Vi jih volite
Dejan Pušenjak
saka omemba »nizkega ugleda poslancev v javnosti« — različne oblike slabšalnih oznak so domala sestavni del označevanja poslancev ali parlamenta ob vsaki priložnosti, na začetku tedna se jim ni izognil niti voditelj dnevnika na nacionalki, ko je napovedal prispevek o nastajajočem etičnem kodeksu poslancev — bi morala zbuditi vsaj nelagodje. Omalovažujoče gledanje na poslance je namreč že preraslo v stereotip. Stereotip o poslancih pa je še posebno nehvaležen.
Ob spremljanju dogajanja v slovenskem parlamentu vseh treh mandatov sem preživel veliko ur. Uradno se sicer šteje, da je zdaj državni zbor šele v drugi polovici drugega mandata. Prve demokratične volitve so bile aprila 1990. Vendar so bili poslanci po tedanjem jugoslovanskem sistemu voljeni še v tridomno skupščino (družbenopolitični zbor, zbor občin in zbor združenega dela). Prve volitve v novi državi so bile decembra 1992, slabo leto po sprejemu ustave, ki je med drugim prinesla državni zbor z 90 poslanci. Menim, da je tako groba sodba o poslancih, kot zdaj prevladuje v javnem mnenju, neupravičena. In da je tudi nepravična. Nepravična je, ker vse poslance tlači v isti koš in onemogoča diferencirano ocenjevanje. Ne nagrajuje pozitivnega in ne izloča slabosti. Nepravična pa je tudi zato, ker so poslanci izvoljeni, niso se sami postavili. Vtis, ki se oblikuje na podlagi posplošenih in pretežno negativnih sodb, pa spodbuja mnenje, da izbrana oblast ne upravlja države, ampak je parazit, ki spodžira izkoriščane davkoplačevalske množice. Oblast je tako zmeraj v tihi vojni z državljani, država z davkoplačevalci, poslanci pa z ljudstvom. Tak odnos do oblasti in do države je iz časa Jugoslavije. Kar je bil včasih Beograd, je danes državni zbor - neka tuja oblast. Kar pa bi moralo biti danes v resnici tuje, je počez in čezmerno pljuvanje po izbranih poslancih. Sicer pa je »nizek ugled, ki ga poslanci uživajo v javnosti«, dejstvo. Sproti ga merijo mediji,
po raziskavi Slovensko javno mnenje pa je zaupanje v državni zbor s 37 odstotkov v letu 1991 drastično upadlo na vsega 9 odstotkov v lanskem letu. Med političnimi institucijami uživajo manj zaupanja le še politične stranke.
Po razlagi dr. Nika Toša je danes »očitno, da je izhodiščno zaupanje oziroma bonus za institucije demokratične države potrošen«. Ob tem je seveda treba razlikovati med institucijami in njihovimi konkretnimi nosilci. Zaupanje v institucije na splošni, sistemski ravni lahko spremlja izražanje nezaupanja v konkretne nosilce oziroma izvajalce funkcij določene institucije, pravi Toš. Tak primer je državni zbor. Skoraj nihče ne nasprotuje parlamentarizmu, velika večina pa je nezadovoljna s poslanci. K sreči je to relativno enostavno rešljivo.
Mnogo bolj trdoživ je problem; ki je star toliko kot slovenski parlament: kako'omejevati težnje, da bi državni zbor postal predvsem'oder za »afne guncat«. Ta model nastopanja je poimenoval predsednik takrat še skupščine dr. France Bučar, utiril pa ga je Vitomir Gros. Danes se seveda le še redko kdo spomni' kakšnega njegovega relevantnega nastopa ali vsaj predloga, če je sploh bil kakšen. Prva misel ob omembi imena so banane. Grosa ni več v parlamentu, afne pa so ostale. Velik del krivde za to, da se reproducirajo hitreje kot verodostojna politična elita, je na medijih.	,___
Nič ne zagotavlja dobre uvrstitve v medijih bolje od strupene replike, glasne provokacije, teatraličnih gest ali kaj temu podobnega 'iz parlamenta. Poslanci so odvisni od pojavljanja v javnosti. Pod pritiskom medijev, češ da je burkež zanje zmeraj zanimiv, dlakocepski kirurg za amandmaje pa kvečjemu dolgočasen, se je med poslanci prijelo, da je prava formula uspeha čim bolj sočna, ne pa čim bolj pametna beseda.
Za največje neumnosti so rezervirana najboljša mesta. Ko je Kacin lopnil Hvalico s časopisom,
je bila to povsod prva in udarna vest. Tak način je razvil tudi svojo hrbtno stran. Kadar hoče kak sicer dober poslanec zbuditi posebno pozornost, napravi neumnost. Ker Borisa Soviča, denimo, ko je bil še poslanec, nikakor niso hoteli opaziti, je pred prazno dvorano nalagal več ur. In bil opažen. Za veliko boljši kader velja poslanec, ki zeha ali v klopi bere časopis, kot tisti, ki se trudi za govornico.
Nesmiselno bi bilo trditi, da so za vse krivi mediji. Socialdemokrati, denimo, so čisto sami pokopali svojo dobro zamisel o televizijskih prenosih zasedanj državnega zbora. Ko je televizija poskusno prenašala nekaj izrednih sej na njihovo zahtevo, so neusmiljeno zatrli vsak poskus dokazovanja, da je delo državnega zbora lahko zanimivo. Parlamentarne preiskovalne komisije, ki bi hotele razreševati vse »velike svinjarije«, delajo iz državnega zbora dežurnega krivca za vse svinjarije, ko se te tam ustavijo. Kdo, razen dela Dolenjcev, je slišal za Cirila Metoda Pungartnika pred njegovo izjavo o martinčkanju? Slaven je postal čez noč. Njegova »ena ljudska izza šanka« brez vsake vrednosti je postala hit sezone, izhodišče za raznovrstne interpretacije, celo razlog za demonstracije. Besede so po dolgem času spet dobile mobilizacijsko moč. Gre seveda za besede, izrečene mimogrede v tri dni. Kljub temu ne pojenja, nasprotno. Prav mogoče je, da bo zaradi te nepomembne in napihnjene izjave prišel v zgodovino, ker se bo zaradi nje razpustil občinski svet v Trebnjem kot prvi doslej.
Povsem obrobno lahko tako v hipu postane osrednje. Takšnih obratov je na primeru poslancev zelo veliko. Z enako lahkoto se namreč zamenjuje tudi vse drugo. Največje brezvezno-sti hitro obveljajo za največji domet poslancev, najboljši poslanec postane tisti, ki zna najbolje ali edino dražiti, en sam klovnovski geg je bolj opažen kot ure in ure kopanja po papirjih, oviranje je videti kot glavni namen sestankovanja, nizanje nesmislov se zdi edino smiselno
početje, in državni zbor postane arena, v kateri se zbirajo bojeviti samci, ki nimajo početi nič pametnejšega. In ki so za slabe predstave predobro plačani, seveda. Noben kulturen človek niti v sanjah ne pomisli, da bi se jim pridružil. Ga ne zanima, in če se le da, o njih najraje ne ve nič in sploh z njimi ne želi imeti nobenega opravka. Normalno, da ima o njih tudi slabo mnenje.
Še zdaleč pa to ni vsa zgodba.
V državnem zboru je veliko odličnih poslancev. Najboljši je Janez Kopač. V vrhu piramide so še Janez Janša, Ciril Ribičič, Miran Potrč, Feri Horvat, Tone Anderlič, Darja Lavtižar Bebler, Franc Zagožen, Miroslav Mozetič, Jože Zagožen, Rudi Moge, Franc Potočnik, Miroslav Luci. Pravzaprav veliko za 90. Poleg njih v državnem zboru sedijo Borut Pahor, Janez Podobnik, Lojze Peterle, Zmago Jelinčič, Jelko Kacin, ki so v slovenski politiki gotovo persone. Resda se velikokrat zdi, da v primerjavi z univerzalnim nastopaštvom kakšnega Iva Hvalice ali zagnano ambicioznostjo Franca Pukšiča pridejo premalo do izraza ali v medije. Posplošene sodbe, da so vsi poslanci enaki in zato vsi enako brez ugleda in zaupanja, niso ustrezne. Morda kažejo predvsem na nenavadno, črno-belo podajanje in dojemanje, torej na pomanjkanje komunikacije v družbi. Morda kažejo tudi na prehitro ustvarjanje celotne slike na podlagi vtisov, ki jih zapuščajo najslabši deli. Vendar reči, da so vsi poslanci zanič, hkrati pomeni tudi, da pretežni del slovenske potnike nič ne velja. Od tod ni daleč do sodbe, ddjk vse, ker je vse učinek politike, v državi nmfjigdno. Takšno udobno, za državo čudno in;nediferencirano gledanje je v zadnjem času zfdlčllnopelo za skupine razumnikov. Gledi&mr rezultate je upravičena domneva, da grggFoČitno zmoto. Navsezadnje je bilo tudi k rezultatom dela poslancev, to je k zakonom in drugim aktom, doslej relativno malo pripomb.
Morda zato, ker poslanci dobro delajo. Njihova produktivnost je vsekakor neznanska. Od leta 1991 so sprejeli več kot 2200 aktov in 1049 zakonov (samo letos 58 zakonov in 52 mednarodnih pogodb). Napak, kakršna se je zgodila nedavno s Primexom ob sprejemu deviznega zakona, je v primerjavi številk malo. Tudi kritik zakonov je razmeroma malo. Včasih se zdi, da ni čisto jasno, ali je takšna produkcija znak, da se državni zbor spreminja v tovarno zakonov Topčider ali pa gre za normalno ustvarjalno fazo na prehodu iz nekdanjega jugoslovanskega v prihodnji evropski pravni red. Za zdaj kaže, da velja slednje. Država funkcionira in napreduje. Tudi to še ni čisto jasno, ali jo poganja negativizem ali optimizem, nazaupanje ali zaupanje.
Iz preteklosti je še en dokaz, ki zbuja dvom o slabem mnenju o poslancih. V odločilnih trenutkih zadnjih desetih, dvanajstih let slovenski parlament še ni zamočil. To je vsekakor že nekaj. Pred njim sta še dva velika izziva: Koper in volilni sistem.
Morda pa je bilo doslej relativno malo pripomb k rezultatom poslanskega dela zato, ker se poslanci v glavnem ocenjujejo po drugih, ne osrednjih, temveč morda celo obrobnih in velikokrat tudi nebistvenih zadevah, ker se na tej podlagi sklepa o celoti, kritike pa se izživljajo bolj na račun njihovega obnašanja kot njihovega dela.
Ne glede na to, kaj si vsak misli o poslancih in kako jih ceni, pa ostaja neizpodbitno dejstvo, da je personalna sestava državnega zbora rezultat volitev. »Take your time, think a lot« - ko vam bodo naslednjič slikali poslance kot krdelo brezobzirnih pokvarjencev, ki gledajo samo na to, kako bi vam izpraznili lepe, ne prikimajte prehitro. Spomnite se, da je tako, ker ste vi tako želeli.
Človek se dobro počuti, kadar je na svoje delo lahko ponosen.
d
M

.'3	1 b
Vsebina PPS 29
Mija Repovž Raje ne s figo v žepu
Dr. Janez Potočnik, glavni slovenski pogajalec z EU	27
Božo Mašanovič
Če nočete v Unijo, pač ni treba trkati na njena vrata
Jaime Garcfa-Lombardero y Vinas, glavni pogajalec EU za Slovenijo
Matija Grah
Matevž Krivic
Portret tedna	28
Kanada prva, mi na 33. mestu
Poročilo ZN: kje se živi dobro?
Matjaž Hanžek
Častna pozicija
Saša Vidmajer
Le mirno, to je naš adut
Slovenija. WTO in Hrvaška
Irena Šumi
Naprej v Karantanijo	29
Alenka Leskovic
Lažje za sodnike, donosno za odvetnike in drago za stranke
Prvi slovenski zakon o pravdnem postopku
Drago Jančar (2)
Sto obrazov ustvarjalnosti	30
Dr. Matija Kovačič
Prilagajanje, prilagajanje, prilagajanje... do kod?
Priložnosti in nevarnosti za slovensko kmetijstvo v EU (1)	31
Miloševič je kriv, ker mu ni uspelo
Srbija
Na vulkanu
Zoran Djindjič o Miloševiču
Jaka Alijeski
Še bo tekla kri
Vojna 21. stoletja	32
Sonja Merljak
Kako naj rečem, da sem Rom, če me cesar Jožef razglaša za Ziguenerja, predsednik Ceausescu pa za Cigana
Orhan Galjus. romski intelektualec
Dragiša Boškovič
Lokalna policija v oklepnih vozilih 33
Borut Kržišnik
Na kolenih pred Velikim Pokom
Dnevnik (4)
Miha Naglič
»Deo gratias 1000x JNA off«
Na Brezje, k Mariji, po pomoč in v zahvalo
Marko Zorko
Ugriz angela
Darko Hederih
Na razprodaji
Dr. Alojz Ihan
Bela kuga, črna smrt
Hipokratove sanje (4)	35
On proti koncu, ona na začetku
Hillary in Bill Clinton
Tudi moški postajajo žrtve svojega lepotnega diktata
Moški v ženskih očeh	36
Marko Milosavljevič
Zapeljivost statusa quo
Igor Vidmar, podjetnik, »nergač«, nekoč ideolog panka
Preveč ljudi, premalo gozdov, topla greda
Desetletje pomoči ob naravnih nesrečah - katastrofa	37
Tanja Zgonc
Blizu oblakov in zvezd
Tibetanska sveta gora Kailash (6714 m) in jezero Manosarovar (1)	38
Boris Jež
Ugovor vesti, vest proti ugovoru
Rudi Dornbusch
Brez panike v leto 2000
Gorazd Bohte
Tribunal na vrvici
Marko Crnkovič
Mi smo na liniji
Principi
Sporočilo bralcem
Ker je 23. aprila 1994 začel veljati novi zakon o javnih glasilih, so s tem prenehala veljati tista določila o obravnavanju prispevkov bralcev, ki jih je predpisoval stari zakon o javnem obveščanju iz leta 1986. To pomeni, da si poslej uredništvo pridržuje vso pravico do objave ali neobjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja teh prispevkov, pač v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Izjema so odgovori in popravki objavljenih informacij, ki bi lahko prizadeli posameznikovo pravico ali interes, kot to določa novi zakon v tretjem poglavju. Zaradi naraščajočega števila prispevkov bralcev in zaradi želje uredništva, da čim večjemu številu ljudi omogoči povedati svoje mne-nje, pripombe in pobude, opozarjamo, da bomo dosledno zahtevali spoštovanje predpisane dolžine največ 60 tipkanih vrstic v rubriki PP-29 (namenjeni odzivom na že objavljene tekste v časopisu) in največ 90 vrstic za rubriko Prejeli smo (namenjeni izražanju posameznih stališč, mnenj in pobud). Vsi prispevki za obe rubriki morajo biti opremljeni s polnim imenom in naslovom odgovorne fizične osebe (tudi v primeru institucij, organizacij, strank, društev ipd.), biti morajo v tipkopisu ali na računalniški disketi, po možnosti opremljeni s telefonsko številko, na kateri je mogoče preveriti avtentičnost avtorja. Uredništvo si pridržuje pravico, da vse daljše prispevke avtomatično zavrne ali skrajša.
email: pisma@delo.si
Delo, 10. julija
Prvi in osnovni problem sodne oblasti: avtoriteta
V Sobotni prilogi Dela je bil objavljen intervju z odvetnikom Hinkom Jenullom z gornjim naslovom. V njem odvetnik Hinko Jenull med drugim pove, da deluje predvsem v ljubljanskem sodnem okrožju in tu ne čuti bistvenih sprememb. Zaostanki so še vedno veliki, čakalne dobe so dolge, postopki ne tečejo tako, kot bi morali. Iz intervjuja izvemo, da Hinko Jenull dela v pravosodju 23 let, prej kot sodnik, zdaj kot odvetnik. Ne izvemo pa, da je bil Hinko Jenull v času od leta 1987 do leta 1990 nosilec sodne uprave, in sicer vodja ljubljanske enote takratnega Temeljnega sodišča v Ljubljani. 1. 1. 1987, ko je začel opravljati funkcijo vodje enote, je imelo Temeljno sodišče v Ljubljani, Enota v Ljubljani, 34.069 nerešenih zadev, ko pa je konec leta 1990 prenehal opravljati to funkcijo, je bilo število nerešenih spisov 53.942. Število nerešenih zadev se je torej v času, ko je bil vodja ljubljanske enote Temeljnega sodišča v Ljubljani Hinko Jenull, povečalo kar za 63,15 %.
O tem, ali je odvetnik Hinko Jenull ravnal v skladu z zakonom o odvetništvu in v skladu s kodeksom odvetniške etike, ko je tisto, kar je le navedba stranke, ki jo prav un zastopa, prikazal kot dejstvo, in ko je »predstojnici velikega sodišča« odrekel ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva, pa bo odločal pristojni disciplinski organ Odvetniške zbornice Slovenije.
Marija Bele Vatovec, predstojnica okrajnega sodišča. Ljubljana
Delo, 10. julija
Sestavljati ali razstavljati nacijo
Rad berem komentarje Borisa Ježa, tudi zaradi nekonvencionalnih (pre)bliskov, ki jih osvetljujejo. Vem tudi, da mu ne gre za pravniško razpravo, politični program ali načrt za preurejanje države. Bolj gre za pogumno razmišljanje, ki želi zbuditi pozornost in presenetiti. Kljub temu moram izreči nekaj pomislekov o temnih straneh prebliska, po katerem naj bi, če sem avtorja prav razumel, v Sloveniji opustili kosovizacijo (razstavljanje nacije), do katere vodi politika, ki gradi na »privilegijih« manjšinskih narodnih skupnosti in vzpostaviti amerikanizacijo (sestavljanje nacije), ki bo iz naroda naredila nacijo.
Danes je pravi čas za pogumno samospraše-vanje o ustreznosti politike do manjšin. Ko bo Slovenija polnopravna članica Evropske zveze, ne bo več pravih meja med Slovenijo in sosednjima državama, v katerih živita matična naroda italijanske in madžarske narodne skupnosti. To bo večje probleme povzročilo Sloveniji kot njenima manjšinama, kar pa na srečo velja tudi za Avstrijo in Italijo in slovenski manjšini, ki živita tam. Ti novi izzivi pa ne terjajo, da bi se morali odpovedati dosežkom pri zagotavljanju varstva narodnih skupnosti. Posebne pravice italijanske in madžarske narodne skupnosti namreč niso samo »dosežek prejšnjega režima«, ampak so pomemben temelj slovenske osamosvojitve, mednarodnega priznanja in vključevanja Slovenije v evropske integracije. Miloševičevega zatiranja albanske manjšine, ki je poleg vsega na Kosovu že dolga desetletja večina, ni mogoče primerjati s posebnimi pravicami manjšinskih narodnih skupnosti v Sloveniji, kosovske pokrajine ni mogoče primerjati z zastopstvom Italijanov in Madžarov v državnem zboru in še manj je smiselno ponoviti Miloševičevo napako z omejevanjem manjšinskih pravic v imenu enotne Srbije. Miloševičeva Srbija je z Ameriko v vojni zaradi svoje kosovske politike, Slovenija je tudi zaradi povsem nasprotne politike do narodnih manjšin članica Sveta Evrope, pridružena članica EZ, kandidatka za polnopravno članstvo v njej in Natu ter ameriška zaveznica.
Ameriška nacija je nastala potem, ko so se vanjo stopili priseljenci, pripadniki najrazličnejših narodov. Je ta ideja lahko privlačna tudi za Slovenijo? Morda. Deloma ima celo posamezne nastavke v ustavni ureditvi, stare četrt stoletja: že republiška ustava iz leta 1974 je govorila o »ljudstvu Slovenije«, veljavna ustava govori o oblasti ljudstva, o tem, da je Slovenija država vseh svojih državljank in državljanov ipd. Smiselno je zato opozorilo, da se moramo vsi državljani Slovenije bolj zavedati skupne usode in interesov, ne glede na svojo nacionalno pripadnost in korenine in ne glede na to, da nas v prihodnosti čaka nova identiteta, identiteta Evropejcev, državljanov EZ. Toda za ta procesa posebne pravice manjšinskih narodnih skupnosti niso ovira. Ravno nasprotno, s temi posebnimi pravicami Slovenija dokazuje, da zavesti o pripadnosti državi in EZ ne bo gradila na balkanski način. Na našem vzhodu, žal pa tudi drugje, lahko spremljamo poskuse nasilnega vzpostavljanja čistih nacionalnih držav. Nasilno »prekršče-vanje«, ubijanje, izseljevanje, množični poboji, koncentracijska taborišča, genocid v obliki »etničnega čiščenja« je bilo pogosto utemeljeno na enakih pravicah vseh državljanov ne glede na njihovo narodno pripadnost. Na Hrvaškem, v spopadih med Hrvati in Muslimani v Bosni in v najnovejšem nasilju nad Srbi in Črnogorci na Kosovu se kaže, da se takšne nacionalne politike hitro učijo tudi Miloševičevi sovražniki, po
načelu zob za zob, glavo za glavo. Z glavo pa ne plačujejo in ne bodo plačali krivci za nasilje nad manjšinami, ker v Hagu ni mogoče izreči smrtne kazni, ampak navadni ljudje, ki se nimajo kam umakniti.
Ni se težko spomniti kdo, kako in zakaj je v Jugoslaviji spodbujal nastajanje nove jugoslovanske nacije in zagovarjal načelo: en človek, en glas. V evropskih, še posebej pa balkanskih razmerah pomeni talilni lonec, za razliko od Amerike, nasilno nadvlado večinskega naroda nad ostalimi, ne izgradnje nacije, znotraj katere se bodo vsi počutili svobodne in enakopravne. Zamislimo si, kako bi teorija o enotni naciji zvenela iz ust italijanskih, avstrijskih ali madžarskih politikov in koliko simpatij zbuja v nas in v mednarodni javnosti Tudmanovo nagovarjanje Hrvatic in Hrvatov. Se bomo posvetili sestavljanju slovenske nacije in z zanikanjem posebnih pravic italijanske in madžarske narodne skupnosti spodbijali temelje ustavne obveznosti, ki jo ima slovenska država do Slovencev, ki živijo zunaj njenih meja? In na obveznosti držav, v katerih slovenske manjšinske skupnosti prebivajo? Se nam ob sprejemanju zakona o slovenski narodni skupnosti v Italiji zdi, da sosednja država pluje v napačni smeri, namesto da bi utrjevala zavest o enotni italijanski naciji? Bomo podprli Heiderja, ki kritizira preširoke pravice slovenske manjšine na Koroškem? Ali pa naj bi mi opustili načelno manjšinsko politiko, sosedom pa priporočili, da jo začno uveljavljati?
Ni res, da bi se lahko pripadniki jugoslovanskih narodov, ki razpršeno prebivajo v Sloveniji, dolgoročno »sestavili« v avtohtone manjšine in izsilili pravice, kot jih imata italijanska in madžarska narodna skupnost. Za zbujanje takšnih strahov ni nobene podlage in še manj je v imenu njih smiselno terjati zoževanje pravic tistih, ki jim ustava daje posebne pravice (neposredno na podlagi ustave Italijanom in Madžarom in na podlagi zakonskih določb tudi Romom). Tudi z Romi ne gre zbujati strahov. Bolj je zaskrbljujoče tisto, kar se dogaja v Prekmurju, tam torej, kjer so pravice Romov uspešneje zavarovali kot *drugod v Sloveniji in po svetu. Kot vse kaže, si tam nekateri občinski funkcionarji prizadevajo »prodajati« romske družine tako, da jim pomagajo pridobiti kredite za nakup hiš samo zato, ker so te hiše v sosednji občini. Pa se ne bojim za Rome, ki bodo, iznajdljivi kot so, znali stvar obrniti v lastno korist in obogateti na račun nespametnih Slovencev. Bojim se le, da se k nam selita nestrpnost in prepričanje, da je bolje prenesti svoje težave na nekoga drugega kot jih reševati.
Politika strpnosti, upoštevanja različnosti in negovanja manjšinskih pravic je bila in ostaja edina prava pot. Je dobro izhodišče tudi za urejanje mednacionalnih odnosov v združeni Evropi, če ne želimo, da se bo za Slovenci v njej izgubila vsaka sled. Ni ovira, ampak je pogoj za razvijanje zavesti o pripadnosti skupni evropski domovini ljudi, regij, narodov in držav.
Če je Boris Jež želel opozoriti na previdnost pri širjenju posebnih pravic na nove narodne skupnosti in poudariti pomen utrjevanja zavesti o pripadnosti skupni državi, se z njim strinjam. Ne strinjam pa se z mislijo o zmanjševanja pravic narodnih skupnosti v imenu »sestavljanja nacije«. dr. Ciril Ribičič, Ljubljana
Delo, 3. julija
Ambivalentnost in neznanska lahkost tranzicije
Gospoda Grege Repovža vsekakor ne mislim prepričevati o svoji pronicljivosti, natančnosti in neapriornosti. Morda pa ga bom prepričal, da mi gre za diskusijo »ad rem« (in ne »ad hominem«) in da za mojimi trditvami stoji kar obširna empirična evidenca. To velja tudi za mojo oceno o njegovi (in Delovi) inklinaciji k določeni politični opciji. Nastala je na podlagi enega od člankov oziroma trditev, ki so bile tu zapisane. Je pa to le delček evidence, saj že leta spremljam pisanje časopisa Delo in njegovih novinarjev. Moram poudariti, da zame ni prav nič škandaloznega, če je novinar implicitno ali eksplicitno politično opredeljen. Problem je sistemski. Namreč, možno je, da v tem časopisu pišejo novinarji, ki vrednotijo in komentirajo, izhajajoč iz različnih političnih ali ideoloških vidikov. Če se obnašajo profesionalno, ta časopis (medij) deluje pluralno in izpolnjuje funkcijo katalizatorja demokratične politične kulture. Če tega ni, je vseeno še možno (kar je v svetu bolj pogosto), da obstajajo politično in svetovnonazorsko različno profilirani časopisi (mediji). V Sloveniji nimamo ne enega ne drugega. Treba pa je omeniti, da je mariborski Večer vsaj poizkus nevtralnejšega poročanja in komentiranja (prav tako je treba posebej in diferencirano obravnavati elektronske medije). Delovi in Dnevnikovi novinarji bi se od njega lahko marsikaj naučili. Recimo, kako se netendenciozno poroča o zborniku, ki ga je izdala Nova revija (glej komentar g. M. Predana v prilogi V soboto, 10. julija).
Nanizal bom nekaj (dodatnih) podatkov in ocen, ki kažejo, da pri nas ni vse v redu z medijskim pluralizmom. Poglejmo si najprej oceno, ki je nastala v okviru primerjalnih analiz stopnje demokracije v 191 državah, ki jih opravlja Freedom House. Tu je Slovenija sicer dobila dobro splošno oceno, toda glede medijev obstajajo določeni pomisleki. Tako lahko preberemo, da svobodo tiska ogrožajo naslednji elementi: samocenzura, indirektni politični pritiski in neizkušenost novinarjev (»who report crudely or ignorantiy«), ki izvira iz štiridesetletne avtoritarne komunistične oblasti (Slovenia, 551-552). Kot negativna poteza je ocenjena odprava Sklada za pluralizacijo medijev v letu 1992.
Podobnega mnenja (ki pa je tudi strokovno utemeljeno in ne politično motivirano) je študija, ki je bila opravljena na FDV, kjer se avtorica, komunikologinja dr. Sandra Ba-šič-Hrvatin, ukvarja s privatizacijo medijev pri nas. Prihaja do ugotovitev, ki kažejo na tendence monopolizacije medijskega prostora (o tem govori tudi g. Osterman v članku, ki ga navajam v svoji razpravi, in še cela vrsta drugih avtorjev »nedesne« pro-vinience). Empirični podatki o koncentraciji lastništva na področju množičnih medijev to samo potrjujejo.
Kar pa zadeva (mojo) oceno, ki podopti-malni medijski pluralizem povezuje z visoko stopnjo reprodukcije elit, pa naj navedem trditev izpod peresa (tudi »nedesnega« in od Nove revije delno distancirajočega se) dr. Dimitrija Rupla. Takole pravi: »Komunisti so si od najbolj dramatičnih časov za Slovenijo do danes utrdili položaj z mnogimi gospodarskimi, predvsem pa medijskimi podjetji« (zbornik Sproščena Slovenija, NR, str. 305). To je seveda v primerjavi z mojimi analizami dosti radikalnejša pozicija. Sam o prenovljeni stari eliti ne govorim (v prvi vrsti) kot o komunistih ali reformiranih komunistih, temveč kot o retencijski eliti, ki ji ne gre več - vsaj za njene glavne tehno-kratsko-pragmatične predstavnike to velja — za ideologijo v starem pomenu besede, temveč predvsem za interese in ohranitev doseženih pozicij. Potreba po ideologiji in legitimizaciji je seveda še zmeraj prisotna, toda to vlogo zdaj opravlja dosti bolj prefinjena, četudi na robovih izjemno groba ima-gologija, povezana s kulturnim bojem. Ta pa brez brezhibnega delovanja medijskega (u)stroja ni mogoča...
Na koncu postavljam še eno vprašanje. Zanima me, kaj je s tisto AFNO pred imenom dr. Slavoja <!!!AFNA!!!>ižka, ki ga omenjam v tekstu? Gre le za šlamparijo nekoga iz sobotne redakcije Dela ali za prijazno subverzijo. In komu je namenjena? Je to nov (negativni) imagološki trik? dr. Frane Adam, Ljubljana_______________
Ne gre za zaroto proti vam, spoštovani in sumničavi gospod Adam. Če bi nam šlo za to, da se vas »lotimo«, vas ali ne bi objavili ali pa bi se ob vas obregnili naravnost. Ali ne bi bilo to bolj logično? Te »afne« se včasih pojavijo pri konvertiranju tekstov. Žal se je lotila vas in dr. Žižka in žal smo jo spregledali. (Ta nesrečna afna se praviloma pojavi namesto črke ž).
Uredništvo
Delo, 10. julija
Nasvidenje in srečno, maturantje
S posebnim zanimanjem sem prebral razmišljanja Milene Zupančič in Toneta Pavčka o maturi. Toliko bolj, ker sem bil le nekaj dni pred tem postavljen v vlogo izpraševalca pri ustnem delu sprejemnega izpita za študij arhitekture in sem bil, tako kot že leto pred tem, znova obupan nad nivojem kulturnega obzorja naših maturantov. K temu pisanju se torej nisem spravil kot traumatizirani oče, ki želi vse najboljše svojim najbližjim, niti ne želim prispevati k strankarskim nabiranjem točk. Obupan sem predvsem zato, ker me razgovori z mladimi vedno znova prepričujejo, da je sedanja oblika mature v nasprotju Z njihovim kulturnim obzorjem in intelektualno zrelostjo.
Preverjanje sposobnosti za študij arhitekture je brez dvoma problematično in sam sem sprejemnim izpitom vedno nasprotoval, vendar ostajam brez odgovora vsakič, ko se postavi vprašanje, kako sicer izbrati omejeno število študentov (ki jim lahko nudimo kolikortoliko spodobne razmere za študij) med nekajkrat večjim številom prijavljenih.
V tem smislu tudi sam razumem razgovor s kandidati kot preverjanje njihove sposobnosti zaznavanja okolja, njihove občutljivosti do kvalitet ali problemov prostora, njihove dovzetnosti do kulturnega dogajanja in umetnosti, pa tudi njihov širši interes za vsa protislovja sveta, v katerem živimo. Verjamem namreč, da je pristna intelektualna in kulturna zvedavost in zavzetost pomembnejša za uspešen študij (tudi arhitekture), kot pa kako neoprijemljivo strokovno predznanje ali celo prirojeni talent.
Zato sem vedno znova zaprepaden, ko slišim, da se je večina maturantov morala v zadnjih letih odpovedati svojim osebnim interesom zaradi zahtevnosti mature. Mladi ljudje, ki so se, mnogi tudi več let, ukvarjali z glasbo, likovnimi dejavnostmi, raznimi strokovnimi področji ali športom, so vse to opustili, da bi uspešneje opravili maturo. Ali ni do kraja absurdno, če mora človek v morda najbolj občutljivem obdobju svojega osebnostnega odraščanja opustiti področje svojega interesa zato, da bi opravil zrelostni izpit? Tudi sam sem moral kot oče srednješolskih otrok na t. i. roditeljskih sestankih vedno znova poslušati, da je celotna srednja šola le priprava za uspešno maturo. Skratka, srednješolcem štiri leta dopovedujejo, da se morajo učiti za zrelostni izpit, ne pa zato, ker bi jim pridobljeno znanje morda lahko pomagalo pri razumevanju sveta, v katerem živijo. Če se torej otroci v osnovni šoli učijo le zato, da bodo zadovoljni učitelji in starši, se danes tudi v srednji šoli učijo zato, da bodo čim bolj uspešno opravili maturo. Mar s tem res dokazujejo svojo zrelost? Sam prihajam pri sprejemnih izpitih do povsem nasprotnih spoznanj - maturanti s tistih srednjih šol, ki veljajo kot manj zahtevne, so večinoma bolj samosvoji in bolj zanimivi, pogosto tudi intelektualno širše razgledani, na nek način zrelejši. Zdi se, da prav zato, ker so imeli več časa zase in za svoje interese. Čeprav me ne zanima enciklopedičen obseg znanja, ki ga daje srednja šola z maturo, pa me vedno znova preseneča, kako malo vedo maturanti o slovenski kulturi in umetnosti. Težko je verjeti, vendar velika večina med njimi ni sposobna našteti treh živečih slovenskih pisateljev, skoraj nihče ne zna navesti treh sodobnih slovenskih likovnih umetnikov, da o pesnikih, glasbenikih in arhitektih sploh ne govorim. Mnogim ime Drago Jančar ne pove nič, še manj Janez Bernik, o Zoranu Mušiču ni slišal očitno . nihče (le neki deklici se je zdelo, da gre za ime slovenskega arhitekta). Berejo le tiste knjige, ki sodijo v obvezno čtivo. V gledališče gredo le, če imajo abonma. Skoraj ne hodijo v kino, koncertov in razstav ne obiskujejo. Itd., itd. Skratka, tisto živo dogajanje v sodobni slovenski kulturi in umetnosti, ki nas konstituira kot razpoznaven narod, je zanje tabula rasa. Morda res ni kaj posebnega, tudi meni gre pogosto na živce slovenski egocentrizem, ki je danes razširjen zlasti med kulturniki. Pa vendar - saj ne živimo na luni. In Evropa brez meja, v katero tako ihtavo silimo, bo lahko zanimiva le, če bo ohranila kulturno pestrost. In mi bomo imeli svoje mesto v njej le, če bomo tudi sami spoštovali (in ohranili) svojo kulturno identiteto.
Ta se ne izide z zapleteno matematiko odvodov in integralov, ki jih morajo obvladati naši maturanti. Matematika mi je bila sicer vedno v veselje. Po maturi sem se celo ukvarjal z mislijo, da bi vpisal študij matematike. Zato sem se težko sprijaznil z dejstvom, da računanje nekaterim predstavlja nedoumljivo travmo. Toda že v osnovni šoli sem spoznal, da so človeške sposobnosti zelo neenakomerno razporejene in mnogi sošolci, ki sem jim pomagal pri matematičnih nalogah, so bili zavidljivo domiselni in ustvarjalni na drugih področjih. Nekateri so postali vidni slovenski kulturniki, družboslovci itd. Tudi med študijem na univerzi so imeli največji vpliv na mojo izobrazbo profesorji, ki so se izkazali kot slabi matematiki. Danes sem arhitekt, projektant kar nekaj objektov, ki stojijo in obenem profesor na Fakulteti za arhitekturo, ki sodi med tehnične fakultete. Vendar pri svojem delu, že odkar sem opravil zadnji izpit iz matematike, potrebujem le najosnovnejše računske operacije, kot so seštevanje, odštevanje, množenje in deljenje. Zato se sprašujem, s kakšno pravico postavljamo zahtevnejšo matematiko kot prag zrelostnega izpita tudi tistim mladim ljudem, ki jim je morda narava naklonila druge neprecenljive sposobnosti in talente, ne pa logično-matematičnega mišljenja. Toliko bolj, če se vpisujejo na družboslovje, umetniške akademije ipd. Milena Zupančič pravi, da bi ji matura, kakršna je danes, skoraj gotovo preprečila pot do igralske akademije. Bojim se, da to velja za mnoge slovenske umetnike in kulturne delavce. Ali sploh vemo, kaj to pomeni? Slovenci smo tako majhen narod, da je vsak neodkrit, zamujen talent neprecenljiva škoda. In le zato sem se lotil tega pisanja. Sedanja oblika mature temelji na pridnosti in faktografskem memoriranju, terja pa samoodpo-vedovanje in zanikanje osebne iniciative in pristnih interesov. Uspeh pri maturi pa je najpomembnejši pogoj za vpis na univerzo. Na ta način so pri vstopu na univerzo zapostavljeni vsi tisti, ki imajo izrazitejša zanimanja in talente za posamezna področja in zato v času srednješolskega študija niso uspeli (ali želeli) podrediti svojega življenja tekmi za maturitetni uspeh.
Aleš Vodopivec, Ljubljana_______________
Delo, 10. julija
General v politiki
V članku novinarja Matije Graha, ki obravnava tudi rezultate referenduma o volilnem sistemu za DZ Slovenije 8. decembra 1996, sem prebral: »Ker na referendumu ni zmagal noben volilni sistem (ne večinski ne kateri drugi), je zahteva ustavnega sodišča za njegovo uzakonitev že od začetka oropana potrebne legitimnosti.« Poglejmo, kako je s tem.
Podatke sem dobil v članku Majde Vukelič v Delu 9. julija 1999. Navajam jih okroglo brez decimalk. Za večinski sistem je glasovalo 44 % udeležencev, za proporcionalnega 26 % in za kombiniranega 14 %. Neveljavnih glasovnic je bilo približno 15 %. Preden pa začnemo razmišljati, kako je s temi odstotki, premotrimo, kako se lahko sto točk porazdeli med dva, tri, štiri in več partnerjev. Če sta zgolj dva partnerja, lahko dobita oba enako število točk, lahko pa eden več (51) drugi manj (49). Navajam mejne primere. Zmagovalec je tisti, ki je dobil 50 plus 1 točko. Če so trije, lahko dobi eden več drugi manj, tretji nekaj vmesnega (34:33:32) in tako naprej. Pri dvoparitetni udeležbi je jasno, da je zmagovalec tisti, ki dobi eno točko več kot 50. Pri triparitetni udeležbi pa mora zmagovalec dobiti od 34 točk vse do 66, če eden ne dobi niti točke, a drugi vse ostale. Enako je s porazdelitvijo odstotkov na referendumih.
Po vsem tem se lahko vprašamo, zakaj se je pri poslancu g. Jakiču in v sredstvih javnega obveščanja pojavilo število 50, ki v tričlensko porazdelitev 100 točk nikakor ne sodi, razen po naključju ali zaradi politične kaprice. Zmagovalec v tričlenski udeležbi mora preseči vsaj magično število -33.333...
Jaka Kralj, Ljubljana
Delo, 14. julija
»Hopsa! To je bil morda majhen korak za Neila, toda kar velik zame«
V	prilogi Dela Znanost smo brali članek g. Krmelja o smrti ameriškega astronavta Charlesa Conrada, tretjega človeka, ki je stopil na Luno. Prva sta bila Neil Armstrong in Edwin Aldrin, ki sta s tem uresničila davne sanje človeštva.
Avtor pa zmotno navaja datum prvega pristanka človeka na Luni, ko piše, da se je to zgodilo 20. julija 1969. Ta datum velja le za Ameriko; po srednjeevropskem času pa je bil pristanek ameriške vesoljske ladje Apollo 11 na Luni 21. julija 1969 ob 3. uri in 56 min. V resnici pa vesoljska ladja sama ni pristala na Luni, od nje se je odklopil le pristajalni del, imenovan Lem, pristal z astronavtoma na Luni in se po opravljenem delu vrnil k matici.
V	naslednjih treh letih so pristali na Luni še petkrat; vsega je bilo 12 astronavtov, ki so stopili na Lunina tla.
Uspeh projekta Apollo 11 je bil zgodovinski. Prav je, da se ga spomnimo ob tridesetletnici tudi zato, ker je pri njem sodelovala slovenska znanost. Podpisani sem takrat delal kot znanstveni sodelavec v švicarskem podjetju KERN & Co. v mestecu Aarau in^zp.projekt Apollo razvil dva specialna objektiva (1:0.9, f=18 mm in 1:4.5, f=18() mm) za filmsko kamero »Data Acqu-isition«. Te kamere (bilo jih je več in so bile nameščene tako v ladji sami kot na Lemu) so služile za pridobivanje filmske dokumentacije o vseh dogajanjih na vesoljski ladji kakor tudi med bivanjem na Luninem površju. Kernove objektive je NASA uporabila že pri poletu Apollo 10, kakor tudi pri vseh nadaljnjih, prav tako tudi pri misijah SKYLAB.
Kernovi objektivi in objektiv firme ZEISS za specialni fotoaprat haselblatt so bili edini prispevki evropske optične industrije pri tem zgodovinskem dogodku.
Pred odhodom v Švico (1966) sem 7 let delal pri tovarni Vega v Ljubljani, oziroma v Inštitutu Jurij Vega, ki je za matično tovarno opravljal razvojna in raziskovalna dela. dr. Ludvik Čanžek, Ljubljana
Delo, 3. julija
Kako požeti žito?
Z nekaterimi ugotovitvami v članku Matije Graha strinjam, menim pa, da se napoved pisca, kako bosta SNS in DeSUS, ki nimata mreže po vsej Sloveniji, izginili iz političnega prizorišča, ne bo uresničila.
Pisec zaradi nepoznavanja programa ali pa zlonamerno zapiše, da je DeSUS stranka enega samega vprašanja, enega samega problema - upokojenskega. Odnos pisca do prispevka te stranke v vladni koaliciji in njene močne vpetost v družbena dogajanja na lokalnem in državnem nivoju je podcenjujoč. Na lokalnih volitvah leta 1994 je stranka imela 70 svetnikov v občinskih svetih, na volitvah 1999 pa je svoj vpliv znatno povečala, saj ima 139 svetnikov.
Strankin program obsega skrb za vse generacije in ne le za upokojence, skrb za gospodarski razvoj družbe, ki je osnova, na kateri je mogoče reševati vse probleme na izobraževalnem, kulturnem, socialnem, zdravstvenem, športnem in drugih področjih. Program obsega naloge tudi na področju mednarodnega sodelovanja. Skratka, strankin program je celovit, univerzalen. Gospod Grah je obravnaval le eno od pomembnih programskih usmeritev. Zakaj?
Želim posebej zapisati, da je bila aktivnost DeSUS pri zaščiti pravic upokojencev in pripravi zakona o reformi zelo pomembna in uspešna. Soglašam tudi, da je glede na izjemno aktivnost stranke pri obravnavi aktualnih problemov upokojencev možna pi-ščeva enostranska ocena. Čas je prav na pokojninskem področju zahteval večje angažiranje vseh, ki jim je do reševanja pokojninskih problemov. Pošteno pa ni, da pisec ne vidi delovanja te stranke tudi na drugih področjih, pomembnih za nadaljnji demokratični razvoj Slovenije.
O volilnem sistemu sem že pisal, zato bi dodal le, da razprtije, očitki in obtožbe posameznih zagovornikov večinskega, proporcionalnega ali kombiniranega sistema ne vodijo k strokovni rešitvi tako zahtevne problematike, kot je volilni sistem. Svetujem, da se vsi pristojni in odgovorni organi v državi in vse stranke med seboj poslušajo in pripravijo predlog zakona, ki bo imel možnost, da ga državni zbor sprejme. Žuganje z ustavno krizo, bojkotom volitev, govoriti o nedemokratičnosti itd., če »moje« stališče ne bo sprejeto, ni vredno nivoja, ki bi ga naj imeli upravljalci države, poslanci in vodje političnih strank.
Nedvomno velja pri tako pomembnem zakonu spoštovati tudi mnenja organizacij civilne družbe. Zakon, ki ga bo državni zbor sprejel, moramo spoštovati vsi, tudi če komu ne bo všeč. Stopamo v Evropo. Z volilnim sistemom, ki ga krčevito vsiljujejo posamezniki, pa smo globoko na Balkanu. Vsem bralcem, zlasti pa upokojencem, svetujem, da resno in tehtno spremljamo dogajanja v državnem zboru, da se bomo na volitvah leta 2000 lažje odločali. Upokojenci moramo v prihodnje v znatno večji meri vplivati na volilni izid, kot smo na zadnjih volitvah. Upokojencev nas je 29 % volilnega telesa, smo še aktivni, smo prepo-
znavni in nam ni vseeno, kaj se dogaja v družbi in kakšen bo njen razvoj.
Pluralni politični sistem zahteva, da smo tudi upokojenci prisotni, saj če nas ne bo zraven, bomo odpisani ih še bolj prikrajšani. To so dejstva, ker se stranke zapirajo vase in disciplinirajo svoje poslance. Tako se je zgodilo tudi z zakonom o posebnih pogojih upokojevanja poslancev. Državljani in upokojenci in zaposleni smo protestirali, saj bi bil sicer zakon sprejet. Poslanci državnega zbora so vendarle spoznali, da so pri prvem glasovanju storili nemodro in nemoralno dejanje. Ali naj volivci to kar pozabimo? Ne! Na volitvah moramo taka ravnanja imeti pred očmi.
Upokojenci, poslanci v drugih strankah razen v DeSUS, se pri obravnavi problemov upokojencev podrejajo politiki stranke. Upokojenci moramo za naša stališča nenehno iskati oporo v politiki.
V Sloveniji imamo sistem, da volilci vplivamo na dogajanja vsaka štiri leta, ko so volitve. V obdobju delovanja državnega zbora (4 leta) prevzemajo nase vso skrb in odločanje politične stranke, ki so v parlamentu. Volilec je pozabljen, odrinjen. Organizacije civilne družbe si zelo prizadevamo za večji vpliv, kot ga imamo danes.
Prepričan sem, da bo DeSUS tudi v prihodnje parlamentarna stranka. Žito pa naj po-Žanje tisti, ki bo sejal dobro seme! Upokojenci imamo modrost, strpnost in izkušnje, ki jih bomo, ko gre za življenjska vprašanja, s pridom uporabili za medgeneracijsko povezovanje, razvoj in zagotovitev socialne in pravne države.
Vinko Gobec, Kamnik
Delo, 7. julija
Že videno - prebliski
Državnozborski poslanec g. Geza Džuban (LDS) je v razpravi o volilni zakonodaji navedel, da so v pomurskem prostoru v petih volilnih okrajih po sedanjem volilnem sistemu tukajšnji izvoljeni poslanci dobili naslednje odstotke glasov: en poslanec več kot 40 odstotkov, dva več kot 30 odstotkov in dva več kot 25 odstotkov.
Za to hitro matematično reakcijo, ko se je branil očitka, da po morebitni novi volilni zakonodaji ne bodo več izvoljeni, je treba pomurskemu poslanca čestitati.
Da pa bi bila obramba učinkovitejša in »špekulacija« o bodoči izvolitvi ali neizvolitvi prepričljivejša, bi morali pomurski poslanci, tako predvsem g. Geza Džuban, g. Gerenčer, g. Špindler in seveda odmevni g. Pucko, tudi javno matematično natančno navesti, v kolikšnem odstotku so se s svojimi argumenti v vseh dosedanjih sejah DZ oglasili k razpravi in šele nato ob glasovanju pritisnili na tipke. Le tako bi znalo biti tudi ovrženo mnenje poslanca g. Pukšiča, da nekateri poslanci skrbe predvsem za svoje... Janko Štamberger, Murska Sobota
Delo, 26. maja
Razširjen krog žrtev vojnega nasilja
Skoraj 50 let je bilo potrebnih, da je bil sprejet zakon o žrtvah vojnega nasilja. To se je zgodilo leta 1995 in z njim je bilo zadoščeno nekaj tisoč žrtvam, zlasti tistim, ki so bili nasilno pregnani v nemška taborišča.
V	naslednjih letih je zakon doživel še nekaj dopolnil in bil končno dopolnjen letošnjega junija v veliko razočaranje nekaj sto ljudi, ki so bili rojeni v nemških in drugih taboriščih po 15. februarja leta 1945.
Krivica se po tem zakonu za vse nas, ki smo bili rojeni v nemških in drugih taboriščih po februarju 1945, še nadaljuje, kajti zakon priznava status pregnanca samo tistim, ki so bili rojeni tri mesece pred 15. majem 1945 in samo njim daje materialno in moralno zadoščenje. Ne vem, koga moramo v tem trenutku prizadeti obtožiti za to storjeno materialno in duševno škodo, ali pisca zakona, predlagatelja slovensko vlado, Društvo izgnancev, ki je na nas namerno ali nenamerno pozabilo, ali slovenski parlament, ki je sprejel ta za nas krivični zakon. To je krivica in prizadeti jo razumemo kot klofuto, klofuta pa vedno najbolj zaboli tistega otroka, ki je zaradi nepravičnih razmer še bolj izpostavljen zapostavljanju in ponižanju. Ne smemo pozabiti, da je bilo med temi otroki tudi nekaj takih, katerih matere so posilili ruski vojaki in so bili skupaj s svojimi materami za vse življenje kruto zaznamovani.
V	Sloveniji nas živi kar nekaj, ki imamo v svojih osebnih izkaznicah in drugih dokumentih zapisan kot rojstni kraj ime tega ali onega zloglasnega nemškega taborišča in smo že s tem za vedno po svoje zaznamovani. Že samo to dejstvo pove, da se naše otroštvo ni začelo v nič kaj rožnatih razmerah in v pravi domovini. Naše matere so nas zanosile in donosile izčrpane in zgarane. Zaradi težkega dela po nemških tovarnah so nas rodile v najbolj kaotičnih razmerah. Pomislimo samo na dejstvo, da so bili zadnji meseci vojne povezani z najhujšimi bombardiranji zavezniških letal, prodiranjem front, in mlade matere so bde v stalnem strahom, begu in velikem pomanjkanju hrane. Medicinska znanost pa pove, da so otroci, donošeni in rojeni v takih razmerah, za vedno zaznamovani glede telesnega in duševnega razvoja. Zakaj se predlagatelj zakona ni oziral na ta spoznanja medicinske stroke? Veliko nas je, ki imamo zato stalne psihične probleme kot posledico pomanjkanja v najbolj nežnih in občutljivih letih svojega življenja in to še kako občutimo pri svojem zdravju. Nekateri smo za nameček vsega gorja v nemških taboriščih izgubili tudi svoje starše.
Opozoriti velja še na dejstvo, da je veliko dojenčkov umrlo na poti domov, ki je trajala tudi po več tednov. To velja zlasti za tiste, ki so se vračali domov pod rusko komando. Drugi so preživeli, ker so jih matere na poti hranile z mlekom v prahu oz. s tistim, kar so imele. Ostale pa so trajne posledice pri njihovem zdravju. Prav tako niso bila nič kaj rožnata prva leta njihovega življenja v domovini, ki so bila prav tako povezana s pomanjkanjem in čeprav smo bili mnogi vojne sirote v pravem pomenu besede, nismo bili deležni nobenih bonitet in socialnega varstva.
Naša kalvarija se ni končala 15. maja 1945, marveč se je zavlekla do konca avgusta in še naprej, torej smo preživeli v nemških taboriščih še več kot tri mesece. Kaj pa, če bi kdo izmed nas zaradi hudih razmer umrl nekaj dni po rojstvu? Za dar življenja bi bil prikrajšan prav zato, ker je bil rojen v tujini, zaradi nasilja, ki mu je bil izpostavljen. Poleg vseh krivic, ki smo jih doživeli otroci, rojeni v nemških taboriščih v zadnjih mesecih vojne, moramo zdaj doživljati še eno, morda največjo: da nas omalovažuje tudi nova država Slovenija, ko sprejema t. i. vojne zakone. Zato zahtevamo, da se tudi nam prizna status pregnanca oz. žrtve vojnega nasilja in da dobimo vsaj moralno zadoščenje, če država ni pripravljena dati materialnega. Če je nova država res mati vseh Slovencev, naj to krivico popravi in tudi nam da za nič kaj rožnato otroštvo potrebno zadoščenje. Gre namreč za flagrantno kršenje osnovnih človeških pravic. Te pa imajo prvenstvo pred vsemi drugimi zakoni. Vse odgovorne sprašujem: Ali sem jaz, rojen v nemškem taborišču med strahovitem bombardiranjem zavezniških letal, materi, ki je
zbolela za tuberkulozo kot taboriščnica v nemških tovarnah, in očetu, ki je tragično umrl v nesreči v drugem nemškem taborišču na dan mojega rojstva; ki sem se nekaj mesecev po rojstvu hranil le z mlekom v prahu, ker me mama zaradi tuberkuloze ni smela dojiti; ki sem moral rasti brez očeta in zaradi materine bolezni, zaradi katere se ni mogla nikjer zaposliti in delati, živeti dolga leta pri tujih ljudeh - in vse to zaradi vojne in pregnanstva — dejansko žrtev vojnega nasilja ali ne? Gre zame za usodno vprašanje, ki ga Želim rešiti, kakor ga želijo tudi drugi, ki so se znašli v podobnem položaju.
Za vsa leta trpljenja, ki sem ga povojna leta bridko izkušal, zahtevam ustrezno zadoščenje oz. priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve mi je v odločbi namreč odločilo, da kljub jasnim dejstvom nisem žrtev vojnega nasilja, vrhovno sodišče pa mi že več kot leto dni po pritožbi še ni odgovorilo. Hladni so ostali tudi na ministrstvu za delo in družino, kjer so bili o problemu seznanjeni in so obljubljali pozitivno rešitev; za nas se niso zmenili poslanci in končno niti ne Društvo izgnancev. Krivica se torej nadaljuje in če ne bo pravično rešena, bodo ostale tudi naše rane nezaceljene in bodo vznemirjale vest tistih, ki so kljub deklarirani humanosti brez srca.
Jože Pacek, Čatež ob Savi
Delo, 3. julija
Najboljši v vlado, malo slabši v parlament
Bivši ustavni sodnik g. Jerovšek pravi, da je državni zbor sprejel nagnusen zakon o ugotavljanju izidov referenduma o volilnih sistemih, bivši ustavni sodnik g. Krivic pa pravi, da je bil omenjeni zakon prepisan iz ustave. Ali to pomeni, da je za g. Jero-vška nagnusna celo ustava? Če smem ponižno vprašati, zakaj na ustavnem sodišču niste proti nagnusnem zakonu ukrepati pred izvedbo referenduma, kakor bi se za pravno državo tudi spodobilo?
Sicer pa menim, da bi bilo ukrepanje proti nagnusnemu zakonu po referendumu upravičeno samo v primeru, če bi zaradi neuspelega referenduma Slovenija ostala brez volilnega zakona. Toda na srečo enih in na žalost drugih volilni zakon imamo. Ker torej volilni zakon imamo, spopadov v državnem zboru na temo volilni sistemi po referendumu pa tudi ni bilo, je bila intervencija ustavnega sodišča ob končani zadevi povsem kontraproduktivna, ker je sprodu-cirala ustavno krizo. Ustavno krizo je tako sproduciralo Sturmovo ustavno sodišče z nepotrebno intervencijo, ne pa tisti, ki nočejo igrati po Jerovšek-Jambrekovih notah. Skratka, po referendumu na političnem odru ni bilo nobene megle, g. Jerovšek.
Sedaj je že najbrž jasno tudi tistim ustavnim sodnikom, ki so sproducirali ustavno krizo, da so ustrelili gromozanskega kozla, ker niso prej veljavnega volilnega zakona razglasili za neveljavnega. Bilo bi dovolj, če bi kateri izmed ustavnih sodnikov g. Janši prišepnil na uho, da naj kot zakonodajnik na ustavno sodišče naslovi vprašanje, če je po neuspelem referendumu obstoječi volilni zakon še veljaven, vse druga pa bi potem bila samo še gola formalnost, saj je Šturmovo ustavno sodišče imelo neomejeno oblast, samoomejevanje pa mu je bilo tuje. Če bi bila Slovenija brez volilnega zakona, potem bi bilo g. Janši neprimerno lažje vsiljevati svoj model volilnega sistema. Po drugi strani pa bi (nepotrebna) intervencija ustavnega sodišča bila vsaj na zunaj legalna.
O tem, ali je bil zakon o ugotavljanju referendumskih izidov res nagnusen ali pa je bil ustaven, se bomo večno prepirali, zato bi bilo najbolj, da o tem razsodi kakšna tuja avtoriteta. Jerovšek in Krivic naj napišeta vsak svojo resnico, obe resnici pa se naj potem da v presojo kakšnemu tujemu ustavnemu sodišču znotraj EU. Jasno je, da bi potem morala sodba, kakršnakoli bi že bila, zavezovati tako državni zbor kakor tudi ustavno sodišče. Tak postopek bi bil za državo neprimerno cenejši od ponovnega referendumskega izrekanja o volilnih sistemih.
G. Jerovšek se je namreč razglasil za branitelja ustave, zato me zanima, če bi se za to razglašal tudi v primeru, če bi na prihodnjih volitvah črna koalicija osvojila ustavno večino, slovenski vrhovni kler pa bi zahteval spremembo ustave. O tem, da bi se bil g. Jerovšek sposoben spustiti v odkrit spopad s klerom, malce dvomim. Sicer pa bomo videli in slišali.
Jože Špilak, Naklo _____________________
Delo, 2. julija
Politik mora prenesti tudi natolcevanje
Frane Adama je v svojem pisanju o ambivalentnosti in neznosni lahkosti tranzicije opozoril na lahkotnost, s katero stara elita doživlja svoje nove naloge in priložnosti. Povedal je, da je kar osupljivih devet desetin elite danes tako ali drugače na enako ali bolj vplivnih mestih, oz. da se je I. i. tranzicija sploh ni dotaknila. Predsednik RS M. Kučan je v intervjuju na nacionalni TV na provokativno vprašanje voditeljice L. Hren, kaj meni o tem, odgovoril, da oba spadata v teh devet desetin, saj sta bila v prejšnjem času tako ali drugače del elite: ona kot novinarka, se pravi t. i. družbenopolitična delavka, on pa kot politik. Ob tem jo je opozoril, da se danes vse preveč govori »ad personam« namesto »ad rem«! Iz pisanja nekega hrvaškega časopisa o domnevni vpletenosti očeta dr. Drnovška v povojne mariborske pomore je slovenska država naredila mednarodni problem in prek zagrebškega veleposlaništva vložila uradni protest pri hrvaški vladi. Nešteto je podobnih potez, ki kažejo na našo dolžnost, da obsodimo dejanja, konkretne osebe pa le v ustreznem postopku ob zaščiti njihove osebnosti. To naj bi veljalo za vse in vsakogar. Ni namreč mogoče oporekati, da je marsikdo postal del elite zgolj zato, ker je spoštoval pravila določenega časa, sam pa jih ni oblikoval in tudi sicer ni storil nič kaj posebno spornega. S tem je tudi v dobršni meri pojasnjena lahkotnost preobrazbe številnih, ki se sploh ne zavedajo, da je bilo kaj narobe, kaj šele, da so pri tem sodelovali kot del elite.
Ob tem se vse preveč ukvarjamo z dialektič-nomaterialističnim pojmom »tranzicije«, ko iz časov, »ko nas nič ni smelo presenetiti«, prehajamo v nekaj meglenega in nedoločljivega, namesto da bi se zavedeli, da smo živeli nenormalno in se preprosto skušali normalizirati, se pravi, živeti v skladu z normativnimi pravili normalnih družb, ki ne »jurišajo na nebo«, ampak preprosto sledijo duhovnim in materialnim dosežkom civilizacije in jo skušajo potrpežljivo nadgraditi, ne pa rušiti, ker jim trenutno ni všeč.
Številni zavestni ali nezavestni pripadniki stare elite, tudi predsednika države in vlade, menijo, da pravzaprav niso storili in tudi danes ne počno nič napak, če pa že, potem naj se obravnavajo njihova dejanja, njim pa se zagotovi nedotakljivost osebnosti in spoštovanje znotraj civilizacijskih standardov normalnih družb. Verjamem, da je njihovo prepričanje večinoma iskreno.
Nisem pa prepričan, da vsi nekdanji t. i. družbenopolitični delavci, se pravi novinarji, kaj šele njihova uredništva, razumejo
Nadaljevanje na 38. strani
i
v

a
Dr. Janez Potočnik, glavni slovenski pogajalec z EU
Raje ne s figo
v žepu
Mija Repovž
Janez Potočnik, direktor vladnega urada za makroekonomske analize, ze več kot eno leto pa vodja ožje pogajalske skupine z Evropsko unijo — o gospodarskih razmerah, votlem strahu t. i. razumnikov, bojaznih ministra M. Senjurja ter o gneči pred vrati EU, razprodaji slovenske zemlje, taktiziranju pri izpolnjevanju njenih zahtev ... Primerjava Bruslja z Beogradom se mu, vsebinsko gledano, očitno ne zdi najbolj posrečena.
daj delate predvsem j	^^F kot vodja ožje po-
^^F	gajalske skupine z
Evropsko unijo, še ^^F	vedno pa ste tudi
^^F	direktor vladnega
A urada za makroe-konomske analize. Kako gre, kratkoročno gledano, Sloveniji?
Industrijska proizvodnja je v prvih mesecih tega leta padala, gospodarska rast pa je bila po statističnih podatkih v prvem četrtletju za 2.7 odstotka višja kot v istem času lani. Na gibanja je po eni strani vplivalo to, da so naši najpomembnejši trgovinski partnerji iz Evropske unije prizadeti zaradi azijske in ruske krize, zaradi česar so že dvakrat znižali napovedi gospodarske rasti, po drugi pa uvedba davka na dodano vrednost (DDV), ki prinaša precejšnjo negotovost. Kako bo do konca leta. je odvisno - tako smo predvideli tudi v spomladanskem poročilu - od štirih postavk. Prva je gospodarska rast v Evropski uniji; predvidevajo, da se bo v drugem polletju popravila. Druga je umiritev razmer na Balkanu - do nje je v bistvu že prišlo. Tretja je pričakovanje, da uvedba davka na dodano vrednost v gospodarstvu ne bo povzročila pomembnejših motenj. Za zdaj je še težko reči, kakšni bodo njegovi učinki. Nekoliko bolj opazni so pretresi v zdravstvu, sicer pa ni bilo kakšnih dramatičnih odzivov. Ohraniti je treba hladno glavo in počakati s sodbami. Četrti element pa je nadaljevanje lanskoletnih ugodnih gibanj na denarnem trgu. predvsem ko gre za nizko raven obresti in povečevanje varčevanja. Za zdaj še vedno mislimo, da bi lahko dosegli 3,5-od-stotno rast. ki jo je napovedala vlada, a se marsikomu zdi preveč optimistična. Vztrajamo tudi pri napovedani 6,8-od-stotni rasti cen. Evropska komisija sicer ocenjuje, da naj bi bila letos povprečna rast cen zaradi DDV 10-odstotna, kar pomeni, da bi moralo v drugi polovici leta priti do dramatičnega skoka. Sam
mislim, da se to ne bo zgodilo. Stopnja brezposelnosti pa naj bi se gibala okoli 8 odstotkov.
Je kakšna točka nevralgična?
Še najbolj negotovi so zaradi DDV javnofinančnimi prihodki. Na Hrvaškem so bili po njegovi uvedbi bistveno višji, kot so predvidevali. Upam, da se bo pri nas izteklo po pričakovanju, da bodo torej prihodki od omenjenega davka tako visoki, da bodo nadomestili dosedanji prometni davek in izpad, ki smo ga doslej imeli pri carinah.
Letos se je v tekočem delu plačilne bilance pojavil opaznejši primanjkljaj. Z njim so imele v prejšnjih letih težave druge tranzicijske države, Slovenija pa ne.
To je res. Če ga pogledamo bolj podrobno, ugotovimo, da so bili prilivi in odlivi deviz do marca normalni, celo nekoliko višji od pričakovanj. Aprila pa so se stvari spremenile. Domnevamo, da se je to zgodilo deloma zaradi večjega uvoza zaradi uvedbe DDV, deloma pa zaradi balkanske krize, zaradi katere so se prilivi iz turizma zmanjšali.
Je lahko potencialno nevaren?
Ko smo pripravljali strategijo gospodarskega razvoja, smo menili, da primanjkljaj na tekočem računu bilance, ki se giblje od enega do dveh odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP), ne more biti problematičen. Letos je od januarja do aprila dosegel 139,6 milijona dolarjev, štirideset milijonov več kot lani. Predvidevamo, da bo do konca leta dosegel 0,7 odstotka BDP. Nič dramatičnega torej.
Krog t. i. razumnikov je v javni izjavi ob desetletnici majniške deklaracije, s katero je ocenjeval stanje stvari, zapisal, da Slovenija čedalje bolj zaostaja za Evropo.
To ni res. Po podatkih Eurostata, torej ne naših, je Slovenija leta 1995 dosegla 65 odstotkov povprečnega BDP Evropske unije po kupni moči na prebivalca, leta 1997 pa 68 odstotkov. Po oceni.
ki jo je letos objavil dunajski inštitut WIIW, je lani dosegla že 72 odstotkov omenjenega povprečja in s tem za štiri odstotke prehitela Grčijo in za odstotek Portugalsko. Na Euromoneyevi lestvici tveganosti držav smo letos na 32. mestu. Po zadnjem indeksu človekovega razvoja, ki ga pripravlja OZN, je Slovenija po bruto domačem proizvodu na prebivalca, zdravju in izobraženosti dosegla 34. mesto. V mednarodnih primerjavah razmeroma dobro kotira in se počasi pomika navzgor.
Je razvojni tempo prešibak?
Vedno si je mogoče zastaviti vprašanje, ali ne bi šlo še hitreje, bolje. Vsaka rast se dogaja v danih okoliščinah, danem okolju. Če na razvoj v zadnjih letih gledamo neobremenjeno, tako kot počnejo od zunaj, ko nas opazujejo, smo lahko brez dvoma zadovoljni.
Minister Marjan Senjur je pred časom potožil, da je razmerje med EU in Slovenijo, če povzamem, rahlo tegobno: država se z vso naglico prilagaja zahtevam unije, ne da bi natančno vedela, kdaj bo sprejeta kot polnopravna članica. Ima prav?
Ja in ne. Datum res ni znan in res je, da sistem prilagajamo zahtevam, ki jih je postavila unija. Za kaj gre pri tem prilagajanju? Za vzpostavljanje razvitega tržnega gospodarstva zahodnoevropskega tipa. Vse poteze, ki jih delamo zaradi EU, so konsistentne z našim razvojem. Večine reform, ki jih bomo izpeljali, bi se morali tako ali tako lotiti, unija jih samo pospešuje. Če je Slovenija želela pripraviti pogajalska izhodišča, si je morala zastaviti operativni cilj. Pet držav, med njimi tudi naša, se je odločilo, da bo to konec leta 2002, Madžarska pa je izbrala začetek istega leta. Vse svoje programe smo zastavili tako, da bomo do
1.	januarja 2003 notranje usposobljeni za polnopravno članstvo. Evropska unija še ni povedala, kdaj naj bi po njenem prišlo do širitve. Mislim pa, da se približuje čas, ko bo to morala storiti in v tem smislu dati tudi višjo stopnjo zaveze.
Boris Jukič
zmrnmndmdmitu
Foto Igor Modic
Pierre Moscovici, francoski minister za evropske zadeve, je v pogovoru za Delo konec junija dejal, da unija ne sme določati datumov o polnopravnem članstvu za posamezne države, ker da bi tako zavrla priključitev tistih, ki bodo prve pripravljene. Taktiziranje?
Stališča držav Evropske unije do določitve datuma so različna. Vse pa vendar menijo, da je datum težko določiti, dokler o pripravljenosti kandidatk nimaš jasne slike. To se bo zgodilo, ko bodo končana pogajanja o 29 od 31 področjih, konec tega leta. Mislim, da lahko potem, takrat bo sedanjo predsednico Finsko nasledila naslednja, Portugalska, pričakujemo zelo resno razpravo o tem, morda celo določitev datuma.
Pomislek ministra Senjurja se ne zdi malenkosten - Slovenija se uniji že prilagaja po pridruži tv enem sporazumu, datuma z druge strani pa še vedno ni.
Sporazum o pridruženem članstvu je v resnici že določil prilagajanje na nekaterih področjih. To je mednarodni dokument. podpisali smo ga, ratificirali in o njegovih določilih nima več smisla govoriti. Zdaj lahko mislimo samo še na njegovo izvedbo. Tudi uniji sporazum nalaga precej zavez, ki jih bo morala uresničiti. Po drugi strani pa mislim, da je bila v sami uniji odločitev o širitvi že sprejeta. Unija je v vse skupaj vložila preveč ljudi in denarja, da take odločitve ne bi sprejela. Ne gre torej za to, da do tega ne bi prišlo, temveč samo za to, kdaj se bo to zgodilo. Sicer pa gospodarstva ni mogoče spremeniti na hitro. Ni mogoče biti danes zunaj unije, jutri pa njena članica. Formalni akt se res sprejme v enem dnevu, prilagajanje zakonov, načina delovanja in razmišljanja pa je lahko le postopno. Zdaj smo v tej čakalnici. Pri tem moramo vedno postavljati na tehtnico notranje interese države na eni strani in zahteve EU na drugi. Nekdo, ki ima monopol, si recimo želi tega ohraniti še naprej in to stanje tudi v tem smislu zagovarja. Tudi vlada si denimo nerada privošči rešitve, ki bi zelo močno in hitro vplivale na zmanjšanje števila delovnih mest. Prav zato si prizadevamo za enakomeren prehod k funkcioniranju, ki ga zahteva EU. Tam, kjer to zmoremo, so koraki hitrejši, drugod počasnejši. Vsekakor pa gre za korake v zanesljivo pravo smer.
Ne bi mogla Slovenija pri zadevah, ki zanjo v nekem smislu pomenijo žrtev, taktizirati, nedolžno zavlačevati?
Pridružitveni sporazum je mednarodni dogovor. Nobena država si ne želi dobiti slovesa, da ne spoštuje mednarodnih obvez. Že s tem, kako izpolnjujemo pridružitveni sporazum, kako pripravljamo pogajalska izhodišča in kako korektni smo nasploh, oblikujemo imidž države. Takega, kot si ga bomo ustvarili zdaj, bomo imeli, ko bomo postali polnopravna članica unije. Ali bomo torej veljali za resno državo, ki ima strokovno podkovane ljudi, ali pa za državo, ki bo sogovornike pomalem naivno gledala, malo skrivala glavo v pesek, zraven pa ravnala drugače, kot je obljubila. V unijo ne moremo priti, če bomo imeli figo v žepu. Dogovorov se je treba držati. Misliti je treba prej. Od drže pri izpolnjevanju odgovorov je odvisna tudi kredibilnost države nasploh.
Veliko strahu je bilo pred posledicami španskega kompromisa. Kako je z razprodajo slovenske zemlje?
Strah je bil, sodeč po podatkih, prevelik. Do tega julija je ministrstvo za pravosodje prejelo 21 vlog za ugotovitev vzajemnosti. Tri so bile napačne, osemnajst so jih obravnavali, pri čemer so bile tri popolne, za druge pa ministrstvo ugotavlja, kako je s pravnim redom oziroma lastninsko pravico na nepremičnini. Štiri vloge so prišle iz Italije, druge pa iz Avstrije, Nemčije ...
Koliko bo kandidatk za sprejem? Samo sedanjih šest ali pa se bo prvotni krog razširil?
Prvotno jih je bilo v prvi skupini šest. Vendar je nekaj držav zunaj tega kroga doslej očitno tako napredovalo, da v uniji razfnišljajo, da bi jih postavili v tisto fazo pogajanj, v kateri je šesterica. Gre za Slovaško, kjer se je razrešil politični problem, ki je bil v ozadju prejšnje zadržanosti; Njajto, ki je zdaj izrazila željo, da bi pristopila k temu grocesu; za Latvijo in Litvo> £adnji dve,'Romunija in Bolgarija, 'st^'^jo ekonomskih kazalcih nekoliko t>olj problematični. Pričakujemo, da se bo prvotna skupina povečala za naštete države še pod predsedovanjem
Finske, decembra v Helsinkih. Bodisi za prve štiri bodisi za celotno šesterico.
Ali ne bo s tem prišlo do velike gneče pred vrati unije, prerivanja?
Nikakor. Vsaka država ima pred seboj delo in vsaki je vedno bolj jasno, kaj mora storiti. Tudi nam. Če je to delo dobro opravljeno, tudi prerivanja ne bo.
Se s predvideno širitvijo kroga kandidatk ne zbuja občutek Ogroženosti, spodbuja nezdravo tekmovanje med njimi?
Odnosi med prvo šesterico so izredno korektni. Vsaka dva meseca imamo sestanke na ravni vodij pogajalskih skupin, izmenjujemo si informacije, smo kooperativni. Tekmovanje sicer obstaja, toda pri tem ne gre za to, da bi hoteli drug drugemu škoditi. Vsi imamo enak interes. Vsi smo tudi prepričani, da bo prva šesterica kandidatk decembra, ko se ji bo pridružila druga skupina, imela za seboj korak več. Ko so oddana vsa pogajalska izhodišča, je to vendarle popolnoma drugačen status, kot pa če se jih šele začenja pripravljati. Vsi smo zainteresirani, da se širitev EU ne neha z nami, temveč da se nadaljuje, seveda tako, da to ne bo vplivalo na tempo pogajanj s kandidatkami iz prvega kroga.
Kakšno vlogo imajo pri širitvi EU pakt stabilnosti oziroma balkanske države? Kriza na Balkanu je v uniji spodbudila razmišljanje, da bi bilo dobro, če bi tudi o balkanskih državah začela razmišljati kot o potencialnih kandidatkah. Verjetno gre za politično oceno, da je bolje in ceneje, če te države vključijo v proces širitve in jih v nekem smislu tudi nadzorujejo, čeprav v ekonomskem pogledu ne ustrezajo merilom, ki so doslej veljala za pridružitev. Govori se o Makedoniji, Albaniji, Hrvaški. Seveda pa mora biti, če naj ostane v nekem časovnem horizontu realnega, po drugi strani nujno, da se v tem primeru proces za najbolj pripravljene kandidatke močno pospeši.
So kriteriji, po katerih evropska komisija ocenjuje pripravljenost kandidatk, objektivizirani ali pa dopuščajo tudi poljubno razlago?
Vsi trije kriteriji - politični, ekonomski in prilagajanje zakonodaje - so seveda objektivizirani. Tudi poročilo o napredku, ki ga pripravlja komisija, temelji na njih. Tisto, kar je pravzaprav nekoliko problematično prav pri ocenah Slovenije, je gledanje na napredek. Kandidatke, ki so na višji razvojni stopnji, napredujejo počasneje, saj so koraki čedalje težji; tisti, ki so v tem pogledu razmeroma nizko in morajo narediti najbolj elementarne poteze, napredujejo relativno hitro. Prav zato smo opozarjali, da bi morali pri vsakem poročilu o napredku glede pripravljenosti kandidatk ponovno pregledati, ali so razmerja med njimi ostala enaka ali pa so se morda tako močno spremenila, da je to vplivalo tudi na poglede in ocene komisije.
Lani je bilo zaradi poročila komisije kar nekaj osuplosti, žalosti in jeze.
Lansko poročilo za dve državi, Češko in Slovenijo, ni bilo zelo ugodno. Naša vlada ga je, z izjemo nekaterih malenkosti, uradno vendar ocenila kot korektno. Če bi bila komisija objektivna, bi morala ugotoviti, da ni šlo za povsem enakovredni situaciji. Češka je imela pri prilagajanju zakonodaje težave, podobno, kot jih je imela Slovenija, poleg tega pa je že drugo leto zapored doživljala negativno gospodarsko rast, medtem ko je bilo gospodarsko stanje Slovenije stabilno. Ta negativni prizvok se kaže tudi pri dveh poglavjih pogajanj, ki se nanašata na prilagajanje zakonodaje in ekonomsko situacijo. Medtem je Slovenija pri zakonodaji zelo napredovala, saj je državni zbor sprejel nekaj ključnih zakonov, zaradi katerih so bili lani kritični - zakon o DDV, o trošarinah, bančništvu, pred kratkim pa smo pripravili tudi poročilo o državnih pomočeh.
Je mogoče šesterico razvrstiti glede na pripravljenost?
Ne, tega nihče ne počne. Stališče je, da vse kandidatke napredujejo enakovredno, razmeroma dobro, da smo vsi skupaj zadovoljni s pogajalskim procesom, čeprav so seveda koraki znotraj držav kandidatk razlikujejo. Na splošno veje kar dosti optimizma, zadovoljstva spričo celotnega procesa. Tako na eni kot na drugi strani.
Slovenija je majhna, primerljiva edinole z Luksemburgom in Belgijo. Ali ne
obstaja nevarnost, da bi s prilagajanjem zakonodaje ustanavljali institucije, ki bodo za nas predimenzionirane?
S članstvom v uniji se bodo nekatere stvari zelo spremenile. Najvažnejša sprememba je, da se bodo nekatere odločitve, ki jih bomo do takrat sprejemali sami, odtlej sprejemale na višji ravni, medtem ko bomo na drugi strani morali okrepiti poročanje o delovanju določenega področja in porabi denarja iz unije. Prav zato se ustanavljajo dodatne institucije. Unija kandidatkam ne predpisuje, kako naj take institucije organizirajo, pač pa jim prepušča, da to čim bolj racionalno uredijo po lastni presoji. Njej sami se zdi pomembno samo, da je taka funkcija vzpostavljena. Majhne države torej lahko to organizirajo drugače kot velike.
Ali v Sloveniji, ker se pač mudi, prepisujemo tamkajšnjo ureditev ali jo poskušamo prilagoditi omejenim kadrovskim in finančnim možnostim?
Prav zdaj zelo resno razmišljamo o tem. To bo še del pogajalskih izhodišč, ki govorijo o regijah, strukturnih skladih in o finančnem nadzoru. O tem, kako bi Slovenija institucionalno delovala v odnosih z unijo, se še nismo jasno dogovorili. To je tesno povezano z reformo javne uprave, ki jo vodi dr. Gorazd Trpin. To bo druga najpomembnejša tema, takoj za kmetijstvom.
Kako napredujete pri pogajanjih?
Ko sem to nalogo sprejel, nisem pričakoval, da bodo tekla tako intenzivno in hitro. Od skupno 29 področij, ki so predmet pogajanj, jih je osem zaprtih, o sedmih se še pogajamo, za štiri pripravlja unija prvo reakcijo, za štiri pa bomo pojasnila posredovali mi. Do konca leta jih moramo pripraviti še šest. Pričakujemo, da bodo v času predsednikovanja Finske, torej do konca leta, vse kandidatke oddale pogajalska izhodišča. Glavnina vseh vprašanj naj bi bila rešena v drugi polovici leta 2000. Za poznejši čas bodo po mojem ostali le še najhujši problemi, ki se jih bo poskušalo identificirati in razrešiti na koncu pogajanj, ko so ta najinten-zivnejša.
deklarirano politiko podpira širitev EU in vključitev novih članic.
V minulih letih so prav lobiji iz Avstrije zaradi domnevnega zapiranja pred pritokom tujega kapitala pri mednarodnih finančnih ustanovah kar nekajkrat lobirali proti Sloveniji, češ da ni liberalna itd.
O tem ne vem nič. Pri zahtevah, ki jih je med sedanjimi pogajanji izrazila Avstrija, gre za ekonomske interese, ki se pojavljajo v medsebojnih odnosih. To je normalno. Največkrat se izpostavlja problem t. i. prostocarinskih prodajaln na meji med obema državama. Ko so jih kot problematične uvrstili v poglavje o carinski uniji z zahtevo, naj pripravimo program njihovega zapiranja, to ni bilo več samo stališče Avstrije, temveč vse petnajsterice. Ker trdijo, da gre izključno za uresničevanje tistega, kar je bilo dogovorjeno s pridružitvenim sporazumom, je bilo načenjanje tega vprašanja v okviru pogajalske konference o polnopravnem članstvu nelogično. Taka nerešena vprašanje se morajo reševati pri implementaciji pridružitvenega sporazuma.
Je to ugodnejše?
Problem obstaja, vendar ne more iti v breme pogajanj o polnopravnem članstvu. Razen če se želijo s tem zadrževati pogajanja.
Kakšna bo pri pogajanjih vloga slovenske diplomacije?
Slovenija je pri tem na slabšem kot druge kandidatke. To opazimo že, če pogledamo misije drugih kandidatk v Bruslju. Slovenska ima trenutno 12 ali 13 stalnih članov, od tega dve tretjini diplomatov. Celo estonska je večja, medtem ko so češka, madžarska in poljska bistveno večje. Pametno je, da se diplomatske zmogljivosti v državah, ki prevzamejo predsednikovanje, v tistem času okrepijo. Šibkost na diplomatskem področju je med drugim povezana z mladostjo naše države. Diplomacije ni mogoče preprosto ustvariti, zaposliti ljudi, in že jo imaš. Gre za specialno znanje, tkanje znanstev in prijateljstev.
Ne enkrat ste poudarili, da pravzaprav ne gre za prava pogajanja, pač pa da kandidatke v glavnem sprejemajo, kar se od njih pričakuje.
Tako tudi je. Kandidatke si želijo priti v klub bolj razvitih, kar EU je. Unija je od začetka petdesetih let, ko se je začela oblikovati, dosegla in sprejela kopico sporazumov. Gre za velike in močne države, ki so se težko sporazumele o urejanju vprašanj. Nemogoče je zdaj pričakovati, da bi zaradi vključitve neke nove, te ali one države že urejena vprašanja ponovno načenjali in o njih znova razpravljali. Njihova zakonodaja obstaja in njej se je treba prilagoditi. Na področjih, ki so za nas problematična, pa se pogajamo. Prehodna obdobja ali zahteve po izjemah pridejo v poštev tedaj, ko gre za probleme, ki jih v letih, ko naj bi Slovenija postala članica, preprosto ne moremo rešiti. Ta proces je zahteven, saj je treba spodbuditi delovanje države za pet let. Povečini gre vendar predvsem za sprejemanje pravil elitnega kluba, v katerega se želimo včlaniti.
Kako, čisto konkretno, potekajo pogajanja?
Sedimo za veliko mizo, na eni strani sedijo predstavniki Slovenije, na drugi predstavniki predsedujoče države, zdaj Finske, vmes pa tisti, ki zastopajo drugih štirinajst držav unije. Navzoča je tudi evropska komisija, ki tehnično spremlja in podpira ves proces. Logično je, da pridejo do izraza interesi posameznih članic unije. Te se pogajajo. Vse morajo podpreti odločitev, ki zadeva posamezno kandidatko.
Že nekajkrat je naša soseda Avstrija pri posameznih rešitvah najbolj glasno ugovarjala.
Normalno je, da je v interesu določene države, da njena soseda postane članica unije. Že zaradi meje denimo. Ko bo Slovenija v EU, bo sedanja zunanja meja Avstrije postala notranja in s tem bo imela veliko manj težav, kot jih ima zdaj. Praviloma med sosedami obstajajo tudi tesnejše vezi, tu so manjšine. Stiki med Avstrijo in Slovenijo niso slabi. Javno mnenje pri naših sosedih pa ni najbolj naklonjeno vključitvi Slovenije v EU. Mislim, da bo na koncu prevladal občutek za dobre sosedske odnose in medsebojno podporo. Konec koncev Avstrija s svojo
Pred pogovorom ste dejali, da je najbolj občutljiva faza dodatnega pojasnjevanja. Zakaj?
Ko sem sprejel to funkcijo, sem mislil, da smo s tem, ko moramo predlagati pogajalska izhodišča, v podrejenem položaju. Če sprejmeš dejstvo, da se morajo kandidatke prilagajati, to pomeni, da je zakonodaja unije že od vsega začetka na mizi, pa je vendar nekoliko drugače. Nanjo je mogoče odgovoriti z lastnim pogajalskim izhodiščem, ki mu sledi mnenje evropskega sveta, zatem evropska komisija pripravi začasno skupno stališče, po pogajanjih znotraj sveta pa se oblikuje skupno stališče EU. V tem skupnem stališču so jasno identificirani problemi, točke, o katerih želi EU dodatna pojasnila, ker ne razume ali ne pozna razmer. To dodatno pojasnjevanje, pravzaprav razprava o najbolj perečih delih pogajalskih izhodišč, je logično najtežji del vsega procesa.
Se kdaj bojite, da bi med pogajanji naredili napako, ki bi imela dolgoročne posledice za vso državo?
Motiti se je človeško. Delam po vesti in svojih najboljših močeh, vključiti poskušam čim več ljudi iz vse države, ki o posameznih področjih nekaj vedo. Sicer pa se pogosto vsi skupaj učimo. Tudi predstavniki unije.
Vam gre evroskepticizem na živce?
Mislim, da je po svoji naravi zdrav, saj spodbuja razmišljanje. Vsako zadevo je treba prediskutirati, jo podpreti z argumenti. Pri nas ga ni več kot drugod. Javnomnenjske ankete kažejo, da je stanje razmeroma pričakovano. Kot kažejo ocene, bi se ljudje na referendumu, če bi ga razpisali zdaj, odločili za polnopravno članstvo v uniji. Tudi iz dvomov je treba potegniti pozitivni del.
Stavek, da bomo namesto Beograda dobili Bruselj, je vedno pogosteje slišati.
Prispodoba drži, ko gre za administrativni vidik. Unija je velikanski konglomerat, tam je veliko dogovarjanja, usklajevanja o tehničnih zadevah, ki so včasih prav duhamorne. Veliko je oziroma bo finančne kontrole. Razlika je v tem, da bo Bruselj pri tem bolj dosleden. Če pa pogledamo, kaj stoji za paradigmo Bruslja in kaj za beograjsko, pa gre za povsem različne stvari.
sobotna/?
Jaime Garcia-Lombardero y Vinas, glavni pogajalec EU za Slovenijo
Če nočete v Unijo, pač ni treba trkati na njena vrata
-*red dobrim letom, toč-neje 31. marca 1998. je Jaime Garcia-Lombar-dero y Vinas v posebni skupini bruseljske komisije za širitvena pogajanja prevzel vajeti pro-česa pristopa Slovenije v Evropsko unijo. Ob koncu pregleda 31 področij skupne zakonodaje, ki jo mora Slovenija vključiti v svoj pravni red. predvsem pa uveljaviti, če želi postati članica skupnosti, smo španskega funkcionarja pobarali o izkušnjah pravkar zaključene prve faze naše poti v Unijo.
Kakšne so glavne ugotovitve pregleda zakonodaje in v katerih poglavjih se bo Slovenija soočila z največjimi težavami?
Prvi pregled pravnega reda je komisiji omogočil vpogled v dejanske razmere v Sloveniji, vaše oblasti pa so spoznale možne interpretacije skupne zakonodaje in ugotovile, kje so težave; skratka, bil je koristen za obe strani. Med razpravami smo tudi ugotovili, da je Slovenija od konca lanskega leta pospešila postopek prevzema skupne zakonodaje, na tem področju torej ni razlogov za zaskrbljenost. a to še ne pomeni, da vaša država ne bo imela težav pri usklajevanju pravnega reda v zelo kratkem času. Najbolj zapletena so poglavja o štirih svoboščinah (prost pretok blaga, kapitala, storitev in ljudi). Na prvem področju je treba še veliko narediti. Slovenske oblasti so dobro doumele, za kaj gre, delo, ki ga je treba opraviti, pa zajema predvsem zakonodajo in manj investicije. Pri pretoku kapitala, prav nasprotno, ni veliko dela z uveljavljanjem pravnega reda. temveč je treba upoštevati posledice za gospodarstvo. Ugotovili smo. da se je Slovenija pri liberalizaciji trga kapitala odločila za previden pristop, kar je po mojem prepričanju dobro. Slovenija ta hip ni članica gospodarsko-denarne unije (EMU); ne kaže hiteti, treba je konsolidirati ekonomski položaj države in se ne spustiti v popolno liberalizacijo na tem področju. kar bi lahko povzročilo neravnotežja v majhnem gospodarstvu. Na področju storitev je nekaj več težav pri sprejemanju zakonodaje. Januarja je bil izglasovan zakon o bankah, obstajajo načrti za liberalizacijo bančnega sektorja, najtežji problem pa je najbrž v zavarovalništvu.
V	kakšnem smislu?
V	Uniji ne zahtevamo takojšnje liberalizacije zavarovalništva, kajti firme je treba pripraviti na tržno konkurenco. To področje, ki je zelo občutljivo, v večini kandidatk ni dobro strukturirano; treba ga je posodobiti in tega ni mogoče storiti čez noč. To se bo pokazalo v pogajalskem izhodišču, kjer bo Slovenija najverjetneje zaprosila za prehodno obdobje, kar bi omogočilo postopno uveljavljanje zakonodaje o zavarovalništvu. Pri prostem pretoku ljudi bodo težave imele velike države, kjer so znatne razlike v plačah v primerjavi z Unijo, mislim pa, da Slovenija ne sodi mednje. Pred kratkim sem celo nekje bral. da je iz obmejnega pasu med Avstrijo in Slovenijo celo več Avstrijcev, ki prihajajo delat k vam kot obratno.
Kaj res?
Da. V nasprotju z drugimi kandidatkami Slovenija ali Ciper ne bosta imela večjih težav. Obstaja pa drugo področje, ki je občutljivo za Slovenijo — okolje. Slovenija je dokaj razvita, zato tudi tukaj problemi niso taki kot v drugih kandidatkah. Podobno kot druge države bo tudi Slovenija imela probleme z investicijami, denimo v čiščenje voda ali reciklažo odpadkov, a treba je povedati, da so se s težavami pri uveljavljanju nekaterih direktiv soočale tudi članice Unije, zato so dobile prehodna obdobja. Pri varstvu naravnega okolja je Slovenija dokaj napredovala. treba bo le še tu in tam kaj postoriti. denimo pri predpisih o lovu na medvede. volkove ali rise. kar je v nasprotju s skupno zakonodajo, zato je treba najti rešitve za specifične probleme.
Božo Mašanovič, Bruselj
Na katerem od teh področij pa bo Slovenija imela največ problemov ali celo nepremagljive?
Težave niso nikoli nepremagljive. Če hočete priti v Unijo, je treba najti rešitve za probleme, bodisi s pospešitvijo uveljavljanja zakonodaje, z ukrepi znotraj Slovenije ali s prehodnimi obdobji.
Prva faza obravnavanja skupne zakonodaje je zajela pravni red od ustanovitve skupnosti do marcp 1998. Kdaj boste začeli obravnavati najnovejšo zakonodajo, vključno z amsterdamsko pogodbo, uveljavljeno maja letos?
Pregled je dejansko zaobsegel zakonodajo do 1. januarja letos. Del poglavij je zajel pravni red do 1. marca lani, toda potem smo kandidatkam poslali še tisti del, ki je nastal od marca do konca decembra, in jih vprašali, ali ob kateri od direktiv (zakonu) pričakujejo težave in ali želijo poseben pregled. Slovenija ni omenila večjih problemov; poslala je le nekaj pripomb, ki bodo vključene v drugo fazo obravnavanja zakonodaje, ta pa bo potekala v začetku med predsedstvom Portugalske (od januarja do julija 2000), potem ko bodo kandidatke - konec oktobra ali v novembru - predložile pogajalska izhodišča za vsa poglavja in ko bodo pripravljeni osnutki skupnih pozicij ministrskega sveta. Tedaj bomo imeli celovito podobo problemov, o katerih je treba razpravljati na pogajanjih in na katere se bomo osredotočili v času predsedovanja Francije (od julija do konca decembra 2000). Drugi pregled zakonodaje se bo osredotočil na poglavja, ki se nanašajo na amsterdamsko pogodbo, ali pa na tista, kjer se je pravni red bistveno spremenil.
So tudi takšna?
Recimo v železniškem transportu, kjer ministrski svet pravkar razpravlja o novi uredbi, ali pa v ribištvu, ki za Slovenijo ni posebej pomembno, z letom 2002 pa bo uveljavljena nova politika. Tudi pri okolju bo nekaj sprememb, a vse to ne bo zahtevalo multilateralnega in zatem še dvostranskih pregledov zakonodaje. Pogajanja bodo tedaj še trajala, zato bomo novo zakonodajo obravnavali na pristopnih konferencah.
Omenili ste prehodna obdobja. Slovenija je bila doslej pridna učenka, saj je v prvih 15 poglavjih zaprosila samo za šest začasnih izvzetij, pa še od teh je dve umaknila. Toda že v pogajalskih izhodiščih za naslednja štiri poglavja (storitve, transport, okolje in davki), ki bodo predložena do konca julija, je napovedanih nič manj kot ducat želja za prehodnimi obdobji. Kakšna bo reakcija komisije? Pričakovali smo, da se bo število prošenj za prehodna obdobja povečalo, in ne samo iz Slovenije, temveč tudi iz ostalih kandidatk. Na vrsto prihajajo bolj zapletena poglavja, ki jih je težko uveljaviti. ker vplivajo na gospodarske in socialne razmere. Kolikor sem seznanjen, so prošnje za prehodna obdobja, za katera bo zaprosila Slovenija, natančno opredeljene. saj se nanašajo na posamične dele direktiv. Takšne prošnje za prehodna obdobja se mi zdijo umestne. Ne rečem, da bodo članice Unije privolile v vse, a če kandidatka predloži prošnjo za prehodno obdobje, ki je podkrepljena s trdnimi argumenti, jo bo ministrski svet podrobno pretehtal. Prehodna obdobja morajo biti časovno in po obsegu omejena, ni pa možno dobiti prehodnega obdobja za celotno poglavje zakonodaje.
In vendarle se mi zdi, da v Uniji niso z naklonjenostjo ocenjevali prošenj, kijih je Slovenija doslej predložila?
Katerih pa?
Za vsako od doslej oddanih prošenj je ministrski svet zahteval dodatne informacije. Če so te prošnje, kot ugotavljate, utemeljene in upravičene, bi se ministrski svet lahko takoj strinjal z njimi. Tukaj je treba upoštevati dva elementa. Prvič, nisem rekel, da so bile vse prošnje za prehodna obdobja pravilno predstavljene ali dobro utemeljene, in prav zato jih je slovenska vlada umaknila, ker
je ugotovila, da je neustrezno interpretirala zakonodajo skupnosti ali pa ni upoštevala določene elastičnosti pravil. Razprava na pogajanjih torej omogoča, da se kandidatka odreče nepotrebnim prehodnim obdobjem. Pogajalci iz 15 držav se hočejo prepričati, da so predstavniki Slovenije natančno razumeli posledice prehodnega obdobja, recimo za notranji trg ali za probleme članic Unije. In prav zato so članice zahtevale dodatne informacije, da bi ugotovile, ali so utemeljene tudi s stališča Unije, kajti Slovenija se pogaja s 15 državami. Članice hočejo vedeti, ali lahko privolijo v prehodno obdobje, ali je njegovo trajanje ustrezno ali pa bi ga lahko skrajšali, pa tudi, ali bi ga kazalo omejiti samo na točko oz. dve, tako da ne bi veljalo za celotno direktivo. In drugič, v času med predložitvijo prošnje, oblikovanjem skupnega izhodišča ministrskega sveta in dodatnimi informacijami ne držimo križem rok in ne čakamo, da Slovenija predloži uradni dokument s pojasnili. V stikih s slovenskim pogajalcem (dr. Janezom Potočnikom, op. p.) skušam doseči, da bi ta dodatna pojasnila čimbolj odražala boljše razumevanje pravnega reda Unije.
Zato, da bi Unija ustregla prošnji?
O tem odločajo članice. Če se prošnja nanaša na nepremakljivi del skupne zakonodaje, je jasno, da nastane problem. Če pa kandidatka zaprosi za triletno prehodno obdobje pri liberalizaciji določenih vrst zemljišč, se zato ne bodo zamajali temelji Unije.
Že, toda če se koncesiji Slovenije upre le ena članica, bo želji kandidatke nasprotoval ves ministrski svet Unije.
Odločitev mora biti soglasna. Če pa bi neka članica trmoglavila do zadnjega trenutka. to ne bi pomenilo, da ne sprejema prehodnega obdobja, temveč da nasprotuje vstopu Slovenije v Unijo. Prepričan sem, da se tak primer ne bo zgodil.
stali del bruseljske zakonodaje. Se vam ne zdi, da Unija uporablja načelo dvojnih meril?
Ne. V skupnem izhodišču ne piše, da mora Slovenija razveljaviti te sporazume, temveč razmisliti o prehodnem obdobju (deset let), za katerega je zaprosila. Britanija je vstopila v skupnost leta 1972, torej 20 let pred dokončno vzpostavitvijo notranjega trga, ko je bila skupna trgovinska politika decentralizirana, saj je potekala po določilih dvostranskih sporazumov članic s tretjimi državami. Dogovori s Commonwealthom, ki jih je ob sprejemu prinesla Velika Britanija, še niso pomenili, da lahko vsi izdelki s tega območja prosto krožijo po EGS. V tem je razlika. Sporazum med Slovenijo in Hrvaško ali med Poljsko in Ukrajino pa uveljavlja prosto menjavo z eno od držav, s katerimi Unija nima takega trgovinskega režima. Na notranjem trgu lahko od trenutka, ko je sklenjen mednarodni sporazum, vsi izdelki, ki so naprodaj v eni članici, prosto krožijo v vseh drugih pripadnicah skupnosti. Ali pa je treba postaviti mejo. Možno je torej sprejeti prehodno obdobje, a v tem primeru meja ostaja. Sporazum med Slovenijo in Makedonijo ali Hrvaško je v nasprotju s skupno zakonodajo, ker ima Unija z obema državama manj ugodne odnose kot Slovenija, predvsem na področju kmetijskih pridelkov. Najprej je treba najti sporne točke. Treba je vzeti prostotržna sporazuma z obema državama - in mislim, da bi to morala storiti Slovenija pregledati seznam izdelkov, uvozne carine, kvote (če obstajajo), skratka vse tehnične elemente, in jih primerjati z avtonomnimi ukrepi Unije (enostranske koncesije, ki jih v Bruslju odobravajo državam nekdanje Jugoslavije in Albaniji v okviru politike regionalnega pristopa, op. p.), da bi ugotovili, kje so sporne točke. In postalo bo jasno, da gre za določene kmetijske pridelke.
Poljska je napovedala, da bo zaprosila za šestletno izvzetje pri pravici tujcev do nakupa industrijskih zemljišč in kar 18-letnoprehodno obdobje za kmetijska in zazidalna zemljišča. Se vam zdi ta prošnja uresničljiva?
Ne kaže prezreti, da smo v pogajalskem procesu in ne na trgu, kjer lahko kupite, kar hočete. Prehodnih obdobij ni mogoče kupiti, treba si jih je izboriti. Če bodo Poljaki to storili, bo treba proučiti njihovo pogajalsko stališče. Ne vem še, s kakšnimi razlogi nameravajo utemeljiti prošnjo.
Ali se vam ne zdi, da bi takšna prošnja lahko sprožila plaz podobnih zahtev iz drugih kandidatk?
Velika država, ki ima hude probleme, mora zaprositi za dolga prehodna obdobja. Mala država z majhnimi problemi, kot je Slovenija, se ne more potegovati za dolga obdobja. Tudi Slovenija ima lahko probleme, vendar manjših razsežnosti. Če vaša država zaprosi za prehodno obdobje, recimo za reciklažo odpadkov, se mi to zdi upravičljivo, ker so potrebna velika vlaganja, Slovenija pa ima omejen proračun. V takem primeru je smiselno zaprositi za prehodno obdobje, ker gre za investicije, ali pa dati denar iz kohezijskega sklada za hitrejše prilagajanje predpisom.
Je torej mogoče reči, da lahko velika država s hudimi problemi dobi od Unije velike koncesije?
Ne. Nisem rekel, da jih lahko dobi, ampak da jih sme zahtevati. Kadar me slovenski pogajalci, s katerimi se pogovarjam skoraj vsak teden, sprašujejo, kaj mislim o tem ali onem argumentu, jim lahko povem, da se mi zdijo dobri, ne rečem pa, da jih sprejemam. To je stvar pogajanj.
V poglavju o zunanjih odnosih je Unija zahtevala od Slovenije, da razveljavi trgovinske sporazume, ki jih je sklenila z Makedonijo, Hrvaško in BiH. Ko je Velika Britanija postala članica EGS, je s seboj prinesla vse sporazume s članicami Commomvealtha (Britanske skupnosti narodov), ki so - za povrh — po-
Z drugimi besedami, če so v sporazumu med Slovenijo in Hrvaško določila, ki so v skladu z avtonomnimi ukrepi Unije, jih je možno ohraniti?
Ne, ni mogoče načeloma privoliti v sporazum, treba je omejiti domet problema. Pri trgovini z industrijskimi izdelki med Slovenijo in Hrvaško ni neskladij v primerjavi z avtonomnimi ukrepi Unije do Zagreba, pokažejo pa se pri vinu, tobaku in drugih proizvodih, skupno jih je deset ali dvanajst. Te artikle bomo proučili ne glede na sporazum, da bi ugotovili, kolikšni so kontingenti, če teh ni, kolikšen je uvoz, kaj bi to pomenilo za Unijo. Tako bi omogočili zbliževanje med Unijo in Balkanom in - obenem - umik prošnje za prehodno obdobje. Če bi gledal v kristalno kroglo, bi rekel, da bo nujnost prehodnega obdobja sčasoma izginila, ker je treba omejiti domet spornih točk, a tudi, ker bo prišlo do sklenitve prostotržnega sporazuma s Hrvaško in Makedonijo.
Pred sklenitvijo sporazuma o pristopu Slovenije k Uniji?
Mislim, da bo tako.
V istem poglavju, torej o zunanjih odnosih, Unija od Slovenije zahteva, da svojo trgovinsko politiko do tretjih držav postopoma, vendar čimprej bo možno, prilagodi usmeritvi Bruslja, še posebno v okviru Svetovne trgovinske organizacije (WTO). Z drugimi besedami, od kandidatke terja, da še pred vstopom potegne z Unijo v njenih sporih z ZDA (banane, hormonska govedina ipd). Ali se bruseljska komisija zaveda, da s takšno zahtevo postavlja Slovenijo v neugoden položaj, kar zadeva njene odnose z ZD A, ki so ključnega pomena za sprejem v Nato?
Odločitev je v rokah Slovenije. Če želite pristopiti k ZDA, morate zaprositi, da vas sprejmejo kot 51. zvezno državo. Če pa imate namen postati članica Unije, se morate obnašati kot bodoča partnerka in ne kot nekdo, ki pravi, da bo klubska pravila spoštoval šele ob vstopu. To je napačen pristop. Treba je biti kredibilen. Slovenija ima več kot 60 odstotkov me-
njave z Unijo, ta delež se vsako leto povečuje, in če ne želite vstopiti v Unijo, pač ni treba trkati na njena vrata. Ostanite zunaj. Nihče vas ni prosil, da vstopite v Unijo. Če pa ste zainteresirani, morate pokazati, da boste kot partnerka ukrepali pravilno, v ta namen pa potrebujete določene izkušnje. Unija v svojem pogajalskem izhodišču zahteva od Slovenije, da podpre stališče, ki ga bo morala zagovarjati, ko postane članica skupnosti. Od Slovenije ne zahtevamo, da podpira karkoli, temveč politiko, ki bo po vstopu tudi njena.
Že, a to je očitno treba storiti še pred vstopom. V pogajalskem stališču je, denimo, zapisano, da mora Slovenija podpreti trgovinsko politiko v novem krogu pogajanj o liberalizaciji menjave - Rundi tisočletja - ki se bo začela prihodnje leto, ko zagotovo še ne bomo v Uniji.
Dokler ne dokažete, da ste pripravljeni upoštevati pravila kluba, niste zanesljiv partner. In če niste zanesljivi, vam bodo članice zaprle vrata. Mislim, da je to logično.
Vodja posebne pogajalske skupine Ni-kolaus van der Pas je nedavno izjavil, da bo med pogajanji o težjih poglavjih skupne zakonodaje prišlo do razlik med kandidatkami. Ene bodo napredovale hitreje kot druge. Če uporabim kolesarski žargon, kje vidite Slovenijo: na čelu, v skupini zasledovalcev ali tik pred vozilom, ki pobira zamudnike?
To ni odvisno od nas, ampak od Slovenije. Kot na dirki. Če je kolesar dober, bo v vodstvu, če ne. pa na začelju. Slovenija mora najti svoje mesto. Ne vidim pa razloga, da bi ostala v osrednji skupini ali celo med zaostalimi.
Pred skoraj poldrugim letom ste mi v intervjuju rekli, da če bi Slovenija v Uniji imela sovražnike — in pristavili ste, da tega ne veste -, ti gotovo niso v komisiji, temveč prej v ministrskem svetu. Pokazalo se je, da ste imeli prav, kajti ministrski svet je na zahtevo Avstrije v pogajalsko stališče o carinski uniji vključil zahtevo, da Slovenija odpravi brezcarinske trgovine na mejnih prehodih. To vprašanje se je znašlo v pogajalskem izhodišču Unije, četudi ga je treba urejevati v okviru evropskega sporazuma in ne na pristopnih pogajanjih. Ali to pomeni, da lahko katerikoli problem, ki ga omeni ena od članic, postane zahteva Unije?
Vsekakor. Unija ima na voljo dve možnosti. Ena od teh je privolitev v predlog članice, v tem primeru — in po razpravi - to postane skupno izhodišče ministrskega sveta. Dogaja pa se tudi, da se članice ne strinjajo. Švedska in Danska, denimo, nista bili enakih mnenj o nekem problemu ribištva v Baltiku, ki je prizadel Estonijo. Ker med članicama ni bilo soglasja, Danci niso vztrajali, da se njihova zahteva vključi v skupno izhodišče, temveč so svoje stališče v obliki posebne izjave dodali zapisniku sestanka. Če se v primeru slovenskih brezcarinskih trgovin druge države ne bi pridružile stališču Avstrije, bi ta prav tako lahko zahtevala, da njeno izjavo vključijo v zapisnik.
In kaj bi se zgodilo v tem primeru?
Enostranska izjava bi Avstriji omogočila, da v določenem trenutku ugotovi, da ta problem ni urejen, zato ima zadržke in ne bo glasovala za sprejem Slovenije.
Se strinjate z oceno ministra Igorja Bavčarja, da je Slovenija nadoknadila za-
mudo za drugimi kandidatkami pri prevzemu skupne zakonodaje?
Za zdaj še ne morem ocenjevati. Po podatkih, ki jih dobivam od delegacije in služb komisije, je Slovenija napredovala, a kot je rekel minister Bavčar, do 1. junija še ni naredila stoodstotno vsega, vendar ima na voljo še nekaj mesecev.
Ali bo odstop komisije vplival na izdelavo druge serije rednih poročil o napredku kandidatk?
Ne vpliva in tudi ne bo, saj delo že dobro napreduje. Ta poročila delajo različne službe, ki pripravljajo posamična poglavja. Zametek poročila bo izdelan že konec julija, nato ga bodo izvedenci znova obravnavali, da bi ugotovili, ali so upoštevani vsi elementi, septembra pa bo sestavljena prva verzija. Novi komisar (Guenter Verheugen) bo svoj pečat dal predvsem sintezi poročil, ki je najpomembnejši in najbolj politično obarvani dokument.
Skratka, ne morete še napovedati ocene Slovenije v naslednjem rednem poročilu?
Po mojem osebnem mnenju bi poročilo moralo biti ugodnejše od lanskega, vendar ne smete čakati pohvalnih besed Unije, češ, Slovenija je zdaj na čelu. Tukaj ni daril.
In če bo Slovenija dobita boljšo oceno kot lani, ali bo to rezultat napredka, ki ga je dosegla, ati posledica ostrih kritik naše vlade na rovaš komisije in komisarja Hansa van den Broeka?
Če bo poročilo ugodnejše, bo to posledica dejstva, da se je Slovenija resno lotila širitvenega procesa, nikakor pa ne kritik na rovaš komisije. Nekatere druge kandidatke so bile še precej bolj kritične.
Portret tedna
Matevž Krivic
Matija Grah
Matevžem Krivicem, ki je bil zadnjih osem let, do lanske jeseni, ustavni sodnik, sem kot novinar, ki je občasno spremljal delo ustavnega sodišča, večkrat govoril. Pogosto mi je bil pripravljen na dolgo in široko, s potrpežljivostjo, na kakršno naletimo pri ljudeh bolj poredko, pojasnjevati razloge za večinsko odločitev in svoje morebitno nestrinjanje z njo. Nikoli pa mi ni hotel niti besede črhniti o zadevi, o
kateri sodišče še ni odločilo ali pa je sodišče odločitev o njej sicer že sprejelo, vendar ta še ni postala javna. Soočen s Krivičevo trmoglavostjo, ki je bila docela gluha za vsa novinarska moledovanja in prepričevanja, sem nazadnje, potem ko sem že »obupal« in se »vdal v usodo« — spraševanju pa se vendarle nisem ne želel ne mogel odpovedati -,
Z njim razvil posebno obliko komunikacije, ki jo je navadno uvedel naslednji stavek: »Gospod Krivic, jaz bom vprašal, vi pa presodite, ali mi lahko odgovorite.« Sledilo je moje vprašanje, temu pa največkrat Krivičev odrezavi »O tem vendar ne morem govoriti«, ki je bil vsakič znova izrečen s tolikšno samoumevnostjo, da mi je za nazaj postalo kar nerodno, češ kako sem kaj takega sploh lahko vprašal. Sicer pa vedo o tem, kako naporno je včasih biti sogovornik tega načelnega in trmastega pravnika, več povedati njegovi prijatelji in znanci.
56-letni Matevž Krivic, za prijatelje Mišo, je rojen Ljubljančan. Mati Ada je bila političarka, krajši čas celo članica slovenske vlade, oče Vladimir pa v dolgi karieri pravnika med drugim predsednik ustavnega sodišča. Krivic
se je še v študentskih šestdesetih letih (»ker sem imel politične ambicije«) zaposlil kot organizacijski sekretar univerzitetne partije, po diplomi iz prava, za katero je prejel študentsko Prešernovo nagrado, je postal strokovni sodelavec skupščinske zakonodajnopravne komisije, od leta 1970 pa vse do izvolitve za ustavnega sodnika pa je dve desetletji predaval ustavno pravo in teorijo države in prava na višji upravni šoli. »Legenda« je postal v osemdesetih, ko je skoraj ni bilo civilnodružbene akcije, pri kateri ne bi bil sodeloval, začenši s peticijo proti usmerjenemu izobraževanju, to prvo veliko civilnodružbeno pobudo osemdesetih. Vseh spopadov tega bojevitega pravnika preprosto ni mogoče našteti. Najznamenitejši in hkrati najbolj impozanten spopad (ker ga je bojeval in dobojeval kot osamljen bojevnik) je bil dolg, osem mesecev trajajoč »pravni maraton« za svobodo javne besede, na cilju katerega je po vrsti sodnih porazov s tožbo na vrhovnem sodišču dosegel, da je takratno vodstvo Dela moralo objaviti znamenito Konkretno kritiko trojnega funkcionarja. S tem maratonom je Krivic za svobodo tiska storil bržčas več kot kdor koli prej ali pozneje. No, Krivic je bil tekov na dolge proge vajen, saj je pred tem odtekel kar nekaj pravih maratonov, smuških in tekaških, tudi tistega v Radencih.
Aretacija četverice je Krivica ujela med obnovo hiše. Ker ga nekako ni bilo na spregled (prej pa ga je bilo najti vsepovsod) in so se člani Bavčarjevega odbora že začeli spraševati, kje da je, ga je po »naročilu« odbora obiskal Mile Šetinc. Našel ga je doma, ob mešalcu za beton in tranzistorju. »Dobro delate. Nobene napake še niste naredili
in nobene potrebe ni, da bi vam pomagal,« je delo odbora pohvalil Krivic — in še naprej mešal beton. Ko ga je Šetinc obiskal naslednjič, so bile Krivičeve prve besede: »Serjete ga!« Odtlej je vse pravne vidike afere JBTZ za odbor vodil on, v ospredje je postavil vprašanje ustavnosti in zakonitosti vojaškega dokumenta in pozneje kot član skupščinske komisije za proučitev ozadja procesa dosegel, da je ta ugotovila njegovo protiustavnost. Kot dosleden legalist in borec za pravno državo je bil hkrati edini član kolegija Odbora, ki je doživel, da so ga navzoči izžvižgali. V najbolj kočljivi točki spopada med odborom in slovensko oblastjo, ob vprašanju izvršitve sodbo je nasproti vsem zagovarjal dosledno spoštovanje sodb sodišč: »Če se upreš eni sodbi, se upiraš vsem sodbam — to pa je v nasprotju z našim zavzemanjem za pravno državo,« je vztrajal.
'a prelomu osemdesetih v devetdeseta ■ta je Krivic sodeloval pri pisanju vo-Inega zakona (ki bi po zahtevi opozi-je moral biti proporcionalen, medtem
0	je partija preferirala večinski sistem)
1	temu konkretnemu projektu takrat odredil svoj že večkrat prej odlagani oktorat. Brezbrižen do akademskih tiri in nazivov je doslej objavil eno samo njigo (pa še to so mu naknadno pri-nali kot magistrsko delo), habilitacije a predavatelja na višji upravi šoli pa red sodniškim mandatom sploh obna-Ijal ni. Njegova stališča, tudi pravnote-retska, so zato raztresena vsepovsod, apisana v ločenih mnenjih, memoran-\umih, člankih, objavljenih v strokov-em ali splošnem tisku, skoraj vedno <a so vezana na konkretna, v družbi

Poleti 1990 najdemo Krivica v skupini, ki piše osnutek nove slovenske ustave, jeseni pa ga je skupščina izvolila za ustavnega sodnika. V osmih sodniških letih je izdelal največ ločenih mnenj, tudi zato, ker je njihovo pisanje štel za svojo moralno dolžnost. Pedanten, kakršen je, je ločeno mnenje izdela! tudi takrat, ko se je z večinsko odločbo sicer strinjal - le da iz drugih razlogov, kot so bili tisti, navedeni v odločbi. V politično kočljivih sodnih sporih je v večinsko desnem ustavnem sodišču praviloma ostajal v manjšini, njegova ločena mnenja pa so bila spričo bleščeče pravne, a hkrati preproste, tudi laikom razumljive argumentacije marsikdaj odmevnejša od večinske odločitve. Krivic je tudi na zaprtih sejah ustavnega sodišča ohranil sloves bojevnika, »borca za stvar« in obenem človeka z neznansko psihično in fizično kondicijo, ki je sogovornika pripravljen prepričevati ure in ure. Sodniški kolegi so se zato občasno (bržčas pa kdaj tudi upravičeno) pritoževali, da jih s svojimi razpravami »posiljuje« in na sejah nasploh »preveč govori«. Javnemu nastopanju pa se je za ves čas sodniškega mandata prostovoljno odrekel. Edino veliko - takrat pa res veliko - izjemo je naredil spomladi 1998, ko se je zapletel v kot jara kača dolgo, celih šest mesecev trajajočo polemiko o denacionalizaciji cerkvenih gozdov. Ta je je bržčas edinstvena v vsej zgodovini slovenskega tiska. Edinstvena po tem, da v njej ni branil lastnih, ampak drugačna stališča večine sodnikov, s katerimi se sicer ni strinjal.
Novo, za zdaj zadnje poglavje Krivičevega javnega angažmaja, predstavlja
njegov boj proti odločbi o zmagi večinskega volilnega sistema, to je odločbi, s katero je ustavno sodišče ponaredilo izid referenduma. Ko jo je ustavno sodišče lani oktobra sprejelo, je spisal ločeno mnenje, ki je bilo-ne prvič-zajetnejše od odločbe same, ter v briljantni, z gnevom prežeti pravni argumentaciji večinsko odločitev »raztrga! na kose«. Kot ustavni sodnik več od tega ni mogel storiti, zato bi z vso pravico lahko dejal: »Storil sem, kar je bito v moji moči«, dvignil roke, obrnil nov list ter se posvetiI novim izzivom. Toda Matevž, ki ga je Jaša Zlobec že v šestdesetih letih v Tribuni označil kot »Don Kihota poštenja«, ne bi bil Krivic, če ne bi odtlej vsega svojega javnega in strokovnega angažmaja posveti! odpravi tega »sramotnega madeža na podobi ustavnega sodišča«.
es smo že celih devet mesecev - ne :i bi to sploh zares opazili - priče ■>olj kot ne) osamljenemu, tako re-oč donkihotskemu boju tega načetega in trmastega pravnika, da bi na galen, zakonit način dosege! razvelja-■tev sporne odločitve ustavnega sodila. ZaI ni prostora, da bi ta boj, ki a bo enkrat treba popisati, popisali na ■m mestu, njegov zadnji proizvod pa • - po ustavni pritožbi, zahtevi za var-'vo zakonitosti, memorandumu, refe-itu na dnevih javne uprave in množici tankov in pisem bralcev - Krivičev stavni zakon za ponovno izvedbo vatnega referenduma. — Kdo bi si milil, da bi se osemdeseta leta, ko se je sk »upogibal« pod pezo neprestanih Crivičevih pojasnil, pritožb, ugovorov, omentarjev ... lahko ponovila tako mahi?
Poročilo ZN: kje se živi dobro?
Kanada prva, mi na 33. mestu
anada je že šesto leto na prvem me-stu lestvice držav, v katerih je najbo-lje živeti, na Norve-I	škem pa imajo žen-
ske boljši položaj kot v kateri koli drugi državi, piše v letošnjem poročilu Združenih narodov o človekovem razvoju.
V letošnjem poročilu, tako kot tudi v vseh predhodnih, je 174 držav razvrščenih glede na to. kako ljudje živijo, upoštevaje zdravstveno oskrbo, življenjsko dobo, izobrazbo in dohodek.
Poročilo na drugo mesto uvršča Norveško. sledijo ji Združene države Amerike, Japonska. Belgija. Švedska. Avstralija, Nizozemska. Islandija. Velika Britanija, Francija. Švica. Finska. Nemčija. Danska, Avstrija. Luksemburg, Nova Zelandija, Italija in Irska.
Na drugem koncu lestvice najdemo najmanj razvite države; med zadnjih deset sodijo (od spodaj navzgor); Sierra Leone, Niger. Etiopija. Burkina Faso, Burundi. Mozambik. Gvineja Bissau. Eritreja, Mali in Centralnoafriška republika.
Kanada se je pri poročanju o dosežkih vedno sklicevala na poročilo. »Mi, Kanadčani. bi morali biti ponosni.« je dejal premier Jean Chretien. »Skupaj smo ustvarili državo, ki nam jo zavida ves svet - državo. ki temelji na strpnosti, sodelovanju in medsebojni povezanosti.«
Neki drug indeks pa je opozoril na razlike med spoloma; neenakost obstaja v vseh državah.
Na tem seznamu je Kanada zdrsnila na četrto mesto. Združene države Amerike pa so se. upoštevaje indeks »enakih možnosti spolov«, uvrstile na osmo mesto. Ta indeks meri. koliko žensk je v parlamentu ali vladi, koliko jih ima strokovno ali tehnično izobrazbo ter kakšni so njihovi dohodki glede na povprečje v državi.
Med dvajset naj višje uvrščenih držav sodijo Norveška. Švedska, Danska. Kanada, Nemčija, Finska, Islandija, Združene države Amerike, Avstralija, Nizozemska, Nova Zelandija, Avstrija, Bahami, Švica, Luksemburg, Velika Britanija, Belgija, Portugalska. Južnoafriška republika in Irska.
Poročilo kaže. da visok dohodek ne daje vedno možnosti tudi ženskam. Južnoafriška republika in Kostarika sta tako prehiteli Francijo, ki se je uvrstila na 36. mesto. Izrael na 37. mestu pa je boljši od Japonske, ki je zasedla 38. mesto.
Bahami, Češka in Slovenija ženskam zagotavljajo boljše razmere, kot je to razvidno iz njihovega dohodka. To jasno kaže, daje enakost »mogoče doseči v zelo različnih kulturah«, piše v poročilu.
Kljub večjim izboljšavam glede življenjske dobe in pismenosti, ki so se pojavile v zadnjem desetletju, pa je revščina v Beninu, Nepalu in Nigru še zlasti velika.
Tudi v bogatih državah najdemo ljudi, ki so za marsikaj prikrajšani. Na primer na Danskem, kjer je povprečna življenjska doba 76 let, a 13 odstotkov prebivalcev ne dočaka 60. leta.
Na Irskem je 23 odstotkov ljudi funkcionalno nepismenih, v Združenih državah
pa je dohodek 20 odstotkov prebivalstva nižji od nacionalne ravni revščine.
V Veliki Britaniji, na Irskem in v Združenih državah je stopnja revščine višja kot v drugih industrijskih državah.
Sodeč po poročilu je v 16 državah prišlo do velikega preobrata na področju zdravstvene oskrbe; v južni in vzhodni Afriki zaradi aidsa, v nekdanji Sovjetski zvezi in Vzhodni Evropi pa zaradi ekonomske stagnacije.
To je seznam držav, razvrščenih glede na indeks človekovega razvoja — upošteva dohodek, življenjsko dobo in izobraževanje:
1. Kanada, 2. Norveška, 3. Združene države, 4. Japonska, 5. Belgija, 6. Švedska, 7. Avstralija, 8. Nizozemska, 9. Islandija, 10. Velika Britanija, 11. Francija, 12. Švica, 13. Finska, 14. Nemčija, 15. Danska, 16. Avstrija, 17. Luksemburg. 18. Nova Zelandija, 19. Italija, 20. Irska, 21. Španija, 22. Singapur, 23. Izrael, 24. Hongkong, 25. Brunej, 26. Ciper, 27. Grčija, 28. Portugalska, 29. Barbados, 30. Južna Koreja, 31. Bahami, 32. Malta, 33. Slovenija, 34. Čile, 35. Kuvajt, 36. Češka, 37. Bahrein, 38. Antigva, 39. Argentina, 40. Urugvaj, 41. Katar, 42. Slovaška, 43. Združeni arabski emirati, 44. Poljska, 45. Kostarika, 46. Trinidad in Tobago, 47. Madžarska, 48. Venezuela, 49. Panama, 50. Mehika, 51. Sveti Krištof in Nevis, 52. Grenada, 53. Dominika. 54. Estonija, 55. Hrvaška, 56. Malezija, 57. Kolumbija, 58. Kuba, 59. Mavricius, 60. Belorusija, 61. Fidži, 62. Litva, 63. Bolgarija, 64. Surinam, 65. Libija, 66. Sejšeli, 67. Tajska, 68. Romunija, 69. Libanon, 70. Zahodna Samoa, 71. Rusija, 72. Ekvador, 73. Makedonija, 74. Latvija, 75. Sveti Vincenc in Grenadine, 76. Kazahstan, 77. Filipini, 78. Saudska Arabija, 79. Brazilija, 80. Peru, 81. Sveta Lucija, 82. Jamajka, 83. Belize, 84. Paragvaj, 85. Gruzija, 86. Turčija, 87. Armenija, 88. Dominikanska republika, 89. Oman, 90. Šrilanka, 91. Ukrajina, 92. Uzbekistan, 93. Maldivi, 94. Jordanija, 95. Iran, 96. Turkmenistan, 97. Kirgistan, 98. Kitajska, 99. Gvajana, 100. Albanija, 101. Južnoafriška republika, 102. Tunizija, 103. Azerbajdžan, 104. Moldavija, 105. Indonezija, 106. Kapverdski otoki, 107. El Salvador, 108. Tadžikistan, 109. Alžirija, 110. Vietnam, 111. Sirija, 112. Bolivija, 113. Svazi, 114. Honduras, 115. Namibija, 116. Vanuatu, 117. Gvatemala, 118. Salomonovi otoki, 119. Mongolija, 120. Egipt, 121. Nikaragva, 122. Bocvana, 123. Sao Tome in Principe, 124. Gabon, 125. Irak, 126. Maroko, 127. Lesoto, 128. Mjanmar, 129. Papua Nova Gvineja, 130. Zimbabve, 131. Ekvatorialna Gvineja, 132. Indija, 133. Gana, 134. Kamerun, 135. Kongo, 136. Kenija, 137. Kambodža, 138. Pakistan, 139. Komori, 140. Laos, 141. Demokratična republika Kongo. 142. Sudan, 143. Togo, 144. Nepal, 145. Butan, 146. Nigerija, 147. Madagaskar, 148. Jemen, 149. Mavretanija, 150. Bangladeš, 151, Zambija, 152. Haiti, 153. Senegal, 154, Slonokoščena obala, 155. Benin, 156. Tanzanija, 157. Džibuti, 158. Uganda, 159. Malavi, 160. Angola, 161. Gvineja, 162. Čad, 163. Gambija, 164. Ruanda, 165. Centralnoafriška republika, 166. Mali. 167. Eritreja, 168. Gvineja Bissau, 169. Mozambik, 170. Burundi, 171. Burkina Fasso, 172. Etiopija, 173. Niger, 174. Sierra Leone.
v
Častna
pozicija
Matjaž Hanžek
ponedeljek, 12. julija, so v Londonu pred-stavili svetovno poro-čilo o človekovem ra-zvoju za leto 1999. Na-^B^v	slovna tema letošnjega
poročila je globaliza-▼	cija. Pojava globaliza-
cije se po mnenju raziskovalcev pri razvojnem programu Združenih narodov lotevamo preveč nekritično ali pa pričakujemo od nje preveč. Globalizacija sicer ponuja vrsto pozitivnih priložnosti za svetovno trgovino in kapital, prinaša pa tudi množico groženj človekovemu razvoju. Res je, da zmanjšuje prostor, skrajšuje čas in odpravlja meje, kot radi poudarjajo njeni navdušeni zagovorniki. Vendar tudi npr. koncentrira kapital in odpravlja meje za kriminal. Lord John Eatvvell je ugotovil, da globalizacija vpliva predvsem na povečevanje brezposelnosti, počasnejšo gospodarsko rast nerazvitih ter povečevanje revščine. Avtorji poročila ugotavljajo, da ustvari bogatejša petina svetovnega prebivalstva 86 odstotkov svetovnega dohodka, revnejša petina pa le dober odstotek. In ta prepad se z globalizacijo še povečuje: medtem ko je leta 1960 petina bogatejših imela 30-krat več kot petina revnih, je leta 1997 bogatejša petina že 74-krat bogatejša od revne. 200 najbogatejših ljudi na svetu je svoj dohodek v zadnjih petih letih podvojilo in zaslužijo že več kot 1000 milijard dolarjev letno; 84 najbogatejših posameznikov ima večji dohodek kot milijarda in dvesto milijonov Kitajcev skupaj. Globalizacija še hitreje odpravlja meje za kriminal — šest najpomembnejših mafijskih družb zasluži letno več kot 1500 milijard ameriških dolarjev.
To je le delček sporočila letošnjega poročila o človekovem razvoju. Njegovi avtorji in s tem tudi Združeni narodi pozivajo svetovne politike in gospodarstvenike, naj v enaindvajsetem stoletju spremenijo svojo razvojno filozofijo, kajti ko na trgu zavladajo le profitni motivi, je na preizkušnji človeška etika; take razmere pa prizadenejo predvsem človekove pravice. Odpravljanje časa, prostora in meja morda res ustvarja svetovno vas, vendar Žal ne more biti vsakdo njen prebivalec. Ob analizi vprašanj in problemov globalizacije, ki se jih ne zavedamo (ali pa se jih nočemo zavedati), je v poročilu kot vsako leto še množica tabel. Med njimi so tudi novi izračuni indeksa človekovega razvoja, indeksa revščine in vrsta drugih podatkov (izračunanih za leto 1997). Indeks človekovega razvoja, ki so ga pri Združenih narodih uveljavili leta 1990, postaja čedalje pomembnejši kazalec, saj prikazuje razvitost držav v celoti, in ne le ekonomskih razsežnosti. (Vsebuje kazalce zdravja, izobrazbe in ekonomske razvitosti.) Po lanskoletni Nobelovi nagradi, ki jo je prejel Amartya Sen, idejni tvorec koncepta človekovega razvoja, pa je indeks in z njim ves koncept človekovega razvoja postal še posebej zanimiv tudi za medije. Razumljivo je potemtakem, da o poročilu pišejo tudi največje svetovne agencije. Zal pa se je Reuters v svojem poročanju preveč omejil le na indekse in razvrstitev držav, vsebini in problemom poročila pa se je v celoti izognil. A to naj ostane za kakšno prihodnje razmišljanje.
Ugotovimo pa lahko, da njihovo poročilo promovira Kanado. Ta država je že nekaj let prva po indeksu človekovega razvoja, saj ima poleg visokega bruto domačega proizvoda po kupni moči (z
22,480 dolarja zaseda 13. mesto v svetu) tudi dolgo pričakovano življenjsko dobo (79 let, drugo mesto) ter visok delež šolajočih se prebivalcev. Slovenija zaseda po izračunih UNDP 33. mesto, kar je sicer za štiri mesta bolje, kot so ji pripisali lansko leto (izračuni za leto 1995), a še vedno sedem mest slabše od izračunov na Uradu za makroekonomske analize in razvoj (26. mesto v svetu). Tako različne rezultate je zakrivila predvsem spremenjena metodologija izračuna indeksa; zanj so uporabili staro napačno oceno bruto domačega proizvoda na prebivalca po kupni moči (11800 dolarjev), in ne pravega izračuna (14000 dolarjev). Pri izračunavanju indeksa so v skladu s teorijo mejne koristi dohodka prirejali bruto domači proizvod po Atkinsonovi formuli. (Indeks človekovega razvoja je sestavljen iz treh indeksov: indeksa zdravja, izobrazbe in bruto domačega proizvoda. Na skupen indeks ima vsak od njih tretjinski vpliv.) Pri tem je uveljavljeno načelo, po katerem povečan dohodek za npr. 500 dolarjev pri 20.000 dolarjih BDP ne pomeni istega kot enako povečan dohodek pri npr. 1500 dolarjih. Atkin-sonova formula (ker je za večino prezapletena, je na tem mestu nima smisla pisati) sicer odpravlja prehud vpliv velikih razlik med DBP med državami, prinaša pa neko drugo nelogičnost: od približno 6000 dolarjev dalje ni pri izračunih indeksa BDP med državami skoraj nobenih razlik. Tako je npr. imela Slovenija leta 1995 z 12.600 dolarji indeks BDP 0,977, Kanada z 21.916 dolarji pa indeks BDP 0,993. Ob veliki razliki v BDP torej zelo majhna razlika v indeksu. Zaradi uporabe Atkinsonove formule so bile materialno bogatejše države pri izračunu indeksa človekovega razvoja preveč prikrajšane. Po tej formuli je indeks BDP do 6000 rasel sorazmerno z rastjo BDP, nadaljnja rast pa je indeks BDP minimalno povečevala. Tako je bil indeks BDP pri okoli 8000 dolarjih na prebivalca 0,964, pri 40.000 dolarjih pa 1,000. Da bi odpravili te anomalije, so letos za izračun indeksa BDP sprejeli metodologijo Amartya Sena, ki indeks BDP zmanjšuje sorazmerno z rastjo BDP. Formula je povzročila velike premike v izračunu skupnega indeksa človekovega razvoja pri tistih državah, ki so po BDP zaostajale v primerjavi z zdravjem in izobrazbo. Tako je Francija z drugega zdrknila na 11. mesto. Indeks BDP za Slovenijo (14.000 dolarjev) bi bil po stari formuli 0,979, po novi pa je 0,825. To je razlog za toliko nižje mesto.
Poleg tega je bil slovenski BDP v letu 1997 po izračunih Statističnega urada po metodologiji Eurostat 14.000 dolarjev na prebivalca po kupni moči, pri Združenih narodih pa so uporabili podatek 11.800 dolarjev. Po stari metodologiji bi ta razlika pomenila komaj kaj, po novi pa pomeni 0,025 točke manj. Upoštevajoč prave podatke in novo metodologijo je indeks človekovega razvoja za Slovenijo 0.856, kar jo med 174 državami uvršča na 30. mesto. To pomeni tri mesta bolje kot po izračunu UNDP in štiri mesta slabše kot po našem izračunu za leto 1995. Po BDP na prebivalca pa zasedamo 32. mesto.
Vedeti, katero mesto zasedamo v primerjavi z drugimi državami, je res zanimivo. Pomembneje pa je vedeti, ali smo pripravljeni izkoristiti priložnosti, ki nam jih ponuja globalizacija, in se zaščititi pred grožnjami, s katerimi nam hkrati grozi.
Slovenija, WTO in Hrvaška
Le mirno, to je naš adut
■	enry Kissinger je nekoč na
H vprašanje, katero medna-
rodno srečanje je bilo naj-
važnejše, odvrnil, da tisto.
I ki je bilo odpadlo. Pomen-
■	Ijivost odsotnega se prilega slovensko-hrvaškim odnosom, ki so bolj povedni v tistem, česar ni, kot v onem, kar se zgodi. Večina visokih političnih srečanj v tej smeri je prikrajšana za vsebino in zapolnjena z obljubami. Zakaj je bil odpovedan pravkaršnji sestanek predsednikov vlad, načenja bistvo polhladnih dvostranskih odnosov.
Dolgo napovedovani in še dlje odlašani podpis premoženjskopravnega sporazuma, ki naj bi garniral prvi uradni obisk premiera Zlatka Mateše v Ljubljani, so preložili. Domnevno zato, da bi medtem za podpis pripravili še en meddržavni dogovor, namreč tistega o jedrski elektrarni Krško. Glede na vztrajnost, s katero sta se politiki obeh držav doslej srečevali, četudi sta imeli na jedilniku samo obljube, se zdi tako rekoč kakovostni preskok odreči se skušnjavi podpisa enega samega sporazuma; posebej ob okoliščini, ko rezultatov v sosedskih odnosih že dlje kritično primanjkuje. Verjetno pa še kak razlog za odlog tiči v dejstvu, da premoženjskega sporazuma Zagreb 14. julija ni bil pripravljen podpisati, ker Ljubljana ni bila pokazala dobrohotnosti drugje. Pa bi bilo slovensko »popuščanje« pri hrvaškem vstopanju v WTO primerno? Premoženjskopravni sporazum, ki vrsto let teži Slovenijo zaradi obsega lastnine onstran meje, je za Zagreb dobil mednarodno razsežnost. Hoče v Svetovno trgovinsko organizacijo, pogoj za vstop pa
Saša Vidmajer
so med drugim sklenjeni premoženjski sporazumi s članicami. Slovensko vztrajanje, naj sosednja država izpolni pogoje, ki veljajo za vse ostale, je logično. Ljubljana v tem primeru ničesar ne pogojuje, terja samo izpolnitev obveznosti, ki so jih morali sprejeti drugi ob pridružitvi taisti organizaciji. Hrvaška, katere vstop v WTO je bila ena velikih obljub vladajoče HDZ in ki ji zdaj grozi, da bi besedo požrla, slovensko načelnost, jasno, dojema drugače. Zunanji minister Mate G ranic' rad spomni, da je Slovenija edina ovira na poti hrvaške včlanitve v Svetovno trgovinsko organizacijo.
To je trenutno res. Uradnemu Zagrebu, ki je v začetku tega tedna še imel odprta posamična področja v ženevskih pogajanjih s štirimi državami, se je medtem, vsaj načelno, uspelo z ostalimi dogovoriti. In Slovenija je ostala edina napoti. Ta okoliščina gotovo pomeni večji pritisk na Ljubljano, zaradi česar bi se utegnili okrepiti dvomi, ali je vztrajanje pri načelnosti primerno - iz političnih razlogov, zaradi pomena sosedskih odnosov, med drugim ene najpomembnejših gospodarskih partneric. In vendar bi bilo nespametno, če bi se tokrat iz političnih vzgibov ta država odločila ravnati drugače. Težko se je znebiti vtisa, da je na to ves čas računala tudi Hrvaška.
Kaj pa očitki, da gre za povezovanje dvostranskih vprašanj z večstranskimi, za kar je Slovenija, ki je sama doživela travmatično izkušnjo z zahodne smeri, posebej občutljiva? Mehanizmi nadzora pogajanj s Svetovno trgovinsko organizacijo so preveč pregledni, da bi morebitno takšno ravnanje lahko ostalo neopaženo. V mednarodni praksi obstajajo
primeri, ko so denimo Združene države Amerike ali Evropska unija opozorile tiste države, ki so hotele terjati več. Slovenija ni bila deležna niti najmanjšega tovrstnega namiga, povedo diplomatski viri.
Jasno je, da je zdaj adut v njenih rokah. In vendar bi ji težko očitali, da rešuje status svoje lastnine, ko prisega na zaščito temeljnih mednarodnih načel. Če pa se je ta drža ujela s konkretnim interesom, zakaj potem ne tržiti — kaj pa je politika sploh drugega? Ko torej tostran meje hočejo najprej ratifikacijo premoženjskopravnega sporazuma in zatem obljubljajo radodarnost (pri prehodnih obdobjih za kmetijske izdelke, višini carinskih zaščit), na drugi pa terjajo obratno, najprej »zeleno luč« za WTO, je realno vprašanje, kdo je ranljivejši? Je bolj živčna partnerica, ki jo že leta dolgo bremeni nepodpisani dvostranski sporazum, ker bo uredil vprašanje slovenske lastnine na Hrvaškem, pa ga je druga stran dolgo povezovala z dolgom Ljubljanske banke? Je zdaj v stiski druga, napol v predvolilni histeriji in pod pritiskom potrebe zaključiti pogajanja pred jesenskim novim krogom pogajanj v trgovinski organizaciji?
Kot običajno, so poduki tudi v zgodovini. In »zgodovinske« izkušnje sloven-sko-hrvaških odnosov kažejo, da je spretnejša partnerka večkrat reševala svoje majhne, parcialne probleme, druga pa v zameno občepela praznih rok. Sploh pa ne kaže pozabiti, da ni cilj Slovenije ovirati Hrvaško na poti v WTO, temveč je cilj Hrvaške postati njena članica.
m
j
f
■ \ ;
... , ‘ J

1


Foto Dušan Jež
arbara Streisand je med Clintonovo prvo predsedniško kampa-njo izjavila, da je pri-pravljena za vedno za-B pustiti ZDA, če Clin-ton ne bo izvoljen za predsednika. Slavoj Žižek je pred zadnjimi slovenskimi parlamentarnimi volitvami zagrozil, da bo emigriral iz Slovenije, če Liberalna demokracija ne bo zmagala. Oba sta ostala, kjer sta bila, ker sta tako Clinton kot Liberalna demokracija Slovenije volitve dobila. Moja težava je bila tedaj v tem, da sta bili izjavi hkrati neznansko kategorični in izgovorjeni s pozicije velike (moralne) moči, vendar me nista izzvali na kak intimnejši način. V značilni lahkomiselnosti se mi je zdelo celo, da bi sama iz svoje domovine brezpogojno emigrirala samo v enem primeru: če bi v kamniški Eti zaradi kakršnegakoli razloga prenehali izdelovati kisle kumarice. Ob nedavnem obisku predsednika Clintona v Sloveniji pa sta se mi njuni izjavi pokazali v povsem novi luči. Clinton je Sloveniji prinesel sporočila, za katera bi si premnoga ljudstva tega sveta - in zlasti njihove politične elite -obliznila vseh deset metaforičnih prstov. Povedal je, da so ljudje v Sloveniji kot prvi v Evropi in svetu pred desetimi leti uvideli in razumeli, kar sta Amerika in svet morala spoznati šele po dolgih balkanskih morijah. Povedal je, daje Slovenija ravnala prav in da se je Amerika mo-
Irena Šumi
Naprej
v Karantanijo
tila. Povedal je, da je Slovenija odlična kandidatka za članstvo v Natu. Povedal je, da je Slovenija model uspešne tranzicijske države in kot taka povabljena k sanaciji razmer na balkanskem jugu v prvi ešalon. Povedal je, da je Slovenija naložbeno varna, in je osebno povabil kapital. V poudarjenem tonu je poslednjo pohvalo Sloveniji (dvakrat) izrekel skozi citat iz govora predsednika Kučana ob razglasitvi neodvisnosti. Vse to je povedal. Toda nazaj je dobil tolikšno točo zaplankanosti, primordializmov in arhetipske blutundboden balkaniade, da mu je nazadnje, ob zdravici pri večerji na Brdu, očitno zmanjkalo štrene. Kaj se je zgodilo?
Njegov nagovor je prevajal mož s šolanim, teatraličnim glasom: strumno, zanosno, slovesno. Kdor ga je izbral, ima ravno toliko pojma o ameriškem političnem stilu in o tem, kako takšna bombastičnost avtomatično učinkuje kot
imptom nedemokratične tretjesvetno-ti, kolikor je prevajalec sam pokazal szikovnega in profesionalnega znanja. 3 prevodu samem ne gre izgubljati be-ed; omenimo le zgovorno dejstvo, da e prevajalec dvakrat izpustil Clintonovo razo »Bog vas blagoslovi« (ki seveda le implicira česa zelo analognega izjavam, ki jih gospodje katoliški duhovni azlivajo nad svojo čredo, kot je očitno nislil Lojze Peterle v svojem notornem n zelo kategoričnem pietizmu). Skozi nertnost socialistične politične kulture e bila taka izjava razumljena kot ob-,cenost, kot političnemu govoru tuja prana. Prevajalec ju je izpustil enako avto-natično, kot gotovo ne bi oponašal, delimo, morebitnega Clintonovega kašlja-lja med govorjenjem. Scenarij priredile na Kongresnem trgu je bil sploh pri-■ejena replika socialističnih slavljenj: na-nesto izbranega proletarskega heroja in jubkega para pionirčkov slovenski abso-
lutni starosta Štukelj (mož je sila in korenjak, bog ga blagoslovi - ampak ali se je že kdaj komu zazdelo, da je slavljenje njegove očitno izjemne genetske opreme vsaj v političnih kontekstih nekoliko na robu dobrega okusa, morda celo zanj majčkeno žaljivo?) in slovenska mladinka iz t. i. elitne slovenske gimnazije: hudimano evgenično razumljena repre-zentacija slovenskega ljudstva! Voditelji opozicije, predstavniki verskih, nacionalnih in drugih manjšin, npr. imigrantov, političnih azilantov in beguncev iz Balkana, invalidov in gejev bi bili neskončno boljša možnost: postavili bi Slovenijo v sam center ozaveščenega demokratizma. Nič takega se seveda ni moglo zgoditi, ker Slovenija kratko malo ni nič takega: osrednja in vodilna ideja celotnega dogodka je bila marveč v pri-mordialističnem mitu o karantanskem ustoličevanju knezov, iz katerega da se je napajal Thomas Jefferson, pri čemer so bili starosvetni Karantanci v pristni maniri najboljših evropskih fašistoidnih etničnih ideologij predstavljeni kot zgodovinski slovenski »mi«.
Avtorjem te absurdnosti se je stvar morala kazati kot od šile imenitna ideja; Blanka Doberšek, komentatorka za nacionalno televizijo, se ni mogla premagati in jo je »izdala« že med Čakanjem na prihod treh predsednikov na Kongresni trg, nekako takole: pred dvesto in toliko leti je Jefferson mislil na Karantance, ko je pisal Deklaracijo o neodvisnosti; in zdaj čakamo na zgodovinski trenutek, ko bo njegov naslednik in dedič stopil »pred
to isto ljudstvo«! S tem bljuvalom je potem predsednik Kučan Clintona na očeh televizijskih kamer pital najmanj trikrat, tako dolgo, da mu je zadevo, kot bi rekli Američani, dodobra vtrl: ob zdravici na Brdu seje Clinton končno vdal in izrekel zelo medlo zahvalo Slovencem za njihov prispevek pri gradnji ameriške demokracije. Za tiste, ki smo ob vsej zadevi zardevali, je izjava izzvenela, kakor bi rekel: in vendar sem na Balkanu.
In vendar nas po vsej priliki ni zardevalo prav veliko. Sloveniji je bila nemara prihranjena balkanska klavnica, kaj drugega balkanskega pa pravzaprav ne: imamo povsem analogno moralno in politično nasilništvo novih elit, zastra-šeno, še bolj pa nemara koristoljubniško samocenzuro vseh strat, ki bi jih morale brzdati, abotni snobizem socialno komajda pismene jare gospode, hegemone in natanko po sredini razdeljene ideološke interpretacije recentne zgodovine, tisočletne etnične mite in strokovne ustanove, tako politične, medijske kot v smislu institucij znanja, ki delujejo brez kakorkoli zahodnim primerljivih interpretativnih stališč, proizvajajo pa na moč starinsko moraliziranje. Slovensko družboslovje je še vedno v natanko tem precepu: še vedno nismo iz indoktrina-cijskega procesa zaslužno upokojili vseh prerokov in vernikov »tisočletnega sna« slovenske državnosti, »civilizacijskega« napredka, »dobrega« slovenskega nacionalizma, pervertiranega slovenskega »hlapčevskega« ekskluzivizma, romanti-cističnih mitov o slovenskem kmetstvu,
jezikovne čistosti, Karantancev, Venetov in njihovih medvedov. Debakel s Karantanijo je zabaven samo v eni luči: da se je pripetil socialdemokratu (ali kaj je že) Kučanu, ki se je z njim uvrstil na skrajno desnico slovenskega diskurziv-nega polja. Kajti kadar t. i. desničarji napadajo »stare sile«, češ da zaradi njihove monopolne moči ni »neodvisnih intelektualcev«, s slednjimi mislijo natanko intelektualne Karantance: le da take, ki bi bili katoliki in na strani domobranstva.
Po vsem povedanem je pač jasno, da slovenska oblast iz generičnih razlogov ne premore analitikov, ki bi vsaj za silo obvladali politični, kaj šele družboslovni jiskurz zahoda - ali pa jih ne posluša [ali pa so ti modro tiho). Svetovalcu, ki je predsedniku Kučanu sugeriral karantanski scenarij in tako za tri hribe zgrešil kod, bi bilo nemudoma treba pokazati vrata: pa kaj, ko drugačnih tako ni najti, in kar je še huje, groteska vsega dogodka po vsem sodeč ni prezentna niti naročniku niti njegovi ekipi niti velikanski večini njegovih podanikov. Vsa čast premieru: on je govoril o Slovencih, ki so bežali pred ekonomsko revščino in političnim preganjanjem in so pomagali graditi ameriško ekonomijo, ne pa o kakem razsvetljenskem praočaku, katerega humanistični in izobraženski domet je z današnjega vidika morda ganljiv in izreden, je pa hkrati enako zadrego zbujajoč kot dejstvo, da je bil sužnjelastnik in odjemalec spolnih storitev svojih suženj. Videli pa bomo, koliko je Karantanija Slovenijo tokrat stala: nadaljnje širitve Nata
še dolgo niso zagotovljene, nikakor pa tudi ni verjetno, da bi si zahod na čelu preurejenega Balkana želel ljudi, ki bi znali z enako simpatijo kot svoje svete karantanske korenine gledati kako, postavimo, »srbsko bolečino«, ki genocid opravičuje skozi globoko razumevanje docela enigmatskih izidov kakih srednjeveških kosovskih bitk, izvoljenosti, tisočletnih krivic, pradedovih zamer s sosedovim Albancem, Bosancem, Hrvatom itd., zaradi katerih jih je treba vse iztrebiti, in kar je še takih marenj.
Pa še dolgo ne pravim, da je zahodni diskurz najboljši in najbolj smiselen in najbolj zadovoljujoč. Pravim samo, da ga mora tisti, ki si ga želi osvojiti, vsaj v osnovah razumeti. Pravim, da bogvarji kratiti dostop do javnosti Karantancem, levim in desnim, da pa se je vsaj pred ameriškim predsednikom treba znati pretvarjati, da veš, v katero socialno areno stvar spada. In pravim tudi, da je po Clintonovem obisku močno očitno, daje Karantanija pravzaprav edina slovenska socialna arena. In ker so že ravno volitve blizu, bi človeku nemara kazalo razmisliti o kakem prijetnem naslovu, kamor bi si lahko vnaprej poslal kak vagon Etinih kumaric; kajti kot pravi antični pregovor, so Karija, Kilikija in Kapadokija trije (nezmagljivo parohialni) »ka, da se ti kozla«. Slovenski diskurzivni podij je med Clintonovim obiskom bogatel za ekvivalent tega rekla: in žal zgolj zanj.
sobot napriloga
V
sredo je začel veljati prvi slovenski zakon o pravdnem postopku. Civilni sodni proces bo poslej potekal drugače, kot je minuli dve desetletji ali, če na kratko strnemo vsebino vseh 503 členov, bo po novem pravdanje lažje za sodnike, donosnejše za odvetnike in drago ter zapleteno za stranke.
Olajšanje za sodnike prinašajo predvsem številne določbe zakona, ki omejujejo posege strank, njihovih zakonitih zastopnikov in pooblaščencev. Stranke bodo morale vse vloge vložiti pisno, saj zakon ne omenja več možnosti vlaganja ali dopolnjevanja vlog ustno na zapisnik, kakor je bilo predpisano doslej. Nadalje zakon med načelnimi določbami ne omenja več. da mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva. Sodiščem po uradni dolžnosti ne bo več treba izvajati dokazov, tako da bo sodba temeljila le na predloženih dokazih z izjemo tistih, ki nasprotujejo prisilnim predpisom in moralnim pravilom. Bistvena novost, spodbujena z željo, da bi pospešili sodne postopke in s tem zmanjšali zaostanke na sodiščih, pa je gotovo, da so možnosti navajanja novih dejstev in novih dokazov zožene le do trenutka prvega soočenja strank s sodnikom ali sodnim senatom. V poglavju o glavni obravnavi je na primer poudarjeno. da mora stranka, če povzamemo, najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izreči o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Izjema od tega pravila, ki je dosledno izpeljano skozi vse zakonske člene, bodo le primeri, ko stranke brez svoje krivde ne bodo mogle navesti novih dejstev in predlagati novih dokazov na prvem naroku.
Če k temu dodamo zakonsko določbo, da bo lahko sodnik izdal zamudno sodbo in s tem zaključil zadevo vselej, ko tožena stranka ne bo pravočasno vložila odgovora na tožbo, bo delo sodnikov
Prvi slovenski zakon o pravdnem postopku
Lažje za sodnike, donosno za odvetnike in drago za stranke
vsaj časovno enostavnejše kot doslej. Z zakonsko grožnjo, da lahko sodišče kaznuje udeležence v postopku zaradi zlorabe njihovih pravic, in sicer fizično osebo z denarno kaznijo do 300.000 tolarjev, pravno osebo, samostojnega podjetnika ali odvetnika pa do milijona tolarjev, pa sodniki dobivajo še dodatno orožje za discipliniranje strank in njihovih pooblaščencev. V nadaljevanju predpisa o višini denarnih kazni je namreč predvidena tudi možnost, da jo sodnik, če izrečena denarna kazen ne bo pravočasno plačana, spremeni v zaporno (za fizično osebo z zaporom do 30 dni in za samostojnega podjetnika ali odvetnika celo do 100 dni).
Na vprašanje, kdaj se bo lahko sodnik odločil za ta skrajni ukrep, zakon ne odgovarja dovolj natančno, saj le na splošno pove. da bo pač kazen lahko doletela tiste, ki nameravajo škodovati drugim ali je njihov cilj zloraba pravice v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Ta temeljna zakonska določba je torej bolj grožnja, saj bo vsak pameten sodnik trikrat premislil, preden bo poslal stranko in celo odvetnika, po ustavno tako dvomljivi zakonski določbi, v zapor. Podobna je predpisu v zakonu o izvršbi o dolžniškem zaporu in zelo spominja na obljubo prvaka ljudske stranke, da bo treba napolniti obstoječe zapore in zgraditi nove. Kakor so ugotovili poznavalci civilnega procesa, pa tako rigoroznega ukrepa ne poznata niti avstrijski niti nemški zakon, po katerih je bil zasnovan slovenski pravdni postopek.
Alenka Leskovic
V zakonu je še več podobnih premalo premišljenih določb. Za slovenske razmere je ena nadvse spornih, da zelo na široko zahteva obvezno sodelovanje odvetnikov. Zakon namreč pravi, da v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Ker je vlaganje revizije, obnove postopka ali na novo uvedene tožbe za razveljavitev sodne poravnave zahtevno strokovno delo, je najbrž predpis, da ga mora opraviti odvetnik, razumljivo. Veliko vprašanje pa je, ali je utemeljena zakonska zahteva, da je v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.
Odvetnikom se obetajo lepi časi. Za stranke pa bo pravdanje gotovo bistveno dražje. Odvetniška tarifa, če ponovimo znano dejstvo, je primerljiva s cenikom odvetniških storitev v evropskih državah. Z uvedbo davka na dodano vrednost so se storitve podražile za 13 odstotkov. Brez moraliziranja se lahko vprašamo, koliko ljudi si bo lahko zagotovilo odvetniško pravno pomoč? Varuh človekovih pravic že več let v svojih poročilih ugotavlja, da Slovenija brez omogočanja brezplačne pravne pomoči ne more biti niti pravna niti socialna država. Uveljavitev zakona o pravdnem postopku bo razmere na tem področju še bolj zaostrila.
Do sprejetja zakonov o brezplačni pravni pomoči in zunajsodni poravnavi
sporov, ki ju pripravlja ministrstvo za pravosodje, bo minilo še nekaj časa. V skladu s stališčem evropskega sodišča za človekove pravice pa bi morali zakon o brezplačni pravni pomoči dobiti vsaj hkrati z novimi civilnimi procesnimi predpisi, če že ne zaležejo večkratna opozorila varuha človekovih pravic. Omenjeno sodišče namreč dovoljuje, da države predpišejo obvezno zastopanje, vendar le pod pogojem, da hkrati tudi poravnajo račun za odvetniške storitve. Po nemških izkušnjah to pomeni, da je država leta 1997 plačala 33 milijonov mark za odvetniške honorarje. Po objavljenih podatkih zagotavlja ta država pravno pomoč vsaki četrti stranki v ra-zvezni pravdi, v preživninskih in delovnih sporih pa je število ljudi, upravičenih do teh brezplačnih storitev, še višje. Hkrati država sama določa cene odvetniških storitev, ki so precej nižje od tistih, ki jih poravnajo stranke, če same plačujejo odvetnike. V vsakem primeru pa stranke same odločajo, kdo jih bo zastopal, da ne bi prišlo do diskriminacije, pa jim tudi ni treba prinašati potrdila socialne službe, da sodijo v krog revnih, saj država na bolj eleganten način s pomočjo vprašalnika ugotavlja, ali mora resnično zagotoviti brezplačno pravno pomoč.
Na vse te in podobne pasti slovenskega zakona o pravdnem postopku poslanci državnega zbora očitno niso mislili, ko so ga sprejemali skoraj brez razprave. Prvi predlog zakona je nastal leta 1995. Njegova zasnova je bila precej drugačna od veljavnega besedila. Za drugo branje
pod drugim ministrom pa je vlada vložila več kot sto dopolnil, ki so bistveno spremenila zakonsko besedilo. Ker sta si bili druga in tretja obravnava zakona v državnem zboru časovno zelo blizu, je, tako kot v mnogih veljavnih zakonskih predpisih, tudi v tem zakonu nekaj očitnih napak. Namesto sodnika je na primer v poglavju o glavni obravnavi omenjen senat, določbe o postopku pred arbitražami pa še vedno govorijo o pripravljalnem naroku, čeprav ga zakon več ne pozna.
Omenili smo že podrejenost zakonskega besedila želji, da bi končno prišli do sodnega posredovanja v razumnem roku. Ker je vročanje sodnih pošiljk eden od pomembnih vzrokov za dolgotrajnost sodnih postopkovne poglavje o vročanju pisanj in pregledu spisov zelo obširno. Stranke in odvetniki bodo pisanja, kakor pravi zakon, dobili po pošti, od delavcev sodišča, na sodišču ali prek posameznika oziroma podjetja, registriranega za vročanje. Zasebnim rubežnikom naj bi se torej pridružili še vročitelji, ki jih bodo morale nasprotne stranke vnaprej plačati. Vročitve bo mogoče opraviti podnevi med 6. in 20. uro v stanovanju ali na delovnem mestu, sodišče pa bo lahko tudi odločilo, da bo stranka dobila sodno pisanje sredi noči, v hotelu, bolnišnici itd. Za pravne osebe je pomembno, da bo za vročitev odločilen naslov, ki je naveden v sodnem registru ali registru društev.
Ob vseh teh različnih možnostih vročitve pa zakonsko besedilo sledi še vzoru davčne zakonodaje in predvideva tako imenovano fiktivno vročitev, ki bo lahko dokončno zapečatila usodo posamezne stranke. Tožbo, ki ji mora slediti odgovor, če se tožena stranka želi izogniti zamudni sodbi, nadalje sodne odločbe in opomin za plačilo sodne takse (brez njenega plačila se sodišče ne bo več ukvarjalo s posamezno zadevo), je treba strankam vročiti osebno. Vročevalec bo dvakrat poskusil opraviti svojo nalogo. Že po prvem poskusu bo pustil sporočilo, kdaj se bo ponovno oglasil. Če niti drugi poskus ne bo uspešen, bo pošiljko pustil na sodišču ali na pošti ob vročitvi po pošti.
Kaj pomeni uveljavitev zakona o pravdnem postopku za slovensko pravosodje?
Profesor civilnega procesnega prava dr. Lojze Ude, sodnik ustavnega sodišča:
»Velika pričakovanja so ponavadi podlaga za razočaranje. Učinkovitost in hitrost sodnega postopka sta odvisni predvsem od sodnikove sposobnosti opredeliti sporno razmerje, ugotoviti pravno pomembna dejstva in korektno izpeljati postopek. Od novih ali spremenjenih postopkovnih pravil, ki dajejo nekatere nove možnosti za hitrejši postopek, na drugi strani pa ga s poudarjeno pismenostjo tudi formalizirajo, ne bi smeli veliko pričakovati.«
Minister za pravosodje Tomaž Marušič:
»Zakon o pravdnem postopku prinaša v slovensko pravosodje napredek, saj povečuje aktivnost in odgovornost pravdnih strank za vsa procesna dejanja, sodnika pa zavezuje k premišljenemu sprejemanju procesnih odločitev, zlasti dokaznih sklepov.«
Predsednik civilnega oddelka Vrhovnega sodišča RS Dušan Ogrizek:
»Novi zakon o pravdnem postopku je prinesel konec dvomov o tem, koliko bo zakonodajalec prispeval k večji učinkovitosti civilnega sodstva. Prinaša upanje, da se bo s skupnim prizadevanjem vseh, ki v civilnih postopkih profesionalno delujemo, v njih kar najhitreje vzpostavilo novo ravnovesje, ki bo tudi prispevalo k čim krajši poti do tega cilja. Vse drugo bomo za učinkovito civilno sodstvo morali prispevati civilni sodniki.«
Glavna tajnica Odvetniške zbornice Slovenije Margareta Zakonjšek Rupnik, odvetnica:
»Po moji presoji zakon o pravdnem postopku, tak, kakršen je, ne bo bistveno prispeval k zmanjšanju zaostankov na sodiščih.«
Naslovnika bo pošiljka čakala 15 dni. V primeru, da je v tem času ne bo prevzel, zakon predpisuje, daje bila vročitev opravljena na dan, ko je poštar ali poseben sel na vratih ali v poštnem nabiralniku pustil obvestilo o sodnem pisanju. Obnova postopka bo v takih primerih mogoča le, če stranke več kot tri mesece nepretrgano ne bo na njenem naslovu, vrnitev v prejšnje stanje pa le ob predložitvi dokazov, da naslovnik upravičeno ni mogel prevzeti pošiljke. Če pa stranka med trajanjem postopka sodišču ne bo sporočila spremembe naslova, bo sodna pisanja lahko prebirala le na sodni deski.
Vsi sodni postopki so zapleteni in polni formalizmov. Čeprav je slovenski civilni procesni zakon zelo podoben prej-
šnjemu zveznemu zakonu, ki je nastal po vzoru jugoslovanskega zakona iz časa monarhije (temu pa je bil podlaga zakon iz časov Franca Jožefa), se od germanskih vzornikov vendar razlikuje po večji strogosti. Omejitev možnosti predlaganja novih dejstev in dokazov namreč, opozarjajo strokovnjaki, lahko povzroči tudi nasprotne učinke od pričakovanih. Kaj lahko se bo zgodilo, da bodo stranke s pomočjo odvetnikov	za-
radi strahu pred zamujeno priložnostjo zbrale toliko gradiva, da bodo postopki objektivno trajali dalj kot so doslej.
Alenka Leskovic,
urednica Založbe, Uradni list

...
Drago Jančar (2)
Sto obrazov ustvarjalnosti
Foto Dušan Jož
reteklost in prihodnost lahko skupaj z Nietzsc-■ hejem razumemo kot dve liniji večnosti, ki de-lujeta druga proti drugi in mi smo trenutek sre-H	Čanja, soočanja, spopa-
danja med njima. Sile preteklosti in sile prihodnosti so v medsebojnem antagonizmu. Lahko rečemo tudi drugače, da smo namreč v vsakokratni sedanjosti člen v verigi med preteklostjo in prihodnostjo in kar je treba razumeti precej konkretno, v našem primeru kot člen slovenske in evropske kulturne in politične preteklosti in prihodnosti. Tudi v tem primeru stojimo v napetem položaju, v položaju, ki veže in vzdržeje neko temporalno razmerje. Prihodnost je negotova, malo ali nič vemo o njej, iz te negotovosti se seli nemir v sedanjost. Toda kako lahko karkoli razumemo, ne da bi razumeli, ne da bi vsaj skušali razumeti, oceniti in ovrednotiti preteklost? Naš edini instrument za razumevanje sedanjosti in za slutnjo prihodnosti je ravno preteklost. In vprašam: kako se naj napotimo v kakršnokoli prihodnost, kako naj pogledam o v njen nevidni obraz, kako naj se soočimo z nemirom časa, ki prihaja, če se ne upamo, ne zmoremo in nočemo soočiti z resnico preteklosti. Vsak poskus, v precejšnji meri tudi naš s Temno stranjo meseca prinese trumo maskerjev, ki še naprej ličijo in lakirajo nam vsem dobro znano komunistično dobo, ki se poleg tega, da nam je dobro znana, tudi šibi od dokumentov in pričevanj o svoji proti-človeški protinaturni politični zgodovinski akciji. Pravzaprav ne razumem dobro, zakaj se toliko slovenskim zgodovinarjem zdi potrfebno braniti in opravičevati komunizem. Kar nekaj jih je na nož pričakalo knjigo Francoisa Fureta Minule iluzije. Nekateri med njimi so Furetu očitali, da ni razložil vzrokov za nastanek komunizma, ki je osvojil duše tolikerih intelektualcev, drugi so mu očitali, da je bil nekdoč stalinist, nekateri so ga razglasili takorekoč za šarlatana. Vsi vemo, da gre za enega največjih evropskih zgodovinarjev, nekdanjega levičarja, ki je pogumno reflektiral kruto resnico o totalitarni in celo zločinski naravi ideje, o dramatični komunistični zablodi v tem stoletju. Samozavestna drža in visokostno zaničevanje Francoisa Fureta sta se mi zdela res nekoliko nenavadna, morda tudi nekoliko provincialna. Nihče med njimi namreč niti poskusil ni osvetliti slovenskih minulih iluzij na tisti problemski ravni kot Fure, oziroma celo na višji, na tisti, kot je Furet po mnenju slovenskih zgodovinarjev ne zmore doseči.
Na politični ravni pa je temu adekvatno seveda mnenje, ki prihaja z najvišjega mesta, od predsednika republike: pozabimo na preteklost, glejmo v prihodnost. Tu ne gre samo za strah pred resnico, gre za strah pred nemirom prihodnosti, ki ga v sedanjost prinaša tudi naša nemirna preteklost. Življenje je zmeraj tudi življenje z nemirom, prihajajočim tako iz včerajšnjega kot iz jutrišnjega dne.
Ali bi bilo te odzive mogoče označiti s sentenco, ki jo je zapisal literarni kritik in esejist Matevž Kos: nepripravljenost na demokracijo?
Samo deloma, kajti bojim se da gre še za kaj drugega, za nekaj, kar je globlje v duši tega ljudstva, kot so zgolj sprenevedanja nekaterih njegovih izobražencev in poskus nekaterih politikov, da bi obvladali preteklost, ki jim bo zagotavljala prihodnost.
' Majhen prostor razvije svojo specifiko, rekel sem že, da je bilo v slovenskem komunizmu mnogo podzavestne izkušnje slovenskega klerikalizma. Tudi provincialnega sovraštva. Slovenci se tudi močno nagibajo k mnenju, da jih zmeraj zatira kdo drug. Vsega naj bi bila kriva Beograd ali Moskva. Ne rečem, da marsičesa nista bila, kot sta bila marsičesa v zgodovini kriva tudi Dunaj in Rim. Toda naša razstava dokazuje med drugim to, da državljanov Slovenije niso zatirali no-
beni Srbi, niti »Srbi«, se pravi »južnjaki«, ampak da so z veliko vnemo to počeli drug drugemu. Poboji, procesi, še zlasti pa drobna šikaniranja, vse to je delo pridnih slovenskih rok. In rezultati tega dela so impozantni: po 8. maju 1945 imamo
14.000	pobitih ljudi, 28.000 obsojenih,
200.000	ljudi, ki so jim odvzeli premoženje. Kdo lahko razume silo, ki v tem ljudstvu sprožila tolikšen val nasilja?
Zagotovo ne tisti, ki teh številk, ki jih bo treba še velikokrat ponoviti, ne jemlje resno, ne samo številk, pač pa predvsem posamičnih usod, ki stojijo za njimi. To ni samo nepripravljenost na demokracijo, pač pa nesposobnost za sleherni človeški dialog, toleranco in sočutje, kije nujno za vsako družbeno sožitje.
Nekje iz globin temne množice so prihajali zadihani in grozeči glasovi z druge strani telefonske žice in se mi v času razstave oglašali ob najbolj nemogočih urah.
Z nekaterimi sem skušal razpravljati, a v glavnem z malo uspeha. Eden zadnjih me je sunkovito spraševal, ali vem, kaj se je zgodilo leta 1942 v Škofji Loki? Nisem vedel, kaj se je zgodilo. Pojasnil je, da so streljali talce. Pogovor se je nadaljeval nekako tako, da sem jaz, skupaj z Vaskom Simonitijem na nek način soodgovoren za streljanje talcev v Škofji Loki leta 1942. Tu je tista iracionalna točka, ki ji ne morem blizu. Ne pomaga, če človeku razložiš, da si bil rojen šest let pozneje na drugem koncu dežele, kjer so tudi streljali talce, ne pomaga, če zgodovinarju ali sociologu predočiš dachavski ali Ertlov dokument, govoril ti bo z vsem prepričanjem enako iracionalne reči kot jezni glas anonimneža iz telefonske slušalke.
In ta je bil samo eden od izvirnih glasov slovenske večine, ki misli, da je bilo v komunizmu in dobro in slabo, zatirana pa je bila kajpada samo manjšina.
Kako potem tej večini dopovedati, da je treba popraviti nekakšne krivice, ko pa se je vsem nekako godilo, nekako dobro, nekako slabo. Krivic seveda ni mogoče popraviti. Toda družba, ki hoče živeti kot demokracija, mora pokazati vsaj dobro voljo, da bi to bila. Se pravi, da morajo politični ljudje katerekoli provenience zbrati toliko moči in modrosti, da razglasijo zakone, po katerih so bili ljudje obsojeni, denimo za sovražno propagando in druge politične delikte, za nične, politične procese, recimo dachavske, na katerih so obsojali na smrt nedolžne ljudi, pa za zločinske. Slovenska država tega doslej ni bila pripravljena storiti in dokler se to ne bo zgodilo, bo njena demokracija samo formalna, kajti njeni državljani ne bodo mogli razumeti, v čem je dejanska razlika med demokracijo in diktaturo, med pravičnostjo in zločinsko izrabo oblasti. Kar se dogaja zdaj, meji na grotesko.
Ni dobro v zvezi s tako občutljivimi stvarmi govoriti o sebi samem, a ravno zato, ker je moj primer zame že zdavnaj rešen in ker navsezadnje lahko prav jaz z njim počnem, kar hočem, ga tukaj omenjam kot primer še ene slovenske groteskne situacije. Vložil sem zahtevek za revizijo procesa iz leta 1975, na katerem sem bil obsojen po čl. 118 takratnega KZ zaradi »sovražne propagande«. In se spet znašel v črnih kronikah. Takrat je pisalo »obsojen zaradi sovražne propagande,« zdaj pa »pisatelj zahteva revizijo procesa.« In v člankih okrog tega naslova je takrat in sedaj mrgolelo hudodelcev, kot iz kakšne zbirke mojih novel. To bi pač morala storiti in urediti demokratična država namesto mene, namesto tisočev političnih obsojencev. Kolikokrat sem že rekel, da je moja zadeva pravzaprav malenkost v primerjavi s tisočimi hujšimi. In kljub temu mi ni bilo čisto lahko, ker se moram spet ukvarjati s sodiščem. Zdaj pa naj si človek predstavlja nekoga, ki je bil leta na Golem otoku, predstavlja si naj žensko, ki so jo poniževali v ženskih taboriščih Rajhenburg ali Ferdrenk, oba sta danes stara okrog sedemdeset let, in spet naj začneta sodno kalvarijo. Namesto da bi država anulirala vse politične
procese, ve se, kateri so bili. In razglasila za totalitarne, kriminalne, protidemokratične člene, po katerih so bili ljudje obsojeni. Seveda, naša država še deklaracije o obsodbi totalitarizma, ki bi bila v skladu z evropskimi zahtevami, ni sposobna sprejeti. Sodišče je v mojem primeru storilo, kar je moralo in moglo storiti. Sodniki tokrat za takšno stanje niso odgovorni. Torej sem oproščen. Oproščen česa? Oproščen tega, da bi s hudobnim namenom in z namenom rušenja družbenopolitične ureditve SFRJ, socialističnega sistema, bratstva in enotnosti itd., širil sovražno propagando... tako nekako. Jaz zdaj skratka nisem več kriv tega, da sem bil proti socializmu in Jugoslaviji in Oto Vilčnik, ki je bil obsojen, ker je med učno uro kot predavatelj sociologije na gimnaziji govoril, da je Tito diktator, je zdaj prav tako oproščen, ker s tem, ko je govoril, da je Tito diktator, ni imel namena rušiti socialističnega sistema in Jugoslavije. To je groteskno stanje stvari v današnji demokratični Sloveniji, mnogo let po padcu berlinskega zidu, ko so komunistični sistemi v Evropi obveljali za nasilne, diktatorske, po češki dikciji »zaničevanja vredne.«
Nimam se za žrtev totalitarnega sistema in se zato tudi nisem včlanil v Društvo žrtev komunizma. Po vsej Jugoslaviji so igrali moje drame, tiskale so se moje knjige. Res pa je, da sem bil kratek čas v zaporu in precej časa brez službe. Morda zaradi tega stvari malo bolje razumem. Toda nisem žrtev. Žrtve so oni, ki so zatirali ljudi. Oni te bolezni niso preboleli, kajti nekateri še zmeraj strašijo po slovenskem političnem prizorišču v nekakšnih upokojenskih strankah in na zborovanjih s komunističnimi prapori. Pravzaprav se mi zdijo kot narkomani, se pravi zelo težko ozdravljivi. In njihov narkotik je predvsem oblast. Samo dotaknejo se je in že so zopet notri, so spet, kot pravi nek junak moje drame Veliki briljantni valček »v«.
Zame je bil ta primer že zaključen že zdavnaj. Po nekaj letih, ko sem smel spet objavljati, sem se nanj in na vse, ki so ga ustvarili, slovesno požvižgal. Napisal sem mnoge knjige, nisem živel za nazaj. Zahtevek sem vložil, ker se je rok iztekal in bi bilo smešno, da tega nonsensa ne razveljavijo. Toda ne gre za to. Gre za to, da ni zaključen primer totalitarizma v Sloveniji, ne načelno in s tem tudi ne dejansko.
Totalitarizem je temeljil na človeškem sovraštvu, aroganci in ignoranci, izrabljal je te večne človeške lastnosti in jih razvijal. Ne samo komunističen, vsak. Komunizem je seveda pokopan, toda lastnosti izključevanja in nestrpnosti živijo naprej.
Pišejo, naši zgodovinarji in sociologi, da je velik problem te družbe postkomunistični antikomunizem. Pravijo, da je deset let po padcu komunizma vsak antikomunizem velik anahronizem, nesmisel, brcanje v mrtvega konja. Predlog resolucije o protipravnem delovanju komunističnega režima je brcanje v mrtvega konja, govorjenje o pobitih in zaprtih v času komunistične diktature je odveč, je stara zgodba, je nekaj, kar že vsi vemo, razstava Temna stran meseca je brcanje v mrtvega konja. Priznam da te, v naši publicistiki in žurnalizmu pogosto uporabljane metafore ne razumem dobro. Ne razumem sintagme mrtvi konj komunizma, ne razumem sporočila, ki naj bi prišlo iz brcanja v tega konja. Se pravi, če bi brcali v živega konja, potem bi bilo v redu, potem bi to imelo nek smisel, potem to ne bi bil anahronizem. Jaz namreč ne bi brcal v nobenega konja, nikoli nisem in nikoli ne bom, ne v živega ne v mrtvega. Kadar preberem to surovo prispodobo, zmeraj pomislim, da je v mišljenju človeka, ki jo je zapisal, nekaj surovega in nesnažnega. Ko predsednik Liberalne akademije v naslovu svojega članka zapiše o brcanju v mrtvo truplo, to razumem še slabše.
A to ni problem, nemara gre le za težavo z izražanjem v simbolih in metafo-
rah in alegorijah, problem je v tem, da imamo v Sloveniji v glavnem ideologe, ki se imajo za sociologe. Stari partijci so najbrž srečni, ko vidijo svojo zlato družboslovno in novinarsko mladino pri delu. Manj srečni pa smo bralci. Vse kar napišejo, je povsem predvidljivo. Variira le količina besa, žaljivk in žaltavega humorja na račun političnih nasprotnikov, v glavnem seveda opozicije, kar nam je seveda že od nekdaj znano. Zato vse skupaj zgleda zastarelo, okorno in nekoliko smešno, čeprav preoblečeno v evropska levičarska oblačila. In zato se nam tako pogosto dozdeva, da smo spet nekje v sedemdesetih letih, da so nas zasukali nekam nazaj. Takrat, kakor vsa leta po vojni, je bil identifikacijska točka za liberalnost in progresivnost seveda antifašizem. O tem, da smo živeli v resnični diktaturi, o tem naši sociologi in nekateri zgodovinarji niso bili in še zmeraj niso pripravljeni razmišljati.
Zato ni čudno, da se je neka posebna temporalna zblojenost ohranila v glavah ljudi, ki pišejo, da je deset let po padcu komunizma vsaka kritika tega sistema brcanje v mrtvega konja. Rekli smo že, da je vsak demokrat antifašist, ni pa vsak antifašist že demokrat. Zato bi bilo treba našim znova prebujenim antifašistom, katerih največji družbeni problem je postal postkomunistični antikomunizem, in od padca komunizma je minilo deset let, postaviti vprašanje, kakšen problem mora šele biti s postfašističnim antifašizmom, ko pa je od padca fašizma minilo več kot pol stoletja?
Kakor pred sprenevedanjem, tako tudi pred nestrpnostjo in sovraštvom demokracija še zdaleč ni imuna. V petek, 26. januarja 1999 zjutraj se je zgodilo, kar je bilo pravzaprav mogoče že dlje časa pričakovati. V tako imenovani kontaktni oddaji, ki je tokrat tekla o vprašanju istospolne usmerjenosti, se je oglasil neznani moški, se predstavil s krstnim imenom, kakor je v tovrstnih oddajah nacionalnega radia navada, in javnosti sporočil svoje mnenje o tem pojavu: »Treba jih je spraviti v plinske celice.«
Mislil je na homoseksualce.
Neznani človek je končno v čisti in prepoznavni obliki izrazil nekaj, kar je v različnih pojavnih oblikah slovenske men-tis že dolgo navzoče. Tiste mentis, ki se ji reče sovraštvo, zakaj beseda netole-ranca tukaj pravzaprav ničesar ne pove. Vleče me k temu, da bi začel govoriti o sovraštvu kot eni temeljnih konstituant slovenskega duha, o posebni sposobnosti in talentu za mržnjo, za tiho in zanesljivo, varno in anonimno mržnjo, ki se mi oglaša skozi telefonsko slušalko v času, odkar smo postavili Temno stran meseca, ki se v vsakdanjem življenju izraža v brutalnih avtomobilskih napadih na pešce in prostaškega psovanja izza šip avtomobilov, za vsakdanje politične surovosti, s katerimi smo se navadili živeti. Vendar nočem verjeti, da so ljudje, ki živijo tod okoli globlje navdihnjeni z jezo in mržnjo kot kjerkoli drugje in da znajo ta svoj navdih tudi pogosteje in bolj talentirano izraziti. Videti pa je nekaj, čemur se ni mogoče izogniti: sovraštvo se v tej državi, hote ali nehote, po načrtu ali brez njega - goji. Pridno ga zalivajo in bohotna je njegova rast.
Ni treba nobene posebne domišljije in tudi ne posebne analitične ali sociološke predvednosti za to, da lahko žaljive grafite na slovenskih cerkvah prepoznamo kot nekoliko nižji prevod komentarjev v slovenskih časopisih, člankov in komentarjev, ki farje, klerikalce in grabežljivi Vatikan iz dneva v dan slikajo kot najhujše sovražnike tega ljudstva, besedil, v katerih zaničljivo pišejo »o stvari, ki se je pred dva tisoč leti zgodila v zaga-manih libanonskih hribih,« o vedno novi inkviziciji, oblastniški, izdajalski in uničujoči naravi cerkevnih ljudi in njihove institucije. Rokopis prostaških grafitov s cerkvenih zidov je prepoznaven, mirno ga lahko pripišemo sovražnemu, gnevnemu,
z žolčem obarvanemu pisanju mnogih piscev iz slovenskih časopisov, od uredniških komentarjev do pisem bralcev, ki se prav tako gojijo kot specializirana nižja oblika sovraštva in surove propagande. Pustimo to, da je tudi zgodba o »notranjem sovražniku« eden preživelih reliktov s temne strani meseca. Tu pojasnila in poskusi razumetja niso potrebni. Sovraštvo je namreč zmeraj samo sovraštvo. Ni ga mogoče upravičiti z interesi slovenske družbe, s svobodo, z libertističnimi principi, z ničemer. Če časopis zapiše, da je neki poslanec, potem ko ga je drugi v parlamentu fizično napadel, končno dobil, kar je iskal, potem ni nič nenavadnega, če v neki drugi kontaktni oddaji gospa po imenu Mojca iz Kamnika reče: S krepelom bi ga bilo treba, ne pa s časopisom.
In voditeljica radijske oddaje z veselim smehom doda: Ah ja, ženske so pa danes posebej bojevite.
In ko neka skupina rockerjev namala podgano namesto deteta Jezusa v naročju brezjanske Marije, ni nikogar, ki bi stvari postavil na svoje mesto in rekel, da je to pač stvar spodobnosti in spoštovanja verskih simbolov. Nekdo pač gre mimo razpela in pljune nanj. Naj se"z njegovimi manirami in dušo ukvarja, kdor se hoče. Samo ne mi govoriti, da gre tu za umetnost. Kajti o umetnosti pač nekaj malega vemo. Stvar, ki bi bila skupaj s cerkvenimi protesti vredna kvečjemu enega dobrega komentarja, ki bi stvari postavil na svoje mesto, je v slovenskem kotlu, v katerem klokota zmeraj ista mineštra, spet dobila razsežnosti svetovne ideološke vojne. Avtorjem brezjanske podgane bi lahko nekdo povedal, da pravzaprav ne gre za tako hudo provokacijo, saj jih vsi podpirajo, od časopisov do Ministrstva za kulturo, da so torej čisti in dolgočasni mainstream, lahko pa bi jim tudi razložil, da so simbol podgane za neko verno ljudstvo, namreč za Jude, uporabljali nacisti. Ampak ne, komentator ti cinično zapiše: kaj se ti klerikalci pravzaprav razburjajo, tudi podgana je božje bitje. Potem se seveda ne smemo čuditi, da se kmalu zatem pojavijo v pismih bralcev še nižji, še mi-zernejši komentarji, ki jih tukaj ljubiteljem vsakršne drastike ne bomo citirali.
In če poslanec slovenskega parlamenta govori o golazni, ki bi jo bilo treba že leta 1945 pobiti, in se to nananša na državljane te republike in potem to njegovo izjavo javnost ljubeznivo omalovažuje, potem ni nič čudnega, če grejo in bodo nemara stvari šle še dlje. Nič čudnega, če v Črnomlju na večer pred Dnevom mrtvih poči eksploziv pod spomenikom pobitim domobrancem, civilistom in - pobitim Ciganom. In tudi ob eksploziji pod spomenikom mrtvim slovenska javnost molči. Molči tudi predsednik republike.
»Treba jih je spraviti v plinske celice,« je torej izjava, ki na Slovenskem ni več nič naključnega in presenetljivega. Na srečo je razvidna, kajti nacistična analogija je tukaj evidentna. Vendar bi to analogijo lahko videli, ko bi imeli za to oči, tudi ob podgani v naročju brezjanske Marije. Ne zaradi umetniško šibke skupine avtorjev, ne zaradi razumljivih protestov vernih ljudi in Cerkve, pač pa zaradi hujskaških komentatorjev, njihovega cinizma, ki spominja na nacistične vzorce. Lahko bi se spomnili na film iz Goebelsove umske in »umetniške« delavnice, ki prikazuje podgano, kako se iz sibirskih step premika in razmnožuje in širi in nazadnje najde pot v civilizirano Evropo, v Nemčijo, dokler se njena fiziognomija nazadnje ne spremeni v Juda iz neke nemške umazane in zanikrne trgovine. To je on, podgana. Rad bi videl koga, ki bi tudi ob tem filmu zapisal: tudi podgana je božje bitje.
Sovraštvo je eno samo in nedeljivo. Kdor misli, da ga lahko usmerja, ta se bridko moti.
Tudi sodobne slovenske šege in navade odslikavajo svojevrstno posurove-lost značajev, ki se niso bistveno spremenili od takrat, ko jih je opisoval Janez
t . *	%
Trdina, le malo so se modernizirali. O tem priča resnična zgodba iz parvenij-skega polintelektualnega miljeja v manjšem slovenskem mestu. Med fantovščino so bodočega ženina njegovi prijatelji po skrivnem poprejšnjem dogovoru nenadoma popadli, ga slekli in ga med pijanskim krohotom obrili po vsem telesu, od glave do mednožja. Gotovo niso vedeli, da so opravljali nekaj, kar je v šestnajstem stoletju veljalo za posebno poniževalen postopek, namenjen najhujšim kriminalcem. Za abrasuro. kot se je temu reklo v tedanji sodni terminologiji, so bili v veljavi posebni ceniki, odvisno od tega, na katerih delih telesa se je opravila, postopek pa je zmeraj izvrševal mestni rabelj. Potem ko so ga torej dobro obrili, so še-gavi fantje odličnih poklicev in pri svojih vsakdanjih poslih tudi odličnih manir, slečenega človeka privezali na razpelo, ledja pa so mu povezali z otroškimi plenicami. Plenice so poprej na debelo premazali z gorčico, v katero so še malo prej pomakali kranjske klobase. Nato so ga pustili tam viseti, posvetili so se pijači, od časa do časa pa je kdo stopil k njemu in mu vlival v usta vino. dokler ga je nemočni človek pač mogel goltati. Vse skupaj so dokumentirali s kamerami. Udeleženec tega menda vse bolj uveljavljenega slovenskega obreda je povedal, da mu je bilo hudo za ponižanega bodočega ženina, zlasti potem, ko je ta začel z razpela od prevelike količine nasilno zaužitega vina tudi bruhati. Ampak veselim fantovalcem si ni upal in želel ugovarjati, saj so bili vendar prijatelji, s katerimi hodi, skupaj z družinami, surfat na Kanarske otoke, pozimi pa smučat v Francijo.
Naslednjo nedeljo pa je ostriženi in obriti ženin nesel nevesto po stopnicah blejskega otoka v cerkev, kjer sta se svečano poročila. Sledila je ohcet na Brdu za 200 povabljenih.
Ko surovost, sovraštvo in neumnost postanejo vrline, je težko pričakovati, da bo sploh še kdo koga poslušal. Preden sem šel pred nekaj meseci na daljšo pot na tuje, je na televiziji govoril urednik tednika z visoko, nemara najvišjo naklado. Govoril je jasno, razločno in s samozavestnim prepričanjem. Okolje, je rekel s smehljajem, naše okolje lahko onesnažuje tudi svetloba. To so žarometi, ki osvetljujo cerkve na samotnih gričih, pa tudi v mestih. Cerkveni žarometi, ki ponoči in celo ob drugi uri zjutraj, ko to res nikomur ne koristi, osvetljujejo cerkvene zidove, s svojo svetlobo ne kazijo samo pokrajine, ampak tudi uničujejo insekte. Pomislite, je rekel samozavestni govorec, če ni insektov, umirajo ptice. In kadar umirajo ptice... tukaj je glavni urednik napravil dramatično pavzo in se nepremično zagledal v kamero. Potem je apokaliptično dodal: lahko si samo mislimo, kje se lahko ta verižna reakcija osvetljevanja in uničevanja konča!
Tudi jaz sem nepremično gledal v njegov razsvetljeni obraz in skušal razumeti, kje se pravzaprav res konča? Pomislil sem, da mogoče pa v popolni bebavosti? Ampak do jutra sem skušal pozabiti na to bogato doživetje človeškega Logosa, da me spomin nanj ne bi spremljal tudi na tuje, čeprav si tudi pred k (i n s k o katedralo nisem mogel kaj, da, na bi pomislil na to, kako bodo zaradi osvetljenega pročelja kmalu začeli izumirati k(lnski Nemci.
ključitev Slovenije M	v EU za naše kme-
m	tijstvo ne bo lahka.
m	Po moji oceni je
m	ključna težava v
tem, da naše kme-tijstvo ni oziroma ▼	ne bo dovolj pri-
pravljeno na to dejanje. S tega vidika bi bilo dobro, ko bi priključitev Slovenije lahko odložili za nekaj let. Vendar se zdi, da bo dinamiko približevanja narekovala EU, in če bo to v njenem interesu, bo priključitev lahko razmeroma kmalu izpeljana. Doslej smo premalo razmišljali o tem, kako naše kmetijstvo pripraviti na vstop Slovenije v EU. V pripravah na področju kmetijstva predvsem prilagajamo normativne rešitve, kot to zahteva EU, skušamo prilagajati agrarnopolitične instrumente trenutnemu modelu skupne kmetijske politike in ocenjujemo, koliko finančne pomoči utegne naše kmetijstvo pridobiti iz evropskih skladov. Pri teh ocenah sicer postajamo previdni, saj se skupna kmetijska politika spreminja in se bo do našega vstopa v polnopravno članstvo verjetno še spremenila, nihče pa ne ve dobro, v kakšno smer. Zato je pomembno, da čimbolj temeljito in kompleksno razmislimo o našem kmetijstvu, zlasti o njegovi vlogi v prihodnjem razvoju Slovenije, ki ga bosta prej-kone odločilno determinirala razvojna politika EU in skupni trg.
Položaj slovenskega kmetijstva res ni ugoden. Povprečna velikost kmetije v obsegu 4,1 ha kmetijske zemlje oziroma 7,8 ha vse zemlje (skoraj polovica je torej gozda) ni primerljiva s povprečno velikostjo kmetij v EU, ki je okrog 20 ha kmetijske zemlje. Toda taka agrarna struktura v Evropi in tudi znotraj EU ni nič izjemnega. Grčija (4 ha), Portugalska (5,2 ha) in Italija (5,6 ha) imajo praktično enako velikostno strukturo kmetij kot tudi pokrajine znotraj držav EU, npr. Južna Tirolska. Gotovo je, da pridelava na tolikšnih obratih ne more biti konkurenčna. Agrarne politike tudi ni mogoče graditi na predpostavki, da naj bi take kmetije zagotavljale družini preživetje ali celo primerjalni dohodek. To že davno vedo tudi kmetje. Zato so na večini naših kmetij že od nekdaj iskali dodatne vire dohodka. Kdor je bil v tem uspešen, je preživel tudi kot kmet. To ni samo slovenska izkušnja in ne model, ki pripada preteklosti. To je model, na katerem gradi tudi evropska politika ohranjanja poseljenosti in lastnega kmetijstva. Kakorkoli je že bil uravnavan trg s kmetijskimi proizvodi, vedno je določal raven dohodka, ki ga omogoča kmetijstvo oziroma velikost kmetijskih gospodarstev. V današnjem času globalizacije tudi kmetijskih trgov je seveda pritisk konkurence čedalje hujši in dohodek na enoto površine čedalje manjši. Tudi potrebe kmečkih gospodinjstev naraščajo vzporedno z rastjo potreb drugih skupin prebivalstva. To stanje sili po eni strani v večanje kmetijskih obratov. Kjer proste zemlje ni, je večanje kmetij mogoče zagotoviti samo tako, da manj konkurenčne kmetije ugašajo in njihova zemljišča prevzemajo večje kmetije. Toda kot kaže razvoj, to ni edina možnost za rešitev problema, katerega bistvo je v tem, kako zagotoviti dovolj dohodka kmetovalcem. Druga možnost je kombinacija virov dohodka na kmetijah. Ne samo v Sloveniji, tudi v Evropi in drugod se povečuje število mešanih in dopolnilnih kmetij.
S tega vidika je treba kritično oceniti našo predpristopno strategijo na področju kmetijstva. Ta poudarja, da mora slovensko kmetijstvo prilagoditi svojo posestno strukturo evropski agrarni strukturi, sicer da ne bo konkurenčno in ne bo preživelo. To agrarnopolitično stališče ni samo deklarativne narave, kajti večina agrarnopolitičnih ukrepov še vedno deluje predvsem v to smer in tako naj bi delovalo tudi v prihodnje. Vztrajanje pretežno pri takih agrarnopolitičnih rešitvah pomeni skrivanje glave v pesek — da se nočemo ali ne znamo soočiti in spoprijeti z drugačnimi rešitvami in možnosti, morda drugačnih rešitev v pogajanjih z EU tudi ne želimo uveljavljati, ker bi to pogajanja pač otežilo. Vendar nam mora biti jasno, da do vstopa v EU - če se bo zgodil v predvidenem ali vsaj približno predvidenem času — naše agrarne strukture realno ni mogoče izboljšati toliko, da bi bila primerljiva z evropskim povprečjem. In drugo, česar bi se morali zavedati: naše kmetijstvo ne bo nikoli konkurenčno evropskemu, kaj šele ameriškemu, pa niti ukrajinskemu, saj so pri nas naravne razmere za kmetovanje primerljivo slabše. Kot tudi, denimo, nemško kmetijstvo ne bo konkurenčno ameriškemu ali avstralskemu. Konkurenčen bo in je že danes pri nas le manjši del kmetijstva v ravninskih predelih, a tega kmetijstva je premalo, da bi zagotovilo prehransko varnost, poseljenost podeželja, vzdrževanje kulturne krajine in ekološkega ravnovesja, kar s političnimi dokumenti nalagamo tej dejavnosti. Zato bo treba v pridružitvenih pogajanjih izhajati iz agrarne strukture, kakršno imamo, in si izboriti možnost,
Priložnosti in nevarnosti za slovensko kmetijstvo v EU (1)
Prilagajanje, prilagajanje, prilagajanje ... do kod?
Dr. Matija Kovačič
da jo bomo razvijali v skladu z možno dinamiko in uporabo svojih ukrepov. To ne bo lahka naloga.
Naša agrarna struktura sicer ni statična.
V zadnjih 15 letih se je že precej spremenila. Na osnovi podatkov iz leta 1991 o stanju nasledstva na kmetijah in o gospodarski vitalnosti kmetij, ki se kaže skozi investicijska vlaganja in razvojne ambicije kmetij, smo ocenili, da bo z iztekom sedanje generacije, torej v obdobju prihodnjih 15 do 20 let, ugasnilo okrog 40% kmetij. Proces res teče v tej smeri. Podatki vzorčnega popisa kmetijstva v letu 1997 so pokazali, da se je število kmetij zmanjšalo po stopnji okrog 2,7% na leto, kar je okrog 3000 na leto oziroma 8 kmetij na dan. To je nekaj več od predvidevanja. Žal teče proces domala nenadzorovano in so učinki v smeri izboljšanja agrarne strukture premajhni. Na številnih območjih Slovenije ta proces povzroča depopulacijo in opuščanje obdelovanja kmetijske zemlje, torej razpad in ne izboljšanje agrarne strukture. Proces zmanjševanja števila kmetij, kakor teče sam po sebi, nima in tudi v prihodnje ne bo mogel imeti zadostnih učinkov na izboljšanje agrarne strukture iz povsem ekonomskih razlogov. Kmetijstvo samo namreč ni sposobno financirati prestrukturiranja iz lastne akumulacije. Prestrukturiranje kmetijstva ni le organizacijsko zahteven, ampak tudi drag projekt. Povečanje kmetijskega gospodarstva npr. za 10 ha kmetijske zemlje zahteva po grobih ocenah 60 do 100 milijonov tolarjev novih vlaganj. Tak kapitalski vložek je praviloma možen le, če večino denarja tako ali drugače zagotovi država. Ali pa je to projekt za vsaj eno generacijo na gospodarsko močni kmetiji. Realno gledano je torej prestrukturiranje kmetijstva dokaj počasen proces. In ker se ta proces tudi v Evropi še ne bo ustavil, smo v tem pogledu pač obsojeni na manj ugoden položaj. Pri pogajanjih torej ne bomo mogli ali smeli izhajati iz želenega stanja v našem kmetijstvu, temveč iz stanja, kakršno je oziroma kakršno lahko bo. Ena naših šibkih točk v predpristopnih pripravah je, da ne vemo in se nam menda tudi ne zdi potrebno vedeti, katera je najbolj realna in z vidika naših nacionalnih potreb najbolj optimalna smer razvoja našega kmetijstva.
Toda ali lastno kmetijstvo sploh potrebujemo? Če da, koliko in kakšnega kmetijstva? Zdi se mi, da na to vprašanje naša politika, ne samo kmetijska, nima jasnega odgovora. Namenoma izpostavljam, da to ni zadeva samo kmetijske politike. To vprašanje je povezano s celotnim gospodarstvom in tudi z drugimi segmenti narodovega življenja in njegove identitete. Mnogi razmišljajo, da je nesmiselno vzdrževati lastno kmetijstvo, če lahko hrano kadarkoli, kolikor-koli in nemara še ceneje kupimo zunaj. Prehranska varnost države se zdi mnogim zadeva, ki sodi v zgodovino. Če postajamo gospodarska in družbena skupnost z Evropo, preskrba Slovenije s hrano ne bi smela biti problematična. Ob sedanjih presežkih kmetijskih pridelkov v Evropi in svetu in sedanji organizaciji preskrbe bi se res lahko odrekli lastnemu kmetijstvu. To bi lahko storila npr. tudi Nemčija, Avstrija ali Švica, vsaj v svojem alpskem prostoru, vendar z nemajhnimi nacionalnimi stroški ohranjajo kmetijstvo tudi v takih območjih. Navsezadnje je eno od načel skupne evropske politike ohranjanje kmetijstva na celotnem območju skupnosti. Gre za preprost razlog - zagotavljanje prehranske varnosti, ki lahko postane vsak čas aktualna. Urejeno in zanesljivo gospodarstvo ne more brez rezerv, tudi ne brez rezerv hrane. In ohranjanje kmetijstva in kmetijske zemlje v proizvodni sposobnosti ni nič drugega kot vzdrževanje rezerv hrane. Vsako vzdrževanje rezerv pa vedno stane. To je strošek, ki zagotavlja večjo stabilnost in zanesljivost razvoja. Ohranjanje prehranske varnosti je za vsak narod ključnega pomena, če si hoče zagotoviti vsaj minimum politične in gospodarske suverenosti, za majhne narode še toliko bolj, saj je njihova politična moč razmeroma šibka. Mislim torej, da se Slovenija prehranski varnosti ne more odpovedati. Vemo, da z lastnim kmetijstvom v globalu pokrijemo komaj
tri četrtine lastnih potreb po prehrambnih proizvodih, kar komajda zagotavlja prehransko varnost. To pa pomeni, da obsega naše kmetijske proizvodnje ne smemo zmanjšati. Lahko razmišljamo in delujemo le v smeri prestrukturiranja proizvodnje, da bi bila nekoliko bolj usklajena s potrebami.
Prehranska varnost pa ni edino merilo za to, da ocenimo potreben obseg in tudi strukturo kmetijske pridelave. Drugi vidik je ohranjanje poseljenosti. Ta razvojni cilj zahteva prisotnost zadostnega števila kmetij na celotnem prostoru države, tudi na območjih s težjimi razmerami kmetovanja, kjer je ta dejavnost neprimerno manj donosna. Žal v Sloveniji dobrih 70% kmetijskega proizvodnega prostora odpade na taka območja in prav ta območja so demografsko najbolj ogrožena. Po drugi strani je na teh območjih tudi proizvodna usmeritev omejena predvsem na travniško gospodarstvo, ki pogojuje manj donosno rejo živine kot na intenzivnejših ravninskih območjih.
Koliko kmetij bo torej potrebno, da bodo kmetijska zemljišča povsod obdelana in da bo zagotovljena zadostna poseljenost celotnega prostora, je sicer težko oceniti. Tovrstnih analiz nimamo. Verjetno pa ne dosti manj, kot jih bo ostajalo ob samodejnem odmiranju kmetij zaradi demografskih in ekonomskih dejavnikov. Spodbujanja k bistveno hitrejšemu opuščanju kmetovanja pa si najbrž ne bi smeli privoščiti.
Ob tem lahko zagotovo trdimo, da si velika večina kmetij tudi v prihodnje ne bo mogla samo s kmetijsko dejavnostjo zagotoviti primerljivega dohodka. Najnovejša analiza gospodarske moči slovenskih kmetij kaže, da jih komaj 9% dosega povprečen dohodek na zaposlenega v Sloveniji. To pa pomeni, da bo tudi za ohranjanje kmetijstva treba voditi tako regionalno razvojno politiko, ki bo ljudem na kmetijah omogočala pridobivanje dohodka iz dodatnih virov. Treba bo tudi bolj kot doslej diferencirati razvojne spodbude v tem smislu, da bodo kmetije na območjih s težjimi proizvodnimi razmerami deležne ustrezno večjih spodbud in nadomestil. Zdi se mi, da sedanji koncept izvajanja sicer reformirane kmetijske politike še vedno preveč favorizira kmetije, ki imajo dobre oziroma boljše naravne in ekonomske razmere za kmetovanje, podobno kot to počne tudi Zahodna Evropa. Upam si trditi, da je tak način neracionalen, zlasti kadar državi primanjkuje denarja. Najbrž je tako zato, ker še nimamo dovolj jasnega koncepta o razvoju našega kmetijstva. Ta koncept pa ne bo mogel izhajati iz želene idealne podobe oziroma strukture našega kmetijstva, pač pa bo moral upoštevati strukturno realnost in temeljne nacionalne cilje, ki so v sprejetem dokumentu o strategiji razvoja kmetijstva pravzaprav dobro zapisani.
Če iz teh izhodišč razmišljamo o predpristopni strategiji na področju kmetijstva in oblikovanju pogajalskih izhodišč, potem se mi zdi, da sta potrebna analiza in razmislek predvsem v dveh smereh:
1.	kakšne so priložnosti, ki nam jih odpira vključitev Slovenije v EU, in s kakšnimi nevarnostmi se pri tem srečujemo;
2.	kako se pripraviti, da bomo priložnosti kar najbolje izrabili in se izognili vsaj največjim nevarnostim.
Ne poznam morebitnih analiz o tem, kakšne priložnosti ponuja našemu kmetijstvu priključitev Slovenije EU. Mislim, da takih analiz nimamo. Iz političnih in strokovnih razprav pa je mogoče izluščiti vsaj nekaj ključnih:
1. Pričakuje se, da bo Slovenija iz evropskih kmetijskih skladov na osnovi skupne kmetijske politike pridobila pomembna finančna sredstva za pomoč prestrukturiranju in razvoju našega kmetijstva. To pričakovanje temelji na predpostavki, da se skupna kmetijska politika EU ne bo bistveno spremenila. Vendar se čedalje bolj kaže, da je ta predpostavka na precej trhlih nogah. Menim, da si EU v razširjeni sestavi sedanjega sistema spodbud ne bo mogla privoščiti in da to tudi ne bo v interesu sedanjih članic. Sedanji sistem, ki favorizira velike pridelovalce, še vedno učinkuje v smeri
večanja pridelave, kar povečuje presežke hrane. Z razširitvijo Unije na vzhod se bo površina kmetijskih zemljišč povečala za 25%, število kmetij za 65%, število vsega prebivalstva pa le za 15%. To bo pomenilo - verjetno že ob nespremenjeni intenzivnosti kmetovanja novih članic -dodatne presežke kmetijskih pridelkov na trgu EU. Ta si ne bo mogla niti hotela privoščiti, da bi s sedanjim sistemom skupne kmetijske politike povečala pritisk notranje ponudbe na svojem kmetijskem trgu in tako še otežila položaj kmetijstva v sedanjih članicah Unije, pa tudi svoje pogajalske pozicije v okviru Svetovne trgovinske organizacije. Politično tak projekt najbrž ne bi bil izvedljiv. Treba bi bilo torej oceniti, v kakšno smer se bodoča skupna kmetijska politika lahko razvije. Zdi se mi zelo verjetno, da se bo v razširjeni EU uveljavil bimodalni model kmetijske politike, ki bo za nove članice uveljavil drugačen sistem agrarnopolitičnih ukrepov, ob tem, da bodo pravila skupnega trga ostala nespremenjena in bodo veljala tudi za nove članice. Razen seveda, če EU na tihem računa s tem, da nove članice ne bodo imele dovolj lastnih sredstev za obvezno sofinanciranje vseh razvojnih spodbud, kijih v okviru skupne kmetijske politike financira EU do ene polovice. Za Slovenijo bi bil sedanji model skupne kmetijske politike morda bolj sprejemljiv in zaradi naše majhnosti tudi ne bi spremenil razmerij na kmetijskem trgu EU. A težko verjamem, da bi nas Evropa kljub temu argumentu ob vključitvi v polnopravno članstvo obravnavala drugače kot druge nove članice. Kaj torej storiti? Žal nimam recepta. Vsekakor bi bilo dobro, ko bi si v pogajanjih izborili določeno stopnjo samostojnosti pri oblikovanju in izvajanju lastne kmetijske politike, ki pa bo uspešna le, če nam bo povsem jasno, koliko in kakšno kmetijstvo želimo in zmoremo imeti. Oblikovati in uresničevati tak cilj je zelo zahteven projekt in politična volja zanj se bo morala oblikovati ne le v kmetijskem resorju, temveč tudi na vladni oziroma državni ravni. Te volje pa še ni videti. Če povzamem: Možnost, da bo Slovenija iz evropskih kmetijskih skladov na osnovi skupne kmetijske politike pridobila pomembna finančna sredstva za pomoč prestrukturiranju in razvoju našega kmetijstva, je zelo relativna in najbrž ne more biti odločilno izhodišče za oblikovanje pristopne strategije.
2. Z vključitvijo Slovenije v veliki evropski trg se bodo načelno povečale naše možnosti trženja, vendar bomo zaradi naše šibke konkurenčnosti lahko izrabili te možnosti predvsem v okviru tržnih niš za visokokakovostne kmetijske oziroma prehranske proizvode. Ta priložnost se zdi dokaj realna. Vendar je treba upoštevati, da so tovrstne tržne niše v Evropi že precej zapolnjene, predvsem pa, da so pridelovalci v tem prostoru za nastop na tržnih nišah dobro organizirani in pri tem deležni znatnih podpor države. Mi se v tej smeri na vstop v EU praktično ne pripravljamo. Nismo še ovrednotili večine naših kakovostnih proizvodov in vzpostavili mehanizmov za zaščito in kontrolo njihove kakovosti in porekla. In naša ponudba je še vedno do kraja razdrobljena. Država prepušča to področje izključno podjetniškim pobudam, namesto da bi v okviru predpristopnih priprav močno pospeševala te aktivnosti in zagotovila ustrezno normativno podlago in delovanje potrebnih strokovnih institucij še v predpristopnem obdobju.
Nekateri menijo, da bo ’ J naše kmetijstvo po priključi-tvi Slovenije EU laže in pod ugodnejšimi pogoji prišlo do W investicijskega kapitala. Res 9 se zdi, da je slovenski investicijski denar predrag zlasti za kmetijstvo. Večja konkurenčnost na trgu kapitala bo gotovo prinesla pozitivne učinke v tej smeri. Pri tem pa le ne gre pozabiti, da sposoja denarja vedno prinese s seboj tudi odliv dela dodane vrednosti k tistemu, ki je denar posodil. Če si bo kmetijstvo drugod sposojalo kapital, pomeni to odlivanje nove vrednosti izven kmetijstva in tudi izven gospodarskega prostora Slovenije. To je v slovenskem kmetijstvu že danes velik problem. Analiza zaključnih računov kmetijskih zadrug za leto 1997 je npr. pokazala, da
skupni stroški financiranja predstavljajo dobra 2% vseh odhodkov, ob tem da znaša dobiček, ki so ga ustvarile zadruge, le 0,2%. V svetu in pri nas pa so znane rešitve, kako s hranilno-kreditnim zadružništvom stroške financiranja in odliv dodane vrednosti iz kmetijstva zmanjšati na najmanjšo možno mero. Naša agrarna politika bi morala v predpristopnem obdobju tudi tej temi posvetiti več pozornosti in podpore.
4. Zaradi urejenega trga bodo razmere kmetovanja bolj stabilne in gospodarski učinki bolj predvidljivi. To bo gotovo delovalo pozitivno, saj bo laže oziroma bolj zanesljivo načrtovati investicije in druge poslovne odločitve. Ena šibkih točk našega kmetijstva danes je nepredvidljivost stanja na trgu, ker nismo dovolj razvili mehanizmov njegovega uravnavanja za večjo stabilnost kmetijske pridelave. V imenu liberalizacije trga dopuščamo nekontrolirane vdore dampinškega značaja na trg s kmetijskimi proizvodi, od katerih imajo korist predvsem tržni posredniki. To povzroča negotovost pri razvojnem načrtovanju kmetijstva na podjetniški ravni in nestabilnost ekonomskih razmer gospodarjenja, kar je slaba priprava na vključitev Slovenije v skupni trg. Slovenija bi morala že v predpristopnem obdobju zagotoviti primerljivo stabilne razmere kmetovanja. Prvič zato, da se naši kmetijski proizvajalci navadijo na tržni red, v katerem ni prostora za kratkoročno špekulativno obnašanje, in drugič zato, ker bi vzpostavitev reda na trgu omogočila, da naše kmetijstvo že v predpristopnem obdobju, kolikor je mogoče, prilagodi svojo proizvodno strukturo možnostim, ki nam jih bo odprl ali bolje narekoval skupni trg. Za zdaj ne vidim dovolj učinkovitih ukrepov v tej smeri. Morda jih ni tudi zato, ker pristojnosti s tega področja pripadajo različnim vladnim resorjem, ki ne delujejo usklajeno. Spet moram poudariti nujnost širšega soglasja pri oblikovanju in izvajanju kmetijske politike.
5. Večja konkurenca bo spodbudila racionalizacijo pridelave in investicijskih vlaganj. To bo lahko pomembno prispevalo k izboljšanju gospodarskega položaja kmetij. Premajhna racionalnost zlasti pri investicijskih vlaganjih je namreč ena od šibkih točk našega kmetijstva. Korenine takega ravnanja pri kmetih je treba iskati v psihosocialnih dejavnikih, kot so individualizem, prestižne ambicije, ki pri kmetih pridejo do izraza predvsem ali najprej pri gospodarskih naložbah, dajanje prednosti gospodarskim pred potrošnimi dobrinami in še kaj. Kot opažamo, so k sreči pri mladi generaciji kmetov ti dejavniki manj izraziti. Drugi pomemben razlog so izkušnje . iz komaj preteklega plansko-tržnega gospodarstva, ko je bil naš kmetijski trg zaprt in močno uravnavan, družbena pomoč za razvoj kmetij razmeroma širokosrčna in ko je visoka inflacija dokaj hitro razvrednotila investicijske kredite. V tistih razmerah kmetje niso razvili ekonomsko racionalnega odnosa do investicij. Kot tretji razlog pa velja omeniti majhnost naših kmetij, ki je pač objektivna danost in jo je mogoče spremeniti le postopoma in dolgoročno. Kakorkoli so razumljivi, trg takih razlogov seveda ne priznava, in bo z vso ostrino deloval v smeri racionalizacije vlaganj. To bo posledično sicer pripeljalo do boljših gospodarskih učinkov. Težava pa je, da se večina naših kmetov ne bo znala pravočasno in pravilno odzivati na tovrstne impulze zaradi prešibkega ekonomskega znanja. Če hočemo torej priložnost, ki jo prinaša priključitev Slovenije EU, dobro izrabiti, bi bilo treba že v predpristopnem času posvetiti ekonomskemu izobraževanju kmetov posebno pozornost. Pred kmetijsko svetovalno službo je obsežna in zahtevna naloga, ki bi se je morala takoj lotiti, pa tudi kmetijski izobraževalni programi na vseh stopnjah bi morali vključiti več agrarnoekonomskih znanj. To se, žal, samo po sebi ne more spremeniti. Potreben bo primeren in dovolj močan impulz s strani državnih organov.
Konec prihodnjič
Dr. Matija Kovačič, profesor,
Biotehnična fakulteta, Ljubljana
Ko sem se po kakšnih treh tednih vračal, je po izvozu iz karavanškega predora avto in ušesa in pokrajino preplavilo nekaj posebnega, takoj po prihodu na slovensko ozemlje je od vsepovsod zaplaval oblak nečesa, kar je spominjalo na predavanje o cerkvah, insektih in verigi žeivljenja. V dolgi verigi stupidnosti je voditelj neke gorenjske radijske postaje je blebetal neke čisto posebne bebavosti medtem ko se je pogovarjal s poslušalcem Štefanom.
Kaj si delal na praznični dan, Štefan? Nič, je rekel Štefan. Nič, o seveda, je zaklical veselo voditelj, praznik je za to, da se nič ne dela. Štefan je rekel, da ne dela tudi kadar ni praznikov, je namreč že dve leti brezposeln. Voditelj si ni dal pokvariti veselja: Ja, delal nisi, ampak nekaj si pa le počel. Izkazalo se je, da je Štefan nekaj le počel, malo je gledal televizijo, malo je šel ven. Voditelj se je zresnil. Ce mene vprašaš, Štefan, je rekel, čeprav ga Štefan nič ni vprašal, če mene vprašaš, jaz od vsega na svetu najraje ležim, gledam televizijo in nič ne mislim. Da o filozofiji njegovega nemišljenja ne bi bilo prav nobenega dvoma, je s poudarkom dodal v svoji nemisleči zgovornosti še koledarsko modrost : Najlepše je takole, da nič ne misliš.
Vprašanje, ki se mi je ob tem nemudoma zastavilo, je bilo tole: zakaj hoče človek, ki evidentno nič ne misli, pač pa iz svojega nemišljenja nenehno nekaj blebeta, zakaj hoče dopovedati svojim poslušalcem, da ne misli nič in da je nič misliti tudi najlepša stvar na svetu? Zato, sem si odgovoril, ker je nemišljenje tukaj pravilo življenja, ker pokrajino preplavlja tisti nevidni
metafizični oblak, ki lega na glave in duše tukaj živečega prebivalstva s tako močjo, da si pravzaprav nihče niti ne upa reči več, da kdaj kaj misli. Ob cesti so se namreč vrstile tudi table s sliko mladega človeka, kije oglašal centralni in najpomembnejši časopis v deželi z reklamnim sloganom: Raje pišem kot mislim. Pomislil sem, da so misleči ljudje iz marketinga presodili, da se v tej deželi, kadar hoče človek kaj prodati, ni mogoče hvaliti z mišljenjem, pač pa natanko s tem, da se ne misli ali vsaj misli zelo malo. Drugače si stvari ne znam razložiti. Zakaj bi se sicer radijski voditelj hvali! s tem, da raje blebeta kot misli, časopisni novinar pa s tem, da raje piše, kot misli. Osebo z reklamne table poznam in zdi se mi, da v svojih člankih včasih tudi nekoliko misli. Toda očitno je, da tega noče ali pa si ne upa priznati. Nič čudnega, v tej deželi je beseda »razumnik« sinonim za psovko. Glavni urednik glavnega časopisa, ki se še posebej rad razkazuje s svojim nemišljenjem, je ob Uri evropske resnice za Slovenijo v svojem komentarju zapisal, da je razumnike treba stresti kakor prhljaj z ramen. Potem pa se je spet posvetil svojemu poglavitnemu opravilu: nedeljskim čenčam in pisanju knjige o spolnih navadah ameriškega predsednika in mlade pripravnice v Beli hiši. Časopis za intelektualce, ki ga njegova bogata hiša izdaja z bogato državno podporo ima v podnaslovu napis: tako rekoč intelektualni tabloid. Razkazovanje »nižjosti,« kot bi temu rekel Gombrowitz in hkratno zaničevanje sleherne odličnosti, znanja, mišljenja ali pameti, je v današnji Sloveniji postalo prevladujoč pojav. Ob vsem tem se mi zdi povsem nedolžno, kar sem tudi videl in
slišal: neko dekle je v televizijskem kvizu na vprašanje, koga je prišel Ostrovrhar zasnubit na Turjak v Prešernovi pesmi o Turjaški Rozamundi, kot iz topa izstrelilo: »Primičevo Urško.« Punca je bila malo v zadregi, ko so ji pojasnili, da ni čisto tako, voditelj, ki je takšno vprašanje postavil, prav nič. Kakor ni bil prav nič v zadregi mlajši nemislec, ki se je tudi z vso vehemenco spravil na razumnike ob Uri evropske resnice in zaničljivo po-antiral: naj ti gospodje še naprej klešejo svoje Brižinske spomenike, nas pa naj s svojim mišljenjem pustijo pri miru. V tem primeru je vsaj prišla na plan neka profesorica, ki ji pedagoški eros ni dal miru in je človeku razložila, da se Brižinskih spomenikov pač ne da klesati, saj so to vendar tanki pergamentni papirji.
V Sloveniji se ljudje, skratka, radi hvalijo s tem, da nič ne znajo in da nič ali pa vsaj zelo malo mislijo. Če mene vprašaš, Štefan, čeprav ga Stefan nič ne vpraša, če mene vprašaš, jaz od vsega na svetu najraje ležim, gledam televizijo in nič ne mislim. Tukaj si nihče brez večjega tveganja ne bo več upal priznati, da kdaj kaj misli. V tej deželi ni zavladalo samo nemišljenje kot družbena konvencija, pač pa stupidnost kot pravilo in način življenja, najbolj prvinskega, najbolj samoumevnega, zakaj temu pač ni mogoče reči »način mišljenja«. Skoraj ni več nastopajočega v javnosti, ki ne bi blebetal v vsako razpoložljivo kamero ali pisal v vsak obstoječi časopis vsakršnih naključnosti, ki mu tisti hip šinejo skozi praznino v glavi, ki ne bi razlagal svojih intimnosti, in iz globin svojega nemišljenja vsakršnih pogledov na vse. In se sprašujem, iz kakšnih
osnov se hrani in ohranja ves ta slovenski nemisleči in stupidni kozmos, ta slovenski Stupidos, kateri Logos ga sproža, razume in vzdržuje pri življenju? Morda bom nekoč vprašal Iva Urbančiča, filozofa, on je eden zadnjih, ki si še upa priznati, da misli. Brez strahu, da ga bodo zaradi tega kamenjali.
Biti filozof in poleg tega še razmišljati o slovenski evropski prihodnosti, to postaja res že nevaren opravek.
Naša prihodnost bo namreč zanesljivo evropska, veliko vprašanje pa je, ali bo tudi slovenska in kulturna. In če bo že slovenska, še ni rečeno, da ne bo butasta, surova in nekulturna.
Ob koncu stoletja in v samostojni državi z vzpostavljenimi institucijami demokracije se nam postavlja temeljno vprašanje: ali bo na tem koncu sveta izvirno ustvarjalno žarišče, v katerem bo zanimivo živeti in delati ali pa bo tukaj zakotna provinca, ki bo servisirala velike sisteme liberalnega kapitalizma in na vseh področjih servilno replicirala drugod ustvarjeno tehnologijo, znanje, umetniške dosežke, način mišljenja in'bivanja. Ali bo tukaj tolerantna, demokratična skupnost ali bo posurovela pokrajina med seboj sprtih kmetavzov s krepeli v rokah? Ali bomo živeli tako, da bomo cenili dosežke pameti znanja in talentov ali pa bomo vse, kar odličnega nastane dajali v nič, tujim in domačim medioktitetam in spretnežem pa peli slavospeve?
In: kakšno vlogo lahko sploh še igra tista kulturna formacija, ki je artikulirala pot k demokraciji in ustvarjalnosti. Govorim o enem od segmentov, morda centralnem, ki ga predstavlja Nova revija.
Povedal sem že ob desetletnici izhajanja revije in tako sem govoril tudi ob njenem nastanku, kot se moji kolegi in prijatelji spomnijo, da Nove revije zaradi svoje literature sploh ne potrebujem. Svoje zgodbe ali knjige lahko objavljam tudi drugje. To ne pomeni, da revija ni objavljala veliko odlične literature in da tega ne počne tudi danes, ko se nam pridružujejo mnogi mladi in nadarjeni ljudje. Tudi sem zmeraj vesel, ko v tem kontekstu objavim kakšno novo prozo. Vsaj zame pa je bila Nova revija potrebna in pomembna predvsem zato, ker je prinašala osvobajanje, gibljivost, spremembe, križanje idej. Človek bi si želel, da bi bila družba taka v celoti, edino tako bi bila usposobljena za »evropske izzive,« kot temu danes radi rečejo. V resnici pa je čisto drugačna. Konzervirana, zaprašena, napajajoča se iz gladke, neproblematične preteklosti, kot ustvarjena za to, da se njen genius loči razblini na novem evropskem družbenem in kulturnem zemljevidu. Glavna intenca, in tudi to sem že rekel, je bila vendarle nujna in globoka družbena sprememba, ki bo Slovenijo odprla globalni demokratični dinamiki. Še več: premik v mišljenju, ne samo v ureditvi. Prekinitev z miselnostjo in mentaliteto samoupravnega oportunizma, kije bil tako blizu klerikalnemu tiholazništvu. Tu Nova revija ni uspela. Stara vsebina, stari vzorci, stari modus vivendi, vse se je obdržalo. Skupaj z novimi maherji na vseh ravneh oblasti, ki znajo uporabljati medije in vsakršne tehnologije, ki so iz njih in oblasti same po sebi naredili smisel vsega, kar so in kar jih obdaja.
Nadaljevanje na naslednji strani
Srbija
Miloševič je kriv, ker mu ni uspelo
časih je vse od-W	visno od	posame-
m	znika in	pravega
M	trenutka.	Ta po-
m	sameznik	v južno-
srbskem industrij-skem mestu Le-▼	skovac se imenuje
Ivan Novkovič, star je 34 let in je tonski tehnik pri televizijski postaji. Trenutek je bilo četrtfinale evropskega košarkarskega prvenstva. Jugoslavija proti Nemčiji. rezultat ob polčasu 38:35.
Ivan se je za hip vključil v program in pozval prebivalstvo, naj gre na ulice. Zaprli so ga in po hitrem postopku je bil obsojen na 30 dni zapora. Jugoslavija je dobila tekmo z 78:68. In ljudje so šli na ulice. Ne le minuli četrtek in ne le v Leskovcu.
Skozi Srbijo gre val civilnega upora. Pred dvema tednoma se je dvignil v Čačku, kjer je deset tisoč demonstrantov po zvočnikih zahtevalo odstop predsednika Miloševiča. Nato je sledilo industrijsko mesto Užice. V Novem Sadu, glavnem mestu Vojvodine, so aktivisti organizirali zbiranje podpisov; enako v Nišu, drugem največjem srbskem mestu, in doslej si je upalo podpisati 20 tisoč
Profil, Dunaj
Počasi, a neizprosno se civilna neposlušnost Miloševičev emu režimu prebija z obrobja v središče.
Je to preobrat?
ljudi. V četrtek se je začelo v Prokuplju. Tam je bilo teže - v mestni hiši namreč ne vlada, tako kot v večini drugih središč nepokorščine, opozicija, temveč ortodoksna stranka Miloševičeve žene Mire. Iz zgradbe stranke so streljali, a demonstranti so kljub temu prišli - brez medijev, brez javnih pozivov, samo s pomočjo propagande od ust do ust. Od takrat lahko povsod preberemo: »Vstani, Srbija!«, »Slobo, pojdi!« in predvsem »Ne boj se!«.
Miloševič potrebuje doma dve debeli blazini, da si zamaši ušesa. Tako si predstavlja karikaturist nekega srbskega časnika. Pri tej sliki gre za zdaj le za pobožne želje, kajti srbskega glavnega mesta protesti še niso dosegli in ljudje še vedno kričijo zunaj slišne razdalje šefa države.
A ravno dejstvo, da se je odpor dvignil hkrati na mnogih koncih njegove države, bi moralo predsednika skrbeti. To dokazuje, da Srbija ni monolitna država; da tajna policija ne more imeti hkrati
povsod zraven svojih prstov; da ljudje ne potrebujejo nobenega hujskača k uporu in da je nezadovoljstvo vsepovsod pričujoče.
V tednih, ko so Natove bombe padale na Srbijo, je bila Črna gora gnezdo, kamor se je zatekla opozicija. Tja so se skrili vojni obvezniki, ki se niso hoteli bojevati na Kosovu; prav tako znani Miloševičevi nasprotniki, ki so se bali umora ali zapora. Črna gora jim je dala zatočišče, da so lahko pletli svoje mreže. Zdaj se jim zdi pravi trenutek, da lahko znova prilezejo na piano.
Vrnitev domov
Zoran Djindjič, vodja demokratske stranke in eden izmed vodij protestnega vala leta 1996, se je v nedeljo pred dvema tednoma vrnil v Beograd. Ne v avtomobilu - v njem bi ga lahko zajela policija, ne da bi o tem kdorkoli kaj vedel - tem-
več z letalom, da je prišel na srbska tla pod zaščito tujih novinarjev. Režim in režimski mediji so ga ožigosali za slabiča in izdajalca - kdor v vojni zapusti trpeče sodržavljane, mora vendar biti slab človek.
A Djindjič je s seboj prinesel opravičilo. Deloval je v tujini, s čimer je »lahko storil za Srbijo več, kot če bi ostal tu,« je pojasnil svojim privržencem. V Evropi je navezal stike in dobil zagotovila. Ne uradnih, ne diplomatskih. A zunaj, celo tam, kjer še sedijo sovražniki Nata, naj bi po njegovem obstajala dobra volja. »Nekatere države so pripravljene narediti izjemo in nam pomagati,« pravi Djindjič. V Beograd in k Miloševiču ne bo šel noben denar za obnovo. Šel pa bo v tiste kraje, kjer imajo močno opozicijo.
Zato ni naključje, da gre madžarska manjšina v Vojvodini (z okoli 350 tisoč pripadniki pomeni 17 odstotkov prebivalstva) v ofenzivo prav zdaj. Njeni predstavniki so minuli teden v Budimpešti spravljali skupaj statut, ki predvideva avtonomijo province v treh fazah. Tako kot Črnogorci so razumeli: Tistemu, ki se distancira od Beograda, se nasmiha pomoč.
Zoran Djindjič o Miloševiču
Na vulkanu
Der Spiegel, Hamburg
Opozicijski voditelj Zoran Djindjič, 46, vodja demokratske stranke, o kampanji proti Miloševiču
redlagate ustanovitev prehodne vlade. Kakšna naj bi bila?
Iz strokovnjakov naj bi jo sestavil Dragoslav Avramovič, nekdanji guverner naše nacionalne banke. Stranke v njej ne bodo zastopane.
Kaj bi bila naloga vlade?
Ponovna vzpostavitev diplomatskih odnosov s tistimi državami, s katerimi so bili med Natovimi zračnimi napadi prekinjeni. Poleg tega takojšnja udeležba Jugoslavije pri nakakšnem Marshallovem načrtu za obnovo. Poleg tega bi moral biti sestavljen takojšnji program za vrnitev Srbov na Kosovo in za izboljšanje odnosov s Črno goro. V začetku leta 2000 bi lahko potem prišlo do novih volitev.
Zakaj ste tako prepričani, da bo Miološevič pred tem odstopil?
Na vulkanu sedi in bo pod pritiskom demonstracij odstopil - najpozneje v šestih mesecih. Vsekakor pričakujem, da bo prej doživel indonezijsko usodo kot Suharto in nenasilen konec kot Ceausescu. Vojska in policija ga ne bosta podpirali. Sta prav tako izjemno razočarani in ne bosta tvegali konflikta s prebivalstvom.
Bi lahko demonstracije vodile v državljansko vojno?
Če bo Miloševič preživel jesen, bo morda tvegal državljansko vojno. Vendar se bomo uprli tudi, če bodo socialisti šli proti nam z orožjem.
Ali je opozicija po vseh spopadih minulih let sposobna za enoten nastop?
Prvo violino igrajo zdaj državljani. Toda nihče nima monopola nad protesti. Sicer pa se je Draškovičevo Srbsko gibanje za obnovo skupaj s socialisti izreklo za razrešitev Miloševiča. Avgusta bomo demonstracije prenesli v Beograd. Morda bo potem padel.
Režim vas slika kot Natovega lakaja in izdajalca.
Potem ko je bil za izdajalca razglašen tudi patriarh Pavle, sem v dobri družbi. Srbija in Jugoslavija sta na poti na Zahod. Verjamemo v to. Prosim, verjemite tudi vi v nas.
Ali bi Miloševiča izročili haaškemu sodišču za vojne zločine?
Prostovoljno bi moral stopiti predenj in se zagovarjati za svoja dejanja.
Natanko tako zveni tudi osrednje sporočilo Zveze za spremembe. Okoli 30 skupinic se ideološko povsem razlikuje, strateško tudi. Ali je bila vojna, ki je bila pravkar izgubljena, pravična ali ne, to je vprašanje, ki ga sploh še niso načeli. Enotni so si le v eni točki: s Srbijo je konec. In prej ko se otrese Miloševiča, prej se bo mogoče lotiti njene obnove. »Da se ga znebimo, ni nobena politična, temveč eksistenčna odločitev,« meni študentski vodja Aleksandar VišnjičvNišu. »Odločiti se moramo med Miloševičem in Srbijo.«
»Nič ne more več storiti«
Program za prihajajoče tedne se glasi: vsak dan demonstracija. Nobena cesta v Srbiji ne sme biti več prehodna, izda Djindjič rešitev. »Vsa Srbija bo civilno neposlušna. Potem Miloševič ne bo mogel ničesar več storiti. Potem bo šel.«
Te parole spominjajo na tiste iz zime 1996. Mnogi voditelji so isti in mnoge izmed drznih metod so študentje preizkusili že takrat. In vendar je tokrat precej drugače. Kar se dogaja v provinci, ni le intelektualni protest. Nezadovoljstvo se napaja iz mnogih virov: upokojenci imajo mizerne pokojnine, vojaki trpe ponižanje zaradi izgubljene vojne, begunci se čutijo pozabljeni in klic k splošni stavki ie za sindikate toliko lažji, ker tako ali tako ni skoraj nobenega dela. »Izdajalci!« vpijejo ljudje.
Globoko zasidrana frustracija se izraža na področjih, ki se običajno komajda znajdejo v političnih analizah: število rojstev je v Srbiji v letu vojne padlo za dramatičnih 15 odstotkov. »Zdaj ni pravi čas za rojevanje otrok,« pravijo nosečnice na klinikah, kjer opravljajo splave. To priča o tem, da v gospodarsko zagotovljeno prihodnost pod Miloševičevim režimom ljudje že dolgo niso mogli več verjeti.
Revni junaki
Vlada še poskuša na vseh frontah zajeziti ta čustveni zlom. Oznanila je »fazo regeneracije in reforme«, televizija ure dolgo poroča o herojski obnovi. »Vojni junaki so postali junaki dela,« poskuša minister za energijo Života Čosič zbrati ljudstvo ob bojni zastavi. A to bodre-nje, se zdi, ima še najmanj učinka pri »junakih«. Rezervisti, ki so jih poslali na kosovsko bojno polje, so se morali razorožiti in zdaj se težko spet znajdejo v normalnem življenju. Dela ni in domov so se vrnili kot poraženci. Za sodelovanje v vojni so jim obljubili povprečno 50 tisoč tolarjev - a denarja ni. Minuli teden so pripadniki tretje raketne divizije zasedli najpomembnejši most čez reko Ibar. Tudi na drugih glavnih prometnicah so si vojaki dali duška z blokadami.
Nič bolje ne gre tistim, ki so se izmikali vpoklicu. Med kosovsko vojno je bilo proti njim vloženih skupno 23 tisoč obtožnic. Več sto tisoč se jih je v teh vojnih letih preselilo v tujino, da bi se izognili vojaščini — če ne bo nove vlade, ki bo izrekla amnestijo, vsem grozi kazen.
Ne nazadnje, najtemnejši kapital izgubljene vojne so Srbi s Kosova. Podžigali so jih k poslanstvu, da bodo tam branili
srbsko stvar - zdaj, ko je poslanstvo spodletelo, pa so jih pustili pasti. Stotisoči, ki so zbežali v srbsko matico, sploh ne smejo v Beograd, temveč so jih skrili v odmaknjena taborišča na jugu države. Minuli teden so vse šole dobile navodila, naj begunskih otrok ne jemljejo k pouku.
Izdaja
In tistih sto tisoč Srbov, ki kljub strahu vztrajajo na Kosovu? Tudi ti se čutijo izdani. Njihov zastopnik Momčilo Traj-kovič je pod pokroviteljstvom cerkve podpisal sporazum z osvobodilno vojsko OVK. Ta naj bi bil zagotovilo, da lahko neovirano ostanejo na Kosovu. Beograd se peni od besa: Kdor se pogovarja z OVK, s tem »pomilosti zločine Nata in albanski teror«. Trajkovičev grenak sklep ni nič drugega kot spoznanje, da so bili naščuvani in zlorabljeni: »Miloševič teži k eksodusu vseh Srbov s Kosova. Samo zato, da bi dokazal, da mul-tietnično Kosovo ni mogoče.« Najpozneje tu je bila dosežena točka, na kateri tudi srbska pravoslavna cerkev noče več slediti režimu. Leta so duhovniki v različnih vojnah sodelovali pri branjenju svete srbske zemlje, blagoslavljali so orožje, vojake in vojne pohode, tudi pri strahotnem obleganju Sarajeva. Po zločinih na Kosovu, ki so jih menihi v
srbskih samostanih doživeli od blizu, je čedalje pogosteje - zadržano, a jasno -govor o krivdi in sramu. »Na Kosovu sem videl zlo,« pravi cerkveni poglavar, stari patriarh Pavle.
Njegov najožji sodelavec Anastasije je strnil razpoloženje: »Ne zamerimo Miloševiču, da je poskusil zaščititi srbski narod, temveč to, da mu ni uspelo.« Ravno ta zagrenjenost bi bila za predsednika lahko usodna. Poraza mu ne očitajo le demokrati, temveč tudi nacionalisti, ne le peščica nasprotnikov vojne, temveč tudi mnogi, ki se v tednih Natovega bombardiranja strnili vrste za njim. Zdi se, da je Djindjič to spoznal - kot tudi to, da bitke ni mogoče dobiti s sredstvi iz leta 1996. Na podeželju, tam, kjer ima Miloševič svojo najmočnejšo bazo, kamor pozivi mestnih intelektualcev in študentskih voditeljev ne sežejo, bi lahko bili v prihodnjih tednih za izid konflikta odločilni duhovniki. Konec minulega tedna je Djindjič cerkvi ponudil zvezo - če padec režima uspe, bi imenovala začasno vlado strokovnjakov.
In še eno spoznanje je opozicijski vodja prinesel iz tednov izgnanstva: po katerih pravilih deluje politična javnost na zahodu. »Nimamo veliko časa,« pravi. »Pozornosti sveta bomo mogoče deležni le še tri ali štiri mesece.«
eč kot dvome-W	sečni zračni na-
M	padi na ZRJ za-
m	čenjajo novo po-
m	glavje v mednaro-
dnih odnosih, saj ^MF	orehaja ohranjanje
mednarodne varnosti in stabilnosti iz rok neučinkovite OZN postopno v roke učinkovitejših regionalnih organizacij, kakršna je zveza Nato. Na to že nekaj let opozarjajo tudi pomembni ameriški analitiki, kot so Br-zezinski. Huntington in drugi, ki menijo, da prihaja obdobje neizbežnih sprememb mednarodnega sistema. Tako je danes že zaznaven močan odklon od obdobja OZN. ki je temeljilo na klasičnem mednarodnem pravu iz povojnih let. Postopno se vzpostavlja nov globalni sistem, v katerem institucije za zdaj še niso dovolj razvite, še vedno pa poteka tudi boj za razdelitev interesnih področij (npr. na Balkanu ali v Zakavkazju). Spreminjanje politične podobe sveta pa spremlja tudi čedalje več spopadov, v katerih kot stabilizacijske ali mirovne sile sodelujejo vojaki pod poveljstvom OZN. v zadnjem času pa predvsem sile regionalnih organizacij.
Prva znamenja sprememb so v Evropi že vidna spričo čedalje večje vloge Nata, ki prevzema naloge OZN in je zaradi močne vojaške moči zares učinkovit. Tako se Nato skladno s spremembami v mednarodni skupnosti postopoma transformira iz vojaške zveze v organizacijo za krepitev kolektivne varnosti. To opredeljuje tudi njegova nova doktrina, ki izhaja iz naslednjih temeljev: Prvič, dosedanje načelo kolektivne obrambe se bo v prihodnje opiralo na globalizacijske trende, kar pomeni. da bo razširjena obstoječa pravna podlaga z novimi interpretacijami odno-
Nadaljevanje s prejšnje strani
Še tega ne razumejo, da jim, na žalost pa tudi nam z njimi, nobena multimedi-jalnost. nobeni interneti. nobeni finančni eksperti, nobene koalicije in interesne delitve ne bodo pomagale v moderno družbo, če bodo vanjo potovali s starimi koncepcijami in razumevanjem sveta. Predvsem pa brez občutka za to. da mora v središču odpornega in na izzive globalizacije pripravljenega nacionalnega in družbenega organizma stati ustvarjalnost na vseh področjih; čisto v središču izvirna kultura, okrog nje pa širok spekter različnih pogledov na družbo, gospodarstvo, na vse sfere našega življenja. Slovenska družbena atmosfera je anemična, vsi govorijo proti razlikam, mediji jih brišejo in v glavnem plasirajo pragmatično filozofijo zmeraj vladajoče stranke, ki se je v takih razmerah volilci nikoli ne bodo nikoli naveličali. Vsi govorijo ne samo proti razlikam, pač pa celo proti strankam in parlamentu. v katerem se »prepirajo« in opozicija po prevladujočem slovenskem prepričanju kar naprej »nerga« in »kritizira«. Če je še nekako mogoče razumeti strah pred nazorsko polarizacijo, ki nas je nekoč pripeljala do državljanske vojne in nazadnje do komunistične diktature, potem ni več mogoče sprejemati novega od dela politike in večine medijev vsiljevanega poenotenja, ki seveda ni novo, ampak se kar valja po starem uležanem ležišču szdl-jevske kompromisarske in provincialne pameti. V desetih letih se je pokazalo, da v Sloveniji oblastne politične sile nimajo vizije o slovenski prihodnosti. Slovenija je postala družba stagnacije, je kot čoln, ki ga premetava sem in tja in na njem ni krmarja
sov in razmerij med regionalnimi organizacijami, kakršna je Nato, in globalnimi, kakršna je OZN. Drugič, načelo kolektivne varnosti bo zamenjalo načelo zaščite kolektivnih interesov. Tretjič, osnovna metoda za uveljavitev obeh načel bo »projiciranje sile« na nestabilna območja zunaj meja zveze Nato, kar pomeni, da bodo lahko cilji napadov postali tudi režimi, ki ne spoštujejo splošnih humanitarnih in drugih norm. Četrtič, natančneje so opredeljene tudi cone novih Natovih strateških interesov.
V vsaki družbi sta vojaška tehnika in strategija tesno povezani s stopnjo njene tehnološke razvitosti, ki določa tudi gospodarske in politične potenciale. Gledano skozi zgodovino se je informacijska komponenta v vojskovanju začela uporabljati že v antični dobi v obliki obliki dimnih signalov, vendar je bila kljub temu v vojaški zgodovini pretežno v podrejeni vlogi. Danes pa je postala njena vloga najpomembnejša in nekateri že govorijo o informacijski vojni. To je postalo še posebno poudarjeno po koncu zalivske vojne. Začelo se je novo obdobje, v katerem so informacijski sistemi postali najpomembnejši del družbe, tudi vojske.
Poleg pozitivnih vplivov informacijske tehnologije na razvoj vojaške znanosti (omogoča npr. vodenje omejenega spopada z majhnim številom civilnih žrtev — zagotavljajo ga natančno vodene bombe) pa se začenja tudi vse bolj nenadzorovano in pospešeno širjenje najbolj nevarnih vrst jedrskega, kemičnega in biološkega orožja. Predvsem zadnji dve skupini sta lahko dostopni in enostavni za izdelavo. Nikakršno naključje ni torej, da je orožje za množično uničevanje danes čedalje bolj razširjeno. To samo še potrjuje domnevo
ne veslača, vsi se držijo za robove čolna, gledajo v vodo in čakajo na evropski tok, ki jih bo končno sam od sebe potegnil v svoje središče in jih nosil naprej. Družba mora imeti o sebi idejo, kako naj živi kot kultura, politični sistem, kot demokracija, medijski prostor, kot splet tradicije in inovacije... Ne vem, ali smo storili dovolj, vendar vem, da je bilo v Novi reviji o teh vprašanjih precej napisanega, tudi prevedenega. Žal mnoge kritične in vizionarske zamisli niso naletele na transformacijo, na pretvornike, ki bi jih prevedli v jezik javnosti in družbenega funkcionalizma. Ko smo napisali Uro evropske resnice, če jo smem še enkrat omeniti, smo doživeli namesto debate medijski pogrom. Toda ni minilo leto in žeje tudi Evropska skupnost Sloveniji predložila svojo oceno, ki se v marsičem ni razlikovala od naše. Tej so nekoliko bolj verjeli. Morda smo tudi sami premalo storili, da bi se naša kritika prebila k dejavnim spoznanjem in »prevedla« v politiko. Čeprav ne vem, kaj je mogoče drugega storiti v tem krogu drugega kot misliti, analizirati, pisati in to objavljati. To je pač treba početi naprej v skladu s svojim znanjem, ustvarjalnostjo, vestjo in drugačnim mišljenjem.
Očitno nam torej ne preostane drugega, kot da spet začnemo vzpostavljati in celo zaostrovati razlike. Kategorialne in hierarhične vrednostne razlike od umetnosti do politike, od humanistike do naravoslovja. In nadaljevati tam, kjer smo pravzaprav začeli: pri razločevanju, kritiki in debati. Tudi med nami v tako imenovanem »novorevijaškem krogu.« Stvari so take, da bo treba še naprej plavati proti toku, vzdrževati kritično pozicijo, vendar ne z roba, kakor smo to začeli daljnega
Vojna 21. stoletja
Še bo tekla kri
nekaterih analitikov, ki so že pred leti zatrjevali, da bo hkrati s širjenjem informacijske tehnologije orožje za množično uničevanje postalo vse dostopnejše tudi nerazvitim državam (Indiji, Pakistanu, Iranu, Iraku, Sudanu itd.).
Ob tem se prepad med razvitimi in nerazvitimi državami še poglablja in to vodi k novim varnostnim delitvam, v katerih se splošna stopnja varnosti razvitih držav v primerjavi s časom hladne vojne krepi, medtem ko se v nerazvitih državah zmanjšuje. To je razlog za čedalje več kriznih žarišč, ki negativno vplivajo tudi na sosednje države, saj so te ponavadi odvisne od obnašanja svojih bojevitih sosedov in vodilnih akterjev v mednarodni skupnosti (npr. Zakavkazje).
Doktrina, ki jo je razvil general Powell med zalivsko vojno in ki pravi, da se ZDA vključujejo v vojno samo z maksimalno silo ali pa sploh ne in da nikoli ne začnejo spopada, če izid ni vnaprej znan, se je v zadnji zračni vojni nad ZRJ podrla. ZDA namreč zračnih napadov proti ZRJ niso sprožile z optimalno velikimi silami, zato jim je v prvem mesecu celo primanjkovalo letal, kar se je pokazalo tudi konfuznem
Jaka Alijeski
menjavanju ciljev, premajhni odločnosti itd. Poleg tega so zračne napade začele brez vnaprejšnjega predvidevanja, kako se bo vse skupaj končalo, zato jih je tako dolgo vztrajanje ZRJ presenetilo. Kljub temu pa so pri izvedbi zračnih napadov v ZDA upoštevali koncept doseganja cilja s kar najmanjšimi žrtvami. K temu je pripomogla najnovejša tehnologija (manevrirane rakete, letala stealth, lasersko in satelitsko vodene bombe itd.), s katero so lahko jugoslovanske cilje napadale iz varne razdalje.
V tem konfliktu je postala očitna asimetričnost, ki se je kazala hkrati na dveh frontah. Prva je potekala med okoli
10.000	pripadniki OVK, oboroženimi s pretežno lahkim pehotnim orožjem, proti
40.000	pripadnikom oklepno-mehanizira-nih enot Vojske jugoslavije (VJ). Na drugi strani pa se je VJ nemočno bojevala proti najsodobnejši tehnologiji iz 11 razvitih držav. Zračna vojna nad ZRJ je bila v tehnološkem smislu neenakopravna, saj so ZDA imele na razpolago celo vrsto satelitov, nevidna letala, manevrirne izstrelke in drugo visokotehnološko opremo. Strategija ZRJ, ki temelji na izkušnjah iz druge
svetovne vojne, se prav tako ni mogla primerjati z ameriško strategijo, ki je zasnovana za visokotehnološko vojno 21. stoletja. Ta asimetričnost se je najbolj izrazila v nesorazmernem številu žrtev in materialni škodi, ki je na jugoslovanski strani dosegla vrtoglave številke in državo v razvoju pahnila za 40 let nazaj, medtem ko zavezniki uradno človeških žrtev v napadih niso imeli (posredno je med vajami izgubila življenje dvočlanska posadka helikopterja apache), resnično število pa bo še dolga leta skrivnost.
Vrhunska tehnologija kot ključni dejavnik za doseganje prednosti se je v zalivski vojni obnesla zaradi okolja in frontalnega načina iraškega bojevanja. V napadih na ZRJ pa tehnologija zaradi pogozdenega planinskega in hribovitega Balkana ni bila tako učinkovita. Storjeno je bilo tudi veliko napak, med katere denimo sodi napad na civilno kolono beguncev, na vlak, na kitajsko veleposlaništvo v Beogradu itd. Ob tem se je izkazalo, da se pri zračnih napadih na cilje v urbanih središčih kljub uporabi »pametnega« ni mogoče izogniti civilnim žrtvam. Zavezniki so, da bi zmanjšali število civilnih žrtev, v napa-
leta osemdeset, pač pa v samem središču evropskih in slovenskih miselnih tokov, vzpostavljati intelektualno in umetniško elito, misliti središčno, delovati kot središče. Čeprav imam vse jasnejši občutek, da tiste temeljne spremembe, ki smo jo hoteli, mi ne bomo dosegli.
Morali bodo priti drugi, morda že v demokraciji rojeni ljudje, ki bodo vzpostavili kontinuiteto z disidentsko, uporno, kulturno in ustvarjalno formacijo v Sloveniji, tisto, ki je s spremembo mislila resno in je bila že zdavnaj zanjo pripravljena tudi kaj tvegati. Ki si je ob tem tudi ves čas postavljala najvišje ustvarjalne kriterije na področju umetnosti, znanosti, in odgovorno držo v območju svojega javnega delovanja. In bodo to razumeli kot normalno opravilo in držo ustvarjalnega intelektualca, da je namreč kritičen, odgovoren in pogumen. Družbeno protestantsvo, ne pa oportunizem in lizunstvo bo spet moralo postati vrednota. Ne more biti več normalno, da nekdo, neki sociolog danes hladnokrvno zapiše, da je Pučnik boljševik, drugi reče, da je Veljko Rus nekaj takega kot Jacek Kuron na Poljskem, Pučnik pa nekaj takega kot Šešelj v Srbiji. Lahko si mislimo, da ta človek nič ne ve, ali pa je neskončen manipulator, toda nekje mora biti prostor in odločnost za to, da se takšna nevednost in manipulantstvo anulirata z besedo dejstev, znanja in analize. Priti bodo morali ljudje z novo energijo in znanjem, ki si ne bodo več pustili soliti pameti od včerajšnjih, današnjih in sploh nobenih ideologov in medijskih manipulantov. Ko se bo znova razmahnila kritična misel, ne bo mogel več nastajati humus za rast neskončnih manipulacij, totalnega zamegljevanja, popolnoma zavestne politične manipulacije.
Uporništvo, drugačna misel, pogumno zoperstavljanje, govoriti resnico, to pri nas nikakor ni vrednota, to je nevarno, vsaj zoprno. Vsak povzpetnež se ti bo spravil na človeka, ki ima za seboj mnoga dela in je v življenju tudi kaj riskiral. Angleška tradicija, ne mislim vse dobro o Angležih, ampak njihova izkušnja je važna, angleška tradicija ima ta pojem vgrajen v svojo zavest kot visoko vrednoto. Disident je bil neprijeten človek, pravi Maurois v Zgodovini Anglije, ampak lahko smo hvaležni tej tradiciji, ki nam je dala vzor človeka z visokimi principi v zasebnem in javnem življenju. Edino takšne osebnosti zmorejo prinašati spremembe in so nam lahko nekakšno zagotovilo, da ne bomo potonili v močvirju brezbrižnosti, nedejavnosti, bednega kompromisarstva, ki je za ceno sodelovanja pri oblasti pripravljeno živeti v laži.
Skratka, uporniška, disidentska formacija zaenkrat ni uspela v družbi uveljaviti svojih zamisli, ni uspela veljavno vzpostaviti načel kritičnosti, resnicoljubnosti in samostojnega mišljenja. To bomo še dolgo in drago plačevali. Če ne drugače tako, da bomo živeli v nezdravem, hlapčevskem ozračju z začetka stoletja, kot ga označuje Cankarjeva sveta jeza, vsakršna satira in ironija. Jaz verjamem, da se bodo sčasoma stvari postavile na svoje mesto, toda ne znam odgovoriti, kako dolgo bo do takrat trajalo? Ko pa se bo to zgodilo, bo med drugim tudi manj jeremijad nad našo majhnostjo, nad slovenskim lili-putom, ki ti ga danes vrže v obraz vsak resnični liliputanec. Moja prevajalka, ki se je udeležila nekaj seminarjev slovenskega jezika na Filozofski fakulteti, mi je nekoč začudeno rekla: Zakaj se vendar
vsak slavnostni nagovor ob začetku te sicer odlično organizirane prireditve začne s stavkom - Slovenci smo eden najmanjših narodov in slovenski jezik je eden najmanjših v Evropi. Ob tem pa imate, pravi prevajalka, eno najzanimivejših literatur v Evropi. Namesto, da bi torej rekli: Slovenci tiskamo vsako leto 4000 knjižnih naslovov, Ukrajinci, naj mi oprostijo, ki jih je 60 milijonov, pa v svojem jeziku kakšnih 100. Preživeli in postali smo nekaj več od svoje številčne majhnosti zaradi upornega, protestantskega duha, predvsem pa zaradi ustvarjalnosti. Dežela je tako majhna ali velika, kot so majhni ali veliki ljudje, ki v njej živijo in ustvarjajo.
Ustvarjanje pa seveda niso samo romani, pesmi ali slike, pač pa tudi politične, socialne in mnoge druge zamisli. In to ni, še enkrat, tradicija partijskih kongresov, pač pa Levstika in Bleiweisa, Kreka, ki govori v dunajskem parlamentu proti Ma-saryku, polnega intelektualnega in iščočega političnega življenja med obema vojnama, tudi partizanskega odpora, že nekoč obstoječega svobodnega in profesionalnega tiska, ekonomske podjetnosti, mnogih svobodnih in pogumnih posameznikov.
Zato mislim, da bi bilo potrebno v javno zavest - ne vem pa na kak način, ker tu mi spet zmanjka zamisli ob stanju v medijih - da bi bilo treba v javno zavest namesto nergaštva postaviti dvom, namesto jeremijad samozavest, nasproti pragmatični politiki utvarjalni zamah. Ustvarjalnost od umetnosti do zamisli in družbi, od tehnologije do etike. Zakaj etike? Vzpostavljanje razmerja do zlorabe prava, države, oblasti in medijev, razmerja do nekdanjega ideološkega nasilja in njegovih
dih na cilje v mestih uporabljali bombe z manjšo količino eksploziva, vendar so kljub temu poškodovali okoliške objekte. Ker so hoteli čim manj žrtev med civilisti, so uporabili tudi orožje prihodnosti, ki ne ubija, zelo pa vpliva na moralo prebivalcev. V ta namen so uporabili grafitne bombe, ki so v Srbiji prekinile dobavo električne energije in jo spravile v temo. Najmočnejše orožje v tej in verjetno tudi v prihodnjih vojnah so postali mediji. Medijska vojna na obeh straneh ni imela nobenih zadržkov in pri tem je bil Nato celo bolj neroden kot ZRJ. Kako pomembni so postali mediji, so pokazali tudi napadi Natovih letal na TV Beograd in njen odklop s satelitskega oddajanja, ker je v svet pošiljala močna propagandna sporočila, ki so Natu škodila. Tako so elektronski množični mediji postali pomemben element strateškega razmerja sil, česar ne dokazujejo le nasprotujoči si posnetki z bojišč in močno manipuliranje na obeh straneh, temveč tudi organizirani napadi po oddajnike srbske televizijske mreže, izgoni novinarjev iz ZRJ itd. Močna medijska propaganda pa je ljudi v ZRJ pripravila celo do tega, da so odšli z lastnimi življenji varovat morebitne cilje napadov; v današnjem času razcveta demokracije je tak način najboljša obramba proti demokratičnim državam, ki bi z napadom na civiliste grobo prekršile lastne moralne norme. S tem je Miloševič nasprotnikovo demokracijo nemoralno uporabil za obrambne namene in civilno nedotakljivo prebivalstvo zlorabil za varovanje pomembnih objektov; vedel je namreč, da zahodne demokratične države ne bodo napadle »nemočnih in nedolžnih« civilistov, ker bi s tem doma in drugod po svetu izzvale nepopisno zgražanje. Nobeden pa se ne bi spraševal, kaj so civilisti tam po-
žrtev, do povojnih zaporov, do Nagodetovega procesa, vse to je tudi ustvarjanje moderne demokratične zavesti. Na ta način družba kot skupnost sploh nastaja. Politika je tako ali tako tukaj s svojo že odtujeno tehnologijo vred. Zdaj jo je treba spremeniti v instrument ustvarjalnosti in kulture. Tudi sami se bomo morali nehati kar naprej moralično zgražati nad politiko. Tudi sami smo v tem smislu nekoliko groteskni relikt prejšnjih časov. To ne pomeni, da naj pesniki postanejo politiki, še manj naj to postanejo filozofi - samo na Platona pomislimo - vendar pa lahko začnemo politiko razumeti kot instrument za uresničevanje nekakšne smiselno urejene in perspektivne skupnosti. Danes, ob koncu stoletja bi že morali vedeti vsaj to, da nočemo prevlade nobene fundamen-talne ideje, ki ima na razpolago vse odgovore, vsaj to smo se že naučili, da ne potrebujemo več nobenega izključevalnega ideološkega boja.
Vprašanje, ki smo ga postavili na začetku, namreč kakšno družbo in kakšno državo hočemo, pa si bo treba tudi v prihodnje zastavljati zmeraj znova, kajti tudi smisel njunega obstoja, kakor pač smisel vsega na tem ljubem in minljivem svetu, se išče in postavlja zmeraj znova. Osmisliti pa ga ne morejo inercija, samozadovoljstvo in samodejnost, pač pa zgolj delo in tveganje ustvarjalnih in kritičnih ljudi.
Konec
čeli. Vsekakor lahko to po mednarodnem vojaškem pravu prepovedano dejanje v prihodnosti oslabi boj demokratičnih držav proti diktatorskim državam in izniči njihovo prednost.
Begunci so dandanes stranski proizvod vsakega spopada in tudi ta ni bil nobena izjema, saj je s Kosova zbežalo skoraj milijon ljudi. Zato so krize z begunci v zadnjem desetletju zaznamovale ves svet in privedle do večkratnega povečanja njihovega števila. Razlog za tako hitro rast je treba iskati predvsem v povečevanju razlik med bogatimi in revnimi, v pojavih ekstremnega nacionalizma in v razpadu večnacionalnih držav. Dosedanje metode za boj proti begunski krizi s prisilno vrnitvijo niso dale pravih rezultatov in morda bo Kosovo postalo prva svetla izjema. Hiter razvoj vojaške tehnike in način njene uporabe sta kljub hitremu razvoju informacijske in telekomunikacijske tehnologije še vedno omejena s pomanjkljivim razvojem drugih tehnologij. Zato bodo kopenske sile v bližnji prihodnosti še vedno relativno velike in težke ter po mobilnosti podobne sedanjim. Zagovorniki novih tehnologij sicer menijo, da bo človek v vojni postajal čedalje manj pomemben, saj bodo njegovo prevlado prevzele informacije. Zalivska vojna, v kateri je bila informacijska tehnologija predvsem zaradi ugodnih razmer zelo izražena, pa je najmočnejši'argument tehnokratov, ko odgovarjajo na pripombe drugih strokovnjakov, ki v človeku še vedno vidijo najpomembnejši dejavnik vojskovanja. Sateliti, infra rdeče naprave, manevrirne rakete, letala stealth, taktično jedrsko orožje, natančno vodeno strelivo itd. v resnici niso povzročili takšne vojaške revolucije, kakršno bi si želeli zagovorniki tehnologije. O tem nas je prepričala tudi zadnja zračna vojna Nata proti ZRJ, saj bi zavezniki za pokoritev te države kljub uporabi najnovejšega vodenega orožja potrebovali tudi kakšnega klasičnega vojaka na njenih tleh. Umik srbskih sil s Kosova so dosegli, a s tem še zdaleč niso rešili spora, ki še tli in čaka na nove priložnosti. Nedavna vojna je pokazala, da bo tehnološko zaostala in slabša stran čedalje teže sprejela spopad širokega obsega, kot se je zgodilo leta 1991. ko ga je sprejel Sadam Husein. V razpršeni in mestni vojni pa bodo namesto tehnologije odločali predvsem poznavanje terena, motivacija itd. Tako je v Somaliji jasna strategija mirovnih sil naproti nejasni strategiji Aididove vojske doživela velik poraz, saj so Aididove enote samo v eni uspešni akciji nevtralizirali mirovne sile, pri čemer so ZDA izgubile 18 vojakov. Rusi pa so to doživeli v Čečeniji s še veliko hujšimi izgubami. To kaže še na drugo plat visokotehnološkega vojskovanja, ki za dosego zmage še vedno ne more zamenjati človeka.
Tako so vojne kljub tehnološkim inovacijam še vedno nasilno dejanje človeške družbe. Racionalizacija in optimizacija človeških in materialnih virov, ki ju prinašajo nove tehnologije, pa pomenita le izboljšavo, ki zmanjša število žrtev, ne more pa jih preprečiti. Vojaška zmaga bo kljub novim tehnologijam tudi v prihodnje posledica krvavih nasilnih spopadov med nasprotnikoma in tudi v zadnji sofisticirani zračni vojni je tekla kri. Zato staro Clausewitzevo razmišljanje, da ga ni vojskovodje, ki bi zmagal brez krvi, še vedno trdno drži.
Ponatisnjeno iz zbornika Sproščena Slovenija - Obračun za prihodnost, Nova revija 1999.
Jaka Alijeski, dipl. obramboslovec, letalski inženir, Bled
Orhan Galjus, romski intelektualec
Kako naj rečem, da sem Rom,
če me cesar Jožef razglaša za Ziguenerja, predsednik Ceausescu pa za Cigana
Sonja Merljak
njimi se največ Y	^^F ukvarjajo policisti in
*	novinarji, oboji ve-
činoma per negatio-^^F	nem. Prvi jih lovijo,
^^F	, da bi ščitili zakon,
^^F	M drugi, da bi ustregli
zahtevam po eksotičnih in kriminalnih zgodbah. Napake, ki smo jih pri tem zagrešili, poskušajo popraviti socialni delavci in tu in tam kakšna občinska služba. Toda najpogosteje jih s tem še bolj potiskajo v stare gete, znane iz zgodovine in nacionalnih mitologij.
Njihove vasi pa medtem gorijo. V Italiji, ker je Rom povozil dekleti in nato pobegnil. Na Kosovu, ker jih enačijo z izdajalci. Iz podobnih razlogov so pred desetletji gorele tudi v Sloveniji. O Romih vemo, da so odlični glasbeniki in da pogosto beračijo, toda v vsaki generaciji se najdejo tudi intelektualci, ki hočejo glas in resnico o svojem narodu širiti po svetu. Eden od njih je Orhan Galjus. Rom s Kosova. Šolal se je v Beogradu in živel na Nizozemskem in Slovaškem, zdaj pa v Budimpešti vodi Romski medijski sklad pri tamkajšnjem Zavodu za odprto družbo.
Gospod Galjus, živeli ste v najmanj treh državah. Kakšna je zasnova države v romski miselnosti?
Romi nikoli niso imeli svoje države. Če so jo imeli, je bilo to verjetno v času. ko so živeli v Indiji. Takrat so bili celo na čelu države, ki so ji pripadali. Ugledni znanstvenik in raziskovalec, francoski romolog Vania de Gila Kochanovvski, govori o Romih v Indiji, ki so živeli v Radžastanu in so bili nosilci ene najvišjih kast radžastanske države, kar pomeni, da so opravljali tudi nekatere državne in upravne posle. Romska miselnost ne pozna zasnove države, ker je ta tvorba (država) v nasprotju s pojmovanjem sveta kot globalnega mesta, kjer živijo ljudje.
Kakšen jezik govorite Romi?
Romi govorimo svoj romski jezik, ki pa je pravi »mali babilon« romskih narečij. Imenujemo ga rromani chib.
Se lahko Romi, ki živijo v različnih državah, sporazumevajo brez težav?
Večina romskih narečij je podobnih, obstajajo pa tudi narečja, ki so teže razumljiva. Jaz nimam težav in se z lahkoto pogovarjam z Romi iz Bolgarije, Romunije. Slovaške, Madžarske, Albanije, Rusije. Francije ... Za katerikoli jezik, ki ima narečja, velja podobno pravilo: treba je pozorno poslušati sogovornika, približno tako, kot če bi se pogovarjala Makedonec in Slovenec. Malo sem se pošalil, vendar ... Mar ni tako? Na ta način smo se sporazumevali zadnjih petdeset let.
Od kod izvirajo izrazi Cigani, Gypsies, Zingari?
Ti in še mnogi drugi izrazi izvirajo iz držav. v katerih živijo Romi. To so slabšalna imena za Rome in v romskem jeziku sploh ne obstajajo. Menda naj bi etimološko izvirali iz starogrške besede anthiganoi, ki v prevodu pomeni umazan, nedotakljiv. Kot vidite, gre za negativen odnos do Romov. Angleški naziv Gypsy je posledica neznanstvenega in neobjektivnega proučevanja izvora Romov: mnogi tako imenovani »romologi« trdijo, da so današnji Romi potomci Egipčanov - Egyptians. Začetna črka E je izginila, tako da je nastala beseda Gypsies. To je bila tudi gibalna misel današnjih tako imenovanih Egipčanov na Kosovu in v Makedoniji. (»Demokracijo« namreč razumemo tako, da lahko na podlagi »znanstvenih« spoznanj govorimo, kar nam srce poželi). Številni pesniki in drugi ljubitelji Romov bavdušeno uporabljajo omenjene izraze kot prave termine za zaznamovanje romske identitete, duše ... Pri tem pa nas v resnici nehote žalijo, čeprav so se ti izrazi v nekaterih državah že tako uveljavili, da so jih celo Romi sprejeli. Nočejo namreč žaliti neromske gospode, ki jih imenuje s »pravim« imenom. (Kako naj rečem, da sem Rom. ko pa me cesar Jožef razglaša za Ziguenerja. predsednik Ceausescu pa za Cigana? To vendar pomeni več od našega imena.) Ali veste, da so v Romuniji sprejeli izraz Cigani kot uradni naziv za Rome? Ljudje so protestirali, a zakon je zakon.
Kakšen izraz so Romi uporabljali, preden so na svetovnem kongresu sprejeli besedo Rom (človek)?
Že pred prvo svetovno vojno, pravzaprav od nekdaj, smo sebe imenovali Romi. Poglejte, kako se to sliši v romskem jeziku: amen sam Roma (mi smo Romi), me sem Rom (jaz sem Rom).
Zakaj so ti izrazi žaljivi? Jih kot takšne doživljajo vsi Romi?
To je podobno, kot če v Srbiji Slovenca imenujejo Janez ali če Albancem rečejo Šiptarji. Tudi ameriški izraz Negro. ki ga uporabljajo za Afroameričane, bi lahko primerjali z nazivom Cigan. Se zavedate, kaj bi se vam zgodilo, če bi Afroameričana na ulici nagovorila s: »Hej, Negro!« Verjetno bi se odzval kot kakšen Casius Clay. Kako besedo Cigan doživljajo Romi? Najbrž je nima vsak za žaljivko. To je stvar posameznika, osebna stvar vsakega Roma.
Alije morda za nekatere Rome in Nerome to nevtralen izraz?
Da. vsekakor, zlasti za tiste, ki ne poznajo ali nočejo spoštovati zgodovine, jezika in drugih temeljnih vrednot človeka, ki je drugačen od sosedov.
Tudi Romi pravijo, da je v besedi Cigan nekaj mističnega, nekaj, kar odseva njihovo dušo.
Če bi znali romsko, bi čutili tako kot jaz. Če bi imeli priložnost slišati romsko poezijo. zgodbe, živi pogovorni jezik, v katerem se nikjer in nikoli ne uporabljajo besede Cigan, ciganska, ciganski, potem bi vam bilo jasno, da je to tuja beseda, ki ne obstaja v našem pojmovanju mistike in življenja v celoti. Ta beseda tako zveni le Neromom.
Ali lahko na kratko predstavite zgodovino Romov? Kdaj so se naselili v Sloveniji? So bili res spremljevalci Mongolov? Skrbeli naj bi za njihove konje ...
Okoli leta 1387 so v neki škofovski kroniki omenili skupino Romov, ki so prišli v Ljubljano iz zagrebške smeri. Nisem pa prepričan, da so takratno Slovenijo naseljevali le iz te smeri.
Ali so bili Romi spremljevalci Mongolov oziroma ali so skrbeli za njihove konje? Menim, da je ta ideja že povezana s stereotipi o Romih. Romi so zelo uspešni rejci konj. To je značilno za azijska ljudstva. mednje pa sodijo tudi Romi. Mongoli so s svojim rodom povezani z Madžari, skupina Romov s tega območja pa se je naselila v Sloveniji. Romi, ki se ukvarjajo s konji, dejansko živijo za konje. To so zelo plemeniti ljudje. Zanje je konj sveta žival, zato jim je strogo prepovedano jesti konjsko meso. To je pomemben del njihovega življenja, del njihove kulture, ki ga drugi Romi nimajo.
V	kolikšni meri Romi poznajo svojo zgodovino? Romski mediji nenehno pišejo o njej.
V	novejših časih veliko bolje. Zahvalimo se lahko številnim neromskim raziskovalcem, v zadnjem času pa tudi Romom, ki se ukvarjajo s proučevanjem romske zgodovine. Romi imamo pravilno zgodovinsko stališče o preteklosti in sedanjosti. Romska zgodovina se za Rome začne z njihovimi bajkami, zgodbami in doživetji. Danes obstaja precej dokumentov in knjig o zgodovini Romov, ki bi morale krasiti police romskih hiš in knjižnic. Zelo sem vesel, kadar jih vidim tam. Poiskati bi morali najrazličnejše metode, s katerimi bi tudi v prihodnje približali našo zgodovino Romom in Neromom. Romska zgodovina se ne začne z odhodom Romov iz Indije in prihodom v evropske države. Vsekakor je treba opozoriti na zelo pomemben del zgodovine Romov v Indiji. Nekateri v Evropi pa tudi nasploh v svetu nočejo raziskovati tega obdobja, saj bi to potrdilo, da so Romi staro ljudstvo z bogato kulturno dediščino. Dejansko smo veliko starejše ljudstvo od nekaterih, ki se zdaj trkajo po prsih, češ, mi smo Evropejci, tukaj smo bili prvi ... To se mi zdi smešno. Sam pri sebi se velikokrat nasmehnem in si mislim, »če bi vedel, od kod izviram, bi te bilo sram govoriti kaj takega«. Nekega znanca, ki mi je na veliko govoril o svojih staroselskih evropskih koreninah in se je včasih predstavljal kot Evropejec, sem potem videl po budimpeštanskih ulicah s skupino ljudi, privržencev Hare Krišne, kako je prepeval: »Hare Krišna, Hare, Hare, Hare Rama. Hare Krišna ...«
Obstajajo romski časopisi? Kdo jih izdaja?
Seveda. To ni nič novega. Minilo je že celo stoletje, odkar je bil natisnjen prvi časopis o Romih. Danes obstajajo romski časopisi, ki jih izdajajo Romi, romske organizacije, Neromi in neromske organizacije. Imamo televizijske in radijske oddaje, ki jih urejajo romski in neromski novinarji. Romski mediji so najbolj razviti v Srednji in Vzhodni Evropi, čeprav obstajajo tudi v Zahodni Evropi. Ameriki in Avstraliji. Kakšna je razlika med časopisi, ki jih izdajajo Romi, in tistimi, ki jih pripravljajo Neromi?
Raje bi opozoril na razliko med tistimi romskimi mediji, ki pravilno predstavljajo Rome, in tistimi, ki po svoje povzročajo negativen odnos do Romov. Po drugi strani gre tudi za vprašanje v zvezi s profesionalnim novinarstvom, ki med romskimi mediji še ni razvito, vendar se bo moralo. Nekateri članki, radijske in televizijske oddaje so le posledica določenih interesov posameznih držav ali vodilnih političnih romskih in neromskih krogov, strank in organizacij, ki hočejo svetu pokazati, da imajo tudi Romi medije, kar naj bi dokazovalo njihovo enakopravnost. Razlika je torej v vlogi: komu in čemu so namenjeni, kakšna je njihova uredniška politika ... Kje se lahko Romi izražajo v svojem jeziku? V mislim imam osnovne, srednje in visoke šole.
V nekaterih šolah v Srednji in Vzhodni Evropi se lahko Romi izražajo v svojem jeziku, vendar je to zgolj poskus pri iskanju poti, kako izobraževati Rome. Sicer ni šol, kjer bi se lahko Romi izobraževali v maternem jeziku. Zdi se, da različne družbe oziroma države in Romi še vedno niso dosegli točke, na kateri bi se odnosi
tako otoplili, da bi zgradili najpomembnejšo prvino v razvoju romskega naroda, to pa je sistem izobraževanja za Rome. Romi in nekatere evropske institucije so se šele začeli spopadati s tem problemom ... Nekatere družbe oziroma države in regije dovoljujejo, da se Romi in Neromi dejavno ukvarjajo z ustvarjanjem pogojev za nekakšen izobraževalni sistem. Toda najprej moramo - počutim se, kot da bi govoril o nekakšnih sanjah — razviti ustrezen romski jezik, ki ga bodo lahko na šolah učili. Mnoga pionirska dela v tej smeri so že bila storjena.
Kako lahko Rom konča študij?
Preprosto. Če je dober dijak, če opravi sprejemni izpit in potem še vse izpite na fakulteti. Seveda pa mora imeti predvsem dovolj denarja za študij.
Kljub temu je na fakultetah, pravzaprav že na srednjih šolah malo Romov? Zakaj? Ker nočejo ali ne morejo študirati? Težave se začnejo predvsem zato, ker je nekdo Rom. Številne fakultete ne sprejemajo Romov, čeprav so se na sprejemnih izpitih izkazaii za boljše od ostalih. Po teh izpitih običajno naše mame jokajo pred pisarnami dekanov ... Največji problem pa je še vedno denar.
Se lahko kot izobražen človek pozneje zaposli?
Če primerjamo razmere, v katerih so v šestdesetih letih živeli Afroameričani v ZDA, s tistimi, kijih imajo danes v Evropi Romi, lahko rečemo, da je diskriminacija pri zaposlovanju Romov veliko večja, kot je bila v tistih časih pri Afroameričanih. Afroameričani so v Ameriki prepoznavni, Romi pa so kozmopoliti. Čeprav se ravno zaradi težav pri zaposlovanju mnogi skrivajo pod drugačnimi identitetami, se dogaja, da samo zato. ker so, kar so, zavrnejo kar 98 odstotkov Romov. In to kljub ustreznim kvalifikacijam in celo diplomi.
Katera so značilna romska imena in ali imajo kak pomen?
Imena so zelo različna. Stara, prava romska imena so pozabljena zaradi pritiskov družb, ki so jih spreminjale. Omenil bom nekaj romskih imen, kijih poznam: Kamal in Kamala (boga ljubezni), Sumnal (svet), Pianka (deklica z izvira), Durija (nedosegljiva), Duda (svetloba, morda Svetlana), Delthan (božji kraj. lahko pa tudi ime Kristjan), Enila (poletje), Deldiva (Bogdana).
Se Romi, ko izbirajo imena otrok, prilagajajo državi, v kateri se otroci rodijo? Ne le državi, v kateri se otroci rojevajo. Romi so svobodni in dajejo svojim otrokom celo imena znanih filmskih junakov, kot sta Sandokan ali Bruce Lee.
Kako si zamišljate vključevanje Romov v različne evropske družbe? Je to sploh mogoče?
Evropske družbe bi lahko z integracijo Romov veliko pridobile. Integracija je proces, ki traja. Ima svojo dinamiko. Dajte nam malo prostora, pa boste videli: nikoli se nismo zoper nikogar vojskovali, v naši zgodovini nismo imeli vojne ali boja kot kolektivne oblike uničevanja ljudi. Veliko mojih kolegov je porabilo vse življenje, da bi naredili vsaj majhen korak, s katerim bi to lahko dokazali. Ne zahtevamo posebnih romskih šol. Številne države so »odpirale in gradile posebne šole za romske otroke«, nato pa so rodove naših otrok razglašale za zaostale - samo zato, ker niso dovolj dobro govorili jezika določenega okolja -in jih ustavile v nadaljnjem procesu izobraževanja. Mar ni to apartheid? Naša prihodnost je v šolanju. Koristilo bo Romom in evropskim družbam. Zakaj ni v praksi, v tisti pravi življenjski praksi, različnost sprejeta kot harmonija v razvoju Evrope? Ali lahko Romi za to kaj naredijo? Evropske institucije so sprejele številne dokumente v zvezi z razvojem Romov, vse te lepe besede pa so daleč stran od romske stvarnosti, romskega življenja. Zato je to danes v nasprotju z evropsko situacijo. V novi evropski zgodovini so Romi Evropejci, ki lahko s svojimi različnimi (romskimi) kulturami in kulturami okolij, v katerih živijo, odigrajo fantastično vlogo, predvsem pri stabilizaciji Evrope. Evropa je tako majhna, vendar poglejte, koliko območnih vojn je še pred kratkim divjalo na vzhodu in zahodu. Romi iz različnih evropskih držav nimamo razlogov za to, da se ne bi imeli radi. Naši interesi niso lokalnega značaja in niso vezani le na ta
prostor in na ta čas. Nimamo ne časa ne denarja, da bi ustanovili svojo vojsko. Tudi če bi ga imeli, sem prepričan, da ga ne bi za to porabili. Najbrž bi ga namenili za vzrejo čistokrvnih konj, izdelavo nakita, oblačil, najmodernejših hiš (a ne velikih poslopij), učinkovit in varen prevoz, sodobne bolnišnice, centre za naravno in zdravo hrano.
V nobenem primeru ne bi gradili tovarn za umetna gnojila, prav gotovo pa bi postavljali tovarne za izdelavo dobre kmetijske opreme. Na Kosovu obstajajo družine, ki se že 300 ali 400 let aktivno ukvarjajo s preprostim kmetovanjem; prav nedavno sem slišal za podobne zamisli ...
Če se Romi naselijo v stanovanjskih blokih, so potem še vedno Romi? Ali ohranijo svojo kulturo in običaje?
Ali veste, kaj se je zgodilo z Indijanci v Ameriki, ko so jih iz rezervatov preselili v stanovanjske bloke, ali z Arabci, ki so jim bloke zgradili v puščavi? Gre za to, ali je družba pripravljena sprejeti romski način življenja, torej njihovo kulturo in običaje. Nikoli nisem živel v šotoru, pa sera še vedno Rom. Nomadski način življenja so nam vsilili, ker smo bili za mnoge »nikogaršnji gostje«, kot bi dejal Jovan Nikolič, ki je zame eden od največjih romskih pesnikov na svetu. Bili smo nezaželeni, ker smo znali delati z ognjem, železom, glasbo in konji, s tem pa smo v takratnih časih ogrožali življenjski obstoj drugih. Od začetne faze ljubosumja so mnogi narodi in ljudje prišli do sovraštva kot edine oblike ljubezni do Romov.
Kaj določa Rome?
Vse tisto, kar določa tudi druge narode: jezik, kultura, ne pa tudi država. Hvala bogu.
Kakšen je formalnopravni status Romov v različnih evropskih državah?
Status Romov v Evropi je sila raznolik. V nekaterih evropskih državah obstajajo pravne oblike, ki na nekakšen način označujejo Rome kot etnično skupino, manjšino ali celo narodnost. Nasprotja se pojavijo. ko je treba to preliti v prakso. Obstaja velika razlika med zakonskimi dokumenti in prakso, ki jo imajo evropske države pri legalizaciji Romov.
Kje bolje živijo - na Vzhodu ali Zahodu Evrope?
Romsko življenje je veliko lepše na Zahodu (zaradi Zahoda), veliko več izobraženih Romov pa je na Vzhodu.
Zidove, ki ločujejo romski geto od drugih delov mesta, poznajo tako na Slovaškem kot v Madridu.
Ne na Slovaškem, takšen zid je na Češkem. V mestu Usti. To protislovje je že samo po sebi odgovor: ni pomembno, ali gre za Zahod ali Vzhod, pomembno je, da so to Romi in da se z njimi povsod ravna enako.
Ali kje priznavajo njihov jezik?
Romski jezik je v določenih državah priznan kot jezik manjšine ali etnične skupine, odvisno od območnih zakonov, vendar so to izjeme.
Imajo na sodišču pravico do prevajalca? Ne morem se spomniti, na katerem sodišču je bilo to dovoljeno. Prav gotovo pa so to za nas zgodovinski primeri.
Kako nadzorujete ravnanje z Romi? Obstajajo posebni opazovalci, ki to preverjajo? Jih imamo tudi v Sloveniji?
Danes obstaja nekaj romskih in neromskih opazovalcev, ki nadzorujejo odnos do Romov v Evropi. Nekfij takšnih slovenskih organizacij izdaja poročila o Romih v Sloveniji.
V kolikšni meri so posamezne države dosledne pri preganjanju rasizma nad Romi?
Nekatere države so zelo dosledne. To bi lahko rekli za Češko, Slovaško, Madžarsko, Španijo, Anglijo. Romunijo ...
Kako komentirate dejstvo, da mediji vedno zapišejo, da je neki zločin zakrivil Rom, medtem ko se pri pripadnikih večjih narodov njihova narodnost nikoli ne omenja?
Romi smo glede tega zelo lahek plen. Na žalost nimamo medijev, ki bi lahko napadli Slovenijo, Madžarsko. Romunijo in druge, ki o nas.javno pišejo, da smo kriminalci. Če bi javna občila kaj takega napisala na račun drugih narodov, bi najbrž hitro prišlo do prekinitve diplomatskih odnosov med državama. Če seštejem vse tisto, kar pišejo o nas, lahko rečem, da
Foto Sonja Merljak
je to prava vojna med najpomembnejšimi mediji posameznih držav in Romi.
Kakšen je odnos Romov do vere in cerkve in do katere? Ali je to odvisno od države, v kateri živijo?
Da, vsekakor. Cerkev in posamezne veroizpovedi so vedno »skrbele« za Rome. Tekmovale so, kdo jih bo imel več.
Zakaj so ljudje tako negativno razpoloženi do Romov? Koliko so tega krivi sami Romi zaradi neprilagojenosti družbenim normam?
Evropejce je prihod Romov strašno prizadel. Ko so opazili, da niso zgolj »cirkusanti, čarovniki in vedeževalke«, so jih začeli označevati za »nevarne in umazane tatove«. Romi smo morali sprejeti vsiljeno asimilacijo, če smo hoteli obstati: Neromi se v preteklosti niso nikoli naveličali ubijanja in različnih drugih kazni. Marija Terezija je jemala romske otroke in jih na silo prevzgajala, samo da ne bi bili Romi. Da ne bi govorili po romsko, so jim celo rezali jezike. Še pred nekaj več kot dvajsetimi leti je mladinska organizacija Pro Juventu-tem iz Švice jemala otroke romskim družinam, le jezikov jim niso porezali. Nihče ne ve, kje so otroci, ki so jih takrat posvojili. Sami presodite, kdo se komu prilagaja. Imajo Romi možnost, da se zaposlijo? Se sploh hočejo zaposliti?
V	posameznih državah se je zaposlilo že preveč Romov. Ponovil bom: Romi se želijo zaposliti. To je največja želja Romov v Evropi.
Ali države s socialno podporo za Rome spodbujajo ustvarjanje getov?
Vsekakor. Iz njih ustvarjajo socialne parazite in invalide. Zakaj se ne organizirajo projekti v zvezi z zaposlovanjem Romov, namesto da gre toliko denarja za paraziti-zem. socialno apatijo. Ko postaneš socialni primer, socialni invalid, ko ti leta pošiljajo podporo, tvoja delovna ustvarjalnost počasi, a vztrajno ugaša.
Ljudje očitajo Romom, da se ne zavedajo dolžnosti, ki jih prinašajo pridobljene pravice. Da nočejo služiti denarja.
V	življenju se vsi učimo ... Vendar ne poznam nikogar, ki ne bi rad zaslužil, tudi Neroma ne.
Kako komentirate razmišljanje v članku, ki sicer piše v dobro Romov, opozarja pa na to, da pripadniki večinskega naroda običajno Romov ne poznajo dovolj dobro?
To je v resnici najhujši problem. Večinsko prebivalstvo živi z napačnimi spoznanji o Romih. Zelo veliko je stereotipnih zakoreninjenih negativnih stališč do nas, to pa nato podžiga slabe medčloveške odnose med romskih in neromskim prebivalstvom.
Citat, ki ga imam v mislih, je ta: Včasih smo jih rekli Cigani, pa to ni nikogar motilo. Nato se je neki pametnjakovič spomnil, da je zanje bolj primemo ime Romi. Kot da bi dali Slovencem neko drugo ime. Mislim, da so Romi izum prejšnjega režima, kot tudi Muslimani, ki so si jih izmislili, nato pa so postali narod.
To sem že pojasnil v prejšnjih odgovorih in prav to je zelo grozljivo stališče v zvezi z Romi. Rom v ednini in Roma v množini sta edini pravi imeni za pripadnike mojega naroda. Nikoli se ne preštevamo, koliko nas je, pojmi, kot so narod, narodnost, etnična skupina ali oblika državne organizacije, so za nas neznane besede. Prevod romske besede Rom pomeni človek. Mar niso vsi ljudje ljudje in vse živali živali, čeprav se delijo na divje in domače?
So Romi v resnici svobodni? Pravijo, da je ves svet njihov ...
Jaz se vsekakor počutim svobodnega. Bil bi najsrečnejši, če ne bi imel potnega lista, le nekakšen dokument, po možnosti s črno-belo fotografijo, z mojim imenom in priimkom in datumom rojstva. Ko bom umrl, bo morda to nekdo zapisal, sicer pa to niti ni pomembno. Rad imam Slovenijo. Bled je zame božanski kraj. Zato sprašujem Slovenijo: bi mi dovolili imeti majčkeno slovensko hišico v okolici Bleda, kjer bi nato s srcem pisal o številnih romskih temah, ker bi se rad oddolžil velikemu slovenskemu lingvistu Francu Miklošiču, človeku, ki je osvetlil številne podrobnosti o naši »državi« oziroma o našem jeziku, ki je hkrati tudi naša »država«?
Dragiša Boškovič
Lokalna policija v oklepnih vozilih
x'-	**	*■>?
Foto Reuters
redsednik newyorške borze je izzval nasprotu-H joče si ameriške reakcije, potem ko se je v kolum-bijski džungli nedavno srečal z vodjo tamkajšnjih gverilcev. Nekateri ga hvalijo: »Življenje je tvegal za kapitalizem,« pravi New York Post. Drugi se posmehujejo.
Nenavadni podvig opisujejo tudi kot del globalne vojne proti mamilom, poskus, da bi gverilo, za katero trdijo, da združuje razglašanje marksizma s trgovino z mamili, prepričali, da stabilnost, naložbe itd. obljubljajo državi več kot oborožen boj. Američana je v goste osebno povabil kolumbijski predsednik, ko se je pred mesecem dni znašel na Wall Streetu. Gverili je prepustil več kot tretjino države - območje, veliko približno toliko kot Švica —, s sporazumevanjem pa bo skušal doseči tisto, česar prejšnim vladam v Bogoti ni uspelo med 15-letnim vojskovanjem. Prevladuje skepsa: zadnje novice govorijo o novih gverilskih ofenzivah. Kolumbija je pravzaprav najtrši oreh v tistem delu globalne vojne proti mamilom, katerega ost je usmerjena proti ponudbi. Država je pod nenehnim pritiskom Washingtona in grožnjami, da bo kaznovana, uvedla vrsto ostrih ukrepov, vse do obveznosti, da bo močnemu severnemu sosedu izročala trgovce z mamili, svoje državljane.
Vsaj na papirju so se iz leta v leto vrstili uspehi: samo v enem od prejšnjih let naj bi kolumbijska policija uničila
213 delavnic za predelavo mamil, rastline za proizvodnjo narkotikov na skoraj 50.000 hektarih, aretirala 1500 ljudi itd. V zadnjih letih opisujejo kot najbolj spektakularne uspehe aretacijo voditeljev dveh najmočnejših kartelov v tej proizvodnji in trgovini. Kljub vsemu temu pa priliv narkotikov iz Kolumbije, zlasti heroina in kokaina, nenehno in naglo raste. In to ob čedalje večji, strašni socialni ceni: v 90. letih je v tej državi izgubilo življenje vsaj 35.000 ljudi.
Po tem bi lahko rekli, da doživlja neuspeh globalna vojna proti ponudbi mamil, napovedana pred letom dni tudi iz dvorane generalne skupščine Združenih narodov, vojna, katere uradni cilj je, da v desetih letih popolnoma odpravijo pridelovanje rastlin, iz katerih pridelujejo mamila. Direktor dunajskega centra Združenih narodov se hvali, da je ta program v mnogih državah že obrodil sadove: Peru je več kot za pol zmanjšal pridelovanje koke, Bolivija za 17 odstotkov, na Tajskem in v Pakistanu se je znatno zmanjšala proizvodnja opija in celo Taliban v Afganistanu je privolil, da bo sodeloval pri prepričevanju kmetov, naj opustijo te kulture. Potreben je denar: v desetih letih bi bilo mogoče to proizvodnjo odpraviti, če bi kmetom zagotovili šole, bolnišnice, ceste, itd., in jih pripravili do tega, da bi se oprijeli kake druge proizvodnje.
To je pravzaprav refren vseh vojščakov v tej bitki, dolgi vsaj četrt stoletja: preobrat je zmeraj nekje v prihodnosti, bistveni pogoj, da bi lahko to dosegli, pa bi bilo več denarja. Vendar ob podrobnejšem izpraševanju tudi v Združenih narodih priznavajo, da je tisto, kar opisujejo kot dosedanji uspeh pri zatiranju proizvodnje mamil, relativna stvar: Kolumbija je veliko več kot samo nadomestila zmanjševanje proizvodnje v drugih andskih državah, Mjanmar (nekdanja Burma) pa tisto, kar so opustili na Tajskem, tako da naredijo na azijskem jugovzhodu približno toliko opija kot prej.
Nekaterih ekonomistov to ne preseneča, kajti teorija ne ponuja preprostih odgovorov o tem, kaj se najbolj splača početi na strani ponudbe in kaj na strani povpraševanja. Profesor Peter Reuter na primer misli, da je poskus, da bi proizvodnjo zmanjšali s subvencioniranjem drugih kultur, igra za tepce: podjetniki lahko v poslih z mamili zmeraj plačajo več, saj pomenijo stroški za surovino le delček cene tega blaga v prodaji na debelo. Veliko ne obetajo niti okrepljena prizadevanja, da bi pošiljke mamil prestrezali na morjih ali drugje. Celo če ob takih priložnostih zaplenijo velike količine mamil, je vpliv na uvoznike minimalen. Razlog: vrednost tega blaga je zelo nizka, dokler ne prestopi meje.
Po teoriji bi morale cene, da bi bili ukrepi za zmanjševanje ponudbe učinkoviti, zrasti za toliko, da bi destimulirale povpraševanje. In to je vsekakor eden od rezultatov policijskih in drugih izjemno dragih prizadevanj, zaradi katerih vsako leto konča v zaporih okoli pol milijona ljudi samo zaradi marihuane, najnedol-žnejšega med mamili. Toda ta vrsta povpraševanja ni ravno občutljiva na cene, ki naglo rastejo, uspešnejša kot je vojna proti ponudbi mamil. V teh razmerah je za ekonomiste to, kar se dogaja, neizbežno: kriminal se povečuje, saj uporabnikom ali odvisnikom ne preostaja drugega, kot da s krajami prihajajo do denarja za mamila, medtem ko se med trgovci razvnemajo vojne za deleže pri plenu, ker skupna vrednost mamila v prometu raste.
Tudi prejšnje vojne proti ponudnikom teh nezaželenih proizvodov niso prinašale drugačnih rezultatov. V tem pogledu je najslavnejše obdobje prohibicije (1920-1933), ko se je med seboj pobilo na tisoče gangsterjev, velikanski dobički od proizvodnje in prodaje alkohola pa so omogočili nastanek mafijskih imperijev, ki so jih vodili Al Ca-pone, Buggsy Seagal in drugi do tedaj nepomembni ulični nasilneži. Ta boj je bil skoraj izključno usmerjen proti ponudbi: policija je zelo redko aretirala potrošnike, zatirala je predvsem proi-
zvodnjo in distribucijo. Tako je bila npr. leta 1930 kar tretjina zapornikov v zveznih zaporih obsojena zaradi alkohola, prelivanje se je nadaljevalo, dobički pa so astronomsko rasli.
Če daje vojskovanje s ponudbo mamil podobne ali enake rezultate - začarani krog višjih cen in več zločinov -, je vprašanje, kaj je mogoče in treba napraviti s povpraševanjem. Če ga je mogoče zmanjšati, pojem bo to vsaj po ekonomski logiki prineslo nižje cene, s tem pa tudi nižje dohodke za razpečevalce in manj spodbud za zločine, umore itd.
Ekonomsko vzeto, pravi profesor Jef-fry Miron, bi bilo s tega stališča naji-dealneje, če bi vsa mamila, tudi najnevarnejša, legalizirali, njihovo uporabo pa bi brzdali z davki in družbenim pritiskom. Vendar profesor priznava, da je tako stanje politično najbrž povsem nedosegljivo. To izraža tudi nedavna senzacionalna razprava v enem od odborov predstavniškega odbora ameriškega kongresa, ki se je razvnela o vprašanju za legalizacijo, dekrimi-nalizacijo mamil ali proti njima. Zagovorniki reformiranja te vojne - vrsta uglednih ameriških združenj od unije za državljanske svoboščine do odvetniške zveze -ugotavljajo, da so nasprotniki sprememb temo definirali ravno tako prav zato, da bi kompromitirali zagovornike reform. Z drugimi besedami, javno si nihče ne upa zagovarjati domnevno idealnega stanja, o katerem govori profesor iz Bo-
--------- stona. Res pa je,
da so bile razmere v državi na tem področju nekoč precej boljše. To je jasno videti v pravkar odprtem washingtonskem muzeju, posvečenem izključno zgodovini mamil na ameriških tleh. Muzej pa resda priča tudi o tem, kakšno je stanje danes: obiskovalci lahko vstopijo le, če se prej napovejo po telefonu, nato pa gredo mimo detektorjev kovin. Dame so lahko v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja za 28 centov kupile stekleničko laudanuma, neke vrste opija, izdelek družbe Sears & Roebuck. Kokain je prišel na trg leta 1885 kot zdravilo za različne bolezni - od depresije do mrzlice. Neki zelo popularni sirup iz tistega časa je vseboval tudi morfij. Vsaj po tistem, kar je mogoče prebrati v tem muzeju, je bilo v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja že 5 odstotkov ameriškega prebivalstva odvisno od mamil - v glavnem belih gospa, ki so jemale ta zdravila. V muzeju je to stanje opisano kot »pozabljena epidemija«.
Toda mnogi bi današnje stanje najbrž zamenjali za takratno. To razpoloženje mora biti zelo razširjeno, če glasila »glavne struje ameriškega mnenja«, donedavna srditi bojevniki proti mamilom, zdaj vso to vojno opisujejo kot katastrofo. New York Times na primer ugotavlja: »Šole propadajo, medtem ko Z denarjem davčnih obveznikov gradijo zapore, lokalna policija se je tako militarizirala, da vabila na zaslišanje zaradi mamil izroča v oklepnih vozilih, mlade matere leta in leta trohnijo v zaporih, če najdejo pri njih malenkost mamila, mladi črnci v Kaliforniji pa imajo petkrat več možnosti, da bodo odšli v zapor kot pa na državno univerzo.« V/'ali Street Journal ne gre tako daleč, najbrž tudi zato, ker je lani ostro napadel kar 500 uglednih Američanov, ki so med zasedanjem generalne skupščin OZN, posvečenem globalni vojni proti mamilom, zahtevali, da vojskovanje nadomesti zdravljenje. Vodilni ameriški poslovni list zdaj pravi, da je mogoče veliko boljše rezultate doseči zdravljenjem in odvajanjem kot pa
Z aretacijami in dolgoletnim zaporom. »Dva milijona zapornikov sta dovolj,« piše zdaj Wall Street Journal.
Zasuk v razpoloženju takih glasil je najbrž tudi posledica velikega zasuka v ameriškem javnem razpoloženju. Prebivalstvo je sito te vojne: kjerkoli se je o reformah odločalo z glasovanjem (doslej v sedmih zveznih državah in v prestolničnem okrožju Columbia), se je prepričljiva večina v temelju izrekla za to, da odvisnikov ne bi več obravnavali kot zločince, ampak kot bolnike.
Ponekod so to storili tudi dvakrat: v Arizoni, kjer so oblasti ocenile, da se je ljudstvo na referendumu »napačno izreklo«, je na primer velika večina na ponovljenem referendumu potrdila svojo prejšnjo oceno. Tudi v državah z najostrejšimi kaznimi - v New Yorku plačaš za posest samo 100 gramov mamila ali prodajo 50 gramov z najmanj petnajstimi leti zapora - narašča pritisk, da bi se stvari spremenile.
Za vojne velja, da jih je lahko začeti in težko končati, to pa najbrž velja tudi za boj, začet pred dobrega četrt stoletja. Kongres si je za zdaj drznil v enem od domov sprejeti zakonski predlog, ki policiji jemlje pravico, da bi v imenu vojn proti mamilom zaplenila premoženje — zelo donosna stvar za lokalne policije, ki jim zdaj pripade to premoženje. Pri tem so se iz različnih razlogov združili konservativci in liberalci: prvi spoštujejo lastništvo, medtem ko druge skrbi izgubljanje državljanskih svoboščin v tej vojni. Toda Bela hiša napoveduje veto: v prihodnjem letu predsedniških volitev politiki ne smejo tvegati obtožbe, da imajo ohlapen odnos do zločinov.
Nekateri poslovni listi, ki se posmehujejo predsedniku newyorške borze zaradi srečanja s kolumbijskimi gverilci, pravijo, da mož trgovcev z mamili nima česa naučiti o tem, kaj je donosen posel. Dokler bo obstajala velikanska razlika v ceni, tako visoka zaradi vojne proti mamilom, bo to izjemno dobičkonosen posel. Upanje, da bodo cene padle in da je upanje tudi za Kolumbijo, je morda umestno šele zdaj, ko se pozornost obrača k povpraševanju.

' * ^ 1
* **=
L
. -•
• i
tmismi i
Borut Kržišnik: Dnevnik (4)
Na kolenih pred Velikim Pokom
Četrtek, 15. julija
roti večeru smo se dobili sredi gozda, za leseno mizo v Mostecu, Emil, Miha in jaz. Skupna stvar, ki jo pripravljamo, je dozorela, samo še nekaj časa potrebujemo.
Petek, 16. julija
Sandra je dobila korekture za Vivo za čez konec tedna, tako da morava preložiti obisk k Damjanu in Bredi v Maribor. Na Pohorje tako ne bi mogli iti skakat, saj si je Damjan zvil nogo. Po vseh legendarnih avtomobilskih trčenjih, številnih »totalkah« in občudovanja vrednem dejstvu, da je še v enem kosu, si zvije nogo na pločniku, kot pešec. Ponižujoče. Kot navaden pešec. Sramota.
Zvečer sva s Sandro gledala dolgo pričakovani Altmanov film Cookie’s Fortune. Prava poslastica. Moj priljubljeni režiser. Po predstavi sva srečala Evo, Uršo in Daria, po dolgem času. Eva naroči sok, saj jo včerajšnja alkoholna doza še muči. Ko ga srkne, se ji zaleti in ga komaj izpljune. Nevarno je piti jabolčni sok, Eva. Kakšen sok je to, bleah, too much, sam sladkor, posladkana vodica, kje je natakarica? A bi raje razredčen sok? Kak drug sok? Eva vstane, se postavi natakarici na pot in naroči viljamovko.
Dario je po sedemnajstih letih, odkar je zapustil študij filozofije tik pred zaključnim izpitom, napisal diplomo, in sicer z naslovom Užitek in glasba. »Sem pričakoval, da boš rekel obratno - Glasba in užitek. »Nekje je pač treba začet.« »Se potem ne ukvarjaš več z glasbo?« »Se, seveda... « »Prav zanima me, kako se sliši.« »Kupil sem kartico za računalnik, ki ima vse že notri, ampak zvoka ne morem spraviti ven na normalen način. Tako je nepriročno...« »Ja, to je bolj za hackerje. Bolje je, da si kupiš satnpler.« »Saj ga imam.« »Aha ...« »Pri Aldu je.« »Aha ...« »Kakšen film, a?» »Jaaaaa, končno!« »Kdaj pa imaš rok?« Urša se potreplja po trebuhu: »Še kake tri tedne ...« »Kdaj se bosta pa vidva poročila?» »Ne vem. Kadarkoli.« »Morava se enkrat odpravil na našo tržnico kupit poročne prstane. Na koseški tržnici dobite vse.« »Ob priliki.« »Dvakrat sva se že odpravila z namenom, pa je bila zlatarna zaprta. Enkrat dopust, drugič inventura.« »Poskusita prek interneta.« Eva že poskakuje s svojega stola. »Preobrazba! To je tisto, kar filmu da udarno moč. Koliko dobrih filmov je zgrajenih na preobrazbi.« »Mogoče zaradi tega, ker je tako redka. Verjetno se zato tako dobro prodaja. Povpraševanje veliko, verjetnost pa majhna.« »Ma, jaz ne verjamem v preobrazbo. Človek dela to, kar hoče, in to je to.« »Vseeno pa je to, kar naj bi pomenila preobrazba, težko doseči. Privlačno, vendar naporno. Lagodnost še vedno zmaguje.« »Ravno zato se knjige z naslovom Kako postati to ali ono ... Kako preseči to ali ono ... prodajajo kot nore. Ali video kasete, na katerih ti točno povejo, kaj naj delaš, kaj naj misliš, kot kuhinjski recept. Sploh si ti ni treba razbijati glave...« »Zakaj bi si sploh kdo razbijal glavo s tem, če ves dan dela? Če si česarkoli zaželi, to enostavno kupi. Gre v videoteko ali knjigarno in si kupi nekaj, kupi si svojo preobrazbo. Saj zato dela, da si jo lahko kupi, in to poceni, ne pa, da se muči s tem kot kakšen junak iz gimnazijskega berila? Problem industrije je, da tem potrebam potem zadosti.« »Očitno se to ni izkazalo kot velik problem.« »Pravzaprav človek dela za denar, da kupi nekaj, za kar nima časa, ker dela. Idealno.«
Sobota, 17..julija
Mariotov plač kar puhti od vročine. Verjetno od vseh teh žametnih zaves.
Nedelja, 18. julija
Nisem dvignil pogleda s svojega dela.
Ponedeljek, 19. julija
Vesolje se širi in tega ne bomo nikoli izkusili. Tudi ukrivljenosti prostora in časa ne bomo nikoli mogli otipati, potovanja s črno luknjo v neko drugo vesolje ne bomo dočakali, singularnosti nikoli doživeli, stvarjenje zamudili. Razen v našem navadnem življenju, seveda.
Rad vedno znova prebiram Stephena Havvkinga in sledim njegovem načinu razmišljanja, ki združuje logiko, matematično doslednost, intuicijo in upoštevanje nemogočega. Kako bi drugače sploh kdo podvomil in se pripravil na preizkus, da se, na primer, en elektron pojavlja v obeh luknjah na zaslonu, in to ob istem času? Ko sledim njegovemu orisu razvoja teoretične fizike skozi zgodovino, opažam, kakšno veliko vlogo igrata intuicija in upoštevanje zakonitosti, ki jih sami nikoli ne moremo okusiti ali pa so onkraj naše predstavljivosti. Kolikokrat v zgodovini je neka domneva morala čakati leta in desetletja, preden so jo potrdili
Foto Alja Sušnik
znanstveni izračuni. Kolikokrat je slutnja premagala obstoječe izračune! Ha-wking se ni obotavljal in je svoje ideje naznanil takoj, ko jih je otipal v svojem razmišljanju. Te slutnje so bile sprva dočakane z nejevero, podprte s starimi izračuni, tako imenovanim zdravim razumom in odporom do pretiravanja. Sicer pa, ali lahko v vesolju, ki je veliko bilijon bilijonov bilijonov svetlobnih let in še malo več, kjer se zvezde v trenutku sesedejo v črne luknje ali eksplodirajo v cele galaksije, ki so bilijonbilijonbi-lijonkrat večje od sončnega sistema, kjer svetloba potrebuje več desetletij, da se dokoplje do najbližje galaksije, ali lahko i’ takem vesolju sploh za karkoli rečemo, da je pretirano?
Najuglednejši svetovni teoretični fiziki na svojih državnih inštitutih mesece in mesece porabijo za izračune v zvezi Z določenim problemom, potem neki Rus pove: »Jaz se sicer ne razumem na relativnostno teorijo, vendar čutim, da ni tako, kot pravite, ampak je drugače, in sicer ...« Mislil je, če se prav spomnim, na črne luknje in na to, da te vseeno oddajajo žarčenja, v nasprotju z dotedanjim prepričanjem, da nič ne oddajajo in da vse posrkajo vase, toplotno žarčenje, vse, kar pride v njihovo bližino, zvezde, planete, cele galaksije, navsezadnje tudi svetlobo, ki se ne more odlepiti od črnih lukenj, saj jo s svojo močno gravitacijo posrkajo vase
Odtod tudi njihovo ime. Rus je enostavno trdil, da ni vse tako črno, kot se zdi, da črne luknje niso tako črne, kot govorijo o njih, in da le oddajajo termično žarčenje. Nakar se vsa druščina vrže na ponovno računanje in po nekaj mesecih ugotovi, da je ime! prav. Izračuni, ki jih navajajo teoretični fiziki in še mnogi izmed nas, so pogosto še daleč od rešitve in nič ne povedo. Ali še bolje, povedo to, kar mi hočemo, da bi povedali. Treba jih je interpretirati -dobljene številke so nevtralne in nedolžne kot ovčke.
Kolikokrat enaki rezultati vzbudijo čisto različne interpretacije. Spomnim se študija na psihologiji, kjer smo po izčrpni faktorski analizi dobili rezultat v obliki nekaj številk, ki so predstavljale zastopanost različnih dejavnikov pri določenem pojavu. Kateri dejavniki so to — to pa je, v temelju, treba arbitrarno določiti že na začetku. Od te predpostavke je potem odvisen ves nadaljnji izračun. Kljub sofisticirani in eksaktni
metodi določanja posameznih faktorjev je bilo zmeraj aktualno vprašanje, ali so vsi faktorji pravilno definirani oziroma ali zares merijo to, kar mi mislimo, da merijo. Ves kompleksen in velik sistem je zgrajen na prvotni predpostavki, ki je popolnoma apriorna. Po dogovoru.
S tovrstnimi očitki so obsipavali prvi inteligenčni test, češ da sploh ne meri inteligentnosti: »Ali ta in ta sklop vprašanj res meri sposobnost razumevanja in ne zgolj informiranosti?«, »Ali ni to vprašanje pisano bolj na kožo belcem in manj črncem?«, »Ali ni ves ta test preveč formalističen in ne meri inteligentnosti, temveč enciklopedično znanje?« in podobno. Takoj je sledil val razprav, kaj inteligentnost sploh je ... Tem dvomom o majavosti temeljnih predpostavk se avtor prvega inteligenčnega teksta Wechsler ni postavil po robu z znanstvenimi razlagami, kot so na primer: »Ker je A, potem lahko upravičeno predpostavimo B, če faktor C ni prevelik, kar je včasih tudi možno«, »Inteligenco lahko definiramo tako in tako ...« ali »Moj test meri inteligenco, ker ...«, temveč se je nadaljnjemu pikolovstvu izognil z izjavo, dostojno samega Don Corleoneta: »Inteligenca je tisto, kar meri moj test. Inteligenca — to je moj test sam.«
Skratka, Hawking je veliko naredil za združitev teorije relativnost in kvantne teorije, vendar mu še ni uspelo, tako kot še nobenemu drugemu, izumiti enotne teorije o nastanku in funkcioniranju vesolja. Veliki pok je še zmeraj največja poslastica in zapreka našega razumevanja sveta. Ko je bil Havvkinga na sprejemu pri papežu, je sredi Vatikana predaval o najbolj heretični temi, in sicer o tem, da stvarjenja ni, da velikega poka ali sedmih dni, v katerih je Bog ustvaril svet, ni, da čas in prostor nimata meja, kar pomeni, da nimata začetka in konca ali, kot je velel naslov, da čas in prostor nimata robov. Potem mu je papež čestital za dosežke pri tem in onem, za zasluge pri razumevanju črnih lukenj, lastnostih najmanjših delcev in podobno, ampak, prosim te, pusti veliki pok pri miru, saj to je stvarjenja dan. Celo Einstein je zagovarjal popolno določljivost v vesolju, ki jo je treba doumeti in izračunati. Tako se je upiral eni najbolj revolucionarnih postavk, na katerih temelji sodobna fizika, to je načelu nedoločljiv osti. To pravi, da se v atomu elektroni ne gibljejo po fiksnih tirnicah, ampak se te vedno bolj ali manj razlikujejo in jih ni mogoče vnaprej predvideti s popolno natančnostjo. Einstein ni mogel prenesti take samovolje in je tovrstne teorije na kratko diskreditiral, češ da bog že ni tak, da bi tvegal in igral na srečo. Načelo nedoločljiv osti
je brez dvoma najbolj heretično načelo, ki si ga lahko izmislimo. Kakorkoli že, stvarjenje je za zdaj še zmeraj zunaj dosega dandanašnje znanosti. Papežu se ni treba bati, da bi mu kdorkoli črno na belem prinesel dokaz o neobstoju tega velikega začetka vsega. Sicer pa, vsa teoretična fizika ni zbrala več dokazov o neobstoju velikega poka, kakor jih je cerkev zbrala o nasprotnem.
Cerkev je postala razumevajoča za vse resnične dosežke človekovega uma in se je opravičila zgodovini za nevšečnosti, ki jih je prizadejala Galileju. Z nekajstoletno zamudo je končno priznala, da je Galileo imel prav in da se Zemlja vrti okrog Sonca in ne obratno. Verjetno je spoznala, da njeni verniki tako ali tako ne bojo opazili razlike. Dala pa jim je tisto, kar hočejo, malo za mlade, malo za stare, malo nadzorovane svobodomiselnosti. Danes cerkev, seveda, ne bi obsodila Galileja za izjavo, da se Zemlja vrti okrog Sonca, ampak nekaj bi pa že našla.
Pravzaprav ne vem, zakaj je teorija o velikem poku tako razširjena in zakaj fiziki enotneje ne podprejo postavke o brezmejnem času in prostoru, to je času in prostoru brez začetka in konca. Mogoče prav iz istega razloga, zaradi katerega cerkev veruje v veliki začetek oziroma stvarjenje? Zelja po redu, začetku in koncu, definiciji vsega? Zdi se mi, da ni veliki pok nič manjša dogma kot stvarjenje. Če se vesolje širi, to ne pomeni, da je moralo nastati prav iz ene same majhne, neskončno majhne točke. Energija in masa se v vesolju pretakata kot voda v vodni postelji, širita se v galaksije in krčita v črne luknje.
Pravzaprav se mi zdi predpostavka, da je začetek vsega, veliki pok, nastal iz ene same točke, popolne črne luknje, ki ima neskončno veliko maso in neskončno majhne dimenzije, tako imenovano stanje singularnosti, vse je nastalo iz nič — ta teorija se mi zdi enaka, kot da bi vse to izviralo iz ust papeža samega, samo v drugačni terminologiji. Ali pa iz ust matematika, ki hlasta po absolutni točnosti in definiranosti in ki ne prenese, da so prtički na slavnostni večerji malce preveč postrani. Pa so že lepo ustanovili načelo nedo-ločljivosti - lahko bi ga bolj spoštovali. Pred tem velikim bumom naj ne bi nič obstajalo in po koncu tudi ne bo ničesar. Čedno, ni kaj. Urejeno, pa še zapomniti si je lahko. Če bi pred velikim pokom obstajalo nekaj, karkoli, kar bi se razlikovalo od popolnega niča, potem tudi veliki pok ne bi bil veliki pok, temveč ena tistih eksplozij, ki se v vesolju vrstijo ves čas. In stvarjenje tudi ne bi bilo stvarjenje, če bi pred tem nekaj že obstajalo. In v tem niču naj bi se zgodil veliki pok. Eno brez
ega ne gre. Zato bi moral biti en ■k, povod, karkoli, ampak v vsa-kehr-primeru prekleto dober razlog, ki bi se preprosto samoustanovil v niču in sprožil velik pok. Kadar fizik govori o velikem poku, se mi zdi, kot da poslušam duhovnika, ki govori o stvarjenju.
Torek, 20. julija
Z Dadijem sva končala.
Sreda, 21. julija
Dopoldne sem se poukvarjal s formalnostmi in sem prenašal različne papirje Z enega mesta na drugo.
Ljiljana z avtorske agencije SAZAS mi zmeraj tako prijazno razloži vse, kar jo vprašam. Tudi na najbolj drzna vprašanja mi blago odgovori in mi postreže s kavo. Vprašam, kaj pomeni stavek v pogodbi »Avtor se s to pogodbo odpoveduje avtorskim pravicam«. Moj producent namreč zatrjuje, da to nikakor ne pomeni, da se avtor odpoveduje avtorskim pravicam. Ljiljana mirno odgovori, da pravzaprav pomeni, da se avtor odpoveduje avtorskim pravicam. Ali bi mi potemtakem SAZAS lahko izdal kakšen uradni dokument, ki bi to izjavo uradno potrdil? Nemogoče, za kaj takega niso pristojni, registrirani so, namreč, samo za avtorske pravice. Najbolje je, če bi se morda obrnil na republiški urad za jezik ali pa na fakulteto za matematiko, oddelek za logiko. »Tako, tako,« pravi moja mama. »Ali boste karfiolovo solato, ravnokar sem jo naredila?« ji ponudi Sandra. »Mmmm, fino, fino, a si ti to naredila ...« »Ja, na pari sem jo ...« »Nič hudega, nič hudega ...«
Popoldne sem skočil k Borutu na ministrstvo za eksperiment, kjer sem naredil CD kopijo svojih zvokov in tako razbremenil svoje trde diske, ki so že postajali pretesni. Zdaj bom imel več prostora za nove banke zvokov.
Rudy iz moje založbe sporoča, da je vse v redu in da gotovo pride na svoje potovanje po srednji in vzhodni Evropi. Vizumi še zmeraj zamujajo in samo še nekaj dela ima opraviti z založbo in leti čez lužo. To si je že toliko časa želel in upam, da mu bo tokrat uspelo. Končno se bova le srečala, upam, da mu bom lahko pokazal kak zanimiv kotiček našega kontinenta. Mogoče se mu pridružim pri potovanju. Bomo videli.
Konec
Borut Kržišnik, skladatelj, Ljubljana
Foto Dušan Jež
Na Brezje, k Mariji, po pomoč in v zahvalo
»Deo gratias 1000x JNA off«
aj mislite, kdo lahko sredi pole-tja napolni dvo-rano samostana sredi Ljubljane, pa ne gre za verski obred? Vrh tega se na istem kraju znajdejo ljudje, ki po vsakdanji politični pameti sploh ne sodijo skupaj: dva škofa, minister, ki je iz čisto drugega testa kot prva dva, redovni predstojnik, gvardijan, dekan, župan, redovniki, bogoslovci in semeniščniki skupaj z intelektualci, ki se sami priznavajo za leve, nekateri še vedno za marksiste! Prava kleromarksi-stična seansa v prostorih cerkve, ki ji nekateri še vedno očitajo klerofašizem ...
Kaj je zdaj to! Kdo je zbral vse te ljudi pod eno streho? Brezjanska Marija Pomagaj, prva dama Slovencev. »Ce hočemo spoznati narod, moramo najprej obiskati prvo damo tega naroda. Vaša First Lady je Marija Pomagaj na Brezjah. Zato ne preseneča, da se je k njej takoj po prihodu v Slovenijo odpravil sveti oče Janez Pavel II.« Te besede je izrekel mož, ki je bil tedaj zraven in
velja za predstojnika najbogatejše nadškofije v vsem krščanskem svetu: kardinal Joachim Meisner, kolnski nadškof. No, ampak to je bilo ob neki drugi priložnosti. To pot nas zanima dejstvo, da v Marijino svetišče na Brezjah že vrsto let zahaja romar posebne sorte: Jože Dežman, zgodovinar, višji kustos Gorenjskega muzeja v Kranju. Več let že proučuje brezjanski fenomen in zdaj je tu prvi rezultat njegovih raziskav, knjiga s čisto preprostim naslovom: Mariji.
In prav predstavitev te knjige je bila priložnost za zbor zgoraj nakazane, na prvi pogled res nenavadne druščine. Za mizo so sedeli urednik, predstojnik samostana in avtor knjige (Andrej Kokot, p. Ciril Božič in Jože Dežman), zraven so bili Kamniški koledniki ter pesnik in igralec Tone Kuntner, ki so poskrbeli za umetniško interpretacijo ljudske pobožnosti. V prvi vrsti pa: dr. Franc Rode, nadškof ljubljanski, Jožef Školč, minister za kulturo, msgr. Jožef Kvas, pomožni škof ljubljanski, p. Polikarp Brolih, provincial frančiškanov v Sloveniji, Janko Stušek, župan občine Radovljica, g. Martin Er-klavec, radovljiški dekan ... In za njimi
Miha Naglič
cela vrsta intelektualnih sladokuscev, ki jih je zanimalo, kaj bo za pokušnjo to pot. (Resnici na ljubo so ljubljanski frančiškani pozneje poskrbeli tudi za tisto, čemur smo včasih rekli tovariško srečanje.) Srečanje in pol, lepa knjiga, lep dogodek.
Gre za fenomen, zaradi katerega je mogoče Brezje označiti za duhovno zdravilišče, frančiškani pa si prizadevajo, da bi jih razglasili kar za »slovensko duhovno središče«. Skrivnost tega fenomena je v kakih 13 milijonih vernikov, ki so k Mariji Pomagaj na Brezjah priromali po pomoč ali v zahvalo, odkar je pač na Brezjah, od leta 1800. »Če gradimo statistiko obiskovalcev Brezij na tem, da pomnožimo število obhajil z dve, potem je v letih od 1897 do 1914 na Brezje prišlo več kot 1.600.000 vernikov. Od leta 1958 do 1997 pa je bilo na Brezjah kar sedem in pol milijona ljudi, od tega
2.200.000	samo v zadnjem desetletju. Število romarjev je naraščalo od leta 1958 do 1967, nato je do 1984 mirovalo, potem pa je začelo spet naraščati. V letih 1958-1997 je Brezje na leto obiskalo
povprečno 186.500 romarjev, v zadnjem desetletju pa že po 220.000 ...«
Mnogi od njih se k Mariji obračajo le v mislih, v tihi ali na glas izrečeni molitvi. Še več je takih, ki za seboj pustijo pisno priprošnjo ali zahvalo, tak ali drugačen votiv, stvarno pričevanje o svoji zaobljubi ali posvetilu. Največ se jih vpiše v romarsko knjigo. In teh se je od leta 1957, ko so jih uvedli, pokonci na police postavljenih nabralo že za pet tekočih metrov! V njih se ljudje obračajo k Mariji »kar tako«, s tako ali drugačno izpovedjo. Največkrat so zelo konkretni, zlasti ko gre za zdravje, ljubezen, družino, promet, učenje in delo, ko se zavzemajo za dom, srečno pot in pravico, včasih tudi za skupnost. V njihovih vpisih še vedno odmeva zgodovina, zlasti druga svetovna vojna, nekateri prihajajo iz čiste vere, najdejo se celo taki, ki svojo prošnjo ali zahvalo izrazijo v verzih. Vrstni red naštetega se ravna po številu vpisov. Lahko bi torej rekli, da največ ljudi prihaja zaradi zdravja, ljubezni in družinskih odnosov, manj zaradi vere kot take, še manj zaradi politike.
roro araan ^.ivuiuvi«;
Knjiga, ki jo je trdo vezano izdala založba Skriptorij KA iz Radovljice, ima na modrih platnicah le znamenito Marijino podobo in pod njo napis Mariji. Je svojevrsten brevir, ki ne bo zanimiv le za vernike, temveč tudi za zgodovinarje, slaviste, sociologe, antropologe, religio-loge, teologe, »morda tudi izziv za umetnike«. A za vse to je treba časa, to pot se zadovoljimo z navedbo nekaj primerov, ki so pravi ocvirki. V knjigi za leto 1957, denimo, je listek, na katerem piše: »Ko je bila moja mama stara 8 let, ji je umrla mati in zapustila 7 otrok! Najstarejši deklici je bilo 12 let, najmlajši pa je bil star 14 dni. Zatem ji je pogorela še hišica. Ko so sezidali novo, so se takoj vselili vanjo, kar je otroškemu zdravju zelo škodovalo. Tudi moja mama je zbolela in skoraj popolnoma oglušela. To stanje je trajalo več let. Neke noči je v sanjah jasno videla pred seboj podobo Marije Pomagaj. Zato je botra šla z mojo mamo na Brezje, da bi Marija otroku izprosila zdravje. Ko sta prišli na Brezje, moja mama še ni slišala. Ko sta se vračali z Brezij, pa je botra takoj opazila, da se je otroku vrnil sluh. Vsa vesela se je zahvaljevala Mariji in o dogodku pripovedovala romarjem. 15. IX. 57. Marija Prestotnik, Sorica.«
»Daj, da bi dobila pupo.« Tak je najkrajši med vpisi, ki izvirajo iz ljubezni, datiran 13. ali 14. septembra 1986. Veliko jih prihaja zaradi družinskih skrbi. »Marija, prišla sem, da bi te prosila - izpolni mi prosim nekaj mojih največjih želja, od katerih pa je vsekakor najbolj goreča ta, da bi se vrnil F. ali da bi se vsaj razjasnila njegova usoda, prav tako pa te prosim, pomagaj očetu, da bi postal zopet človek, katerega gospodar nc bi bil alkoUbl.« (Vpisano 27. aprila 1971.) Prisrčni so vpisi družine B. iz Prekmurja. »Iskrena hvala Mariji Pomagaj na praznik Njenega presvetega Imena (12. IX. 60) - že na tretji obisk Njenega svetišča z malo hčerkico L. Prišli smo kot lansko leto s kolesi iz daljnega Prekmurja in gremo naprej na naš največji slovenski vrh Triglav. - Marija, ti si kraljica naše lepe Gorenjske, čuvaj in varuj nas, da se srečni in zdravi na duši in telesu vrnemo iz te nevarne ture in se Ti zopet zahvalimo za srečno vrnitev na svoj rojstni dom - v Prekmurje. Zaupanjem v Tebe. Marija Pomagaj, Ti kličejo z Bogom vsi trije iz družine B.«
Bolj redki, a tem bolj zanimivi so vpisi, v katerih odmeva politika. »Usliši me, mati Marija, pomagaj nam in vsemu človeštvu. Pomagaj družini Kennedy ob izgubi John F. Kennedyja, predsednika ZDA. Prosi K. P., Ptuj 1963.« V zadnjih letih prevladujejo odmevi na dogajanja doma in pri sosedih. »Deo gratias 1000x JNA off«, je svoj skoraj šifrirani vpis začel nekdo že 1. oktobra 1988, ko je bila JLA še tu. »Hvala Mariji in Jezusu za rešitev Dubrovnika. Priporočamo se še naprej za varstvo mesta, za rešitev Dalmacije, za prosto pot do Slovenije in svobodno Slovenijo in Hrvatsko. Priporočamo se, da bi bila v obeh državah vzgoja otrok krščanska. Slovenci iz Dubrovnika, 27. avgusta 1993.« Politične nestrpnosti v brezjanskih vpisih skorajda ni. Zdi se, da ta na romanja ne hodi. Najde pa se tudi tu izjema, kakršna je tale, vpisana 12. avgusta 1992: »Prosim vsemogočnega, da bi se ta bol-ševiška smetana skidala iz oblasti pa da bi dobili kakšnega poštenega voditelja nazaj, kot je bil gospod Peterle, usliši nas, o Gospod.« Marija Pomagaj, pripišem podpisani.
Redki so primeri, ko se v brezjanske vpise, ki so predvsem izraz vere, vplete dvom. Eden, začet že 13. junija 1959, se je sprevrgel v pravo polemiko. »Zelo lepa cerkev, tudi zapoved — zlasti 5. božja zapoved mi se posebno dopade, ki glasi: NE UBIJAJ; toda ZAKAJ JE PRAV CERKEV DAJALA BOŽJI BLAGOSLOV OROŽJU V VSEH VOJNAH?! Menim, daje to vprašanje, na katero cerkveni gospodje ne bi znali odgovoriti.« Ta vpis je najprej (z drugo pisavo) podkrepil nekdo, ki seje morda prav tedaj seznanjal s šolskimi temelji marksizma: »VERA JE OPIJ ZA NAROD!« A ga je brž nekdo zanikal: »Ni res!!!« Ob strani pa stoji še: »Človek božji, kam drviš, ljubezni večni se odrekaš!« Verske preizkušnje otrok ob konvertitskem obnašanju staršev v zadnjih letih izraža vpis od 9. junija 1991: »Do petnajstega leta so starši govorili, da boga ni, zdaj pravijo, da je. Marija, pomagaj mi, reci jim. naj me ne silijo v cerkev.«
Še enkrat poudarjam, da so vpisi, navdahnjeni s politiko ali dvomom, redki; prevladujejo tisti, ki jih navdihuje vera, dostikrat ne pretirano globoka, zato pa tem bolj iskrena in prisrčna, ljudska. Najbolj na liniji nove dobe pa je bil(a) romaric(a), ki je 15. avgusta 1996 zaprosila): »Marija Božja, pomagaj moji hčerki M., da bi dobila internet.« Tu je točka, ob kateri lahko to pisanje sklenemo, v dvojnem upanju: da je imenovana dobila internet, in hkrati, da verniki ne začno r imati k Mariji Pomagaj kar s pomočjo te moderne pridobitve, votive pa ji pošiljati po elektronski pošti, na njen nebeški naslov. Ne, Bog ne daj, kdo bi potem še hodil na Brezje!
Marko Zorko
Ugriz angela
m adaljujemo kratko šolo ■ avstralske angleščine. I	■ Na primer »bite«. Tako
^^k ■ ponavadi piše na klet-kah, v katerih redijo ka-™	kšnega sto let starega
kakaduja. ki se je v teh letih že naveličal mednarodnega »buči buči« in je pripravljen v svojo obrambo pošteno kljuniti, če že kdo misli, da ga je treba počohljati po glavi. O 'Grady pa omenja »bite« tudi v drugačni zvezi. Če bo nekdo na primer rekel: »Oprostite, gospod, opazi! sem, da sem trenutno bolj na kratko s cigaretami; bi bilo preveč predrzno od mene, če bi vam predlagal, da si pomagam s kakšno od vaših?«, bo to pri pravem Avstralcu povzročilo previdnost, če ne celo napadalnega vedenja. Prepričan bo namreč, da se norčujete iz njega. Nekaj časa vas bo nepremično gledal, potem pa se bo obrnil h kakšnemu prijatelju in rekel:»Kaj je narobe s tem 'gala-hom?«
In kaj je »galah«? Galah je izjemno lepa in elegantna papiga, nežno siva po hrbtu in pastelno rožnata po trebuščku. Take barve sem videl na slikah akademske slikarke Eve Heimer. Poleg barve me je pri njih pritegnilo tudi to, da sem jih ponavadi videval v parih in potem tudi uradno zvedel, da so zelo zveste in da živi parček skupaj za večne čase, se pravi za tisto skrajšano izdajo večnosti, ki je dodeljena papigam. Kje se skrivajo poleti,
ne vem, mogoče jih v gostem zelenju ni videti ali pa so na obisku na deželi, pozno jeseni in pozimi pa se nenadoma pojavijo v jatah v parkih in na šolskih zelenicah — nemara_ zato, ker se tam zmeraj najdejo drobtine od šolskih malic. Če jih ni preveč, jih skušam zmeraj prešteti in sem zelo zadovoljen, če se spet izkaže, da je število parno. Kot popolno pretiravanje ali pa žalostno naključje pa moram oceniti dejstvo, da so tudi povožene papige te vrste skoraj praviloma v parih — to bi bilo pa vendar nekoliko preveč! Avstralci jih opisujejo manj prijazno. Mogoče tudi zato, da lahko potem njihove lastnosti pripišejo ljudem, ki so »galah«. Pravijo, da so vreščave, uničevalne in nekoristne in »neumne kot oglato kolo«. In vsak, ki ima podobne lastnosti - predvsem vozniki, vendar to niste vi - ta je »galah«. Izraz velja večinoma za mlajše, če pa se njihovo obnašanje potegne v zrela leta, potem napredujejo in postanejo »dills« ali »nongs«.
Kaj je »dill«? To je »bloke«, čigar nameni so dobri in vedenje prijazno - ni pa dovolj pameten in z njim se je težko pogovarjati. Skratka, je nekoliko trčen, manjka mu kakšna dilca v glavi. »Nits«, »nuts«, and »nongs« — vsi ti so »dills«. Toda zdaj moramo ta pohod skozi strukture nehati, ker tisti vljudni mož na cesti še zmeraj čaka in ne ve, ali bo dobil cigareto ali eno okrog ušes.
Kljub temu pa moramo povedati vsaj to, kaj pomeni »bloke«. Bloke je možakar, dečko, tovariš. Mi vsi smo blo-kes. Poznamo dobre in slabe, toda večinoma so dobri. Nekateri seveda ne zaslužijo, »da bi jih nafutral«, večina pa bo vendarle segla v žep in dala za pijačo in tako dokazala, da je na svetu vendarle več dobrih kot slabih blokes. Opomba za slovensko rabo. Primer z besedo »tovariš« je v naši zgodovini dovolj poučen. Popolnoma vsakdanji besedi je prejšnji režim dal poseben pomen. Tako rekoč brez avtorskega dovoljenja vrhovnega gospodarja besedišča slovenskega jezika (se pravi vsega naroda, pa tudi društva hišnih posestnikov in malih gospodarjev) so jo obrabili do kosti in izpraznili njen pomen. In namesto da bi v današnjih časih poskrbeli, da se ta krivica popravi, in da bi vrnili narodu, kar je njegovega — se pravi očiščeno besedico »tovariš« — bi jo nekateri radi postavili v sramotni kot ali požagali tako kot kakšne stebre ob poti ali bronaste spomenike. In ker je teoretično mogoče, da bo slovenski jezik preživel vsaj pol večnosti, in ker je praktično mogoče, da se bo medtem zamenjalo za približno toliko režimov, ki bodo vsak po svoje zlorabili vsaj eno besedo, se utegne zgoditi, da bomo ob koncu samo še krulili — kolikor ni tudi to blago-glasje že zdavnaj postalo del političnega jezika in ga je potemtakem tudi treba prepovedati.
Pri besedici »bloke« pa je pomembno, da je ne zamenjamo za »block«. To je sicer samo glava, sliši se pa kot trdobučnež, skratka nekdo, ki ima glavo napolnjeno s standardno betonsko mešanico in ga nikoli nič ne izuči. Ne zapomni si niti tega, da je med Kivviji - po prepričanju Aussijev - veliko več trdobučnežev kot med Avstralci. Predvsem pa ne ve, da tega na Novi Zelandiji ne smeš reči na glas, ker je baje zelo smešno, če se potem sprehajaš tam okoli brez »block«.
Kiwi je seveda prebivalec Nove Zelandije. Tako kot Aussie tudi to ne pomeni nič slabšalnega — prej ljubkovalno — in če srečaš koga z Nove Zelandije, se ti normalno predstavi kot »Kiwi«.
Ampak nas še zmeraj zanima, kako se z besedico »bite« — s katero sicer na nemško govorečem območju tudi pridete do cigarete - prisluži cigareto v Avstraliji? Reči je treba: »Te lahko upičim za en čik, kolega?« In ponudil ti bo škatlico, na kateri piše, da kajenje povzroča srčne bolezni. Razen v primeru, če bo presodil, da si »bot«. Oh, ne, o tem kdaj drugič! Pustimo, naj mož v miru prižge svojo težko pri-služeno smotko.
Še zdaj pa ne vem — in tudi nikjer ne piše - kaj je pomenilo, ko je zadnjič neki prijatelj rekel: »She bites like an angel!« Da bi to razumel, najbrž ne zadostuje, da si pravi Aussie. Verjeti je treba tudi v angele.
Foto Dušan Jež
-w- Italiji človeka W obvezno zamikajo m	motorji in vespe.
m	To je od zraka.
m	Zato sem se pri Si-
cily by car pozani-mal, ali mi lahko ▼	namesto avtomo-
bila posodijo tudi kaj na dveh kolesih. »Ne,« je razumevajoče odkimala čokola-dasta dolgolasa Sicilijanka. ki mi je vsak dan pisala pobotnice za izposojo avtomobila. »Žal nimamo, čeprav bi bilo v tej vročini krasno.
»Z vespo ob obalni cesti in iskanje čimbolj norih zalivov za skok v vodo,« sem posanjaril.
»Mivka, da se zakoplješ, in zgoraj skale, tako visoko!« Iz njene geste je bilo videti. da misli resno glede višine.
»Kako zna.« sem z neprikritim občudovanjem pomislil, »dva skupna stavka, pa je že vse res. karkoli ti pride na pamet.« »Kaj pa čolni ali barke?« sem se kar prilepil za agencijski pult v hotelskem lobiju Zalivi z morske strani so še boljši.
»Žal ne. posodimo kvečjemu kopalke!« Bila je lisica in pol.
»Pa samo avto.«
V kongresni dvorani je bil še vedno mrak in na platnu zanimiv filmček, na katerem so italijanski kirurgi bolniku prežagali obraz navpično po sredini, vsako lice razprli na levo in desno kot knjižne platnice. nato pa skozi nastalo luknjo odstranili tumor pod možgani. Potem so obe polovici obraza spet zložili skupaj in ju tako elegantno zašili, da je bilo skoraj neverjetno gledati povsem cel obraz na mestu, kjer maloprej sploh ni bilo obraza ampak ena sama ogromna, krvava luknja vse do možganov.
Pozneje sem. tudi sam pod vtisom drznih posnetkov, še vse do Palerma v razžarjenem avtomobilu s pokvarjeno klimo poslušal navdušene Natašine razlage, kako si je iznajditelj te kirurške metode (ki se je sicer učil kirurgije pri našem legendarnem profesorju Čelešniku) izmislil pot do tumorja skozi obraz precej naključno, ko je krpal v nesrečah razbite obraze. Nekateri obrazi, ki so bili brezupno razmesarjeni, so se po operaciji nenavadno lepo zložili skupaj. Potem je prišla za običajne človeške reflekse nekoliko perverzna ideja ( z njimi imajo Italijani na splošno mnogo manj težav kot severnjaki), da bi s kirurškim pristopom namerno razčesnili bolnikov obraz in odprli pot do tumorja, nato pa obraz spet zložili nazaj. Poskusili so in je delovalo!
Čar vsega je seveda v drznosti racionalnega uma. ki ozemljen z izkušnjami lahko prodre skozi meglo tabujev tam, kjer se običajna človeška pamet previdno umakne in si sploh ne upa pomisliti. Na primer tega. da bi bilo mogoče razčesniti in vsaj za nekaj časa povsem hotela slišati zdrav človeški obraz. Obraz pač izraža toliko človeških občutkov, toliko duše. da njegovo zmaličenje doživljamo kot hudo razosebljanje, skoraj ubijanje. Prepoved ubijanja pa je eden najmočnejših tabujev. Zato se ideja, da bi si kirurg naredil prostor za operacijo naravnost skozi obraz, ne more pojaviti spontano v okviru splošnega, zravorazumskega razmišljanja. Potrebnih je zelo veliko operativnih izkušenj in znanja, da si nekdo dovoli resno pomisliti o taki kirurški metodi in jo nato tudi izpeljati.
Pa v tem primeru sploh ne gre za to, da bi se zrušil tabu. ki varuje človeški obraz pred nasiljem. Še manj gre za to, da bi se uničilo tisto globlje, kar tako prepričljivo simbolizira človeški obraz. Lepota drzne, učinkovite ideje je ravno v tem, da natančno in prodorno doseže cilj, ob tem pa ne razdira človeških temeljev. Občudovanje velja dejanjem, ki premagajo nagonski strah in ob tem dokažejo, da človek, ki hoče in zna, zmore oboje: doseči cilj in ohraniti obraz.
V Mondellu, pravljičnem mestecu, v katerem imajo bogati Palermčani svoje počitniške vile, se je dalo kositi tik ob obali, nekaj korakov od mivkaste plaže s pisanimi, razigranimi kopališkimi kabinami. Potem nekaj skokov v vodo, malo pozneje pa z oplom, ki mu je čudežno začela delati klima, v središče Palerma, kjer še bolj od muzejev in živilskih tržnic fascinira promet - neskončne reke pločevine, ki dinamično, brez razvidnih formalnih pravil, šviga po ulicah in zunanjemu opazovalcu zbuja srhljiv prastrah
Hipokratove sanje (4)
Bela kuga, črna smrt
Dr. Alojz Ihan
ob misli, da bi se vklopil v pločevinasti kaos. Ampak ko si enkrat znotraj, se je užitek iti sicilijanskega »človeka ne jezi se« in švigati levo-desno, mahati drugim avtomobilom kot dirigent v operi in se smejati svojim samodejno opletajočim rokam, se s temperamentnim užitkom razburjati, ker kup avtomobilov ustavlja kar sredi ulice, dokler tvoja spremljevalka prvič ne zagleda v izložbi nenavadno lepe in poceni obleke in ti postane jasno, da je treba pri priči, kar sredi ceste, ustaviti avto in pustiti žensko dušo, da se naužije nakupov, preden pridejo mnogo dražje izložbe z Armaniji in Ver-saceji. In med čakanjem na damo iz trgovine tudi ni tak problem prijazno ge-stikulirati tistim, ki bi te zmleli v sončni prah, in vsem spravljivo kazati izložbo z oblekami, dokler slehernemu ne postane jasno, da je kriv ženski element in pravzaprav ne gre za nič osebnega, nič prestižnega, ampak zgolj za usodo in zvezde, proti katerim navadnim smrtnikom ni kaj storiti. Ja, kadar ima človek čas, ko ura gor ali dol ni vprašanje in tudi klima vsaj za silo deluje, je avtomobilski potep po Palermu neverjetno prijeten in vznemirljiv. Komur pa se mudi na letališče, je sam kriv, ker se mu mudi.
Sicer pa je bilo pozneje, ko so se nakupovalne strasti umirile, zanimivo tudi v palači arheološkega muzeja, kjer je bila odprta zanimiva razstava bolezenskih skeletov, ki so jim vtisnile pečat različne bolezni, ki so nekoč pestile človeštvo: podhranjenost, gobavost, poškodbe, rak, revmatske bolezni, tuberkuloza. Zlasti tuberkuloza je zaznamovala cele civilizacije: v Indiji so zapiski o njej stari več kot tri tisoč let, v
Bibliji je poleg gobavosti verjetno največkrat omenjena bolezen, čeprav pod različnimi imeni. Hipokrat je o tuberkulozi obširno pisal in je njeno najbolj pogosto obliko - pljučno obolenje s suhim kašljem, hujšanjem, kasneje izka-šljevanjem krvi in smrtjo - imenoval fti-zis (sušica). Ni vedel, da tuberkulozo povzročajo bacili in da enaki bacili poleg opisane pljučne oblike tuberkuloze povzročajo še vrsto drugih obolenj: kožno tuberkulozo, črevesno tuberkulozo, tuberkulozo rodil, meningitis in nekdaj zelo pogosto tuberkulozo vratnih bezgavk (škrofulozo). Ker je bolezni prepoznaval zgolj po simptomih, vzrokov pa ni poznal, naštetih obolenj seveda ni mogel povezati s ftizisom. Ker je pri ftizisu prihajalo do hujšanja in telesne oslabelost, je Hipokrat v skladu s svojim naukom o ravnotežju predlagal, da je treba poskrbeti, da se oslabeli bolniki vrnejo v stanje polne telesne moči. Zato naj bi predvsem uživali ustrezno hrano; priporočal je oslovsko in kozje mleko. Po eni strani je to res dobro vplivalo na odpornost, po drugi pa se je tuberkuloza v tistih časih pogosto prenašala ravno s pitjem živalskega mleka (ki ga takrat še niso pasterizirali), zato nasvet ni bil ravno suho zlato.
V srednjem veku je bila tuberkuloza hud problem, vendar tedanji zdravniki še niso poznali in razločevali nalezljivih bolezni tako, kot počnemo zdaj -z opredeljevanjem njihovih povzročiteljev. Zato so bile v tistih časih različne zelo razširjene bolezni z vročino, ki so povzročale veliko umrljivost, označene kar kot »kuga«. Srednjeveška »kuga« tako pogosto ni bila prava »črna kuga«
(kugo v današnjem pomenu besede povzroča bakterija Yersinia pestis, ki sicer naravno živi na glodalcih, zlasti podganah), ampak so kot kuge opisovali tudi sifilis, davico, tifus, malarijo, pega-vico, črne koze, ošpice, garje, skorbut (ki sploh ni kužna bolezen, ampak je njen vzrok pomanjkanje vitamina C) in seveda tudi belo kugo - tuberkulozo. Večino srednjega veka, ko so razsajele take in drugačne kuge. ljudje niso imeli predstave o povzročiteljih nalezljivih bolezni, mikrobih. V 16. stoletju je beneški zdravnik in pesnik Girolamo Fracastoro v znameniti razpravi De contagione et contagiosis opisal, da nalezljive bolezni povzročajo drobne klice, ki okužijo človeka in se v njem množijo. Ampak to je bil tedaj zgolj drzen, genialen preblisk brez praktičnih posledic in zunaj obstoječega časovnega okvira. Ideja se je zato neopazno zadušila in se spet pojavila šele v 19. stoletju. Takrat se je pojavil Louis Pasteur, ki je kot kemik v Burgundiji študiral fermentacijo vina in v zvezi s tem prirejal številna predavanja za vinarje, žganjarje in pivovarje. Leta 1856 so pri nekem žganjarju nastale hude motnje pri žganjekuhi - namesto alkoholne brozge je v sodih nastajal kis, zato s pridelkom žganja ni bilo nič. Pasteur si je preskrbel mikroskop in ugotovil, da so v sodih, kjer nastaja alkohol, drugačne oblike glivic kot v sodih, kjer nastaja kis. Ugotovil je tudi, da je glivice mogoče uničiti s segrevanjem na 60 stopinj C, in vinogradnikom predlagal, naj vino po fermentaciji zaščitijo s segrevanjem -pasterizacijo. Ta ukrep je burgundskim vinarjem, žganjarjem in pivovarjem prinesel velikansko gospodarsko korist, Pa-
steur pa je z objavo odkritja povzročil pravo znanstveno revolucijo. To mu je vlilo dovolj samozavesti, da je svoje vinarsko odkritje o obstoju različnih mikrobov prenesel tudi na področje medicine. Začel je dokazovati, da nalezljive bolezni povzročajo majhna in med seboj zelo različna bitja, ki jih sicer ne vidimo s prostim očesom, vendar se enako kot mnogo večja bitja bojujejo za hrano, življenjski prostor, se razmnožujejo in umirajo.
Vendar je pri dokazovanju te hipoteze Francoza na njegovo veliko jezo prehitel nemec Robert Koch. Ta se je po študiju medicine že kot 22-letni zdravnik želel iz Nemčije preseliti v Ameriko, da bi se posvetil raziskovanju, vendar ni njegova odločna žena Emi o tem hotela nič slišati. Zato je sprva postal zasebni zdravnik, pa mu praksa ni prav uspevala. Iz nesrečnega položaja ga je odrešila prusko-francoska vojna, zaradi katere je postal vojni kirurg in pozneje državni nameščenec v vzhodnonemškem mestu Vollstein. Ko je s solidnimi dohodki v državni službi sčasoma zadovoljil svojo oblastno Emi, mu je ta za devetindvajseti rojstni dan podarila mikroskop. Z njim je začel obsedeno opazovati različne bolezenske spremembe, zlasti se je posvetil črnikastim izpuščajem pri bolezni, ki je množično ogrožala tedanje kmete - to je bil vranični prisad (antraks). Za antraksom so poleg ljudi množično obolevale in poginjale tudi domače živali. V njihovi krvi je Koch pogosto opazil podolgovate mikrobe, bacile, kmalu je bil prepričan, da gre za povzročitelje antraksa. To je dokazal tako, da jih je prenesel v epruveto, v kateri je bilo
hranivo - očesna tekočina iz volovskih oči. V njem so se razmnožili enaki bacili, kot so bili v krvi obolelih živali. Vzgojene bacile je nato vbrizgal v zdravo žival in pri njej povzročil bolezen - antraks. S tem je amaterski znanstvenik izdelal postopek dokazovanja povzročiteljev bolezni, ki v temelju velja še danes.
Kot že priznan raziskovalec pa se je Koch lotil še dokazovanja povzročitelja tedanje bele kuge (ime je nastalo zaradi slabotnega, prosojnega videza bolnikov)
- tuberkuloze. Po enakem receptu, kot mu je uspelo dokazati povzročitelja antraksa, je odvzel vzorec tuberkuloznega vozliča iz telesa umrlega šestintridesetletnega delavca. Tkivo je zdrobil in ga vbrizgal v budro, ki je čez čas zbolela za tuberkulozo in poginila. Potem se mu je zdelo še potrebno, da bacile tuberkuloze, ki so usmrtili budro, vzgoji na umetnem gojišču. Ko mu je uspelo, je svoje odkritje 24. marca 1882 predstavil na berlinskem fiziološkem društvu in že naslednje jutro prišel na naslovnice časopisov po vsem svetu kot nova znanstvena mega zvezda.
Tak status pa je Kocha čez osem let potisnil v eno največjih blamaž v zgodovini moderne medicine. Leta 1990 je bil v Berlinu mednarodni medicinski kongres, na katerem so prepotentni vladni možje želeli kot dokaz nemške premoči objaviti kakšno senzacionalno odkritje iz nemških znanstvenih krogov. Tedanji minister za kulturo je zato Kochu sporočil, da Nemčija na kongresu pričakuje medicinsko senzacijo, ki mora priti iz njegovih, nemških ust. Koch je imel v tistem času ža seboj že nekaj sušnih znanstvenih let, ko mu kljub prizadevanjem ni uspelo uloviti nobenega novega povzročitelja bolezni, kar je postal tiste čase sicer zelo priljubljen znanstveni šport. Poleg tega je bil tudi osebno sredi hudih pretresov. Pri slikarju, ki gaje portretiral, je namreč opazil zelo lep portret sedemnajstletne igralke, se pozanimal, organiziral zmenek in kmalu mu, osivelemu možu, ni šlo po glavi nič drugega kot samo še lepa Hedviga Freiburg. Karkoli je že bil pravi vzrok, pa ostaja dejstvo, da je na tistem razvpitem kongresu slavni Robert Koch izjavil, da je izdelal učinkovito zdravilo proti tuberkulozi, imenovano tuberkulin. Objava je sprožila svetovno histerijo, v Berlin so drli izmučeni pacienti z vsega sveta, cena zdravila je narastla do neverjetnih številk, Koch je dobival odličje za odličjem, bolniki, zdravljeni s tuberkulinom, pa so umirali za najhujšimi oblikami tuberkuloze.
Slednjič so Kocha zaradi poraznih rezultatov zdravljenja prisilili, da izda skrivnost tuberkulina. Šlo je zgolj za bacile tuberkuloze, ki jih je gojil v glicerin skem gojišču, jih pobil in nato vbrizgal bolnikom kot »zdravilo«, ki pa to žalost ni bilo. Jasno, proti njemu se je dvignil gnev, primerljiv z navdušenjem po objavi vesti o tuberkulinu. Zato se je za nekaj časa umaknil v Egipt, od tam pa pridno pisal pisma svoji Hedviki, ki se je po njegovi vrnitvi v Nemčijo poročila z njim. Takrat se je tudi znanstvena afera že pomirila in neki ameriški komentator je ob Kochovi poroki zgolj še napisal: »Koch ni nič kriv, vendar, za božjo voljo, ne razumem, kaj je ona našla na njem!« Tako je učinkovito zdravljenje tuberkuloze počakalo vse do leta 1944, ko je američan Vaksman odkril antibiotik streptomicin in z njim na kliniki Mayo v Minesotti ozdravil prvo bolnico, je umirala za tuberkulozo. Pozneje se je zdravljenje te bolezni dopolnilo še z novimi zdravili, vendar je tuberkuloza še danes problem, ki ga medicina ne more razrešiti. Njeni bacili so namreč navzven obdani z debelo varovalno prevleko, skozi katero zdravila težko prodrejo, poleg tega se bacili ugnezdijo v notranjost človeških celic in tam jih protitelesa, ki sicer uničujejo mikrobe, ne dosežejo. Zato bo tuberkuloza tudi v prihodnje, verjetno ena od tipičnih kug, ki ves čas spremljajo človeka in se pogosteje pojavljajo zlasti z revščino, slabo prehranjenostjo, prenaseljenostjo in slabimi stanovanjskimi razmerami. Pojav tuberkuloze bo tudi v prihodnosti opozorilni znak, da socialne in higienske razmere niso take, kot bi jih organizirana družba morala vzdrževati. Zato je poleg škode, ki jo bolezen povzroča, v njenem pojavu pravzaprav tudi nekaj koristi.
Ilustracija J. L. Nadaljevanje prihodnjič
Darko Hederih
Na
razprodaji
časih se je vedelo - julij je bil mesec razprodaj in takrat si dobil hlače, ki so še včeraj stale toliko in toliko, vsekakor pa preveč, za trideset, morda štirideset odstotkov ceneje. Če si bil dovolj hiter in odločen, si jih lahko barvno uskladil s srajco, katere prvotna cena je bila prav tako prečrtana. Še prej so se začenjale razprodaje obutve. Ne naključno. Kajti najprej smo kupovali čevlje, potem oblačila — tista pač, ki so bila na razprodaji, potem pa znova čevlje — tokrat po redni ceni, ker tisti s popustom niso bili barvno usklajeni z novo obleko.
Danes je drugače. Popusti in razprodaje so del našega vsakdana. Božični popust se podaljša v novoletnega, ta pa se raztegne do Valentinovega in (zakaj bi bili moški prikrajšani pri nakupu) na popust na račun dneva žena. Najpogosteje ostajajo tako cene od začetka decembra do konca marca nespremenjene, spremeni se le ime popusta in s tem napis v izložbah. Neredko pa imajo popusti značilnost sukcesivnega delovanja. Novoletni popust tako oklesti ceno, v kateri je vračunan božični popust, za dodatnih deset odstotkov in tako naprej, dokler ni marca končna cena artikla polovična. Od marca do junija se potem zvrsti še nekaj priložnostnih razprodaj. Najpogostejši povodi za to so selitev trgovine, artikli z napako, opuščanje programa, zdravstvene težave poslovodje ali kopičenje zalog v skladišču.
Ekonomski učinki popustov so seveda veliki, razprodaje brez utemeljenega razloga pa kupcem sumljive. Trgovci uporabljajo različne ukane. Poznam primer, ko se je direktor neke prodajalne tekstilnih izdelkov dogovoril za zamenjavo poslovnih prostorov s poslovodkinjo trgovine z usnjenimi izdelki. Štirinajst dni pred selitvijo sta oba objavila občutne popuste zaradi selitve. Kupci so izpraznili eno in drugo trgovino.
Da, prav naivni kupci so tisti, ki nasedajo zvitim trgovcem in tako spodbujajo njihove goljufive popuste, ki niso nič drugega kot spuščanje trgovskih marž na realne. Čeprav kupci vedo, da ob popustu trgovci zgolj nekoliko zmanjšajo maržo in s tem povečajo promet, nespametno posegajo po artiklih s prečrtano ceno, pa naj slednje potrebujejo ali ne. Kupci bi morali ob podobnih priložnostih stopiti skupaj in bojkotirati nakup. Jaz, na primer, sem se v danem primeru omejil le na temno karirasto obleko, dve srajci in nekaj kravat, v trgovini z usnjenimi izdelki pa sem našel poslovni kovček in elegantne rokavice. In klobuk, kakršnega sem že dolgo iskal. In nekaj modnih dodatkov. Čez mesec dni sta trgovini res zamenjali lokaciji, pa tudi cene. Slednje so znižali. Popust se je tokrat imenoval »promocijski popust ob odprtju novih poslovnih prostorov« in je trajal, vse dokler ga ni zamenjala akcijska prodaja blaga z napako.
Blago z napako je po statistiki najprivlačnejši motiv za nakup s strani naivnih kupcev. Popusti v tem primeru dosegajo štirideset odstotkov in več, prodaja pa se v dneh razprodaje poveča vsaj za desetkrat. Omenjeno dejstvo znajo trgovci dodobra izkoristiti. Problem nastane, ker običajno ni dovolj robe z napako. Trgovci v tekstilnih trgovinah v ta namen med razprodajo zaposlijo usposobljene šivilje, ki v skladišču sproti vlečejo nitke, popuščajo šive ali dodajajo drobne madeže sicer neoporečnim srajcam, hlačam, kostimom ali zgolj spodnjemu perilu. Tudi po naročilu. Napaka mora namreč biti vidno označena, kar je dobro vedela tudi gospa močnejše postave, ki je na razprodaji kupovala moške srajce.
Ko ena od njih ni imela oznake z napako, njen popust pa je dosegal raven ostalih, se je obrnila na prodajalko s vprašanjem, kakšno napako ima srajca in, predvsem, kje je le-ta označena. Prodajalka je pogledala srajco in, domnevam, ugotovila, da je slednja očitno šla mimo sicer stroge cenzure šivilje v skladišču. Odnesla jo je torej v zakulisje in se kmalu ponosno vrnila z delno razparanim žepom na srajci in velikim križem na istem mestu. Močnejša gospa je z olajšanjem pograbila srajco in se postavila v vrsto pred blagajno.
Domnevno kopičenje zalog v skladišču je naslednji utemeljen, predvsem pa v očeh kupcev prepričljiv razlog za razprodajo. V tujini v podobnih primerih organizirajo kar neposredno prodajo iz skladišča, pri nas pa to ne bi bilo mogoče. V skladišče namreč nenehno dovažajo novo robo.
Jesenski popusti so običajno povezani s prihodom nove kolekcije in torej potrebo trgovcev, da prodajo staro, decembra pa se tako ali tako ciklus spet ponovi. Funkcija rednih cen je tako samo še, da rabijo kot osnova za izračun popustov.
Jaz se, kakopak, razprodaj udeležujem zgolj iz poklicnih nagibov -kot psiholog torej. Opazujem obnašanje množice v posebnih situacijah, kar razprodaje gotovo so. Preučujem starostno strukturo kupcev, prevladujoč spol in motive pri izbiri tega ali onega artikla. Če mimogrede še kaj kupim, je to pač zato, ker sem stvar nujno potreboval in že dalj časa iskal. Toliko v pojasnilo tistim, ki so me morda v preteklih dneh videvali odhajati domov, obteženega s številnimi vrečkami.
Hillary in Bill Clinton
On proti koncu, ona na začetku
o so dnevi širokih f	^ nasmeškov. V Elmiri
ali Binghamptonu, v Babylonu ah Broo-klynu. v Yonkersu pri Jordancih ali pred sindikalisti v Buffalu. Koliko nasmihanja, režanja, dobrikanja. Običajno se ponuja naslednji prizor: pripelje se limuzina, izstopi dama v kostimu ali hlačnem kompletu. njen skrbno izbrani nakit priča o bogastvu (ali bogatih prijateljih), dama se smehlja, vrže lase nazaj, razgali vrat, kot bi hotela reči, tukaj sem, zagrizite. Ne, takšno prilizujoče se. neprikrito ravnanje res ni značilno za Hillarv Clinton. Pred kratkim je večerjala z mnogimi demokrati iz zvezne države New York. Prireditev se imenuje Jefferson Jackson Dinner in običajno se je udeleži nekaj sto ljudi, ki proslavljajo velike dosežke stranke in izvolitev poslanca v predstavništvo okrožja Suffolk ali imenovanje dveh mestnih svetnikov za sosesko Hem-pstead.
Sedela je med strankarskimi predstavniki, navdušeno ploskala, sodelovala v razpravi o pridelovalnih posebnostih kmetijskih področij zvezne države in med zadnjimi zapustila dvorano. Ne. to ni v navadi Hillarv Clinton, ki običajno zadnja pride in prva odide, ki sama izbere temo večera in se ji res ni treba ukvarjati z mestnimi svetniki in parcelnim kmetijstvom. Toda zdaj se je sproščeno smejala, trudila si je zapomniti imena in prepoznavati obraze. Minili so časi. ko je Hillarv Clinton z ozkimi ustnicami izražala bojno pripravljenost, ko je iz oči vel hlad in je vsaka kretnja izdajala odpor do političnih dejavnosti.
Žrtve in superlativi
To je nova Hillary Clinton, tretja ali četrta izdaja, odkar je pred osmimi leti stopila na politično prizorišče. Spet se je na novo iznašla, se znova umestila v zavesti javnosti. Hillarv Clinton bo torej kandidirala v senat, se potegovala za lastni politični mandat, prvi v njenem življenju. In drugi presežnik: še nikoli v ameriški zgodovini ni kaka first lady po izteku moževega mandata sama začela lastno politično kariero. Ta teden je na krožnem potovanju po zvezni deželi naznanila svojo odločitev.
Vsega tega ne gre podcenjevati, saj bo kandidatura v Ameriki izzvala izredno zanimanje, vplivala bo na prihodnje predsedniške volitve, poleg tega pa se bo v veliki meri odražala tudi pri predsednikovanju Billa Clintona, ki bo na čelu države še 19 mesecev.
In še to: Hillary in Bill Clinton sta izreden politični par. ena najbolj presenetljivih navez v procesu ohranjanja oblasti na svetu, ne smemo pa pozabiti, da sta tudi zakonca, ki drug drugega podpirata in ščitita. Ki si stojita ob strani v dolgem in izčrpavajočem življenju v službi javnosti in lastnega napredovanja. Bolj se je žrtvovala Hillary, saj bi tudi ona, samostojno in neodvisno, lahko naredila briljantno kariero. On pa jo je javno ponižal. kakor je bila ponižana le redkoka-tera ženska. Zdaj se interno razmerje sil spreminja - in obeta se zanimiv razplet.
Suddeutsche Zeitung, Munchen
Obljubila sta si oblast, v dobrem in slabem - on je izkoristil že marsikatero priložnost, zdaj bo končno napočil Hillaryjin čas
Prihodnost Hillary Clinton se je začela tistega dne, ko je bil zapečaten politični konec Billa Clintona. To sovpadanje je presenetljivo. V petek, 12. februarja -v VVashingtonu je bil oblačen dan — je ameriški senat glasoval o obtožnici proti predsedniku. Impeachment je bil končan. Bill Clinton na prvi pogled rešen, dejansko pa na začetku konca kariere. Od tega trenutka dalje se je začela oblast spreminjati. Proti poldnevu je v belo hišo prispel obiskovalec, ki so ga odpeljali v zasebne prostore v prvem nadstropju. Njegovo ime: Harold Ickes. Poklic: politični svetovalec, nekdanji namestnik šefa Clintonovega štaba, odlični poznavalec političnih razmer v New Yorku.
Ickes se je zleknil na eno stran troseda z zlatorumenim vzorcem. Hillary Clinton na drugo. V sredini je ležal debel fascikel z Ickesovim na roko napisanim telefonskim imenikom. Hillary Clinton in njen mefisto sta skupaj preživela preostanek dneva, pogovore sta prekinila le zaradi lahkega kosila. Tega dne sta postavila temelje njene kandidature.
Presenetljiva je tudi naslednja vzporednica: Ickes izvira iz newyorške dinastije demokratov, njegov oče je bil za časa Roosevelta notranji minister, njemu se Amerika lahko zahvali za New Deal. Ickes senior je Eleanor Roosevelt, potem ko je njen mož umrl. poskušal pridobiti za kandidaturo. Eleanor je Hillaryjina vzornica - baje naj bi Hillary celo poskušala vzpostaviti stik z njenim duhom v onstranstvu. Kjer je Haroldu Ickesu seniorju spodletelo, je bil Harold junior uspešen. Po pogovoru je kandidatura Hillary Clinton postajala vse bolj verjetna.
Po skrbno izdelanem načrtu je v zvezni državi New York opravila niz obiskov, po telefonu poklicala 200 najpomembnejših kontaktnih oseb z Ickesovega seznama, prosila za nasvete, proučila teme in možnosti. Hotela je vedeti, zakaj je v Yonkersu toliko Libanoncev. Kakšne so možnosti v predmestjih New Yorka? Zakaj je cestna povezava med severom in jugom države vedno zamašena? In ali ima demokrat v Upstate New York, na meji z jezeroma Erie in Ontario, sploh kakšne možnosti?
Na vseh svojih nastopih je Hillary hodila po tankem ledu. To bo njena kandidatura, njena politična pustolovščina. Za zdaj še zastopa svojega moža, ni se še ločila. Še več: Hillary Clinton je v vseh teh desetletjih ob možu igrala stransko vlogo, bila je pomočnica. V govorih je vselej hvalila moža in se odpovedovala lastnemu političnemu mnenju, vsaj od takrat naprej, ko je v prvem letu predsednikovanja zdravstvena reforma, ki si jo je postavila za svoj politični cilj, tako neslavno propadla.
Kot napalm bomba
Hillary Clinton je v osmih letih v soju žarometov preživela mnogo razvojnih stopenj in izkusila mnoga ponižanja, ker jo je konservativna desnica sovražila bolj kot njenega moža: bila je preveč samo-
zavestna, preveč dominantna, preveč kritična; nikakor ni bila first lady, ki bi aranžirala cvetje. Konservativna elita si je zadovoljno mela roke, ko je zašuštrala zdravstveno reformo. Ta reforma je bila tipičen Hillaryjin projekt: 1300 strani osnutka, mnogo umskega dela, malo čustev in še manj zaveznikov. Zaupni prijatelji se pritožujejo, da je svet zanjo čr-no-bel in - bolj kot za njenega moža -razdeljen na prijatelje in sovražnike. Svoje teme pripravlja z natančnostjo pravnice, zavaruje se pred morebitnimi težavami in pri tem izgublja sposobnost za sklepanje kompromisov. Sodelavci hvalijo njeno očarljivost, spomin za rojstne dneve in občutek za drobne prijateljske geste. Prav tako pa se bojijo njenega nebrzdanega temperamenta, izbruhov »z močjo napalm bombe«, kot je dejal eden izmed njih. Nekoč se je mož norčeval iz nje, daje »kalvinistka«, in res sije Hillary Clinton pedantno delovno vnemo pridobila v religioznem ozračju družinskega doma v Chicagu. Oče je zahteval uspešnost in delavnost. Ko je Hillary prinesla domov same petice, je le pripomnil, da v šoli verjetno niso dovolj zahtevni. Hillary Clinton je globoko verna meto-distka in glede vprašanj morale in prava popolnoma konservativna, pa čeprav so njeni nazori o družinski in socialni politiki zmerni. Doma pri starših je vsak večer pokleknila ob postelji in molila; prijatelji pravijo, da bi se zadeva Lewinsky brez njene vere v Boga drugače iztekla. Po prvih letih v Beli hiši in po spodleteli zdravstveni reformi se je - ko jo je zasledoval posebni preiskovalec Starr, ki je proučeval zadevo Whitewater v zvezi z nepremičninskimi posli - umaknila. Dve leti se je izogibala moževih strateških omizij, ni izražala svojih političnih mnenj, upoštevala pa je nasvete Dicka Morrisa, ki je pozneje pomagal njenemu možu pri vnovični izvolitvi. Predpisal ji je prvi »make-over,« kakor v Ameriki imenujejo spremembo imidža. Hillary je napisala knjigo It Takes a V Ulage, tako kot njena vzornica Eleanor Roosevelt je pisala časopisne kolumne, osredotočila se je na novo vlogo tihe svetovalke, ki je javno izražala svoje mnenje le o vzgoji otrok in družini.
V svetu pa je nastajala nova podoba Hil-lary Clinton, ker si je zunaj ZDA dovolila govoriti o ženski politiki in revščini, o varstvu okolja in otroškem delu. To je bil njen drugi obraz - življenje svetovne političarke, ki si je na zemeljski obli ustvarila občestvo občudovalcev, ki ga kritična tolpa doma skorajda ni opazila. Njen dejanski vpliv na predsednika je bil pri tem dosledno podcenjevan. Le ožji prijatelji so občasno poročali o tem, da pomembne odločitve usklajuje z njo in kako sta se včasih prepirala samo zato, da bi si na koncu skoraj v solzah zagotavljala, da ne moreta eden brez drugega.
Ta medsebojna nepogrešljivost je ključ do sistema Bill in Hillary, te politič-no-zasebne simbioze. Prijatelji pravijo, da Clintonova delujeta kot vezna posoda - če je ona na tleh, jo on opogumlja, če je on v depresiji in politični stiski, prihiti
na pomoč ona. V tem sistemu vsak ve, koliko je vreden drugi, da eden ni nič brez drugega. Sistem je odlično deloval, dokler ni prišla pripravnica.
Hillary Clinton je upala, da se bo dokazana nezvestoba njenega moža z vselitvijo v Belo hišo končala. Hodniki so ozki, prostori nadzorovani, predsednik je javna oseba, razstavljen kot izložbena lutka. Pa je prišla Monica in pripeljala zakon na rob propada. Bill Clinton je prelomil tihi dogovor, ki ga je svetovalec Morris takole kratko in jedrnato opisal: ona ne sprašuje o njegovem seksu, on pa ne o njenih poslih, in oba si prizadevata, da jima o teh temah ne bi bilo treba govoriti.
Danes je znano, da je Clinton svoji ženi šele v zadnjem trenutku povedal resnico, da se je morda le zaradi nje tako dolgo zapletal v laži. Popoldne pred priznanjem je bilo mogoče videti razrvanega predsednika, ki je na žalni slovesnosti za žrtve bombardiranja veleposlaništev v Keniji in Tanzaniji točil solze. Po minulem poletju naj bi se zakonca Clinton med seboj več mesecev pogovarjala le o najnujnejšem. Hillary je verjetno dolgo omahovala, ali naj zapusti moža. Zakaj tega ni storila in verjetno tudi ne bo? Govori se, da zaradi hčerke Chelsee, ki naj bi očeta po priznanju napadla s pestmi, in zakonske zaobljube, ki je zaradi vere ne sme prelomiti. In ne nazadnje iz banalnega spoznanja, da sta Hil-lary in Bill Clinton politična simbioza, neločljiva enota; da je njena veljava odvisna od njegove in nasprotno.
V obdobjih neuspehov je Hillary Clinton moža reševala z odločnostjo kamikaz. Odbila je vse napade, ko mu je v prvem predsedniškem volilnem boju javno odpustila vsa prejšnja razmerja. In ko se je pojavila Monica Lewinsky, je spet stopila pred javnost in spregovorila o zaroti desničarjev. Hillary Clinton jezo praviloma usmerja na zunanje sovražnike in le poredkoma podvomi o svojem možu — v desetletjih zakona naštudiran, mogoče politični refleks. V najgloblji krizi vedno znova poudarja domačnost, normalnost družine. Kaj je počela ob koncu tedna po zaslišanju Lewinskyjeve? »Skuhala okusno večerjo, gledala video in pospravila omare.«
Ko pa je bila na tleh Hillary, je prišel na pomoč Bill: po spodleteli zdravstveni reformi, v času množičnih napadov na njeno samostojno Vlogo, v boju proti posebnemu preiskovalcu. Po Monici je med govorom State of the Union v dejanju neprijetnega političnega teatra priznal svojo ljubezen do nje in poslance prisilil k aplavzu. V tem času bi tihi pakt med njima skorajda propadel, ker se je ona umaknila in prvič ni hotela odigrati rešiteljske vloge. Clinton se je razrešitvi izmuznil le za nekaj glasov.
Zdaj, pol leta pozneje, se bo tehtnica prevesila drugam, zdaj bo imela Hillary Clinton prednost pred svojim možem. Morda je to njena oblika ločitve, odcepitev od parne lokomotive Billa, korak, ki je v njunem političnem razmerju še najbližji tej odločitvi. Bližnji poznavalci Billa Clintona pravijo, da zanj ni nič bolj bolečega od dejstva, da mora volilni boj spremljati iz ozadja, da ni v središču, da ne stiska rok, ne vsrkava energije ljudi.
. i
Foto Igor Modic
Delovanje centrifugalne sile
Clinton po koncu impeachmenta čuti, da ga zgodovinske sile vlečejo navzdol, da pesek v njegovi peščeni uri odteka. Predsedniški mandat se izteka, gledalci mu obračajo hrbet in spremljajo Georgea Busha juniorja ali Ala Gora, ki je v zadnjih dneh iz nezvestobe svojega šefa večkrat koval dobiček, ko se je moralno distanciral. To boli, tako kot bolijo izsledki javnomnenjskih raziskav, ki so kljub dobljeni vojni čedalje bolj neugodni. Prostor predsedniškega stroja, namenjen novinarjem, je pogosto le še skromno zaseden, v New Yorku pa naznanitev Hillaryjine kandidature vzbuja izredno pozornost.
Bill Clinton čuti centrifugalne sile v svojem življenju in zanimanje za njegovo ženo - sluti tudi stransko vlogo, ki mu bo preostala. Pred kratkim je moral predsednik napisati govor za nekega politika, ki se pri demokratih poteguje za mesto v newyorškem parlamentu. Newyorški lokalni tisk pa ima pikre pripombe o tem, kje se bosta Clintonova nastanila — ali bo to imenitni Westchester County z izjemno dragimi golf klubi in še dražjimi megavilami. Odločitev o tem bo sprejela Hillary, ne on.
Širijo se govorice - verjetno ima pri tem prste vmes predsednik -, da namerava tudi on kandidirati v senat, leta 2002, v zvezni državi Arkansas, kjer je bil rojen. Prvi znaki nevoščljivosti, porajajoče se nestrpnosti. Toda država se je Clintona res naveličala - ljudje ga imajo dovolj. Nikogar v prejšnjih letih niso intenzivneje opazovali, opisovali, analizirali. Zdaj je znano vse, tudi domneva, da Clintonov oče v času spočetja sploh ni bil v ZDA, temveč naj bi se s četami vračal v domovino. To naj bi potrjevali dokumenti o vkrcavanju vojske, je v svoji novi knjigi zapisal Clintonov biograf David Maraniss. Trdi namreč, da je na jugu države staknil doslej javno še neidentificiranega moža, kije takrat s Clintonovo materjo ... - bolje, da te misli niti ne zaključimo.
Predvidljivi spori
Vse to so ugotovitve iz zaključnega poglavja, pikantnosti za piko na i - ki pa niso več pomembne, temveč že skoraj dolgočasne. Predsednik v zadnjih mesecih postaja nenavadno melanholičen, po javnih nastopih se le stežka umakne, v notranji politiki si vedno znova prizadeva zanetiti nov plamenček. Njegovi sveto-
valci se pritožujejo, da trenutno v Beli hiši potekajo trije volilni boji: predsednik se bori za naklonjenost in pozornost javnosti, njegova žena za senat, podpredsednik pa za nasledstvo.
Položaj je napet, še posebno za podpredsednika, ker je Hillary tista, ki vzbuja čustva, in tako ni pravega navdušenja za Gorovo kandidaturo. Položaj je napet tudi iz praktičnih razlogov: predsednik zbira denar za svojo zapuščinsko knjižnico, ki naj bi jo zgradili v Arkansasu, prva dama zbira prispevke za svojo kandidaturo, Gore pa potrebuje denar za svoj volilni boj - spori so predvidljivi.
Kaj bo ostalo na koncu? Politična zakonska zveza, profesionalno razmerje, ki bo moralo pod obrnjenimi pogoji delovati naprej. Štiriinpetdesetletni bivši predsednik, v cvetu let, a nenavadno shiran, stranka se mu je odtujila, prijatelji pa so ga sčasoma zapustili. Predvolilna Hillary Clinton, ki prvič v življenju začenja lastno kariero in ki še nikoli ni na lastni koži izkusila, kako mikavno je odločanje o zmagi ali porazu.
In pojasnilo, da se prva družina v državi vsem govoricam navkljub ni negativno izrekla o rojih komarjev v gorovju Adi-rondacks pri New Yorku. Ni čisto nemogoče, da bodo tam preživeli počitnice. Odločitev pa še ni padla.
Moški v zenskih očeh
Tudi moški postajajo žrtve svojega lepotnega diktata
aj vse počnejo moški, da bi uga-j ali ženskam - in kakšno je njihovo mnenje o tem. Dva strokovnjaka razpravljata, ka-kšen look je danes
najbolj zaželen.
Dve reviji, številna problematična področja, ena razprava: srečanje Ulle Hildebrandt, glavne urednice ženske revije Cosmopolitan, in Thomasa Garmsa, izdajatelja moške revije Me-n’s Health in glavnega urednika Modem Living.
Die Zeit: Gospod Garms, kako je moške mogoče pripraviti do tega, da slečejo hlače?
Thomas Garms: To ni tako preprosto, kajti moški sovražijo nakupovanje. Toda ko se končno premagajo, si kupijo kar troje hlač naenkrat. V nasprotju z njimi pa ženske uživajo v pomerjanju.
Ulla Hildebrandt: Zaradi tega ženske revije tudi pogosteje objavljajo prispevke o moških oblačilih. Vemo, da jih večinoma kupujejo ženske.
Garms: Na področju mode so moški pogosto še zaostali. Če se kateri zanima za obleke, naj bi to takoj pomenilo, da je homoseksualec.
Hildebrandt: To ne drži. Moški se vedno bolj ravnajo po modi.
Die Zeit, Hamburg
Garms: O katerih moških govorite? O tistih v oglaševalskih agencijah? Ali o »uslužbencih«?
Hildebrandt: Pri njih še prevladuje golobje siva moška obleka, to je res. Garms: Če se razgledujem po letališčih, se mi ne zdi, da bi se kaj veliko spremenilo. Vsekakor pa so danes bolje oblečeni politiki. Gerhard Schroder je svetel zgled.
Hildebrandt: No, ja, Schroder se sicer dobro oblači, ni pa zelo kreativen in nima lastnega sloga. Zares dobro oblečen pa je Joschka Fischer. Uspeva mu, da z obleko poudari svojo osebnost. Za marsikoga je telovnik preveč, na njem pa je videti super. Poleg tega svoja zelo kakovostna oblačila nosi tako ležerno, kot bi še vedno imel obute superge. Garms: On-je modni kameleon, ki z novim položajem vsakič zamenja tudi svoja oblačila. Ta drža s polovičnimi očali in telovnikom - zelo državniško. Toda na kongres zelenih si potem obleče majico z V izrezom in jo sproščeno kombinira.
Hildebrandt: To je popolnoma normalno. Za žensko je samoumevno, da oblačila izbira glede na. to, kje se giblje. Za naše bralke je moda življenjski občutek, ki poudarja'trende in se po njih ravna. Nasvetov stilistov ne potrebujejo.
Garms: Mene pri modnem novinarstvu v Nemčiji moti to, da še modni oblikovalci in modni uredniki preveč ukvar-
jajo s seboj. Ko vidim fotografije z neostrimi črnimi lisami, pod sliko pa piše »top Dolce & Gabbana, hlače Stre-nesse, čevlji Joop« - se mi zdi, da nas imajo za norca.
Hildebrandt: Priznam, to je bil trend. Res je tudi, da modna scena s svojimi umetniškimi nazori vsiljuje diktat. Kdor hoče držati korak, mu mora slediti.
Garms: Pri nas to počnemo drugače: iz sezonske ponudbe izberemo tisto, kar naj bi moški obesili v svoje omare. Radi bi preprečili, da bi se spremenili v domišljave peteline. Naši bralci si želijo le nekaj mišic in plosk trebuh. Želijo si tudi pomoč kozmetične industrije. Pri nas preizkušamo izdelke in bralcu povemo, za kaj jih potrebuje. Deset pen za britje na praktičnem preizkusu: kako drsi britev? Kako se izdelek peni? To je večna tema. Kakšen pa je vaš odnos do diet?
Hildebrandt: Pri nas ne propagiramo nikakršnih diet. V končni fazi le še bolj redijo. Na tem področju imajo ženske za seboj bolečo preteklost, ki moške šele čaka. Še vedno je toliko žensk z bulimijo - in zdaj tudi čedalje več moških.
Garms: Drži. Pišejo nam bralci s to težavo.
Hildebrandt: Če se izrazimo feministično, bi lahko rekli: moški postajajo žrtve lastnega lepotnega diktata, zaradi katerega so prej trpele le ženske. Zdaj
se tudi sami podrejajo tem zahtevam. To je v Men’s Health zelo očitno: treba je imeti idealno telo. Niham med škodoželjnostjo in sočutjem.
Garms: Toda mi sploh ne propagiramo takih idealov. Naše načelo se glasi: če se v zadostni meri ukvarjaš s športom, lahko ješ, kar hočeš.
Hildebrandt: To že. Vendar jasno zagovarjate idealen moški videz - plosk trebuh in mišice. Poznam mnoge moške, ki imajo majhne zaloge maščobe tam, kamor pravzaprav ne sodijo. To se mi zdi ljubko.
Garms: Tudi vi imate na naslovnicah izključno vrhunske manekenke, te pa imajo praviloma tudi zelo dobro postavo. Revije pač kažejo ideale. Naj gre za moške ali za ženske revije: če se odpovemo poveličevanju in predstavljamo le normalne ljudi, se revija slabo prodaja.
Hildebrandt: To je jasno.
Garms: Vendar se strinjam z vami, da so si moški sami naprtili skrb za boljši videz in boljšo postavo. Ne propagiramo idealov. Trdimo le: če se ti zdi, da ti to ustreza, potem je to pot, kako lahko dosežeš cilj. Ne trdimo pa, da je treba biti tak.
Kako se je lahko zgodilo, da so se moški ujeli v svojo lastno past?
Hildebrandt: Ženske so postale samozavestnejše. Ne pustijo se več prepričati, da je pomembno le, da je moški inteligenten.
Grams: Včasih je veljalo: glavno je, da mož uspešno preživlja družino. Danes ženske ocenjujejo tudi njegovo zadnjico. Gre pa tudi za druga vprašanja. Naši bralci so stari nekaj čez trideset let in so dosegli določeno razvojno stopnjo. Premagali so prve poklicne prepreke in si zastavljajo vprašanja, kot so denimo: Naj se poročim? Kaj pa otroci? Čutijo, da jih to stane precej moči, zato potrebujejo kompenzacijo.
Hildebrandt: Teh šibkih točk moški pred desetimi leti ne bi nikoli priznali. To, da se tako odkrito spopadajo z njimi, mi je všeč.
Grams: Včasih je bil moški ali zdrav ali mrtev. Danes ne skriva, da se zanima za svoje telo.
Ali je lahko srečanje med bralko Co-sma in bralcem Men’s Healtha uspešno?
Hildebrandt: Spontano si bralca Men’s Healtha predstavljam kot zelo prijeten »one-night-stand«. Seveda je bralka Cosma vesela, če se pred njo pojavi lepo oblikovano moško telo, ki je bilo doseženo s pomočjo Men’s Healtha. In veselijo, če revija priporoča, naj si pred spolnim odnosom odstranijo dlake v nosu in ušesih. Ženske so potrebovale leta, da jim je uspelo, da njihovim moškim kaj takega ni več pod častjo. Garms: To se mi zdi krivično. Naši bralci lahko ponudijo več kot le čvrsto zadnjico in široka ramena.
Kaj moške najbolj zaposluje?
Garms: Želijo si nasvetov o britju in epilaciji: depilacija na ramenih, hrbtu ... Hildebrandt: Kako pa je z dlakami na prsih?
Garms: To je trdnjava telesne poraščenosti, ki še ni padla. Toda v centrih za fitnes moški, ki vsako mišico načrtno oblikujejo, na prsih nimajo več dlak. Mnogi se celo narahlo namažejo z oljem. Mišica pride bolj do izraza -trend je prišel iz Amerike.
Hildebrandt: To je čudovito. Tudi moškim je všeč, če z rokami drsijo po gladkem ženskem telesu.
Kaj sodi v vaš osebni pribor za preživetje, ko gre za zunanji videz? Hildebrandt: Moj slog je čista klasika - s poigravanjem z bleščicami kot znamenje popuščanja igrivosti, ki je zdaj v modi. In lepotna nega? Naravno se mi zdi v redu. Malenkost šminke, da se počutim oblečeno.
Garms: Zame so bistvene tri stvari. Najprej dobri čevlji s šivi. Hlače, ki se prilegajo zadnjici, temne, rahlo prelivajoče se barve. Nega: skrbno britje, nevsiljiva dišava, negovane roke. Mani-kiranje je investicija, ki se obrestuje. Zdi se nam, da je Cosmopolitan kot kak katoliški list, Men’s Health pa protestantski - pri enem veselje do čutnega življenja, pri drugem pa samo-obvladanje. Kaj pravite na to? Hildebrandt: Cosmopolitan je toliko katoliški, kolikor imajo katoliki prednost, da lahko zagrešijo katerikoli greh, saj se lahko pozneje spovejo. Garms: Zanimiva primerjava. Pa naj za zdaj ostane pri tem.
37
gor Vidmar, vodilni koncertni organizator v Sloveniji, politični kritik Studia City. sociolog, podjetnik, eden vodilnih akterjev civilne družbe s konca osemdesetih, ideolog panka iz sedemdesetih, znan pod vzdevkom Darko, ki se nanaša na njegovo darkersko preteklost. je na intervju sredi vročega julijskega opoldneva, ko je sonce neusmiljeno žgalo in dvignilo temperaturo na kakšnih trideset stopinj, prišel - zvest samemu sebi — v črni srajci in črnih kavbojkah. Potem ko se končuje še ena sezona njegovih politično-kulturnih nastopov v Studiu Citv in potem ko sta mu propadla zadnja dva napovedana koncerta. Alanis Morrisette in festival 2000. smo se z njim pogovorili o njegovem večnem nerganju in katastrofizmu. o njegovem položaju podjetnika, o vlogi glasbe v današnjem svetu, o spreminjajočih se in stalnih okusih ter o tem. zakaj ne mara sajber kulture in zakaj ne igra videoigric.
Vaš zadnji komentar v Studiu Citv ste začeli z vprašanjem Čemu nergat? Torej, sprašujem vas, čemu nergate?
To vprašanje je seveda bilo mišljeno ironično. da ne rečem sarkastično, spodbodle pa so me zadnje ankete javnega mnenja. po katerih so stranke statusa quo še močnejše. In če so ljudje zadovoljni s stanjem. čemu bi potem jaz nekaj »nergal«. Moja držaje drža navadnega državljana, ki bere časopise in spremlja politično dogajanje: ve. da je marsikaj narobe, vidi pa tudi. da je »ljudstvo« vedno znova na strani vladalcev. Zakaj bi se potem ravno on nevrotično jezil in nergal. Razlika je le v tem. da on - jaz — to javno pove. In seveda vedno znova »nerga(m)«. V toliko je bilo ono vprašanje tudi samoi-ronično.
Takšno vaše retorično vprašanje, čemu nergat, pa ni nujno samo sarkastično. Lahko gre tudi za držo iz obupa?
Da. lahko. Lahko pa gre tudi za racionalizacijo. češ, nič se ne da narediti, nič se ne da spremeniti. »Nič se ne premakne,« kot bi nekoč rekli Pankrti.
Je to racionalizacija ali apatija?
Verjamem, da se ljudje obnašajo racionalno. saj običajno vložijo svojo energijo v ravnanja in izrekanja, ki imajo neki smisel in ki lahko dosežejo neki rezultat. Če pa so stvari v politiki prepuščene vse ožjemu krogu in kvečjemu še naslednjim volitvam, potem je logično, da se bodo ukvarjali s tistim, kar je za vsakogar najpomembnejše. To pa je preživetje in opravljanje svojega dela. V tem smislu je stanje stvari bolj normalno, kot je videti ob vseh nenehnih aferah. Je pa tudi znak vse večje nemoči državljanov ter samovolje in neodgovornosti vladalcev.
V kolikšni meri so vaši televizijski nastopi, pravzaprav kritike, racionalni v smislu, ki sle ga omenili: da lahko dosežejo neki rezultat? Ali sploh kaj dosežete s temi kritikami?
Bil bi precej domišljav, če bi mislil, da dosežem kaj posebnega. Edino, kar je lahko cilj takšnega precej pamfletskega prispevka, je. da morda izostri problematičnost konkretnih ravnanj oblasti. strank, posameznikov. Njihovo dvojnost. In je morda tudi neka oblika katarze skozi ironičnost, posmeh, pa kdaj tudi žolčnost.
Je ta katarza vaša osebna ali naj bi predstavljala katarzo navadnih državljanov, s katerimi se poistovetite? Domnevam, in tudi reakcije gledalcev mi dovolijo misliti, da si ljudje marsikaj od tega. kar povem, tudi sami mislijo. In to na podoben način, ki je sorazmerno neanalitičen. ker gre pač za kratek, pamfletski prispevek, ki je kvečjemu zdravorazumsko-obešenjaško, grafitar-sko precizen. Kolikor mi to uspe.
Imate svojo politično pozicijo? Je definirana pozitivno ali zgolj negativno, kot to, kar niste?
Lahko bi se označil za radikalnega demokrata (smeh). Mogoče tudi v nekoliko anarhoidnem smislu, da sem alergičen na vsako oblast, ki postane samovoljna in nedemokratična, ki ne spoštuje tistega, kar naj bi bila javna korist, res puhlica, demos. Pri čemer se zavedam vseh izkrivljanj, ki jih je demos doživel v teh 2500 letih, odkar se je končala klasična grška demokracija.
Tu se vračam k vprašanju, čemu »nergat«. To gre tudi na rovaš zdravega razuma in praktičnega oportunizma, vsaj kot se kaže iz javnomnenjskih anket. Te po eni strani kažejo nezadovoljstvo in nezaupanje v vse institucije države, začenši s parlamentom, vlado in sodstvom. Po drugi strani pa se ljudje vedno znova izrekajo za status quo. ko vodilne stranke potrjujejo v njihovem dominantnem položaju.
Katera bi bila po vašem tista ključna sprememba za izhod iz statusa quo? In v katero smer naj bi sploh šla sprememba?
Mislim, da gre — poleg »sistemskih« slabosti — za pomanjkanje političnega voditeljstva in vodenja, ne v smislu firerstva in avtoritarnosti, kot je opaziti pri določenih protagonistih naše politične scene, ampak z zgledom in doslednostjo. Bolj gre za zgled in držo, ki bi jo bilo mogoče prepoznati kot nepreračunano. načelno. Ker to. kar imamo doslej, je sicer za zdaj sorazmerno uspešno, je pa tudi vse bolj motno, politikantsko, zakulisno, skratka, že videno. Po koncu osemdesetih let in v začetku devetdesetih, ko je bilo v slovenskem javnem prostoru veliko očiščenje in pomlajenje, se je spet razširilo nespodbudno javno razpoloženje. ki temelji v vladajočem slogu vladanja. v arbitrarnosti, dvojnih merilih, klientelizmu ...
Zdaj sva o politiki govorila s čistega političnega vidika. Kaj pa z gospodarskega vidika? Ste - navsezadnje kot podjetnik - tu zagovornik liberalne usmeritve ali vam je bližja socialdemokratska opcija?
Naš liberalizem še ima določene poteze zahodne socialne demokracije in socialne države.
Vas to moti?
Moti me to. da gre v resnici prepogosto za klientelistično politiko, namenjeno določenim skupinam volivcev. Državna pomoč žrtvam našega divjega kapitalizma je potrebna: a predvsem bi ga bilo treba onemogočati in omogočati ljudem, da si sami pomagajo. Tako pa imamo čudno kombinacijo liberalizma, divje privatizacije in državne »dobrodelnosti« - predvsem v korist strank na oblasti. Torej privatizacijo države.
Kot podjetnik in po vaši preteklosti sodeč ste verjetno bolj nagnjeni k liberalni gospodarski usmeritvi.
Ja, absolutno. Že po - marksistično rečeno - življenjski in delovni praksi moram biti tak. Skoraj ves čas študija sem tudi delal, vendar sem bil v redni službi vsega šest mesecev; nikoli nisem imel tistega »samoupravnega« občutka varnosti. Mislim, da je danes še vedno preveč pričakovanj privilegijev iz statusa, formalne izobrazbe, državne službe — brez preizkusa na trgu. V tem pogledu so se stvari manj spremenile, kot bi bilo nujno za normalen prehod in prihod v Evropo. Podatki o bruto nacionalnem prihodku pravijo, da je skoraj enak kakor na Portugalskem in v Grčiji. To je vse lepo in prav. Toda proizvodnost, se pravi dodana vrednost na zaposlenega, je zelo nizka.
Se je vaša delavnost povečala?
Ha, dobro vprašanje. Mislim, da je doživela vrhunec med letoma 1987 in 1997, zadnji dve leti pa je nepričakovano padla - zaradi zunanjih okoliščin. Razmere so se precej spremenile.
Kako?.
Manj je priložnosti za nastope in dražji so. Koncertni trg, ki je bil že prej trg prodajalcev, to so agenti, je to postal še bolj. Agenti, ki distribuirajo glasbenike, tu prevladajo. To pa zato. ker se izvajalci vedno bolj odločajo za kratke turneje, pri katerih Ljubljana in Slovenija kot sorazmerno majhen trg nima prevelikih možnosti. Koncertne turneje so pač predvsem oblike promocije izdelkov, se pravi nosilcev zvoka. Kot oblika ekonomije pa turneje same po sebi že najmanj petnajst let niso rentabilne. Razen izjem, kot so Stonesi, torej res največje zvezde.
Ste v napačnem poslu? Bi morali biti v diskografskem ?
Hja, gotovo bi mi šlo bolje. Po drugi strani pa nisem pravi tip za tovrstno delo.
Zakaj?
Ker zahteva več dela »od šestih do dveh«. Moj delavnik pa je od dvanajstih, ko začno delati agencije v Angliji, do devetih zvečer, ko pridejo k sebi agenti v Kaliforniji.
Ali manj delate tudi zato, ker se zdaj že počutite socialno bolj varnega kot nekoč?
To bi težko rekel. Ta posel je namreč zelo tvegan. Eno leto je lahko zelo uspešno, naslednje pa dosti slabše, bodisi da ni koncertov bodisi da so bolj tvegani.
Vaše delo je precej individualno. Kaj pa sodelovanje pri Studiu City? Počnete to tudi zaradi občutka pripadnosti nekemu kolektivu?
Gotovo. Studio City je blagovna znamka, ki ima svoj šarm, in ponosen sem na pripadnost tej ekipi, četudi je to zelo individualistična zadeva, zbir posameznikov. z malo sodelovanja. Vsekakor manj. kot bi si ga želel. Ker sodelujemo pripadniki zelo različnih generacij in izkušenj, bi več sodelovanja lahko koristilo. Ampak to je stvar urednika.
Če bi se strogo ravnali samo po finančnem vidiku, marsikaterega koncerta ne hi organizirali.
Absolutno.
Zakaj se jih potem lotite?
Zato, ker imam — upam. da ne bo izpadlo preveč patetično — neki občutek dolžnosti do tega prostora. To je lahko tudi ambicija ali izziv, da poskušam dobiti izvajalca, za katerega ni gotovo, da bo imel množično občinstvo, je pa kakovosten ali pomemben. Gre tudi za željo, da bi se Slovenija ali Ljubljana potrdila kot uspešno prizorišče, ki ima svoje mesto na evropskem koncertnem zemljevidu. V primerjavi s Trstom, ki je podobne velikosti kot Ljubljana in ima zelo močno zaledje, imamo že precej več rockovskih koncertov. Pravzaprav se lahko primerjamo s celotno severovzhodno Italijo, pri čemer ima Slovenija dosti slabše ekonomske razmere. Tudi primerjava s Hrvaško je pozitivna - če odštejemo nekaj največjih koncertov, kot so bili Stonesi.
Toda kako je občutek dolžnosti, želja po uveljavljanju prostora lahko povezana z željo oziroma zahtevo po dobičku, ki jo zahteva čista ekonomska logika? Pravzaprav je v nasprotju z njo. Delno gre za naravo tega posla. Koncert je vedno povezan s tveganjem. Brez tega enostavno ne gre. Če pa že tvegam, potem bom tvegal za imena, ki so tega vredna. Za Kelly Family sem vedel, da so izredno popularni, vendar se nisem kaj pretirano grebel, da bi jih delal, ker mi to ne predstavlja kakšne posebne vrednote. Pa tudi njihove zahteve so nespodbudne. Čeprav gotovo so vrednota za množično publiko. Tega ne zanikam. Niso pa moja vrednota.
Pri Erosu Ramazottiju ste sicer samo pomagali pri organizaciji, toda ali on že prestopa vašo mejo vrednot?
Ja, morda tudi zato, ker sem z zahodnega konca in mi je dober italijanski pop in rock bolj domač. Jovanottija, denimo, sem sam delal. Ramazotti pa je dober avtorski pop rock, ki po kreativni plati ni kič. Poskušal sem biti kar se da odprt. Daleč od tega, da bi bil samo darkerski ali hardeorovski ali laibachovski.
Pred leti ste bili ravno to: precej zaprti za določene glasbene zvrsti in bili precej nestrpno pankovski oziroma kasneje kako drugače opredeljeni. Ste se malce umirili zdaj, »na stara leta«?
He. he. Ne, ne bi rekel. Te ozke usmerjenosti je bilo konec že tam sredi osemdesetih.
Vendar ste takrat še vedno vztrajali ravno pri ozkih glasbenih usmeritvah, kakršne ste prej navedli.
Da, ko je šlo za organizacijo koncertov. To je bila glasba in medijska situacija, ki sem jo najbolje poznal in obvladal. Gotovo, da sem moral tu začeti in vztrajati, dokler nisem »ispekao zanat«. Tudi mednarodni ugled sem najprej pridobil v teh zvrsteh in šele ta mi je nato omogočil dostop do izvajalcev iz drugih smeri. Na začetku pa je šlo tudi za dolg do punkovske scene, na kateri sem bil in jo soustvarjal. Potem ko so na domačem področju bile dosežene meje, pa je bilo stvar treba internacionalizirati. Vendar je bil tu ves čas Novi rock, na katerem so prva leta poleg punkerjev, ki so bili tedaj še povsem neortodoksni, nastopili heavymetalci, Laibach, Videosex in celo Agropop ...
Pravite, da je domača glasba prišla do določenih mej. Zakaj danes niste praktično več prisotni v domačem ustvarjanju? Včasih ste bili organizator, pro-
Igor Vidmar, podjetnik, »nergač«, nekoč ideolog panka
Zapeljivost statusa
quo
Marko Milosavljevič
motor, menedžer ... Danes ste se temu povsem izognili.
Mislim, da je dovolj drugih, ki počnejo vse to. Še vedno se nekoliko ukvarjam z založništvom, z izdajanjem »zgodovinskih« cedejev in paralaibachovskih projektov. Tu pa je tudi Novi rock, pri katerem sem zraven že od začetka, torej devetnajst let.
Kaj od domače produkcije se vam zdi še posebej pohvale vredno?
V tem trenutku je marsikaj zanimivega, od zdaj že skoraj etabliranih Psyc-ho-Path do novih Rhythm Thieves, ki so naredili zelo dober novi cede, Dicky B. Hardy so postali celo mednarodno uspešni, tudi v Ameriki, kar ni majhna stvar. Pa Racija, vztrajno inovativni Demoli-tioni, v mainstreamu Big Foot Mama ... Trenutno pa mi ni všeč to, da ni dobrih načinov naravne selekcije; vsakdo že posname cede in ga izda, če ne drugače, pa v samozaložbi, kar je po eni strani zelo demokratično ...
... saj to so bili ideali panka.
Ja, seveda. Ampak ker ni prave selekcije, ker trg ne učinkuje, kritika pa še manj, .velja v medijih, ki predstavljajo to produkcijo javnosti, pravilo »anything goes«, vse gre skozi, vse je bolj ali manj enako pomembno. To pa prepogosto pomeni promocijo povprečne, trendovske glasbe, ki pa vseeno najde svoj prostor v medijih, celo nacionalnih, in to celo prej kot ona kakovostna.
Se vam ne zdijo vaše pripombe podobne pripombam Dimitrija Rupla na račun Pankrtov: drugorazredna glasba, vse gre skozi, ni selekcije, najdejo prostor v nacionalnih medijih. Mar ni to neko »jamranje starih«?
Mislim, da ne. Rupel je s tovrstnimi opazkami, ki naj bi se nanašale na tehniko in kakovost, zgolj prekrival svoje ideološke zamere in snobovsko užaljenost, neke vrste meščanski gnus nad Pankrti.
Torej se ne bojite, da bi se vaš okus kon-serviral, postal konservativno nespremenljiv?
Kaj vem. Če so besedila banalna, če je glasba povprečna in klišejska, potem je vseeno, ali je »moderna« ali »tradicionalna«. Naj cveti sto tisoč cvetov. Bom pa le rekel: »To pač ni to.« Gre za to, da ni splošno sprejetih meril in mehanizmov vrednotenja. Mislim, da so pri tem mediji, še posebno elektronski, velik dejavnik izkrivljanja dejanskega položaja in nižanja kakovosti. Prepogosto privolijo v najnižji skupni imenovalec in najbolj populistične in neambiciozne produkcije.
Se vam zdi, da ste se umirili?
Ja, prav gotovo sem manj odprt za velika tveganja kot pred desetimi ali dvajsetimi leti. Se mi pa vseeno zgodijo ...
Vaša zadnja dva koncerta, Alanis Morrisette in festival Alter 2000, sta odpadla. Ste bili nezadovoljni?
'elo. Še posebej odpoved koncerta Mo-issettove me je močno razočarala, ker nislim, da je eden najmočnejših in naj->ristnejših avtorskih glasov na rocko-'skem obnebju, in sem si jo tudi sam :elel slišati. Pri prvem, rockovskem delu \lter 2000 pa moram prevzeti svoj del >dgovornosti za ne dovolj natančno pre-lojo konkurenčnosti programa oz. osta-ih okoliščin, predvsem drugih podobnih rrireditev. Očitno so vikend festivali na irostcm, ki so se razširili v zadnjih le-ih, v poletnem času postali prevladujoča rblika zabave.
In izpodrivajo druge koncerte?
Ja, v poletnem času prav gotovo. Ampak to je šele pol zgodbe. Druga polovica festivala Alter 2000 - poimenovana Breakbitnikk, ki bo septembra -bo gotovo bolj uspešna. Gre za najnovejšo glasbeno produkcijo: breakbeat, drum’n’bass, hiphop ..., ki bo lahko pritegnila mlado publiko in medije, saj je res glasba za prihodnost. Program pripravlja ekipa Radyoyo.
Kakšen se vam danes zdi pomen glasbe? Je še tako pomembna kot nekoč?
Glasba je danes postala bolj nekakšen soundtrack. ozadje. Včasih je bila bolj v prvem planu. Tudi kot prednosten način izražanja generacijskih občutij in stališč ni več tako močna. Ni več toliko medij ustvarjalnega izražanja, kolikor je še ena nalepka, blagovna znamka, tako kot majice, čevlji, očala. In seveda in predvsem zabava. Prevladal je lahkotnejši, potrošniški odnos do glasbe; okusi se hitreje spreminjajo. Seveda še obstajajo pomembne enklave glasbe kot načina življenja ali eksistencialne drže. Vendar so bolj marginalne.
Je to znak prevladujočega današnjega pragmatizma kot nasprotje nekdanjega idealizma?
Lahko bi tudi tako rekli. Čeprav mislim, da je to naravna posledica demokracije in tržnega sistema. Vse je na izbiro, vse je na voljo. Pomanjkanje načinov, svobode izražanja v prejšnjih časih je takrat delovalo kot vzpodbuda in motivacija in že kar nuja iskanja novih načinov. Danes pa si na internetu postrežeš s tistim, kar ti v tistem trenutku najbolj ustreza.
Mimogrede, igrate kdaj videoigrice?
Ne, nikoli, niti v časih tetrisa. Imam računalnik, vendar ga ne uporabljam za
to. Vsa ta sajber scena mi deluje precej izumetničeno.
Torej ne živite v virtualnem, ampak v resničnem svetu?
He, he, delno vsi živimo v virtualnem svetu. Mislim, da je slovenski prevod virtualnega kot navideznega popolnoma ustrezen. To je navsezadnje oblika pobega od stvarnosti.
Vedno več ljudi je politično in družbeno apatičnih, beži iz realnosti, se ukvarja z raznimi oblikami navideznosti in zabave. Vi pa vztrajate pri politiki, ekonomiji in družbeni angažiranosti. Se kdaj zazdite sam sebi kot...
Dinozaver? Pravzaprav ja. Drugače rečeno: za dobršen del pisateljske in druge amaterske politične angažiranosti se zdi, da ni samo stvar etičnega imperativa in nezadovoljstva, ampak tudi - zavednega ali nezavednega — občutka, da je pisateljska drža, ki je bila pomembna v sedemdesetih in prej kot disidentska in v osemdesetih kot narodobuditeljska in državotvorna, v devetdesetih po zmagi demokracije zašla v eno preklemansko nerelevantnost in vedno večjo gluhost okolice. Ta občutek mi ni povsem tuj.
V primeru pisateljev to velja verjetno še posebno zato, ker jim tržna demokracija že sama po sebi ni naklonjena, glede na to, da lahko le redki živijo od trga.
Vsekakor. Izjeme so zelo redke. Izgubili pa so tudi privilegirani odnos, ki so ga nekoč pisatelji in kulturniki imeli z oblastjo.
Omenjate kulturnike, pa politike in gospodarstvenike. Kaj pa je vaša prva identiteta? Podjetnik? Kritik? Ali kaj drugega?
Upam, da je večplastna. Igram različne vloge in težko bi določil glavno. Politik nisem, razmišljam pa o tem. Glasbenik nisem, delujem pa na tem področju. Gospodarstvenik ne morem biti kdove kakšen, ker je kulturnoglasbena ekonomija majhna in zelo specifična. Pa vendar -sem predvsem koncertni promotor.
Ali kdaj primerjate glasbo in politiko?
Glasba je zame prostor nekakšne svobode, kjer si lahko vsakdo izbere svoj okus, in če ti nekaj ni všeč, tega ne poslušaš; ugasneš radio ali televizijo, zamenjaš kanal ...
V politiki je to težje.
Seveda. To je določujoča, omejujoča in vseobvladujoča dejavnost — tudi v demokraciji. Pri nas sicer še vedno funkcionira na precej domačijski, ne ravno precizen način. Ni še popoln mehanizem — na srečo. Ima pa ambicije, da bi obvladovala čim več. In tu je ironična dilema: kaj bi si bolj želeli? Da bi slovenska politika postala tako urejena in učinkovita, da bi nas začela že ogrožati? Ali pa, da bi ostala takšna, kot je, ko pa se sprašuješ, kdaj se bo vendar ta lonec razbil?
Torej nekakšen italijanski položaj?
Ja, v politiki je nekako tako kot pred nastopom Čistih rok. Za zdaj se sicer zdi, da vsaj ekonomija funkcionira. Ampak zadnja gibanja kažejo, da bi lahko šlo kmalu na slabše: prevelik proračun, padanje vseh mogočih kazalcev, izvoza, tolarja ...
Toda o tem že kar nekaj časa govorite, pa do poloma še vedno ni prišlo.
Ha, ha, to je res. In to mi oponašajo: da sem katastrofist. Ampak res mislim, da se te škarje počasi zapirajo.
Desetletje pomoči ob naravnih nesrečah -
katastrofa
Preveč ljudi, premalo gozdov, topla greda
The Independent on Sunday, London
-•_» naslednjih petih mese-W cih se bo iztekel dese-M	tletni program boja za
M	zmanjševanje števila na-
ravnih nesreč, ki je pote-kal v okviru Združenih narodov. Bil je popolna
gladešu pa tako dolgotrajnega poplavljanja sploh ne pomnijo. Potem je tu še množica drugih katastrof, ki so prizadele 300 milijonov ljudi. Nastale škode je za 60 milijard funtov - v enem letu je škode tako kaj dvakrat več kot v celotnih osem-desetihrjetih.
katastrofa.
Leta 1989 so v organizaciji Združenih narodov soglasno sklenili, da bodo devetdeseta leta posvečena preprečevanju naravnih nesreč. Delegati, ki so se pretekli teden udeležili konference, na kateri naj bi ocenili uspešnost kampanje, so spoznali, kako neuspešni so bili. Število naravnih katastrof se je v zadnjih desetih letih povečalo za trikrat - njihovi stroški, upoštevajoč inflacijo, pa so se povečali kar za devetkrat.
Lansko leto je bilo doslej najbolj črno - orkana Mitch in George sta pustošila po Karibih, na Kitajskem so bile najhujše poplave v zadnjih petdesetih letih, v Ban-
Tako katastrofalnih poplav kot lani še ni bilo - 96 poplav v 55 državah - v zadnjih štirih letih pa so divjali tudi najbolj siloviti orkani v zgodovini. Orkan Mitch, ki je zahteval kar deset tisoč življenj, je najhujša naravna katastrofa, ki je kdaj prizadela zahodno poloblo.
V Centru za epidemiologijo naravnih nesreč, ki ijnasedež v Bruslju, so letos zabeležili 102 katastrofi, med drugimi tudi januarski potres v Kolumbiji, v katerem je /jmmjlo 1171 ljudi, in doslej najsilovitejša ; tornada, ki sta maja divjala v Oklahomi in Kansasu. Prejšnji teden so poplave spet prizadele dva milijona ljudi v Bangladešu, vode reke Jangce kiang pa znova
naraščajo in že napovedujejo poplave, podobne lanskoletnim.
Debbie Sapir, direktorica omenjenega centra, pravi: »To desetletje ni bilo uspešno.« Generalni sekretar Združenih narodov Kofi Anan pa je prejšnji teden na konferenci obžalujoče dejal: »Kljub desetletju trdnega in ustvarjalnega dela število in stroški naravnih nesreč nenehno naraščajo.«
Po mnenju Rdečega križa in drugih strokovnih teles za naraščanje števila naravnih nesreč obstajajo trije razlogi. Prvič, ljudje se nevarnostim vse bolj izpostavljajo. Čeprav revščina in število prebivalstva naraščata, je vse več ljudi iz držav tretjega sveta — kjer več kot 90 odstotkov škode povzročijo naravne katastrofe — tako rekoč prisiljenih živeti na ogroženih površinah, na primer na obalnih peščenih plitvinah v Bangladešu in pobočjih, pozidanih z barakarskimi naselji v Riu.
Sodeč po ugotovitvah ene od raziskav kar štirideset od petdesetih najhitreje rastočih mest na svetu leži na potresno ogroženih območjih. Raziskava, ki so jo zaradi lanskoletnih rekordnih poplav izvedli v Veliki Britaniji, je pokazala, da kar polovica vseh hiš, zgrajenih po drugi svetovni vojni, leži na površinah, ki bi jih utegnilo poplaviti.
Drugič, naravne »obrambne naprave« so bile uničene - z izsekavanjem gozdov, ki vpija dež, z izravnavanjem rečnih strug, zaradi česar voda sicer teče hitreje, zato pa tudi pogosteje uniči rečni breg. V zadnjem poročilu o svetovnih katastrofah, ki ga je prejšnji mesec objavil Rdeči križ, piše, da orkan Mitch »ni bil pretirano močan vihar«, dokler ni dosegel Srednje Amerike. Do katastrofe je prišlo zato, ker je deževje prizadelo gola pobočja hri-
bov, kar je povzročilo poplave in drsenje blata.
Posledice lanskoletnega poplavljanja reke Jangce kiang so bile - meni vvashing-tonski inštitut Worldwatch — tako hude zato, ker so v njeni okolici posekane več kot štiri petine vseh gozdov: po tej katastrofi je kitajska vlada prepovedala tovrstno poseganje v okolje in ukazala, da je nedavno izsekana pobočja treba pogozditi. Tudi posledice poplavljanja Rena v letih 1993 in 1995 so bile toliko hujše, ker je bilo 90 odstotkov zgornjega toka reke preusmerjenega z njene naravne poti.
In tretjič, veliko znanstvenikov je prepričanih, da je zaradi ogrevanja ozračja deževje čedalje bolj obilno, vse pogostejše pa so tudi poplave, saj gladina morja narašča. Skoraj vsi so tudi prepričani, da se bo v prihodnosti to le še stopnjevalo.
»To je povzročilo vsesplošni preplah,« pravi Peter Walker, vodja oddelka za naravne nesreče pri Rdečem križu.
Znanstveniki pričakujejo, da bo v prihodnjem stoletju naravnih nesreč še več zaradi nenehnega naraščanja števila prebivalstva, okolju povzročene škode in ogrevanja ozračja. Do leta 2025 bo kar 60 odstotkov ljudi izpostavljeno katastrofam. Zato so vsi, razen morda peščice optimističnih udeležencev konference, ki jih podatki Združenih narodov niso prestrašili, sklepno deklaracijo naslovili z besedami: »Varnejši svet v 21. stoletju.«
Dobre novice
Ni vse tako črno - preprečevanje naravnih nesreč je bilo nemalokrat tudi uspešno:
Število tistih, ki so v poplavah izgubili življenje, je v Bangladešu - zahvaljujoč učinkovitemu in zgodnjemu obveščanju - močno upadlo, čeprav je poplav čeda-
lje več. Ko gladina rek začne naraščati, je o tem obveščenih 30 tisoč prostovoljcev društva Rdeči polmesec. Opremljeni s prenosnimi radijskimi sprejemniki in megafoni se prostovoljci odpravijo med ljudi, ki živijo v njihovi okolici, da bi jih posvarili pred nevarnostjo. In ker so vsi domačini, jim ljudje verjamejo. Umaknejo se na gričke, kjer so zgradili vodnjake s pitno vodo, uredili ribnike, od koder dobijo hrano, in zasadili drevesa, ki zagotavljajo gorivo. Tu se zadržujejo, dokler voda ne upade.
Potem ko je leta 1950 voda popolnoma poplavila Winnipeg v Kanadi, je premier province Manitoba Dult Roblin ukazal, da je mesto treba obdati s kanalom, kar bo preprečilo, da bi se kaj takšnega ponovilo. Skoraj petdeset let je bil Duffov kanal nekakšna lokalna šala. Potem pa so pred dvema letoma vode spet narasle, in to mnogo hitreje kot leta 1950. Okoliška mesta so bila kmalu poplavljena, Winni-peg pa je, zahvaljujoč kanalu, ostal suh. Duffov kanal, katerega gradnja je stala 40 milijonov funtov, jc mestu tako prihranil milijarde dolarjev, kolikor bi znašali stroški odpravljanja škode.
Na konferenci, ki je potekala prejšnji teden, so udeležencem povedali, da so Švicarji z gorskih pobočij odstranili nekaj skal. da bi ugotovili, katera vegetacija najučinkoviteje preprečuje zemeljske plazove.
Oblasti v Afganistanu so v eni od dolin namerno sprožile drsenje blata, da bi ugotovili, kako ga ustaviti.
V nekaterih državah so preoblikovali rečno strugo; vodo so speljali v meandre, tako da spet teče počasneje, nekoč poplavljene površine pa so tako postale »varnostni ventili«.
pod Kailash. Uradniki so nam prepovedali kampiranje, kar je bilo nerazumljivo, saj so bili naokrog postavljeni tibetanski šotori - a kdo neki bi sicer razumel to nenehno spreminjajočo se »politiko«. Kitajci so antilogiko izdelali do perfekcije.
Mont Kailash
»So gore, ki so le gore, in so gore z osebnostjo. Osebnost izžareva moč, je dosledna, skladna, harmonična ... Če so vse te kvalitete združene v eni osebi, potem govorimo o vodji, mislecu, modrecu, učitelju ... o posodi božanske modrosti. Toda če so take kvalitete združene v neki gori, jo prepoznamo kot posodo kozmične energije in jo imenujemo sveta gora. Moč take gore je tako veličastna in hkrati subtilna, da privlači ljudi kot nevidni magnet,« je v tridesetih letih tega stoletja zapisal lama Anagarika Govinda v knjigi The Way of the White Clouds.
Dolgo so mislili, da sta gora Kailash in sveto jezero Manosarovar le legendi, dokler ni znani švedski kartograf Sven Hedin leta 1908 dokazal, da gora in jezero resnično obstajata. Že od pradavnine je skrivnostna gora Kailash navdihovala ljudi. Do 12. stoletja naj bi pripadala le prvotnim prebivalcem Tibeta, bonom, in pozneje tudi hindujcem, ki jim ime Kailash pomeni »svastiko devetih streh« in simbol moči. Svastiko je izklesala narava sama in je izredno lepo vidna zlasti z južne strani. Toda po legendarnem spopadu modreca Milarepe in šamana Noro Bon Chungom pripada gora tudi budistom. Po sanskrtu jo imenujejo Meru ali Sumeru. Za hindujce in budiste je Kailash center — »popek sveta«. In to ne le fizični, ampak tudi nadnaravni - metafizični center sveta. Tako kot je naš psihofizični organizem mikrokozmos oziroma kopija vesolja, tako je Kangrinpoche, kot ji tudi pravijo Tibetanci, glavni hrbtenični živec v našem planetarnem živčnem sistemu. Kot je za Hindujce Kailash prebivališče Šive, tako budistom predstavlja ogromno Mandalo Dhyani - simbol Bude in Bodhi-satve. Da je Kailash res nekaj posebnega, kaže že bežen pogled na zemljevid. Gora, popolnoma izolirana v centru transhima-lajskega pogorja, se dviguje kot najvišji zvonik na »strehi sveta«, na vznožju katerega izvirajo štiri svete azijske reke. Po tibetanski legendi teče reka Brahmapu-tra (Tsang-bo) iz ust konja na vzhodu Kailash, Sutlej (Lanchen khamba) iz ust slona na zahodu, Indus (Senge khamba) iz ust leva na severu in Ganges (Magja khamba) iz ust pava na jugu. Konja, slona, leva in pava so jahali štiri bude Amithaba, Ratnashambava, Amogasidhi in Aksob-hya, ki so odgovorni za štiri doline ob sveti gori Kailash in utelešajo različne vidike metafizičnega dojemanja razsvetljenja.
»Medtem ko modernega človeka ženeta na goro njegov ego in ambicija biti prvi na vrhu, zato goro časti, kot si želi, da bi po osvojitvi častili tudi njega, pa je ozaveščen človek odprt duhu gore, da ga ta prevzame v vsej veličastnosti,« piše Lama Angarika Govinda. Kot pravijo Tibetanci, je človeku »tehnične, materialne civilizacije« pomemben vrh, medtem ko je človeku »duhovne civilizacije« pomembna POT.
Konec prihodnjič
Marko Kočevar
Tibetanska sveta gora Kailash (6714 m) in jezero Manosarovar (1)
Blizu oblakov in zvezd
Tanja Zgonc
inchen Lamo je v svoji knjigi We Tibetians že leta 1926 jezno zapisala: »Skoraj vsakdo, ki pride v mojo de-želo, misli, da mora o njej napisati knjigo ali vsaj članek ...« - oprosti, Rinchen Lamo, jaz tudi.
Plesalci smo nekakšni moderni nomadi. Obiski festivalov in gostovanja so mi omogočili videti precejšen del sveta, toda vsa potovanja so se vedno vrtela le okoli plesa in koreografije, medtem ko je Tibet - moja velika želja - ostajal v sanjarijah.
Pred dobrim letom sva se s prijateljem Stefanom, prav tako plesalcem in koreografom, odločila, daje sanjarjenja dovolj, in se lani junija odpravila v Tibet. Najin cilj je bil videti tako osrednji turistični del, zlasti pa neobljudeni in še vedno težko dostopni zahodni del Tibeta, območje svete gore Kailash (6714 m) in svetega jezera Manosarovar. Na potovanje sva se začela pripravljati že nekaj mesecev pred odhodom. Ponavadi si popotniki izmenjujejo informacije, toda ker nisem našla nikogar, ki je že bil v zahodnem, neobljudenem delu Tibeta, sva se večinoma opirala na podatke iz vodičev Garyja Mc-Cueja in Lonely Planeta. Za slednjega lahko rečem, da v marsičem pretirava in so nekateri nasveti precej netočni.
Mont Kailash je namreč sveta gora, na katere vrh se enostavno ne sme. Moji prijatelji so se šalili, da je zato pač razumljivo. da ne najdem nikogar, ki bi tam že bil. saj moram vendar vedeti, da če se na vrh gore ne sme, tja ne bo lezel noben Slovenec. No, Stefan, ki je Nemec, je spoznal 50-letnega Hansa, ki je že nekajkrat vodil manjše skupine v Tibet. Hans nama je predlagal, da se pridruživa njegovi skupini, ki naj bi odpotovala avgusta, kar je bilo za naju prepozno, pa tudi oba »vodiča« sta priporočala potovanje v zahodni del Tibeta od konca maja do začetka julija. Kasneje sva zvedela, da Hansovi skupini do^ailash ni uspelo priti, saj so reke do'avgusta že tako narasle, da so bile vse poti neprehodne.
Že med pripravami sva si zapičila v glavo, da ne bova potovala z organizirano skupino, četudi sva vedela, da to še zdaleč ne bo enostavno. Potovanje v Tibet je mogoče le v organizirani skupini, z desetinami dovoljenj, ki omogočajo prehod mimo številnih kitajskih nadzornih točk pred mesti, naselji, rekami; oboroženi kitajski vojaki, včasih še najstniki, pa te lahko ustavijo kar sredi stepe. Tibet je okupirana dežela, v kateri kitajska vlada nenehno spreminja pravila, etično strukturo, naseljuje Kitajce in na vse načine zmanjšuje nataliteto Tibetancev. Tibet je zanje strateško območje, ki ga hočejo popolnoma obvladati.
Dežela, ki je slovela kot simbol dobrega, kot trdnjava spiritualnosti, dežela, v kateri naj bi bilo ohranjeno sožitje modrosti in harmonije, počasi izginja. Tibetanski budizem je po filozofski plati želel združiti najboljše strani budističnih filozofij. V Tibetu poleg predbudistične religije bon, ki ni bila nikoli povsem izrinjena oziroma se je celo spojila z budizmom, obstaja več usmeritev tibetanskega budizma, od poganskih do najbolj subtilnih filozofskih stvaritev.
Zadnja leta je postal budizem in s tem Tibet velika modna muha predvsem znanih hollywoodskih igralcev; napisanih je bilo ogromno knjig in posnetih veliko filmov. Tibet je postal moden tudi pri nas. Veliko »novodobnih učiteljev« skoči v Tibet za teden ali dva in po vrnitvi že učijo različne tibetanske meditacije, ki se jih morajo celo tibetanski menihi učiti dolga leta. Toda to ni nič novega. Bolj zanimivo se mi je zdelo odkritje, da celo tako razvpitih tibetanskih pomlajevalnih vaj — vrelca mladosti — v Tibetu ni poznal noben menih, pa sem jih povprašala kar nekaj, in to tako v osrednjem delu, ki je posejan s še delujočimi samostani, kot na zahodnem,
Z. wmr. slomnrania. con
slo1enia.com
Internetni imenik.
redko obljudenem območju. Geslo »kruti materializem izginja, prihaja lamaizepi« se je začelo vedno bolj širiti med zahodnjaki, željnimi instant odrešenja. Potovanja, pa čeprav le do mesta Lhasa oziroma včasih kar samo po Cesti prijateljstva, popotniki pogosto preveč mistifici-rajo. Človek bi pomislil, da bo vsa ta »moda« Tibetu kaj koristila, toda kaže, ne bo prišlo niti do tako želene avtonomije, za katero se borijo organizacije Free Tibet po vsem svetu. Tudi denarna pomoč koristi le Tibetancem v izgnanstvu, ki vedno bolj postajajo nekakšni »azijski Židje«.
Od leta 1980, ko so Kitajci »odprli« Tibet turistom, ga pospešeno podirajo, prenavljajo in gradijo nekakšno kitajsko turistično provinco. Zlasti zadnja štiri leta postaja osrednji del Tibeta z znanim, nekdaj »skrivnim mestom« Lhasa vse manj tibetanski in vse bolj ogromen muzej, ki ga Kitajci prodajajo za svojega. Prav zato sva si s Stefanom želela na zahod proti sveti gori Kailash in priti v stik s pravo močjo narave na »strehi sveta«.
Priprave na pot
Najino potovanje v Tibet se je začelo v glavnem mestu Nepala, Katmanduju. Po enem tednu posedanja in pitja čajev po različnih »agencijah« sva končno prišla do nekakšnih papirjev, napisanih v kitajščini. Kaj je pisalo na njih, še danes ne veva prav dobro, a večinoma so bili učinkoviti, in to celo brez sicer običajnega obveznega podkupovanja na kitajskih nadzornih točkah. Iz Katmanduja sva v glavno mesto Lhasa odletela z letalom, saj je v Tibet mogoče vstopiti le v organizirani skupini oziroma z agencijo. Na srečo je takih »individualnih« popotnikov veliko, tako da se »skupine« oblikujejo v Katmanduju in se nato razkropijo ter posamično spopadajo s nadzornimi točkami. Toda jaz nisem želela biti čisto običajna turistka, ampak sem si pretenciozno domišljala, da bom Tibet prepotovala kot nekakšna sodobna Aleksandra D. Neel, prva belka, ki ji je leta 1923, preoblečeni v tibetanskega romarja, uspelo priti v »skrivno mesto« Lhasa in je po štirinajstih letih potovanja po Aziji in preučevanju budizma postala celo lama.
Mesti Lhasa in Katmandu v osrednjem delu Tibeta povezuje Cesta prijateljstva, ki razen na nekaterih kratkih odsekih ni asfaltirana, temveč posuta s peskom. Za to skrbijo nekakšne cestne službe, v katerih Sizifovo delo večinoma opravljajo Tibetanke. Cesta poteka na 4000 metrih in se trikrat dvigne nad 5000-metrske prelaze. Cesto prijateljstva sva s Stefanom bolj ali manj preštopala na konjih, odprtih tovornjakih, in če sva imela srečo, celo v džipih.
Tradicionalna podoba osrednjega dela Tibeta žal izginja in tamkajšnja drugačna podoba me je nemalokrat pošteno razžalostila. V osrednjem Tibetu živijo le še Tibetanci, ki so ali prestari, da bi pobegnili, ali pa so bili rojeni po kitajski zasedbi Tibeta in je njihova glavna preokupacija posel, ne glede na to, s kom, s čim in kako — le da je zaslužek dober. Zanje in Kitajce je zahodnjak le nekakšna hodeča banka. Drugačni so menihi, ki sicer radi komunicirajo s tujci, a pogovor takoj prekinejo, če se približa skupina s kitajskim vodičem.
Nasploh velja, da so menihi bolj sproščeni v zahodnem delu Tibeta, kjer je manj kitajske vojske.
S Stefanom nisva imela večjih problemov na nadzornih točkah. Najini uradni papirji so resnično zalegli, za dalj časa se nama je zataknilo šele pred mestom Shigatse, kjer so naju vojaški uradniki pustili čakati skoraj ves dan. Uradniki imajo poseben talent za to, da se začneš počutiti nevidnega. Kljub temu sva se poskušala čim bolj smehljati, pila sva čaj, ugotavljala, kdaj bo pravi čas za podkupnino, in se trudila, da ne bi »izgubila obraza« ali, povedano drugače, da ne bi reagirala zahodnjaško temperamentno in nestrpno. Brez kakršnega koli pojasnila sva po šestnajstih urah čakanja končno dobila potne liste, plačala prehod v mesto in se srečna zdrenjala na tovornjak, poln tibetanskih delavcev.
Če potuješ z agencijami, ki te v avtobusih prevažajo kot v nekakšni zlati kletki in ti kažejo predvsem tisto, kar hočejo, je za hrano poskrbljeno. Če potuješ neorganizirano, pa kratko malo ne gre brez kitajskega in tibetanskega slovarja ter zlasti govorice telesa. S Stefanom sva se dogovorila, da bo kitajščina njegova naloga, ti-betanščina pa moja. Tako sva se sporazumevala vsak ob pomoči svojega slovarja in predvsem z veliko smeha. Hrana je v Tibetu vsaj štirikrat dražja kot v Nepalu. V samostanih na primer je mogoče dobiti tupko - nekakšno juho z zelenjavo in rezanci ter tsampo - ječmenovo moko, pomešano z vodo. Toda najina najpogostejša hrana je bila kar instant juha z rezanci, ki so jih prodajali v vsakem, še tako majhnem kraju po 5 juanov oziroma 1 marko. S posebej pripravljeno hrano za »trekerje«, ki sva jo nosila v nahrbtnikih, sva varčevala, kar se je kasneje izkazala kot zelo pametna odločitev. Na poti proti Kailash namreč druge hrane, razen tsampe, ki sva jo dobivala pri nomadih, in znamenitega maslenega čaja skorajda nisva več dobila.
Najin zadnji postanek pred odhodom v zahodni del Tibeta je bila nič kaj prijazna vasica Nyalam, kjer sva tri dni čakala na šerpo in džip, za kar sva se dogovorila že v Katmanduju. Nyalam je le 30 km oddaljen od obmejnega mesta Zhangmu, toda ker se je v Nepalu že začelo monsunsko obdobje, so se začeli nevarno sprožati zemeljski plazovi in zaprli že tako ozko cesto. Predvsem naju je skrbelo, ali se bodo »najini Katmandujci« držali dogovora. In so se. Super! Gora Kailash - prihajamo!
Pot proti Mont Kailash
Želja, od blizu doživeti moč narave na »strehi sveta«, se mi je začela uresničevati.
Iz Nyalama smo po Cesti prijateljstva prečkali prelaz La Lung-la (5210 m) s pogledom na Mt. Everest in se nato s ceste spustili na brezpotja proti zahodu. Tokrat sva potovala skupaj s šerpo, ki se je izkazal kot izjemen vodič čez brezpotja. Na poti proti Kailash nas je spremljal pogled na himalajsko verigo, mi pa dobesedno enkrat čez jezera in reke, drugič čez stepe
in sipine. Pot na zahod je zaradi težko prehodnih rek, step in sipin težko dostopna, toda prav v tem je bil pravi čar potovanja. In tako bo ostalo morda le še kakih deset let. Vlada tam že gradi mostove in ceste, četudi še vedno ne verjamem, da bo zahodni del Tibeta kdaj zelo obljuden. Srečevala sva večinoma Tibetance in Indijce, medtem ko so bili »trekerji« in osvajalci vrhov, kot na primer na območju Mt. Everesta, sila redki.
Na vrh svete gore Mont Kailash (6714 m) se ne sme. Mogoče se je vzpeti le na »vrh« kore (5636 m). Kora se imenuje pot, ki v smeri urinega kazalca obkroži goro, po kateri hodijo vsi, razen avtohtonih prebivalcev, bonov, ki jo obkrožijo v nasprotni smeri.
Pravzaprav je že pot do Kailash neke vrsta kora. S Stefanom sva se počutila kot v sanjah, medtem ko sva teden dni v džipu poskakovala po brezpotjih, brodila čez reke ali bila občasno popolnoma zasuta z mivko. Vožnja po sipinah je vzbujala občutek, da se vozimo po nekem že davno odplavljenem morju, med školjkami in polžki, ki sem jih nabirala v mivki na 4000 metrih in so dajali občutek brezčasnosti. Pogled na himalajsko verigo, ki je na tej višini videti, kot da bi se vozila po Alpah, neverjetna bližina oblakov in zvezd - vsa ta neizmerna prostranost narave me je potegnila vase.
Ko sva prvi dan potovanja z džipom proti Kailash postavila šotor, sva dobila obiske. Dve veliki in tri male glave so se stegovale v šotor. Nihče od naju jih ni slišal priti, in ko sem jih zagledala, sem od presenečenja zavreščala, oni pa tudi. Hotela sem se preobleči in zaprla prvo zadrgo šotora, glave pa so spet pokukale pod ponjavo v notranjost. Žlezla sem iz šotora in nomadska družinica je stala le kak meter od mene in si me nepremično ogledovala. Počasi smo se začeli nasmihati drug drugemu, otroci pa so že stegovali roke. Razdelila sem jim piškote, medtem ko so mi oni nenehno nekaj dopovedovali. Šetpa mi je razložil, da bi radi videli fotografije. Pokazala sem jim fotografije moje družine in prijateljev. S sabo sem jih imela zato, ker se na sveto goro Kailash vselej nese fotografije ali osebne predmete ljudi, ki so ti ljubi, in se jih tam pusti z namenom, da bi tudi njim »pomagala« energija gore. Tudi kasneje so se fotografije izkazale kot čudovito komunikacijsko sredstvo. Nekateri nomadi še nikoli niso videli fotografij, toda po tako dobri izkušnji in »klepetu« s prvimi »obiskovalci«, ki so skoraj zlezli v najin šotor, sem tudi pozneje vselej privlekla na dan nekaj fotografij in led je bil prebit. Četudi plašni, so nomadi zelo radovedni, in to prav nič manj kot jaz. Pri tem pa me je vsakič znova presenetila njihova neslišnost. Medtem ko na prostranih ravninah nikdar nisem videla nikogar, so se vselej že po kakih dvajsetih minutah, ko sva postavila šotor, iznenada pojavili. Tistim nomadom, ki smo jih srečevali, medtem ko smo mimo njih drveli z džipom, smo se verjetno zdeli kot prišleki z drugega planeta. Njihov čas se meri v letnih časih, naš v urah, minutah, in vsi zahodnjaški problemi, ki sem jih prinesla s sabo, so se v tej brezčasnosti dobesedno razblinili. Poleg nomadov smo srečevali tudi čudovite črede divjih konj in antilop, ki so prosto dirjali čez stepe in nam nekajkrat prekrižali pot. In zlasti simpatično tibetansko govedo, jake. Tistih, na-lišpanih z barvastimi trakovi in imeni, lastniki ne ubijajo in njihovo mleko uporabljajo za sir in masleni čaj. Sicer pa je jak za nomade življenjskega pomena. Njihovo meso uporabljajo za hrano, njihove kože za šotore, obleko in nekakšne spalne vreče ter posušeno blato za kurjavo. Tibetanci na splošno ne ubijajo majhnih živali, saj pravijo, da jih je za prehrano treba preveč pobiti; tako ne jedo rib, ki jih je sicer polno v rekah, ampak raje ubijejo eno veliko žival, jaka na primer, in z njo nahranijo več ust.
Zadnji dan pred vzponom na Kailash je bil najtežji. Na poti smo kar nekajkrat pomagali na pol potopljenim in zagozdenim tovornjakom in džipom indijskih romarjev, ki so se odpravljali na Mont Kailash oziroma so se od tam vračali. Po enem tednu smo prispeli v naselje Darchen
Tibetanska pokrajina - Na poti h gori Kailash.
pasmi
Nadaljevanje s 26. strani
te reči. Zdi se, da številni ne vedo, da bi s svojim delom morali prispevati k oblikovanju civilizacijskih standardov normalne družbe. Da bi morali zagotvaljati javnost dela, pa tudi kritike vseh, ki javno nastopajo, da pa bi se morali pri tem držati nekaterih pravil demokratičnih družb. Ta pravila so znana tudi pri nas in lepo opredeljena v ustreznih pisnih normah, npr. v kodeksu novinarske etike in še kje.
Sam sodim med tiste, ki menijo, da mora vsak nositi svoj del odgovornosti in posledic svojega ravnanja, pa tudi med tiste, ki se temu niso nikoli izmikali. Kot član najvišjega vodstva Demosa in njegove kadrovske koordinacije tudi nisem pritegnil Janševi teoriji o »labodjem spevu slovenskih novinarjev«, pač pa sem protestno izstopil iz sveta nacionalne RTV ob poskusih sprejemanja pravilnikov, ki bi na nedemokratičen način omejevali novinarje pri njihovem delu. Še vedno verjamem in zaupam, slovenskim novinarjem! Seveda ne vsem, še najmanj pa tistim, ki mislijo, da »morajo« politiki prenesti tudi natolcevanja, se pravi nepreverjena podtikanja in osebne žalitve vseh vrst, po drugi strani pa novinarji niso dolžni in ne smejo nositi nikakršne odgovornosti in posledic za svoje početje.
Samo enkrat sem se kot državljan v polemiki z nekim novinarjem skliceval na dejstvo, da ga tednik Mladina obravnava kot domnevnega udbovca, pa sem dobil za tri mesece nagobčnik za javno besedo in moč takojšnje izvršitve kazni, če bi se še kdaj »spozabil« in karkoli očital kakemu novinarju.
Trdno verjamem, da morata tako kot vsakdo tudi novinar in politik nositi posledice svojega ravnanja, da morata biti oba, pa tudi vsi drugi, enako obravnavani tako po načelu »ad rem« kot tudi »ad personam« — vendar oboje ob upoštevanju ustreznih standardov.
Če »moram« kot politik, se pravi kot javna oseba, prenesti celo natolcevanja, potem »mora« novinar kot del prejšnje in sedanje elite, ki nosi ključno odgovornost za oblikovanje družbenih meril in sploh podob časa, odgovarjati za svoje delo na ustrezen način. Če ne bo tako, potem bo lahko vsakdo sam sebi napisal poljubno anonimko s poljubnimi klevetami na račun poljubne osebe in to osebo lahko brez vsakih posledic pognal v medijsko, politično, zasebno, na zadnje pa v »civilno« ali kar resnično smrt. S kakšno »hobotnico«, na primer!
Poleg obrambe mojih interesov želim s svojimi tožbami zoper Mag, Demokracijo in Panoramo prispevati tudi k oblikovanju standardov novinarske odgovornosti. Ni namreč mogoče dovoliti, da bi nekakšni paparaci dvigali naklado svojega rumenega tiska in ob tem služili denar ter pohabljali javno mnenje z nekaznovanim uničevanjem ljudi in tako v demokratični družbi opravljali podobno umazano delo, kot ga je v prejšnjem režimu nekaznovano smela opravljati politična policija, se pravi Udba, ki je posebno pozornost vedno posvečala vplivu svojih »kadrov« v medijih. Ob tem pa metala senco nezaupanja na vse odgovorne in poštene novinarje in medije.
Zato sem se tudi pritožil zoper sporno sodno odločbo, ki različnim paparacem priznava in dovoljuje takšno ravnanje.
Bomo vsaj videli, kaj v resnici brani naše pravosodje...
Danijel Malenšek. Ljubljana
Delo, 26. junija
Janša se boji novega, poštenega referenduma
Na pravo se slabo spoznam in se tudi ne čutim sposobnega, da bi se bolje. Kajti: »Pravo je čudna reč,« sem na nekem seminarju za nepravnike slišal predavatelja. »Ko zajci veselo skačejo po gozdu, so s pravniškega stališča nepremičnina, ko pa jih postrelijo, postanejo za pravnike premičnina.«
»Dober pravnik ni človek, ki zna vse zakone na pamet, ampak je to tisti, ki zna zakone uporabljati tako, da bo problem rešen v skladu z naročilom njegove stranke,« mi je nekoč davno v Rušah razlagal nadpovprečno sposoben in resen pravnik med obravnavo nekega vsaj povprečno resnega primera.
Zato si lahko vsakdo misli in me razume, da se kot kmet in kemik v pravniške razprave za večinski volilni sistem (VVS) in proti njemu nimam kaj vmešavati.
Ne vem, če se prav spomnim, a mislim, da se, da je bil tisti referendum l. 1996 zamišljen in možen samo kot poizvedovalni oz. predhodni, vsekakor pa ne zakonodaji. Kot neka malo širša (in dražja) anketa! Vendar so se nasprotniki SDS (ne VVS, ampak SDS!) tudi tega tako bali, da so si, ko tudi takega sirotnega referenduma z nobenim zavlačevanjem več niso mogli preprečiti, na hitrico izmislili še dve dodatni varianti in ju zadnji trenutek napol legalno podtaknili na referendumske listke, čeprav bi bilo, seveda po moje, takrat edino prav (in pošteno!), ko bi na listku stalo samo: »Ste za dvokrožni večinski volilni sistem? Za - proti«. In če bi bilo več ljudi ZA, bi DZ ob pripravi novega volilnega zakona to upošteval, če pa bi jih bilo več proti, bi po enem letu spet šel med ljudi kak nov referendum itd., dokler bi čisto samostojne Slovenije, za katero smo se baje vsi borili, ne bilo konec in bi nam drugi - čisto poceni - ne naročili, po katerem sistemu naj volimo svoj DZ.
Kako je potem prišlo do tega, do česar je prišlo, res ne vem in me zaradi uvodoma navedenih primerov niti ne zanima oz. se ne čutim sposobnega za tako in drugačno pravniško modrovanje in nadmodrovanje. Zelo zadovoljen pa sem kot povprečen volilec bil in sem še, da se je vse skupaj obrnilo v meni najbolj sprejemljivo smer, torej v VVS. Tudi v to, ali referendumu o novem volilnem sistemu ni več možen ali pa je edino možen in celo nujen, se ne bi spuščal. Če ni možen, ga pač ne bo in bo prej ali slej in ceneje prišlo do VVS. Če pa novi referendum je možen oz. nujen, bi bil tudi jaz za to, da je zakonodajen in ne več poizvedovalni (v čemer se z mag. Krivicem popolnoma strinjava), poleg tega pa naj bi se nanašal samo na VVS (v čemer pa sva najbrž na nasprotnih bregovih, ker sem po TV na referendumskem listku že spet videl celo rajdo dolgih vprašanj). Referendum je namreč po moje tisto, ko imaš na listku pod kratkim in jasnim vprašanjem ZA in PROTI, potem pa tudi kot povprečen volilec obkrožiš tisto, kar se ti zdi prav.
Pa še to: Velike in pomembne stranke se VVS nimajo kaj bati, za majhne je pa tudi vseeno, ali ne pridejo v parlament zato, ker se z niti eno večjo stranko niso mogle že pred volitvami dogovoriti za ustrezen program in sodelovanje (VVS), ali pa zaradi volilnega praga (proporcionalni V S). Volilci hočemo pregledne in neposredne volitve. Kdor se bo zanje zavzel in jih podprl, bo imel (kot Janša l. 1996) tudi našo, t. j. volilno podporo, kdor ne, pa ne. Drnovšku je to že popolnoma jasno, poslancem iz njegove LDS pa še ne čisto vsem.
Mihael Prijatelj, Maribor
Delo, 8 maj
Sovražniki vode
Pozorno sem spremljal polemiko med zagovorniki in nasprotniki takšnega Zavoda za ribištvo (ZR), kakršen je danes, vendar sem se šele zdaj, po sklepu upravnega oziroma vrhovnega sodišča, odločil, da se oglasim. Kot domačin in dober poznavalec razmer v tem delu Soče se zavzemam za ohranitev življenja v vodi, vendar rib ne lovim, temveč jih le opazujem in čuvam.
Dogajanje v in ob Soči v njenem zgornjem delu spremljam od otroških let, saj je bil moj oče te v času zavodove predhodnice Uprave gojitvenih lovišč ribiški čuvaj. Izgradnja ribogojnice v Lepeni je bila namenjena za vzrejo soške postrvi in lipana za poribljeva-nje Soče s pritoki! Žal je gornji del objekta te kakšnih dvajset let spremenjen v počitniške zmogljivosti ZR, spodnji, ribogojski del pa v takem stanju, da ne bi bil nobenemu dobremu gospodarju v ponos. Zato sem upravičeno zaskrbljen, saj je bila Soča tedaj, leta 1959, ko jo je prevzel ZR, bogata reka. polna rib, po štiridesetih letih pa je izpraznjena. In kdo je krivec? Domačini vsekakor nismo krivolovci, industrije in kmetijstva ni, komunalnih odplak ni, saj je Soča še zmeraj čista, kot je bila nekoč. Kdo potem? Edini krivec ostaja le ZR. ki je s pretiranim komercialnim ribolovom in nezadostnim vlaganjem avtohtone soške postrvi in lipana malone izropal smaragdno reko. To žalostno dogajanje je najtesneje povezano s prihodom sedanjega direktorja Jožeta Ocvirka, ki je pospešil vlaganje ša-renke za pod trnek (kar v Triglavskem narodnem parku sploh ni dovoljeno) in Sočo povsem skomercializiral. Pri tem se je nedavno v TV oddaji kot predstavnik ZR, ki je bil ustanovljen za znanstv eno raziskovalno delo in strokovni nadzor, neženirano hvalil. da so na Sočo letno pripeljali 1500 do 2000 ribičev in obrnili skoraj 2 milijona DEM. Toda tolikšnega navala ribičev ta kratek odsek Soče kratkomalo ne prenese, zato s tem ZR povzroča nasilje nad reko in v okoljevarstvenem smislu sovražno deluje nanjo. Od izkupička za izkoriščanje tega naravnega bogastva tako ni imela nič ne Soča, ne Sočani in ne občina Bovec!
Za nameček pa s takšnim početjem ZR dela slabo uslugo tako ribolovnemu turizmu kakor gornjemu Posočju in Sloveniji sploh. Pred letom so mi trije tuji ribiči pripovedovali, da so prišli k nam po ogledu TV filma Smaragdna reka, računajoč, da jih čakata nedotaknjena narava in soška postrv>. Toda ko so spoznali, da se za umetno muho poganjajo le šarenke, so bili jezni in razočarani. Ogorčeni so mi zabrusili, da imajo takšen instant ribolov v Nemčiji za 20 in ne za 120 DEM. kot so zanj plačali tukaj. S tako antipropagando za Sočo in Slovenijo bomo kratko potegnili zlasti domačini, predvsem tisti, ki so investirali v turistično ponudbo za ribiški turizem. S kratkovidnim komercialnim ravnanjem lahko namreč tuje ribiče speljemo na led (beri: na Sočo) le enkrat in nikoli več. Še posebej, če so imeli to nesrečo, da so se med ribolovom srečali tudi Z ribiškim čuvajem ZR, ki je s svojim nekorektnim odnosom odgnal že prenekaterega gosta. Toda kljub upravičenim protestom nihče nič ne stori: ne ZR, ne KS .ne občina. Je pa vsem v škodo!
Podobno kot vsa ta polemika, saj bi bilo veliko koristneje, da bi vsi poznavalci razmer v slovenskem sladkovodnem ribištvu storili vse, da upravljalca Soče, to je ribiško družino in ZR kot strokovno institucijo, pripeljejo na isti breg. Z enim samim ciljem, da bi postala Soča v svojem gornjem delu spet bogata, ji povrnili ugled, s čimer bi ponov no zaživel tudi ribiški turizem. Za nastalo stanje nosi sicer najbolj neposredno krivdo ZR. toda soodgovornost morajo prevzeti tudi ribiška inšpekcija, ki bi morala ugotavljati, kam izgine letno 2 milijona DEM,
Ministrstvo za okolje in prostor, Triglavski narodni park, ker so vode pretežno na njegovem območju, pa tudi občina Bovec oziroma njen župan, ki bi moral domačine podpirati pri njihovih prizadevanjih. Med slednje sodijo še Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki prepočasi ureja status ZR, ter upravno in vrhovno sodišče, ki ne upoštevata jasnega stališča ustavnega sodišča, ampak odločata bolj po političnih nagibih.
Vsem, ki še zmeraj iščete sovražnike vode, priporočam, da se, vsaj kar zadeva Sočo, obrnete na spodnji naslov. Zlahka vam jih bom pokazal.
Boris Komac. Bovec
Dr. Božo Dimnik v svojem komentarju v sobotni prilogi Dela dvomi o rezultatih gospodarjenja RD Tolmin z dodeljenimi vodami. Trdi, da delamo drugače, kot govorimo in pišemo. Naše delo pa sodi po članku v reviji Ribič in po »neki« analizi našega izvajanja ribiško gojitvenega načrta (RGN), ki nam ni znana in ki verjetno sploh ne obstaja.
V mojem prvem javljanju v Delu sem vse, ki nas ne poznajo, povabil na dan odprtih vrat, a je bilo v soboto, 26. junija, na naši ribogojnici v Tolminu le malo obiskovalcev (med njimi tudi ni bilo dr. Dimnika) in priložnost, da se pogovorimo drugače kot prek člankov, je šla zaenkrat po zlu.
Z našim izpolnjevanjem RGN ni nič narobe. Da je tako, skrbi ribiška inšpekcija z redno kontrolo. Držimo se tudi smernic iz presoje Zavoda za ribištvo (ZR), s to razliko, da pred sprostitvijo ribolova na tujerodne ribje vrste pri izobraževanju članov in ribiških turistov poudarjamo, da so za re-populacijo soške postrvi enako pomembne vse vode, s katerimi gospodarimo, in da ne dovoljujemo nobenega ribolova v času drstenja soške postrvi. Odstopamo pa od priporočil, povezanih z vlaganjem lipana, ne toliko glede količine vloženih lipanov kot njihovega izvora. Presoja priporoča, da moramo kupovati večje količine lipana in ker je ZR tudi monopolni gojitelj lipana, je v presoji še omenjeno, naj se ne izgovarjamo na visoko ceno (doma ZR prodaja lipana za okoli 100 % dražje kot v tujino), saj nam bo pri večjih količinah nudil popust, nekaj soškega lipana pa nam je že tako podaril. Naša večletna pomoč pri pridobivanju iker soškega lipana v naših vodah ni omenjena. Zato lipana vzrejamo sami, zavarovali pa smo ga tudi z višjo lovno mero in zmanjšanim odvzemom, kar daje dobre rezultate. Bistvo problema presoje RGN je, da se ZR, ki to opravlja, pojavlja tudi kot ponudnik različnih vrst rib, kot ponudnik turističnega produkta - športnega ribolova in kot zavezanec za izdelavo lastnih RGN, za katere pa ni recenzenta. Če še omenim, da je ZR svoj zadnji RGN oddal junija 1997, moral pa bi ga do konca marca 1996, se ne glede na strokovnost presoj takoj pojavijo dvomi o njihovi objektivnosti. Institucija, ki bo v prihodnje presojala RGN, mora biti zaradi koristi stroke nevtralna.
Gospod Dolinšek v svojem članku v Ribiču zahteva od vodstva RD Tolmin, da mora, tako kot počne ZR, vložiti v svoje vode vsaj 6 ton alohtone šarenke v tem letu, v prihodnje pa nameniti večino prihodkov iz gospodarjenja z vodami za potrebe vlaganja te vrste rib in s tem poskrbeti za ribiče. Ribiči RD Tolmin pa smo se odločili, da večino sredstev namenimo vzreji in repopulaciji soške postrvi in lipana. Naš dolgoročni cilji je tudi popolna opustitev vlaganja šarenke in njeno nadomeščanje z mersko soško postrvjo, kar se gospodu Dolinšku zdi norost, za strokovnjake ZR, ki so opravili presojo našega RGN, pa je to cilj, ki ga je vredno doseči in izpolnjevati.
Članek gospoda Dolinška je le zelo skrajna oblika podpore »instant« načinu gospodarjenja z vodami, kar pomeni, da ribogojniške
šarenke vmešate v rečno vodo in jih čim prej polovite. Tak način gospodarjenja rabi le servisiranju in zadovoljevanju ribičev, ne ukvarja pa se z reševanjem problemov, ki ogrožajo obstoj in razmnoževanje naših avtohtonih vrst rib. Zaskrbljujoče je, da tak način gospodarjenja kot prioriteto delovanja ZR v svojih zadnjih izjavah poudarjata tako direktor ZR dr. Jože Ocvirk kot predsednik sveta ZR gospod Blaž Zidarič. Upam, da takega načina gospodarjenja z vodami ne podpira tudi dr. Dimnik in da v tem primeru podpira le vse, kar je proti naši RD.
Problem gojitveno-čuvajske službe v RD ni v njenem izvajanju na amaterski ali profesionalni ravni, ampak v pristojnostih, ki jih ji daje zakonodaja. Učinkovitost službe je zelo zmanjšana tudi zaradi počasnega dela sodišč, kjer večina zadev, povezanih s krivolovom, zastara. Praksa v RD Tolmin je, da Z rednimi usklajevanji z ribiško inšpekcijo in policijo poskušamo učinkovitost službe izboljšati. Žavedamo pa se, da bo uspešno varovanje voda in nadzor nad raznimi dejavnostmi na vodi in ob njej lahko izvrševala le samostojna služba zunaj teh dejavnosti z ustreznim znanjem in pristojnostmi. To smo večkrat predlagali tako ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, še večkrat pa ministrstvu za okolje, ki pokriva večji del aktivnosti na in ob vodah.
Dušan Jesenšek, Modrej
Delo, 29. junija
Denar iz igralnic
le za turistične namene
Vse od začetka opravljanja ministrske funkcije si prizadevam urediti in optimizirati organiziranost slovenskega turizma in po svojih najboljših močeh vplivati na razvoj in pospeševanje turizma v Sloveniji. Osnovo za prihodnjo organiziranost slovenskega turizma načelno opredeljuje Zakon o pospeševanju turizma (Ur. I. RS, št. 57/98), medtem ko o razvoju turizma v Sloveniji govorijo tudi drugi pravni akti, ki določajo finančna sredstva, namenjena razvoju in pospeševanju slovenskega turizma. Med drugim govori o financiranju slovenskega turizma tudi Zakonu o igrah na srečo (Ur. I. RS, št. 27/95), ki v svojem 74. členu navaja, da so koncesijske dajatve od prirejanja posebnih iger na srečo razporejene na naslednji način: 2 % na fundacijo za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v RS; 2 % na fundacijo za financiranje športnih organizacij v RS
Od preostalega dela je: 50 % prihodek proračuna RS in se nameni za razvoj in promocijo turizma; 50 % pa se nameni lokalnim skupnostim v zaokroženem turističnem območju in se uporablja za ureditev prebivalcem prijaznejšega okolja za turistično infrastrukturo. V tem členu je tudi zapisano, da zaokrožena turistična območja iz prejšnjega odstavka določi ministrstvo, pristojno za turizem, v soglasju z lokalnimi skupnostmi na posameznem območju. Ministrstvo za malo gospodarstvo in turizem je pripravilo spremembo Odredbe o določitvi zaokroženih turističnih območij za potrebe posebnih iger na srečo, za katero je doslej dalo soglasje že 27 občin.
Zaradi zakonskega določila o namenski porabi koncesijskih dajatev od prirejanja posebnih iger na srečo za pospeševanje in razvoj turizma je naše ministrstvo predlagalo ustanovitev fundacije za razvoj turizma, ki jo je na svoji redni seji v četrtek, 1. julija 1999, podprla tudi vlada republike Slovenije.
Ustanovitev fundacije pomeni, da se bodo finančna sredstva, zbrana v fundaciji, uporabljala izključno za financiranje dejavnosti in projektov, ki so namenjeni razvoju in pospeševanju turizma. Lokalne skupnosti na zaokroženih turističnih območjih bodo s
svojimi sredstvi, ki jim bodo dodeljena po vnaprej dogovorjenem ključu, avtonomno razpolagale na podlagi predloženih turističnih programov. Preostali del sredstev, ki je namenjen pospeševanju turizma na nacionalnem nivoju, pa bo namenjen za razvoj turizma vsem občinam v Sloveniji. S tem Želimo doseči le namensko porabo sredstev in se izogniti temu, da bi se sredstva v lokalnih skupnostih porabila za povsem druge namene.
Na posvetovanju o aktualnih vprašanjih slovenskega turizma 28. junija na Brdu pri Kranju smo lahko ugotovili, da turistični delavci, svetovalci in strokovnjaki za turizem ta projekt podpirajo.
Nekaj pomislekov glede ustanovitve fundacije za razvoj turizma imajo župani in občinski svetniki nekaterih občin, na območju katerih je razvito igralništvo, predvsem občini Nova Gorica in Piran. Pri vas vlada bojazen, da z ustanovitvijo fundacije ne boste mogli razpolagati s sredstvi, ki so vam namenjena.
Ob tej priložnosti ponovno poudarjam, kar sem že nekajkrat pojasnil, da občinam nihče ne bo odvzel sredstev, ki jim pripadajo, a se bodo zbirala v fundaciji. Ta sredstva bodo še vedno last občin na zaokroženih turističnih območjih, nadzorovana bo le njihova namenska poraba. Po zakonu so namreč sredstva od koncesijskih dajatev opredeljena kot namenska sredstva za razvoj in pospeševanje turizma, zato bodo lahko občine ta sredstva iz fundacije porabile na podlagi predloženih turističnih projektov in programov. Sredstva, določena posameznim lokalnim skupnostim (48 % koncesijskih dajatev), so namenjena izključno njim in jih bodo lahko lokalne skupnosti iz zaokroženih turističnih območij črpale brez javnih razpisov iz tistega dela sredstev, ki bodo namenjena za turistične programe. Kaj so turistični programi, bo določeno v statutu fundacije, pri njegovem sprejemanju pa bodo sodelovali in svoje pripombe dajali vsi soustanovitelji. Fundacija bo lokalne skupnosti tekoče obveščala, kakšno višino sredstev imajo in koliko je na voljo posamezni lokalni skupnosti. Te bodo same odločale o njihovem razporejanju in porabi, fundacija bo le zagotavljala njihovo namensko porabo. Če občine na zaokroženih turističnih območjih v koledarskem letu ne bodo razvile ustreznih turističnih projektov, se bodo sredstva prenesla v prihodnje koledarsko leto in »čakala« na nove turistične programe oz. investicije in ne bodo »izgubljena« ali izničena, kot bi se zgodilo, če bi bila razporejena v proračun. Za dodelitev preostalih 48 % sredstev se bodo lahko potegovali izvajalci turističnih programov iz vseh slovenskih občin, pri čemer bo glavni kriterij za dodelitev sredstev kakovost predstavljenega turističnega programa. Poudarim naj še to, da bo funkcija članov uprave častna, sestavljalo jo bo pet članov, in sicer bo tri člane predlagala Vlada Republike Slovenije, dva pa lokalne skupnosti.
V tem primeru ne gre za centralizacijo finančnih sredstev, kot navajate, temveč gre le za nadzorovanje sredstev in uresničevanje njihove namenske porabe. Zanimivo je, da mi očitate centralizacijo, saj je znano dejstvo, da sem največji zagovornik decentralizacije. Sedež novoustanovljene fundacije, če se bodo z njeno ustanovitvijo strinjale vse občine ustanoviteljice, ne bo v Ljubljani, temveč na Primorskem, v Kobaridu, medtem ko je sedež Ministrstva za malo gospodarstvo in turizem v Mariboru.
Korist od ustanovitve fundacije za razvoj turizma bo imel izključno slovenski turizem, katerega razvoj je pomemben z vidika gospodarske rasti v Republiki Sloveniji in je v interesu širše slovenske javnosti. Uspešen turistični razcvet je zagotovo v interesu vseh zaokroženih turističnih območij v Sloveniji. Prav v občinah, kjer imate pomisleke glede izdaje soglasja za ustanovitev fundacije,
vsako leto realizirate številne turistične prireditve in projekte ter redno investirate v turistično infrastrukturo in turistične objekte. Zato ne vidim razloga, zakaj se prav v občinah, kjer je turizem osrednja gospodarska dejavnost, pojavljajo pomisleki in bojazni glede porabe turizmu namenjenih sredstev.
Prepričan sem, da bo v Sloveniji zmagala turistična zavest, saj neprestano poudarjamo, da je turizem ena najperspektivnejših vej gospodarstva in velik potencial Slovenije.
Janko Razgoršek, minister za malo gospodarstvo in turizem, Maribor
Delo, 19. maja
Obtožnica proti Vinku Levstiku
Nekaj misli ob zapisa gospe Ele Ulrih-Atene
Na hrvaški televiziji sem 7. julija videl slike kakih sto množičnih morišč, raztresenih po Sloveniji. V njih je bilo pokončanih približno 190.000 Hrvatov. Če prištejemo še kakih 150 morišč, v katerih je bilo pobitih skoraj 20.000 Slovencev in pripadnikov drugih narodov, s katerimi smo skupaj živeli, nas kosovska tragedija lahko vsaj toliko strezni, da resno razmislimo o spravi in pomiritvi. Spravna slovesnost v Rogu ni bilo samo formalno dejanje, ampak je bila uvod v narodno pomiritev. Zato tudi slika sprave ni več črno-bela oziroma rdeče-črna, kakor nas hoče na vsak način prepričati spoštovana gospa Urlich-Atena.
Čeprav sta se proti izrazu pomiritev izrekla tako gospod Peterle kot gospod Kučan -oba sta trdila, da se pomirijo živali in ne ljudje bi težko prepričali širšo javnost, da so Američani živali, ker se po državljanski vojni niso spravili, ampak pomirili. Prav tako tudi Hrvati. Pomiritev ima namreč nekaj prednosti pred spravo. Pomiritev je pragmatična zadeva in jo je mogoče povsem realno zaslediti v vseh naših vladah, kjer so skupaj nastopale posamezne pomladne stranke in liberalno usmerjena naslednica pravih partijskih prenoviteljev, LDS. Pomiritev je bolj ali manj strpno toleriranje drugače mislečih ljudi, kar pomeni spoštovanje dostojanstva slehernega človeka. To skupno vladanje je tudi preizkušnja pomiritve in dozorevanje Slovenije v pravno državo.
mn ZlOCinOV ne počno ^umi/ [srcrnuguriL-i, temveč tudi zmagovalci. Mislim, da so vojni zločini zmagovalcev še veliko bolj tragični in usodni, ker zmagovalci postavljajo temelje družbe in njene človečnosti, v kateri bodo vladali.
Ne glede na to, kdo je leta 1941 začel z vojnimi zločini na ozemlju Slovenije, ti zločini niso opravičljivi z nikakršnimi ideološkimi, samoobrambnimi ali drugimi pragmatičnimi razlogi. Temelj za spravo so torej tisti bojevniki, ki so se častno in herojsko borili za obstoj Slovenije. General Lee je kot poraženec v ameriški državljanski vojni eden največjih junakov ZDA.
Oboji, tako partizani kot belogardisti, so bili upravičeno zaskrbljeni za narodov obstoj, zato sta bili obe opciji realni in nujni za ohranitev naroda.
Šele ob kosovski tragediji so se mnogi zavedeli, da skupna jedra, grožnje, da naj gredo Slovenci v Gradec in Philadelphijo, in izjave najvišjega vrha JLA, da leta 2000 ne bo več posameznih narodov (plemen), marveč bomo vsi Jugoslovani, niso pomenile nič drugega kot izpolnjenje konspira-tivnega dolgoročnega partijskega načrta, za katerega so se, v glavnem nevede, borili prav partizani.
Borci za slovensko osamosvojitev so to pravočasno spoznali in preprečili narodovo tragedijo ob koncu tisočletja. Prav to največje dejanje v tisočletni zgodovini Slovencev - ustanovitev lastne države - pa zahteva inventuro, ki se imenuje sprava. Sprava pa
ni mogoča z vojnimi zločinci ne glede na to, kako se imenujejo oziroma so se imenovali. To tudi sami dobro vedo. Samo peščica jih je še.
Če je gospod Levstik zagrešil vojno hudodelstvo, naj odgovarja. Danes ga ne more potunkati v krivdo sfabricirana priča, saj obstajajo detektorji laži oziroma resnice.
Veliko težje pa bo množične pokole, masakre in druge zločine zmagovalcev spraviti pred sodišče in jih identificirati. Vsi potencialni kandidati so v senci šefa politbiroja in generalnega sekretarja jugoslovanske partije Josipa Broza Tita. Kdo od naših tožilcev in diskutantov pa si upa odpreti to Pandorino skrinjico? Zato bodo fine gospe še naprej pisale svojo resnico, tožilci bodo preganjali gospoda Levstika, ker je slučajno preživel holokavst, domobranci in drugi izdajalci pa so tako dobili svoje ne glede na to, ali so bili stari dva meseca ali devetdeset let, mi pa bomo modro tiho, ker ne vemo, kako se naj človek v taki situaciji obnaša, da ne bi doživel usode Krambergerja.
Maksim Sedej, ml., Ljubljana
Lado Kocjan mi je v Sobotni prilogi 3. julija očital, da sem bil »obsojen zaradi pisanja laži in polresnic o raznih dogodkih in osebah«. Najprej, če bi Kocjan poznal kazenski zakonik, potem bi vedel, da bi bil zdaj tudi on obsojen, ker mi očita, da sem bil obsojen. Tako bi bila obsojena oba; seveda pa niti pomislim ne na to, da bi ga sodno preganjal. To samo v vednost. Naj živi v miru! Res sem bil obsojen, leta 1990, ko sta me zaradi razžalitve tožila dva narodna heroja, Bojan Polak-Stjenka in Jože Ožbolt. Dvomim, da bi bil danes obsojen za isto dejanje, kot sem bil takrat, poleg tega sem bil takrat, na začetku moje publicistike, še precej naiven. Od takrat sem napisal in objavljal zelo veliko, pa nisem bil nikoli več obsojen, pa čeprav so še bili poskusi. Takrat sem se veliko naučil, dobro pa bi bilo, da bi se kdo potrudil in sodno preganjal tudi nekatere današnje pisce pisem bralcev, da bodo potem lažje razlikovali, kaj je osebni nivo, kaj pa ad rem polemika in kaj je odgovorno javno pisanje.
Kocjan, tako kot drugi (Žbogar in Tuš lan), očitno zmorejo le nizko polemiko, v kateri poskušajo očrniti pisca, pri vsebinski polemiki pa so zelo revni. Sami si postavljajo ogledalo.
Kocjan omenja partizanska množična poboja na Ajdovcu in na Dobu decembra 1942. Zanimivo je to, da še danes, ko je ko-munistično-partizanski projekt krvave revolucije že javno dovolj razčiščen oziroma se lahko danes o njegovi naravi, poteku ter posledicah vsak, ki ga to zanima, pouči iz številne literature, brani zločinske partizanske poboje kot nekaj samoumevnega. Pri tem pa se očitno ni sposoben zavedati, da se je doba enoumja oziroma brezumja končala že pred desetimi leti. Na Ajdovcu je Gubčeva brigada pobila štirideset mladih življenj. Gre za revne kraje, ki jim leta 1942 morilski komunizem ni prav nič prizanesel. Obrazec je bil prav povsod enak: partizani so najprej terorizirali in pobijali lokalno prebivalstvo, kot zakleto se je to početje »zelo lepo« ujelo z okupatorjevim divjanjem, tako da lokalnim skupnostim ni preostalo drugega kot oborožena samoobramba. Pozicija te samoobrambe oziroma protirevolucije pa je bila izrazito izsiljena in tudi zato zelo neugodna.
Bistveno vprašanje je, zakaj je Gubčeva takrat napadla vaško skupnost Ajdovec; in seveda, zakaj so napadali tudi vse druge točke, kjer so se zadrževali vaški stražarji? Če so imeli in če imajo še danes borci polna usta narodnoosvobodilnega boja, zakaj se potem niso borili raje proti okupatorju? Vsa partizanska literatura govori o tem, da so partizani, seveda s partijo v ozadju, ki je vse skupaj nadzorovala in vodila, veliko večino svoje pozornosti usmerjati na notra-
njega nasprotnika, na zunanjega pa bore malo. Toda tega notranjega nasprotnika so za nameček s svojim morilskim divjanjem v obdobju 1941 in 1942 izsilili.
Partizanski napad na Ajdovec decembra
1942	je bil zato izjemno zločinsko dejanje, in še zdaleč ne prvo, saj je bilo do takrat podobnih morilskih pohodov že veliko. Nekaj dni pred Ajdovcem so partizani povzročili masaker na Suhorju, v Ajdovcu pa so za sabo pustili 40 trupel mladih ljudi, požgano šolo, cerkev in opustošeno vas.
Kocjan mi očita netočnosti glede masakra Gubčeve brigade nad Mavsarjevo družino na Dobu 27. decembra 1942 in nato navaja neke podatke, ki nimajo nobene zveze z resnico. O napadu Gubčeve na Dob in masakru nad Mavsarjevo družino sem obširno pisal v čez dvajset feljtonskih nadaljevanjih v Slovencu pred leti, nato pa še v knjigi Zasuta usta. Zato še enkrat, na Dobu so Gubčevi ubili sedem članov Mavsarjeve družine: 60-letnega očeta Jožeta, predvojnega Župana, 59-letno mater Terezijo, 21-letnega sina Darka, 16-letno hči Marijo, 14-letnega sina Petra, 9-letnega Stanka, 17-letnega Cirila so prisilili, da jim je v gozd gnal pokradeno živino, potem pa so ga neznano kje ubili. Sicer pa lahko Kocjan podrobnosti o tem pokolu izve pri Ladu Ambrožiču-No-vljanu, ki je tako na Ajdovcu kot pri napadu na Dob vodil Gubčevo brigado, in vsaj še pri Antonu Zgoncu-Vas ji, ki je načeloval takrat prvemu bataljonu Gubčeve, ki je pustošil na Dobu. Osma žrtev Mavsarjeve družine je bil 13-letni Vilko, ki ga je 23. marca 1943 v Šentrupertu na izjemno zverinski način ustrelil kasnejši partizanski komandant M. T. Deveti je bil 21-letni sin Dolfi, ki so ga partizani ustrelili 2. maja
1943	v Šentrupertu, ko so napadli tamkajšnjo postojanko vaške straže, deseta žrtev Mavsarjeve družine je bil Pavle, ki so ga partizani ubili leta 1945 v Kočevskem rogu. Danes je raziskano in vsesplošno znano, da so partizani Mavsarjeve na Dobu postrelili, nato pa njihova trupla zmetali v ogenj. To, koga so po vojni komunisti vseliti v »prazno« Mavsarjevo hišo v Praprečah, je posebna zgodba, tako kot je posebna zgodba o jalovem poskusu enega od dveh preživelih Mavsarjevih sinov, da bi pred leti dobil svojo domačijo nazaj. Ali tista, kako je Pepca Jaki marala skrivoma v plastični vrečki prenesti leta 1975 pri prekopu zoglenele ostanke Mavsarjevih iz mokronoškega pokopališča na šentruperško.
Na tiste neverjetne izmišljotine o gestapo-vstvu Vinka Levstika pa naj kar napadeni sam odgovori.
Ivo Žajdela, Ljubljana * v
Lado Kocijan je v Sobotni prilogi Dela 3. julija o meni napisal kup neresnic.
»In kdo je ta Vinko Levstik, ki ga Žajdela brani, tudi tokrat na njemu lasten način?«
»Vinko Levstik je bil gestapovec, saj je z uspehom končal gestapovsko šolo na Bledu...«
Tovariša Lada Kocijana, ki piše za odbor Gubčeve brigade, pozivam, da^v. Sobotni prilogi Dela prekliče svoje neres^fhe izjave v navedenem članku.
Nikoli namreč nisem bil gestapovec, pa tudi ne učenec v gestapovski šoli na Bledu. Bil sem samo domobranski podčastnik, ki se je
v zadnji veliki ofenzivi v Kočevskem Rogu izkazal kot zelo pogumen in sposoben vojak. To je bil tudi razlog, da me je v čin poročnika povišal poveljnik V. udarnega velikolaškega bataljona slovenskih domobrancev, major Franc Grum.
Če svojih obtožb proti meni ne bo preklical in se mi javno upravičil, bo za svoje lažne trditve odgovarjal na sodišču.
Vinko Levstik, Gorica
Prejeli
smo
»Trije fotri, štiri barve las, pet šol« - ali kako alkoholna industrija išče nove porabnike
Alkoholna politika je politika, ki varuje narodovo zdravje pred neugodnimi učinki pitja alkoholnih pijač tako na nacionalni kot na mednarodni ravni. Za to uporablja ukrepe, kot so izobraževanje, zdravljenje, nadzor nad ponudbo alkohola, strategije za zmanjšanje škode in podobno.
Eno od področij delovanja alkoholne politike je tudi oglaševanje alkoholnih pijač, ki naj bi potekalo v skladu z obstoječo nacionalno zakonodajo, s priporočili Evropske listine o alkoholu in European Alcohol Action Plan (posebni program Svetovne zdravstvene organizacije) ter navodili The European Confederation of Spirits Produ-cers (CEPS).
Evropska listina o alkoholu, sprejeta decembra 1995 v Parizu, o oglaševanju pravi: Omejiti oglaševanje alkoholnih pijač tako, da se v državah, kjer že imajo določene prepovedi, zakonodaja strogo in dosledno upošteva. V drugih državah je treba uvesti strog nadzor nad neposrednim in posrednim oglaševanjem alkoholnih pijač. Zagotoviti je treba, da ne bo nobena vrsta reklame namenjena mladim ljudem, še posebej ne dovoljevati povezav med alkoholnimi pijačami in športom.
Priporočila za komercialne komunikacije CEPS so jasna in nedvoumna: Oglaševanje alkoholnih pijač mora biti zakonito, dostojno, resnično in nezavajajoče; temeljiti mora na občutku za socialno odgovornost in upoštevati načela poštenosti in medsebojnega zaupanja med sodelujočimi strankami: oglaševanje ne sme biti v nobenem primeru neetično, ne sme prizadeti človekovega dostojanstva in integritete; reklama za alkoholne pijače ne sme biti namenjena mladim, niti jih ne sme prikazovati pri uživanju alkoholnih pijač ali jih spodbujati k uživanju s prikazovanjem oseb, ki so jim vzorniki.
Kaj se dogaja v Sloveniji in komu je to všeč?
Slovenska zakonodaja na tem področju je skromna in prav nič usklajena z Evropo. Izdelovalci alkoholnih pijač imajo po priporočilih Evropske unije pravico do oglaševanja svojih izdelkov. To samo po sebi ni sporno, vendar slovenska zakonodaja tega ne dovoljuje. Slovenski oglasi za alkoholne pijače so dostikrat tudi v nasprotju s priporočili Evropske listine o alkoholu in CEPS. Poglejmo najbolj tipične primere. Oglaševalci seveda vedo, da je oglaševanje alkoholnih pijač v naši državi prepovedano - razen izjem, kijih dovoljuje zakon. Temu so se nekateri izognili tako, da oglašujejo samo posredno s pomočjo logotipa (na primer Ballantines) ali prek nealkoholne pijače, ki je zelo podobna alkoholni (na primer Union). Pivovarna Laško pa je šla čez
rob (ne samo do roba). Reklama za njihovo pivo razkriva namene alkoholne industrije, da išče nove porabnike v posebej občutljivi populaciji, to je med mladino. Že res. da fant v reklami pravi, da je star 20 let - a kdo mu je pripravljen verjeti?! Pri »zamenjavah« (fotrov, barve las in šol) so lepo prikazani dejavniki tveganja, ki mlade vodijo v svet drog, med katere spada tudi alkohol. Trije očetje in pet šol do dvajsetega leta starosti pač ne nudijo prav spodbudnega okolja za mladostnikov razvoj. Če je ta mladostnik zvest svoji vrsti piva od svojega 15. leta (kar mu dovoljuje država, tudi če mu starši branijo), ima po statističnih izračunih kar štirikrat večje možnosti, da bo postal odvisen od alkohola kot tisti, ki ga bo začel uživati po 21. letu. Najbolj škodljivo sporočilo tega oglasa pa se nanaša na vrednote: te so po mnenju mladega junaka predvsem v določeni vrsti piva, druge stvari v življenju pač niso toliko pomembne, da bi vztrajal ob njih.
Izdelovalci piva imajo dobre epidemiološke podatke o porabi alkoholnih pijač. Opazili so. da je možno povečati prodajo med mladimi in med ženskami, novih kupcev med odraslimi moškimi ne pričakujejo. Reklame usmerjajo na tiste skupine potrošnikov, ki do sedaj niso pile (»dovolj«). Izdelovalcev alkoholnih pijač ne zanima, kakšne bodo posledice povečane porabe alkohola za narod (socialna odgovornost), prav tako jih ne skrbijo pravne ali moralne posledice oglaševanja.
Za povečanje prodaje si prizadeva tudi vinski lobi. Ta je s svojim delovanjem začel še prej, a na bolj subtilni in globalni ravni. Že več let si prizadeva spraviti v povezavo pitje vina (enkrat črnega, drugič belega) s pomočjo raziskav, ki dokazujejo, da je pri ljudje, ki uživajo vino v zmernih količinah, manjše tveganje za nastanek bolezni srca in ožilja. Tem idejam sledijo tudi slovenski tiskani mediji, ki praviloma ne preverjajo druge plati zgodbe (da redno uživanje tudi manjše količine alkohola lahko poveča tveganje za druge bolezni). .Vinski lobi ima zaveznika tudi v državi, še posebej v parlamentu, ki je v slovitem zakonu o DDV vino opredelil kot hrano in mu namenil nižjo stopnjo DDV. Tej odločitvi se čudijo v Evropi, meni pa se postavlja vprašanje, na podlagi katerih kriterijev so se poslanci odločili, da je vino hrana, pivo pa ne. Čudi me. da tega vprašanja niso postavili izdelovalci in prodajalci piva.
Podatki, ki jih imam na voljo, kažejo, da je škodljiva raba alkohola za Slovenijo veliko večji gospodarski, politični in kazenskopravni problem kot škodljiva raba prepovedanih drog. Morda si bo kdo od (politično) pomembnih ljudi v Sloveniji le postavil vprašanje ali ne bi kazalo preusmeriti del teh sredstev na področje alkoholne politike, se lotiti ustrezne zakonodaje in ne nazadnje omogočiti tudi izdelovalcem in prodajalcem alkoholnih pijač, da v okviru sprejetih strokovnih in etičnih načel oglašujejo svoje izdelke.
asist. dr. Zdenka Čcbašek-Travnik, nacionalna koordinatorica za področje škodljive rabe alkohola
Slovenija - bela lisa?
Likovna govorica in moč njenih sporočil sta, kar zadeva uporabo simbolov v javne 'namene, usodno zavezujoča, in sicer tako v pomenoslovnem kot oblikoslovnem pogledu branja.
Govorica znakov in znakovnih sistemov se giblje od (trdih) sporočil, kot so prometni znaki, signali, državna in politična simbolna znamenja, do mehkejših, ki z besedno in likovno vsebino ali združitvijo obeh v metaforo, tudi aluzijo, sporočajo in govorijo o dogodku.
Vsa možna branja inventarja likovnih simbolov plakata, ki je vabil državljane Slovenije na shod ob obisku ameriškega predsednika W. J. Clintona na Kongresnem trgu 21. junija, pa so v kontekstu pomenov dogodka nerazumljiva. Prej bi lahko v njih razbrali za nas nekaj oporečnega ali celo žaljivega.
Danes, ko si domala na vsakem mestnem vogalu lahko kupimo takšen ali drugačen slovar simbolov, v katerem človek dobi pojasnila o različnih branjih oblikoslovne in pomenoslovne vsebine govorice znakov, njihovih medsebojnih povezav, tudi nam bolj oddaljenih kultur, je zelo pomembno vprašanje jasnega in čistega jezika simbolnega označevanja. Toliko bolj, kadar je govor o nas samih, o domovini Sloveniji ali simbolnem pomenu Slovenije.
Plakat, o katerem je govor - podpisala sta ga Branko Suhy in Peter Skalar—je peščeno rdeče barve in skupaj s piramido kot dominantno obliko zgornjih dveh tretjin slikovne površine priklicuje vtis puščavskega vzdušja. Spodnja tretjina plakata spominja na rdeče morje, iz katerega štrli brezbarvna oblika, nekakšen otok (Triglav?), ki povezuje tarčo, markacijo ali središče s križcem (kot znamenjem krščanskega sveta, ki nekako s strani — bolj po sili razmer — nadomesti slovensko nostalgijo po peterokrakem ozvezdju?) ali kot plusom (+).
Ob brezbarvni trikotni obliki zgoraj levo in beli brezbarvni okroglini zgoraj desno se prek piramide v sredini pojavlja bela lisa kot silhuetna oblika slovenskega ozemlja. Bela lisa. ki simbolizira Slovenijo, je prav gotovo najbolj sporen del (umetniške) predstavitve dežele, ki jo je obiskal ameriški predsednik. Pred časom so lutkarji za svoje srečanje z drobnim posegom (oči s pritiklinami) in z dobršno mero humorja uporabili lik slovenskega ozemlja kot kokoš, kar je bilo v zvezi z napovedjo lutkovnih predstav prav posrečeno.
Slovenija kot bela lisa (ali slepa kura?), ki pričakuje ameriškega predsednika, pa je v kontekstu izrazito političnega plakata vsekakor zelo sporna!
Prepričan sem, da ima Slovenija v mnogih pogledih - s svojo bogato zgodovino in sedanjostjo - tudi v likovnojezikovnem pomenu natančneje opredeljivo in prepoznavno specifično težo in še posebno barvo, kot jo imajo vse stvari na tem svetu, ki so! Brezbarvna podoba Slovenije v kontekstu plakata, ki evocira vzdušje oblik in barv puščavskega peska (ali nekakšnega egipčanskega tretjega sveta?) in vabi na srečanje s predsednikom Clintonom pa z dobršno mero servilnosti in oportunizma aludira na misel, da bo Slovenija svojo pravo barvo (kot še nepopisan list papirja) dobila šele s tem obiskom!
Verjamem, da ne naročniki ne organizatorji na eni ali drugi strani niso imeli v mislih kaj takšnega, ko so za priložnostni plakat izbirali kompozicijo Branka Suhyja (Pot k piramidi).’ Toda paradoks likovnega pričevanja je v tem, da Slovenija tudi po odhodu ameriškega predsednika trpno ostaja na tem plakatu samo bela lisa in nič več! Vsakršna, še tako različna navzkrižna branja, branja kot šahiranje in prešahiranje
vseh možnih simbolnih pomenov tega plakata, se končajo s spoznanjem, da celo v tako ključnih primerih javne likovne (besede) vlada globoka kriza tako oblikovanja kot branja in razumevanja likovne govorice. Zavezujoča strokovna vedenja in znanja, ki naj bi pričala o likovni duhovitosti, fantaziji, tudi inteligenci vidnega komuniciranja, o možnostih govorice in pomenih uporabe simbolov in znakov, pa je v polju politične namembnosti plakata nesmiselno opravičevati z anarhično umetniško poetiko ali umetniško svobodo. Ta se milo, a s pravo besedo imenuje zmeda, tako glede uporabe simbolov kot govorice njihovih medsebojnih pomenov. Tudi podpovprečno nizka stopnja likovne bralne kulture v Sloveniji, ki je posledica velikih zgodovinskih napak našega šolskega sistema, takšnih javnih žaljivih nesmislov v ničemer ne spreminja - niti jih kakorkoli opravičuje.
Problem je, saj pljuvamo v lastno skledo in se tega niti ne zavedamo!
Andrej Jemec, Ljubljana
Odprto pismo poslancu mag. Janezu Kopaču
Spoštovani gospod Kopač Skrbno sem prebral zapis obrazložitve vašega glasu proti sprejetju zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (25. 5. 1999). Prebral in petkrat premislil, da bi se lahko po diplomatsko vzdržal vsakršnega komentarja, torej ne bi rekel nič, ko se ne bi vsaj v načelu strinjal z vami glede tega, da ne kaže v neskončnost širiti kroga žrtev, upravičenih do poplačila za preteklo trpljenje, zlasti ne na račun sedanjih davkoplačevalcev in prihodnjih generacij. Upam si celo priznati, da se mi
—	blago rečeno — upira nekakšna licitacija trpljenja, ki smo ji v zadnjem času priče, nekakšno tekmovanje, kdo daje več pretrpel, ko pa je že vnaprej jasno, da nobena žrtev nasilja v štirih vojnih letih ni »natrpela« niti za desetino tistega, kar si je — kot bi mignil
-	prisodil za duševno trpljenje eden izmed vaših političnih kolegov. Trpljenje je pač subjektivna in relativna stvar; zelo dragocena ali ničvredna. In vse, tudi vaša obrazložitev glasu proti, kaže, da je trpljenje žrtev t. i. vojnega nasilja globoko devalvirano, se pravi, da za sedanjost in prihodnost nima nobenega pomena.
Ga res nima? In če ga nima, je to dobro ali slabo za prihodnost nacije, za katero ste tudi vi v skrbeh? Upirate se »nekemu trendu..., ki preveč daje za neke dogodke v preteklosti«, za katere menite, »da so bili boleči, ampak jih je pač čas odnesel do te mere, da nam prihodnosti zaradi njih ni treba izgubljati.« V nasprotju z vami mislim, da je dogodke, o katerih je govor, čas odnesel do te mere, da to ogroža našo prihodnost, če mislimo pri tem prihodnost Slovencev kot naroda.. Poskušam vam na kratko razložiti, zakaj tako mislim.
Za začetek vam bom navedel nekaj stavkov iz okrožnice, ki jo je 5. junija 1941 izpostavam gestapa razposlal poveljnik varnostne policije za Spodnjo Štajersko SS Standarte-nfuhrer Lurker. Predmet so nadaljnje aretacije »elementov«, ki jih pri graditvi spodnještajerske marke ni mogoče trpeti.Ta-kole pravi okrožnica: »Po koncu prve akcije zapiranja se kaže nujnost, pozapreti še vse tiste osebe, za katere se je bati, da bi njihov nadaljnji obstanek v spodnještajerski marki pomenil motnjo pri delu za izgradnjo. S tega vidika je aretacije treba omejiti na tiste
osebe, ki jih je glede na dosedanje politično obnašanje, stopnjo izobrazbe in njihov vpliv na okolje nujno smatrati za sposobne, med slovenskim prebivalstvom organizirati upor proti ponovnemu ponemčenju (Wiederde-utschmachung). Samo manjši politični prestopki in pa pripadnost kakšnemu nacional-no-slovenskemu združenju niso utemeljitev za aretacijo.« V nadaljevanju lahko preberemo, da se aretacije po občinah opravijo na predlog treh zaupnih pripadnikov štajerske domovinske zveze (Steirischen He-imatbundes), ki jih določi okrožni vodja, in da bodo tako prijete osebe izseljene, oziroma poslane na delo v stari rajh (Al-treich), če imajo zakonca nemškega porekla. V takšnem primeru okrožnica zahteva dokument o stvari, ki so jo imenovali »de-utsche Blutsabstamung«, kar približno pomeni »po krvi nemškega rodu«, dejansko pa označuje rasno pripadnost, kakor jo je pojmovala nacistična ideologija, določali pa so jo na nekakšnih rasnih pregledih, kakršnim je bilo podvrženo - če se ne motim - vse prebivalstvo tistega dela Slovenije, ki so ga okupirali Nemci, gotovo pa vsi, ki so jih nameravali izseliti. Skrbno so namreč pazili, da kaj »rasno vrednega« ne bi šlo po zlu.
Ta dokument nekoliko obširneje navajam, ker natančno opisuje tisti del slovenskega prebivalstva, ki so ga nacisti po najkrajšem postopku izgnali na jug: približno 7.500 v Srbijo in približno 10.000 v NDH, to je na Hrvaško ter v Bosno in Hercegovino. Ko pravim »po najkrajšem postopku«, mislim naglo in skrajno surovo. Za ilustracijo spisek stvari, ki so jih izseljeni (po osebi) smeli imeti s seboj: 1. prtljago do 30 kg (nič zaprtega ali zaklenjenega), 2. popolno obleko,
3.	eno odejo, hrano za 8 do 14 dni, 4. do 500 dinarjev. In česa niso smeli imeti: 1. vrednostnih papirjev, deviz, hranilnih knjižic itd., 2. kakršnih koli dragocenosti (zlato, srebro, platina itd. z izjemo poročnih prstanov)... To pomeni, da so bili ob izgonu oropani vsega, tudi vsega premičnega premoženja, ki ga nikoli več niso videli.
Najkrajša argumentacij za izgon, ki so jo lahko slišali od svojih »prijaznejših« sodržavljanov nemške narodnosti, se je glasila: »Za nekoga, ki misli, da mora biti Slovenec, v nemškem 'rajhu’ pač ni prostora. Enako argumentacijo za nasilje je — po pričevanju naslovnega škofa Grmiča - slišal tudi mariborski škof Tomažič, ko so mu izgnali praktično vso duhovščino. Po takšni argumentaciji se ne zdi čudno, da so se izgnanci tolažili z zavestjo o nekakšni izbranosti in da so bili na svoj način ponosni na svojo narodnostno zavest in pokončno držo. Seveda se je pozneje izkazalo, da so živeli v zmoti.
Pravšnjo oceno njihove »kakovosti« je napravil šele Edvard Kardelj. Obelodanil jo je v nekem spisu, ki ga je mogoče najti med dokumenti, objavljenimi v drugi knjigi Dedijerjevih »Priloga biografiji druga Tita«. Tam se bere, kako je po mnogih dogodivščinah (od kmečkega voza do avtomobila) iz Beograda prišel do vrhovnega štaba v Užicah in kaj je potem delal. Takole med drugim: »Tisti čas so bile Užice zelo živahno mesto in zatočišče najrazličnejših ljudi. Tu je bilo tudi mnogo Slovencev, ki so jih bili Nemci pregnali iz Štajerske, ampak to je bila navadna sodrga (»običan ološ«). Jaz sem jih takrat zbiral in imel z njimi številne sestanke, ker sem jih hotel pridobiti za to, da bi pomagali našemu narodnoosvobodilnemu boju. In vendar iz vsega tega ni bilo nič. Edino, kar se nam je takrat posrečilo sestaviti, je bila Slovenska četa, a to so bili
sami komunisti, ki smo jih poznali že od prej. Od inteligence, ki je bila iz Štajerske pregnana v Srbijo, se ne spomnim, da bi kdo šel v partizane; razen Oskarja Hudalesa, ki pa je sicer svojo pot nadaljeval na zelo čuden način in bi bilo treba še preveriti, kaj je pozneje iz njega nastalo. Slovenska četa je bila vključena v partizanske enote in se je pri Užicah res dobro bojevala. V tej četi je bil tudi Viktor Železnik, ki so ga zdaj razglasili za narodnega heroja. Jaz osebno ga ne bi predlagal za heroja, ker — čeprav neverjetno pogumen - je bil tudi po malem razbijaško nastrojen in nediscipliniran...« In tako naprej, ostro in strogo kritično do vsega...
Tu bi bilo morda treba pripomniti, da se je samo v eni enoti, v petem bataljonu prve krajiške brigade, na sremski fronti bojevalo kakih 500 slovenskih izgnancev, večidel mladih ljudi, kar pomeni 7 odstotkov vseh izgnancev v Srbijo, in da jih je nekaj manj kot 200 za vedno ostalo tam. Samo v eni tranšeji nad vasjo Opatovac je 75 zasutih, zgolj simbolično pokopanih v sosednji vasi Lovas. Zdaj so pozabljeni od boga in ljudi dosti bolj kot nesrečni domobranci v Kočevskem rogu. A to in še marsikaj ni modo spremeniti mnenja Edvarda Kardelja. Se po volitvah v jugoslovansko ustavodajno skupščino decembra leta 1945 je bil prepričan, da so za katastrofalne rezultate na Štajerskem krivi izgnanci, ki so se bili poleti vrnili iz Srbije, Hrvaške in BiH. Inteligenca seveda, ki se je Kardelju vse do smrti zdela sumljiva.
V načelnem stališču vplivnega politika Kardelja je torej treba iskati vzrok za to, da so bili izgnanci 50 let »pozabljeni« in »zamolčani«, kot zdaj trdi agilna podpredsednica Društva izgnancev gospa Ivica Žnidaršič. Kar seveda ni čisto res. Amnezija »tovarišice družbe« je trajala le do začetka sedemdesetih let, natančneje: do priprav na pogajanja med jugoslovanskim predsednikom in nemškim kanclerjem Brandtom. Takrat,
4.	julija leta 1971, je Franc Šetinc uprizoril prvo srečanje izgnancev na gradu v Brestanici, ustanovljeno je bilo nekakšno društvo ali sekcija pri Zvezi borcev, odprli so muzej izgnanstva in Šetinc je imel govor, iz katerega je vsakdo - če je le bil sposoben končati štiri razrede osnovne šole - lahko razbral, da izgnanci statirajo zaradi nemških mark, ki jih je Jugoslavija krvavo potrebovala in jih je tudi dobila. Jugoslavija seveda, ne pa izgnanci. Ti so bili očitno zadovoljni že zaradi obreda priznanja, da so. Res pa so pozneje dobili še darilo: priznanje pokojninske dobe za čas trajanja izgnanstva, če so bili v izgnanstvu stari več kot petnajst let. Otroci, ki so po mojem »opazovanju z delno udeležbo« utrpeli največ škode na zdravju in letih življenja, niso dobili nič. Pa tudi omenjena pokojninska doba ni »obremenila« od ZR Nemčije pridobljenega denarja temveč pokojninski sklad. In da bi bila komedija prignana do konca, so začeli uslužni slovenski politiki uprizarjati neko zadevo, ki se ji je reklo vlak spominov in prijateljstva ali tako nekako in ki naj bi ustvarila vtis, da so bili slovenski izgnanci štiri leta v gosteh, v nekakšnih podaljšanih počitnicah, pri gostoljubnih Srbih, med drugim znanih tudi po prijaznem reklu, ki pravi, da je tudi najljubšega gosta v treh dneh dovolj. Zakaj se je vse to dogajalo, vam bržkone ni treba pojasnjevati. Treba pa je seveda dodati, da so se tudi v Srbiji našli dobri ljudje, ki so izgnancem pomagali preživeti, čeravno tudi njim ni bilo vedno lahko. A tako je bilo tudi na Hrvaškem in v BiH.
Po vsem napisanem boste najbrž razumeli, da o dogodkih, ki jih je po vašem mnenju treba pozabiti na račun prihodnosti, po mnenju nekdanjih izgnancev na jug nekdanje države še vedno ostaja nekaj nejasnosti. Predvsem ni izrecnega odgovora na vprašanje, ali je njihova drža v odnosu do raznarodovalnega ravnanja nacistov nekaj, kar zasluži ustrezno mesto v kolektivnem spominu že zaradi krepitve samoobrambnih sposobnosti naroda, ali pa so se — kot je menil Kardelj - nacisti zgolj znebili sodrge (ološa), ki si nič boljšega ni zaslužila ne takrat ne pozneje, ko so se poravnavali povojni računi.
Če ste si ogledali Kusturičin film Udergro-und z dokumetarnimi vložki na začetku, ste videli, da drža, zaradi katere so nacisti zapirali in izganjali, ni bila deležna splošnega soglasja prebivalstva. To je blago rečeno. O vzrokih za drugačno obnašanje mnogih Slovencev - ne le v Mariboru - je po mojem prepričanju še vedno vredno razmisliti. Socialna demagogija nacistične propagande je bila samo eden med njimi. Morda pomembnejši razlog je bila eksistenčna odvisnost pomembnega dela prebivalstva od nemškega kapitala, kapitala nemške manjšine. predvsem pa tudi — tako se zdi — nekakšna v stoletjih ponotranjena drža sluge do gospodarja. Kar precej je znakov, da te bolezni nismo preboleli in ob vsesplošnem »pozabljanju« bo kmalu prevladalo prepričanje, da so nacisti in drugi okupatorji leta 1941 v Slovenijo prišli kot turisti, Slovenci pa smo si spridili »turistično sezono« zaradi medsebojnega pobijanja. Torej se bo treba Nemcem pa tudi Italijanom in Madžarom opravičiti, da bodo vsaj prihodnje sezone boljše.
Ponavljam torej, da se mi zdi - naj rečem obzirno — nesmiselno govoriti nasploh o prestanem trpljenju in poplačilu zanj, če mu zdaj ne najdemo več smisla in se iz njega nismo ničesar naučili. Da pa se nismo, je očitno že iz dejstva, da se še vedno najde dovolj rojakov, ki so pripravljeni zlesti v... - ve se kam - vsakomur, ki si za nas vzame pet minut časa. Je že tako in za zdaj ne kaže, da bo kmalu bolje. Da pa ne bi bilo prehitro še slabše, bi želel opozoriti na neki drug problem, na problem lastnine, ki smo jo zdaj povzdignili v najvišjo vrednoto. Nemci so, kolikor vem, ob izgonu precej natančno popisali zapuščeno premoženje izgnancev in ti so takoj po vojni prijavljali materialno škodo, ki so jo bili utrpeli. Ti popisi obstajajo v arhivih in obstaja vednost, da je bilo premoženje pobeglih ali pregnanih pripadnikov nemške manjšine takrat lege artis zaseženo, češ da bo s tem poravnan del vojne škode. To premoženje je bilo seveda nacionalizirano in zdaj je vedno pogosteje slišati, da upravne enote to premoženje potiho denacionalizirajo, to je vračajo tistim, ki so pripravljali in izvajali izganjanje Slovencev, oziroma njihovim dedičem. Ce bi vlada, ki je takoj prisluhnila vašim argumentom, poskrbela za odprtje in pregled zadevnih arhivov, bi bilo mogoče brez nakladanja o trpljenju poravnati vsaj del materialne škode izgnancem, za preostalo pa bi se lahko argumentirano pogajala s tistimi, ki so jo povzročili. Prihodnost nacije, o tem sem prepričan, s tem ne bi bila prizadeta. Prej nasprotno: nekdanji izgnanci bi morda lahko nekoliko poskrbeli za svoje otroke in vnuke, namesto da jim zapuščajo sporočilo, da se patriotizem v tej deželi nikoli ni izplačal, če že ni bil kaznovan.
Janez Dokler, Ljubljana
Boris Jež
Ugovor vesti, vest proti ugovoru
■ e kje v drugi polovici preteklega stoletja so I v rajnki Avstro-Ogrski vojaški rok skraj-I	■ ša/i 5 sedemnajst na dvanajst let. Moj pra-
ded je nosil uniformo samo dvanajst let, o čemer priča odpustnica, spisana tako ™	v nemškem kot slovenskem jeziku. Po
babičinem pripovedovanju si je po neki brezkončni jeti - očitno je bilo nekje v Bosni — moral sezuti škornje in iz njih izcediti kri; da, težka sta bila soldaški boben in sablja in o tem še danes pripovedujejo tedanje otožne pesmi. Potem smo dobili jugoslovansko vojsko s srbskimi oficirji, slovenskih pešpolkov ni bilo več, tudi ne odpustnic v razumljivem jeziku in še manj grenkobnih napevov Soldatov, ki jih doma v nedogled čakajo njihova dekleta in se ženijo z drugimi. Ta vojska se je po klavrni polomiji v drugi svetovni vojni preimenovala v JLA in je bila še slabša od vsega dotedanjega, čeprav se je medtem vojaški rok skrčil na štiri, tri in nazadnje celo samo na leto dni. Potem pa so se »zgodili« mirovniki z raznimi Marki Hreni in Vikami Potočnik na čelu in navzlic temu se nam je uspelo osamosvojiti; ni nam bilo treba tratiti časa s kakim gandijevskim odporom, zadostovalo je deset dni odločnosti s puško v roki.
Po osamosvojitvi smo naposled dobili slovensko vojsko, vojaški rok se je skrajšal na samo sedem mesecev in celo mirovniki so morali nekako pogoltniti neizpodbitni argument, da je država brez vojske kot »ono« brez kondoma. Ampak njihov psevdoliberalističen instinkt jim ni dal spati in so tako skozi zadnja vrata vsilili vsaj nekaj »mirovniških« postulatov, v dozdevni skrbi za človekove pravice, ki jih je že pregovorno inteligentni državni zbor tudi uzakonil. Gre predvsem za pravico do ugovora vesti in za t. i. civilno služenje vojaškega roka. Glede ugovora vesti niti ni kaj polemizirati — vsakdo ima pravico biti drugačen in to njegovo odločitev je treba tudi spoštovati. Toda kje in kdaj ta drugačnost začne škodovati t. i. občemu interesu in načenjati Rousseau-jevo »družbeno pogodbo«? Stvar je preprosta: recimo, vsi smo priključeni na vodovod, vsi zahtevamo dobro vodno oskrbo, toda nekateri tega ne bi plačali. In tako je tudi z varnostjo: vsi pričakujemo, da bo Slovenska vojska zagotavljala varnost in integriteto države, toda nekateri pri tem nikakor ne bi sodelovali. Dobro, če je tako, so pač neke vrste »posebni odjemalci« podjetja, ki se imenuje država, z njimi so višji stroški in pravično (do drugih) bi bilo, da se jim to ustrezno zaračuna.
Ampak ne, psevdoliberalna pamet je dosegla, da so tisti, ki so pripravljeni braniti domovino, zakonsko izenačeni s tistimi, ki to odklanjajo; civilno služenje je enako dolgo kot vojaški rok in po tem smo edinstveni ne samo v Evropi, ampak verjetno tudi v svetu. Normalno je, da se mladim fantom ne ljubi zehati po vojašnicah in da so si pripravljeni izmisliti sleherni »ugovor vesti«, samo da jim ne bi bilo treba za kasarniške zidove. Kaj vse smo nekdaj počeli, da nam ne bi bilo treba v JLA! Demokratična, racionalna država načelno ne sme biti nad posameznikom in mora spoštovati vsak drugačen interes, ne more in ne sme pa dovoliti, da bi »drugačnost« začela izpodkopavati njene temelje.
In prav to se dogaja na Slovenskem: z »ugovorom vesti« nisi le na boljšem od drugih, ampak lahko celo kaj zaslužiš. Mnoga podjetja v mladeničih na civilnem služenju vidijo izvrstno (seveda ceneno) delovno silo. Velike psevdoliberalistične ideje iz osemdesetih let se tako pred našimi očmi profanirajo v najbolj vulgarni liberalizem, ko nič ni več sveto, ne domovina in družba, ki ti dajeta zatočišče, ampak samo še dobičkonosni individualizem. Resnični ugovor vesti iz verskega ali katerega drugega prepričanja je tako osmešen v poplavi vsakodnevne pi-šmeuhovske ničevosti.
»Mirovništvo« raznih Vik Potočnikovih se udejanja v najbolj banalni - in za celoto najbolj nevarni obliki. Slovenija se že sicer ne more ubraniti hipotetični agresiji, pred našimi očmi pa se sesuva še ta malenkost od vojske, ki jo premoremo. To je seveda v prvi vrsti krivda vlade, ki očitno ni sposobna narediti reda niti v tako rigidnem sistemu, kot je vojska, vsaj »moralno odgovornost« pa naj si pripiše tudi zsmsjevska, psevdoliberalistična pamet, ki ne lušči samo t. L domovinskih vrednot, ampak tudi varnost kot državni in globalni interes. Je treba tem ljudem po Kosovu in bombardiranju Jugoslavije znova dopovedovati, da vendarle potrebujemo svojo, »vsaj majhno« vojsko?
Dame so se vselej imenitno počutile v družbi časniških uniform — če je šlo za gala ples ali častno četo, sicer pa so človekoljubne mirovnice, ki bi vse vojašnice takoj preuredile v »kulturne centre« d la Metelkova. Branil pa naj bi jih, recimo, Nato, ki je zanje nekaj abstraktnega in dovolj daleč, da se z njim ni treba ukvarjati. Dobro bi bilo, če bi se kdaj katera od teh mirovnic pogledala v ogledalo - pa ne zaradi svoje lepote, ampak da bi se zamislila: če je ugovor vesti, je potem lahko tudi vest proti ugovoru?
•V,
Ruc& Dornbusch
Brez panike v leto 2000
t
b prehodu v leto 2000 se poraja veliko več m	S skrbi, kot jih pri-
^	M našajo običajni stra-
hovi, značilni za ko-nec stoletja. Tudi tisti, ki se ne ubadajo z mislijo na konec sveta in civilizacije, pričakujejo resne motnje. Veselje nam utegne pokvariti informacijska tehnologija, katere blagre noč in dan opevajo tudi investicijski guruji. Odpovedati utegnejo plačilni in transportni sistemi, narobe utegnejo delovati celo varnostni sistemi. A prazne trgovine in banke še niso največja nevarnost, s katero se soočamo. Bi se morali umakniti s finančnih trgov in vse vrednostne papirje spremeniti v gotovino, si narediti zaloge hrane in se preprosto potuhniti, dokler negotovost ne mine?
Pripravljenost računalniške programske opreme na prehod v leto 2000 je v svetu zelo različna. Raziskave kažejo, da so najbolje pripravljene ZDA, da je Japonska zelo slabo pripravljena, države z nastajajočimi trgi pa sploh ne. Na katerem področju gre lahko največ narobe in kje je najšibkejši člen? Prvo koristno razlikovanje pri presoji gospodarskih posledic tako imenovanega problema Y2K je med tem, kaj se utegne zares zgoditi in kako bodo ljudje vnaprej ravnali. V igri sta dve pomembni področji: proizvodnja in zaloge na eni strani in finančne transakcije na drugi. Za proizvodnjo in zaloge je razlaga preprosta: podjetja se bojijo prekinitve dobav polizdelkov in končnih izdelkov, zato povečujejo svoje zaloge. Tako bodo imela vsaj nekaj rezerve, če odpovejo sistemi njihovih dobaviteljev. To pa pomeni, da bodo več proizvajala in ustvarjala več zalog, čim bolj se bo bližalo leto 2000, in temu ustrezna bo manjša proizvodnja v začetku prihodnjega leta. Ocenjujejo, da naj bi v ZDA to pomenilo dve tretjini odstotka BDP, kar sploh ni malo.
Tisto, kar se zdi primerno za podjetja, bodo prevzela tudi gospodinjstva. Nihče si seveda ne želi gledati praznih polic, vsi to prav dobro vemo. Vsakokrat, ko grozi snežni vihar ali kakšna druga naravna nesreča, si gospodinjstva ustvarijo zaloge. Tudi v pričakovanju računalniške katastrofe bodo ravnala podobno, saj je v naravi tega problema, da nihče ne more napovedati obsega in trajanja težav, ki jih utegne povzročiti. Vse to je zdrava ekonomija. A predstavljajte si, da stvari ne bodo tako potekale. Predstavljate si, da gospodinjstva ne bodo načrtovala vnaprej in si ne bodo naredila rezerv. Seveda bomo priče preveliki proizvodnji in neprodanim zalogam, zaradi česar bo upad proizvodnje v začetku leta 2000 veliko bolj strm.
Veliko pomembnejše so skrbi, ki zadevajo finančne trge in plačilne sisteme. Predstavljajte si, da Wall Street preneha poslovati, ker bo odpovedal
računalniški sistem. Nihče ne bo trgoval, dolgovi ne bodo poravnani, izplačil ne bo, njihovi prejemniki pa bodo postali plačilno nezmožni in ne bodo mogli poravnavati svojih obveznosti. Finančni trg bi v hipu prenehal delovati. Cene premoženja bi doživele zlom in plačilnih nepravilnosti bi kar mrgolelo. Vse to se utegne zares zgoditi.
Gospodinjstva in podjetja bodo storila vse, da jih težave ne bi presenetile. Znebila se bodo obveznic, ki bodo zapadle v izplačilo v kritičnem času in bi jih tako ne mogla unovčiti. Banke ne bodo posojale podjetjem, ki bi morda ne mogla odplačevati svojih dolgov. Tako podjetja kot gospodinjstva si bodo poskušala zagotoviti čim več gotovine, ki je najbolj likvidno premoženje. In ker se bodo v kritičnih dneh vsi izogibali trgovanju, bodo trgi omrtveli in tako bo postal strah, da bodo trgi prenehali delovati, popolnoma upravičen. Takšno pomanjkanje likvidnosti pa tudi pomeni, da tisti, ki si bo prisiljen denar izposoditi na prvi dan novega tisočletja, morda ne bo našel posojilodajalca.
Kaj lahko tisti, ki ustvarjajo politiko, naredijo, da bi to preprečili? Seveda lahko priskrbijo vso potrebno gotovino. To tako ali tako storijo za božič. Seveda bodo v tem primeru to morali storiti v veliko večjem obsegu. Če se bo kaj zalomilo zaradi odpovedi plačilnega sistema, bi centralna banka poleg tega lahko jamčila za obveznosti finančnih ustanov in tako odvrnila finančno krizo.
Finančna tveganja, ki jih prinaša problem leta 2000, so velika. Pravilno jim lahko kljubujemo z dolgoročnimi obveznicami in obdržimo delnice. Pametno je tudi, da si priskr-
bimo gotovino, ker lahko predvidevamo, da bodo bankomati prazni. Ravno tako pametno je verjeti, da denarne oblasti lahko in tudi bodo preprečile večje težave. Ne bomo doživeli zloma trgov, krize zaupanja, navala na banke. Nobene potrebe ni, da bi prodali delnice in obveznice in ves december varovali gotovino ter se tresli, da nas bodo oropali.
Najverjetneje bo vse potekalo tako kot ob velikem snežnem viharju, ko je vse za nekaj dni zaprto in se ne zgodi nič posebnega. Obstaja pa področje, ki nam lahko povzroči skrbi: javne službe in drugi sistemi, med njimi transport in vojaške naprave. Kitajsko vodstvo je upravam letalskih družb že ukazalo, da morajo biti opolnoči leta 2000 v zraku. To jih bo prisililo, da se bodo usmerile v izvedbo potrebnih varnostnih ukrepov in pravočasno pripravile svoje računalniške sisteme. Vendar so tudi v tem primeru strahovi verjetno pretirani. Kaj potem, če bodo pošte zaprte en teden. Lani ameriška vlada več kot teden dni ni delovala, pa tega skoraj nihče ni opazil, razen tistih, ki so prejemali nadomestilo za brezposelnost ali potrebovali potni list.
Večina držav pravzaprav ni tako odvisna od informacijske tehnologije, kot so ZDA, in večina od njih problema prehoda v leto 2000 sploh ne bo čutila. Prehod utegne biti zanje ravno tako miren kot prehod na evro ob letošnjem novem letu.
Rudi Dornbusch je Fordov profesor ekonomije na MIT in nekdanji glavni ekonomski svetovalec v Svetovni banki in Mednarodnem denarnem skladu.
Gorazd Bohte
Tribunal na vrvici
b	mm uredništvo Dela je ne-
K davno priromalo pismo K Koalicije za mednaro-K dno kazensko sodišče, neformalne mreže nevla-dnih organizacij in po-” sameznikov, ki si prizadevajo za ustanovitev učinkovitega in pravičnega mednarodnega kazenskega sodišča. V njem pohvalijo Slovenijo, ker je podpisala pogodbo za ustanovitev tribunala, in nas hkrati pozivajo, naj slovenske vladne in parlamentarne voditelje spodbudimo, da bo naša država pogodbo tudi čimprej ratificirala.
Ideja o ustanovitvi mednarodnega kazenskega tribunala je vsekakor hvale vredna in, kakor vse bolj kažejo do-
godki, tudi nujna in neizogibna. Navzoča je vse od konca druge svetovne vojne, od niirnberških in tokijskih procesov za nacistične in japonske vojne zločince, ki so bili možni v razmerah popolne kapitulacije Nemčije in Japonske. V okviru mednarodnopravne stroke in OZN prizadevanja za ustanovitev stalnega kazenskega tribunala potekajo že dolgo, dodatno vzpodbudo pa so dobila s koncem hladne vojne, krvavim razpadom SFRJ in genocidom v Ruahdi. Tako sta bila v začetku devetdesetih let ustanovljena mednarodni kazenski tribunal za zločine na območju nekdanje SFRJ s sedežem v Haagu in podoben tribunal za Ruando s sedežem v tanzanijski ArushL
Egon Schiele, Portret Ericha Ledererja, 1912
Haaški tribunal je nekaj uspehov že dosegel, čeprav so »velike ribe«, kot sta Radovan Karadžič in Ratko Mladič, še vedno na prostosti. Nedavno je zaoral novo pravno ledino z obtožnico proti aktualnemu šefu države. Tudi prizadevanja za ustanovitev neodvisnega in učinkovitega stalnega mednarodnega kazenskega sodišča so dobila nov pospešek in med lanskimi pogajanji v Rimu je nekaj časa celo kazalo, da bo mednarodna skupnost takšen organ že kmalu dobila.
Toda kot vedno se hudič tudi tokrat skriva v podrobnostih. Koalicija za mednarodno kazensko sodišče ima se
janji najbolj torpedirala prizadevanja, da bi bil novoustanovljeni tribunal res neodvisen in učinkovit. Pri tem so se postavile na nasprotni breg od velike večine drugih zahodnih držav in se znašle v čudni druščini držav, kot so Kuba, Libija, LR Kitajska in podobne, ki jim, z njihovimi eklatantnimi kršenji človekovih pravic, neodvisen tribunal tudi ni preveč pogodu.
Ameriška pojasnila, zakaj se mora tribunal podrediti politični volji varnostnega sveta, so bila različna, njihova rdeča nit pa je bila, da ne morejo privoliti, da bi kdor koli kadar koli lahko pozival na odgovornost katerega koli ameriškega vojaka. Nekoliko začudeni strokovnjaki so se v Rimu nato razdelili na tiste, ki so menili, da je v danih okoliščinah bolje ne podpisati nikakršne pogodbe, in tiste, ki so bili mnenja, da je bolje imeti v rokah nekaj kakor pa nič.",Slednji so prevladali in rezultat je mednarodna pogodba, ki ustanavlja tribunal, ki gotovo ne bo neodvisen, in vprašanje je, koliko bo učinkovit.
dež v New Yorku, prav ZDA pa so bijje". V današnjih malodane anarhičnih mete država, ki je med rimskimi poga- 'vdnarodnih odnosih je temeljno sporo-
—rr
čilo mednarodnega kazenskega tribunala lahko le, naj se potencialni vojni zločinci zavedajo, da nikoli in nikjer ne bodo povsem varni, če si roke umažejo s krvjo. Za kaj več bi bila potrebna temeljita reforma svetovnega političnega sistema in njegovega poglavitnega organa - OZN. Topa bi bilo zaradi današnjega razmerja moči na svetu mogoče le, če bi ZDA svojo vodilno vlogo na svetu izkoristile za dograditev mednarodnega pravnega in političnega reda. A kaj ko Američani stvari ne vidijo tako in skozi svoj parlament ne morejo spraviti niti plačila zaostale članarine, ki jo dolgujejo svetovni organizaciji. Optimisti bi rekli, da se tudi z majhnimi koraki daleč pride. S tega vidika je smiselna tudi skrb, ki jo Koalicija za mednarodno kazensko sodišče namenja slovenski ratifikaciji pogodbe o ustanovitvi tribunala. Vendar pa mora koalicija, če s svojimi cilji misli resno, prepričati predvsem državo, v kateri ima sedež, da zavzame drugačno stališče do tribunala. To je, ali pa bi morala biti, njena prava in prva skrb.
PRINCIPI
Mi smo na liniji
Marko Crnkovič
ri nas doma imamo en velik in zmogljiv namizni računalnik in tri prenosne, od tega enega pokvarjenega in enega neuporabnega; tri printerje: enega dobrega, a komaj ■ kompatibilnega, enega že dva meseca na servisu in enega neuporabnega; štiri fakse: enega klasičnega (ki je skoraj vedno na alarmu ali z zabasanim papirjem, če je slučajno rola not), enega nekonfiguriranega (eden od prej omenjenih printerjev), enega kot softver v velikem računalniku (samo za oddajo, sprejem ni nastavljen), enega pa kot program v enem od treh GSM mobitelov; stacionarne telefone imamo štiri (minus enega, ki je posojen, in enega, ki dela preveč interference, da bi se kaj slišalo); tudi tajnice so štiri, če štejemo telefonska predala dveh GSM številk in eno v namiznem računalniku (nikoli vklopljeno, delujočo le s tovarniško posnetim pozdravom z robotskim glasom); zraven slišimo na tri elektronske naslove (enega pozabljamo odjaviti) in — če vse seštejem — štiri telefonske številke, dve faks številki in celo eno podatkovno (za katero dvomim, da jo bom kdaj rabil). Kablovja je v stanovanju že za par sto metrov, elektronski smog pa je neviden in nas ne skrbi.
Kljub temu pa je čistilka zadnjič pripomnila, da bi končala dve uri prej, če ne bi imeli tako primitivnega sesalca in likalnika.
Načeloma smo vedno dosegljivi — če seveda ne pozabimo kje mobitela, če ne pozabimo vklopiti tajnice ali preklopiti na faks, če je v faksu papir, če znamo prevzeti čakajoči klic; če se spomnimo poslušati sporočilo v predalu ali če sploh opazimo, da smo ga prejeli; če preverjamo pošto v računalniku; če čukec bere SMS sporočila iz boljših aparatov ali če si česa pomotoma ne zbrišemo; ali nenazadnje, če mobitel sploh pozvoni — kar naj bi ob vklopljenem in normalno nastavljenem aparatu vedno, razen če je nekaj skrivnostno narobe z našim aparatom, kot se praviloma izgovarja Center za pomoč naročnikom na številki 041 700 700. Blokada v sistemu. Zelo mobi. Network busy. Majzelj cool.
In če gre vse drugo po sreči, se lahko zgodi vsaj to, da Telekomova linija kar tako malo za hec mrkne, ker spet kje kopljejo pod brezo in preklapljajo, lahko da tudi še nismo zamenjali ali vsaj obrnili kasete za sporočila na tajnici; SiOLu lahko včasih strežnik dol pade ali kako se temu strokovno reče; če se ne zgodi to, pa zamenjajo geslo brez obvestila ali ga pošljejo na napačen naslov.
(Kličite enkrat SiOLovo številko za pomoč naročnikom: »Vsi [njihovi] operaterji so zasedeni«, avtomat pa vam bo povedal, kateri ste v vrsti čakajočih, in vas poskušal prepričati, da nikar ne odnehajte, z naslednjimi besedami: »Če želite ostati v vrsti, ostanite tiho.« Seveda jih boste nehote ubogali brez besed.)
Kadar se vse te tehnične silnice in muhasti človeški faktorji le nekako združijo v srečno kombinacijo, ko bi moralo vse delovati, pa se lahko zgodi, da v enem računalniku zmrzne bodisi Internet Explorer ali Outlook Express ali kar ves Mac OS, v drugem pa Windowsi samovoljno preklopijo recimo PCMCIA kartico na kak onesposobljen ali v vsakem primeru nepravi port.
Do nastopa komunikacijske ere so bili Murphyjevi zakoni v najboljšem primeru dober štos. S pohodom računalnikov in druge komunikacijske tehnologije — še posebej zadnje čase z digitalizacijo — pa so postali dejstvo.
Mi pa smo kljub temu veliki komunikatorji. Če pustim ob strani morebitne tehnične in človeške zastoje -— in predvsem dejstvo, da je prenos podatkov po linijah tako prekleto počasen, zlasti v mobilnem omrežju —, je seveda velika škoda, da se glede na kapacitete vsega tega infokom arzenala relativno malo ljudi spomni, da bi z nami komuniciralo. Zato pa tem več komuniciramo mi z drugimi in še posebej mi med sabo, in to ne samo iz praktičnih potreb za službo in privatne opravke, temveč tudi iz čistega veselja. Pošiljamo si maile in tako rekoč SMS razglednice brez slike, ljubezenske izjave in prijateljske pripombe. Smrkljo nadziramo po mobičuku — nakar ga ona, ker je seveda pametna, izklopi —•, si stikamo drug drugemu v mobitelih po imenikih in seznamih izhodnih in dohodnih klicev, iščemo v računalniškem imeniku Slovenije, kdo je ta in ta številka, ki je klicala tega in tega, in tako naprej.
Da je razlika med fanti in možmi v ceni njihovih igračk, velja tudi za ženske in druge. Ko sem bil neko soboto dopoldne slučajno v Mobitelovi pisarni za naročnine in trgovini z aparati
—	edini seveda, ki ni iskal čuka ali regije —, je bilo tam sicer manj miz in uslužbencev kakor na tržnici štantov in branjevcev. Toda ne samo, da so bile vrste precej daljše — zdelo se je, kakor da so branjevci tisti, ki kupujejo.
Ljudje dandanes ne komunicirajo ne več ne manj kakor kdaj prej, vendar komunicirajo več na daljavo ter vse hitreje in razumljiveje. Čez nekaj let, ko bo telefoniranje najbrž Že zastonj, bodo nemara linije kar naprej odprte, sem prebral ta teden. Avtor članka se je vprašal: »Kam to vodi?« Nikamor konkretno, bi rekel. Kdor ni imel že prej komu kaj povedati, mu nima niti zdaj in mu ne bo imel v prihodnosti
—	mi komunikatorji pa še tem več.
J