&n*sjofof Letnik XXXVI CenoJOOdjn Številka 6 NO POLITICIANS AT ALL Non-decision making (neodločanje oz. odločanje o ničemer), je kot smo že ome-nili v prejšnji številki, osnovni princip naših politikov. Končni rezultat take politike je, da v tej družbi sploh ni konkretne odgo-vornosti, kajti če o ničemer ne odločaš, tudi nimaš za kaj biti odgovoren. Dejstvo, ki bi moralo najbolj bosti v oči, to je, da so politiki najbolj odgovorni za to, da se nič ne odloča, pa se nenehno zakriva z navi-deznim odločanjem. Tako, da smo vsak dan medijsko bombardirani z vestmi o od-ločanju teh in onih organov. Na vsakem sestanku nekaj odločijo in vsaka odločitev je zgodovinskega pomena. Že štirideset let poslušamo, kako je vsak kongres prelomen>vpa čeprav je vsak vedno bolj polomen. Ze z navadno tekstualno anali-zo bi z lahkoto ugotovili, da se vsebina »odločitev« ni nič spremenila. Končna po-sledica tega je, da je čisto vseeno, kdo in kaj je odločil, kajti odločitve o ničemer so že stopile v našo podzavest. Medijem sploh ne bi bilo treba več poročati, da je nekdo o nečem odločil. Dovolj bi bilo, ko bi nam samo sporočili, da sotudi danes, kotvsak drugi dan, zopet nekaj odločili, kajti v nasprotnem primeru se dogaja, da tudi mediji javno priznajo, da je vseeno, kdo je kaj (ne)odločil. Najlepši primer za to trditev je Tanjugovo poročilo o govoru Štafeta je del mladih, drugačni pogledi žalitev idealov? KRAGUJEVAC. 11. januarja (Tanjug) -Pobudc dela inladih iz Slovenijc in docodki na Plečnikovem trgu v Ljubljani. ki so tcndcnci-ozni, neprimerni in nedemokratični. prikazu jejo popačeno podobo o necnotiiosti inladih. jc dcjal Rc.xep Hamiti, prcdsednik jugoslt)-vanskc mladmske organizadje. Ce so razlikc. so v vodstvih. nc pa med članstvom. jc dodal Hamiti. ko je v Kragujevcu govoril udeležcn-cem mladinske politične Sole in še pogovarjal z občinskim mladinskim vodslvom. Hamiti jc poudaril. da jc štafcta mladosti del mladih in da pomeni vsak drugačcn pn-stop žalitev njihovih idealov in opredclitev. udnos mladih iz Slovcnijc do Štafete pa izraža. kot jepoudaril. le stališčc rcpubliškc konfc-rcnce ZSM Slovenijc. predsednika jugoslovanske mladine, ki nam sugerira naslednje: 1. VODSTVO NIMA POJMA, KOGA VODI, kajti če bi ga imelo, bi predsednik jugoslovanske mladine vedel, da sloven-sko republiško mladinsko vodstvo ni proti štafeti ter da le to ni izpeljalo manifesta-cije na Ijubljanskem Plečnikovem trgu. 2 UUDSTVO NIMA POJMA, KDO GA VODI, kajti ime predsednika jugoslo-vanske mladine ni Rexep Hamiti, kot po-roča Tanjug, temveč Hashim Rexhepi (poleg tega pa so v anketi med sarajevski-mi mladinci ugotovili, da zanj še nihče ni-koli ni slišal, le ena mladinka je trdila, da je naš boksar). Naslednje poročilo o delu našega pred-sednika, pa nam sporoča, da naše vod-stvo ni prilezlo niti do te stopnje, da bi vedelo, da o ničemer ne odloča, kajti v nasprotnem primeru bi se vsaj potrudilo to prikriti. Slovenija ne vodi posebne politike HASHIM REXHEPI, predsednik jugoslovanskc mladine, v Borbi: »Ncsprejem-\ljive so razlage, \da v Sloveniji 1 vodijo nekakšno iposebno politi-\ko, ki se loči od ] tistc v drugih de-• lih Jugoslavije. ^SZSM ^SIovcnije urcsničujc sploš-qo linijo ZSMJ in na moč aktiv-no sodeluje pri njcncm izvajanju. Ra-zumljivo sc ZSM Slovenijc ko( samo-stojna organizacija ukvarja z vprašanji, ki so tam vcliko bolj žgoča kot na primer v Makedoniji uli Vojvodini. To-da, čč grs za problcm najugoslovanski ravni, jc pač ircba spottovati todi mne-nja drugih, kajti samo z dcmokratično proccduro je moč priti do enotnega stališča in rešitve, sprcjemljive za vse.« Tako pa mladinski predsednik v enem tednu izreče dve diametralno na-sprotni trditvi, in to tako, da prve izjave sploh ne zanika, temveč se obnaša tako, kot da je sploh ne bi nikoli izrekel. Na take postopke smo sicer navajeni v orvvellovs-ki fantaziji, vendar vseeno ne gre podce-njevati Velikega brata in ga primerjati z našim mladinskim predsednikom, kajti v »1984« so informacije vsaj popravljali, pri nas pa nič. Rekel in ostal živ! Ker pač predsednik nima pojma, kaj dela, LAHKO FUNKCIONIRA SAMO ŠE KOT SIMBOL, katerega vsebina se je, ravno tako kot pri štafeti, že zdavnaj iz-rabila. S simboli je tako kot s tistim slado-ledom, ki bolj ko ga ližemo, postaja večji in večji, dokler ne pride do ejakulacije in sim-bol izgubi svojo vsebino. Lahko ga sicer zopet spravimo k pokončnosti, vendar bo vsebine vedno manj in manj, dokler ne bo naš simbol nesposoben oddati kakršno-koli vsebino in bo ves izrabljen obležal. Ravno tako kot pri štafeti, bojo naši vrli mladjnski teoretiki tudi pri jugoslovan-skem mladinskem predsedniku našli velik pomen pri krepitvi bratstva in enotnosti (vsako leto je predsednik iz druge repub-like) ter pri ohranjanju tradicij NOB-ja in revolucije (predsednik je neposredni de-dič sedmih sekretarjev SKOJ-a, tako kot je papež božji poslanec na zemlji). Pro-blem simbola brez vsebine je v tem, da mora napadati polje nezavednega. Če za štafeto še lahko trdimo, da funkcionira kot FALUSNI SIMBOL (ter da že sam pojav tega simbola v praksi, to je med množico mladih, v tančice oblečenih dek-let na štadionu JNA, zbuja skoraj orgaz-mično počutje), pa pri našem mladinskem predsedniku žal ne najdemo nobene po-dobne lastnosti. Oa bi postal pravi »sodobni« simbol, bi moral najprej postati medijska zvezda a la kavboi Roni. Fizične predispozicije, všaj po sliki sodeč, ima, vendar pa se pre-malo pojavlja v medijih (našemu novinar-ju, ki se je mudil v prestolnici, ni utegnil nič povedati - prva napaka). Druga napaka je v tem, da se ga v javnosti predstavlja zgolj kot uspešnega karierista (karierist je tisti, o katerem ne znamo povedati nič druge-ga, kot opisati njegovo dosedanjo kariero oz. povedati, na katerih funkcijah je bil). Predstaviti bi ga morali kot osebnost. Npr.: »Mlad, šarmanten in atletške posta-ve. Ne kadi, pije pa samo ob reprezentanč-nih priložnostih. Niporočen, vendarga žen-ske zelo zanimajo. Zna biti nežen in čust-ven, a hkratinudi varnost in toplino. Je mož hitre akcije, skratka princ na belem konju.« Seveda bi takšne karakteristike najbolj vžgale pri ženskah, a le te znajo biti v pri-hodnosti tudi pri nas še pomemben poli-tični faktor. Da pa bi pridobil na svojo stran še moški del publike, bi bilo koristno, če bi se večkrat pojavljal v družbi z našimi najboljšimi fuzbalerji. Vsekakor bi pri tem obstajala nevar-nost, da bi se kmalu vse skupaj izrodilo v kult osebnosti, zato bi ga bilo treba pač po izteku mandata ukiniti kot simbol in na njegovo mesto postaviti drugega. Metode čistk niso več v modi, zato bi ga bilo najpametneje poročiti s »pičko«, ki bi bila sex idol največjega števila državlja-nov. Tako bi dosegli svoj namen, saj ga Ijudstvo ne bi več hotelo za svojega. Moš-ki zato, ker jim je speljal objekt njihovih želja, ženske pa zato, ker jih je prevaral. Samo na tak način bi predsednik vzdr-žal preizkušnjo »biti simbol« in to simbol, ki ga ne bi bilo treba ukiniti. Takega kot je sedaj pa res ne potrebujerno. Ker se kmalu bliža konec mandata se-danjega predsednika in ker je letos na vr-sti, da poda svoje žrtveno jagnje naša re-publika, bi bilo koristno, ker pač Lepa Bre-na ni Slovenka, da predlagamo npr. Ber-nardo Marovt ali kakšno drugo cvetko s sončne strani alp. Nikakor pa ne bi smeli pozabiti, da so velike prsi zopet v modi. Podoben sistem kandidiranja za funkci-je bi kazafo uvesti na vseh nivojih, kajti če že nimamo politikov, imejmo vsaj sex simbole, ki jih lahko vsaj v mislih »pofukamo« ROBERT BOTTERI DISKO L TURIST VSAK PONEDELJEK Cult.Ocire. JaMC,New Order, Mission, D.Mode.Shriekback, The The, Smiths. Vello... TRIBUNA št.6,leto XXXVI sreda 28.1.1987 Glasilo UK ZSIv.S UREDNIŠTVO.Robert Botteri(odg.ured.),Samo Resnik (v.d.glay.ured.),Tomi Gračanin,IViarko PeČauer,Tomaž Toporišič,Vid Snoj(lektor),Zdravko Papič in SenaSarkič (pretom in oblikovanje) TISK:Tiskama Ljudske Pravice,priprava BEP Dnevnik Naklada 5000 izvodov Oproščeno temeljnega davka za promet po sklepu št.421- 170 zdne 22.1.1973. NASLOV UREDNIŠTVA:Kersnikova 4,Ljubljana tel.319-496 javni sestanki uredništva so ob sredah ob 18. uri. PREDSEDNIK CASOPISNEGA SVETA.Danilo Turk PALIviA-se še spomnite K4 in Diska študent? Seveda sedanjega dogajanja v klubu Palma ob sredah(prej ob torkih) še zdaleč ne moremo primerjati s K4 ali Dis-kom študent,kajti jasno je,da novi rock,punk,hardcore in prvo uro tudi novi metal vključno z Ijubitelji te glasbe sa-mo gostuje v tem klubu.Pa vendar se je že nekajkrat izka-zalo,da znajo obiskovalci žurirati prav tako sproščeno in veselo,da spominjajo na najboljše čase K4 ali Disca štude-nt.Ob sredah je v Palmi veliko pivo za ceno malega in tež-ko boste našli v Ljubljani klub ali disko s to značilnostjo. Za glasbo ob sredah skrbijo Marjan Ogrinc,Peter Barbarič, Primož Pečovnik in Gigi,obetajo pa se tudi nove in sveže sile,ki bodo popestrile glasbeno ponudbo.To sredo 28.JA-NUARJA bosta za glasbo skrbela Peter Barbarič in Mar-jan Ogrinc pod geslonr.ZUR OB 43.OBLETNICI IGGYA POPA IN 70.LETNICI PODGANA JOA,slišali pa boste seveda obilico raznolike glasbe(tudi za ples!).Naslednjo sredo 4.2. pa bo večer potekal v znamenju NICKA CA-VEA IN THE BIRTHDAV PARTY,obeta se tudi video, tako skupine kakor Cavea,za glasbo pa bosta skrbela Gigi in Marjan Ogrinc.Glede na to,da ima Palma ob ponede-Ijkih plesni in stari jazz,ob četrtkih pa tudi stari rock pod taktirko Dragana Buličaje očitno eden redkih diskov,ki vse bolj postaja KLUB in je odprt z3 nove ljudi,pri tem pa ni nobene diskriminacije po videzu,niti zahtev po vsto-puvparih. poF ( NEBO JE MODRO DEŽ PA PADA IN PADA PRISILNA UPRAVA? HVALA, da ALI HVALA, ne? 20/1/87 je Delo ponatisnilo iz Politike prispevek generalpod-polkovnika M. Panteliča (»Odprta vrata trojanskemu konju«), še en napad na pobude slovenske mladinske organizacije in čudno oklevanje slovenske partije, da bi si nalepila brke in sama poskr-bela za svoj mladi rod. Med dokaznim gradivom navaja avtor tudi znano sarajevsko »praznovanje rojstnega dne v fašističnem de-korju«, kjer so praznovalci bojda razmišljali o podpori Ijubljanskim študentom. Ta slavni rojstni dan je jugo leninistom v njihovem obupnem boju za štafeto norosti, za dolgoletno zapiranje opore-čnikov vesti in proti vtikanju javnosti v odločanje v njenem imenu tako koristil, dogodek je tako neverjeten in poročanje tako neja-sno in pozno, da preprosto ne verjamem, da se je sploh kaj zgodilo. Zelo stara in pogosto rabljena politična diskusijska finta je ra-hla naglušnost, to, da se v težkem položaju, ko ima nasprotnik predobre argumente in bi mu moral ti priznati, da ima prav, nena-doma začneš pretvarjati, da ni rekel tega, kar je rekel, temveč ne-kaj drugega. Denimo, da je predmet diskusije barva neba. Ti pra-viš, da je modro, tvoj nasprotnik pa trdi, da je ponavadi sicer res modro, da pa je danes izjemoma sivo. Zunaj dežuje in čeprav so okna dvorane zagrnjena, poslušalci slišijo, kako kaplje ropočejo po strehi. Položaj se obrača slabo zate. Tedaj mogočno vstaneš, pogledaš nasprotnika in porečeš z donečim glasom: »Toda nebo vendar ni rjavo!« Obrneš se kposlušalcem injim rečeš: »Ta bedak pravi, da je nebo rjavo. Je kdo od vas že videl rjavo nebo?« Potem se tolčeš po glavi in trebuhu in se prekopicuješ po odru, g/asno krohotajoč se, kako neumen je tvoj nasprotnik. Finta ponavadi dela. V res ekstremnem primeru, ko opaziš, da si v ozadju dvorane del poslušalcev nekaj šepeta, namesto da bi v zboru ploskali tvoji modrosti, ti ostane še ena finta, ki pa vselej deluje. Na oder po-zoveš tri zaprisežene priče, ki na dolgo in široko opišejo, kako so tvojega nasprotnika videle, ko je sedemleten divjaško brcal svojo ostarelo, bolno mater, ki jo je pred tem spotaknil, da je padla na tla. In nebo je modro. Da ne bom česal bratskih republik, naj navedem že malo star slovenski primer. Pomladi 1954 so subjektivne sile na eni izmed mariborskih gimnazij obtožile nekega profesorja (ki idejno morda ni bil najbolj primeren, sumili so, da hodi v cerkev, dokazov ni bilo), da je v taj-ništvu šole (zdi se mi, da kar na mizi) posilil neko učenko. Profesor je bil suspendiran in zadeva se je nadaljevala pred sodiščem — a zaželene sodbe ni bilo, ker je zdravniški pregled pokazal, da je deklica še »virgin intacta«. Diletantska, lahko po-pravljiva napaka Ijudi, ki jih je politika bolj zanimala od Ijubezni. (Kolikor vem, omenjeni profesor na tej gimnaziji — sedanji srednji naravoslovni šoli — vseeno ni več predaval, kljub javni in odločni podpori svojih dijakov, temveč je bil premeščen iz Maribora.) Tako je to šlo in naj me vrag pocitra, če tako še vedno kdaj pa kdaj ne gre. Posebno če je tisk na dobrih vajetih. In če samoupravljanje (upravljanje Ijudi s svojimi zadevami, med katerimi so tudi t. i. državne zadeve) iz objektivnih razlogov ne deluje (če predpostavim, da bi lahko delovalo, in pravzaprav ne verjamem, da to ne bi bilo mogoče). Samo Resnik P. S.: tarifa za oporečnike vesti je v Južni Afriki šest let (Verski ugovor upoštevajo) PRIPIS UREDNIŠTVA-.V prejšnji številki je naš novi v.d. glavnega urednika naredil grozno biamažo.Prevedel je Hvalnico norosti Erazma Rotterdamskega.ki je že 30 let prevedena v slovenščino. Bodite prepričani.da bo kaznovan. »Potrebujemo samo še predlog, da se v Črni gori, Makedoniji in na Kosovu uvede prisilna uprava« - Nova Makedonija, 13.12. 1986 »Dobronamerna opozarja-nja na določene napake v Ma-kedoniji, Črni gori in na Koso-vu, ki so tako značilne za celo državo, je treba vsekakor upoštevati. o njih resno raz-pravljati in jih analizirati. »Pri ustvarjanju vzdušja ne-zaupanja in dvomov, da je vse, kar so zgradili v teh dveh republikah in na Kosovu, zgre-šena investicija, paje šel naj-dlje novosadski Dnevnik vpri-spevku, vkaterem je meddru-gim rečeno, da je dejstvo, da so Kosovo in dve republiki praktično bankrotirali, prese-nečenje samo toliko, ker se to ni zgodilo prej, ali bolje reče-no, ker se tega nijavno prizna-lo«. »Z očitkom, da niso že prej jasno in glasno objavili svoje-ga bankrota, se torej daje lek-cija dvema republikama in avt. pokrajiniKosovo. Dabibil absurd še večji, potrebujemo samo še predlog, da bi se v teh republikah in na Kosovu uvedla prisilna uprava.« Zakaj pa ne? Ker suverene države, kar naj bi republika bila, ne moreš dati pod prisil-no upravo? Zakaj pa ne? Za Libanon, ki bi bil prisilne uprave dovolj potreben, je odgovor pragmatičen: ker ne bi šlo, in ker bi tistega, ki bi to poskušal, pa čeprav v intere-su Libanoncev (navadnih Iju-di, ne vojaških baronov) to stalo politično nesprejemljiv kup mrličev. (Poleg tega po-stopek ni ravno v navadi in smiselno je, da se radikalno nove načine dela uvaja po-stopoma in po zadnjih vratih, ne pa skozi glavni vhod. (Razen če si absolutno pre-pričan, da bodo spektakular-no uspešni.)) Takšnega prag-matičnega ugovora za ban-krotirani YU republiki in mor-da tudi za pokrajino ni. Je pa vpr., kdo bi to prisilno upravd izvajal. Obstajajo štirje možni odgovori. (1) Poverigipristojnostiin analogiji s podjetjem, ki mu prisilne upravljalce pošlje ob-čina, bi delo morala prevzeti federacija. Problem z zvezno upravo je to, da je dvomu iz-postavljena že njena sposob-nost, da opravlja svoje delo. (2) Tradicionalni prisilni upravitel; različnih, pred-vsem zaostalih držav je voj-ska. JLA doslej ni kazala takšnih ambicij, vsaj javno ne, in bog bodi zahvaljen za to. (3) Tradicionalni dejanski upravitelj soc. držav je parti-ja. Pri nas ima oziroma naj bi imela drugačen status, poleg tega pa se pojavlja pragmati-čen ugovor, ki smo ga srečali pri točki (1) in vprašanju zveznih organov. (4) Tisti, kije pač zaintere-sir?n za rešitev problema. {Najboljso to gotovo prebivaf-ci obeh republik in pokrajine, upravljanje s samimiseboj naj bi bilo že sedaj v njihovih ro-kah.) Ostanejo tisti, ki bodo težave omenjenih republik in pokrajine bolj ali manj plača-li, razvite republike namreč. Ta rešitev je politično zelo nepriljubljena in morda »nesprejemljiva« (komu? čemu?), kot pravi politiški žargon. Ima pa svojo dobro plat. Rečeno ie bilo »razviti«, ne »bogati«. Ce so razviti bo-gati (včasih so, lineamo pa to razmerje gotovo ni), so to zato, ker so razviti. Ker imajo glede na državni standard nadpovprečno razvito (oziro-ma uspešno) gospodarstvo, kar pomeni nadp. izobražene in sposobne Ijudi v gospo-darstvu in upravnih organih. (//? ne zlatih rudnikov, ki bi jih storili le »bogate«.) Ker ti ,>razviti« dajejo sredstva za sfoške federacije in za raz-voj »nerazvitih«, bi človek re-kel, (sploh če se spomniš stalnega slovenskega tarna-nja, da je večina sl. industrije za v odpis, da so naše ceste najslabše v Jugi, denar pa da lije dol, kjer da je »vse novo« - pretiravanje, gotovo, a res-nica je, da je v letu 1985, za katerega imam slučajno podatke SR Slovenija plača-la pribl. 1 /3 sredstevfedera-cije.)), da jih bo že zanimalo, kako se ta sredstva uporabi-jo in koliko koristi je od njih. Hkrati se zaradi prej omenje-nega zdi, da so »razviti« edi-ni, ki bi to upravo lahko v ju-goslovanski družbi koristno izPeliali- SAMO RESNIK HOROSKOP TONETA ANDERLIČA Poskus obrazložitve nekega karakterja na osnovi sinhronega delovanja makrokozmičnih in mikrokozmičnih energij KLIENT: Tone ANDERLIČ DATUM ROJSTVA: 4. junij 1956 POKLIC: Predsednik ZSMS ASTROLOŠKA KONFIGURACIJA: Sonce: Dvojček Ascendent: Tehtnica Luna: Oven Zbir prvih treh pokazateljev kaže na im-pulzivno, duhovito, privlačno osebo, polno karizmatičnega šarma. Mehak? Še zdaleč ne. Čustva so ognjevite narave in včasih prehitro planejo na dan. Zaradi brzine misli in notranjih reakcij svetujemo pre-vidnost pri dajanju izjav. Te ga lahko pri-peljejo do nepotrebnih prepirov. Ugoden položaj Merkurja in Urana kaže na visoko intetigenco, ki se kaže v sarkastičnih izja-vah in včasih celo agresiji. Oseba rada kri-tizira. Dvojčki so sicer po naravi mobilni, vendartale ne. Pozna samo eno pravilo in je sposoben prav tiransko uveljavljati svo-je potrebe. Kadar mu to ne uspe, lahko za-pade v huda depresivna stanja. Hitro se ga da sprovocirati in ker je nasploh cilj raznoraznih napadov, ga včasih popade histerija in izgubi ravnotežje. Svetujemo kundalini jogo in planinarjenje Čim višje, tem bolje. Taki sprehodi pomirijo prena-dražen živčni sistem in vrnejo organizmu ravnovesje. Oseba ima veliko potrebo po komunici-ranju in sodelovanju z mladimi. Njegova služba mu to vsekakor omogoča. Kar se tiče službe, je jasno: politika od zibelke do groba. Boril se bo za reforme in revolucio-narne preobrate. Možno je, da bo kdaj slu-žil tudi v tujini, še posebno zato, ker ga tu-jina očitno zelo mika. Za potovanja v ino-zemstvo priporočamo mesec junij. Se na-mig: če bo letošnji rojstni dan praznoval v tujini, ga čaka tam veliko presenečenje. Kadar si zaradi službenih obveznosti ne more privoščiti potovanja, naj v nadome-stilo bere filozofske spise. Tale dvojček ima veliko vplivnih prijateljev na visokih položajih, ki pa jim očitno popolnoma nič ne zaupa. Nasploh ima do starejših od sebe a priori odklonilen odnos, še posebej pa do tistih, ki sedijo na visokih stolčkih. S temr se bo boril do smrti in to seveda z neznansko zalogo energije, ki pa je včasih destruktivnega karakterja. Z drugimi be-sedami: oseba se dobro zaveda, da je tre-ba najprej zrušiti, da bi lahko na novo zgradili. Prioporočamo jasno začrtane ci-Ije s podlago v pozitivni življenjski f ilozof iji. Kaj pa Ijubezen, igre, denar? Zvezde pravijo, da se je tale pasioniran duh prvič strastno zaljubil že v prvem razredu osnovne šole, če ne že celo v mali šoli. Za-nimajo ga ženske, rojene v znaku ovna, te pa so na žalost preveč gospodovalne in morda je tudi to vzrok, da so se premnoge Ijubezenske pustolovščine končale nes-rečno. In kdo je kriv? Nihče drug kot pla-net Mars, ki zavzema zelo neugodno po-zicijo v polju Ijubezni. Veliko boljši so obeti s stalno partnerko. Ta bo (je?) starejša od njega, zelo čustvena oseba, vedno pri-pravljena pomagati. Skoraj tako kot nje-gova mama. Rojena v znaku raka ali ovna. Priporočamo rakice. Otroke priporočamo čimprej, ker bo (je?) starejši sin zelo nemi-ren in utegne povzročati velike preglavice, kar seveda zahteva od staršev veliko po-trpež(jivosti in dobre volje, te pa imamo več, dokler smo še mladi. Kar se tiče iger na srečo, odločno od-svetujemo kakršnokoli dejstvovanje v tej smeri. Klientse mora vfinančnih zadevah zanesti predvsem nase. Dobro se zavjeda, da z ozirom na zahtevnost svoje službe zasluži veliko premalo. Verjetno se stalno pritožuje, da ima premalo deharja. (Pred-lagam anketo: Koliko zaslužijo naši politi-ki?) V denarnih zadevah vsekakor svetu-jemo veliko previdnosti in nobenega za-pravljanja, raje vlaganje presežka v nepre-mičnine. Dvojčki so sicer zapravljivi, za te-gale pa bi skorajda rekli, da je prej škrt kot ne. Pazi naj se tatov. Denarja bo v starosti več kot v mladosti. Za konec naj povemo, da ima tale ose-ba največ sreče v službi in pa v vseh za-devah, ki so kakorkoli povezane s tujino. Izjemno zalogo energije bi zato lahko naj-bolj koristno izrabili na ta način, da bi se trudil s svoje pozicije omogočiti čimvečje-mu številu mladih Slovencev potovanja in študij v tujini. Na tem področju bi lahko dosegel zelo veliko. Prognoza za leto 1987 Leto 1987 je za našega klienta čas ve-likih sprememb na boljše. V slu?bi lahko s pomočjo močnih zaščitnikovveliko naredi in opozarjamo ga, naj ne zamudi ugodne-ga obdobja. Poslovno uspešen bo zadnji teden v februarju in prvi teden v marcu. Naslednjih štirinajst dni bo v znamenjii velike borbenosti in povečane nesposob-nosti, da bi se prilagodili mnenju drugih. Že prvi teden marca naj začne preventiv-no jemati povečane doze C vitamina, ker ga bo sicer zagrabil hud prehlad. 23. in 24vmarec bosta v znamenju zmagoslav-ja. Čestitamo! Vikend, ki sledi temu datu-mu, bo v znamenju Ijubezenskih strasti. Zelo intenziven bo drugi teden aprila, ven-dar je medplanetarna situacija tako za-komplicirana, da bi težko dali kakšno bolj natančno prognozo. Vsekakor bo prišlo do nekakšnih pretiravanj v zvezi z denar-jem, čemur lahko sledi finančna katastro-fa. Svetujemo zmernost. V tolažbo naj bo podatek, da do tako velike finančne krize, kakršna je bila oktobra in novembra 1985, vsekakor še dolgo ne bo prišlo. Večja vsota bo prišla 24. aprila. Sledi na-kup letalske karte in potovanje v tujino. Maj zelo ugoden. Poboljšani odnosi z jav-nostjo, razne časti in priznanja. Sreča s sralno partnerko. Uran bo skozi celo leto omogočal velike protekcije in močne za-ščitnike na službenem področju. 23. ali 24. julija nastop na televiziji, v avgustu pa naj pazi, da ne bi zamudil neke velike pri-ložnosti. Naznačena je neka neizkorišče-na priložnost. Zadnji vikend v juliju velika sreča. Konec oktobra in začetek novem-bra povečana agresivnost. Opozarjamo sodelavce, naj si pravočasno poiščejo va-ren zaklon. Kot v začaranem krogu se vr-timo okrog števiik 23 in 24, ampak spef. 23. in 24. novembra nevamost dramat-skih izpadov ali eksplozije. Ugoden polo-žaj Saturna in Venere mu zagotavlja pri-jetno praznovanje Novega leta 1988 v družbi zvestih prijateljev. Zvezde konzultirala: EMA KURENT PRIPISUREDNISTVA: Stranka se strinja z objavo teksta. SARAJEVSKI RECEPT: KAKO UTIŠATI DRUGAČNA MNENJA Nezaželenega označiš za fašista in nihče mu ne bo ver-jel, pa naj govori karkoli. Me-dije moraš seveda imeti na svoji strani. Nekega večera lanskega decembra je Isidora Bjelica v domačem stanovanju naredila žur ob rojstnem dnevu. To ni bilo običajno popivanje do onemoglosti itd. Iz žura so naredili pravi happening. Odigrali so parodijo na televizijsko nadaljevanko Odpisani. V dogajanju (happeningu) so sodelovali vsi udeleženci, ki so^bili svojim vlogam primerno kostumirani. Žur v Sara-jevu pač mora biti originalen in nenava-den, sicer gre raja drugam. Res vam je lahko žal, če vas ni bilo zraven. Tudi takole bi lahko poročali o neki za-bavi v Sarajevu. Vendar zadeva potem pač ne bi prišla v časopise. Kaj pa potem, če so imeli nekje zabavo. Na stotine za-bav se odvija vsak dan v državi. Mnoge so Še izvirnejše. Ampak zadeva je prišla v ča-sopise, v radio in na televizijo. Seveda predstavljena Čisto drugaČe. Nastala je afera »bal črnih srajc«, »sku-pina 19« itd. In čeprav je vse skupaj zavi-to v tančico skrivnosti, je nekaj povsem jasno: afera ni nastala na zabavi v pri-vatnem stanovanju; nastala je v medi-jih. Morbidno v slogu Najprej pa v mestnem komiteju zveze komunistov Sarajeva. Ta je 8. januarja posredoval novinarjem gradivo o »dogod-ku«. V gradivu so praznovanje označili kot »morbidno bakanalijo v slogu nekdanjih fašističnih slovesnosti«. Zbralo naj bi se 19 študentov filozofske, pravne, medicin-ske, strojne in elektrotehnične fakultete. »Večina povabljenih je bila oblečena v slogu tega časa, nekateri z rdečimi trakovi in kljukastimi križi na rokavih, imitacijami kokard itd.« »Zidovi so bili okrašeni z na-cističnimi zastavami in parolami, na videu pa je tekel dokumentarni film o Hitlerju in tretjem rajhu. V takšnem dekorju je bila proučevana ideja o pošiljanju pismene podpore skiipini univerzitetne mladine Ljubljane, ki je svojčas pripravila incident-no manifestacijo z zahtevo po ukinitvi Ti-tove štafete in uvedbi civilnega vojaškega roka.« Poročilo jje prišlo vsaj s tritedensko zamudo. Umanjkali so tudi točni podatki, imena, datum, itd. V naslednjih dneh so se mediji potrudili; začeli so odstirati senco z umanjkanih de-tajlov, pojavila sose imena nekaterih ude-ležencev, izvedeli smo celo za njihove ugledne starše, čeprav so vsi udeleženci polnoletni. Kmalu smo zvedeli, da pravzaprav ne gre samo za navadno fašistično rajanje. Domače Oslobočenje poroča ekskluzivno: »Zdai ie iasno. da ie fašistični dekor- na- cistične zastave, kljukasti križi, sendviči, okrašeni z majonezo v znaku teh simbo-lov, dokumentarni filmi na videu in pesmi - samo dekor, ki je zasenčil nevarno poli-tično vsebino tega srečanja. Gre za pri-prave na izvedbo demonstracij v Sarajevu in izkazovanje javne podpore študentski mladini Ljubljane, ki bi jo podprli pri uki-njanju Titove Štafete, pri civilnem služenju vojaškega roka in na koncu pri ukinjanju 133. člena kazenskega zakona SFRJ.« »Torej, neuradne verzije dogodka, da gre za ,otroško igro' in ,parodijo na naci-zem', zdaj odpadajo z ugotovitvami o ve-liko bolj nevarni ,igri' z večplastnimi posle-dicami. Tako je bil kovan načrt z name-nom dobivanja širše podpore na ulicah, kar je bilo, po dogovoru, treba izpeljati v soboto, 20. decembra.« »Po scenariju naj bi povorka krenila s fi-lozofske fakultete proti Skanderiji, kjer bi bila glavna točka ,programa', prebrali bi še proglas podpore univerzitetni mladini Ljubljane, zbirali podpise za peticijo itd. Pripravljeni so bili tudi teksti za tri parole - eno v srbohrvaščini in dve v angleščini: dajemo podporo ZSM Slovenije, v državi mora biti več demokracije, treba je pod-preti slovensko demokracijo.« Demonstracije so uspele Do demonstracij ni prišlo. Pa tudi brez njih so sporočila sarajevskih študentov mediji prenesli široko v javnost. Toda spo-ročilom študentov je »fašistični dekor«, o katerem poročajo mediji, podelil čisto drugačen pomen. Povedano naravnost: pobude sloven-ske mladine o civilnem služenju, štafeti mladosti in členu 133. je povezal s fašiz-mom. »Slovenska demokracija« je kar na-enkrat postala »fašistoidna«. Domača zabava z nacistično zastavo je prišla kot naročena. Ce je ne bi bilo, bi si jo bilo treba izmisliti. Zdi se, da imajo pobude slovenskih mladincev podporo tudi v Sarajevu, vsaj med nekaterimi študenti. In zdi se, da tega prek svojih legalnih predstavnikov ne morejo izraziti. Kot kaže, obstoj takih idej v Sarajevu tamkajšnji oblasti ni všeč. Treba je bilo preprečiti, da bi sarajevski študentje izrazili svoje mnenje proti členu 133, proti štafeti, za civilno služenje itd. Deja vu. Kot da smo vse to že doživljali. Treba je ohraniti videz enotnosti, monolit-nosti. Kdor pa se ne strinja, je odpadnik. Treba ga je javnosti predstaviti kot margi-nalca. Naj ga javnost sama izloči na mar-gine, med nezaželene. In treba je najti žr-tev. Rešitev ]e pravzaprav preprosta: v za-vesti javnosti povezati te pobude s fašiz-mom. »Prvo, kar moramo omeniti, je mo-ralna in politična diskvalifikacija, ki v naši praksi ne more biti hujša: za oznako fašist ni možno nič drugega kot prezir in obsod-ba« uaotavlia Voiko Fleaarv Delu. »Nih- če v tej državi (in malokje y svetu) ne more, če se deklarira kot fašist, računati na nič drugega kot na izolacijo, dobesed-no in metaforično rečeno. Fašizem je na-mreč v kolektivni zavesti Ijudi na teh po-Idnevnikih in vzpoibdnikih ne le politična ali svetovnonazorska, pač pa človeška ideologija, vedno znova ,prepoznavana' kot največje zlo.« Pri tem sama povezava negativne oz-nake fašizma z žrtvijo, ki se ji ta oznaka pripiše, niti ni najpomembnejŠa. Pravza-prav »skupina 19« ni počela nič prepove-danega. Praznovati rojstni dan je dovolje-no, tudi prirejati happeninge, zbirati se v privatnih stanovanjih, razpravljati o če-merkoli, celo pripravljati demonstracije in jih tudi izvesti, je, ob spoštovanju pravil igre, dovoljeno. Prav smešno je, ko Oslo-bočenje navaja gesla, ki so jih pripravljali »zarotniki«, kot strašen napad na prido-bitve te države itd. Če gledamo vsako ob-tožbo posebej, ugotovimo, da je zadeva povsem legalna. Ko pa jih dobimo aranži-rane, poljubno, kot sporočevalcu pač naj-bolj ustreza, v novo celoto, postane žur ob rojstnem dnevu fašistična manifestacija. Kako zmanipulirati javnost Poudariti je treba in podrobno opisati »faŠistoidne« elemente dogodka (si rno-rete misliti, celo majoneza na sendvičih je bila v obliki kljukastega križa!) in potem povedati, da ti isti Ijudje, ki hodijo oblečeni v črno in šivajo nacistične zastave, raz-pravljajo o pobudah skupine univerzitetne mladine Ljubljane (ne pa na primer pred-sedstva UK ZSMS ali celo kongresa ZSMS). To je treba nekajkrat ponoviti, po mož-nosti v najrazličnejših medijih (tisk, radio televizija), in občinstvo bo začelo povezo-vati pobude slovenskih mladincev s faSiz-mom. Še posebej tisti del občinstva, ki se ne želi posebej poglabljati v ozadje sporoče-nega, ampak to sprejema predvsem kot senzacijo. Taka pa je velika večina občin-stva. Po tejle asociativni vezi ho6ejo učinko-vati mediji: fašisti razpravljajo o pobudah -> kdor se zavzema za te pobude, je fašist pobude so fašistične —¦ fašizem je zlo ¦-» Seveda vam ne bo nihče rekel, da so Ijubljanski študentje, ki so sprožili te po-bude, fašisti. Ta proces se v občinstvu od-vija na ravni nezavednega. A to je dovolj, da bo cilj uresničen. Javnost v Bosni in Hercegovini bo odslej z nezaupanjem gle-dala na vsakogar, ki bo proti Štafeti mla-dosti, členu 133, za civilno služenje itd. Vprašanje je, če se bo sploh še kdo upal javno izraziti podporo tem stališčem. Kajti javnost ga bo, fašista, sama linčala. Medijska manipulacija je popolna. __________________MARKO PEČAUER IZDANA POMLAD Naša samoupravna socia-listična praksa predstavlja danes zopet ideal nerevolu-cionarnega, če že ne antire-volucionarnega duha. Poza-bljena je pomlad slovenske mladine, ki smo jo začutili ob bojkotu Ijubljanskih študen-tov, ob protestih proti vojaški paradi v Beogradu in kongre- su v Krškem. Grozi nam po-kop sprejetih načel, ki so iz naših (mladinskih) funkcio-narjev za trenutek naredili naše delegate. naše vodstvo. Ta trenutek mineva (kot nuj-no mineva vsak trenutek) z odhodom štafete (proti kateri smo se izrekli) na pot, ki naj ponovno pokaže naše zado- voljstvo nad doseženim. Simbolna moč štafete se bo še poveča- j la z njenim odhodc-n iz Slovenije, kljub vsem zagotovilom RK ZSMS, da bo to demistificirana palica. Uresničile se bodo želje zvezne konference: štafeta bo šla nal pot, bogatejša še za eno zmago. Porazila je voljo slovenske mladine in jugoslovan-ski srenji še enkrat pokazala, da odsto-panj od začrtane poti ne bo {tudi sloven-\ skih nef). Republiška konferenca je še en-krat (v sanjah vidim prihajati še več taktič-no-političnih umikov naših funkcionarjev) v pravi samoupravno socialistični in do-1 sledni delegatski maniri začeia izpolnje-j vati navodila Beograda {morda še oddru-\ god) in nas začela prepričevati o nujnosti in modrosti svoje odločitve (mišljena jej tista o odhodu šufete), ki nam bo prinesla I politične drobtinice na drugih važnih nivo-j jih. Se s tem tolažijo naši funkcionarji? Alii naj pograbimo to tolažbo tudi mi? Pusti-mo našim funkcionarjem to edino tolaž-bo, ki jim je ostala! Mi (ve/jetno nasje ne-kaj) je ne bomo sprejeli, ker nam ni po-trebno, da bi ji verjeli. Ni nam potrebno, da bi se bali za svoje funkcionarsko mesto,] za svoj položaj v tej socialistični strukturi. Nihče od nas pa ne bo nikdar več mogel popolnoma razumeti našega demokratič-nega delegatskega sistema, v katerem od J nas izvoljeni predstavniki morajo zapusti- j ti naše interese in sprejeti oziroma zasto-pati tiste od njih izvoljenih predstavnikovj v imenu samoupravne demokracije. Izj knjig, ki sem jih bral, in predavanj, ki semi jih poslušal, sem dobil drugo podobo, kako deluje samoupravljanje. Zato čim-prej pozabimo na misli, ki smo jim verjelij in si poglejmo uporabo demokracije vj praksi. Mladinski funkcionarji so samo delček,j ki je popolnoma integriran v socialističnoj družbo funkcionarjev, to ni nobeno na-ključje, je pos^edica njihove udeležbe pri! delitvi specifično socialističnih ekstrai profitov (ti so posledica popolne kontrole proizvajalca), v obliki raznih honorarjev. To osvetljuje ozadje izdaje mladinskih funkcionarjev, ki so se nam kazali kot no-silci pomladi. Ostajamo sami, brez vod-stva (očitno je, da se je odreklo pomladi), ki nas bi zastopalo in se za nas borilo. Po-mlad je padla s tistimi, s katerimi je prišla na prve strani dnevnega časopisja. Zakaj? O TRŽNI VREDNOSTI MLADINSKIH FUNKCIONARJEV Moja politična ekonomija obravnava preskrbovanje socialističnih aparatov s svežimi funkcionarji, ki jih nujno potrebu-je. Vrednost blaga je vsebovano človeško delo, pri tem pa ni potrebno, da se vred-nost, ki jo funkcionar ustvari s svojim de- ujema z vrednostjo, izplačano za ^do. Država s plačevanjem honorarjev ld) postavlja funkcionarje v svojo tjo in s tem postane lastnik njegovih jrniških sposobnosti. Da pa sploh pri-fdo nakupa, morajo biti izpolnjeni razni jji- Delovna sila mora prihajati na trg [blago, njen posestnik jo mora ponuditi rodaj. To pa je možno le, če je človek joden lastnik svoje delovne zmožno-TtTsvoje osebe. 2. Država mora dobiti na trgu delovno silo samo, ne pa osebe, ki že razpolaga s svojimi produkcijskimi sredstvi. 3. Država mora razpolagati s sredstvi, s katerimi kupuje funkcionarje. Kot prvi pogoj za nakup funkcionarja sem navedel njegovo svobodno odločitev za prodajo lastnih sposobnosti. Le tak člo-vek, kiseje svobodno prodal, lahko dovolj prepričljivo operira s svojo govorniško sposobnostjo in avtoriteto, ki jo zastopa. Kajti suženj - in to bi gotovo bila oseba, ki bi se bila prisiljena prodati - ne bi mogel prepričljivo nastopati v imenu svobode. Drugi pogoj kaže na to, da država potre-buje osebo, ki se oblikuje kot plastelin, ne pa že izoblikovanega zastopnika. Priznati pa moramo sebi in državi (če želimo biti dosledni), da sklene kdaj pa kdaj delovno razmerje tudi z drugače mislečo osebo. To pa je zgolj izjema, ki potrjuje pravilo. Država ob tem ne utrpi večje škode, saj ima mehanizme (honorar, mezda ali v skrajnem primeru razrešitevsfunkcije),ki iz revolucionarja v kratkem času naredijo plastelin. Denar, ki je tretji pogoj, pa v so-cializmu ne predstavlja problema, saj se ga v zadostni količini odtujuje heposred-nemu proizvajalcu. Kratek kurs politične ekonomije socia-lističnih funkcionarjev je imel namen v kratkih potezah orisati prodajo govorniš-ke sposobnosti in njen nakup. Nekaj vrstic je poskusilo pojasniti, zakaj občinski f unk-cionar mora poslušati republiškega in ta zveznega, zakaj predsednik sindikata po-sluša komite za SLO in ne delavca. Eksi-stenčna potreba funkcionarja je ohranitev deiovnega mesta in s tem povezanega honorarja tudi za ceno izdaje svojega in mnenja tistih, ki jih zastopa. Zaradi našte-tih ugotovitev (in ne morda zaradi trditev učbenika za STM) naših socialističnih funkcionarjev ne moremo več šteti za na-vadne demokratično voljene predstavni-ke, ki posredujejo in zastopajo mnenje okolja, iz katerega izhajajo. Pač pa jim moramo priznati (na tem mestu se verjet-no razhajam z učbeniki STM), da so kup-Ijeni APOSTOLI, la tisti v literaturi med pogrošno beletristiko in pravo literaturo, poezijo. Če nam je to povšeči ali ne, to je stanje stra-hovitih razlik, ki bodo omogočale še vrsto let - v kolikor tega ne bomo priznali - ve-like možnosti mGnipuliranja vsake vrste, če bo strokovna kritika, ki more vse te raz-like zaznati, tako skromna. Slovenska filmska kritika se bo morala tega vprašanja zavedati v večji meri, saj ob zaznavanju teh podatkov ne izkazuje nobene zavestne rasti, čeprav so vsi teča-ji okrog filmske šole v zadnjih dveh letih pokazali, da raste vrsta zelo omikanih in pisočih Ijubiteljev filma. Sicer pa lahko ugotovimo, da so naši filmski ocenjevalci v najboljšem primeru dediči tiste - izrazito bolj literarne - kritike, zaradi katere je po-kojni Bojan Štih pri Vibi tako zmotno in to-likokrat trdil, da je filnt predvsem dialog. Kar pa seveda pomeni, da je film in to do-ber, predvsem tista vsota filmskih sličic, katere vsebina se lahko jasno in gladko pove in ima torej predvsem nalogo jasne ilustracije zapisanega dejanja in besede. S tem pa se že soočamo z enim ključnih pojmov »naprednega« filma petdesetih in šestdesetih let ko je bilo realizirano mno-go »pomembnih» filmskih del zanimive vsebine znadvse konvencionalnim film-skim jezikom. To je najbrž premalo za jas-no odtehtavanje vrednosti filmov, ki se pri nas v teh ogromnih volumnih kinodvoran menjavajo kakor ptice selivke, ki niso pre-poznavnega izvora in ne sodijo pravza-prav nikamor in zato kamorkoli. Ob tem se mi zdi pogosto ukvarjanje s teorijo, ka-kor se to pri nas označuje, najlažje in necbvezno sprehajanje po kalejdoskopu filmskih podob, v katerem lahko zaradi dveh ali treh odtenkov vse bolj pozabljaš na celoto in širše, resnejše probleme, kot jih lahko samo obrtno razpravljanje o ve-zavi posnetkov razrešuje. Bojim se, da vprašanje oblikovanja ali kompozicije fil-ma postaja vse bolj važno, pri nas vse manj oeenjevano in da se vrednotenje fil-mov omejuje na samo zgodbo in njeno problematiko. To je Ijubeznivo, vendar zelo' porno stališče. Film bi najbrž morali ocenjevati zavestno vsaj po dyeh kriteri-jih, ki jih podobne kreativne naloge mora-jo poznati. Posebno, kadar se sem vpleta tudi vprašanje oblikovnih rešitev in prav-zaprav tudi tistega, kar je Eisenstein sredi tridesetih let imenoval vprašanje »verti-kalne montaže«. S tem pa je že opozoril na dejstvo, da bo film v svojem nastajajo-čem, vse bolj samostojnem razvoju odkri-val nove strukture, dramaturgije in tiste kompozicijske odlike, ki v marsičem pri-padajo tudi kriterijem, ki jih podobno uve-Ijavlja kompozicija pri glasbi. Tu pa se mo-rajo ocene vsebine nujno deliti na vpraša-nja snovne vsebine in vprašanja oblikov-ne vsebine, ki nam jih izdelan film ponuja. Najbrž bosta počasi ti dve vprašanji s svojimi podatki prinašali ključne vzroke razlikovanja med dosežki posameznih fil- '} rnov in mislim, da je to tudi nujno. Zadnjo trditev potrjuje vrsta sijajnih filmskih del, nastalih v zadnjem desetletju, postavlja Da precej občutljivo vprašanje tudi lestvici najboljših, ki so jih izbrali naši filmski kri-tiki Med le-temi ni filma Greenwaya, ni filnia »Micky in Maud«, ni filmov Pupi Avatija in predvsem tudi najbrž le najbolj-Šega, ki smo ga videli v preteklem letu. Tu mislim na »Nedeljo na vasi« Tovernierja, ki je bil menda ocenjen kot prezahteven za našega gledalca, kakor so bili že mnogi, recimo nemški filmi Herzoga, saj je bila naša republika ena redkih ali pa edina v državi, kjer jih v kinematografih nismo ig-rali. Dejstvo, da so film igrali po televiziji, seveda ne more biti noben zadržek: gre za ključna filmska dela zadnjih let, kjer na-jdemo po mojem mnenju neprimerno več oblikovnih novosti in mojstrstva, kakor je to Sergiu Leonu z njegovim razkošnim producentskim kolosom uspelo predsta-viti vfilmu, ki je le močno eklektično, mor-da celo plehko delo. Odtod tudi premislek onajboljših slovenskihfilmih moje lestvi-ce. Izbral sem filme, za katere menim, da so uveljavili našo problematiko in naš svet, so primer zglednega artizma in od-lične igralske in jezikovne kulture. Naj jih naštejem. 1. KOPUI POD BREZO (France Kosmač, 1953) 2. TISTEGA LEPEGA DNE (France Štiglic, 1961) 2. VESELICA (Jože Babič, 1960) 2. IDEALIST (Igor Pretnar, 1975) 2. SPLAV MEDUZE (Karpo Godina, 1980) Ne morem postaviti lestvice najslabših treh, ker nisem videl prav vseh, v zadnjem času napravljenih, bojim pa se, da bi se odločil za trojico filmov osemdesetih let, saj so med njimi nastali mnogi filmi, ki so bili bolj površno pripravljeni, kakor je bil to sicer pri nas slučaj, vsaj tako se mi zdi! Sicer pa se mi kaže neverjetna poveza-nost med zaznavo našega socio-historič-nega položaja in filmskimi uspešnicami. Vse najbolj občudovano se predstavlja z motivom evazije, bega iz resničnosti, ki postaja univerzalno zdravilo, katerega se oprijemljejo naši Ijudje. Ne razglabljati to- rej o meglenosti neprestano obljubljenih rešitev naših družbeno-političnih delav-cev: vendar je še nekje dosegljiv pravljični svet, kjer se lahko menjavajo obleke ka-kor pri nas dnevne cene izdelkov vseh mogočih vrst. Vrtoglavost omotične po-nudbe te »dinastije« na eni in grenke res-ničnosti na drugi strani, nas melje z infan-tilnimi problemi, z izmišljenimi svetovi, ki se praviloma v našem sistemu sploh ne bi smeli pojavljati, pa počasi v njem le pre-vzemajo sanjsko, odrešujočo vlogo. Le-ta zastira občutljivo tesnobo pridakovanj jut-rišnjega dne y ti splošni zmedi neprestano pojavljajočih in menjajočih se napisov, ki se tepejo z razumom in resnico, kakor bi jih sestavljali s pomočjo nekdanjih sten-časov iz časa pionirskih prog. Tako nera-zumljivo in bedni so, kakor so bile tiste nekdanje dolgoletne odločitve, ko zaradi njih v naših filmih ni smelo biti posnetega zvonika ali cerkve. V vseh teh neurejenih danostih vidim krčevito- borbo za obstoj slovenske film-ske kulture! MATJAŽ KLOPČIČ profesor za režijo filma na Ijubljanski AGRFT-režiser BESEDA DIREKTORJA VIBE Pisati o problemih in stanju slovenskega filma je v funk-ciji, ki jo trenutno opravljam, nehvaležno početje. Mar ne bi bilo prijetneje kramljati o tem, da smo v preteklih malo več kot štirih desetletjih po-sneli 100 celovečernih igra-nih filmov, prek 1000 krat-kih, že dobro desetleje z več-jimi ali manjšimi uspehi so-delujemo pri bogatitvi kultur- nega programa televizije, naši filmi so slovensko bese-do ponesli v več kot 150 dr-žav po vsem svetu, z deli slo-venskih ustvarjalcev smo bili navzoči na filmskih priredit-vah vseh kontinentov in ob-časno se s teh manifestacij vračamo z uglednimi prizna-nji, kot npr. v letu 1986 Grand Prix v Franciji za film Christophoros in v Italiji za Poletje v školjki. Nedvomno je tudi (askavo priznanje spo-ročilo, da bodo slednji film vi-deli prek osrednje italijanske TV mreže RAI gledalci po vsej Italiji ali Ijubitelji filma v kinematografih po širni Sov-jetski zvezi. Seveda je možen tudi tak »agitpropov-ski« pristop! A ker učinki tovrstnega »agitpropa« zbledijo hitro kot ponedeljkov časopis z vestmi o sobotnih ali nedeljskih mitingih, proslavah in svečanih nagovo-rih, je ta linija naštevanja priznanj, ki nam jihdajo drugi, vdomačih krogih dvomljivo nočetje, ki je kaj hitro ocenjeno kot sa-rnohvala, ta pa, kot vemo, ne šteje veliko. Uveljavljanje naše kulture po svetu, k temu obilno prispeva tudi film, je žal po-četje, katerega rezultati nimajo praktične vrednosti. Nekaj le.t je že, kar so »struktu-re« spoznale, da sodi film med popularne, komunikativne in najcenejše oblike pred-stavljanja Jugoslavije v svetu in vztrajno organiziramo »tedne jugoslovanskega fil-ma« po številnih državah po svetu. Žaboj sedmih filmov, to je program za sedem dni, je kar zadeva stroške ena najcenejših manifestacij v tujini, cenejša od razstave, koncerta, gostovanj raznih ansamblov... Postali smo torej neke vrste ambasadorji naše kulture v svetu. In da res nekaj velja-mo, priča dejstvo, da so nas začeli krasti. Kot nas uči zgodovina kriminala, se kra-dejo le tisti predmeti, ki imajo določeno vrednost. Navzočnost naših filmov na vi-deo kasetah v tujini, v državah, ki teh pra-vic nikoli niso legalno kupile, priča o tem, da smo s filmi privlačni tudi za neformal-no tržišče video kaset. Torej je v naših fil-mih le nekaj, če se jih izplača nelegalno posredovati v medijih in sistemih, ki so postali »boom« našega časa. Vse to se-veda na razmere pri nas doma očitno nima posebnega vpliva. Kako naj si razla-gamo dejstvo, da je slovenska filmska proizvodnja še vedno v blagoslovljenem stanju, saj že štiri desetletja uraduje v biv-ši cerkvi svetega Jožefa in s pisarnami v prostorih nekdanjega samostana? Naj-prej je šlo za začasno rešitev - in kot vemo, so začasne rešitve najbolj trajne. Potem so imele prednost osrednje slo-venske ustanove kot gledališča, filharmo-nija, Cankarjev dom, galerije, muzeji - za-dnjega se spravljamo graditi prav v tem srednjeročnem obdobju. Tudi prav! Kul-tura nekega naroda ne more brez vsega tega. A če je beseda o kulturi, se sprašu-jem: je sredina, v kateri delujemo, še kul-turna? Koliko je etične in idejno-politične kulture delovati v sakralnem objektu, ki je na zunaj tak, da je v sramoto slovenski prestolnici in njeni občini Center, na znot-raj seveda o sakralnosti ni sledu, je pa zato vse naokrog polno nefunkcionalno-sti. Svojevrsten problem, poleg okolja, je seveda vsebina teh prostorov- mislim na tehnično vsebino, na opremljenost. Kako delovati v sistemu, ki nujno potrebuje re-flektorje, za katere ni žarnic? In ker naša administracija ne razume, da ne gre za žarnice, ki se proizvajajo v Jugoslaviji, je potrebno obilo formalnosti in dopovedo-vanja, da bi dobili potrebna uvozna dovo-Ijenja. In ko jih dobimo, ko žarnice plača-mo, recimo, da je to april, plačilo do ja-nuarja drugega leta še ni sprovedeno. In tako je z rezervnimi deli za montažne mize, za kamere, za tonske naprave... Prihajamo v situacijo, da zadržujemo iz-posojanje, da bi dotrajana oprema vsaj še nekaj časa zdržala za slovenske filme. Dosegli smo v teh ekonomsko nedvomno težkih časih tisti limit, ki so si ga ustvarjal-ci že vrsto let želeli: 5 celovečernih filmov na leto. Ata program izvajamoz iztrošeno tehnično opremo, s pomanjkanjem re-zervnih delov, s tehnično oskubljenimi ka-pacitetami - in s tehnično oskubljenim osebjem. Po desetletjih dela, in to zelo ušpešnega, je pred kratkim »izdihnil« naš filmski trik s kamero iz leta 1938, spom-ladi 1945 so jo partizani zajeli kot vojni plen. Naj počiva v miru! Pred desetletjem je po tej poti šel povsem dotrajani filmski laboratorij. Pri filmu imamo celo generaci-\o mladih in šolanih režiserjev, igralcev, dramaturgov, snemalcev, a vse pogosteje se pojavljajo vrzeli pri vrsti tehničnih, izva-jalskih poklicev na ravni obrtnih strok. Misiim, da ni problem v denarju. Dober delavec se ne rodi čez noč, tudi takega je treba vzgajati. Kaj mu pomaga vzgoja, če pa električar ne zna svetiti brez ustrezne žarnice, snemati je treba na film, ki je uvo-žen, razen naprave potrebujejo na-domestne dele. Vse to plačamo, odpremo akreditive, nakar čakamo, čakamo, čaka-mo... mesece in mesece, da banke spro-vedejo naše plačilne naloge. In v poslovni tujini so se hitro navadili na jugoslovanski način plačevanja: na naročilnico ne dajejo nič več, pač pa šele po izvršenem plačilu. V vizijah akademikov velja film za neke vrste cirkusantsko kulturo. A če ugotovi-mo, da delujemo v družbenem sistemu, ki je marsikdaj še bolj cirkusantski od filma, nam postane neprijetno. Geslo v družbi je: povečati izvoz! Seveda je to možno tudi v kulturi. Ko ne moremo pametno obrniti niti tisto malo deviz, kar jih z lastnim izvo-zom ustvarimo, začne voz počasi drseti navzdol. Naj končan: uspeli smo se s filmi plasi-rati v svet, uspeli smo se uveljaviti doma, prišli smo v kulturne programe, dosegli smo zaželeni in družbeno dogovorjeni ob-seg filmske proizvodnje, tudi denarno smo prišli iz krize - vprašanje je, za koliko časa? Kajti tehnološko zaostajamo v opremi in osebju, ki tej opremi streže. Včasih zaostajamo tudi v miselnosti. Pravzaprav se človek vpraša, čemu bi se filmu godilo bolje kot državi, v kateri delu-je? Če je todokaz patriotizma, potem smo slovenski filmarji z našo filmsko bazo vred veliki patrioti. Namenoma nisem pisal o ustvarjalnosti, o naši filmski estetiki, o no-vih smereh in hotenjih... o vsem tem bodo verjetno pisali drugi. Ozreti se je tre-ba tudi v ozadje, ki omogoča vse tisto, o čemer potem Ijudje govorijo, pišejo, bere-jo, ko vidijo film. MILAN LJUBIČ v. d. direktor in umetniški vodja Viba filma 5 NAJBOLJŠIH SLOVENSKIH FILMOV: Odločati se za 5 najboljših slovenskih filmov, pomeni obenem odgovoriti na vpra-šanje, ZAKAJ prav teh pet filmov in ne kateri drugi: NA SVOJI ZEMUI - ne zato, ker je to prvi povojni ce-lovečerni igrani film, pač pa tudi zato, ker se je ta film uvrstil v ktasiko slovenske filmske ustvarjalnosti. Kljub začetniškim hibam vsebuje sekvence, ki jih štejemo v an- tologijo filmskega izražanja. 40 let mineva, odkar so ga začeli snemati in vsa minula leta ga generacije gledalcev gledajo - v kinematografih, na televiziji in sedaj tudi na video kasetah. Je nedvomno najbolj gledani slovenski film doslej. DOLINA MIRU - zato, ker je ta film - po Kekcu - prvi ju-goslovanski celovečerni igra-ni film, s katerim smo stopili v mednarodno filmsko areno in dobili v Cannesu ugledno priznanje - najvišjo nagrado za glavno moško vlogo. In zato, ker je o vojnih grozotah in miru spregovoril na človeš-ki in vsem razumljiv način. RDECE KLASJE - ker je kritično spregovoril o usod-nem času zmot v naši povojni kmetijski politiki . VDOVSTVO KAROLINE ŽAŠLER - ker sodi med tiste slovenske filme, ki so v sebi združili umetniško pripoved o tragični človeški usodi s ko-munikativnostjo, včasih tako redko in obenem zaželeno v slovenskem filmu. IDEALIST - ne samo zato, ker gre za ekranizacijo zna-nega Cankarjevega dela, pač pa, ker so v tem delu združe-ne usode številnih idealistov pretelkih in naših dni. 3 NAJSLABSI SLOVENSKI FILMI: Načelo odločanja je enako kot pri najboljših, ne moremo mimo odgovora na vprašanje - ZAKAJ: ZGODBA, Kl JE IMI -film je predvsem umetnost komuni-ciranja z občinstvom, umet-nost audiovizualnega sporo-čanja; če ta način občevanja odpove, pomeni, da ustvar-jatci v svojih prizadevanjih niso uspeli. In ta utemeljitev velja tudi za filme: MRTVA LADJA POSLEDNJA POSTAJA GLAS ŠTUDENTA AGRTF Verjetno so dogodki ob kon-cu poletnega semestra šol-skega leta 1985/86 dovolj znani, da jih ni treba še en-krat razlagati. Očitno je boj-kot ki je ustvaril študentsko skupnost na AGRFT, evociral tudi energijo ustvarjalnega zagona, ki se je pokazala v umetniško discipliniranih ob-likah. Pri tem mislim pred-vsem na tri kratkometražne igranefilme: Konjiček Boruta Blažiča, V glavi Mirana Zupa-niča (dobitnik nagrade na Tednu domačega filma v Ce-Iju) in Zgodba Aleša Verbiča. Vsi trije režiserji so v svojih filmih dosegli neko občutljivo ravnotežje med vsebino in obliko filma, kar ne dokazuje le obrtnega znanja režiserjev, temveč predvsem konstitui-ranje specif ičnega odnosa do sveta, ki so ga umetniško ar-tikulirali s preciznimi filmski-mi sredstvi. Vseeno pa ne moremo govoriti o Ijubljanski filmski šoli, kajti izhodišča re-žiserjev so popolnoma različ-na, druži jih le aktiven odnos do predmeta in zrelost, ki se kaže v selektivnem pristopu k možnostim filmskega jezi-ka. Dejstva so torej znana. Na eni strani je filmska produkcija, ki presega dilemo med pedagogijo in umetnostjo, na drugi apriorno marginalni položaj Akademije. Pri proizvodnji filma obstaja namreč faza, na katero šola nima več veliko vpliva: to sta prezentacija in distribucija. Delovanje šole na tem področju se konča pri even-tualni predstavitvi filmov v Cankarjevem domu ter s sodelovanjem na nekaj festi-valih, kjer se s filmi seznani le ožji krog po-znavalcev in Ijubiteljev filma. »Boom študentov AGRFT« je sintag-ma, ki jo je za letošnjo filmsko produkcijo Akademije uporabil Miha Brun v popular-ni reviji »za televizijo, radio, film, zabavno glasbo in video«. Zdi se, da je produkcija kratkih filmov na Akademiji prerasla neke zakrite in neuradne okvire, ki kvalitativno in kvantitativno ute.meljujejo AGRFT kot »šolo«. Želel bi pokazati nekaj bistvenih prebojev, ki postavljajo pedagoški proces Akademije na raven profesionalne pro-dukcije, hkrati pa zastaviti nekaj vprašanj, ki jih ravno ta preskok odpira. Koncept AGRFT karakterizira ravno dualizem med pedagoškim procesom in umetniško produkcijo po eni strani, po drugi pa je pozicija Akademije v sloven-skem kulturnem prostoru trdno zakoliče-na s strani vladajočih političnih struktur. Kronični problemi Akademije s prostori so zadovoljiv dokaz nezainteresiranosti politike za šolo ali vsaj za njeno primarno nalogo. Dokler šola eksistira na margini, je le del kolesja političnega sistema, v di- lemi med kreativnim in pedagoškim, naj se^vedno odloča za drugo. Šolanje filmskih režiserjev pravzaprav pomeni simulacijo filmske proizvodnje v vseh njenih fazah: od ideje filma, ki jo ek-splicira sinopsis, p.eko scenarija in sne-malne knjige do samega snemanja. Šola kot institucija tu nastopa v vlogi produ-centa: vsak projekt zahteva temeljito pre-zentacijo in zagovor v fazi scenarija. Spre-jet scenarij pomeni tudi odobritev sred-stev za izpeljavo projekta. V tej fazi se vzpostavi tudi sodelovanje med oddelki: veliko večino scenarijev skupaj pišeta re-žiser in dramaturg. Kaj storiti? V danem trenutku je prva naloga Akademije medijski preboj. Ni do-volj delati dobre filme, treba je poskrbeti še za to, da jih kdo gleda. Izkušnje bojkota kažejo, da1 je mogoče podreti ograje, za katerimi se skriva povprečni slovenski gledalec. Kako? To je problem tehnike in metodologije ter le vprašanje časa. A pri-jazne strice in dobre vile bomo vseeno po-trebovali. JANEZ RAKUŠČEK študent 2. letnika dramaturgije - tudi scenarist DOBRI FILMI: IDEALIST, PLES V DEŽJU, SPLAV ME-DUZE, STRAHf KRIZNO OBDOBJE. SLABI FILMI: POLETJE V ŠKOLJKI, STRICI SO Ml POVEDALI, PUSTOTA. SLOVENSKI FILM V KULTURNI POLITIKI ^* V kulturi vsakega naroda zavzema eno osrednjih vlog filmska dejavnost. Kulture modernega naroda si brez ustvarjainega domačega fil-ma ni mogoče predstavljati. Imeti redno filmsko produk-cijo, pomeni imeti tudi razvi-to kulturo. Zaradi tega je po-vsem normalno, da ima slo-venski film v kultumi politiki Kulturne skupnosti Slovenije poudarjeno in odgovorno vlo-go. Ta je izražena še posebej v »Načrtu razvoja kulturnih dejavnosti v SR Sloveniji v obdobju do I. 2000«. Seveda pa filmske dejavnosti ni mogo-če razvijati, če obravnavamo le en del te dejavnosti, in sicer le produkcijo, ki jo pri nas vrši Viba film, ki sodi v Kultumo skup-nost Slovenije. Zaradi prevelikega upoš-tevanja ekonomske logike pa so delovne organizacije, ki se ukvarjajo z distribucijo in reprodukcijo izven Kultume skupnosti Slovenije, podvržene samo ekonomskim zakonitostim. Tudi zato doslej ni bilo mo-goče voditi enotne kulturne politike na tem področju. Celo več, odnosi med vse-mi deli slovenske filmske dejavnosti niso urejeni in film je postavljen v položaj, ko se ne ve, ali je samo komercialno blago ali samo umetniška zvrst. Zato smo v Kultumi skupnosti Sloveni-je zastavili kulturno politiko tako, da film-sko dejavnost nujno obravnavamo kot ce-loto. V kolikor bi uspeli delovne organiza-cije, ki so sedaj razdrobljene, združiti v eno delovno organizacijo, bi ta morala najprej zaživeti kot kulturna ustanova in šele nato kot gospodarska. Nedvomno pa bi dajala na obeh nivojih večje rezultate, tako umetniške kot ekonomske. Da bi napravili korak naprej v razvoju slovenske kineiriatografije, smo si začrtali za I. 1987 pripraviti posebno strokovno gradivo o tej problematiki z oblikovanimi predlogi, ki jih bomo obravnavali v Kultur-ni skupnosti Slovenije. Vsekakor bodo morali predlogi streme-ti k temu, da darno večji poudarek doma-čemu filmu in njegovi kvalitetni rasti, da bomo sposobni letno realizirati vsaj 5 ce-lovečernih filmov in 1 5-20 kratkomet-ražnih. Povezanost Vibe-Vesne in Kine-matografov pa bi morala prinesti tudi več združevanja sredstev za domači film (predvsem mladinski in komercialni), za izboljšanje kino dvoran in nastajanje bolj-še specializirane ponudbe v manjših dvo-ranah. Predvsem pa bi moralj doseči, da so vsi slovenski filmi prikazani tudi v cen-trih sosednjih republik, kot tudi to, da Ljubljana vidi celotno jugoslovansko pro-dukcijo. Na tem področju se namreč za-dnja leta vse preveč zapiramo v republiš-ke meje. Več sodelovanja načrtujemo tudi med RTV Ljubljano in Viba filmom pri skupnih projektih, nudenju uslug in video kasetah, kjer se kažejo izjemne možnosti za posre-dovanje med zamejske Slovence in naše zdomce. Bolj kvalitetno in pogumnejše posredovanje najboljših stvaritev tujini pa bi dalo lahko tudi boljše ekonomske rezul-tate. Sestavni del filmske kulture pa so ne-dvomno tudi številni kino klubi, dejavnost SKUCA, CIDM idr., ki jih kaže podpirati in razvijati od šol do ZKO-jev, kajti brez vzgoje in množičnosti ni mogoče dvigova-ti splošne kulturne ravni publike, kot tudi ne pričakovati dovolj kvalitetnih kadrov, ki bi hoteli in znali delati na teh področjih. V tem pogledu imajo svoj ustrezen namen tudi festivali, od Puljskega do Tedna do-mačega filma v Celju in nastajajočega »Film - video monitorja« v Gorici. SERGIJ PELHAN predsednik skupščine Kulturne skupnosti Slovenije NAJBOUŠIH PET FIL-MOV: NA SVOJI ZEMLJI, KEKEC, RDEČE KLASJE, SPLAV MEDUZE, RDEČI BOOGIE, KORMORAN NAJSLABŠI TRIJE FILMI: MINUTA ZA UMOR, LUCI-JA, MAŠKERADA PERSPEKTIVE MALIH DVORAN Televiziji in videu navkljub je veliko filmsko platno še vedno ohranilo svoj stari čar. Gledalec, ki potrebuje film kot kulturno dobrino, tisti, ki išče le zabavo, kritični oce-njevalec ali tak, ki mu bo film učna ura, prav vsak naj bi na-šel nekaj zase med filmi, ki jih predvajamo y kino dvora-nah. Tu je zadnji člen v verigi od zamisli do projekcije na velikem platnu. In ker je ko-nec koncev vsak film name-njen gledalcem, je predvaja-nje filma osmišljanje njego-vega nastanka in rojstva nove kulturne dobrine. Organizacije, ki se ukvarjamo s predva-janjem filmov, opravljamo dejavnost po-sebnega pomena. To družbeno poslan-stvo nam narekuje tako izbiro filmov, ki ne bodo le ?abavali, temveč tudi izobraževali, vzgajali in informirali ter nudili gledalcem umetniško doživetje, filmov torej, ki ne bodo le potrošno blago, ampak kulturna vrednota. Pri tem se gibljemo med Scilo in Karib-do nujnosti pridobivanja dohodka po trž-nem principu. To je svojevrsten paradoks, ko soočamo programsko politiko s po-slovno ali bolje s pridobivanjem dohodka. Praviloma prinese kakovostnejši filmski program Kinematografom manjši doho-dek. Zato smo objektivno prisiljeni pri ob-likovanju programa upoštevati svojo »ki-nematografsko kvaliteto«, ki uvršča v svoj kodeks (za razliko od »absolutne kvalite-te«) gledljivost, komunikativnost, vsebin-sko aktualnost filma in priljubljenost nje-govih ustvarjalcev, mednarodne nagrade, kot so: »OSKAR«, »ZLATA PALMA« (Cannes), »ZLATI LEV« (Benetke), »ZLA-TIJ3LOBUS« (ZDA) itd. Zal pa prav slovenski film vseh teh po-gojev često ne izpolnjuje. Osrednji Ijubljanski dvorani Union in Komuna sta preveliki in vzdrževalni stroš-ki previsoki, da bi lahko tak film ob napol prazni dvorani predvajali več kot teden dni. Podobna je tudi usoda visoko umet-niških, vendar nekomercialnih filmov. V Ljubljani se dobro zavedamo, da so pogoji predvajanja obeh zvrsti filma slabi, vendar smo za njihovo izboljšanje sami ekonomsko prešibki. Ti filmi imajo po-udarjeno kulturno vrednost in torej ne morejo biti samo skrb in brerrie Kinema-tografov, temveč tudi Kulturne skupnosti. Delavci v reproduktivni kinematografiji se še kako zavedamo, da je, ne glede na tržne pogoje gospodarjenja, uspešnost našega dela odvisna predvsem od obvla-dovanja kinematografskega prostora - od ravnotežja med ponudbo in povpraševa-njem. Pri tem pomeni ponudba srednjo vrednost letnega filmskega programa, povpraševanje pa pogostost obiskov po-sameznih kinopredstav gledalcev po zvrsteh, interesih, navadah, zahtevnosti, starostnih stopnjah itd. Ni potrebno pose-bej poudarjati, da slovenski film povsem poruši principe poslovanja. Na drugi strani pa vemo, da je prav slo-venski, jugoslovanski in visoko umetniški nekomercialen film v naši ponudbi pre-malo zastopan. Glavne razloge za to sem že omenila. Zavedajoč se, da bi morali gledalcem nuditi celovito in kulturno umetniško zaokroženo ponudbo (od pro-gramske usmerjenosti do kulturnega po-čutja v dvorani), želimo v Ljubljani osmis-liti srednjeročno in dolgoročno politiko s pridobitvijo treh manjših dvoran s po 80 do 150 sedežev v centru Ljubljane. Program bomo oblikovali tako, da bodo v manjši dvorani (80 sedežev) predvajani le domači - slovenski in jugoslovanski fil-mi, tako tisti iz nove produkcije, kot tudi retrospektivni. Ponudbo bi zaokrožili s predvajanjem vsebinsko zaključenih cik-lusov domačega filma in organiziranjem in predstavitvijo ustvarjalcev. V tej dvora-ni ne bi predvajali le igranih, temveč tudi kratke in risane filme, ki do sedaj, žal, niso bili dovolj upoštevani pri sestavljanju na-šega programa iz že prej navedenih ob-jektivnih razlogov. V drugi dvorani bi predvajali le visoko umetniške, vendar nekomercialne filme, tretja dvorana pa bi bila večnamenska. Vsebinska naravnanost njenega progra-ma bi zajemala poleg projekcije še orga-niziranje okroglih miz, spremljajočih raz-stav ob filmskih ciklusih, predavanja, na-menjena filmski vzgoji, obogatena z ust-reznimi filmi, predvajanje 16 mm filmov in eksperimentalnega videa, ter filmske glasbe... Izgradnja teh dvoran bo mogoča, ker je takšna pridobitev vzbudila tudi interes ju-goslovanskih in slovenskih distribucijskih in producentskih hiš, še zanimanje in de-javno sodelovanje VIBE, VESNE, RTV Ljubljana, ŠKUC-a, AGRFTV-e, CAN-KARJEVEGA DOMA... S tem mislim na vsebinsko sodelovanje, ki bi se pri gradnji kinodvoran udejanjilo v skupni naložbi, pri kateri pa tudi kulturna skupnost ne bi smela izostati. Takšen vsebinski in ekonomsko pod-krepljen skupni interes je nova, vsebinska oblika medsebojnega povezovanja, ki ne temelji na statusni obliki združevanja. 0 tem smo se v Ljubljani že pogovarjali, yse-bino in obliko pa je mogoče zaokrožiti in doreči ter končno tudi udejanjiti le skozi ta skupni interes. Želeli bi pridobiti tudi večji vpliv na ob-likovanje slovenske filmske proizvodnje. Pri VIBl si poskušamo to priboriti z za-stopnikom v programskem svetu, pa tudi z vlaganjem v proizvodnjo posameznega filma. Ne bi izgubljala besed, kako po-membno je takšno konkretno sodelova-nje z distributerji. 1 nekaterimi imamo že sklenjene poslovne dogovore, da finanč-no sodelujemo pri nakupu oz. uvozu fil-mov. S tem smo pridobili možnost sode-lovanja pri izbiri filmov, kar do sedaj ni bilo mogoče. Raznovrstne in pestre so tudi možnosti programskega sodelovanja z drugimi kulturnimi institucijami - RTV Ljubljana, Cankarjevim domom, Škucem, AGRFT, itd. Opozorila bi rada še na problem, ki mu moramo posvetiti vso pozornost, čeprav vsebinsko morda ne sodi najbolj med teme tega posvetovanja. To je podna-slavljanje filrnov v slovenskem jeziku. Ne le, da slovensko podnaslovljene kopije praviloma kasnijo, da so prevodi jezikov-no slabi, in da so podnaslovi tehnično sla-bi, zares hudo je to, da distributerji prav v zadnjem času kupujejo manj kopij ifilmov (na primer tri) in vse so podnaslovljene v srbohrvaščini. Praviloma so to dragi, visoko umetniški in vsebinsko aktualni filmi. Ali naj se y Ljubljani takšnim filmom odrečemo ali naj vendarle filme predvajamo s srbohrvat-skimi podnapisi. RazreŠitev tega problema je mogoča le s sodelovanjem in razumevanjem Kultur-ne skupnosti, kajti Kinematografi mu sami resnično nismo kos. Naj na koncu povem še nekaj besed o programski us-merjenosti, obveščanju gledalcev in upoštevanju njihovih želja. Pri programski usmerjenosti je potreb-no ublažiti včasih preostra, dogmatsko-estetska načela, čeprav ne mislim s tem, da bi morali popuščati slabemu okusu. Skupni programski svet Kinematografov Slovenije, ki ocenjuje vse filme, namenje-ne javnemu predvajanju, bi moral prisluh-niti tudi gledalcem in njihovim upraviče-nim željam. Ob tem b! bilo treba o filmu že vnaprej povedati kaj yeč in bolje. To bomo dosegli le z znanjem in potrpežljivostjo, pa tudi mediji javnega obveščanja se bodo morali bolj potruditi. MELITA NOVLJAN direktorica Kinematografov Ljubljana NAJBOLJŠI FILMI: IDEA-LIST, RDEČI BOOGIE, OVNI \N MAMUTl PLES V DEŽ-JU, BALADA O TROBENTI IN OBLAKU. SLABI: DEDIŠČINA, PUS-TOTA, ČAS BREZ PRAV-UIC. MARGINALIJA O SLOVENSKEM FILMU Vem: vsi po vrsti se bomo sprenevedali, ko in kadar nam kdo postavi vprašanje, »kaj mislimo o slovenskem fjlmu«. Seveda ima vsak svoj rakurs gledanja in moje vide-nje slovenske filmske proiz-vodnje je videnje delavca v kinematografiji, se pravi Kl-NEMATOGRAFSKI ZORNI KOT. V tem pogledu me je slovenska produk-cija teh vendarle markantnih sto (če sem prav štel: natančneje 98) filmov v štiride-setih letih razočarala. Štirideset let je čas in obdobje, to ni preskok iz enega deset-letja v drugo. To je skoraj pol stoletj^. Pol stoletja pa je že čas, da si evropska (Mit-teleuropa, kajne?) filmska proizvodnja na-bere dovolj ustvarjalnega znanja in dovolj izkušenj, da si: prvič - zagotovi (pred tem pa poišče, najde in seveda primerno izšo-la PRAVE Ijudi za PRAVI film) primeren kaderza produkcijo, da si, drugič, zagotovi velik fond in rezervo SCENARIJEV in se tudi sicer scenaristično okrepi in tretjič, da se končno zave, komu je film namenjen, za koga je filmsko sporočilo, in če naj fil-me proizvajamo za domače (morda pa tudi mednarodne) festivale ali za kino-dvorane, t. j. za občinstvo. Spomnim se (daleč nazaj v dobre stare čase!), kaj je njega dni na neki tiskovni konferenci ne-kega domačega festivala v Puli (Jugosla-vija, seveda!) povedal zdaj že pokojni hollywoodski mojster filmske montaže, sicer naše gore list Slavko Vorkapič (citi-ram po spominu): »Mislim, da ste Jugos-lovani zanesljivo svetovni prvaki - izrekel je besedo vvorld-champion - v poznava-nju filmske teorije in vam Američani ter drugi teoretiki ne segajo niti do gležnja. 'Toda, kotza stavo, normalnega, gledljive-ga movie-filma pa ne znate in ne znate narediti. To lahko pomeni le, ali da nimate pravih scenarijev ali pa nimate pravih Iju-di, ki bi jih pretočili v pravi film!« Odtod padaljujem misel o slovenskem filmu: rad imam vse, kar je slovensko (to zveni kot velikonočna epistola, pa je čisto navadna in skromna zavest o pripadnosti) in nisem separatist. Zato bi moral imeti rad tudi slovenski film, pa sem žalosten, ker ga ni-fnam rad. Nimam pa ga rad zategadelj, ker kaj naprej eksperimentira, kar naprej izumlja dinamit, efekta pa nobenega. Vse prave izpovedne slovenske filme so nam v glavnem naredili NefSlovenci^ n. pr. Pavlovic pa stari dobri Rrantiček (Cap). V rubriki o petih dobrih in treh slabih sloven-skih filmih se je bilo kaj težko odločiti za P/ave naslove in prava imena. Na primer: oosancem je po 40 letih le uspelo »izumi-*'« kompletnega filmskega človeka po 'menu Kusturica (tudi praška šola, ta ču-Gezna drevesnica filmskih ustvarialcev). VESNA,FrantišekČap 1953 na sliki Metka Gabrijelčič SLO- PET NAJBOUŠIH VENSKIH FILMOV: (opozorilo: moj KRITERIJ pri ocenjevanju, kaj je v filmski ustvarjalnosti najboljšega, so etementi MOVIE-ja, torej elementi komunikativnosti filmskega sporočila) . 1. BALADA O TROBENTI \N OBLAKU (Stiglic) 1961 2. CVETJE VJESEIMI (Klop-čič)1973 3. OVNI IN MAMUTI (Ro-bar) 1985 4. RDEČI BOOGIE (Godina) 1983 5. NASVIDEIMJE V NA-SLEDNJI VOJNI (Pavlovič) 1980 TRIJE NAJSLABŠI SLO-VENSKI FILMI: 1. ČAS BREZ PRAVLJIC (Hladnik) 1986 2. HERETIK(Stojan) 1986 3. PUSTOTA (Gale) 1982 Tudi Beograd ima plejado praških diplo-mantov, ki pa v »domačlih vodah« delajo vse slabše in slabše. No, Petroviča in Ma-kavejeva smo pred več kot desetletjem spektakulamo sunili v rit in sta pač odšla delat filme na tuje. Tam sta ustvarila svo-je življenjske filme in sestopila v svetovno filmsko antologijo. Slovenci žal nismo imeli koga suniti v rit, zato tudi nihče ni odšel v tujino ustvarjat filme. Tako smo se še kar naprej kregali doma, tako so režj-serji »profesionalci« še kar naprej čakali, da »pridejo na vrsto« in takrat - ne glede na to, ali so motivirani, ali imajo PRAVI scenarij in PRAVO zgodbo - začeli de(ati film. Zato n. pr. avtor antologijskega slo-venskega filma PLES V DEZJU (z nepo-zabno Dušo Počkajevo v glavni vlpgi) mora - ker je »na vrsti« - delati film ČAS BREZ PRAVLJIC, ki prinaša njemu, pred-vsem pa zgodovini slovenskega filma, ve-liko črno piko. In tako naprej. Kot rečeno: rad imam slovenski f ilm, saj moram tudi delati zanj, moram skrbeti, da pride ves nov in polakiran pred slovenske občinstvo, obenem pa sem zaskrbljen nad usodo prav tega slovenskega filma, ki ga moramo! prikazovati - praznim kine-matografskim dvoranam. Tu pa se že za-čenja žgodba o tragiki slovenskega filma in slovenske filmske ustvarjalnosti, pri če-mer ima več kot pomembno vlogo zlasti SCENARU. Toliko. MILAN LINDIČ vodja programa Ijubljanskih kinematografov BESEDA TEORETIKA Pred časom sem nekje izja-vil, da je slovenski film čudež. Do takega zaključka je res lahko priti iz malo oddalje-nejše perspektive prišleka ali povratnika. Primerjaš slo-vensko filmsko produkcijo z produkcijami drugih, večjih in mogočnejših evropskih in svetovnih narodov in ugoto-viš, da je že sam obstoj lastne proizvodnje izjemen dosežek. Tako pomisliš na solzne in srečne obraze na premieri pr-vecja (pravega) slovenskega filma Na svoji zemlji in si gi-njen. Seveda pa je treba takšno jubilejno čustvovanje takoj dopolniti s treznejšimi in zahtevnejšimi premisleki. Kriterij takš-nega premisleka je lahko le proizvodnja raznovrstnih kvalitetnih filmov in visoko razvita filmska kultura tako pri najširšem občinstvu, ustvarjalcih in posameznikih kritikih, pedagogih, raziskovalcih in publi-cistih. Iz take perspektive je slovenska filmska proizvodnja kronično provincialna. Pro-vincialnost predstavlja odsotnost lastnih filmsko estetskih iskanj, ki so nadome-ščena s posnemanji že obstoječih rešitev, stilov itd. Pri tem je razumljivo, da je film, ki je nastajal v prvem desetletju, desetlet-ju in pol, glede na to, da je, kot rečeno, svojevrsten čudež, tudi zastarel po obliki in vsebini. Vsebinsko ga pogosto oblikuje večerniška domačijskost in rodoljubje, se-veda v službi revolucije, formalno pa raz-ne variacije literarnega realizma. Poetič-nost tega filma je starikava, teatralna, pa-tetično zanosna, dosežena predvsem z dodatkom konvencionalnih, ne specifično filmskih sredstev (na primer glasbe). V tem »stilu« pa sofilmi izdelanisolidno, kot je značilno tudi za ostala posnemanja in proizvodnje na Slovenskem (tudi raznih »teorij«). V slovenskem filmu nasploh prevladu-je, samozagledano resnobna, vzvišena konzervativnost »petelinov na domačem dvorišču«. Formalno inovativnih filmskih poskusov je malo, če se pojavijo, so redko uspešni, spet zaradi provincialne, nekri-tične in površno razumljene avantgar-dnosti avtorjev pa tudi zato, ker nastajajo v kompaktnem okolju nerazumevanja. To menim, so stalne značilnosti sloven-skega filma. Izjemo predstavljajo deloma šestdeseta leta, ko je izredna vitalnost filmskih dogajanj očitno pljusnila tudi k nam. V tem trenutku smo priče grozni nor-malizaciji in konsolidaciji neiventivnosti v slovenskem filmu. Razburjenje se po šestdesetih letih nekako ni hoteto poleči (tudi po političnih ukrepih proti avantgardi teh dogajanj, tako imenovanemu »črne-mu filmu«). To pogrezanje v povprečje in globoko podpovprečje, zavito v domačij-sko samozadovoljnost in samopomemb-nost, pravgotovo najbolj ponazarja nacio-nalni projekt Heretik, očitno delan s po-polnoma naivno ambicijo postaviti filmski spomenik velikanu slovenske besede in kulture. Na žalost je ta spomenik, spome-niški na način nešteto drugih spomenikov v naši deželi, namreč kričeč spomenik naše provincialnosti. Da je tak film (in nadaljevanka) nastal in da je bil hudo res-no obravnavan (hvala bogu ne s strani ob-činstva), je znak prave katastrofe. Heretik niti od daleč ne dosega tistega, kar je obvladal Griffith pred prvo svetovno vojno, niti za trenutek narnreč ne uspeva prepričati s svojo iluzijo. Ne dopusti, da bi gledalec verjel v zgodbo (ki je neznosno patetična: »Rodila se je slovenska knji-ga«, zvonovi, fanfare), v prostor (vedno ista klet), v igralce (pridigajo in recitirajo) itd. Poudarjam, da izpostavljam Heretika kot eklatanten primer provincialne film-ske forme, ki ne dosega niti najnižjih kri-terijev tekoče filmske pripovedi), vendar je takih filmov, kratkih in celovečernih, v RTV-jevski in Vibini produkciji nebroj. Pri tem je težko ugibati, zakaj je tako. Nastanek superdragega Heretika je, vsaj zame, popoln misterij. Požrl je več celove-čercev, pri tem ni bilo nobenih težav, no-benega jamranja o sredstvih. (Ob tem zelo obetajočo Desovilo brez pomislekov dobesedno likvidirajo). Vse je potekalo v vsesplošnem zadovoljstvu in hvalah, vse do ekstatičnih ocen in nagrad na celjskem festivalu. Gre očitno za nekakšno filmsko »politično tovarno«, projekt, ki je zaščiten od vrhov in ga je nekaj ustvarjalcev v tem duhu tudi ustvarjalo, po dekretu pač. S svojo kvaliteto pa film priča o tem, da so o njem odločali in ga ustvarjali nekateri Ijudje, za katere bi bilo bolje, da bi se po-svetili drugim področjem ustvarjalnega in javnega delovanja. Izgleda, da je največji problem slovenskega filma ta, da ima to-liko »botrov«, ki so do varovanca indife-rentni ali pa ga skrivaj celo malce zaniču-jejo in prezirajo, v stari tradiciji slovenske »hochkulture«. V raznih redakcijah, pro-gramskih, f ilmskih in ne vem kakšnih f ilm-skih svetih sedijo in odločajo člani in de-legati, ki so res »delegati« v pravem smis-lu besede, prisilno delegirani ali od lastne oblastiželjnosti zavedeni laiki. Kako sicer razlagati primer Desovile in projekt Karpa Godine Haylejev komet. Seveda Godina in Sepe nista brez človeš-kih pomanjkljivosti, ki so verjetno, kar je samo po sebi umevno, vpletene v težave, ki so nastale v zvezi z njunima projektima. Vendar je tu pomembnejše dejstvo, da gre v primeru Godina za preizkušenega avtorja, kisi še ni dovolil neuspeha v svo-jem bogatem režiserskem in snemalskem opusu. Gre za človeka, ki ga ima marsikak jugoslovanski pa tudi tuji kritikza največji jugoslovanski režiserski talent. Sicer malo izkušena Sepejeva je svoj talent nedvomno dokazala z dosedanjim film-skim delom, pa tudi z odličnim scenarijem za Desovilo (scenarij, ki so ga delegati namenili drugemu avtorju, kar je grotesk-no perverzna namera). Oba projekta sta očitno nasedla na čereh zavisti in organi-zacijske nesposobnosti malih duš, ki se ne zavedajo, da je talent redek božji dar, ki ga ne ustvarjajo niti ga ne morejo nad-omestiti rezultati nikakršnih sej, se-stankov, zborov, proslav, festivalov in ne vem česa še. Z garancijo, ki jo pomeni iz-pričana avtorska uspešnost Godine, bi se celo vsak tržni, zahodni, »kapitalistični« producent potrudil, da bi ga težav varoval in mu delo omogočal. Pri nas pa mu z vsa-kovrstnimi prijaznimi in manj prijaznimi manevri onemogočajo, da bi uresničil svoj projekt. (Pri tem bi dejstvo, da Godina tež-ko najde teme in da to traja kar nekaj časa, morali jemati kot specifičnost avtor-ja, zaradi katere ga je toliko pomembneje spraviti v snemanje ko pa do nje končno pride.) NajveČji krivec za tako stanje je mono-pol producenta (Vibe filma), ki predstavlja idealen prostor za boj za oblast nad slo-4 venskim filmom, za spletkarjenje, za špe-kulacije, za lov v kalnem. Poštenjak, kot je bil sicerfilmsko laičen Bojan Štih, je delo-ma zmogel obvladovati \n umno uporab-Ijati tako državno ustanovo brez državne kontrole. Prepuščena »samoupravljanju« pa se mora (zaradi nekih zakonitosti umetniškega dela) pogrezniti v povpreč-nost. (To seveda ne pomeni diskvalifikaci-je samoupravljanja kot politične oblike demokracije). Predpogoj za ustvarjanje pogojev za proizvodnjo kvalitetnega slo-venskega filma je razbitje tega monopola. To pomeni spremembo Vibe v tržno delu-jočo tehnično bazo in ustanovitev samo-stojnih avtorskih skupin ali studijev^z raz-ličnimi, ustv^rjalnimi, filmu predanimi producenti (pa naj bodo to umetniški vod-je, programski sveti ali karkoli že). Organi-zacijska oblika mora skratka biti takšna, da bodo prišli na površje in v realizacijo najkvalitetnejši projekti ne glede na žanr ali zvrst. Kdo lahko prepozna take avtorje in projekte? Prav gotovo ne Ijudje, ki tre-nutno prevladujejo v redakcijah in pro-gramskih svetih, indiferentni »delegati«, zainteresirani zgolj za honorarje ali oblast, Ijudje, katerih filmske vizije so vezane na petdeseta leta, Ijudje, ki, denimo, ne vedo, s čim nas zavezujejo avtorji, kot so Wel-les, Antonioni, Godard, Hitchcock, Tar-kovski itd. Ljudjef ki naj odločajo o sloven-skem filmu, naj bodo srčno zavezani fil-mu. Zdaj je tako, da je film za marsikoga deklica za vse: materijal za nacionalne spomenike, povod za globokoumno kle-petavost, sredstvo za potrjevanje takih ali drugačnih »teorij«, torišče uveljavljanja najrazličnejših kultumiških . Dokler bo tako, bomo imeli tak film, kakršnega si za-služimo, normalno provincialni film za normalno provinco. Intenzivno sovražim lestvice, tekmo-valne festivale in druge podobne ima-nentno antiumetniške »naprave«, zato najraje ne bi odgovoril na vprašanje o naj-boljših in najslabših slovenskih filmih. Umetniška dela zaradi več in različnih razlogov niso primerna za taka primerja- nja. Napišem pa lahko, kateri od videnih filmov (vseh slovenskih filmov namreč še nisem uspel videti) so mi najbolj ugajali in kateri najmanj. Taka lestvica je plod povr-šnega razmisleka, na nemogoče postav-Ijeno vprašanje. NAJBOU UGAJALI: (KROIMOLOŠKO): VESELI-CA, PLES V DEŽJU, IMA PA-PIRNATIH AVIONIH, NA KLAIMCU, SPLAV MEDUZE NAJMANJ UGAJALI: ON- u1cJHECRAESTIKBREZ PRAV" IGOR KORŠIČ asistent za teorijo in zgodovinofilma na Ijubljanski AGRFT OKORELOST GIBLJIVIH SLlClC Nekoč je nekdo hudomuš-no pripomnil, da o filmu lah-ko govori vsakdo, ker se pač na to vsi spoznamo. Po tej plati je sedma umetnost bli-zu razmeram v nogometu, ker imamo na tisoče vseved-nih »strokovnjakov«. Toda resnosttega trenutka sloven-skega filma zahteva trezno \n odgovorno razmišljanje o možnih rešitvah odprtih vprašanj ter problemov ce-lotne naše kinematografije. Razgled uradnika v kulturi je lahko širok, a površen, nest-rokoven, a tako blizu resnici, da mu je morda vredno pri-sluhniti. Poglejmo torej, kaj vidijo njegove oči. Posebnost slovenske filmske proizvod-nje, kot pomembne kulturne dejavnosti, se kaže najmanj v dveh dejstvih: večina umetniških oziroma ustvarjalnih kadrov ne združuje svojega dela v organizacijah združenega dela in v naši republiki imamo eno samo proizvodno organizacijo na tem področju. Slednje pogosto vzpodbuja očitke, da gre za njen monopolni položaj, kar duši ali celo onemogoča prave in zdra-ve ustvarjalne pobude. Očitki niso uteme-Ijeni in ne vzdržijo kritične presoje. Orga-niziranost naše družbe in s tem tudi kultu-re omogoča namreč široke, demokratič-ne, strokovne in drugačne vplive na vse-binsko delovanje ustanov. Zato je njihov monopolni položaj možen samo toliko, kolikor delegati širše družbene skupnosti in ustvarjalci s svojo premajhno aktiv-nostjo povečujejo prostor samovolji po-sameznikov ali skupin. Pa še nekaj je po-membno. Tudi filmska proizvodna hiša deluje v jugoslovanskih pogojih gospo-darjenja, kjer so povečevanje produktiv-nosti, kakovost izdelkov, boj za medna-rodno tržišče, konkurenčnost v izvozu in še mnogo drugega še vedno bplj resolu-cijske zahteve kot resničnost. Če delamo slabe avtomobile, če naši izdelki niso kon-kurenčni na tujih trgih, zakaj naj bi bila proizvodnja filmov brezpogojna izjema. Tudi na tem področju najdemo delavce, ki več časa preživijo vtrgovinah in bifejih kot za svojo delovno mizo, ki samoupravljajo zaradi pravic in jim ni mar za dolžnosti, ki solidarno varujejo privilegije »zabušan-tov«. Recimo, da je to bridka resnica, ki nas ne odvezuje, ampak dobesedno sili v iskanje boljših rešitev. Slovensko kulturo neupravičeno in pre-pogosto označujemo kot kulkturo majh-nega naroda. Če ta majhnost velja za ne-katere dejavnosti v celoti in za druge pri tehničnih in drugih materialnih osnovah, zagotovo ne velja za duhovni, kulturni prostor, y katerem bi se lahko slovenski film uveljavil. Filmska govorica je univer-zalna in film sam tako komunikativen me-dij, da je opozarjanje na omejenost in majhnost le izgovor za slabo in povečini nestrokovno delo. Morda je prav na tem področju strokovnost najbolj nujna pod-laga kakršnemukoli ustvarjanju. Brez ob-vladovanja obrtnih spretnosti ni dobrega filma. Pri nas pa, saj zdi se tako, rešiserji slabe in obrtne pomanjkljive izdelke pro-dajajo kot posvečeno umetnost ki jo na-vadni smrtniki ne razumemo. Toda to že ni več uradniško področje. Slovenci imamo zagotovo vse možno^ sti za trdno, učinkovito in po umetniški plati uspešno kinematografijo. Prvi pogoj za to je povezanost v skladno celoto pro-izvodnje, distribucije in prikazovanja fil-mov. V »španoviji« pa ne bo uspeha, če ne bo ustrezne kakovostne in količinske pro-izvodnje vseh filmskih zvrsti. To je mogo-če doseči z njeno drugačno organizira-nostjo, ki bi upoštevala posebnosti naše-ga sistema ter slehemo ustvarjalno pobu-do, ne glede na to, čigava je in kje je na-stala. V organizacijskem konceptu, ki ga ponujam, bi imeli še naprej eno organiza-cijo združenega dela za proizvodnjo fil-mov, ki jo vidim kot servis v najširšem, po-zitivnem pomenu besede. Imela naj bi vso potrebno tehnično bazo s službami in strokami, ki so nujne za nastajanje in plas-ma filmov (organizacija snemanj, monta-že, laboratoriji, delavnice, pravna služba, trženje in propaganda, ekonomat, admi-nistracija itd:). Tam bi bil hkrati skupni programski svet, ki bi na temelju sprejetih razvojnih konceptov in kulturne politike ter z upoštevanjem materialnih možnosti izbiral med prijavljenimi projekti. Ti bi mo-rali biti pripravljeni do zahtevane faze (hpr. snemalna knjiga), da bi bilo mogoče delo koordinirati in smotrno načrtovati iz-koriščenost materialnih, kadrovskih in drugih kapacitet. Ta organizacija bi ena-kopravno z drugimi pripravljala svoje vse-binske predloge, vendar bi bila niena os-novna dejavnost namenjena uresničeva-nju skupnega slovenskega filmska pro-grama. Njeno vlogo kot servisa bi morali natančno opredeliti, da bi se lahko ustrez-no samoupravno organizirala. S tem bi učinkoviteje združili proizvodne zmoglji-vosti z ustvarjalnimi pobudami, ki jih je vedno več v začasnih ali trajnih delovnih skupnostih samostojnih kulturnih delav-cev. Ker žal filmska dejavnost ni izjema, tudi zanjo velja, da programov ne načrtujemo za daljše obdobje, da projekti niso pravo-časno pripravljeni, da v posamičnih fazah proizvodnje rešujemo pomanjkljivosti predhodnih faz in podobno. Zato bi morali po vzoru drugih dejavnosti najprej poskr-beti za načrtno vzpodbujanje izvirne slo-venske scenaristike. Nastajanje scenari-jev bi razdelili na nekai faz. S primerno se-lekcijo bi prišli na koncu do širšega izbora scenarijev, na temelju katerih bi avtorske skupine pripravile snemalne knjige. Tako pripravljenim projektom bi bila zagotov-Ijena uresničitev najpozneje v petih letih, če je to primerno dolgo plansko obdobje. Vsako fazo do snemalne knjige bi nagra-dili skladno s sprejetimi kriteriji. Tako bi stimulirali širši krog avtorjev za pisanje iz-virnih scenarijev, katerih delo ne bi bilo nagrajevano samo v odvisnosti od konč-ne urešničitve projektov. Drugačna orga-niziranost kinematografije, predvsem nje-nega proizvodnega dela, je po mojem edi-ni možni izhod iz sedanjih, a tudi že večnih zadreg. Ta mora dati prednost ustvarjal-nemu delu, združevanju umetniških ho-tenj in strokovno usposobljenim kadrom, ki niso umetniki kar tako, ampak zaradi rezultatov svojega dela. Film kot komunikativni medij ima svoje zakonitosti, ki jih ne upoštevajo niti ust-varjalci niti širša družbena skupnost. Se-danja oblika vključenosti filmske proiz-vodnje v svobodno menjavo dela, ali pre-prosteje, sedanji način financiranja, ne odmerja višine družbenih sredstev za fil-me na podlagi njihove odmevnosti, gleda-nosti, ocen kritik, prodanosti na tuje trge. Ni nam še uspelo nagraditi razlike medfil-mom z negativnimi kritikami, ter nekaj ti-soč gledalci in filmom s pretežno pozitiv-nimi kritikami, festivalskimi nagradami in nekaj deset tisoč gledalci. Če bi nam v kulturni politiki to uspelo, bi oblikovali te-melje kakovostne selekcije programov ter njihovih nosilcev. Bojazen pred komercia-lizmom v negativnem pomenu besede je pri tem popolnoma odveč. Prepričan sem, da bi s takšno reorganizacijo ob enakih fi-nančnih sredstvih dosegli večje učinke. NAJBOUŠIH PET SLO-VENSKIH FILMOV:DOLINA MIRU, PLES V DEŽJU, TIS-TEGA LEPEGA DNE, KE-KEC# VESNA NAJSLABSI TRIJE SLO-VENSKI FILMI: PRESTOP, KRC, DIH. CESTA BREZ KONCA AMERIKA-PETIČ Greyhound Greyhound je največji avtobusni pre-voznik v Ameriki in verjetno tudi na celem širnem svetu. Ima neverjetno široko raz-predeno avtobusno mrežo po ZDA in Ka-nadi z neštetimi progami in še več avto-busi. Njegov najresnejši konkurent je fir-ma Trailways, ki si je v zadnjih letih prido-bila veliko prometa na račun posebnih po-pustov. Ponujajo potovanja za deset do-larjev na dan z minimumom osemnajstih dni, ki jih lahko porazdeliš po mili volji. V odgovor na to je Greyhound uvedel vo-zovnico za katerokoli relacijo v Ameriki za bednih 59 dolarjev. Catch pa je v tem, da moraš kupiti to vozovnico en mesec vnaprej. Kakorkoli že, Trailways bo še dol-go dolgo capljal za Greyhoundom. Res pa je, da se ameriški avtobusi na dolge raz-dalje med seboj skoraj ne razlikujejo, če-prav ima npr. Grayhound svoje lastne to-varne za proizvodnjo teh vozil. Vsi ti busi so ogromne pošasti, obite s srebrno svet-likajočimi se aluminijastimi ploščami. Vsi so napravljeni tako, da zdržijo desetletja in desetletja neprekinjene vožnje po ame-riških širjavah. Vsi imajo vgrajeno straniš-če, air condition in hidravlično vzmetenje, kar dela vožnjo z avtobusom neprimerno udobnejšo, kot bi si )o lahko pri naših ay-tobusih sploh zamislil. Novejši busi imajo vgrajene tudi regulatorje hitrosti; to so gumbi, s katerimi se nastavi stalna Wtrost (običajno maksimalna dovoljena - 55 milj na uro) in voznik lahko umakne nogo s pe-dala za plin. Taka naprava je na ameriških neskonč-nih cestah skoraj nuja - brez nje vozniku desna noga popolnoma otrpne. Zanimivo pa je, da kljub vsej našteti avtomatizaciji in bogati opremi avtobusov ameriški pro-izvajalci le-teh vztrajajo pri ročnem meha-nizmu za odpiranje vrat. Ugotovili so namreč, da se hidravlični mehanizmi vse prevečkrat kvarijo in nimajo dolge življenj-ske dobe. Princip upravljanja Greyhoundovih av-tobusov pa je takšen: Vsak voznik je za-dolžen za določeno relacijo, ki je običajno dolga od pet do osem ur. Najprej pelje v eno smer, nato prespi na svoji končni po-staji in naslednjega dne prevzame avto-bus v obratni smeri. (To menjavanje voz-nikov močno spominja na tradicije prve ameriške pošte »Pony Express«, le da so tedaj menjavali konje in ne jezdecev.) Av-tobusi se zamenjujejo samo na zefo do-Igih relacijah - od Toronta do Vancouvra smo jih zamenjali dvakrat. Zanimivo je tudi to, da na takih daljših relacijah, še po-sebno na manj naseljenih področjih, avto-bus spremlja rezerva - drug avtobus, ki pa je prazen in lahko prevzame potnike, če bi seprvi morebiti pokvaril. Tudi na postajah ni nikoli zadrege, če je potnikov slučajno preveč za en bus; takoj poskrbijo za še enega ali po potrebi tudi za več dodatnih avtobusov! Zelo profesionalno, ni kaj! Zzzzzzzzzz... ...zzzzzzzz... Tako bi izgledal najbolj ve-rodostojen onomatopoetični oris prvega popoldneva in večera vožnje. Vidljivost skoraj na nuli. Milijoni debelih dežnih ka-pelj enakomerno obdelujejo vetrobransko šipo in streho avtobusa, ki vztrajno hiti no-vim lužam in novim milijonom debelih dežnih kapelj naproti. Vseobsegajoče mokro sivino moti le živo rumena črta, ki označuje sredino dolgočasne ceste. Tu in tam priplava v doseg žarometov kakšen prometni znak, obcestna reklama, ali celo hiša. Še trije dnevi in tri noči, še tri časov-ne zone bodo zdrveli mimo nas, ujetnikov rumene črte na tej brezkončni cesti. V mislih sem že tam, na obali Pacifika, v ča-robnem Vancouvru in na tihem prekli-njam zaostalost naše civilizacije, ki še ni izumila aparata za hipni prostorski in ča-sovni premik trdnih teles. Hipnotično br-nenje motorja (zzzzzz...), rahlo pozibava-nje avtobusa, enakomemi obrati vetrob-ranskih brisalcev in šumeča dežna zavesa postanejo kmalu pretežki za moje veke, ki se odločijo ostati v zaprtem položaju. V moj spanec je začela prodirati zavest, da so prvi trije uspavalni faktorji nehali obstajati. Odprl sen oči. Stali smo na po-staji v Sudburyju. Večina Ijudi je zapustila avtobus in se preselila v restavracijo na večerjo. Ura je bila 11.15 p.m. Dež ni po-nehal. Ni se mi dalo zapustiti prijetno su-hega in udobnega okolja avtobusa, zato sem imel za večerjo kar cookieje. Iz žepa sem vzel zemljevid Kanade, da bi preveril naš položaj. Zapustili smo območje Onta-rijskega jezera in zdaj se bomo lep čas vo-zili ob obalah dveh drugih velikih jezer -Lake Huron in Lake Superior. Celo noč in pretežen del naslednjega dneva bomo to-rej imeii na naši levi največjo sladkovodno gmoto na planetu, na desni pa ogromno nenaseljeno divjino z gozdovi, stepami, rekami in jezeri. Tiste redke človeške na-selbine se krčevito oklepajo ceste. Prva na naši poti je oddaljena od Sudburyja več kot dvesto kilometrov; imenuje se Blind River. Avtobus se je počasi spet napolnil in vr-nili smo se v načje dobre stare Trans-Ca-nadian Highway, ki me je kmalu spet za-zibala v spanec. Pozor, neskončna cestal________, Zbudilo me je sonce. Za silo sem si ure-dil svoje razbolele kosti (do konca poti sem preklinjal dejstvo, da nisem vzel s se- boj kakšne blazine - večina potnikov dol-goprogašev jih je imela) in si začel pasti oči na prekrasni deviški pokrajini ob cesti. Prevladovali so lepo zaobljeni hribi, posuti z nizkimi smrekami, vmes pa voda v na-jrazličnejših oblikah in velikostih. Vsake toliko časa se je med drevesi na levi strani ceste pojavila temno modra gladina Lake Superior s svojo razčlenjeno kamnito obalo. Nadvse mikaven prizor. Pomislil sem, kako super bi bilo, če bi se peljal z motorjem - ustavil bi se in si privoščil sa-motno kopel; brez gužve, brez turistov. Kmalu pa sem ugotovil, da to z motorjem mogoče niti ne bi bilo tako zelo super. Cez nekaj kilometrov je namreč z desne strani pribleščala z jarkim jutranjim soncem ob-sijana bencinska črpalka Texaco, ki so jo krasili v dolžini več sto obcestnih metrov raznorazni znaki in napisi, kot npr.: »CHECK YOUR FUEL ATTHIS POINT«, »ATTENTION! NEXTGAS STATION AF-TER 205 MILES, »IF Y0U DONT TRUSTYOUR VEHICLETURN BACK«... (»Tukaj preverite, koliko goriva imate!«, »Pozor! Naslednja bencinska črpalka čez 205 milj«, »Če ne zaupate svojemu vozi-lu, se obrnite nazaj!«) Tako je to, če pride na prebivalca kakih 450 kvadratnih kilo-metrov zemeljske površine, kot je to pri-mer v Kanadi. Občutki samotnega popot-nika najbrž niso najbolj prijetni ob pogledu na te table. Kako mora biti šele pozimi, ko je vsa ta širna pokrajina vklenjena v debel plašč snega in ledu?! V restavraciji ob črpalki smo opravili vse jutranje biološke potrebe. Zanimivo je, kako so si vse te obcestne »drive-in« restavracije, brez katerih ameriške ceste ne bi bile to, kar so, podobne med seboj. Arhitektura in notranja ureditev sicer va-rira gJede na zemljepisno širino; duh, at-mosfera, »just passing by« občutek, vse to pa je isto. Isti je izbor jedi - prevladuje fast-food, dobiš pa tudi zrezek, jajca s šunko, chit: in obvezno jabolčno pito. Tudi kelnerce, zanemarjene ženske z izgublje-no prihodnostjo, ki si koketno pomežika-vajo s svojimi najljubšimi gosti - robustni-mi kamionarji, se zdijo povsod enake. Celo življenje že čakajo na nekoga, ki jih bo odpeljal iz tega zakotnega kraja, kate-rega ime pa si nihče od mimovozečih niti ne poskuša zapomniti. Ljudje pa se samo na hitro okrepčajo in se odpeljejo dalje. Se ozrejo se ne. Wawa. Tako se je imenovalo to meste-ce. Ime je indijanskega izvora, kot velik del zemljepisnih imen v Kanadi. Brez obotavljanja smo se ponovno zbasali v avtobus in nadaljevali pot. Divjina, divjina in spet divjina je označevala naslednje ure vožnje. Šele okoli poldneva smo spet za-znali znake človeške civilizacije - Mara-thon. Potovanje mi je prehajalo že v ruti-no, saj se pokrajina ni kaj bistveno spre-minjala; le naselja so se začela nizati v krajših intervalih: Schreiber, Nipigon, Thunder Bay... Še vedno v provinci Onta-no. Vozili smo se že več kot 24 ur pa še nismo zapustili Ontaria! V Evropi'te na vsakih nekaj ur prebudi carinik iz nasled-nje drzave, tukaj pa potuješ do onemoa-tosti, pa ne prideš niti iz ene province v drugo! To se je zgodilo šele zvečer tik pred prestopom meje pa smo se ustavili v mestecu Kenora na obali Lake of the Woods. Pravzaprav je to jezero skorai z vseh strani obdajalo ta zaselek z bleščeče belimi viktorijanskimi lesenimi hišicami Vodno-gozdnato-viktoriojanska idila po-zlačena od jarke svetlobe zahajaiočeaa sonca me je čisto omamila s svoio neze-meljsko podobo. Po Kenori pa se je začel pejsaž spremi-njati. Za seboj smo pustili gozdnate hribe Ontana m se znašli sredi neskončne step-ne ravnice Manitobe. Do koder je segal pogled -sama žitna polja. Cesta pa kot da je pozabila, kaj je to ovinek - ravna kot puščica. Nad njeno konico, ki se je izgub-Ijala nekje na obzorju, je visela oranžna žareča krogla. Smer je bila torej prava -zahod! Uprizorili smo kratko dirko z odha-jajočim soncem, ki pa se mi ni dalo čakati. Potopilo se je nekje na drugi strani in nam podarilo temo. Na obzorju pa se je kmalu pojavila druga svetloba. S pomočjo radio vvalkmana sem ugotovil, da ta svetloba ni nič drugega kot luči VVinnipega, prestolni-ce Manitobe. Prispeli smo okoli polnoči. Postanek naj bi trajal celi dve uri, zato sem se odpravil na bežen ogled mesta. Iz-gubljeno sem taval po širokih ulicah in spraševal mimoidoče pijane Indijance (trezen Indijanec je zelo redek pojav), ali je kje v bližini kakšna po možnosti še ne zaprta trgovina z alkoholom, ki ga je moja kriza nujno potrebovala. Stekleno so se zazirali skozme in odkimavali. Usedel sem se v bližnji park in si zarolal odrešilni joint. Nebo je bilo rdeče od vseh tistih luči. Zrak je bil težak, poln zavijanja policijskih siren in trpkega vonja po shojeni travi. (se nadaljuje) IZTOKABERŠEK Opomba: Opravičujemo se vam za iz-pad »Ceste brez konca« v tretji številki Tribune in za napačno oštefrilčenje v četrti številki. Uredništvo BARVA ZMRZNJENEGA PENISA ali MISTERIJ DUŠANA MAKAVEJEVA Razgovor z Dušanom Ma-kavejevom, avtorjem zlo-glasnega filma »W.R. ali Mis-terij organizma«, ki je bil tis-tega dne v CD dvakrat odvr-ten, je potekal v kleti sloven-ske kulturne votline. Bilo je v torek, 13. januarja 1987. Dvorana je bila premajhna za vse, ki so hoteli slišati in vide-ti IN/lakavejeva v živo, čeprav se je zadeva začela šele ob desetih zvečor, ko so se na tri izpostavljene fotelje pred ob-činstvom posedli Makavejev, igralka Jagoda Kaloper in gostitelj Miha Brun, ki je vse prisotne maksimalno zamoril z dolgim, neartikulirano jec-Ijavim uvodom. (Opozarjamo vas, da tekst v nadaljevanju predstavlja le izbor vprašanj in odgovorov iz razgovora.) Gostitelj:... Makavejev: Po tem ritualnem uvodu (bučno odobravanje in aplavz publike) bi prediagal, da Jagodi ali meni postavite vprašanja, če pa ima kdo kaj povedati, bi bilo zanimivo to slišati. Želel bi torej, da se počutite enakopravno, čeprav smo tako neenakopravno razporejeni - mi trije proti vsem vam na drugi strani. (daljša tišina) Vprašanje: Zakaj ste napravili ta film, čeprav ste vedeli, da bo prepovedan? Makavejev: Jaz sem bil popolnoma prepričan, da ne bo prepovedan, verjel sem, da bo šel skozi. Infilm dejansko ni bil prepovedan, šel je skozi cenzuro 10. maja 1971. Šele malo kasneje je naletel na te-žave. V svojem času pa je bil film potrjen od sveta Neoplante, od srbske cenzure, od sveta Vesna filrria, od žirije pulskega festivala, ki ga je uvrstila v program___In šele tukaj ga je dosegel naš samoupravni sistem, ki se je medtem valjal za kulisami. Prišel je v obliki pisma pomočnika tožilca Srbije, ki je po nekem obskurnem členu zakona, po katerem tega sploh ni mogel storiti, začasno prepovedal film. To pismo ni imelo nobene zveze s filmom, kar smo poskušali pojasniti v odgovoru, nakar je on rekel: dobro, pa poskusite pokazati ta film! Tedaj smo dojeli, da smo y dialogu s silami, s katerimi ni lahko voditi dialoga. Za tem je prišlo do teritorialne razdelitve naše države, tako da je nadzor nad Vojvo-dino prišel v roke novoustanovljene po-krajinske cenzure, kar je pomenilo, da je bilo potrdilo skrbske cenzure, ki ni bila več pooblaščena za Vojvodino, po novem ne-veljavno. Istočasno pa je na čelo Neo-plante prišel novi direktor, ki je skupaj s kolektivom sklenil, da se film tretira kot nedokončan in da se ga tako ne pošlje na cenzuro. Film je tako imel samo neveljav-ni redni cenzurni karton srbske cenzure, ki ga še vedno imamo, ni pa dobil nobene druge zelene luči, dokler ga ni odobrila vojvodinska cenzura 11. novembra lani z evfemističnim stavkom, da priporočajo film za festivale in retrospektive. Tako smo zdaj v nekem vmesnem prostoru, toda verjamemo, da bo film prišel tudi v redne sporede; če ne bo zdaj velikih nere-dov in ga bo občinstvo lepo sprejelo. Vprašanje: Ali mislite, da je film po 15 letih izgubil kaj svoje aktualnosti? Makavejev: Malo drugače mi zveni, vendar o tem sam težko sodim. Imel sem vtis, da ima film Še vedno resonanco pri publiki. Ta je sicer malo drugačna, kot je bila včasih. Zanimivo mi je bilo predvsem še enkrat v tej publiki opazovati tistega transvestita v filmu. Mislim, da je tole-rantnost do spolnih deviacij mnogo večja, kot je bila v tistih časih, ko je bil ta prizor škandalozen. Menim tudi, da je kritični odnos od Stalina danes mnogo bolj spre-jemljiv, tedaj pa je bilo to precejšnje kr-voskrunstvo. Danes smo precej tolerant-nejša družba. Vprašanje: Ali se moramo pogovarjati ravno o tem filmu ali lahko tudi o čem drugerp? Mak: Ne, to ni nujno, lahko se pogovar-jate o čemerkoli - če ste svoboden človek seveda! (smeh v dvorani) Vpr: Zanimiv se mi zdi film »Coca Cola Kid«; to pa zato, ker mi najblažje rečeno ni jasen. Mi lahko pri tem neko-liko pomagate? Mak.: Mislim, da to ni naloga režiserja; nasploh je nafbga umetnika, da sedi in ža-lostno trpi, če ga publika ne mara (smeh v dvorani). »Coca CofaKid«\e napravljen v okviru komercialne produkcije, delan je po zgodbi, ki je^pretežno kronološko ure-jena - od A do Ž. Jaz sem se vedno neka-ko bolje počutil, ko sem lahko žongliral s časom, ko sem lahko vključeval kakšne dokumentarne koščke v film; ta film pa je popolnoma klasičen - kot gre avstralski film v neki meri po poti klasičnega Holly-vvooda. Zaradi tega je ta film uspeval po-nekod, kjer moji drugi filmi niso imeli uspeha tn obratno. Slabo je bil sprejet, re-cimo, v New Yorku, kjer so se moji ostali filmi prikazovali precej uspešno, sijajno pa je uspel v glavnem mestu Texasa Hous-tonu, kjer je igral pet mesecev. Tam so pač drugačni Ijudje. V Ameriki se je pro-dalo tudi 80.000 videokaset s tem fil-mom. Vpr.: Morda je prišlo do nesporazuma in so Ijudje mislili, da ima film res kako zvezo s Coca Colo... Mak: Ma ne, film ima pač zanimiv na- slov, to je dovolj (smeh v dvorani). Pa tudi s Coca Colo ima zvezo. Glej, jaz ne morem braniti vseh svojih filmov; film se mora braniti sam - Misterij se jš npr. vrnil sam, ne pa zaradi tega, ker sem se pregovarjal s tisoč petsto funkcionarji, kar pa sem pravzaprav tudi počel. Vpr.: Kdo je pobarval nekatere dele filma »Nedolžnost brez zaščite«? Mak: Jaz sem to naredil. Pobarval sem tudi Stalina na roza v Misteriju. Vprašuje-te zakaj? »Nedolžnost brez zaščite« sem barval zato, ker se mi je zdel film dolgoča-sen (smeh v dvorani) in sem pomislil, da .bi na nekaterih mestih bilo lepo, če bi na-vrgel nekaj barve. Pri Stalinu pa sem to naredil zato, da bi mu dal isto barvo, kot jo je imel... kako naj ga imenujem ... da bi mu dal barvo zmrznjenega penisa (smeh v dvorani). Veste kaj, moško organ ima eno določeno karizmo. Mene je fascinira-lo, ko sem to videl. Ta Nancy Godrey je začela z Jimijem Hendrixom - odlitek je stal 50 dolarjev - nato pa so dekleta za-čela voditi k njej svoje fante. Meni je pred-lagal urednik, naj to poskusim vključiti v film. To smo tudi storili. Ta zadeva je kot so vsi totemi, izdelava svetih figuric; to se dela samo s stvarmi, ki šo zelo pomemb-ne. Na ta način se delajo tudi filmi, kot ta film o Stalinu - to ni pravi Stalin, to je ha-giografski film o njem, delan v njegovo čast, ker je on pač pomembna figura. Ta material z odlivanjem penisa, ki smo ga posneli v New Yorku, je bil edini, ki se ni mogel montirati z ničemer - tako je bil močan in vznemirljiv. Film je zaradi tega začel razpadati, dokler nisem dobil tistega materiala s Stalinom (smeh v dvorani). Moja prva ideja je bila, da bi uporabil nem-ško verzijo-v NDR namreč sinhronizirajo ruske filme v nemščino. Upal sem torej, da bom našei film, v katerem Stalin govori nemško (smeh v dvorani). Toda v tistem času še niso sinhronizirali filmov - ta je bil iz leta 1947. Dobil pa sem originalno ver-zijo in ko sem to zmontiral skupaj, se je neverjetno dobro prileglo in film je spet oživel in postal skladen. Ta scena z Nancy Godrey je tako prišla v film samo zaradi skrite moči, ki jo ima ta neverjetni Ijudski vodja - tih, miren, veš, da nosi neko fan-tastično moč; kar pa je mene najbolj fas-cjfiiralo in šokiralo, je njegova samoza-vest, s katero je rekel, da je prva faza ko-munizma zmagala. V tem času pa je že bilo kakih 30 milijonov Rusov v tabdri-ščih. Ta njegova brezsramnost je bila ne-kaj, s čimer nisem znal vzpostaviti dialo-ga. Šele s to sceno iz New Yorka mi je us-pelo, da na nekem iracionalnem nivoju vz-postavim ta dialog. Vpr.: Kaj bi danes spremenili v tem fil-mu, če bi sploh kaj spremenili? Mak: To je zanimivo vprašanje ... Ta igrani del med Mileno in Ivico je zelo le-sen, v tem delu so tudi parafraze raznih tekstov, recimo, da citirata Huga Jaeger- ja ... Danes bi bile zanimive tudi te refe-rence iz nacionalsocialistične mitologije, ki jih danes mladi ponekod uporabljajo kot neko vrsto iracionalne provokacije. Tega se takrat še nisem zavedel - provokator-ske vloge tiste slike Hitlerja, obkrožene*ga z ženskami... Kot sem že rekel, je bilo to napravljeno precej leseno, v duhu nekega študentskega teatra; vfilmu bi moralo biti to mnogo bolj ležerno. Tu so pa še deli, v katerih Ivica govori Leninove tekste, o glasbi npr.; na svojo veliko zaprepadenost sem ugotovil, da zelo veliko Ijudi ne pozna tega Leninovega fantastičnega teksta iz pisma Inesi Arman - to je del, kjer pravi: »Glasba je nekaj, kar me vzburja. Vsako-gar bi rad pobožal. Ljudi pa ne moremo božati, odgriznili ti bodo roko. Ljudi mora-mo tepsti, neusmiljeno tepsti, čeprav smo mi proti vsakemu nasilju...« To je kot tekst nekaj neverjetno kontradiktornega, takšna serija sprememb ražpoloženja v okviru šestih stavkov je šolski primer nev-rotičnega odnosa do Ijubezni in nasilja. Ugotovil sem, da bi bilo bolje, če bi Ijudje vedeli, da ta moj drsalec Vladimir llič go-vori Leninov tekst; potem bi z večjim za-nimanjem sledili temu dvojnemu nivoju v filmu. Biloješe večtakih momentovdvoj-nega nivoja pri raznih citatih. Tu pa se že postavlja vprašanje, kako izobraziti publi-ko, ko vstavljaš izposojene citate ... To je bil problem Borgesa, T. S. Eliota, to je pro-blem vseh avtorjev, ki radi kradejo oziro-ma si sposojajo tuje tekste in jih postav-Ijajo v nov kontekst. Vpr.: Glede na to, da ste delali ta film za občinstvo izpred 15 let kakšna je bila razlika v reakcijah med tedanjo publiko in današnjo? Mak: Jaz ga pred 1 5 leti pravzaprav sploh nisem preveril pred našo publiko -na tistem mitingu, kjer je bil edinkrat pri-kazan, je bilo občinstvo povsem umetno ustvarjeno. Tam naj bi film linčali, vendar ga je večina prisotnih dobro sprejela; toda .. Videl pa sem Misterij v mnogih drugih državah, kjer je imel raznorazne drugačne reference. Film ima namreč mnogo specifično naših .stvari... Precej težko je to primerjati... V tem filmu je bilo precej atmosfere leta '68, dosti refe-renc na to leto: ta dialog z utopijo, to vna-šanje seksa in Ijubezni v okvir revolucije; mislim, da je to danes precej arhaično, vendar pa se danes to dojema, češ da so pač takšni karakterji. Ne vem, čakam, da bom kaj prebral o filmu; menda bo kdo kaj napisal o njem. Bolj bi me zanimalo slišati mnenje Ijudi, kot pa da sam ocenjujem. Vpr.: Ko že govorite o reakcijah na tu-jem; mene zanima film »Mister Monte-negro«, ki je bil posnet na Švedskem. Kako so ga sprejeli sami Švedi? Mak: Švedom ni bil preveč všeč. Mon-tenegro je zelo uspe|v Kanadi in nizu dru-gih držav, ne pa na Švedskem. Uspel je v Norveški, Nizozemski; Švedi pa so mogo-če malo zamerili, ker sem pustil, da dva Sveda v filmu govorita angleško (smeh prisotnih). Za problematično so smatrali tudi to, kako sem oblekel Boro Todorovi-ča; mislili so, da se preveč norčujem iz gastarbajterjev. Naši gastarbajterji pa so bili srečni, ko so se videli, kako so elegant-ni (eksplozija smeha v dvorani). Kar je mene najbolj presenetilo v Ljubljani, v ka-teri nisem bil že najmanj 1 5 let, je to, v kakšni meri je postala podobna Stuttgar- tu ali Stockholmu - z vsemi temi Bosan-čerosi (smeh v dvorani), ki imajo ta svoj specifični južnjaški, bučni stil, so »veliki muškarci«... Rad imam ta narod; delnO se ga sramujem, delno pa ga imam rad; to je moj narod! Vpr.: Snemali ste že v mnogih drža-vah: Kanadi, Švedski, Avstraliji; kakšne so vaše izkušnje pri tem - do kakšne mere se režiser emigrant, režiser gas-tarbajter mora vklopiti v nacionalno ki-nematografijo, do kakšne mere mora biti v kontekstu te kinematografije obarvan njegov film? Mak: To je precej komplicirano vpraša-nje. V Avstraliji sem komaj prišel skozi številne sindikalne in državne kontrole, na katerih sp odbili veliko znanih režiserjev, predvsem Američanov. Avstralci se na-mreč panično bojijo, da bo*za enim prišla cela poplava ameriških režiserjev in da bi se njihov film tako čisto amerikaniziral. Jaz, ki sem prišel iz neke majhne, obskur-ne države, sem bil precej manj nevaren. Kljub temu pa sem dobil dovoljenje za snemanje samo pod pogojem, da se dve leti po dokončanju filma ne smefn vrniti v Avstralijo! Film pa seveda mora biti obarvan v smislu nacionalne kinematografije, saj so financerji iz te države. V Montenegru je bilo to malo lažje, saj so bile finance raz-deljene tako rekoč na dve polovici - pol je prispeval producent, ki je moj stari prija-telj, pol pa sem dal sam. Film je tako imel pol njegovega duha in pol mojega; mislim, da je bil dobro izbalansiran. Tako sem si tudi zamislil, da naj bo del zgodbe v te.m njihovem višjem svetu, del pa v polsvetu naših gastarbajterjev, kot vmesno vez pa sem postavil Američanko - Amaričani so znani kot zelo komunikativni in dobro opravljajo vlogo splošnega imenovalca. Kar se pa tiče filma »SweetMovie«, ki je bil posnet v Kanadi - tam je še vedno pre-povedan, tako kot v Veliki Britaniji - lani so ga po mnogih neuspelih poskusih spet poskušali v Torontu uvrstiti na spisek de- setih najboljših kanadskih filmov, vendar je bil ponovno prepovedan. In tako kljub temu, da je kanadski film, še ni bil predva-jan v večjem delu Kanade. Težko je to ... Sploh pa se na lokalnem terenu film gleda veliko bolj kritično; v drugih državah ga gledajo s podnapisi in tako se ne da pri-merjati vsakega detajla. Vpr: Torej bi raje snemali na svojem lokalnem terenu, v Jugoslaviji, če bi bile možnsti za to? Mak: Delal bi že, vendar sojjogoji... težki! Zunaj dobiš vse - od 1200 mm ob-jektiva, katerega najem stane več sto do-larjev, za neomejen čas, do letala: »Šta treba - tu je«. Razsipavajo z denarjem. Pri nas pa se dela vse zelo revno in ni lah-ko ... Pri nas razvijejo od filmskega mate-riala samo tisto najnujnejše; v tujini razvi-jejo vse, ker nimajo časa brskati po rnate-rialu - dodatne stroške pokrije sam labo-ratorij. Ko se človek enkrat tako razvadi, se je težko vrniti na stare pogoje ... Pa tudi to se bo še kdaj zgodilo. Vpr.: Res je sicer, da tehnične in fi-nančne okoliščine pri nas niso ugodne, toda glejte: vaši prejšnji filmi so veliko bolj nekonvencionalni, zanimivi, rušijo tradicionalno filmsko formo; medtem ko ste pri snemanju zunaj omejeni na nek način s tem, da mora imetlfilm bolj ali manj konvencionalnoformo. Kako je s tem? Mak: Tako je s tem - pri nas moraš biti zaradi naše revnosti duhovit, delati moraš v montaži, kar je vedno veliko zadovolj-stvo; in ker si slabo plačan, se ti to nekako kompenzira z raznimi festivaii, daleč po-tuješ ... Pri nas pa zato kot režiser kontro-liraš 90 odstotkov filma, ostalih deset pa nadzirajo razni sveti in kontrole - kontrola je minimalna, svoboda pa optimalna. Na zahodu pa je kontrola prav zaradi teh fi-nančnih elernentov in drugih stvari takš-na, da se dela po železnem scenariju -celo do 90 odstotkov filma je tam pod kontrolo, svobodo pa imaš samo v stilu, tj. v kreaciji, ki je minimalna, ki ni struktural- na ... Zato pa si toliko bolje plačan, da spiš res mirno. Rečeš si: dobro, prodal semse, zato pa sjlahko kupim karkoli mi pade na pamet. Če mi pride, da bi kupil dvajset knjig, grem in-jih kupim; tega pa nisem mogel storiti vedno, ko sem delal v Jugoslaviji. V tem torej je nekaj prednosti, kar pa izgleda grozno, predvsem za mlade Ijudi.. To je neko krut ravnotežje med tem, koliko si plačan in koliko si svoboden. Ne rečem, da ne bi bil srečnejši, če bi imel več svobode, pa čeprav bi mi plačali manj; vendar mi tudi svobode nikjer več ne po-nujajo. Po drugi strani so bila namreč šestdeseta leta čas velikega odpiranja,-danes pa so stvari drugačne. (V tem trenutku se iz množice dvigne znani slovenski umetnik, glumač in plesni kritik Niko Goršič z listkom papirja v roki; zelo strumno in artikulirano začne brati -v slovenščini) N. G.: Rad bi opozoril na zanimivo naravo tega filma. (Misterij organizma, op. I. A.), če se vi s tem stri-njate. Ta politični strip smatram za vr-hunsko postmodernistično umetnino! Zakaj? Tu gre za prav poučen paralizem stilov, žanrov, dokumentarni pamflet, kriminalistični, igrani, komičen, verite in simulacija teh stilov. Tu je paralizem kontinentov, ideologij, seksa, duha, umetnosti. Občudujem v filmu tudi svobododuha Makavejeva (čepravjoje treba včasih tudi prepovedat), ki je tudi interpretacija Jugoslovana, jugoslo- vanske ideologije, npr. njene koeksis-tence, mislim, tukaj je izjemen prikazan to stališče Jugoslavije med velikima blokoma.. Mak (vpade): IINronija prema ideologi-ji... N.G.: Tačno, tačno! (smeh v dvorani) Smatram ja to da je izigran jugoslovan-ski doprinos svetskom postmoderniz-mu več pred 15 gddina! Mak: Hvala! (smeh in aplavz prisotnih) Lahko dodam to, da je bil tisti čas (I. 1968) takšen, da je bilo vprašanje vsake-ga kreativnega človeka: v kakšni meri od-govarjam na izzive časa? Stvari so se do-gajale z veliko hitrogtjo: bila je praška po-mlad, potem praški avgust, stvari so se dogajale v Mexico Cityju, v Parizu, v Ber-kleyu in mi smo bili del tegajsveta, v ka-terem so bile meje izbrisane. Šlo je za dia-log med neko novo generacijo in starimi tradicionalnimi vrednostmi. Mislim, da je bilo nas, ki smo tedaj delali filme, malo sram, ker so bili nekateri drugi Ijudje hrab-ri in so se udeleževali družbenih akcij - in za našo delno tirabrost pri ustvarjanju se lahko zahvaljmo prav temu občutku sra-mu. Tako smo dobili nekaj poleta od tega feedback-a, ki se je tedaj dogajal. L 1967 sem bil na Svetovni razstavi v Montrealu, kjer je bilo tri tisoč filmov z novimi tehni-kami; to se je vse kombiniralo z nekimi ra-dikalnimi idejami - in to je bil nek splošen val, na katerem smo vsi pluli, bili smo do-volj pogumni, da smo v tem valu razisko-vali nove stvari. Danes je Ijudem pri iska-nju novih stvari precej težje; vlada grozen pritisk - treba je biti klasičen, omejen ... Tako občudujem Ijudi, ki danes raziskuje-jo. Bojim se, da če bom dandanes posku-šaldelativtemsmislu-da bom precejza-vrt. Kajti človek se odziva času primerno - težko je biti nor v času, ko so vsi tako strašno normalni, da se čudijo že na tvoj najmanjši namig. Vpr.: Glede na to, da se pogovarjamo o pogojih snemanja filmov v Jugoslavi-ji, in vidimo, da so nekatere teme ak-tualne danes prav tako kot so bile pred dvajsetimi leti - to je lepo razvidno iz vaših prvih treh filmov - mene zanima, ali imate kakšen dodatni komentar ktej aktualnosti in če obstaja v takem kon-tekstu kakršenkoli simpatičen odgovor na to, kako je mogel Kusturica napraviti tako dober film v teh istih jugoslovan-skih pogojih? Mak: Naj začnem na koncu - jaz Kus-turico občudujem; misljm, da je iz Prage prinesel eno modrost, in to je, da ko se ukvarjaš s političnimi in občutljivimi te-mami, moraš to izpeljati skozi družino. Mislim, da je to zelo češka stvar, ki je fan-tastična, ker ustreza tudi aktualni potrebi, da se ukvarjamo z družino. Mimo je čas, ko srrto bili vsi individualni in nikomur ni bilo mar za družino; čas, ko so Ijudje bili hi- piji in potovali od tu do Nepala ter pri tem pozabljali otroke doma (smeh) itd. V tem konservativnem času je odkril, da se ta pluralizem ideologij ne nahaja samo na splošnih nivojih, kot je bilo to v mojem času, temveč da obstaja celo v odnosih med bratom in sestro, tastom in zetom .. In točno to se'je dogajalo svoj čas (I. 1948) pri nas^ v našrh družinah. Mislim, da ima Kusturica precejšnjo resonanco s sodobnim časom, ima pa tudi dovolj mod- rosti, da zna biti konservativen v pravšnji meri - to je zelo zanimiva kombinacija. On ima te primitivce, npr. zgodba o tem očetu v Dolly Bell - ali ga bodo obrnili proti Meki, proti Moskvi ali proti Centralnemu komi- teju ... Tu hkrati proizvaja nek prijeten občutek in na drugi strani totalni Monty Pythonovski, idiotski moment, ki kores- pondira z modernim angleškim humor- jem - absurdnim. Spoznati moramo, da vici o Mujotu in Hasotu ustrezajo moder- rnemu pub humorju in da obstaja v nad- [realizmu naše folklore kontaktz moderni- li koncepti absurda. Do tega se bomo [prikopali samo z malo višjo zavestjo pri las - pozabiti moramo ta večni malomeš- ianski lament, da smo na koncu sveta, da psmo mali, da sploh ne obstajamo.. Vem, ^a se to v precejšnji meri kultivira v vaši sredini in da obstajajo te heimat tenden- |ce, kot: mi smo mali, ampak imamo čudo- [vita jezera (smeh v dvorani)... Ljudje pa pozabljajo, da je skupina iz tega mesta (Ljubljane, op. I.A.) funkcionirala kot ena iOd redkih konceptualnih skupin pred 1 5, ;20 leti. Če sem se jaz učil nekih koncep- tualnih štosov, se jih nisem učil samo iz New Yorka, temyeč sem se jih v isti meri učil tudi iz Ljubljane. Neverjetno je, kako se naši Ijudje ne zavedajo dejstva, da smo mi bili y mnogih stvareh spredaj - prve projekcije ameriškega undergrounda so bile npr. pri nas v Beogradu, Ljubljani, Sa-rajevu itd. deset let prej kot v Parizu! Kot smo, recimo, bili dovolj zgodaj seznanjeni s psihoanalizo, ker nam je Dunaj pač blizu, medtem ko so se je Francozi začeli učiti šele pred desetimi leti. Mi nekako ne mo-remo doumeti lastnih dimenzij - znali smo začeti prvo svetovno vojno, pa se tega še do sedaj nismo zavedli (smeh); in da smo celo sijajno prišli skozi prvo in drugo sve-tovno vojno - veno smo bili na pravi strani (erupcija smeha v dvorani). Obstajajo ve-liki narodi, ki še vedno trpijo; poglejte Nemce, kar ne morejo priti k sebi - vedno na napačni strani (smeh). Da niti ne ome-njamo Avstrijcev, ki sploh ne vedo, kjer so (smeh). Nisem ksenofob, rad imam tudi druge narode .. Kako že gre tista zgodba Orsona VVellsa o Švicarjih? Češ, kako lepo je živeti v miru, toda kaj imaš potem - samo luknje v siru in te prekrasne ure. Nas so vsepoprek klali in zažigali, ven-dar... Vem, da imajo šolske generacije probleme, kar se v šoli vedno znova učijo o teh pomorih; mislim pa, da smo zgodo-vinsko dobili to, da na vsakega, ki je ostal živ, prideta dva ali trije, ki so padli. Tako da mora ta eden živeti tudi za ona dva ali tri, ki so mrtvi. V nas torej obstaja nek tradi-cionalen duh, prisotnost mrtvih, ki nas uči, naj bomo brezobzirni, naj ne cenimd niko- gar, naj verjamemo samo sebi... Imamo to neke vrste hajduško lastnost, neko dr-znostživljenja, ki je nastala ravno zšto, ker je bilo življenje poceni v nekaterih mo-mentih, in ker so nekateri Ijudje umirali za nič. Vrednost življenja se pri nas, ki smo ostali živi, zelo ceni. Izgubili smo vero v ideologije, ostala pa je vera v življenje. Na srečo so nam vse te vojne in katastrofe ideologij povrnile našo pogansko zavest, ta pa je na srečo slovanska - radi smo imeli medico, tolkli smo se z medvedi, ko smo bili v teh gozdovih v Karpatih in zato smo malo drugačni od nekih drugih kultur. Mislim, da se mi te svoje samostojnosti počasi učimo in smo se že naučili; če bomo znali živeti v tem duhu, potem bomo živeli enakopravno z drugimi kultu-rami. Tudi drugi narodi imajo momente, ko nič ne ustvarjajo in črni vali se ne pre-ganjajo samo pri nas - Ijudi so svoj čas za-pirali zaradi tega v ZDA, v SZ so bili neka-teri filmi v bunkerju po 1 5, 20 let, tudi v Franciji so preganjali Ijudi... Dojeti mora-mo, da povsod po svetu obstajajo sile, ne vem, kako se temu reče, sile centralnih tokov, obstajajo pa prav tako tudi alterna-tivne tendence. pripravil: IZTOK ABERŠEK Opomba: To seveda ni konec tega pogovora (bo-Ije rečeno- predavanja z interpelacijami), ki je trajal še kake pol ure. Žal nam pro-storska omejitev ne dovoljuje objave ce-lotnega razgovora. GILLES DELEUZE — INTERVJU (Pričujofti intervju z Gillesom Deleu-zom, enim najpomembnejšim francoskih sodobnih filozofov, je pred približno letom in poi ob izidu Deleuzove druge knjige o filmu L'lmage-Temps (Slika-cas) izšel v odmevni francoski reviji L'Autre Journal. Med knjigami, ki jih je Gilles Deleuze na-pisal sam ali v duetu s F6lixom Guattari-jem, naj omenimo samo naslednje: L'Anti-Oedipo (1972), Capitalisme et Schizophrčnie (1980) in I'lmage-Mou-vement (1983).) Predvsem ne razmišljati o. Ampak postavljati odnose, organizirati resonance, raz-porejati odmeve. Srečevati se z umetnostjo, znanostjo, Hteraturo ali s športom. To je delo Gillesa Deleuza. Kajtifi-lozofija ne govori nič bolj o abstraktnih splošnostih, koli-kor sodi v imenu večnih vred-not. Ustvarja koncepte, tako kot glasba ustvarja glasovne kombinacije ali film slike. Neomajno začrtuje bodoče poti. Če gre z današnjo mislijo slabo, je to za-radi tega, ker gre pod imenom moderniz-ma za vračanje k abstrakcijam, spet je tu problem izvorov, vse to... Naenkrat so vse analize o odnosih gibanja, vektorjev bloki-rane. Naše obdobje je zelo šibko, je ob-dobje reakcije. Vendar jefilozofija mislila, da je končala s problemom izvorov. Ni šlo za to, da bi prišli ali odšli. Vprašanje je bilo bolj: kaj se dogaja »med«? In povsem isto velja za fizikalna gibanja. Gibanja na nivoju športov in navad se spreminjajo. Dolgo smo gibanje pojmova-li energetično: obstaja neka točka uvrstit-ve, ali pa smo izvor gibanja. Teči, metati kroglo itd.: to je napor, odpornost z izvor-no točko, z vzvodom. Danes pa se gibanje vedno manj definira po uvrstitvi ali vzvod-ni točki. Vsi novi športi-jadranje na deski, d^ltaplan... so tega tipa: uvrstitev na prej obstoječi val. Izhodišče ni več izvor, am-pak način postavitve v orbito. Kako na-praviti, da bi nas sprejel v gibanje velik val, spuščajoči se zračni tok, da bi prispeli med, namesto, da bi bili izvor napora, to je bistveno. In vendar se v filozofiji ne vračamo k večnim vrednotam, k predstavi o intelek-tualcu varuhu večnih vrednot. Danes ima-jo funkcijo večnih vrednot človekove pra-vice. To je obdobje prava in drugih poj-mov, za katere vsak ve, da so zelo abst-raktni. In zaradi tega so vse misli ustavlje-ne, vse analize v zvezi z gibanjem blokira-ne. In če je zatiranje tako strašno, je zaradi tega, ker preprečuje gibanje in ne zato, ker žali večno. Takoj ko se znajdemo v revnem obdobju, se filozofija zateče k premišljevanju »o«... Če sama ničesar ne ustvari, kaj naj počne drugega, kot da pre-mišljuje o? Tako razmišljanja o večnem, o historičnem, a da bi sama izvedla premik, ji ne uspe več. FILOZOF Nl REFLEKSIVEN, AMPAK USTVARJALEN Filozofu je treba odvzeti pravico raz- mišljanja o. Filozof je ustvarjalen, in ne refleksiven. Očitajo mi, da povzemam Bergsonove analize. Zares se mi to zdi zelo nov način razdelitve razločevati, kot je to počel Bergson, percepcijo, čustvo in akcijo kot tri različne vrste gibanja. To ostaja novo, ker ni bilo nikoli zares sprejeto, se mi zdi, in predstavlja del tistega, kar je najlepše in najtežje v Bergsonovi misli. Prenos te analize na film pa se izvede sam: film je bil izumljen ob istem času, kot se je formuli-rala Bergsonova misel. Uvedba gibanja v koncept je bila izvedena ob istem času kot uvedba gibanja v podobo. Bergson je eden prvih primerov avtogibanja misli. Zato, ker ne zadošča, da rečemo, koncepti se gibljejo. Treba je ustvariti koncepte, zmožne intelektualnih gibanj. Ne zado-šča, da bi ustvarili senčno gledališče, tre-ba je izdelati slike, sposobne avtogibanja. V svoji prvi knjigi sem imel filmsko sliko za tisto sliko, ki pridobi avtogibanje. V svoji drugi knjigi predstavljam filmsko sli-ko v njeni pridobitvi avtočasnosti. Sploh ne gre za to, da bi si predstavljali film v smislu neke refleksije »o«, gre za to, da vzamem področje, kjer se dejansko izvrši tisto, kar me zanima: pod katerimi pogoji lahko pride do avtogibanja ali avtotempo-ralizacije podobe in kakšen je bil razvoj teh dveh faktorjev od konca 19. stoletja naprej. Samofilm je lahkotisti laboratorij, ki nam to daje čutiti v tisti smeri, do kate-rega sta gibanje in čas postala konsti-tuanti slike same. Prva stopnja filma je torej avtogibanje slike. To se realizira v filmu naracije. Am-pak ni nujno. Obstaja nek rokopis Noela Burdha, ki je bistven v tej točki: naracija ni bila všteta vfilm odzačetka. Film ni nara-tiven po naravi: postane narativen, ko vzame za predmet senzorično-motorično shemo. Neka oseba na ekranu opazi, ob-čuti, reagira. To predpostavlja vero: junak je v takšni situaciji, reagira, junak vedno ve, kako mora reagirati. To predpostavlja neko določeno predstavo o f ilmu. Zakaj je film postal ameriški, hollywoodski? Iz preprostega razloga: Amerika je imela v lasti to shemo. Vse to se je končalo z dru-go svetovno vojno. Naenkrat Ijudje ne verjamejo več, da je mogoče reagirati na takšne situacije. Povojno jih presega. Po-tem nastopi italijanski neorealizem, ki predstavlja Ijudi postavljene v situacije, ki se jih ne da več nadaljevati v reakcije, v akcije. Nič več možnih reakcij, ali to po-meni, da bo postalo nevtralno? Ne, sploh ne. Prišlo bo do optično in zvočno čistih si-tuacij, ki bodo zasidrale načine razumeva-nja Sn odpora čisto novega tipa. To bo neorealizem, francoski novi val, ameriški film v razdoru s Hollywoodom. Seveda bo gibanje še naprej prisotno v sliki, ampak z nastopom čistih optičnih in zvočnih situacij, ki postavljajo v ospredje sliko-čas, sžmo ni več pomembno, obsta- ja samo še kot pokazatelj. Slika-čas nika-kor ne pomeni prej ali potem, ne pomeni zaporednosti. Zaporednost je obstajala od začetka kot zakon naracije. Slika-čas ni zamenljiva s tistim, kar se dogaja v času, to so nove obiike koeksistence, transformacije... PEKOVATRANSFORMACIJA Kar me zanima, so odnosi med umet-nostmi, znanostmi in filozofijo. Nobena od teh disciplin ni pomembnejša od druge. Vsaka od njih je ustvarjalna. Pravi pred-met znanosti je ustvarjati funkcije, pravi predmet umetnosti ustvarjati občutljive agregate in filozofije ustvarjati koncepte. Ce si že zastavljamo te velike rubrike, ka-korkoli so že površne: funkcija, agregat, koncept, lahko formuliramo vprašanja od-mevov in resonanc med njimi. Kako je mogoče, da se na povsem različnih linijah, s čisto drugačnimi ritmi In gibanji, srečajo nek koncept, nek agregat in neka funkci-ja? Filozofija, umetnost in znanost stopijo v vzajemne odnose resonance in v odnose izmenjave, ampak vsakič iz notranjih po-treb. V funkciji njihove lastne evolucije je, da zadevajo ena ob drugo. Zato je potreb-no v tem smislu vzeti filozofijo, umetnost in znanost kot vrste melodičnih linij, ki so tuje druga drugi, a se kar naprej vmešava-jo ena v drugo. Filozofija nima nobenega psevdo primata v refleksiji in zato tudi njena kreativnost ni manjvredna. Ustvar-jati koncepte ni nič manj težko kot ustva-riti nove vizualne, nove zvočne kombina-cije ali znanstvene funkcije. Treba je vide-ti, da interference med linijami ne razkri-vajo medsebojnega nadzora ali refleksije. Disciplina, ki bi si zadala za poslanstvo slediti kreativnemu gibanju, ki bi prišlo od drugod, bi sama opustila vsakršno krea-tivno vlogo. Nikdar ni bilo pomembno spremljati gibanje soseda, ampak ustvari-ti svoje lastno gibanje. Če nihče ne začne, se nihče ne premika. Tudi vmešavanja niso izmenjave: vse se naredi zaradi daru ali ulova. Kar je bistveno, so posredniki. Ustvar-janje so posredniki. Brez njih ni dela. To so lahko Ijudje - za filozofa umetniki ali znan-stveniki, za znanstvenika filozofi ali umet-niki - pa tudi predmeti, rastline, živali, kot pri Castanedi. Fiktivne ali realne, žive ali nežive, treba je oblikovati svoje posredni-ke. To je serija. Če ne ustvarimo serije, če-prav povsem imaginarne, smo izgubljeni. Jaz potrebujem svoje posrednike, da se lahko izražam, in oni se nikdar ne izražajo brez mene: vedno delamo tako, da nasje več, tudi takrat, kadar to ni opazno. Se bolj, kadar se vidi: Felix Guattari in jaz, midva sva posrednika eden drugega. Zamisel, da resnica ni nekaj, kar obstaja vnaprej, kar je potrebno odkriti, ampak, da jo je potrebno ustvariti na vsakem pod-ročju, je očitna na primer v znanostih. Celo v fiziki ni resnice, ki ne predvideva nekega simboličnega sistema, pa čeprav so to samo koordinate. Ni resnice, ki ne bi »potvarjala« prej obstoječih idej. Dejati »resnica je ustvarjanje« implicira prehod izdelave resnice drugega, kar pomeni, da vsak razume na svoj način zamisel, ki jo je predlagal drugi. Tako se tvori povratna serija z dvema odnosoma ali pa komplici-rane serije z več odnosi ali pa komplicira-ne serije z bifurkacijami. Te moči lažnega, ki bodo izdalale resnično, to so posredni-ki... ZAROTA POSNEMOVALCEV Kako danes definirati krizo literature? Sistem best-sellerjev, to je hitra rotacija. Veliko knjigarnarjev se že vzoruje po pro-dajalcih plošč, ki prodajajo samo reper-tualizirane produkte s top kluba ali hitpa-rade. Hitra rotacija nujno oblikuje trg pri-čakovanega: celo »drzno«, »škandaloz-no«, »čudaško« itd. se vliva v predvidene oblike trga. Pogoji literarnega ustvarjanja, ki se lahko sprostijo samo v nepričakova-nem, počasna rotacija iri progresivno šir-jenje so krhki. Becketti in Kafke prihod-nosti, ki seveda niso podobni ne Beckettu ne Kafki, lahko doleti, da ne bodo našli iz-dajatelja, ne da bi to kdo opazil. Kot pravi Lindon, »odsotnosti nekega neznanca ne opazimo«. Sovjetska zveza je izgubila svojo literaturo, ne da bi to kdo opazil. Lahko si čestitamo zaradi kvantitativnega naraščanja knjige in zaradi povečartja na-klade: mladi pisatelji se bodo našli ujeti v literarnem prostoru, ki jim ne bo pustil možnosti ustvarjanja. Ni pomembno, če se izvije monstruozni standardni roman, napravljen iz imitacij Balzaca, Stendhala, Celina, Becketta ali Durasove. Ali, bolje rečeno, Balzac sam je neposnemljiv, Ce-line je neposnemljiv: so nove sintakse, »nepričakovano«. Kar posnemamo, je že in še vedno kopija. Posnemovalci se po-snemajo med sabo, od tod njihova moč širjenja in vtis, da so boljši od modela zato, ker poznajo način ali rešitev. Doga-jajo se čudne reči, o katerih je Rossellini, režiser, že vse povedal. Dobro poslušajte: »Današnji svet je svet, ki je preveč bre-zuspešno krut. Krutost je, če posilimo osebnost nekoga, če postavimo nekoga v položaj, v katerem ga pripravimo do pp-polnega in neutemeljenega priznanja. Če bi bilo to priznanje zaradi.nekega določe-nega cilja, bi ga sprejel, ampak to je vaja voyeurja, sprijenca, povejmo, to je kruto. Trdno verjamem, da je krutost vedno ma-nifestacija infantilnosti. Vsa današnja umetnost postaja vsak dan bolj infantilna. Vsak ima noro željo, da bi b;i čimbolj otročji. Ne pravim naiven, ampak otročji... Danes je umetnost ali tožba ali krutost. Ni drugega merila: ali tožijo ali pa se izvijajo povsem nemotivirane vaje iz krutosti. Vzemite na primer tisto spekulacijo (treba jo je imenovati s pravim imenom) o nez-možnosti komunikacije, o alienaciji, jaz v tem ne najdem nobene nežnosti, ampak veliko samovšečnosti... In zaradi tega, kot sem vam že rekel, sem se odločil, da ne bom več delal filmov.« In to bi moralo predvsem prisiliti Ijudi, da ne bi več delali intervjujev. Krutost in infantilnoststa pre-izkušnja moči za tiste, ki v njej uživajo in se nalagata tudi tistim, ki bi ji radi ušli. OJDIP V KOLONIJAH Mogoče nosijo novinarji del odgovor-nosti v tej krizi literature. Samo po sebi je umevno, da so tudi novinarji pogosto pi-sali knjige. Ko pa so pisali knjige, so vsto-pili v drugačno obliko od oblike časopisa, postali so pisatelji. Položaj je postal dru-gačen, ker je novinar prevzel prepričanje, da mu oblika knjige pripada 6 polno pra-vico, da mu ni treba prej opraviti nobene-ga dela, da bi prišel do te oblike. V hipu in tako kot telo so novinarji osvojili literatu-ro. Iz tega je izšla ena od podob standard-nega romana, nekaj takega kot »Ojdip v kolonijah«, potovanja nekega reporterja, njegovo iskanje žensk ali očeta. Ta situa-cija pada na vse pisatelje: pisatelj mora napraviti novinarja iz samega sebe in iz svojega dela. V skrajnem primeru se vse dogaja med novinarjem avtorjem in novi-narjem kritikom, knjiga je samo štafeta med obema in ji je komaj treba obstajati. Knjiga je samo še poročilo o dejavnostih, o izkušnjah, o namenih, o smotrnostih, ki se odvijajo drugod. Sama je postala po-snetek na traku. Danes se vsakemu zdi, da je zadosti velik za knjigo, da le ima nek poklic a!i vsaj družino, bolnega sorodnika ali izkoriš#evalskega šefa. Vsak svoj ro-man v svoji družini ali v svojem poklicu... Pozabljajo, da literatura predstavlja za vse neko iskanje, nek napor, nek specifičen ustvarjalni namen, ki se lahko izvede samo v literaturi sami, in da literatura ni-kakor ni zadolžena za to, da bi sprejemala direktne ostanke različnih namenov in ak-tivnosti. To je »sekundarizacija« knjige, ki zavzame stališče pospešene prodaje, ki jo forsira trg. ČE BO LITERATURA UMRLA, BO ZATO, KER JO BODO UMORILI Tisti, ki niso prav brali ali razumeli Mac Luhana, lahko mislijo, da je v naravi stvari, da bo avdiovizualno zamenjalo knjigo zato, ker samo vsebuje toliko ustvarjalnih potencialov kot pokojna literatura ali dru-ge oblike izražanja. To ni res. Kajti, če bo avdiovizualno zamenjalo knjigo, je ne bo kot konkurenčno sredstvo izražanja, am-pak kot monopol, kj ga izvajajo tiste for-macije, ki dušijo tudi ustvarjalne poten-ciale samega avdiovizualnega. Če bo lite-ratura umrla, bo umrla nasilne smrti in za-radi politične likvidacije (kot v Sovjetski zvezi, čeprav tega nihče ne opazi). Vpra-šanje ni v primerjavi oblik. Ne gre za pri-merjavo med pisano literaturo in avdiovi-zualnim. Ampak za alternativo med ust-varjalnimi silami (tako v avdiovizualnem kot v literaturi) in med silami ukrotitve. Zelo dvomljivo je, da si bo avdiovizualno lahko zagotovilo pojoje ustvarjanja, če li-teratura ne bo rešila svojih. Možnosti ust-varjanja so lahko zelo različne glede na upoštevani način izražanja. Nič manj ne komunicirajo med sabo, če gre za to, da se vse sk»ipaj uprejo vzpostavitvi kultur-nega prostora trga in konformizma, se pravi »produkciji za tržišče«. O PROLETARIATU V TENiSU_______ Stil je literarni pojem, je sintaksa. Pa vendar govorimo o stilu tudi v znanostih, tam, kjer ni sintakse. 0 stilu govorimo y športu. Šport seveda predstavlja kvanti- tativno lestvico, ki je označena z rezulta-ti,... Obstajajo pa tudi kvantitativne muta-cije ali ideje,, ki so stvar stila. Zakaj ne bi mogli začeti tam, zakaj je bilo treba preko cele zgodovine, obeležene s kvantitativ-nim napredkom ? Vsak nov stil ne vključu-je nekega »udarca«, ampak verigo poz, se pravi ekvivalent sintakse, ki se tvori na osnovi prejšnjega stila in v prelomu z njim. Tehnične izboljšave imajo svoj učinek samo, če so vzete in selekcionirane v ne-kem novem stilu, ki ga ne morejo določiti. Od tod pomembnost izumiteljev v športu, ki so kvalitativni posredniki. Naj bo za pri-mer tenis. Jasno je, da je Borg izumil nov stil, ki je tenis odprl neke vrste proletaria-tu. Tudi v tenisu so izumitelji, tako kot dru- god: Mac Enroe je izumitelj, se pravi sti-list, v tenis je uvedel egipčanske poze (njegov servis) in refleksije kot pri Dosto-jevskem (»če svoj čas preživljaš tako, da se prostovoljno sklanjaš z glavo proti zidu, življenje postane nemogoče«). Nato po-snemovalci lahko posekajo izumitelje in napravijo stvari bolje od njih. To so best-sellerji športa. Borg je zasidral raso mrač-nih proletarcev, Mac Enroea bo lahko pre-magal kvantitativni šampion. Zgodovina športa gre preko teh izumiteljev, ki vsakič tvorijo nepričakovano, novo sintakso, mu- tacije, brez katerih bi tehnološki napredek ostal kvantitativen, nepomemben in ne-zanimiv. AIDS IN SVETOVNA STRATEGIJA Zgodovina medicine sestoji iz različnih skupin simptomov, njihovih izolacij, ki jih napredek tehnoloških sredstev pogojuje, ampak ne determinira. Kaj se je v tem po-gledu zgodilo po vojni? Odkritje bolezni »stresa«, kjer bolezni ne povzroči nek agresor, ampak nespecifična reakcija ob-rambe, ki se izčrpa ali zapre. Pred kratkim odkritje avto-imunih bolezni, bolezni sebe: obrambni mehanizmi, ki ne prepo-znajo več celic organizma, ki bi ga morali varovati, ali zunanjih agentov, ki napravi-jo, da je te celice nemogoče razlikovati. AIDS sodi med ta dva pola, med stres in avto-imuno. Mogoče se usmerjamo proti boleznim brez zdravnika ali bolnika. Osupljivo je, da ta novi tip bolezni sovpa-da s politiko in s svetovno strategijo. Raz-lagajo nam, da možnost vojne ne prihaja samo od nekega zunanjega agresorja, ampak zaradi zloma naših obrambnih reakcij (od tod pomembnost dobro obvla-dovane atomske moči...) in naše bolezni odgovarjajo isti shemi, ali pa nukleama politika odgovarja našim boleznim. Ho-moseksualec se izpostavlja nevarnosti, da bo igral vlogo nekakšnega biološkega agresorja. To je razlog več, da se je treba držati socialističnega režima, ki zavrača to dvojno podobo bolezni in družbe. 0 ustvarjalnosti je treba govoriti tako, da njeno pot začrtamo med nemožnost-mi... To je razložil Kafka: nemožnost ži-dovskega pisatelja, da bi govoril nemško, nemožnost, da bi govoril češko, nemož-nost, da ne bi govoril. Ustvarjalnost se iz-vaja na cestnih ožinah. Celo y nekem da-nem jeziku, celo v francoščini, na primer, je nova sintaksa tuj jezik v jeziku. Ce ne-kega ustvarjalca ne zgrabijo za vrat nemožnosti, potem ni ustvarjalec. Ust-varjalec je nekdo, ki ustvarja svoje lastne nemožnosti in ki hkrati ustvarja mogoče. Kot Mac Enroe, treba je sklanjati glavo, da bomo našli. Treba je obdelati zid, kajti, če ne bomo imeli nemožnosti, ne bomo imeli te linije bega, tega izhoda, ki tvori ustvar-janje, te moči lažnega, ki tvori resnico. Treba je pisati tekoče in plinasto ravno zato, ker sta običajna percepcija in mne-nje trda, geometrična. To je Bergson na-pravil v filozofiji, Virginia VVoolf ali James vromanu, Renoirvfilmu (eksperimentalni film je šel zelo daleč v raziskavi stanj ma-terije). In predvsem ne zapustiti zemlje. Ampak postati toliko bolj zemeljski v iz-umljanju tekočega in plinov, od katerih je zemlja odvisna. Stila se ne tvori s sestav-Ijanjem besed, kombiniranjem stavkov, uporabljanjem idej. Treba je odpreti bese-de, razklati predmete, da bi lahko prišli ven vektorji zemlje. Vsak pisatelj, vsak ustvarjalec je senca. Kako napraviti biog-rafijo Prousta ali Kafke? Ko jo začnemo pisati, je senca pred telesom. Resnica je produkcija eksistence. To ni nekaj, kar je v glavi, je nekaj, kar eksistira. Narcizem avtorjev je odvraten, zato ker narcizma sence ne more biti. Torej inter-vjuja je konec. Ni težko nekomu, ki ima starost in potrpežljivost, prečkati pušča-ve, težko je za nnlade pisatelje, ki se roje-vajo v puščavi, zato, ker so v nevamosti, da bo njihov podvig končan, še preden se bo začel. In vendar, in vendar je nemogo-če, da se ne bi rodila nova vrsta pisateljev, ki so že tu za nova dela in nove stile. Prevod in priredba JANA PAVLIC FERDINAND DELAK: NOVO SLOVENSKO GLEDALIŠČE 1. Slovensko gledališče Minilo je 150 let, odkar je bilo uprizor-jeno prvo slovensko gledališko delo. Na-pisali bi lahko obširno zgodovinsko delo o slovenskem gledališču, na žalost pa ne moremo govoriti o slovenski gledališki umetnosti. Pa kljub temu bi lahko mi -Slovenci - ustvarili zaradi razgibanega in specifičnega načina življenja našega na-roda čisto svojo slovensko gledališko umetnost, ki bi lahko bila z uprizorjenimi gledališkimi deli in elementi izraz narod-nega značaja. To gledališče bi prikazalo Slovenijo - deželo z idiličnimi, zelenimi gozdovi in nebeško modrimi jezeri, s tem-nimi rudniki in siromašnimi delavskimi re-virji, z veselimi pesmimi in razposajenim plesom v brezskrbnih urah. Prav zato je za novega gledališkega umetnika potrebno temeljito poznavanje slovenskih pokrajin, narodnih noš in običajev ter predvsem znanje slovenskega Ijudskega jezika. Iz vsega tega je potrebno izločiti osnovno podobo in jo predstaviti občinstvu y obliki, ki se bo ujemala s sodobnimi težnjami in današnjim ritmom. DER STURM J:-D1« rllhranda Zaltmchrirt dar n«u«n Kum]t j' 2. Gledališče Današnje gledališče, ki ga lahko ozna-čimo kot dekadentno, je v veliki krizi. Tak-Šen položaj gledališča se lahko spremeni le tako, da gledališče ne bo več predmet različnih špekulacij, pa naj bodo indivi-dualne, kapitalistične ali administrativne. Gledališko delo je sinteza človeškega duha in kot tako je središče sodobnih, ko-lektivnih zamisli; je dom duhovne potrebe cloveka; gojišče titih sodobnih funkcij, ki so usmerjene k sožitju človeške družbe. Zato mora biti gledališče zbirališče vsega Jepega in pravičnega in gibanje tistih, ki se borijo za reformacijo družbe in za vzgojo nove generacije v novem duhu. Gledali-sce je torej sinteza življenja; duhovna hra-na v času in prostoru. 3. Novo slovensko gledališče Novo slovensko gledališče naj bo po-polnoma slovensko, očiščeno stare gle-dališke tradicije, ki mu ni lastna, izvira iz tujih šol in so jo vedno po isti šabloni do-dajali slovenskemuznačaju. fslovosloven-sko gledališče si mora z lastnimi narodni-mi silami ustvariti novo obličje. To obličje bo temeljilo na nacionalnem izvoru in mora biti izoblikovano v skladu s težnjami in razumevanjem naše dobe. Novo slo-vensko gledališče mora zato predstaviti dve sodobni ideji: kinetiko in harmonijo; biti mora skupna ekspanzija nadarjenih elementov, dinamična manifestacija časa. Osnova novega gledališča ni današ-nje dekadentno gledališče. Novo sloven-sko gledališče mora delovati na kolektivni osnovj in ne sme biti komorno. Dobro bi bilo ustvariti Gesantkunst-vverk (celostno umetnino); potrebno bi bilo narediti konec z dualizmom med ope-ro, igro, prozo in pesništvom. Novo slo-vensko gledališče bo sestavljeno iz teh osnovnih delov, pritegnilo pa bo tudi ko-reografijo novega plesa in arhitekturo kot scenske emocije. Oder zatorej ne sme biti tridimenzionalen, temveč dimenzionalno-kinetičen. Osnova novega gledališkega izvajanja so življenjske ustvarjalne moči. Vsebina zato ne sme biti realistična ali romantič-na, temveč emocialno-dinamična. Izvaja-nje ne sme biti enostransko, odsevati mora razgibanost. \z razgibanosti se zrcali oblika kot viden izraz absolutne lepote. Ig-ralčevo besedilo mora izražati način živ-Ijenja Slovencev. Vsi njegovi gibi pa tme-Ijijo na slovenskem Ijudskem plesu. Go-vorjena beseda zveni kot melodija Ijudske pesmi. Odrska scena mora y sintetičnem smislu izražati vsebino dela in ne sme slu-žiti samo zunanjemu učinku. Film uporab-Ijamo, da dosežemo kontrastne učinke in ustvarimo vodiine motive posebnega po-mena. Na takšen način bi bilo gledališče v plastičnem, kobrističnem in fonetičnem pogledu resnično slovenskb. Režiser novega slovenskega gledališča mora v sebi združevati pesnika, slikarja, arhitekta, glasbenika in koreografa. Igral-ci pa morajo biti tudi plesalci, deklamatorji in pevci. Zato je scenarij obširna partitura izved-be (tekst in film), glasbe (ritmičen govor, petje, glasbena spremljava), ritmike (gibi ip ples), koloristike (odrska scena, osvet-litev) in skulptume gimnastike. Za čpremo odrske scene se smejo upo-rabiti poljubni materiali. Zgrajena pa mora biti ekonomično; z najskromnejšimi sred-stvi se mora doseči največji učinek. Deko-racija se mora vedno ujemati z določenim gledališkim prizorom. Z menjajočirni pri-zori se spremeni tudi dekoracija, ki je di-namična, ne statična. Gibi, zvoki, barve in luč morajb režiserju predstavljati osnovo za oblikovanje scene. Predmeti na sceni so za igralca abstraktnega pomena tako dolgo, dokler jih ne uporabi z namenom, da poveča koreografski izraz. Statisti so igralci, pevci, retoriki in telo-vadci - so torej govoreči in gibajoč se zbor. Osvetlitev - sestavljena iz razno-barvnih luči - mora zmeraj odgovarjati vzdušju dogajanja in izrazu, ki nastane v gledalcu zaradi glasbenega in predstavit-venega učinka. (prevod Tjaša Vuzem) Pričujoči tekst je bil leta 1929. objav-Ijen v januarski številki berlinske revije Der Sturm, ki je bila v celoti posvečena novi slovenski umetnosti. V prejšnji številki je pri tisku prevoda Futurističnega manifesta poželenja prišlo do precej neprijetne napake, zaradi katere je avtorica Valentine de Saint-Point za-menjala spol in postala moški. DRAGI PRIJATELJI Naj bo na začetku navedenih nekaj raz-poznavnih znakov lepe, dobre pornografi-je. Lažje jo bomo opazili v poplavi šund robe na trgu. Poslej bo morda zato pre-prečena možnost, da Vam v trgovini pod-taknejo lažno pornografijo; poznavanje značilnosti je prvi korak na poti k Vodiču po pornoprodukciji. Izbor teh karakteristik je močno odvisen od stopnje razvitosti in osveščenosti skupnosti in naslednji je še kar aktualen: - prikazana spolna dejavnost je ne-dvoumna. Gre za prikaz spolnega akta, vključno tistega z živalmi. Prav nič ni pre-puščeno domišljiji in gledalec ni niti za trenutek v dilemi, ali gre za dejansko ali le za nakazano aktivnost, - v središču pozornosti na prikazu je spolni kontakt genitalij. Moški organ se prikazuje v stanju erekcije, - penetracija, oralna, vaginalna ali analna ni nikakor prikrita, - posredovanje ali prodaja porno glasil, pripomočkov poteka skrivoma. tribuna zadnje zahteve očitno ne izpol-njuje, saj se dosledno izogiba ilegalnemu razpečevanju. Slednja taktika je preživela že pred desetletji. Ce pa se med gradivom v Tribuni znajdejo dela, ki bi jih lahko pre-poznali po naslednjih znakih: - v središču prikaza so ženske genita-lije, tudi moški ud, vendar ne v bojnem stanju, t. i. erekciji, - genitalije niso prikazane v neposred-nem kontaktu ob intromisiji, - namiguje se na felatio ali cunnilingus, vendar ni viden. - ni neizpodbitnih dokazov za spolni akt, naj uredniku publika ne zameri. Po svojih najboljših močeh se poskuša izogi-bati t. i. mehke pornogrifije. V prejšnji številki je biio že omenjeno ideološko ozadje pornolaborja. Slednji de-luje in resnično spreminja normative spol-ne morale v skladu s splošno socialistično moralo, kar vodi k dejanskemu osvobaja-nju človeka (občana) spon, ki mu jih je nadela konzervativna in neracionalna morala. Prav tu je pornolabor korak pred anarho-liberalističnimi zapadnjaškimi gi-banji, izzvanimi z dvolično konzervativno buržoazno moralo, sex revolution ipd. Naj živi pornolabor! Poslanstvo pornolaborja, kot moderatorja morale (objektivne oko-liščine delovanja Tribune puščajo želje odprte), se lahko uresničuje na nebroj na-činov, ki bodo opisani in predpisani v de-mokratičnem konsenzu s publiko. V tek poganjamo tele priprave: - pornografski delikt oz. krSenje 252. člena KZ pod drobnogledom, - zbiranje podpisov proti zloglasnemu 252. členu, - prikaz dela ali live performance krož-ka bralcev in posnemovalcev de Sada na odru Male dvorane Cankarjevega doma: občevanje z mufloni in buldogi, - raziskava o vplivu planinskega čaja na spervertiranost, Obetajoča grmada pisem bralcev, ki se kopiči na mizi urednika pornolaborja, že zagotavlja podporo, predvsem pa dotok reformatorskih idej. V vlogi kretničarja Vašega zanosa odpiramo novo obliko de-javnosti: pornokip. Po obsegu skromna dediščina pomokipa zaenkrat še obljublja odmevne uspehe v javnosti celo amater-jem. Opomba: tudi za pornokip velja zahteva po naturalizmu. Marmor ima prednost. Kiparjem v spodbudo: stvaritve bodo odkupljene, za kar so že na voljo za-gotovila. Vaš urednik p0rnofaborja tov. PRIMOŽ TRUBA P.S. Iščemo rutinirane muflone in buldoge. Lastniki teh neprecenljivih partnerjev, oglasite se. V zadnjem trenutku je selektorjem po-; rnolaborja uspelo presejati ali prebrati Vaše stvaritve, ki so prispele na uredništ-vo in bile izzvane z natečajem za porno čr-tico, objavljenem v Manifestu pornola-borja. Prvenstvo tako pripade tov. Andre-ju Lutmanu, katerega črtico objavljamo že v tej številki. Posnemovalci bodo tov. Lut-manu gotovo zavidali praktično nagrado, ki jo nagrajeni prejme iz naših rok. Eks-plozivni odziv na manifest pa že potrjuje pravilnost ubrane poti. Pornofili, hvala. P. TRUBA ANDREJ LUTMNAN: OBBESEDENJE Pride mi kot v snu, kot v tistih istih sa-njah, ki jih zasanjam, ko zaspim na sranju. |S|e dopusti pozdrava, ampak ga zaduši v duši in združi pusti usti s sesljanjem ust- nic. Kratka je njena naveličanost ust, krotka je veličina njenih enih in istih tihih kretenj; enkratna je njena vitkost, njena vitka ost in kost. Pravim jim naokoli, da pri fuku s plaščem kurca drgnem ob njene kolke. Taknem: nem drg. Nihče mi ne verjame, da laže napihne z nevoščljivim smehom svoj rjast meh. Njeni dojki me spomnita na osramje. Rad bi bil z njima vfuku, kot sem bil z vse-mi temi ženskami v temf ki jih nisem in jih ne bom nikoli ne srečal, o nesrečne, ne vi-del, nevidne. Temu pravim skomine; in ko mine: cele urce šteje kurce. Tudi ona je taka. Ko mi naseklja ustnici, otopelo mi telo%in ud postane skuta in zdrgnem k njenima brezkončnima okon-činama. Uležem se ne, ker ne maram in lažem, da ne zmorem biti uležan; pač si iz-vlečem sivega pasivnega kurca, ji ga po-ložim, se pravi, vložim v stisnjena meča, da postane postaven. Njena sočna sonč-na pizda je previsoko, oziroma transcen-dira na koncu brezkončnih nog. Lahko re-čem, da začnem drkat z njenima ostrima mečema. V tem početju mi spočne, da sploh ni pozvonila, pač samo vstopila in zdaj sem stopljen pred njo. Rečem ji: Daj mi zvon, vonj in znoj! Tedaj počepne, da s hrbtom odrgne omet Vedno je do dna brez gat, da se kur-cova usta dotaknejo njenih prej vedno ne-dotakljivih sramljivih ustnic. Torej: poče-pne po čep, pne se v počep, in moj met in nedoseženost je dotaknjena, kmalu na-taknjena. Trgam ji majčko, da se prepričam o trgu njenih dojk. Bradavički sta bradavici. Kot zreli, vrteči se vrtni jagodi na lešnikovem pudingu. Ja, godi mi, ko ju gledam, kako v ritmu mojih ritnih kretenj poskakujeta. Na mah sŠiri nogi, da čepi z razklečenima no-gama in jaz klečim in moja naslednja na-sladna kretnja vzamahu skozi mah, da ga skazi, se imenuje: potisk penisa v vagino. Tako obmirOjem; obmirujeta mi tudi bra-davičasti jagodi, da me davita pod brado. Dolgo se zreva, kot dve revi. Res mi ni do fuka, rečem. Prelestno se zareži in zareže: Dober dan. Prišla sem k tebi, ker te dolgo ni bilo na spregled. Slišala sem, da goflaš na-okoli, da fukaš pičke, ki jih nikoli nisi in ne boš. Sklepam, da zaskrbljujoče preveč dr-[kaš. Mislim, da bi ti koristila. Zakaj si počepnila ? Ko bi še nekaj časa fstala, bi mi prišlo. In naj bi mi bila koristna, fpravim s penečim se somom v špilji. I Se izmikaš, kaj? Ti in večno tvoj fuk. jSploh ne veš, kaj bi lahko bil, spet z na-(smeškom: Odkar te poznam, čvekaš samo o fuku, kaj vse bi pofukal, pardon! s jpinv vse bi fukal, in tako do obsedenastFafi do obbesedenosti, kot praviš. Pardon zato, ker vem, da pofukat ne znaš ali pa si prelen. Samo besede so te. Zdaj, ko sem ti tukaj na razpolago, če že hočeš, pa prav ponižno izjaviš, da ti do fuka ni. Res mi ni do fuka. Ne bodi banalen. Zgleda, da o fuku veš samo iz knjig. Tako literaturo fukaš, ha! Perverznost je premalo, dragi moj. Mama, nadrkaj mi ga! A s pizdo? Potegnem kurca ven, ki mi kar radostno stoji po vsem tem klobasanju, pa basanje s klobasami bi rada, si mislim. Obkleči, lahko bi ji rekel, vsa fajhtna in fukototož-na, pa ne rečem. Naslonim se na nasprot-no steno in zadrkam. Gledam jo. Za popizdit je lepa. Dobe-sedno, do besed, do besa. Lahko bi se po-ženil z njo. Le odkod dobi take ideje? Pa ne, da se dolgočasi, se užalostim in spu-stim žalost vase. Postanem žalosten, žal ob steni nasproti nje, da vidi, ko drknem v solze in jih gleda, kako mi po polžje polzijo po licu k ustom. Vstane, dobesedno obesi bes na dno poželenja in mi pritisne vroč žele mednožne grape na oko. Spet kakšen kunilingus, si mislim in z ustnicama zagrebem dlake. Ne! pravi: Iz-joči se mi na pizdo! Ni mi bilo treba dvakrat reči, zahlipam vanjo oči. Do trudnih udov se zjočem. Po-gledam po njeni nogi, dam pogled solzi in ji sjedim do tal. Čustva mi vzburjaš, ji rečem brez ene mere miru. Ne klamfaj, sinek moj zlati. Pofukaj me, močno me pofukaj! Sliši se kot: potunkaj me, močno me potunkaj. Ne zmorem, zavzdihnem, vdihnem in potežkam ugaslega kurca v roki. Sesede se mi na kolena, da drsi z objo-kano pizdo po vratu, po srajci, da me rajca, in mi jo pritisne na roko, s katero še vedno s studom držim in dražim kurca. Veš kaj, pravi in me z lanenima dlane-ma objame: Odrežem ti ga in vržem v školjko. Vsaj v formalin, da ostane v forrni, se ji zasmejim, ko mejim na misel, da bi mi šel udarec skozi njen nevrozen rosen pogled, da jo skazi. Udar kot ud v dar. Nepremično se gledava, pomično se gladiva, mičnost in glad. Zakaj si jokal? Ti bo Še kaj stal? Lahko jočem, ko hočem. Smejem samo, ko smem.Dvigni mi ga! Vtakne ga povsod, kjer se ji le da: vtke ga v lici, vtre si ga v popek, tre ga z jezi-kom, stre ga z dušo. Siga gre v šopek in obrase obraze sten. SKRIVNIVODNIK Bilo je lepo poletno popoldne. Že dva tedna sem hodil po polotoku Guerandaise in postavljal svoj šotor, ka-kor je naneslo, Postal sem prijatelj slanih močvirij. Včasih sem se ustavil, da bi opa-zoval nejasen obriš kakega solinarja; bilo jih je tako malo. Moj nahrbtnik se mi ni zdel več težak. Že dolgo je, kar je postal del moje lastne teže. Hodil sem v soncu, sledeč ceštnim ovinkom v smeri Le Croisica. Gibajdče se v ritmu korakov, so se misli razbohotile, pripravljene na zgodbo in avanturo. Se včeraj sem se zbujal v brišrskih močvirjih. Razpršeno ločje in tihe barke so v crnem risale na jutranji zarji. Potem, pro-ti poldnevu, je šjo mimo mene eno tistih majhnih vozil, ki vedno vozijo. Moja edina nadlega večera je bilo nekaj komarjev, ki so bili še posebno požrešni... Zapustili so me, ko se je spustila megla. Z morsko tra-vo obložen voz je šel mimo in izginik Na poteh v notranjosti ni več videti Ijudi. Brez dvoma jih je na privatnih plažah mr-golelo. Sprehajalec v duši sem se čutil bli-zu zadnjim solinarjem, ki so opazujoč le-pote sveta molčali o norostih svojih bliž-njih in se smehljali izteku letnih časov. Potem ko sem prečkal vas Kervalet in je do mene segla oddaljena tožba dud, sem prispel do Croisica. Cudno, nikogar ni bilo na ulicah. Sonce je bilo visoko na nebu. Potem ko sem se osvežil pri vodnja-ku velikega praznega frga, sem se odločil, da bom pot nadaljeval. Kipenje valov, čis-to blizu, je tulilo v tišino. V višini zadnjih hiš sem opazil starega moža, ki je sedel ob zapuščenem avtu. Prijateljsko me je pozdravil in jaz sem mu odzdravil, tako da sem dvignil roko zelo vi-soko. V tem trenutku je moj dlih opazil več podrobnosti. Čeprav sem hodil že več uf, se sonce na obzorju še ni spustilo. Ves dan nisem opazil nobenega avta, nobene-ga avtobusa. Skoraj sem se oddahnil, ko sem videl starca. Najbolj pa se mi je zdelo čudno, da se je cesta pred mano končala. Z roko pred očmi sem se trudil, da bi vi-del v daljavo... Ne, cesta se je končala prav tu, nenadoma. Od tam se je raztezala ogromna puščava, obdana z morjem; kot slano jezero. Hotel sem se obriti, kajti zde-lo se je, da iz takega kraja ne more priti nič. Ker je bilo vse skupaj zelo čudno, sem se obrnil proti starcu. Ni se bil premaknil. Ogovoril me je z močnim naglasom: »Dober dan dečko, lep dan danes, ali ne?« »Da, dober dan, prav zares. Povejte mi, cesta, tam...« »Oh! Cesta... Ja res, to je konec. Konec cest. Treba je, da se enkrat konča, ali ne? Torej, tukaj se konča. Tako.« To je dejal kot zarotnik, smehljaje. Nje-mu se je to zdelo prav. Jod je poživljal zrak, ki je prihajal iz puščave. »In tam, sem povzel, kam vodi?« »Oh, tam... Da premislim. Pogosto se spreminja. To je po... Pojdi vendar, na-daljuj pa boš videl...« Vljudno sem ga zapustil, da bi sledil nje-govemu nasvetu. Vsa nemirnost je izgini-la in odločno sem se podal v puščavo. Iz iahke je moja hoja prešla v težko. Belo sonce me je hipnotiziralo. Dolgo sem hodil in nisem se več Čudil, da sonočem, kratkim in sivim, hitro sledili še krajši dnevi. Ali sem spal med hojo, sa-njal, ko sem hodil? Morda je tako minil en teden. Najprej sem videl samo bleščanje v meglah. Potem se je od daleč dvignilo petje siren. Črn samorog se je v skokih oddaljil proti laguni. Naslednji dan sem videl menhirje, dol-men.e in gradove. Od daleč se je risal Olip. Skupina Kentavrov me je obkrožila. Hrup njihovih kopit je bil pridušen na preprogi iz borovih iglic. Pokrajina je postajala gri-Čevnata. Nekega jutra, na neki jasi, so se Škratje in palfiki veselo pogovarjali med seboj z živahnimi kretnjami. Dva bela panterja sta jih poslušala. Malo naprej sem sreČal vilo, ki je nabirala zelišča in z njo govoril. Po tretji noči zvezde niso bile več na is-tem mestu; svetleče oblike so plesale na nebu, kjer sta svetila dva lunina krajca. Šel sem ob obrežju, kjer so bili valovi veliki in beli. Končno sem prispel do neke vasi s hišami iz kamna, slame in lesa. Okna in cvetlične grede so bili polni rož v cvetju. Ljudje, ki živijo tam, so srečni. V kratkem času so me naučili osnov ribolova in tkal-stva. Dolgi sprehodi so me vodili v zaledje dežele. Ko sem prekoračil veliki gozd, poln ča-robnih glasov, z mehko dišečo zemljo, sem odkril pokrajino, kjer so se dvigovali drugi menhirji. Čudne gobe so rasle tam in toliko prividov me je napadlo, da sem za-spal, izmučen. Zbudil sem se iz sna. In vendar sem se spominjal štirih vzdignjenih obrednih kamnov, mrzlih v noči, in ki so vibrirali... Njihova rdečkasta površina se je svetila v polni luni, ker jih je rosa že prekrila. Nobe-ne sapice v listju. Dva sramežljiva dežna oblaka sta se raztrgala. Ali sem Še sanjal, ko je napočila zarja? Ko se je izbrisala zadnja zvezda, in ko se je spustilo ptičje petje, se mi je sedeč ob poti, predstavil palček David in me sprejel s temi besedami: »Megla se bo razpršila in sonce prebudila.« Izmenjala sva nekaj besed. Modrine noči so se začenjale svetliti. Pokonci, so Kamni opazovali pokrajino. Medtem, ko so črne ciprese dobivale barvo in obliko, je David nadaljeval: »Kristalni smeh majčkenih vil bo cin-gljal po deželi. To je ura, ob kateri Mali na-rod skoči iz postelje. Same igre in nagaji-vosti bodo. Fantomi se bodo razgubili in troli bodo po svoji navadi pozno zehali. Gnomi in silfi se bodo kopali v belih vo-dah, kajti sonce bo toplo. Morska kača se bo zbudila iz srebrnega sna in razprostrla svoje obročke. Lepo, toplo in mirno bo v Magoniji. Črne, prestrašene glavice se bodo skrile v gozd. Ampak danes je poseben dan. Postaviti moramo dolmen, pesek je bil zbran. Elfi in velikani morajo peti in plesati. Iz planin, peščin in nebes se morajo zbrati, Proslav-Ijali bomo energijo. Kamni, pokončni, be-dijo.« Močna svetloba se je približevala iznad palm in se pridružila živo oranžni barvi bližnjih vrhov. Sonce kraljuje. »Magonija, sem premišljeval, tako se torej imenuje ta kraj. Tukaj in drugje.« Brez dvoma sem še vedno sanjal. Preden sem zapustil vas sem še enkrat videl Davida. Hotel sem ga vprašati, kam vodi njegova pot, odgovoril pa mi je o či-sto drugi stvari: »Ljudje nas pogosto opazijo y zelo raz-ličnih oblikah. Sem prispe večina bitij, ki jih zaplodi človeštvo. Veš, ti si tukaj slu-Čajno, tako kot vsi mi, morda smo te hoteli videti, ti razkazati Magonijo, se ti predsta-viti, zaradi igre... Nenehno živite v svetu; a tako, da svoji Čustvenosti zapirate narav-ne robove. Tako kot riba, ki živi obdana z vodo, ne ve, kaj je morje. Na tvojem obrazu in v tvojem duhu sem prebral, da se ne upaš izraziti. Mislil si na to, tudi jaz sem mislil na to; vi pa temu pravite slu-čaj!« Med potjo nazaj sem se kopal v toplih vodah in siišal prepevati kite. Preveč lepo-te okusimo mimogrede. Zdaj sem se vrnil. Prav na mejo svetov. Sem zelo blizu ostankov avtomobila. Sta-rec s čudnim naglasom je odšel je odšel, da bi se odpočil v vasi. Prevzel sem njegovo mesto. Dal mi je svojo modro čepico. Pogosto sem tam, kadar imam obisk. Včasih grem s katerim izmed vas proti puščavi. Ostanem tam, ali pa se vrnem, vedno je tako. Ce boste nekega dne videli cesto, ki se konča, nadaljujte, lepo vas prpsim. Na-daljujte, ne boste obžalovali našega sre-čanja. Vsi se vrnejo nekega dne. Jaz sem skrivni Vodnik. In vas čakam. prevod JANA PAVLIČ Patrice Bernard je pred-stavnik mlajše francoske umetniške generacije, ki se je po začetnem politično-umetniškem aktivizmu obr-nila navznoter in začela razis-kovati izrazne možnosti po-sameznih umetnostnih zvrsti. Ob literarnem ustvarjanju (kratka zgodba in poezija, ki ju piše v francoščini in an-gleščini) se posveča tudi li-kovni umetnosti (kratek strip in grafično oblikovanje) in so-dobni improvizirani glasbi. Kratko prozo in poezijo ob-javlja v različnih francoskih in angleških publikacijah, od neodvisnih zbornikov do revij kot sta New Musical Express •n Autrement. Pričujoča krat-ka zgodba je bila prvič javno Predstavljena v okviru serije »terarnih portretov radia /rance International. 1. esej ne sme obsegati manj kot 60 vrstic (dve tipkani strani) in ne več kot 120 vrstic (šti-ri tipkane strani); 2. tematika eseja je svobodna dejavnost duha v kulturi in politiki; 3. esej se mora vsaj z eno referenco dotikati književnosti; 4. pisec mora predložiti tri kopije, podpisane s šifro ali partizansktm imenom, avtorstvo pa dokazuje s četrto kopijo; 5. zadnji rok za odaajo esejev je 1 5. februar 1987; upoštevajo se le eseji, ki bodo prispeli do tega datuma; 6. rezultati natečaja bodo objavljeni v sred-stvih javnega obveščanja (Mladina, Ljubljanski Dnevnik, itd.) Pisci kandidirajo za tri nagrade, prvo v vred-nosti 5 milijonov, drugo v vrednosti 3 milijone in tretjo v vrednosti 2 milijona starih dinarjev. Običajen avtorski honorar za nagrajene eseje je samoumeven. Uredništvo si pridržuje pravi-co do prednostnega odkuga esejev, ki se ne bodo uvrstili med prve tri. Zirija uredništva bo delala v ppsadki Andrej Blatnik, Aleš Debeljak in Bojan Žmauc. Majhne eseje pošljite na naslov: Problemi-Literatura, za majhen esej, Gosposka 10/1, Ljubljana 61000 PROSTI TEK ALI NEKAKO MORAM ZAPOSLITI TA VEČNI ČAS DO SMRTI »Glavajepretežka na abstraktni podlagi. (Nekje pod rokavom angleškega suknjiča, ki mi ga je podaril Luca, vnukkralja severne Italije, /e še vedno pritrjen instrument, ki premosti luknjo v spominu.) Zadnjičje bilo nekoč, kadarkoli.« Prosti tek Andreja Mo-roviča se začenja v vmesnem prostoru: med bivanjem in nebivanjem. Zajetne injekcije in že uporabljene pločevinke kot eksponati, na katere se usmerja ubesedo-valčeva kamera, lahko obstajajo prav v tem vmesnem prostoru. Popolnoma ne-pomembna postaja geografska širina in čas, v katerem se odvijajo vedno znova se vračajoči, že vnaprej na nepotešitev in po-novno željo obsojeni poizkusi umikov v nedoločljiv svet narkotikov, kot v dani si-tuaciji edini gotovi in takojšnji izbris iz se-danjosti, ki postaja po ponovnem ovede-nju paradoksalno še bolj nevzdržna. Zapi-sani stavki so kratki, večinoma se nasled-nja misel začenja y novi vrstici, pri tem pa seveda ne gre za lirizacijo, še manj za po-etizacijo prozne govorice. Pripovedoval-čevo, in ker gre za prvoosebno pripoved-no tehniko brez distance med pripovedo-valcem in pripovedovanim, tudi junakovo stanje lirizacije enostavno ne dopušča. Realnost se odslikava v besedilu pretežno skozi oko kamere. Kratkim opisom pred-metnosti, ki v večini primerov niso nič več kot slikovna zajetja, ki jih omogoča f ilmski trak in v končni podobi rezultirajo v foto-grafije ali posamezne kadre filma, sledi pripovedovalčeva pot za predmetnost, v svet fragmentarnih občutenj in neizpelja-nih razmišljanj, ki naj v okviru literarnega medija posamezne slike dopolhijo, pred-stavitvi zgolj vizualno-predmetnega do-dajoše notranje-subjektivno. Morovičeva proza ne ostaja pri zgolj reističnem odsli-kavanju predmetnosti. Pisana sicer (kot v spremni besedi opozarja Aleš Debeljak) pretežno skozi objektiv fotografskega apa-rata, zapušča svet vizualnih podob in se ob-rača navznoter. Eksistencialna problemati-ka ni sugerirana zgolj indirektno preko av-torsko nadzorovalnega in selekcioniranega reističnega odslikovanja predmetnosti(kot npr. pri Šeligovem Triptihu Agate Schwartzkobler), junakova notranjost se razkriva tudi direktno - pripovedovalec ob-čutja, kot se pojavljajo v zavesti, sproti za-pisuje. Prosti tekje v tem prvem delu seve-da vse prej kot prosto tekoč, lahko pelje samo v točno določeno smer, popolno pre-nehanje bivanja. se pravismrt, a/ipa, kotse dejansko zgodi, v od zunaj vsiljeno prene-hanje bivanja v svetu narkotikov - zapor. Junakje iz ene mejne situacije prisilno pre-stavljen v drugo. Tudi zaporje za tiste od zunaj seveda vse prej kot prostor uveljav-Ijanja individualne volje, način bivanja je tudi tu točno določen od zunaj, odvisnost odnarkotikovje zamenjalo gokoravanje ne-kemu abstraktnemu redu. Ceje bilo prejju-nakovo trajanje v času bolj ali manj nedo-ločljivo, se je zdaj čas takorekoč ustavil. Svetzaporaje svet prilagajanja neprilagod-Ijivemu, toda junakova usoda kljub temu ostaja vsaj delno odprta. Po prestani kazni je možna vsaj delno svobodna izbira deja-nja, junakovo potovanje se nadaljuje, pa na/ se še tako banalno konča v istem absurd-nem svetu, v katerem se je tudi začelo. Zgodba se precej enigmatično konča v predmestju Alessandrie, kjer sejunakov(a) sestra (brat) meter pred njim zjoče, da se zasmili samemu sebi. Priložnosti na ulici sledi druga zgodba Vrhunci v zobeh, nekakšen avstralski in-termezzo, ki s svojo lahkotnostjo omili realistično-subkulturno ozkost kamere v prvem delu in omogoča nadaljevanje trip-tiha v nekoliko bergmanovsko obarvani optiki zadnje zgodbe. Morovičevo pisanje v drugem (in tudi v tretjem delu knjige) postaja svojevrstna oblika t.i. travel wri-tinga, pisanja, ki se ves čas navezuje na opisovani geografski prostor, postaja od-krivanje njegovih zanimivih potez in ob-enem omogoča avtorske odstranitve, nje-gova razmišljanja, ki niso nujno povezana z opisovanim svetom. Morovičeva Avst-ralija je zato, videna skozi njegovo subjek-tivno optiko, seveda precej filmsko obar-vana, je nekaj med lahkotnostjo Coca-Cola Kida Dušana Makavejeva in Deže-le, kjer sanjajo zelene mravlje Wernerja Herzoga. Pripovedovalec je samotar, ki nonšalantno opazuje nemško turistko, predhodnico turistične avantgarde, za kate-ro bo kmalu prikozlala glavnina in se razlila po čmskih rezervatih. Tudi Avstralija je zanj samo del neskončne dirke z ravno-težjem, iskanja miru med ponorelimi iz~ bruhi skrajnosti, dirke, za katero verjetno še dolgo ne bo jasno, kdaj in ali sploh bo dobljena. Potovanje je tudi tu samo zapol-njevanje večnega časa do smrti, polzenje v času in prostoru, ki traja, dokler je pač možno. Zgodba se konča na meji, v nego-tovosti, razmišljanju, ali mu bodo zaradi blatenja Jugo imena vzeji potni list. Poto-vanje je končano, za koliko časa? Spitzbergenska cigara je nadaljevanje junakovega popotovanja. Fotografski aparat tu dokončno preide v ospredje, po-tovanje vsaj na videz dobiva svoj smoter, junakova prebijanja na sever, proti Lofot-skim otokom, naj bi se končala z uresni-čitvijo precej utopičnega načrta - s po-sebno tehniko naj bi na filmski trak odsli-kal Moskenesstraumn, ki na skrajni točki teh otokov bojda naraste v ogromen vrti-nec. Utopična želja se povezuje z oprijem-Ijivejšim razlogom junakovega potovanja na sever. »Ne prihajam, ker bi rad spremi-njal ali ohranjal okolje... Sem notri se po-stavijam, ker bi rad sprožal v sebi, navzno-ter, posebne efekte. to je ono.« Potovanje torej ni le zastiranje niča, moto, ki si ga je junak zastavil pred začetkom svojih mig-racij, je dovolj poveden: »Spuščati se v tako težavne razmere, da siprisiljen k deja-njem, takrat nimaš kaj zajebat, karkolinare-. diš, je odlično.« Spuščanje v dejanja v mejnih situacijah torej obenem omogoča samorefleksijo in enako pomembno sa-moironijo, na obzorju katerih se lahko prej ali slej izriše zavest o vztrajanju v svetu niča. Svet tudi ob koncu zadnje zgodbe ostaja absurden, junak po neizpolnjenem planu slikanja ogromnega vrtinca y vzvratnem ogledalu opazuje šoferja, ki pred kamionom onanira. Prosti tek se nadaljuje, končuje se samo ena med šte-vilnimi zgodbami. Morovičev triptih je na nek način zaokrožen, situacija je kljub vsemu precej manj brezizhodna kot na začetku. Kaj bo novega prinesel čas, bomo še videli. Mogoče v naslednji knjigi? TOMAŽ TOPORIŠIČ DANGER1 Govcrnmcnt HealtimRNINCj: SVNTAN CM SERIOVSUf DAMAGE YOUR 3EHM0UK