VPRAŠALI STE
»PO ENI STRANI — PO DRUGI STRANI«
Zadnje čase v našem dnevnem časopisju in v publicistiki vedno pogosteje naletimo na stilizem, ki ni čisto nič v duhu slovstvenega jezika in je zato popolnoma odveč. V 7. številki JiS (1968) je ta stilizem rabljen kar sedemkrat, pa vselej brez potrebe, zapisali pa so ga samo ljubljanski slavisti — zato se tudi oglašam. Poglejmo si posamezne primere!
1. »Prof. K. se po eni sirani zelo rad naslanja na urejene tradicionalne misli, po drugi strani pa je zato dokaj svoboden v presoji in odločitvi« (str. 203). Mnogo lepše in bolj razumljivo bi se stavek glasil: Prof. K. se zelo rad naslanja na urejene tradicionalne misli, je pa (zato pa je) dokaj svoboden v presoji in odločitvi.
2. »Molitveni obrazci so živeli v ljudski rabi in bili po eni strani zapisani v bri-žinsko prabesedilo, po drugi strani pa so bili pozneje prevzeti v spovedni red stcsl. obrednika« (str. 204). Po slovensko bi se to reklo: Molitveni obrazci so živeli v ljudski rabi in bili zapisani v brižinsko prabesedilo, pozneje pa so bili prevzeti v spovedni red stcsl. obrednika.
3. »Razlika med drugim brižinskim spomenikom na eni strani ter prvim in tretjim na drugi pa je stilistične narave« (str. 207). Koliko lepše in bolj razumljivo je: Razlika med drugim brižinskim spomenikom ter prvim in tretjim pa je stilistične narave.
4. »Medtem ko je na eni strani steklo dodatno zbiranje gradiva, je po drugi strani uredniški odbor začel izdelovati poskusni snopič novega slovarja« (str. 220). Ali ni bolje: Medtem ko je steklo dodatno zbiranje gradiva, je uredniški odbor začel izdelovati poskusni snopič novega slovarja.
5. »Se huje pa je z nasprotujočimi si težnjami v strokovnem izrazju na eni strani in v splošnem jeziku na drugi strani« (str. 222). Ta stavek je, kakor je napisan, napačen in nerazumljiv, ker pravi, da so nasprotujoče si težnje v strokovnem izrazju in v splošnem jeziku, povedati pa hoče: Se huje pa je, da posamezne stroke hočejo dati nekaterim izrazom drugačen pomen, kakor ga imajo v splošnem jeziku. Tako bi bilo pravilno in razumljivo na prvi mah.
6. »Slovar izdeluje generacijsko različna skupina. To po eni plati omogoča večji boj med globljo analizo, po drugi pa vnaša v izdelavo vse preveč individualnih prijemov« (str. 223-24). Kako lepo bi se bralo: Slovar izdeluje generacijsko različna skupina. To omogoča večji boj mnenj in globljo analizo, vnaša pa v izdelavo (ali pa: v izdelavo pa vnaša) vse preveč individualnih prijemov.
7. »Tako mehanično razporejanje bo po eni strani olajšalo redakcijo, po drugi strani pa bo morda tudi bralcu omogočilo hitrejšo orientacijo po slovarju« (224). Bolje: Tako mehanično razporejanje bo olajšalo redakcijo, morda (obenem) bo pa tudi bralcu omogočilo hitrejšo orientacijo po slovarju.
Od kod nepotrebni stilizem »po (na) eni strani — po (naj drugi strani«, ki hoče poudariti neko misel, a jo le zastira? Menim, da tisti, ki v besedi in v pisanju rabijo erjo in drugo stran, delajo to pod vplivom tujih jezikov, kjer nimajo tako krepkega izraznega sredstva, kot je naš protivni veznik pa; tudi v vseh navedenih primerih stoji prot. veznik pa. Zato se mi zdi stilizem po (na) eni strani — po (na) drugi strani poje-manje čuta za polnost slovenske besede. Za dokaz še stavek iz Dela (20. XI. 1968): »S takim poudarkom obhajamo obletnico drugega zasedanja AVNOJ, ker je minilo četrt stoletja od 29. novembra 1943 in ker pada v dobo, ko z ene strani ponovno obravnavamo nekatere ustavne formulacije, ki se nanašajo na takrat zasnovano federacijo, in ko se z druge strani mednarodno življenje razvija tako, da smo neposredno soočeni z drugačnimi pojmovanji neodvisnosti in samostojnosti narodov« (str. 3).
Jože G r e g o T i č Muljava