vprašali. A ko prideva iz-sobe, povedo mi oče: „Ivan. kaj hočeva sedaj: Zamudila sva; ne sprejmo te več!" Bilo mi je, kakor da se mi je nož zasadil
v srce. Najrajši bi se bil izjokal. In še roka me je bolela tako neznansko: kar gorela mi je! Tudi oče so bili zelo žalostni. — O gimnazija, gimnazija! Toliko sem hrepenel po tebi, in sedaj, ko sem že stal na pragu, so mi vrata zaprta! V tem so prihruli od nekod dijaki; nekateri so kar skakali od veselja ter klicali: „Izdelal, izdelal!" Zvedeli so bili, da so prebili preskušnjo za prvo šolo. Oh, jaz sem pa zamudil! —-
Oče so imeli v mestu prijatelja. Greva k njemu. Ker je bil dobro znan z gospodom ravnateljem, prosili so ga oče, naj bi šel z nama ter govoril, da bi me sprejeli. Popoldne smo šli vsi trije h gospodu ravnatelju. Kaj so govorili med seboj, ne vem; nazadnje so se obrnili proti meni, potolkli me po rami ter rekli: „Ali boš priden, če te sprejmemo:" Z veseljem sem rekel, da bom. In zapisali so me v neko knjigo. Kamen se mi je odvalil od srca: Sprejet, sprejet!
Kmalu nato me vzamejo neki gospod profesor seboj. V sobi, kjer je bilo vse polno knjig, so me izpraševali. Dali so mi slovensko berilo; brala sva: „Raj pod lipo pri Zilanih." Prestavljal sem tudi v nemški jezik. Pisati pa nisem mogel. Gospod profesor — kako se pišejo, ne vem še, ker potem jih nisem več videl — so bili potrpežljivi z menoj. Povedali so mi, da sem izkušnjo naredil. Kako sem jim bil hvaležen!
Treba je bilo poiskati tudi stanovanja. Oni stari ženici, pri katerih sem bil lani, ne moreta več imeti učencev. Hvala Bogu! dobila sva dobro. Star možiček je stal pred šolo. Ko prideva mimo, naju vpraša: „Ali imate že ,kvartir'?" „Ne še!" „Pojdite z menoj in poglejte, prav pripraven bo za vašega sina!" Peljal naju je na Poljansko cesto. Pred hišo št. 8 se ustavi ter reče: „Tu notri, prosim." In šli smo. Precej mi je bilo všeč: obstali smo sredi prostornega dvorišča. Na jedni strani so bile drvarnice, na drugi bela hišica. Stopimo v hišico. Postarna gospodinja naju ljubeznivo sprejme. Pokazala nama je, kakšen kruh pri njej jedo dijaki. „Lačen ne bo nikoli", je zatrjevala. „Potepati se pa tudi ne sme pri meni", je dostavila. Oče me vprašajo: „Ali bi bil rad v tem stanovanju:"' Povedal sem, da prav rad. Govorili so potem še zunaj z gospodinjo, jaz pa sem ostal v sobi.
Zvečer so oče odšli.
Mene je pa roka bolela huje in huje. Drugi dan sem šel kupit k bukvarju atlant, ker nisem mogel dobiti starega. A veš, koliko časa sem hodil? Prej bi bil prišel v Četrt uri sem in tje, sedaj sem potreboval celo uro. Držal sem se po strani, in kakor sem se ganil, zabolelo me je vse. Kako sem bil žalosten! Kako bo s šolo? Vse me je skrbelo.
Tisto popoldne me vzame gospodinja s seboj, pa greva k zdravniku dr. E . . ., ki stanuje tudi
na Poljanski cesti, hišo pa ima sredi lepega vrta. Ko mi pogleda roko, pove mi, da se mi je vnela vsa rama, da moram takoj v posteljo, in da me bo prišel vsak dan dvakrat obiskat. Tega nisem pričakoval. Rad bi bil šel v šolo, a moral sem v posteljo. Zdravil'k je res prišel vsak dan, kakor je rekel. Po treh tednih je pripeljal še jednega. Prerezala sta mi bulo, ki mi je bila dozorela pod pazduho. Dvakrat je oni drugi doktor dregnil z nožem; izteklo mi je gotovo za skledo krvi in gnoja. Mati so bili prišli prav tisti dan z vlakom pogledat, kako mi je, zakaj gospodinja jim je bila pisala, naj pridejo. Stali so poleg postelje ter jokali. Tudi meni je bilo hudo, oh, tako hudo! Mati so se mi smilili. Gospodinja mi je močila čelo z je-sihom, češ, da ne padem v omotico. Jokaje so se zvečer poslovili mati od mene. „Ivan", rekli so. „obljubila sem te, Če ozdraviš, k Mariji Pomagaj na Brezje; obljubi se še ti!" Pokimal sem in zatrdil, da pojdem o velikih počitnicah, če mi Marija izprosi zdravje. In sedaj sem zopet zdrav. O, kako sem hvaležen Bogu, da mi je je podaril, kako hočem Častiti Marijo, da mi je to izprosila! Ljubi Jožko! šele sedaj vem, koliko je vredno zdravje. Včeraj mi je gospodinja pripovedovala, kako se je bala za moje življenje. Zdravnik sam je dvomil, morem-li ozdraveti? „Jedno noč, ko si bil posebno slab", pravila je, „odmolila sem vse tri dele rožnega venca za-te. Ivan, bil si na pragu večnosti." — Čas je, da končam. Tako rad bi ti še kaj pisal, a truden sem. Ne zameri mi, ljubi Josip! Dej, pomagaj mi tudi ti hvaliti Boga za moje ozdravljenje !
SrČno Te pozdravlja Tvoj
Ivan.
15. Prvi teden v gimnaziji.
Začetkom listopada . . .
Ljubi oče! Izpolnila se mi je torej vroča želja: že cel teden hodim v prvo šolo. Zdravje se mi je že popolnoma vrnilo, vsak dan se Čutim krepkejšega. Vse, kar vidim in slišim okrog sebe, zdi se mi kakor novo: solnce, zdi se mi, ni še nikoli tako lepo sijalo na zemljo kakor sedaj; hiše na Poljanski cesti, ki so se mi prej zdele tako puste, zde se mi sedaj tako prijazne, kakor da me pozdravljajo, ko hodim mimo njih v šolo, in kakor da se vesele z menoj, da sem ozdravel od težke bolezni, in ljudje, katere srečavam, ne zde se mi več tako čemerni kakor prej, ampak veseli, srečni. Sam ne vem, zakaj se mi vse tako vidi r Ali se je pa res vse izpremenilo v tem času, kar sem bil jaz bolan?
In knjige, te so mi sedaj še posebno ljube. Toliko Časa so ležale tam pri postelji: A. Lesar: Katekizem; Latinska slovnica, spisal p. Ladislav Hrovat; Latinske vadbe od Sebastijana
ŽepiČa; Janežič : Slovenska slovnica; A. Heinrich: Deutsche Grammatik; Pokorny: Živalstvo; Močnik: Arithmetik; vse te in še par drugih knjig me je čakalo tam na polici, a nisem jih mogel
Sv. Hijeronim. (Slikal fra Celestin Medovič.)
vzeti v roko. Sedaj pa mi je učenje največje veselje.
Kako mi je utripalo srce, ko sem prvič po bolezni stopal po stopnicah gori v prvo nadstropje ! Nisem še vedel, kje je moj razred. V
vsej dolgi bolezni me ni obiskal nobeden izmed sošolcev. Najbrže niso vedeli, kje stanujem. Samo oni tretješolec, ki stanuje z menoj, šel me je bil opravičit h gospodu razredniku. Nekaj časa sem stal na hodišču, ne vedoč, kam bi se obrnil.
Mimo mene so hodili razni dijaki, a nobenega nisem poznal. Prihajali so tudi gospodje profesorji, tudi teh nisem poznal nobenega, odkril pa sem se vsakemu. Tu pride po stopnicah Anton Bregar, moj sošolec iz Četrtega razreda. Začudi se, ko me zagleda. „Kaj si prišel r Mislili smo, da te ne bo več " Tako me je nagovoril. „Ozdravel sem, hvala Bogu!" odgovorim, „a prosim te, Bregar, pokaži no, kje je naša šola." „Lej, precej tam-le, kar za menoj pojdi!" In vede me v šolsko sobo. Nad vrati sem videl napis: I.b Gj^mn. Classe. V sobi je bilo že vse polno učencev: jedni so sedeli mirno na svojih prostorih ter gledali v knjige, drugi so stali v klopeh, gledali nazaj, vpili ter se smejali. Ko sem stopil jaz noter, je vse nakrat utihnilo. VeČina me ni poznala; iz četrtega razreda prve mestne ljudske šole v Ljubljani jih je bilo le malo. Prišli so brž k meni ter mi podajali roke, izpraševaje me, če sem zdrav. Drugi so me čude se gledali. Ta ali oni mi je ponudil sedež poleg sebe. Jaz si nisem upal nikamor sesti; stal sem pred klopmi ter čakal gospoda razrednika, ki so imeli priti prvo uro.
Zvonec pozvoni v znamenje, da je osem ura. Vse utihne, vendar ne popolnoma. Vrata se odpro, gospod razrednik vstopijo. Kako sem se jih razveselil! Prav tisti so, ki so me v začetku leta izpraševali za preskušnjo in so bili tako dobri z menoj. Veliki so in suhi in brado imajo. Najprej smo odmolili. Gospod profesor so molili z nami. Nato stopim k njim ter jim pokažem zdravniško spričevalo. Prijazno me pogledajo in se razvesele, rekoč:
„Mislili smo vas že izbrisati!" Čudno se mi je zdelo, da me vikajo, ko me še živa duša ni; pa v gimnaziji mora že tako prav biti. Nekoliko sram me je pa le bilo, da sem bil na-jedenkrat tak gospod.
„Kdaj se bodete pa naučili, kar ste do sedaj zamudili:" vprašajo me dalje.
Ne vedoČ v naglici, kako bi rekel, sem se odrezal: „V širinajstih dneh!"
„Pa pojde brez inštruktorja;"
„Oče bi ga ne mogli plačevati, poskusil bom sam", odgovoril sem jaz. Gospod profesor so nato rekli, da ne vedo, kako pojde, a da naj le poskusim. Določili so tudi prostor, kje bom sedel. Ko so iskali, kam bi me deli, prosilo jih je najmanj kakih dvajset: „K meni ga dajte, k meni!" Posadili so me v predzadnjo klop, v kateri nas sedi pet. Vseh skupaj nas je jeden-insedemdeset z menoj vred.
Pričel se je pouk. Izpraševali so latinske besede, pa stavke prestavljali iz latinščine v slovenščino in iz slovenskega v latinsko. Meni je bilo vse ptuje, kar sem slišal. „Deklinirajte,
„Dom in svet" 1896, št. 4.
konjugirajte ... po kateri deklinaciji gre mensa, discipulus, dominus ... po kateri konjugaciji gre canto . . . audio . . . video . . . emo ?" Samo nerazumna vprašanja, in vendar so nekateri tako gladko odgovarjali. Kar strmel sem: „O, kdaj bom jaz tako znal!" To me tolaži, da tam v zadnjih klopeh ne znajo dosti ali nič; tovariša, med katerima sedim, sta oba Tržičana; jeden se prav grbasto drži, a nagaja celo uro. Gospod razrednik so ga nekolikokrat opominjali.
Kar najedenkrat je minula ura. Pozvonilo je devet. Gospod profesor odidejo. Nekoliko časa smo bili sami. Kmalu se zopet odprö vrata, in drug gospod profesor pridejo k nam. Uče naravoslovje. Bolj majhne postave so, glavo drže nekoliko po strani, in precej stari so že. Tudi pri njih sem se oglasil. Nato so začeli izpraševati. Poklicali so dva učenca k tabli. Na vrsti so bile opice. Jedna izmed njih je prav nemarna, tako, da je ne morem gledati na sliki. Gospod profesor hočejo vse natanko vedeti, še to, kakšno zobovje ima opica. To Vam moram povedati, ljubi oče, da mi ni všeč, kar nekateri součenci delajo. Gospod profesor radi njuhajo tobak; jednega učenca imajo v šoli, katerega pošiljajo ponj v ono prodajalnico nasproti šenklavški cerkvi. Kar med šolsko uro mu pravijo: „Jalen!" tako mu je namreč ime, „pojdi in prinesi mi za tri krajcarje ,ta grobega', pa le hitro!" Vsi mu zavidajo toliko srečo, da sme ven iti. Navadno hodi po pol ure. Gospod profesor skoro nikoli ne sede, ampak hodijo gor in dol po sobi roki držeč na hrbtu sklenjeni; pri tem se jim raztresa tobak izmed prstov. A nekateri součenci, sedeči na koncu klopi, so tako predrzni, da nastavljajo gospodu profesorju za hrbtom roke ter love usipajoči se tobak, da ga potem sami njuhajo in dajejo drugim, in da kihajo, kakor bi streljal. — Jaz sem se gospodu profesorju prikupil precej prvo uro. Součenec poleg mene ni prav čital; naglašal je besedico nekoliko na i, pa so bili hudi, češ, da tako nihče ne govori. „Beri ti!" reko meni. Čital sem velik kos, in nazadnje so me pohvalili, da pravilno berem.
Tretjo uro smo imeli krščanski nauk. V tej uri je bilo zelo prijetno. Gospod katehet, — kličemo jih pa tudi za gospoda profesoria -— so bili prav prijazni z menoj, ko sem se jim oglasil. Povedali so mi, kaj se moram naučiti. Nato so poklicali tri pred klopi ter jih najprej izpraševali, kaj je bila v nedeljo pridiga. Samo jeden je dobro vedel, France Pesek, ki najbolje zna v šoli, tudi latinsko, in bo najbrže prvi o pustu, ko dobimo spričevala. Doma je na Golem ali tam nekje blizu Iga. Hodil je lani v drugo mestno šolo. Gospod so ga pohvalili, da si je vse dobro zapomnil. Med uro mora biti vse
8
tiho. V zadnji klopi sedi največji učenec, za Sojkarja ga kličejo. Repetent je, to se pravi, že lani je hodil v prvo šolo, a ni izdelal. Pravi, da kmalu izostane. Nič ni kaj prijazen. Z menoj ne mara govoriti. Ne vem, kaj sem mu storil. Tega gospod katehet večkrat opomnijo. Pravijo mu, da je „garjeva ovca". Drugi se mu pa za-smejemo. Tudi gospod razrednik se včasih po-norčujejo iz njega, kadar ne zna.
Popoldne smo imeli prvo uro zopet latinsko, drugo pa zemljepisje. Tega se učimo po nemško. Ta predmet uČe zopet drug profesor; to se mi tako čudno zdi: v ljudski šoli smo imeli toliko predmetov, pa sta nas učila samo dva: gospod katehet in gospod učitelj, v gimnaziji pa skoro vsako reč drug gospod profesor. Zakaj neki tako, ljubi oče? Kaj ne, da mi to razložite? Ali je to bolj imenitno? Ali bi morda preveč dela imeli z nami, ako bi nas učili samo jeden gospod? V tej uri, ko imamo zemljepis, je tudi prav kratkočasno. Gospod profesor znajo tako lepo pripovedovati in mnogo, mnogo vedo, učeni so bolj kakor gospod učitelj v Četrtem razredu. Slovenskega jezika pa ne znajo, samo nemški govore, no, pa jih razumem. Včasih pa le reko kako slovensko besedo. Zadnjič so hoteli reči jednemu, da naj tablo obriše, pa so rekli: „Obliži tablo." Pa tisto mi ni všeč, kadar nam oponašajo, kako smo Kranjci surovi ljudje; takrat rokave zavihajo, pa pest narede in zakolnejo: kar sram me je, kadar nam to očitajo.
Ta teden sem bil vprašan samo matematiko ali računstvo. Matematika je učeno ime, računstvo pa vsak ve, kaj je. Matematike se učimo tudi po nemško; uče nas bolj star gospod profesor, ki imajo veliko, bolj redko brado, in pa prav špiČaste hlače nosijo, pa naočnike. Prepirajo in hudujejo se nikoli ne. Ko sem bil vprašan, nisem znal vsega; rekli so: „Vi niste bili rojeni pod tisto zvezdo, pod katero so se rodili matematiki." To me hudo peče, da mi matematika ne gre. Zaradi nje bom slabše izdelal. Ljubi oče, kaj naj storim, da jo razumem? Ali so nekateri kar rojeni matematiki r Mar mora človek za matematiko imeti posebne možgane ?
Predno sklenem to dolgo pismo, ljubi oče, naznaniti Vam moram, da je zdravnik prišel včeraj zadnjikrat pogledat, in gospodinja ga je vprašala, koliko smo mu dolžni. Rekel je, da bi drugemu računil po goldinarju za vsak obisk, meni pa da računi le po 50 krajcarjev, ker sem bil tako potrpežljiv, da nisem nikdar nič tožil, še takrat ne, ko sta mi rezala bulo; tako potrpežljivih bolnikov, je rekel, sem malo imel. Vsega skupaj je treba plačati 18 goldinarjev. Prosim Vas, ljubi oče, da jih pošljete. Upam
da Vam bom z marljivim učenjem, katerega sem se lotil z vso močjo, delal veselje. Z Bogom!
Vaš
Ivan,
prvošolec.
16. Prva latinska šolska naloga. Gospodar — berač.
Začetkom grudna . . .
Najprej Vas, ljubi oče, lepo zahvalim za poslani denar. Izročil sem ga zdravniku s srčno zahvalo.
Priganjate me tudi, ljubi oče, naj Vam vendar naznanim, kako kaj napredujem v učenju. Hvalo Bogu, prav dobro mi gre. Inštruktorja ne potrebujem čisto nič. Povsodi sem že dosegel součence glede na tvarino, katere so se učili, ko sem bil bolan. Latinsko mi gre prav lahko. V začetku je bila nekoliko trda, a sedaj so gospod razrednik zadovoljni z menoj. Včeraj smo pisali prvo latinsko nalogo. Gospod profesor so kar narekovali stavke, mi smo pa takoj pisali v zvezke. Tako se pravi „ex tempore" pisati. Kako smo se tresli, predno so začeli narekovati! Naredil sem hitro vsak stavek. Po šoli smo imeli zborovanje: kako je bilo treba prevesti to, kako ono. Mislil sem, da nimam nobene napake; a ko smo prerešetavali, sem se spomnil, da sem napravil zvalnik od samostalnika magister: magistre; velika napaka bo, odlično že ne bo. Kako me je to speklo! Celi večer sem se kesal, zakaj sem naredil tako neumno napako. O, ko bi mogel zvezek dobiti v roke, da bi popravil! Lahko bi bil naredil brez napake, ko bi bil bolje mislil. Prihodnji, teden nam že nazaj prineso zvezke; komaj jih čakam, da zvem, kaj sem pisal.
Se nekaj Vam moram sporočiti, ljubi oče. Do zadnjega tedna nisem vedel, da je moj gospodar — berač. To veste, da je gluh. Oglušil je še, ko je bil za hlapca na ViČu. Ker nista mogla veČ težko delati, preselila sta se v Ljubljano. Gospodinja ima opravilo z nami dijaki, gospodar pa ves božji dan nima nič delati, razven, da nakolje in naseka drv. A gospodinja mu ukazuje ; pošilja ga po mestu in po okolici prosit kruha in pa, da dobi kak krajcar. Včasih ga ni več dnij domov; ko pride, prinese culico kruha, katerega poje v kavi, in pa krajcarjev, katere mora izročiti do zadnje smeti gospodinji. Včasih jih štejeta po celo uro. Gorje mu, ako pridrži le krajcar. Kaznovan je s tem, da mu gospodinja ne da kave. Nekaj časa se ustavlja, slednjič pa le da vse do zadnjega beliča. Včasih izpije kako šilce žganja. Takrat je vselej ogenj v strehi: gospodinja ga pere, da vse teče od njega. Puši
pa tako slab tobak, da mi kar sapo jemlje tisti dim. Zadnjic bi bil mož skoro vso hišo zažgal, ker se je bilo vnelo žaganje, v katero je pljuval. Hudo mu je pa vselej neizrečeno, kadar ga gospodinja prijema; kar jokati začne, ali pa se izgubi, da ga več dnij ni od nikoder na iz-pregled. Kadar prinese dosti krajcarjev, je pa bolj osoren in si ne pusti dosti reči. Sicer pa nima Čisto nič besede pri hiši: vse se zvrši brez njega. Gluh je močno. Nekoč mu je gospodinja velela, naj ji prinese „žavbe" iz lekarne, on pa je s Čudenjem vprašal: „Žabe:" Gospodinja je še bolj zavpila: „Žavbe!" On še bolj zateg-njeno: „Ža-abe! Kakšne?" Zatrobiti mu je morala na uho, potem je šele razumel. — Sicer sem pa zadovoljen s stanovanjem, učim se lahko. O božiču Vam bom imel mnogo, mnogo povedati o gimnaziji, o profesorjih, o sošolcih, o šolskih knjigah. Do tedaj z Bogom!
17. Prvo gimnazijsko spričevalo. — Boj na „starih šancah". — Pust.
To pismo, ljubi oče, Vam pišem pustni torek zvečer. Čudno se Vam zdi, kaj ne, zakaj Vam nisem takoj v soboto sporočil, ko smo dobili spričevala." V poslednjem pismu ste bili zapisali, da pride o pustu jeden, Vi ali pa mati, v Ljubljano ; zato sem čakal do danes zvečer. Gotovo Vas je zadržal debeli sneg, ki je zapadel oni teden. Ker ni nobenega, moram Vam hitro naznaniti, kako se je izteklo prvo polletje. Ljubi oče! izdelal sem tako dobro, da se mi še sanjalo ni kaj takega. Sošolci so sicer ugibali že štirinajst dnij prej in našteli pet odličnjakov, mene pa so delali za prvega enojkarja, češ, ker sem toliko zamudil, ne morem biti boljši. Ob 8. uri smo imeli skupno sv. mašo vsi gimnazijci; vso mašo so mi misli uhajale le na spričevalo. NiČ nisem mogel moliti. Po maši smo šli v šolske sobe. Gospod razrednik, Črno oblečeni, s cilindrom v roki, prinesli so spričevala, zavita v rujav papir. Najprej so nas nagovorili: da niso popolnoma zadovoljni z vsemi; nekaj jih ni izdelalo in bodo morali plačati šolnino, marsikateri je dobil dvojko in celo trojko iz lenobe; „v imenu starišev, ki se mi smilijo", so rekli, „vas svarim, da v drugem polletju bodite pridnejši, da ne izgubite celega leta. Kako bi ga bilo škoda! Pri marsikaterem drugem", govorili so dalje, „bilo bi spričevalo lahko mnogo lepše, a ni se učil jednakomerno; vedite, da sedaj si zidate podlago za vse prihodnje učenje; kdor se sedaj ne nauči natančnosti , ne nauči se je nikdar. Kdor se sedaj dobro ne uči latinščine, ne bode je znal nikdar dobro in trdno. Nekatere pa moram pohvaliti, da so bili res pridni in vzgledni. Tem bo lepo spričevalo plačilo za trud." Vsem nam je utri-
palo srce ob teh besedah. Mnogi, kateri so skoro vedeli, da ne bodo izdelali, bili so potrti in žalostni. Jaz pa sem mirno pričakoval, kaj bo. Začeli so deliti spričevala. Pokličejo prvega: „Pesek France!" Veselje mu je zasijalo na obrazu. Gospod razrednik, izroČaje mu spričevalo, ga še posebe pohvalijo. „Umen Ivan!" pokličejo drugega odliČnjaka. Vedeli smo za oba, da bo-deta prva. Umen je res umen, midva sva prijatelja; doma je iz Gorij na Gorenjskem. Posebno dobro zna zemljepis in matematiko; sošolci mu nagajajo, ker nosi prav kratke raševnate hlače, Češ, da so „petelinčkove". — Kdo bode tretji? čakalo je vse. Kar zaslišimsvoje ime: „X. ^Ivan!" Kar završalo je po šoli. Sam svojim ušesom nisem verjel. Grem h katedru. Gospod razrednik mi izroče spričevalo, nato pa reko : „Na Ivanu vidite, koliko premore marljivost. Več nego 70 ur je zamudil šole, pa je vendar prekosil razven dveh vse. Ivan! — rekli so obrnjeni proti meni — le tako naprej!" Vzel sem spričevalo v roke. Izmed 71 učencev tretji! Ni mogoče! Razven matematike, kjer imam dobro (befriedigend), in zemljepisja, kjer imam hvalno (lobenswert), je vse drugo izvrstno (vorzüglich). Precej sem se spomnil Vas, ljubi oče, in matere: o kako bo-dete veseli, da sem tako dobro izdelal! Od veselja nisem vedel, kam bi se dejal. Nikogar nisem več videl okrog sebe. Letel sem iz gimnazije. Po dvorišču, po hodiščih, pred vrati je stalo že vse polno dijakov. Jedni so gledali spričevala, brali in — molčali. Nekaj jih je bilo tudi takih, ki so se jezili, češ, „goljufali so me!" Neki gosposko opravljen dijak, — zdi se mi, da hodi v tretjo, — je pred vrati raztrgal spričevalo na drobne kosce. Gotovo mu ni bilo všeč. No, pa vsega tega nisem utegnil gledati, hitel sem naravnost v šenklavško cerkev zahvalit Boga za tako srečo. Pokleknil sem pred oltar naše ljube Gospe; ko sem tako molil, prišel je neki gospod k meni ter me potrkal po rami: „Kaj se ti je pa zgodilo, da tako goreče moliš:" Pokažem mu spričevalo, rekoč: „Nikdar ne bi bil mislil, da bom tako dobro izdelal." — Doma je bila gospodinja tudi prav vesela. „Ivan, ker si tako dobro naredil, bom pa danes naredila jabolčne štruklje, ki jih tako rad ješ!" In jih je res. Težko sem čakal, da pridete od doma; kako rad bi Vam bil pokazal svoje prvo spričevalo !
Povedali so nam, da imamo do pepelniČne srede prosto.
Popoldne pride k meni sošolec Anton Brinjar, s katerim sva prijatelja; tudi on je izdelal dobro, a odliČnjak ni. „Pojdiva malo na Grad!" povabi
') Iz umevnih vzrokov je moral priobčevatelj izpustiti Ivanov priimek.
me on. Gospodinja mi je dovolila, in šla sva. Med potjo mi pove, da bo danes velik boj med gimnazijci in realci — dal jim je tudi neki priimek, katerega pa ne smem zapisati. „Na starih šancah se bomo", pravi, „danes jih moramo nabiti; zato nas mora biti pa dosti skupaj. Iz Studentovskih ulic bodo vsi gori, kolikor jih ni šlo domov." Na vrhu je res bilo že vse polno dijakov, iz prve in druge šole, nekaj tudi iz tretje in Četrte. Gimnazijci smo stali na tej strani pri gradu, realci pa na onem širokem prostoru na „šancah". Cetrtošolec Piskač, iz Studentovskih ulic, nam da znamenje: „Fantje, sedaj pa le začnimo!" Snega je bilo na debelo gori; delali smo kepe ter jih metali v realce, oni pa v nas. Onih je bilo več, a mi se nismo hoteli umakniti: to bi bilo sramotno za gimnazijce! Piskač nam je vedno prigovarjal. Bil je pravi turški boj. Marsikatera kepa mi je priletela v glavo, v oči, v hrbet, v noge. Boj bi bil gotovo trajal do večera, — a prišla sta dva policaja ter nas raz-gnala. Piskač je še potem trdil, da bi bili gotovo realci bežali, da nista prišla redarja.
Ves premočen sem prišel domov. Bal sem se gospodinje. Nekaj mi je reklo: „Kaj, ako bi nas bili videli kak profesor?" Sklenil sem, da se ne pojdem več bojevat na „stare Šance".
V nedeljo, včeraj in danes sem šel Čakat na kolodvor, če pridete, a nisem nič pričakal. Danes po kosilu sem prosil gospodinjo, če smem iti popoldne malo po mestu, posebno v „Zvezdo". Dovolila mi je, toda le do štirih. „Ob štirih se začne v Senklavžu pridiga; k pridigi moraš, vprašala te bom!" Tako mi je naročila. Ko sem prišel v Zvezdo, je bilo že vse polno ljudij, ki so se izprehajali gor in dol. Nekateri so metali drug drugemu v obraz „konfeti", ki ga prodajajo našemljeni prodajalci v košarah, polnih škarnicljev takega konfetija. Ne sliši se skoro nič drugega kakor vpitje teh prodajalcev: „Konfeti,
konfeti!" Meni se zdi, da to ni nič drugega, kakor pobarvano žitno zrnje. Meni se kaj neumno zdi, tako reč kupovati in drugemu v obraz metati. Vse polno maškar hodi tudi po Zvezdi. Nekatere so prav grde. Dve sta bili napravljeni celo kot nuni. To se mi je posebno grdo zdelo. Prav vesel sem bil, da je prišel policaj ter je obe odvedel na rotovž. Po cesti so vodile maškare tudi nekako kamelo; gobec je imela narejen iz dveh bukovih polen, to sem videl. Večkrat je debelo zazijala. Na vrhu je sedela tudi maškara. Pa zvonili so, koder so jo vodili. Tej kameli pravijo „brna". Ne vem, zakaj. Pred kazino se je vsedlo več nego deset parov maškar v kočije; vozile so se okrog „Zvezde". Ravno tam pred kazino je velik mostovi ; ob polu štirih je prišlo nekaj gospode gori in začeli so metati pomaranče pa sladkarije dol med otroke, ki jih je vse polno čakalo. To vam je bila gneča, kamor je padla pomaranča! Vsi so se zakadili na tisti kraj. Skoro sami ljubljanski postopači so bili vmes. Jaz bi bil tudi rad šel pobirat, pa me je bilo sram. Spomnil sem se, kaj ste mi pravili o Antikristu, da bo denar sejal; takrat se bodo prav tako tepli zanj, kakor so se ti potepuhi za pomaranče in sladkarije.
Rad bi bil Še nekaj Časa gledal; a v nunski cerkvi je udarilo štiri. Hitel sem v Senklavž. Cerkev je bila polna ljudij; sveto Rešnje Telo je bilo izpostavljeno na velikem oltarju. Pridiga je bila zelo lepa: kako da se kristijan tudi lahko veseli, pa da naj se veseli v Gospodu, ne pa pregrešno. Po pridigi so bile še litanije.
Tako so minile te pustne počitnice. Jutri začnemo drugo polletje. Prav težko že Čakam šole; najprijetnejše je v šoli. Sedaj se hočem le še bolj poprijeti učenja, prav kakor so mi rekli gospod razrednik: „Ivan, le naprej!" Z Bogom, ljubi oče, mati!	(Dalje.)
Kočevje.
(Spisal Viktor Steska.)
ri so še v osmem stoletju hudo nadlegovali Slovence, tako da je slovenski knez Borut prosil pomoči proti njim bavarskega vojvodo Tasila II. Ta je Slovencem pomagal, za plačilo pa so ga morali priznati za svojega vrhovnega gospodarja. Ko je hotel pozneje Valjhun razširiti krščanstvo med Slovenci, vzdignila se je močna stranka proti njemu. Valjhun pokliče zopet Bavarce na pomoč, premaga nasprotnike, a pripravi tudi pot končnemu podjarmljenju
Slovencev pod bavarsko oblast. Ko je moral Bavarec Tasilo priznati Karola Velikega za svojega vrhovnega gospodarja, prišli so Slovenci pod frankovsko oblast 1. 800. Slovenska samo-stalnost je jenjala, začela pa se je doba ptu-jega gospodarstva, fevdne ustave in poptujče-vanja. Po fevdni upravi, katero so uvedli Franki tudi med Slovenci, smel je kralj slobodno razpolagati s podjarmljeno zemljo in jo podeljevati, komur je hotel. Po tej svoji pravici in
oblasti so darovali nemški kralji premnogo zemljišč ne le nemškim plemičem, temveč tudi nemškim samostanom in škofijskim cerkvam. Ti gospodarji so pošiljali med Slovence svoje oskrbnike, pisarje in davkarje, čestokrat tudi nemške naselnike, zlasti ako je bila darovana zemlja še neobdelana. DomaČi živelj je izginjal torej posebno ob mejah, in slovensko ozemlje se je čimdalje bolj krčilo. Ali tudi v središču naše zemlje so se ptujci naseljevali v večjem številu, in njih potomci še dandanes pričajo o prvotni domovini svojih pradedov.
Tako je naselil oglejski patrijarh Bertold 1. 1218. nemške Tirolce ob gornji BaČki dolini na Tolminskem; brižinski škofje so preselili L 1283. nemške Tirolce v Sorico (Zarz) na Gorenjskem, in Ortenburžani so odkazali Nemcem zemljišča na Dolenjskem med 1. 1350.—1360. in tako ustanovili naselbino Kočevsko na Kranjskem.
Kočevsko') se razteza nekako od Suhe (Langenthon) do obližja Kolpe in od mej do-lenjevaške župnije do Majerja pri Črnomlju. Kočevsko šteje okrog 170 selišč z 20.000 prebivalci. Hribato in gozdnato pokrajino režejo štirje gorski grebeni od severozahoda proti jugozahodu.
Od kod so Kočevci? Popolnoma določeno še ni to vprašanje. Poslušajmo, kaj nam pripovedujejo zgodovinarji. Müller 1. 1684. meni, da so bili naseljeni Kočevci že za Aleksandra Velikega in da so poslali k njemu odposlance.
J) O Kočevju se je že mnogo pisalo nemški in slovenski. Tu navajam nekatere spise: M eg i s er v koroški kroniki v 1. knjigi, 1. poglavje. — Tomaž Hren nam je ohranil beležko o naselitvi. — Valvasor v „F.hre des Herzogthums Krain". — K. Zeus: Die Deutschen und die Nachbarstämme. München 1837 (str- 454' 5^9> 6:4) in po njem dr. Jo h. Weiss v Byzantinische Geschichten (II, 48 seq.). — Richter, Rudež: Das Herzogthum Gottschee 1. 1823. v J. M. Schottky's: „Vorzeit und Gegenwart" 1. B. — Ullepič in dr. V. K lun v „Mittheilungen0. — Elze: Gotschee und die Gotscheer v III. zvezku Kranjskega muz. društva. — A. Dimitz: Geschichte Krains, 241. — Schröer: Ein Ausflug nach Gottschee. — Weitere Mittheilungen über die Mundart von Gottschee. 1868 in 1870. Sitzungsber. der phil. Cl. der k. Akad. 60. B, 65. B. — Dr. K. Lechner: Die Gothen in der Gottschee v „Aus allen Welttheilen" 1883. Dec. — Dr. Mupperg: Nach Gottschee, der Vandalen-Ansiedelung und zur Adria (Nr. 72 — 79 des Journals: Das Museum, Beiblatt der „Neuen Frankfurter Presse" 1870). Das bedrohte Land Gottschee („Im neuen Reich" 1880, 1. Bd.) — Jos. Obergföll: Ueber die Herkunft der Gottscheer, K. 1888, i—24 str. Gottscheer Ortsnamen, K. 1890. str. 10 19. Gottscheer Familiennamen 1882, 21 str. — Peter W^olsegger: Zur Geschichte der Stadt Gottschee bis zum Jahre 1493. D. Kalender für Krain 1889. — Janez Parapat: Kočevje. Letopis M. SI. 1874. Slovenščina v kočevskem narečji. Vestnik II., 1874. O starološki fari. „Danica" 1874. — Dav. Ter-stenjak: Kedaj so se Kočevarji na Kranjskem naselili. „Zora" 1876. — S. Rut ar: V sporazumljenje str. 309
Lacij je mislil, da so Kočevci Suevi ali Goti. Oporeka mu Schönleben, da se Suevi ali Goti nikakor ne bi ohranili, ko se je vendar povsodi v deželi menjavalo prebivalstvo. Megiser meni, da so ostanek Sen once v, katerih ne smatra za Galce ampak za Svabe. Valvasor jih ima za Gote, isto menita dr. Lechner in Menzel. G. Zeus misli, da so ostanek starih Vandalov, ki so ostali v Panoniji, ko je vodil Godegisil svoj narod čez Reno in kaže na Guduscane, ki so po Ein-hardu (ad annum 818) stanovali ob Kolpi. Dr. Mupperg je istega mnenja. Elze jih ima za najstarejšo nemško naselbino, vendar se opira tudi na Hrenov zapisnik, ki se pri Valvasorju glasi1): Carolus IV. Imperator, Rex Bohemiae, devictis Franconibus et Thuringis, ad petitio-nem Friderici, Comitis ab Ortenburg, dedit ei trecentos viros cum conjugibus et liberis, in servitutem; qui alias debebant puniri propter rebellionem. Quos transmisit ad silvas, ubi nune Gottsevia est. Qui processu temporis, excisis ar-boribus, septem Ecclesias paroehiales erexerunt.
Leta 1867. je prišel prof. Schröer z Dunaja na Kočevsko. Preiskaval je zgodovino in kočevski jezik. Ta učenjak sodi, da so Kočevci pomešani iz bavarsko-avstrijskih Nemcev in s primesmi Frankov in Svabov. Takrat je obelodanil J. Zahn v Gradcu neko listino, ki je najstarejši spominik kočevske zgodovine. Pisal je to listino oglejski patrijarh Ludovik della Torre dne i. vel. travna 1. 1363. To važno pismo se glasi2): Nos Ludouicus dei gratia sanetae sedis
do 311. ,.Zora" 1876. — Lavoslav Gorenjec: Kočevske vraže. „Besednik" 1871, str. 21. Kako Kočevarji snubijo in ženitujejo. „Kres" VI., str. 179. — Mnogo spisov v „Mittheilungen der Deutschen aus Gottschee8 od 1. 1891.—1893.
l) Ko je bil cesar Karol IV., kralj češki, premagal Franke in Turinge, dal je na prošnjo Friderika, grofa Ortenburškega, njemu v sužnjost 300 mož z ženami in otroki, ki bi bili morali biti kaznovani zaradi upora. Te je poslal v gozde, kjer je sedaj Kočevje. Ti so polagoma izsekali drevje in postavili sedem župnih cerkva.
Mi Ludovik, po božji milosti patrijarh sv. oglejskega sedeža, hočemo, naj bo v večen spomin, kar smo zvedeli, da so se v okraju župne cerkve sv. Štefana v Ribnici naše oglejske škofije, in v njeni župniji, v nekaterih logih ali gozdih, ki so bili nenaseljeni in neobdelani, napravila mnoga bivališča za ljudi, in so se taki logi ali gozdi pripravili za poljedelstvo in se je sešla ne majhna množica ljudstva. V teh krajih so tamošnji prebivalci v čast božjo in častite Device Matere in v tolažbo tega ljudstva in naslednikov in v povzdigo pobožnosti sezidali na novo nekatere cerkve, namreč v Kočevju, Poljanah, Kostelu, Osilnici in Gotenicah . . . kakor je dovolil naš preljubi sin v Kristusu, slavni grof Oton Ortenburški, na čegar posestvu so omenjena zemljišča. Mi dovoljujemo imenovanemu grofu in njegovim naslednikom v imenu svojem in svojih naslednikov, da smejo postavljati v rečenih cerkvah sposobne duhovnike. Določujemo, da imajo grof in njegovi nasledniki pravico te duhovnike predlagati; potrditi pa za te cerkve, namreč Kočevje, Poljane, Kostel, Osilnico in Gotenice, ima pra-
Aquilegensis patriarcha ad raemoriam aeternam esse volumus quod ad nostram deducta noti-tiam, quod in quibusdam nemoribus seu siluis infra confines curatae ecclesiae sancti Stephani in Reiffniz nostrae aquilegensis dioecesis, et in eius cura seu parochia, quae inhabitabiles erant et incultae, multae hominum habitationes factae sint et nemora huiusmodi ac siluae ad agricul-turam reducta et non modici populi congregatio ad habitandum conuenit in quibus quidem locis per habitantes ibidem, ad honorem dei, et glo-riosae virginis matris et ad consolationem dicti populi et subsequentium atque deuotionis aug-mentum, de novo quaedam ecclesiae constructae sunt videlicet in Gotsche, Pölan, Costel, Ossiw-niz, et Goteniz . . . consentiente et concedente filio nostro in Christo carissimo spectabili co-mite domino Ottone de Ortenburg, in cuius dominio et iurisdictione territoria esse et con-sistere huiusmodi dinoscuntur. Nos . . . supra-dicto comiti eiusque haeredibus concedimus nostro et successorum patriarcharum nomine instituendi et ordinandi in dictis ecclesiis sacer-dotes ydoneos per quos . . . Quorum sacerdotum praesentationem ad dictos comitem suosque haeredes . . . spectare decreuimus et uolumus et ipsorum confirmationem in ecclesiis praedictis videlicet Gotsche, Pölan, Costel, Ossiwniz et Goteniz ad plebanum seu rectorem in Reiffniz . . . In quorum omnium testimonium praesentes fieri iussimus nostri sigilli appensione muniri, Datae in Castro nostro Utini prima die mensisMaij sub anno dominicae nativitatis millesimo trecenti-simo, sexagesimo tertio, indictione prima.
Ta listina torej trdi, da je bil svet, kjer je sedaj Kočevsko, neobdelan, da se je razširjal gozd z močvirjem, da so prišli ptujci, ki so se ondi naselili in obdelali svet. Sezidali so tudi pet cerkva, za katere je smel grof Oton Orten-burški in njegovi nasledniki župnika predlagati, župnik ribniški pa potrditi.
Iz te listine posnemamo, da je bil nekdaj sedanji kočevski svet pust in prazen, da so se pred 1. 1363. priselili ptujci. Ali je stvar do-gnana ? Ne! Preiskave uče, da je bil svet deloma že prej naseljen, in da so bile v oni dobi že ondi cerkve ali tudi župnije. Okolica je bila dobro naseljena, zakaj Ribnica na zahodni in Črnomelj na vshodni strani sta bili stari župniji (1. 1221.). Že leta 1339.se omenja kapela sv. Jerneja v Mooswaldu. Patrijarh Bertrand dovoljuje ortenburškemu grofu ustanoviti pri tej kapeli kapelana in graditi pokopališče okolu kapele, katero je grof na svoje stroške napravil na Čast sv. Jerneju, ker prebivalci sicer težko
vico župnik Ribniški ... V pričevanje vsega tega smo dali napraviti to pismo in je potrdili s svojim pečatom. Dano na našem gradu v Vidmu dne 1. vel. travna 1. 1363.
prihajajo k službi božji. Tu se ne imenuje Kočevje, vendar se skoro dvomiti ne da, da je ta kapela ista kakor cerkev sv. Jerneja, katero omenja poznejša zgodovina.
Da je bila pokrajina že prej naseljena, spri-čujejo tudi krajevna imena, kakor Windischdorf, katero so Nemci začeli tako imenovati vsled prejšnjih slovenskih domačinov. Isto dokazujejo slovenska krajevna imena, katera so si Kočevci od že naseljenih Slovencev izposodili: Göteniz = Kotnica, Morobiz = Borovec, Rieg = Reka, Malgern = Mala Gora, Tappelwerch = Topli Vrh, Skrili = Škrilj, Pöllandl = Po-ljanica, Pröse, Presulen, Wretzen, Brezje, Frie-sach = Brezje in podobno, Gaber, Drandul = Travni dol, Mrauen = Morava, Töplizel = toplica, Bistriza = bistrica, Unterlag, Altlag = Spodnji Log, Stari Log, Lahina, Gatschen = GaČe, Grintowitz = Grintovec, Kletsch = KleČ, Seč, Rodine, Pogorele, Plesch (pleša), Kotschen = KoČe, Blaschoviz, Komutzen = Komolc, Ribnik, Gradez, Ressen (resa), Suchen. Poleg teh se jih nahaja še nekaj, o katerih ne moremo določnega povedati; nekatera imena so tudi sestavljena iz slovenskega in nemškega: Alt-, Neu-tabor, Ober-, Nieder-, Neuloschin (izgovarja se Ložin), Prölibel-Preärigel, Tschermoschnitz (Valvasor: Zermoschnitz) je sestavljena beseda iz Zer (zur) in Mošnje ali Mošnjice. Ljudstvo kočevsko še sedaj govori „dei Mosche" ali „Mosch-nitze" = die Mosche.1) Kuntschen je menda Konec. Nahajajo se pa tudi nemška in slovenska imena istih vasij: Kerndorf = Mlaka, Krapfen-feld (iz Kropffeld) = Dolga vas, EbenthaL^ Polom, Tiefenreuter = Trnovec, Tiefenthal = Vrbovec, Hinterberg = Novi lazi, Stockendorf = Planina, Nesselthal = Koprivnik, Büchel = Hrib, Mitterdorf = Stara Cerkev. Le nekatere vasi nimajo slovenskih imen, zlasti v kočevski, mozeljski in koprivniški župniji: Lienfeld, Klin-dorf, Schalkendorf, Zwischlern, Mosel, Reinthal, Otterbach, Kummersdorf, Reichenau itd.
Oglejmo si imenovano listino podrobneje. Vsi v listini imenovani kraji imajo slovensko lice in so deloma na slovenskih tleh. Dalje je znano, da je stala v Starem Trgu pri Poljanah cerkev že 1. 1248.111 da se 1. 1326. omenjata duhovnik in cerkev. V Gotenici do 1. 1786. sploh ni bilo duhovnika, župnija je šele odi. 1845., paČ pa je bil že 1. 1377. Zink župnik na Reki (Rieg). Osilnica je bila takrat menda ekspozitura, šele I.1509. je postala župnija. Kostel je bržkone Fara pri Kostelu, kjer je 1. 1383. župnikoval Heinzlinus curatus.
') S tem pade razlaga p. Ladislava Hrovata v „Dom in svet"-u 1. 1892., str. 563, kjer izvaja naš jezikoslovec Tschermoschnitz iz Čer -f- mož -j- n -f- ice = Felsenbewohner.
Iz tega sklepamo, da so v listini 1.1 363. našteta imena le pokrajinska in da Poljane ne zaznamujejo St. Trga pri Poljanah, ampak kako drugo cerkev, in Gotenica Kočevsko Reko (Rieg). Bile so pa takrat zidane tudi druge cerkve, kakor Koprivnik, ki je bil 1. 1400. že župnija, Mozeij od 1. i 509. župnija, Stari Log je postal 1. 1 509. vikarijat in župnija šele 1. 1783. Stara mora biti tudi Stara Cerkev, ker je imela to ime že pred več ko dvesto leti.
Od kod so prišli Kočevci? Kako razlagamo njih ime ?
Kakor smo že spoznali, ni kaj lahko odgovoriti zanesljivo na to vprašanje.
Mislim, da se najmanj motimo, Če pravimo, da so KoČevci koroški priseljenci, pomešani z betvijo Frankov in Svabov. Grof Ortenburški je namreč imel posestva tudi na Koroškem; lahko je torej poslal v zapuščene svoje gozde nekoliko koroških svojih tlačanov. Bil je vrhu tega tudi zet Margarete rojene Teck in Hohenlohe. Nje rodovina je imela obširne posesti na Svabskem in Frankovskem, zato je kaj lahko dobil od ondu naselnikov, bodisi da so bili kaznovani uporniki, bodisi, da ne, zakaj Hrenov zapisek ne more biti iz trte zvit.
Da utegnejo biti KoČevci res večinoma potomci koroških Nemcev (ki so itak bavarskega rodu), dokazuje njih jezik in mnogo krajevnih imen, ki se popolnoma skladajo. Na Koroškem nahajamo: Schwarzenbach, Krapffeld, Winkel, Ebenthal, Mooswald, Reichenau, Rain, Feuersberg, Friesach, isto tudi na Kočevskem. Na Koroškem je Tiffen, Kötschach, Dornbach, Ga-tschach, Maglern, Hornburg, Gräuth, Liemberg; na Kočevskem Tiefenthal, Tiefenreuther, Ko-tschen, Dürnbach, Gatschen, Malgern, Hornberg, Gereuth, Lienfeld. Ta čudovita jednakost in sorodnost se kaže tudi pri priimkih: Braun, Thaler, Lobisser, Bachmaier, Schober, Scherzer, Staudacher, Lobe, Sturm, Weiss, Schneider, Wolf, Weber, Lachner, Knaus.
Ti naseljenci so torej prišli na Kranjsko do Ribnice, od todi so se nekateri pomikali bolj južno do Reke, Gotenice in Borovca, drugi proti Stari Cerkvi, Kočevju, Mozelju, Koprivniku in Nemški Loki, proti severu pa proti Staremu Logu in Cermošnjicam.
Kaj pa ime K o č e v j e i Razlag je silno mnogo. Naj navedem tu le nekatere. Valvasor izvaja Gottschee iz Gut-See (dobro jezero), ker je v Rinži mnogo rib, ali pa iz Gotische, misleč, da so KoČevci potomci Gotov. Schönleben meni, da je ime od todi, ker so klicali naseljenci pri težavnem delu in trebljenju gozdov: Gott Segen, kar se izgovarja kočevski Gottžegen. Sumi razlaga Kočevje iz GošČevje. Nekateri mislijo, na
Koth-See ali pa prächtiger See (staronemški cot, kot = göttlich, trefflich). Trstenjak izpeljuje Kočevje od korenike koc = jumenta cingere, anschirren. V ruščini je koČevat = ein Nomadenleben führen, torej KoČevarji = ljudje, ki so kočevali, ki so s svojo družino in živino hodili od kraja do kraja. Toda ko bi bili tudi izvajali „KoČevarji" od „kočevati", ne moremo isto storiti s „Kočevjem". Vsak jezičar pa priznava, da je Romulus iz Roma in ne, kakor trdi pripovedka narobe. Novejši razlagalci izvajajo ime od „koča", in skupnega imena „koČevje", iz česar je potem nastalo KoČevar, ne brez vpliva Gottscheer. Sklepati se da torej, da je Kočevje staro, že preje znano krajinsko ime, ki se je prijelo tudi naseljencev in potem nadelo posebno njih središču sedanjemu kočevskemu mestu *), ki se pa v starih listinah imenuje vedno „unser markht in der Kotsche", dokaz, da je „Kotsche" pokrajinsko ime.
Tudi začetek zgodovine kočevskega mesta je temen. Naseljenci so pričeli drevje sekati, celino okopavati, gozdove redčiti in močvirja sušiti. Skrbeli so pa tudi za dušno blaginjo in pričeli zidati cerkve. Okrog cerkve sv. Jerneja, ki je stala ondi, kjer stoji sedaj pokopališče, zbralo se je mnogo koč, tako, da se že 1. 1 377. naselbina imenuje trg. Tudi cerkev je dobila novih dohodkov. Dne 28. vinotoka 1. 1386. (1393?) je utemeljila grofinja Neža, hči 1. 1335. umrlega Albrehta II. Ortenburškega, dohodke novi cerkvi sv. Jerneja, katere sta izplačevala vsako leto njen brat Albreht, škof tridenški, in Friderik. V pismu leta 1 377. je oporoČil Friderik Ortenburški, ako umrje brez potomcev, vsa posestva stricu Albrehtu, škofu tridenškemu, in po njfegovi smrti ujcu grofu celjskemu Hermanu I., njegovemu sinu Hermanu II. in bratrancu Viljemu. To se je tudi zgodilo. L. 1420. je umrl Friderik Ortenburški, zadnji moški potomec te slavne rodovine. Pravijo, da ga je zastrupila njegova žena Marjeta. Posestva je po njem podedoval Herman II., celjski grof. Njegov zet, cesar Sigmund, mu potrdi 28. sveč. 1. 1420. v Vrati-slavi nasledstvo ortenburške in sternberške grofije in patrijarh Ludovik mu v Celju v fevd izroči vse nekdanje ortenburško-oglejske fevde, med drugimi tudi Castrum Ortneg cum Kotsche. Celjani so si s to dedščino jako utrdili svojo moČ na Kranjskem. Dobili so samo v tej deželi gradove Wallenburg (Lipniški grad) pri Radoljici, Gorenji in Dolenji Kamen pri Begunjah na Gorenjskem, Ortneg, Cobelsberg, Kostel, Altenburg, Kravjek itd. in še pet trgov: Radoljico, Ribnico, Poljane, Lož in Kočevje z dotiČnimi gradovi. __(Dalje.)
*) Sumi je v zasebnem pismu zatrjeval, da se nahaja ime Kočevje v neki listini 1. 1247.
Zmagovita moč duha nad telesom.
(Spisal dr. Simon Subic.)
f.;;-' ;";	.(Dalje.) ; - ' ; .fv	•
Kant: Pritrjujem ti, da je tako. Pa kaj drugega! Prijetnejše je za Čute, kopati si noge v topli vodi kakor v mrzli. Toda, kdor jih koplje v mrzli, ta uide slabosti in obnemoglosti v hoji; kdor se pa vedno koplje v topli vodi, postane v noge čimdalje slabejši.
Na drugi strani pa rad priznavam, da skrb za zdravje pri nekaterih udih vendar le zahteva, naj se hrani gorkota. Varovati se mora človek, da si ne prehladi trebuha. Želodec je kotel, v katerem se kuha in prebavlja hrana. Prebavljanje se pa ne vrši samo v želodcu, ampak po vsem trebuhu, torej je treba skrbeti, da se v mrzlem vremenu trebuh ne ohladi toliko, da bi zastajalo prekuhovanje. Vsaj tudi tisti, ki kuha brinje ali pa Črne jagode in jih godi, mora jih goditi v topli sobi ali v gorki kleti. Kdor ima vinograde in prideluje vino, ve tudi, da za vrenje je potreba toplote, sicer vino ne zvre redoma in tudi ne popolnoma ter oslabi ali se pa celo skazi in skisa.
Hufeland: Ko si toliko poskušal na sebi, kako bi s trdno voljo vodil svoje življenje do zdravja, razodeni nam torej, kako sodiš o p o-dnevnem spanju popoldne po jedi.
Kant: Čeprav je res, da ta, ki tudi po dnevu spi, prespi marsikatero težavo in skrb, ki le pre-rada nagaja Človeku, vendarle ne urnem, zakaj bi si pameten Človek želel dolgo življenje, pa bi prespal še to ped bivanja na tem svetu, katero mu je Stvarnik naklonil.
Po moji razsodbi je postelja gnezdo cele kope boleznij. PoČivanje iti ugodnost v postelji ti okrajšujeta življenje, če ju uživaš čez naravno mero. Že po zimi se prepričamo starejši, katerim ni treba toliko spanja kakor mladini, da je to resnica in da telo rado oslabi v postelji. Vedno prebujanje in dremanje v dolgih zimskih nočeh slabi naše živčevje in ga ne krepČa. Goljufivi počitek izpodkoplje moč životu. Mehko ta in nepotrebno poleganje po postelji je vzrok, da telo onemore in se življenje Okrajša.
Herder: Glede na spanje sploh bi po šegi turške vere utegnil reči, da je usoda od začetka namerila vsake in u u 1 mi j i ve m u bitju trdno mero spanja. Kadar govori mohamedanec o zmernosti, ne pozabi nikdar omeniti, da je od začetka stvarjenja vsakemu človeku odmerjen delež jedi j, ki jih použije v življenju. Kdor svoj delež zajema hitro in z veliko žlico, ta pride hitro do kraja ali do konca življenja.
Skoro jednako bi se prilegala prilika, da je delež spanja vsakateremu oddeljen že v zibeli. Potemtakem bi človek, ki je več kakor tretjino svojih moških let prespal, ne smel upati, da bo še dolgo spaval ali dolgo živel.
Pa kaj bi toliko govorili o preobilnosti spanja. Tega se lahko vsakdo iznebi, če ima le kaj dobre volje in kaj opravkov, ki ga kličejo iz postelje. Vse huje nas zadeva pomanjkanje spanja v naših starih letih. Rimljani so nam sicer zapustili svoj pregovor: „Septem horas dormisse satis est" (sedem ur spati je dovolj), a star Človek ne doseže te naravne mere, da bi sedem ur nepretegoma spal. Marsikateri star možak bi bil vesel, ko bi mogel spati vsaj pet ur, ali morda še štiri.
Sokrat: No, prijatelj Kant, ti se hvališ, Če sem te prav razumel, da imaš tako zmagovitega duha, da zatareš z jekleno svojo voljo vsak neugodni bolestni napad- povej nam, kako pa zatiraš pomanjkanje ponočnega spanja? Sam vem, koliko je spanje vredno; morda si zvedel, da sem cenil spanje tako, da se še smrti nisem bal iz samega poželenja, da bom po smrti dobro spal in v miru počival.
Kant: Po lastnih izkušnjah ti razložim, kako ponoči preganjam bdenje in kako vabim spanje k sebi. Pomanjkanje ponočnega spanja spada po moji misli med bolestne napade. Kdor po noči spati ne more, temu zdravnik svetuje po stari navadi, rekoč: „Izbi j si iz glave vse neugodne misli!" Že prav; a Če si iz-biješ prejšnje misli, nastopijo druge v glavi, menda tudi ne dosti mirnejše.
Moj zdravstveni svet je ta: Že predno greš v posteljo, zatri vsakatero nagajivo misel, kakor hitro jo začutiš v sebi. A kako, poprašuješ me radovedno, kako pa hočem ubraniti misli? Saj je misel taka Čudna stvar, da, kakor bi se po-blisknilo v glavi, pa že stoji pred našim duhom. No, jaz se ubranim težavne ali sitne misli s tem, da z vso dušno silo obračam svojo pazljivost na kako mično drugo stvar, katera me nikdar ne razdraži, ampak razvedruje in razveseljuje. Tako delaj z mislijo, ki se ti hoče usiliti, kakor da bi kake zagledane stvari ne maral ogledovati in opazovati; obračaj se — da govorim v priliki — z zatisnjenimi očmi na drugo stran, pa preženeš neugodno misel. In ako prva postranska stvar, ki jo pokličeš v spominu na
•	v #	#
Simon Subic: Zmagovita moč duha nad telesom.
pomoč, ne prežene nemirnih mislij, tedaj obrni svojo pazljivost na drugo, na tretjo itd. Sčasoma se napravi v možganih taka brozga mislij, da se v tej zmedi izgube one nagajive misli, kakor bi potonile v vodnih valovih.
Herder: Vse tako odganjanje nemirnih mislij pa včasih, kadar so presilne, ne pomaga zaspati, sosebno takrat ne, ko ti manjka druge stvari, ki bi bolj vzbujala tvoje premišljevanje. Če je tako, vzbudi si v mislih najmičnejše, bodisi smešne, bodisi strahotne in grozne stvari. Če ne veš drugega, obrni misli na Dantejevega Satana, titana Luciferja, ter si ga vpodobi z ono živostjo pred dušnimi očmi tako, da za-gledaš kosmato pošast orjaške postave v tistem trenutku, ko plezata Dante in Vergilij po Satanovih grivah kakor po kaki lestvi, ali pa v tisti uri, ko Satan drži Judeža Iškarijota med zobmi in ga grize, potem pa, ko zgrizenega izpusti, zaceli se trpinčenemu izdajniku hipoma život in je pripravljen za novo grizenje in neizrekljivo^ trpljenje.
Če se pa rajši smeješ kakor bi se Dantejevemu Satanu grozil, stopi v mislih med grške bogove, ko preže v Hefajstovo mrežo, kjer sta ujeta Afrodita in Ares, ter se smejejo in ki-hajo s tako silo, da se trese Olimp! Sedaj pomaga to, sedaj ono, kakor se ravno vjemajo naša kolesca v možganih.
Kant: Prav, da si zinil o tem; tudi jaz sem izkusil, da po tej poti ne pridem vselej do svojega namena.
Pred nekimi leti me je nadlegoval zopern nahod in hud kašelj. Po nakljuČbi sta me nahod in kašelj najhuje nadlegovala takrat, ko sem šel spat. Nevoljen zaradi tega sklenem dihati skozi nos. To mi je bilo začetkoma težko, delalo mi je celo v nosu bolečine. Ko sem premagal začetne ovire, zaspal sem lahko.
Ti, Hufeland, si zveden zdravnik, pa mi ne zameri, da se predrznem razložiti svoje misli o tem dihanju skozi nos. Od kodi je prišel oni kašelj? Če imaš usta odprta, dejal sem si, tedaj zadeva mrzli zrak, ki ga diham vase, na občutljivo sapnikovo jabolko ali na krhelj v grlu ter razdraži živce v njem. In od te razdražbe pride kašelj. Te razdražbe in kašlja sem se iznebil s tem, da sem svojo pazljivost popolnoma odtegnil od tega, pa sem z vsem dušnim naporom obrnil svoje misli na kako mično ali smešno stvar. To je ustavljalo tudi kašelj: pojenjal je in zaspal sem. Poprej so se delale v goltancu sline kakor nalašč, da me je gonil kašelj. Ko sem pozneje imel usta zaprta, požiral sem sline. ■— A tega ni treba zatrjevati, da je precej jeklene volje treba za take sklepe.
Hufeland: Dobro si povedal. Jako koristna je navada ob zaprtih ustih dihati skozi nos.
Če hoče kdo porabiti to navado za ponoČni mir in spanje, mora se ga navada ta tako prijeti, da se ponoči hitro prebudi, Če se usta odpro, kakor se vzbudimo, ko ponoči obstane ura.
Posebnega napora je treba, ko gremo hitro vkreber, če hočemo sopsti ob zaprtih ustih skozi nos. Včasih odpira sapa usta s tako silo, da najtrdnejši sklep ne pomaga nič. Tedaj ni druge pomoči, kakor da stopamo počasneje.
Morebiti te tudi mika slišati, ali je po naravi pravilno ali ne, da sapa gre skozi nos? Kako pa priroda vodi sapo med govorico r Da sapa tudi, ko govorimo, gre skozi nos, ne le ob zaprtih ustih, to spričuje glas govornikov takrat, ko je nahoden ali ko je nos zamašen. Tedaj dobi glas neko neprijetno šumljanje ali drhanje, kakor bi se vzdih brusil ob nosnice. To je znamenje, da med govorom sapa sili skozi nos. — Kadar govornik noslja, pravijo: „Skozi nos govori", pa to ni res, marveč za-mašeni nos samo zapira sapi navadno pot.
Postranski dobiček navadi, dihati ob zaprtih ustih, je ta, da sline, ki se vedno v ustih nabirajo, gredo v grlo ter dado grlu vlago, brez katere bi postalo presuho ter bi delalo omolkli govor. Zraven tega pa te sline lezejo po grlu v želodec ter mu služijo kot prebavno sredstvo. Nekaj zdravnikov trdi celo, da te sline obvarujejo Človeka raznih nerednostij v prebav-ljanju.
Zraven tega se pa dihanje skozi nos ob zaprtih ustih priporoča posebno po zimi. Zimski zrak, če pride po krajši poti skozi odprta usta v grlo ali v pljuča, zadeva na občutljive ude dostikrat tako nevarno, da se vname krhelj v grlu, ali predpljuČnica (bronhije) ah pa se vnamejo celo pljuča. Sopsti ob zaprtih ustih pozimi je torej naravnost potrebno.
Kant: No vidite, kam nas je zaneslo naše vprašanje o pripomočkih za spanje. Spoznali smo, da ima človek v svojem duhu tisto zma-gujočo moČ, s katero se mu posreči, Če je volja trdna, premagati te in one sovrage svojega miru in iznebiti se marsikaterih bolestnih čutov.
Hufeland: No, dobro tako; s takim nasvetom si utegne vsakdo pomagati, če le niso preveč razdražene njegove misli. Mene pa sedaj mika še posebno pozvedeti, kaj neki pravi Kant o mehkotnem in lahkotnem življenju ali o po-strežbi na stara leta. Ali ugaja zdravju ali ne, da se stari ljudje varno ogibljejo vsega, kar jim dela težave." Nekaterih ni ganiti ali pregovoriti, da naj tudi v slabem vremenu gredo izprehajat se na zrak, zakaj lahkota jih pri-država v navajenem naslanjaču doma.
Kant: Izprašuješ me o takih razmerah, katere sam kot zveden zdravnik poznaš bolje; sa
si sam ne privoščiš nobenega počitka, ampak dan na dan tekaš od jutra do večera od tega bolnika do onega. Pa že vem, zakaj se obračaš name. Kar Človek že sam ve, to rad sliši od
'	v
drugega, ki mu potrdi njegove misli. — Ge si star človek meni s tem podaljšati zdrava leta in sploh svoje življenje, da drugim naklada na ramena to, kar bi mogel sam opraviti, tedaj se jako moti; tako odlaganje lahnih opravkov ne prinese zdravja in ne odnese bolezni. Po taki poti star Človek še hitreje peša in se stara. S prevelikim poČivanjem izgubi telo polagoma vso svojo moč.
Pa tudi v glavi in mislih naj se s to ali ono rečjo peča tisti Človek, ki želi dolgo živeti, zakaj rahlo napenjanje duha in rok mu okrep-čuje dušo in telo ter ga ohrani čvrstega do večje starosti. Vsaj jaz ravnam tako, da rad mislim in delam tudi v starosti.
Hufeland: Da te ne zapeljem predaleč na to stran, stopi z menoj pred drugo človeško slabost, ki sicer ni vidna v telesu, ampak v muhastih mislih. Ta namišljena bolezen je težko-mi s ein ost ali hipohondrija. Težkomiselni Človek meni, da trpi vsako bolezen, o kateri kaj sliši govoriti ali čita v knjigah.
Kant: Tak siromak je pravi nasprotnik onega duhovitega junaka, ki ne pripusti svojim mislim, da bi ga zapeljale pod pot zdrave pameti. — On blede o vsakaterem zlu ter si domišljuje, da ga zadene. Sedaj vidi to, sedaj ono nevarnost. Blodnja je vzrok te zatemnele zavednosti in slepe domišljije. Nekateri zdravniki sodite, da taka zmeda mislij prihaja od nepoznanega notranjega napenjanja ali od zaprtja po životu. BojeČ človek, ki tega ne umeva, domišljuje si, da ga zalezuje kaka bolezen. NeČe se ohrabriti, marveč huje in huje bega v razburjenih mislih ter kliče zdravnika na pomoč.
Hufeland: Rekel bi, da je še najbolje, Če zdravnika pozove k sebi, dosti bolje, nego da se ogiblje zdravnika ter sam v sebi zapira svoje skrivne skrbi. Kaj takega ga zbega šele do cela. Ge pa zdravnik pride o pravem času, predno se je še preveč navzel strahu, tedaj ga zdravnik z marljivim preiskovanjem in s prijaznimi, tolažilnimi besedami utegne toliko okrepčati, da mu vdahne zaupanja in veselja. Seveda bi tistemu, ki je še pri zdravi pameti, ne bilo treba nobenega zdravnika, ko bi hotel sam poiskati izvir svojega nemira. Toda tega izvečine niso zmožni. Na vsak način je torej najmodrejše, da tak nadležnik izpove zdravniku, zvedenemu možu, svojo dušno nadlogo.
Vpričo tega naj se spomnim muhastega bo-lehavca, ki si je domišljal, da ima ptiča v glavi,
kateri mu ne da miru. Mislil je, da ne okreva poprej, dokler mu ne spravi kdo ptiča iz glave. In res pride zveden zdravnik s skritim ptičem pri sebi. Bolnika potiplje in potrka krog in krog po glavi, naposled pa izpusti v rokavu skritega ptiča, da ga bolnik hipoma zagleda. „Glejte ga, ta je tisti ptič I" „Da, ta je'." In bolnik je bil ozdravljen.
Kant: Tvoji povesti ne oporekam, zakaj ti veš vse to in drugo po lastnih izkušnjah, jaz pa zajemljem svojo vednost in svoj dober svet le iz premišljevanja, kako bi človek z dušno močjo utegnil odganjati napade nezdravih mislij. Zmagovita moč duha mu v resnici prežene mučni nemir v glavi; kadar ga pa v resnici napade bolezen, tedaj se je pač ne more iznebiti kar z golim sklepom; s trdno voljo se iznebi le dotiČnih bolestnih Čutov.
Vendarle tudi tedaj, kadar nas napade resnična bolezen, naš duh ni brez zmagovite moči. Tega nas uči zopet izkušnja. V mojih, nekako ploščnatih, pretesnih prsih ima gibanje srca in pljuč premalo prostora. Ta napaka mojega telesa me duši, včasih huje, včasih menj. V prejšnjih letih me je ta težava mučila tako, da mi je že presedalo življenje. To napako sem prinesel s seboj na svet. Kaj torej ž njo r Prenašati sem jo moral. In prenašala mi jo je duševna moc. Zdaj reci, kaj bi bil opravil z zdravili pri pretesnih prsih? Saj vi zdravniki niti naduhe, ki šele na stara leta muči Človeka, ne znate ozdraviti.
Hufeland: Res je, da ni zdravila.
Kant: No, dobro zdravilo ima le trdna volja. Videl sem, da ne pomaga nič drugega, kakor potrpežljivo prenašanje. Dejal sem sam pri sebi: „Ce hočeš, pa pozabiš take težave!" In res, z mirnim srcem sem prenašal napade te bolesti, pa še zmenil se nisem več za njihovo nevarnost. In glej, prsi so ostale sicer tesne, a mir duha mi je dajal mirno in jasno glavo ter si ohranil zdrave možgane In ta vednost mi daje toliko veselega značaja, da v druščini nikdar nisem lovil muh, ampak sem celo druge navdajal z veseljem. Med svojim modrovanjem pa sem se utapljal v duševno delovanje, katero pomno-žuje življenje ter odganja čute telesne tesnobe. Cim bolj sem se zamiŠljeval v svoje modrijanske predmete, tem manj so mi nagajale tesne prsi, tem bolj zdravega sem se čutil na telesu. Kakor da bi bilo v prsih vse v navadnem redu, tako sem zatrl čute bolestne tesnobe s tem, da nisem kar nič maral za to napako in za težave telesa, ampak vso pazljivost sem obračalna druge stvari, na svoje duševno delovanje in modrovanje.
(Konec.)
Nova svetloba.
(Spisal dr. Fr. L.)
Ze dolgo ni nobena nova iznajdba tako zanimala učenih in neuČenih prijateljev prirode, kakor „nova svetloba", ki se je prikazala ob koncu minulega leta.
Meseca grudna namreč je poročal nemški profesor W. Röntgen v fizikalno-medicinskem društvu v Würzburgu o svojem novejšem opazovanju posebne svetlobe. Vzel je za svoje poskuse tako imenovane Crookesove (r. Kruks) cevke, iz katerih je bil zrak izpraznjen, kolikor največ se je dalo. V to cevko sta bila napeljana oba tečaja ali pola močnega Ruhmkorffovega indukcijskega aparata, tako, da je moral električni tok udarjati skozi imenovano praznino. Cevka je bila pokrita s črnim, za oči neprozor-nim papirjem. Ko je električni stroj deloval, del je blizu cevke papirnato zaslonilo. ki je bilo na jedni strani pomazano z neko kovinsko prevlako (barij = platihski cijanir). Dasi je bila torej cevka čisto zakrita, vendar se je na bližnjem papirnem zaslonilu videla neka živahna svetloba, neko svetlikanje, kakor ob fluorescenciji. Soba je bila seveda popolnoma temna. Iz tega se je spoznalo, da je omenjena svetloba šla tudi skozi temni papir, kakor je šla tudi skozi papir zaslonila, ko so je zasukali s papirnato stranjo proti svetlobi ; le kovinska prevlaka je zadržala svetlobo. Potem so deli med svetlobo in zaslonilo še druge stvari, n. pr. lesene, 2—3 cm debele deske, a tudi skozi te je šla svetloba skoro kakor skozi steklo. Toda tanka aluminijeva ploča je delala na zaslonilu že nekaj sence ; še več pa debelejša. Jako tanka svinčena ploČa ne pušča te svetlobe skoro nič skozi sebe.
Iz teh poskusov se je videlo, da gre nova svetloba skozi les, papir, meso brez ovire; ne gre pa v obče skozi kovine: le nekatere kovine so prozorne za to svetlobo, ako so ploče tanke.
Cim debelejše so ploče, tem manj puščajo svetlobo skozi sebe.
Nadalje se je videlo, da se razširja ta svetloba jedino le naravnost, da se nič ne lomi n. pr. ob steklu ali kadar sicer pride iz jedne tvarine v drugo, tudi je ogledalo nič ne odbija.
Röntgen je imenoval te nove žarke Xžarke in hotel s tem menda reči, da doslej niso bili znani, kakor je tudi še sedaj neznano njihovo bistvo.
Kdor je opazoval napredek električne znanosti v poslednjih petnajstih letih, ve, da oni znameniti pojavi v izsesanih ali izpraznjenih cevkah niso nič novega. Med drugimi učenjaki je zlasti Crookes zrak v cevkah izredčil neverjetno (pod h00l 000 ) in tako dobil pojave, ki so
res Čudoviti. Ako gre indukcijski tok skozi tako praznino, nastaja električna svetloba v raznih oblikah in v raznih barvah, ako so gazi v cevkah različni. Ta svetloba izhaja iz negativnega tečaja ali katode, zato jo imenujejo katodno svetlobo (Kathodenstrahlen). Te svetlobe torej niso šele sedaj odkrili; ta se da prav dobro zagrniti s temnim papirjem. Ona svetloba, katero je odkril Röntgen, je druga svetloba, ki ima drugačna svojstva, čeprav izhaja tudi iz negativnega tečaja, ali bolje: od tam, kjer zadevajo katodni žarki ob stene prazne cevke. Potem takem rečemo lahko tako-le: Katodna luč v Crookesovih cevkah ima žarke (X) posebne vrste, ki imajo posebne lastnosti in se zatorej res smejo imenovati: nova svetloba.
Kakor smo že omenili, je jedna izmed last-nostij nove svetlobe ta, da svetlika, ako zadene na kovinsko pločo. Prav to je pač pokazalo pot, da jo je Röntgen odkril.') Odkrili je pa niso poprej zato, ker je niso ločili od katodne svetlobe. Tudi v iznajdbah je — kakor drugodi — treba imeti nekoliko sreče.
No, najlepše so se pokazali uspehi novega odkritja s fotografijo. Zares, ako je nova moč — svetloba, v fotografiji se mora razodeti. Dne 4. prosinca je razkazoval prof. Röntgen v učeni družbi v Berolinu fotografije, ki so bile narejene z novo svetlobo, n. pr. človeško roko, od katere so se videle samo kosti, le malo (kot senca) tudi meso. Kako so se napravile te slike.' Znano je, da ima fotograf svoje občutljive steklene ploče, s katerimi naredi prvo ali negativno sliko, trdno zaprto v kaseti, kamor ne more svetloba. Nova luč pa je naredila na bromovoposrebreni ploČi sliko tudi skozi leseni ali papirni pokrov.
Ko se je zvedelo o tej iznajdbi, delali so takoj poskuse tudi na Dunaju.2) Izsesali so zrak iz steklene cevke in napeljali skozi praznino tok Ruhmkorffovega induktorja. Kmalu so se pokazali Crookesovi svetlobni pojavi.
Tu so vzeli občutljivo fotografsko suho pločo, deli jo v popolnoma zaprto leseno kaseto, na vrh deli še leseno desko, in šele na to sveteČo cevko. Žarki so morali torej skozi les do ploče. Za Četrt ure so vzeli pločo iz kasete in po kemijski poti spoznali, da je svetloba prišla do nje. Da bi se še bolje prepričali, deli so v
J) Prof. Röntgen je sicer izdal o svojem odkritju brošuro, a pisatelj teh vrstic je še ni mogel dobiti v roke; le iz drugih poročil sklepa o načinu samem.
2) O teh poroča dr. J. M. Eder v »Photogr. Corres-pondenz" štev. 2. str. 85.
kaseto nad ploco tanko svinčeno mrežo in kmalu spoznali, da se je naredila na ploči podoba mreže prav določno. Torej je bilo izpričano, da je tukaj delovala nova svetloba, ki je šla skozi les, a ne skozi svinec. Prepričali so se, da predira ta svetloba vsak les, (celo oglajeni ali politirani mahogonijev les), debelo črno usnje, debeli črni papir, 1000 stranij debelo knjigo.
Dne 14. in 15. prosinca so poskušali foto-grafovati tudi roko ali nogo po tem načinu. Treba je bilo pač razsvetljevati pločo 1 —2 uri,
a podoba roke, to je: kostij, ki so v roki, naredila se je prav določno.1) Podoba je prav taka, kakor bi bila odtisnjena roka iz kostnjaka.
„Nova luČ" se je res komaj nekoliko pokazala. Ne smemo se prenagliti, da bi si obetali ne vem kaj od nje. A to je izvestno, da je tu zopet velik korak na poti napredka, katerega se po pravici veselimo. Upamo, da prav kmalu zopet kaj izpregovorimo o njej.
1-) Ako bo le mogoče, objavimo v kratkem kako podobo po tej poti narejeno.
Književnost.
Hrvaška književnost.
Književno društvo sv. Jeronima.
(Poroča o. Hijacint Šalamun.)
To za hrvaški narod velevažno društvo se raz-cvita od leta do leta ter širi med prostim narodom. Društvo ima po zadnjem izkazu do 31. grudna leta 1894. že 12.153 udov. Zraven teh omenjenih udov ima društvo tudi še letne ude, kateri plačujejo na leto 1 krono ali 50 novčičev; do konca I.1894. jih je bilo vpisanih 2495. Imetja ima do sedaj 155.991 for. 34 nov. Društvo je izdalo lani svojim udom petero knjig, ki so vseskozi dobre, zanimive in narodu primerne. Prav zato upamo, da bodo Čimdalje bolj segale v narod, vzbujale, učile in pripravljale ga za boljšo bodočnost.
Danica.. Koledar i Ijetopis društva svetojero-nimskoga ^a prijestupnu godinu i<Sg6. 8° str. 226. Cena 25 novč. — Letos je tiskana Danica v 42.000 iztiskih, znamenje, kako je priljubljena pri hrvaškem narodu. Novih udov je prirastlo 737.
Med zabavnimi in poučnimi spisi omenjam kratek životopis f nadvojvoda Albrechta s sliko. — „Spornen osamstogodišnjice osnutka biskupije ZagrebaČke, priobčil I. Barle" nam podaje kratek pregled osemstoletnice zagrebške nadškofije. Popisuje s kratkimi, a krepkimi besedami težave in bridkosti škofije v teku let. Med drugimi se spominja narod blaženih dnij cerkvene samostalnosti, ko je imela biskupija svoj lastni staroslovenski obred, z besedami: „Naši djedovi dobili su od sv. oca pape osobitu povlast, da mogu njihovi svečenici vršiti službu Božju i jezikom staro-slovijenskim, to jest, onim jezikom, kojim su se služili sv. Ciril i Metodije, slovijenski apostoli. Taj dokaz očinske ljubavi veselio je dakako naše predje, ali našlo se je takodjer ljudi, osobito po gradovih dalmatinskih, gdje je bilo više talijanskog življa, koji je priječio službu Božju u narodnom jeziku..." ter omenja tudi zibel staroslovenskega obreda na
Češkem, samostan sv. Prokopa. — Potem slede kratki opisi nekaterih hrvaških mest, omenja se znamenitost in veljava mesta Križevca v srednjem veku, Škofijska stolica (palača) grško-katoliškega škofa ter imena tam od 1. 1801. vladajočih škofov tega obreda. Vsak Hrvat se lahko ponaša z mestom S e n j e m , kateri je baje bil že ob času Lucija Tarquinija Superba sezidan, postal v krščanski dobi škofijski sedež, katerega „biskupski dvor" je dal sezidati veliki dobrotnik in nepozabljeni biskup Mirko baron Ožegovič barlabaševački za 60.000 gld. osnovavši tudi senjsko gimnazijo. Z živimi besedami nam pripoveduje o nekdanjem blagostanju ter današnjem propadu trgovine v Senju, Kraljeviči in Bakru. — T u ž n a baština, katero je napisala Milena S. Pokupska, je zajeta iz narodnega življenja. — Čitatelji zvedo v Danici mnoge gospodarske drobtinice in tudi nekaj malega o Kneippu in njegovem zdravljenju. — Stari znanec pop Joso nam posebnim načinom in v prekrasnem narodnem jeziku opisuje svoje krajišnike in podaje slike iz tužnih turških Časov. — Prst božji nas uči o napuhu in kazni dvojih zaničevalcih Boga. — Nadalje seznanja Danica svoje čitatelje s slavnostjo Pre-radovičevega spomini k a v Zagrebu 1. 1895. in o ljubljanskem potresu. — Zgodovinski životopis „Pavao Horvat, biskup zagrebački" (1379—1387), nam slika vesele in žalostne dogodke med brati Hrvati, posebno pa proti koncu njegovega škofovanja, v katere je bil zapleten s svojimi brati; končal je življenje v nekem samostanu. Pomenljive so torej besede pisatelja Ferda Šišiča na koncu: „ Krvavi su ti dani hrvatske prošlosti, ali su slavni, kao što su slavna i imena brače Ivana i Pavla Horvata." S Slovenci vred so imeli naši bratje Hrvati žalostne dnevp glede samostalnosti, kakor je še v sedanjem času. — Čitatelja kratkočasijo tri narodne pripovedke, smešnice in uganke, h koncu zveš, kakšno bode 1. 1896 in kje bodo sejmi v tekočem letu. V Danici torej dobi vsak, posebno pa čitatelj prostega naroda, dovolj pouka in zabave. V hvalo moramo reči, da to društvo
ravno tako deluje za narod, kakor naša družba sv. Mohorja za Slovence.
Urota Zrinslco-Frankopanska. Drugo tedanje. Tisak i naklada knji^ure L. Hartmana.
Zagreb. — Ta znameniti, živo pisani historični roman slavnega hrvaškega pisatelja je izšel ravnokar v 2. izdanju, a povsem predelan v jednem zvezku. Lepo broširana, 531 stranij obsegajoča knjiga stane le i gld. Roman obdeluje velik in pretragičen del hrvaške zgodovine.
Razne
Bajeslovne opazke.
Gotovo ustrežemo marsikateremu bralcu, če podamo nekaj pojasnil h „Knezu Ljudevita". Kdor hoče umevati pesnika, znati mora vsaj najpotrebnejše stvari iz slovanskega bajeslovja. Zato bomo prav kratko razložili pomen bajeslovnih besed, katere rabi pesnik.
V	prvi pesmi se imenuje „Per u n". Bil je Slovanom nebesni bog, kateri pošilja strele z neba, gospodari oblakom in gromu. Navadno so ga častili za najvišjega malika, gospodarja narave. Morän ni bajeslovno bitje, pač pa „M or a na", katera se imenuje v drugi pesmi. Bila je boginja smrti in zime. „Odganjati oblast Morane" se pravi, odvračati nesrečo. Ob tem se misli najprej na nezgode, katere zadenejo poljedelca, potem pa na vse druge nevarnosti. Njej nasprotna je „Živa" '), boginja spomladi, mladosti in ljubezni. „S ve to vi t" je solnčni bog, kateri daje zemlji rodovitnost z gor-kimi žarki. Da bi ga bili častili južni Slovani, ne da se zgodovinsko izpričati, pač pa je bil pri nekaterih severnih rodovih najvišje božanstvo.
V	najstarejši dobi Slovani niso imeli posebnih hramov za malikovanje; šele pozneje so jih zidali in okrasili, kolikor je premogla njihova domača umetnost. Tak hram si misli pesnik v pesmi „Dvojni up". V prvih časih Slovani niso imeli posebnih svečenikov, ampak hišni oče je moral skrbeti tudi za bogoslužje. Bil je svoji družini' vladar v dušnem in telesnem oziru. Tak je knez Varna.
„Tajni rog" Svetovitov je bil na otoku Ru-janu. V svetišču je stal kip tega malika, kateri je držal v roki rog. Vsako leto mu je svečenik napolnil rog in pustil vino v njem do prihodnjega leta. Čez leto in dan je pogledal, koliko vina je še v njem, in iz množine ostalega vina je prerokoval ljudstvu, kakšna bo letina prihodnje leto. To se je zgodilo na Svetovitov praznik. Pesnik je ta običaj prestavil s severa na jug.
Kres se je vsako leto sežigal na čast solnč-nemu bogu, ker solnce takrat dospe do najvišje moči. Krščanstvo je pustilo Slovanom ta priljubljeni običaj, kateri se je, kakor je dovolj znano, ohranil do današnjega dne. Tudi običaji so bili podobni današnjim.
*) Ker tu ne pišemo znanstvene razprave, razlagamo božanstva tako, kakor je bilo doslej običajno.
stvari.
Darovale so se bogu živali in rastline; to je bilo odvisno od tega, komu se je darovalo in zakaj Razni bogovi so dobivali razne daritve. Darovali so ali zato, da molijo boga, ali da se mu zahvalijo, ali da ga česa prosijo. Ljudij niso darovali; in če se čita včasih, da so tudi Slovani klali ljudi malikom v čast, so to le j ako redki slučaji, kateri so se dogajali včasih v krvavih vojskah.
„Divje deklice" so bajeslovna bitja, katera so po mislih starih Slovanov prebivala po gozdih in na poljih. Sploh so mislili pogani, da žive v vsakem kraju posebni duhovi, katerim so dajali različna imena. Njihova pamet jim je pričala, da mora biti Bog povsodi pričujoč, in ker niso poznali pravega Boga, mislili so si povsodi vse polno duhov in malikov.
„Kres ni k" (str. 33) ni posebno božanstvo, vsaj s tem imenom ne, ampak je priimek solnč-nega boga, katerega so mu dali zaradi njegovega praznika — kresa.
„Lada" je bila boginja veselja in ljubezni. Zlasti Poljaki so jo častili, pa tudi južnim Slovanom je bila znana.
„V e s n a" je boginja pomladi, katera vzbuja cvetlice iz zimskega spanja.
Že prej smo omenili „M or a no", da je hudobna boginja, katera donaša zimo in smrt. Pesnik si jo misli (str. 37) kot sovražno človeškemu rodu. Sreča ji je zoprna, zato ščuje Slovence k boju in k neslogi in se radu.e njihovega pogina.
„Sveti ogenj", katerega omenja pesnik na str. 65, se je res zažigal Perunu. V Kijevu so pred Perunom žgali „večni ogenj" iz hrastovega lesa. Ker so si mislili, da nebesni solnčni bog ogreva zemljo, častili so ga z ognjem. Bolj navadno pa je bilo ognjeno češčenje pri Svetovitu.
Na strani 66. imenuje pesnik „svete ptice" čuka, sovo in sokola. Da bi bile ravno te ptice svete Perunu, ne more se reči, pač pa se omenjajo v bajeslovju. Sova in čuk pomenita grozo in sovraštvo, sokol je v zvezi s solnčnim božanstvom, zlasti z Radegastom.
„Besi" so zlobni duhovi, kateri se neprestano bojujejo proti dobrim bogovom. Njihov namen je škodovati ljudem, kjerkoli morejo. Ljubezni ne poznajo, v večnem sovraštvu do vsega dobrega trpe sami in ne privoščijo sreče nikomur. Dobri bogovi
jih zadržujejo v zlobnem početju, zato cvilijo in se hudujejo, kadar človek časti dobra božanstva. Prav dobro kaže pesnik na str. 66, kako so si predstavljali naši poganski pradedje ta boj. V takih čutnih in okornih prispodobah so si predstavljali razmerje med Bogom in hudobnim duhom.
„Belin" (str. 66.) pomeni belega boga, to je boga luči in svetlobe. Tukaj pomenja solnce.
V naslednjih vrstah se slika S v e t o v i t kot solnčni bog; „na zlatih kolesih se vozi", ker solnce vsak dan kakor ognjen voz prevozi nebo od vshoda do zapada.
„Vojska počiva v Mörani" pravi se: vsa vojska je ubita, mrtva. „Solnce obsega vso zemljo", ker jo razsvetljuje'od vseh stranij. Kakor vladar s prestola, gleda solnce na vso zemljo in ji daje življenje s svojo gorkoto. „Svetli duhovi" pomenjajo dobre duhove, „temni duhovi" pomenjajo „bese", zle duhove.
V pesmi „Besi" na str. 67. si misli pesnik, da se snidejo hudobni duhovi in vkup radujejo, ker so v toliko nesrečo pahnili pobožnega kneza Varno. Sla-
botnost ljudij nasproti bogovom opevajo, a ne iz usmiljeno-sti, ampak zaradi škodoželjnosti in sovraštva do ljudij in do bogov. „Pol je našega
sveta, in pol ga Sveto vit ima" pevajo, ker so si mislili nekateri poganski rodovi, da bi dobri bogovi radi premagali hudobne, pa jih ne morejo, ker so ti jednako močni. Zato zmaga sedaj ta, sedaj ona stran; sedaj pripomorejo hudobni duhovi hudobnežem do vlade, potem zopet dobri bogovi pobožnim dobrim ljudem. Zato se usoda ljudij tako izpreminja na svetu. Ta nauk ni prav slovanski, ampak je vzet iz perzijskega bajeslovja.
„Mlada vdova joče v rjuhi." Pri poganih je bila usoda vdov zelo žalostna. Navadno se ni smela drugič omožiti, ampak je tugovala za umrlim soprogom v žalostnem oblačilu, če je niso žive sežgali z mrličem vred (to se je pri severnih Slovanih večkrat dogodilo).
„Gradež" (stran 68) je otok na severnem obrežju jadranskega morja, kake tri ure po morju oddaljen od Ogleja. Sedaj je na njem majhno ubogo mesto z znanim morskim kopališčem, a nekdaj je bil jako mogočen. Tam so stolovali sloveči patri-
Kolo na otoku Kjrku.
jarhi, kateri so imeli oblast čez otoke in celo čez Benetke nekaj časa. Tak patrijarh je Fortunat.
„Morske deklice" so morske vile. Dasi Slovani niso častili posebnega morskega boga, mislili so si, da imajo tudi vode, zlasti studenci in reke, svoje duhove, kateri prebivajo v njih. Včasih so bili ljudem prijazni, mnogokrat pa sovražni (povodni mož).
„Vodo m e č" (str. 99.) je povodni mož. Navadno ga opisujejo pravljice kot hudobnega, tu si ga misli pesnik kot modrega starca, ki prebiva na dnu vode.
V spevu „Pevec" proslavlja pesnik dobre bogove , kakor so jih slavili stari Slovani po svojih nazorih. Prešla je zima, zato so besi zbežali in Morana se je skrila; njihova oblast je zmagana od dobrih bogov. Po vrsti se opevajo bogovi, ki so prijatelji poljedelcu. „Vesna" je pomlajena zemlja,
„Vile" se vzbu-de iz zimskega spanja na polju in na gorah in pomenijo življenje, katero pri-klije na dan. Proslavlja se zlasti „Svetovit", ker solnce z gorkoto oživi zemljo spomladi. Pri poljskem delu pomagajo človeku bogovi, njegovi prijatelji. „Lada" in „Ži-v a" pomenita tu isto, kar Vesna.
„Porevi t"
je bil malik na otoku Rujanu s petimi obličji, brez orožja. „Rugevit" je bil ravno tam, a je imel sedem obrazov, jedno samo teme, ob boku sedem mečev, na prsih so mu gnezdile lastovke. Nekateri bajeslovci razlagajo to tako, da je pomenil Porevit pet zimskih mesecev, Rugevit pa sedem poletnih mesecev. Spomladi premaga Rugevit Porevita. Te razlage se drži pesnik na str. 102.
„Kurenta" si pesnik ne misli tu v smešnem pomenu, ampak kot solnčnega boga. Trstenjak pravi, da pomeni njegovo ime orača. „S i t i v r a t" pomeni boga setve. „J a rilo" je bil pri Belo-rusih bog spomladi. Mislili so si ga kot zalega belega mladeniča. Imel je bel plašč, belega konja, na glavi venec cvetja.
Kakor zemlja rodi cvetice in sadove, tako so si mislili Slovani, da zemska boginja rodi dete „Lado". Južni Slovani se spominjajo v narodnih pesmih istega božanstva, a pravijo, da je deklica „D o-dola". „M o koš" zbira oblake na nebu in po-
Šilja dež na zemljo. „Stri bo g a" so imenovali Poljaki boga vetrov. „T rut" pomeni skoro gotovo isto, kar Krsnik, če je bil sploh malik tega imena. „Šetek" je tolik kakor palec. Pravili so, da stanuje najrajši blizu ognjišča. „Čadež" je večji od njega, na pol kozel, na pol človek in se greje na pečinah. Pravili so, da je rad dobre volje, pa, če mu kdo nagaja, odtrga skalo in pobije zlobneža. „Pri j a" pomeni prijazno boginjo (Lado) ali srečo.	(Dalje.)
Iz belokranjskega besednega zaklada.
(Priobčil I. Šašelj.J
V naslednji zbirki podajem častitim naročnikom „Dom in svet"-a nekaj besed in izrazov, katera rabijo Belokranjcem ob hrvaški meji. Zapisal sem samo take, katerih Pleteršnik v novem slovensko-nemškem slovarju ali sploh nima, ali pa jih rabi v drugem pomenu. Nekatere sem primerjal z drugimi ali v Pleteršnikovem slovarju (Pl.) ali pa v „Letopisih Mat. Slov." (L.). Pripomnim naj Še, da krije Bela Krajina še obilno besednih zakladov, katere je treba le zbirati. Da se je to zgodilo pred nekaj leti, bil bi Wolfov slov.-nemški slovar Še dokaj narastel. Trebalo bi pa nabirati na več krajih.
'Aždaj, a, m.. zmaj. bacati, težko hoditi = gacati. bačina, e, f., gl. bätak. bälati, metati, kepati. banjati se, kopati se v banji, bänjkati = banjati.
batak, a, m., vol z debelimi a kratkimi rogovi, bataljfrati se, prepirati se.
batavlje, a, n. coll., turšični štori, ki ostanejo v zemlji,
kadar se pospravi turšica. bedalija, e, /., bedarija, bedjak, a, m., bedak.
belač, a, m., orodje, s katerim se beli kolje.
belat, i,/., drevo ima tri dele: kora (skorja) in srce,
med njima pa je belat, adj. beläten. benariti, neumno ravnati, berlača, e, /., berla, bergla, berlati, metati, krepeliti. bersa. e, f., der Weinstein, bersar, a, m., kdor brzo skupljuje. bfstrica, e, /., češplja.
bläjsati, plapolati. Prim, plajzikati v L 1894, str. 32. blfnka, e, /., ime beli psici, m. belfnka. bočina, e, /., bok.
bokast, adj.; bökasto gledati, škiliti, bol padeča, božjast.
bolet, a, m., znamenje, ki se naredi na preji, kadar se snuje.
boletati, zaznamovati.
bombak, a, m., bombaž.
brbnjati, brazdati; perf. brbniti.
brecati, brekati, kolcati se; breca se mi.
breska, e, /., breskva.
brezik, a, m , brezova hosta.
brfžiti, brigati.
brfnda, e, /., človek, ki zmirom godrnja in sam s seboj govori. Prim, „brunda" v PL
brlühati, bruhati, hervorströmen (od vode), brodnja, e, /., brozga, brükniti, aufstossen.
brunčati, brenčati, doneti; zvon brunči. büzati, plapolati, cändrati, kričati, vpiti, cävsati, kavsati. cepanka, e, f., poleno, cerik, a, m., cerova hosta. cerkvenjak, a, m., cerkven ključar, cfmati, cukati, zupfen.
cökelj, a, m., deščica pri kolovratu. Pl. ima cokla, cota, e, /., die Franse.
curki, ocurki, ov, m. pl., die Kerzenabfälle.
cuzljäti, curljati, kleinweise tröpfeln.
cvfkati, cviliti.
cvrzügati, škrtati. knarren.
čajati se, kaditi se.
čapra, e, /., roga v zaničljivem pomenu.
čaprati, sem in tam hoditi.
čbelec, a, m., der Bienenschwarm.
čeden, a, m., tjeden.
čekati, čakati.
čepati, počepati.
čeprlj, a, m., — prlj, a, ročica pri vozu.
čerape, pl. /., nogavice iz debele volne.
čevlja, e, f, čevelj.
čin, a, m., žila n. pr. v kamnu.
človečina, e, /., velik in močen človek.
črešnjak, a, m., črešnjevec (fižol).
čubati se, čubiti se.
čukec, a, m., petelin.
čuven, adj., wachsam.
dakaj! adv., seveda, ja wohl, freilich.
ded, a, m., die Stacheldistel, Carduus acanthoides.
delača, e,/., rogovilasto obtesano drevo na treh nogah,
na katerem se kaj dela, teše, seka itd. delanec, a, m., delano vino, der Kunstwein. Naj pripomnim tu k Navratilovi besedi „delano vino" v „Dom in svef-u 1894, str. 91, da rabi ta izraz v vsi Beli Krajini za n. Kunstwein, deske, pl. f., die Todtenbahre; deti koga na deske, aufbahren.
devetak, a, m., človek, ki ima na obeh rokah samo
devet prstov, deževft, adj.. deževen, dfgati, vzdigati. dfgniti, vzdigniti.
divljača, e, f., divje, necepljeno drevo, dfvljast, adj., divji, dfžma, e, f., žila n. pr. v kamnu, dfžmast, adj., žilav.
dobrfčest! če kdo odhaja in pravi „Z Bogom!" odgovorijo mu: dobrfčest! ali hodite dobrfčest! dobričko, adv., dobro veliko, dobrüsiti n. pr. domu, privleči se. dolgopetka, e, /., trta s podolgovatimi jagodami, dolgoväst, adj., podolgovat, dogovoren, adj., zgovoren, beredt, dogrizati, pojedati; on me zmirom dogriza. dak, cotij., dokler.
doma, adv., rabi v pomenu zuhause in nachhause; gre
d6ma = domov, dömuh, adv., nachhause (Semič).
dopomniti se, spomniti se.	(Dalje.)
Popravek. V pesmi ,.Knez Ljudevit" v 3. številki na str. 66 v drugem predalu zadnji vrsti čitaj kinkne nam. knikne.
Slovenska pesmarica.
i se nam potrebno, prijatelje družbe svetega Mohorja še posebej opozoriti na jedno knjigo, ki začne to leto kot družbena knjiga izhajati. To je „Slovenska pesmarica".
Koliko vrednost ima pošteno petje za ves narod, kakor za posameznike, tega nam ni potreba tukaj razkladati. Omenimo le krasne besede našega nepozabnega škofa Antona Slom-šeka, katere je zapisal pred tri in štiridesetimi leti v svoji pesmarici: „Sola vesela lepega petja". On pravi ondi: „Vesela pesen žalostno srce zvedri — mila pesen ohladi njegove rane. Lepa pesen je božji dar."
Slovenci v obče radi pojejo, toda naše krasne pesni so še vse premalo prodrle v sredino naroda. Pri poliču sladkega vinca ah omamljivega žganja res da marsikdo povzdigne svoj glas in zakroži kakšno pesmico, ali ne vprašajmo, kakšna je ta pesen. Cestokrat je prav nespodobna in nelepa. Zlasti ob jezikovnih mejah, v prvi vrsti na Koroškem, čujemo dostikrat mladeniče in tudi deklice take pesni prepevati. Namesto slovenskih pesnij pa se širijo tukaj tudi nemške. Ali temu se ne smemo čuditi. Saj se otroci v šolah po Koroškem vadijo le nemške pesni po-pevati; slovenskih pesnij mili glas se žal ne sliši iz njihovega grla.
Pri tako žalostnih razmerah je pač opravičena želja vsakega rodoljuba, da se prej ko prej odstrani ta rana na sicer zdravem telesu slovenskega naroda, t. j. da se domača poštena pesen razširi med najširje sloje našega ljudstva. To so izkušali doseči pri nas navdušeni prijatelji slovenske pesni s tem, da so ustanavljali pevska društva, prirejali pevske veselice in tako širili slovensko petje v raznih krogih Ali to se je godilo le bolj po mestih in trgih. Na deželi, med priprostim slovenskim narodom, pa se še niso dovolj razširila pevska društva. Le tu pa tam je kak navdušen rodoljub zbral vaške mladeniče in deklice, vadil jih v petju ter tako stvaril majhen zbor. Taki pevski zbori se morajo med Slovenci pomnožiti; slovenska pesen mora dobiti tudi v najmanjši vasi svoje častno mesto. V tem smislu imajo naši učitelji in oni duhovniki, ki so zvedeni glasbeniki, pa tudi orgljarji mnogo lepega in zaslužnega dela med našim ljudstvom. Vsaka večja župnija bi naj imela svoj pevski zbor. Duhovnik ali učitelj ali drug izurjen pevec bi prevzel mesto pevovodje. Ob nedeljah in praznikih bi imeli po dosluženi službi božji skupno pevsko vajo, in tako bi se oživljale med našo odrastlo mladino ne le cerkvene, temveč tudi druge poštene domače pesni. Uspeh takih društev bi se kmalu pokazal; saj je vsakemu znano, kako blažilno vpliva na človeško srce lepa pesen.
Velika ovira in zadržek pri snovanju pevskih društev pa je bilo in je še zdaj med drugim
tudi to, da je težko dobiti potrebnih muzikalij, t. j. tiskanih napevov z besedami vred. Res, da je mnogo pesnij in napevov izdala zaslužna naša „Glasbena Matica" v Ljubljani, toda vse te skladbe so za naš priprosti narod predrage.
Marsikateri navdušen prijatelj slovenskega petja je morda že tu in tam na kmetih namer-javal osnovati kako pevsko društvo, ali preveliki stroški so ga zavirali v njegovem namenu, in dobra misel je ostala neplodovita in mrtva.
To oviro hoče odstraniti „Slovenska pesmarica", katero začne to leto izdajati družba sv. Mohorja. Uredbo te pesmarice sta prevzela znana naša glasbenika in skladatelja, g. župnik Jakob Aljaž na Dovjem (na Gorenjskem), in koncertni vodja „Glasbene Matice" v Ljubljani, g. M a t e j H u b a d. „Glasbena Matica" sama je proti primerni odškodnini dovolila, da sme Mohorjeva družba vse, po „Glasbeni Matici" izdane skladbe porabiti za svojo pesmarico.
„Slovenska pesmarica" bode v treh ali štirih snopičih izšla, izmed katerih bode vsak okoli 200 strani j v prav lični in praktični obliki obsegal. V letošnjem prvem snopiču bodete našli skladbe raznih priljubljenih skadateljev, in sicer A) moške zbore, B) mešane zbore in C) nabožne pesni. Med temi bode več prav lahkih, obče znanih četverospevov, ki ne bodo delali pevcem nobene težave ; a tudi za izvežbane pevske zbore je nekaj večjih, umetnih skladeb pridejanih, toda le take, ki so se že v izobraženih krogih udomačile. Pesmarica bode torej tako urejena, da bo služila omikanemu, kakor tudi priprostemu pevcu.
Pa tudi na tiste ude družbe sv. Mohorja smo se ozirali v tej pesmarici, ki ne poznajo sekiric ali not, in ki niso pevci. To pa smo dosegli s tem, da smo za vsako skladbo, ki je tiskana štiriglasno in ima med notami tudi besedilo (po jedno ali dve kitici), ponatisnili takoj spodaj vso pesen. Na ta način dobijo tisti udje, ki niso pevci, lepo zbirko slovenskih pesnij, in ta pesmarica jim bode služila kot nekak „cvet slovenskega pesništva". V teh pesnih bodo našli veliko lepega, vzvišenega, blažilnega. Ker ima ta pesmarica namčn, da nese plemenito slovensko pesen v najširše kroge slovenskega naroda, zato bodi tudi vsakega prijatelja slovenskemu petju sveta dolžnost, da širi in gladi tej pesmarici pot v najnižjo kočo slovenskega se-Ijana. Vsak pevec, bodi si mladenič ali deklica, vsak ud kakega slovenskega pevskega zbora, naj se že zaradi te pesmarice vpiše letos za Mohor-jana, ako se še ni prej prišteval naši veliki družbi. S tem bodete, slovenski pevci in pevke, najbolje pokazali, kako visoko čislate plemenito pesen slovensko.
V Celovcu, dne 25. prosinca 1896.
Dr. J. S.