Vrednlfitvo: Sehillerjeva cesta štev. S, dvoriSču, I. nadstropje. * * Rokopisi se ne vračajo. * * liet izhaja vsak dan razun nedelj in praznikov ob 4. uri popoldne. * * Sklep uredništva ob 11. uri popoldne. * * Nfcfrankirani dopisi se ne sprejemajo. ♦ * Anonimni dopisi se ne u valujejo. NARODNI DNEVN Upravništvo: Sehillerjeva cesta štev. S. Naročnina znaša za avstro ogerske dežele: •{ celoletno ... K 25 — polletno ... K 12-50 četrtletno ... K mesečno ... K 2*ltt Za Nemčijo: celoletno ... K 28'— za vse druge dežele i. Ameriko K 30--Naročnina se pošilja vnaprej. Za oglase (inserate) se plačuje od čveterostopne petit vrste po 12 h, za večkraten natis primeren popust. Posamezna štev. stane 10 h. Št. 257. Celje, v petek, 11. novembra 1910. Čekovni raCnn «8.817. Leto II. Sodba o dr. Šusteršičevem govoru v Jugoslovanskih političnih krogih. Na Dunaju, 9. nov. Vaš dopisnik je imel priliko govoriti z znanim jugoslovanskim politikom. Pogovor se je sukal med drugim tudi okoli najnovejše jugoslovanske politične »senzacije«, to je predvčerajšnjega dr. Šusteršičevega govora v plenarni seji avstrijske delegacije. »Po napadih na dr. Ploja in po doseda-njj Šusteršičevi politiki v parlamentu — najsi je že bila ista odkritosrčna ali ne —« je izjavil imenovani politik, »znači dr. Šusteršičev govor žalostno blamažo za njega osebno, za njegovo stranko in za njegovo časopisje. Cel svet bi pričakoval — posito, da bi bili slov. klerikalci pošteni politiki — da bo dr. Šusteršič po pisanju »Slovenca« proti dr. Ploju kot kontra govornik ožigosal grofa Aeh-renthala, da bo veselje. No seveda, poznavalci Šu-steršičevi so dobro vedeli, kaj pride, in so bili samo Radovedni, kako se bo skušal dr. Šusteršič v znani svoji strahopetnosti navzgor in navzdol rešiti li zadrege. Cital sem natančno dr. Plojev govor in reči moram, da je moško in odločno zastopal svoje ideje tudi v delegacijah navzgor in navzdol — sledeč nujni potrebi, da je treba dunajske odločujoče kroge konečno podučiti in prepričati, da so denuncijacije vladnih organov na Slovenskem — in žalibože jim pomaga naša duhovščina — kakor bi bili neklerikalni Slovenci protidinastič-ni in antimilitaristični, absolutno neresnične. Dr. Ploj je tudi odločno povdarjal, da je edina rešitev jugoslov. vprašanja trijalizem. V ostalem pa je smer njegove politike ta, da nam ni treba siliti z glavo skozi zid — kajti od tega imamo krvave glave, dobička pa nobenega. Ako so gotovi politični otročaji in razni polit, neodgovorni mladeniči ali idealisti drugega mnenja, je to njihova stvar, ki ne pride pri resnih ljudeh, čutečih kaj politične od-govprnosti, dalje vpoštev. Konstatirali ste menda že enkrat v »Nar. Dn.«, da so klerikalci sila ne-voljni na dr. Ploja za to, ker jim je vzel veter iz njihovih političnih jader. Zato je bil dr. Šusteršič pri svojem govoru v nemali zadregi — in ta zadrega ga je vodila tako daleč, da je govoril bolj odkrito kakor je bilo treba: odobril ni le popolnoma Aehrenthalove aneksijske politike, temveč tudi vse njene konsekvence in delovanje Aehrenthalovo od aneksiie naprej. G. Šusteršič je torej licitiral... Njegova izjava, da glasuje proti budgetu za zunanje ministerstvo, je le prav nerodna politična nedoslednost, ki bi naj nasipala peska v oči političnim kratkovidnežem. Dr. Šusteršič pa se je tudi blamiral kot agra-rec. In sicer tako neumno blamiral, da človek res ne ve, ali ima ta človek le trohico rešpekta pied slov. politično javnostjo. Zavzel se je — sicer niti ta ideja ni zrasla na njegovem zelniku - ra carinsko zvezo z balkanskimi državami. Na eni strani kričijo po ljudskih shodih — proti svojemu boljšemu prepričanju kot meščani — da ne sme južnih avstrijskih mej prestopiti niti jeden srbski ali rumunski voliček, na drugi pa v delegacijah propagira uvoz poljedelskih pridelkov in živine iz balkanskih držav — kdo bi ne občudoval tega vzornega politika radi njegove mnogostranosti? Marsikdo bi tudi dejal, da je to brezprimerna hi-navščina. Sodim, da niti on, niti njegova stranka, niti »Slovenec« niso vstregli slovenski politični javnosti. Kamen do kamena — počasi a stalno se ruši Šusteršičeva slava; mož koplje sebi in svoji stranki z občudovanja vredno vstrajnostjo političen grob.« Boj proti Vatikanu drugod in pri nas. Ko so portugalski republikanci ostali zmagovalci proti monarhiji, je bilo njih prvo delo, da obračunajo z apostoli klerikalizma. Udarili so po kon-gregacijah, kojih člani so začeli bežati v inozemstvo in zaprli so jezuitske in druge samostane. Republikanske voditelje je podpiral v tem podjetju sam narod, tako da je morala oblast z oboroženo roko ščititi člane kongregacije pred napadi od strani množice. No, republikanci vendar niso hoteli na mah pretrgati diplomatskih zvez z Vatikanom; povod za tako postopanje jim je dal Vatikan sam, ki je hitel izjaviti, da bo njegovo vedenje proti republiki odvisno od vedenja iste proti Vatikanu. Kar se ni okrenilo takoj, se bo okrenilo polagoma. Portugalska namerava opustiti mesto odposlanca pri Vatikanu ter obdržati samo mesto navadnega zastopnika, a Vatikan zopet se pripravlja, da umakne nun-cijaturo v Lizboni in ostavi samo papeškega legata. To so na videz sicer malenkostne stvari, ker odno-šaji itak ne bodo popolnoma prekinjeni, ali te stvari značijo temeljito spremembo odnošajev, značijo medsebojno neuvaževanje in prizadevanje za medsebojno degradacijo. To so zunanji znaki spremembe, ki se je vršila na Portugalskem, samem, ki je začela obračunati z klerikalizmom in njegovimi zastopniki. Seveda se vpije s klerikalne strani, da so to »atentati na svobodo«, da so to .nasilja', da je to ,pseudo-liberalizem\ delo »prostomislecev«, »anarhistov« itd. itd. Klerikalci se seveda nočejo spominjati, kako so oni razumevali svobodo za monarhije, kako so oni podpirali društveno anarhijo, kako so bili glavni stebri režima, ki je zapravljal narodno imetje, a da se obdrži, se posluževali nasilja in anarhije od zgoraj. Orii pozabljajo na svojega zaščitnika diktatorja Franca, ki je sedaj poklican na odgovornost za svoja zlo-dejstva proti narodni svobodi ter ne najdejo za vse to niti ene besedice obsodbe, ne najdejo in ne morejo najti, ker bi s tem obsodili i sami sebe. Na Portugalskem, v tej čisto katoliški zemlji, je zadela klerikalce ona usoda, katera jih je zadela povsod, kjer se jim je posrečilo dobiti oblast posredno ali neposred- LISTEK. Tast Kondelik in zet Vejvara. 9 Češki spisal Ignat Herrmann. — Poslovenil Stanko Svetina. In obrnil se je k Vejvari in mu je zašepetal, da se ga je lahko slišalo za deveto steno: »Ta mi sedaj kuha, naša mati! Danes te gumijeve vampe, včeraj pljuča, predvčerajšnjim cmoke. Vedno sem slabe volje in kar sedaj slikam, vse mešam v vijolčasto barvo. Ona mi uniči obrt — vijol-častega nihče ne mara! Toda jaz ne morem priti iz tega.« »Kondelik!« je zaklicala gospa. »Ti boš na sod-nji dan dajal račun od vsake nepotrebne besede!« Vilice in noži so škrtali, mala družba je večerjala. »In sedaj bom pogledal, kateri pivovar podpirata,« je rekel mojster po jedi. Vstal je in je prijel eno izmed steklenic, ki jih je prinesel Vejvara s seboj, da bi jo odprl. Odmašil jo je in je nalival v kozarec. Naglo je osupnil. V kozarcu je bila čista, brezbarvna tekočina. Mojster ga je dvignil k nosu in je poduhal. »Kdo vam pa je to ordiniral, Vejvara?« Vejvara se je obrnil, pogledal stekenico, udaril no v svoje roke in v politične svrhe izrabljati vero. Iz tega pozemlja so ali morali zbežati ali je njihov položaj tako omejen, da v bodoče ne bodo mogli vsaj ne na račun narodne svobode in obstanka domovine rešiti s Kristusovo zapuščino. Da poleg vsega tega trpi tudi vera, je krivda onih, ki so vero izrabljali in ki sedaj, ko so prejeli zasluženo kazen za svoje zločinstvo, vpijejo na »brezbožnike«, »frama-zone« itd. Končujemo s Portugalskim s tem, da konštatiramo dejstvo, da je vatikanska jezuitsko-klerikalna politika doživela poraz, kakoršnega se ni nadejala ter da se z Vatikanom spušča v boj eden najbolj katoliških narodov; spušča se v boj, ker je v klerikalni premoči spoznal pogin za svojo svobodo in za obstanek svoje domovine. Na Portugalsko meji Špansko. Tamkaj še ni proglašena republika, ali tudi ta čisto katoliška zemlja vodi boj proti Vatikanu, boj, kakoršnega smo mislili da more voditi samo Francoska s tradicijami največjih društvenih in političnih prevratov in z nedosegljivo svojo kulturo. Danes se vodi ta »kultur-kampf« v Španiji s privoljenjem samega kralja, a pt> liberalnem ministru Calanejasu. Razlika od Portugalskega obstoji v tem, da ga je tamkaj začela republikanska vlada, a v Španiji monarhična, ali vzroki in tendence so iste. Kongregacije so v Španiji imele še večjo oblast kakor na Portugalskem, držaja je bila pod njihovim terorizmom, radi jezuitske infamne špekulacije vršil se je boj v Afriki in vsled jezuitske bestijalnosti, ki bi najrajše zopet palila srednjeveške gromade, je poginil od puške plemeniti človek, ljubitelj narodne prosvete in narodne svobode, Francisco Ferrer. Jezuitsko-klerikalno gospodarstvo, podpirano od Vatikana, malo da ni pritiralo države in njenega vladarja do roba propada in dinastija je, da reši sebe, privolila, da se napove boj Vatikanu, kojega zunanji izraz je, da je španska odpoklicala svojega poslanika ter bo kakoi Portugalska obdržala pri Vatikanu samo svojega zastopriika. Taki so torej danes odnošaji med Vatikanom in dvema najbolj katoliškima državama. Omenimo še k temu latinsko Francijo in Italijo ter spomnimo na veliko borbo samo zadnjih 10 let na Francoskem proti klerikalizmu, ki je dovedla do popolnega preloma z Vatikanom, spomnimo nadalje na razmerje papeštva proti zedinjeni Italiji, potem nam bo jasno, kako je celi romanski svet navestil borbo klerikalizmu, tisti svet, ki je imel najboljšo priložnost spoznati, kaj znači ta klerikalizem. Ne maramo vpraševati, kako lekcijo bi moral iz vsega tega zajemati Vatikan, ali gotovo bi bila ta, da v svojem interesu brzda svoje reakcijonarstvo, da prestane s svojimi enciklikami kakor je ona »Maxima cura ...« kjer podvrguje duhovništvo in narod suženjstvu in ne sanjari iz sentimentalnosti o blaženih srednjeveških časih. Črni internacijonali-zem, ki sanja o Canosah, ki svoji oblasti podvrguje narode in dinastje, je dandanes anakronizem. Dokaz se po čelu in poskočil. »Za boga svetega — da sem moral vtakniti v žep ta nesrečni corpus delieti!« i »Kakšen korpus? Kakšne delikte? Tole je kar-bolova voda!« je zaklical mojster Kondelik. »Doma sem se zmotil!« je zaklical Vejvara. »Danes smo imeli v mestni ječi komisijo — nekdo nam je za bolnike pol leta dajal namesto mineralne vode karbolovo — gospod svetnik mi je rekel, da naj vzamem to s seboj in naj prinesem jutri v pisarno — in vrag ve, kako se je zgodilo--« »No, dobro Vejvara«, je rekel mojster in je odmaknil kozarec, »torej le pijte, ker ste si prinesli, toda jaz se bom držal našega. Pri nas še nimamo splahujočega sistema.« »Ničesar nisem hotela reči«, je pripomnila premišljeno mati Kondelikova, »toda vedno se°mi je zdelo, da od vaju prihaja nekak čuden duh. No, vidite, vendar pcjde Katinka po pivo. Katinka!« Vejvara je še majal z glavo in je izlival vodo iz kozarca v steklenico. »Od tega se ne sme zgubiti niti kapljica,« je rekel, »to je uradni dokaz za zdravstveni referat.« Toda ta mala nezgoda ga ni nikakor spravila iz ravnotežja kakor nekdaj one različne nesreče, ko je bil še samec. IV. Prva dekla. V Pragi premenja na sto in na tisoče strank svoje dekle in ravno toliko dekel svoje gospodarje, toda v celoti se vrši ta selitev brez posebnega šun- dra. Stara dekla gre proč, nova pride na njeno mesto. Kaj hočemo. Pri mladih zakonskih Vejvarovih ni bila stvar tako navadna. Tam se ni menjavalo, tam je morala priti dekla vprvič. Njen prihod je delal mnogo več skrbi materi Kondelikovi nego gospodinji Pepici sami. Čim bližji je bil dan njenega prihoda, tem bolj je bila mamica razburjena. Ko je Pepica Vejvarova to videla, si ni mogla kaj, da ne bi napravila kake opazke ali se vsaj nasmehljala. In to je gospo Kon-delikovo tudi razburjalo. »Vem, hčerka,« je rekla ob takih prilikah mati sicer popolnoma dobrodušno, toda vendar z gotovo ostjo, »tebi se zdi vse to smešno, ker še nisi izkušena in ne veš, kaj vse to skupaj pomeni. Tebi je vedno veselo. Prej nego tebe smo imeli deklo in ti si rastla poleg nje, tako da se ti je zdelo, da spada k rodbini. In ko je ena odšla in prišla druga, je bilo tebi vseeno. Bože, vem, da se komaj spomniš, kdaj je prišla k nam Katinka. Toda pri tebi je popolnoma drug slučaj. Doma ti je bila dekla kot tovarišica, toda sedaj moraš gospodariti. Pri prvi dekli se boš učila, da tako povem, za gospo! In ko bi se izučila takoj pri prvi. Imeti boš morala mnogo potrpežljivosti, hčerka. Biti moraš prizanesljiva, toda tudi hladna, popolnoma na kratko: nikdar ne pozabi, aa bi bila z deklo zelo zaupljiva. To je nevarno posebno za mlade gospe — takoj bi te imela okoli prsta. Ti zahtevaj svoje, in daš ji, kar je njenega. In konec!« temu Španska, Portugalska, Francoska in Italija. Od takega stremljenja pa do snrešnosti je samo en korak; a oni, ki se za tem trudijo, pokopavajo pod svoje razvaline tudi ono podedovano Kristovo vero, katerej se vsiljujejo kot branitelji in zastopniki, a katero samo uspešno izrabljajo dostikrat v najnižje svrhe. Ali Vatikan noče iz svojih porazov črpati ni-kakšnega nauka. Ako ne uspeva v enem kraju, prenaša svojo akcijo v drugega in išče tamkaj odškodnine. Kongregacije, iztirane iz prosvitljenih dežel, se naseljujejo v drugih in tamkaj izvajajo isto, kar v prejšnjih naselbinah. Ako je vatikanska politika propadla v Španiji in na Portugalskem, ni propadla v habsburški monarhiji. Ako je na Pireneju vsaj deloma žaprečeno izrabljati vero v politične svrhe, ni to zaprečeno v Avstro-Ogrskem. In zdi se, da hoče Vatikan tudi na Balkanu nastopiti z jezuiti, da nadomesti med Slovani, kar je izgubil med Latinci. Ni brezpomembno, da je naša monarhija otvorila tirolska vrata portugalskim jezuitom, otvorila bo polagoma tudi vrata Slovenske, Dalmacije, Bosne-Hercegovine. Izgleda, da se pri l.as še le pričenjajo tisti časi. katere so drugi napredni narodi že preživel! in se jih osvobodili, četudi s težkimi žrtvami in družabnimi prevrati. Napredovanje klerikalizma na jugu naše monarhije, njegovo podpiranje od strani odličnih mest: vse to se zdi človeku kot nekaka odškodnina Vatikanu za izgube pri drugih narodih. Kakor izgleda, bodo prišli časi, ko bode se za »lojalnega državljana« smatral samo oni, ki bo pograbil zastavo klerikalizma, ko bodo se ciniki oblačili v spokorniške kute, krasili se s svetostjo in polnili izpovednice, da se dopadejo gospodarjem, in ko bodo se atentati na narodno svobodo predočevali kot spokorniška dela za lepšo bodočnost na — drugem svetu. Zakaj se hoče pozabiti na ono — sicer banalno — a dosedaj neovrgljivo dejstvo, da je zgodovina še zmiraj učiteljica življenja?! Politična kronika. IZ VČERAJŠNJE PLENARNE SEJE AVSTRIJSKIH DELEGACIJ. Včeraj je prvi govoril češki socij. delegat Nje-mec, kateri se je bavil z vprašanjem, kak upliv ima avstr. zunanja politika na avstrijsko delavsko vprašanje. Bavil se je obširno s tem. kako se v Nemčiji kruto postopa z avstrijskimi delavci. Posebno pozornost je vzbudil včeraj velik Kramžrev govor. Polemiziral je najprej proti delegatu Grabmayrju zaradi oblike, v kateri "se je izvršila aneksija: dokazal je, da bi se mogla izvršiti pravilno na podlagi konference velesil ne pa samolastno. Odločno je zahteval od grofa Aehrenthala, naj pove, kdo je kriv, da je nastal veleizdajniški proces. Na to je ponavljal že iz odseka znane argumente proti slavo-spevom na zvezo z Nemčijo, kazal na učinke anek-sijske krize glede zveze z Rusijo in je ponovno zagovarjal idejo neoslavizma. Znani »boritelj« proti trijalizmu delegat Dobernig je izjavil, interes aneksije je danes nemški interes, zato so Nemci v splošnem za Aehrenthalovo zunanjo politiko, akoravno je ta povečala slovanski vpliv v Avstriji in se strinja z aneksijo Bosne in Hercegovine. Govornik je odločno zavračal napade na nemškega cesarja ter sumničil slovanske neoslaviste, češ, da je njih delovanje naperjeno proti Avstriji. Prišel je v ostro kon-troverzo z delegatom dr. Kramarem, ki je označil Dobernigove denuncijacije neoslavistov z ogorčenimi klici. Dobernig je nato povdarjal nevarnost razvijajočih se Jugoslovanov za Nemce in Italijane v Avstriji. Izjavljal je, da se Nemci ne dajo odriniti od morja ter je z ozirom na neki dopis,iz Ljubljane v ruskih listih, v katerem se povdarja, da zapadejo primorski Italijani itak kmalu slovenizaciji, poživljal Italijane, naj se ozko zvežejo z Nemci za r,kupno postopanje z Nemci proti Jugoslovanom. — Za Kramarem so še govorili dr. Horsky, Zazvorka, Lechner, Pittoni in Bugatto, na-kar se je generalna debata zaključila. Prihodnja seja danes. DROBNE POLITIČNE NOVICE. Pogajanja v Pragi. Včeraj so se sešli v pisarni namestnika najvišjega deželnega maršala drja. Urbana načelniki posameznih čeških in nemških de-želnozborskih strnk ter se nadalje posvetovali o češko-nemški spravni akciji. Debata se je zlasti sukala okoli vprašanja, kako priti preko mrtve točke, v kateri se nahaja situvacija sedaj. Češki poslanci vstrajajo pri tem, da se mora istočasno z reformo deželnega reda rešiti tudi vsaj jezikovno vprašanje. Nemcem pa se zdi dosedanja osnova jezikovnega zakona nesprejemljiva. Glede manjšinskega šolstva dela zlasti finančno vprašanje velike težkoče. Konferenca je končala brez pozitivnega uspeha in se nadaljuje danes. Masarykov govor in izpovedba časnikarja Vasiča glede Friedjungovih dokumentov razburjata sedaj celo srbsko javnost. Vasiča izprašujejo sedaj pri policiji. — Mnogi listi silno napadajo poslanika Forgacha. Supilo naznanja v »Rječkem Novem Listu«, da ima tudi on v tokah pismo od Vasiča, v katerem se potrjujejo Masarykove trditve. Turčija v denarnih zadregah. Iz Aten poročajo, da znaša letošnji primankljaj Turčije 375 miljonov kron. Vsled tega raste med prebivalstvom razburjenje. Na Portugalskem so zaprli 12 višjih častnikov zaradi ruvanja proti republiki. Zmaga demokratov v Združenih državah. Iz Londona se poroča, da šteje spodnja državna zbornica Združenih držav po novih volitvah 212 demokratov, 77 republikancev in 2 socijalista. Roosevelt je s svojo stranko pri volitvah popolnoma propadel. Moravski deželni zbor je zaključen, ker ni bilo moči premagati nemško - socijalistične obstrukcije proti novim davčnim predlogam. V nedeljo, 20. t. zvečer bo v celjskem Narodnem domu nastopil Martin Krpan, na kar že danes občinstvo opozarjamo. Štajerske novice. v Slaba vest g. dr. Benkoviča In »Slov. Gospodarja" glede sotelske in belokranjske železnice. Na dopis iz Brežic, objavljen pod naslovom »Štajersko in dalmatinska železnica" v „Nar. Dnevn." minuli torek, odgovarja g. dr. Benkovič z vedenjem sointeresiranega g. dr. Korošca v „S1. Gosp." sledeče: »Železnica Rogatec—Brežice—Ru-dolfovo. V „Nar. Dn." se breški dopisaik zaganja v poslanca dr. Benkoviča, očitajoč mu, da se dovolj ne briga za vprašanje sotelske železnice. 7 dopisu se druži brezmejna nevednost s hudobnim zavijanjem resnice. Dopisnik niti ne ve, kaj je baron Bienerth govoril v delegacijah. Saj je vendar avstrijski ministerski predsednik izrečno poudarjal in zagotavljal, da se bode železnica Rudol-fovo—Metlika—Karlovec na vsak način gradila; o tem je cel svet uverjen, samo dopisnik „Nar. Dn." tega neče vedeti, da more po neljubih mu osebah udariti. Da se upira ogrska vlada podaljšanju te proge v Dalmacijo skozi Liko radi velikanskih tehničnih težkoč zlasti pri Popini v južnem delu Like, ki bi nerazmerno podražile železnico, to je resnično; ogrska vlada sili v ospredje progo, ki bi se odcepila od proge Zagreb—Brod in bi tekla, ne da bi bilo treba premagati posebne težkoče, po dolini reke Una do dalmatinske meje (Knina). Ministrski predsednik baron Bienerth je pa izrečno tudi poudarjal, da bode treba belokrajinsko železnico od Karlovca naprej podaljšati in zvezati z dalmatinsko železnico. Vse to je breški dopisnik zamolčal, ker se mu ne gre za stvar, ampak hoče le delati razdor. Zato se bomo še temeljito ž njim pomenili". Da prihranimo g. Benkoviču trud, se bodemo mi danes ž njim in dr. Korošcem »temeljito pomenili" o belokranjski železnici in dokazali, da je očitanje „Slov. Gosp." glede »brezmejne nevednosti in hudobnega zavijanja" popolnoma neopravičeno, da mari več pada na »Slov. Gosp." in njegovega očividno nepoučenega dopisnika. Baron Bienerth je namreč odločno zatrdil, da se bode železniška zveza z Dalmacijo gradila po Unski dolini, kar znači, da bode odvajala dalmatinski promet preko Bosne na Ogrsko. O belokranjski železnici in pa o zvezi Ogulina zBihačem je dejal bar. Bienerth le, kakor čitamo v oficijelnem »Poročilu deleg. odseka za zunanje in bosanske zadeve, »da se o njima premišljuje, da pa bodo ovirale realizacijo obeh načrtov gotove tehnične in financijelne težave". To se pravi po slovenskem, da vlada sploh resno ne misli na gradnjo obeh železnic. Tega mnenja nismo samo mi temveč celo vladni nemški listi. Klerikalne obljube belokranjske železnice, ki bi morda vplivala tudi na gradnjo sotelske so splavale prav žalostno in sramotno po vodi. Kako zelo je opehtrila ogrska vlada avstrijsko, katero so leta 1907 bojda za nagrado belokranjske železnice podpirali pri nagodbi naši klerikalci, kaže zgodovina takozvane iiške železnice, katero tudi podamo tu dr. Benkoviča, da bode lažje »temeljito obračunal" z našim dopisuikoai iz Brežic: Baron Beck je govoril o priliki razprave o avstro-ogrski nagodbi v avstr. drž. zbornici dne 16. okt. 1907 glasom stenograf. zapisnika sledeče: Druga važna pogodba z ogrsko vlado, katere sicer ni v okviru nagodbe, katera pa se je sklenila ob tej priliki, zadeva žel. zvezo z Dalmacijo, za katero se prizadeti činitelji pote-gujeje že dolga desetletja. (Č.ijte! čujte!) Po sklenjeni pogodbi z ogrsko vlado ss bode gradila norinalnotirna železnica iz Ridolfovega na Dolenjskem čez Metliko v Karlovec in s postaje Ogulin ali katere druge primerne točke karlov-ško-reške železnice čez Otočac. Gnpič, Gračac in Pribndič v Knin na ta način, da bodeta obe vladi oskrbeli gradnjo vsaka na svojem ozemlju za lastne stroške. Rok za otvoritev železnice Rudol-fovo Karlovec je oktober I9ID, za železnico Ogulin Knin december 1911.. Pomen cele te žel. proge se gotovo zvišuje s tem, da se je vladi posrečilo doseči zvezo z dolenjsko železnico, s čemur dobi ta doslej postranska proga svojo naravno nadaljevanje proti jngu(bravo!) .Omenjeižo pogodbo glede dalmatinske železnice vsebnje protokol i dne 8. oktobra 1907, in pa za^on » dnp 30. decembra 1907, drž. zak. št. 281. Z^jmivo je, kako se je ogrska vlada korak za korakam umikala svoji obveznosti. Najprej je izdelal Itpnzorcij za graničarske železnice načrt za železno Ogu-lin-Kcin, ki bi stal 63 milj. K. To je bilo ogrski vladi preveč. Koalicijska vlada je nato poverila celo zadevo nekemu, bančnemu konzorciju, ki je izračunal najprej stroške na 103 miljone in kasneje celo na 223 miljonov kron.. In sedanja ogrska vlada pravi, to je preveč in pogazi krat-komalo pogodbo in zakon. — Kaka ra*)ika je med Beckovo in Bienerthovo izjavo, to ve vsak otrok — in prav ,,e imel naš dopisnik iz Brežic, da je kar najostreje napadel naše klerikaine poslance, dr. Benkoviča in dr. Korošca, da so šli vede ali nevede vladi na lim in izdali za tako prazno obljubo koristi naših vinogradnikov iu kmetovalcev. Sedaj pa le na delo, g. dr. BenkmfiČ? da se opravičite pod svojimi oguljufanimi voiiTei^ »Slovenec« obsoja samega sebe. ii-°%arodni Dnevnik« je priobčil pred dvema dnevoma "članek o dr. Šusteršičevem govoru v delegacijah, katerega smo dobesedno posneli po članku, katereg&,je priobčil »Slovenec^ o dr. Plojevem govoru. Postavili smo samo v besedilu povsod mesto imena dr. Plo-jevega ime dr. Šušteršičevo. Poslušajmo, kako sodi sedaj »Slovenec« o lastnem svojem duševnem izdelku, v katerem je, kakor so se naši bralci-Prepričali iz »Nar. Dn.«, res prekosil samega sebe in dosegel vrhunec dostojnosti in finega stila, v katerem piše naše duhovniško časopisje. Včeraj pravi torej »Slovenec«, da vsebuje njegov članek podiosti; obširne infamnosti; poniževanje samega sebe; zavijanja, laži in podtikanje; neresnice in zavijanj; idi-jotstvo; strupeno časopisno močvirje ... Komentarja ni treba, g. dr. Šusteršič pa se naj zah/Ili pri »Slovcncu« za sočnate komplimente M račun njegovega govora, ki je bil iz same strahopetnosti in političnega dobičkarenja desetkrat bolj vl^dfcn ko dobro premišljen Plojev. Pripomniti je treba,, da ima »Slovenec« pogum trditi, da so klerikalci Še nosite-lji trijalizma, dasi Š. ni upal reči o tej stvari niti besedice in da se »SI.« krčevito trudi sL naprednjake še sedaj denuncirati zaradi srbofilstva ... Glede novih davkov za kanone in vojne ladije pa se bodemo s klerikalci še pomenili. Enkrat bo tudi njihove politične hinavščine konec. Pogreb Jakoba Zdolška. Danes popoldne se ie na Ponikvi ob J. ž. vršil izredno sijajen pogreb veleposestnika Jakoba Zdolška. Okrajni šolski svet in okrajno glavarstvo v Celju je zastopal g. okrajni šolski nadzornik I. Zupanek. Za okrajni zastop in posojilnico sta prišla g. dr. Josip Georg iz Šmarja in dr. Jos. Karlovšek iz Celja, za trg Šmarje župan Fran Ferlinc, za učiteljstvo šmarskega okraja nadučitelj Kurbus. Navzoča sta bila tudi dež. poslanca dr. Kukovec in Vrečko. Iz Ponikve same se. je jide-ležil sprevoda poleg ogromne množine ljudstva ves občinski odbor, postajenačelnik Zukčič, orožniŠ^vo, šolski otroci s celim učiteljskim osobjem. Krasne vence sta položila okrajni zastop in, posojilnica v Šmarju. Pevski zbor pod vodstvom kaplana Ašiča je zapel v cerkvi in na pokopališču. Župnik g-JKreft je govoril na grobu izvanredno lep nagrobni gpvor, ki je pravilno končal s pripombo, da je bil rajni Zdolšek vzoren mož, čegar spomin bode dolgo živel med ljudstvom. v Iz Celja. Mariborska »Str." se je razpisala o prodaji posestva gospe Sima, katero je knpil lesotržec Teppei za 90 tisoč kron, po svoji navadi lažnjivo in neutemeljeno. Kakor znano, je g as gospe Sima odločeval pri zadnjih obč. volitvah v celjski okolici. Slovenci, tudi »Narodna stranka", so dobro poznali važnost tega posestva in je ponujal znan celjski trgovec za njega celih 20 tisoč več ko g. Teppei, a ga ni dobil,-'&er je imel Teppei vknjiženo kupno pravico. nam zuano, ali se je tudi g. Dolinar pogajal za posestvo, a če se je, je storil to na svojo roko in nima to njegovo postopanje s stranko pičesar opraviti/Zakaj pa se niso potrudili častiti fn bogati celjski klerikalci za to posestvo prinpobožni gospe Sima? Za vzroke bo vedel najbrže trgovec Hočevur. Seveda, da se vrže na našo stranko kamen, je vsaka laž dobra. Kako so feeljski klerikalni kolovodje navdušeni za žrtve v kak' narodni namen, to so pokazali baš pri občinskih volitvah v okolici. v Plesne vaje Narodne čitalnice v Celju se vrše vsak četrtek od 8. do 10 ure zvečer ter ob nedeljah od 3. o 6. ure popoldne. Pristopne so vsem članom Čitalnice ter od njih vpeljanim gostom. Poleg okroglih se bodo vadili tudi frguralui plesi, med njimi splošno priljubljena »Češka Beseda". Prva plesna vaja se vrši v nedelj**, due 13. tm. ob 3 uri popoldoe v Mali dvolami Nar. doma ter prosimo točne udeležbe.''P.ciredit6iji. v Odhodnleo priredijo jutri v soboto ob 8. uri zvečer v Skalni kleti g. Al. Terčekn njegovi tovariši iz Zveznih podjetij in želijo, da bi se tudi dragi* prijatelji odhajajočega večera udeležili. IrOdhOduiea, ki so jo priredila sinoči celjska iftfodna društva odhajajočemu g. Al. Terčku v Narodnem domu, je bila odličen izraz spoštovanja ln ljubezni celjskih Slovencev do njega in prizdanje njegovih zaslug za družabni in narodni razvoj celjskega Slovenstva. To so tudi v svojih nagovorih povdarjali gg. Rebek (v imenu »Slov. bbrttfega društva"), Spindler (za „Slov. del. podp. društvo"), Salmič (za Celjsko pevsko društvo), dr Kukovec (v imenu Zveznih podjetij), Smertnik (za Sokola) itd. Prva tri društva so mu podarila v spomftfti« Celje tudi lepa darila z željo, naj bi v C&Iovcb »istotako posvetil svoje moči podrobnemu delu kot jih je v Celju. Jutri ivečer koncertira v gostilniških prostorih Narodnega doma celjska »Narodna godba«. Vstop prost Je celjski mestni uradi Štajerski dež. stavbinskj nrad je razpisal oddajo del pri zopetni zgradnji rogaškega zdravilišča. V uradnem razpisu ^toji, da se lahko načrti in pogoji vpogledajo tudi, ;pri mestni občini celjski. In res je šel danes neki ebrtnik tja, da bi vpogledal. A tam se mu je hafifokrat reklo, da občina nima nič s tem opraviti, da ima to vse MOrtl v rokah. Lepa reč! Kaj je slaščičar MOrtl mestni arad? Razmere v Celju , postajajo res od dne do dne za nas navadne zemljane bolj nerazumljive! Demon alkohol. Celjski konjederec je dobil nalog, odvesti mrtvega konja v bližini Planine. Naročil je dvema hlapcema, da se peljeta z dvo-vprežnim vozom v Planino. Ponoči sta pa na za-žud&je gospodarja prišla oba konja sama z mrtvim konjem nazaj. Oba hlapca sta se zgnbila in sicer Y$'e