48:683 Monitor ISH vol. V/no. 1-2, 2003 Revija za humanistične in družbene znanosti Revue des Sciences Humaines et Sociales Review of Humanities and Social Sciences Rivista di scienze umane e sociali Revista de ciencias humanas y sociales Zeitschrift für menschliche und Sozialwissenschaften Izdaja / Published by / Publie par /nstitutum Studiorum Humanitatis Fakulteta za podiplomski humanistični študij, Ljubljana ISH - Ljubljana Graduate School of the Humanities ISH - Ecole des hautes etudes en sciences humaines Ljubljana, junij 2003 Monitor ISH Revija za humanistične in družbene znanosti © ISH - Fakulteta za podiplomski humanistični študij v Ljubljani Vse pravice pridržane. Ponatis objav brez avtorizacije uredništva je prepovedan./ All rights reserved. No part of this publication may be reproduced without the authorisation of the Editorial Board./ Tous droits reserves. La reproduction des articles est interdite sans autorisation du Comite de redaction. ISSN: 1580-688X Revija izhaja dvakrat letno/ The Review is published twice a year/ La Revue parait deux fois par an. Nekateri teksti v celoti in vsi povzetki tekstov rubrik Članki in Transcriptiones so objavljeni tudi v spletni reviji Monitor ISH -elektronska izdaja na spletnih straneh:/ Some full texts and all abstracts of the sections Articles and Transcriptiones are published as well in the online review Monitor ISH - Electronic Issue:/ Quelques textes entiers et tous les resumes des rubriques Articles et Transcriptiones sont publies aussi dans la revue electronique Monitor ISH - edition electronique: http://monitor.ish.si Revija je v letih 1999-2000 izhajala kot informativno glasilo z naslovom Monitor - interno glasilo ISH in pod šifro ISSN: 1580-0156. Spomladi 2001 smo jo na podlagi sklepa Uredniškega odbora o razširitvi revije s teoretsko-analitičnim delom preimenovali v Monitor ISH - Revija za humanistične in družbene znanosti, odtlej ima tudi novo, gornjo ISSN številko. Gostujoči urednik te številke/ Guest editor/ Redacteur invite: Martin Žužek Odgovorna urednica/ Editor-in-Chief/ Redactrice en chef: Taja Kramberger Glavna urednica/ Managing Editor/ Redactrice en chef adjointe: Sabina Mihelj Urednica Miscellanea! Editor of Miscellanea/ Redactrice des Miscellanea'. Barbara Zych Uredniški odbor/ Editorial Board/ Comite de redaction: Peter Arko, Andreja Inkret, Alenka Janko Spreizer (ISH, Ljubljana), Vlado Kotnik (ISH, Ljubljana), Taja Kramberger (ISH, Ljubljana), Špela Ledinek (Znanstveno raziskovalni center SAZU, Ljubljana), Sabina Mihelj (ISH, Ljubljana), Tadej Praprotnik (ISH, Ljubljana), Lucia Rodeghiero (Universitä degli Studi di Milano - Bicocca), Nataša Rogelja (ISH, Ljubljana), Dobrinka Valkinova (New Bulgarian University, Sofia), Barbara Zych (Mladinska knjiga založba, Ljubljana), Martin Žužek (SNG Opera in balet Ljubljana, Ljubljana) Mednarodni uredniški svet/ International Advisory Board/ Conseil dc redaction international: Marie-Elizabeth Ducreux (Ecole des hautes etudes en sciences sociales, Paris), Maria-Cecilia d’Ercole (Universite de Paris I - Sorbonne, Paris), Janez Justin (Pedagoški inštitut, Ljubljana), Drago B. Rotar (ISH, Ljubljana), Marta Verginella (FF, Ljubljana) Tajništvo uredništva/ Editorial Office/ Secretariat de redaction: Alenka Janko Spreizer, Vlado Kotnik (promocija, distribucija) Oblikovanje naslovnice/ Front page/ Couverture: Alenka Koderman, Jure Zalokar Oblikovanje, prelom, priprava fotografij in priprava za tisk/ Design/ Modelage electronique: Martin Žužek Jezikovni pregled/ Language supervision/ Supervision linguistique: slovenski: Olga Tratar / angleški-english: Manca Gašperšič Tisk/ Printed by/ Imprime par: Littera Picta d.o.o., Ljubljana (zanjo: Jernej Pleško) Številka jc izšla s podporo Ministrstva za šolstvo, znanost in šport, Študentske organizacije Univerze v Ljubljani in ISH. Vsi člani uredništva in tehnične ekipe so sc odpovedali plačilu./ The publication of this issue was sponsored by The Ministry of Education, Scicncc and Sport, by the Student Organization of the Ljubljana Univcrsuty and by ISH. All members of the Editorial Board and of the technical team have rcnounccd their payments./ Lc numero public avee lc support du Ministčre dc l’Education, Scicncc ct Sport, dc l’Organisation des ctudiants dc l’Univcritc 'a Ljubljana ct de l’ISH. Tous les mcmbrcs du comitc dc redaction ct dc l’cquipc technique ont rcnonce au paycmcnt. Uredništvo/ Editorial Office/ Redaction: MONITOR ISH ISH, Breg 12, 1000 Ljubljana, Slovenija, Evropa Tel.: (+386 1) 425 18 45; Fax: (+386 1) 425 18 46 E-mail: monitor@ish.si Internet: monitor.ish.si Pisma, članke, reccnzijc in druge prispevke pošljite na naslov uredništva. Tehnični napotki za avtorje so na zadnjih straneh publikacije/ All correspondence, articles, book reviews, etc. should be sent to the Editorial Officc. Technical instructions to contributors arc to be found at the end of the publication./ Lc courricr, les articles, les comptcs rendus ct les autrcs textes sont ä adrcsscr au bureau dc redaction. Noticcs ä l’intcntion des auteurs sc trouvent ä la fin dc la publication. NAROČILA I SUBSCRIPTIONS I ABONNEMENTS: Naročila pošljite na naslov uredništva./ Subscriptions should be addressed to the Editorial Officc./ Les abonncmcnts sont ä addresser ä la redaction. Slovenija: Letna naročnina (dve dvojni številki): • fizične osebe: 8000 SIT • institucije: 16.000 SIT • študenti, nezaposleni, upokojenci: 4800 SIT Cena posamezne (dvojne) številke: • fizične osebe: 4000 SIT • institucije: 8000 SIT • študenti, nezaposleni, upokojenci: 2400 SIT Prosimo vas, da dodate 300 SIT za stroške poštnine. • Uredništvo si pridržuje pravico posebej določiti ceno (v izjemnih okoliščinah). Za naročnike te spremembe ne veljajo. Naročnino in stroške poštnine nakažite na transakcijski račun in jasno izpišete svoje ime in naslov: Številka računa: 02010 - 0016348346 , s pripisom »za Monitor /S/f«Imetnik računa: ISH - Fakulteta za podiplomski humanistični študij, Breg 12, 1000 Ljubljana, SlovenijaBanka: Nova ljubljanska banka d.d., Trg republike 2, 1000 Ljubljana, Slovenija Foreign/ Etranger: Annual Subscription (two double issues) / Tarif d’abonnement pour 1 an (deux doubles numeros): • for individuals/ pour les particuliers: 40 EUR • for institutions/ pour les institutions: 80 EUR One (double) issue/ Un (double) numero: • for individuals/ pour les particuliers: 24 EUR (double) • for institutions/ pour les institutions: 48 EUR (double) Please add 3$ (2,5 EUR) to cover postage and handling costs./ On est prie d’ajouter 2,5 EUR pour les frais de poste et la manipulation. Please remit the necessary amount for the post to our account, clearly indicating your name and address:/ Prier d’assigner l’abonnement plus les frais de post au compte numero, prier d’inscrire votre nom et adresse: Account number: 02010 - 0016348346, »for Monitor ISH«J »pour Monitor ISH« Account holder: ISH - Graduate School of the Humanities, Breg 12, 100 Ljubljana, Slovenia Bank name: Nova ljubljanska banka d.d., Trg republike 2, 1000 Ljubljana, Slovenia ; Uvodnik / Editorial / Editorial ISH FILES Članki I Articles I Les articles Quelle alterite pour les Grecs? Les katadesmoi et {’invention de la notion de magie (Kakšna drugačnost za Grke? Katadesmoi in invencija pojma magije - Povzetek) Marcello Carastro (EHESS, Pariz).........................................................1-15 Les troubles et metamorphoses de Mnemosyne (Mnemozinine motnje in metamorfoze - Povzetek) Katerina Kolozova (Univerza v Skopju, Skopje)...........................................17-33 Idealna žena Alkestida (The Ideal Wife A Ices tis - Summary) Maja Sunčič (ISH, Ljubljana)............................................................35-55 Ecclesiazusae and the Problem of Male Actors Playing Women Disguised as Men (Aristofanove Zborovalke in problem moških igralcev, ki igrajo ženske, preoblečene v moške - Povzetek) Andreja Inkret (Oxford University, Oxford)..............................................57-75 The rhapsodoi: A Study of the Development of their Role, Repertoire, and Performance in Society (Rhapsodoi: študija o razvoju njihove vloge, repertoarjev in nastopanja - Povzetek) Akiko Tomatsuri (Oxford University & University of Tokyo)...............................77-98 Signalizing a Ritual Transition: Rhyton and Keras within the Context of the Ancient Greek Symposium (iSignaliziranje obrednega prehoda: rhyton in keras v kontekstu antičnega grškega simpozija - Povzetek) Martin Žužek (ISH, Ljubljana)..........................................................99-110 Dialog z antiko / Dialogue with Antiquity I Dialogue avec I’antiquite Uvod v rubriko: MajaSunčič....................................................111-112 Bilješka o bilješkama u prijevodima Dubravko Škiljan (ISH, Ljubljana).............................................113-120 Lukijan: Menip ali prerokovanje mrtvih........................................121-131 (prevod Maja Sunčič) Lukijan: O obrekovanju, ki mu ne smemo zlahka verjeti.........................132-141 (prevod Maja Sunčič) Translationes Psihološke funkcije in dela Ignace Meyerson...............................................................143-149 (prevod Ciril Stani; izbor in opombe Martin Žužek) Graphiae Branje Meyersona Jean Pierre Vernant...........................................................151-157 (prevod Ciril Stani) Colloquia Intervju s Svetlano Slapšak / Interview with Svetlana Slapšak: Antika kot intelektualni izziv za 21. stoletje / Antiquity as an Intelectual Challange for the 21th Century....................158-185 (vprašanja Maja Sunčič, prevod Manca Gašperšič) In Memoriam Nicole Loraux (1943-2003) Svetlana Slapšak (ISH, Ljubljana).............................................186-188 MISCELLANEA Pregled knjig I Book Reviews I Revue des livres Jon Solomon, The Ancient World in the Cinema, Yale University Press, New Haven 2001 Martin Žužek.............................................................................189-191 Sandra Joshel, Margaret Malamud, Donald T. McGuire (ur.), Imperial Projections. Ancient Rome in Modern Popular Culture, John Hopkins University Press, Baltimore 2001 Maja Sunčič..............................................................................192-195 Raziskovalni projekti - tekoči in končani Research Projects - Current and Completed Les projets de recherche - en cours et termines lmaginiranje Drugega: konstruiranje Drugosti na primeru migrantov (beguncev, prebežnikov in prosilcev za azil) - podoktorski projekt in individualno raziskovalno delo / Imagining the Other: Construction of Otherness in the case of Migrants (Refugees, Transfugees and Applicants for the Asylum) - Postdoctoral Project and Individual Research Work /Imaginer I 'Autre: la construction de I 'alterite dans le cas des migrants (refugies, transfugies et les demandeurs d’asyle) - projet de recherche postdoctoral et le travail de recherche individuel Alenka Janko Spreizer................................................................196-200 Značilnosti in perspektive računalniško posredovane komunikacije (na primeru diskusijskih forumov in klepetalnic): interpretacija trendov / Characteristics and perspectives of computer-mediated communication (discussion forums and chat-rooms): Interpretation of trends / Caracteristiques et perspectives de la communication transmise par ordinateur (forums de debat et« chat-rooms »): interpretation des tendences Tadej Praprotnik.....................................................................201-205 Računalniško posredovana komunikacija (e-forumi) v izobraževalni dejavnosti/Computer-mediated communication (e-forums) in education /Communication transmise par ordinateur (forums electroniques) dans I 'enseignement Tadej Praprotnik.....................................................................206-211 Formiranje slovenske jezičke zajednice / The Formation of Slovene Language Community / La formation de la communaute linguistique Slovene Dubravko Škiljan.........................................................................212 Drugi raziskovalni projekti / Other Research Projects / Autres projets de recherche......213 Gostovanja vabljenih profesoric in profesorjev na ISH Visiting Professors Lectures at ISH Les interventions des professeurs invites ä I’lSH Marie-Elizabeth Ducreux-Lakits (EHESS - CRH, Pariz) Filologija in nacija. Debata o izvorih Slovanov med mitom in znanstvenostjo & Marijin kult v habsburškem prostoru v 17. stoletju (predavanji Marie-Elizabeth Ducreux-Lakits, 2. in 3. decembra 2002 na ISH) / Philology and Nation. Debate on Origins of Slaves between the Myth and Scientificity, 1745-1800 & The Cult of Maria in the Habsburg Space in 17 Century (2 Lectures of Marie-Elizabeth Ducreux-Lakits at the ISH, 2 and 3 December 2002) / Philologie et nation. Le debat sur les origines des Slaves entre mythe et sciencificite, 1745-1800 & Le culte marial dans l 'espace habsbourgois au 17e siecle (deux conferences de Marie-Elizabeth Ducreux-Lakits a I'ISH, les 2 et 3 decembre 2002) (Taja Kramberger).........................................................................214-217 Druga gostovanja / Other Guests Lectures /Autres invitations..................................218 Nea Poročilo o gostovanju na Srednjeevropski univerzi (CEU) in drugih aktivnostih med bivanjem v Budimpešti v študijskem letu 2002/2003 / Report on the Research Stay at the CEU - Central European University and on the other Activities during the Stay in Budapest in 2002/2003 /Rapport sur le stage de recherche ä I 'Universite de I 'Europe Centrale et sur les autres activites pendant le sejour a Budapest dans I 'annee 2002/2003 Sabina Mihelj......................................................................219-223 Kolokvij na Collegium Budapest/Colloquim on Collegium Budapest / Colloque ä Collegium Budapest Vlado Kotnik.......................................................................224-226 Terensko poročilo: Projekt »Grands singes. Conservation eommunautaire, concernant la recherche socioecologique des gorilles et des chimpanzes dans les zones non-proteges«, periferija Živalskega rezervata v Dja, Kamerun / The Field Report: Project »Grands singes. Conservation eommunautaire, concernant la recherche socioecologique des gorilles et des chimpanzes dans les zones non-proteges«, Periphery of Faunistic Reserve in Dja, Cameroon / Raport du terrain: Projet« Grands singes. Conservation eommunautaire, concernant la recherche socioecologique des gorilles et des chimpanzes dans les zones non-proteges », peripherie de la Reserve de faune du Dja, Cameroun Maja Gašperšič.....................................................................227-229 ISH kot ŠOVZ. Obštudijsko dogajanje na Fakulteti za podiplomski humanistični študij v Ljubljani/ISH as ŠOVZ. Additional Activities at the Ljubljana Graduate School of the Humanities /ISHcomme ŠOVZ. Les activites supplementaires a I 'Ecole des hautes etudes en sciences humaines ä Ljubljana Špela Spanžel, Ana Vogrinčič, Nina Vodopivec.........................................230-233 Poročilo o študijskem obisku/Report of the Research Stay/Rapport sur le sejour de recherche Barbara Zych, Peter Arko.................................................................234 Tiskovna konferenca / The Press Conference /La conference de presse Barbara Zych.........................................................................234-236 Antika v popularni kulturi in vsakdanjem življenju/Antiquity in Popular Culture and in Everyday Life /Antiquite dans la culturepopulaire et dans la vie quotidienne Maja Sunčič..........................................................................236-237 ISH - Razširitev pogleda ISH - Widening of the View / ISH - Elargissement de la vision PASS-FIX undschleuser.net/PASS-FIXandschleuser.net /PASS-FIXet schleuser.net Farida Heuck, Ralf Homann, Manuela Unverdorben.........................................238-241 Pajčevine oblik in pomenov / Cobwebs of Forms and Meanings / Toiles d ’arraignee des formes et des significations Jaka Kramberger........................................................................242-245 0 razstavi »Fotografije s terena« / On the exhibition »The Photographs from the Field«/Sur 1 'exposition « Les photographies du terrain » Alja Kotar.............................................................................246-247 Festival Tartini /The Tartini Festival / Le festival Tartini Jasna Nadles, Milan Vrsajkov...........................................................248-249 Short cuts........................................250 Uvodnik / Editorial / Editorial Uvodnik V preteklem obdobju seje revija Monitor ISH razvijala v različnih smereh. Tako seje, med drugim, porodila tudi ideja o tematsko zaokroženi izdaji, ki bi bila posvečena antiki in antičnim študijam. V veselje mi je, da sem lahko kot gostujoči urednik pripravil to prvo izmed, upam, mnogih drugih tematskih izdaj Monitorja ISH. Moj uredniški cilj je bil predstaviti v prvi vrsti ideje mladih raziskovalcev in poleg njih tudi misli uveljavljenih profesoijev, ki so na nek način v povezavi z ISH - Fakulteto za podiplomski humanistični študij v Ljubljani. Članki so vsebinsko med sabo povezani na paradigmatski osnovi, saj sojih prispevali mladi raziskovalci in podiplomski študenti z institucij, kjer je prisotna antropološka oz. kulturološka metoda »branja« antike. Marcello Carastro in Katerina Kolozova sta mlada doktorja znanosti, ki sta svoje raziskovalne izkušnja pridobila na Centre Louis Gernet v Parizu. Ostale štiri članke s(m)o prispevali podiplomski študenti z univerz v Cambridgeu in Oxfordu (Andreja Inkret in Akiko Tomatsuri) ter ISH (Maja Sunčič in Martin Žužek). Dve ključni osebi Antropologije antičnih svetov na ISH, prof. Svetlana Slapšak in prof. Dubravko Škiljan, sodelujeta v tej številki s prispevki, ki odslikavajo specifičnost njunih raziskovalnih in prevajalskih izkušenj z antiko. V intervjuju s Svetlano Slapšak se bralcu odkrije, kako intelektualno širok mora biti sodoben raziskovalec antike. Dubravko Škiljan je na eni strani plodovit in upoštevan prevajalec antičnih tekstov, poleg tega pa tudi nosilec teoretske lingvistike na ISH. Njegov esej je zasnovan kot refleksija nekoga, ki opazuje svoje lastno prevajalsko delo skozi optiko teoretske lingvistike. Tematsko številko zaokrožujeta prevoda o prepletu bogatih življenjskih in znanstvenih izkušenj Jeana-Pierra Vemanta in Ignaca Meyersona. Poleg tega bi rad posebej naznanil novo rubriko Dialog z antiko, s katero bo slovensko bralstvo dobilo možnost spoznati do zdaj odrinjene tekste, ki so se v preteklih letih zdeli drugim urednikom in prevajalcem »nerelevantni«. Prepričan sem, da bo Maja Sunčič, urednica tega sklopa, tudi v prihodnjih številkah izbirala zanimive in dovolj subverzivne tekste, ki bodo antično kulturo »odčarali« in nam s prvimi prevodi v slovenščino omogočali vpogled v razsežnosti antičnega vsakdanjega življenja. Martin Žužek gostujoči urednik Uvodnik / Editorial / Editorial Editorial It is my great pleasure to participate as a guest editor of the current issue of Monitor ISH, which focuses on the topics of Antiquity and Classical Studies. Our review is gradually expanding into such a variety of contents that it is only natural to make a fresh start with a thematic volume. My editorial aim was to present ideas of young researchers as well as established professors that are, in one way or the other, connected with the Institutum Studiorum Humanitatis (ISH - Ljubljana Graduate School of the Humanities). From their contentual point of view, the articles share the same paradigmatic basis, as well as the fact that all contributors are young reaserchers, educated at the institutions where “new historicism” or anthropological approach is at “home”. Marcello Carastro and Katerina Kolozova are two young PhDs, who have begun their professional work in science in the last few years. They both acquired their skills from the intellectual milieu of the Centre Louis Gernet in Paris. Other four articles reflect the work of postgraduate students from the Cambridge University, Oxford University (Andreja Inkret & Akiko Tomatsuri) and Institutum Studiorum Humanitatis (Maja Sunčič & Martin Žužek). Two key persons of the anthropological studies of the ancient worlds at ISH participate in this issue with contributions from their professional experience. In the interview with Prof. Svetlana Slapšak, we can see how broad today the intellectual horizon of the conteporary anthropologically oriented researcher of the Antiquity should be. Prof. Dubravko Škiljan is a prominent translator of Greek and Latin literature and a carrier of theoretical linguistics at ISH. Since, in his essay he is observing his own translating experience from a theoretical linguist’s point of view. The thematic number is rounded off with two translations of a rich life and scientific experience of Jean-Pierre Vemant and Ignace Meyerson. I am also happy to announce that we are introducing a new section entitled Dialogue with Antiquity. With it the Slovenian readership will be offered translations of ancient Greek and Latin texts that have not been recognized as “relevant” in previous decades. I am confident that Maja Sunčič, the editor of the Dialogue with Antiquity section, will - also in the following numbers of the review - choose texts subversive enough to make reading an exciting journey to the past and enable us to see some of the uncovered dimensions of antique everyday life. Martin Žužek Guest editor Marcello Carastro QUELLE ALTERITE POUR LES GRECS? Les katädesmoi et I’invention de la notion de magie Resume: La question de I’alterite qui doit etre reconnue ä la culture grecque ancienne est abordee par l’etude de la relation entre la notion de magie et les katädesmoi, les ligatures rituelles. Dans une perspective qui allie Fanthropologie ä l’histoire culturelle, l’analyse d’une defixion de Selinonte invite ä questionner le role que les katädesmoi ont pu jouer dans le processus d’invention de la notion de magie en Grece. Alors que, depuis un siecle dejä, ces objets rituels ont ete consideres comme «l’expression de la magie» en Grece ancienne, il est plus fructueux de les analyser ä partir des categories grecques anciennes et du cadre culturel qui les a elabores. Cette approche invite, d’une part, ä ecarter des hypotheses souvent admises, qui font des mages les auteurs des katädesmoi et, d’autre part, ä analyser comment ces objets se sont trouves associes ä la notion de magie, au IVe siecle avant notre ere. L’abandon des cadres modernes de pensee permet ainsi d’apprecier ce formidable chantier que la culture grecque a mis en oeuvre pour creer une notion ä partir d’un materiel linguistique grec et etranger. La fonction heuristique de ce type d’alterite reconnu ä la culture grecque ancienne invite ä envisager la frontiere sous un journouveau. Mots-cle: Grece ancienne, magie, alterite, defixiones, histoire culturelle L’etude de la notion de magie offre un point de depart interessant pour reflechir sur la frontiere et l’identite1. Depuis son invention, en Grece ancienne, cette notion est souvent projetee ä la lisiere de la culture qui l’utilise pour stigmatiser des pratiques et des croyances considerees comme autres. Si bien que la magie est pensable comme une notion-frontiere qu’une culture elabore pour decliner son propre partage entre identite et alterite. Entre la fin du Ve et la premiere moitie du IVe siecle avant notre ere2, le mot mageia avait ete cree pour designer le savoir des autres, les mages de l’empire perse, mais aussi pour stigmatiser des pratiques traditionnelles grecques. Aujourd’hui encore, la magie est couramment mobilisee pour marquer la separation entre la civilisation moderne occidentale et les autres cultures, eloignees dans l’espace 1 Cet article reprend quelques themes developpes au cours des cinq seminaires organises par 1’ISH, du 9 au 13 decembre 2002. Je tiens ä remercier tous les auditeurs alors presents et, plus particulierement, Svetlana et Božidar Slapšak ainsi que Martin Žužek pour leur accueil chaleureux. 2 Sauf mention contraire, les dates indiquees sont toujours avant notre ere. Les traductions des textes presentes sont les miennes. Les mots grecs sont translitteres selon la methode d’E. Benveniste. et dans le temps. Pensee comme l’autre de la religion et de la rationalite3, la magie est devenue un outil conceptuel scientifique avec la litterature anthropologique du debut du XXe siecle4. Bien que, depuis les annees soixante, sa validite en tant que notion transculturelle ait ete mise en discussion par certains anthropologues, les travaux recents en histoire ancienne ne semblent pas prendre en compte les difficultes creees par son usage. Au risque d’appliquer aux cultures anciennes des cliches elabores sous le signe d’une alterite construite par inversion, s’ajoute un probleme de terminologie, car le mot« magie » derive du latin magia, dont mageia est l’equivalent grec. Cette proximite a souvent induit ä une assimilation du concept ancien ä la notion moderne de magie. Afin d’eviter ces ecueils, un certain nombre de questions doivent etre abordees dont, tout d’abord, celle de la perception de la magie chez les anciens. II faut en effet se demander quel type de rapport existe entre les notions moderne et ancienne. S’agit-il d’identite, de filiation, de similitude ou bien la difference est-elle trop importante pour qu’une relation puisse etre etablie ? Se pose ensuite la question de Palterite qui est impliquee dans la notion de magie. Dans quelle mesure les autres des anciens ressemblent-ils ä ceux des modernes ? Selon quelles modalites la construction de l’autre s’opere-t-elle dans l’antiquite ? Et ä quelles exigences repond-elle ? Est-il possible de discemer les strategies d’ecriture des sources anciennes, afin de s’affranchir de leur rhetorique ? Enfin, une troisieme serie de questions, qui releve plus generalement du rapport entre les anciens et les modernes, doit etre examinee. Quelle alterite l’historien est-il dispose ä reconnaitre aux cultures anciennes ? Est-il inevitable de perpetuer le « modele du miroir », qui construit l’autre par inversion de soi ? Ne serait-il pas possible de proposer un modele different, qui convie ä la connaissance de l’autre, dans la perspective d’un elargissement des possibles ? Plutöt que de considerer la magie comme une categorie universelle5, presente ä chaque epoque et en tous lieux, et de l’etudier ä partir d’une definition moderne qui 3 Cf. J.G. Frazer, Le Rameau d'Or. Le roi magicien dans la societe primitive. Tabou et les perils de fame (1911-1915), tr. fr. Paris 1981. 4 Cf. YEsquisse d’une theorie generale de la magie, publiee par Henry Hubert et Marcel Mauss il y a un siecle dejä (M. Mauss, Sociologie et anthropologie, Paris 1950 : 1-141), ainsi que l’oeuvre de B. Malinowski {Magic, science and religion, New York 1954) dont les considerations sur la fonction psychologique de la magie (critiquee notamment par C. Levi-Strauss dans Le totemisme aujourd'hui, Paris 1962 : 100-104) connait encore un succes etonnant aupres des antiquisants (cf. la notion de « crise » invoquee par F. Graf, La magie dans l’antiquite greco-romaine. Ideologie et pratique, Paris 1994 : 181). 5 Cette approche caracterise nombre d’etudes sur la magie dans l’antiquite. Cf. par exemple le dernier volume paru ä ce sujet, Magic and Ritual in the Ancient World, edite par P. Mirecki et M. Meyer, (Leyde 2002) qui propose l’exploration des « expressions de la magie » dans le monde ancien, comme point commun entre les differentes contributions. Pour une bibliographic raisonnee sur ce vaste sujet cf. R.L. Gordon, « Imagining Greek and Roman Magic », in : B. Ankarloo et S. Clark (ed), Witchcraft and Magic in Europe. Ancient Greece and Rome, Philadelphie 1999 : 159-275, surtout 266-269. colporte un lourd heritage historique6, il est preferable d’adopter une approche emique, qui utilise les categories indigenes pour comprendre l’objet etudie et en saisir les specificites. Suivant cette demarche, l’apparition de la notion de mageia ne releve pas d’une decouverte mais d’une invention1. La magie peut etre etudiee comme un produit culturel. Elle est le resultat d’un processus d’articulation de differentes notions grecques autour de termes apparus au Ve siecle et formes sur la racine mag-, d’origine iranienne8. L’invention de cette notion, au pouvoir fort stigmatisant, repondait ä des exigences liees ä une conjoncture historique particuliere. Des cites comme Athenes ont en effet assiste ä cette epoque ä la juxtaposition de differentes formes de savoir. Ainsi, le medecin hippocratique auteur du traite Sur la maladie sacree a pu chercher ä stigmatiser le savoir et les pratiques de ses adversaires, les purificateurs et les guerisseurs traditionnels, en les assimilant aux mages9. De meme, le personnage d’CEdipe, dans la tragedie homonyme de Sophocle, devalorisait le savoir prophetique de Tiresias, devin mythique, en l’accusant d’etre un magos et un pretre mendiant10. Dans cette perspective d’histoire culturelle, l’ensemble de problemes methodolo-giques presentes trouve un champ d’application et d’experimentation fort interessant dans l’analyse de la relation entre le processus d’invention de la notion de mageia et les katädesmoi, les ligatures rituelles. A la lumiere de ces considerations, ces documents, communement consideres comme des« objets magiques », proposent ainsi de nouveaux defis ä l’historien soucieux de restituer les modes de pensees de la Grece ancienne, en lui rendant son alterite. Depuis leur decouverte et la publication des premiers recueils, au debut du XXe siecle", les katädesmoi^ ont occupe une place non negligeable dans le champ des 6 Bien que S. J. Tambiah (Magic, science, religion, and the scope of rationality, Cambridge MA. 1990) se situe dans une perspective weberienne, convaincu que le long passe de la notion de magie n’infirme pas son utilite dans l’outillage conceptuel moderne, sa proposition de recuperer la reflexion de B. Malinowski en privilegiant la structure rhetorique et performative de la magie, entendue comme « meaningful performance » ou « rhetorical art», assure ä la magie son ancienne et redoutable fonction de notion-frontiere entre les cultures (cultures ä technique, d’une part, et cultures ä rhetorique, d’autre part). Voir egalement les critiques portees par R.L. Gordon (« What’s in a list? Listing in Greek and Graeco-Roman malign magical texts », in : D. R. Jordan, H. Montgomery, E. Thomassen (ed.), The World of Ancient Magic. Papers from the first International Samson Eitrem Seminar at the Norwegian Institute at Athens, 4-8 mai 1997, Bergen 1999: 239-275, surtout 239-240) sur l’usage ambigu des categories de « metaphore » et de « metonymie » employees par cette interpretation. 7 Cf. G.E.R. Lloyd, Pour en fmir avec les mentalites, tr. fr., Paris 1996 : 77. 11 Pour un developpement de ces reflexions, cf. M. Carastro, La cite des mages. Anthropologie et histoire de la notion de magie en Grece ancienne, These EHESS, Paris 2002. 9 Hippocrate, Sur la maladie sacree, I, 10 ed. Grensemann. 10 Sophocle, CEdipe roi, 388. 11 R. Wünsch, Defixionum Tabellae Atticae, IG, vol. 3, pt.3, Berlin 1897; A. Audollent, Defixionum Tabellae, Paris 1904. 12II est preferable de designer ces documents par leur nom en grec, katädesmoi, qui peut etre traduit par « ligatures rituelles », ou par le terme technique franfais deftxions, derive du latin, etudes de la religion grecque. Ces objets en plomb, de fonne circulaire ou rectangulaire, graves de signes et de noms, puis enroules ou plies et parfois perces par des clous, pour etre ensuite enfouis sous terre, dans des sepultures ou ä Pinterieur de sanctuaires, ont ete interprets comme des pratiques d’envoütement. Les philologues les ont souvent utilises comme des temoignages de croyances et de pratiques populaires qui devaient etre eloignees des formes jugees plus elevees de la religiosite grecque, incamee par le polytheisme des cites. Aujourd’hui, Pappartenance des katädesmoi au vaste domaine de la magie, au sens moderne du terme, ne souleve done aucun doute pour les specialistes. Depuis deux decennies, une serie de recherches a prete plus d’attention aux defixions, notamment pour etudier la frontiere entre les champs du magique et du religieux dans Punivers greco-romain13. Mais Pinteret grandissant pour ces documents s’explique egalement par leurs resonances dans Pimaginaire moderne : la malveillance reperee dans le langage employe ainsi que les gestes requis pour la confection des katädesmoi ont evoque chez les specialistes des pratiques d’envoütement plus modernes, d’ici et d’ailleurs14. Cette attitude temoigne de la difficulte ä apprehender des objets ou des pratiques en recherchant comment ils pouvaient etre pertpus et penses dans leur propre culture, des lors qu’ils sont qualifies de « magiques », ä partir des categories modernes. Et bien que les etudes recentes revendiquent parfois une approche emique, les reflexes ethnocentriques ne cessent de teinter les analyses15. Aussi, la confusion entre les categories des acteurs et celles des observateurs a conduit ä des propositions peu ou pas fondees historiquement. Les mages, mägoi, ont ete decrits comme des professionals de ces rituels d’envoütement, sous pretexte que ces pratiques proviendraient du Proche-Orient16. De mente, les katädesmoi ont ete presentes comme deßxiones et employe par les epigraphistes pour designer plus generalement les objets d’origine grecque et romaine. 13 Cf. C.A. Faraone et D. Obbink (ed.), Magika Hiera. Ancient Greek Magic and Religion, Oxford 1991 et la monographie de F. Graf, op. cit. 14 La definition qu’en donne D. Jordan (« A Survey of Greek defixiones not included in the Special Corpora », GRBS 26, 1985 : 151-197, et surtout 151) evoque des representations modernes de la magie sympathique qui agit ä distance. Voir egalement le pouvoir evocateur de l’expression « poupees vaudou », employee par C.A. Faraone pour designer des figurines anthropomorphes grecques, d’une nature tres problematique, qui sont associees aux katädesmoi, sous l’appellation de « binding magic » (« Binding and burying the Forces of Evil: The defensive use of ‘Voodoo Dolls’ in Ancient Greece », Classical Antiquity, 10,2 oct. 1991: 165-220 et notamment 166n.4). 15 La remarque de D. Ogden (Greek and Roman Necromancy, Princeton 2001) selon qui l’approche emique ne garantit pas un acces direct ä la culture examinee permet de preciser que cette methode est un outil necessaire mais non süffisant. 16 Cf. J. Gager, Curse Tablets and Binding Spells from the Ancient World, Oxford 1992 : preface et p. 10; W. Burkert, « Itinerant Diviners and Magicians: A neglected Element in Cultural Contacts », in: R. Hägg (ed), The Greek Renaissance of the Eight Century B. C. : Tradition and Innovation, Stockholm, 1983 : 115-9; Idem, The orientalizing revolution. Near Eastern influence on Greek culture in the early archaic age, Cambridge MA 1992 :41-87, et Graf, op.cit., 1994 : 194-198. des pratiques que les Grecs eux-memes auraient qualifiees de magiques17. Ce genre d’interpretations, qui ne cherche pas ä saisir en quoi la notion de mageia differe du concept moderne de magie, semble etre favorise par l’alterite qui est traditionnellement associee ä cette notion18. Les mägoi viennent d’ailleurs, du Proche-Orient, et ces « pratiques d’envoütement» temoignent d’une Grece populaire autre que celle des lumieres, tant celebree par les philologues de la premiere moitie du XXe siecle19. Que Ton soit trouble ou fascine par ces objets, le risque demeure le meme : leur attribuer une alterite pour sauver une image ideale de la Grece20. Afin de rendre aux katädesmoi leur alterite culturelle et pour en saisir les specificites, il est necessaire de sortir des schemas culturels modernes et de les traiter comme des documents historiques. L’analyse de ces objets rituels et Petude du vocabulaire qu’ils mobilisent ne peuvent pas faire abstraction de la complexity et de la richesse du processus d’elaboration de la notion de mageia. Le premier element ä prendre en compte dans Petude des defixions est Panalyse de leur contexte archeologique21. II n’est certainement pas negligeable que ces lamelles en plomb aient ete retrouvees dans des sepultures ou aupres de sanctuaires chtoniens, pour ce qui conceme les plus anciennes, au fond de puits ou de rivieres, lorsqu’il s’agissait de documents plus tardifs22. L’occultation est done une caracteristique des defixions, dans la longue duree. Elle a des consequences considerables sur le statut de Pecriture dont elles sont le support. Car toute inscription visible est susceptible d’etre vue et lue. C’est le cas des lois civiques gravees sur pierre et vecteurs d’unepublicite de la cite23; mais aussi de cette classe de documents appeles « objets parlants » : steles funeraires24 ou vases25, qui presentent des verbes ä la premiere personne du singulier et empruntent la voix du lecteur pour transmettre leur message. Toutefois, Pecriture 17 Cf. Graf, op.cit., 1994 : 33-34 et 140; idem, « Theories of Magic in Antiquity », in : P. Mirecki et M. Meyer (ed), op.cit. p. 99. 18 Cf. Mauss, op.cit., p. 23 mais aussi : 24, 50-51. 19 Cf. R. Buxton (ed.), From Myth to Reason ? Studies in the Development of Greek Thought, Oxford 2001. 20 Voir l’introduction du livre de Graf {op.cit., p. 17-22). 21 Ce n’est que tres recemment que les archeologues et les epigraphistes ont prete plus d’attention ä la valeur de ces informations. Pour un exemple de ‘bon usage’ du contexte archeologique cf. D.R. Jordan et S.I. Rotroff, « A curse in a chytridion. A contribution to the study of Athenian Pyres », Hesperia 68.2, 1999: 147-154. 22 Fait exception une tablette morcelee en huit fragments ä Pinterieur d’une poterie de cuisine trouvee ä Athenes, dans une maison du IVe siecle, au sud de l’Agora (D.R. Jordan et S.I. Rodroff, op. cit.). 23 M. Detienne, L 'espace de la publicite : ses Operateurs intellectuels dans la cite, in : Detienne (ed), Les savoirs de I'ecriture. En Grece ancienne, Lille 1992 : 29-81. 24 Cf. J. Svenbro, Phrasikleia. Anthropologie de la lecture en Grece ancienne, Paris 1988. 25 Cf. R Lissarrague, « Paroles d’images: Remarques sur le fonctionnement de I’ecriture dans Pimagerie attique », in : Ecritures II, textes reunis par A.-M. Christin, Paris 1985 : 71-93. mobilisee par les katädesmoi releve d’un autre registre. Si l’emploi de verbes ä la premiere personne du singulier les rapproche des objets parlants, ils ne peuvent pas leur etre assimiles, parce qu’ils ne sont pas offerts ä la vue. La lecture eventuelle de ces inscriptions est envisageable au moment de la production de l’acte rituel, mais ne semble pas prevue ensuite26. Certes, il y a lieu de penser, sur la base de quelques temoignages litteraires27, que ces objets pouvaient etre retrouves, notamment par les victimes qu’ils visaient, mais rien ne prouve que leur lecture par ces demieres etait prevue dans le dispositif rituel et jugee necessaire pour leur efficacite. Enfin, si Phypothese d’une lecture par les dieux, veritables destinataires de certaines defixions qui prennent Failure de lettres28, peut etre prise en consideration29, elle ne doit pas induire l’analyste en erreur. Les defixions ne se laissent pas reduire ä de simples supports de textes. L’acte d’inscription sur les katädesmoi s’insere dans un ensemble organique d’operations rituelles : de la confection de la lamelle en plomb au pliage, ä la perforation eventuelle au moyen d’un clou et, enfin, ä l’enfouissement. Dans ce cadre, l’ecriture peut etre envisagee comme un acte rituel ä part entiere et etre analysee comme telle. Le rapport entre ce type d’ecriture et la dimension orale des rituels de ligatures est par consequent bien plus complexe que ce que les specialistes ont pu envisager30. Car ecrire n’est pas transcrire31. Aussi, 1’analyse des katädesmoi ne doit-elle pas se reduire aux inscriptions ni privilegier les lamelles les plus riches en texte. Meme la plus banale des defixions est plus qu’une inscription. II suffit en effet qu’un seul nom apparaisse, et que cet objet soit enfoui sous terre, pour soulever un ensemble de questions qui ne se posent pas dans le cas d’un texte litteraire. La necessite d’etudier les defixions dans leur integralite invite ainsi ä les considerer comme des dispositifs graphiques. Des lors, tout signe grave ä cote ou sur le texte peut etre porteur de sens et merite done 26 Ce qui distingue les defixions des «judicial prayers », inscriptions produites par des individus qui se sentaient victimes d’un tort ou d’une injustice et qui semblent avoir ete destinees ä une exposition dans des lieux publics (cf. HS- Versnel, « Beyond Cursing : The Appeal to Justice in Judicial Prayers », in : C. A. Faraone et D. Obbink (ed.), op. cit., p. 60-106). 27 Platon, Lois XI, 933b ; Libanius, Discours, I, 243-250. 28 B. Bravo, « Une tablette magique d’Olbia Pontique. Les morts, les heros et les demons », in : Poikilia. Recueil d'essais offerts a J.-P. Vernant, Paris 1987 : 185-218. Ce materiau est aussi employe pour les lettres, contrats et notules (cf. Nomima. Recueil d’inscriptions politiques et juridiques de I 'archaisme grec, tome II, Rome 1995). 29 Cf. le cas, unique ä ce jour, de la defixion de PAshmolean Museum (Inv. G. 514.1), mentionnant sa lecture par Hermes et recemment publiee par D. Jordan, « Three curse tablets », in : D.R. Jordan, H. Montgomery, E. Thomassen (ed.), op. cit. : 115-124. 30 Depuis un siecle, la question du röle de l’ecriture est en effet faussee par le debat sur l’origine orale de ces pratiques. 31 A ce propos, les considerations de J.-J. Glassner (Ecrire ä Sumer. L’invention du cuneiforme, Paris 2000 : 73 et suiv.) sont eclairantes. d’etre publie et analyse32. L’exemple d’une defixion de Selinonte, datant du deuxieme quart du Ve siecle, illustre l’interet de cette notion : « J’inscris, aupres de la pure deesse, Apelos, fils de Lykinos et son äme et sa puissance, et Lykinos, fils de Halos et son frere ; et celui-ci, aupres de la pure deesse, Naveron fils d’Halos et Rotulos et Tamiras et les enfants, et Saris 5 et Apelos et Romis, fils de Kailio, aupres de la pure deesse, et les enfants, et Saris et Pyrhinos et Pyrhe. Pyrhe, aupres de la pure deesse, et les enfants de Rotylos ; de Pyrhe, aupres de la pure deesse, et la puissance et la langue ; Plakite et le fils de Nannelaios 10 et Halos fils de Pykeleios, moi, j’inscris l’äme et la puissance de ceux-ci, aupres de la pure deesse ; Kadosis, fils de Matylaios et Ekotis, fils de Magon, j’inscris, aupres de la pure deesse, l’ame de ceux-ci; le fils de Phoinikos de Kailios je l’inscris 15 aupres de la pure deesse. Apelos fils de Lykinos, Lykinos fils de Pyrhe, Nannelaios, Ekotis fils de Magon, Halos fils de Pukeleion, Romis fils de Kailios, Apelos le phenicien, Titelos phenicien, Atos Naueriade, Titelos fils de Nannelaios, Saris Romios. »” Le support de ce texte est une lamelle en plomb rectangulaire trouvee au debut des annees quarante aux alentours du sanctuaire extra-urbain de la deesse Malophoros34, 32 Les remarques d’A. Brugnone (« Defixiones inedite da Selinunte », in : Studi di sloria antica offerti dagli allievi a Eugenio Manni, Rome 1976 : 67-90 et surtout 77) temoignent ä la fois de l’interet porte aux signes non-alphabetiques graves sur certaines defixions et de l’embarras qu’une civilisation de l’ecriture peut eprouver ä leur egard. Font exception ä cette tendance quelques etudes sur les papyrus dits magiques : voir les considerations sur les « visual devices », signes dont la valeur visuelle au sein des textes greco-egyptiens reste ä appretier, proposees par R.L. Gordon (« Shaping the text: innovation and authority in Graeco-Egyptian malign magic », in : H.F.J. Horstmanshoff, H.W. Singor, F.T. van Straten, J.H.M. Stubbe (ed), Kykeon. Studies in honour of H.S. Versnel, Leyde 2002 : 69-111 et surtout 90). 33 L’edition suivie est celle de R. Arena (Iscrizioni greche arcaiche di Sicilia e Magna Grecia, Iscrizioni di Sicilia, I, Iscrizioni di Megara Iblea e Selinunte, Milan 1989, n° 63 : 62-65). Pour une lecture quelque peu differente de l’onomastique voir : M. Lopez Jimeno, Las Tabellae deßxionis de la Siciliagriega, Amsterdam 1990, n° 12 : 85-100. 34 Plus precisement, pres du cöte exterieur du mur du sanctuaire : S. Ferri, « Nuova ‘defixio’ greca dalla Gäggera )>,Notizie degliScavi 5-6,1944-1945 : 168-74. Ce document se trouve aujourd’hui au Musee de Palerme (NI 12524). En ce qui conceme le contexte archeologique des katädesmoi de Selinonte, voir le li vre de M. Dewailly (Les statuettes auxparures du sanctuaire de la Malophoros ä Selinonte. Contexte, typologie et interpretation dune categorie d'offrandes, Cahiers du Centre Jean Berard, XVII, Naples 1992 : 38 et suiv.)qui reprend avec precision lesjoumaux des fouillesd’E. Gabriči (« II santuario della Malophoros a Selinunte », in : Mon. Ant. Lincei, XXXII, 1927). Pourune analyse de la defixion, cf. W.M. Calder III,« The Great Defixio from Selinus v>,Philologus, 107,1963 :163-172. dans la colonie dorienne de Selinonte. Elle comporte trois traits horizontaux : le premier au niveau de la ligne 1, sous le mot kakatagrapho, «j’inscris », le deuxieme ä la fin de la ligne 4, sous le mot huion, « fils », et le dernier au debut de la ligne 16 et sur la moitie de sa longueur. Les deux premiers signes n’ont pas retenu l’attention des specialistes. Le troisieme, en revanche, a ete interprete par W.M. Calder III comme une ligne de separation entre deux textes qui, par ailleurs, peuvent etre differencies sur la base de criteres epigraphiques35 et grammaticaux36. Bien que 1’ interpretation proposee soit peu fondee et peu pertinente du point de vue du rituel37, ce signe, et les deux traits qui le precedent, ne sont pas moins problematiques ou interessants pour l’etude de ce dispositif graphique. Si de nombreuses questions demeurent encore sans reponse, Pinteret de cette defixion reside egalement dans le vocabulaire qu’elle mobilise. Le verbe katagraphein, « inscrire », figure sur plusieurs defixions anciennes. Son champ semantique, determine par la notion de « graver, ecrire, dessiner, tracer »38, inclut le terme technique employe pour l’inscription dans des listes et pour l’archivage39. A ce propos, il est utile de souligner la ressemblance, du point de vue formel, entre les katädesmoi et certaines « archives » du monde grec ancien. Des lamelles en plomb, pliees ou enroulees, ont en effet ete retrouvees ä Stira, en Eubee, gravees de noms propres, mais egalement dans le Ceramique ainsi qu’ä Tangle nord-ouest de l’agora d’Athenes, ces demieres se referant aux membres de la cavalerie athenienne40. Aussi, l’usage du verbe katagraphein associe ä des listes de noms41 dans les katädesmoi, prend le sens d’une mise en sequence par l’ecrit. II est par ailleurs eclairant d’etablir le parallele avec un 35 L’usage du qoppa et des lettres plus petites et moins espacees etant propres ä la deuxieme partie seulement. 36 Le recours ä l’asyndete, au lieu du polysyndete de la premiere partie, ou encore l’usage de l’accusatif au lieu du nominatif dans la deuxieme partie. 37 Selon l’auteur, cette tablette serait constitute d’un texte plus recent, correspondant aux seize premieres lignes de la defixion, qui aurait ete ecrit par le fils de l’auteur du deuxieme texte considere plus ancien sur la base des elements enonces ci-dessus. Cette hypothese neglige totalement le probleme de la gestion des rituels de ligatures par un expert, le gravant, qui aurait produit materiellement la defixion commanditee par le graveur. D’un point de vue epigraphique, O. Masson (« La grande imprecation de Selinonte (SEGXVI, 573) », Bulletin de correspondance hellenique 96,1972 : 377-388) jugeait dejä l’hypothese de Calder III plutöt artificielle et attribuait la defixion ä un seul scripteur vivant ä une epoque de transition (ce qui expliquerait le flottement entre les deux parties, dans l’emploi des lettres kappa et qoppa). 38 Herodote, III, 108,4 ; Pausanias, 1,28,2. Dans le domaine juridique, cf. l’inscription de Cyrene (R. MEiGGSetD. Lewis, A selection of Greek historical inscriptions, Oxford 1969, n° 5, lignes 16, 18 et 21) et Plutarque, Solon, I, 25,1. 39 Cf. S. Georgoudi, « Manieres d’archivage et archives de cites », in : M. Detienne (ed), op. c/7., p. 221-247. 40 Archive des IV-IIIe siecles, mise ä jour par les fouilles de l’Agora et du Dipylon : J.H. Kroll, « An ArchiveoftheAthenianCavalery »,Hesperia,46(1977): 83-140. 41 Sur le statut des listes dans les defixions, cf. R.L. Gordon, « What’s in a list? ...» op. cit, p. 239-275. autre verbe compose, katalegein, « raconter », impliquant dejä chez Homere42 une narration dans Vordre. En appliquant ces reflexions ä la fabrication des defixions, l’usage de ce verbe semble souligner l’acte rituel qui consiste ä graver dans l’ordre les noms qui feront l’objet de la ligature'43. II faut rappeler que les verbes les plus frequemment employes dans les defixions sont des termes dejä attestes chez Homere : katekhein, « retenir en bas », et katadein, « lier en bas ». Alors que le premier appartient au champ semantique de l’emprise, le second s’inscrit dans celui de la ligature. En effet, c’est de katadein que derivent les substantifs qui designent la ligature rituelle : katddesis et katadesmos4*. L’usage du verbe au present de l’indicatif5 et ä la premiere personne du singulier est une des caracteristiques communes aux defixions qui meriterait d’etre exploitee dans le cadre d’une etude du rituel. En effet, il met en evidence une identification entre le graveur, qui a commandite l’operation, et la lamelle, support de la ligature qui, en tant qu’objet parlant, prend en charge, du point de vue linguistique, la realisation du rite. Le complement d’objet du verbe des defixions est souvent le nom personnel des victimes du rituel46. Mais peuvent egalement figurer des parties anatomiques de la victime47, des instances de la personne, ses modes d’expression48 et ses spheres d’activite49. La defixion de Selinonte mentionne ä deux reprises (lignes 2 et 11-12) le nom de l’individu vise, complete par ce que l’on peut considerer comme des instances de la personne : l’ame,psukha, et la puissance, dunamis. A la ligne 10, la dunamis est alliee ä la langue, glössa. Ces termes, dont les attestations dans les textes litteraires ont dejä fait couler beaucoup d’encre, necessiteraient une recherche en soi, en raison de l’interet qu’ils presentent pour une analyse du rituel de ligature, dont il souligne la diversite. 42 Cf. Odyssee II, 297. 43 Deux autres verbes, appartenant au champ semantique de la gravure, engrdphein, « graver, inscrire » et enkatagraphein, « inscrire », figurent sur quelques defixions anciennes. 44 Ces termes sont attests uniquement dans les sources litteraires. Les lamelles ne presentent en effet presque jamais de termes qui designent l’objet meme. Fait exception une defixion de Gela (L. Dubois, Inscriptions grecques dialectales de Sicile. Contribulion a I'etude du vocabulaire grec colonial, Rome 1989, n° 134) dans laquelle le mot dialectal bolimos, « plombs » designe la defixion. 45 Indication temporelle d’une grande importance pour une recherche sur le temps dans et du rituel, en raison de la valeur aspectuelle de la duree exprimee par les themes verbaux grecs. 46 Parfois suivi du patronyme, du matronyme ou de l’ethnique, selon une « logique de catalogue ». 47 Cf. H.S. Versnel, « An essay on Anatomical Curses », in : F. Graf (ed), Ansichten griechischen Rituale. Geburtstags-Symposium fiir Walter Burkerl, Castelen bei Basel 15-18 mars 1996, Stuttgard 1998 : 217-267. 48 Comme dans le syntagme « les actions et les mots », employe dans de nombreuses defixions attiques et siciliennes. 49 L’art, tekhne, les ressources, aphorme, le travail ergasia, comme dans la lamelle de l’Ashmolean Museum, (Inv. G.514.1), publiee par Jordan, op. cit. p. 119. Cf. Gager, op. cit., p. 151-174. Le long texte de Selinonte presente aussi la particularite de mentionner une divinite, la pure deesse, aupres de laquelle sont «inscrits » les individus. Cette mention, caracteristique de textes plus tardifs, est rare ä cette epoque50. D’autres puissances divines apparaissent sur les defixions du Ve et du IVe siecle, telles Ge, Hecate, Pluton, Persephone, les Erinyes, ainsi que des puissances collectives sous l’appellation plus generique de « dieux ou demons qui retiennent, kätokhoi». Hermes est mentionne le plus frequemment, surtout sur les lamelies attiques, avec les epicleses Khthönios, « chthonien » et Kätokhos, « qui retient solidement ». Si la mention des autres puissances met en evidence l’implication du monde chthonien dans les operations rituelles d’enfouissement des katädesmoi, la figure d’Hermes semble concernee ä double titre par ces pratiques. Le fils de Zeus et de Maia est represente, dans la litterature homerique dejä, dans ses fonctions de psychopompe51, qui met en relation avec le monde chthonien, mais aussi en tant que puissance qui entretient une relation particuliere avec l’emprise et les liens. Ligote par Apollon qui le soupgonnait de lui avoir derobe des vaches, le jeune Hermes n’eprouve aucune difficulte ä se defaire de ses liens solides52. Insaisissable, le Cyllenien exerce egalement un pouvoir d’emprise redoutable dans le monde des hommes. Muni de sa baguette, « il meduse, thelgei, ä son gre les yeux des mortels ou reveille ceux qui dorment »53. Hermes obstrue la vision des hommes, comme savent le faire Zeus et Athena54; il engourdit et repand le sommeil, autre puissance qui lie. Hermes est done un guide de choix pour penetrer dans le paysage mythique grec, qui est particulierement marque par le theme du lien, de l’entrave et du pouvoir d’emprise. Une exploration de ce vaste domaine permet de mieux comprendre que les katädesmoi relevent pleinement de la culture grecque, telle qu’elle se definit ä partir de l’epoque archai'que ä travers l’epopee homerique. L’usage des liens par les dieux fait son apparition des le premier livre de 1’Iliade. Achille y evoque l’intervention de Thetis venant en aide ä Zeus55, victime d’un complot de quelques divinites olympiennes, Hera, Poseidon et Athena, qui voulaient le lier, xundesai. Experience douloureuse pour le roi des dieux qui a fonde sa souverainete sur une maitrise des liens56. Et qui n’hesite pas ä l’exercer sur le champ de bataille, lorsqu’il « lie le courage et les bras des Acheens », pour reprendre les mots 50 W.M. Calder III (op. cit., p. 167) a propose d’identifier la pure deesse avec Pasikrateia, en s’appuyant sur l’inscription qui a fait connaitre le pantheon de Selinonte (IG XIV 268, 5-6). 51 Od., XXIV, 1 et suiv. 52 Hymne homerique ä Hermes, 409 et suiv. Sur les tours et detours d’Hermes, cf. M. Detienne et J.-P. Vernant, Les ruses de 1'intelligence. La metis des Grecs, Paris 1974. 53 Iliade, XXIV, 343-4. 54 Cf. Carastro, op. cit., p. 35-41. 55II. I, 396-406. 56II. XV, 18-24 ; Hesiode, Theogonie 501-2, 521-2 et 718. Voir, ä ce sujet, les belles pages de J.-P. Vernant, op. cit., p. 75-96. d’Agamemnon57. L’emprise s’exerce non seulement sur les membres mais aussi sur les instances de la personne, pour engourdir, immobiliser et neutraliser la victime. Hephaistos, puissance de la forge, dispose aussi d’un pouvoir sur les liens58. Ainsi, il fabrique les chaines de Promethee59, le filet invisible pour pieger Aphrodite et Ares60 ainsi que le trone aux liens invisibles, destine ä sa mere Hera61. D’autres puissances peuplent egalement le pays des ligatures, qu’il s’agisse de Dionysos62, d’Hypnos, le Sommeil63, d’Ate, l’egarement64, ou de moira, le destin65. Enfin, Poseidon et Athena, bien que rarement mentionnes pour leurs competences de dieux lieurs, interviennent aussi bien sur le champ de bataille que sur le chemin de retour d’Ulysse. Leur mode d’action est designe par un ensemble de verbes, tels pedan, « entraver, enchatner », dein, « Her » avec ses composes, katadein,« Her en bas » et sundein,« Her ensemble », qui montrent plusieurs aspects, parfois meconnus, du champ semantique de la ligature. Alors que le mot katddesmos n’est pas atteste en grec avant le Ve siecle, le verbe duquel il derive, katadein, est employe ä plusieurs reprises dans les poemes homeriques. Ce verbe compose doit etre distingue du plus generique dein, « Her ». Souvent traduit par « Her solidement », il signifie litteralement « Her en bas ». Dans les poemes homeriques, katadein est employe comme terme technique dans les domaines hippique et naval66, mais il definit egalement un mode d’action divine. Pour favoriser le depart d’Ulysse de l’ile de Calypso, Athena « Ha les chemins, katedese keleuthous, des autres vents, et leur ordonna de cesser (de souffler) et de se coucher »67. Ce mode d’action n’est pas exclusif ä cette deesse. Poseidon agit egalement sur les vents, lorsqu’il veut 5711. XIV, 73. 58 Cf. M. Delcourt, Hephaistos ou la legende du magicien, Paris 1982. 59 Eschyle, Promethee enchaine, 3-6. 60 Od. VIII, 266 et suiv. 61 Des liens qui sont neanmoins visibles sur un cratere ä figures rouges (Paris, Louvre, G 162, AR V2, 186/47) commente par F. Lissarrague (« Un peintre de Dionysos : le peintre de Kleophrades », in : F. Berti (ed), Dionysos. Milo e mistero. Alti del convegno Internazionale Comacchio 3-5 novembre 1989, Comacchio 1991 :257-276 et surtout 260-261). Dans cette representation du retour d’Hephaistos sur l’Olympe, la position d’Hermes en tete du cortege et face ä Hera s’explique non seulement par sa fonction de dieu du passage mais aussi par ses competences de dieu qui delie. 62 Cf. son epiclese Lüsios,« celui qui delie » (Pausanias, II, 2,6 et 7,6). 63 Od. XXIII, 17 et suiv.; Sophocle, Ajax, 675-6. 64II. XIX, 94. 65II. XXII, 5 et aussi. IV, 517 ; Od. Ill, 269 et XI, 292-3. 66II designe les attaches des chevaux aux mangeoires (II. VIII, 434) ou aux courroies (II. X, 567) mais aussi la fixation du mät ä l’aide de cables (Od. II, 424-5) et Pamarrage (II. 1,436). A ce propos, il faut souligner que la levee de l’ancre est exprimee par le verbe analüein,« defaire les liens, delier ». Ce terme s’oppose en effet au verbe katadein. II est d’ailleurs remarquable que sur une defixion decouverte au sud de l’acropole d’Athenes et datee du IVe siecle (Jordan, « A Survey ...» op. cit., n° 18), les deux verbes se cötoient dans l’expression :«je lie en bas et je ne defais pas le lien ». 67 Od. V, 383-5. entraver,« Her en bas » selon le texte, la route du retour d’Ulysse68. Et Aeolos, puissance preposee aux vents, detient ce meme pouvoir69. A cote des references frequentes aux liens, desmoi, qui occupent une place importante dans la mythologie grecque, la litterature homerique emploie done dejä le verbe katadein, qui exprime un mode d’action divine par empechement, avant d’etre mobilise pour designer les operations rituelles de ligature, attestees des le debut du Ve siecle. Des lors, on comprend plus difficilement le besoin de recourir ä des modeles de type oriental70 pour foumir un encadrement culturel ä des pratiques si bien enracinees dans la tradition grecque. L’etude du champ semantique de la ligature et des representations de l’empechement et de 1’immobilisation en Grece ancienne permet de mieux comprendre l’imaginaire mobilise par les katadesmoi. C’est le cas, par exemple, du verbe pedän et de son compose katapedän. Comme katadein, ces termes designent un mode d’action divine71 par ligature qui entrave. L’etude de leurs occurrences dans l’epopee met en evidence le lien fondamental entre la notion de ligature et celle d’emprise et d’immobilisation. Lorsque le roi cretois Idomenee doit affronter le jeune troyen Alkathoos, Poseidon n’hesite pas ä intervenir : « Poseidon en ce jour, le dompta sous Idomenee. Ayant meduse72 ses yeux brillants, il entrava ses membres eclatants : l’homme ne put plus se retoumer et fuir et pas davantage esquiver les coups, mais reste plante lä, immobile, telle une colonne, tel un arbre au haut feuillage, il fut blesse en pleine poitrine par la lance »73. L’effet est fatal: ebloui et immobilise, Alkathoos n’a plus la capacite de s’enfuir. La reference conjointe aux yeux et aux membres rappelle un schema corporel courant dans l’epopee homerique : ä l’image du heros qui bondit et se jette dans la melee, beneficiant d’une vue claire et de membres rendus agiles par un dieu, s’oppose la figure d’Alkathoos, condamne ä l’immobilite par Poseidon. Dans / 'Iliade, la notion d’empechement est egalement retenue pour decrire le mode d’action d’Ate, puissance de l’egarement. Consideree comme funeste, elle nuit aux homines et aux dieux. Ainsi, pour expliquer sa colere qui causa tant de pertes chez les Acheens, Agamemnon invoque 1’intervention de la deesse : « c’est elle qui entrave les hommes »74. Une scholie ä ce passage homerique etablit une equivalence interessante 68 Od. VII, 272. Cf. aussi Od. XIV, 61. 69 Od. X, 19-24. 70 Cf. C. A. Faraone, « Binding and Burying ...» op. cit. A l’origine de ces interpretations se trouve le travail de W. Burkert, « Itinerant Diviners and Magicians ...» op. cit. Bien que F. Graf {op. cit. p. 194-198) s’inscrive dans ce sillon, il remarque neanmoins 1’existence de differences substantielles entre la culture grecque et le monde assyro-babylonien. 71 A deux exceptions pres : II. XXIII, 581-5 et Od. XXI, 391. 72 La traduction du verbe thelgein par « meduser» est motivee par l’effet d’immobilisation associe ä ce type d’action. Cf. Carastro, op. cit., p. 18-2let, pour une analyse de ces notions, 46-62. 73II. XIV, 434-438. 74II. XIX, 94. entre le verbe katapedän, present dans le texte, et katekhein, terme technique des defixions. Cela prouve bien que, malgre leur absence du lexique employe par les katadesmoi, pedän et katapedän ont continue ä fonctionner ä Pinterieur du systeme de representations mobilisees par les defixions, qu’ils avaient contribue ä constituer. Cet aper?u de la terminologie et des notions rattachees au champ semantique de la ligature invite ainsi ä s’interroger sur la relation qui a pu etre etablie entre les ligatures rituelles et la notion de magie au IVe siecle. Car c’est ä cette epoque que les katadesmoi sont devenus magiques. L’analyse du processus d’elaboration de la notion de mageia requiert une lecture des sources attentive ä leurs strategies rhetoriques. Depuis la deuxieme moitie du Ve siecle, les auteurs utilisaient en effet le mot magos, mage, ä des fins polemiques75, pour stigmatiser des pratiques ou des figures traditionnelles. Ainsi, le devin Tiresias et les guerisseurs traditionnels sont compares ä des mages et accuses de tromperie76. Et la mageia est presentee par Gorgias comme une erreur pour l’ame et une tromperie de l’opinion77. A une epoque qui connait l’essor de la rhetorique, le sophiste qui sait persuader son public, voire le tromper, en troublant son esprit par des discours qui lui font changer sans cesse d’opinion, risque de se faire traiter de mage. Au IVe siecle, Platon utilise ce genre de Strategie rhetorique pour stigmatiser les sophistes, les poetes et les devins78. En effet ces personnages revendiquent un pouvoir de persuasion et exercent done, selon Platon, une emprise sur fame qu’il juge dangereuse pour sa cite ideale regie par la philosophie. La mention des katadesmoi par Platon doit done etre etudiee dans cette perspective. Parmi les textes les plus cites par les specialistes de la magie antique, figure un passage du deuxieme livre de la Republique, dans lequel il est question de specialistes de la purification des fautes : « Des pretres mendiants, agurtai, et des devins, mantels, allant aux portes des riches les persuadent qu’ils ont un pouvoir obtenu des dieux de soigner, par des sacrifices et des incantations, n’importe quelle faute commise soit par eux soit par leurs ancetres, avec des plaisirs et des fetes ; et si l’on veut nuire ä un ennemi, avec un petit prix, on endommagera aussi bien le juste que l’injuste par des invocations et des ligatures rituelles, car ils persuadent les dieux, disent-ils, de les servir. »79 75 Cf. G.E.R. Lloyd, Origines et developpement de la science grecque. Magie, raison, experience tr. fr. Paris 1990 et R.L. Gordon, « Aelian’s peony : the location of magic in Greco-Roman tradition », Comparative Criticism 9, Cambridge 1987. 76 Cf. Hippocrate, Stir la maladie sacree, I, 27 Grensemann et supra n. 10. 77 Eloge d'Helene, 10. Cette tromperie a le meme aspect contraignant et nefaste que l’egarement d’esprit cause par la puissance divine Ate, cf. supra. 78 Pour la relation etroite entre les devins et les sophistes, cf. platon, Lois 908c-d. 79 Platon, Republique, II, 364b-c. Cette traduction se distingue des lectures de ce texte generalement proposees. Dans ce sens, cf. G. Casertano, L'Eterna malattia del discorso. Quattro studi su Platone, Naples 1991: 60. Pour une analyse plus approfondie de ce passage, cf. Carastro, op. cit., p. 394-396. Les commentateurs de ce texte identifient souvent la cible de cette attaque avec les mages et leur attribuent done la pratique des katädesmoi, en s’appuyant sur le texte du traite Sur la maladie sacree, dans lequel les pretres mendiants, agürtai, et les purificateurs traditionnels, kathartai, sont compares aux mages80. Or, ä la lumiere des considerations precedentes, cette lecture du texte hippocratique est peu justifiee car eile en ignore la portee polemique. L’usage stigmatisant de la figure des mages ne permet pas de tirer des conclusions sur leurs pratiques. Une approche plus sensible aux strategies rhetoriques amene ä constater que Platon, dans le passage cite ci-dessus, attribue en realite les ligatures rituelles aux devins. Or, les pretres et les devins vises par le philosophe ne sont pas des mages mais ces praticiens dont il considerait les pratiques, tels les katädesmoi, et les propos comme impies et dangereux, puisqu’ils parvenaient k convaincre les homines que toute faute envers leurs semblables ou envers les dieux etait reparable81. Dans un passage des Lois qui vise ä interdire leurs pratiques82, Platon stigmatise egalement ces specialistes en les associant ä la goetie83, un des termes relies ä la notion de mageia. Aussi, les katädesmoi sont-ils pris dans la polemique platonicienne contre les devins et se trouvent associes ä la notion naissante de magie. Des lors, les defixions seront toujours plus assimilees ä des pratiques « magiques ». C’est egalement ä partir de cet usage platonicien que la magie se constitue en tant que notion-frontiere. L’oeuvre de Platon se trouve en effet ä l’origine d’une longue tradition exegetique qui, d’une part, a affiche un grand mepris ä l’egard des croyances et des pratiques qualifiees de magiques et, d’autre part, a considere la mageia comme une forme de savoir elevee et exclusive, enseignee par les mages84. Pour conclure, 1’etude de la relation entre les katädesmoi et la notion de mageia invite ä abandonner l’approche qui utilise la magie comme une categorie universelle. L’avantage de considerer cette notion comme un produit culturel est confirme, d’une part, par une analyse des sources soucieuse de leurs strategies rhetoriques et, d’autre part, par une etude des katädesmoi attentive ä leur alterite. Une alterite qui eclaire celle des Grecs et qui est garante d’ouverture et d’elargissement du champ du pensable de chaque culture. Marcello Carastro EHESS - Ežcote des Hautes Etudes en Sciences Sociales Bd. Raspaii, 54, 75006 Paris, France e-mail: Marcello. Carastro@ehess.fr 80 Cf. M. Vegetti, Platone, la Repubblica, trad, e comm, a cura di M.V., vol. II, libri II e III, Naples 1998 : 226. 81 Rep. II 364e-365a. 82 Lois, XI, 932e-933e. 83II s’agit d’une action sur l’äme faisant appel aux ligatures rituelles, au changement d’apparence ou ä une parole efficace de type incantatoire. Pour des developpements ulterieurs sur cette notion complexe et son usage par Platon, cf. Carastro, op. cit., p. 368-382. 84 Une telle ambigui'te est bien exploitee par Apulee dans son Apologie. Povzetek Kakšna drugačnost za Grke? Katädesmoi in invencija pojma magije Članek se loteva vprašanja drugačnosti, ki jo lahko prepoznamo v antični grški kulturi, s proučevanjem odnosa med pojmom magije in obrednimi ligaturami (katädesmoi). Analiza Selinontovega zaklinjanja nas v perspektivi, ki povezuje antropologijo in kulturno zgodovino, navaja k preverbi vloge, ki sojo obredne ligature (katädesmoi) odigrale v procesu invencije pomena magije v antični Grčiji. Glede na to, da so bili v antični Grčiji obredni objekti obravnavani v tedanjem času že celo stoletje kot objekti za »izražanje magije«, se zdi plodno le-te že v osnovi analizirati z antičnimi grškimi kategorijami in v kulturnem okviru, v katerem so nastali. Aplicirani pristop nas prepričuje, da zavrnemo pogosto sprejete hipoteze, ki mage razumejo kot drugačne od katädesmoi. Po drugi strani članek poskusa analizirati, kako so bili ti objekti, datirani v IV. stoletje pr. n. št, povezani s pojmom magije kot take. Ko zapustimo sodobne predstave o problematiki, se nam odpre možnost razumevanja okoliščin, ki jih je vzpostavila grška kultura za ustvarjanje novih pojmov na podlagi grškega in grškemu tujih jezikov. Heuristična funkcija tega tipa drugačnosti, na katerega naletimo v antični grški kulturi, nas spodbuja k temu, da preučimo mejo v novi luči. ' Katerina Kolozova LES TROUBLES ET METAMORPHOSES DE MNEMOSYNE Resume: L’idee heureuse du retour eternel est vraiment heureuse, ce qui ne veut pas dire en meme temps qu’elle offre le sens de la securite et de la certitude consolantes, ni qu’il est sans risque d’y acceder: l’etemel retour n’est introduit que par la crise tragique de l’ordre entier des representations, des symboles, des valeurs (le monde dans le quel nous vivons est mis dans sa crise la plus profonde) qui n’a lieu que dans le temps proprement tragique -«le vide du temps pur » (Deleuze) de la « cesure tragique » (Hölderlin). II ne s’agit pas d’un simple remplacement d’un concept abstrait, tel de la linearite historique, par un autre, tel du retour eternel, mais de l’adoption d’un type de comportement qui sous-entend le risque reel du « ’vol-chute’ dans l’abime du temps tragique ». C’est un type de comportement qui implique son propre sens ethique: la situation tragique est le resultat de la defense absolue d’une justice (Hegel), ou en d’autres termes, le resultat de l’affirmation infinie d’une difference (Deleuze). Faire la difference de la fa9on absolue (de la faa9ap(.<;’ is used five times in Homer (//.3.54, 13.731, Od. 1.153, 1.159, 8.248). ‘Ki&api^eiv’ is used twice (//.2.600, 18.570). " //.18.569-71. 12 According to West’ analysis, 1 understand the term detSeiv as ‘sing’. West (1981), pp. 113-5. 13 The phorminx with ujjivouo:; (II. 18.493-5); with (Od.21.430); with cp(.Xo7TouyfAovo<; op^Y)9(xoio (Oc/.23.133-4); with (ioXKTj? te yXuxsprjt; xal ä|i.uji.ovo? op^Ojioio (Od.23.144-5); xiöapiv xal aoiSrjv (//.13.731). There are two exceptions, which do not allude to songs clearly: Apollo is said to have the phorminx at a wedding (//.24.63); Hector blames Alexandoros for his weakness, saying that the kitharis will not help him. (II.3.54) Both of them seem to be concerned with the skill of playing instrument, including the skill of singing to its accompaniment. In the Odyssey, the aoidoi, both Demodokos, at Alcinous’ house in Phaeacia, as well as Phemios, at Odysseus’ house in Ithaca, always sing (aeiSeiv) to the accompaniment either of the phorminx or of the kitharis. They are hired as professional singers to entertain their masters and houseguests, although the aoidoi seemed to have originally travelled around and been invited to sing.14 Demodokos sings not only in a private house but also at an agora (Od.S. 109, 8.254). They are highly respected, called aoi-Sot; (divine aoidos) (Od. 1.336, 8.43, etc.), and Oeoli; evaXtyxioq au8V]v (like the gods in voice) (Oc/. 1.371, 9.4). Demodokos is said to be Aaolot. x£xi|jtevov (honoured by the people) (Od.8.472,13.28), and Phemios is called 7roXucpv](j.o^ aoi.86<; (a famous aoidos) (Od.22.376). For the aoidos it is said that Tiäat....ävt>pw7toLCTt.v aoiSol eji^opol zioi xat odSou^ (among all men upon the earth the aoidoi win honour and reverence) (Od.8.479-80). It is because their skills of singing are given by the god and Muses: ouvex’ apa ocpeccq ol\xa.q Moucr’ cpLArjae Se cpuXov äoiSwv (for the Muse has taught them the paths of song, and loves the tribe of the aoidoi) (0c/.8.480-l); Moüct’ dp aoiSov dv?)XEv aeiSefjievat. (the Muse moved the aoidos to sing) (Od.%.73); o 8’ opfjnrjtklq Jkou yjp^ETo, cpalve S’ doiSvjv (Demodokos, moved by god, began, and let his song be heard) (Od.8.499).15 However, Phemios once describes himself as ocuxoSLSaxxoq (self-taught) (Od.22.347). From this word, Maas and Snyder infer that there were established experts who taught professional skills of epic singing to younger men,16 whereas Burkert says that ‘this sets him apart not from divine inspiration but from merely reproductive performance of epic song’.17 They sing epy’ ocvSpwv xe &ewv re (deeds of men and gods) (Od. 1.338), xe &EOU7L xai ivOparrroicav (for gods and men) (Od.22.346), tva rpi xai laao[ikvoiaiv dolSyj (in order that they might be a song for those yet to be bom) (CW.8.580), and also o xev TEpTCTjcriv deLScov (he gives delight with his song) (Od. 17.385). Their repertoire includes songs of such stories as the return of the Achaeans (CW.1.326ff.), the quarrel of Odysseus and Achilles ((M8.74ff.), the love of Ares and Aphrodite (Od.8.267ff.), and the Trojan horse (CW.8.500ff.). The aoidos seemed to have already possessed these songs, or themes, in their repertoire, and people also may have been familiar with them. This may be inferred from the following descriptions: Penelope says that the story of the return of the Achaeans ‘always’ distresses her (Od. 1.341); the fame of the story of Odysseus and Achilles was reaching broad heaven (Od.%.14). Even if the repertoire of the aoidos had been established to some extent, Demodokos is likely to have sung in his own way. He sang of the Achaeans well xe rcou 7} 14 Od. 17.386. 15 Cf. CW.8.44-5. 16 Maas and Snyder (1989), p. 6. 17 Burkert (1987), p. 48. auTOs; TCapewv rj aXXou axouaa^ (as perhaps one who had yourself been present, or had heard the tale from another) (CW.8.491). We may assume from this that people expected him to improvise, that is, to sing in his original, creative way, so as to describe various scenes from epics, with his own words and phrases, and possibly, with the effect of his musical accompaniment.18 The aoidos could have reproduced his phrases at each performance within a frame of traditional themes. There are some references to singers in the Iliad, though we do not know whether they are professional or not.19 Achilleus sings to thephorminx (//.9.186-91), and there is a tale of Thamyris, in which Muses took away his divine song (aot-Svjv t>ect7iect!.7]v ) and made him forget how to play the kitharis (II.2.594-600). The only singers called the aoidoi in the Iliad are mourners (//.24.720). The phorminx is played at the gods’ feast (//.1.603), and also when a boy sings the Linos song (//.18.569). Both Achilleus’ singing to the phorminx (II. 9.186) and the word of Hector, which shows Alexandoros’ skill of playing the kitharis (II.3.54), may imply that playing stringed instruments constituted essential education for the Athenian aristocracy of later times.20 There are no descriptions of pure instrumental music in Homeric epics,21 Whenever people use musical instruments in Homeric poetry, they sing to the accompaniment of the instrument. We also see the close relationship between songs and instruments from such descriptions as xl&apt-v xal aoi.S^v, which was given as a pair by the god to someone (II. 13.731). Similarly, the description of Odysseus stringing the great bow, co<5 ox’ avrjp cpopfxtyyoi; ImaxoiyLBVoq xal aot-Srj*; p-qiSlut; eTavuaae veto Ttepl xoAAotu jop^r\v (Od.21.406-7), conveys an idea of the interrelation of song and instrument. To sum up, the aoidoi in the Iliad and Odyssey were singers who sang Homeric poems to the accompaniment of the phorminx or the kitharis. Homeric poetry comprised songs sung by the aoidos. The aoidos was the only performer who accepted a responsibility to transmit Homeric poetry in the epic age. 18 Barker says that Homer seemed to be concerned with ‘the merit of new themes and words’. I will discuss this point later on. Barker (1984), 26 n21. 19 Those who sing (oceiSeiv) are: gods at the gods’ feast (//.1.604), the young Achaeans (//.1.473), Achilles and his comrade (//.22.391), Circe (Od. 10.221-3), some goddess and women (CW. 10.254-5), a drunken man (Oc/.14.464), and a nightingale (a daughter of Pandareus) (Od. 19.519). Siren’s song is called (Od. 12.44, 12.183ff.). 20 Maas and Snyder (1989), p. 6. 21 ‘AÜA05’ as a musical instrument is used only once at wedding with ‘cpöpji.Ly^’, (//.18.495), and for the army (as an alarm whistle?)(//. 10.13). ‘Söpiy^’ is as a pan’s pipe (II. 18.526), and for the army with the aulos (II. 10.13). ‘SdXmyS;’ (trumpet) is used only for alarming of the coming enemy (//.18.219). The Emergence of the Rhapsodos The Rhapsodos Following the aoidos, the rhapsodoi appeared as professional performers of Homeric epics.22 A term pa^wSoi; is probably derived from parrreiv (Pindar, Nem., 2.1-3, to sew or stitch together), rather than paßSoc; (Ibid., Isthm., 4.38-9, a staff or a prop).23 The term poOTreiv (stitching) may have originally implied that the rhapsodos creatively composed their own poems. The rhapsodos’ performance, pa^wSLa, means ‘the solo presentation, in public, of a poetic text without musical accompaniment’, and ‘the performance of poetry without a [iiAo<;’.24 The earliest extant description of the rhapsodos is ambiguous. There are some allusions and references to the rhapsodos in literature from the time of Pindar, in the first half of the fifth century B.C., to the third century A.D.25 Most of them briefly mention the rhapsodoi or the importance of Homeric poetry, whereas Plato and Xenophon described them in an ironical way. It cannot be denied that Plato’s Ion provides further information on the rhapsodos in the fifth century B.C. For example, according Plato’s Ion, the rhapsodos travelled around Greece to perform poetry (Plato, Ion, 530a), Ion says that he is good at embellishing Homer (530d6-7), standing on a bema (535e2) with gorgeous dresses (535d2), and performing in front of twenty thousand people (535d4-5). The rhapsodos’ role was to interpret the poet’s thoughts for his audience (534e4). Some rhapsodoi sang Hesiod and Archilochos (531a2, 532a5-6), which may refer to old iambic and elegiac poetry. In Ion, no suggestion is found of a musical instrument (e.g. 533b).26 Introduction of the Rhapsodos into Musical Contests The earliest literary source of the rhapsodos is unclear. It is said that the rhapsodos appeared in contests at the Great Panathenaia between 566 and 514 B.C.27 According to Pseudo-Plato’s Hipparchus, the contest of Homeric epics was first formally introduced by Hipparchos. Hipparchos was known as a lover of arts (cpcAojjiouaot;), and associated with his brother, tyrant Hippias.28 Both of them were sons of Peisistratos of Athens, who is thought to have established the Panathenaic festival in 566 B.C. 22 Cf. Plato, Timaeus, 21b. Many boys learned epics for rhapsodia contests. They were amateur performers. 23 Some vase-paintings show the staff in the rhapsodos’ hand. 24 Ford (1988), p. 303, p. 300. Ford minutely discusses on the definition of the rhapsodia. 25 Herington (1985), pp. 167-76. OCD\ 26 Cf. Plato, Laws, 810b. A term ‘aXupa’ is used for poets. These poets, who seem to have been the rhapsodoi in the context, did not use the lyra. 27 Herington (1985), p. 86. Davison suggests that it was 530 B.C., (1958), p. 39. 28 Cf. Aristotle, Athenian Constitution, 18.1. Here, Hippias is said to have been the eldest and wisest of the brothers. Pisistratus’s son Hipparchus, of Philaidae, who was the eldest and wisest of Pisistratus’s sons, and who, among the many goodly proofs of wisdom that he showed, first brought the poems of Homer into this country of ours (xa Ofjujpou tnr\ npuxoq exojjLt.aev eiq rrjv yvjv raur/jvt.), and compelled the rhapsodes at the Panathenaea to recite them in relay, one man following on another (xai ^vtxyxaae tou<; pa^w Soiit; riava^vaLoi; e£ uno}cfjv oük e"i)nevf)i;, evarcov5o<; rptv • vuv 5' öpäu; a iPÄ °' öpav. Pentheus Oh look! I think I see two suns, and twin Thebes, the seven-gated city. [920] And you seem to lead me, being like a bull and horns seem to grow on your head. But were you ever before a beast? For you have certainly now become a bull. Dionysus The god accompanies us, now at truce with us, though formerly not propitious. Now you see what you should see.5 1984, and Les problemes de I'image dans la Grece ancienne, published as a transcript of the lecture "De la figuration des dieux aux categorie de 1 'Image, de l'Imaginaire et de 1’Imagination”, printed in Recherches et Documents du Centre Thomas More, 35, 1982; after Schmitt-Pantel (1992). To see applications of the interpretative method in diverse fields of research cf. Vernant (1979), Durand & Frontisi-Ducroux (1982), Vernant & Frontisi-Ducroux (1983, 1997), Durand & Lissarrague (1980), Lissarrague (1987), Frontisi-Ducroux (1995). See also the 5lh Volume (1-2) of the Metis, titled “Autour de I’image". 5 Translated by T.A. Bucklay. It should be emphasized that looking at Dionysus’ face directly and correctly was not only a matter of watching. In the ancient Greek cultural and ritual practice of a symposium, the experience of looking directly in the face of Dionysus was realized in a combination of different verbal, drinking, musical, singing and finally also dancing practices. A few lines after the passage quoted above, we can see that after seeing Dionysus correctly, therefore en-face, Pentheus also started dancing ferociously (see Bacch., lines 930-931). Such was a common scenario dictated by the symposiastic ritual. The same situation is depicted in the Xenophon’s Anabasis, in the quoted passage below. Thus, it is possible to argue that when the image of Dionysus’ face or his eyes visually appeared en-face, the illustration actually represented a symbolic warning that he who was looking at it, was at the same time ritually standing on the boundary point from where he (the participants were exclusively male citizens) could soon enter the wild Dionysian world. This was perhaps especially clear to the ancient Greek symposiasts, who gazed in Dionysius’ eyes at exactly the same moment when they were drinking an alcoholic mixture of wine and water from the vessel, as it is virtually possible to imagine at Figure 1. (Figure 1) In Bacchae (470) we read: “opwv opwvxa, xai SLSaxnv opyta" {Seeing me just as I saw him, he gave me sacred rites). With a look directly from eyes to eyes (opwv opwvxa), an illustration had a comparable meaning to the text in the above-quoted passage of Bacchae, when Pentheus had entered the madness after looking Dionysus directly in his face. Later on, we read about the same Dionysian madness, which drove Pentheus out of the polis into unregulated and irrational wilderness where Maenads finally bestially dismembered him. With this cluster of metaphors, ritual practices and mythological imagery that will serve as the interpretative frame, we shall also observe what kind of complementary role instruments and music had played in this semiotic milieu. Analysis On either side of the first analyzed drinking vessel (Figures 2a & 2b; London E3) one can find a pair of Dionysian eyes looking out en-face. This illustration had fixed a view of the drinking symposiast. Between these eyes, which, as we have seen, had symbolized the entryway into the Dionysian wilderness, two smaller satyr figures are depicted. On one side, the satyr is holding a rhyton (a horn) and a shield (Figure 2a), while on the other side of the same vessel, the satyr, while holding a shield, is playing on a salpinks (a trumpet) (Figure 2b). In symbolic terms, these illustrations may be interpreted as a covering of the Dionysian and the hoplite imagery. The attributes of Dionysian imagery are satyrs, a pair of goggling eyes, and rhyton; on the other side, a salpinks and shields are symbolic representatives of the hoplite culture, associated with the culture of polis, thus simultaneously also representatives of the “human order”. Figure 2b Salpinks, a trumpet, was typical hoplite equipment. In the battlefield it usually signaled the beginning of a combat. The meaning of the salpinks ’ sound had been heard as a signal and was visually therefore perceived as a sign of the transition into wilderness and danger, associated with war. An ancient Greek citizen (a man and a hoplite combined in one, and at the moment of drinking from the vessel, also a symposiast) understood this transitional - from order to disorder - meaning of the salpinks designed on the vessel. On the other side of the analyzed vessel (Figure 2b) the satyr is holding a horn. The horn is an image that is quite commonly present on the symposiastic pottery and mostly interpreted as a rhyton, thus as an unsophisticated animal horn, from which satyrs drink pure wine. At this point, it would be worth to mention that drinking pure wine had been reserved exclusively for Dionysus. Pure wine was his symbolic attribute, which symbolically reflected the god’s wild, uncultivated and bestial origin. The cultivated manner of ancient symposiastic ars bibendi dictated to drink a proper mixture of wine and water; pure wine may and can be drunk only by Dionysus himself (and by the company of satyrs as well). But, as it will be seen, rhyton can in some places be also interpreted as keras. It would often be more appropriate to perceive it as keras, therefore as a rude, unsophisticated trumpeting aerophone instrument6 made of raw materials. The characteristics of both rhyton and keras sometimes also appear as intentionally visualized in a fairly vague manner, which suggests the merging of their symbolic meanings. The horn, visualized as a pure-wine drinking vessel of satyrs (rhyton) symbolically reflects the Dionysian wilderness or irrational bestiality, while the horn, visualized as keras (a rude salpinks), signalizes the moment of transition into wilderness (when associated with salpinks, it also signalizes the moment of transition into wilderness of battle). If these two meanings are interpretatively merged together, they result in a sign, which, within the context of symposium, visually signalizes the transitional moment. The transitional moment at which a symposiast, having been ritually prepared to enter the psychological condition of the wild and irrational Dionysian possession, gazed directly into Dionysian eyes while drinking a mixture of wine and visually “heard” the signalizing warning sound of keras. A similar transitional moment is depicted in the passage of Xenophon’s Anabasis (7.3.32-33): 61 use the classification proposed by E. M. von Hornbostel and by C. Sachs (Zeitschrift für Ethnologie, 46 (1914), 553-90) and used also by West (1992; chapter 3). The system operates with four main categories: idiophones, membranophones, aerophones, and chordophones. ävacxäi; 6 LeuGth; cuve^etue Kai auyKaxECJKESaaaxo p£x ' aüxov to Kdpcu;.7 pExä xaßxa EiafjÄ.0ov K^paai8 xe oioiq oripaivouaiv aüXovvxEi; Kai odXjivy^iv dj^oßofilaii; ptiGpoix; te Kai olov payä8i aaXni^ovxec,. Kai aüxöi; IfiüGrig ävaaxaq ävEKpayE te 71oXe|xiköv Kai E^fiXaxo majCEp ßE?ioq cpuXaxxöpEvoi; pä>.a EXacppcog. Eiafjaav Se xal yfiXcoxoTtoioi.9 Up rose Seuthes, drained the horn with Xenophon, and joined him in sprinkling the last drops. After this there came in musicians blowing upon horns such as they use in giving signals, and playing upon trumpets of row ox-hide not only measured notes, but music like that of a harp. And Seuthes himself got up, raised a war-cry, and sprang aside very nimbly, as though avoiding a missile. There entered also a company of buffoons}0 The quoted passage represents the concluding part of the symposiastic ritual, since a few lines following the above quoted passage {Anabasis, 7.3.35), it is emphasized that: “Seuthes arose with them, not in the least like a drunken man The subsequent stage of the symposium developed into a frenetic dance happening, fueled by the expected trance-like state of drunkenness. On another vessel (Figures 3a & 3b; Paris, Louvre G 92), we can see images comparable to those shown in Figures 2a & 2b. Once again, two complementary figures appear on both sides of the vessel. On the one side (.Figure 3b) a hoplite playing a salpinks is presented, while the other side of the same cup shows a youngster sitting on a skin-sack, and handling the horn in a way suggesting that what he is holding in his hands is keras and not rhyton (the young man is blowing the horn, not drinking from it). In this case, the horn is thus a signalizing symbol (keras), comparable to the 7 In this case xepacr represents a drinking horn. 8 Now a different meaning is signified by the same word. Here, xepaai are rude trumpeting instruments; the meaning simultaneously appears in combination with trumpets of raw ox-hide (aaX7tt.Y^i.v td|i.oßoEiai<;). 9 This footnote is in Slovene language since it is dealing with the Slovene translation of the passage. Ksenofontov Anabasis je v sloveščini dostopen v Fašalekovem prevodu, kije pri Mladinski Knjigi (Ljubljana) izšel leta 1963. Izdaja nam ne pove, po kateri predlogi je prevajalec prevajal, toda slovenski prevod ne upošteva dvopomenskosti živalskega roga, ki enkrat predstavlja pivsko čašo, drugič pa trobentno glasbilo. Kot lahko vidimo, v angleškem prevodu to dvojno prevajanje besede xepaa obstaja. Slovenski prevod ponuja možnost, da »so nato vstopili Cerasunčani, po taktu piskali na piščali in trobente iz surovih volovskih kož«. xepaaL je torej prevedeno v Cerasunčani in ne kot glasbilo rog, s čimer se izgubi simbolno prekrivanje dvojnega pomena roga, kar je vsebinsko jedro pričujočega članka. 10 Translated by Carleton L. Brownson. salpinks on the other side of the cup. Dionysian wilderness is designated by a skin-sack, a sign of pure, unmixed wine." There exist many illustrations that represent satyrs pouring pure wine out from skin-sacks into krater vessels. A hoplite with a salpinks and shield {Figure 3b) has visually similar attributes as the satyr on the previous vessel (Figure 2a). We can therefore once again interpret the illustrations on the drinking vessel as a symbolic covering of Dionysian attributes with the imagery of the hoplite, citizen mentality. The instrumental signs of this covering are trumpeting keras and salpinks. Figure 3b Figure 3a On the basis of the analyzed visual and textual material, I think it is possible to argue that, within the context of the symposium, music and instruments of salpinks and keras played the role of visually signalizing (and perhaps sometimes in real sound, as we have seen in case of Xenophon Anabasis) the transitional moment, when the participants started entering the ferocious psychological condition, symbolically experienced as a non-human bacchantic bestiality. Second, it is possible to conclude that the anthropological approach in the analysis of the ancient Greek music provides plausible interpretations which focus on a symbolic meaning that music possessed within different contexts of the ancient Greek culture. F. Lissarrague wrote in his book that “Les peintres de vases travaillent dans un milieu ou le vin, la musique, I ’image sont complementaires et construisent, des uns aux autres, tout un reseau de correspondences. ”12 I hope that the article has ascertained more " In Lissarrague (1987, 68) the Figure 3b is commented as follows (emphasis my): "... comme par cet ephebe qui utilize une corne ä boire en guise de trompe; parodie du depart an combat, oil le recipient du vin pur. " 12 Lissarrague (1987) 136. clearly as to what role salpinks and keras played in the symbolic association with rhyton as well as the significance that pure wine had borne within the context of the Dionysian ritualistic symposium. Further on, instead of finding answers, only new questions arise. The first question is whether the aulos, as an indispensable instrument at the symposium, was really a mere attribute of rejection, associated with different kinds of ecstatic cults only, as is nowadays still commonly interpreted? Within context of the symposiastic ritual, such a position cannot be blindly accepted, since we know that the music of auoli could be heard during the sacrificial acts of the banquet before a symposiastic drinking actually took place, as well as when the symposium ritually symbolized “order”. Only briefly: within the context of the symposium, it can be argued that the aulos was associated with imagery of “order” as an accompanying instrument of the elegies13. As such it was not necessarily “an enemy of the rational mind"'*. In connection with the main analysis of keras and salpinks, which signalized a transitional moment between “order” and “disorder”, aulos, represented an instrument, which was found on both sides of that exposed boundary moment. Aulos represented “order”, since it was accompanied by poetry of words. On the other hand, it was heard together with noisy sounds of idiophones (different kinds of kimabala) and membranophones (drums) during the frenetic dance of the drunken symposiasts, when the symposium ritually and symbolically crossed the border and entered the imagery of “disorder”. (See Figure 4, Paris, Louvre G 71). Figure 4 13 Elegies, as poems with moral, didactic and policy contents, played a special role at the symposium. See especially Bowie (1986). In concordance with the development of the symposium, Vetta (1983) distinguishes between three developmental stages of elegies. It is well known, that, Solon used elegy as a poetic form of propaganda; see Tedeschi (1982). About the use of elegy as a form of transmitting collective memory and as a carrier of the law, see Aristotle: Problems (XIX.28). 14 Wilson (1999) 87. Finally, it would be interesting to discuss whether the ancient Greek rj jj.ouac.xY] Ttyy-i] should be more properly conceptualized not only as unity of music, words and dance but rather considering also a possibility that the instruments and music had been systematically articulated through ideologically defined ritualistic occasions. It should not be missed that a construction of mousike as a unity of words, music, and dance, was actually invented during the renaissance conceptualization of the opera.15 On the other hand, ancient Greek sources are persuading us that the conception of combining different kinds of symbolic meaning together with music was more diverse as imagined by the time of the renaissance cameratas. To grasp the ancient Greek conceptualizations of music, we should consistently respect the dependence of music on the symbolic milieu within which music had been realized. A vast variety of different contexts resulted in diversified conceptualizations of music and of sound. And if there existed any destruction of mousike at all (during the time of the ancient Greek “new musicians”), it could only have been realized on a symbolic level. Musical changes had been perhaps only a parallel, explicit effect of broad cultural changes in conceptualization of the communicative role of music. The agents of the “new music” belonged to a wider change of the Athenian mentality that took place by the time when musically and ritually delivered information was losing its power against the progressive thought of sophists, who deconstructed the old citizens' practices in communicating with the “truth” during the last quarter of the 5th century BC. Since the ancient Greek music was immanently connected with symbolic and ritual contexts, the destruction of mousike cannot be seen only as a change in the significance of music, but rather as a confiscation of the meaning that music had borne in the archaic Greek society. Martin Žužek Institutum Studiorum Humanitatis (ISH) Breg 12, 1000 Ljubljana e-mail: martinzuzek@yahoo.com 15 About the Renaissance inventions of the ancient Greek music within the context of the birth of the opera style that first took place in Florence in 15lh and 16th centuries, see Franchi (1988). For a position of Boethius in the processes of the Renaissance conceptualizations of the ancient Greek music, see Palisca (1990). How the ancient Greek music corresponded to the Renaissance idea of imitating nature (in case of Galilei’s work), see Palisca (1968, 1994). About the popularization of the operatic conceptions of the ancient Greek music through Italy, see Schrade (1954). Bibliography Carpenter, T.H. & Faraone, C.A., eds. (1993). Masks of Dionysus. Ithaca: Cornell University Press. Durand, J.L. & Frontisi-Ducroux, F. (1982). Idoles, Figures, Images: autour de Dionysos. Revue archeologique, 81-108. Durand, J.L. & Lissarrague, F. (1980). Un lieu d’image? L’espace du louterion. Hephaistos 2, 89-106. Franchi, S. (1988). Monodia e Coro: Tradizione Classica, Scritti Critici e Origini del Melodrama. In: Gentili & Pretagostini (1988). Frontisi-Ducroux, F. (1995). Du masque au visage. Aspects de I’identite en Grece ancienne. Paris: Flammarion. Gentili, B. & Pretagostini, R., ed. (1988). La mušica in Grecia. Bari: Editori Laterza. Goldhill, S. & Osborne, R., ed. (1999). Performance Culture and Athenian Democracy. Cambridge: Cambridge University Press. Lissarrague, F. (1987). Un flot d’images. Une estetique du banquet gr'ec. Paris: Adam Biro. Palisca, C.V. (1968). The Alterati of Florence, Pioneers in the Theory of Dramatic Music. In: W.W.Austin (ed.), New Looks at Italian Opera: Essays in Honor of Donald J. Grout. Ithaca (NY): Cornell University Press. 9-38. Palisca, C.V. (1990). Boethius in the Renaissance. In: A. Barbera (ed.), Music Theory and Its Sources: Antiquity and the Middle Ages. Notre Dame (Ind.): University of Notre Dame Press. 259-80. Palisca, C.V. (1994). Studies in the History of Italian Music and Music Theory. Oxford: Clarendon Press. Schmitt-Pantel, P. (1992). La cite au banquet. Histoire des repaspublics dans les cites grecques. Rim: Ecole Fran?aise de Rome. Schrade, L. (1954). L’Edipo Tiranno d’Andrea Gabrieli et la renaissance de latragedie grecque. In: Musique etpoesie au XVIe siecle. Paris: Editions du CNRS. Spariosu, M. (1991). God of many Names. Athens: University of Georgia. Tedeschi, G. (1982). Solone e lo spazio della communicazione elegiaca. Quad. Urb. 10 (39), 33-46. Vernant, J.-P. (1979). A la table des hommes. Mythe de fondation du sacrifice chez Hesiod. In: M. Detienne & J.-P. Vernant, La cuisine du sacrifice en pays grec. Paris: Editions Gallimard. Vernant, J.-P. & Frontisi-Ducroux, F. (1983). Figure du masque en Grece ancienne. Journal depsychologie 1/2, 53-69. Vemant, J.-P. &Frontisi-Ducroux, F. (1997).DansL'Oeildumiroir. Paris: Odile Jacob. West, M.L. (1992). Ancient Greek Music. Oxford: Clarendon Press. Wilson, P. (1999). The aulos in Athens. In: Goldhill & Osborne (1999), 58-95. Illustrations (2-4) are extracted from Lissarrague (1987), with permission. Citations of the ancient texts are extracted from the TLGCDR0M (Dumond, D. J. & Smith, R.M (1992-1995). Thesaurus Linguae Graecae. University of California. Povzetek Signaliziranje obrednega prehoda: rhyton in keras v kontekstu antičnega grškega simpozija Sodobne, antropološko opredeljene študije antični grški banket opredeljujejo kot ritual, kjer je antični grški državljan prehajal med imaginariji »božanskega«, »človeškega« in »živalskega«. Posebej pa lahko simpozij kot drugi del banketa, ki je sledil obredni razdelitvi hrane in čigar mitološka referenca je bilo božanstvo Dioniz, interpretiramo kot simbolno pester obredni dogodek, znotraj katerega so se srečevale kolektivne predstave o »redu« (kot »človeško«) in »divjosti« (kot »živalsko« oz. »ne-človeško«). Članek analizira uporabo trobentnih glasbil v specifičnem simpozijskem trenutku, ki je označeval liminalni trenutek ritualnega prehoda iz »reda« v »nered«. Na podlagi ohranjenih besedil in vaznih podob je analizirana simbolna dvopomenskost živalskega roga. Slednji se namreč v analiziranih primerih, ki se navezujejo na kontekst simpozija, istočasno pojavlja kot rhyton (satirska pivska posoda, ki simbolizira »divjost«) oziroma kot keras (trobentni rog, prepoznan kot robata trobenta - salpinks). Z upoštevanjem že vzpostavljenih metod »branja« vaznih podob (ki jih v uvodnem delu natančneje prikažem) in z razumevanjem antičnega simpozija kot prepleta dionizične mitologije in državljanske ideologije je v članku prikazano, na kakšen način so bili glasbila in zvoki nosilci simbolnih pomenov in kot taki tudi pomensko vpeti v antični grški muzični diskurz. DIALOG Z ANTIKO Uvodnik V sodobnem tehniziranem svetu se ideja dialoga z antiko' zdi surrealistična in hkrati instantno dostopna z odtipkanjem gesla v iskalnik svetovnega spleta. Svet antičnih znakov je postal dostopen s klikom miške, vendar je zaradi konstantnega upadanja tistih, ki znajo brati antična besedila in interpretirati antične znake, dialog z antiko postal eksotična zabava in butični klub. Razlog za pomanjkanje dialoga pa ni vedno zgolj v marginalnosti strokovnjakov in ignoranci splošne publike, ampak tudi v izboru in interpretaciji besedil, ki naj bi sodobnemu bralcu omogočili, da vzpostavi dialog z antiko. Danes ne zadostuje zgolj prevod, ki naj bi bralcu omogočil komunikacijo z antičnimi ljudmi, saj bralec zahteva zabavo in informacije, kar pa lahko prevajalca zapelje v površnost in lahkotne analogije, vendar bralcu ne odpre dostopa do dialoga z antičnimi ljudmi, časom in zgodbami. Dialog z antiko bo za začetek poskušal vzpostaviti zvezo z Lukijanom, saj je Lukijan v svojih tekstih šel od neba do kralj evstva mrtvih, zapisal dialoge bogov, mrtvih in heter ter se ob tem smejal. Lukijan iz Samosate v Siriji (pribl. 120-192) je iskriv in porogljiv avtor, ki odpira vpogled v 2. stoletje rimskega imperija. Čeprav je bil Sirijec, je kot izobraženec izvrstno obvladal grščino, v kateri je tudi pisal. Lukijan predstavlja izvrstnega intelektualca, kar je razvidno iz široke palete tematik, ki jih je obravnaval, zato so njegovi spisi še toliko bolj zanimivi in zabavni. O Lukijanovem ustvarjanju so med strokovnjaki nasprotujoča si mnenja, saj nekateri trdijo, daje odličen pisec, drugi pa daje drugorazredni avtor in plehki plagiator. Poleg iskrivosti, duhovitosti in porogljivosti pa Lukijanova besedila bralcu ponujajo pomemben vplogled v takratno imaginacijo mitologije in odražajo sentimente kritičnega izobraženca do družbenih anomalij. V Menipu ali prerokovanju mrtvih se Menip spusti v Had, da bi našel smisel življenja. Na zemlji razsajajo prevaranti, posojevalci denarja, davkarji, blebetavi filozofi in bogataši, ki posameznika zmedejo v iskanju smisla življenja in mu povzročajo gorje. Ko se spusti v Had, Menip najde utopično kraljevstvo mrtvih, saj je smrt dogodek, ki vzpostavi enakost med ljudmi. Čeprav na začetku puščice usmeri proti lažnivim filozofom, v Hadu argument preusmeri na bogataše in Had prikaže kot edino mesto izravnave krivic in družbenih neenakosti. Celoten postopek komunikacije z mrtvimi pa omogoča magija in smeh tistega, kije spoznal resnico. 1 Dubravko Škiljan je leta 1992 objavil eseje iz antične lingvistike v knjigi Dialog z antiko. Ker je naslov izredno posrečen in povzame smoter prevodov in interpretacij, smo ga uporabili kot inspiracijo za rubriko. Spis O obrekovanju, ki mu ne smemo zlahka verjeti je znan predvsem po slikovitem opisu Apelove slike, po katerem je nastala Botticellijeva »La Calunnia«. MXT; Botticelli, La Calunnia, okoli leta 1495. Slika se danes nahaja v Galleria degli Uffizi v Firencah Lukijan obrekovanje kot sporno praktiko vsakdanjega življenja, v kateri vsi sodelujemo, a o tem nočemo nič vedeti, predstavi iskrivo in na trenutke izredno moralistično. Spis izraža posredno kritiko na avtoritarnost in nerazsodnost velikašev in njihovih prilizovalcev, ki so v svoji samovšečnosti tako zaslepljeni, da zlahka nasedejo obrekovanju in storijo drugim ter samim sebi grozljivo škodo. Maja Sunčič Dubravko Škiljan BILJEŠKA O BILJEŠKAMA U PRIJEVODIMA Svaka teorija prevodenja koja svoja polazišta traži i pronalazi u lingvistici mora, čini se, usprkos suprotnim dokazima što ih praksa prevodenja neprestano ponavlja i obnavlja, ozbiljno posumnjati u efikasnost prevodilačkog čina, a možda čak i u samu mogučnost njegova postojanja. Naime, najjednostavnija pretpostavka o karakteru prevodilačkog djelovanja (a ona se podudara i s poimanjem prevodenja kakvo vlada medu »širokom publikom« i koje, uostalom, s njom nerijetko dijele i stručniji i obavješteniji krugovi) glasi: prevodenje se sastoji u torne da se jedan te isti jezični sadržaj iskaže u formama dvaju različitih jezika. U malo složenijem obliku ta bi se pretpostavka mogla formulirati kao tvrdnja da je za prevodenje potrebno pronači u jeziku-cilju jedinice koje su zapravo sinonimi jezičnih jedinica koje se pojavljuju u jeziku-izvoru. Buduči da - kako nas uči večina lingvističkih teorija - pravih, potpunih sinonima nema ni unutarjednog jezičnog sistema, još je manje vjerojatno da oni postoje u dva-ma različitim jezicima. Za ovu je tvrdnju unutar »ortodoksne« strukturalističke lingvistike lako pronači argument: naime, ako je svaki jezični sistem definiran prije svega mrežom odnosa koji vladaju medu njegovim elementima, i na planu izraza i na planu sadržaja, i ako promjena bilo koje jedinice dovodi do transformacije cjelokupne mreže relacija, a to znači i cjelokupnog sistema, onda ne samo da dva sustava što ih percipiramo kao različite jezike ne mogu biti identični niti sadržavati sinonime, več i dva stanja istog sistema u dvjema različitim točkama dijakronije predstavljaju zapravo medusobno različite entitete u kojima su vrijednosti prividno istih jezičnih znakova (u smislu saussureovske valeur) nužno i same različite. I manje ortodoksne suvremene lingvističke teorije u krajnjoj konsekvenciji dolaze do sličnih zaključaka: ako, na tra-gu Sapirovih stajališta, na primjer, jezik promatramo kao fenomen medusobnim interakcijama usko povezan s kulturnim i civilizacijskim kontekstom, svakom če kontekstu biti adekvatan njegov vlastiti idiom koji iz njega proistječe i koji ga istovremeno determinira; do sličnih rezultata dovodi i konceptualna analiza jezičnih sadržaja kakvu promoviraju teorijski pristupi Anne Wierzbicke. S druge strane, odaberemo li, na primjer, pragmalingvističko polazište, prema kojem se intencija pošiljaoca jezične poruke nikad ne podudara u potpunosti s primaočevim »iščitavanjem«, jer je sama poruka podložna brojnim potencijalnim interpretacijama, a one djelomično ovise i o individualnim i kolektivnim iskustvima sudionika komunikacijskog procesa, - i u toj je optici uspješan prijevod koji bi u potpunosti prenio sadržaj originalnog iskaza per definitionem nemoguč. Ovim argumentima (i mnogim drugima koji proizlaze iz drugačijih teorijskih polazišta: čini se da medu »velikim« lingvističkim učenjima jedino lingvistika Chomskoga u principu dopusta mogučnost prijevoda) može se pridodati i dokaz koji proizlazi iz objašnjenja što ga prevodenje zadobiva unutar teorije informacija. Naime, ondje se proces prevodenja promatra kao postupak transkodiranja, a informacija se usporeduje s energijom: kako se, prema drugom principu termodinamike, pri svakoj transformaciji energije (npr. pri pretvaranju topline u radnju) jedan njezin dio gubi (te je stoga perpetuum mobile 2. vrste neostvariv), i transpozicija jezičnog sadržaja iz jednog jezičnog koda u drugi rezultira uvijek gubitkom dijela informacija, pa je prijevod nužno nesavršen i u krajnjoj konsekvenciji djelomično iskrivljuje originalnu poruku. Upravo nam ova tvrdnja o neizbježnom gubitku dijela informacija u procesu prevodenja može poslužiti kao dobro polazište u razmatranju kako se - u jednom specifičnom aspektu - prijevodni tekst odnosi prema svojem izvomiku. Prije svega, ako govorimo o gubitku obavijesti, moramo se upitati s čijeg stajališta doista dolazi do takva gubitka: za razliku od procesa u kojem se gubi energija za koji se pretpostavlja da postoje objektivni promatrač izvan samog procesa i objektivni mjemi postupci za utvrdivanje količine energije u pojedinim njegovim točkama (ma koliko i ova objektivnost bila zapravo prividna, na njoj se - izmedu ostalog - temelji razlikovanje izmedu prirodnih i humanističkih znanosti), u jezičnoj komunikaciji, i onda kada se radi o prenošenju prijevodnih poruka, sudjeluju ljudi, pošiljaoci i primaoci poruka, kao njezini aktivni faktori, i opravdano je sve dimenzije tih procesa - a posebno one koji se tiču sadržaja poruka i njegova prihvačanja - analizirati s njihova stajališta. Ako proces prevodenja promatramo u optici temeljnog pošiljaoca jezične poruke, dakle autora iskaza, on najčešče nema nikakve kontrole nad završetkom cijelog procesa niti nad završnom porukom, bilo stoga što je ne može nadzirati (jer se ona »dogada« u vremenu u kojem on više nije živ, jer se ona formulira u prostoru koji je izvan njegova dohvata, jer ne zna jezik na kojem je ona oblikovana itd.) ili zato što ga njezin efekt u osnovi ne zanima, buduči da su ciljani primaoci poruke bili oni koji s njim dijele zajednički idiom i kojima prije-vod nije bio potreban. Drugim riječima, sa stajališta autora teksta prijevodna poruka u principu ne sadržava - za njega samog - nikakav gubitak obavijesti. (Dakako, u nekim rjedim situacijama - kad sam autor kontrolira prijevod na drugi jezik koji poznaje, ili u obliku pisanog teksta ili u procesima usmenog simultanog ili konsekutivnog prevodenja, i u nj unosi ispravke - autor može zapažati gubitak informacija, no tada, kao što čemo vidjeti, svoju autorsku ulogu u stvari zamjenjuje prevodilačkom.) Na drugom se kraju procesa nalazi primalac, čitalac ili slušalac, prevedene poruke: prema pretpostavci ugradenoj u temelje prevodilačkih postupaka njemu je potrebno prevesti iskaz zato što ne razumije jezik-izvor, te stoga on i ne može provjeriti da li se originalna i prijevodna poruka razlikuju u količini sadržane informacije. Dapače, u mnogim slučajevima, posebno kad se radi o klasičnim književnim tekstovima (dovoljno je prisjetiti se prijevoda Biblije bilo na koji jezik, ili mjesta Sovrčove ili Maretičeve Ilijade i Odiseje u slovenskoj ili hrvatskoj kulturi), prijevodi funkcioniraju kao originali, i informacije kojc oni sadržavaju u potpunosti supstituiraju izvorne poruke. (I u ovom je slučaju moguče da primalac poznaje jezik originala i da izvomu verziju usporeduje s prijevodom, no ako unosi korekcije u nj, ponovo preuzima na sebe prevodiočev zadatak i pojavljuje se u nekoj vrsti »shizofrene« situacije u kojoj je istovremeno i konačni primalac poruke i posrednik u njezinu prenošenju.) Buduči da je prevodenje složen komunikacijski akt, u kojem sudjeluju najmanje tri aktera - autor originalne poruke na jeziku izvoru, primalac prevedene poruke na jeziku-cilju i prevodilac koji prema definiciji posjeduje znanje obaju jezika (te su dvije kompetencije tek izuzetno i, zapravo, jedino u zamišljenom idealnom slučaju medusobno jednake), samo prevodilac uistinu može zapaziti gubitak informacije do kojeg dolazi u procesu prevodenja, kad se forma jednog jezičnog sistema prenese u formu drugog takva sustava: treba napomenuti da nas ovdje zanimaju samo oni gubici obavijesti koji zahvačaju plan jezičnog sadržaja, iako je taj plan, s jedne strane, unutar jezičnih znakova usko povezan, dakako, s planom izraza, a i sama neidentičnost dviju formi na planu izraza (nepostojanje padežnih nastavaka u jeziku-cilju, na primjer, za razliku od nekog visoko flektivnog jezika-izvora) može izazvati ponekad smanjenje količine relevantne infonnacije sadržane u poruci. Zbog svega toga prevodilac na različite načine pokušava u prijevodu uspostaviti »izgubljene« obavijesti (samo one, dakako, za koje je sam zapazio da su »nestale«) i učiniti cjelinu sadržaja poruke što adekvatnijom originalu. U prijevodima književnih tekstova, prema kojima čemo uglavnom usmjeriti svoju pažnju, ali i u večini drugih prijevoda, prevodilac pokušava nadoknaditi uočene gubitke unutar same prijevodne poruke, unoseči u njezinu strukturu i one znakove jezika-cilja koji nemaju pravog ekvivalenta na planu izraza originalnog iskaza, ali služe za to da prenesu neke sadržaje koji su ondje prisutni a u prijevodu bi - kad bi on doista bio prijevod ad litteram - bili ispušteni. Ovaj je postupak »unutrašnjeg« nadoknadivanja gubitka informacije za konačnog primaoca poruke (ako je ne komparira neprestano s izvomikom) nevidljiv i on ga nije i ne može biti svjestan. Prema tome, on i u recepciji u potpunosti ovisi o prevodiocu i ostavlja mu mogučnost različitih vrsta manipulacija tekstom, od toga da u nj unese niz sadržajnih elemenata koji u originalu uopče ne postoje do toga da neke dijelove originalnog sadržaja jednostavno izostavi, bilo iz vlastita neznanja bilo zato što ih smatra, na primjer, nerelevantnima ili neprikladnima za publiku kojoj je prijevod namijenjen: prijevodni tekstovi ad usum Delphini nastaju upravo takvim postupkom. No kako prijevod - kao što smo naglasili - za krajnjeg primaoca u načelu kompletno zamjenjuje originalnu poruku i kako razmatramo idealnu (i - prema tome, dakako - nerealnu) situaciju u kojoj prevodilac posjeduje podjednaku i jezičnu i komunikacijsku i kontekstualnu kompetenciju u obama jezicima i ujedno teži da prijevod učini što vjemijim, sa stajališta efikasnosti komunikacijskog akta izmedu autora i čitaoca ili slušaoca ovakva je »unutrašnja« nadoknada gubitka obavijesti - ma koliko to izgledalo paradoksalno - u krajnjoj konsekvenciji irelevantna. Stoga čemo se usmjeriti prema drugom, rjedem postupku što ga upotrebljavaju prevodioci da bi uspostavili »izgubljeni« sadržaj originala, dakle prema bilješkama ili komentarima koje izvan samog teksta pridodaju svojim prijevodima. Prije nego što izbližega promotrimo ovaj fenomen, potrebno je napomenuti bar tri stvari. Najprije, prevodilačke bilješke i komentari pojavljuju se prije svega u pisanim prijevodima, ali je zamislivo (uistinu jedva kod simultanog prevodenja, a u konsekutivnim prijevodima sa nešto večom vjerojatnošču) da i usmeni prevodilac u poruku inkorporira vlastiti dodatak ili objašnjenje: ako pri tome jasno naglasi daje riječ o njegovu umetku, takav je element ekvivalentan bilješki (ili komentaru) u pisanom prijevodnom tekstu; ako, naprotiv, nije očito daje umetnuti element prevodiočev dodatak, on je funkcionalno jednak »unutrašnjoj« nadoknadi izgubljene informacije. Drugo, moguče je (i nerijetko se doista dogada) da su prevodilac i sastavljač bilješki ili komentator dvije različite osobe, pa čak i da pripadaju različitim razdobljima, no - pojednostavljujuči u analizi model dokraja - smatrat čemo daje njihovo djelovanje u složenom komunikacijskom aktu zajedničko, te čemo ih prikazivati kao nosioce jedinstvene funkcije. I napokon, več smo konstatirali daje ovakav postupak u prevodenju literarnih djela (uz izuzetak nekih specifičnih slučajeva kakve predstavljaju kritička izdanja starijih tradicijom posvečenih tekstova ili izdanja za školsku lektiru, na primjer) relativno rijedak i - u publikacijama namijenjenima »širokoj« čitalačkoj publici - obično se svodi na nekoliko osnovnih tipova objašnjenja: na upozoravanje čitalaca kako je neki originalni jezični obrat (igra riječi, na primjer) neprevediv na jezik-cilj, na prijevod elemenata iz nekog trečeg jezika koji se nalaze u originalnoj poruci (poput francuskih dijaloga u Tolstojevim romanima ili njemačkih i madarskih fraza i rečenica u Krležinim djelima) i na eksplikaciju ponekog kontekstualnog fenomena za koji prevodilac smatra da bi »običnom« čitaocu mogao biti nerazumljiv (najčešče se radi o raznim onomastičkim elementima koji pripadaju civilizacijskom kontekstu izvomog teksta). Može se uspostaviti i neka vrsta pravilnosti u predvidanju broja ovakvih prevodilačkih intervencija koja ovisi, s jedne Strane, o vremenskoj i prostomoj udaljenosti izmedu originala i prijevoda (što su one veče, to je broj bilježaka i komentara u principu veči), a s druge Strane o žanrovskom odredenju teksta (u prozi očekujemo više izvan-tekstualnih umetaka nego u poeziji, u romanu više nego u noveli, u epici više nego u lirici, a što se više udaljujemo iz prostora književne fikcije prema domenama faktičnoga, prema eseju, memoaristici ili reportaži, na primjer, to količina takvih intervencija raste): ove pravilnosti nemaju, dakako, apsolutnu vrijednost, jer frekvencija i distribucija komentara i bilježaka mogu uvelike ovisiti i o sasvim nepredvidivim ili individualno determiniranim faktorima. Postoji, ipak, jedna skupina literarnih prijevoda koja, bez obzira na žanrovsku pripadnost teksta, predstavlja povlašteno područje za izvantekstualne prevodiočeve intervencije: to su prijevodi djela antičkih autora, dakle starogrčke i rimske književnosti. U njima se, naime, bar kad je riječ o suvremenim kulturama koje se oslanjaju na zapadnu (a to znači upravo na antičku) tradiciju, i onda kad su namijenjeni najširem krugu »običnih« čitalaca, gotovo podjednako u proznim historiografskim ili retoričkim tekstovima kao i u tragediji ili komediji ili u suptilnim lirskim pjesmama, pojavljuje u pravilu toliko bilježaka i komentara da su ti prijevodi ved na prvi pogled prepoznatljivi, jer količina umetaka izvan teksta nerijetko nadilazi veličinu samog teksta. Ovaj je fenomen zanimljiv sam po sebi i zahtijeva neku vrstu objašnjenja, a uz to nam on, baš zbog velikog uzorka bilježaka i komentara koji nam pruža, omogučuje da na njegovu primjeru malo detaljnije analiziramo taj tip prevodilačkih intervencija uopče. Prije svega, izvantekstualni dodaci prijevodu mogli bi se razmatrati s različitih polazišta, od kojih bi zacijelo medu najinteresantnijima bilo ono koje bi se temeljilo na teorijama intertekstualnosti i citatnosti ili - lingvistima bližim - bahtinovski inspiriranim teorijama »govora drugoga« i istraži vanj ima tko je pravi subjekt iskaza kakva je u znanost o jeziku uveo Oswald Ducrot. Nema, naime, nikakve sumnje da prevodilac-komentator (osobito u prijevodima antičkih tekstova) ulazi svojim intervencijama u izravan dijalog s autorom i da nerijetko u taj dijalog uvodi i razne druge sudionike, bilo da se radi o prethodnim komentatorima, bilo o drugim autorima, ili napokon o autoru originalne poruke, kad se u bilješci ili komentaru citira ili parafrazira neki njegov tekst. Time se dobiva slojevit mozaik iskaza s medusobno isprepletenim elementima plana sadržaja (pa i plana izraza) koji u svoju dijalošku komunikaciju »uvlači« kao posljednjeg (ali ne i zadnjeg, dakako) sudionika samog čitaoca i otvara mu mogučnosti brojnih interpretacija. Prema tome, potencijal neke vrste »arheologije komentara i bilježaka« zacijelo je golem, i klasična ga filologija več više od dva tisučlječa uspješno iskorištava, pa su neka od njezinih najzanimljivijih otkriča proistekla upravo iz ovog područja. Ipak, kako bi detaljno istraživanje te dimenzije prevodilačkih izvantekstualnih intervencija zahtijevalo pokretanje velikog i složenog književnoteorijskog i lingvističkog instrumentarija (koji bi - u najmanju ruku - osim navedenih učenja morao još obuhvatiti jaussovsku teoriju recepcije i izučavanje pragmalingvističkih principa kojima se opisuju pravila pisane komunikacije), usmjereni prema mnogo »prizemnijem« izučavanju neposredne funkcije bilježaka i komentara u prijevodima nečemo se baviti njihovim intertekstualnim aspektom. Na pitanje zašto su upravo prijevodi sa starogrčkog i latinskog obilježeni tolikim brojem bilježaka i komentara izvan teksta moguče je dati nekoliko odgovora. Jedan se od njih poziva na tradiciju: antički su tekstovi - i mnogo prije no što su se počeli prevoditi, i u rukopisnim verzijama i u najranijim štampanim izdanjima - bili objekt komentiranja, a helenistički se komentari, koji su se podjednako mogli odnositi na plan jezičnog sadržaja kao i na plan izraza, ukazuju kao jasni prethodnici znanosti koja se naziva klasičnom filologijom i dugo su vremena bitno detenninirali njezinu domenu i njezine granice. Kako su i prvi prevodioci pripadali krugu poznavalaca antike i antičkih tekstova, kao što se i današnji prevodioci ponajviše regrutiraju iz redova klasičnih filologa, oni su postupak komentiranja teksta originala, karakterističan za njihovu disciplinu, prenijeli i na tekst prijevoda, nerijetko u svojim bilješkama uz prijevod ponavljajuci ono što bi inače dopisali (ili što več doista jesu dopisali) izdanjima izvomika. Pri tome ne treba zanemariti ni činjenicu daje njihovim komentarima, osim vlastite tradicije, prethodila i duga tradicija komentiranja Biblije, kao ni to da su im bili poznati slični golemi poduhvati koji su se javljali u drugim kulturama i civilizacijama, od hebrejske do arapske, indijske ili kineske. Drugi je odgovor mnogo pragmatičniji: buduči da se potreba za prijevodima sa starogrčkog i latinskog namijenjenima širokoj čitalačkoj publici u Evropi javlja u trenutku kad se, s jedne Strane, takva široka publika uistinu stvara, dakle nakon izuma tiskarskog stroja i u toku konstitucije modemih gradanskih društava, i kad se, s druge Strane, zbog promjena u obrazovnim potrebama društva i transformacije obrazovnih procesa, broj znalaca grčkog, a naskoro i latinskog, rapidno i neumitno smanjuje, a krug stvarnih poznavalaca antike sve više sužava, prevodiocima s grčkog i latinskog, koji još pripadaju tom uskom krugu ljudi, izgleda neophodnim uz prijevod pridodati i sve one informacije koje su se nekada stjecale kroz humanističko obrazovanje a sada su večini čitalaca jednostavno nepoznate. Ova se dva moguča odgovora na pitanje o etiologiji bilježaka i komentara uz prijevode antičkih literarnih djela zapravo susreču u trečem: izvantekstualni dodaci imaju (osim evidentne komunikacijske) i višestruko simboličku ulogu, jer istovremeno prevodioca-komentatora legitimiraju kao pripadnika jedne malobrojne ali učene (i stoga - u modernim društvima - elitne) zajednice stručnjaka za antiku i njezine jezike i poruke, čitaoca-primaoca poruke smještaju jasno (zato jer su mu bilješke potrebne: ovdje ne govorimo o pravim »kritičkim« izdanjima i prijevodima što ih stručnjaci sastavljaju isključivo za svoje jednako posvečene kolege) izvan te zajednice, ali mu omogučuju da joj se, makar s potpunih margina, pridruži, te - napokon - sam prijevod označavaju kao poruku koja se svojim vidljivim intertekstualnim karakterom izdvaja iz drugih, »neofiloloških« prijevodnih poruka. Ako smo na taj način pokušali ukazati na simboličku dimenziju bilježaka i komentara uz prijevode grčkih i latinskih tekstova, to ne znači, dakako, kao što smo več spomenuli, da ovi izvantekstualni dodaci nemaju i komunikacijsku funkciju i da ne služe doista i za prenošenje velikog broja informacija. No da bismo ispitali efikasnost njihove komunikacijske dimenzije i modalitete njihove participacije u složenom komunikacijskom procesu prevodenja, potrebno je najprije začrtati njihovu (za potrebe ovog članka, posve jednostavnu) tipologiju i klasifikaciju. U vrijeme svojeg največeg uzmaha klasična je filologija uvela dihotomijsku podjelu izvantekstualnih dodataka originalnom tekstu, pa se tako apparatus criticus, skup podataka o različitim verzijama teksta u rukopisnim tradicijama i dosadašnjim izdanjima, dakle podataka koji se odnose prije svega na plan jezičnog izraza, razlikuje od komentara koji sadržava i realia, objašnjenja stvarnih (povijesnih, geografskih, etnografskih, mitoloških... itd.) elemenata konteksta, i različite druge komentatorove interpretacije, uključujuči i njegove »dijaloge« sa svojim prethodnicima u istom poslu. Tragovi ove podjele čuvaju se i u bilješkama i komentarima uz prijevod, iako su u njima, posve očekivano, podaci o stanju samog originalnog teksta svedeni na mnogo manju mjeru i najčešče obuhvačaju samo informacije o onim verzijama koje bi mogle dovesti do bitnih razlika u prijevodu, te - kao i u »neofilološkim« prijevodima - o neprevedivim i teško prevedivim mjestima u originalu ili o tome što znače riječi i izrazi koji su i u izvomoj i u prevedenoj poruci iskazane na nekom drugom idiomu (npr. grčki izrazi u izvomom latinskom djelu). Onaj drugi dio izvantekstualnih dodataka predstavlja golemu vcčinu prijevodnih bilježaka i komentara, a u njemu se može razlikovati nekoliko njihovih kategorija. Ako polazišne kriterije za njihovu klasifikaciju potražimo (svjesni toga, dakako, da je svaka takva tipologija nužno nesavršena i nepotpuna i da realne pojavnosti cesto pripadaju dvjema ili i večem broju dobivenih kategorija) u samom komunikacijskom aktu i njegovim sudionicima, mogli bismo pretpostaviti da jedan dio ovih izvantekstualnih dodataka pokušava uspostaviti kontekst originalne komunikacije, dakle one koja je povezivala autora poruke i njezine antičke primaoce. Naime, to su oni podaci za koje prevodilac (najčešče s punim pravom) pretpostavlja da su bili toliko poznati svim potencijalnim antičkim slušaocima ili čitaocima, jer su bili dubinski ugradeni u njihovu civilizaciju, da ih autor nije morao eksplicirati (ovamo pripadaju, na primjer, informacije o mjestu Zeusa ili Venere u grčkom ili rimskom panteonu, ili o tome tko su bile znamenite ličnosti poput Sokrata, Perikla i Cezara); prevodilac-komentator ujedno pretpostavlja (takoder najčešče s pravom) da se veči dio tih informacija u reduciranom humanističkom obrazovanju za modemog čitaoca izgubio, pa ga bilješkom treba uspostaviti. Drugi dio informacija jednako se tako odnosi na antički kontekst poruke, ali sadržava pretpostavke prevodioca (i njegove interpretacije) o tome »što je autor mislio« kad je sastavljao svoj iskaz, dakle na što je aludirao, kakve je intencije imao, kakva su bila njegova politička ili ideološka polazišta, kojeg je drugog antičkog autora citirao itd. Te su pretpostavke više ili manje vjerojatne, i za neke je od njih zamislivo da - i pod uvjetom da su točne - nisu bile sa svim svojim determinantama i implikacijama odmah jasne antičkim primaocima poruka: ovdje, prema tome, prevodilac-komentator unosi u prijevod elemente koji nisu nužno bili sadržani u originalnom komunikacijskom aktu, čak i ako su se, u virtualnom obliku, nalazili u autorovoj poruci. Ova pozicija »sveznajučeg« promatrača što je prevodilac-komentator zauzima postaje još jasnija kad on promijeni točku promatranja i - sada iz vlastite, posredničke pozicije - u komentarima i bilješkama ude u dijalog s drugim prevodiocima i komentatorima i interpretira njihove interpretacije: time originalnoj poruci pridodaje ne samo dijakroniju ex post koju ona nije mogla posjedovati nego eksplicitno uvodi ducrotovsku polifoniju, sudioništvo mnogih subjekata govorenja, u iskaz. I napokon, s trečeg polazišta, polazišta modemog čitaoca, prevodilac vrlo često donosi obavijesti koje povezuju suvremeni čitaočev svijet s antikom (objašnjavajuči, na primjer, kako je Bizantij danas Istanbul, ili kojim današnjim mjesecima odgovaraju nazivi iz antičkih kalendara). Za razliku od prethodne kategorije podataka koji su - bar u komentarima i bilješkama sastavljenima lege artis - atribuirani raznim autorima i koje pažljiviji čitalac može razaznati kao »glasove drugih«, subjekata različitih od izvomog pošiljaoca poruke, povezivanja drevnog i suvremenog svijeta iskazana su kao bezlične, objektivne činjenice (što one doista u principu i jesu), te se zbog toga čine čvršče isprepletenima s temeljnim tekstom: najjednostavnije rečeno, u krajnjoj konsekvenciji takve informacije mogu za čitaoca prijevoda, na primjer, Cezarove bitke smjestiti umjesto u drevnu Galiju u suvremenu Francusku. Na ovom se mjestu susrecemo - vjerujemo - s pitanjem koje nadilazi sam fenomen bilježaka uz prijevode i koje ima i relevantnu teorijsku dimenziju: je li posredniku u komunikacij skom aktu (što prevodilac doista jest) dozvoljeno nadogradivati originalnu poruku tako da prijevod, zajedno sa svojim izvantekstualnim dodacima, postaje neka vrsta falsifikata. Naime, ako prihvatimo da svaki (osobito literarni) tekst konstruira vlastiti univerzum, onda se njegova transpozicija u drugi univerzum, koji je izvomom autoru nužno bio sasvim nepoznat, j er su zbiljske odrednice toga drugog univerzuma za antiku predstavljale potpuno nezamislivu budučnost, može uistinu smatrati falsifikatom originala. Obrazloženje daje takav falsifikat neophodan, jer inače poruku njezin modemi primalac ne bi razumio, samo je djelomično prihvatljivo: ako čitalac Prousta ne mora poznavati realia o topografiji normandijske obale, ni Märquezov kartografiju ili povijest Kolumbije, a čitalac Rala i mira biografije Kutuzovljevih oficira, pa čak ni čitalac Kawabatinih Tisuču ždralova podatke o japanskoj civilizaciji (te prijevodi njihovih djela ne sadržavaju takve bilješke), pitanje je da li su slični podaci neophodni onima koji se upučuju u Plutarhov ili Lukijanov svijet; ako Shakespeareu ili Moliereu ne treba komentara, možemo se upitati jesu li oni nužni Eshilu ili Euripidu. Uspostavljanje »izgubljenih« podataka iz antičkog konteksta mogli bismo još smatrati popunjavanjem »rupa« u našem humanističkom obrazovanju, no u slučaju svih drugih prevodilačkih dodataka antičkom tekstu, a osobito onih koji i dijelove antičkog konteksta »prevode« u suvremenost, opravdanje je zacijelo mnogo teže pronači. Ne tražeči takvo opravdanje (iako se i sam autor ovog teksta bavi prevodenjem s grčkog i latinskog i svoje prijevode obilno oprema bilješkama i komentarima), ali ne želeči (upravo zbog vlastita prevodilačkog ali i čitalačkog iskustva) niti u potpunosti negirati korist od intertekstualnih prevodilačkih intervencija, ipak vjerujem da bi se za izrazito pojačanu prisutnost prevodioca u antičkim djelima tumačenje prije moglo nači u simboličkoj nego u komunikacijskoj dimenziji: bar u prevodiočevim očima (no zacijelo ne samo u njima) simbolika bilješke i komentara, čak i kad njihov autor to ne priznaje, možda nadilazi njihovu informacijsku vrijednost za čitaoca i (p)odražava mit o sakrosanktnosti antike i o uzvišenosti onih koji su se inicirali u njezine tajne. Dubravko Škiljan Institutum Studiorum Humanitatis (ISH) Breg 12, 1000 Ljubljana Lukijan Menip ali prerokovanje mrtvih 1 (1) Menip:2 Pozdravljen, o moj dom! O hiša, vrata! O kakšna radost, da spet živ vas gledam!3 Filonid: Ali ni to Menip Pes4? Gotovo nihče drug, če me oči ne varajo: Menip, kar ga je. Toda zakaj si v tej nenavadni opravi? Kaj mu bo klobuk, lira in levja koža5? Moram stopiti do njega. - Dober dan, Menip. Od kod pod soncem prihajaš? Že celo večnost se nisi prikazal v mestu. Menip: Od vrat teme prihajam, s ceste mrtvih, kjer ločen od bogov prebiva Had.6 Filonid: Herakles! Marje Menip umrl ne da bi mi vedeli, zdaj pa seje spet vrnil v življenje? Menip: Ne, bil sem živ, ko meje sprejel Had.7 Filonid: Kakšne muhe so te gnale na to čudno in neverjetno potovanje? Menip: Mladost in neučakanost bolj kot pamet.8 Filonid: Prenehaj s tragedijo, človek božji. Stopi z jambskih hodulj in lepo preprosto povej, kaj pomeni tvoja obleka? Kaj ti je bilo treba v spodnji svet? Zlasti ker pot ni lepa ne prijetna. Menip: Sila prignala je, prijatelj, me sem v Hadove dvore, prosit preroške napovedi dušo Teiresia vidca.9 Filonid: Menda se ti je res zmešalo, sicer dobrim znancem ne bi recitiral verzov na tak način. 1 Gre za magično-religiozni obred, kjer se prikličejo duhovi mrtvih, da bi napovedali prihodnost: ko se napijejo krvi darovane živali, morajo odgovoriti na vsa vprašanja. Odisej se v 11. spevu Odiseje, imenovanem Nexuia, Knjiga mrtvih, spusti v Had, zato ker za vrnitev na domačo Itako po desetletnih tavanjih potrebuje Tejrezievo prerokbo. 2 Menip je bil kiniški filozof, pisec satiričnih spisov, je v Lukijanovih spisih zelo priljubljena oseba. Po mnenju interpretatorjev lik Menipa najbolj jasno izraža Lukijanova osebna mnenja in ostro kritiko materialnih dobrih, smeši lažno učenost, različne filozofske nauke, medtem ko se zavzema za modrost, neodvisnost, svobodo govora, resnico. 3 E., HF 523-4, prev. B. Senegačnik. Herakles pravi, daje vesel, ker seje spet vrnil na svetlobo, kar zaznamuje življenje. 4 Kiniški filozofi oziroma kiniki nosijo ime po psih; iz tega izpeljana tujka cinik. 5 Gre za Heraklov »kostum«, ki predstavlja nekakšno komično propustnico v Had še živim. 6 E., Hec. 1. Besede govori Poliodor. 7 Pripisano Evripidu; gre za neznano igro, morda za Pejritoa, Nauck, Trag. Graec. Fragm., str. 663. * Morda gre za izgubljeno Evripidovo Andromedo. 9 Hom., Od. 11.164-5: Lukijan nadomešča s »prijatelj« Homerjevo »mati«, (prev. A. Sovre) Menip: Nikar se ne čudi, tovariš. Pravkar sem bil v družbi z Evripidom in Homerjem in sem se, ne vem, kako, nalezel poezije, da mi verzi kar sami od sebe prihajajo na jezik. (2) Toda povej mi, kako je na zemlji in kaj počno ljudje v mestu. Filonid: Nič novega. Tako kot prej ropajo, krivo prisegajo, se ukvarjajo z umazanim oderuštvom in tehtajo obole. Menip: Ubogi bedniki. Saj ne vedo, kaj je bilo nedavno sklenjeno pri spodnjih bogovih in kakšen zakon so izglasovali proti bogatinom; pri Kerberju,10 ne bodo se mu mogli izogniti. Filonid'. Kaj praviš? Spodnji bogovi so kaj novega naperili zoper zemljane? Menip\ Pri Zevsu, so, in to veliko. Le daje prepovedano obešati stvar na veliki zvon in razglašati vsem. Utegnil bi še nama kdo naprtiti tožbo pred Radamäntisom" zaradi brezbožnosti. Filonid: Daj no, Menip. Prijatelju vendar ne boš utajil novice. Saj jo zaupaš človeku, ki zna molčati, še posebej, ker sva bila oba vpeljana v misterije.12 Menip: Nevarno zahtevo mi nalagaš, ki ni bogaboječa. Pa naj bo, tvegal bom, ker si že ti. Sklenili so torej, da bodo bogatine in denarnike, ki stražijo zlato zaprto kakor Danao13 - Filonid: Stoj! Preden nadaljuješ, dragi moj, mi povej, ker bi še posebej rad slišal: kako ti je prišlo na misel potovati tja dol in kdo je bil tvoj vodnik, nato pa po vrsti vse, kar si na onem svetu videl in slišal. Saj je naravno, mar ne, da ti kot ljubitelju lepega ni ušlo nič, kar je bilo vredno videti ali slišati. Menip: (3) Tudi v tem ti moram ustreči: kaj pa naj človek stori, če ga prijatelj podžiga? Naj ti torej za uvod navedem razloge, zaradi katerih je v meni dozorel sklep, in ti povem kraj, od kod sem se odpravil v podzemlje. Ko sem v otroških letih poslušal zgodbe Homerja in Hezioda o vojnah in prepirih ne le med polbogovi, ampaj celo med samimi bogovi, o njihovih prešuštvih, nasilju in ropih, o njihovih pravdah, izganjanju očetov in ženitvah med brati in sestrami, 10 Kerber je bil pes čuvaj v Hadu, ki je mrtvim preprečeval izstop iz sveta mrtvih. Med Heraklova junaška dela spada tudi podvig, ko pripelje Kerberja iz Hada na dnevno svetlobo. V umetnosti obstaja precej različic predstavitve Kerberja: glava in telo, iz katerih rastejo kače, na nekaterih ima tudi več glav. Omenjen že pri Heziodu, Th. 310-312, 769-774. 11 Sin Zevsa in Evrope, Minosov brat, omenjen že pri Homerju, II., XIV.321f in Od., XI.568f. Minos in Radamantis sta bila sodnika v Hadu. 12 Misti so po iniciaciji bili zavezani k molku, tako da z nikomer, ki ni bil iniciran, niso smeli govoriti, kaj so počeli na svojih srečanjih. 13 Zaradi prerokbe se je kralj Akrizij bal, da ga bo sin njegove hčere Danao ubil, zato jo je zaprl v podzemlje. Zevs je oplodil Danao v obliki zlatega dežja in tako je Danaa rodila Perzeja, ki ju je nato Akrizij zaprl v leseno skrinjo in ju vrgel v morje. sem imel vse te reči za lepe in pravilne ne da bi si zaradi njih delal kakršne koli pomisleke.14 Pozneje, ko sem prehajal v moško dobo, pa sem slišal, da zakoni pesnikom oporekajo in prepovedujejo prešuštvo, prepir in rop. To meje spravilo v hudo zadrego, saj nisem vedel, po čem naj se pravzaprav ravnam: mislil sem si, da bogovi gotovo ne bi prešuštvovali in se medsebojno prepirali, ko teh stvari ne bi imeli za dobre, na drugi strani pa zakonodajalci ne bi priporočali ravno nasprotno, če ne bi bili prepričani o koristnosti le-tega. (4) Ker sem bil v zadregi, sem se odločil, da se bom obrnil na može, ki jih imenujejo filozofe, da bi se jim zaupal ter jih prosil, naj storijo z menoj, kar hočejo, samo naj mi pokažejo preprosto in zanesljivo pot za življenje. S to mislijo sem se jim približal in niti slutil nisem, da bom prišel z dežja pod kap, kot pravi pregovor. Kajti ko sem jih natančneje opazoval, sem pri njih naletel na še hujšo nevednost in nezmožnost kot drugje, tako da so mi ravno oni v hipu pokazali, daje življenje navadnih ljudi vredno zlata.15 Eden mi je na primer prigovarjal, naj iščem v vsem vedno zgolj ugodje in mu sledim pod vsemi pogoji, daje to sreča; drugi je spet učil, da seje potrebno vedno truditi in mučiti, mrtvičiti telo, hoditi umazan in nepočesan ter nad Vsem svetom nergati in se norčevati; pri tem je nenehno lajnal splošno znani Heziodov izrek o kreposti in znoju ter strmi poti v višave.16 Nek drugi mi je svetoval, naj preziram denar in naj štejem imetje med nepomembne stvari, drugi pa je nasprotno dokazoval, daje tudi bogastvo kot tako dobrina. A kaj naj rečem šele o vesolju? Saj so me kar slabosti obhajale, ko sem dan za dnem poslušal njihovo govoričenje o idejah in o breztelesnosti in o atomih in o praznini in podobnih spakedrankah iz pojmovnih imen. Med vsemi nesmisli je bil največji ta, daje vsak izmed njih predstavljal za najhujša nasprotja neizpodbitne, povsem prepričljive dokaze, tako da nisi mogel ugovarjati ne tistemu, kije imenoval kako reč toplo, ne onemu, kije trdil, daje mrzla, čeprav si natanko vedel, da ista stvar ne more biti istočasno topla in mrzla. Godilo se mi je na svetu tako kot ljudem, ki dremajo, tako da sem zdaj prikinkaval, zdaj odkimkaval.17 (5) Še veliko bolj nelogično pa je bilo naslednje: pri natančnejšem opazovanju sem namreč dognal, da isti ljudje povsem drugače delajo, kot govorijo; opazil sem na 14 Že prvi filozofi so podvomili v resničnost mitoloških pripovedi in se jezili nad njihovo nemoralnostjo. Diels-Kranz, Ksenofan, Fr. 11 [7K., 10 D., 2 W.]. “Vse sta bogovom natvezla Hesiodos, prej še Homeros,|kar je sramotno ljudem in zbuja pravično nam grajo,|prešuštvo, krajo in rop in sprotno med sabo prevaro.” (prev. A. Sovre) 15 Za Lukijana je značilna strupena ironija na račun intelektualcev. Iskanje vednosti pri t.i. profesionalcih se je slabo izteklo tudi za Sokrata, kot sam pripoveduje v Apologiji, kjer pravi, da se je zaradi svoje radovednosti vsem zameril, ker je dvomil v njihovo samovšečno avtoriteto. 16 Hes., Op. 287sq. Lukijan se s tem citatom redno norčuje iz filozofov. 17 Dobesedno bi prevedli: »zdaj sem glavo nagnil naprej iz zdaj jo spet nagnil nazaj«, kar pomeni -prvič pritrjeval, drugič zanikal. Grki so in še vedno v znak nestrinjanja »vržejo« oziroma nagnejo glavo nazaj in ne odkimavajo, kot je to v navadi drugje v Evropi, tudi v Sloveniji. primer, da se tisti, ki poveličujejo zaničevanje denarja, sami za imetjem krčevito ženejo, da se pričkajo za obresti, da jemljejo za pouk honorar in da za denar vse prenesejo; ravno tako pa se zaničevalci slave z besedo in delom mečejo za njo in domala vsi tisti, ki ugodje prezirajo, so zasebno vdani samo njemu. (6) Ker mi je tudi to upanje šlo po vodi, sem bil še bolj nejevoljen; tolažil sem se na skrivaj le s tem, da čeprav hodim po svetu, ne da bi poznal resnico, sem kljub temu v družbi modrih, po razumu slovečih mož. Tako sem se nekoč, medtem ko sem buden zaradi teh težav ležal v postelji, odločil, da grem v Babilon ter se za nasvet obrnem na koga izmed magov, Zoroastrovih učencev in naslednikov. Slišal sem, da znajo z nekakšnimi uroki in mističnimi obredi odpirati vrata Hada in da spravijo, kogar hočejo, varno v spodnji svet in spet nazaj na zemljo. Zdelo se mi je torej najpametneje, da si izprosim pri enem izmed njih spust in obiščem Bojočana Tejrezia, da zaradi njegove sposobnosti vedeža in modrijana od njega izvem, kateri način življenja je najboljši, da si ga izbere razumni človek. In tako sem skočil pokonci in se hitro odpravil naravnost v Babilon. Prišel sem tja in se pogovarjal z enim izmed Kaldejcev, modrim, v svoji umetnosti izvedenim možem s sivimi lasmi in z dolgo, častitljivo brado; njegovo ime je bilo Mitrobarzanes. Po mnogih prošnjah in moledovanju se mi je končno vendarle posrečilo iz njega izvabiti privolitev, da bo moj vodič na poti za plačilo, ki ga bo sam določil. (7) Mož meje vzel v svoje roke in najprej, prvič ob prvem luninem krajcu, devet in dvajset dni vsako jutro zgodaj, okoli zore, vodil k Evfratu na kopanje. Pri tem je vsakič izgovarjal neke dolge nagovore, ki jim nisem mogel dobro slediti, kajti drdral je tako hitro in nerazločno kot slabi glasniki na tekmah. Videti je bilo, da kliče neke duhove. Po nagovoru mi je vselej trikrat pljunil v obraz, nato je odšel nazaj, ne da bi na poti pogledal koga izmed mimoidočih. Za hrano sva imela oreščke, pila sva mleko, med in vodo iz Hoaspa, spala pa sva na travi pod milim nebom.I8a Ko se mu je zdelo, daje dovolj priprav in diete, meje odpeljal neko polnoč k reki Tigris, kjer meje očistil, me otrl in me posvetil z baklami in z morsko čebulol8b ter mnogimi drugimi zadevami, obenem pa tiho mrmral nagovor. Ko meje še nekajkrat obhodil in uročil od glave do pete, da mi duhovi ne bi mogli do živega, meje, odkoder sem stal, odpeljal ritenski nazaj v hišo. (8) Potem sva sc pripravila za na pot. Sam sije ogrnil neke vrste čarovniško haljo, kije po kroju spominjala na medijski plašč, mene pa je našemil s temi zadevami, kijih vidiš: s klobukom, levjo kožo in povrh vsega še z liro. Zabičal mi je, če me kdo vpraša po imenu, naj se nikar nc izdajam za Menipa, ampak naj rečem, da sem Herakles ali Odisej ali Orfej.19 Filonid: V kak namen neki, dragi Menip? Ne razumem razloga za preobleko niti za imena? I8a Gre za obred iniciacije. I8b Morska čebula (Urginea Maritima) seje uporabljala za očiščevalne obrede. 19 Herakles, Odisej in Orfej so se ravno tako živi spustili v Had in se vrnili nazaj v svet živih. Menip: To je vendar povsem jasno in nikakršna skrivnost. Mislil je, da če me našemi v podobo katerega izmed tistih, ki so pred nami živeli in prišli živi v Had, da bom v tej gledališki opravi lahko ušel Ajakovi20 pazljivosti in kot znana osebnost brez ovir prestopil mejo spodnjega sveta;21 zahvaljujoč mojemu kostumu me bodo pospešili na moji poti, kot to počnejo v gledališču.22 (9) Medtem seje zdanilo, ko sva se spustila do reke in se pripravila za odhod. Mag je priskrbel čoln, živali za daritev, mleko z medom in drugo, kar je bilo potrebno za magični obred. Ko sva se z vso ropotijo vkrcala na krov, sva se tudi sama »s srcem tesnobnim vkrcala, obilne solze prelivaje«.23 Nekaj časa sva plula po reki navzdol, nato pa sva zajadrala v močvirje in jezero, kamor se izgublja Evfrat. Ko sva prebrodila tudi to, sva dospela na samoten, z gozdom porasel kraj brez sonca. Tu sva izstopila, najprej Mitrobarzanes, izkopala jamo, zaklala ovce ter poškropila odprtino s krvjo. Med tem mag z gorečo baklo v roki ni več govoril potiho, ampak je kričal na vso moč, kolikor mu je duša dala ter klical po vrsti vse demone, Kazni in Erinije in »nočno Hekato24 obenem in strašne Persefone silo«,25 vmes pa je dodajal neka barbarska, večzložna in nerazumljiva imena. (10) Nenadoma seje svet okoli naju zazibal, zemlja seje zaradi nagovora razprla in iz daljave seje oglasil Kerberjev lajež: bila je žalostno grozljiva situacija. »Hada popadel je strah, tam zdolaj, vladarja pokojnih,«26 kajti kar naenkrat seje pokazalo skoraj vse: pokrajina, jezero,27 Ognjena reka28 in Plutonova29 palača. Ko sva se kljub grozi spustila po žrelu, sva našla Radamantisa30 na pol mrtvega od strahu. 20 Zevsov in Ajginin sin, eden izmed treh sodnikov v podzemlju. Lukijan ga cinično predstavlja kot vratarja, tudi v Dialogih mrlvih, dialog Menipa in Ajaka, 412-420; v slovenščino prevedla Marjeta Šašel Kos, Filozofi na dražbi, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1985, str. 26-30. 21 Meja med svetom živih in svetom mrtvih je neprestopna, stajo razen omenjenih mitoloških junakov prestopila le še Alkestida in Protezilaj. Kerber, Ajak in Haron predstavljajo varuhe meje. 22 Obstajalo je precej komedij s takšno tematiko. Edina večja, kije ohranjena, so Aristofanove Žabe, v katerih se Dionizij spusti v Had v Heraklovem kostumu. 23 Hom., Od. 11.5. (prev. A. Sovre). 24 Hči Titana Perzesa in Asterije, Hes., Th. 409sq. Hekata je izredno priljubljeno htonsko božanstvo, povezana pa je s čaranjem, uroki in kržišči. 25 Poreklo verzov ni znano. 26 Hom, II. 20.61. (prev. A. Sovre). 27 V besedilih je Aheront predstavljen kot reka bolečine, npr. Hom., Od. 10.513, E., Alc. 443, A., A. 1115, Soph., £/. 183. 28 rTup^XEyeöuv nekateri razlagajo v zvezi z posmrtnim življenjem, kjer naj bi Had predstavljal “čistilnico” oz. purgatorij. Takšne interpretacije kažejo na vdor krščanskih miselnih predstav, ki za grški svet ne veljajo. 29 Pluton ali Had je grški bog mrtvih in vladar podzemlja, Zevsov brat. Ime "AiSy)? so Grki izpeljevali iz iSsZv, videti, vedeti, Pl. Krat. 403A, Gorg. 493B. Ime Pluton je povezano s 7tXoÜTobogatstvo, kar je še posebej priročno za Lukijanovo razpravo, kaj se godi bogatašem, ko umrejo in pridejo pod Plutonovo oblast. Lukijan v Luct., 2 trdi, daje Pluton dobil svoje ime zato, ker je bogat s trupli. 30 Sin Zevsa in Evrope, Minosov brat, eden izmed pravičnih sodnikov v Hadu; omenja ga že Homer, II., 14.321 f in Od., 11.568f. Kerber31 je lajal in se divje trgal z verige; jaz pa se nisem obotavljal in sem hitro ubral strune na liri; melodija gaje takoj pomirila. Ko sva priša do jezera, je malo manjkalo, da ne bi mogla čez. Brod je bil že zelo poln in je odmeval od ječanja. Vsi popotniki so bili ranjeni, ta na stegnu, oni na glavi, tretji je imel neko drugo poškodbo: zdelo se mi je, da so prišli iz vojne.32 Ko pa je dobri Haron33 zagledal na meni levjo kožo, meje vendarle vzel v čoln, ker je mislil, da sem Herakles. Prepeljal naju je rade volje in nama pri izstopu pokazal stezo. (11) Ker je bilo temno, je hodil Mitrobarzanes spredaj, jaz pa za njim, tako da sem se ga držal, dokler nisva prišla do prostrane, z asfodelom34 porasle livade, kjer so naju piskajoč obletavale sence umrlih. Stopila sva še malo naprej in dospela do Minosovega35 sodnega dvora. Minos je sedel na nekakem visokem tronu, poleg njega pa so stale Kazni,36 Erinije37 in Maščevalke. Z druge strani so vodili predenj procesijo ljudi, ki so bili po vrsti privezani na dolgo verigo. Govorilo seje, da so prešuštniki, zvodniki, cestninaiji, priskledniki, ovaduhi in podobna drhal, ki povsod dela zdraho v življenju. Ločeni od teh so prihajali bogatini in posojevalci denarja, rumeni, z visečimi vampi in šepavi; vsak je okoli vratu nosil obroč z dva funta težkim krokarjem.38 Stopila sva bližje, da bi opazovala sodni postopek in poslušala, kako se branijo. Tožili pa sojih čudni in nenavadni tožniki. 31 Obstaja precej različic predstavitve Kerberja: glava in telo, iz katerih rastejo kače, na nekaterih ima tudi več glav. Omenjen že pri Heziodu, Th. 310-312, 769-774. 32 Domnevajo, da se Lukijan nanaša na katastrofe v partski vojni leta 161 n. št. 33 V Odiseji se Häron še ne pojavlja. Haron predstavlja ljudsko figuro, ki je najbolje predstavljena pri Evripidu in Aristöfanu. A., Sept. 854f, E., Alc. 252f, 361, 439f, 458; E., H F. 432; Arist., Ra. 139f, 183f. Had je Harona kaznoval, ker je peljal živega Herakla: eno leto je mrtve prevažal v okovih. Haron je edina ljudska podoba smrti, ki seje ohranila v današnji Grčiji, Xäpo;: Harona mora človeka premagati v rokoborbi, šele takrat se ga lahko polasti, za kar obstaja tudi izraz ^aportaXeüu, boriti se proti smrti. 34 Domnevno naj bi šlo za zlatice, travniško cvetlico, ki raste tudi v naših krajih. 35 Minos je znan po pregovorni pravičnosti, je zakonodajalec in sodnik v podzemlju. Že Homer in Heziod ga izredno hvalita zaradi njegovih odločnih lastnosti, npr. Od., 11.568-571. Prvi naj bi sodnike poimenoval Platon, Gorg. 523E. 36 rioivri predstavlja kazen, krvni denar, maščevanje. Pojavlja se že pri Homerju, npr. II. 13.659. riomi kot utelešenje kazni se pri Homerju, Heziodu niti pri Pindarju še ne pojavlja, pač pa pri Herodotu, 2.134, 7.134. Gre za predpravno kategorijo, kjer gre za denarno kompenzacijo za kaznivo dejanje, tako daje povezana z A txv], pravičnostjo, rioiv^ se pojavlja tudi na vazah in napisih. 37 Erinije, znane tudi kot Evmenide, hčere Gaje, spočete iz kapljic krvi, ki so padle na zemljo po skopljenju Urana. Prvotno predstavljajo poosebljenje prekletstva, ki zasleduje zločinca. Gre za simbolni pregon, ki je predvsem psihološke narave. Ajshil v Evmenidah upodobi Erinije, ki preganjajo Oresta zaradi umora matere Klitajmnestre. 38 Pomen krokarja ni jasen, saj se ne uporablja nikjer drugje. Filonid: Kdo, pri Zevsu. Povej tudi to, nič se ne obotavljaj! Menip: Menda veš, kaj so sence, kijih mečejo telesa na soncu? Filonid'. Kaj bi ne vedel. Menip: Naše sence nas torej tožijo, ko umremo, pričajo in pod prisego izpovedujejo vse, kar smo v življenju počeli. Nekatere se izkažejo za izredno zanesljive, ker so vedno s telesi in se nikoli ne ločijo od njih. (12) Minos je po natančni preiskavi pošiljal drugega za drugim na kraj prekletih, da bi sleherni prejel zasluženo kazen za svoje hudobije. Posebno pa sije privoščil tiste, ko so se bahali zaradi bogastva in visokih časti ter pričakovali, da se jim bodo priklanjali in jih častili. Odvratna mu je bila njihova kratkotrajna prevzetnost in domišljavost, ker niso pomislili, da so kot smrtniki prejeli le smrtne dobrine. Tu pa so odložili ves svoj sijaj, bogatstvo, plemeniti rod in vladarske privilegije ter stali nagi s povešenimi glavami ter gledali svojo preteklo slavo, kot da bi bila sanje. Ob tem pogledu me je navdajalo silno veselje in če sem koga med njimi spoznal, sem stopil k njemu ter ga potiho spomnil, kakšen prevzetnež je bil v življenju, kako seje napihoval, ko so mu trume ljudi od zgodnjega jutra postajale v sprednjih sobanah in čakale, kdaj se bo prikazal, služabniki pa so jih podili čez prag in zaklepali vrata za njimi. A če se jim je naposled vendarle prikazal v blesku škrlata ali zlata ali s pisano izvezenimi oblačili, seje domišljav košatil, kakšno srečo in blaženost izliva na ponižno pozdravljajoče, ko jim je iztegoval peto ali roko v poljub. Seveda so me poslušali s kislimi občutki. (13) Ena izmed Minosovih sodb je bila tudi ugodna. Dion je obtožil Dionizija s Sicilije mnogih strašnih in brezbožnih zločinov, njegova senca pa je bila priča; takrat je stopil Aristip39 iz Kirene naprej - možje pri spodnjih zelo spoštovan in je imel veliko vpliva tudi pri ljudeh iz spodnjega sveta - ko je samo malo manjkalo, da bi Dionizija privezali k Himajri, ga je rešil obsodbe z izjavo, da je mnogim izobražencem pomagal do denarja. (14) Končno sva le zapustila sodni dvor ter odšla na mesto kazni. Na njem je bilo videti in slišati veliko žalostnega, prijatelj. Odmevalo je tleskanje šib, tam ječanje obsojenih, ki sojih žgali na ognju; videla sva raztezalnice, mučilne klade in kolesa, Himajra je mesarila, Kerber pa trgal. Kaznovani so bili vsi povprek, kralji, sužnji, satrapi, reveži, bogatini in berači, vsi so obžalovali svoje grehe. Nekatere med njimi sva celo spoznala, ko sva jih videla, take, ki so pred kratkim umrli. Vendar so si iz sramu zakrivali obraze in se obračali stran. Tudi če so naju gledali, so jim oči bile ponižne in priliznjene, čeprav so bili v življenju tako težki in ošabni. Reveži so 39 Aristip je živel na dvoru Dionizija mlajšega. Tam so se zadrževali Platon, Ksenokrät, Spevzip in Ajshin Sokratovec. dobivali le polovično kazen, tako da so si vmes lahko oddahnili, preden sojih dalje mučili. Videl sem seveda tudi znane mitske osebnosti, Iksiona40 in Sizifa41 in Frigijca Tantala,42 ki se mu je še posebej slabo godilo,43 in iz zemlje rojenega Titia,44 pri Heraklu, kako velik je bil. Pokrival je celo posestvo, ko je ležal tam.45 (15) Ko sva šla tudi mimo teh, sva prišla na Aheruzijsko polje. Tu sva naletela na polbogove, junaške ženske in drugo množico umrlih, razdeljeno po narodih in plemenih,46 stare med njimi že plesnive, in kakor pravi Homer, »brez moči«, druge še sveže in celo lepe, predvsem Egipčane, kajti ti so bili dobro nasoljeni.47 Prepoznavanje posameznikov ni bilo ravno lahko: kadar se jim kosti obelijo, so si vsi podobni kot jajce jajcu. Le z velikim trudom in po dolgem opazovanju sva jih začela razločevati. Ležali so drug na drugem, nepomembni in nerazpoznavni, nihče ni imel na sebi ničesar več, kar velja v življenju za lepo. Torej, skladišče okostnjakov, vsi enaki, z groznimi votlimi očmi, so kazali režave, gole zobe, da res nisem vedel, po čem naj ločim Terzita48 od lepega Nir^ja ali beračičo Iros od kralja Fajakov ali kuharja Piria od Agamemnona. Noben od starih znakov prepoznavanja jim ni ostal, kosti so bile pri vseh podobne, neopredeljive in brez napisov, tako da jih ni mogel nihče razbrati.49 40 Zevs je Iksiona poklical na gostijo, nakar je Iksion zlorabil gostoljubje in poskušal posiliti Hero. Za kazen gaje Zevs vrgel v Tartar, kjer je vpet v kolo, ki se nenehno vrti. Njegova kazen je pregovorna tako kot Täntalova in Sizifova. 41 Sizif predstavlja paradigmo zvijačnosti in premetenosti, v čemer ga lahko primerjamo z Odisejem, po nekaterih virih naj bi celo bil Odisejev oče. Nekoč mu je uspelo zvezati Tänata, tako da nihče več ni umrl, dokler ga Äres ni rešil. Sintagma »Sizifovo delo« predstavlja njegovo kazen kot pregovorno, ko zaman v Hadu vali kamen po hribu navzgor, nakar se kamen na najvišji točki skotali nazaj in tako do neskončnosti. Hom., Od. 11.593-600. 42 Tantalovo trpljenje je opisano že v Odiseji, 11.582-592. Tantal in Nioba sta v grškem imaginariju paradigma za hybris. Tantal je hotel preizkusiti božansko vsevednost, tako da jim je za pojedino ponudil meso lastnega sina Pelopsa. Bogovi so kršitev kruto kaznovali, tako da Tantal ni postal podoben bogovom, ampak vzor trpljenja (Tantalove muke). 43 Prozaična referenca na Homerjevo jalčn' aXye ž^ovta, Od. 11.582. 44 Titij je hotel napasti Leto, vendar sta ga s svojimi puščicami pokosila Apolon in Artemida, Letojina otroka. V Hadu leži Titij pritrjen na tla, medtem mu žreta jastreba jetra, ki vedno znova zrastejo, Hom., Od. 11.576-581. Kazen spominja na Prometejevo. 45 Pokrival je devet peleter, Hom., Od. 11.577. Žal ne vemo velikosti Homerjevega peletrona. Vendar ko je Atena izmerila Aresa, ki lahko kriči tako daleč kot devet ali deset tisoč vojakov, je bilo samo sedem peletrov, Hom., II. 5.860, 21.407. 46 Grki so si spodnji svet predstavljali kot zrcalno podobo sveta živih. 47 Gre za mumificiranje. Herodot opiše postopek v 2.86-88. 48 Terzit je bil grški vojak pred Trojo; znan je po svoji izraziti deformiranosti in grdoti, ki je bila zunanji znak moralne inferiornosti. V Iliadi Odisej Terzita brutalno pretepe, kar izzove pri vojakih smeh in posmehovanje, 2.211 sq. 49 Tudi v današnjih Grčiji poznajo navado izkopavanja in umivanja kosti umrlih, ki jih izkopljejo in predvsem na lobanji poskušajo »prebrati« iz lobanjskih šivov, kaj je posamezniku zapisala Mojra. (16) Ni torej čudno, če se mi je ob tem prizoru človeško življenje zdelo podobno velikemu karnevalu ter da vse zaplete in vloge določa Usoda, ki jim dodeljuje različne kostume v mnogih barvah. Vzame enega in ga, če tako pride, napravi v kralja in mu posadi tiaro na glavo ter mu da telesno stražo, ovenča mu čelo z diademom; drugega pa obleče v služabniško obleko. Spet drugega okrasi z lepoto, tistega naredi smešno pokveko, in vse to zato, da je pogled kratkočasen. Večkrat pa komu tudi sredi igre zamenja vlogo in mu je ne dovoli odigrati, za kar je bil postavljen. Enega sleče iz Kreza50 in ga prisili, da si nadene opravo služabnika ali vojnega ujetnika, tam se mora Majandrij, kije doslej igral med služabniki, preobleči v tirana Polikrata.51 Nekaj časa pusti vsakemu svojo vlogo, ko pa poteče čas festivala, mora sleherni svoj kostum vrniti; in ko odloži svojo vlogo obenem s telesom, postane zopet, kar je bil pred tem, in se po ničemer ne loči od bližnjega. Vendar se marsikdo v svoji nespameti mršči in huduje, kadar ga pride Slučaj terjat za nakit, kot da bi mu jemali osebno lastnino, ne pa da bi vračal, kar je začasno prejel na posodo. Gotovo si že videl v gledališču, kako se tragiški igralci po vsebini dram preoblačijo zdaj v Kreonte, zdaj v Priame ali Agamemnone in ko stopi isti igralec, ki je nemara malo poprej z velikim dostojanstvom igral vlogo Kekropsa52 ali Erehteja,53 kmalu zatem kot sluga na oder, kakor mu veleva pesnik. Ko pa je igra končana, sleče sleherni svojo z zlatom izvezeno obleko, sname masko, sezuje kotume in hodi zopet ubog in ponižen okoli. Zdaj ni več Agamemnon, Atrejev sin, ne Kreon, sin Menojkov, zdaj je spet Polos, Hariklov sin iz Sunija, ali Satir, Teogejtonov sin iz Maratona.54 Tako je tudi s človeško usodo, sem si dejal, ko sem gledal te reči tam spodaj. Filonid: (17) Kaj pa tisti, ljubi Menip, ki imajo visoke, razkošne grobnice na zemlji in kamne ter kipe z napisi, mar niso na onem svetu nič bolj spoštovani kot navadni mrtveci? Menip: Ne bodi neumen, dragi moj! Ko bi videl na primer Mavzöla,55 tistega Karca, saj veš, ki je zaradi mavzoleja razvpit po svetu, potem bi se vsem tja do onemoglosti smejal, tako bedno leži zavržen v nekem skritem kotu med drugim ljudstvom umrlih. Očitno ima od svoje grobnice samo ta užitek, da se čuti prav potrtega zaradi tolikšne teže na grbi. Veš, prijatelj moj, ko odmeri Ajak vsakomur svoje mesto, kar običajno ni 50 Krez, sin Alijata, je bil kralj Lidije (561-546 pr. n. št.) in znan po svojem bogastvu (»bogat kot Krez«). Porazil ga je Kir. 51 Polikrat je bil tiran na otoku Samos (537-522 pr. n. št.). Zelo znana je zgodba o Polikratovem prstanu, ki jo opiše Herodot, 3.40-43. 52 Kekrops je ambivalento bitje, človek-zver, zgoraj moški, spodaj ženska, Suda, Kekrops, iii. 90 n. 1272. Kekrops je ustanovitelj institucije poroke. 53 Erehtej, mitski kralj Gaje, je bil atiški heroj, ki so ga častili v Atenah, kjer je imel tudi svoj hram. 54 Polos in Satir sta bila slavna igralca v 4. st. pr. n. št. 55 Maloazijski satrap, kateremu je žena na Halikarnasu postavila nagrobnik (pribl. 350 pr. n. št.), ki spada med sedem čudes starega sveta. več kot kvadratni čevelj na osebo, mora biti zadovoljen, da lahko leže, stisnjen na svojo mero. Se veliko bolj pa bi se, mislim, smejal, ko bi videl, kako hodijo možje, ki so bili v življenju kralji in visoki komisaiji, kot berači naokoli, kako prodajajo nasoljene ribe v stiski ali učijo otroke abecedo in kako jih z vseh strani vsak prišlek žali ter tolče po glavi, prav tako kot najbolj zaničljivo drhal med sužnji. Ko sem videl Filipa Makedonskega, nisem zadržati smeha: pokazali so mi ga, kako za plačilo popravlja stare opanke v nekem kotičku; pa še veliko drugih je mogoče videti, ko ob cestnih vogali beračijo, možje kot Kserks,56 Darij57 in Polikrat. Filonid'. (18) Kar praviš o kralj ih, j e čudno in skorajda neverjetno. Kaj pa počneta Sokrat in Diogen58 ter drugi modreci? Menip: Sokrat tudi tam postopa in vse izprašuje. Z njim hodijo Palamed, Odisej, Nestor in kolikor je še drugih blebetavih mrličev. Še zdaj so mu noge zatečene od otekline zaradi strupa, ki gaje spil.59 Naš dobri Diogen pa stanuje blizu Asirca Sardanapala60 in Frigijca Mide61 ter še nekaterih drugih bogatašev; in ko jih sliši, kako jadikujejo in nenehno premlevajo svojo nekdanjo blaginjo, se jim smeji in uživa. Pogosto leži na hrbtu in poje s počenim, hreščečim glasom, samo da nadglasi njihovo tarnanje; možje se seveda jezijo ter premišljujejo, kam bi se preselili, kajti Diogena sploh ne prenesejo. Filonid: (19) No, dovolj tega! Kako pa je s tistim zakonom, za katerega si na začetku dejal, da so ga sprejeli proti bogatinom? Menip: Saj res, dobro, da si me spomnil. Ne vem, kako sem zašel tako daleč, ko sem vendar imel namen, da govorim o tej stvari. V času mojega bivanja med njimi so pritani sklicali ljudski zbor o zadevah skupne koristi. Ko sem torej videl, kako so množice mrtvih drle skupaj, sem se pomešal mednje in kot bi trenil bil tudi sam eden izmed zborovalcev. Na dnevnem redu je bilo nekaj upravnih vprašanj, nazadnje pa so prišli bogatini na vrsto. Obtoženi so bili veliko hudih pregreh, nasilja, samopašnosti, prevzetnosti in manipulacije prava, naposled pa je vstal eden izmed demagogov ter prebral ta zakonski predlog: (20) “Ker počenjajo bogatini v življenju grde nezakonitosti z izžemanjem, z nasiljem in z različnim zapostavljanjem revežev, skleneta svet in ljudstvo, da se njihova telesa po smrti kaznujejo kot telesa drugih nepridipravov, duše pa naj se pošljejo nazaj na zemljo; tam naj zlezejo v osle ter prebijejo v tem stanju 250.000 let, potem 56 Kserks je bil Darijev sin in perzijski kralj (485-465 pr. n. št.) 57 Darij, Histaspov sin in Kserksov oče, je bil perzijski kralj (521-486 pr. n. št.). 58 Diogen je ustanovitelj kiniškega gibanja (4. st. pr. n. št). Rodil seje v Sinopah, živel v izgnanstvu v Atenah in Korintu. Zavzemal seje za asketizem, svobodo govora in nesramežljivost, iz česar naj bi izhajal tudi njegov vzdevek kinik (pes). 59 Sokrata je sodišče obsodilo na smrt; usmrčen je bil tako, daje moral spiti strup iz trepetlike. 60 Sardanapal, po legendi kralj Niniv; verjetno babilonski kralj Asurbanipala (668-629 pr. n. št.). 61 Legendami frigijski kralj, kije bil znan po svojem bogastvu. ko bodo pri prehajanju iz oslov v osle prenašali tovore, gonili pa jih bodo reveži. Potem jim bo dovoljeno umreti. Predlaga Golobučman Okostnikov, Mrtva draga, okraj Maloživ.” Koje bil predlog prebran, gaje predsednik dal na glasovanje. Ljudstvo gaje sprejelo z dvigom rok, nato gaje Brimo opraskala in Kerber oblajal; šele na tak način dobijo sklepi veljavo in pravno moč. (21) Toliko o dogodkih v skupščini. Jaz pa sem poiskal Tejrezia, saj sem zato prišel, mu vse podrobno razložil in ga prosil, naj mi razodane, kateri način življenja je po njegovem mnenju najboljši. Stari mož seje zasmejal ter mi slep, kot je, in rumen v obraz, odvrnil s cvilečim glaskom: “Sinko moj, poznam vzrok tvoje zadrege; izhaja iz spoznanj modrecev, ki niso v skladu z njihovimi dejanji. Na žalost pa o tej zadevi ne smem govoriti s teboj: Radamantis je prepovedal.” “Nikar no, oče,” sem vztrajal, “povej, vendar, saj vidiš, da tavam po svetu bolj slep kot ti.” Prijel meje za roko in me potegnil v stran od drugih, se sklonil k mojemu ušesu ter zašepetal: “Življenje nevednih62 ljudi je najboljše in razmeroma pametno. Nehaj razmišljati o nebesnih telesih63 in razglabljati o začetku in koncu. Požvižgaj se na drobnjakarstvo filozofov, vse je to mlatenje prazne slame. Edino, za čimer se ženi, naj bo to, da preživiš svoj vsakdan kar se da dobro, da hitiš na svoji poti, se večini smejiš in ničesar ne jemlješ resno. “To je dejal in odšel nazaj na cvetno livado.”64 (22) Ker je bilo že pozno, pa sem jaz rekel: “Mitrobarzanes,” sem dejal, “kaj bi se še dlje zadrževala. Vrniva se v življenje.” “Brez skrbi, Menip,” je odgovoril. “Pokažem ti hitro in varno stezo.” Odpeljal meje na neki kraj, kije bil še bolj temačen od prejšnjega, ter stegnil roko proti žarku svetlobe v daljavi, kije prihajal kot luč skozi ključavnico. “Tam stoji Trofonijev65 tempelj,” meje podučil; “od tam prihajajo ljudje iz Bojotije sem dol. Kar po tej poti se pozvpni pa boš takoj v Heladi.” Ker sem bil vesel teh besed, sem objel maga in s težavo ter s trudom splezal po tesnem rovu na vrh in prišel, še sam ne vem kako, v Lebadejo. Prevedla Maja Sunčič 62 Na splošno iSkoty)? pomeni posameznika, nasprotje magistrata, javnega moškega, torej tistega, ki se ukvarja s politiko. Iz političnega izrazoslovja kasneje preneseno na vojaško, kjer je iSiii-n)? nasprotje od apywv. Izraz v novi grščini zaznamuje individualca, zasebnega državljana, medtem ko 18i.mti.x6s pomeni privatni. Tujka idiot s pomenom nevednež, tepec, topoglavec je posredno izpeljana iz izvornega grškega pomena: tisti, ki se ne spozna in se ne ukvarja s politiko, torej z javnimi zadevami, je idiot. Lukijan »idiote« pogosto uporablja kot argument proti prevzetnim filozofom. 63 Gre za meteorologijo. Iz zanimanja filozofov za nebesne pojave se norčuje že Aristofan v Oblakih, s čimer se je od antike naprej kot topos uveljavilo prepričanje, da se intelektualci ukvarjajo s samimi neumnostmi, ki nikomur, niti njim samim, ne koristijo. M Hom., Od. 11.539. (prev. A. Sovre). 65 Trofonij je bojotski heroj s preročiščem in svetiščem v Lebadeji; Hdt. 1.46, 8.134. Lukijan O obrekovanju,1 ki mu ne smemo zlahka verjeti (1) Nevednost je zares grozljiva zadeva, vzrok za mnoge težave ljudi, kajti stvari obkroža kot megla, zakriva resnico in zasenči življenje vseh. Vsi mi smo podobni ljudem, ki so se zgubili v temi, ali pa še bolj slepcem; zdaj se neopravičljivo spotaknemo, zdaj spet dvignemo nogo, čeprav ni nobene potrebe, da bi jo; in ne vidimo tistega, kar je blizu in pred nami, bojimo pa se tistega, kar je daleč in zelo oddaljeno, kot da bi nam stalo na poti. Na kratko - v vsem, kar počnemo, delamo mnogo napak. Zaradi tega so pisci tragedij v tej splošni resnici odkrili mnoge motive za svoje drame: vzemimo na primer Labdakovo,2 Pelopsovo3 hišo in podobne. Odkril boš, daje večina težav, ki jih na oder postavijo pesniki, posledica nevednosti, kot da bi šlo za neko vrsto božanstva, ki predseduje zboru v tragediji.4 Ko to pravim, imam v mislih predvsem obrekljivo laganje o znancih in prijateljih, zaradi česar so bile družine povsem izkoreninjene, mesta propadla, kije očete zapeljalo v blaznost proti lastnim otrokom, brate proti lastnim bratom, otroke proti staršem in eraste proti eromenom.5 Koliko prijateljstev je razpadlo in koliko priseg6 je bilo prelomljenih zaradi vere v obrekovanje. (2) Da bi se torej na daleč izognili vpletenosti v obrekovanje, bi rad z govorom kot tudi s sliko predstavil, kakšna zadeva je obrekovanje, kako se začne in kaj povzroči. Že dolgo nazaj je Apel7 iz Efeza izbral to temo za svojo sliko: njega samega so oklevetali 1 Homer, Heziod, Ajshil in Sofokles najpogostejše grške besede za obrekovanje, SiaßoAni, še ne uporabljajo. Pojavljati se začne pri Evripidu in Aristofanu, pogosta pa je v govorih ter pri Platonu in Aristotelu. Pod vplivom krščanstva se kasneje pomen besede poveže s hudičem; diabolus v latinščini pomeni “hudič”, v slovenščini poznamo tujko diaboličen; za besedišče in opredelitev obrekovanja v grški književnosti glej Sunčič, 2001, “O mrtvih lepo, o živih vse najslabše”, Problemi, 3-4, str. 207-243. 2 Labdak je mitološki kralj Teb, Kadmov vnuk, Lajev oče in Ojdipov ded. Lukijan aludira na mitološke cikluse, ki predstavljajo usodo kraljevskih hiš skozi več generacij, dokler zaradi tragičnih dogodkov povsem ne propadejo. 3 Legendami frigijski ali lidijski junak, ki je koloniziral Grčijo in čigar potomci so vodili Dorce na Peloponez, po katerem polotok nosi ime; njegov sin je Atrid, oče Agamemnona in Menelaja, ki sta vodji grške vojske v trojanski vojni. 4 Nevednost nastopa kot horeg oziroma zborovodja v tragediji; zbor predstavlja skupnost, torej kolektivni glas, ki stoji nasproti glavnim junakom. 5 Lahko interpretiramo v homoerotičnem kontekstu, lahko pa rečemo, da so bili ljubimci zapeljani proti tistim, ki so jih ljubili, pri čemer lahko upoštevamo tudi razmerja med moškimi in ženskami. 6 Nekateri komentatorji namesto öpxoi, prisege, uporabljajo oZxoi, hiše, družine. 7 Grški slikar, ki je živel v 2. st. pr. n. št. Nekateri komentatorji menijo, da ne gre za slavnega slikarja, ampak za nekega drugega slikarja z enakim imenom. Ptolemaju, daje bil s Teodotasom vpleten v zaroto v Tiri, čeprav Apel ni nikoli niti videl Tire in sploh ni vedel, kdo je Teodotas, razen da je slišal, da je eden izmed Ptolemajevih guvernerjev, kije bil zadolžen za zadeve v Feniciji.8 Kljub temu gaje eden izmed njegovih tekmecev, imenovan Antifil,9 zaradi zavisti do njegove priljubljenosti na dvoru in poklicnega ljubosumja očrnil s tem, daje Ptolemaju povedal, da je Apel sodeloval v celotnem podvigu in da ga je nekdo videl, kako obeduje s Teodotasom v Feniciji in šepeta med obedom v njegovo uho; na končuje izjavil, da sta se upor v Tiri in ugrabitev Peluzija zgodila po Apelovem nasvetu. (3) Ptolemaj, ki na splošno ni bil ravno razsoden, ampak so ga vzgojili sredi dvornega prilizovanja, seje tako razvnel in razburil zaradi te presenetljive klevete, da ni vzel v obzir nobene izmed verjetnosti niti ni razmišljal, daje obrekljivec tekmec niti daje slikar preveč nepomemben, da bi lahko sodeloval v tako veliki zaroti - in to ravno slikar, s katerim je lepo ravnal in ga cenil nad vsemi drugimi umetniki. Zares, niti preveril ni, če je Apel sploh šel v Tiro, ampak je začel takoj blazneti in napolnil palačo s kriki ter vpil: “Ta nehvaležnež”, “spletkar”, in “zarotnik”. In če ne bi bil eden izmed zarotnikov, kije bil Apelov sozapornik, ogorčen zaradi Antifilove nesramnosti in se mu je smilil ubogi Apel, rekel, da mož ni imel nikakršne vloge v zadevi, bi Apelu odsekali glavo in bi tako utrpel posledice težav v Tiri, ne da bi sam imel kakršno koli krivdo zanje. (4) Pravijo, da seje Ptolemaj tako sramoval zaradi teh dogodkov, daje Apelu podaril 100 talentov in mu dal Antifila za sužnja. Apel pa, ki seje zavedal nevarnosti, v kateri je bil, seje obrekovanju maščeval v svoji sliki. (5) Na desni sedi moški z zelo velikimi ušesi, skoraj takimi, kot jih je imel Mida, in izteguje roko k Obrekovanju, medtem ko je ona malo oddaljena od njega. Poleg njega na eni strani stojita dve ženski, mislim da Nevednost in Dvom. Na drugi strani prihaja Obrekovanje, nepopisno lepa ženska, vendar polna strasti in razburjenja, ki razkriva bes in jezo s tem, da nosi v levici gorečo baklo, z drugo roko pa vleče za lase mladeniča, ki izteguje svoje roke proti nebu in poziva bogove za pričo. Vodi jo bledi grdi mož s predirljivimi očmi, za katerega se zdi, da propada v dolgi bolezni; on predstavlja Zavist. Poleg tega sta tam še dve ženski kot spremstvo Obrekovanja, ki jo zbadata, utrujata in varata. Kot mi je razložil strokovnjak za sliko, je ena Nezvestoba in druga Prevara. Sledi jima ženska, ki je odeta kot v globokem žalovanju, v črnih oblačilih in vsa raztrgana;10 zdi se mi, daje 8 Zgodba je zelo nenavadna, saj je Apel bil že okoli 100 let mrtev, ko je Teodot in ne Teodotas, izdal Ptolemaja IV. Filopatorja (219 pr.n.št.). Lukijanovo navidezno nepoznavanje “pravih” podatkov lahko razumemo kot prikaz obrekljivosti, ki zmanipulira tudi domnevna zgodovinska dejstva, kjer sodelujejo v zarotah ljudje, ki so živeli več sto let narazen in se zaradi tega nikoli niso mogli niti srečati. 9 Plinij starejši ga opiše kot izvrstnega umetnika. 10 Žalovalci so se z zanemarjanjem osebne higiene in neurejenostjo poskušali približati bednemu stanju pokojnega. njeno ime Pokora. Nenehno se obrača s solzami v očeh in polna sramu na skrivaj pogleduje proti Resnici, ki se približuje." (6) Na tak način je Apel na sliki predstavil nevarnost, v kateri je bil. Torej naj tudi mi, če hočete, po vzoru efeškega slikarja predstavimo lastnosti obrekovanja, potem ko jih najprej orišemo: na tak način bo naša slika na koncu izpadla bolj jasna. Obrekovanje je skrivna obtožba, ki se zgodi brez vednosti obtoženega in se sprejme s trditvijo ene strani brez ugovarjanja. To je predmet mojega govora: ker so pri obrekovanju tako kot pri komediji trije vodilni značaji - obrekovalec, obrekovana oseba in poslušalec obrekovanja -, si poglejmo, kaj se verjetno dogaja vsakemu izmed njih.'2 (7) Na prvem mestu bomo predstavili glavnega igralca drame, avtorja obrekovanja. Vsem je jasno, da ta ni dober človek, kajti noben dober človek ne bi povzročal težav svojemu bližnjemu. Ravno nasprotno, lastnost dobrih možje, da si pridobijo slavo in spoštovanje z dobrimi deli in dobrosrčnostjo, s katerimi prijateljem naredijo usluge, ne pa da jih po krivem obtožijo, zaradi česar jih okolica začne sovražiti. (8) Še več, zlahka se prepričamo, daje takšen mož nepravičen, brezpraven, brezbožen in škodljiv za svoje bližnje. Kdo se namreč ne bo strinjal s trditvijo, da sta enakost v vsem in težnja, da ničesar ni preveč, plod pravičnosti, medtem ko sta neenakost in želja po koristi plod nepravičnosti? Mar ni tisti, ki na skrivaj stke obrekovanje proti odsotnim, sebičen, saj si povsem prisvoji svojega poslušalca s tem, da najprej pridobi njegova ušesa, saj jih povsem zapre za obrambo, ker so bila najprej napolnjena z obrekovanjem.13 Takšno obnašanje je namreč višek nepravičnosti in tudi najboljši zakonodajalci, na primer Solon14 in Drakon15, bi temu pritrdili; sodnike so zaprisegli, da bodo z enako naklonjenostjo poslušali obe strani in porazdelili svojo dobro voljo enakomerno med tožeči se stranki in ju primerjali, dokler ne bodo ugotovili, ali je tožnikova ali toženčeva zadeva ena boljša in druga slabša. Po njihovem mnenju je bilo nespoštljivo in krivoversko, če bi razsodili, ne da bi pretehtali obrambe v primerjavi s tožbo. Resnično lahko rečemo, da bi tudi sami bogovi bili jezni, če bi dovolili tožniku, 11 Po slikovitem Lukijanovem opisu izgubljene Apelove slike je nastala Botticellijeva slika “La Calunnia”, Obrekovanje, približno 1495. Slika se danes nahaja v Galleria degli Uffizi v Firencah. Glej sliko v uvodnem tekstu na strani 112. 12 Ta del je povzet po Herodotu, 7.10, vendar mu Lukijan ne sledi popolnoma pri razvoju svoje argumentacije. 13 Podobno tezo predstavi tudi Sokrat v Platonovi Apologiji: njegova obramba je brezupno početje, saj so sodniki dolga leta poslušali obrekovanje, tako da jih enkraten zagovor nikakor ne more prepričati, naj poslušajo argumente. 14 Solon je bil atenski politik, zakonodajalec, pesnik in eden izmed sedmorice modrih (640-560 pr.n.št.) 15 Drakon (7. st. pr. n. št.) je bil atenski državnik, znak po tako imenovanem drakonskih kaznih, ki so bile izredno stroge in krute, saj so skoraj za vsak prekršek predvidevale smrtno kazen. Za Drakona so rekli, da zakonov ni napisal s črnilom, ampak s krvjo. Plu., Sol. 17.1. da pove svoje neovirano, medtem ko bi svoja ušesa oglušili za toženega ali ga utišali,16 ga obsodili po govoru njegovega nasprotnika, ker nas je premagala prva trditev. Obrekovanje se ne sklada s tem, kar je pravično, kar je v skladu s pravom in kar sodniki prisežejo, da bodo naredili. Vendar če kdo misli, da zakonodajalci, ki priporočajo, naj bodo razsodbe pravične in nepristranske, niso zadostna avtoriteta, bom citiral po mojem mnenju najboljšega med pesniki, da bi podprl svojo tezo. Napravil je nadvse občudovanja vredno trditev, ki povzame zakon, rekoč: “Ne dajte svoje razsodbe, dokler ne slišite obeh strani.”17 Vedel je, kot to ve vsak, da čeprav je veliko nepravičnih stvari na svetu, ni nič slabšega ali bolj nepravičnega, kot če posameznika obsodijo brez procesa in brez možnosti, da bi govoril sebi v obrambo. Vendar je ravno to tisto, kar obrekovalec poskuša doseči s tem, da obrekovano osebo brez postopka izpostavi jezi poslušalca in mu zaradi skrivnostnosti obtožbe odvzame pravico do zagovora. (9) Obrekovalci so neiskreni in strahopetni; ničesar ne naredijo na odprtem, ampak streljajo iz skrivališča ali kot vojaki iz zasede, tako da seje z njimi nemogoče soočiti ali se jim zoperstaviti, ampak moraš dopustiti, da te ubijejo v nemoči ali zaradi nepoznavanja narave te vojne. In to je najboljši dokaz, da ni nobene resnice v obrekljivčevih zgodbah. Če se človek zaveda, da daje resnično obtožbo, potem menim, da obtoži posameznika javno, ga postavi pred dejstvo in se spopade z njim z argumenti. Noben vojak, ki lahko zmaga v odprtem boju, ne uporablja zasede ali prevare proti sovražniku. (10) Takšni možje večinoma uživajo visoke časti na dvorih kraljev, med prijatelji arhontov in princev, kjer je veliko zavisti, nešteto sumničenj, pogoste pa so priložnosti za prilizovanje in obrekovanje. Kjer so upi visoki, tam je zavist še bolj grenka, sovraštvo bolj nevarno in tekmovalnost še bolj pretkana. Vsi opazujejo drug drugega in oprezajo kot gladiatorji, da bi našli odkrit del telesa. Vsak, ki želi, da bi bil sam prvi, s komolcem odrine bližnjega s poti, na skrivaj porine ali spotakne moža pred seboj. Na tak način vrže s poti dobrega moža in ga postavi spet na štart ter ga končno potisne na pot sramote, medtem ko bolj pretkani v prilizovanju in bolj spreten v nepoštenih zadevah zlahka dobi prednost. Ali na kratko: “Kdor prvi pride, ta prvi melje,” kar potrjuje Homerjeve besede: “Ares do vseh je enak: on bije takisto bijoče.”18 Ker je nagrada pomembna, si domislijo vse možne načine, kako bodo drug drugega spodnesli. Najhitrejša od vseh, čeprav najbolj nevarna, je pot obrekovanja, ki ima optimističen 16 Grško besedilo je na tem mestu poškodovano, zato prevod predstavlja približno vsebino. 17 Čeprav je verz izredno priljubljen in so ga pogosto citirali v antiki, je zanesljiv avtor neznan; pripisujejo ga Fokilidu, Heziodu in Piteju. 18 Hom., II. 18.309: iz Sovretovega prevoda pomen verza ni jasen, saj gre za idejo, daje v boju zmagovalec dostikrat premagan, torej da so v vojni vsi izenačeni - enkrat so morilci, drugič so sami umorjeni, (prev. A. Sovre). začetek v zavisti ali sovraštvu, vendar vodi v beden, tragičen konec, ki ga spremljajo mnoge nesreče. (11) Zato obrekovanje ni nepomembna ali preprosta zadeva, kot bi morda domnevali; zahteva precej spretnosti, malo zvitosti in do neke mere natančno preučevanje. Obrekovanje namreč ne bi povzročilo toliko škode, če ne bi temeljilo na nečem verjetnem in ne bi prevladalo nad resnico, ki premaga vse ovire, če ne bi poslušalcev zavzelo s privlačnostjo in jih razorožilo z verjetnostjo, jih presenetilo s tisoč podrobnostmi. (12) Običajno obrekujejo človeka, kije priljubljen in ga zaradi tega zavistno gledajo tisti, ki jih je pustil za seboj. Vsi usmerijo svoje puščice proti njemu, gledajo ga kot oviro in kamen spotike ter vsak izmed njih pričakuje, da se bo sam povzpel na prvo mesto, če ga bo odstranil in ga spravil v nemilost. Podobne stvari se dogajajo na atletskih tekmovanjih, pri tekaških preizkušnjah. Dober tekač od trenutka, ko pade trak,19 misli samo na to, kako bo prišel naprej, osredotoča se na cilj in upe na zmago polaga v svoje noge; zaradi tega na noben način ne nadleguje bližnjega in nič ne naklepa proti svojim sotekmovalcem. Medtem pa se slab, nešportni tekmovalec, kije opustil kakršno koli upanje na svojo hitrost, zateka k nečednim dejanjem. Edina stvar, na katero misli, je, da bo prehitel tekača tako, da ga bo oviral ali ga spotaknil, saj je prepričan, da ne bo nikoli zmagal, če mu to ne uspe. Tako je tudi s prijateljstvi s srečnimi. Tisti, ki vodi, je nenehno izpostavljen spletkam in če ga ujamejo nepripravljenega med sovražniki, je propadel. Ljubijo jih in jih imajo za prijatelje samo zato, ker domnevajo, kakšno škodo jim lahko povzročijo.20 (13) Kar se tiče verodostojnosti obrekovanja, obrekovalci niso brezbrižni: vse njihovo delo se osredotoča na to, kajti bojijo se, da bi vključili karkoli nepomembnega ali celo spornega. Najpogosteje svoje klevete naredijo verodostojne tako, da zmanipulirajo resnične lastnosti človeka, ki ga obrekujejo. Tako namigujejo, da je zdravnik zastrupljevalec in da bogataš pretendira, da bi bil monarh, ali daje minister izdajalec. (14) Včasih celo poslušalec sam da izhodiščno točko za obrekovanje in obrekovalci dosežejo svoje tako, da se prilagodijo poslušalcu. Če vidijo, daje ljubosumen, rečejo: “Dal je znak tvoji ženi med večerjo ter zrl vanjo in vzdihoval, Stratonika pa ni bila preveč nejevoljna zaradi tega.” Na kratko, klevete, kijih izrečejo, temeljijo na strasti in prešuštvu. Če ima kdo nagnjenje do poezije in ima dobro mnenje o svojih pesmih, mu pravijo: “Pri Zevsu, Filoksen seje norčeval iz tvojih verzov, jih raztrgal in rekel, da se ne rimajo in da so zanič sestavljeni.” Svetemu, bogaboječemu možu, oklevatajo 19 Znak za začetek tekme je v antiki bil spuščen trak (vrv) oziroma spuščena pregrada. 20 Podobno kot tekač se vsak, ki je spredaj, mora bati, da ga bo tisti, ki je slabši, spotaknil in ga zahrbtno oviral. prijatelja, da je brezbožnik in nespoštljivec, da prezira bogove in zanika njihovo previdnost. Zaradi tega se mož, kot da bi ga pičila v uho muha, po pričakovanju zelo razjezi in se odvrne od svojega prijatelja, ne da bi počakal na dokaz. (15) Domislijo si in pripovedujejo takšne stvari, za katere dobro vedo, da bodo pri poslušalcu vzpodbudile jezo, kajti vedo mesto, kjer je vsak ranljiv, streljajo svoje puščice in mečejo svoja kopja nanj, tako da poslušalec, ki ga nenadna jeza vrže iz ravnovesja, nima časa, da bi preveril, kakšna je resnica; ne glede na to, kako močno bi se želel obrekovani braniti, mu tega ne bodo dopustili, saj poslušalec zaradi verjetnosti in presenetljivosti nesmisla sprejme tisto, kar je slišal, kot da bi to bilo resnica. (16) Zelo učinkovita oblika obrekovanja je tista, ki temelji na obratnem od poslušalčevega okusa. Na dvoru Ptolemaja, ki so ga imenovali Dionizij,2Iso oklevetali Demetrija, filozofa platonika, da ni pil nič drugega kot vodo in daje bil edini, ki med dionizijskim praznikom ni nosil ženskih oblačil. Če Demetrij, ki so ga šli iskat zgodaj naslednje jutro, ne bi pred vsemi spil vina in ne bil oblekel lahkotne obleke, igral na cimbale ter plesal, bi bil usmrčen, ker mu ni ugajal kraljev način življenja in ker je bil kritičen ter nasprotoval Ptolemajevem razkošju. (17) Na Aleksandrovem dvoru seje nekoč zgodilo največje od vseh obrekovanj, saj so obtožili moža, da ne časti Hefajsta in se mu noče prikloniti. Po Hefajstovi smrti seje Aleksander zaradi svoje ljubezni odločil, da bo dodal k Hefajstovim drugim podvigom tudi to, da bo pokojnega razglasil za boga. Tako so mesta nemudoma postavila hrame, posvetila kose zemlje, postavili so oltarje, žrtvovanja in pojedine v čast temu novemu bogu; “pri Hefajstu” je bila najmočnejša prisega za vse. Če seje temu kdo posmehnil ali se ni kazal dovolj spoštljivega, so ga kaznovali s smrtjo. Prilizovalci, ki so se oprijeli Aleksandrove otročje strasti, sojo naenkrat začeli spodbujati in jo razpihovati s tem, da so mu pripovedovali o sanjah, ki jih je poslal Hefajst, pripisovali so mu prikazovanja, ozdravitve in prerokbe; na koncu so mu začeli darovati kot “Pomočniku” in “Rešitelju”.22 Aleksandru je vse to godilo in je končno tudi sam temu začel verjeti, bil je izredno ponosen nase, ker ni bil zgolj sin boga, ampak je tudi sam lahko ustvaril bogove. Koliko Aleksandrovih prijateljev je v tem času po vašem mnenju ponaredilo rezultate Hefajstove božanskosti, da jih ne bi oklevetali, da ne častijo univerzalnega boga, zaradi česar bi bili izgnani in bi jim bila odtegnjena kraljeva naklonjenost? V tem času so Agatokla s Samosa, enega izmed Aleksandrovih vojskovodij, ki gaje zelo cenil, skoraj zaprli v levji brlog, ker so ga oklevetali, da je jokal, ko je šel mimo 21 Verjetno gre za Ptolemaja Avleta, Kleopatrinega očeta, ki seje sam imenoval “novi Dionizij”. Nekateri interpreti pa menijo, da gre za Ptolemaja Filopatorja. 22 Ker gre za Apolonove vzdevke, hoče Lukijan prikazati velikost prilizovalskih zablod in spletk, saj je Apolon eno najvišjih božanstev, ki so povezana s prerokbami, ozdravitvami in odvračanjem nesreč. Hefajstovega groba.23 Pravijo, da gaje rešil Perdikas, kije prisegel pri vseh bogovih in pri Hefajstvu, da se mu je med lovom prikazal bog in mu ukazal, naj pove Aleksandru, naj se usmili Agätokla ter rekel, da ni jokal zaradi pomanjkanja vere niti zaradi njegove smrti, ampak samo zato, ker seje spomnil njunega starega prijateljstva. (19) Prilizovanje in obrekovanje sta bili izhodiščni točki Aleksandrovih slabosti, ker sta vzpodbujali njegove strasti. Podobno kot pri obleganju sovražniki ne napadajo visokih, utrjenih in varnih delov obzidja, ampak samo tiste, za katere opazijo, da niso varovani, ampak so nizki ali v slabem stanju; tja premaknejo vse svoje sile, ker bodo zlahka prišli noter in zavzeli mesto. Tako je tudi z obrekovalci: napadajo tiste dele duše, za katere vidijo, da so šibki, bolni in lahko dostopni, tja pripeljejo svoje naprave za obkolitev, dajo utrudijo in končno zasedejo, kajti nihče se jim ne upira niti ne opazi njihovega napada. Potem, ko so enkrat za zidovi, vse zažgejo, uničijo, ubijejo in izženejo; tako se zgodi tudi duši, kije ujeta in zasužnjena. (20) Naprave, ki jih obrekovalci uporabljajo proti poslušalcu, so prevara, laž, lažna prisega, vztrajnost, nespoštljivost in tisoč drugih nenačelnih sredstev; najpomembnejše med vsemi je prilizovanje, kije sorodnik ali celo sestra obrekovanja. Nihče nima tako visokih misli in nima tako dobro in z neizprosnimi zidovi varovane duše, da ne bi mogel podleči napadom prilizovanja, predvsem če njega in njegove temelje spodjeda obrekovanje. (21) Takšna je zunanja podoba. Koliko je notranjih izdajalcev, ki pomagajo sovražniku in iztegujejo roke proti njem, odpirajo vrata in na vsak način pomagajo k osvojitvi poslušalca? Na prvem mestu je nagnjenost k novemu, kije po naravi značilna za vse ljudi, in tudi dolgčas; na drugem mestu je nagnjenost, da nas pritegnejo neverjetne govorice. Privlačijo nas zgodbe, ki jih kdo previdno šepeta v naše uho in so polne namigovanja: poznam ljudi, ki jim ugaja, ko jim ušesa žgečka obrekovanje, ki je podobno ugodju, če te žgečkajo s peresi. (22) Ko sovražnik dobi vse te sile na svojo stran, zavzame fronto kot vihar; mislim, da se njegova zmaga ne more zdeti težka, kajti nihče ne brani zidov ali poskuša odvrniti njegovih napadov. Ravno nasprotno, poslušalec se vda prostovoljno in obrekovana oseba se niti ne zaveda, kaj se pletenči proti njem; tako kot mesta zavzamejo ponoči, so obrekovani ubiti v spancu. (23) Najbolj žalostno pri vsem tem je, da se obrekovani, ki se sploh ne zaveda, kaj se je zgodilo, veselo sreča s prijateljem; ker nima na vesti nobenega slabega dejanja, govori in se vede na običajen način. Vendar nesrečnika oblegajo z vseh strani, nanj pa prežijo sovražniki. Poslušalec, če je plemenit, uglajen in pošten, kar naenkrat izbruhne in razplamti svoj bes; potem, ko končno dovoli obrambo, spozna, da so ga proti prijatelju 23 Za heroji in bogovi se ni smelo jokati, ker je smrt za njih pomenila divinizacijo in vesel dogodek, solze pa so bile povezane s smrtjo in žalostjo. nagovorili za prazen nič. (24) Če pa ni plemenit, ampak hudoben, ga sprejme in se mu smeji iz kotička ust, ves čas pa ga sovraži in na skrivaj stiska zobe ter snuje temačne naklepe, kot pravi pesnik,24 o svoji jezi. Po mojem mnenju ni nič bolj nepravičnega ali bolj prezirljivega, kot da se ugrizneš v ustnico in hraniš bes ter sovraštvo zaklenjena v sebi, da misliš v srcu eno, govoriš pa drugo25 ter z veselim komičnim obrazom odigraš zelo prepričljivo tragedijo, polno žalostink. Ljudje se običajno obnašajo tako, če je obrekovalec dolgo veljal za prijatelja obrekovanega, vendar ga kljub temu okleveta. V tem primeru niso več pripravljeni niti slišati besed obrekovanega ne tistih, ki ga zagovarjajo, kajti vnaprej domnevajo, da je obtožba zaradi dolgotrajnega prijateljstva verodostojna; nočejo niti pretehtali, da se tudi med najožjimi prijatelji pojavijo razlogi za sovraštvo, ki so ostalim prikriti. Tu in tam se zgodi, da kdo napade in obtoži svojega bližnjega, za kar je sam kriv, ker misli, da se bo tako sam izognil obrekovanju. Na splošno nihče ne bo začel obrekovati sovražnika; v tem primeru obrekovanje ne bo vzbudilo zaupanja, saj bo motiv očiten. Zaradi tega obrekovalci svoje akcije usmerjajo proti tistim, za katere se zdi, da so njihovi najboljši prijatelji, in se trudijo, da bi pokazali najboljše namene do poslušalca s tem, ko se pretvarjajo, da žrtvujejo svoje najbližje in najljubše, da bi mu26 pomagali. (25) Obstajajo ljudje, ki kasneje zvedo, da so bili njihovi prijatelji po krivici oklevetani, vendar se sramujejo svoje lahkovernosti, zato jih nočejo več pogledati; zdi se, kot da bi se jim godila krivica, ker so spoznali, da njihov prijatelj ni storil ničesar slabega. (26) Očitno je, daje zaradi obrekovanj, ki so jim tako zlahka in brezpogojno verjeli, v življenju težav na pretek. Anteja pravi: “Smrt, ti Proite, preti, če ne ubiješ ga, Belerofonta! Hotel je, naj se mu vdam, a jaz sem branila se, kajpa,”27 čeprav je ona sama naredila prvo potezo in bila zavrnjena. Tako je mladi mož, kije bil skoraj ubit v srečanju s Himajro, bil nagrajen za svojo vzdržnost in spoštovanje do gostitelja, čeprav je proti njemu spletkarila hotnica. Kar se tiče Fajdre, je tudi ona izrekla podobno obtožbo proti svojemu pastorku in pripomogla, da je oče28 preklel Hipolita, čeprav ni storil ničesar nespoštljivega, pri bogovih, ničesar! 24 Gre za Homerja, pogosta besedna zveza v Odiseji, npr. 9.316, 17.66: “snujoč mrakotne naklepe”, “silo sladki so, a v srcih pleto hudobne naklepe”, (prev. A. Sovre) 25 Hom., II. 9.312-3: “Kajti oduren je vsakdo vdilj ko Hadesa vrata,| kdor govori tako, a v srcu skriva se drugo!” (prev. A. Sovre) 26 Da bi pomagali tistemu, ki posluša obrekovanje. 27 Hom., II. 6.164-5. (prev. A. Sovre) Anteja je bila hči likijskcga kralja Iobata in žena tirinškega vladarja Proteja. Koje prišel v goste lepi Belerofont, da bi se očistil umora, gaje Anteja hotela zapeljati. Ker jo je zavrnil, se mu je Anteja hotela maščevati, vendar Protej gosta ni hotel ubiti, ampak gaje poslal s pismom, kije vsebovalo “pogubna znamenja”. Hom., II. 6.168-9. 28 Hipolitov oče je Tezej; različico mita predstavi Evripid v Hipolitu. Fajdra je bila Minosova hči in Ariadnina mlajša sestra. Tezej je Ariadno kljub pomoči pri uboju Minotavra zapustil, kasneje pa se (27) “Da”, bo kdo rekel, “vendar sem ter tja obrekovalec zasluži zaupanje, če se zdi pravičen v vseh drugih zadevah in tudi razumen, zato bi ga morali jemati resno, kajti nikoli ne bi nikomur povzročil škode.” Torej, mar je kdo bolj pošten od Aristida29? In vendar je tudi on spletkaril proti Temistoklu30 in bil vpleten v hujskanje ljudi, ker je, kot pravijo, imel iste politične ambicije kot Temistokles. Aristid je bil zares pravičen v primerjavi z ostalim svetom; vendar je bil človek, zato je bil zavisten in ni samo ljubil, ampak včasih tudi sovražil. (28) In če je Palemedova zgodba resnična, so tudi najbolj smotrni in najboljši izmed Grkov zaradi zavisti skovali zaroto in zasedo, da bi vanjo ujeli sorodnika ali prijatelja, kije odplul od doma, da bi se soočil z isto nevarnostjo kot oni;31 vsem ljudem je prirojeno, da blodijo v to smer. (29) Zakaj bi omenil Sokrata, ki so ga nepravično oklevetali Atencem kot nevernika in izdajalca? Ali Temistokla ali Miltijada,32 ki so ju po njunih zmagah osumili izdaje Grčije? Primerov je nešteto in večina njih je dobro znanih. (30) “Kaj naj torej stori razumni človek, ki prisega na iskrenost ali resnico?” Po mojem mnenju naj naredi tisto, kar je predlagal Homer v primeru Siren. Veleva nam, naj hitro plujemo mimo, naj zapremo svoja ušesa njihovim vabljivim, a smrtonosnim vabam; naj ušes ne držimo na stežaj odprtih za tiste, ki jih je zavedla strast, ampak naj postavimo razum za strogega vratarja nad vsem, kar je izrečeno, in spustimo noter, kar si zasluži, zapremo vrata in spodimo vse, kar je slabega. Gotovo bi bilo smešno, če bi stražarji varovali tvojo hišo, medtem ko pustiš svoja ušesa in um odprta. (31) Zatorej, če pride mož in pove zadevo na tak način, jo moraš raziskati sam zase, se ne meniti za starost govorca ali njegov status ali njegovo previdnost pri tem, kar pravi; bolj ko je mož prepričljiv, bolj natančna mora biti tvoja preiskava. Ne smeš se namreč zanašati na tujo presojo, še manj pa na sovraštvo obtoževalca, ampak se moraš zanesti na preiskavo resnice in pripisati obrekovalcu njegovo zavist in voditi odprto preiskavo čustev obeh mož; sovražiti ali ljubiti moraš moža šele potem, ko si ga preizkusil. Če bi to storil predčasno in pod vplivom prvega diha obrekovanja, pri nebesih, kako otročje, kako nizkotno in povrh vsega nepravično! je poročil z njeno sestro Fajdro. Fajdra je hotela zapeljati Tezejevega sina iz prvega zakona z Amazonko Antiopo, Hipolita; napisala mu je strastno pismo, vendar jo je mladenič zaradi zapriseženosti Artemidi in deviškosti zavrnil. Zavrnjena Fajdra je napisala Tezeju poslovilno pismo, v katerem je Hipolita obtožila posilstva, nakar se je obesila. Tezej je preklel sina, ki je nato umrl tragične smrti, vendar je še pred tem izvedel, da gaje Fajdra zapeljala s kleveto. 29 Aristid je bil vplivni atenski politik in vojaški poveljnik ter Temistoklov tekmec. 30 Temistokles je bil atenski strateg in politik (524-459 pr.n.št.), poveljnik flote pri Salamini. Kasneje so ga izgnali iz Aten. Umrl je v Magneziji, kjer je bil gost perzijskega kralja Atakserksa. 31 Odiseja je v past ujel Palamed, ko je dobil ponarejeno pismo od Priama in ga skril v svojem šotoru, pretvarjajoč se, da gaje odkril. 32 Miltijad, sin Kipselov, seje sredi 6. st. pr.n.št. povzpel na oblast v traškem Hersonezu; kasneje je oblast izročil Stesagori. (32) Nevednost, kot sem že rekel na začetku, in dejstvo, da se pravi značaj vsakega skriva v temi, sta resnični razlog za vse zlo. Zatorej, če bi eden izmed bogov dvignil tančico z naših življenj, bi vse bilo razsvetljeno z Resnico, obrekovanje pa bi, ker ne bi več imelo kam, izginilo v Tartar. Prevedla Maja Sunčič Ignace Meyerson Psihološke funkcije in dela * Persona in nPOE&riON Kdor želi razumeti, kako seje začela evropska zgodovina pojma osebe, mu je za to na voljo več poti. Mi bomo začeli z zgodovino izraza persona in njene enakovrednice 7ipoCTto7Tov. Schlossmann' je analiziral to zgodovino zelo natančno. Izhodišče njegove raziskave je bilo juridično, ne pa psihološko. Koje Schlossmann preučeval pojem juridične osebnosti v sodobnem pravu, je imel občutek, daje ta pojem v enaki meri heterogen, dvoumen in slabo utemeljen. Zato se je zdelo nemogoče, da izvira iz rimskega prava, kot je to zatrjevala večina pravnikov. Njegovo poznavanje klasičnih rimskih pravnikov in rimske zgodovine gaje peljalo v isto smer. Mislil je, da bo natančna analiza koristna: ta analiza je potrjevala njegovo podmeno iz izhodišča, hkrati pa mu je omogočila, daje bistveno prispeval k zgodovini kategorije osebe. Pozorni študij besedil mu je pokazal, da, gledano v celoti, rimsko pravo ni upoštevalo pojma juridične osebnosti in da celo izraz persona pri klasičnih juristih ni običajen; kjer pa ga uporabljajo, nima nikakršnega posebnega tehničnega pomena. Petero besedil pa pomeni v tem pogledu izjemo, katere smisel se loči od juridične celote časa. 1. Servos namque nec ab initio quasi nec personam habentes in iudicum admitti iubemus et si hoc ausi fuerint continuo eos flammis tradi vel bestiis (Nov. Theodosii II, XVII, 1,2. [Hänel, p. 67]). 2. Quid enim prius fecerunt inter servos iura publica, qui personam legibus non habebant? (Cassiodorus, Varia, VI, 8 [rec. Mommsen, Monum. Genn. auct. antiqu., XII, p. 181,24]). 3.'0 yap olx£TY)i; darpoCTWTtoc, wv Ix xoö olxsiou ^apaxxspi^Exat. Secttoxou (Theophilus, paraphr. inst., II, 14,2 [Ferrini, p. 178,4]). 4. 01 oixetgu ovxec, ex xwv upoaomwv xwv olxelwv Secttcoxwv ^apaxxspi^ovxai xai exeT&ev e£ouat xyjv xaxaAvj^iv rcoxspov E7tspwxav Suvavxai 7] ou Suvavxai (ib., Ill, 17 pr.). 5.’A7rp6(j(>)7tO!; Se uapä xoT? vojxoii; 6 SoöXo? (ib., Ill, 29, 3 [F., p. 380,4]). Če želimo razumeti smisel teh besedil, nam pravna raziskava ne zadošča: treba je temeljito analizirati semantične migracije pojma persona in prosopon. Dve semantični zgodovini segata do istega roba in kažeta interference ter medsebojne vplive, vendar sta deloma neodvisni. ’Izbor iz poglavja »L'histoire des fonclions : la notion de personne« iz knjige Ignace Meyerson, Les fonclions psychologiques et les oeuvres, Editions Albin Michel, 1995. Prva izdaja 1948 (J. Vrin). 1 S. Schlossmann, Persona und npoabmov im Recht und im christlichen Dogma (Festschrift Kiel, 1906). Najprej o izrazu persona. Pomen te besede je »maska«. Takoj naj opozorimo na to konvergenco z etnološkimi dejstvi, o katerih smo pravkar govorili. Prav v tem smislu naletimo na izraz v Perzijcih (verz 783): »Qui ilium Persam atque omnes Persas atque etiam omnes personas male di omnes perdant«; kontekst prav dobro kaže, da gre tu za »masko«, uporabljeno z metomimijo za pojem »maskirani mož«. Pri Terenciju prevzame beseda smisel »oseba v komediji«, »tip«.2 Od Cicerona naprej pomeni ta izraz tudi »vlogo« v pomenu »igrati določeno vlogo«; ta pomen »vloge« pa ni dan s samo besedo »persona«, ampak s celovitim izrazom »personam alicuius agere« ali »gerere«. Sprva je šlo za odrsko vlogo: za odlomek, ki se ga je treba naučiti na pamet. Toda pojem »personam gerere« bo kmalu pomenil tudi pojem »izpolniti kakšno nalogo v življenju«, torej »nadomestiti drugo osebo« (v pomenu »nadomestiti jo v njeni vlogi«). Gledališka semantična pot se nadaljuje hkrati: od »vloge« do »igralca« in nato do »osebe, ki jo predstavlja igralec«. Nato pride do zadnje transformacije, ki ima lingvistične in hkrati psihološke vzroke: uporaba apozicijskega genitiva, eliptična uporaba za pojem »regem gerere«, za pojem »personam regis gerere«, ki pelje do asimilacije dveh oblik in ima za posledico, da ju na enak način uporabljajo drugo za drugo. Iz te uporabe izvira sčasoma odstranitev starega pojma persona, izpraznitev besede. Ta se med Terencijem in Ciceronom »napolni« z bolj dvoumno in bolj splošno vsebino: to je zvrst njenih običajnih genitivov, kot denimo »človek«. Ta pojem se implicitno podzavestno ohranja nekaj časa, odtrganega od genitiva ga dojemajo šele takrat, ko začno uporabljati besedo samo. Vendar takrat ohrani dvoumen pomen in nima predikativne uporabe; nikdar se o kom ne reče, daje persona. Najstarejši pomen besede TcpoawTCOv (kakršnega najdemo pri Homerju) je »obličje«, s komplementarno idejo v smislu »tisto, kar odseva«. Prva izpeljanka iz tega je »maska«: Tcpocjcorcov tu naleti prvič na pojem persona. Druge izpeljanke so »vloga«, »lik«, tudi »sprednji del obraza«, »vojaška fronta«, »prikazen«, »podoba«. In končno »človek, oseba na splošno« v dvoumnem pomenu besede. Gledano v celoti, je ta razvoj dovolj podoben tistemu v latinščini, razen odsotnosti nekako mehaničnega značaja, povezanih z uporabo genitiva. Vendar je ta razvoj počasnejši. Uporaba izraza »oseba« je v splošnem pomenu bolj redka kot v latinščini. V tem pomenu naletimo na njeno uporabo prvič pri Polibu, vendar sc pri večini odlomkov lahko vprašamo, ali ne pomeni izraz prej »obličje«, bolj kot »osebo«. Enako uporabo dobi kot persona v besedilih napisanih zakonov v grščini in bizantinski literaturi šele po 6. stoletju: ta uporaba se začne v 5. stoletju, vendar je takrat še redka. Transformacijo si razlagamo deloma z neposrednim vplivom latinščine, z Justinijanovo kodifikacijo. Pravniki, ki so urejali zakone tega časa, so zajemali iz latinskih pravnih spisov. To dejanje še ne pojasnjuje pomena Teofilovih in Kasiodorovih besedil. Prihajalo je tudi do drugih dejanj, zlasti v cerkvenem jeziku, in sicer v dveh oblikah. 2 Na primer v prologu k Evnuhu, verz 26, 32, 35. V pisanju cerkvenih piscev, posebej Origena, naletimo na uporabo, ki ne ustreza duhu grškega jezika in očitno posnema stari testament: npocunov, z genitivom v pomenu »obličje« (Boga, Cerkve itd.). Pomen bo ostal enako nejasen kot pomen izraza persona z genitivom, evolucija bo podobna. Toda veliko pomembnejša sprememba pomena se bo zgodila zaradi razprav o Sveti Trojici in Kristusu, razprav o enotnosti treh božjih oseb, o enotnosti človeške in božje narave Kristusa.3 V teh razpravah so uporabljali najprej izraz uirocrraai.^, z njegovo izpeljanko ävurcoaxavcx;: ta beseda bo postopoma prevzela pomen »bistva«, ki sojo že uporabljali v grški filozofiji, nato pa še pomen »substrata«. Ta pomen ima ta termin v propoziciji: oux eazi epuaiq ävurcoararoq. npoaamov se je bil priličil v urcooTacrt,«;; natančneje povedano, najprej se je dTCpÖCTMTCo^ asimiliral v oLvunoaxaroq: »brez substrata«, pozneje je dobil izraz TcpoocoTiov kot itzogtolgic, pomen »bistva« in »substrata« v formulah (j.la oucrla Tpla ^podoma, in ev 7rpoc7M7iov Suo cpuoet^ (in vzporedno v latinščini: urici substatia (respersona est). In končno zadnja faza. V istih razpravah sta dobili besedi iizoaxoLaic, in npooconov močnejši pomen »eksistence«, »realnosti« (v polemikah bodo uporabljali izraz dvonÖGraroq med dragim tudi v pomenu »zunaj teologije«). Zaradi razprav o Sv. Trojici se je pomen npocromov in z njim pojma persona spremenil. Od »maske« in »vloge« je prešel v »eksistenco« in pri teologih celo v »eksistenco« v pravem pomenu besede. Uporaba besede, ki seje nanašala na Boga, na Kristusa, na angele, hkrati pa tudi na človeka, je v resnici imela za posledico prizadevanje za definicijo nove zasnove. Iz spekulativnega interesa in zoper obtožbo o antropomorfizmu so cerkveni pisci hoteli natančno opredeliti njegovo vsebino. Kot značilnosti, ki so skupne vsem bitjem, katera so označevali personae, so ugotovili naslednje: 1. da znajo razmišljati, in 2. daje slehernik neodvisen, istoveten samo s samim seboj, daje torej »individuum«. Za Schlossmanna in za problem prava, ki je nastal, je bil položaj jasen. Petero zadevnih besedil ne pomeni drugega kot to, daje rimsko pravo opredelilo pojem »pravne osebnosti«. Niso trdili, da suženj ni »oseba«. Izjavljali so samo, da suženj za pravo (rcapa roli; v6[xot^) nima »eksistence«. Rimljani niso obdelali pojma »juridične osebe«, prav tako pa niso jasno izoblikovali pojma psihološke osebe, kot se ta kaže nam. V 5. stoletju je bil pojem še daleč od tega, da bi obsegal vsebino, kakršno ima danes. Toda do tega, da dobi vsebino, ki jo je imel v danem trenutku, je bila še dolga pot. Draga analiza nam bo pokazala nekatere stopnje tega razvoja. Tokrat gre za zelo znana dejstva; torej zadošča, da jih na kratko omenimo. 3 Glej A. Michel, Hypostase, Dictionnaire de Theologie catolique (Vacant in Mangenot), vol. VII,; J. Lebretom, Histoire du dogme de ta Trinite. Nesmrtnost osebe in divinizacija Na nekaterih razvojnih stopnjah grške religije, v misterijih in v dionizičnih in orfiških oblikah verovanj in kultov naletimo na prvine zgodovine pojma osebnosti.4 Dionizična religija na prvi pogled ni religija osebnosti: ta religija umešča individuum v naravo, določa ga s stapljanjem z živalskim in rastlinskim življenjem; podira pregrade mojega jaza. V resnici že prinaša s svojo socialno obliko elemente individualnosti. Thiasos' temeljna prvina v orgiastičnem kultu, se uveljavlja zunaj trenutka dogajanja, kot pripominja L. Gemet.5 Individualno soglasje je nadomestilo sorodnost ali podelitev fevda. Duh demokracije in svobode vdira v to religijo; se obrača na vse člane družbe, ki dovoljuje udeležbo sužnjev, njen bog pa se imenuje Isodaites,** ki deli na enake dele. V svoji prvotni obliki so orgiastični obredi povezani z življenjem zemlje, z rastjo vrst. Ta predmet se umešča v dragi plan: božja služba mora prinašati svoj blagoslov zvesti osebi. Toda v tej obliki je en sam začetek, kal religioznega individualizma. Evolucija se bo nadaljevala skozi zasnove srečne nesmrtnosti in osebne povezanosti z Bogom. Te zasnove se bodo pokazale v kultih misterijev in predvsem v bolj očiščenih aspektih grškega misticizma, kot jih predstavlja orfizem. V obredih misterijev vstopa posvečenec v novi svet, to je v duhovni svet, med njim in med božanskim pride do osebne navezave: uživanje kykeona*** pomeni individualno posvečenje. Ves obred pomeni osebno prenovitev; posvečenci so izbranci. Misteriji tako nadaljujejo usmeritev religioznega občutja na poti individualizma. Evolucija se nadaljuje v orfizmu. Orfej, tako piše J. Harrison, je prevzel starodavno praznoverje, kije trdno zakoreninjeno v divjem ritualu Dioniza in mu daje nov duhovni pomen. Starodavno praznoverje in nova vera sta povzeti v tem kratkem orfičnem besedilu: »Nosilci narteksa *** so številni, bakhantipa maloštevilni«... »Že občudovalci Dioniza so verjeli, da imajo v lasti boga. Treba je bilo narediti samo še korak, in že so bili prepričani, da se v resnici enačijo z njim, da so v resnici postali on.«6 Orfej je ohranil Bakhovo vero, da lahko človek postane bog, vendar je preoblikoval zasnovo boga; prizadeval sije, da bi dosegel božje stanje s čistostjo, z duhovno ekstazo, ne pa 4 Glede tega vprašanja posebej glej: J. Harrison, Prolegomena lo (he Study of Greek Religion; Gernet in Boulanger, Le genie grec dans la religiorr, Rohde, Psyche', Loisy, Les mysteres pawns et le mystere chretien; Magnien, Les mysteres d’Eleusis; Schuhl, La formation de la pensee grecque; Boulanger, Orphee. " tKcwo? - skupina oseb, ki skupaj častijo določeno božanstvo ali božanstva (op. ur.). 5 Gemet, /. c. , str. 123. ** LCToSaixr)? - enakopravna razdelitev, dajanje enako vsem (op. ur.). *’* Zmes ječmenove kaše, sira in vina (op. ur.). Narteks je palica z bršljanom (op. ur). 6 Harrison, /. c., str. 474-6. z zastrupljanjem telesa.* Tako je vstop v božje postal poglavitni predmet religiozne spekulacije, ne pa osebna neumrljivost. Neumrljivost je bila samo dodatna posledica božjega stanja. Temeljna preokupacija je bila postati božji v svojem, tukajšnjem življenju. Človek je moral to doseči sam, s svojim lastnim prizadevanjem, brez posrednika. V nasprotju s tem naukom o vstopu v božje je bila doktrina duše, bitja, ki je podobno božjemu, teorija o izvoru in usodi duše dopolnjena z idejo o sodbi duš - in o individualni odgovornosti onkraj svojega življenja. Tako seje izoblikovala zasnova o identiteti duše, ki je krepila to, da sta oblika bratstva na eni strani in osebno prizadevanje po očiščenju na drugi strani prispevala prvine »individualizma«. Poskušala seje izoblikovati notranja, intimna vernost, kije bila takšne narave, daje dajala večjo globino konceptu človeške eksistence. Vsemu temu je treba dodati mit raztrganega in oživljenega Zagreja. Znano je, da so ga številni avtorji razlagali kot simbolizacijo individualizacije, ki odseva krivdo, in kot vrnitev k enovitosti, ki uresničuje dobro. Toda če je v grški religiji zaslediti mistične in personalistične prvine hkrati - te so deloma nedvomno azijatskega izvora, vendar niso imele odločilnega vpliva. Vsekakor se niso uveljavile nemudoma. »Grčija ni poznala svetnika«, piše L. Gemet; v določenem smislu je to pomenilo osiromašenost, v drugem pa znamenje moči.7 Klasična Grčija je premagala misticizem. Ponovno bo vzniknil v Rimu, ko se bo uveljavila krščanska konstrukcija. V tem času pa se poleg grškega uveljavijo v isti smeri tudi drugi vplivi. Tu ne gre ravno za rimsko nacionalno vero, za ljudsko vero ali uradno vero, ampak za orientalske religije. Znano je, kako so te religije v zaporednih valovih preplavile in razkrojile starodavno rimsko poganstvo.8 Najprej je prodrl frigijski val s svojim senzualnim, barvitim in fanatičnim verovanjem; častilci Kibelinega in Atisovega kulta so bili prepričani, da se bodo po smrti znova rodili v novo življenje. Nato seje razširil egipčanski tok: prinesel je svoj vznemirljivi ritual, bogati kult, vsakdanjo službo, predvsem pa obljubo nesmrtnosti po združitvi z Osirisom ali Serapisom. Z iniciacijo se je mystes** vnovič rodil v življenje, ki je presegalo človekovo in je postalo enako nesmrtnim; v ekstazi je stopilo čez prag smrti, iz oči v oči je zrlo v bogove neba in pekla. Tisto, kar je bil orfizem nekako slutil, so zdaj oznanjali z vso trdnostjo in neomajnostjo. Temu je sledil sirijski val, prežet z astrološko vednostjo, vendar tudi z živahno in strastno vernostjo, kije porajala teologijo večnega in univerzalnega boga, zaščitnika vseh ljudi, ki vabi ljudi k prizadevanju za čistost in svetost. Po tej eshatologiji, kije bila tesno povezana s kaldejsko astrologijo, se človekova duša po smrti povzpne v nebo, da bi tam živela sredi božanskih zvezd, kjer je uživala večnost zvezdnih bogov, * Zastrupljanje (intoksikacija) se na tem mestu nanaša na ritualno prakso uživanja vina in mesa v kontekstih obhajanja dionizičnega kulta (op. ur.). 7 Gemet, ibid., str. 149. * Cf. npr.: F. Cumont, Les religions orientales dans lapaganisme romain; Les mysteres de Mithra; After Life in Roman Paganism; Frazer, Atys et Osiris; Reitzenstein, Die hellenistischen Mysterienreligionen; Loisy, Les mysteres pa'iens et le mystere chretien. '* Posvečenec, tisti, ki je posvečen v misterije (op. ur.). ki jim je bila enaka. Končno je prišel perzijski val: misteriji Mitre, ki so častili kot najvišjo stvar neskončni čas, v katerem so prepoznali nebeško, in s svojim dualizmom prinašali rešitev za problem zla, teološko čer. Mitraizem je s svojo moralno obliko deloval močneje kot druga orientalska verstva. Oznanjal je bratstvo, čistost, strogost, trdnost, resnicoljubnost, zvestobo dogovorjenemu,9 vzdržnost in predvsem možato energijo. Posvečenci, ki so dobili naziv »vojščakov«, so se morali nepretrgoma boriti zoper zlo sveta, zoper zlo v svojem srcu. Toda po njihovi smrti so postale duše pravičnikov, ki jih je sprejela vase neskončna luč, spremljevalke bogov. Vidimo torej, kaj vse so lahko te religije prispevale k oblikovanju pojma osebnosti. Ker so prihajale iz različnih skupnosti, so bile v večji meri individualna kot nacionalna religija; vabile, sprejemale so vse ljudi. Oblikovale so čustva, prinašale rešitve za moralne probleme in omogočale, da so vzniknila nova moralna vprašanja. Svoje napore so usmerjale k idealnemu cilju in tako kovale voljo. Vsakdanji kult je poleg čisto religioznih stanj vzpodbujal občutje osebne pomembnosti, posebej pri deprivilegiranih, ki so se bliskovito izenačili z velikaši in te celo presegli z notranjim prizadevanjem. Z upanjem v osebno neumrljivost in vstop v božje po lastnem življenju so ta verovanja navsezadnje podelila pojmu duše nekakšno celovitost, intenzivnost, gostoto, ki jih starodavno rimsko poganstvo ni poznalo. Krščanstvo je zbralo vso to grško in vzhodnjaško dediščino, temu seje pridružilo še močno prizadevanje stoične in neoplatonske misli. Prispevek stoikov je najbolj vplival na poznejšo zgodovino pojma osebnosti. Vsebino 7rp6acoTrov je obogatil z novimi pomeni: pojem zavesti, razumljen kot pričevanje, kot sodba in v določeni meri psihološka zavest: vrnitev k samemu sebi.10 Ta evolucija seje zgodila med 2. stoletjem pr. n. št. in 4. stoletjem po njem. Krščanstvo je tu dodalo svojo doktrino divinizacije, s theosis' in theopoiesiss svojo meditacijo o duši pa hkrati pojem metafizične entitete osebnosti, edine, večne, individualne" substance. 9 Meilletje vjedemati lingvistični študiji pokazal, da pomeni Mitra »dogovor«, »pogodbo« in daje pomenil indoiranski bog Mitra personifikacijo pogodbe; torej ne boga »naravnega« značaja, ampak divinizirani moralni pojem. Šele potem je postal bog sonca in svetlobe, pri čemer je bila svetloba razumljena v moralnem smislu in sonce kot oko, ki opazuje. »Imanentna moč pogodbe-boga, vsemogočnega, vseopazujočega, čigar oko je sonce, ki vse vidi, kije vsepričujoč, ki uravnava red sveta, ki kaznuje z grozljivo močjo prestopke, ki jih zagrešijo ljudje in bogovi: to ni naravni pojav, to je divinizirani družbeni pojav.« (Le dieu indoiranien Mitra, Journal Asiatique, 1907, II, str. 143-159). 10 »Zgodilo se je po stoikih, da so se ljudje naučili reči jaz,« je ugotovil Brunschvicg (Le progres de la conscience, I, str. 57). Broschard je bil glede tega veliko bolj zadržan (naveden citat iz Etudes de philosophie ancienne el de philosophic moderne, Pariz, 1912, str. 493). ‘ 9eto(n? - ustvarjanje božanskega (op. ur.). “ tteoTcoiiu - naredim, proglasim za boga, pobožim (op. ur.). 11 O tem vprašanju glej poleg drugega klasična dela Hamacka in Loofsa in dovolj novo tezo J. Gross, La divinisation du chretien d’apres les Peres grecs, 1938. TBPIS in AAIKHMA Študij religioznih dogajanj moramo izpopolniti z analizo drugih institucionalnih dejstev: pravo, politika, ekonomija, lahko prenesejo perspektive na osebnost. Nekaj vidikov tega problema je opazil L. Gernet v svoji tezi La pensee juridique et morale en Grece. V njej analizira pogoje, v katerih se začenja posameznik ločevati od skupine, ki postane objekt in subjekt prava. Gernet zasleduje te spremembe v semantični transformaciji najbolj pomembnih moralnih terminov: ußpt-q, prekršek; aSLx7](j.a, krivica; ßAaßir), napad na stvar ali na osebo; Tipq, čast; Xcoßy], sramota; AijjiodveaTat., madež; a^apraveiv, napaka; auyyvco(j.Y), opravičilo; itn. "TSpic, ki v izvoru navaja na pomen »zla« in »nereda«, dobi tu pomen napada na osebo. Pri Homerju so bogovi spodbudili usodno oslepitev. Pri Teognisu gre za ošabnost in propadanje, torej hkrati za usodno načelo, ki ga spodbudijo bogovi, in nasledek človekove svobode, ki je neodvisna od božanske kavzalnosti. Vendar se dSLxLjia, to sprva socialno religiozno kompleksno občutje, postopoma laicizira in individualizira, postane človeško in naključno, se objektivizira in veže s pojmom zasebnega delikta in njegove zgodovine, se preoblikuje, ko se prikaže sama na sebi in se razvije misel o deliktu zoper individuum. Zdi se, daje najodločilnejši dejavnik spremembe transformacija družbene strukture. Nastanek mest obsega kompleksno in organizirano življenje, kjer se oblikuje nova družbena funkcija: čast in vračilo, prisojena posamezniku, varnost, kije dana članom skupine, vendar ne kot članom družine (ali bolje rečeno: družinske skupnosti), ampak posameznikom kot takim. Drugi pogoji so obstranske narave: politične razmere, demokracija; ekonomske razmere, posebno prehod od zemljiškega lastništva k premičninskemu lastništvu; prva v večji meri priklepa človeka, »ga poseduje«, pri drugi je on tisti, ki poseduje. Širjenje zunanjega trgovanja tudi veliko prispeva k posameznikovi mobilnosti v primerjavi s skupino in ustvari iz tega prostor konvergence in iniciative. Gre torej za cel niz sprememb v družbenem ravnanju, katerega skupni učinek je v tem, da ne sprosti pojma individuuma, kakor da bi v tem tičala večna ideja, kateri bi se približevali, ki bi jo naprej čutili in jo uresničevali, ampak za novo razstavitev odgovornosti za žalitve, za voljo do vračila, ki v svoji celovitosti zaslužita naziv »individualizma«.'2 Prevedel Ciril Stani 12 Hkrati se človek loči od narave in doseže določeno avtonomijo. Zaznava, da obstaja tudi druga »človeška« narava, v bistvu zmotljiva narava, da gre torej za človekovo zmoto. Ta evolucija se dopolni, ko se zrahljajo in potrgajo starodavne družbene vezi. L. Gernet opozarja na to spremembo: »Sprosti se nova misel in se izpriča v celovitem dogajanju mesta: to je misel o človekovi naravi, o dvöpwiuvY] cpuact;, za katero se njena označitev pojavi šele sredi 5. stoletja; hkrati ko se uveljavi individuum, se človek loči od narave, kjer so ga zavzemali in zadrževali le SaL[i.ovEi; « (Recherches sur le developpement de la pensee juridique el morale en Grece, str. 336). Jean Pierre Vernant Branje Meyersona' Ena izmed poglavitnih idej zgodovinske psihologije, kakršno je zasnoval in razvil Meyerson, je zajeta v tem, da moramo preučevati človeka tam, kamor je položil največ samega sebe: torej tam, kjer je nepretrgano proizvajal, oblikoval, ustanavljal, ustvarjal, iz stoletja v stoletje, da bi postavil ta človeški svet, kije njegovo naravno bivališče. Lahko tudi rečemo, da je Meyerson sam kot svojevrstna osebnost in kot zgleden lik znanstvenika, v usmeritvi svoje misli, celostno zaobsežen v tistem, kar je počel: v svojem življenju, v svojem delu. Ignace Meyerson seje rodil v Varšavi, v judovski družini intelektualcev, zdravnikov in znanstvenikov. Leta 1905, ko so izbruhnili prvi revolucionarni nemiri v carski državi, je moral Meyerson kot mlad študent, kije sodeloval v gibanju na Poljskem, zapustiti svojo rodno deželo. Po šestih mesecih, ki jih je preživel na univerzi v Heidelbergu, je prispel v Francijo, kjer seje tudi ustalil. Pridružil seje svojemu stricu Emilu (1859 -1933), filozofu in zgodovinarju znanosti, čigar delo Identite et Realite, izšlo leta 1908, je temu zagotovilo slavo. Ignace Meyerson je v istem času, ko je opravil znanstveno diplomo, končal tudi medicinske študije. Kot asistent v psihiatrični kliniki Salpetriere je bil sprejet na oddelek Philippa Chaslina. Toda veliko bolj kot zdravniški poklic - tega je opravljal že njegov oče - je mladeniča mikala čista znanost. Leta 1912 se je lotil pod vodstvom Louisa Lapicqua in v njegovem laboratoriju preučevanja fiziologije, ki gaje privedla do tega, daje skupaj s svojim predstojnikom objavil tri prispevke o vzdražljivosti pnevmo-gastritičnih vlaken. Po vojni, med katero je bil mobiliziran v zdravstveni službi, je pomagal Henriju Pieronu pri vodenju psihofiziološkega laboratorija na institutu za psihologijo v Parizu; ta raziskovalna in izobraževalna ustanova je bila ustanovljena leta 1920 zato, da bi se posvečala avtonomiji nove psihološke discipline, ki sojo želeli zaradi njene eksperimentalne usmeritve ločiti od filozofije, s katero je bila dotlej povezana. V tistem času sta na institutu poleg Etienna Rabauda in Georgesa Dumasa poučevala Pierre Janet in Henri Delacroix, ki sta trajno zaznamovala Meyersonovo misel in prispevala, da je preusmeril svoje raziskave k problemom človekove psihologije. V dvajsetih letih se je Meyersonovo znanstveno zanimanje dejansko premaknilo in razširilo, njegove raziskave so ga z vidika področja in načrtov pripeljale od fiziologije do psihologije v pravem pomenu besede. Njegovo zanimanje se odtlej posveča specifičnim potezam duševnih aktivnosti človeka, pogojem in dosegu tistega, kar je * Prevod poglavja »Lire Meyerson« iz knjige Jean-Pierre Vernant, Entre myth et politique, Seuil, 1996. Fotografij v franscoskem izvirniku ni, v pričujočem primeru pa so povzete po dokumentacijskem arhivu Service Commun de la Documentation, Bibliotheque de l’Universite Paris XII- Val de Marne (http://lancelot.univ-parisl2.fr/meyerson/i-meyerson-frame.htm). sam označil kot »vstop v človeško« (/ 'entree dans humain), diskontinuiteti in prelomom, ki jih v primerjavi z vedenjem živali implicirajo ravnanja, dejanja in dela na ravni človeka, posebnim metodam, kijih terja njihova znanstvena analiza. Razmišljujoči Meyerson V tej novi usmeritvi, kije pripeljala Meyersona do tega, daje vedno bolj povezoval psihologijo z drugimi vedami o človeku, pa pri tem vendar ohranil svojo popolno neodvisnost, sta odigrali ključno vlogo dve ustanovi. Najprej francosko društvo za psihologijo (Societe frcmgaise de psychologic), kjer se srečujejo znanstveniki različnih disciplin in soočajo svoja odkritja: Meyerson je po letu 1920 opravljal tajniške posle, zdravnik in biolog Philippe Chaslinje bil predsednik. Leta 1922 gaje nasledil lingvist Antoine Meillet, ta pa je svoje mesto odstopil leta 1923 sociologu in etnologu Marcelu Maussu. Druga pa je bila revija Journal de psychologic normale et pathologique, ki sta jo ustanovila Pierre Janet in Georges Dumas. V tej reviji je bil Meyerson po letu 1920 gonilna sila kot tajnik uredništva. Urejal jo je po letu 1938 skupaj s Charlesom Blondelom in Paulom Guillaumom, potem z Guillaumom po letu 1946, po njegovi smrti leta 1962 pa sam. Meyerson je torej imel 1963 v svojih rokah krmilo ene izmed velikih francoskih revij za psihologijo, kije uživala mednarodni ugled. Koje odpiral revijo številnim smerem v psihologiji, je ustvaril iz te periodične publikacije prostor nepretrganega dialoga med različnimi vedami o človeku, križišče, na katerem so se srečevali in izražali v vsej različnosti svojih pogledov, vendar hkrati v isti perspektivi psihološkega raziskovanja, vsi tisti - zgodovinarji, sociologi, antropologi, lingvisti, esteti - ki so želeli raziskovati bolj kot človeka v splošnem ljudi v določenih krajih, v določenih trenutkih, angažiranih v določeni zvrsti dejavnosti, v konkretnem kontekstu svoje civilizacije. Zbirka omenjene revije pomeni z vrsto svojih posebnih izdaj o povsem določenih temah (delo in poklici, oblike umetnosti, oblikovanje človekovega časa, duševno življenje otroka, načini in ravni dojemanja, govorica in jeziki, religiozna razmišljanja itn.) s svojo raznovrstnostjo in kvaliteto sodelavcev, ki so prihajali z različnih področij raziskovanja znanosti o človeku, dokument izjemne veljave o francoskem intelektualnem življenju pred 2. svetovno vojno in po njej. Meyerson, ki je bil s srcem in duhom povezan z večino znanstvenikov, ki so na svojih področjih prispevali k oblikovanju znanosti o človeku in o družbi - to so bili Lucien Herr in Marcel Mauss, Charles Seignobos, Ernst Cassier, Maurice Pradines in Charles Lalo, Antoine Meillet, Joseph Vendryes in Emile Benveniste, Marcel Granet, Maurice Leenhardt, Louis Gernet in Georges Dumezil, Louis Renou, Paul Masson-Oursel in Jules Bloch - je znal vključiti izjemen razpon svojega znanja na najrazličnejših področjih, svoja nešteta zanimanja, celo svojo strast za slikarstvo, v službi katerega je pravzaprav odseval resnični klic njegovega raziskovanja, brazda, ki jo je zaoral v globino: ustvariti temelje za psihologijo, ki bi preučevala v človeku tisto, kar je prvinsko človeškega, in si vzela za predmet svojega raziskovanja to, kar je človek ustvaril in zasnoval na vseh področjih v svoji zgodovini (orodja in tehnike, jeziki, religije, družbene ustanove, sistem znanosti, vrsto umetnosti). Kot smo že poudarili, je za Meyersona človek zaobsežen v tistem, kar je nepretrgano stoletja in stoletja gradil, ohranjal in izročal naprej: dosežke, ki jih je ustvaril in kamor je položil vse tisto, kar je bilo v njem najmočnejše in najbolj avtentično, ko jim je dal trajno in končno obliko. Te predstavljajo najvišjo stopnjo civilizacijskih dejanj, kakor sojih zapisali zgodovinarji. Ker so ta dejanja raznovrstna in spremenljiva, se vedno kažejo v določenem času in na določenem kraju. Spričo transformacij, ravnanj in človekovih del ni mogoče več zaznavati nespremenljivega duha, trajnih psiholoških funkcij, trdnega notranjega predmeta. Priznati moramo, daje človek prostor zgodovine zunaj samega sebe. Naloga psihologa je, da potek tega obnovi. Študija o živalski psihologiji, ki jo je Meyerson objavil v 30. letih skupaj s Paulom Guillaumom, in sicer o tem, kako opice uporabljajo orodje, je že šla v tej smeri in odpirala pot poznejšim raziskavam o »vstopu v človeško«. Ta razprava je poskušala ločiti različne ravni v uporabi orodja, zarisati prag in črte, ki omejujejo ravnanje z orodjem pri višje razvitih opicah in jih v jedru ločijo od tehničnih dejavnosti ter inteligentnosti pri človeku. Ta dolga eksperimentalna raziskava je torej dobila svoj sklep v enem izmed zadnjih Meyersonovih prispevkov z naslovom »Ali opice govorijo«? (« Les singes parlent-ils? »). V nasprotju z neko smerjo sodobne misli je Meyerson v sodelovanju z Yvelinom Leroyem pokazal, da pri višje razvitih opicah ne moremo govoriti o govorici v pravem pomenu besede. V letih pred 2. svetovno vojno je Meyerson pripravljal gradivo za knjigo, v kateri je določil načela zgodovinske psihologije in utemeljil novo disciplino, zakoličil bodoče raziskave in ilustriral svoj načrt, kjer je vzel za zgled človeka kot osebo. Knjiga je izšla šele leta 1948 pri založbi Vrin, in sicer pod naslovom Les Fonctions psychologiques et les oeuvres. Meyerson je bil torej star 60 let, ko je izšla edina njegova knjiga v pravem pomenu te besede. Napisal jo je v enem dahu, brez premora, kot da bi mu bili šteti dnevi. Zakaj takšna nenadna vročičnost pri znanstveniku, ki so mu bili bolj kot večja dela pri srcu kratki prispevki, ki so zoreli daljši čas, bili kar se da koncizni in preprosti, celo takrat, kadar je v njih obravnaval razsežna in splošna vprašanja? Prvi vzrok je bil povezan z okoliščinami. Vojne je bilo konec. Meyerson, ki je v letih pred tem s poučevanjem psihologije na Sorboni nadomeščal svojega obolelega prijatelja Henrija Delacroixa, je bil oktobra 1940 sprejet na filozofsko fakulteto v Toulousu (Faculte des Lettres). Toda ko seje Meyerson komaj dobro ustalil na novem položaju, so ga rasistični zakoni Vichyja pregnali z univerze. Do konca nemške okupacije je bil torej Meyerson uradno zunaj igre: ni imel nobenih seminarjev, ni imel več študentov, ni urejal člankov, ni več animiral in vodil znanstvenih revij, kot je to počel po letu 1920 z veliko revijo za psihologijo {Journal depsychologie). Meyerson ni bil mož, ki bi se podredil, popustil, se upognil. Ko so ga pognali z univerze, je ustanovil Toulouško društvo za komparativno psihologijo (Societe toulousaine de psychologie comparative), kije pomenila v zasužnjeni Franciji pred vdorom Nemcev na svobodno območje otoček svobodnega intelektualnega življenja. Toda po novembru 1942 so nastopile potrebe drugje. Če naj povzamemo izraz, ki smo ga takrat uporabljali, potem moramo povedati, daje Meyerson potonil v meglo. Po daljšem času je zapustil Montfort (Ignace Meyerson) in Berthier (Jean-Pierre Vernant) v uniformah francoske rezistence svoje domovanje v Toulousu, ko so ga prišli Nemci aretirat. Rezistenca mu je priskrbela lažno osebno izkaznico, in odtlej je bilo njegovo ime Montfort. Pod tem imenom je vodil bilten za zvezo, ki ga je tajna armada R4 (v devetih departmajih jugozahoda) širila med svojimi soborci, in odtlej srečujemo podpolkovnika Montforta vse do osvoboditve (19. avgust 1944) cele dneve in noči sklonjenega nad delovno mizo v pisarni pokrajinskega štaba francoskih notranjih sil: delaje bilo čez glavo. Koje bilo podpisano premirje in vojne konec, je podpolkovnik snel svoje oficirske našitke in slekel uniformo; Montfort je spet našel samega sebe: pred nami je Meyerson, profesor in znanstvenik. Toda tudi na tem področju mož ni bil v skladu s splošnim vzorcem, saj ni opravil normalnega univerzitetnega študija; ni bil profesor ne doktor filozofije, kot je to običajno za predstojnike katedre za psihologijo na filozofski fakulteti. Njegova izobrazba je bila vsestranska, nekoliko razpršena, vendar usmerjena v znanost: medicina, psihiatrija, fiziologija. V akademski perspektivi časa med dvema svetovnima vojnama je bila psihologija integralni del filozofskih znanosti, in da bi se posvetil obvladovanju tega področja, se je moral posvetiti doktorski tezi. Meyerson je bil torej v tem pogledu izjema. Paradoks je v tem, da gre ta marginalni univerzitetni status vštric z osrednjim položajem v znanstvenem okolju in s prvorazredno vlogo v raziskovalnem razvoju, ne samo v psihologiji, ampak v humanističnih znanostih v celoti. Od leta 1920 do druge svetovne vojne je Meyerson dajal pobude v dveh ustanovah, ki sta ga v središču vseh pomembnih vej ozko povezala z znanstveniki, katerih delo je na vsakem posameznem področju označevalo raziskave v omenjenem obdobju: najprej francosko društvo za psihologijo, v katerem je bil tajnik, in revija za psihologijo, ki jo je usmerjal in razvijal, najprej kot tajnik redakcije, pozneje kot urednik. Hkrati ko je imel stike z zdravniki, psihiatri in psihologi, pa se je polagoma navezoval na svet matematikov in fizikov, zgodovinarjev, lingvistov, sociologov in etnologov, strokovnjakov za antiko in velikih »eksotičnih« civilizacij, kot sta indijska in kitajska. Iz tega so izvirale neštete posledice. Najprej avtoriteta mladega znanstvenika, njegova kompetentnost, izvirnost njegove misli in razpon njegovega znanja, kar mu je priznaval širok krog tistih, ki jih je obiskal; mnogi med najboljšimi so postali njegovi bližnji prijatelji, dialog in izmenjava idej z njimi pa nista bila nikoli pretrgana. Predvsem pa seje v 20. letih intelektualno obzorje Meyersona razširilo in preoblikovalo; njegovi znanstveni interesi so prehajali s področja na področje. V središču njegovih refleksij so bili odtlej človek, njegovo psihično delovanje, značilnosti, ki ga definirajo v primerjavi z drugimi živimi bitji, njegov način bivanja in njegove duševne aktivnosti. Ko sem leta 1940 spoznal Meyersona, je imel zbrane že vse dele svojega dosjeja, da bi predlagal popolnoma novo zasnovo za človekovo psihologijo, ki je hkrati historična in komparativna, da bi postavil teoretične temelje in izpričal njeno plodovitost z nekaterimi zgledi. Vendar nisem prepričan, da bi se bil Meyerson lotil pisanja knjige, torej pregleda v docela sistematični obliki. Njegov občutek za nedovršenost človeških zadev - nedovršenost človeka samega, zmeraj zaobseženega v času in zgodovini - ta njegov občutek je bil tako močan, da bi bil nedvomno raje vse ponovno premislil; bil je neutruden bralec, tako rekoč požiral je knjigo za knjigo, raziskoval je prek preučevanja spominov, izpovedi in dnevnikov modeme in sodobne vidike človekove osebnosti ali pa raziskoval spremembe v delih svojih prijateljev, slikarjev in kipaijev, ki pričajo o viziji in izrazu likovnih umetnosti današnjega časa. Tako je pozneje tudi ravnal v svojih seminarjih. Toda če mu je njegov znanstveni sloves pred vojno zagotovil imenovanje, daje pri pouku psihologije na Sorboni zamenjal velikega univerzitetnega učitelja Henrija Delacroixa, pa je moral leta 1945 opraviti izkušnjo z državnim izpitom, ki gaje dotlej skrbno snoval, če je upravičeno hotel zasesti stolico za psihologijo na filozofski fakulteti. In spet paradoks: mož počasnega zorenja, ki nepretrgoma preverja svoje delo, za katero bi kdo drug sodil, daje opravljeno in da ga lahko objavi v kratkem članku, kot kratek žarek svetlobe v mračno sobo, je v pravi naglici, ne da bi se bil za hip oddahnil, uredil knjigo, po kateri je postal doktor znanosti. Po eni plati moramo nekako blagrovati to doktorsko tlako, za katero so pogosto menili, daje izumetničena; hvaležni mu moramo biti za to delo, za katero lahko rečemo, da pomeni prelomnico, spremembo perspektive, pa ne samo v psihologiji, ampak v zgodovinskih vedah in v znanostih o človeku. Ta doktorat je vse prej kot akademski. Tu ni nobenega razkazovanja vednosti; opombe, reference, bibliografija so omejene na bistveno. Nobenega zgodovinskega uvoda: takoj po uvodu smo sredi Meyersonove misli v radikalnem in prodornem prijemu, s katerim zastavlja probleme o razmerju med človekovo duševnostjo, človekovimi dejanji, ravnanji, deli, civilizacijskimi dejstvi, sredi skrajne veščine njegovih predlogov za rešitve, v skrbi, da ne bi poenostavljal in predlagal naglih rešitev, z občutkom in celo s strastno privrženostjo niansam. V tej raziskavi o človekovi psihologiji, ki se ne predstavlja niti kot seštevek doseženih rezultatov niti kot metodološko predavanje, ampak kot nekakšno neizrečeno približevanje duševnemu delovanju, bomo ugotovili naslednje: če sta najpogosteje navajana psihologa H. Delacroix in M. Pradines - ta prevladujeta nad G. Dumasom, P. Janetom, Maxom Schelerjem, J. Piagetom, A. Gelbom in K. Goldsteinom - potem gre prvo mesto antropologu M. Maussu (citiranje 18-krat), filozofu in zgodovinarju misli L. Brunschvicgu (16-krat), sledijo pa sinolog M. Granet (12-krat), matematik Gonseth (10-krat), zgodovinar idej in simbolnih oblik E. Cassirer (9-krat) in helenist L. Gemet (7-krat). Splošno ravnovesje referenc je poučno: najpogosteje navajana raziskovalna področja so sociologija in antropologija (M. Mauss, E. Dürkheim, L. Levi-Bruhl, J.G. Frazer, A. van Gennep, F. Boas, P. Rivet, M. Leenhardt); logika in matematika (L. Brunschvicg, P. Boutroux, E. Meyerson, F. Goblot, J. Tannery, F. Gonseth, E. Borel, P. Langevin, J. Cavaill^s in A. Lautman); lingvistika (W. von Humboldt, F. de Saussurc, A. Meillet, Ch. Bailly, J. Van Ginneken), študije indijskega sveta (P. Masson Oursel in P. Mus), kitajskega sveta (M. Granet), antičnega grškega sveta (L. Gemet, A. Delatte, V. Magnien) in študije krščanskega sveta (A. Loisy, S. Schlossmann, A. Harnack). V primerjavi s tradicionalno psihologijo se obzorje izbrane raziskave o človeku premakne od eksperimentalnega preučevanja vedenja k analizi del, ki spričo zgodovinske konkretnosti najbolj izrazito izražajo in oblikujejo človekovo duševnost. Kako so sprejeli to delo? Etienne Souriau je v obsežnem poročilu, ki gaje v reviji za psihologijo (Journal de Psychologie) posvetil temu delu že ob njegovi objavi, napisal: »Brez slehernega obotavljanja uvrščam knjigo I. Meyersona med tiste, ki vzbujajo upanje in lahko dosežejo eno izmed teh velikih inovativnih sprememb.« Ali se je njegova želja uresničila? Zdi se mi, da se je na področju klasičnih študij ta sprememba dejansko zgodila, in sicer v polnem zavedanju o dolgu do Meyersona in z občutkom, da gre delo v smeri, ki jo je ta zasnoval. V zgodovinskih vedah pa je zmeda pripeljala do razvoja zgodovine mentalitet in do raziskave oblik v različnih obdobjih -toda socialni imaginarij seje v pretežni meri zgodil brez neposrednega sklicevanja na psihologovo delo. Danes se začenjajo najmlajši in najbolj zahtevni zgodovinarji vračati k Meyersonu v iskanju splošnega koncepta, ki poskuša osvetliti in v teoriji utemeljiti nove smeri zgodovinske prakse. Številna dejstva pričajo o tem interesu, ki daje delu Fonctions psychologiques et les CEuvres živo aktualnost in nekakšno drugo mladost. V letu 1987 je francoski univerzitetni tisk objavil pod naslovom Ecrits, 1920-1983, Pour une psychologie historique zbirko prispevkov, ki jih je Meyerson objavil v več kot pol stoletja. Hkrati pa je pri založbi Vrin izšel izbor člankov Meyersona in Guillauma o uporabi orodij pri opicah (L'Usage des l'instruments chez les singes). Še bolj pomembno pa je: v istem letu 1987 je potekalo v spomin na Meyersona interdisciplinarno znanstveno srečanje, kije združilo psihologe, sociologe, zgodovinarje in antropologe na temo »Duševnost in zgodovina« (Psychisme et histoire). Zgodovinska psihologija, ki jo je utemeljil Meyerson, je tako doživela polno priznanje. Poleg nevroloških znanosti in ob upoštevanju duševne dejavnosti na drugem koncu, ne samo v svoji nevrofiziološki pogojenosti, ampak tudi v njenih izdelkih, delih, vselej navzočem družbenem in historičnem značaju, pomeni najnovejši in najbolj živ prispevek, ki gaje v zadnjega pol stoletja prispevala vednosti o človeku. Prevedel Ciril Stani Antika kot intelektualni izziv za 21. stoletje Intervju s Svetlano Slapšak SUNČIČ: Večina ljudi, ki se v življenju redko ali nikoli ne sreča z antiko, nima najboljše predstave, kaj naj bi spadalo pod pojem »antika«. Z antiko so se bežno srečali v šoli, vendar je tradicionalistična predstavitev pri njih pustila vtis, da gre za nekaj povsem nereferenčnega, zapletenega, tujega, celo dolgočasnega, česar nikakor ne morejo povezati s svojimi izkušnjami v vsakdanjem življenju. Kljub temu lahko v popularni kulturi zasledimo implicitno in eksplicitno uporabo antičnih simbolov - od ideoloških prireditev, kot so olimpijske igre, imen za predmete iz vsakdanjega življenja, fdme, nadaljevanke? Kako bi vi predstavili antiko sodobnemu človeku? SLAPŠAK: Antika je neverjeten vir dobrih naracij, kar lahko vidimo v zlorabah na televiziji, na primer v nadaljevankah Ksena, princesa bojevnica in Herakles, ki ju lahko spremljamo tudi na slovenski televiziji. Obe nadaljevanki zelo spretno manipulirata z mrežo naracij, saj so možnosti neskončne in lahko povedo, kar se jim zazdi. Menim pa, da bo takšna popularizacija mitov, ki manipulirajo z najbolj bazičnimi predstavami, povzročala probleme predvsem najmlajšim, ker uničuje logiko in sistem argumentacije. Z drugimi besedami -najprej znanje, potem domišljija. Vendar to predstavlja eno plat. Osebno namreč mislim, daje antika bolj aktualna kot kadar koli prej. Optimizem je po mojem mnenju nujen, ker od 70. let naprej antika preučujemo na povsem nov način, veliko bolj kontekstualno, veliko bolj drzno, v direktnem dialogu z novimi teorijami. Spričo takšnega načina raziskovanja menim, da se bodo rezultati šele pokazali. Problem predstavlja tudi dejstvo, da nekatera dela antičnih avtorjev še vedno niso natančno prebrana, da jih še vedno ne razumemo, ker živimo v svetu, ki je še vedno obremenjen s krščansko moralo, s post-krščansko mentaliteto. V takšni situaciji na primer sploh ne razumemo, kaj je hotel Aristofan z obscenostmi, z zmerjanjem živih politikov s scene - politiki so namreč sedeli v gledališču in prisostvovali zmerjanju z odra - to so podobe in prakse, ki je sploh ne dojemamo. Podoben primer je tudi Evripidova Medeja. Medeja je tako drzna, tako radikalna, daje še vedno ne moremo prebrati, ne razumemo, kaj hoče Evripid povedati, ker smo zaradi malomeščanske morale, ki smo jo podedovali, preveč skandalizirani. Obstaja še en vidik antike, kije po mojem mnenju izredno pomemben za funkcioniranje pravne in civilne države, demokracije na splošno, kakor jo pač razumemo - jaz jo razumem predvsem z zornega kota atenske demokracije in potem vidim, kako slaba je modema demokracija. Zato menim, da je preučevanje antike v mladih letih, v osnovni šoli ali v gimnaziji, Antiquity as an Intelectual Challenge for the 21st Century Interview with Svetlana Slapšak SUNČIČ: Majority of people that only rarely or never become familiarized with Antiquity in their lives, are not able to establish a clear vision of what the notion of “Antiquity” really comprises. Their experience of Antiquity constitutes nothing more but a brief encounter at school, although the traditionalistic presentation has left them with an impression that it had comprised something utterly unreferential, complex, foreign, even tedious, which they were not able to connect with their everyday experiences. Nevertheless, we are able to detect an implicit as well as explicit use of Antique symbols in popular culture - i.e. from ideological events, such as the Olympic Games, names of everyday objects, titles of films and TV-series. How would you present the notion of Antiquity to a contemporary man? SLAPŠAK: Antiquity is a remarkable source of good narrations, which may also be clearly noted through abusive uses on TV, e.g. in Xena, Warrior Princess, and Heracles, which are also being shown on the Slovenian TV. Both these series very skilfully manipulate with a network of narrations and, the opportunities being endless, they are able to say whatever they can possibly think of. However, I fear that such a popularization of myths that manipulate with the most basic conceptions may cause problems particularly to the youngest, since it is destroying the logic and the system of argumentation. In other words -knowledge first, then imagination. However, this is only one side of the story. Personally I think that Antiquity has never been a more topical subject before than it is now. Optimism, in my opinion, is necessary, because, since the 1970s, Antiquity has been studied from a completely different perspective: much more contextually, much more daringly and through a direct dialogue with new theories. In view of such a researching technique I think the results are yet to be delivered. Another problem arises from the fact that some works by Antique authors have remained examined with an inadequate accuracy. Thus, at present, we cannot comprehend them, since we live in a word that is still handicapped by Christian morality, post-Christian mentality. In such a situation, we are not capable, for example, of understanding what Aristophanes tried to demonstrate with his obscenities and scolding nujno, kajti antična besedila in primeri mladega človeka s svojo subverzivno vsebino vzbujajo k premišljevanju. Pomemben je občutek za slovnico, ne zgolj znanje, kar pomeni element subverzije in logičnega zaključevanja pri katerem koli predmetu. Branje antičnih primerov nedvomno razvija mentaliteto demokratičnega državljana. Seveda se lahko manipulira z antiko, recimo na ravni krščanske ideologije, idej političnega totalitarizma, to smo že tolikokrat videli. Vendar kljub temu verjamem, da antična besedila in antična jezikovna konstrukcija ter podobe delajo sami zase, so nepredvidljivi, izven okvirjev predpisanih recepcij. SUNČIČ: Znanje je tisto, ki torej edino omogoča komunikacijo s tako oddaljeno preteklostjo. Amy Richlin, ameriška feministka in specialistika za klasične študije, samokritično pravi, da se tako vneto ukvarjamo s preteklostjo, medtem ko živimo kot alieni v svojem lastnem svetu. Za mnoge specialiste za antične študije je žal značilno, da imajo sindrom steklenega zvona, da ne vedo, kaj se dogaja okoli njih, kaj je vsakdanje življenje. Kako lahko od takšnih ljudi pričakujemo, da bodo lahko dali kompetentno analizo in zaključke o oddaljenem času, kjer manjkajo ogromni deli sestavljanke, ljudje so že več tisoč let mrtvi in ne morejo odgovoriti na naša vprašanja? Ali je lahko nekdo, ki ne pozna lastnega sveta, dober strokovnj ak za antiko? Oseba, ki j e strokovnj ak za antiko, se mi je velikokrat pohvalila, da nič ne ve, kaj se dogaja danes in ji tudi ni dosti mar, saj ji vedenje o antiki daje avtoriteto za vsa področja. Ali takšni osebi lahko zaupamo? SLAPŠAK: Podobno pripombo bi lahko dali kateremu koli zgodovinarju. Situacija je še resnejša pri tistih, ki se ukvarjajo s sodobnostjo, vendar o določenih problemih v javnosti molčijo - ali še huje, »prilagajajo se« političnim razmeram. »Stekleni zvon« je ideološki konstrukt ravno tako kot »navadni človek«, ki je v totalitarnih sistemih lahko služil kot (slaba) samozaščita, v liberalnih pa kot (slaba) maska. Vsi veliki znanstveniki v antičnih študijah, ki se jih spoznala, so bili odlični analitiki sedanjosti, pripravljeni, da politično tvegajo, da se zaletavajo, da ščitijo svoje študente, da ne padajo v malomeščanske kalupe. Status »notranjega aliena«, nenehno radovednega opazovalca sedanjosti, je nujen potem, ko se izprašajo mrtve priče iz daljne preteklosti. Na tak način razumem izjavo Amy Richlin. SUNČIČ: Se vam ne zdi, da že sama izbira vsebin, besedil in šele potem interpretacije sama na sebi že vključuje pomembne ideološke značilnosti, ki v neomogočajo »nedolžnega« branja antičnih besedil? Ce realistično pogledamo, so vaše ideje idealistične, morda celo utopične. SLAPŠAK: Utopične niso samo v enem elementu, in ta je ključni, in sicer v dina-mizmu znanja. Ne glede na to, v katero koli smer gre izobrazba, celo v totalitarnih sistemih, če omogoča znanje, potem že vsebuje element subvezije, ki jih bo of the living politicians in the arena - in those times, the politicians actually sat in the theatre and took part in the scolding from the stage. These are the images and practices that are simply beyond our grasp. Euripides’ Medaea presents a similar case. Medaea is so bold, so ultimately radical that, being too scandalised by the small-town morality, a hereditary taint passed on to us, we still fail to read it and understand what Euripides was trying to say. There is yet another aspect of Antiquity that is, in my opinion, of utmost importance for the functioning of a legal and civil state, or a democracy in general, as each of us chooses to understand it -1 understand it particularly from the point of view of the Athenian democracy, which then enables me to see more clearly how dysfunctional modem democracy actually is. Therefore I think that the investigation of Antiquity at the early age - in primary school or grammar school - is of essential importance, since the subversive contents and implications of Antiquity texts and examples encourage young people to think. It is not only important to have knowledge but also the understanding of grammar, which means an element of subversion and drawing logical conclusions at any subject. The reading of Antiquity examples undoubtedly enables a democratic citizen’s mentality to evolve. Having said that, Antiquity can, of course, still be manipulated, for instance, on the level of Christian ideology, the ideas of political totalitarianism; we have witnessed that thousands of times. Yet, I still believe that Antiquity texts and Antiquity linguistic construction, as well as the imagery, function in their own right and are as such unpredictable, beyond the frames of prescribed receptions. SUNČIČ: Knowledge is thus the only vehicle enabling communication with such a remote past. Amy Richlin, an American feminist and a specialist in Classical Antiquities, claims self-critically that we are so much immersed in the past that we have consequently grown aliens to our own world. Many authorities in Classical Antiquity, unfortunately suffer from the “glass-bell syndrome”: they are not aware of what is happening around them, they do not know what ordinary life is. Can we actually expect that such individuals will be able to offer a competent analysis and conclusions on some remote era, where enormous pieces of a jigsaw puzzle are missing, the people are dead for more than a thousand years and cannot answer our questions? Can anybody who is ignorant of his or her own world really be a true intellectual authority in Antiquity? One expert in Antiquity often boasted of her ignorance as regards the ways of the world today, and she was also quite carefree about it since was quite confident that the knowledge of Antiquity guaranteed her the authority for all scientific fields. Can such a person be trusted? SLAPŠAK: A similar observation could be attributed to historians as well. And the situation becomes even more serious in the case of people who deal with contemporaneity, but with respect to certain issues keep silent in public - or even worse: they “are adapting” to political conditions. The “glass bell” is no less an ideological construct than the “ordinary man”, which in the times of totalitarian systems could serve as a (bad) self-protection and in liberal times as a (bad) mask. All the great scientists in the field of Antiquity studies that I have met are also excellent analysts of the contemporaneity, prepared to take political risks, face a heavy barrage of fire, protect their students, and avoid drifting into small-town frames of mind. The status of an “internal alien”, an indefatigable, endlessly curious observer of the present, becomes essential after the deceased witnesses from the ancient past have been examined. This is how 1 understand Amy Richlin’s statement. uničil. Slednje smo lahko videli tudi pri komunizmu. Komunizem je bil ideologija, kije privilegirala znanje, vendar na svojo škodo. Zato ni bilo možnosti, da bi (državni) komunizem živel dlje, kot je, približno 50,60 let. Vsako znanje prinaša uničenje sistema, ki ga omogoča. Znanje je »materija«, ki se nenehno preliva čez robove posode, v kateri se nahaja. Zato mislim, daje ogromni potencial klasičnih znanosti točno v tem, ker klasične znanosti, ki so vir vseh drugih humanističnih znanosti in na splošno vsega znanja, kot ga danes definiramo v Evropi, zahtevajo ogromno »energije pridobivanja znanja«. Če hočete biti strokovnjak za antične študije, morate poznati jezike, arheolo- gijo, umetnostno zgodovino, literaturo, teorijo in tudi tako imenovane trde znanosti. Vse to mora biti del vašega znanja. Če imate znanje s tako širokega polja, imate določeno ekspertizo, ki premaga vsa druga polja, ki jih poznamo v humanističnih disciplinah. Morate se namreč spoznati tudi na antično matematiko, četudi ste specialist za antično književnost. Idealizem in utopija, imate prav, delno gre za to. Ne vidim jih v statusu »znanja«, ampak v stalnem iskanju znanja in širjenju njegovih meja. Na drugem nivoju razmišljanja, idealizma in utopije v tem primeru ne moremo uporabiti, ker cilj ni v iskanju »resnice«. »Resnica« je področje vere in/ali ideologije, ne znanosti. SUNČIČ: Menite, da obstajajo ljudje, ki dejansko obvladajo vse te vede? Ob hitrem razvoju znanosti in tehnologije, ki je prinesla vedno večjo specializacijo, je nerealistično pričakovati, da bo posameznik obvladal tako široki spekter znanj. Še več - nekomu se bo zdelo izredno čudno in sumljivo, če bo kdo trdil, da se res spozna na tako veliko število raznorodnih znanosti. Mar pri takšni zahtevi ne gre za zanikanje antične maksime oti noMxx äXkd rcoM, non milita sed multum, ne veliko stvari, ampak veliko ene stvari? SLAPSAK: Morda takšnih posameznikov res ni veliko, vendar obstajajo, o čemer sem se tudi osebno prepričala, ko sem jih srečala. Gre za ambivalenten odnos med znanjem in tistim, kar se imenuje akademski vrhovi. Med vpisanimi potrebami znanja in disciplinarnih meja je nujno potreben intelektualni noma-dizem, še posebej v antičnih študijih. Takšen nomadizem ohranja kolektivni spomin na starost oziroma na zgodovino preučevanja antike, po drugi strani pa uspešno subverzivno deluje na »fah-idiotizacijo«, kateri so se zoperstavljali tudi največji interpretatorji »filološke metode«, nemški znanstveniki iz druge polovice 19. stoletja. V vseh smereh antičnih študij je potreben nomadizem, na primer branje strokovnjakov za antiko iz 15., 16., 17., 18. in 19. stoletja. Spet smo pri vaši pripombi o »realističnosti« takšnih zahtev: kdor hoče, ta zmore. Pred kratkim je umrl velik strokovnjak za antično matematiko, klasični filolog, Madžar. Svojo kariero je začel, ko so ga po dogodkih leta 1956, ko je bil že v zrelih letih, kot »nazadnjaški element« vrgli v kot nekega državnega inštituta za fiziko, SUNČIČ: Do you not think that the choice in its own right of the contents, texts and only then the interpretations, already incorporates the important ideological characteristics that render the mere “innocent” reading of Antiquity texts impossible? From a realistic point of view, your ideas are then idealistic, if not even utopian. SLAPŠAK: They are not utopian only as far as one - and a key - element is concerned, which is the dynamism ofknowledge. Regardless of what course the education is heading, even in totalitarian systems, if it ensures knowledge, then it already contains an element of subversion that will destroy them. The latter could also be seen in communism. Communism constituted an ideology that privileged knowledge, but to its own doom. Therefore there was no chance for (state) communism to persevere longer than it had, for approximately 50, 60 years. Every nature ofknowledge leads to the fall of a system that had enabled it. Knowledge is a “matter” that keeps incessantly pouring over the brinks of a vessel, where it is located. Therefore I think that the enormous potential of Classical sciences lies exactly in that, since Classical sciences, being the source of all other humanities sciences and the entire knowledge in general, as it is defined today in Europe, demand an un- bounded amount of “energy in acquiring knowledge”. If you wish to specialize your expert knowledge in Classical Antiquity, you need to master Classical languages, architecture, history of arts, literature, theory, as well as the so-called “hard sciences”. It all has to constitute part of your knowledge. If you gain the knowledge in such a vast field, you acquire a certain expertise that surpasses all other fields that we know in humanities disciplines. Namely, you have to understand the Classical mathematics, even though you specialize in Antiquity literature. Idealism and utopia, you are right, this is partly the case. I do not see them in the status of “knowledge”, but in the incessant search for knowledge and the expansion of its boundaries. On another level of reflecting, idealism and utopia cannot be applicable to this case, since the goal is not the search for the “truth”. The truth belongs in the area of faith and/or ideology, not science. SUNČIČ: Do you think that there are people who actually master all these sciences? Given the rapid development of sciences and technologies that have led to even narrower specializations, it is somewhat unrealistic to expect that an individual will master such a wide spcctrum of knowledges. Moreover - it may strike one as very odd and suspicious when somebody will claim to master such a diversity of sciences. Does such a requirement in itself not imply the very denial of the Antique maxim oti TtoAM dXXd noA/o, non multa sedmultum, not many but much? SLAPŠAK: Perhaps such individuals are indeed rare, but they exist, which I convinced myself of when I had personally met them. What we are dealing with here is an ambivalent relationship between knowledge and what is called “top academic circles”. Among the inscribed requirements for knowledge and disciplinary boundaries, the intellectual nomadism is necessary and essential, especially in the domain of Antiquity studies. Such nomadism maintains collective memory of the age or history of Antiquity investigation, while on the other hand, it is successful in subversively affecting the “Fachidiotismus”, to which opposed even the greatest among the interpreters of the “philological method”, the German scientists in the latter half of the 19th century. Intellectual nomadism is necessary within all da bi pisal poročila o zgodovini »trdih« znanosti. Iz kota je zrasla nova teorija razvoja antične geometrije... Tema me fascinira ravno zato, ker o matematiki in geometriji ne poznam pravzaprav ničesar razen zornega kota tega znanstvenika. Po drugi strani, če sem kot študentka ves čas prelagala težke slovarje in tekste, dneve in noči prebila v knjižnicah, danes del tega opravim s pritiskom na gumb... SUNČIČ: Ali lahko danes antiko opredelimo kot elitistično domeno? Sodobna ameriška strokovnjakinja za antiko in feministka Nancy Sorkin Rabinovvitz pravi v uvodu ene izmed svojih knjig, da je bogata Židinja. V preteklosti so se z antiko ukvarjali pripadniki meščanskih slojev, ki so na ta način utrjevali lastno »demokratično«, predvsem anti-aristokratsko identiteto. V 20. stoletju je obstajala predstava, daje antika študij za bogate brezdelne gospodične. Kdo danes preučuje antiko in ali ga lahko sploh definiramo? SLAPŠAK: Na priporočilo moje učiteljice v osnovni šoli sem se v klasično gimnazijo v Beogradu vpisala po prvih štirih razredih. Mati meje vprašala, če se strinjam, jaz pa sem pristala. V klasični gimnaziji smo bili tako revni kot bogati, vendar je to bila družba, v kateri bogatstvo ni moglo biti ključnega pomena - torej smo mi revnejši imeli, če ne drugega, enako sproščenost, česar danes ne zasledimo več. Zahvaljujoč sistemu socialne države je študij klasične filologije še zmeraj dostopen vsem, tudi nižjim socialnim slojem; v prihodnosti bo verjetno cerkev tista, ki bo revnejšim omogočala študij. Ne vem, če bo takšna podpora prednost za znanost, ampak mladi znajo oceniti in se hrabro spuščati tudi v negotovo prihodnost, kije kulturno opredeljena kot izrazito alternativna. Na Zahodu, v Evropi in Ameriki, sem spoznala tudi izredno bogate strokovnjake za antične študije, pretežno naslednike, ki so se odločili, da ne bodo več »delali denarja«, ampak da se bodo ukvarjali s svojim intelektualnim hobijem. Tudi za njih je študiranje »žrtev«, na podoben način kot za tiste, ki se morajo ukvarjati z vsakdanjim delom, da bi lahko študirali po svoji izbiri... say good-bye to money, v vsakem primeru. Vsekakor, zadeve so drugačne v balkanskih krogih, kjer je izbor discipline povezan s sistemi oblasti in avtoritete, ki tam nikoli niso ločeni. Dovolite mi, da verjamem, morda spet »utopično«, da danes izbor antike kot discipline vsekakor označen z določeno stopnjo ločitve od kapitalistične mentalitete in od njene vseprisotne družbene prisile. SUNČIČ: Veliko ste se ukvarjali s podobo in reprezentacijo intelektualcev v antiki. Kako opredeljujete antičnega intelektualca vis-ä-vis povprečnemu moškemu oziroma državljanu, ki sedi v gledališču, gre v skupščino in podobno - kakšen je njun odnos? Pri tem ne mislim neposreden fizični odnos, ampak »nastrojenost«. directions of Antiquity studies, for example, the reading of specialists in Classical Antiquity dating back to the 15th, 16th, 17th, 18th and 19th centuries. Here, we again reach your remark on the “realisticity” of such demands: where there is will, there is power. Recently, a great expert in Classical mathematics and a Classical philologist of Hungarian origin, passed away. He began his career in his ripe old age, when in the wake of the events in 1956, he was thrown as a “reactionary element” into a corner of some state institute for physics, in order to write reports on the history of “hard” sciences. From that corner sprung a new theory on the evolution of Classical geometry ... This subjects fascinates me even more so, because I know nothing of mathematics and geometry, except for the point of view of this scientist. On the other hand, I cannot help but think: as a student, I spent entire days and nights constantly shifting heavy dictionaries and texts, whereas now, I achieve almost everything with a simple push of a button ... SUNČIČ: Can Antiquity today be defined as an elitist domain? The contemporary American authority in classical Antiquity and a feminist Nancy Sorkin Rabinowitz says in the preface to one of her books that she is a wealthy Jewess. In the past, Antiquity was the professional domain of the middle class citizens and simultaneously a means with which they consolidated their own “democratic” and, above all, anti-aristocratic identity. In the 20th century rose the idea that Antiquity was a course of studies intended for idle wealthy ladies. Who studies Antiquity today, and can the profile of such a scholar even be defined? SLAPŠAK: Upon the recommendation of my primary school teacher, I enrolled a classical grammar school in Belgrade after I finished the fourth grade. My mother asked for my consent and I gave it. Both rich and poor children attended classical grammar school, although it is true that in those days, we lived in a society where the financial status could not be of key importance. Therefore we the poorer children could, if not anything else, afford the same level of easiness, which nowadays cannot be perceived anymore. Due to the welfare state system, the classical philology studies are still accessible to anyone, even the poorest classes. However, in the future, I think, it would probably be the Church that will enable the poorest to study classical philology. I am not sure whether such a financial assistance will present any advantage for science, but young people are capable of sound evaluation and making courageous steps towards an uncertain future that is culturally defined as explicitly alternative. In the West, Europe and the United States, I also met extremely wealthy experts in the field of Classical Antiquity, predominantly the followers that had decided not to “make money” anymore, but rather concentrate on their intellectual hobby. Even for them, the studying is the “victim” in a similar sense as it is for those who are forced to struggle through their everyday jobs in order to successfully finish the studies that they have chosen ... In any event, this means “say good-bye to money”. The matters are, by all means, different in the Balkans, where the selection of the study discipline is closely connected with the systems of power and authority that have never been separated there. Allow me to believe, perhaps again in that “utopian” sense, that today the selection of Antiqits omnipresent social coercion. SLAPŠAK: Za antičnega intelektualca je bila značilna določena osnovna »akcija«, s katero sije zaslužil sovraštvo navadnih državljanov, in sicer dejstvo, daje hotel izstopiti iz kolektiva. S poskusom izstopa iz kolektiva je hkrati tudi razgradil demokracijo. Nesreča intelektualnega gibanja, ki ga lahko najbolje opazujemo v 5. st. pr. n. št. v Atenah, je bila predvsem v tem, da so vso energijo usmerjali v omejevanje demokracije. Na eni strani ste imeli zelo progresivne ideje o enakosti pri Platonu in Aristotelu, na drugi strani pa seje Aristotel kot izjemni strokovnjak z vsemi silami trudil, da bi dokazal, zakaj ženska res ni enaka. Obstajali so torej napori, da bi sc naprej izstopilo iz pripadanja kolektivu, tako da se po eni strani poglabljajo določena vprašanja, po drugi strani pa se intelektualci pridružijo oblasti. Slednje vidimo predvsem v Aristofanovih komedijah in še posebej v Ptičih, kjer intelektualci ponujajo svoje usluge novi državi. Takšni primeri ponujajo paralele med sodobno in antično situacijo, saj lahko vidimo, kako se intelektualci organizirajo v družbi, kaj uničujejo v svojih intelektualnih gibanjih: razen ustvarjanja obstaja tudi destrukcija. SUNČIČ: Intelektualci so zaradi svojega posebnega vedenja v družbi po načelu marginalizirani: četudi tesno sodelujejo z ekonomskimi in političnimi elitami so izredno težko všečni širši javnosti, saj imajo navadni ljudje vseskozi občutek, da jih intelektualci ogrožajo, da so nori, neuravnovešeni, nevarni, izprijeni in podobno. Predvsem v 20. stoletju se je v splošnem imaginariju izoblikovala podoba o norem znanstveniku, ki jo uteleša Albert Einstein, reproducira pa jo predvsem popularna kultura, ki prek filmov, nadaljevank in literature genialne ume predstavlja kot nore in mnogokrat hudobne in nevarne oportuniste, ki svoje usluge prodajo najboljšemu ponudniku. SLAPŠAK: Intelektualci so vsekakor po načelu marginalizirani, o tem ni nobenega dvoma. Po drugi strani pa je osnovna kvaliteta intelektualcev, ki jo lahko zasledimo od atenske demokracije naprej, da so nepredvidljivi in to je tisto, na kar lahko računamo tudi v prihodnosti. Dejstvo pa je, da so bili antični intelektualci, kljub temu da si občasno pridobili privilegije, bolj outsiderji kot »pomembni spremljevalci«. Razen tega od antike naprej obstaja stereotip o nenehni nevarnosti, ki jo predstavljajo intelektualci za državno stabilnost. Ne bodite tako prepričani v neprisotnost klasikov v oblasti: v Angliji je v veljavi mnenje, da so diplomirani klasični filologi najboljši administratorji v državni službi, zato izredno lahko dobijo službo v tej dejavnosti! Če pa pogledate na primer situacijo v Franciji, predpostavka o neprisotnosti klasičnih filologov preprosto ne drži: humanisti iz najbolj eksotičnih disciplin, med njimi tudi preučevalci antike, niso bistveno različni od drugih javno prisotnih kritičnih intelektualcev. »Umaknitev v znanost« je po mojem mnenju le še eden malce perverzen odsev omenjenih balkanskih (in centralno evropskih) strategij oblasti SUNČIČ: Your professional interest has greatly revolved around the image and the representation of intellectuals in the Antique cultures. How would you define an Antique intellectual vis-ä-vis an average man or citizen, who sits in the theatre, attends the assembly and so forth? How is their relationship defined? With that I do not mean the direct, physical relationship but their attitude towards each other. SLAPŠAK: Characteristic of an Antique intellectual was a certain basic “action” with which he had brought upon himself the hatred of ordinary citizens, and that basic action was his aspiration to withdraw from the collective. By the attempt of doing so, he simultaneously also decomposed the democracy. Particularly unfortunate about the intellectual movement, which can be most thoroughly observed in the 5th centuiy B.C., was the fact that their entire energy was focused into facilitating the confinement of democracy. On the one hand, Plato and Aristotle fathered extremely progressive ideas of equality, while on the other hand, Aristotle as an outstanding intellectual authority, invested his entire efforts into proving as to why women are, in- disputably, not equal to men. There were thus aspirations directed at breaking the ties with the collective, consequently giving rise to much more complex questions on the one hand, while on the other, the intellectuals join the political authorities. This can be clearly seen in the Aristophanes’ comedies, especially in Birds, where the intellectuals bid their services to the newly formed state. Such examples offer parallels between the contemporary and the Antique situations. By drawing such parallels, it can be seen just how the intellectuals organize themselves within a society and what they are bringing to destruction in their intellectual movements: beside creation there is namely also destruction. SUNČIČ: Due to their unique behaviour in society, the intellectuals are principally marginalized: even though they closely collaborate with the economic and political elites, they are extremely disliked by the general public, since the ordinary citizens cannot shake off the feeling that the intellectuals pose a threat to them, that they are mad, imbalanced, dangerous, perverse, and so forth. Especially in the 20th century, the idea that had been established within the general imaginary was that of a mad scientist embodied in Albert Einstein and predominantly reproduced by popular culture. Through films, series and literature, the latter presents the greatest geniuses as mad and ever so often as evil opportunists selling their services to the highest bidder. SLAPŠAK: In principle, intellectuals are definitely marginalized; there is no question about that. Nevertheless, the basic quality that they have managed to maintain ever since the Athenian democracy is their unpredictability. And this trait is not about to disappear in the future. On the other hand, we cannot dispute the fact that the Antique intellectuals - even though they were occasionally granted privileges -had the reputation of outsiders rather than “vital companions”. Moreover, there still exists the stereotype from the Antique times about a continuous threat that the intellectuals pose to the stability of the state. But do not be so confident that there are no Classical Antiquity experts in the government. In England, it is generally believed that classical philologists with a university degree have the best performance in government services; therefore they have no problem whatsoever getting employment there! But if one takes a in avtoritet. »Navadni človek« je zmeraj kar koli že z bogatega smetišča zahodne v ozadju takšnih naracij, s katerimi se in vzhodne represije in netolerantnosti, opravičujejo neumnost, svetohlinstvo ali SUNČIČ: Vrnimo se spet k osnovni predstavi, ki jo preberemo že pri Aristofanu v Oblakih: intelektualec je nekdo, ki ni nič prida. Svoje usluge prodaja najboljšemu ponudniku ali pa je - milo rečeno - čudak. Če vzamemo popularno Aristotelovo definicijo - intelektualec ni ^öov 7coXt,Ttxt3v, politično bitje, torej se razlika med navadnim državljanom in intelektualcem vzpostavlja že v tej osnovni predpostavki. SLAPŠAK: Ključni element Aristofa- skupino intelektualcev, kateri tudi sam nove slike je - in Aristofan je seveda pripada, ker misli, daje slednje koristno intelektualec da navzven ridikularizira predvsem za skupino samo. SUNČIČ: Sami pogosto poudarjate, da je Aristofan klovn, na nek način nor. In ker se zanj domneva, da je nor, mu je zaradi tega dovoljeno govoriti stvari, ki drugim niso dovoljene. Lahko bi rekli, da mu je zaradi tega dovoljeno govoriti resnico, vendar vztrajajmo pri podobi intelektualca - Aristofan je nor, intelektualce predstavlja kot nore in pokvarjene... Ali v tem lahko beremo samoparodijo in samokritiko, resnico ali morda ritualno inverzijo, s katero poskuša Aristofan zmanjšati napetost, ki so jo v atenski demokraciji ustvarjali intelektualci? Če je namreč rekel, da so nori in pokvarjenci, potem so ritualno v gledališču obdelali očitno zelo kočljiv problem, pred katerim se je znašla demokracija, ki je zagovarjala isonomijo, popolno enakost. Ali lahko za atensko demokracijo potem sploh rečemo, da je nekdo lahko govoril »resnico« na subverziven način, ne da bi si pridobil oznako norca? SLAPŠAK: Norost je institucija in Aristofan je institucija norosti, zato deluje zelo pozitivno in ima tudi svoj ugled. Deluje v žanru, ki zahteva norost in v njem kaže vse, kar je odsotno iz »normalnosti«, torej marginalizirane skupine: postavi vprašanja žensk, intelektualcev, tujcev... V Aristofanovih komedijah so na najslabši način predstavljeni vojaki, skupina, ki jo neskončno prezira. Za vse ostale skupine obstaja vsaj nekakšno upanje, medtem ko so vojaki za Aristofana nemogoči. Vse se dogaja znotraj institucije norosti, ki jo atenska demokracija izvaja zaradi tega, da bi državljani imeli ventile, da bi enkrat, dvakrat ali trikrat na leto sprostili, se režali, zmerjali svoje politike, potem pa funkcionirali naprej. To je institucija, ki je današnja, moderna demokracija, še nima. S tega vidika smo precej zaostali v primerjavi z atensko demokracijo. look at the situation in France, the presupposition of the absence of classical philologists simply cannot hold. Experts in the most exotic fields of humanities, including Classical scholars, do not differ much from other publicly visible critical intellectuals. The “retreat to science” is, to my opinion, nothing more than just another slightly perverse reflexion of the abovementioned Balkan (and Central European) strategies of power and authorities. “Ordinary man” always lingers in the background of such narrations, which serve as the justification for stupidity, hypocrisy, or whatever one might think of, from the rubbish dump, as much opulent as it already is, of the Western and Eastern repression as well as intolerance. SUNČIČ: Let us return to the basic notion that can be read already in Aristophanes’ Clouds: an intellectual is somebody who amounts to nothing worthwhile. He sells his services to the highest bidder or is, to put it mildly, eccentric. If we take the popular Aristophanes’ definition: an intellectual is not^Sov rcoXiTtxwv, i.e. a politician, therefore the difference between an ordinary citizen and an intellectual is established already by this basic presupposition. SLAPŠAK: The key element of Aristophanes’ picture is - and Aristophanes is an intellectual, of course - that he openly mocks a group of intellectuals in which he also belongs, because he thinks that mockery is beneficial particularly for the group itself. SUNČIČ: You yourself often emphasise that Aristophanes is a clown, in a sense mad. And since he is presupposed to be mad, he is allowed to say things that others would never be permitted to say. One could say that, for this reason, he is allowed to speak the truth. But let us stand by the notion of an intellectual - Aristophanes is mad and he presents intellectuals as mad, corrupt... Can we determine on such basis a self-parody and self-criticism, the truth or perhaps a ritual inversion with which Aristophanes tries to reduce the tension that had been created by intellectuals in the Athenian democracy? If he claimed that they were mad and corrupted, then they ritually treated a very delicate problem in the theatre, before which the democracy found itself, advocating isonomy, complete equality. Can we then actually claim that, within the framework of the Athenian democracy, anyone could speak the “truth” in a subversive manner without being designated a madman? SLAPŠAK: Madness is an institution, and Aristophanes is an institution of madness. Therefore he functions extremely positively and retains his reputation. He functions within the genre that requires madness and manifests in it everything that is absent from “normality”, i.e. marginalized groups: he raises issues relating to the status of women, intellectuals, aliens ... However, no one is presented in a worse light by Aristophanes’ comedies than the soldiers, a group that Aristophanes holds in utmost contempt. While he still believes that there is some hope left for the representatives of other groups, the soldiers remain beyond correction. It all takes place within the institution of madness implemented by the Athenian democracy with a view to give the citizens a chance to ventilate, relax once or twice per year, laugh, scorn their politicians and then continue with their everyday lives. This is an institution that in today’s democracy is still something to be desired. In this respect, we lag considerably behind the Athenian democracy. SUNČIČ: Mislite, da ni takšno stanje v sodobnosti predvsem posledica povsem drugačnega političnega sistema, totalne disperzije? Na načelni ravni lahko najdemo paralelo v sodobnih oblikah diskurza, v Sloveniji v varietejeju TV Poper, kjer gre za določeno vrsto norčevanja, kije v tem kulturnem okolju neznano. Se vam zdi, da pri TV Popru zasledimo podobno vrsto komičnega ritualizma kot v Aristofanovi komediji? SLAPŠAK: Pri TV Popru lahko prepoznamo sredozemsko karnevalsko kulturo, ki je eden dragocenih ostankov v evropski kulturi, in sicer karnevalsko norčevanje. Osnovna kritika je sledeča: Tv Poper ni dovolj dober in predvsem ni dovolj nor! Norčevanja namreč ne izpelje do konca, ampak nenehno vztraja pri določenih likih, medtem ko se drugih nikoli ne loti, čeprav bi to bilo nujno potrebno in bi šele potem postalo prava komedija. Institucija norčevanja zahteva ogromno znanje: ni namenjena širokim masam v splošnem pomenu, ampak širokim masam, ki vedo. Vprašanje je, komu je namenjen Tv Poper. Če se vrnemo k Aristofanu: ko v svojih komedijah parodira Evripida, pri tem domneva, da tisti, ki sedijo v gledališču, poznajo osnovni Evripidov »tekst«, iz katerega se norčuje, sicer štosov ne bodo razumeli, s čimer se soočamo sodobni interpretatorji Aristofana. Norčevanje iz intelektualcev predpostavlja, da večina ljudi ve, kaj tisti intelektualci počnejo, šele potem lahko razumejo norčevanje in se smejijo. Norčevanje lahko gre v popolno obscenost, ogabnost in direktno zmerjanje, po drugi strani pa gre lahko v visoko intelektuali-zacijo. Takšne visoke intelektualizacije naša kultura ne pozna več, v tem je problem. Obscenost smo cenzurirali, obenem pa pozabili zakaj. SUNČIČ: Kako bi nekomu, ki ne ve nič o Aristofanu in je za Evripida in Sofokla slišal zgolj v šoli - pozna na primer samo Medejo, Antigono ali Kralja Ojdipa -kako bi takšnemu predstavi antično komedijo v kontekstu? Kako bi prevedli podobe in predvsem štose v nekaj, kar bi sodobni gledalec vsaj malo razumel, v simbole, ki bi evocirali takojšnje prepoznanje? SLAPŠAK: En takšen projekt sem zastavila s svojimi študenti, vendar žal v zelo slabem trenutku, in sicer pred vojno v Sloveniji leta 1991. S skupino študentov z arheologije in grščine sem režirala Zenske v narodni skupščini. Študentje so sami naredili prevod na podlagi aktualnih dogodkov, kontekstualizacija je bila povsem svobodna - nekateri so poznali grški original. V prevodu so se pojavljale različne aktualne politične osebnosti danega trenutka parlamentarne demokracije v Sloveniji, in sicer z pravimi imeni. Zadeva je zelo dobro funkcionirala, ker so se študentje pri delu izredno zabavali. Študenti ISH-ja so pripravili prevod Lizistrate skupaj z menoj. Zadeva je v primerjavi s prvim poskusom zelo uspela, saj je skupina podiplomcev z ISH in njihovi prijatelji predstavila zavzemanje SUNČIČ: Do you think that the situation as it today could have, above all, derived from a completely different political system, a total dispersion? In principle, one can find a parallel in contemporary forms of discourse: in Slovenia this could be the TV-Poper show manifesting a certain kind of mockery, which is a fair novelty in this cultural environment. Do you think that in the TV-Poper Show, a similar type of comic ritualism can be detected as in Aristophanes’ comedies? SLAPŠAK: In the TV-Poper Show one of precious remnants in the European cultural heritage can be identified, the Mediterranean carnival, comprising above all, camivalistic mockery. The basic criticism relating to the TV-Poper show would be the following: the TV-Poper Show is not good enough and certainly not mad enough! The mockery itself is never brought to the very punch line. Instead, the show constantly revolves around the same characters, while others are never being dealt with, although this would be absolutely necessary in order for the show to develop into a true comedy. The institution of mockery requires an enormous amount of knowledge: it is not intended for mass audiences in a general sense, but to the masses that have the awareness of the contemporary issues. The question, however, is for whom the TV-Poper Show is intended. If we return to Aristophanes: when in his plays he parodizes Euripides, he does so assuming that the audience is familiar with the basic Euripides’ “text”, which Aristophanes targets with his mockery, otherwise the audience fails to understand the humour of it. This is exactly the issue that the contemporary interpreters of Aristophanes are addressing. The mockery of intellectuals arises from the presupposition that the major part of the audience is aware of what these intellectuals are doing. Only when this presupposition is fulfilled can the audience fully understand the mockery and laugh. The mockery itself may turn into an utter obscenity, repulsiveness and direct scolding, but it may also turn towards intellectualisation on a higher level. The problem with such elevated intellectualisations within our culture is that they have ceased to exist. We have made obscenity subject to censorship and at the same time forgotten why we have done so. SUNČIČ: Let us take, for instance, someone who does not know anything about Aristophanes and has been briefly familiarized with Euripides and Sofocles at school - he or she only knows Medaea, Antigona and King Oedipus. How would you present to such a person an ancient Greek comedy within a certain context? How would you translate the notions and, above all, the jokes into something fairly comprehensible to a contemporary viewer, or into symbols that would evoke imminent recognition? SLAPŠAK: I set up such a project with my students, but unfortunately at a very bad moment: just before the war in Slovenia started in 1991. Together with the students of archaeology and Greek I directed a play Women in the National Assembly. The students themselves made the translation in the light of current events and the contextualization was completely free - only a few of the students knew the Greek original. The translation outspokenly presented by their actual names various topical political personalities at that given moment of parliamentary democracy in Slovenia. The project functioned perfectly, because the students had immense fun working on it. The students from ISH, however, prepared their translation of Lizistrata in cooperation with me. Compared with the former parlamenta s strani žensk. Prvo dejanje Lizistrate je bilo del prireditve, ki jo je ISH organiziral na Prešernovem trgu maja 2000. Vedno obstajajo dogodki, na katere se posamezna tematika lahko naveže in jih kontekstualiziramo v sodobnosti, pri tem ni nobenih omejitev. Vse stvari nosijo »spomin« antičnih konceptov, na te se vedno lahko navežemo v vsakem času in prostoru. SUNČIČ: Za antično komedijo je značilna izredna ostrina in žaljivost, vsaj kar se današnjega pojmovanja svobode govora tiče. Kako se lahko pri vpeljavi realnih oseb lahko izognemo preprekam, ki nam jim danes postavlja pravo, ki ščiti osebnostne pravice posameznikov, še posebej pripadnikov političnih in ekonomskih elit, ki so po definiciji tarča posmeha v stari komediji? Po padcu atenske demokracije v Atenah vpeljejo odločbo, da se komedija ne sme norčevati iz živečih oseb, kar pomembno vpliva na prehod žanra v drugo smer, predvsem v smer stereotipov, ki so smešni in niso povezani s točno določeno realno osebo. Takšen koncept odgovarja tudi modernim predstavitvam, kjer se avtorji izognejo morebitnim tožbam s tem, da na začetku izjavijo, da je kakršna koli podobnost z realnimi osebami, mrtvimi ali živečimi, zgolj naključna. Kje je torej zanka, skozi katero se predstavitev lahko izogne težavam in še vedno ostane zvesta konceptu atiške komedije? SLAPŠAK: Po sodobnih zakonih stara komedija ne bi bila povsem mogoča, kar bi danes govorilo v prid debati o spreminjanju zakonov. Vendar so zakoni pri tem še najmanjši problem, ker veliko večji problem predstavljajo znanje in mentaliteta. Določena kultura mora zapo-pasti in inkorporirati v svoj vrednostni sistem idejo kamevalizacije. V javnosti boste zasledili mnenje, da to ni dobro, kajti že na prvi ravni paralelizacije se boste soočili s problemom politične korektnosti. Mislim, da ravno karnevali-zacija govori v prid politični korektnosti, saj bi olajšala sprejemanje samega koncepta, k katerem se v javnosti sploh ne razpravlja. SUNČIČ: Tudi pri nas obstajajo družbeni dogodki, za katere se predpostavlja kršitev pravil oziroma pravilo, da je v času, ki ga opredelimo kot »karnevalski«, inverzija pravila predstavlja pravilo. Omenimo predvsem pretirano alkoholiziranje, kjer je policija izredno popustljiva - pri praznovanju verskih in državnih praznikov kot so božič, novo leto in podobno - medtem ko pri vprašanju svobode govora takšne popustljivosti ne bomo zasledili. Če vzamemo katero koli Aristofanovo komedijo: kakšni premiki bi bili potrebni v slovenski mentaliteti, ki bi omogočili vpeljavo realnih osebnosti v priredbo v predstavi na odru mainstream gledališča? Ob tem bi seveda pričakovali, da bi v komediji omenjene oziroma ozmerjane osebe sedele v publiki in po antičnem vzoru vstale in se poklonile publiki in igralcem na odru. project, the latter one was an even greater success, since the group of the ISH post-graduate students together with their friends presented the conquest of the Parliament by women. The first act of Lizistrata was part of the cultural event organized by ISH on Prešeren Square in May 2000. What I am try- ing to say is that there are always occurrences that can be linked with an individual subject theme and contextualized within the con-temporarity - there are really no boundaries. Everything bears the “memory” upon antique concepts and the connection with the latter can be established at any given time or place. SUNČIČ: Characteristic of antique comedy are the remarkable sharpness and offensiveness, at least as regards the contemporary understanding of the freedom of speech. When introducing real persons, how can the hindrances be avoided that are posed by laws protecting the rights of individuals and especially the representatives of political and economic elites, who - by definition were the primarily targeted in the ancient comedy? In the wake of the fall of the Athenian democracy, Athens adopted a decision according to which the comedy should not mock living persons. This bears an important effect upon the transition of the genre into another direction, predominantly into the creation of stereotypes, which are still funny but not directly connected with a certain actual person. Such a concept corresponds to modern shows, as the authors avoid possible lawsuits by announcing at the very beginning that any similarity with actual individuals, living or deceased, is only coincidental. Where, then, is the loop through which a show can avoid problems and at the same time remain true to the concept of Attic comedy? public opinion is opposed to such tendencies, since already on the first level of parallelization; you confront the problem of political correctness. In my opinion, it is precisely the carnivalization that speaks in favour of political correctness, since it would make it easier for the concept itself to be adopted, but the concept is not being debated in the public at all. SUNČIČ: There are also certain social events in Slovenia that presuppose the violation of rules or presuppose that, at the time that is defined as carnivalistic, the inversion of a rule constitutes a rule in its own right. Let me just refer to, for instance, the excessive alcoholization, towards which the police show an extraordinary lenience, especially during the times of religious and national festivities, such as Christmas, New Year’s Eve and so forth. On the other hand, no such lenience will be detected in addressing the freedom of speech issue. And if we again refer to any one of Aristophanes’ comedies: what kind of move- SLAPŠAK: According to contemporary legislation, the ancient comedy could not be entirely feasible, which speaks in favour of a debate about the need to amend these laws. But the laws in this case present the lesser issue; the real problem is the knowledge and mentality. A certain culture has to comprehend and incorporate into its system of values the idea of carnivalization. To some extent, the SLAPŠAK: Vse to je v prvi vrsti odvisno od politike, saj zgolj politiki, ki imajo distanco do sebe, lahko prenesejo takšno kritiko in parodijo svoje lastne osebnosti in politične funkcije, ki bodo imeli razumevanje za demokracijo v pravem pomenu besede. Ko pa govorite o popustljivosti do domnevno ritualizirane alkoholizacije, se je pri tem potrebno zavedati, da sploh ne gre za ritualizem, ampak za pretvezo za avtodestrukcijo, saj alkoholizacija nikakor ni ritualno nadzorovana. Pri tem se vzpostavlja razlika med alkoholom kot drogo in drugi vrstami droge, kjer se manjšina, ki konzumira ilegalne droge, maltretira, medtem ko se alkoholiziranim daje potuha. Sprememba mentalitete pa podrazumeva drugačno videnje kulture. Kultura ni tisto, kar si večina predstavlja kot nekaj »poštirkanega« - državni pesniki in pisatelji, ki se prilizujejo vladajočim elitam, ampak kultura, ki bi pomenila še marsikaj drugega. V tem smislu bi potrebovali oddajo, ki bi nadaljevala in poglobila idejo, ki jo je poskušal predstaviti Tv Poper. V Franciji imajo vsak dan komentar vsakdanjih dogodkov z marionetami, guignol (Cana^). Obstajajo različne tehnike, tudi manj znane, ki jih lahko oživimo in prilagodimo posameznemu kulturnemu kontekstu. SUNČIČ: Od padca berlinskega zidu so se pogledi na preučevanje antike spremenili tudi z vidika angažiranosti, ki v antičnih študijah ni ravno najbolj zaželena. Ameriške avtorice imajo v tem pogledu posebno mesto, saj so znane po precejšnjem radikalizmu predvsem s stališča feminizma in študijev spolov, medtem ko tako izrazitih političnih konotacij v Evropi ne bomo zasledili. Kakšno je vaše videnje politizacije in angažiranosti v antičnih študijih? SLAPŠAK: V Ameriki imate ogromno izredno konservativnih preučevalcev antike, obstajajo pa tudi izredno radikalni aktivisti. Po mojih ocenah v Evropi prevladujejo konservativni preučevalci antike. Zanimivo je bilo opazovati, kako sta leta 1998 skupaj nastopila dva strokovnjaka, ki se sicer sploh ne srečata -ne strokovno ne drugače- J. de Romilly, francoska članica akademije, in Jean-Pierre Vernant, glavni teoretik šole, kiji sledimo na ISH-ju. Skupaj sta nastopila proti izločevanju grščine iz francoskih srednjih šol. Pri tem lahko vidimo skupno nastopanje pri tistem, kar lahko opredelimo kot skupni interes. Antični študiji so prostor, kjer se lahko srečajo povsem različne teorije in idejna gibanja. Pred kratikim sem v Franciji gledala na televiziji oddajo, kjer je mlajši strokovnjak za antiko izrazil prepričanje, da je preučevanje antike povezano z idejo konservativizma. To je vsekakor ena možnost, vendar ni edina in nujna. Politika in antični študiji so še vedno tesno prepleteni, čeprav se včasih na prvi pogled zdi, da ni nikakršne povezave. Dejansko lahko v antičnih študijih zasledimo različne politične tradicije, zato lahko vidimo, da se antični študiji nenehno spreminjajo in da sploh niso statični, kot bi si morda kdo mislil. Pred ments would be deemed necessary in Slovenian mentality to facilitate the introduction of real personalities into an adapted play on the stage of a mainstream theatre? In such an in stance one would also expect to see the persons, mentioned or mocked in the comedy, to sit in the audience and, according to the Antique pattern, stand up at the end of the play and take a bow to the audience, as well as the players on the stage. SLAPŠAK: First and foremost, it all depends on the politics. It is only those politicians who are capable of distancing from themselves, handling such critique and parody of their own personalities as well as their political functions that will manage to acquire the understanding for democracy in a true meaning of the word. But when one talks about lenience towards presumably ritualized alcoholization, one has to realize that this is not ritualism at all but a pretence for self-destruction, since alcoholization is in no way ritually controlled. At the same time, a difference is established between alcohol as a drug and other kinds of drugs where the minority consuming illegal drugs is maltreated, while the alcoholized are offered support. The change in mentality, how- ever, subsumes a different perception of culture. Culture is not what the majority perceives as something “starchy”-which is so reminiscent of the state poets and novelists flattering the ruling elite within its true meaning, the notion of culture comprises so much more. In this sense we would need a show that would continue and engage more deeply in the idea that has been started by the TV-Poper Show. In France, for instance, the TV channel Cana^ daily broadcasts the commentaries on everyday events with marionettes, guignols. There are various kinds of techniques, even less known, that can be brought to life and adapted to comply with individual cultural contexts. SUNČIČ: Ever since the fall of the Berlin Wall, the views on the Antiquity research have undergone considerable change even as regards the degree of engagement, which in the Antiquity studies is not most desired. In this respect, American female authors occupy a special place, as they are known for their considerable radicalism, especially with regard to their feminism and gender studies. Such explicit political connotations are non-existent in Europe. What is your perception of the politization and engagement in classical studies? SLAPŠAK: In America, there are a vast number of extremely conservative Antiquity researchers, but there are extremely radical activists as well. To my knowledge, Europe has predominantly conservative Antiquity researchers. It was interesting to observe the common efforts made by two experts in 1998 that have never even met - neither professionally nor in any other way. These two experts were J. de Romilly, a French member of the Academy, and Jean-Pierre Vemant, the major theoretician of the school followed at ISH. They both joint their efforts to prevent the elimination of the Greek language from French high schools. Here one can see the joint action in what may be defined as a joint interest. Antiquity studies allow the space where completely diversified theories and ideal movements can meet. Recently I watched a TV show in France where a younger expert in Antiquities expressed his belief that the Antiquity research is linked with the idea of conservatism. This, of course, is one way, but it is certainly not the only way nor is it necessary. The politics and Antiquity studies are still closely intertwined, although it sometimes seems, at a first glance, as if there were no such connection whatsoever. seboj imamo veliko dogajanje, ki bo verjetno označilo začetek 21. stoletja, antiglobalistično gibanje. Gibanje potrebuje naracije, ki so že danes precej dobre. Antiglobalistično gibanje bi imelo perfekten material v antičnih študijah, da izkorišča naracije in uvaja nove rituale, se poigrava s kulti, z idejami, s podobami. SUNČIČ: Povezovanje antike in sodobnosti glede vprašanja globalizacije je vsekakor zanimivo tudi z vidika helenizma in rimskega imperija, ki jih lahko označimo za paradigmo globalizacijiskih idej in konceptov. SLAPŠAK: Absolutno, helenizem in rimski imperij lahko poimenujemo globalizacijski projekti. Aleksander Makedonski je bil globalist, rimski cesarji so ravno tako bili globalisti. Vendar je rimska administracija puščala ogromno prostora za neke vrste lokalno upravo. Kvaliteta globalizacije v antiki pa se kaže predvsem z vidika mobilnosti in širitve znanja. Slednje se v sodobnem globalizmu kaže prek uporabe interneta, po drugi strani pa globalizacija danes pomeni predvsem uničevanje narave. Poznamo tudi posamezne ekološke katastrofe iz antike, kot je popolno opustošenje severne Afrike, kije nastalo zaradi pretiranega izkoriščanja zemlje in nepoznavanja narave, tako da imamo danes namesto žitnih polj in pašnikov puščavo. Paralel je ogromno, hkrati pa so tudi mnoge razlike. Za preučevalce antike je zanimivo dejstvo, da je antična globalizacija iz grščine in latinščine naredila svetovna jezika, ki tudi kasneje v rimskem imperiju ohranjata skoraj da enakovreden položaj, saj so predvsem intelektualci bili dvojezični, kar pomeni, da so obvladali latinščino in grščino. Morda lahko danes vidimo paralelo v angleščini, kije predvsem z bumom interneta postala svetovni jezik. SUNČIČ: Kako danes Grke in Rimljane interpretiramo v odnosu do naraščajoče ksenofobije, saj predvsem Grki veljajo za izumitelje sovraštva do tujcev? Herodot v svoji Zgodovini oriše tujce na precej bizaren način - od najkulturnejših, ki so Grki in Egipčani, do Skitov, Hiperborejcev, Etiopijcev, Amazonk in drugih, za katere veljajo že napol živalske in fantastične lastnosti. SLAPŠAK: Grki tradicionalno res veljajo za izumitelje ksenofobije, vendar so oni živeli v drugem svetu, zato so svojega Drugega konstruirali tudi s pomočjo tujcev, žensk, sužnjev in živali. Moški Grki so živeli v svetu tujcev in v tem svetu predstavljali manjšino z vsemi možnimi travmami. Ksenofobija je bila in je še vedno sprta z ekonomsko logiko, česar Grki niso spoznali, medtem ko so jo spoznali Makedonci in tudi Rimljani. Atenska demokracija ni delovala v smeri odpiranja, ampak čimvečje restrikcije glede tujcev - kar se tiče pridobivanja državljanstev, mešanih porok in podobno. Slednje seje takšni politiki izredno maščevalo, saj je demokracija propadla in Atene so postale marginalna provinca velikih držav. Nova vojna v Afganistanu je naenkrat aktualizirala antično pojmovanje »bar- In fact, one can trace various forms of political tradition within Antiquity studies, thus realizing that Antiquity studies undergo constant changes and are not a static discipline at all, as one might think. Unfolding before us we have a major activity that will probably mark the beginning of the 21st century, i.e. the anti- globalistic movement. The movement requires narrations that are already adequately elaborated today. The anti-globalistic movement could find a perfect material in Antiquity studies to benefit from the narrations and introduce new rituals, play with cults, ideas and images. SUNČIČ: Establishing of the connection between Antiquity and contemporariness with respect of the globalization issue is by all means interesting also from the point of view of Hellenism and the Roman Empire, which could be labelled a paradigm of globalistic ideas and concepts. SLAPŠAK: Absolutely. Hellenism and the Roman Empire can be named globalization projects. Alexander the Macedonian was a globalist and so were the Roman emperors. Yet, the Roman administration allowed plenty of space for a kind of local governments. The quality of globalization in Antiquity manifests itself particularly as regards mobility and the expansion of knowledge. In contemporary globalism, the latter is manifested especially through the use of the Internet, but on the other hand, globalization today above all comprises the destruction of nature. We know of several ecological disasters from Antiquity, such as complete devastation of North Africa that occurred as a result of excessive exploitation of the land and utter ignorance about the laws of nature, so that today North Africa is covered with deserts instead of wheat growing fields and meadows. The parallels are countless, but the differences, on the other hand, are not much fewer. What the Antiquity researchers find interesting is the fact that the Antique globalization created two world languages from Greek and Latin, which even later on, in the era of the Roman Empire, maintained a more or less equivalent status; intellectuals, in particular, were bilingual, which means that they mastered both Latin and Greek. Perhaps today we can see a parallel in the English language, which grew into a world language mostly by the Internet boom sweeping across the globe. SUNČIČ: How do we interpret the Greeks and the Romans today in relation to the rising xenophobia, since it is foremost the Greeks, who are considered the inventors of hatred of aliens? In his History, Herodotus describes aliens in a rather bizarre manner - from the most civilized, such as the Greeks and the Egyptians, to the Scythe, the Hyperboreans, the Ethiopians, the Amazons and others to whom partly animalistic and fantastic attributes are ascribed. SLAPŠAK: It is true that the Greeks are traditionally considered the inventors of xenophobia, but they lived in a different world, constructing their Other also by borrowing from aliens, women, slaves and animals. Male Greeks lived in a world of aliens where they represented an extremely traumatized minority. Xenophobia was and still is in conflict with the logic of economy, unknown to the Greeks, but known to the Macedonians, as well as the Romans. The Athenian democracy did not function toward opening up but toward tightening the restrictions on aliens - issues concerning the acquisition of citizenship, mixed marriages and other similar issues. The latter had fatal consequences for this kind of policy: bara«, tujca in dragega. Pametnjakoviče, ki razglabljajo o ključnih in nepremostljivih razlikah med barbarstvom in »civiliziranim« svetom, bi morda morali spomniti, daje izvor definicije barbara bilo nepoznavanje grščine. Torej je za izstop iz položaja barbara obstajal relativno enostaven individualni postopek: učenje grškega jezika. Naj prevedem: globalno lingvistično usposabljanje, kar danes predstavlja predvsem znanje angleškega jezika. Ko poslušate Talibane ali njihove gverilske nasprotnike ali nesrečne begunce v afganistanski puščavi, ko govorijo angleško, imate pred seboj ljudi, katerih izbor je bil, da obvladajo novo polje komuniciranja. Kdo so torej barbari in kakšne zveze ima ta termin s politično realnostjo? SUNČIČ: V helenizmu se vzpostavi ideja znanstvene avtoritete, ki je najprej vplivala na klasično filologijo kot prvo znanost in posredno potem tudi na druge znanosti. Kako se danes kaže podoba avtoritete? Poglejmo dva nekonvecionalna avtorja, ki sta pomembno vplivala na preučevanje antike v 20. stoletju, to sta Vernant in Vidal-Naquet, ki za mnoge raziskovalce danes predstavljata avtoriteto, ki jo lahko primerjamo z velikimi avtoritetami drugih teoretskih šol. V kolikšni meri obstaja znotraj šole polemika in v čem jo lahko preberemo? Marc Bloch pravi, da sta ga njegova učitelja naučila, da je zgodovinarjeva prva dolžnost biti pošten in da je dejanski napredek znanosti sad nujnega nasprotja med zaporednimi rodovi strokovnjakov, zato graja svoja učitelja, ko je potrebno in pričakuje, da ga bodo tudi njegovi učenci grajali. SLAPŠAK: Osebno vidim ogromno razliko med njim in drugimi učitelji. Mislim, da je pri tem prostor za debato bistveno bolj odprt kot v nekaterih dragih teoretskih smereh. Vernant in Vidal-Naquet sta doživela že veliko napadov s strani svojih učencev. Vemantov način, ki smo ga imeli priložnost spremljati tudi v Ljubljani, je ponujanje predvsem vprašanj in ne odgovorov. S takšnim načinom lahko takoj pričakujete kritiko, takojšnje razširjanje teme. Vidal-Naquet in Vernant sta zahtevala etimološko preciznost, ki ne dovoljuje neumnosti. V etimologiji sc neumnosti takoj vidijo. John Scheid in Jesper Svenbro sta postavila pod vprašanje etimologijo in njeno egzaktnost. Ni ju zanimala točna etimologija, ampak netočna etimologija in naracija, ki izhaja iz nje. V tem ni šlo zgolj za kritiko, ampak za spodbijanje osnovnega teoretskega orodja teorije učiteljev. Kljub temu sta jima njuna učitelja stala ob strani in pomagala pri objavljanju njunih teoretskih del. Teorije namreč ne smemo jemati kot dogme, čeprav v evropski tradiciji zasledimo pretirano sklicevanje na avtoriteto, kar mnogokrat povroči stagnacijo raziskovanja. Poglejmo Louisa Geraeta, po katerem se imenuje tudi pariški institut za zgodovinsko antropologijo, s katerim teoretsko sodelujemo na ISH. Njegova učenca Vernant in Vidal-Naquet sta ga potegnila iz popolne anonimnosti. Gernet je sicer veliko objavljal po različnih socioloških revijah the democracy collapsed and Athens became a marginal province of the great states. The Antiquity’s concept of “the barbarian”, the alien or the other owes its actuality to the new war in Afghanistan. One should probably remind those who are “intellectualizing” on vital and insurmountable differences between barbarism and the “civilized” world that the term “barbarians” designated those people who had no knowledge of the Greek language. Yet, there was a relatively simple individual action to be undertaken if one wanted to change one’s status of a barbarian: the learning of the Greek language or, in other words, the global linguistic training, such as the active knowledge of the English language today. When one hears the Taliban, their guerilla enemy or the miserable refugees in the Afghanistan desert speaking the English language, one witnesses individuals who have chosen to master a new field of communication. Who, then, are the real barbarians and what are the connections between this notion and the political reality? SUNČIČ: Hellenism established the idea of the scientific authority, which primarily influenced the classical philology as the leading science and consequently other sciences as well. What is the image of the authority today? Let us consult two unconventional authors who had great impact on the 20lh century Antiquity studies: Vernant and Vidal-Naquet represent an authority to numerous researchers and could be compared with great authorities of other theoretical schools. To what degree does the polemic extend within the school and how does it manifest itself? Marc Bloch said that his professors had taught him that the historian’s first obligation is to be honest, whereas the actual progress in science comes as the result of the contrast between the successive generations of experts. For this reason, he criticizes his professors and expects to be criticized by his students. SLAPŠAK: I, personally, see a great difference between him and other professors. I believe that there exists an essentially more open debate forum here than in several other theoretical streams. Vernant and Vidal-Naquet already experienced numerous attacks from the part of their students. Vernant, to whom we also had the opportunity to listen to in Ljubljana, offers mostly questions, not answers. Thus, he raises immediate criticism and achieves immediate expansion of the subject. Vidal-Naquet and Vernant demand etymological accuracy that does not tolerate nonsense. In etymology, nonsense becomes instantly apparent. On the other hand, John Scheid and Jesper Svenbro questioned the etymology and its exactitude. They were not interested in the exact etymology, but in the inexact etymology and narration arising from it. This was not a mere criticism, but an impugnment of the fundamental theoretical instrument of the theory of professors. Nevertheless, their professors supported them and helped them with the publication of their theoretical work. Theories must not be perceived as dogmatic, even though there is evidence of excessive referencing to the authority in the European tradition, which often causes stagnation in the research. Then there is Louis Gernet, after whom the Institute of Historical Anthropology in Paris was named, with which ISH collaborates on the theoretical level. His students Vernant and Vidal-Naquet brought him out of complete anonymity. Even though Gemet signed numerous publications in various French sociological magazines, his work had no major impact on Classical philologists who did not read these magazines, and even if they had, they would probably have paid no attention to his theses. The case of Gernet is illustrative of the relationship between the generations: you v Franciji, vendar njegovo delo ni imelo večjega vpliva na klasične filologe, ki teh revij niso brali, če pa že so, se za njegove teze nihče ni zmenil. Primer Gerneta pokaže tudi na odnos med generacijami: lahko ubijete svojega učitelja, lahko pa ga izberete in iz njega naredite učitelja. S tega vidika je odkrivanje Louisa Gerneta in Ignacea Meyersona zelo jasno govori o ljudeh, ki hočejo imeti intelektualno kontinuiteto, ki sicer uveljavlja kritiko, vendar ne na način, da uničuje svoje predhodnike. SUNČIČ: Bi slednje lahko poimenovali post-modernistično postopek, pri katerem ni nujno uničiti izvirnika, ampak vzamemo samo tisto, kar nam ugaja, kot pravita Deleuze in Guattari v Rhizomu? SLAPŠAK: Ne vem, saj poznam zelo malo post-modernistov, ki niso ubili svojega učitelja. Vendar je to prednost današnjih raziskovalcev antike, po kateri radikalno izstopajo iz postmodernističnih praks, in sicer da morajo brati in poznati različne teoretske koncepte, tudi take, ki niso neposredno povezani z njihovim delom. Odgovornost specialista za antiko je pri tem hkrati lažja in večja: lažja, ker je vse dostopno, težja, ker strokovnjak za antične študije mora brati tudi sodobna znanstvena, filozofska in literarna dela. Ne gre zgolj za interdisciplinarno povezavo, ampak za humanistično povezavo. SUNČIČ: Kakšno je vaše mnenje glede razlik v preučevanju antike? Mislite, da obstajajo nepremostljive razlike, čeprav se v končni fazi ukvarjamo z istim materialom, z istimi vsebinami? SLAPŠAK: Razlike se vzpostavljajo predvsem zaradi izoliranosti in pomanjkanja komunikacije. Ko ljudje začnejo komunicirati, se običajno izkaže, da četudi razlike obstajajo, niso niti približno tako velike, da bi predstavljale pregrado. Zato mislim, daje komunikacija različnih teorij nujno potrebna in konstruktivna. Problem je v tem, da se v Sloveniji na primer veliko govori o slovenskih slavistih, nihče pa ne govori o slovenskih klasičnih filologih. Podoba klasične filologije in klasičnega filologa je izredno medla v zavesti splošnega državljana, lahko bi rekli, da sploh ne obstaja, saj niso prisotni na večjih debatah, kjer bi se izoblikovali kot ločena skupina z določeno identiteto, ki bi jo lahko prepoznala tudi splošna javnost. Pri tem trčimo ob problem števila, saj je slavistov v Sloveniji izredno veliko, medtem ko jc klasičnih filologov le za odtenek. Moji spomini na srečanja jugoslovanskih specialistov za klasične študije pričajo, da se je vedno izkazalo, da je razlik veliko manj, kot bi si kdo mislil. SUNČIČ: Dotaknimo se vprašanje definicije Grkov oziroma širše antičnega človeka. Obstajajo različne interpretacije, kijih na kratko lahko povzamemo na sledeči način: ahistorična, ki trdi, da se antični človek ne razlikuje v pomembnih can either kill your professor, or you can choose him and make him a professor. From this point of view, the discovering of Louis Gernet and Ignace Meyerson speaks very clearly of the people who strive towards intellectual continuity, which does assert criticism but not in a way that destroys its predecessors. SUNČIČ: Could the latter be termed the post-modern method which does not require the destruction of the original but postulates the selection of those elements that suit us, as argue Deleuze and Guattari in Rhizome? SLAPŠAK: I could not say, since I know very few post-modernists that did not kill their professors. Nevertheless, this is an advantage for the contemporary Antiquity researchers, which enables them to radically stand out from the frame of post-modern practices: they have to read and be familiar with different theoretical concepts, including concepts that are not directly linked to their field of expertise. In so doing, the responsibility of the Antiquity expert is both, easier and harder to fulfill: easier because he has access to every concept and harder because an Antiquity expert has to read also the contemporary scientific, philosophical and literary works. It is not merely a question of inter-disciplinary linkage, but also a matter of humanistic linkage. SUNČIČ: What is your view of different approaches to Antiquity studies? Do you think there exist insurmountable differences despite the fact that we are all analyzing the same material, the same contents? SLAPŠAK: The differences are established mostly due to isolation and lack of communication. When people start communicating, it usually turns out that the differences, even though they do exist, are not by far so great as to represent an obstacle. This is the reason why I find the communication of different theories necessary and constructive. In Slovenia, for instance, people speak mostly of Slovenian slavists, but no one speaks of Slovenian Classical philologists, which is a problem. The image of Classical philology and a Classical philologist is very vague in the consciousness of an ordinary citizen. We could even say that it is non-existent, since the citizens do not participate in major discussions that could help define them as a separate group with a specific identity easily recognizable also by the general public. Here we encounter the problem of the proportion: while there are great many slavists in Slovenia, the number of Classical philologists is scarce. My recollection of the meetings of Yugoslav experts for Classical studies testifies of the fact that the differences are far fewer than one might think. SUNČIČ: Let us touch upon the question of the definition of the Greeks or, in a broader sense, Antiquity man. There exist different interpretations which could be summed up as follows: the Ahistorical theory, claiming that the Antiquity man and the modern man do not differ in any relevant characteristics; the Continuity theory, subsuming the evolution in modern societies with traceable individual archaic elements; and the Discontinuity theory, claiming that the Antiquity man and the modern man differ to such an extent that any comparison between them is impossible, and therefore false. What is the way to proceed when studying Antiquity? Marcel Detienne says in the preface to his book Dyonisos mis ti mori that the Greeks were not the Others. lastnostih od sodobnega človeka, teorija kontinuitete, ki podrazumeva razvoj, kjer lahko še vedno zasledimo posamezne arhaične elemente v sodobnih družbah in teorija diskontinuitete, ki trdi, da so antični ljudje bili tako drugačni od sodobnega človeka, da je kakršna koli primerjava nemogoča in je zato napačna. Kakšno pot bi po vašem mnenju moral iti nekdo, ki bi se lotil preučevanja antike? Marcel Detienne v uvodu v svojo knjigo Dionysos mis ä mort pravi, da Grki niso bili Drugi? SLAPŠAK: Vprašanje je po mojem mnenju potrebno postaviti drugače, in sicer ne »kdo so bili Grki«, ampak »kdo sem jaz«. Ko veste, kdo ste, potem lahko poskušate prebrati Grke. Iz tega osnovnega izhodišča »kdo sem jaz« izhaja, kako berete katero koli delo. Vzemimo primer: vprašam se, kdo sem jaz - sem ženska in ukvarjam se z antičnimi ženskami. Kaj mene povezuje z antičnimi ženskami? Ne to, da so one bile ženske, ampak da se v kulturo vpisujemo kot ženske, ne kot spol po naravi, ampak kot spol, vpisan v kulturo. Vendar j e takšen princip nevaren, če padete v stereotipe, zato temu vprašanju sledi vprašanje »kateri so moji predsodki?« Nadalje kontekstualiziram predsodke, iz krščanskega do socialističnega, prek recimo balkanskih, vse do osnovnih vprašanj. V zadnjih letih si pri tem postavljam tudi vprašanje kontinuitete in diskontinuitete: pri tem seje potrebno obvarovati predvsem romantičnih predstav o kontinuiteti. SUNČIČ: Ali bi potem rekli, da o kontinuiteti v imaginariju in tudi v praktikah lahko govorimo, na splošno z mentalitetami, kar je v nasprotju z nekaterimi osnovnimi predpostavkami francoske antropološke šole? SLAPŠAK: Pri preučevanju antike, predvsem Grčije, je izredno pomembna točka ločitve med zahodno in vzhodno intelektualno tradicijo, saj se izkaže, daje lokalno znanje veliko bolj zapleteno, kot se zdi na prvi pogled. Zahod zahteva od Balkancev, da odgovarjajo njihovi predsta- vi o Balkanu, in sicer da so enostavni in kaotični, da so kolonizirani tako, kot je treba. Zaradi tega nastajajo celotni nizi stereotipov, kjer Grke (ki so tudi Balkanci) zaradi pomembne vloge v konstrukciji zahodno-evropske identitete in modela demokracije postavljajo na posebno mesto, češ oni ne morejo biti takšni, ker imajo tako slavno in pomembno preteklost. Vendar Grčija spada na Balkan in pozna povsem drugačne modele, kot sta na primer anglo-ameriški ali evropski kontinentalni: na Balkanu lahko opazujemo sledi antičnih antropoloških vzorcev v vsakdanjih ritualih življenja sodobnih ljudi. Kolonizacija preteklosti je redko predmet refleksije in ker je ne teoretiziramo, ne prihaja do napredka v preučevanju antike s tega pomembnega zornega kota. Francoska antropološka šola na nek način uničuje idejo o kontinuiteti, po drugi strani pa bi morda, če tej šoli sledimo, na Balkanu uničevali idejo o diskontinuiteti, ki je povezana s kolonialnimi idejami. Pri tem bi našli kontinuitete, ki se povsem razlikujejo od evropskih predstav o kontinuiteti. Gre namreč za kontinuiteto SLAPŠAK: One has to formulate this question differently: not “Who were the Greeks? " but “Who am I? Once you know who you are, you can try reading the Greeks. This fundamental “Who am I? " starting point determines the way as to how I am going to read any kind of text. For instance: I ask myself who I am -1 am a woman studying Antiquity women. What is the connection between me and the women of Antiquity? Not the fact that they were women, but the fact that we inscribe ourselves in the culture as women, not as a natural gender, but as a gender inscribed in the culture. But such a principle can be dangerous and can lead to stereotyping. For this reason, the first question must be followed by the second one: “What is my prejudice? ". Then, I must contextualize prejudice: from Christian to socialist, Balkanian, for instance, down to the very basic questions. In the recent years, I have been also considering the question of continuity and discontinuity. But in doing so, one must guard oneself from the romantic concepts of continuity. SUNČIČ: Would you say, then, that in general we could speak of continuity in the imaginary as well as practices by terms of mentalities, such understanding being in conflict with some of the fundamental suppositions of the French anthropological school? SLAPŠAK: When studying Antiquity, especially Greece, it is of extreme importance to distinguish between the Western and the Eastern intellectual traditions, because it eventually turns out that the local knowledge is much more complex as it would seem at a first glance. The West demands from the Balkanians to comply with its idea of the Balkans, which determines the Balkanians as simple, chaotic and justifiably colonized. Such an understanding triggers a whole series of stereotypes which elevate the Greeks (who are also Balkanians), due to their vital role in the construction of the Western European identity and the democratic model, to a privileged place by separating them from the Balkanians on the grounds of their illustrious and important past. Nevertheless, Greece is a part of the Balkans and is familiar with models that are completely different from the Anglo-American or the European-Continental model: in the Balkans, one can find traces of Antiquity’s anthropological patterns in everyday rituals of modem men. The colonization of the past is rarely a subject of reflexion. And since we do not theorize it, there is no progress in Antiquity studies from this, important, point of view. The French anthropological school destroys in a way the idea of continuity, while on the other hand, perhaps, if applying the French school in the Balkans, we would be destroying the idea of discontinuity, which is interrelated with colonial ideas. One would encounter ideas that are completely different from the European perception of continuity. It is a question of continuity of the colonized and the competence that must be addressed to anthropologists who advocate the idea of discontinuity. It is true that the Balkan continuity is not instantly apparent, but we are offered a model for reflexion, which makes the solving of theoretical dilemmas possible. The competence is by all means of decisive importance because it has to be inter-related also with the local competence. When considering the Balkans’ extremely conservative local competence, we should know that it could serve us as the model of the imagination of the colonized. Several American female theoreticians define “native knowledge” as the competence with no “external” authority. The concept of “native knowledge” is of vital importance for the critical research of the distant past. koloniziranega in za vprašanje kompetence, ki ga moramo nasloviti na antropologe, ki zagovarjajo idejo diskontinuitete. Seveda ne morejo takoj videti balkanske kontinuitete, vendar nam ponujajo model premišljevanja, ki nam omogoča reševanja teoretskih dilem. Kompetenca je vsekakor ključnega pomena, mora namreč biti povezana tudi z lokalno kompetenco. Če govorimo o Balkanu, kjer je lokalna kompetenca izredno konservativna, nam lahko to koristi za model imaginacije koloniziranega. Nekatere ameriške teoretičarke definirajo native knowledge kot kompetenco brez »zunanje« avtoritete. Native knowledge koncept je nujno potreben za kritično raziskovanje daljne preteklosti. SUNČIČ: Kakšni so vaši napotki glede uporabe teoretskih konceptov pri preučevanju antike v novem tisočletju? Kakšna je vaša vizija teorije? SLAPŠAK: Obstajajo »notranji« in »zunanji« koncepti - pogled koloniziranega in kolonizatorja - ob tem se srečujemo tudi z avto-cenzuro. Koncept balkanologije, ki temelji na ideji kontinuitete od antike do danes, so zasnovali raziskovalci med 1. in 2. svetovno vojno v reviji Revue internationale des etudes Balkaniques (RIEB). Zal so njihove ideje izvenele v prazno, predvsem zaradi povojnega stika s komunizmom, v 90. letih pa so se soočale s problematiko nacionalizmov. Koncept balkanologije pa temelji na preučevanju multi-kulturalnosti in sožitja različnih kulturnih vzorcev na geografskem področju, ki ga imenujemo Balkan. Balkanologija ne določa niti časovne niti geografske meje med Balkanom, Apeninskim polotokom, severno Afriko in Malo Azijo. Osnovni fenomen pa je mešanje jezikov in kultur, kar je izredno zanimivo za preučevanje. V tem vidim možnost, da se francoskim kolegom pokažejo nekatere nove dimenzije raziskovanja antike s pomočjo teoretskih modelov, ki sojih razvili. V tem smislu je polje branja antike povsem odprto in tako lahko pervertiramo pojem klasično, ki naj ne bi pomeni klasično kot vrednote, ki obstajajo, ampak kot vrednota, ki jo iščemo. To je premik, ki seje po mojem mnenju zgodil od 70. let naprej. Moja vizija antike v 21. stoletju pa je predvsem povezana z idejo, ki je doslej še nismo produktivno raziskali, to je sposobnost virtualizacije, ki sojo Grki in ostali antični narodi imeli, saj so v mitologiji imeli ogromno virtualnih bitij, ki so bila sestavljena iz elementov znanih živih bitij - živali ali ljudi. Ta fantastična bitja so v antiki bila rezultat kombiniranja delov, virtualizacije, status »realnosti« je bil enako vprašljiv kot je danes - izziv razumevanja antike pa se poveča skupaj z našim tehničnim napredkom. Mislim, da bomo lahko šele zdaj razumeli grško mitologijo oziroma naracije, ki vsebujejo fantastična bitja. Tako je, kar se tiče slik. Glede besedil sem prepričana, da korozivnost antične intelektualne radovednosti še vedno lahko pripomore pri subvertiranju, izpraševanju in kritiziranju sodobnega sveta v stoletju, ki seje začelo na tako grozovit način. Pogovarjala seje Maja Sunčič (Intervju je bil narejen novembra 2001) SUNČIČ: What are your instructions on the application of theoretical concepts to Antiquity studies in the new millennium? What is your vision of the theory? SLAPŠAK: There are “internal” and “external” concepts - the perception of the colonized and the perception of the colonizer occasionally accompanied by auto-censorship. The concept of Balkanology that is based on the idea of continuity from Antiquity to present day, was conceived by the researchers between the two World Wars and published in the Revue internationale des etudes Balkaniques (RIEB). Unfortunately, their ideas passed by unnoticed, mostly because of the post-war contact with communism, while in the 1990s, they were confronted with the problem of nationalisms. The concept of Balkanology reposes upon the research of multi-culturality and symbiosis of different cultural patterns in the geographical area known as the Balkans. Balkanology does not determine neither temporal nor geographical boundaries between the Balkans, the Apennine Peninsula, North Africa and Asia Minor. The basic phenomenon is the blending of languages and cultures, which constitutes an extremely interesting research. I see a possibility here for the French colleagues to discover new dimensions of Antiquity research with the aid of theoretical models conceived by them. In this sense, the field of reading Antiquity is completely open, which allows us to pervert the concept of “the Classical” that should not define “the Classical” in terms of the existing values but as a value that we are searching for. This shift occurred, in my opinion, in the beginning of the 1970s. My vision of Antiquity in the 21s1 century is primarily related to the idea that so far has not been productively researched. I am speaking of the ability to virtualize, which was the characteristic of the Greeks as well as other Antique nations. Their mythology is full of virtual creatures composed of elements of known living creatures - animals or humans. Such fantastic creatures were the result of the combination of parts, the virtualization. As well as today, the status of “reality” was also questionable then - the challenge of Antiquity research rises in proportion with the technical progress. I believe that only today we will be able to comprehend the Greek mythology or the narration containing fantastic creatures. This applies to paintings. As for the texts, I am convinced that the corrosivity of Antiquity’s intellectual curiosity can still contribute to subverting, interrogating and criticizing of the modem world in a century that began in such a horrifying way. Interview conducted by Maja Sunčič (Realizied in November 2001) Translated by Manca Gašperšič Photos Nada Žgank Nicole Loraux (1943 - 2003) Nicole Loraux pripada prvi generaciji učencev velikih učiteljev antropologije antičnih svetov, Jean-Pierra Vemanta in Pierra Vidala Naqueta - v Centre Louis Gemet, ki sta ga ustanovila in je danes del Ecole des Hautes Etudes en Sciences Sociales (EHESS) v Parizu. Običajno je prva generacija najbolj uporniška: to je bil primer Nicole Loraux. Politično jasno in ostro definirana na levici se je zoperstavljala vsem zlorabam antike s strani evropske desnice. Borila seje proti stereotipom o antiki, ki so v glavnem oblikovali - na žalost - osrednjo naracijo t. i. evropske identitete. Naloga, ki si jo je Nicole Loraux zastavila, je bila tesno povezana z njeno politično usmeritvijo: to je bila revendikacija stališč o antiki in revendikacija drugačnega branja antičnega človeka. Za tematsko jedro svojih raziskav pa je Nicole Loraux - povsem pričakovano - izbrala enega od osrednjih evropskih mitov o antiki, atensko demokracijo. Izzivalna energija njenih raziskav je ostala ista - od začetkov njenega plodnega ustvarjanja v osemdesetih letih pa vse do konca. Leta 1995 je preživela težko obliko možganske kapi in do konca svojih dni ni več mogla govoriti, njena zmožnost gibanja pa je bila precej omejena: a s pomočjo soproga in prijateljev je nadaljevala raziskave in objavljala je v istem frenetičnemu ritmu. Samo nekaj dni po pogrebu seje v izložbah pariških knjigam pojavil še en zbornik, ki gaje pripravila: Grece au feminin, Grčija ženskega rodu. Razen uvoda je Nicole Loraux tu objavila še dve svoji študiji, o Melisi in o Aspaziji. Knjiga je bila objavljena v italijanščini kakih deset let prej: francoska publika je očitno potrebovala toliko časa, da seje sprijaznila s temo. Epistemološka usmeritev Nicole Loraux je specifična, najbolj blizu stališčem Pierra Vidala Naqueta, čeprav je bila prav z njim največkrat v nesoglasju. Vidal Naquet je menil, da se mora zgodovinar ukvarjati z različnimi zgodovinskimi obdobji, da torej šele ob primerjavah sodobne kulture in preteklosti lahko uveljavlja svojo pozicijo. A Vidal Naquet sprejema zgodovino tudi kot dejanje, dogodke, rekonstrukcijo iz fragmentov vsakdanjika, arheološko branje, ne samo kot tekst (zgodovinopisje), poročilo o dogodkih. Zanj histoire ni historiographie. Cilj Nicole Loraux je bolj radikalen: njo zanima predvsem 1‘imaginaire, zamišljeno, ideološka naracija, ki opredeljuje dogodke in določa kulturo, interpretacija dogodkov s strani sodobnikov bolj kot dogodki sami, saj ne verjame v realno »resnico«, ločeno od diskurza, v katerega je umeščena. Zanjo obstaja samo historiographie oz. predvsem diskurzi in naracije določenega zgodovinskega konteksta. Za Nicole Loraux ni ključna primerjava zgodovinskih diskurzov, ampak stalna napetost in prehajanje iz diskurzov sodobnosti v antične, ne v smislu primerjalne metode, ampak v smislu »v-čitanja« manipulacij z diskurzi, stalnega spreminjanja ideološke smeri. Zaradi tega so Nicole Loraux predvsem zanimali ambivalentni antropološki pojavi, ki sc ne morejo zlahka »pripisati« določeni socialni skupini. Tako je prišla tudi do splošnega in precej spodbudnega sklepa, da antično atensko identiteto opredeljujejo ambivalentni oz. medsebojno nasprotujoči si ideološki teksti: ideološka naracija atenske identitete ni obremenjena z zahtevo po koherentnosti. To je šele zahteva filozofov, intelektualcev. Na eni strani ostaja prostor raziskovanja antropologije antičnih intelektualcev (to je tudi tema zbornika, ki gaje Nicole Loraux izdala leta 1997), na drugi pa raziskovanje pojma konflikta, v grščini stasis (državljanska vojna), kije centralni koncept zrelih raziskav Nicole Loraux. V zvezi s stasis raziskuje fenomen kolektivnega spomina in pozabe, in sicer kot konfliktnega področja, precej drugače od glavne linije današnjih raziskav kolektivnega spomina. Predenje prišla do ključnih refleksij o ambivalentnosti, seje Nicole Loraux morala soočati s še enim problemom raziskovanja imaginarnega oz. diskurzov, in to je bila konstrukcija drugega. Nicole Loraux predvsem zanimajo ženske, »drugi narod« s svojimi plemeni (parafraza naslova slavnega članka Nicole Loraux). Vsi miti o začetku Aten negirajo vlogo matere: Atenci so »avtohtoni«, rojeni iz zemlje. Ta mitološki »trik« omogoča ideološko racionalizacijo položaja žensk v atenski demokraciji in razvija naknadne naracije, ki so v različnih semiotičnih poljih različno povezane z rituali, tabuji, verovanji. V mitih o ženskah je Nicole Loraux brala obenem sodobno ideološko manipulacijo in starejše antropološke »resnice«: odnos med obema je bilo področje njene ekspertize. Svoje raziskave atenske identitete je začela z analizo nagrobnih govorov in nadaljevala z znanimi konstitutivnimi zakonskimi teksti atenske demokracije. Posebnost njenega postopka je v neprestanem gibanju med sodobnimi in antičnimi viri, med sodobnimi in antičnimi travmami, iz katerih izhajajo različne narativne terapije in različni načini osvajanja moči. Misel Nicole Loraux ni stabilna, utemeljena v enem tematskem kontekstu, temveč potuje skupaj z vprašanji, ki si jih avtorica zastavlja. Raziskovanja spola in identitete v antičnih Atenah ni zastavila kot feministka, ampak kot nekdo, ki ga zanima demokratični kolektiv: posledica je bila ta, da je ameriški feminizem na področju zgodovine žensk, posebej še žensk v antiki, doživel pravo renesanso z objavo njene knjige Children of Athena v ZDA. Njene knjige so bile takoj prevajane, predvsem v angleščino in italijanščino, saj je tudi v Italiji imela zvesto bralstvo. Feminizem Nicole Loraux ubira svojo pot, ki izhaja iz intelektualne radovednosti: ko je enkrat definirala »narod žensk«, je morala nadaljevati analize vedenja tega »naroda«, predvsem kar zadeva grobne rituale in figure žalujoče ženske - posebej matere. V tej točki se nevarno približujeta svet moških državljanov in svet žensk in se borita za svoj delež prezentacije in moči v kolektivu, prek travm, strahov in ideološke manipulacije »tekstov«, vpisanih v rituale. Nicole Loraux ni sledila eni teoretski smeri in ni pisala po togih akademskih pravilih. Njen pristop je izjemna mešanica esejizma in trdega filološkega dokaza, torej branja teksta. Za razliko od drugih učencev francoske šole zgodovinske antropologije Nicole Loraux ni imela interesa za podobe, temveč samo za tekst, ustni ali pisani. Prepričljivi antropološki dokaz, v katerem se v istem semiotičnem polju povezujeta predmet ali gibanje telesa in beseda, ki se nanj nanaša, v njenem znanstvenem arzenalu ni obstajal. Na drugi strani pa izredno prepričljivo delujejo njene analize tekstov tragedij in komedij, kjer zamišljene scenske podobe in semiotika scenskega gibanja predstavljata neizogibni del argumentacije. Prav ko analizira obnašanje žensk na sceni, denimo v študiji Fagons tragiques de tuer ime femme, se njena veščina konstruiranja strukture, v najboljši tradiciji francoske antropologije, pojavi v vsem sijaju. Uporabljala je tudi psihoanalizo, z vsemi omejitvami, ki jih je zgodovinska perspektiva prinesla v to disciplino. Tej liniji je v ZDA sledila njena dobra prijateljica Froma Zeitlin. V kompleksu raziskav in epistemoloških inovacij francoske šole antropologije antičnih svetov ostaja delo Nicole Loraux precej osamljeno, a izredno inspirativno. Cela skupina mlajših - pretežno raziskovalk v Franciji in Italiji, da o mnogih ameriških pristaših niti ne govorimo - danes nadaljuje določene smeri raziskav, ki jih je ona zastavila. Paradoks je, da prav njena apostatska pozicija znotraj šole odpira nove perspektive: dokaz, da institucije gradijo tudi tisti, ki se jim upirajo in se nenehno sprašujejo o njihovem pomenu in smislu. Svetlana Slapšak Jon Solomon The Ancient World in the Cinema (revised and expanded edition) Yale University Press, New Haven 2001 Prva izdaja knjige avtorja Jona Solomona, ki govori o tem, kako in kateri antični svetovi so upodobljeni na filmskem traku, je izšla že leta 1978. Takrat je knjiga pomenila precej drzno, inovativno podjetje za nekoga, ki je sicer profesor klasične filologije (zdaj na univerzi v Arizoni). V letu 2001 izdana »popravljena in razširjena izdaja« v naslovu in predgovoru obeta novosti, toda v zasnovi in vsebinsko ostaja podobna predhodnici. The Ancient World in the Cinema je monografija kataloškega značaja. Jon Solomon je naredil izčrpen, deskriptiven pregled od samega začetka (neme) filmske produkcije do sodobnih dni. Zadnji izmed več kot 400 obravnavanih filmov je Scottov Gladiator iz leta 2000; prve Odiseje tretjega tisočletja, filma bratov Coen Kdo je tu nor?, posnetega leta 2001, v monografiji ni. Z vidika bralnega užitka je bil avtor v svoji profesionalnofilološki akribiji tako dosleden, da branje včasih zdrsne v prelet seznamov filmskih naslovov s komentarji, ki zgolj skopo informirajo, kaj in koliko antičnega je prisotno v določenem filmu. Takšno je predvsem prvo poglavje (Mnemosyne: a Survey of the Genre), ki je poleg naštevanja tudi uvajanje bralca v avtorjev komparativno-kataloški pristop. V tem delu nas preseneti ogromno število filmov z antično tematiko, posnetih že v pionirskih, »nemih« časih filmske umetnosti. Jon Solomon je moral vložiti precej truda in časa, daje dobil podatke o vseh teh starih produkcijah, da si jih je (očitno) tudi ogledal in jih pokomentiral. Kataloški pristop k obravnavi filmov z antično vsebino dopolnjujeta dodatka na koncu: prvi naniza vse filme, ki naj bi opisovali grško-rimsko zgodovino (brez ločevanja med mitskim in zgodovinskim); drugi pa našteje filme, ki upodabljajo svet Stare zaveze. Po prvem, »preglednem« poglavju, ki zaradi svoje obsežnosti in količine informacij bralca kar nekako prestraši, je avtor vsebino razdelil na ožje tematske sklope. Drugo poglavje govori o filmskih vizualizacijah zgodovinskih dogodkov v antični Grčiji in Rimu; tretje poglavje predstavlja filme, ki fabulativno spodbudo in imaginary vizualnih učinkov črpajo iz grške (in rimske) mitologije. Sedmo poglavje obravnava produkcijo, ki je snov zajemala iz tragiške literature antične Grčije. V šestem poglavju so predstavljeni filmi, ki obravnavajo zgodovinske dogodke v Babilonu, Perziji in Egiptu. Za tak, na prvi pogled nelogičen nabor poglavij sem se odločil zato, ker je v omenjenih razdelkih najbolj opazen najboljši del knjige: vizualna primerjava scenografsko-koreografsko-gestualnih filmskih scen z »originali«, pri kateri stojita drug ob drugem fotografski izsek iz filma in slikovna predloga ohranjenega arheološkega vira ali reprodukcija slike. Jon Solomon takšno vizualno komparacijo verbalno poveže s komentarji, ki nazorno pokažejo, kako in koliko so se scenografi ter kostumografi zgledovali po arheoloških najdbah in koliko so celo režiserji posnemali uveljavljene slikarske scene. Komentaiji so obsežni in včasih tako natančni, da se nam npr. nazorno odkriva celo povezava med Hitchocko-vimi režiserskimi prijemi v filmu Psycho in antično mitologijo, kar Solomon odkriva npr. s primerjavo renesančnih slikarskih upodobitev in antičnih vsebin v Psychu (str. 24). Skratka, knjiga je opremljena z nič manj kot 205 kvalitetno komentiranimi slikovnimi predlogami, ki sledijo vsebini osrednjega teksta -preletavanje od fotografije do fotografije tako lahko predstavlja svojevrstno vizualno kazalo. Na tem mestu se zato lahko strinjam s sicer po mojem mnenju preveč kritično recenzijo Kirka Ormanda (Bryn Mawr Classical Review 8. 1. 2002), ki vendarle prizna: »Indeed, perhaps the best way to read this book is simply to skip the text and read the captions to all photographs.« Po vsem tem bi lahko bralec pričakoval kakšne lucidnejše interpretacije posameznih filmov tudi sicer, toda osrednji tekst na žalost načeloma ne preseže pripovedovanja zakulisnih hollywoodskih zgodb. Največ, kar dobimo od analitičnega prispevka, je ovrednotenje zgodovinske oziroma mitološke verodostojnosti filmov. Čeprav Solomon v predgovoru k razširjeni izdaji ugotavlja, da »the genre of films about the ancient world tells us much about our own century« (str. xvi), se na žalost v sami knjigi tega ne zaveda in se ne spušča v analizo podob, zgodb, gest in podobnega, kar bi omogočalo vzpostavitev interpretativnega okvirja, v katerem bi lahko prepoznavali, kakšne so sodobne in-vencije antike, artikulirane skozi film, ta umetniški medij sodobnega časa. Poskusi interpretacije, kako in koliko se v vseh teh filmih zrcali »naša« kultura, ostajajo nerealizirani oziroma zgolj mimogrede omenjeni s stavki, kot denimo naslednji (str. 93): »Gladiator reveals another twenty-first-century bias. Contemporary Hollywood family values interject themselves into the ancient Roman Zeitgeist.« In nič več od tega. Analiza hitro spet obstane pri razlaganju, kako takšni koncepti vplivajo na filmsko potvarjanje zgodovine, ali pri navajanju informacij o producentskem »budžetu«. Avtorja očitno nasploh navdušuje producentsko zakulisje. Pri obravnavi slavnega spektakla Cleopatra zato veliko izvemo o škandalih v zvezi z Elizabeth Taylor. Na drugem mestu pa je natančno predstavljen Ray Harryhausen, avtor posebnih učinkov - harpij, minotavrov in podobnega - v filmih, ki so umeščeni v svet grške mitologije. Tistih nekaj filmov, ki so nastali po letu 1978 in so vključeni v pričujočo izdajo, je sicer analiziranih z nekaj več refleksivne prodornosti, toda za današnje, s kulturološkimi intcrpretacija- mi razvajeno bralstvo vse skupaj še vedno izzveni kot pozitivistično naštevanje razlik in podobnosti. Četrto in peto poglavje govorita o filmih, ki upodabljajo svet Stare in Nove zaveze. Deskripcija je kronološka. Primerjava dejstev je v tem delu težja, zato pa toliko več izvemo o kronologiji nastajanja filmov. Pri Benu Hitrju sledimo razvoju vse od prve novele iz leta 1890 do broadwajskih produkcij in prek vmesnih filmov do končne, slavne spektakelske verzije. Zadnji dve poglavji skleneta monografijo z zabavno stranjo o celuloidni antiki. Osmo poglavje (Thalia: Ancient Comedy and Satirized Ancients) naniza filmsko produkcijo, ki je črpala iz antičnih komedij in ki je komedizirala »resno« antiko. Deveto poglavje (Terpsichore: The Muscleman Epics) obravnava značilnost, da v filmskih poustvarjanjih antike igrajo pomembno vlogo mišičasti junaki (Steve Reeves & Arnold Schwarze- negger) in stasite igralke (Isabelle Corney). Če ne drugje, potem bi bila kulturološka diskusija dobrodošla vsaj pri obravnavi teh dveh poglavij. Humori-ziranje je namreč vedno povezano z dialogom o stereotipih, ki so del percepcije hic et nune gledajočih gledalcev. Aristofanovskim gagom se danes težko smejimo, če niso aktualizirani. V vseh teh komedijskih filmih antika zato služi le kot embalaža, zunanji, vizualni ovoj, v katerega je bolj ali manj uspešno zavita konstrukcija sodobnega telesa oziroma dekonstrukcija in satirizacija sodobnih mitov in legend. Jon Solomon se analize te vrste ne loti, raje ostane eksakten, a s tem tudi kataloško suhoparen. Druga izdaja The Ancient World in the Cinema tako še vedno ostaja (le) izčrpen seznam filmov, interpretativno neopredeljen do sveta, ki si je s filmsko vizualizacijo antike pravzaprav postavil enega izmed zrcal, v katerih se ogleduje. Martin Žužek Sandra Joshel, Margaret Malamud, Donald T. McGuire (uredili) Imperial Projections. Ancient Rome in Modern Popular Culture John Hopkins University Press, Baltimore 2001 Gre za knjigo, na katero smo dolgo čakali vsi, ki nas zanima manipulacija antike v popularni kulturi in v vsakdanjiku, vendar smo se doslej morali zadovoljiti z maloštevilnimi strokovnimi interpretacijami antičnih odsevov. Antične vsebine in znaki so še vedno izredno prisotni v vsakdanjem življenju, holly-woodski filmski spektakel pa predstavlja realizacijo fantazme o velikem rimskem imperiju in o njegovih (prikritih) ideoloških implikacijah v sodobnosti. Knjiga je odličen prispevek na sicer zelo zanemarjenem področju, saj se loteva širokega spektra antičnih odsevov v (ameriški) popularni kulturi. Avtorji, čeprav strokovnjaki za antične študije, so v svojih člankih pokazali dobro poznavanje modeme teorije: teorije intertekstualnosti, marksizma, feminizmov, študijev spola in študijev filma. Svojega metodološkega koncepta niso obširno utemeljili, ker očitno domnevajo, daje izbira določenega pristopa sama po sebi razumljiva in dajo bo bralec zlahka prepoznal. Zato je branje prijetno in dostopno tudi širši publiki, ki se ne želi poglabljati v teoretske modele, ampak jo zanima sodobna obravnava posameznega antičnega »preslikavanja« v sodobnost. Ker pa je resno preučevanje antičnih vsebin in znakov v popularni kulturi še vedno zelo osamljena dejavnost, bi bila podrobnejša utemeljitev metodologije dobrodošla. Sicer je knjiga zelo dobro zastavljena in očitno je, da avtorji dobro poznajo prispevke v zborniku, saj se medsebojno citirajo. Knjiga se lahko pohvali s solidno bibliografijo in natančnim indeksom. Joshel, Margaret Malamud in Wyke so napisali zgovoren uvod, v katerem so predstavili osnovne poteze predstavitve rimskega imperija v ameriški popularni kulturi. Uvodnik začnejo z Gladiatorjem režiserja Ridleyja Scotta, ki je znova pokazal na izjemno zanimanje javnosti za antično motiviko tudi v novem tisočletju, saj je bil film finančni in kritiški hit. Rim je izredno priročen topos za vse mogoče projekcije: predstavljen je kot tiranski imperij, v katerem živijo igralci, ki govorijo angleščino z naglasom britanskega višjega razreda, vendar so obsojeni, da jih bodo zrušili robati kristjani z ameriškim naglasom. Če gre za predstavitev obdobja republike, je Rim Amerika, prednik naših (tj. ameriških!) predstav o pravu in celo demokraciji. Spet v drugih predstavitvah Rim označuje pretiravanje v negativnem smislu, saj imperatorji kot Neron utelešajo s seksualnim in ekonomskim razsipništvom moralno skorumpiranost. Pozitiven vidik rimskega imperija pa je utelešen v Cezarjevi palači (Caesar ’s Palace) v Las Vegasu, ki slavi najbolj ameriško vseh rekreacij - sprehajanje po nakupovalnih centrih (shopping mali). Američani se bodisi poistovetijo z Rimom ali se od njega distancirajo, medtem ko je identifikacija z imperialističnim zornim kotom za bralca v Sloveniji bistveno težja. Rim predstavlja topos za raziskovanje tesnobe zaradi spreminjajočih se spolnih vlog, sprememb spolne identitete in tudi vloge Amerike, ki je kot bivša kolonija starega britanskega imperija postala (mladi) svetovni imperij. Majhne državice kot Slovenija pa se lažje identificirajo z usodo koloniziranih oziroma raje iščejo projekcije, ki niso imperialnega tipa, ampak so povezane s (psevdo)huma-nističnimi potrošniškimi ideali. William Fitzgerald v Oppositions, Anxieties, and Ambiguities in the Toga Movie raziskuje predstavitev Rima kot tiranskega imperija, ki mu je usojeno, da ga nasledi krščanstvo. Fitzgerald dokazuje, da so filmi iz 50. let (predvsem Quo Vadiš, Ben Hur), čeprav so favorizirali krščanstvo, poskušali prikriti takratno subvezivnost krščanstva. Ideološke konotacije so zabrisali z umestitvijo junaka v domače okolje: junak, ki ga igra Američan, se zaljubi v kristjanko, ki jo igra Evropejka, zato se spreobrne. Surovega Američana ženska, tujka in kristjanka, udomači, podobno kot pokvarjeno in dekadentno življenje v Rimu šele krščanstvo spravi »na pravo pot«. Fitzgerald opozori na erotične odnose med moškimi, ki so skriti za spektaktakulamim nasiljem (npr. v Benu Huru), ko se mora moški odločiti med žensko-kristjanko in moškim-Rimljanom. Martin Winkler v eseju The Roman Empire in American Cinema after 1945 raziskuje neposredno povezavo med filmi iz 50. let in sodobno politiko ter dokazuje, da sta Quo Vadiš in Ben Hur rimska različica nacistične Nemčije. Winkler kristjane v antičnem Rimu primerja z Judi v nacistični Nemčiji, vendar ne pokaže, kako se ta analogija odraža v ameriškem imaginariju. Izredno dobro pa predstavi ikonografijo rimskega orla v holly-woodskih filmih, upodobitev Nerona kot Antikrista in povezavo Franka Capre z American Office of War Information v filmih iz 40. let. Alison Futrell v Seeing Red: Spartacus as Domestic Economist predstavi zgodovino reprezentacije Spartakovega upora in opiše, kako je zgodovinski dogodek postal orodje za »naravno enakost«, nacionalizem in končno tudi socializem. Avtorica pokaže, kako so morali za tisti čas pretirano levičarsko dramo Howarda Fasta prilagoditi ameriškemu okusu. Revolucionarnost in ekstremno subverzivnost Spartaka so premestili v domače okolje in ga tako skrajno nevtralizirali, saj se pripoved osredotoča na ljubezensko zgodbo in ne na politične razsežnosti Spartakovega upora. Futrell poudarja, da je film pripomogel k omilitvi tako imenovanih »črnih list« (blacklisting, pribl. 1947-1960) v Hollywoodu v času McCarthyjevega »lova na čarovnice« (tj. komuniste oz. nosilce neameriških aktivnosti, House Committee on Un-American Activities). Esej izredno prepričljivo opozori na temo mnogih filmov o Rimu, in sicer, da junakinja operacionalizira superiornost in končno zmago glavnega junaka, ki uteleša ameriške vrednote. Sandra Joshel v 7, Claudius: Projection and Imperial Soap Opera analizira BBC-jevo priredbo Gravesovega romana, ki prevzame obliko in funkcijo soap opere. Za razliko od megalomanskih filmskih predstavitev nadaljevanka celoten imperij zreducira na družinsko dramo glavne družine v imperiju, ki ponavljajoče se in ciklično razpada in se »pobira«. Osnovni protagonisti soapa so manipulatorske, zapeljive, pohlepne in spletkarske ženske. Ženske predstavljajo korumpiranost in razkošnost imperija (v nadaljevanki Avgustova žena Livija), medtem ko si »dobri« moški prizadevajo za vrnitev k vrlosti in nepokvarjenosti rimske republike. Ena izmed poant nadaljevanke je tudi to, da se v njej pokaže, da so Rimljani Drugi (Britanci), ne Američani. Nicholas Culi v svojem eseju primerja rimske komedije in britanski vojaški humor. Obširno opiše šale in parodije v filmih Carry On, Cleo, A Funny Thing Happened on the Way to the Forum in Up Pompeii. Z analizo materiala poskuša predstaviti problematiko seksualne revolucije v 60. letih, vendar nekdanja drznost in zafrkljivost danes izzvenita v prazno. Margaret Malamud v Brooklyn on the Tiber: Roman Comedy on Broadway and in Film predstavi obširno analizo A Funny Thing Happened on the Way to the Forum in raziskuje, kako na Broadwayu pride do predelave in apropriacije Plavtovih del. Bistrega rimskega sužnja nadomesti razprava o judovsko-ameriški identiteti in asimilaciji. Lesterjeva filmska predstavitev je drugačna, saj Lester izrazi kritiko filmske industrije in socialne nepravičnosti starega Rima. Martha Malamud v Serial Romans predstavi analizo novel Colleen McCo-llough, ki jih oceni kot konservativne. Socialni status posameznika je določen z rojstvom, ženske so šibke in pasivne, homoseksualnost je znak družbenega propadanja, vzhodnjaki so poženščeni in pomehkuženi. Malamud kritizira trženje novel, ki predstavljajo (kvazi)zgodovino Rima kot romanco iz supermarketa. Maria Wyke v Shared Sexualities obravnava Jarmanov film Sebastiane (1976), in sicer analizira zgodovinsko reprezentacijo svetega Sebastijana in razpravlja o erotizaciji trpljenja in užitka. Jarmanov film umesti v zgodovino undergroundovske moške pornografske industrije v 50. in 60. letih. Za Jarmana Rim predstavlja topos homoseksualne osvoboditve, homoseksualno utopijo, ne znak dekadence in propada rimskega imperija. Margaret Malamud in Donald McGuire skleneta zbornik z Living Like Romans in Las Vegas: The Roman World at Caesars Palace, kjer predstavita analizo zgodovine in arhitekture Cezarjeve palače {Caesar ’s Palace, igralnica in hotel) v Las Vegasu. Avtorja sta se nalogi zelo posvetila in napisala zabaven prispevek, poln podrobnosti, duhovitih opazk in slikovnega materiala. Cezarjeva palača uteleša razvrat in razsipnost Rima, s katerim se Američani zlahka poistovetijo. Manipulacija antike je v tem in podobnih primerih šla tako daleč, da je vse podrejeno potrošniški rekreaciji. Podobno kičasto tendenco lahko v Sloveniji prepoznamo v ljubljanskem kinomulti- pleksu Koloseju, ki ne dosega megalo-manskosti Las Vegasa, ampak prenaša ameriško različico odseva imperializma v slovensko okolje. Mnogim kritikom se zdi takšna analiza zaradi domnevne trivialnosti sporna, vendar ravno ta pristop predstavlja plodna tla za raziskovanje antike v vsakdanjiku in popularni kulturi. Avtorji prispevkov potrjujejo tisto, kar smo že vedeli, da Rim ni samo Rim, ampak še oziroma predvsem marsikaj drugega. Zbornik predstavlja ameriški imaginary Rima, kako so Američani v različnih obdobjih iskali in razreševali svojo identiteto skozi projekcije imperija. Pomanjkljivost knjige lahko vidimo v osredotočanju na danes precej zastarele popkulturne pojave (razen analize Cezarjeve palače v Vegasu), medtem ko avtorji ne analizirajo prebujenega zanimanja za antične spektakle (Gladiator, predprodukcije velikih projektov o Hanibalu, o trojanski vojni) in manipulacij v sodobni pop kulturi (nadaljevanke Xena, Hercules, miniserije s popantično vsebino), v vsakdanjem življenju (npr. stoletnica moderne olimpijade leta 1996 v Atlanti namesto v Atenah) in v politiki (Amerika kot samooklicana nosilka in braniteljica demokracije), ampak se zadovoljijo z ugotovitvijo, da je zanimanje za antične manipulacije še vedno izredno živahno ter da niti (imaginarni) rimski imperij, še manj pa (realni) ameriški imperij ne kažeta nobenih znakov bližnjega propada. Kljub temu zbornik predstavlja izredno spodbuden prispevek na področju, ki je še vedno zelo malo raziskano. Knjiga pa obenem ponuja tudi možne modele raziskovanja podobnih pojavov v Sloveniji, kjer se antika odseva v manjših, a kljub temu pomembnih ideoloških toposih. Maja Sunčič Imaginiranje Drugega: konstruiranje Drugosti na primeru migrantov (beguncev, prebežnikov in prosilcev za azil) - podoktorski projekt in individualno raziskovalno delo Projekt proučuje procese družbenega razmejevanja ljudi, ki so migrirali na ozemlje Slovenije v obdobju, ko je ta še pripadala SFRJ, in tistih, ki domnevno skušajo migrirati v Slovenijo bodisi uporabljajo ta prostor kot prehodni teritorij. Posveča se zlasti antropološki analizi procesov socialnega konstruiranja Drugega na ozemlju današnje Republike Slovenije in je zasnovan predvsem kot etnografija o procesih konstruiranja kulturne in etnične razlike. V njem proučujemo epistemološka vprašanja migracije in sedentamosti, tujosti in avtohtonosti, s katerimi se ukvarja socialna antropologija, predvsem v zvezi s teritorijem, prostorom in krajino. Projekt kot osrednje vprašanje pri migracijah izpostavlja vprašanje rasizma. Povod za proučevanje omenjenega raziskovalnega problema je bila na eni strani eskalacija rasizma, opažena predvsem v medijskem diskurzu ob poročanju o t. i. ilegalnih pribežnikih ob koncu leta 2002. Na drugi strani je projekt nadaljevanje raziskovanja o spccifični konstrukciji Drugega, ki se reproducira v romologiji, romskih študijah in socio-kultumih antropoloških proučevanjih Romov (Ciganov). Med drugim nadaljuje preverjanje ene izmed raziskovalnih tez, da vednost o določenih skupinah ljudi, ki po različnih pojmovanjih ne predstavljajo t. i. »domačega prebivalstva« v slovenskem nacionalnem prostoru, sama proizvaja rasizme, saj je zasnovana na pomanjkljivih epistemoloških podlagah za analitsko, nerasistično razpravo o »Drugih«, najsi gre za Rome ali kakšne druge ljudi. Etnografska evidenca, medijski diskurzi ter preučevana stališča »elit« - tako političnih kot tudi ekspertnih - kažejo, da si ljudje, ki si pripisujejo slovenskost, lastijo primat nad ozemlji v Sloveniji, kakor da bi bili to po sedentamih »ljudskih« in nacionalnih ideologijah njihovi neodtujljivi prostori, medtem ko naj bi »Drugim« pod določenimi pogoji pripadal le del prostora. Ta ideologija primordialnega nacionalizma in sedentarizma govori o tem, da naj bi le nekaterim ljudem določeni prostori »naravno« pripadali, preprosto zato, ker naj bi tu imeli »korenine«, drugim pa ne. Tudi v edukacijskih kontekstih veljajo opisana stališča o razmejevanju ozemlja sedanje nacionalne države Slovenije za naravna in samoumevno resnična. Poseben problem je, da so se humanistične in družboslovne vede v našem akademskem prostoru manj ukvarjale z vprašanji rasizma, socialnega izključevanja ter vprašanji kulturne razlike, ki je prehodna, ter etnične razlike, ki jo akterji konstruirajo kot neprehodno (Šumi 2000). Posledično zaznavamo pomanjkanje kulturoloških raziskav in proučevanj razmejevanja in rasizma, še zlasti je marginalizirano področje kritične antropološke teorije o klasikih rasizma. Zato je ena glavnih tez projekta, daje prav odsotnost novejših znanj s tega področja v različnih kurikulumih (pri čemer seveda tudi antropološki kurikulumi niso izjema) vzrok za nesenzibiliziranost širokih publik v Sloveniji glede rasizma, ki se implicitno kaže pri lokalnih oblasteh in politikah, v javnostih, celo v precejšnjem delu akademske javnostih. Slednjo trditev lahko utemeljujemo npr. z mnogimi primeri, v katerih se rasizem odraža tudi v novejši referenčni literaturi, ki jo izdajajo v sedanjem slovenskem nacionalnem prostoru, v kateri npr. »rase« veljajo za neproblematizirano biološko dejstvo. Prav tak, institucionaliziran rasizem nenehno generira in reproducira nove rasizme, izključevanja in diskriminacije. Zato vprašanje rasizma zahteva zlasti proučevanje epistemoloških vprašanj rasizmov, izključevanja, begunstva, sedentarizma ipd. Dodaten razmislek o prilaščanju prostora ponujajo procesi vključevanja Slovenije v Evropsko unijo: po sklenitvi schengenskega sporazuma je Slovenija postala mejni prostor evropske zvezne države. Tako nacionalna politika kakor tudi »domorodno« prebivalstvo na ozemlju sedanje Slovenije sta nepripravljena na migracijski pretok ljudi, kijih pravne kategorizacije označujejo za begunce, prosilce za azil, migrante, prebežnike ipd., ki čez to ozemlje (ali nanj) migrirajo. V razmerah popolne nepripravljenosti na t. i. ilegalne migracije se je vsaj v začetku leta 2001 izkazalo, da pri dobršnem delu prebivalcev Slovenije obstaja trajna in akutna nevarnost rasističnih eskalacij. Ob tem so na rasizem v Sloveniji kot na svojstven fenomen opozarjali tudi ljudje, ki so se priselili v sicer dokaj zaprti slovenski nacionalni prostor že v času nekdanje SFRJ. Vanj se zgodovinsko ni preseljevalo veliko pripadnikov etničnih skupin, pri katerih bi bili t. i. znaki vidne razlike tisti, ki bi strukturirali etnično razlikovanje, kakršno ljudske teorije razumejo kot razliko v rasi. V nekdanji SFRJ je prišlo do specifične imigracije: posamezne študentke in študenti iz nekaterih afriških držav so prihajali v Slovenijo študirat in nekateri so tukaj tudi ostali. Domnevamo, da večinsko prebivalstvo v Sloveniji teh ljudi ne zaznava kot skupino, vendar se nekateri Afričani sami večinoma čutijo socialno izključevane: pripovedujejo o neprestanih težavah z urejanjem svojega statusa v Sloveniji. Po etnografskih podatkih, pridobljenih v sondažni raziskavi, s katerimi razpolagamo, so ti priseljenci v integracijo v slovensko družbo investirali ogromne napore, tako da npr. ne izstopajo po rabi govorjenih kodov, saj so nekateri tukaj že več kot 20 let, vendar sodijo, da jim integracija vedno znova spodleti. Zastavljeni raziskovalni problem zahteva širšo antropološko študijo zgoraj razgrnjenih konceptov, kot so npr. etnična in kulturna razlika, »rasa« in rasizem, ksenofobija, socialno konstruiranje prostorov, krajev in krajin, ki so povezani s procesi socialnega izključevanja kulturno različnih skupin. V raziskavi kombiniramo antropološke, zgodovinske in etnografske perspektive ter njihove analitske metode. Preko etnografij, zlasti življenjskih zgodb, in z opazovanjem z udeležbo primerjamo interpretacije migracij v Sloveniji v času SFRJ in po osamosvojitvi. Zbiramo ljudske teorije migrantov, beguncev prebežnikov in prosilcev za azil o t. i. »avtohtonih« prebivalcih. Prvi si po lastnih sedentamih ideologijah, ki se lahko manifestirajo tudi kot sovražno razpoloženje do »tujcev«, prilaščajo pravico manipulirati z določenimi prostori zaradi sklicevanja na svojo lastno slovenskost, pri čemer so njihovi argumenti eksplicitno rasistični. Opazujemo procese socialnega izključevanja tistih ljudi, kijih različni akterji razglašajo za »Druge«. Ob tem nas zanima, kako si t. i. »avtohtoni prebivalci Slovenije« prilaščajo ozemlje kot svoj lastni teritorij, ki naj bi jim »naravno« pripadal, in katere oblike iniciativ socialnega izključevanja pri tem uporabljajo ter kako to utemeljujejo. Proučujemo predvsem, kako različni akterji interpretirajo kulturno in etnično razliko med ljudmi, ki domnevno ne pripadajo t. i. etničnim Slovencem, katere strategije izključevanja Drugega pri tem uporabljajo in na katerih točkah se strategije argumentacije opirajo na rasizem oziroma se vanj iztekajo. Ukvarjamo se tudi z antropologijo politike, pri čemer nas predvsem zanima, kako omenjene kategorije tistih, ki jih imajo za »Druge« - azilante, begunce, imigrante, prcbežnike - ali domače, t. i. »avtohtone«, ipd., uporablja nacionalna politika, ki ta vprašanja pravno ureja. V projektnem predlogu smo zapisali, da nas bo zanimalo predvsem socialno izključevanje specifičnih migrantov, ki so v Slovenijo prišli v času SFRJ (do leta 1991), in socialni procesi razmejevanja, odnos »domorodne« populacije, ki se ima za slovensko, in odnos elitnih politik do njih. Prav tako smo omenili, da nas bo zanimal rasizem v odnosu do priseljencev, migrantov, beguncev, ki prihajajo ali skušajo priti v Slovenijo danes. V preteklem študijskem letu smo se s študenti, ki so izvajali individualno raziskovalno delo, posvečali predvsem terenskemu delu in zbiranju etnografij o beguncih iz Bosne in Hercegovine, ki so jih pravne kategorije opredeljevale kot osebe z začasnim zatočiščem v Sloveniji, ter Romih, ki jih manjšinska zakonodaja opredeljuje kot migrante. Pri etnografiji smo zbirali življenjske zgodbe o migraciji v Slovenijo (bodisi iz ruralnega v urbano okolje bodisi z enega nacionalnega ozemlja na drugo) ter ugotavljali, kako migranti doživljajo svoje bivanje v novem okolju in kakšne so njihove teorije o ljudeh, ki se imajo za Slovence. Proučujemo, kdo so realni in simbolni akterji, ki sprožajo socialna izključevanja in rasizem: ali so to posamezniki, »ki vedo in posredujejo svoje socialno znanje«, ali gre za različne lokalne elite in kakšna je njihova vloga; kako različne »iniciative« manipulirajo z regionalnimi in lokalnimi krajinskimi identitetami pri svojih aktivnostih, ki so usmerjene proti prišlekom, pri čemer se postavlja tudi vprašanje, koliko so v Sloveniji sploh razvite regionalne identitete v povezavi s posameznimi krajinami; katere strategije uporabljajo različni akterji pri zaznavanju tujosti prišlekov in pri manipulaciji z njo. Relevantna literatura za opisano raziskavo je predvsem antropološka, zgodovinska, sociološka in geografska. Obsežno antropološko polje se ukvarja s študijem etničnosti in nacionalizma, s proučevanjem etničnih identitet ter znotraj tega tudi s proučevanjem rasizma. V prvem letu izvajanja tega projekta smo se aktivneje posvečali vprašanjem rasizma v antropologiji, teritorialnosti in sedentarizma, pa tudi s konstruiranjem prostorov in s krajino. Prvo leto izvajanja raziskovalnega projekta so bili izvedeni tudi seminarji na temo antropologije in rasizma, ki so potekali pri modulu Moderna antropologija. Drugo leto izvajanja projekta pa so potekali seminarji o antropologiji migracij in transnacio-nalizmu v modulu z istim naslovom. V preteklem obdobju smo se v veliki meri ukvarjali z antropološkimi proučevanji migracij ter študijami, ki analizirajo razpad Jugoslavije in vojno v Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem in v Srbiji. Etnografske raziskave rasizma in socialnega izključevanja so v našem prostoru dokaj redke in skorajda ne poznamo ljudskih teorij prišlekov o večinski populaciji. Poseben prispevek omenjene raziskave bo produkcija antropološke teoretizacije rasizma. Priskrbela bo nastavke za dekonstruiranje neaktualiziranih vednosti ter prispevala k epistemološkim prelomom uveljavljene paradigme proučevanja etnične in kulturne razlike med skupinami. Le-ta v Sloveniji pretežno vztraja pri proučevanju etničnih skupin in njihove kulture, ki se jih razume, kot da so med seboj ločene, pri čemer se praviloma ne proučuje niti procesov etničnosti niti večkulturnih ali etničnih skupin v stiku. Raziskava bo morda odprla možnost za epistemološke prelome proučevanja etnične razlike, ki jo ljudske ideologije interpretirajo kot rasno razliko. Prav tako bo prispevala k antropološki teoritizaciji simboličnega in ideološkega prilaščanja nacionalnega in lokalnih prostorov. Podatki, ki jih zbiramo in analiziramo, so deloma arhivski, deloma etnografski. Uporabljena metoda bo kombinacija antropološko-zgodovinskih podatkov, etnografskih tehnik in terenskega dela. Etnografija vključuje zbiranje življenjskih zgodb v intervjujih s ključnimi akterji, ki so vpeti v procese socialnega izključevanja, nestrpnosti in rasizma. Etnografsko opazovanje procesov socialnega konstruiranja Drugega vključuje tako ekstenzivno kot tudi intenzivno plat, vključno z opazovanjem z udeležbo. Poleg zbiranja etnografske evidence o rasizmu v dnevnih časopisih, televizijskih oddajah, na internetu ter v vsakdanjem življenju bomo v prihodnje izvajali še polstrukturirane intervjuje 1) z lokalnim prebivalstvom o percepciji migrantov, beguncev, prosilcev za azil, 2) z lokalnim prebivalstvom, med katerim se manifestira nestrpnost, ki nastopa organizirano in podpihuje rasizem, in 3), kolikor bo možno, tudi intervjuje z migranti, begunci in prosilci za azil, ki so v Sloveniji le začasno. Opravili smo pregled različnih študij o recepciji migrantov, beguncev, azilantov v Sloveniji v obdobju SFRJ in v času po osamosvojitvi, ko so med prišleki prevladovali vojni begunci iz prostorov bivše SFRJ. Ugotavljamo, kakšne so bile recepcije migrantov v prejšnjih obdobjih, ali se te recepcije razlikujejo od sedanjih in če se, kako se razlikujejo; kako se manifestira rasizem. Doslej so bili izvedeni intervjuji z nekaterimi akterji, ki so vpeti v lokalne in nacionalne politike do migrantov, in s specifičnim migranti, ki so v Sloveniji že daljši čas, pri čemer nas med drugim zanima tudi njihova recepcija in interpretacija socialnega izključevanja. Zgoraj predstavljena izhodišča študije identificirajo potrebo po proučevanju niza problematik, ki so nujne za razumevanje sodobnih procesov vzpostavljanja kulturne in etnične razlike, kar je pomembno predvsem zaradi: • seznanjanja s socialno vednostjo migrantov o slovenski populaciji; • identificiranja procesov socialnega razmejevanja med različnimi skupinami migrantov, beguncev, prosilcev za azil in proučevanja specifičnih mehanizmov in argumentacij, ki podpirajo procese socialnega izključevanja; • ugotavljanja specifičnosti in razlik pri recepciji migrantov v zgodovinskem obdobju od nastanka SFRJ do njegega razpada in po osamosvojitvi Republike Slovenije; • nujne aktualizacije teoretizacij rasizma v zvezi z vprašanji migracij, teritorialnosti, krajin, saj se sicer znotraj vednosti same reproducira rasizem. Alenka Janko Spreizer Značilnosti in perspektive računalniško posredovane komunikacije (na primeru diskusijskih forumov in klepetalnic):1 interpretacija trendov V študijskem letu 2002/2003 na ISH - Fakulteti za podiplomski humanistični študij nadaljujemo izvajanje raziskovalnega (podoktorskega) projekta, ki skuša analizirati nekatere komunikacijske, sociološke in lingvistične značilnosti računalniško posredovane komunikacije. Raziskovalni projekt financira Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, odgovorni nosilec projekta je asist. dr. Tadej Praprotnik. Na podlagi analize komunikacijskih in drugih značilnosti računalniških forumov in klepetalnic, ki smo jih začeli pripravljati v prvem letu raziskave, smo lahko v nadaljevanju raziskave začeli kritično interpretacijo trendov, ki se izrisujejo ob analizah te komunikacije. Računalniško posredovana komunikacija ponuja veliko polje za vzpostavljanje in redefiniranje identitete, vendar te identitete niso fiksne in strukturirane. Prav tako pogosto predpostavljena fluidnost medsebojnih odnosov v računalniško posredovani komunikaciji producira nekakšne psevdoskupnosti, ki pogosto temeljijo zgolj na navideznih, rahlih vezeh, in ne na podlagi dejanskih interesov in skupnih ciljev. To se v največji meri odraža prav v on-line klepetalnicah (primer je Internet Relay Chat), kjer je »rekreacijska« kultura skupaj s formiranjem »neresnih« interakcijskih stilov razumljena kot neke vrste »naravno stanje«. V tovrstnih situacijah je zato težko zagotoviti pripadnost in zavezanost udeležencev določenim komunikacijskim normam, ki so pogoj za učinkovitost komunikacije. Virtualne skupnosti so seveda lahko prav tako realne in učinkovite, odvisno od tega, kako sami uporabniki in uporabnice razumejo ta medij. Anonimnost, kije zagotovljena v on-line komunikaciji, bo verjetno tudi v prihodnosti eden izmed ključnih vidikov razvoja omrežnega komunikacijskega sistema. Na to anonimnost lahko gledamo kot na »kvaliteto«, ki jo moramo zagotavljati, a hkrati tudi nadzorovati. Anonimnost ni slaba sama na sebi, saj je lahko zelo produktivna v nekaterih kontekstih, ki ukinjajo rasno, spolno in podobne determinacije. V teh okoljih anonimnost deluje kot »izenačevalec«, kar pa seveda spet ne pomeni, da - na primer -predsodke glede rase in spola ukinja. V prvem letu raziskovanja smo se ukvarjali predvsem z analizo domačih forumov, ki se vzpostavljajo na slovenskih spletnih straneh. Osredotočili smo se na forume na online verzijah časopisov (Večer, Dnevnik, Mladina). Pri preučevanju značilnosti in 1 Besedilo je rezultat raziskovanja v okviru raziskovalnega podoktorskega projekta z istim naslovom v obdobju 2001-2004, ki ga financira Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije. tendenc računalniško posredovane komunikacije smo analizirali dejavnike, ki vplivajo na potek komunikacije v diskusijskih forumih. Zanimalo nas je naslednje: 1. kateri tipi sporočil posameznike/ce spodbujajo k večji aktivnosti/katera sporočila aktivnejši pristop zavirajo; 2. kako strukturne značilnosti forumov in samih kontekstov, v katerih ti forumi delujejo, vplivajo na on-line vedenje udeležencev/k (problematika žaljive komunikacije, ki jo poznamo pod imenom flaming)-, 3. na kakšne načine se oblikujejo predpostavke ali pričakovanja uporabnikov/ic glede uporabljanja forumov in klepetalnic in kako ta pričakovanja vplivajo na njihovo online vedenje; v tem sklopu smo analizirali tudi seksistične predsodke glede participacije in samih komunikacijskih strategij uporabnikov in uporabnic. Problematike žaljive komunikacije v računalniško posredovani komunikaciji, ki je v popularnem in tudi v akademskem tisku (pre)pogosto opredeljena kot izključno on-line fenomen, je zastavljena kot poskus natančnejšega definiranja »prave« žaljivke in kot poskus razlikovanja žaljivk od drugih možnih tipov (problematične) interakcije. Na podlagi predlagane interpretacije žaljivka pomeni sporočilo, v katerem pošiljatelj/ ica namerno krši (splošne, situacijske) interakcijske norme ter prejemnik/ca in tudi zunanji/a opazovalec/ka sporočilo razumeta kot kršenje teh norm. Ta definicija predpostavlja, da interpretacije sporočil izhajajo iz različnih nizov interakcijskih norm, ki se uporabljajo pri ocenjevanju sporočil. Definicija razlikuje »prave žaljivke« od nenačrtnih kršitev interakcijskih norm in tudi od neuspešnih, zgrešenih in notranjih žaljivk. Vsak tip »problematične« interakcije ima distinktivne konsekvence za osebne, relacijske in organizacijske izide interakcij. Natančno opredeljevanje tovrstnih distinkcij prispeva k natančnejši analizi žaljive komunikacije, s tem da omogoči razlikovanje žaljivk od drugih problematičnih interakcij in ponudi izboljšan pristop k preučevanju vzrokov, posledic in rešitev različnih problematičnih interakcij, med katere prištevamo tudi žaljivo komunikacijo. Pristop vključuje tudi intenco pošiljatelja/ice, kar pomaga razlikovati načrtovane žaljivke od drugih tipov problematične interakcije, v katerih pošiljateljeva/ičina namera ni kršenje interakcijskih norm. Nenačrtnih kršenj norm ne razumemo kot žaljivk, ampak kot nepoznavanje nizov norm na različnih ravneh. Ti tipi so razumljeni kot ponesrečena komunikacija, ne pa kot žaljiva komunikacija. Interakcijske norme niso določene zgolj od zunaj (in od tehnologije), ampak se oblikujejo v daljšem časovnem procesu znotraj socialnih mrež in odnosov. Tudi zato proces žaljive komunikacije vključuje kreacijo, transmisijo ter interpretacijo sporočila, ki je potem prepoznano kot kršenje pravil iz multiple perspektive (perspektiva pošiljatelja, prejemnika in zunanjega opazovalca), kar je lahko točka oblikovanja skupnih norm. Prispevek tega pristopa naj bi bil v tem, da opredeli problematične interakcije, nenačrtne kršitve, ki so posledica nepoznavanja ali neusklajenosti norm, pa sugerirajo potrebo po natančnejšem in splošno sprejetem razumevanju, kaj je ustrezno interakcijsko vedenje. Pri oblikovanju odnosov lahko tovrstno urejanje vključuje eksplicitne diskusije glede tega, kako vsi vpleteni partnerji/ice razumejo pojem »ustrezen in sprejemljiv« jezik ter kakšne interakcijske stile in konverzacijsko topiko pričakujejo v določenih tipih interakcije. Naslednji sklop analiz seje osredotočil na v določenih okoljih RPK zelo pogost pojav - to je seksizem oziroma neenako obravnavanje oseb na podlagi spolne pripadnosti. Tudi ta pojav je vsaj delno vezan na anonimnost uporabnikov in uporabnic RPK. Znana fraza »On the Internet, nobody knows you’re a dog«, objavljena v reviji The New Yorker julija 1993, ponazaija prvo, »optimistično« fazo vizij računalniško posredovane komunikacije in temelji na argumentu, da anonimnost ukinja vse informacije o udeležencih/kah interakcije (edina informacija in s tem identiteta je tisto, kar vsak sam napiše in pošlje drugim udeležencem/kam) in s tem postavlja vse udeležence/ke v enakovreden položaj, saj postanejo informacije o spolu, starosti, narodnosti in podobnem »nevidne«. Ko se je računalniško posredovana komunikacija v zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja intenzivneje razširila med uporabniki in uporabnicami in ko so ženske aktivneje in pogosteje začele uporabljati RPK za medosebno interakcijo, so se začele pojavljati tudi poglobljene študije dejanskih komunikacijskih praks uporabnikov in uporabnic RPK. Susan Herring2 ugotavlja, da so v nasprotju z optimizmom, ki je bil značilen za 80. leta prejšnjega stoletja, poznejše raziskave problematizirale idejo spolne enakosti v virtualnem prostoru interneta, saj naj bi moški ali pa osebe z višjim statusom off-line začeli dominirati tudi v novih, računalniško posredovanih okoljih. Raziskovalci so poročali o uporabi agresivnih strategij moških v on-line diskusijah, med katerimi je bilo veliko usmerjenih neposredno na ženske. Ženske so bile hkrati pogosteje tiste, ki so na tovrstne napade reagirale z odporom, bodisi so »utihnile« ali pa celo zapustile diskusijski forum ali klepetalnico. Ne glede na razlike med tipi RPK, torej ali gre za sinhrono ali asinhrono komunikacijo, in ne glede na demografske razlike med udeleženci/kami ali glede na sam namen komunikacije analize interakcije ugotavljajo velike podobnosti. Tako v sinhronih kot v asinhronih oblikah interakcije moški posredujejo sporočila, ki so razmeroma pogosto seksistična. V tovrstnih primerih je običajen scenarij naslednji: ženske na tovrstna sporočila reagirajo z ugovori in replikami, moški pa nato ženske pogosto označijo kot prepirljive. V številnih primerih se ženske bodisi uklonijo uveljavljenemu »moškemu« vzorcu interakcije ali pa utihnejo. 2 S problematiko seksizma v računalniško posredovani komunikaciji se veliko ukvarja Susan Herring. Nekatere njene izsledke raziskav najdete na naslednjih spletnih straneh: URL: http://ling.uta.edu/linguistics/faculty/herring/herring.litml URL: http://www.slis.indiana.edu/csi/WP/WP01-05B.html Nadlegovanje je odvisno tudi od komunikacijskih oziroma tehnoloških možnosti posameznega tipa interakcije. V sinhronih oblikah, kot je IRC, lahko operaterji/ke kanala posameznega udeleženca/ko preprosto izločijo {kick). Tovrstne možnosti po drugi strani ni v asinhroni komunikaciji, kjer morajo nadlegovalci/ke svoje »napade« na sogovorce/ke izvesti na povsem lingvistični ravni. Razlike v oblikah nadlegovanja in seksizma se kažejo tudi na podlagi starosti udeležencev/k in namena komunikacije. Adolescentska in postadolescentska rekreacijska kultura klepetalnic teži k formiranju neposrednih oblik seksizma in spolnega nadlegovanja, v diskusijskih forumih pa je seksizem prikrit in tipično racionaliziran z nekakšno intelektualno uglajenostjo. V obeh primerih pa gre zgolj za različni strategiji doseganja istega cilja: to je omejevanja participacije žensk z namenom ohranjanja nadzora moških in njihovih interesov. Ženske pri vključevanju v on-line interakcijo moški pogosto ignorirajo ali njihova sporočila trivializirajo in če vztrajajo pri prezentaciji svojih stališč, so neredko obtožene, da cenzurirajo moške udeležence, ki svojo argumentacijo gradijo tudi na poudarjanju, da je internet svoboden, necenzuriran prostor. Opozarjanje nekaterih moških udeležencev, daje potrebno svobodo govora strogo braniti, je hrbtna stran zelo uveljavljene strategije, ki maskira interese moških predstavnikov. Diskriminatorno vedenje je še posebej pogosto v situacijah, ko dominantne osebe (moški) povečano participacijo žensk razumejo kot grožnjo svoji dominantni poziciji v RPK. Označevanje oseb za histerične je še ena izmed pogostih strategij, ki skuša utišati osebe z drugačnimi stališči. Do prenehanja participacije prihaja zaradi različnih razlogov. Diskusijski forumi potekajo zgolj na podlagi besedil, kijih pošiljajo sodelujoči/e. V tem »demokratičnem« okolju nima nihče tehnične možnosti, da bi prekinil ali izločil drugo osebo. So pa tehnični in demografski elementi tisti, ki vplivajo na potek on-line nadlegovanja in jezikovnega obračunavanja, pa tudi na uporabo strategij upiranja dominantnemu modelu on-line komunikacije. Razlike v učinkovitosti žensk in moških ne gre iskati v retorični učinkovitosti komuniciranja. Kot vzrok za komunikacijsko uspešnost v tem tekstualnem okolju se namreč pogosto navajajo posameznikove sposobnosti oblikovanja misli v tekst in retorična prepričljivost. Vendar pa sta nadlegovanje in agresivnost nekaj povsem drugega kot prepričevanje. Osnovna namera oseb, ki verbalno žalijo in nadlegujejo druge, je izzivati sogovorce/kc, ne pa jih prepričevati ali prepričati z argumentirano predstavitvijo svojih stališč. Retoriko nadlegovanja večinoma uporabljajo moški, tako v odnosih z ženskami kot tudi v odnosih z moškimi. Pri raziskovanju e-forumov smo lahko potrdili tudi tezo, daje spolna diskriminacija še posebej pogosta takrat, kadar so spolne razlike v on-line diskusijah zakrite, kadar je na primer osnovna topika diskusije sam spol. Analizirali smo interakcijo foruma z naslovom »Zakon o umetni oploditvi z biomedicinsko pomočjo«, ki je potekal na spletnih straneh dnevnika Večer (URL: http://www.czp-vecer.si/). Ker je včasih težko najti transkontekstualne perspektive in tematike, je večina uporabnikov/ic omejenih na specifične topike in niti ne poskušajo vzpostaviti splošnejše diskusije. Stiki prek računalniško posredovane komunikacije so namreč vzpostavljeni na podlagi zelo redkih informacij o skupnih interesih in ozadjih udeležencev/k. Ti ne izkazujejo samo velikega razpona raznovrstnih topik, ampak tudi raznovrstnost specialnih kodov izražanja. Udeleženci/ke tako imenovanih »virtualnih skupnosti« svoje aktivnosti demarkirajo in jih delajo razpoznavne v odnosu do drugih skupnosti z vzpostavljanjem idiosinkratičnih stilov komunikacije in s pomočjo specifičnih jezikovnih kodov. Internet uporabljajo kot javni prostor za artikuliranje svoje različnosti. Elektronsko omrežje torej poudarja notranjo diferenciacijo družbe, in sicer v procesu generiranja polikontekstualnih komunikacijskih struktur. Ta medij se prav zato vklaplja v trenutne trende, ki kažejo na nadaljnjo segmentacijo družbe, saj omogoča krepitev pluralističnih diskurzov in ne podpira generiranja skupno prejetih verjetij. Od novih elektronskih medijev ne smemo pričakovati, da bodo konstituirali nov množični medij. Bolj verjetno je, da bodo računalniško posredovana okolja konstituirala in podpirala parcialne javnosti oziromajavne prostore. Take parcialne javne arene lahko opredelimo kot socialna omrežja uporabnikov/ic, ki medsebojno komunicirajo in se informirajo o partikularnih temah. Tadej Praprotnik Računalniško posredovana komunikacija (e-forumi) v izobraževalni dejavnosti1 Predmet raziskovalnega projekta so računalniško posredovani e-forumi kot oblika in metoda interakcije v izobraževalni dejavnosti. Poudarek je na preučitvi učinkovitih modelov in strategij pri prenosu izkušenj in rešitev glede računalniško posredovane komunikacije iz domačega in mednarodnega okolja. Ovrednotiti skuša možnosti uporabe e-forumov in stopnjo njihove uporabnosti, opredeliti oblike, metode, modele izobraževanja, predvideti in opredeliti vlogo profesorja/ice in študenta/ke v polju te nove oblike interakcije, ki predpostavlja aktivnejšo vlogo obeh strani. Tovrstna vprašanja so za gospodarski in siceršnji razvoj države bistvena, saj je znanje ključni dejavnik razvoja sodobnih družb, in prav zato so vprašanja, povezana s posedovanjem znanja in sposobnostjo njegove uporabe, zelo pomembna. Poleg pomembnosti individualnih lastnosti posameznikov/ic, kot je izobraženost, se je sodobna družba zavedla tudi pomembnosti socialnih odnosov kot nujnih elementov kakovostnega razvoja celotne družbe, saj zagotavljanje socialne kohezije prispeva tudi k izboljšanju konkurenčnosti. V tem smislu nove komunikacijske tehnologije omogočajo interaktivno sodelovanje v vzgojno-izobraževalnem procesu, ki ne vpliva samo na posameznika/co, ampak po definiciji interaktivnosti vpliva na skupnost medsebojnih odnosov. Zaradi splošne individualizacije se spreminja tudi temeljni pristop na področju izobraževanja; študenti/ke se vse bolj postavljajo v vlogo tistih udeležencev/k, ki jim je v izobraževalnem procesu treba dati aktivno vlogo. Prav računalniško posredovana komunikacija (e-forumi) lahko zaradi svoje odprtosti in interaktivnosti spreminja tradicionalno (aktivno) vlogo profesorja/ice in (pasivno) vlogo študenta/ tke. Za začetno fazo raziskovanja smo si zastavili tudi naslednje metodološke korake: 1. ovrednotenje rezultatov že opravljenih raziskav uporabe računalniško posredovane komunikacije (e-forumi) za specifično prakso v izobraževalni dejavnosti; pregledali in preučili bomo različne vrste gradiva, ki omogočajo vpogled v dejavnike in vidike uporabe e-forumov; 2. kritična refleksija in ocena že opravljenih raziskav, ki so se ukvarjale z evalvacijo uporabnosti e-forumov v izobraževalni dejavnosti, kjer pridejo v poštev zlasti tuje 1 Besedilo je rezultat raziskovanja v okviru projekta »Računalniško posredovana komunikacija (e-forumi) v izobraževalni dejavnosti«, ki je bil izbran na javnem razpisu za izbiro raziskovalno-razvojnih projektov Ciljnega raziskovalnega programa »KONKURENČNOST SLOVENIJE 2001-2006« v letu 2002. Raziskovalni projekt financira Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije. raziskave, pa tudi nekateri redki domači aplikativni projekti (sem sodi tudi projekt vzpostavljanja e-forumov na ISH - Fakulteti za podiplomski humanistični študij). Kaj ugotavljajo raziskave glede implementacije računalniško posredovanih e-forumov v izobraževalni proces Preden neka izobraževalna ustanova začne implementirati računalniško posredovano komunikacijo v izobraževalno dejavnost, se je koristno soočiti z nekaterimi opravljenimi analizami tovrstne komunikacije, ki omogočajo objektiven vpogled v dejansko rabo novih tehnologij. Te raziskave opozarjajo na elemente, ki sodelujejo pri oblikovanju, implementaciji in razširjanju računalniško podprtega izobraževanja. Izobraževanje po internetu je zlasti v ZDA izrazito naraščajoč trend, saj kar dve tretjini kolidžev in podiplomskih šol svoje običajne izobraževalne oblike pouka dopolnjujeta s poukom po internetu. On-line pouk omogoča 24-urno interakcijo in študij v času, ki posamezniku/ci ustreza. Hkrati mu/ji omogoča pregled nad učnim procesom in pridobivanjem znanja. Moderator/ica tudi ne monopolizira topike. Tako izobraževanje lahko spodbuja kritično razmišljanje, saj omogoča interakcijo v manjših skupinah, ki so praviloma bolj kritične. Treba pa seje zavedati, da morajo biti udeleženci/ke te oblike izobraževanja veliko bolj samoiniciativni. Bistvenega pomena je sam/a moderator/ica, ki mora celotni on-line učni proces približati realnosti vsakdanjega okolja. Veliko tovrstnih izobraževalnih oblik temelji na elektronski pošti in forumih. Ker v tem primeru pogosto ne obstaja fizični prostor kot prostor srečevanja udeležencev/k, nastajajo problemi zaradi prevelike izgubljenosti v kiberprostoru. Promocija povezanosti se povečuje zlasti s samo interakcijo, ki je osnovni element uspešnega on-line izobraževanja. Povezanost med udeleženci/kami se običajno krepi s sodelovanjem v forumih, interakcija med študenti/kami in moderatorjem/ico pa z dopisovanjem po elektronski pošti. Študenti/tke so s to obliko on-line interakcije relativno zadovoljni, natančnejše analize2 pa kažejo na nekatere prednosti in slabosti tovrstnega on-line izobraževanja. Študenti/ke opozarjajo na pomanjkanje motivacije zaradi izgube osebnega stika z moderatorjem/ico in ostalimi študenti/tkami. Moderatorji/ice morajo biti tehnološko zelo dobro izobraženi, saj za tako učenje ni dovolj dobro poznavanje učnih vsebin. Izobraževanje poteka v povsem drugačni obliki, kar od vseh sodelujočih zahteva potrpežljivost in natančnost organizacije. 2 Natančnejši rezultati raziskave so dosegljivi na spletni strani: URL: http://www.westga.edu/~distance/ojdIa/winter34/mayhew34.html. Prednosti on-line izobraževanja/študija Pomanjkljivosti on-line izobraževanja/študija Prostorska fleksibilnost Zahteva višjo stopnjo samodiscipline in samoiniciativnosti.* Več možnosti za ljudi, ki imajo manj časa in omejen čas izobraževanja Pomanjkanje interakcije in diskusije z ostalimi študenti/kami. Čeprav je možna interakcija po elektronski pošti in v forumih, je interakcija pogosto omejena. 24-urni dostop Tehnološke napake Udeleženci/ke lahko komunicirajo s profesorjem/ico neposredno in zastavljajo kakršnakoli vprašanja (kar je včasih neprijetno v fizičnem razredu). Pogosto ni hitre primerjave z napredkom drugih udeležencev/k niti globalnega vpogleda v pričakovane cilje Vsak udeleženec/ka si organizira in predvidi primeren tempo izobraževanja (izobraževanje in izpolnjevanje nalog ne poteka po vnaprej predpisanem urniku in rokih). Material, ki je v on-line obliki, mora biti razumljiv, tako da moderator/ica nima spet veliko novega dela s pojasnjevanjem Nenehna in takojšnja povratna informacija glede uspešnosti izpolnjevanja nalog Ni neposrednega stika z drugimi študenti/kami Prihranek časa in stroškov vožnje Dejavniki in motivi za uvajanje računalniško posredovane komunikacije v izobraževalni proces Naslednja študija na State University of West Georgia je skušala tudi ugotoviti dejavnike, ki vplivajo na sodelovanje institucije pri on-line izobraževanju. Analiza3 je vključevala vse moderatorje/ice na omenjeni univerzi, ki so se on-line izobraževali v jesenskem semestru leta 1999. Moderatorjev/ic je bilo 70 in so bili vključeni v 15 oddelkov. Študija je s pomočjo zaprtih in odprtih vprašalnikov ‘Po našem mnenju samodisciplina in samoiniciativnost nista pomanjkljivosti, ampak aksioma uspešnega izobraževanja. 5 Natančnejši rezultati raziskave so dosegljivi na spletni strani: URL: http://www.westga.edu/~distance/ojdla/fall33/mckenzie33.html analizirala motivacije, slabosti in ozadje računalniško posredovane komunikacije. Pri vprašanju, kaj je fakultete motiviralo za vzpostavljanje on-line izobraževalnih kurzov, so odkrili sedem glavnih razlogov. Rangiranje razlogov, zakaj so se fakultete odločile za uvedbo on-line izobraževanja Rang % Razlog 1 58 Zelja, da bi bili študenti/ke bolj povezani/e s tehnologijo 2 58 Možnost inovativnejše uporabe tehnologije z namenom povečati kvaliteto izobraževanja 3 55 Možnost seznanjanja s potrebami študentov/k tudi na daljavo 4 45 Večja fleksibilnost glede časa izobraževanja in opravljanja nalog ter prostorska fleksibilnost 5 39 Odgovor na potrebe študentov/k, ki so izrazili/e željo po on-line izobraževanju 6 26 Možnost pogostejše interakcije s študenti/kami 7 19 Zahtevano je bilo, da se kurz izvaja kot on-line. Respondenti/ke so tudi odgovarjali/e glede specifične uporabe informacijskih in komunikacijskih tehnologij za on-line izobraževanje. Najpogosteje so uporabljali naslednje komunikacijske tehnologije: 1. gradivo, posredovan kot on-line dokument (94 % respondentov), 2. on-line forumi (87 %), 3. zasebna elektronska pošta (74 %), 4. on-line umik (65 %), 5. klepetalnice (sinhrona, tako imenovana real-time interakcija) (39 %). Pomembni so še naslednji podatki, ki lahko potencialne oblikovalce on-line izobraževanja opozorijo na specifičnosti uporabe računalniško posredovane komunikacije v izobraževalni dejavnosti: 1. večina fakultet (76 %) je bila mnenja, da so za pripravo in distribucijo internetnega gradiva in za pripravo on-line kurikuluma porabile več časa, kot bi ga za pripravo klasične interakcije, torej če bi pouk zasnovale klasično; 2. 52 % respondentov/k je interakciji s študenti/kami namenilo 1-3 ure tedensko; 3. optimalna velikost skupine v on-line izobraževanju variira, vendar pa večina respondentov/k meni, daje idealna skupina 10-15 študentov/k; 4. na vprašanje, ali je fizična komunikacija koristna, kadar uporabljamo on-line izobraževanje, je večina (96,7 %) respondentov/k odgovorila, daje fizična interakcija zelo koristna, in sicer zaradi naslednjih razlogov: a) fizični sestanki omogočajo interakcijo z ljudmi in boljše medsebojno spoznavanje; b) srečanja omogočajo moderatorjem odgovarjanje na vprašanja študentov/k; c) na srečanjih je mogoče prezentirati/demonstrirati opravljeno delo; d) na sestankih je lažje preveriti izpolnjevanje zastavljenih ciljev kurza in ugotoviti, ali študenti/ke spremljajo in razumejo učno vsebino; e) srečanja so zelo primerna za uvodno predstavitev kurza, zlasti če se študenti/ke še ne poznajo ali ne poznajo profesorja/ice. Analiza forumov ISH-ja Analiza4 pilotne ankete, ki sojih izpolnili študenti/študentke, ki so sodelovali v forumih ISH, daje delni vpogled v problematiko implementacije računalniško posredovane komunikacije v polje izobraževalne/raziskovalne dejavnosti. Vprašalnike (do 6. maja 2002) so izpolnili ter vrnili štirje študenti oziroma študentke, kar pomeni, daje vzorec nereprezentativen. Zanimiva je statistika obiskov forumov, ki jo je posredoval tehnični administrator foruma in se nanaša na obdobje od začetka delovanja forumov do 19. aprila 2002: število uporabnikov: 48 število sporočil: 71 število vpogledov v sporočila: 428 Zanimiva je zlasti razlika med številom sporočil, posredovanih v forume, in številom vseh vpogledov v sporočila, ki kaže na to, da se je veliko študentov in študentk na forume zgolj priključevalo, ne da bi v njih tudi aktivno sodelovali. Tovrstna diskrepanca se pojavlja v vseh oblikah računalniško posredovane komunikacije, zlasti v začetni fazi implementacije. Zavedati se moramo, daje bilo študijsko leto 2001/2002 šele prvo leto delovanja forumov, tovrstno uvajanje novih komunikacijskih tehnologij pa, tako kažejo izkušnje, prinaša dolgoročne rezultate v daljšem času. Trenutno forumi ISH-ja bolj mirujejo, razveseljivo pa je, da so študenti in študentke podali dve povsem novi iniciativi za organizacijo novih e-forumov za študijske dejavnosti s pomočjo vzpostavljenih forumskih sistemov. Ti študenti in študentke prepoznavajo prav tiste prednosti e-forumov, na katere tudi opozarjajo že predstavljene raziskave tujih fakultet. Interakcija - ključ do uspešnih izobraževalnih e-forumov Participacija v e-forumih udeležencem/kam omogoča zavestno interakcijo in spodbuja aktivno učenje na podlagi regularne participacije. Učinkovitost e-komuniciranja je odvisna zlasti od njegove interaktivnosti, ki omogoča hitro prejemanje povratnih informacij. Moderator/ica postane v tem procesu član/ica skupine. Povratna informacija je kritična točka te interakcije. Prav zato je bistvenega pomena redno spremljanje diskusije. Moderator/ica se mora potruditi, da ohranja forum v polju topike in tako zagotavlja uspešen izobraževalni proces. Obstaja namreč mit, da so on-line oblike izobraževanja ugodne tudi zato, ker od moderatorja/ice zahtevajo manj časa. Tehnološke prednosti bodo postale zares opazne šele ob skrbni pripravi študijskega gradiva in ob 4 Končno poročilo raziskovalnega projekta »Model računalniško posredovane komunikacije za potrebe izobraževalnih in drugih javnih inštitucij v mestu Ljubljana v smeri izboljšanja interaktivne komunikacije« (avtor: asist. dr. Tadej Praprotnik) je dostopno v knjižnici ISH-ja. hkratni aktivni participaciji vseh udeležencev/k. Nikakor pa tehnologija sama po sebi ne zagotavlja preprostih rešitev. Prav zato tovrstna vprašanja niso vprašanja tehnologije, ampak so zlasti družbena vprašanja, saj je od naše rabe in od našega razumevanja tehnologij odvisno, ali bomo izkoristili možnosti, kijih tehnologije ponujajo. Učinkovitost računalniško posredovane komunikacije v izobraževalnem procesu je več kot samo preprosta implementacija tehnologije. Uspeh oziroma učinkovita uporaba je odvisna od znanja, sposobnosti in zavzetosti udeležencev/k, tako kot v tradicionalnih oblikah raziskovanja in učenja, torej tudi od didaktičnih in metodičnih pristopov moderatorja/ice. Če moderatorji/ice in študenti/ke razumejo interakcijo, lahko odkrijejo prednosti in slabosti uporabe tovrstnih tehnologij. To je zlasti pomembno v okoljih, kjer posamezniki/ce dvomijo o smiselnosti uporabe računalniške tehnologije. Koristnost informacijskih in komunikacijskih tehnologij za državljane/ke je v pretežni meri odvisna od tipa in kvalitete »vsebine«, s katero se lahko seznanijo s pomočjo teh tehnologij. Če naj te nove informacijske in komunikacijske tehnologije promovirajo »aktivnega/o državljana/ko«, morajo načrtovalci posvetiti pozornost posredovanju relevantnih informacij za državljane/ke, in sicer v tako imenovanem uporabniku/ci prijaznem (user-friendly) formatu. Študenti/ke se morajo zavedati koristnosti uporabe novih komunikacijskih tehnologij, da bodo te zares učinkovite. Če se namreč učečim se takšna komunikacija ne zdi koristna in smiselna, so tovrstni izobraževalni modeli povsem neuporabni. Tadej Praprotnik Formiranje slovenske jezičke zajednice Polazišna pretpostavka istraživanja bila je da se slovenska jezična zajednica kao (u andersonovskom smislu: zamišljeni) homogeni kolektiv, koji ujedno predstavlja mjesto najjasnije simboličke realizacije nacionalnog identiteta, formirala u toku 19. stolječa, jer je bila rezultat političkog projekta konstituiranja slovenske nacije, koji je u krajnoj liniji obuhvačao i težnju za stvaranjem slovenske države-nacije. Kao i u drugim sličnim situacijama (posebno na području jugoistočne Evrope), ovakvu je formiranju jezične zajednice prethodio dugotrajan proces u kojem je prostor javne komunikacije bio postepeno vemakulariziran, dakle u kojem su idiomi nastali na osnovi »domačih« govora osvajali pojedine domene javnog saobračanja i istovremeno se polako pretvarali (u zamisli svojih tvoraca ili u stvarnosti) u normirana nadregionalna sredstva komunikacije. Jezični se identitet u toku tog procesa ostvarivao na različitim - ponekad i medusobno suprotstavljenim - nivoima (od lokalnog i regionalnog do panslavenskog), a služio je i kao strateško sredstvo uspostavljanja identiteta za različite druge kolektive: tek u 19. stolječu veza izmedu jezičnog i etničkog (dakle, nacionalnog) identiteta postala je u percepciji zajednice praktički neraskidiva. Da bismo iskušali uvjerljivost ovako formulirane radne hipoteze, sudionice istraživanja odabrale su nekoliko »programatskih« tekstova (djelomično prema kriteriju njihove dostupnosti, ali još uvijek - čini mi se - dovoljno reprezentativnih), nastalih izmedu 16. i početka 20. stolječa, i pokušale su, formalnom analizom njihovih sadržaja (izvedenom na osnovi »upitnika« koji smo zajednički prethodno izradili) i držeči se onoga što u samom pojedinom tekstu doista piše, odgovoriti na slijedeča pitanja: 1. Kome je tekst bio izričito namijenjen i kakva je bila eksplicitna intencija autora u odnosu prema zamišljenim »adresatima« teksta? 2. Kako se naziva jezik o kojemu je riječ u tekstu, kakav je njegov teritorijalni opseg i u koji je lingvistički kontekst smješten? 3. Da li je jezik u tekstu eksplicitno povezan s nekim ctničkim, političkim ili geografskim pojavama? Na temelju dobivenih podataka istraživačice su - koliko je to u svakom pojedinom slučaju bilo moguče - rekonstruirale realnu i zamišljcnu jezičnu zajednicu koja proizlazi iz analiziranog teksta i uspostavile su relaciju izmedu tih zajednica i današnjeg slovenskog jezičnog i etničkog kolektiva. Rezultate svojih ispitivanja prezentirale su u sažetom obliku, pa niz njihovih analiza daje (parcijalan, dakako, i zbog malog uzorka i zbog ograničenih ciljeva istraživanja) uvid u dijakroniju oblikovanja slovenske jezične zajednice. Dubravko Škiljan Drugi raziskovalni projekti Other Research Projects / Autres projets de recherche Na ISH so se poleg opisanih v študijskem letu 2002/2003 izvajali še naslednji raziskovalni projekti: Mednarodna raziskava bralne pismenosti - INEA (1999-2003) Nosilec projekta: Janez Justin Invencije nacionalnih krajin v multietični obmejni regiji: Istra od sredine 19. stoletja do danes (2001-2004) Nosilec projekta: Bojan Baskar Procesi etničnega razlikovanja v Sloveniji: soočenje percepcij (2002-2004) Nosilka projekta: Irena Sumi Voden študij temeljne antropološke literature s seminarskim poročanjem (2002-2003) Nosilka projekta: Irena Šumi Značilnosti in tendence vsakdanjega življenja v »družbi na pohodu« (1998-2003) Nosilec projekta: Bojan Baskar Imaginarij poznega srednjega veka (2002-2004) Nosilec projekta: Jure Mikuž Marie-Elizabeth Ducreux-Lakits EH ESS-CRH, Pariz Filologija in nacija. Debata o izvorih Slovanov med mitom in znanstvenostjo & Marijin kult v habsburškem prostoru v 17. stoletju Marie-Elizabeth Ducreux-Lakits nekateri sodelavci ISH - Fakultete za podiplomski humanistični študij v Ljubljani dobro poznamo, saj je na instituciji gostovala že večkrat, o čemer smo v reviji tudi pisali. Poleg tega pa je Marie-Elizabeth Ducreux-Lakits ena tistih dragocenih oseb, ki si v Franciji na različne načine prizadevajo ohraniti kontinuiran stik z raziskovalci, ki v svojem miljeju ne najdejo in ne morejo najti ustreznih sogovornikov (naj omenimo zgolj njeno pomembno vlogo pri organizaciji mednarodnega kolokvija o teritorialnih in imaginarnih mejah in identitetah v preteklem letu, katere rezultat je bila francoska finančna podpora pri izvedbi kolokvija; o kolokviju smo pisali v prejšnji številki Monitorja ISH). Tokrat sta njeni predavanji obravnavali tematiki, ki bi nemara lahko bili jedro raziskav morebitnega skupnega projekta v prihodnjih letih. V prvem predavanju je predavateljica osvetlila proces menjave paradigem med univerzalnim in nacio-nalno-romantičnim pogledom na svet v prvi polovici 19. stoletja, pri čemer je poseben poudarek veljal mestu filologije v tem procesu, v drugem pa je predstavila implikacije Marijinega kulta v habsburški monarhiji 17. stoletja. O vlogi filologije pri konstrukciji nacije v Evropi je bilo že veliko napisanega (eno zadnjih pomembnejših del o tem je obsežno delo v treh knjigah Philolo-giques, Editions de la Maison des Sciences de 1’Homme, Pariz, 1990-1994, ki sta ga uredila Michel Espagne in Michael Werner). Pred kratkim je pod vodstvom Marie-Elizabeth Ducreux-Lakits izšla tudi posebna tematska številka revije Histoire de I’Education z naslovom, Histoire et Nation en Europe centrale et orientale XlXe-XXe siecles (št. 86, maj 2000), v kateri so zbrani teksti avtorjev iz različnih dežel, ki obravnavajo osrednja vprašanja vloge poučevanja zgodovine v procesu Bildung der Nation in se usmerjajo v natančnejšo preučitev tako vloge didaktičnih pripomočkov pri transmisiji zgodovinske vednosti kakor tudi same instrumentalizacije kategorije »nacionalnega« v tem procesu. Na koncu 19. stoletja so šolski učbeniki že precej oddaljeni od univerzalističnega pristopa in vsakršne kritične refleksije, torej daleč od referencialnih točk stare univerzalne paradigme (ki jo označuje npr. Schlözerjev projekt univerzalne zgodovine). Na njeno mesto stopi vektorski kult Nacije s precizno (večkrat pikolovsko) artikulirano skrbjo za »natančnost zgodovinskih dejstev« in z uvedbo specifičnega linearnega kronološkega zaporedja v učbenikih. Dejanska realizacija te smeri se sklene s triumfalno kreacijo nacionalnih držav (te konkretizacije si, kakor vemo, sledijo v dolgem razponu med letoma 1830 in 1991). Vtem spontanem in velikokrat nereflektiranem procesu je mit razpoložljivo in pripravno orodje in hkrati predstavlja prevladujoči material »vulgarizatorske zgodovine nacionalnega Genija, ki pa ni bil (mit), prenašan prek diskurza, artikuliranega okoli koherentne in argumentirane demonstracije, ampak prek samozadostnih izjav kot sredstev propagande, ki ne destilira drugega kakor slogane in podobe, ki so že tako omniprezentni« (Ducreux v Histoire et Nation..., str. 30). V predavanju, katerega osnovno vprašanje je bilo: »Alije znanost lahko orožje za odpravo mita?«, je Marie-Elizabeth Ducreux-Lakits z analizo pomenskih metamorfoz kategorij etnije, jezika, nacije in mita v 18. in 19. stoletju skušala podati nekaj temeljnih usmeritev za nadaljnje preučevanje. Seveda gornje vprašanje ni bilo ne mišljeno in ne zastavljeno tako, da bi terjalo kakršnokoli simplificirano vrednostno opredelitev ali preprost odgovor, temveč je zgolj izrazilo zahtevo po globlji refleksiji in ponovnem premisleku nekaterih instrumentalizacijskih in vulgarizacijskih procesov v zgodovini, ki zadevajo tudi samo znanost (in niso povsem zunaj nje). Delovna hipoteza predavateljice pa je (bila) naslednja: če HntitLcuJbKi s Marie-Elizabcth Ducreux-Lakits (Foto: Taja Kramberger) Monitor ISH vol. V / no. 1-2, 2003 pozabimo oz. opustimo kanonični kronološki okvir Herderjevih treh etap (eruditske, preporodne in nacionalne), lahko nemara s preciznejšo raziskavo odkrijemo, da tridelni vzorec ni tako pravilen, kakor ga označuje shema, se pravi, da so vse ideje prisotne že v prvi etapi, da so sinhrone. Pri študiju tega pa je na eni strani pomembno preučiti vlogo literature pri konstrukciji »novega pogleda« v 19. stoletju (in tuje zastavitev Marie-Elizabeth Ducreux-Lakits precej podobna Wernerjevi in Espagnevi; cf omenjeno delo), na drugi strani pa pri branju korespondenc med jezikoslovci tedanjega časa večkrat naletimo na izredno zanimiva mesta filoloških interpretacij, ki lepo označujejo prehod iz prve paradigme v drugo (iz univerzalne v nacionalno-romantično). V nekem trenutku, ki je seveda moment paradigmatskega preloma, namreč postane stroga etimološka in nenacionalno obarvana argumentacija odveč in jo (za tedanjo znanstveno skupnost očitno dokaj neopazno) nadomesti konjunkturna nacionalno-romantična konstrukcija. Pietas Mariana predstavlja v diskurziv-nih praksah 17. stoletja več kot zgolj objekt diskurza, nastopa namreč kot centralni kraj {lieu) diskurza, ki se danes bralcu nemalokrat zdi protisloven. Ta kraj reprezentiranja Marijine pobožnosti implicira atemporalnost (bodisi kot stalnost bodisi kot večnost), kije vpisana v Marijin kult, v privrženost Devici Mariji in v simbolne prakse, povezane s kultom. Za celotno 17. stoletje je metafora »srečanja zemlje in nebes prek Marije« Drago B. Rotar, Jure Mikuž in Marie-Elizabeth Ducrcux-Lakits (Foto: Taja Kramberger) Monitor ISH vol. V / no. 1-2, 2003 konstitutivna, celo substancialna. Sredi 17. stoletja jezuit Wilhelm Gumppenberg izda delo z naslovom Atlas Marianus (1657), ki je precej več kot propaganda Marijinega kulta; je nekakšna sodobna reaktualizacija nečesa, kar je bilo v družbi sicer vseskozi prisotno, a je s tem delom doživelo ponovno prebujenje v prostoru in času. Marie-Elizabeth Ducreux-Lakits nam je tako v drugem predavanju predstavila, kako sta delovala in se prepletala dva nivoja te Marijine »geografije«: simbolni in realni. Ko se po bitki pri Beli gori spremeni koncept Device Marije (čudež na Beli gori) in postane Devica Marija v habsburški monarhiji emblem, se začne izredno zanimiv proces notranje domestifikacije in familiarizacije kulta, ki simbolno pomeni precej več od konsekracije celotne dinastije Devici Mariji. Prek različnih domiselnih posredovanj in intervencij, ki sledijo, postane privatni, domači kult dinastije povezan z javnim Marijinim kultom, pri čemer je s celo vrsto ukrepov, ki usklajujejo preteklost z »novo realnostjo«, vzpostavljena invencija tradicije dinastije, sloneča na Marijinem kultu. Omembe Device Marije v tekstih nastopajo kot loci communes, toda na zelo specifičen način; in sicer tako, da so organizatorji teksta, ki napotujejo na konkretizacijo. Tako se podobe Marije multiplicirajo in s širitvijo kulta v 17. stoletju postaja Marija ob vse večji prisotnosti obenem tudi vse bolj in bolj odsotna, anticipirajo pa jo druge »svete relikvije« (npr. Santa casa), ki akumulirajo njeno sakralnost. Pri razširjanju kulta Device Marije v Bohemiji, ki nam ga je predavateljica opisala kot primer, so igrale pomembno vlogo velike aristokratske družine, ki so aktivno sodelovale pri organiziranju in promoviranju romanj v drugi polovici 17. stoletja. Romarski centri so v tem procesu družbenih reprezentacij kmalu dosegli status prestižnih krajev, ki jih je bilo treba vsaj enkrat v življenju obiskati (čeprav veliko ljudi sploh ni vedelo, kam se je treba odpraviti na romanje, kakor tudi ne, kje ti kraji so). Prek atribucije Venčeslava romarskemu središču v Mariazellu je prišlo do restitucijc Bohemije, kar je nato služilo kot opora za državotvorne politično-juridične tekste. Tako smo lahko opazovali, kako se v dolgem procesu konstrukcije državne legitimnosti na kompleksen način, prek serije protislovnih interakcij in predvsem naknadnih sukcesivnih apropriacij, prepletata mitološka funkcija in invencija tradicije. Taja Kramberger Druga gostovanja V študijskem letu 2002/2003 so na ISH gostovali še naslednji vabljeni predavatelji in predavateljice: Marcello Carastro, EHESS, Francija Cecilia d’Ercole, Univerza Pariz I., Francija Irina Novikova, Univerza v Rigi, Latvija Rosi Braidotti, Univerza v Utrechtu, Nizozemska Reana Senjkovič, Inštitut za etnologijo in folkloristiko, Zagreb, Hrvaška Renata Jamrešič Kirin, Inštitut za etnologijo in folkloristiko, Zagreb, Hrvaška Antonia Soulez, Univerza Pariz VIII. (Saint-Denis), Francija Iren Kertesz Wilkinson, Univerza Hull, Velika Britanija Allen Feldman, National Development and Research Institute, New York, ZDA Lisa Parks, Univerza v Kaliforniji, Santa Barbara, ZDA Vlasta Erdeljac, Filozofska fakulteta, Zagreb, Hrvaška Poročilo o gostovanju na Srednjeevropski univerzi (CEU) in drugih aktivnostih med bivanjem v Budimpešti v študijskem letu 2002/2003 V študijskem letu 2002/2003 sem kot prejemnica štipendije Doktorskega podpornega programa (Doctoral Support Program - v nadaljevanju DSP) gostovala na Srednjeevropski univerzi (Central European University - v nadaljevanju CEU) v Budimpešti, in sicer v okviru programa za študije nacionalizma (Nationalism Studies Program - v nadaljevanju PSN). Univerza je bila ustanovljena leta 1991 kot podiplomska šola za humanistične in družbene znanosti, namenjena predvsem študentom in študentkam iz Srednje in Vzhodne Evrope ter nekdanje Sovjetske zveze, za jezik poučevanja in komunikacije na univerzi pa je bila določena angleščina.1 CEU kot začetek svoje zgodovine navaja srečanje skupine ljudi, večinoma nekdanjih disidentov, v Meduniverzi-tetnem centru v Dubrovniku v SFRJ leta 1989. Finančna sredstva je prispeval George Soros, sicer znan tudi po tem, da je leta 1979 ustanovil Sklad za odprto družbo (Open Society Fund); leta 1930 v Budimpešti rojeni George Soros seje po študiju v Londonu preselil v Združene države Amerike in tam obogatel z mednarodnim investicijskim skladom, ki ga je sam ustanovil in vodil. Osnovno poslanstvo CEU - koncept odprte družbe (open society) - je povezano z njenim ustanoviteljem, natančneje s filozofom Karlom Popperjem, kije Sorosa poučeval na London School of Economics.2 Čeprav je bila CEU prvotno zamišljena kot univerza z več središči v regiji (med drugimi v Varšavi, Pragi, Budimpešti, pa tudi v Ljubljani), danes deluje pretežno v Budimpešti; tudi oddelek za sociologijo, kije do leta 2001/2002 deloval kot ločena enota v Varšavi, seje z letom 2002/2003 preselil v glavno mesto Madžarske. Od leta 2002/2003 je CEU finančno skoraj popolnoma neodvisna od nadaljnjih vložkov Georgea Sorosa. Ta premik je spremljalo tudi nekaj sprememb v zastavitvi poslanstva in zlasti strukturi študentov in študentk univerze (ob že omenjeni preselitvi oddelka za sociologijo iz Varšave). Temeljno poslanstvo CEU ostaja prispevanje k razvoju odprtih družb v regiji - in, v skladu s tem, k demokraciji, strpnosti, vladavini prava ter političnemu in kulturnemu pluralizmu -vendar pa ob ohranjanju posebnega zanimanja za Srednjo in Vzhodno Evropo ter območje nekdanje Sovjetske zveze univerza po novem skuša pritegniti študente z vsega sveta, še posebej tiste iz novonastalih demokracij. Trenutno je na CEU vpisanih več kot 900 študentk in študentov iz 46 držav, ki študirajo na 14 različnih šolah, oddelkih in programih 1 Splošni podatki o univerzi in njenih enotah ter z njo povezanih institucijah so povzeti po informacijah na spletnih straneh CEU: http://www.ceu.hu. 2 Popper je omenjeni koncept definiral v knjigi The Open Society and its Enemies (1945). (zgodovina, študiji srednjega veka, študiji spolov, študiji nacionalizma, filozofija, študiji prava, matematika, ekonomija, politična znanost, okoljski študiji, mednarodni odnosi), na univerzi pa poučuje več kot sto profesorjev in profesoric. V letu 2003/2004 se je univerza odločila zmanjšati število mest za doktorske študente, že v letu 2002/2003 pa je začela zmanjševati tudi trajanje in obseg finančne podpore študentom. PSN,3 ki je ena izmed najmanjših akademskih enot CEU, je ustanovil pokojni Ernest Gellner z namenom spodbujati raziskovanje nacionalizma v državah Srednje in Vzhodne Evrope in v državah na območju nekdanje Sovjetske Zveze po odpravi komunizma. Stična točka raznolikih kurzov je preverjanje možnosti vzpostavitve liberalnih norm in modelov urejanja etnokultume raznolikosti v omenjeni regiji. Eden izmed osnovnih epistemoloških principov PSN-a je primerjalni pristop, ki naj bi pomagal zaobiti nevarnosti nacionalnega samopo-veličevanja in izključno »notranjega pogleda« (epistemološkega insajderstva) ter tako pripomogel k razvijanju kritične in kozmopolitske perspektive v raziskovanju nacionalizma. Študij je zastavljen interdisciplinarno, zato lahko študentje v okviru programa izbirajo med kurzi predavateljev, ki so po svoji osnovni izobrazbi zgodovinarji, sociologi, ekonomisti, pravniki, antropologi, politologi idr. Ne glede na interdisciplinarnost programa Szabolcs Pogonyi, koordinator NSP CEU, Maria Kovacs, predstojnica NSP CEU, in Michael Stewart, predavatelj v okviru programa, na zaključnem pikniku junija 2003 (Foto: Sabina Mihelj) 3 Podatki o programu so povzeti po informacijah na spletnih straneh http://www.ceu.hu/nation, delno pa temeljijo tudi na avtoričinih izkušnjah s programom ter pogovorih s člani fakultete, še posebej z njegovo direktorico Mario M. Kovacs. pa se od študentov praviloma pričakuje, da se pri pisanju magistrske teze odločijo le za eno disciplino. PSN izvaja zgolj program za pridobitev magisterija, doktorat s posebno specializacijo iz študijev nacionalizma pa je mogoče (v skladu z vzpostavljenimi medoddelčnimi dogovori) pridobiti na Oddelku za zgodovino ali na Oddelku za politično znanost. Magistrski študentje in študentke se lahko odločijo tudi za specializacijo iz judovskih študijev, ki jo vodi Andräs Koväcs. V nasprotju z večino drugih akademskih enot CEU je notranja politika PSN-a taka, da je število rednih sodelavcev, ki so na univerzi prisotni celo akademsko leto, zelo majhno; program vodi Maria M. Koväcs, kot profesorja v njem sodelujeta Andräs Koväcs in Peter Lom, kot inštruktor za akademsko pisanje in predavatelj v okviru specializacije na področju judovskih študijev pa Michael M. Miller. Toliko večji je zato nabor predavateljev in predavateljic, ki v okviru programa izvajajo kratke, zgoščene kurze, so pa primarno vezani na druge akademske institucije; med njimi so redni gostje tudi posamezniki in posameznice, ki sodijo med najbolj uveljavljene raziskovalce in raziskovalke nacionalizma v angleško govorečem akademskem prostoru. V študijskem letu 2002/2003 so tako kurze vodili Will Kymlicka, Rogers Brubaker, Michael Stewart, Michael Stanislawski, Erica Benner, Panayote Dimitras, Florian Bieber, Tibor Värady in Selim Derengil, med rednimi obiskovalci pa sta tudi Yael Tamir in Victor Karady. Osnovno vodilo take politike programa je po besedah direktorice programa študentkam in študentom omogočiti neposredni stik s čim večjim številom vrhunskih znanstvenikov, ki se ukvarjajo z vprašanji nacionalizma, so pa vezani na druge institucije. Tudi sicer politiko PSN-a (so)oblikujejo interesi študentk in študentov, kar je med drugim razvidno iz ureditve prostorov programa - priročna oddelčna kuhinja za pripravo kave in čaja je denimo odprta tudi za študente in študentke, v navadi so tudi pogosta neformalna druženja profesorjev in profesoric s študentkami in študenti. DSP je namenjen podiplomskim študentom in študentkam, ki pripravljajo doktorsko nalogo na drugih visokošolskih institucijah in želijo izkoristiti vire, predavatelje in drugo institucionalno podporo CEU pri razvoju svoje doktorske teze. Prejemniki in prejemnice štipendije DSP-ja so upravičeni do skoraj enakih ugodnosti kot redni študentje CEU, razen npr. do kandidiranja za dodatne štipendije za raziskovanje in obiskovanje konferenc. Zahteve do prejemnikov in prejemnic štipendije DSP-ja sc nekoliko razlikujejo od oddelka do oddelka; PSN, na katerem sem gostovala in na katerem sva bili v letu 2002/2003 dve prejemnici štipendije DSP-ja (poleg mene še Kinga Sekerdej, doktorantka Jagelonske univerze v Krakovu), je zahteval obiskovanje enega kurza na semester. Ker sem menila, da mi obiskovanje kurzov omogoča najboljše možnosti za diskusijo s predavatelji in študenti o temah, relevantnih za moj doktorski projekt (Vloga medijskih ritualov v (re)produkciji nacionalne skupnosti - (Re)produkcija slovenske nacije skozi medijske reprezen-tacije plebiscita, vojnih beguncev in migracij), sem obiskovala večje število kurzov, in sicer tako znotraj PSN-a kot tudi na Oddelku za zgodovino. Udeležila sem se naslednjih kurzov: Debate o samoodločbi in zunanji zaščiti manjšin v 20. stoletju (Maria M. Koväcs), Jugovzhodna Evropa na poti modernega razvoja (Roumen Daskalov), Nacionalizem in sodobna politika (Petr Lom), Vprašanja moderne socialne in kulturne zgodovine Vzhodne Evrope (Roumen Daskalov), Interpretiranje nacionalizma v Jugovzhodni Evropi (Florian Bieber), Teorije in metode v historičnih študijih (Sorin Antohi) in Antropološki pristopi k rasizmu in nacionalizmu (Michael Stewart). Večina kurzov je bila organizirana v obliki seminarskega dela in je zahtevala precejšnjo predhodno pripravo (branje vnaprej določenih tekstov, predstavitev krajših komentarjev nanje ipd.) in participacijo študentov; v nekaterih primerih pa so profesorji oz. profesorice pripravili tudi predavanja. Seznam vseh študentk in študentov, ki so se udeleževali kurzov in s katerimi sem debatirala o tematikah, povezanih z mojim doktorskim projektom in drugimi skupnimi raziskovalnimi interesi, je predolg, da bi ga izpisala v celoti; naj omenim vsaj Hanno Vincze, doktorantko Oddelka za zgodovino CEU, Tijo Memiševič, alum-no NPS CEU in Karlove univerze v Pragi, Dejana Vernica, alumna Oddelka za študije srednjega veka CEU, Davida Marna, alumna Oddelka za zgodovino CEU in doktoranta Univerze Eötvösa Lorända, in Bojana Mitroviča, alumna Oddelka za zgodovino CEU in doktoranta Univerze v Trstu. O izbranih temah sem diskutirala tudi z drugimi profesorji, ki S' v letu 2002/2003 predavali ali zgolj kratko gostovali na CEU: z Rogersom Brubakerjem, Johnom Lampejem in Karlom Hallom. Med gostovanjem sem se udeležila tudi nekaterih javnih predavanj, seminarjev in konferenc, ki jih med študijskim letom organizira univerza oz. njene enote; med njimi so bili tako izključno akademski dogodki kot tudi kritični odzivi na aktualne politične spremembe, med mojim bivanjem v Budimpešti zlasti na intervencijo v Iraku. Obiskala sem delavnico za predavatelje novinarstva, ki jo je v sodelovanju z Inštitutom za medijsko raznolikost (Media Diversity Institute) iz Londona pripravil Center za kurikulume CEU, in sodelovala pri nekaterih dejavnostih novoustanovljene študentske skupine CEU za raziskovanje medijske politike in zakonodaje, ki se je v študijskem letu 2002/2003 oblikovala na pobudo doktorske študentke politične znanosti Susan Abbott. V okviru dejavnosti te skupine sem imela priložnost spoznati Ido Kereszturszki, alumno Oddelka za zgodovino CEU, ki pripravlja doktorat iz problematike vznika javne sfere ob primeru literarnih feljtonov v madžarskem periodičnem tisku 19. stoletja na Oddelku za madžarsko literaturo 19. stoletja Univerze v Szegedu. Za potrebe doktorskega projekta mi je zelo koristila univerzitetna knjižnica, ki je v primerjavi z drugimi knjižnicami v regiji zelo dobro organizirana in lahko dostopna. Zame so bile posebej dragocene zbirke periodičnih publikacij, objavljene v državah Srednje in Vzhodne oz. Jugovzhodne Evrope, oz. periodike, ki se ukvarja z regijo ali s temami, relevantnimi za moj doktorski projekt. Knjižnica ponuja tudi relativno (spet glede na druge knjižnice v regiji) širok izbor knjig, a predvsem vezanih na oddelke in programe univerze. Posebej obsežna je zbirka Oddelka za študije srednjega veka, ki je vzpostavljena v sodelovanju z osrednjo državno univerzo v Budimpešti - Univerzo Eötvösa Lorända (ELTE) - in je v prostorih slednje. Čeprav v knjižnici CEU prevladuje literatura anglosaksonske produkcije, je v njej najti tudi angleške prevode (v manjši meri originale) tekstov, ki so bili izvorno napisani v drugih jezikih oz. so nastali v drugih akademskih okoljih (zlasti v francoskem, pa tudi nemškem in v Srednji in Vzhodni Evropi). Raziskovalno zanimive dokumente hranijo tudi s CEU povezani Arhivi odprte družbe (Open Society Archives), katerih temeljno poslanstvo je (poleg tega, da služijo potrebam CEU in mreže Sorosevih fundacij) zbiranje, hranjenje in omogočanje dostopa do relevantnih virov za raziskovanje komunizma oz. obdobja hladne vojne v Srednji in Vzhodni Evropi ter virov v zvezi s človekovimi pravicami. Prejemnikom in prejemnicam štipendije DSP-ja je na voljo tudi vrsta drugih služb univerze in institucij, povezanih z njo, npr. služba za svetovanje pri načrtovanju kariere idr. Desetmesečno bivanje v Budimpešti sem izkoristila tudi za navezovanje in utrjevanje stikov z znanstveniki, ki se ukvarjajo s temami, sorodnimi moji raziskovalni tematiki, a delujejo na institucijah zunaj CEU. Obiskala sem Oddelek za sociologijo na Filozofski fakulteti naj večje državne univerze v Budimpešti, tj. Univerze Eötvösa Lorända (ELTE), natančneje Mario Heller Soignet, ki vodi mednarodno pisarno oddelka in raziskuje teme s področij sociologije medijev in komunikacij. Maria Heller Soignet je tudi članica mednarodnega raziskovalnega programa Spreminjanje medijev - spreminjanje Evrope, ki ga financira Evropska znanstvena fundacija in v katerem kot prejemnica štipendije za mlade znanstvenike in znanstvenice sodelujem tudi sama.4 Poleg tega sem o temah, povezanih z mojo doktorsko disertacijo, imela priložnost diskutirati tudi z nekaterimi kolegi - doktorand omenjenega oddelka za sociologijo, zlasti z Borbalo Kriza (ki pripravlja doktorat po t. i. sistemu co-tutelle tudi na Sciences Po - L 'Institut d’etudes politique v Parizu) in Petrom Csigom (ki pripravlja doktorat po istem sistemu na Ecole des Hautes Etudes en Sciences Sociales v Parizu). Ob koncu svojega obiska, v juniju 2003, sem sodelovala na kolokviju za naslovom Strategies of (non)informing or disinforming? »Whatyou always wanted to know about research projects in Slovenia, but you forgot to ask«, ki ga je na Collegium Budapest organizirala Taja Kramberger.5 Sabina Mihelj 4 Poročilo o programu, v katerem kot prejemnica iste štipendije sodeluje tudi Ana Vogrinčič, je objavljeno v Monitorju ISH, Vol. IV (2002), No. 1- 4, pp. 227-232. 5 Članek Vlada Kotnika o kolokviju je objavljen v pričujoči številki Monitorja ISH. Kolokvij na Collegium Budapest Petega maja 2003 je na Collegium Budapest-Institute for Advanced Studies potekal znanstveni kolokvij z naslovom Strategies of (non)informing or disinforming? »Whatyou always wanted to know about research projects in Slovenia, but you forgot to ask«, ki ga je organizirala gostujoča juniorfellow Taja Kramberger. Namen simpozija oz. srečanja je bil vzpostaviti stike med slovenskimi raziskovalci in tamkajšnjim akademskim okoljem, izmenjava profesionalnih izkušenj in predstavitev raziskovalnih projektov. Kot prva je nastopila Marta Verginella (Univerza v Trstu in Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) s predstavitvijo The public use of history along Slovenian and Italian border, v kateri je dokazovala ne le, da ima politična raba zgodovine ob slovensko-italijanski meji dolgo tradicijo, ampak tudi, da je ta raba sledila vsem pomembnim recentnim procesom, ki so redefinirali problematiko državne meje. Po njeni konstataciji je zlasti v zadnjem desetletju, tj. v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, mogoče opaziti porast politične rabe koncepta mejnosti v obeh nacionalnih historiografijah, ki se nista zmogli odlepiti od interpretacije kategorije nacionalne zgodovine in študij »drugega«. Nato je Braco Rotar (ISH -Fakulteta za podiplomski humanistični študij v Ljubljani) v predavanju z naslovom Antisemitisme/Nationalisme -le tiers simbolique razvil tezo o konjunkturi nacionalnoidentitetne mrzlice, polne kontradiktornih ideoloških gibanj, ki so proti koncu 19. stoletja v avstrijski provinci Kranjski (pravzaprav osrednji provinci sedanje Slovenije) s kultom vemakularnega jezika okrepila domačijsko nacionalno kulturo. Ta proces je bil modeliran po principu Volksgeista in »pristne ljudskosti«. Prav tako je antisemitizem (razširjen po Kranjski v odsotnosti Judov; slovenski kulturniki in politiki so ga kot trend pobrali na Dunaju) služil različnim smotrom, predvsem pa konstrukciji nacionalne identitete. Sabina Mihelj (ISH, Ljubljana) je v prezentaciji z naslovom The Role of Mass Media in the Reconfiguration of Relationships between collectives and spaces in the Republic of Slovenia during the Process of the Dissolution of Yugoslavia predstavila svoje raziskovalno delovišče, pri čemer je spregovorila o vlogi medijskih ritualov v procesu konstituiranja nacionalnih skupnosti, in sicer ob primeru konstituiranja slovenske nacije z medijskimi reprezentacijami plebiscita za neodvisnost leta 1990, bosanskih beguncev leta 1992 in ilegalnih migracij v letih 2000 in 2001. Igor Pribac (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) je v prispevku Postfordism and Social Justice obravnaval pojem postfordizma, ki ga uporabljajo zlasti nekateri sociologi in ekonomisti, po katerih naj bi indiciral nov način produkcije dodane vrednosti v sodobnih družbah, v katerih je narava dela prepoznana kot objekt, smoter ali cilj spreminjajočega se procesa. Vlado Kotnik (ISH, Ljubljana) je pod naslovom Operatic Colonisation of Antiquity. What an Anthropologist Can Say About It? predstavil izsek iz svojega intenzivnega in obsežnega raziskovanja vloge opere pri socialni konstrukciji realnosti z različnih vidikov (tj. družbene reprezentacije opere v optiki funkcioniranja in strukturiranosti opernega sistema v slovenskem prostoru, operna kolonizacija antike oziroma opera kot simbolno polje reapropriacij antičnih mitskih struktur in njihove transmisije v vsakdanji prostor), pri čemer je izpostavil tri shematično povezane segmente: najprej operni repertoar kot intemalizirano operno mitologijo, nadalje blagajno opernih hiš kot ceremonializirano prakso ter nazadnje operne okuse kot znamenja socialne konvencije - vse troje pa kot elemente kulturnega kapitala. Anna Dropick (Yale University, ZDA) je predstavila variacije in idiosinkratičnost pri prevajanju srednjeveške francoščine ob primeru pesmi Eustacha Deschampsa. V drugem delu srečanja je Taja Kramberger kot gostujoča junior fellow na Collegium Budapest izvedla fellow lecture oz. nosilno predavanje simpozija na temo Discoursive Realities as Representative Frames of Collective Memories: Some notes on the process of cultural transfer through translation. Uvodoma je predstavila idejo, da dis-kurzivna raven realnosti ni sama po sebi umevna, da tudi ni nekakšno nevtralno mentalno orodje, še manj pa odvečna ali nepotrebna obligacija, ki bi bila preprosto zaupana avtoriziranemu referenčnemu bricolageu, ki bi bil ločen od drugih intelektualnih praks in ki bi zgolj sledil nekim na videz zadostnim raziskovalnim aktivnostim, kot so npr. zbiranje podatkov, delo v arhivu in terensko delo ipd., temveč da gre pri diskurzivni realnosti za enako pomembno, aktivno in privilegirano mesto kreiranja in rekreiranja individualnih in kolektivnih identitet na reprezentacijski ravni. Ta ugotovitev je avtorico napeljala k oblikovanju teze, da je jezik prominentna in normativna domena odlaganja, oblikovanja in generiranja kolektivnih memorij. Vsaka beseda ima svojo lastno zgodovino, svoj poseben način in kontekst uporab, celo neko partikularno družbeno permanenco ali set uporab v zgodovini oziroma v določeni zgodovinski epohi. Lahko bi rekli, da so - kakor je povedala Taja Kramberger - socialne konvencije globoko vpisane v diskurz, v red besed, v pogoje rabe besed, navsezadnje tudi v same besede kot take. Nezmožnost ali odsotnost stalnega ozaveščanja teh subtilnih diskurzivnih procesov, ki prežemajo imaginary besed in njihovih rab, je po njenem prepričanju prav tista ključna raven, kjer je mogoča intervencija (spontane) ideologije. Zlasti še v prevajalskih praksah so lahko kulturni in ideološki transferji najbolj trdovratno in spontano na delu. Predavateljica je na primeru slovenskega prevoda pesmi Art poetique Paula Verlaina nazorno pokazala prav na elemente in mehanizme ideološke intervencije prevoda v original. Da je to lahko storila, je opravila zgodovinsko-antropološko analizo diskurza na osi original - slovenski prevod - ponovni (dobesedni) prevod slovenskega prevoda v francoščino. Ob diskurzivni oz. semiotični analizi je najprej izvedla temeljno semiološko operacijo: najprej je izluščila niz temeljnih označencev v pesmi, nato pa kombinirala sinhrono analizo deno- tativne in konotativne ravni diskurza. Ob strogem upoštevanju družbenozgodovinskega konteksta (diahrona dimenzija), pomena in specifične konjunktume vrednosti določenih besed in sintagem v času nastanka pesmi in primerjave tega kulturnega dispozitiva s prekinitvijo pomena v prevodu pesmi je Taja Kramberger izluščila imaginarni strukturaciji originala in prevoda (ti dve strukturaciji nista le povsem različni, temveč se celo povsem izključujeta). Ob tem je vseskozi orisovala partikularne zgodovinske silnice, dogodke, srečanja in družbene interakcije v kulturnem utripu Pariza 80. let 19. stoletja, ki so šele izoblikovali razmere, v katerih je Art poetique lahko naletela na specifično recepcijo. Brez vednosti o teh razmerjih pesmi sploh ni mogoče razumeti. Ta postopek je ponovila pri opisovanju družbenih razmer na Kranjskem na primeru zgodnje recepcije Verlaina (skozi Cankarja, Pirjevca idr.). Semantična diskrepanca med originalom in ponovnim prevodom slovenskega prevoda v jezik originala ni razkrila le drastičnega razkoraka v temeljni semantiki verzov in kitic (razpon gre od vprašljivih in diskutabilnih rešitev pri prevodu pa vse do simbolno nasilnih in nevzdržnih uzurpacij pomena, ki seveda ne nastopajo v praznem prostoru), ampak je avtorici služila tudi kot materialna osnova za razpoznavanje specifične mentalitete in ideoloških procesov, ki so se, spontano ali ne, vsilili slovenskemu prevodu Verlainove pesmi in tako popolnoma popačili nekatere pomene, prezentne v originalu in pomembne za partikularno sporočilo pesmi. In ne le to, prevod je vselej indic formae mentis prevajalca, je rezultat njegovih specifičnih izbir, potemtakem njegovih specifičnih rab kolektivnega imaginary a, s katerim se identificira. Kranjska mišljenjska shema se je skozi te analize pokazala ne le kot skrajno anahronistična in spontano klerikalna, ampak tudi kot trdovratno monološka, saj velikokrat ne upošteva niti preprostih zgodovinskih faits sociaux, ki jih je ob pozornem prevajalčevem dialogu s kontekstom in časom nastanka originala pravzaprav nemogoče spregledati. Simpozij se je končal s polemično diskusijo. Vlado Kotnik Terensko poročilo: Projekt »Grands singes. Conservation communautaire, concernant ia recherche socioecologique des gorilles et des chimpanzes dans les zones non-proteges«, periferija Živalskega rezervata v Dja, Kamerun Podajam kratko poročilo o svojem terenskem delu v tropskem pragozdu na nezaščitenem obrobju rezervata Dja v Kamerunu. Primatološka raziskava je bistveni del mojega individualnega programa v okviru študija socialne antropologije na ISH, kjer končujem drugi letnik doktorskega študija. Med marcem in julijem 2002 sem v okviru mednarodnega projekta zaščite človeku podobnih opic kot prostovoljka proučevala dnevne poti, gnezdenje in prehrano zahodnih nižinskih goril. Projekt, ki ga vodi biolog Jef Dupain iz belgijskega Centra za raziskavo in zaščito primatov, podpira kamerunsko Ministrstvo za znanstvene in tehnične raziskave. Socioekološko raziskavo človeku podobnih opic je omogočila Leakey Foundation, ekonomsko študijo lova pa Rufford Small Grant. Sočasno poteka študija vpliva gozdarstva na gorile in šimpanze v drvarski koncesiji Pallisco. K širitvi projekta v rezervat Dja so nas povabili tudi predstavniki ECOFAC-a {Conservation et Utilisation Rationnelle des Ecosystemes For es tiers d'Afrique Centrale). V raziskavo so vključene univerze Yaounde (botanika, gozdarstvo), East Anglia (bogastvo favne znotraj in zunaj rezervata), Columbia in Cambridge, trenutno potekajo dogovori o sodelovanju z gozdarsko družbo na izbranem območju - FIPCAM. Gorilji mladič v parku Mfou (Foto: Maja Gašperšič) Monitor ISH vol. V / no. 1-2, 2003 Zaščita človeku podobnih opic v pragozdnem osrčju Afrike Gorile in šimpanzi so človekovi najbližji živeči sorodniki in ravno zaradi človeka med najbolj ogroženimi vrstami na planetu. S krčenjem deževnega pragozda in trgovanjem z redkimi živalskimi vrstami smo jih potisnili na rob preživetja. Le deset odstotkov njihovega izginjajočega naravnega življenjskega okolja je zaščitenega. Domačinom predstavljajo vir prehrane in delno tudi dohodka. Poglavitni cilj projekta je zaščita človeku podobnih opic in njihovega habitata na pobudo lokalne skupnosti. Projekt so omogočili prebivalci vasi Malen V, Doumo-Pierre in Mimpale, ki so 4. marca 2002 s Kraljevim zoološkim društvom iz Antwerpna podpisali sporazum o sodelovanju. Bantujsko govoreče pleme Badjoue je sprejelo znanstveno raziskavo na svojem tradicionalnem lovišču, ki ga bodo skušali zaščititi pred ilegalnimi posegi ter ohraniti divjino in njene ogrožene vrste. Vključitev »staroselcev« v zaščito pragozda je temelj socioekološke raziskave šimpanzov in goril na ogroženih območjih. Do nedavnega so domačini v gozdovih ob rezervatu Dja intenzivno lovili in redke vrste živali prodajali na črnem trgu, kjer je posebej cenjeno meso slonov in goril. Za uresničitev projekta jim je treba ponuditi dobro alternativo preživetja, med šolstvom, zdravstvom in kmetijstvom pa so izbrali slednje. Projekt k ekonomskemu razvoju skupnosti prispeva sredstva za gojenje kakava. Veliki lovci najbolje poznajo pragozd in navade redkih živalskih vrst, zato so postali vodiči in asistenti raziskovalcev. Daljnosežni cilj projekta je uvajanje ekoturizma v tropskem pragozdu osrednje Afrike. Pri projektu Socioekologija človeku podobnih opic sem sodelovala od samega začetka; pri postavitvi tabora, krčenju delovnih gozdnih poti, vzpostavitvi raziskovalnih aktivnosti. Območje raziskave severno ob rezervatu obsega 36 kvadratnih kilometrov, razdeljeno je na deset tras, dolgih 6 kilometrov. Kameninski botanik Guy Nguenang je po pregledu terena opisal morfološko zgradbo in tipologijo gozda. Na celotnem območju je kar 12 tipov vegetacije, od primarnega pragozda, močvirij in slonjih poti do sončnih čistin ... Prvih deset dni sem spoznavala gozdni mozaik in štela gnezda goril (Gorilla gorilla gorilla) in šimpanzov (Pan troglodytes troglodytes). Podatki o številu nočitvenih gnezd dajejo osnovno sliko o razporeditvi in gostoti poselitve človeku podobnih opic na izbranem terenu. Great ape tracking Med študenti s pretežno naravoslovno izobrazbo sem bila edina z nekaj antropološke podlage, zato so me določili za sledenje »velikim opicam«. Nekaj mesecev sem z dvema vodičema iskala in beležila sledi šimpanzov in posebno goril ter se jim skušala približati. Od jutra do večera smo v izredno spremenljivih razmerah v gozdu dokumentirali vsako sled hranjenja in gnezdenja, stopinje ... Gibanje goril na dnevnih potepih, njihova gnezda in ostanke prehranjevanja sem vrisovala v karto območja. Od vodiča iz pigmejskega plemena Baka sem se učila prepoznavati starost sledi, skupin gnezd, od lovcev iz plemena Badjoue pa drevesa in vrste sadja, ki ga jedo gorile... Podatki, ki sem jih zbrala na terenu, so mi omogočili analizo dnevnih poti zahodnih nižinskih goril, nakazovali pa so tudi velikost domačega teritorija in družbeno sestavo skupin. Na njihove poti vpliva predvsem razporeditev virov hrane (posebno sadno drevje), deževje ter prisotnost slonov in človeka. Posebno pozornost sem namenila sestavi prehrane goril, saj iskanje virov hrane vpliva na izoblikovanje in velikost skupin ter na njihovo gibanje po pragozdu. Izkazalo se je, da se nižinske gorile za razliko od gorskih hranijo z mnogimi vrstami sadja, teknejo pa jim tudi termiti. Sledi prehrane na terenu in analiza iztrebkov so že v nekaj mesecih razkrili, da gorile jedo več kot petdeset vrst semen izjemno različnih sadežev, kot so vlaknata Duboscia macrocarpa, plod lijane Landolphia manii in fige Ficus mucosa. Skupine gnezd so najpogostejše v sekundarnem gozdu marantovk (Ngouno), kjer so nekoč živeli staroselci. Sekanje dreves je omogočilo rast bujnega podrastja, rastlin iz družin Marantaceae in Zingiberaceae, ki so priljubljena hrana gozdnih goril. Presenetljivo se populacije goril, ki smo jim sledili, ne izogibajo močvirjem, ki so nekakakšna zatočišča pred lovci. Odkritja več kot petdesetih gnezd različnih starosti v močvirju in 33 v Ngounu nakazujejo, da tudi gorile poznajo priljubljena območja, na katera se vračajo prenočevat. Kmalu so se gorile začele izogibati tras, kjer je bila redno prisotna skupina raziskovalcev, in začele gnezditi precej stran od poti. Na socio-ekološko vedenje goril pa močno vplivajo tudi sloni (Loxodonta africana). V obdobjih večje aktivnosti slonov gorile potujejo dlje in pogosteje gnezdijo na drevesih. Po obilnem junijskem deževju so sloni iz rezervata množično prečkali reko Dja, in posledično je bilo mnogo več goriljih gnezd najdenih tudi 8 do 12 metrov visoko ria drevju. Zaščita pragozda in človeku podobnih opic je možna le na osnovi sodelovanja lokalnih skupnosti. Znanstvena raziskava je sredstvo za pomoč pri njihovem ekonomskem razvoju. Naša raziskava je prva, ki preučuje populacije goril in šimpanzov na področju kamerunsko-kongoške vegetacije; je tudi prva prima-tološka študija na nezaščitenem območju, podvrženem človeškim posegom. Analiza terenske raziskave v sodelovanju z domačini bo omogočila oceniti vpliv človeka na svoje sorodnike, bolje razumeti njihovo socioekologijo ter izboljšati delovne strategije pri prihodnjih projektih. Maja Gašperšič ISH kot ŠOVZ Obštudijsko dogajanje na Fakulteti za podiplomski humanistični študij v Ljubljani Predstavitev ISH se je oktobra lani (2002) pridružil Študentskim organizacijam visokošolskih zavodov, t. i. ŠOVZ-ju, in tako pravno-formalno postal del ŠOU-a (Študentske organizacije Univerze v Ljubljani). S tem je fakulteta dobila voljene predstavnike/ce za posamezna interesna področja, poslanca/ ko v študentskem parlamentu, in - kar je najpomembnejše - finančna sredstva za t. i. obštudijske dejavnosti - športno-rekreativne, kulturno-izobraževalne, umetniške in družabne. Program aktivnosti uradno oblikuje in vodi upravni odbor ŠOVZ-ja, ki ga v manjših visokošolskih zavodih, kakršen je tudi ISH, sestavljajo: predsednik/ca, kije hkrati študentski posla-nec/ka v študentskem zboru; predstavnik/ ca za področje kulture, izobraževanja in založništva; predstavnik/ca za šport, turizem in mednarodno sodelovanje in še predstavnik/ca študentskega sveta ISH, sodelujočih pa je lahko seveda več. Mandat vseh uradnih nazivov je enoletni, zato mora upravni odbor vsako jesen organizirati redne volitve novih članov. V letu 2002/ 03 smo imeli mandat Dražen Sumiga v (Berti), Spela Spanžel, Ana Vogrinčič in Nina Vodopivec. Pri delu pa sta nam pomagali Alja Kotar in Ksenija Bernik. Osnovna ideja delovanja ŠOVZ-ja ISH je aktivirati, čim bolj razgibati, predvsem pa popestriti in obogatiti študentsko delovanje in druženje na ISH. Kot organizacija vseh študentov in študentk je odprt za vsakršne pobude. Delovanje Potem ko je upravni odbor pripravil predlog programa obštudijskih dejavnosti, nam je Študentska organizacija po sprejetju letnega proračuna zagotovila delež sredstev, ki so po pravilniku o finančnem poslovanju namenjena kritju materialnih stroškov, investicijam in t. i. projektnim dejavnostim. Materialni stroški se nanašajo na dnevno porabo gradiva (papir, diskete in podobno), investicije zajemajo večja vlaganja - denimo v računalniško opremo ali nakup novih tehničnih pripomočkov -, financiranje projektov pa pomeni subvencioniranje študentskih dejavnosti, kijih pripravi in izpelje ŠOVZ. V prvem letu delovanja smotako izvedli:»« - predstavitev ŠOVZ-ja s spoznavnim večerom za študentke in študente; - začetek cikla študentskih večerov, namenjenih sproščenemu razpravljanju na izbrano temo; v tem sklopu je Vasco Da Gamma, absolvent ALU v Ljubljani in študent UDK (Universität der Kunste) v Berlinu, predstavil svoj video Infinite Justice, pogled TV-gledalca na dogodke 11. septembra 2001, ko je zabrisana meja med fikcijo in realnostjo; - lektorat francoskega jezika, namenjen izključno branju strokovnih besedil in spoznavanju kompleksnejšega besednjaka, vodila gaje Nataša Mukaetova, udeležilo se nas je sedem icshajcvk in ieshajevcev; - razstava fotografij študentke prvega letnika socialne antropologije Alje Kotar; - in največji podvig: dvodnevna antropološka ekskurzija po Istri, ki se je je udeležilo 25 ieshajevk in ieshajevcev, strokovno pa sojo vodili prof. dr. Jure Mikuž, prof. dr. Bojan Baskar in raziskovalka dr. Irena Weber; - ob tem je ŠOVZ nekaj sredstev namenil tudi fakultetni reviji Monitor ISH in prispeval denar za nakup novega računalnika in tiskalnika. Ekskurzija v Istro V okviru ŠOVZ ISH smo pripravili strokovno ekskurzijo v Istro 17. in 18. maja 2003. Izlet je bil zamišljen kot strokovno »podprt« družabni dogodek. Za Istro smo se odločili zaradi njene antropološko zanimive širine. Strokovni program smo tako sestavili s pomočjo prof. dr. Jureta Mikuža, prof. dr. Bojana Baskarja in raziskovalke dr. Irene Weber, logistično podporo pa je prispevala turistična agencija MM Turist iz Ljubljane. Glavna tema prvega dne ekskurzije je bilo srednjeveško istrsko slikarstvo ter z njim povezana splošna vprašanja o statusu srednjeveške podobe, srednjeveškem imaginariju ter posebej zgodovinskem in geografskem položaju Istre. Drugi dan je bil namenjen doživljanju istrske krajine in seznanjanju s socialnoantropološkimi pogledi nanjo, k celostnemu doživetju Istre pa je prispevala tudi kulinarična ponudba. Istrske freske, kot jih je najbolje opredelil dr. Branko Fučič (Zagreb, 1963), so nastajale na stenah istrskih cerkvic neprekinjeno od 11. do 16. stoletja in v konvencionalni umetnostnozgodovinski opredelitvi jih po Fučiču označujemo kot periferno in mejno umetnost, zapoznelo v primerjavi z umetnostjo srednjeveških centrov. Ravno zato pa je istrska umetnost zanimiva s širšega antropološkega vidika. Vpetost v istrsko podeželje, povezanost s prebivalstvom nižjih slojev in različni vplivi so izoblikovali samosvojo istrsko lokalno šolo, osvobojeno stilnih kategorij, z lastno estetiko izraza. Današnje razbiranje in razumevanje poslikav je bistveno drugačno kot ob njihovem nastanku, saj se je spremenil odnos do estetike in funkcije podobe na sploh. Srednjeveška podoba je imela poučno in didaktično funkcijo, nepismenim je nadomeščala knjigo, obenem pa je bila poslikava prostora v funkciji liturgije. V gotiki opazimo spremembe v ikonografiji v smeri večje pripovednosti (evangelijske zgodbe, svetniški cikli) in vključevanja žanrskih prizorov (npr. ilustracije kmečkih opravil v povezavi z meseci leta). Slednje je povezano tudi z naročniki, ki so bili večinoma iz nižjih slojev (pomembni naročniki poslikav po mestnih in vaških cerkvicah so bili glagoljaši ter lokalno prebivalstvo, organizirano v bratovščine), in so bili tako obenem tudi gledalci oz. uporabniki, iz istega sloja pa so prihajali tudi avtorji, anonimni lokalni istrski slikarji. Tako je razumljivo neposredno dojemanje podob in aktiven, spontan odnos publike do fresk, kar dokazujejo vklesani glagoljaški zapisi in izpraskane partije poslikave. Spomeniki, ki smo si jih ogledali na ekskurziji, spadajo med ključne spomenike, ki so vplivali na nadaljnji razvoj istrskega slikarstva in umetnosti. Pot smo pričeli v Humu, reklamiranem kot najmanjše mesto na svetu, ki je poleg bližnjega Roča eden izmed centrov glagoljaštva. Po vožnji skozi Alejo glagoljašev (spomeniški kompleks s spomeniki glagoljaštvu in ohranjenimi ploščami z vklesanimi glagoljaškimi zapisi) smo si ogledali fragmentarno ohranjene romanske freske v kapeli sv. Hieronima. Pokopališka cerkvica je ena najstarejših srednjeveških istrskih cerkvic, kvalitetna poslikava iz druge polovice 12. stoletja pa je nastala pod močnim bizantinskim vplivom (povezava oglejskih partiarhov). Naslednji slikarski spomenik je kapela Sv. trojice pri župnijski cerkvi v Žminju. Gotske freske iz leta 1471 so delo t. i. Žminjskega mojstra po grafični predlogi Biblie Pauperum (40-listne holandske lesorezne biblije). Gre za lirično gotsko pripoved o Kristusovem otroštvu, njegovem javnem delovanju in pasijonu, s prizori, ki se odvijajo v notranjih arhitekturnih prizoriščih ali na prostem, z mestnimi vedutami in pejsaži v ozadju. Okrog posameznih prizorov je značilna obroba, ki skupaj z uporabo šablon za tekstilne vzorce, identificira mojstra iz nasledstva Mojstra Bolfganga, slikarja, ki je ok. 1450-1465 deloval v osrednji Sloveniji. Žminjske freske so eno izmed izhodišč za razvoj istrskega lokalnega slikarstva v drugi polovici 15. stoletja. Grobna cerkvica sv. Marije na Škrilinah pri Beramu je eden od najbolj znanih spomenikov kulture in umetnosti v Istri. Notranjost srednjeveške arhitekture, kije današnji videz dobila z baročnimi prezidavami, prekrivajo freske Vincenca iz Kastva iz leta 1474. Med prizori iz Marijinega in Kristusovega življenja ter upodobitvami svetnikov in simbolnimi prizori izstopata monumentalni upodobitvi Poklon sv. treh kraljev (na severni steni) ter alegorični Mrtvaški ples (na zahodni steni). Taje še posebej zanimiv v primerjavi z istim prizorom iz hrastoveljske cerkve (Janez iz Kastva, 1490), saj prisotnost glasbenih inštrumentov in poze okostjakov nakazujejo ples, medtem ko gre pri hrastoveljskih freskah bolj za sprevod poklicanih v smrt. Zadnji slikarski spomenik, ki smo ga obiskali, je bila pazinska župnijska cerkev sv. Nikole. Romanska cerkev je v 15. stoletju dobila poznogotski prezbiterij z mrežastim obokom, ki ga je leta 1460 poslikal anonimni tuji mojster iz Južne Tirolske. Poslikava na osrednji steni s prizori iz Stare in Nove zaveze je skoraj popolnoma uničena, medtem ko se je v celoti ohranila obočna poslikava s prizori iz Geneze. Kompozicije, locirane v simetrična obodna polja, odlikujeta prostorska pretehtanost in gibanje, ki še poudarja dramatičnost in patetiko upodobljene borbe med dobrim in zlim. Pazinske freske so nastale pod izrazitim kontinentalnim vplivom (naročilo pazinskih fevdalnih slojev, kulturnopolitična povezava pazinske grofije s Habsburžani) ter predstavljajo drugo izhodišče za razvoj lokalnega istrskega slikarstva. Po ogledu cerkve smo obiskali pazinski pokrajinski muzej, kjer smo si ogledali etnološko in arheološko stalno zbirko ter gostujočo razstavo o ljudski medicini. Prenočili smo v edinem pa-zinskem motelu, v Lovcu, na večerjo pa smo se odpeljali v neznano - na kmečki turizem v bližini Zminja. Istrska večerja se je spremenila v pravi gurmanski »slow food«. Za dragi dan smo naročili bujenje, ki seje končalo zelo izvirno - s trkanjem na vrata. Po zajtrku smo se zapletli v razpravo s šofeijem avtobusa, ugotoviti je bilo namreč treba, kako najhitreje in najlažje priti do slovenske obale. Odločili smo se za pot mimo Buj (pot je bila izbrana na slepo) in Sečovelj v Portorož, kjer smo se ustavili, odšli na kavo, nekateri smo v morje namočili noge in pokadili nekaj cigaret. Napotili smo se proti vasi sv. Petra, kjer smo se srečali s profesorjem Bojanom Baskarjem in raziskovalko Ireno Weber ter najmlajšo članico naše ekipe - Medino, ki je bila navdušena nad študentkami in študenti. V senci, ki smo jo komaj našli, smo poslušali nekaj uvodnih besed o oblikovanju istrske krajine, o konstruiranju nacionalnih meja, meja med »hrvaško in slovensko« Istro, s tem povezanimi reprezentacijami Savrinije in razmejevanji med obalo ter zaledjem. Vlado Kotnik je zrecitiral črtico Neide Stok Vojska Moja Deštra Istra (o njenih ljudeh, lepotah, posebnostih), ki razkriva pogled ljudi iz zaledja na obalo in morje. Odpeljali smo se proti Krkavčam. Pred vasjo smo se ustavili in se sprehodili do krkavškega kamna, znane turistične znamenitosti. Do kamna ne vodijo napisi, temveč ob poti postavljeni manjši kamni. Ob kamnu tudi ni pisne razlage, a vendar v najbolj razširjenih reprezentacijah prevladujejo tiste, ki trdijo, da je kamen rimskega ali keltskega porekla. Posebej v novejšem času lokalni prebivalci trdijo, da človeška figura s sončnimi žarki predstavlja Svarožiča, sina Svaroga, slovanskega boga sonca. Imaginariji o kamnu zavzemajo osrednje mesto v reprezentacijah Istre. O tem nam je spregovorila Irena Weber, ki sc ukvarja s kamnom kot osrednjim simbolom procesov nacionalizacije, slovenizacije in slovanizacije istrske krajine. Poleg kamna ima pomembno simbolno vlogo pri oblikovanju Dragonjskega krajinskega parka tudi reka Dragonja. Krajinski park še nastaja, v turističnih brošurah pa so že začrtane sprehajalne poti in turistične znamenitosti. Vsega tega pa ni tako preprosto najti, ko se človek enkrat zares znajde v (tako imenovanem) parku. Kar smo lahko ugotovili tudi sami, čeprav malce pozneje. Pred tem smo se namreč ustavili v Krkavčah, kjer smo se srečali s kaplanom, ki nam je navdušeno pripovedoval o cerkvi sv. Ane. Cerkev je bila okrašena s cvetjem, pozdravljali pa so nas tudi zvonovi, ki so bili pravzaprav namenjeni papežu, kije imel ravno tistega dne rojstni dan. Po sprehodu po Krkavčah smo se napotili proti Koštaboni. Pred cerkvijo sv. Kozme in sv. Damijana na začetku vasi smo pred spomenikom Alojza Kocijančiča prisluhnili življenjski zgodbi kubeškega pesnika. Njegovo pesem pa je - seveda - zrecitiral Vlado. Zapustili smo vas in se spustili proti Dragonji, kjer smo v vodo namočili noge in se odpočili. Ne vem, ali smo res začutili vso energetsko moč reke, kot obljubljajo turistične brošure, res pa je, da smo ob tem neznansko uživali. Po dokaj vroči poti nazaj proti avtobusu smo se iz Koštabone odpravili v Korte na večerjo, kjer so nas kraljevsko pogostili z ribjo juho, bobiči (istrska mineštra), njoki z divjačino, rezanci z zajcem, rižoto s škampi, solato, fuži z gobami in za posladek s krostato (primorski zavitek). Špela Spanžel, Ana Vogrinčič, Nina Vodopivec Poročilo o študijskem obisku Peter Arko, podiplomski študent medijskih študijev, in Barbara Zych, podiplomska študentka antropologije spolov, sva prejela štipendijo programa Proteus za obisk EHESS - Ecole des Hautes Etudes en Sciences Sociales v Parizu. Tam sva gostovala od 9. do 14. decembra 2002. Barbara Zych je v tem času obiskala predavanja Atelier d'analyse de films. Montrer l 'autre et le faire vivre: l ’homosexuelle) dans le cinema allemand (Falk Bretschneider) in Anthropologie et sociologie des sexes (Nicole-Claude Mathieu), Sociologie des mouvements sociaux (Alain Touraine) in se udeležila seminarjev Femme et feminisme (Alain Touraine), Les societes matrilineaires et matrilocales (Nicole-Claude Mathieu). Bila je na konzultacijah pri predavateljici Nicole-Claude Mathieu (maitre de conferences Anthropologie et sociologie des sexes). Peter Arko pa je obiskal predavanji Anthropologie visuelle: Fiction et construction du reel (enega glavnih teoretikov vizualne antropologije v Franciji Jean-Paula Colleyna), Langage televisuel? Langage visuel? Langage? (predavatelj Stephane Breton) in nadvse zanimivo predavanje eminenc EHESS-a Gerarda Althabeja in Marca Augeja z naslovom Anthropologie des mondes contemporains. V tem tednu dni nama je uspelo zbrati in fotokopirati tudi goro gradiva v knjižnici MSH - Maison des Sciences de 1’Homme. Ker je večina predavanj na EHESS-u vsakih 14 dni (npr. vsak prvi in tretji torek v mesecu), je treba skrbno izbrati teden obiska; s predavatelji pa se je mogoče dogovoriti tudi za osebne konzultacije. Barbara Zych, Peter Arko Tiskovna konferenca Uredništvo revije Monitor ISH, ki izhaja v okviru ISH - Fakultete za podiplomski humanistični študij, Ljubljana, je 28. februarja 2003 organiziralo tiskovno konferenco, na kateri je predstavilo del založniške produkcije ISH v zadnjem letu, pa tudi del znanstvene in kulturne produkcijo, ki sicer ni neposredno vezana na fakulteto, so pa zato nekateri njeni ustvarjalci z institucijo ali z njenimi sodelavci povezani kako drugače. Alenka Janko Spreizer, socialna antropologinja, je predstavila svojo knjigo Vedel sem, da sem Cigan - rodil sem se kot Rom s podnaslovom Znanstveni rasizem v raziskovanju Romov. Kot urednik knjige je o temi in avtorici spregovoril tudi Bogdan Lešnik. Knjiga, ki jo je oblikovala sodelavka Monitorja ISH Alenka Koderman, je dopolnjeno in revidirano doktorsko delo, v njej pa je avtorica kritično predstavila raziskovanje romske problematike v Sloveniji. Bogdan Lešnik ob predstavitvi knjige Alenke Janko Spreizer na tiskovni konferenci v Alamutu (Foto: Toni Dugorepec) Taja Kramberger, odgovorna urednica mednarodne revije Monitor ISH - revije za humanistične in družbene znanosti je predstavila četrti letnik te publikacije. Osredotočila seje na prispevke, objavljene v prvem delu revije, ki je teoretsko-analitičen. Ni pa pozabila omeniti tudi nove, družbenokritične rubrike na koncu revije, v kateri bomo odslej - tekstu in kontekstu časa primerno - objavljali polemike in tiste dokumente kraja in časa, za katere bi mnogi raje videli, da bi se neopazno raztopili v pozabi. Urednik Revije 2000 Gašper Malej je predstavil zadnjo številko, ki nosi naslov Razkriti Mediteran, in predstavil načrte za oblikovanje nove kultumo-humanistične revije, ki naj bi kmalu začela izhajati v Kopru in s katero si Monitor ISH obeta sodelovanje. Zadnja številka Revije 2000 - ta naj bi bila obenem tudi nekakšna zasnova nove primorske revije - je razdeljena v sklope Trst v imenih in podobah, Literarni prevod med »prakso« in »teorijo«, Esej, Razkriti Mediteran, Iz zgodovinskega spomina in Univerza; avtorji so v člankih opozorili na probleme mediteranskega prostora ter na revitalizacijo kulturnega življenja na Obali, ki jo bo omogočila tudi novoustanovljena univerza na Primorskem. V četrtem delu tiskovne konference je bila predstavljena četrta mednarodna pesniško-prevajalska delavnica Različni jeziki/ Lingiiaggi di-versi. Delavnico je organizirala Taja Kramberger, potekala je konec avgusta 2002 v Kopru, udeležili pa so seje pesniki in prevajalci iz desetih držav. Prispevek o njej je izšel v prejšnji številki Monitorja ISH, izbor prevodov pa je bil objavljen v omenjeni številki Revije 2000. Ob tem je bila predstavljena tudi posebna, tržaška publikacija Različni jeziki/ Lingiiaggi di-versi z izborom prevodov s tretje delavnice, kije potekala leta 2001 v Topolovem v italijanski Furlaniji. Nekateri avtorji in prevajalci so prebrali svoje pesmi in prevode pesmi. Kot zadnji je Christian Thanhäuser, tiskar in grafični umetnik iz Avstrije, predstavil svojo tiskamo, v kateri tiska knjige na klasični ročni način. Izdal je že več kot 40 del, med njimi tudi deli Taje Kramberger in Micheleja Obita (ki je vodil prevajalsko delavnico leta 2001 v Furlaniji). Predstavil seje tudi prevajalec, urednik in esejist Ludwig Hartinger, ki je njegov dolgoletni sodelavec. Thanhäuser je imel ravno takrat v prostorih ISH razstavo grafik. O tem bomo pisali v naslednji številki Monitorja ISH. Tiskovna konferenca je potekala v do zadnjega kotička napolnjenem lokalu Alamut na Poljanski cesti v Ljubljani, vzdušje je bilo prijetno, pecivo in aperitiv, ki ju je ob tej priložnosti pripravil lastnik, odlična, novinarjev precej, objave pa -razen kratke notice v Dnevniku - prav nobene. Barbara Zych Antika v popularni kulturi in vsakdanjem življenju Znanstveno posvetovanje Antika v popularni kulturi in vsakdanjem življenju (APKVZ), ki ga organizira oddelek za antropologijo antičnih svetov (ISH, Fakulteta za podiplomski humanistični študij, Ljubljana), želi razširiti krog in polje debate, ki smo jo Svetlana Slapšak, Martin Žužek in Maja Sunčič začeli z eksperimentalnim seminarjem jeseni leta 1998, ko smo razpravljali o pomenu in funkciji uporabe antičnih znakov v vsakdanjem življenju. Kontekstualizacija je težavna, ker se takoj soočimo z odporom, saj zaradi tradicionalne povezanosti z idejo »visoke« kulture večina strokovnjakov zavrača »onesnaževanje« antičnih študijev s popularno kulturo. Mnogi strokovnjaki za antične študije obtožujejo popularno kulturo za vsesplošno »vulgarizacijo« in jo predstavljajo kot enega izmed glavnih krivcev za upad zanimanja za antične študije. Ameriška avtorja Hanson in Heath sta v svoji provokativni knjigi Who Killed Homer? (1998) predstavila »krivce« za zaton antičnih študijev in ponudila recept za oživitev grške modrosti. Njuna študija je razburkala znanstvene kroge, saj je na eni strani izzvala odobravanje, na drugi pa popolno zgražanje nad vulgarnostjo pristopa. V študiji se med drugim razburjata nad »akademskim populizmom« in vsem, kar vsaj malo diši po modernosti, popularni kulturi in Vsakdanjem življenju v sodobnem svetu. Med raziskovalci, ki ne zavračajo raziskovanja antike v popularni kulturi in vsakdanjem življenju, so predvsem ameriški avtorji predstavili različne poglede, in sicer s posebnim poudarkom na filmskih manipulacijah v hollywoodskih filmskih spektaklih, ki odsevajo ameriško ideologijo iz časa, v katerem so nastali. Velik finančni uspeh Gladiatorja (2000, Ridley Scott) je ponovno vzbudil zanimanje za antične filmske manipulacije; ravno zdaj producirajo epski spektakel Troja, kjer bo Brad Pitt igral največjega grškega junaka pred Trojo, Ahila. V pripravi je tudi film o kartažanskem vojskovodji Hanibalu, ki naj bi ga igral Denzel Washington, čigar rasa je razburila mnoge puristične strokovnjake za antiko. Prebujeno hollywoodsko zanimanje za antične mite, ki implicirajo boj med Semiti in »Evropejci« (Grki proti Trojancem, Hanibal proti Rimljanom), lahko kon-tekstualiziramo z ameriško vojno proti islamskim teroristom (Osama Bin Laden, Al Kaida itd.) in samooklicanim ameriškim reševanjem svetovnem demokracije (war on (error, vojna v Afganistanu, invazija Iraka ipd.). Eden izmed smotrov znanstvenega posvetovanja APKVZ je, da bi analizirali slovenske uporabe antike in njenih znakov, ne zgolj problematizirali ameriških antičnih odsevov kot imperializma preteklosti za sodobne ideološke manipulacije, in se vprašali o lastnih antičnih odsevih ter jih poskušali kontekstualizirati. V razpravi o recepciji antike v slovenski popularni kulturi in vsakdanjem življenju je potrebno upoštevati tudi slovensko specifiko, saj pri nas ni bleščečih spektaklov, kot so hollywoodski filmi ali ameriške TV-nadaljevanke, čeprav imajo ameriški in slovenski primeri skupni imenovalec v potrošništvu. Potrošniška ideologija, ki je kot tekoče zrcalo in se prilagaja odsevu poljubnih potrošniških skupin, je v antiki našla izredno uporabno mrežo simbolov in naracij. Evokacija antike do neke mere še vedno funkcionira kot znak avtoritete in omogoča kvazizgodovinsko upravičevanje določenega cilja v sedanjosti. Danes je (skoraj) vse podrejeno potrošniški ideologiji: kako potencialnega potrošnika prepričati, naj kupi izdelek ali storitev, ki evocira antiko ter s tem povsem običajnemu blagu ali storitvi da neko dodano vrednost. Če preletimo imena določenih slovenskih podjetij, bomo videli, da antičnih imen kar mrgoli. Sprehod po katerem koli slovenskem mestu nas opozori na množico trgovin in lokalov, ki nosijo antična imena. Pri tem se ni potrebno puristično ozirati na to, ali so imena ali sintagme pravilno napisani ali uporabljeni v ustreznem kontekstu, ampak se predvsem spraševati po motivaciji za izbiro antičnega imena. Izredno uspešne in nazorne primere uporabe antičnih imen lahko opazimo v ljubljanskem nakupovalnem centru BTC. BTC predstavlja paradigmo razvoja potrošniške ideologije v Sloveniji, kjer se je bankrotirana ekonomija (javna skladišča) prelevila v eno najuspešnejših poslovnih potez v slovenski ekonomiji, med katerimi lahko omenimo predvsem trgovinski center Emporium in kinomultipleks Kolosej. Tako Emporium kot Kolosej predstavljata ameriško različico nakupovalnega centra in zabaviščnega parka, ki se poigrava z idejo spektakularnosti in vseljudskosti z »antičnim« pridihom - kar koli si potrošnik predstavlja pod pojmom antika. Primerov »antičnih odsevov« je izredno veliko, zato raziskovanje antike v popularni kulturi in vsakdanjem življenju predstavlja izziv, kako kontekstualizirati primere tuje in slovenske uporabe antičnih znakov in naracij. Za razliko od obsojanja polnih analiz uporab antike v sodobnosti bomo na srečanju poskušali predstaviti konstruktivne načine raziskovanja antike v sodobnosti in odgovoriti na vprašanja, kako se antični znaki vpisujejo v vsakdanjik, terugotavlja-ti, na katere načine popularna kultura vedno znova kolonizira antiko kot neskončen vir znakov in naracij. Maja Sunčič PASS-FIX und schleuser.net Farida Heuck, Ralf Homann und Manuela Unverdorben arbeiten seit 1998 kontinuierlich zusammen, zuerst innerhalb der Münchner Gruppe von »kein mensch ist illegal« [cross the border], Projekte u.a: Trimmdichpfad für Fluchthilfe und [camp98radio], Rothenburg bei Görlitz, 1998 [cross the border], Viehbank, München, 1998 [Wintercamp], Mille Plateaux, Volksbühne, Berlin, 1999 Kunst der Kampagne, Oberwelt e.V. Stuttgart, 1999 Seitdem ich blonde Haare habe....!, München, Salzburg, 2000, Nürnberg, 2002 Schnelleinbürgerungs-Point, Nürnberg, 2002 Ausgangspunkt unserer Arbeit ist die Überlegung, dass sich politische Prozesse immer weiter in das Feld symbolischer Auseinandersetzung verlagern. Konkret sichtbar wird dies im Feld der medialen Repräsentationen, in immer wiederkehrenden Denkfiguren und Bedrohungsszenarien. Dies gilt ganz besonders für die meist unkritische Berichterstattung von den europäischen Außengrenzen. Wir sehen es als eine Herausforderung an, auf diese Imagepolitik mit einer ebenfalls symbolischen Praxis zu antworten. Dabei kann auf ein breites Spektrum aus taktischen Möglichkeiten innerhalb des visuellen Bereichs zurückgegriffen werden: auf konventionelle ästhetische Kommunikationsstrategien, wie Werbung, wie auch auf die ästhetischen Mittel und Konventionen der Kunst. Aneignungen und Simulierungen, Fake oder Überaffirmation dienen dabei als Einstieg für das Hinterfragen scheinbarer Gegebenheiten. Durch die Schaffung immer wieder neuer, temporärer Plattformen für Interventionen, wird auf die sich verändernden gesellschaftlichen Bedingungen reagiert; taktisches Operieren, statt strategischem Inbesitznehmen. Projekte wie PASS-FIX und schleuser.net sind als prozesshafte und offene Operationsbasen angelegt und beschäftigen sich mit der »Normalität« (neo)rassistischer Diskriminierung, der breiten Akzeptanz von Mobilitätsrestriktionen und Zugangshierarchien im Mainstream Konsens und den Veränderungen von Begriffen im Bezug auf Migration. In diesen Projekten werden die gängigen Logiken, wie man sie aus neoliberalen Diskursen kennt, neu besetzt und damit Raum, für eine andere Sichtweise darauf, angeboten. Pass-Fix Das 21. Jahrhundert steht unter den Leitgedanken von Mobilität und Flexibilität, es ist ein Zeichen wirtschaftlicher und sozialer Vernunft, diesen immer weiter boomenden Markt für sich zu gewinnen. Hinter der Idee des Pass-Fix Büros steht die Überzeugung, dass eine weitgehende Privatisierung des Passwesens nicht nur zu mehr Effizienz, sondern auch zu neuen, kundenorientierten Angeboten fuhrt. Dies ist ein wichtiger Schritt, um die Herausforderungen der Zukunft meistern zu können, und um die weltweite Wettbewerbsfähigkeit zu erhalten und zu erweitern. Was gebraucht wird sind nicht nur Visionen, sondern intelligente und konkrete Lösungen für Probleme in einer sich ständig wandelnden Welt. Das Pass-Fix Büro, als eine zeitgemäße Einrichtung, stellt schnell und problemlos den Pass ihres Wunschlandes bereit. Der Pass ist kein Passierschein mehr, sondern eine Eintrittskarte. Nur, wer den richtigen Pass hat macht sich darüber keine Gedanken mehr. Der Pass ist ein Zeichen der Zugehörigkeit, ein sichtbares Symbol der Staatsangehörigkeit. Die Staatsangehörigkeit grenzt nicht nur verschiedene Staaten voneinander ab, sondern gibt auch die Ein- und Ausschluss-Kriterien innerhalb einer Nation vor, mit allen politischen und sozialen Folgen; sie ist weit mehr als ein legaler Status, sie hat eine nicht zu unterschätzende symbolische Bedeutung und das im deutschen Fall ganz besonders, man ist nicht nur Mitglied einer Nation, sondern einer »Blutsgemeinschaft«. Der Bundesverband Schleppen&Schleusen, Schleuser.net, gegründet 1998, ist ein Verband zur Förderung von Mobilität und in diesem Rahmen insbesondere eine Lobbyorganisation für Wirtschafts-Unternehmen, die sich auf den undokumentierten, grenzüberschreitenden Personenverkehr spezialisiert haben. Die Aneignung von Strukturen und Verfahren, wie sie eben ein Verband benutzt, um Ziele durchzusetzen, erfolgt nicht nur auf einer symbolischen Ebene, sondern ist der direkte Ansatzpunkt unseres praktischen Vorgehens. Im Vordergrund steht, der pauschalen Kriminalisierung von Migration und den damit zusammenhängenden Netzwerken eine komplexere Sichtweise entgegen zusetzen. Damit bewegen wir uns in vielfältigen Bezugssystemen, ausgehend von der Imagepolitik des Staates bis zur historischen Einordnung von Fluchthilfe oder den tatsächlich gegebenen Mobilitätsrestriktionen. Erklärtes Ziel von »schleuser.net« ist die Verbesserung des Images von »Schlepperinnen und Schleuserinnen« und die Richtigstellung der staatlich sanktionierten Umwertung dieser Begriffe. Der Bedeutungswandel vom sittlich handelnden Fluchthelfer zum kriminellen Schlepper und Schleuser ist seit dem Ende des kalten Krieges in den Bildern und Denkfiguren staatlicher Öffentlichkeitsarbeit und meinungsbildender Medien direkt nach zu verfolgen. Eine Folge dieser medialen Polemisierung ist, dass Schleppen und Schleusen nur noch im Zusammenhang mit organisiertem Verbrechen gedacht werden kann. So werden nicht nur Schlepperinnen und Schleuserinnen zu neuen Feindbildern, sondern auch Migrantlnnen (im Jargon der deutschen Polizeigewerkschaft »Schleppungswillige«) werden pauschal kriminalisiert. Auf die Hintergründe und Folgen restriktiver Maßnahmen im Bereich der Grenzsicherung wird hingegen selten eingegangen. Genauso wenig wird thematisiert, warum der Reisemarkt durch die Verschärfung von Einreisekriterien und die diskriminierende Ungleichbehandlung bei der Einreisekontrolle (z.B. durch Visabestimmungen) überhaupt erst in einen dokumentierten und einen undokumentierter Sektor aufgespalten wird. Diese von staatlicher Seite geförderte, und von der Presse aufgegriffene, vereinfachte Darstellung nährt nicht zuletzt auch die Begründungsbasis für institutionellen und alltäglichen Rassismus und öffnet durch die dadurch betriebene »Normalisierung« ein weites Feld von Ressentiments. *unterliegt rassistischer Beschränkung Herbst 2002 befasste sich schleusende/ auch erstmalig mit den inneren Grenzen in der Bundesrepublik Deutschland, wie sie sich z.B. aus der Residenzpflicht ergeben. Asylsuchende unterliegen in der Bundesrepublik Deutschland einer Aufenthaltsbeschränkung, der sogennanten Residenzpflicht, d.h. sie dürfen den ihnen zugewiesenen Landkreis ohne Genehmigung nicht verlassen; diese Genehmigungen zu erhalten ist mit Schwierigkeiten und Kosten verbunden. Die Residenzpflicht dient in erster Linie zur Reglementierung und Abschreckung potenzieller Asylsuchender, sie hat keine ersichtlich notwendige Grundlage und ist in Europa einzigartig. Sie widerspricht zudem einer Reihe von Menschenrechten, wie der Schutz der Ehe und Familie, der Freizügigkeit, der Versammlungs- und Vereinigungsfreiheit. Ausgangspunkt dieser Ausstellung war eine Telefonzelle in einer deutschen Kleinstadt: die einzige öffentlich zugängliche Femsprecheinrichtung im Umkreis. Nur wenige hundert Meter davon entfernt befindet sich eine Zwangsunterkunft für Asylsuchende, die jedoch bereits in einem anderen Landkreis liegt. Dadurch wird etwas so alltägliches wie das Benutzen einer öffentlichen Telefonzelle zu einer kriminellen Handlung. Farida Heuck, Ralf Homann, Manuela Unverdorben Weitere Informationen unter: www.schleuser.net Pajčevine oblik in pomenov Točka ali pika potuje. Rodi se črta. Z vrtenjem črta opiše dvodimenzionalno ploskev ali ravnino, ta pa z negeometrijskimi premiki nakaže tretjo dimenzijo - globino. Opazovalcu z vklopljeno domišljijo že točke pripovedujejo različne zgodbe. Ista točka v različnih okoljih, točke različnih barv, oblik ali velikosti različno vplivajo na gledalce, poznavanje in analiza sporočilnosti vizualnega pa sta terjala nastanek stroke, ki je prevzela nadzor nad lansiranjem vizualnih sporočil. Likovne prvine, organizirane v logično kompozicijo, včasih povedo več kot konkreten besedni opis. Stroko, kije znala brez besed, vizualno ali s kratkim sloganom povedati misli, s katerimi se lahko poistovetijo tudi manj kreativni predstavniki družbe, so kmalu privzeli za svoje propagandno orodje tako oblastni sistemi v družbi, ki so tako izkoriščali možnost nadzora in vpliva brez uporabe sredstev fizičnega nasilja, kakor tudi od oblasti odrinjeni sloji prebivalstva. Ti so imeli proti politično, vojaško ali ekonomsko premočnemu nasprotniku namesto uporabe sile veliko več možnosti z inteligentno zasnovano akcijo ozaveščanja in nenasilnega podajanja svoje plati resnice. Kje se skozi ta pogled na svet odpre področje dizajna? Sedanji dizajn ali pa vsaj strokovnost, s katero se promovira, je največkrat plehek, včasih celo beden poskus prepričati človeštvo o pomembnosti simbolov komforta v slehernem človekovem okolju. Razlogi za to so banalni, a kljub temu prepričljivi. Tam, kjer ni kompleksnega pojmovanja prostora, urbanega in ruralnega, je čezmerna eksploatacija vseh virov in človeških nagnjenj, tudi ljubezni do narave. Posledice tega delovanja so deformirane oblike presežkov in dojemanj. Po mojem mnenju je na takšen »narobe« svet v veliki meri vplival dizajn s prefinjenim podajanjem sporočil, ne glede na njihovo moralno vrednost. Etični okviri so razpadli v individualnih poskusih, da se nepomembno stvar prikaže v senzacionalnih razsežnostih, da se nekoristen ali celo škodljiv izdelek prodaja kot nujno potreben artikel v vsakem gospodinjstvu, skratka, ko so vrli dizajnerji začeli podajati strogo začrtane rešitve raznih družbenih ali naravnih problemov. Mislim, daje bistvo dobrega dizajna v ekološki ali socialno-politični korektnosti kljub morebitnim drugačnim pričakovanjem potencialnega naročnika. Natančneje povedano, izziv vizualnega komuniciranja je v lepoti odprtosti. Dobra vizualna komunikacija naj \ le osvetli problem. Ko se ustvarjalec (predvsem »strokovnjak«) zave problema ali aktualne družbene teme, je njegova naloga zastaviti pravo vprašanje. Podajanje rešitve ni vedno najbolj etično, najsi bo vprašljivo za človeško družbo ali naravo, vprašanje pa vedno dopušča možnost izbire, tudi pri tistih, ki bi jih trdilna vizualna komunikacija morda prej odbila kot pritegnila. Od ustvarjalcev vizualizacij v današnjih časih je v veliki meri odvisen odnos javnosti do najpomembnejših problemov (tu imam v mislih predvsem ekološke, družbenozavestne, etične, etnične, da ne omenjam plitvih vrednot potrošniške družbe ...), zato je zelo pomembno upoštevati različne vidike, preden vizualno podamo trdilne misli. En človek lahko ponudi milijonom ljudi eno rešitev, lahko pa namesto tega milijone opozori na problem, in v hipu se bo v družbi pojavilo ogromno predlogov, kako se lotiti njegovega reševanja. Vprašajmo se torej: ali ne bi družbe, namesto dajo prepričujemo, rajši spraševali? Jaka Kramberger E-mail: jakezzJaz@hotmail.com Jaka Kramberger Izobrazba 1997-2003: Vizualne komunikacije, Oddelek za oblikovanje, Akademija za likovno umetnost, Univerza v Ljubljani 2001-2002: Wyzdial form przmeyslowych (Oddelek za oblikovanje), Akademia sztuk pieknich (Akademija lepih umetnosti), Krakow, Polska Razstave Pretorska palača, Koper, 1998, 1999, 2000, 2001, fotografije in plakati Galerija insula, Izola, 2000, plakati, igrani film o divjih odlagališčih Kinoteka, Ljubljana, 2001, špica za festival animacije Memefest, 2002, objava šestih plakatov na spletu www.memefest.org Festival kratkega filma, Subotica, 2002, animacija High&Low 2. festival slovenske animacije, Izola, 2002, štiri animacije ISH - Fakulteta za podiplomski humanistični študij v Ljubljani, januar-februar 2003 Sodelovanje v delavnicah Kaverljag 2-6,1998, 1999, 2000, 2001, 2002 (udeleženec), 2003 (asistent) Animacija, 2000, mentor prof. Daniel Sczechura Animacija, 2001, mentor prof. Jiri Kucia Bratislava, Trnava, 2000, poster workshop, mentor prof. Wladyslaw Plut Na razstavi sem želela predstaviti oziroma razstaviti fotografije, ki so bile posnete med terenskim delom ter raziskovanjem v Sloveniji in tujini. Ideja o razstavi se mi zdi zanimiva predvsem iz raziskoval-čevega zornega kota. Antropologinji ali antropologuje včasih, ko predstavlja določene predmete, situacije in ljudi, v pomoč fotografija, ki pomaga ustvariti predstavo oziroma podobo. Fotografije so bile razdeljene v štiri tematske sklope: kraška ohcet, pustovanje, trgatev ter kaj raziskovalka ali raziskovalec najde na terenu (zapuščene hiše, stara podstrešja, kraji, dogodki). O razstavi »Fotografije s terena« Fotografski aparat sem prvič vzela v roke že v otroških letih. Slo je za družinske fotografije in ovekovečenje izletov in počitnic s starši ter prijatelji. Pozneje me je fotografiranje spremljalo na potovanjih in vandranjih, še posebej med študijem, ko mi je fotografski aparat služil kot obvezen pripomoček za dokumentiranje pri seminarju terenske metode, na etnoloških delavnicah in taborih. Aparat je služil za beleženje, arhiviranje ter dokumentiranje predmetov, ljudi -informatorjev, krajev, utrinkov ... Terenska fotografija predstavlja drugačen pristop, saj ne gre za »sceniranje« dogodkov, ampak za lovljenje trenutkov oziroma za beleženje dogodkov in podatkov tudi s pomočjo slike - fotografije. Poleg zapisovanja podatkov in informacij si terenska raziskovalka ali raziskovalec lahko pomaga z vizualnim beleženjem s fotoaparatom ali kamero. Tako poleg zapisa dobi tudi fotografijo, ki velikokrat pove več kot besede avtorice ali avtorja o njej. Kaj je tisto, kar naredi terensko fotografijo drugačno? Predvsem fotografinja ali fotograf ne more »scenirati«, gre namreč za beleženje enkratnih, velikokrat neponovljivih dogodkov. Gre za trenutke. Marsikdaj ni dovolj časa, da bi fotografinja ali fotograf razmišljala o kompoziciji, kadriranju, nastavitvi svetlobe ... saj morda v naslednjem trenutku ne bo več mogoče zabeležiti dogodka. Alja Kotar Festival Tartini Festival Tartini (uradno ime festivala je Tartini festival - Piran) je festival klasične glasbe, posvečen slovitemu violinistu in skladatelju Giuseppeju Tartiniju (1692-1770). Odvija se v Piranu v poletnih mesecih. Festival se osredotoča na dela iz Tartinijevega opusa (preko 150 koncertov za različne inštumente in prav toliko violinskih sonat), hkrati pa predstavlja dela velikanov klasične glasbe ter sodobne skladbe slovenskih skladateljev. Festival je bil prvič izveden leta 2002, želimo pa, da postane tradicionalen. Prireditev v imenu Kulturnega društva Lib-art pripravljata mednarodno priznana glasbenika, flavtistka Jasna Nadles in violončelist Milan Vrsajkov, ob pomoči Mestne občine Piran, veleposlaništva ZDA in ŠOUM 1959. Ideja o festivalu se je porodila iz želje po predstavitvi odličnih mladih evropskih glasbenikov (iz Anglije, Francije, Nemčije, Avstrije itn.), ki že vidno stopajo na svetovne koncertne odre, in iz težnje po obujanju Tartinijevih partitur v kakovostnih izvedbah. Festival je novost, tako glede svoje pojavnosti kot tudi vsebine. Jasna Nadles in Milan Vrsajkov sta k sodelovanju povabila mlajšo generacijo uveljavljenih glasbenikov, članov različnih evropskih orkestrov in komornih zasedb (npr. orkester Academy of St. Martin in the Fields, London Symphony Orchestra, Camerata Academica Salzburg, Chamber Orchestra of Europe). Tako so v letih 2002 in 2003 na festivalu med drugimi že nastopili Mozart kvartet Salzburg, Chris George (viola), Frederic Lagarde (klavir), Jeremy Findlay (violončelo), Lukas David (viola), Anja David (klavir), Braslavsky-Findlay duo, Yukiko Tezuka (violina), Burkhard Sigi (viola) in David Sinclair (kontrabas). Festival je namenjen ljubiteljem klasične glasbe in številnim obiskovalcem poletnega Pirana. Pomeni osvežitev in prevetritev kulturnega dogajanja na slovenski obali. Jasna Nadles, flavtistka Študirala je na Akademiji za glasbo v Ljubljani, na salzburškem Mozarteumu (pri Ireni Grafenauer) in na Ecole nationale v Parizu (pri G. Bourgosu), izpopolnjevala pa se je na Juilliard School of Music v New Yorku (pri J. Baxtresser). Je nagrajenka mednarodnega tekmovanja Maria Canals v Barceloni. Kot koncertantka nastopa na številnih glasbenih festivalih v Franciji, Avstriji in Italiji. Milan Vrsajkov, violončelist Študiral je na Akademiji za glasbo v Zagrebu (pri Valterju Dešpalju) in magistriral na salzburškem Mozarteumu. Študij je nadaljeval na Mozartovi akademiji v Krakovu (pri S. Veghu in B. Foto: Nada žgank Pergamenschikowu), sodeloval pa je tudi pri projektih z G. Kurtagom v Amsterdamu. Od leta 1995 je igral v Camerati Salzburg (umetniško jo vodita S. Vegh in sir R. Norrinton) in sekstetu Stradivari na Dunaju. Kot solist in član komornih skupin je gostoval v Berlinski filharmoniji, Beethovnovi dvorani v Bonnu, Theatru de la Ville v Parizu, Mozarteumu v Salzburgu ter po številnih pomembnih festivalih (npr. Rheingau festival, Schleswig Holstein Festival, Salzburger Festspiele, Octobre en Normandie v Rouenu). Short cuts Naslednja številka revije Monitor ISH (vol. V / no. 3-4) bo izšla decembra 2003. V Portorožu bo od 9. do 11. oktobra 2003 potekalo sociološko srečanje z naslovom »Družbena gibanja in civilna družba danes«. Taja Kramberger, Drago B. Rotar, Sabina Mihelj, Barbara Zych in Špela Spanžel bodo predstavili prispevke, ki so nastali v okviru dveletnega raziskovalnega projekta Reprezentacije kulture v slovenskih medijih, Vlado Kotnik pa bo predstavil prispevek Fantomsko življenje diskurzov v operi. NOVI KNJIGI NOVI KNJIGI NOVI KNJIGI NOVI KNJIGI NOVI KNJIGI Novembra 2003 bo v samozaložbi izšla knjiga Reprezentacije opere avtorja Vlada Kotnika. Decembra 2003 bo na ISH izšla knjiga Skupnost, identiteta in komunikacija v virtualnih skupnostih avtorja dr. Tadeja Praprotnika. "Identities": Journal for Politics, Gender and Culture Vol. 2 / No. 1 / Summer 20 03 Contents I. POLITICS/IDENTITIES Zarko Trajanoski: Editorial: Why theory against terror(ism)? Svetlana Slapšak: The Death of Ideology and the Plastic Flowers Link Rosi Braidotti: Point of non-return Jill Stauffer: Interview with Judith Butler: Ethics of Non-violence II. SEXUALITIES/IDENTITIES Alenka Zupančič: On Love as Comedy Goce Smilevski: Gender Misunderstanding In 'Words Misunderstood' III. CULTURES/IDENTITIES Elhum Haghighat: Quest for Solidarity, Resisting Patriarchy, and Seeking Connection: An Analysis of Persian Poetry Written by Women Elizabeta Sheleva: Border Cultures / Cultures at the Border EVENT Zarko Trajanoski: Spivak in Skopje: Postcolonial discourse of and on the Balkans REVIEWS Ana Dimiskovska: In the Spidernet of the Conversation, towards Goce Smilevski, Conversations with Spinoza, Dijalog, Skopje, 2000. Bobi Badarevski: Kimberly A. Yuracko, Perfectionism and Contemporary Feminist Values, Indiana University Press, 2003. Marija Ivanovska: Gender Ironies of Nationalism: Sexing the Nation, Tamar Mayer (ed), Routledge, Taylor & Francis e-Library, 2002. For additional information, please visit www.identities.org.mk or contact the office at identities®sonet.com.mk Družboslovne razprave let. XIX / št. 43, 2003 (avgust 2003) Sociološka revija / sociological journal (UDK 3), ISSN 0352-3608 glavni in odgovorni urednik / editor in chief: Anton Kramberger Urednikov uvod - socialna opora v času liberalno-paternalistične socialne države Anton Kramberger ČLANKI Uporabnost ključnih konceptov teorije zadovoljevanja potreb v oglaševanju Urška Golob Idejno ozadje esencialističnih predstav o rodnosti v treh primerih presoj nacionalne populacije Duška Kneževič Hočevar Sklop 1: Dekonstrukcija neoliberalizma Možnost in nujnost kritičnega intelektualca: k prevodoma Bourdieuja in Wacquanta Taja Kramberger Neoliberalni novorek: zabeležke o novi planetarni vulgati Pierre Bourdieu in Lod’c Wacquant Penalizacija revščine in vzpon neoliberalizma Lod’c Wacquant Od Joining the Club h grotesknosti slovenske adaptacije na neoliberalizem Taja Kramberger Sklop II: “Omrežja socialne opore prebivalstva Slovenije” Omrežja socialne opore prebivalstva Slovenije: uvodni razmislek Mojca Novak Konceptualizacija socialne opore Valentina Hlebec, Tina Kogovšek Merjenje egocentričnih omrežij socialne opore Tina Kogovšek, Anuška Ferligoj Sorodstvene vezi kot vir socialne opore posameznikov Polona Dremelj Socialna omrežja starostnikov v Sloveniji Valentina Hlebec Omrežja socialne opore Ljubljančanov Tina Kogovšek, Valentina Hlebec, Polona Dremelj, Anuška Ferligoj Izdaja/Edited by: Slovensko sociološko društvo & Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani Kardeljeva pl. 5, 1000 Ljubljana, Slovenija E-mail: ljuba.valic@uni-lj.si (tajništvo/secretary) Spletna stran/internet: http://odkw.fdv.uni-lj.si/revijadr/ Periodika, številka 211 S poti v digitalno demokracijo Andrej A. Lukšič, Damjan Franz, Tanja Oblak, Darij Zadnikar, Simon Delakorda, Franc Trček, Blaž Lenarčič, Vasja Vehovar, Boris Kragelj, Tina Verovnik Znanost in objekt Mirt Komel, Blaž Kosovel, Saša Jocič, Jernej Demšar, Karmen Šterk, Jela Krečič Članki Tadej Praprotnik, Maja Petrovič, Lucija Mulej Posebne izdaje, @P0LITIK0N: IMPERIJ Antonio Negri, Michael Hardt Knjiga Imperij italijanskega političnega filozofa Antonija Negrija in ameriškega literarnega teoretika Michaela Hardta je deb, ki razvnema bogate intelektualne razprave v akademskih in aktivističnih skupnostih. Interdisciplinarno delo, ki je ustvarjalna sinteza in dovršitev številnih filozofskih in teoretskih tokov, analizira nastajajočo politično obliko svetovnega trga. Predstavlja pronicljivo kritiko obstoječega, ki črpa iz najimenitnejših (heretičnih) tradicij delavskih, antikolonialnih, antipatriarhalnih in kontrakultumih gibanj, iz tradicij, ki so zavrgle etatistični gen in izpostavile kolektivno samokonstitucijo sveta. Imperij omogoča misel in delovanje zunaj hladnovojne izbire med kapitalističnimi oligarhijami in socialističnimi birokracijami. Je knjiga za vse tiste, ki zagovarjajo globalizacijo brez komande, oblasti in dominacije, pa naj ta temelji na Bogu, gospodarju, človeku ali kapitalu. Politični laboratorij Posebne izdaje, @politikon: iYA BASTA! TEN YEARS OF THE ZAPATISTA UPRISING Writings of Subcomandante Insurgente Marcos The Zapatista uprising in Chiapas u-as certainly one of the most dramatic and important instances in our time of a genuine grass roots movement against oppression. In this volume, the writings of Subcomandante Marcos give eloquent expression to this movement, revealing both its phibsophical foundations and its tactical ingenuity. I believe his words and the statements of the Zapatistas can inspire a neu1 generation of activists and let them understand that it is possible for ordinary people, without military power, without wealth, to challenge state power successfully on behalf of social justice." —HOWARD Z1NN, Professor Emeritus of Political Science at Boston University “The world has a new kind of hero, one who listens more than speaks, who preaches in riddles not in certainties, a leader who doesn’t show his face, who says his mask is really a mirror. And in the Zapatistas, we have not one dream of a revolution but a dreaming revolution." —NAOMI KLEIN, author of the international bestseller No Logo E-knjlga, Časopis za kritiko znanosti domišljijo in novo antropologijo, letniki 1992-2001, Številke 146-206 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo je ob svoji tridesetletnici na tem cedeju zbral vso svojo produkcijo zadnjih deset let. Zavezani humanističnim in drutbenim vedam, ki se ne odrekajo odgovornosti in skrbi za svet, v katerem delujejo, so avtorice in avtorji v tem obdobju obravnavali Številna vpraSanja,lci zadevajo naše skupno življenje in partnerstvo z naravo. Tisto livljenje in partnerstvo, ki je pod stalnim pritiskom reda smrti, ki svojo upravičenje opravičuje na moči. Ta Časopis se je trudil zbirati male zgodbe razumevanja in skromna tkanja uma. Ne v imenu znanosti, kije tu, da bi objektivirala, obvladovala in pomagalagospodovati. Nasprotno. Saj sveta ni nujno osvojiti. Dovolj je, da gaprenovimo. Tu pa je dobro prepoznati vse barvite odtenke uma, ki se prebija skozi molk in temo vladajočega reda. Berimo! qD E-Knjiga Dr. Darij Zadnikar številke 146-206, letniki 1992-2001 v digitalno; demokracijo' znanost in objekt. Periodika, Številka 211, letnik 2003 ©Politikah, številka 1, letnik 2003 . J** @Politi£m* številka '2, letnii Navodila avtorjem 1. Monitor ISH objavlja prispevke s področja epistemologije humanističnih in družbenih znanosti, zgodovinske antropologije, socialne antropologije, antropologije antičnih svetov, antropologije spolov, antropologije vsakdanjega življenja, lingvistike govora in teorije družbene komunikacije, medijskih in kulturnih Študijev ter sorodnih disciplin. Revija objavlja prispevke v slovenščini, francoščini, angleščini, italijanščini, nemščini in španščini in po posebni odločitvi uredništva še v nekaterih drugih jezikih. Ima mednarodni recenzentski sistem. 2. Avtorji naj oddajo prispevke na računalniški disketi z dodanim izpisom na naslov Monitor ISH, Breg 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija ali po elektronski pošti na naslov monitor@ish.si. Prispevki naj bodo opremljeni z vsemi potrebnimi avtorskimi podatki (ime in priimek, akademski ali profesionalni naslov, ime in naslov institucije, naslov elektronske pošte, številka telefona in faksa) ter z označbo, za katero rubriko so namenjeni. Za stik z uredniki lahko uporabite tudi elektronska naslova barbara@ish.si (za informativni blok Miscellanea) in taja@ish.si (za teoretsko-analitični blok ISH Files), za ostalo korespondenco pa vlado@ish.si. 3. Uredništvo ne sprejema prispevkov, ki so že bili objavljeni v drugih publikacijah ali istočasno poslani v objavo drugam. Avtorske pravice objavljenega prispevka zadrži izdajatelj, razen v posebnih primerih (če gre za drugačen dogovor). Avtorske pravice za objavo posebnih gradiv v reviji je dolžan pridobiti sam avtor prispevka in sicer od lastnika avtorskih pravic. 4. Prispevki za rubriko Članki v bloku ISH Files naj po obsegu ne presegajo 1 avtorske pole in pol (pribl. 43.000 znakov), prispevki za blok Miscellanea pa naj obsegajo največ 9000 znakov. 5. Zaželeno je, da prispevki za rubriko Pregled knjig obravnavajo dve ali več del in jih med seboj kritično primerjajo. 6. Prispevki za rubriko Članki v bloku ISH Files morajo imeti povzetek (do 2000 znakov) in ključne besede (5-7). Članek v tujem jeziku mora imeti povzetek v slovenščini, članek v slovenščini pa povzetek v katerem izmed zgoraj navedenih jezikov revije. Avtorji naj za prevode poskrbijo sami; če je članek v tujem jeziku in avtor ne zna slovenskega jezika, za prevod poskrbi uredništvo. 7. Priporočamo urejevalnik besedil Word za Okna (.doc). Sprejemamo tudi besedila v Rich Text Format (rtf) ter v tekstni obliki (txt). Če je le mogoče, naj bodo članki natipkani oz. natisnjeni v črkah velikosti 12 (opombe v velikosti 10), tipa Times New Roman ter s presledkom 1,5 vrstice med vrsticami. Črke iz drugih pisav in posebne grafične znake, ki jih izbrani urejevalnik besedila nima ali povzročajo pri konvertiranju težave, je potrebno v besedilu posebej označiti in jih na robu jasno izrisati oz. izpisati. 8. Morebitno slikovno oz. grafično gradivo naj avtor upošteva kot del besedila in temu primemo omeji obseg prispevka. Gradivo z vsemi potrebnimi označbami (navedba vira, podnapis ipd.) naj bo po možnosti že pretvojeno v elektronsko obliko in vnešeno v članek. Če mora gradivo biti na natanko določenem mestu v članku, naj bo že vnešeno na ustrezna mesta. V nasprotnem primeru naj bo na koncu besedila; o natančni umestitvi gradiva bo v tem primeru odločal grafični urednik. Če gradiva ni mogoče pretvoriti v elektronsko obliko in ga že vnesti v članek, ga je potrebno dodati posebej, v besedilu pa razločno označiti, kam se vstavi. Gradivo vračamo le po predhodnem dogovoru. 9. Naslovi knjig, člankov in umetniških del ter tuje besede naj bodo v prispevkih označeni s kurzivo (italic). 10. Citati med besedilom naj bodo označeni z narekovaji. Daljši citati naj bodo izločeni v samostojne odstavke. 11. V različne načine citiranja avtorjev uredništvo ne bo posegalo, vendar si pridržuje vso pravico, da zavrne prispevke, ki izbranega načina citiranja ne bodo dosledno uporabljali. 12. V primeru citiranja spletnih strani naj bo naveden datum izpisa. 13. Zaželeno je, da so daljši prispevki smiselno razčlenjeni z mednaslovi. 14. Prispevki naj bodo pripravljeni za tisk. Uredništvo opravlja le manjše oz. finalne jezikovne korekture. 15. Če prispevki ne bodo ustrezali navedenim tehničnim in jezikovnim pogojem, jih uredništvo ne bo obravnavalo. 16. Vsi prispevki za rubriko Članki v bloku ISH Files so podvrženi recenzentskemu postopku. Avtorji besedil, izbranih za objavo, bodo o tem obveščeni najkasneje v roku dveh mesecev po oddaji prispevka. Nenaročenih besedil ne vračamo. 17. Prispevki niso honorirani. Ob izidu revije prejme vsak avtor in vsak recenzent po en avtorski izvod revije Monitor ISH. Avtorji znanstvenih člankov pa prejmejo Še vsak po 10 separatov znanstvenega članka. 18. Nekateri teksti v celoti in vsi povzetki tekstov rubrik Članki in Transcriptiones so objavljeni tudi na spletni strani elektronske revije Monitor ISH: http//monitor.ish.si. Instructions to Authors 1. Monitor ISH aims to publish contributions in the field of epistemology of humanities and social sciences, historical anthropology, social anthropology, anthropology of the ancient worlds, anthropology of gender, anthropology of everyday life, linguistics of speech and theory of social communication, media and cultural studies and related disciplines. The review publishes articles written in Slovene, French, English, Italian, German, Spanish, and, at the discretion of the Editorial Board, in other languages as well. The review has an international evaluation/recension system for the articles. 2. Authors are asked to submit their contributions, stored on a floppy disk and accompanied by a hard copy, to Monitor ISH, Breg 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija, or to the following e-mail: monitor@ish.si. All the necessary data concerning authors (first name, family name, academic or professional title, name and address of their institution, e-mail, telephone number, and fax number) should be attached to contributions, as well as the note which would explain which section of the review the articles are meant for. To get in touch with the editors, contributors can use the following e-mails: barbara@ish.si (regarding the informative section Miscellanea), taja@ish.si (regarding the theoretical-analytical section ISH Files), and vlado@ish.si (as regards other correspondence). 3. The Editorial Board does not accept articles that are published elsewhere or that are being considered simultaneoulsy elsewhere. The publishers hold the copyright on the contribution, if not agreed otherwise. The copyright on any special material published in the review should be obtained by the author himself. 4. As regards Articles, the subsection of the section ISH Files, contributions should not exceed cca. 43.000 characters in length, while contributions for to the section Miscellanea should not be more than 9000 characters in length. 5. As regards book reviews, Monitor ISH encourages the contributions that deal with two or more works, comparing them critically. 6. As concerns Articles, the subsection of the section ISH Files, an abstract (up to 2000 characters) and key words (5-7) should be included. The article written in a foreign language should be accompanied by the Slovene abstract, while the Slovene article should include the abstract written in any of the above listed foreign languages. Translations should be provided by authors themselves; however, if an article is written in a foreign language and the author does not speak Slovene, the translation will be provided by the Editorial Board. 7. As for word processors, we recommend Word for Windows (.doc). We also accept texts stored in Rich Text Format (.rtf) and in Text Only Format (.txt). If possible, the articles should be typed and printed in a font size 12 (notes in 11), font Times New Roman, line spacing 1,5. Special letters or special graphic symbols, which are not included in the chosen program and which might cause difficulties being converted, should be marked extra and clearly written or drawn in the margin. 8. The author should consider illustrations and graphic materials as part of the paper and thus limit the main text accordingly. Materials, accompanied by all necessary information (source, commentary, etc.) should be already transformed into an electronic format (PC-IBM compatible) and included in the text. If materials are to be in a specific passage of the article, they should already be inserted where appropriate. If not, they should be at the end of the text; in this instance, the graphic editor will decide where to insert the materials. If the materials cannot be transformed into an electronic format and included into the text, the author should attach them separately, indicating clearly where they are to be inserted. 9. Titles of books, articles, works of art, and foreign words should be italicised. 10. Quotations given in the text should be put in quotation marks. Long quotations should be given in separated paragraphs. 11. In citing works, no specific system is prescribed, but the Editorial Board may, at its discretion, refuse papers written by authors who do not follow a clear and a consistent system. 12. As regards the citation of electronic sources, the author should refer to the date of a copy. 13. If possible, long articles should be divided into chapters. 14. When submitted, contributions should be ready to be published. The Editorial Board provides final linguistic supervison only. 15. The Editorial Board will not consider papers which do not meet the technical and linguistic criteria mentioned. 16. As for the Articles, the subsection of the section ISH Files, the decision whether to publish a submission regularly involves the consultation of special referees. 17. No royalties are paid to contributors. Authors and referees receive a copy of Monitor ISH. Each author of scientific articles receives 10 offprints of her/his article. 18. Some full texts and all abstracts of the sections Articles and Transcriptiones are also published in the online review Monitor ISH: http://monitor.ish.si. Instructions pour les auteurs 1° Le Monitor ISH est une revue publiant les textes scientifiques des domaines des sciences humaines et sociales suivants: epistemologie des sciences humaines et sociales, anthropologie historique, anthropologie sociale, anthropologie des mondes antiques, anthropologie des genres, anthropologie de la vie quotidienne, lingustique de la parole et theorie de la communication sociale, etudes des media et de culture, et autres disciplines voisines. La revue publie les textes en Slovene, en franfais, en anglais, en italien, en allemand, en espagnol, et, en suite d’une decision speciale de la redaction, aussi en autres langues. La revue dispose du systeme devaluation international pour les articles. 2° Le auteurs sont pries de transmetre leurs textes, sur une disquette d’ordinateur en plus d’un empreint sur papier, ä 1’adresse Monitor ISH - Breg 12 - SI-1000 Ljubljana, Slovenie ou par le courrier electronique ä 1’adresse monitor@ish.si. Les textes doivent etre suivis de donnees necessaires concemantes les auteurs (prenom, nom, titre academique et professionnel, nom et adresse de leur institution, adresse electronique, les numeros de telephone et de fax) avec l’indication de la rubrique de destination. Pour les contacts avec les responsables de redaction, deux autres adresses electroniques pourraient etre utilisees, ä savoir: barbara@ish.si (pour la division d’informations Miscellanea) et taja@ish.si (pour la division theorico-analytique ISH Files), autre correspondance est ä adresser ä vlado@ish.si. 3° La redaction n’accepte pas de textes qui etaient dejä publiees dans d’autres publications ou bien envoyes, en meme temps qu’au Monitor ISH, aux plusiers adresses pour y etre publies. Le Moniteur ISH n’achete pas les droits d’auteurs, sauf dans les cas speciaux definis par la redaction. Les droits de publication des materiaux speciaux dans la revue sont en charge de l’auteur de Particle. 4° Les textes pour la rubrique Articles ä l’interieur de la division ISH Files ne doivent pas exceder aux 43.000 signes, les textes pour la division Miscellanea ne doivent pas excöder aux 9000 signes. 5° Pour les textes dans la rubrique Survol des livres il est souhaitable qu’ils traitent deux ou plusiers ouvrages portants sur les sujets voisins tout en les confrontant d’une maniere critique. 6° Aux textes destines ä la rubrique Articles de la division ISH Files, un extrait de 2000 signes et une enumeration des mots cles (5-7) doivent etre annexes. Un article dans une langue non-slovene doit avoir un extrait en cette langue, un article en Slovene doit avoir un pareil extrait dans une des lagngues enumerees supra. Les traductions sont le soin des auteurs eux-memes, sauf dans le cas ou le texte est dans une langue non-slovene et 1’auteur ne dispose pas d’une connaissance de cette langue - dans ce cas la traduction est prise en charge par la redaction. 7° Le processeur des mots Word for Windows (.doc) est recommande. On accepte aussi les textes dans Rich Text Format (rtf) et dans la forme textuelle (txt). II est souhaite que les textes soient ecrits, si possible, en carcacteres grandeur 12 (les notes grandeur 10), en utilisant les fonts The Times New Roman, et avec un decalage entre lignes de 1,5. Les caracteres des ecritures non-latines et les signes graphiques dont le processeur des mots choisi ne dispose pas, ou elles y produisent, dans le cas de conversion, des difficultes, doivent etre marquees et clairement signales sur les marges de la page. 8° Les materiaux graphiques ou picturaux eventuels doivent etre traites par les auteurs comme faisants partie de leur texte et doivent etre inclus dans le calcul de la quantite de l’espace de revue disponible pour un article. II est souhaitable que les materiaux, avec toutes les designations necessaires (la citation des sources, sous-titres, etc.) soient en forme electronique et dejä inclus dans les textes des articles. Dans le cas ou la place des materiaux est specifiee, il voudrait mieux qu’ils soient disposes par les auteurs. Dans le cas contraire, qu’ils soient ä la fin du texte. Dans ce cas lä, ils passent aux soins du redacteur graphique. Dans le cas ou il est impossible de transmettre les materiaux en forme electronique et de les introduire dans le texte de Particle, ils sont ä ajouter dans I’etat ou ils se trouvent, et les auteurs sont pries de marquer, dans le texte de leur article, les emplacement prevus. Les materiaux ne seront retournes que dans le cas de I’arrangement prealable. 9° Les titres des livres, des articles, des oeuvres d’art et les mot etrangers doivent etre executes dans 1’ecriture italic. 10° Les citations dans le texte doivent etre marquees par les guillements. Le citations plus longues doivent etre presentees en forme des paragraphes. 11° La redaction n’interviendra pas pour unifier les modes de citation, maisi elle demande 1’utilisation stride et consequente du mode de citation choisi par l’auteur dans son article. Les textes aux citations confuses ne seront pas publies. 12° Dans le cas de citation des sites web, la notation de la date d’impression est necessaire. 13° II est desirable que les textes longs soient scandes par les sous-titres. 14“ Les textes doivent etre prepares pour 1’imprimerie. La redaction ne s’occupe que des corrections de langue mineures et finales. 15° Dans le cas ou les textes ne correspondent pas aux criteres linguistiques et techniques mentionnes supra, la redaction ne les prendra pas en consideration. 16° Tous les textes dans la division ISH Files sont soumis au procede devaluation. Le auters des textes choisis pour la publication seront mis au courrant au plus tard deux mois apres la presentation de leur texte ä la redaction. Les textes non commandes par la redaction ne seront pas retournes. 17° La publication des textes n’est pas remuneree. Au moment de la parution du numero de la revue, tout evaluateur et tout auteur du texte publie en refoivent un exemplaire. Les auteurs des articles scientifiques re?oivent en plus dix separats de leur article. 18° Certains des textes entiers et tous les resumes des textes des rubriques Articles et Transcriptiones seront publies aussi sur la page web de la revue electronique Monitor ISH: http/monitor.ish.si. /NSTITUTUM STUDIORUM HUMANITATIS FAKULTETA ZA PODIPLOMSKI HUMANISTIČNI ŠTUDIJ, LJUBLJANA Članki / Articles / Les articles Quelle alterite pour les Grecs? Les katädesmoi et Vinvention de la notion de magie Marcello Carastro Les troubles et metamorphoses de Mnemosyne Katerina Kolozova Idealna žena Alkestida Maja Sunčič Ecclesiazusae and the problem of male actors playing women disguised as men Andreja Inkret The Rhapsodoi: A Study of the Development of their Role, Repertoire, and Performance in Society Akiko Tomatsuri Signalizing a Ritual Transition: Rhyton and Keras ivithin the Context of the Ancient Greek Symposium Martin Žužek Bilješka o bilješkama u prijevodima Dubravko Skiljan Intervju s Svetlano Slapšak / Interview with Svetlana Slapšak Translationes / Dialog z antiko Lukijan Menip ali prerokovanje mrtvih O obrekovanju, ki mu ne smemo zlahka verjeti Breg 12, looo Ljubljana Telefon: (01) 2523024, 4251845 ■ Fax: (01) 4251846 E-mail: monitor@ish.si ■ Web-site: monitor.ish.si ISSN 1580-688X Cena / Price / Prix • 4000 SIT / €24