c Poštnina plačana v gotovini
PROSVETNI
Štev. 5 Ljubljana, 10. marca 1954.	leto v.
JJrejuje uredniški odbor. Odgovarja Jože Zorn. Uredništvo in nprava Nazorjeva 3/1. Telefon štev. 21-397. — Letna naročnina din 300.—, Štev. ček. računa 604-»T«-140. — Tiska Tiskarna »Slov. poročevalca«.
GLASILO ZDRUŽENJ PROSVETNIH DELAVCEV
Zasnova šolske zgradbe
Društvo arhitektov Slovenije 3e dalo pobudo pedagoškim delavcem za obnovo šol skih prostorov in šolskih poslopij. Pri tem se je pokazalo, da sodobni arhitekti v polni meri upoštevajo pedagoška načela in življenjske potrebe otrok pri gradnji šolskih prostorov. Ker smo prosvetni delavci to izredno' važno pedagoško področje svojih nalog zanemarili, navajamo nekaj osnovnih misli arhitekta Otona Gasparija o gradnji in funkciji šolske zgradbe za ljudske šole.
Po deklaraciji o človečanskih pravicah ima vsakdo pravico na osnovni pouk ne gleae na pripadnost sloju, rasi ali jeziku ter pravico do nadaljnjega študija brez kakršnega koli ptivilegija. Za dosego in izpolnjevanje teh pravic obstojajo najrazličnejše vzgojne zgradbe. Izmed vseh vrst vzgojnih zgradb je predvsem važna zaradi svoje množičnosti šola osnovne stopnje. Ko zasledujemo razvoj šolske zgradbe v zadnjih desetletjih, moramo ugotoviti, da se v svetu nekaj dogaja in je prav šolska zgradba doživela med vsemi zgradbami družbenega standarda nepričakovan razvoj. Razvoj didaktičnih, pedagoških in družbenih principov je bistveno vplival na zasnovo šolske zgradbe, kar se posebno vidi pri osnovni šoli, kjer so se nove pe dagoške metode najuspešneje razvile. S spoznanjem, da je otrok središče vzgoje, se je bistveno izpremenil odnos do otroka. Vzgojitelj je stopil s katedra med otroke in jim posreduje znanje po novih načelih.
Za osnovnošolske zgradbe je bistveno dejstvo, da je jedro in osnovna celica vsake šole razred, okoli katerega se razvijajo ostali prostori. Z izpremembo vzgojne vsebine in učnih metod se je bistveno spremenila tudi funkcija razreda. Verbalistični način podajanja učne snovi s katedra je diktiral zgradbo podolgovatega razreda v velikosti okrog 6 krat 9 metrov. Novi princip individualne vzgoje pa zahteva razred novih dimenzij. Zaradi bolj smotrnega izkoriščanja se pravokotna oblika razreda približuje kvadratu. Razred pa tako dovoljuje svobodno razporeditev šolske opreme, uvedbo mizic in ločenega stolčka ter prilagajanje svobodnejše razporeditve vse šolske opreme.
Iz čisto pedagoških zahtev izvirajo za arhitekta naslednje nujnosti. Razred mora biti tako prostoren, da bo vsak otrok imel dva kvadratna metra prostora. Doseči mora mnogo večjo glavno zasteklitev, kakor je bilo to v navadi doslej. V razredu je treba uvesti naravno Prečno zračenje in bilateralno osvetljavo. Ce pa hočemo izpolniti vse te osnovne zahteve, moramo preiti pri gradnjah novih šol predvsem k principom mon. tažne gradnje. Stari sistem ne-razčlenjenega, večetažnega šolskega bloka se bo moral torej umakniti pritlični paviljonski Zgradbi koridorskega sistema in Enonadstropni zgradb s central-bo halo med dvema razredoma.
2 razvojem pedagoškh metod Se je tuni učni prostor razvil od Enotnega razrednega prostora ^ razredne enote, kjer je izve-flEna diferenciacija prostora po hačinu pouka; teoretični pot’’-bo v razredu, skupinsko delo pa v delovnem prostoru. Delovni Prostor torej obliko razreda v arhitektonskem pogledu razširi in razčleni. Tej razredni skupi-ni Pa sta dodani še razredna garderoba in odgovarjajoči del sanitarij. Vse to predstavlja dosledni pojem razredne enote. Delovni prostor ima svojo vred-uost le, če predvideno skupin. sko delo obogati teoretični del ??ulfa. Ce pri novem razredu * Predviden prostor za skupin-p delo, mora biti njegova po-Sina odgovarjajoče povečana. Sodobna težnja povezave šole naravo daje prednost pritlični Paviljonski zgradbi, kjer je možen pouk v razredu ob odprti razredni zastekleni steni ali Pred razredom na prostem. Tež-ža Po pouku na prostem ima izvor v gozdnih šolah in na Prostem, ki so jih euii na iniciativo zdravnikov za bolne in slabotne otroke. 7-spoznanja, da so bili učni uspehi v takih šolah presenetljivo do-bri, izviru tendenca nuditi možnost pouka na prostem tudi zdravemu otroku. Ugovor, da je pri pouku na prostem zmanjšana otrokova koncentracija za ueIo, je že zdavnaj zavrnila praksa pouka na prostem v ZDA, Švici in Nemčiji.
Zasnova šolske zgradbe ni doživela bistvenih sprememb zgolj •wadi razvoja učnih metod.
temveč tudi zaradi novih nalog šole. Sola ni namenjena le vzgojnim namenom, ampak je družbeno in kulturno.prosvetno središče okolja. Sola ne ostane prazna po koncu pouka, temveč najde v njej otrok tudi v svojem prostem času možnost udejstvovanja. Ne samo to! Sola naj v svojih posebnih prostorih povezuje mladino in odrasle. Z novim programom Je šola pridobila prostore za obrtniški pouk, knjižnico in čitalnico, prireditveno dvorano, pevsko sobo, prostore za gospodinjski pouk, za udejstvovanje v raznih krožkih ter prostore za vse vrste športov in telesno vzgojo.
Pri gradnji novih šol mora torej arhitekt upoštevati naslednja načela:
Otrok je središče vzgoje, zato naj bo po njem urejeno šolsko poslopje. Pri tem mora arhitekt upoštevati otrokove mere v psihološkem, razumskem in fizič. nem pogledu. Opustiti a mora vse, kar ne služi vzgoji in izobrazbi.
Ker hoče vzgoja obseči vsega človeka, njegovo psihološko in intelektualno življenje, je to možno doseči le s sistemom vsestranskega udejstvovanja v vzpodbudnem in harmoničnem
okolju. Pri tem potrebuje mladina mnogo prostora. Zato naj bo učilnica čim večja, dovolj zračna in pravilno osvetljena. Arhitekt mora upoštevati čim večjo izpreminjevalno možnost prostorov.
Učna metoda se mora prilagoditi starosti in nagnjenjem otroka. Zato naj arhitekt ustvarja intimno lepo opremljene razrede in ustrezne delovne prostore ter igrišča. Klopi naj nadomestita mizica in stolček.
Ce hoče šola ustrezno služiti izpopolnjevanju domače vzgoje, naj bo učilnica podobna domačemu stanovanjskemu prostoru, v katerem s otrok počuti spro. ščenega.
Tudi okolje, v katerem otrok živi m se vzgaja, Je važen sestavni del učnega in vzgojnega edla. Zato naj bo šolsko poslopje iskren in naraven izraz namena, kateremu služi, in naj bo vraščeno v organsko celoto naselja, oziroma mestne četrti.
Otrok ja po prirodi domiseln in ustvarjalen ter ljubi vse, kar je živo in pristno. Zato naj arhitekt oblikuje šolska poslopja živo in neizumetničeno. Pri gradnji naj upošteva vse, kar je bistveno za vzgojo in izobrazbo otroka.
Od stare k novi šoli
Pod tem geslom je Društvo arhitektov Slovenije pripravilo med 22. in 25. februarjem v Ljubljani posvetovanje arhitektov, pedagogov in zdravnikov o gradnji sodobne' šole, V istem času je bila odprita tudi razstava »Od stare k novi šoli« v Moderni galeriji. Oboje je zbudilo v naši javnosti izredno zanimanje in DAS zasluži za svoje prizadevanje vse priznanje, saj je bilo posvetovanje v resnici velik dogodek. Posebej je bilo dogodek za vse pedagoške delavce, ki vidimo v njem resno prizadevanje, da tudi v pogledu šolskih prostorov krenemo odločno
naprej. Zato je potrebno, <Ja ob zaključku s pedagoške strani osvetlimo obravnavano photole-matiko.
Samo na kratko bi se najprej pomudil ob razstavi učil. Ze dolgo nismo videli zbranih toliko učil, o katerih sodim, da bi jih lahko posamezne šole tudi nabavile in da niso bila samo na o-gled. Saj niso bila nekaj posebnega in večino poznamo v boljši ali slabši Izdelavi že od prej. Ponajveč so bila za nižjo gimnazijo, za osnovno šolo žal sorazmerno zelo malo. Kljub temu pa so se učiteljske oči kar pasle na njih in ko si gledal množico otrok, kj se je gnetla okoli električnega zvonca ali influenčnega stroja, si še enkrat ugotovil,koliko bolj zamimivo bi bilo za otroka tvoje delo v šoli, če bi imeli dovolj lepih in dobrih učil. Zanimal sgm se seveda tudi za ceno:	5000—10.000—30.000 di-
narjev! V duhu sem pomislil, da imajo naše »najboljše« šole v letnem proračunu komaj za eno učilo. Učitelji smo v tek stvareh plašni in najbrž še nobeden od nas ni bil toliko smel, da bi predlagal za nabavo učil — recimo pol milijona, kar bi bilo za veliko šolo, ki ima n. pr. 15 ali 20 oddelkov, pač komaj dovolj, če bi jo hoteli v resnici opremiti z učili.
Preidimo na samo posvetovanje! Vprašanje šolske zgradbe ter opreme je bilo močno obdelano z arhitektonskega In higienskoizdravstvenega stališča. Pedagoško pa so bila vprašanja obdelana šibko, mnogo prešibko, če pomislimo, da se je govorilo o šoli. Tov. Tomšič je sicer zelo skrbno pripravil referat »Vpliv učnih metod na oblikovanje šolskih prostorov«, žal pa je bil premalo poglobljen in brez širine. — Sedaj, po nekaj dnevih, skušam objektivno pretehtati svoje misli in vtise. Kaj bi rekel? Vse prteveč je bil0 težnje, da bi presajali k nam iz Amerike, Anglije, Švice. Vse premalo pa je bilo govora o naših poterbah in pogojih, o tem, kaj bi lahko koristn0 uporabili pri nas, kaj pa kot napredna, socialistična država odklanjamo. V glavnem je bilo govora o osnovni oz. osemletni šoli. Vsi vemo, da imamo v Sloveniji veliko število šol, ki niso štiri-oddelčne in štirlrazredhe, temveč osemrazredme, eno — dvo in triodidelne. Kakšna naj bi bila taka šola, o tem sploh ni bilo govora.
Najbolj nerazčiščeno pa je ostalo vprašanje: kdo in kako bo oblikoval notranjost šole. Pedagogi ali arhitekti — zdravniki bodo seveda imeli svojo besedo v vsakem primeru. V tem vprašanju smo pedtaigogi odpovedali. C« smo odkriti; na ta.
tako važno posvetovanje se nismo pripravili in zato tudi nismo mogli dovolj prispevati. Kje ie krivda?
Ze nekaj mesecev so se arhitekti in zdnavniki pripravljali na posvetovanje. Dobili so za njegovo izvedbo tudi precejšnjo podporo, da so lahko pripravili vse v najlepšetn redu. Ali ni skoraj neodgovorno, da nismo našli tudi nekaj skromnih sredstev, s katerimi bi sklicali posvet pedagogov Iz vse Slovenije, na katerem bi razčistili svoja gledanja in zavzeli določeno stališče? Tako pa smo se slovenski pedagogi znašli na posvetovanju brez koncepcije, z docela nerazčiščenimi pogledi na te probleme. In, ko smo poslušali re-feitete, gledali slike šol, učilnic, telovadnic, Igrišč, ki jih imajo v tujini, smo morali ugotoviti, da v tujini pač temeljito premislijo, kakšna mora biti šola, učilnica, oprema itd, da bo čim bolje služila potrebam. To nam je tudi potrdil referat g. Rotha iz Švice »Das neue Schulhaus«), Bil je najboljši referat na posvetovanju. Ne samo zato, ker je pokazal veliko razumevanje arhitekta za potrebe in cilje družbe (seveda zapadme), temveč tudi zato, ker nas je opozoril na naše dolžnosti, ki jih imamo pri gradnji novih šol skupno z našimi arhitekti, katere moramo seznaniti tudi z učno-vzgojnimi cilji skupnosti, za katero gradimo novo šolo. Zanimivo, čeprav se je zdelo nekaterim paradoksno — predavanje g. Rotha ni bilo samo strokovno, temveč v prvi vrsti in od vseh, kar jih je bilo na programu, najbolj pedagoško.
Naša pedagoška javnost se za posvetovnje ni pripravila. Morda smo ga tudi podcenjevali. Naša naloga bi bila, da probleme, ki so bili postavjeni v javnost, pravilno ocenimo in usmerimo v določeno smer. Smer pa jim lakho določi samo naš, t, j. slovenski, jugoslovanski učno vzgojni cilj, ki je pri nas samo eden. Ta cilj bi poleg naših potreb in pogojev moral usmerjati poglede in predloge arhitektov, zunanjo obliko in notranjo ureditev nove, socialistične šole. Edino on bi tudi lahko odgovoril na vprašanje: ali hočemo vzgajati otroka v individuali. sta, ali ga želimo usmeriti in usposobiti čim prej za praktič-no-koristno delo, v katerem bo objekt izkoriščanja, ali pa ga hočemi0 vzgojiti v vedrega, zdravega, široko nazgledanega in kritičnega Človeka z npredmo miselnostjo. Ce nam je ta cilj vodilo, potem ni in ne more biti več vprašanje notranje ureditve novih šol, opreme, učil in vsega ostalega neznanka ali pro-blem.
Kljub pomnjkljivostim in napakam moramo reči, da je bil teden, ki so nam ga pripravili arhitekti, bogat in uspešen. Uspešen zato, ker je razgibal slovensko javnost In jo usmeril k problemu, ki je zelo pereč in občutljiv. Za našo pedagoško javnost pa je bil dobra šola, saj nam je odprl problematiko, o kateri bomo šele sedaj lahko resno In temeljito razpravljali. Zavedli smo se, da je gradnja sodobne šole tudi naš, pedagoški problem, ki ne more In ne sme iti mimo naše socialistične skup? nosti.
iv.a i
V Kranju je ustanovljena osemletka
Nekaj misli ob tem dogodka
Politične, družbene in gospodarske spremembe so po vojni terjale tudi preobrazbo in izpopolnitev našega šolstva. Ob tem je med drugim zlasti prišla do izraza tudi težnja, da bi se dvignila izobrazbena raven našega delovnega človeka: sleherni državljan naj bi dovršil nižjo srednjo šolo. V zvezi s tem je bila nižja gimnazija vključena v splošno osemletno šolsko obveznost. S tem je dobila dvojno nalogo:	dati enim zaključno
znanje za življenje, druge pa usposobiti — kar je delala že dotlej — za študij na višji srednji šoli. Zato je bilo nujno, da so bile nižje gimnazije ustanovljene povsod, kjer so bili dani pogoji zanj. Vse je šlo kot po maslu: učencev je bilo dovolj, vnema šolnikov za delo je bila velika.
Toda kmalu so se pokazale razpoke. Prvo. kar se je pojavilo, so bile razlike med gimnazijami s tradicijo in novimi nižjimi gimnazijami. Prve so imele nižje gimnazijske razrede kot pripravo za višje, ostale pa kot del osemletke. In posledica? Pri enih so mnogi dijaki obtičali v prvem in drugem razredu in se niso mogli posvetiti obrti, ki jih je veselila in so imeli zanjo ročne spretnosti, pri drugih pa je velika večina dobro uspevala, a tl učenci so bili breme višji gimnaziji in srednjim strokovnim šolam. Raven srednje šole se je spričo tega nižala in to je tudi vplivalo na delo visokih šol in univerz. Seveda so k temu prispevali vsak po nekaj tudi program, učbeniki, nekvalificirane učne moči in še kaj.
Vsa to je dalo misliti.
Prav gotovo je bilo povečano omrežje gimnazij koristno, vendar je bila spričo izkušenj in vrzeli reforma neogibna, kajti del naše mladine je čutil krivico. Prvi izhod iz zagate je
bil program za osemrazredno osnovno šolo.
Klic po taki šoli je bil med prosvetnimi delavci kaj pogosten, zlasti še v kranjskem okraju. Zato je razumljivo, da so se nove pridobitve v sistemu našega šolstva z vso resnostjo in odgovornostjo oklenili prav v tem okraju. O ustanovitvi osemletke so razpravljali na uradnih konferencah, na sejah SPK in v društvih, dokler ni dozorel sklep, naj se v Kranju ustanovi osemrazredna osnovna šola, in sicer že v drugem polletju letošnjega šolskega leta.
Seveda so se temu cilju bližali z nekako zadržanostjo, kajti prestop z gimnazije v 5. razred je bil povsem prostovoljen in težko je bilo predvideti, kako bodo reagirali starši in dijaki. Toda odziv je prekosil vsa pričakovanja: okrog 120 prvošolcev se je odločilo za osemletko, tako da so bile organizirane tri vzporednice. To je dokaz, kako živa je bila potreba po novi šoli.
Poudarim naj še to: osemrazredna osnovna šola ni bila v Kranju ustanovljena zato, da se gimnazija otrese »balasta«. Nikakor ne! Gre za drugi tip šole, gre za kvalitetno višjo osnovno šolo, ki bo z drugačno metodo kot gimnazija, z ustreznim predmetnikom, programom In zahtevnostjo dala svojim dijakom izobrazbo nižje srednje šole. Zato je bil izveden prestop z gimnazije na prostovoljni osnovi in zato so bili na šolo nameščeni predmetni učitelji, ki so v gimnaziji pokazali najboljše uspehe in imajo dolgoletno pedagoško prakso. Prav gotovo bo ta šola mikavna za našo mladino, ki jo veseli ročno delo in ne namerava nadaljevati študija na gimnaziji.
Korak je storjen! Upamo, da uspeh ne bo izostal.
C. V.
Naš šolski okoliš
Vsaka šola ima svoj določen okoliš. Ta ne obsega samo števila učencev iz raznih naselij, marveč celotno prebivalstvo z vsem njegovim premoženjem: zemljišči, obrtnimi in industrijskimi podjetji, trgovsko mrežo, prometnimi žilami, kulturnopro-svetnimi ustanovami, družbenimi organizacijami itd. V njem je zajeto vse gospodarsko, politično in kulturnoprosvetno udejstvovanje v okolici šole. Vsaka šola ima torej svoj poseben teritorij, kateremu je namenjena. Za posameznega učitelja, ki vodi enoodelčno šolo pa do najvišje organiziranih šol je nujno potrebno, da svoj šolski okoliš temeljito pozna. Ce pouk ne sloni na političnem, gospodarskem in kulturnem dogajanju v okviru tega okoliša, potem je to abstraktna šola, ki ne posega v vsakdanje življenje.
Za smotrno proučevanje šolskega okoliša je treba mnogo požrtvovalnosti in truda. Kako nazoren bi bil pouk, če bi vsaka šola imela relief svojega okoliša! Zemljepisni položaj, gospodarska struktura, statistično dognana naseljenost z vsemi podrobnimi podatki šele pokažejo, kako ljudstvo na tem ozemlju živi, kakšno je njegovo blagostanje in kje so napake, da se ljudski življenjski standard ne izboljšuje. Za potrebno statistič-
n,Q gradivo imamo danes že dragocene podatke. Občine imajo natančen popis zemljišč na podlagi katastra, z imeni lastnikov in velikostjo njihovih zemljišč. Popis prebivalstva nam nudi vse podatke za preučevanje njegovega sestava. O njegovem gibanju vodijo poseben zapisnik. Popis gospodarstva kaže gospodarsko vrednost in uspeh. Davčna odmera nam pokaže višino narodnega dohodka. Ugotovitev stanja obrtne, trgovske in industrijske dejavnosti je mnogo lažja. Kaj vse je mogoče dognati na podlagi analize!
Zelo važna je kulturna stopnja šolskega okoliša. Kako in kakšen tisk je v njem razširjen, kako delujejo kulturnoprosvetne in množične organizacije in kakšen je njihov odnos do šole in splošne izobrazbe. Na tak način je lahko ugotoviti težnje prebivalstva in ga usmerjati v napredne tokove ljudske dejavnosti in miselnosti. S podrobnim poznavanjem razmer lahko postane učitelj usmerjevalec napredne gospodarske in kulturne politike. Znano je, da človek preobraža zemeljsko površino v svojo korist, zato naj pregleden popis šolskega okoliša deluje tudi v to smer. Naše kmetijstvo zasleduje načrtno spremembo kulturnih površin v rentabilnej-še gospodarske panoge. Z opu-
stitvijo nerodovitnih njivskih površin se bo spremenila tudi struktura naših naselij. Raztresene, oddaljene in nerentabilne kmetije se lahko spremenijo v nova naselja, kar bi ugodno vplivalo tudi na razvoj našega šolstva. Res je, da takega preobrata naša generacija še ne bo doživela, pač pa je njena dolžnost, da bodoče pokolenje na to pripravlja. Naša prosvetna politika bi se morala baviti tudi s tako problematiko. Odpravljanje enooddelčnih šol že kaže v to smer.
Vsak šolski okoliš je del okrajnega ozemlja. Ako združimo opisane analize šolskih okolišev v okrajnem merilu in temu dodamo še okrajni relief, potem vrednosti tega pregleda in njegove uporabe ne mo-
Pedagoškl
V prvi številki letošnjega »Prosvetnega delavca« je izšel članek »Defektni otroci niso sarr.o pedagoški temveč socialni in politični problem«. Članek kritizira nekatere pojave nepravilnega gledanja učiteljev na zaostalo in manj nadarjeno mladino. Članek je pravilno opozoril na tak odnos do defektne mladine, ki je med našim učiteljstvom zakoreninjen in pogost Ta značilen odnos je viden celo pri nekaterih funkcionarjih, kjer bi ga najmanj pričakovali. Tak odnos pa po svoje izpričuje tudi sam članek, saj je avtorica članka hotela spremeniti ozko pedagoške probleme defektne mladine v socialno politične in apelira pri tem na socialistično zavest in pedagoški humanizem. Nehote je napisala: »Vzgoja zaostale mladine je težko, nehvaležno delo, toda potrebno in iz socialno-politič-nega vidika nujno. Zato ga je pač treba s humanizmom reševati.« To gledanje je v bistvu enako gledanju učiteljev, ki jih članek karakterizira. V sebi nosi namreč pečat istega osnovnega predsodka o manjvrednosti defektološkega dela, z razliko, da je avtorica članka za stopnjo bolj humana. V čem tiči ta osnovni predsodek? Prvič, v napačni domnevi, da je vrednost učiteljevega pedagoškega dela v obvladovanju snovi. Učitelji pozabljajo, da ni njihova glavna moč v tem, koliko vedo m koliko lahko posredujejo otrokom, temveč v tem, kako znajo to posredovati. Težišče učiteljevega dela leži na metodi. Kvantitetno znanje, ki ga posredujejo, ima vsak državljan FLRJ. Ce leži bistvo v tem, kako znajo sicer skromno učno snov (pisanje in računanje), toda elementarno in važno za poznejši razvoj otroka podati, potem jih ne bo toliko motilo, da je učni načrt za pomožne šole morda snovno bolj skromen, da so uspehi manjši itd. Zanimalo pa jih bo potencirano metodološko delo na področju defektologije, ki je še tako malo raziskana. Spoznali bodo, da je to delo raznovrstno in da so tukaj ogromne možnosti celo za resnično znanstveno delo. Defektni otrok mora biti zanimiv ne samo za pedagoga, temveč tudi za kirurga, psihiatra, psihologa in more končno zanimati tudi ljudi, ki se bavijo z družbenimi in socialnimi vprašanji. Defektnega otroka pravilno vzgajati se pa pravi, upoštevati vse te faktorje in zato zahteva tako delo neprimerno večjo
remo dovolj oceniti. V mladini bi se odprla širša razgledanost in globlji vpogled v našo socialistično stvarnost. Zanimanje mladine za najrazličnejša življenjska vprašanja bi se s poukom prenašalo tudi na odrasle it vsaka šola bi lahko postala domača ljudska univerza. Nastane še vprašanje, kakšno korist bi od tega imela naša socialistična družba. V učitelju bo videla široko razgledanega človeka, usmerjevalca naprednih idej in stremljenj. Mladina bo prihajala iz šol s širšim obzorjem, praktičnim znanjem in smotrnejšim izbiranjem poklicev. Šola bo postala resnična in praktična učilnica za življenje. Znašla se bo v živem toku vsakdanjega življenja.
J. K. |
hnmanizem
izobrazbo, talentiranost, pedagoškega daru in inteligenco. Za delo z defektno mladino se bodo zanimali le talentirani učitelji. To kar nam nudi naša defektološka tradicija, je treba dopolniti z znanjem, ki ga imajo na tem področju najnaprednejši narodi. Ni dovolj, če poznaš stopnje defektnosti, da razpolagaš z izrazi imbecil, kreten, idiot ali debil, da poznaš nekatere tipične primere defektnosti, ki jih v praksi največkrat ne srečaš. Spoznali bomo, da je defektologija zelo zanimiva veda pedagogike, da je tukaj mnogo dela, toda le za resnične ; pedagoge, ne za take, ki jih p>reveva pedagoški humanizem in usmiljenje, do otrok, temveč resnično veselje do pedagogike, to je znanosti o vzgoji. Treba pa bo na žalost priznati, da ta značilen odnos do zaostale mladine ne izvira pri učiteljstvu samo iz pomanjkanja socialistične zavesti in pedagoškega humanizma, temveč iz pomanjkanja samega smisla za stroko, ki so si jo izbrali, iz samega nepoznavanja pedagoških vprašanj, iz splošne nerazglednosti in nezadostne izobrazbe učiteljev. Pravilno je, da se defektna mladina uči v specialnih šolah. Toda če menijo nekateri učitelji, da pade ugled šole, če je v njej tudi pomožna šola, v takem primeru pa se ne sklicujmo samo na. pedagoški humanizem, temveč iščimo razloge za tak odnos v nerazgledanosti in zaostalosti posameznih učiteljev. Zaostala in manj nadarjena mladina je za učitelje predvsem pedagoški in sicer ozko ter specialno pedagoški problem. S karitativnimi in socialnimi vprašanji pa si pri nas naj ne belijo glave učitelji, zato so poklicani drugi, ki pa na žalost bolj uspešno kot vzgojitelji rešujejo vprašanja zaostale mladine. Defektni otroci zato pri nas niso več socialno politični problem, temveč zaradi zaostalosti naše pedagogike predvsem pedagoški problem.	M.	S.
Strokovni izpiti učiteljev
Pred komisijo za strokovne učiteljske izpite v Ljubljani so v času od 3.—11. II. 1954 uspešno opravili učiteljski strokovni izpit naslednji:
Zvan—Cop Marija, Dovje—Radovljica
Vidic Dana, DAC, Ljubljana
Senica—Janša Pavla, Vače—
Lj ubij ana-okolica
Nagode Antonija, Vreme—Sežana
Dretnik Okorn Marija, Borovnica, Lj ubij ana-okolica
PREGLEDNICA
učnih uspehov za L polletje šol. I. 1953-54 splošno-izobraževalnih In strokovnih šol v LRS
Tek. št.	Vrsta šole	Število šol	Poslalo podatke	Število učencev			Uspešni %	Neuspešni °/o	Neocenj. °/o	Šol. obisk
				m.	ž.	sk.				
1.	Osnovne šole	1143	1134	74 527	69 410	143 537	108 323 75,5	32 8t3 22,8	2 331 1,6	86,1 do 97,0
2.	Nižje gimnazije (samostojne)	167	167	16 506	18 767	35 273	17 936 50,8	17 006 48,2	331 0,9	92,7 do > 8,7
3.	Nižje gimnazije (v sklopu popolnih gimnazij)	34	34	7 224	7 713	14 937	7 628 51,1	7 240 48,3	69 0,4	94,2 do 98,5
4.	Višje gimnazije	34	34	3 428	3 261	6691	4 003 59,7	2 637 39,0	51 0,8	91,2 do 98,5
5.	Učiteljišča	5	5	320	1411	1731	1126 65,0	591 34,1	14 0,9	95.8 do 97.9
6.	Srednja šola za telesno vzgojo	1	1	18	13	31	19 61,2	10 32,2	2 6,4	?
7.	Srednja vzgojiteljska šola	1	1	—	192	192	137 71,3	54 28,1	1 0,5	96,8
8.	Srednje strokovne šole	22	22	2118	1623	3 741	2 250 60,1	1439 38,4	52 1	90,6 do 98,3
9.	Vajenske šole	80	67	5 674	1876	7 550	5 365 71,0	2104 27,8	81 1,1	92,1 do 97,9
10.	Strokovne šole s prakt. poukom	45	42	2 829	596	3 425	2 495 72,8	881 25,7	49 1,4	92,3 do 99,9
Mednarodna organizacija za predšolsko vzgojo
Cilj Svetovne organteacije za predšolsko vzgojo je, da se v vseh državah sveta uvede Študij malega otroka, pa tudi etremljemje, da bo imeti vsak predšolski otrok »redna otroška teta v krogu svoje družine. Pri vzgoji predšolskih otrok je treba staršem pomagati, da čdm bolje spoznajo im razumejo svojega otroka, ker ga 1* na podlagi spoznanja in razumevanja uspešno vzgajajo.
Povsod v svetu naj se ustanavljajo predšolske ustanove, ki raj bodo pomoč družbe staršem. Predšolske ustanove morajo služiti prav vsem otrokom, vzgoja v predšolskih ustanovah bi morala bilbi dopolnilo družinske vzgoje! Za tem teži OMBP, ki meni, da s pravilno vzgojo pripravljamo otroka za vstotp v nov svet, kamor bo vnesel bratski duh sožitja vseh narodov. To naj bi bil delež OMEP za ohranitev trajnega miru.
Med nalogami, ki »i jih J« zadala Svetovna organizacija za predšolsko vzgojo, je ena najvažnejših akcija za sistematično predšolsko vzgojo, katere
naj bd bilo deležno čim večje število predšolskih otrok. V ta namen bodo Nacionalni komitejd v svojem okrilju skrbeli za čdm boljšo strokovno usposobljenost vzgojiteljev, prav tako pa tudi za usposabljanje tistih oseb, ki praktično delajo z otroki, nimajo pa zato potrebne strokovne izobrazbe. Predvideva se internacionalni vzgojiteljski staž, odnosno strokovno šolanje vzgojiteljev. Zbirajo naj se in objavljajo informacije o organizaciji mreže predšolskih ustanov. Izsledki s področja predšolske vzgoje se bodo objavljali v mednarodni. bibliografski publi. kaciji, znanstvenemu raziskovanju tega področja pa bo služila tudi mednarodna biblioteka. Posamezni člani OMEP bodo med seboj navezali stike in izmenjavali svoja izkustva.
V. konferenca OMEP bo letos avgusta v Rimu. Jugoslovanski nacionalni komitet je že prejel vabilo na konferenco, katere se bo udeležilo tudi Združenje vzgojiteljev Jugoslavije. Na konferenco se bomo temeljito pripravili.
Naglič Lojzka
Več razumevanja za mladega učitelja
Kadar slišim, da so mladi učitelji premalo vsestransko podkovani, da niso kos svojim nalogam, me obide občutek, kot da sem pri nekom v službi, ki mi je naložil več različnih del hkrati, nato pa mi med delom neprestano dopoveduje, da sem slab delavec.
Res je, učitelj mora Imeti tako izobrazbo, ki bo odgovarjala dejanskim potrebam družbe. Zato je treba pozdraviti prizadevanje za reformo učiteljišča. Verjetno bo marsikdo izmed nas nekoč zavidal tistim, ki bodo prišli bolje pripravljeni na svoja mesta kot smo prišli mi. Morda pa bodo takrat zanje tudi razmere ugodnejše kot so za nas sedaj.
Mlademu učitelju Je treba mnogo Izpopolnjevanja še potem, ko je v službi. Biti mora na tekočem v vseh političnih, gospodarskih in kulturnih problemih doma in po svetu. Razen tega je še kup stvari, ki jih obesijo mlademu učitelju na grbo, ko pride v službo. Včasih človek skoraj ne ve, da je učitelj, tako ga vprežejo.
Mislim, da je zelo zgrešeno, če nadrejeni pričakujejo in zahtevajo od mladega učitelja na vasi, da bo, — pri večjem ali manjšem številu nadur, ki jih mora opravljati zaradi manjkajoče učne moči, ob delu v vaškem KUD-u in drugih organizacijah, poleg vseh svojih osebnih problemov, — napravil še nekaj takega, kar bi dvignilo njega samega in mu omogočilo uspešno delati tam, kjer bi pravzaprav moral — v šoli z otroki.
Po mojem bi morali vsakemu mlademu učitelju nekaj let po nastopu službe dati možnost, da bi se lahko nemoteno posvetil Izpopolnjevanju lastne osebnosti. Sedaj pa je v mnogih primerih tako, da ni časa, da bi mogel temeljito pregledati vsaj dnevni tisk, kaj šele strokovno literaturo. Ce še upoštevamo, da si želi mlad človek ustvariti tudi svoj dom, nam mora biti
jasno, da je lahko tudi tu precejšnja ovira za izpopolnjevanje učiteljskih nalog.
Na tem mestu bi želel povedati nekaj tudi o tistih učiteljih ki Jih — vsaj neuradno — nazlvamo tečajnike. Tudi zanje velja vse, kar sem že povedal, so pa seveda potrebni še večje pozornosti In pomoči. Najbrž ne bom nič pretiraval, če trdim da imajo nekateri odgovorni ljudje zelo neodgovoren ali pa vsaj brezbrižen odnos ravno do tečajnikov. To jim še vsak zna povedati, da morajo do takrat in takrat položiti Izpit, sicer... Nikogar pa ni, ki bi se zamislil v njih položaj in jih skušal razumeti. Mnogo jih je, ki so že od vsega začetka na težjih mestih, imajo celodnevni pouk, ali pa vsaj nadurno delo, razen tega morajo izvenšolsko delati kot vsak drug učitelj. Kako naj tak človek še res temeljito študira za izpit, ko je že od ostalega dela Izmučen? Pa recimo, da mora še pri petrolejki delati z bolnimi očrnil Tudi taki primeri so.
Nekoč je na zborovanju učiteljev v Mariboru neki tovariš — tečajnik potožil, da so preobloženi z delom In da bi želeli, da se to nekako uredi. Prisotni so pokazali nekaj razumevanja, toda problema rešili niso. Nekdo je predlagal, da bi jim dali denarno nagrado. Drugi je rekel, naj jim namesto denarja dajo primernih knjig za študij. Nobeden pa ni pomislil, da z denarjem ni mogoče kupiti prostega časa za študij in da tudi cel kup knjig nič ne pomaga, če jih ne moreš v miru preštudirati. Marsikdo je šel v tečaj v dobri veri, da bo lahko pozneje s privatnim študijem nadoknadil, kar mu bo manjkalo. Na žalost pa hodi praksa svojo pot.
Mislim, da bi do mladih učiteljev morali biti pri oblaganju z delom bolj obzirni vsaj tako dolgo, dokler nimajo vseh izpitov za seboj.
M. K.
K članku »Prosvetni delavci kranjskega okraja iščejo novo pot«
Kocka je padla. Po dolgem, a ne brezplodnem razpravljanju o šolski reformi v našem tisku se je vsaj en okraj odločil za dejansko reformo In tako odločno in korenito, da nam daje dober vzgled. Prvi energični korak v šolski reformi je storjen. Prosvetni delavci v Kranju niso sprejeli samo načelnih sklepov, marveč so dijake I. razreda enostavno razdelili na dvoje. Dober del so postavili vpeti razred na istem zavodu, ostali pa študirajo na gimnaziji dalje. Iz tozadevnega članka sicer ni razvidno, ali bodo v novoustanovljenem petem razredu poučevali po gimnazijskem ali po novem učnem načrtu za osemletne šole. To je važno zato, ker je treba novi učni načrt še oglasili in poročali o svojih Izkušnjah.
Zanimivo je tudi to, da so pri razpravljanju trčili na vpra-
šanje o »degradaciji« tistih učencev, ki so jih poslali v peti razred, kateremu mu bo drugo leto sledil še šesti. Stvar /en-darle ni tako enostavna. Do krepkejšega izraza bo pa prišla »degradacija« šele drugo leto, ko bodo učenci četrtega razreda osnovne šole pred alternativo: ali v peti razred ali v gimnazijo. Ta na videz težka odločitev bo postala lažja, če bo predmetnim učiteljem uspelo doseči v petem razredu prepričevalne učne uspehe. V tem tiči jedro naše šolske reforme. Peti in naslednji razredi osemletne šole bodo imeli velik pomen: utrli bodo novo pot k uresničenju praktičnega pouka na tej stopnji in skušali zmanjšati število ponavljalcev ter privesti čim več mladincev do dovršenega osmega razreda. Peti razred osemletke v Kranju bo prva poskusna osemletka pri nas.
-nik
0 naši strokovni literaturi
Slovenska pedagoška literatura, je bila pred drugo svetovno vojno že na visoki stopnji. Zal pa je postala žrtev okupacije In jo moramo sedaj obnavljati.
Slovenske šolska matica si je na tem področju stekla velike zasluge. Vrsta letopisov, pedagoških zbornikov, metodik in del, ki so služila celo učiteljiščem kot učne knjige, so še vrtino velik zaklad znanja. Toda poklicnim vzgojiteljem so te knjige danes nedosegljive. Kaj sedaj? Začeti je treba znova. To, kar smo dobili po osvoboditvi,- je sicer nekaj, a mnogo premalo.
Hvale vredna Je zato velikopotezna akcija Pedagoškega društva za izdajo novih pedagoških strokovnih knjig. Še vedno živimo v težkih časih. Knjige so drage in celo časopisi tožijo, da morajo kriti svoje
izgube z reklamo. Kako bo z našimi knjigami? Naš založnik ne bo Imel reklame, da bi z njo pocenil knjige. In vendar so nam tako potrebne! 1200 dinarjev za revijo in 4 knjige sicer še ni tako visok znesek, če ga razdelimo na 4 ali celo na 10 obrokov. Do večje naklade bi nam pomagale šole in knjižnice. Gre za to, da bi dosegli čim več naročnikov. Društva bi morala začeti z naj intenzivnejšo nabiralno akcijo.
Sicer ni navada, da dajemo pripombe h knjigam, ki jih avtorji šele pripravljajo, vendar bo morda koristno, če izvedo, še za kak predlog, ki bi bil upoštevanja vreden. Kar se metodik tiče, bi naj te zajele obravnavano snov v taki širini, da ne bi bile uporabne samo za štiri razrede nižje osnovne šole, marveč za celotno osem-

letko. Napovedano Izdajo metodike o pouku slovenskega-jezika bi bilo morda celo razširiti tudi na višjo gimnazijo. Razume se, da bi knjiga ne smela zaiti v podrobnosti, marveč samo nakazati učno pot, po kateri se naj ravna profesor slovenščine na višji stopnji.
Kako koristna bi bila metodična knjiga za matematiko, ki
ne bi obtlčlla pri obravnavi Ilirih osnovnih operaciji AH Bi ravno zaradi matematike največ slabih učnih uspehov? Kaj naj počneta predmetni učitelj in profesor z metodiko, ki obravnava le snov nižje osnovne šole? In še nekaj se mi zdi važno: s takimi metodičnimi knjigami bomo dosegli enotnejši postopek in kriterij za ocenjevanje.	J. K.
Društvena dejavnost
učiteljstvo okraja Slovenj Gradec Je zborovalo
Kmetijske gospodarske Šole bi potrebovale novo obliko dela
Časopisna poročila povedo, da kmetijsko gospodarske šole dobro uspevajo, zlasti pa se z njimi lahko pohvali ljutomerski okraj.
Povsem drugačna slika pa se nam kaže v okraju Slovenj Gradec, kjer te šole po številu obiska vidno nazadujejo. Kje je vzrok, da se kmečka mladina zanje bolj ne zanima? Navedel bi primer iz Smartna pri Slov. Gradcu, kjer Je obisk padel od 43 na povprečno 10—12 gojencev. AH Je vzrok v kopičenju teorije, ki v zimskem času ni mogla biti povezana s prakso? Ali je morda vzrok tudi v tem, da se je vsa organizacija prepuščala učiteljstvu, pa tudi agitacija se je vršila na roditeljskih sestankih, le malo pa na zborih zadružnikov — KZ? Eden od vzrokov bo vsekakor ta, da so predavanja vse preveč teoretična. Zato Je nujno, da se uvedejo tudi praktične vaje, ogledi in podobno. Vaje bi naj bile osnova za teoretično dopolnjevanje v zimskih mesecih. Kdo Jih prireja? Vedno so Kmečke splošne zadruge, ki tudi finančno podpirajo izvedbo teh tečajev. Nekoliko takih tečajev Je bilo tako natrpanih, da so bile kar po dve Izmene na dan, a bi bila še tretja, če bi se dal dan raztegniti. V teh tečajih imajo tečajniki strokovno pomoč. Tudi v kmetijsko gospodarskih šolah so strokovnjaki za kmetijske panoge. AH bi ne bilo morda bolje, da bi se tudi vodstvo in vsa organizacija teh šol prenesla na Kmetijske zadruge? Učitelj naj bi bil samo predavatelj za splošne predmete, v kolikor so ti nujni za splošno Izobrazbo kmečkega
človeka, bodočega gospodarja. Le tedaj se bi člani zadrug zavedali, da je to njihova šola, kamor bi pošiljali svoje sinova In hčere. Naj bi o tem spregovorili še drugi, ki imajo opravka z vodstvom, organizacijo in snubljenjem predavateljev.
Rčssner Edvard
Po 32 urah večernega kmečkonadaljevalnega tečaja v Kuteževem
Skoraj vsak večer oživi učilnica v osnovni šoli Kuteževo. Na izobraževalni tečaj prihajajo mladinci, mladinke in tudi nekaj odraslih. Poučujem računstvo In geometrijo ter kmetijske vede, ki sem se jih učil na kmetijskem tečaju v Mariboru med počitnicami. Tečaj poživim vsak večer z življenjepisom naših pesnikov in pisateljev, s povestjo, romanom pa tudi pravljice iz »Tisoč In ene noči« so zelo priljubljene. Odmore Izkoristimo za igranje dame in šaha, pa tudi odbojke se učimo. Doslej sem Imel tečaje skoraj vsako leto. Vendar pa nisem imel uspeha, obiskovalcev je bilo vedno manj. Barvitost tečaja pa mi letos vzdržuje ves čas Isto število obiskovalcev. Tečajniki so se pripravili sami tudi za proslavo 150-obletnice prve srbske vstaje In 105-oble nico smrti dr. Franceta Prešerna. Močan odmev Imajo razne literarne ure. Z njimi vzbujam ljubezen do pisane besede. Sedaj skoraj ni tečajnika, ki ne bi imel izposojene knjige. Sah, dama in odbojka pa so izvabili mladino Iz gostilne v šolo.	M. M.
Iz Celja
Društvo profesorjev in predmetnih učiteljev za Celje mesto in okolico je imelo dne 27. II. 1954 svoj redni društveni sestanek. Okoliške grupe in pododbori so poslali le svoje zastopnike, za celjske člane pa je bi-,.la udeležba obvezna. Na dnevnem redu smo imeli razpravo o III. plenumu CK ZKJ, preda. Vanje prof. Mirka Ferenčaka o temi »Dijak fn njegovo šolanje« in raznoterosti.
Razprave o Djilasovlh člankih, ki jo je vodil ravnatelj I. gimnazije tov. Tine Orel, se je udeležila vrsta diskutantov, ki so po spretno zastavljenih vprašanjih živahno posegali v debato. Pokazalo se je, da so člani gradivo III. plenuma temeljito proučili in z vodjo diskusije na čelu ugotovili, kako dalekosežne posledice bi lahko nastale, če bi uspela Djilasova razdiralna akcija v ZK in ostalih množičnih organizacijah.
Po enourni razpravi In po kratkem odmoru je predaval tovariš prof. Mirko Ferenčak o temi, ki so ji poslušalci sledili z velikim zanimanjem. Spričo slabih učnih uspehov, ki so bili ob koncu I. polletja zabeleženi po vsej Jugoslaviji, je bila snov dobro izbrana. Marsikoga je presenetila ugotovitev, da je od pravilne vzgoje otroka v predšolski dobi odvisen ves na. daljnji razvoj umskih zmožnosti. Kar otrok zamudi v tej dobi, se da pozneje le redkokdaj popraviti. Posebno pozornost je vzbudila predavateljeva trditev, da učitelj pri redovanju ocenjuje samega sebe, ker zahteva od učenca to, česar ga naj bi naučil v šoli. Pomanjkljivo pri nas je tudi navajanje dijakov na metodo učenja. Zanimiva predavateljeva izvajanja s področja psihologije bi gotovo sprožila dolgo in živahno razpravo, če bi bilo na razpolago več časa.
Člani so ob sklepu sestanka z veseljem sprejeli predlog društvenega predsednika tov. prof. Jakhla, da bi prirejali predavanja vsaj enkrat mesečno. Pokazalo se je, da sta dve temi za en sestanek preveč.
—nik
Ustanovni občni zbor pedagoškega društva Kranj
Na pobudo republiškega odbora Pedagoškega društva se je dne 13. 2. 1954. zbralo v Sejni dvorani OLO nad 100 prosvetnih delavcev kranjskega okraja, da ustanove Pedagoško dru-društvo po zgledu Maribora, Celja in Novega mesta. Centralno republiško PD je združevalo doslej le redke prosvetne delavce, zato njegovo delo ni šlo v širino. To dokazuje Sodobna pedagogika, ki ne prinaša z dežele, Iz prakse skoraj nobenega članka. Res je, da Imamo prosvetni delavci številna društva — profesorska in učiteljska, DPM, strokovne aktive in podobno. Pojavljali so se ugovori, naj se rajši poživi delo v teh
Dne 13. februarja letos je Imelo Društvo učiteljev po. membno zborovanje na Ravnah na Koroškem. Kljub slabemu vremenu se je zborovanja udeležilo 78 odstotkov vsega članstva. Učitelji se niso plašili poti in napora, da so prisostvovali temu zborovanju. To je zavest učiteljstva, Id ne Išče niti povračila za potne stroške niti dnevnice! Zborovanje je bilo razdeljeno na tri dele: strokovno predavanje, poročilo predsednika društva ter ogled Železarne Ravne.
Predmet strokovnega obdelo. vanja je bilo petje. Bibijanko Alfred je imel referat. Prikazal je kvarno delo pri pouku tega predmeta po naših razre-
dih. Nujno bi bilo, da iW ae na ta način obravnavali še drugi predmeti.
V drugem delu je predsednik društva zajel v poročilo aktualna vprašanja ter društveno problematiko. Posebno poglavje je bilo posvečeno strokovni in politični Izobrazbi prosvetnega delavca. Številke, ki ao bile na. vedene, kažejo, da v tem okraju stanje glede Izpitov ni tako kritično kot drugod. Mlajši tovariši pa opozarjajo, da jim študij ni dal dovolj napotkov za praktično delo.
Razgovor, ki se je razvil, je dal tudi nekaj važnih sklepov, med katerimi bi omenil samo tega, da se bo vsak prosvetni delavec obvezno naročil na
Kamniško društvo učiteljev Je zborovalo
V soboto, 13. februarja se je žbralo v lepi jarški šoli nad 100 učiteljev bivšega kamniškega okraja na svojem rednem zborovanju. Zborovanja so se udeležile tudi tovarišice višje gospodinjske šole v Grobljah.
Ob otvoritvi se je tov. predsednik Flajs spomnil umrlih to. varišev: šol. uprav, v pokoju Rožiča Vdljema in tov. Peniče-ve ter Srečka Kumarja, pevovodje Učiteljskega pevskega zbora.
Po običajnem pozdravu je tovariš predsednik Flajs podal izčrpno poročilo o republiškem občnem zboru prosvetnih delav. cev, ki so ga navzoči z zanimanjem poslušali. Ob koncu poročila je grajal šolo v Dolskem zaradi neudeležbe pri pogrebu tov. Peniče ve. Grajal je tudi predčasno zapuščanje zborovanja. Tov. Vodnik je pod"! poročilo o društvenem in pedago-
škem tisku in apeliral na vse tovariše, naj postanejo ne samo naročniki, temveč tudi dopisni, ki našega tiska.
Po poročilih se je razvila živahna razprava in so bili sprejeti tudi sklepi. Naročnina na »Prosvetnega delavca« bo odslej obvezna za vsakega prosvetnega delavca. Nročnlna se bo pobirala s članarino. Upravni odbor bo Izdelal resolucijo o nadurnem delu na niže organiziranih šolah. Učiteljstvo bo propagiralo knj'ge Prešernove družbe. Sledilo je zanimivo predavanje tov. Kunaverja o pomenu in vrednosti risanja pri pouku na vseh stopnjah. Aplavz vseh je bil najlepše priznanje predavatelju. Po zborovanju je bilo uči. teljstvo na kosilu v višji gospodinjski šoli v Grobljah. Ob lepi in gostoljubni postrežbi nam je prehitro minil čas.
Vodnik Nace
RAZGLEDI PO SVETU
ČAROBNA PIŠČALKA
društvih. Dejstvo pa je, da Ima vsako od njih svoje specifičnosti, ni pa dolžnost teh društev, razvijati pedagoško teorijo in prakso, kar je delovni program PD.
Po letu 1954 smo se orientirali na sovjetsko pedagogiko, zdaj pa spet iščemo svojo pot. Treba se je nasloniti na našo pozitivno pedagoško tradicijo. Vse to delo pa terja novih ljudi, ki bodo sistematično delali in napredovali.
Občni zbor je izvolil upravni odbor, sprejel pravilnik ter sklepe za bodoče delo.
Zal centralno PD Iz Ljubljane ni poslalo nobenega delegata.	P. D.
Kako preprečiti prometne nezgode šolskih otrok
V nekaterih državah so že davno pristopili k pouku o ce-stno-prometnih predpisih.
Pri nas, žal, ni tako. Res^ je, da učno sebje že v prvem šolskem letu svari otroke pred lahkomiselnim postopanjem po cesti, da jih uči, da je treba hoditi po desni strani, toda to je menda tudi vse.
Če pa je šola res šola življenja, potem bi se bilo treba v njej s prometnimi predpisi resneje spoprijeti. Kakor je potrebno, da znamo plavati, da znamo kolesariti, prav tako je danes potrebno, da znamo pravilno hoditi. Razvoja prometa z nepravilno hojo ne bomo zaustavili. Motornih vozil na naših cestah bo vedno več, ceste vedno boljše in zaradi tega br-zina vedno višja. Če ne bomo istočasno dvigali prometne discipline, bo naraščalo tudi število prometnih nezgod in žrtev.
Pa se je našla organizacija, ki je pričela popularizirati prometne predpise ter na izviren način opozarjati na potrebo po večji prometni disciplini.
Združenje šoferjev Slovenije je namreč priredilo v času od 23. nov. do 6. dec. 1953 na 15 krajih v Sloveniji (Tržič, Križe, Duplje, Kranj, Trbovlje, Celje, Mežica, Maribor, Murska Sobota, Ljutomer, Ptuj, Novo mesto, Črnomelj Kočevje in Ljubljana) serijo filmskih predstav o prometu. Vsega je bilo 22 predstav, ki se jih je udeležilo poleg 1740 odraslih ter 780 šoferjev tudi 4258 učencev osnovnih in srednjih šol.
Učenci so povsod z zanimanjem sledili filmu, zlasti, ker je spremljevalec ekipe v kratkem uvodu opozoril na veliko nevarnosti, ki so jim učenci vedno izpostavljeni
Za dodatek je društvo prikazalo še nekaj splošno poučnih filmov, ki so bili za učence prav tako zanimivi.
Take filmske predstave se bodo še dalje vršile in sicer od marca dalje.
Uspeh ne sme izostati. Cim več otrok bo videlo razne s prometom združene nevarnosti, tem več se jih bo znalo na cesti pravilno obnašati in pravilne hoditi, toliko manj bo prometnih nezgod. Cafi.
Revija »Time« (16. XI. 1953, str. 45) razpravlja o pojavu, ki tudi nam ni neznan. Pomanjkanje učiteljev v ZDA je zadnja leta — pravi »Time« — tako občutno, da bi do 1960 morala polovica absolventov srednjih šol odhajati na učiteljska mesta, ako naj se pokrije primanjkljaj.
Zato se je v vseh državah razvila propagandna akcija za pridobivanje učiteljev. Tako je v državi Illinois bilo na 875 srednjih šolah porazdeljenih absolventom 40 tisoč letakov, ki »dramatično prikazujejo ugodnosti učiteljske kariere«. Poleg tega so po srednjih šolah porazdelili še 120 tisoč brošur in ustanovili celo vrsto štipendij za učiteljski študij. Zato je v zadnjih treh letih število novincev v Illinoisu stalno naraščalo. Leta 1952 je bilo za 21,7% večje kot prejšnje leto.
Podobno so v Minnesoti izdali brošuro »Kariera bodočnosti«. Uspeh je bil ta, da je 1952 naraslo število novincev v učiteljišču Moorhead za 40%.
Connecticut Je pričel nabirati maturante. Namesto učiteljišča so kandidati opravili dvomesečni tečaj in si tako pridobili izredno diplomo.
V Kansasu so pričeli z akcijo za reaktiviranje upokojencev ali učiteljev v ostavki. Leta 1951 so jih nabraU 400. Grofija Montgomery (Ma) je z uspehom priredila 12-tedenski »osvežilni« pedagoški tečaj. Mesto Portland v Oregonu je ustanovilo posebno stanovanjsko komisijo, ki nudi novim učiteljem avtomobile in šoferje, da takoj lahko odidejo »na lov« aa tta-
novanji. Minneapolis pa je pri-'šerha drugačno idejo, da bi postal ta poklic bolj vabljiv. Na »Dan učitelja« prejme vsaka učiteljica po eno orhidejo — naglaša »Time« (nikar ironično!).
Članek, M je posvetil v to značilno vprašanje, pa je preskopo napisan, da bi odprl vpogled tudi v kavzalni substrat tega pojava, v vzroke abstinence od učiteljskega stanu. Zelo bi nas zanimalo spoznati socialni položaj ameriškega učitelja in njegov materialni položaj, ki verjetno ni rožnat, in sredstva, obljube in garancije, s katerimi razne države in mesta skušajo učitelje privabiti na kateder. Skoda, da se članek ravno tam neha, kjer bi se moral pravzaprav šele začeti	J. P.
»Prosvetnega delavca* ter na tisk »Šolske matice«. Upravitelji so le sklenili, da bodo vsakega prvega opozarjali članstvo na dolžnost plačila ter tudi sa. ml sprejemali naročnino in jo odvajali.
Sledil je ogled Železarne^ Pot nas je vodila skozi oddtelke, kjer tl zastane dih in se vpra-iai: »AH človek vse to zmone?« Ob razhodu »1 je članstvo i« zaželelo takih zborovanj. — or.
Novi pri|eml
Da ne bi bili vsi roditeljski Roditeljski sestanek y Hrattah
Pri Postojni
sestanki preveč podobni drug drugemu, sem sikušala poživiti sestanek tako, da je bila namesto vzgojnega referata ura moralne vzgoje z učenci 4. r.
Hotela sem pritegniti čim ved mater. Vsak učenec je zato napisal materi pismeno vabilo.
V nedeljo popoldan so se v uižiilmici zbrali učenci. Zadaj so sedele matere. Pričeli smo s poukom. Učenci so bili zbrani Vi razredu je vladalo pravo razpoloženje. Otroci so se v prvem delu učne ure, ko smo ponovili snov, hoteli postaviti pred svojo mamico. Učna ura je pa potekla nekako takole:
Na tabH so bile točke, po katerih smo najprej snov prejšnja ure na kratko obnovili.
Nato smo napisali naslov današnje teme, ki je bila: »Ljubezen do domače hiše, do rodnega kraja m domovine.
Za konec »mo obnovili le poučno pripoved Dragotina Ketteja o vrabcu in lastovki. Pouda. ilri smo lepe besede vrabčka, ki je dejal: »In če bi moral poginiti, ne zapustim svoja preljube domovine, marveč z njo hočem trpeti in stradati in čakati boljših in srečnejših dni.«
Nato smo napisali nekaj točk, Po katetrih bodo učenci napisali domačo nalogo.
S tem smo končali prvi del rod. sestanka. Matere so bile videti zadovoljne.
Kos Marija
OBVESTILO
PREDAVATELJEM
ZGODOVINE
Koordinacijski Odbor zgodovinskih društev FLRJ je začel izdajati novo revijo »Hi-storijski- pregled«; revija je nadaljevanje »Naatarva blato-
rije u srednjoj školi«, ki je izhajala leta 1951-52 in ki jo Je v imenu zgodovinskih društev FLRJ izdajalo Zgod. društvo Srbije
Revija bo izhajala v latinici, četrtletno, posamezna številka bo obsegala 80 strani. Njena vsebina bo odogovorja-la potrebam naših predavateljev zgodovine; objavljala bo članke iz nacionalne in obče zgodovine sintetičnega značaja, članke iz metodike pouka zgodovine, razne beležke, bibliografijo itd.
Posamezna števika bo stala 100 din; letna naročnina pa maša 320 din, polletna 160 din. Revijo je treba naročiti in naročnino poslati na naslov: Historijski pregled, Beograd, Študentski trg 1, št tek. rač. 102-T-191.
IZDAJE MLADINSKE KNJIGE V ŠOLSKEM LETU 1953-54 (Tretje nadaljevanje — izdaje V marcu)
KNJIŽNICA SINJI GALEB:
N. Hunter: Neverjetne prigode prof. Modrinjaka. Vesela zgodba o ponesrečenih »izumih« raztresenega izumitelja. Izvirne ilustracije.
E. S. Thompson: Srebrni sivec in druge zgodbe (izide konec marca).
Ponaročite lahko naslednje knjige:
Slaten: Bambl (samo polplatno),
Aveline: Baba Dijen in Košček sladkorja,
Gogolj: Taras Bulba,
Kdstner: Leteča učilnica.
Cena za prednaročnike broš. din 90.—, ppl. din 150.—, cipi. din 190.—.
Čebelica:
D. Kette: Pravljica o šivilji in škarjicah. Pohitite z naročili, knjiga bo verjetno kmalu razprodana.
Cena za prednaročnike broš. din 50.—> kart. din 110.—.
Rdeča kapica (druga naklada je že razprodana).
Polpetellnček (na zalogi je samo še nekaj trdo vezanih izvodov po din 110.—).
POSAMEZNE KNJIGE:
Moje pesmice — večbarvna slikanica din 40.— (že izšla),
Ch. M. Lamb: Pripovedke iz Shakespeara (zgodbe iz dram največjega pesnika v vezani besedi — prirejene za gimnazijsko mladino tako, da so ohranile umetniško raven ustvarjalca.
Cena broš. din 395.—, ppl. din 495.—, cipi din 595.—.
M. Kranjc: Rad sem Jih imel. Spomini pisatelja na njegova mladostna leta. Najboljše povojno delo M. Kranjca. Knjiga je imela izreden uspeh. Cena broš. din 380.—, ppl. din 580.—, cipi. din 680.—.
A. Petek: Letalsko modelarstvo (motorni modeli).
Cena broš. din 160.—, kart din 280.—.
Sole, naročajte izdaje »Mladinske knjige«! Naj ne bo šolske knjižnice, ki ne bi bila naročena na knjige, ki jih izdaja »Mladinska knjiga«. Za nagrado pri razširjanju mladinskega tiska prizna založba naslednjo provizijo: pri listih 10 °/o,
pri Sinjem Galebu — Čebelici 5°/o, pri naročilu posameznih knjig 10 °/o.
Založba »MLADINSKA KNJIGA« Ljubljana, Dalmatinova 6 p. p. 36

0 šolstvu v Zapadni Nemčiji s posebnim ozirom na strokovno šolstvo
(Piie ing. Raiča Albin)
r Da bomo laže dobili pregled Šolstva in posebej še strokovnega šolstva v Zahodni Nem-Čiji, se bomo seznanili najpre-je z današnjo politično razdelitvijo Zahodne Nemčije in s šolstvom v splošnem.
SPLOŠNA STRUKTURA Šolstva v zapadni
NEMČIJI
Današnja Zahodna Nemčija Je zvezna republika, ki je sedaj razdeljena na devet samostojnih dežel. Vsaka od teh dežel si urejuje šolstvo z internimi zakoni in predpisi na osnovi svojih potreb in na temelju splošne strukture šolstva.
Celotni šolski sistem v Zapadni Nemčiji je sestavljen iz splošno-izobraževalnih šol. po-klicno-izobraževalnih šol in visokih šoL Po dovršeni osnov-ni-ljudski šoli se nadaljuje pouk v splošno-izobraževalnih in poklicno-izobraževalnih šolah.
Vse te šole so v državnih, mestnih, privatnih, cerkvenih in drugih rokah. Razen v osnovni-ljudski šoli se v vseh drugih šolah plačuje šolnina po določbah lokalnih deželnih predpisov. V splošno-izobra-ževalne šole prištevajo: osnovne oziroma ljudske šole, srednje in višje srednje šole. po-klicno-izobrdževalne šole so: poklicne šole, poklicne-stro-kovne in strokovne šole. Visoke šole so: univerze, akademije, strokovne visoke šole (Tehnične, kmetijske trgovske, glasbene, telesnovzgojne itd.)
SPLOSN ©-IZOBRAŽEVALNE SOLE
a)	osnovne-ljudske in po-možne šole.
Vsak otrok, ki je dokončal do 30. junija v letu šest let,
mora obiskovati osnovno oziroma ljudsko šolo (osnovno imenujemo do četrtega leta).
Osnovna oziroma ljudska šola traja štiri oziroma osem let, t. j. od šestega pa do desetega oziroma štirinajstega leta starosti.
Za slabotnejše šoloobvezna otroke obstajajo posebne pomožne šole. Te šole obiskujejo otroci, za katere se po dvoletnem obiskovanju osnovne oziroma ljudske šole ugotovi, da so sicer za šolo sposobni, vendar pa ne morejo uspevati z ostalimi fizično in duševno normalno razvitimi otroki. Taki otroci se opredelijo na osnovi pedagoških in zdravniških pregledov.
Pouk na vseh teh šolah Je brezplačen. Vseh ljudskih šol je v Zahodni Nemčiji okrog 28.780.
b)	Srednje Sole
so prostovoljne šole splošno izobraževalnega značaja. V srednje šole se lahko vpišejo mladinci oziroma mladinke, ki so dovršili 4 leta osnovne šole in uspešno opravili sprejemni izpit iz nemščine in računstva. Sola traja šest let, to je od 10. pa do 16. leta starosti. Po dokončani srednji šoli dobi učenec, ki jo je uspešno dovršil, odhodno spričevalo. Sedaj se lahko vpiše na višjo trgovsko, strojno, gradbeno in druge šole. Dekleta se lahko vpišejo v specialne strokovne šole kakor gospo- . dinjske, vzgojiteljske, materinske. Letna šolnina znaša 580 MD.
c)	Višje šole.
V višje šole se lahko prostovoljno vpišejo učenci in učenke, ki so uspešno dovršili osnovno šolo in opravili spre-
zije. Predmeti za vse tri oblike so v glavnem naslednji: verouk, nemščina, zgodovina, zemljepis, latinščina, matematika, biologija, glasba, umetnost, šport, angleščina (od 4. razreda naprej), grščina (od
jemni Izpit Iz računstva in nemščine. Višja šola traja šest let, t j. od 13. pa do 19. leta.
Višje šole se delijo v staro-jezikovne ali klasične, novo- tretjega razreda naprej). V no-jezikovne ali realne in mate- vojezikovni ali realni gimna-matično-prirodoslovne gimna- ziji je namesto grščine fran-
coščina, fizika in kemija. V matematično-prirodoslovni gimnaziji je večji poudarek na matematiki, biologiji, fiziki, kemiji na račun jezikov.
V naslednjem je vzporedba predmetnika med srednjimi in višjimi šolami vseh treh tipov:
Srednje šole	Staro jezikovne (human, gimn.)	Novo jezikovne (realne gimn.)	Prirodoslovno matem. gimn.
1.	Verouk 2.	Nemščina	. Nemščina Zgodovina	D	D
3. Zgodovina	Zemljepis	e	e
4. Zemljepis	Latinščina		t
5. Angleščina	Matematika	t	t večji poudarek
6. Francoščina (od	Biologija	t	o večji poudarek
3.—6. razr. neobv.)	Glasba		D
7. Matematika	Umetnost	o	e
8. Fizika, kemija	Šport, telovadba		t
9. Biologija	Angleščina	,		t
10. Risanje	Grščina		0
11. Glasba	Fizika	Francoščina	Francoščina
12. Telovadba	Kemija	D	večji poudarek
13. Ročno delo		e	večji poudarek
14. Stenografija		t	
15. Strojepis		t	
16. Vrtnarstvo		0	
ZA ZENSKE SE: 17. Šivanje		večji poudarek na jezikih	
18. Gospodinjstvo Šolnina znaša 240	MD nalete. Vseh višjih šol je okrog i.480.		
POKLICNO-IZOBRAZE-VALNE SOLE SO:
poklicne, poklicno strokovne in strokovne.
a)	Poklicne šole.
Po dokončani osnovni oziroma ljudski šoli se vpišejo v to šolo tisti, ki se poklicno izobražujejo. To so vajenci vseh poklicev, za katere je šola, ki tra-
jfltV ;
10
9
8
7
6
5
4
3
2
1
STROKOVNE
SOLE
POKLICNE
SOLE
Poklicne
strokovne
šole
L
J
U
D
S
K
A
S
O
L
A
SREDNJE
SOLE
Novo-jezlkovne
Staro-jezikovne
Prirodoslovno-
matematične
VIŠJE SOLE
18—19
17—18
16—17
ja tri leta, obvezna. Za kmetijske poklice traja dve leti s šestimi do osmimi tedenskimi urami. Poklicna šola vajencu izpopolnjuje znanje iz praktičnih in teoretičnih predmetov ter mu daje splošne osnove praktičnega, gospodarskega in (gospodinjskega življenja) socialnega življenja. Ko končajo šolanje, dobe učenci odhodno spričevalo, ki ga morajo predložiti pri strokovnih izpitih.
b)	Poklicne strokovne šole .so šole, ki pripravljajo na poklic brez praktične pred-izobrazbe. Šolanje traja najmanj eno leto. To so poklicne pripravljalne šole za trgovske, gospodinjske ali obrtne in fizkulturne poklice. Glavna naloga teh šol je izobrazba za trgovske, srednje-medicinske poklice (medicin-skotehnične pomočnice in asistentke, maserke
ce telovadbe itd.), razne gospodinjske, fizkulturne in druge specialne poklice.
; V šolo sprejemajo učence pod določenimi pogoji, ki so različni glede na vrsto Sol. Učenci plačujejo šolnino.
ske, vrtnarske, tehnične, rudarske, tekstilne, obrtne, umetnoobrtne, trgovske, prometne, športne, žensko poklicne itd. Vpis v te šole je prostovoljen in sicer samo z dovršeno praktično predizo-brazbo v svojem poklicu. To je tudi bistvena razlika med poklicno strokovno šolo in strokovno šolo.
Solo lahko obiskujejo tisti učenci, ki so izpolnili naslednje pogoje: izpolnjena šoloobvezna leta in pripravljalni tečaji (večerni tečaji) v poklicnih šolah kakor tudi izpit za strokovnega delavca ali pomočniški izpit z večletnim strokovnim ali pomočniškim delom. Posamezne šole trajajo od šest do osem semestrov. Ob koncu pouka opravljajo državne izpite. Obiskovalci
strokovnih šol plačujejo šol-otroške negovalke, nino, ki je različna glede na in maserje, učitelji- vrsto in značaj šole. Vseh strokovnih šol je v Nemčiji okrog 2220.
3. Visoke šole
so univerze, višje strokovne, visoke šole, tehniške visoke šole, gozdarske, kmetijske, veterinarske, rudarske, trgovske visoke šole, visoke šole za izobrazbo učiteljev, glasbene šole, šole upodabljajoče umetnosti itd. (Se nadaljuje
V Zahodni Nemčiji je okrog 6730 poklicnih strokovnih šol.
c)	Strokovne šole so kmetij.
OSNOVNA SOLA
7— 8
6— 7
(Ker ni prav nič izgubil na aktualnosti, prinašamo danes iz dnevnika tov. Marije Jamarjeve še tisti del, ki je bil namenjen za zadnjo številko v letu 1953.)
29. julija. Tovariš Ballossier nas je že pred nekaj dnevi povabil v Ligo profesorjev in učiteljev. V prostorni dvorani s sedeži v vrstah je spredaj slavnostno pogrnjena miza. Vino v outeljkah, pecivo.
Tovariš Ballosier nas prijazno sprejema, pozdravlja in predstavlja predsedniku Lige gospodu Albertu Bayetu, predsednici udru-ženja učiteljev za predšolske otroke, profesorjem iz gimnazij ter Š» nekaterim tovarišicam in tovarišem iz Lige.
V uvodnem predavanju nam tov. Ballosier govori o Ligi in
njenih nalogah. Liga — udruženje profesorjev in učiteljev — je bila ustanovljena z namenom, da iz-vojuje obvezen pouk in da se bojuje zoper vpliv cerkve na šolo. Od 1914 pa je glavna naloga Lige, da vzgaja mladino staro nad štirinajst let. Mladino je treba naučiti misliti, in to na nevsiljiv način: s filmom, dramatiko, petjem in glasbo. Središče dela mora biti učitelj na vasi.
Vpliv cerkve na šolo je le vedno velik, čeprav se Liga bojuje zoper tak vpliv. Katoliške šole dobivajo posebno državno podporo.
Liga ima dva milijona članov, članarina je 10 fr, nekaj podpore dobi Liga od države, nekaj procentov od čistega dobička šolskih prireditev. Oster Ligin tekmec je
podobna šolska katoliška organizacija.
Liga ima več sekcij:
Športno, v njej 800.000 članov, ki goje plavanje, nogomet, tekmovanja med posameznimi šolami;
umetniško, s 7000 gledaliških družin, šolo za režijo, zborno petje, folkloro;
kinematografsko, ki ima 5 aparatov, s katerimi obiskuje vasi. Predstave so podnevi za šolsko mladino, zvečer pa za odrasle. V zadnjem času se šole in roditeljski •veti posebno zanimajo za televizijske aparate.
Liga izdaja kinematografsko revijo Image et son in v njej pravilno ocenjuje posamezne filme. S tem zmanjšuje vpliv katoliških listov, ki načrtno odsvetujejo svojim bralcem vse napredne filme.
Počitniške kolonije, kamor pošiljajo šolsko mladino, nimajo samo zdravstvenega pomena, ampak v njih vzgajajo mladino zlasti v nacionalnem smislu: sekcija za turizem organizira počitnice za učitelje in profesorje. Najvažnejše so zamenjave z inozemstvom.
Knjižnice so posebno važne, ker je v Franciji prav težko pripraviti mladino, da bi se lotila dobrega čtiva. Liga pošilja v vasi zaboje s knjigami, ki jih čez nekaj mesecev izmenjajo. Sekcija za zvezo z inozemstvom skrbi predvsem za literaturo o izkustvih. Liga izdaja dve dijaški reviji: za pionirje Francs jeux, za mladince Terre de jeunes. Naloga teh listov _ je predvsem, da se bore proti ničvredni literaturi, proti poplavi mladinskih listov, ki jih zaradi dobička izdajajo različne privatne založbe.
Predsednica udruženja učiteljev za predšolsko vzgojo nam je nato predavala o organizaciji šol za predšolske otroke. Poslopja gradijo občine, učitelje pa plačuje država. Šol je še veliko premalo. Namenjene so otrokom, katerih matere so zaposlene. V šoli so od osmih zjutraj do šestih zvečer. Otrok v teh šolah ne učijo, pač pa jim hočejo zbuditi zanimanje. Uče jih lepega vedenja, pripravljajo na praktično življenje ter jih uče opazovati rastline, živali ter ročnih spretnosti.. Najzrelejši se nauče osnov branja in pisanja.
Nato je spregovoril ravnatelj neke pariške gimnazije o organizaciji šolstva.
Dijaki so v šoli od 8. ure zjutraj do 12. ure in dve uri popoldne. Učiteljiščniki morajo stanovati v internatu. Knjige dobivajo v osnovni šoli dijaki brezplačno od države. Pouk je tedensko pet dni, četrtki so prosti.
Učitelji pričnejo svoje delo s plačo 25.000 fr. na mesec, pro-56.000 fr mesečno. Še vedno pri-fesor s kakimi 15 leti ima okrog manjkuje učiteljstva, zlasti na podeželju je podobna stiska kot pri nas. Tudi v Franciji so si po vojni pomagali z raznimi tečaji in tako vsaj za silo zasedli prazna učiteljska mesta.
Po prisrčni zabavi in iskrenem pogovoru s francoskimi tovariši zapuščamo Ligo s toplim občutkom, da smo spoznali ljudi, ki nas imajo radi in ki vidijo v Jugoslaviji borce za lepše življenje vsega naprednega človeštva.
31. julij. Na programu imamo še ogled pedagoškega muzeja. Skozi dvorane,ki prikazujejo suženjstvo ter delo Francozov v kolonijah, pridemo na hodnike s slikami modernih šolskih poslopij, televizijskih oddaj, moderno šolsko opremo ter statistiko šolskih uspehov. V knjižnici nam g. Ma-let daje dragocena pojasnila o napredni literaturi ter nas paziva, naj pišemo, če bomo potrebovali kakršno koli pomoč. Pedagoški muzej ima vrsto delavcev, ki pomagajo tovarišem ne samo v Francij;, ampak po vsem svetu pri reševanju pedagoških problemov.
Zvečer smo povabljeni v oddajno postajo za televizijo. Televizijske oddaje so v Franciji že precej vsakdanje. Aparate, ki prenašajo oddaje, smo gledali že v izložbah na ulicah. Sedaj sedimo v lepo opremljeni dvorani, ki ima samo kakih deset vrst sedežev za
gledalce. Pred nami je šest televizijskih aparatov različnih znamk. Tovariš Guyet pripoveduje, da ima Francija dva oddajnika za televizijo, eden je v Parizu na Eiflovem stolpu, drugi v Lillu. Sprejemajo lahko samo v krajih, ki niso več kot 24 km oddaljeni od oddajnika. V šolah že precej uporabljajo televizijo. Za tako delo je potrebno precej priprav. Televizijski pouk je najuspešnejši pri tehničnih predmetih. Učenci spoznajo najmodernejše aparate ter njih uporabo.
2. julija. Zadnji dan v Parizu. Tovariši iz Lige so me povabili na vožnjo po Seini. Mali parniki »ba-teaux mouches* vozijo Parižane skozi mesto. V Luksemburškem parku čakamo na odhod. Gledamo otroke, ki si sposojajo na stojnici lesene ladjice in jih. spuščajo po bazenih, ki so sredi pisanih nasadov rož. Ob strani na preprostem odru igrajo na prostem Moličrovo komedijo. Elegantne Parižanke v brezhibnih kostumih in klobukih, v čevljih z izredno visokimi petami hodijo mimo nas. Ob delavnikih nas je presenečala izredno preprosta obleka delovnih žena. Žene, ki smo jih srečavali v trgovinah, v metroju, v parkih se niso prav nič razlikovale od naših žena po obleki. Bile so večinoma brez klobukov, brez nogavic, v preprostih letnih oblekah ali pa v krilih s temnimi puloverji. Mlada dekleta imajo gladke lase in niso našminkana.
Ladja je pristala. Po krovu so razpostavljeni naslonjači. Počasi se vozimo po Seini, najprej s tokom, nato nazaj prav do predmestja. Gledam obrežje z buki-nisti, kjer smo tolikokrat hodili zvečer in si ogledovali razstavljene knjige, slike, znamke. Tovariš mi pripoveduje, kako so prav pri bukinistih dobivali napredno literaturo, ki jim. je med okupacijo pomagala v boju. Tam pod mostom sedi razcapan moški. Čevlje ima poleg sebe, noge namaka v vodi, eden izmed neštetih brezposelnih je, ki posedajo ob Seini. Ribiči potrpežljivo mečejo trnke v vodo. Vozimo se mimo Eiflovega stolpa, Louvra, Notre Dame, pa v Boulogne Billancourt, mimo filmskih ateljejev do Renaultovih tovarn. Ogromna poslopja, tovarniški dimniki, temno, pusto delavsko predmestje. VeČ kot pol ure se vozimo mimo visokih stavb. Tovariši pripovedujejo o 46.000 delavcev, ki so v njih, o sili, ki tli, čaka, a zaradi neenotnosti ne doseže zmage. Pripovedujejo mi o Renaultovem mestu z dolgimi pustimi ulicam:, sivimi poslopji, s specialno policijo, električno centralo, bolnišnico, tiskamo, pralnicami, časniki, trgovinami, kolodvorom.
Tovariši iz Lige nas spremljajo na kolodvor. Mesta so rezervirana v L In II. razredu brzega vlaka. Tovariš Ballosier nam še podaja zavitek banan za na pot, pa še časopise in revije. Tovariš Gullet s francoskim naglasom še pozdravlja: Zdravo, tovariši! Srečno! Vlak se odmika, le še medle postave gledamo skozi okna na peronu, mahajo nam, v ušesih pa nam Še zvene Ballossierove besede: Delati moramo, delati in upati, da bosta naši domovini čimprej skupaj stopali proti svobodi in socializmu!
Pedagoška konferenca v Jevnici
Sredi februarja je Pedagoška komisija pri Svetu za prosveto in kulturo okrajnega ljudskega odbora Ljubljana-okolica sklicala sektorske konference, na katerih so v glavnem obravnavali "*ne načrte.
V Jevnici se je zbralo dne 15. II. učiteljstvo iz Jevnice, Kresnic, Janč, Vač, Dola, Dolskega, Senožeti, Ribč in Križev-ske vasi.
Ob tej priliki se je učiteljstvu predstavil sicer vsem že poznani odlični učitelj tov. Tome Ivan iz Kresnic kot okrajni prosvetni inšpektor.
Pretnar Francka
Z naše poti po Makedoniji, Črni gori in Dalmaciji
Večer smo prebili na krasni terasi hotela Boka, kjer smo ob zvokih orkestra uživali lepoto zvezd-natega neba in sinjega morja.
Mesto in pristanišče Hercegnovi je zgradil bo-sinsk: kralj Tvrdko L, a renoviral ga je herceg Stje-?ln Mukšič, po katerem je dobilo mesto ime. Danes ima okol; 3000 prebivalcev. Naslednje jutro smo se ob 4 zjutraj odpeljali z ladjo »Cavtat« v Zaliv B ° k e Kotorske.
Peljali smo se ob lepi obali, mimo prijaznih naselij, mimo Melina in Zelenike. Ob obali smo e 1 mnogo lepih hišic in krasnih hotelov. Na ,r^.srno videli rasti lepe oljke in krasne oleandre e.jn rdeče barve. Še višje gori pa je bilo med 2eenlrn grmj^evjem p0jn0 rumenega cvetja. To je »zukva«, ki jo mlado predelujejo in v tekstilnih tovarnah mešajo z bombažem. Od daleč smo zagle-V.71^1 Povčena, na katerega smo ob tolikih novih tisi ze kar nekam pozabili. Prispeli smo že blizu crasta m zagledal na levi Risanski zaliv. — Vedno bolj smo se bližali mogočnim črnogorskim goram. Tako strmo in veličastno stoje nad zali-. na^a Komna nad Bohinjskim jezerom. — Hbkzali smo se Risnju. Pred hišami je cvetel fopelj.
k Na naši ladji je bilo razpoloženje posebno pri-
(Nadaljevanje)
jetno. Z nami je bila skupina mladih gimnazijcev iz Sarajeva. Krasen 12-letni fant je igral na »gusle« in pel epske narodne pesmi, največ partizanske. Povedal nam je, da ga je pesmi naučil oče-partizan, gosli pa mu je izdelal stari oče. Torej, še žive naše lepe narodne pesmi ob spremljavi tega preprostega, svojevrstnega inštrumenta.
Med tem smo se pripeljali do Penasta. To je bilo včasih zelo bogato pomorsko mesto. Še danes gre od tod večina fantov k mornarici. — Dalje smo se peljali mimo Prčana in Dobrote, kjer smo videli mnogo murv. Kmalu pa smo zagledali v breg se dvigajoče obzidje, takozvane »Kotorske Strane«, ki izhajajo še iz rimskih časov in že smo bili v K o t o r u.
Mesto Kotor so zgradili Hrvatje. Pozneje je bilo dolgo avstrijska trdnjava in pristanišče. — Danes ima mesto lepo pristanišče. Razvija pa se tudi industrija. Videli smo tovarno mila, likerja in pohištva. Nad tovarnami in pristaniščem se vije lepa cesta na Lovčen, Brž smo se podali v mesto, da bi si ogledali njegove znamenitosti.
Najprej smo zavili v Pomorski muzej. Tu smo videli lepe in dragocene spomine iz pomorstva Kotora in okoliških krajev. Videli smo lepo admiralsko zastavo bokeljske mornarice, krasno sliko ruske baltiške flote izza časa Petra Velikega. Ta
ruski car je poslal namreč sem svoje ljudi, da povzdignejo navigacijo v Kotoru in še dalje ob Jadranu. Posebno lepa je slika iz oljčnega lesa v baročnem stilu, ki predstavlja bokeljsko hišo v 19. stoletju, naslednja znamenita slika pa predstavlja zamenjavo blaga v tržaški luki 1. 1876. V maketi smo videli model grške galeje s 150 vesli iz 4 stol. pred našim štetjem. Prav lepa je tudi slika iz 1. 1812, ki predstavlja francosko vojsko in med njimi dva Bokelja iz Dobrote. Dalje smo videli sliko kapetana Iva Vizina, ki je v 1. 1852—1859 kot prvi Jugoslovan objadral svet in dobil za to najvišje avstrijsko pomorsko odlikovanje. Bokeljski »pomorci« so se često povzpeli nad običajne mornarje. Med njimi je bilo tudi več diplomatov, zgodovinarjev, pesnikov in trgovcev. Zelo so se zanimali tudi za astronomijo. 2e zelo zgodaj so se seznanili v svetu z raznimi instrumenti, ki so si jih sčasoma tudi sami nabavili in jih še danes lahko vidimo v tem muzeju. Videli smo tudi steklenice, katerih so se posluževali mornarji, da so na poti vanje vtaknili pismo ali napisan list za domače. Morda jo je kaka srečna struja čez mesece ali včasih čez leta prinesla v bližino domačega kraja.
Dalje smo v tem muzeju videli tudi orožje bokeljske mornarice iz Napoleonovih časov. Videli smo tudi razne helebarde, puške, kopje, nacionalno zastavo po osvobojenju iz 1. 908, razne vojne trofeje in še mnogo drugega. Prav lepe so tudi uniforme bokeljske mornarice in čipke iz mornarskega kraja Dobrote.
Kotorski Pomorski muzej je res pravi simbol tega kraja.
Iz Pomorskega muzeja smo se podali v katedralo sv. Trifuna. Ta je bila zgrajena za časa prvega hrvatskega kralja Tomislava 1. 925, a obnovljena prvič po potresu 1. 1163, drugič pa 1. 1925. Sv. Trifun je bil doma iz Male Azije. Bil je umorjen v 3. stoletju našega štetja. Njegove kosti so bile prenešene iz Carigrada sem. — V cerkvi smo videli nad 900 let star križ. Leta 1600 je bila v mestu kuga in mesto Kotor je takrat darovalo cerkvi sliko, Id je obložena s 35 kg srebra. V skromni omari smo videli shranjene dragocene cerkvene predmete. V tej omari smo videli tudi čez 200 let star masah
Polni lepih vtisov iz mesta Kotora in njegove okolice smo se z ladjo vrnili po drugi strani zaliva nazaj v Hercegnovi. Peljali smo se mimo Škaljarev, Mua, Pičanja in Tivata, kjer je vojni arzenal.
Ves zaliv Boke Kotorske ima okoli 30.000 prebivalcev. Gospodarji teh krajev so bili Hrvati, Benečani, Turki in Avstrijci, nikdar pa Črnogorci. Danes pa spadajo ti kraji pod LR Črno goro. Ko smo se peljali mimo Bele, smo videli, da se prebivalci tam okrog bavijo tudi s poljedelstvom. Pa tudi tovarno sardin imajo tu. Iz vseh ostalih naselij pa so moški največ mornarji ali ribiči. V zalivu smo se vozili tudi mimo dvorca kralja Nikite. Sem je prihajal Nildta čez mejo in živel tu incognito.
Popoldne smo se vrnili v Hercegnovi. Od daleč smo opazovali španjolsko trdnjavo, turško trdnjavo »Kauli-kulo in benečansko trdnjavo »Fone Mare«, ki vse izpričujejo burno zgodovino tega lepega bisera Črnogorskega Primorja.
Smolej Viktor.
0 slovenščini pri strokovnih izpitih
(Glej tudi štev. 1, 2 in 3)
Neprestano (še v matematiki) srečujem slučaje namesto primere: saj vendar ne drži, da bi enačbe predstavljale slučaje, ampak zakonite primere! Se vedno v nalogah to in ono čudno izgleda namesto se vidi ali zdi. Tudi tisto kričeče slovito pristopanje k delu straši po profesorskih nalogah! Namesto da bi se dela lotili, smo toliko lagodni, da se mu samo približamo — to namreč povemo, če rečemo, da smo pristopili k delu. Položiti račun v vsem iznosu — je od prve do zadnje besede v slovenščini nemogoče. Po naše bi se reklo: poračunati v celoti ali poravnati račun v celotnem znesku. Doprinosi, ki so do črke preneseni iz nemščine, strašijo tudi po naših šolah, čeprav imamo lepe slovenske prispevke. Vse doprinesti v borbi se po slovensko zapiše in pove: vse dati v boju za osvobojenje ali podobno. Pa še ena zveza me vrže tako rekoč iz kože: voditi. Da je Urška fante dolgo vodila za nos, mi lepo poje, da je Tito vodil partizane od začetka do zmage, je tudi res — ne gre pa reči, da so množice vodile borbo, ker more voditi samo poveljnik, in da vodimo uporno kmetsko politiko, ker ta politika ni niti uporna niti je ko vola na povodcu ne moremo voditi. Po slovensko pač moremo reči samo, da so se množice bojevale ali borile in da smo vztrajno izvajali kmetsko politiko. Napaka na drugo stopnjo je prosluli »voditi računa!« Naš prvi slovenski igralec Borštnik, pravi anekdota, je nekoč, ko je sprejel plačo, poplačal vse dolgove, zadnji desetak navezal na vrvco in ga tako potem vlekel po eni glavnih ljubljanskih ulic. In ko so ga vprašali, kaj dela, je odvrnil: »Plačo vlečem!« Nekaj takega si predstavljam tudi ob besedah, da nekdo vodi računa. Preprosto po slovensko računamo, upoštevamo ali presojamo.
Morda bi kdo rekel, da so našteti prestopki proti dobremu slovenskemu jeziku tako jasni, s tujko »evidentni«, da jih vsakdo ima za neslovenske. Žal samo teoretična ugotovitev stanja ne izboljša, ker tako pisani in govorjeni, jezik naših kandidatov in dijakov, pred katerimi kandidati nastopajo, govori o krepkem uveljavljanju te žargonščine v naših šolah.
Naj zadostuje o beri besedi! S tem sem hotel in mogel samo nakazati, v katerem grmu tiči zajec, nisem pa izstrelil vseh nabojev. Pojdi in vzemi dnevnik pa SP in štu-
diraj, kje si sam boljši ali kje si morda še slabši!
Najbolj kričeča pa je zmeda v načinu pisanja, v oblikovanju stavkov, v podajanju misli — v slogu. Zal o slogu nimamo nobenega slovenskega dela in niti slovnice se z njim ne ukvarjajo. Samo Breznik je v svojem V. poglavju Stilistika nakazal nekaj misli, da povprečnež približno spozna, kaj pravzaprav v to znanost spada. Ker v našem primeru, ko govorimo o šoli, o izpitnih nalogah in o učnem nastopu, ne gre za književni, temveč samo za jezikovni slog, bo zadostovalo, če ugotovimo naslednje zahteve, katerim mora ustrezati dobro pisan sestavek, razprava ali knjiga. Najprej moramo misli povedati tako, da bralec razume, za kaj gre. Jasnost in razumljivost morata posebej biti lastna delu pedagoga, ki živi na srednji in osnovni šoli. Dalje je po Brezniku druga glavna zahteva jedrnatost: gostobesednost zamegli in zakrije, kar hočemo povedati, razblinjeno izražanje vsebino zmede in ne uredi. Tretja zahteva dobrega sloga naj bi bila po Brezniku naravnost. Vsaka izumetničenost, ponavljanje, ponarejenost zastira misli in pogosto zakriva le revščino bornega znanja. Vsaka resnica pa je preprosta in naravna.
Vzgledov in vzorcev, kako grešimo proti pameti, slovenski govorici in najpreprostejšemu slogu, mrgoli. Navedel jih bom nekaj pol za zabavo in pol zares. Deloma bomo tu srečali zveze, ki smo jih obsodili že v prejšnjem odstavku o izbiri besed, delno pa bomo zadeli na čisto slogovne napake.
Vzgledi:
— Hiparh je izvršil prve poskuse izračunavanja trigonometričnih funkcij:	H. je
prvi poskusil izračunati trigonometrične funkcije.
— Vršil je astronomska opazovanja: opazoval je zvezde.
— Kateri so vzroki nastanka plodov: zakaj nastanejo plodovi.
— V svoji sicer še skromni pedagoški dejavnosti ne mo-
bodočega učitelja: Ko se lotevam obravnavati ta problem, naj se ob začetku dotaknem predvsem pomena, ki ga Ima proučevanje pedagoških predmetov za bodočega učitelja.
— S svojo kontrakcijo vrši mišica pritisk na stene žlez in se na ta način iZStiskava strup iz žlez: S krčenjem pritiska mišice na stene žlez in tako iz njih iztiska strup.
— Polnjenje in praznjenje celic se vrši potom ...: Celice se polnijo in praznijo s...
Naj navedem zdaj daljše odstavke, ki so do podrobnosti prepisani iz nalog, ne da bi dodajal izboljšano besedilo (puščene so torej tudi vse pisne in pravopisne napake):
Zemljepisec piše: Danes se ovca odbira na količino volne, to je na obraslost in tudi na kakovost volne Vsekakor je to precej vsestranska ovca za mleko, za volno in meso. Toda zaradi slabih zoogihijen-skih razmer je mnogo poginja ...
Zgodovinar pravi: čeprav nimam namena podajati kakršnega koli pregleda politične zgodovine te tako ljubljene in od vseh držav, strank zaželjene pokrajine Dalmacije v kateri se je menjavanje vseh mogočih gospodarjev ter kom časa vršilo bolj koD kje drugje, je potrebno vseeno podati kratko zgodovinsko sliko. V XIII. stoletju, to je v času, v katerega je postavljena naša naloga se za posest v Dalmaciji borita dve sili. Na eni strani Ogrska na drugi strani pa Benetke...
Prirodoslovec razpravlja: Lov na kače zahteva precejšnje spretnosti posebno še za strupene. Herpatolog mora najprvo vedeti kdaj in kje se nahajajo kače. Najpogosteje se opazi kača spomladi, kmalu po tem, ko se prebudE iz zimskega spanja in je tudi lov takrat najuspešnejši. Nestrupene kače se love enostavno z golo roko. Lahko se jo prime za rep in dvigne kvišku ker kača se ne more vzpeti brez opore kvišku in se tako zavarujemo pred zobmi.. . Če pa se kača nahaja na kraju, ki je z roko nedosegljiv, pa si pomagamo z zanko na koncu palice in z malo spretnosti nataknemo kačo v zadrgo. V terariju se ne sme pozabiti na zemljo oz. pesek ali pa tudi listje v katerega žival lah-
rem pisati o kakšnih veliko ,. .. ..
crSJSSS* :&ZSS 'J* *» Jn,"
no svetlobo, ki je kačam in njihovemu zarodu nujno potrebna ...
ju proučevanja pedagoških predmetov: Ker sem se doslej še skromno udejstvoval kot pedagog, ne morem pisati o kakšnih izrednih izkušnjah, ki bi si jih bil pridobil pri proučevanju pedagoških predmetov.
— V začetku obravnave tega problema se bom dotaknil predvsem proučevanja pedagoških predmetov za našega
Pedagog modruje:	Dijak
spozna razrednikovo moralnost v vseh pedagoških dejanjih, bodisi da postavlja razrednik zahteve, jih tolmači, hvali, ali kaznuje ... Metoda razgovora je tudi zelo potrebna na učiteljišču, enako tudi
različne kritične obdelave literarnih del...
Matematik na) zaključi: Če se hočem približati danemu številu le v tolikor, da bi bila dosežena predpisana natančnost za praktično porabo, pa je možno doseči že po končno mnogih korakih... Ta naloga je izvedljiva s pomočjo vzporednice (geometrijsko mesto vseh točk ki imajo od daljice c določeno razdaljo Vc in s pomočjo konstrukcije obodnega kota 120 stopinj...
Sklep iz tega in takega pisanja bi bil: Lahko je marsikaj napisati v naglici, marsikaj moremo šteti na račun prepisovalcev ali pretipkaval-cev — toda zmedenost, ki jo kažejo gornji in podobni primeri, ne pričajo samo proti pretipkovalcem, ampak predvsem kriče proti avtorjem. Vtis imam namreč, da tako pisanje ni malomarnost in omalovaževanje jezikovne plati, ampak neznanje in nepismenost. Proti njej se je mogoče oborožiti samo s pridnim branjem slovenskih klasikov in dobro prevedenega strokovnega poljudnega slovstva. Pa seveda s prisluškovanjem govorici izobražencev in podeželja.
V
Končno gre še za GOVORJENJE. Od nekdaj je bila izreka najslabša točka naše slovenščine in je ostala do danes. Še vedno prevladuje mišljenje, da je po Pravopisu predpisana izreka nekaj postranskega, nekaj nevažnega, nebistvenega — kakor da živi beseda v bukvah, ne pa v govorici za vsakdanjo rabo in potrebo. Besčdi daje polet, barvo in kri šele naglas, šele zvočnost nienih glasov! Beseda živi s človekom, iz človeka in za človeka. Večina se nas tega ne zaveda in mislimo, da je prav, kakor le zineš. Malomarnost naše govorice je vsega — občudovanja in obsojanja vredna. Srečamo jo pri učnih nastopih in pri ustnem izpraševanju. Pogosto se zgodi, da zaradi kandidatove površne, malomarne izreke zdrkne učni nastop na raven domačega pogovarjanja med odmori ali na ulici. Tu nosijo prvenstvo Kranjci oziroma med njimi Ljubljančani in velik odstotek tistih, ki so v Ljubljani študirali. Ker so tudi dijaki, pred katerimi ima kandidat svoj učni nastop, Ljubljančani, se govorjenje pogosto sprevrže V pristno ljubljanščino v najbolj kričeči obliki (n. pr. Zej bom pa jes tnal govoru, pa b vi kej povedal od tega dodajanja, eden je pa moru gor plačat ipod.). Ljudje, ki prihajajo iz ne-kranjskih narečnih področij, v tem pogledu man) greše, dasi imajo po drugi strani težave s svojimi samoglasniki in z naglaševanjem. Večina pa se sploh ne zaveda, da imamo pač tudi za izreko knjižnega jezika neka določena navodila, neke smernice, ki so obvezne za predavatelje, za ra-
dio, za šolo, za gledališki oder, za politična zborovanja ipod.
Pravila o izreki vsebuje na kratko Slovenski pravopis v svojih uvodnih poglavjih in jih mora poznati vsak, ki slovensko govori v slovenskih šolah. Ta ugotovitev kakor pač večina prejšnjih velja namreč ne samo za tiste, ki slučajno stopijo pred izpitno komisijo ali pri učnem nastopu pred dijake, temveč velja za vse slovenske izobražence, posebej za tiste, ki vzgajajo slovensko mladino. Skrb za lepo slovensko izreko in lepo slovensko pisanje ni stvar izpitov, ne stvar Pravopisa, temveč stvar narodne časti in ljubezni do slovenstva. Dalje skrb za lepo slovensko besedo v govoru in pisanju ni zadeva slavistov in tistih, ki morda slovenšino poučujejo, temveč mora brez razlike stroke biti skrb vseh, ki uče na gimnazijah, strokovnih šolah in na osnovni stopnji. Slovenščina je rodni jezik nas vseh in zato mora tudi skrb za njeno negovanje in pravilno rabo biti pri srcu vsem. Slovenščina ni samo predmet, ampak
je tudi učni jezik, ki ga uporabljamo pri vseh predmetih. Zato so odgovorni, kako se go nori in pile slovenščina na šoli med profesorji in učitelji in med dijaki, vsi profesorji pa vsi učitelji in Vsi dijaki in ne samo tisti, ki poučujejo slovenščino kot predmet.
Izkušnja kaže, da imajo ne-slovenisti premalo prakse v slovenskem govorjenju in pisanju. Mislim, da niso samo slavisti poklicani, da bi pripravljali šolske proslave, da bi samo oni na njih govorili in da bi samo oni vadili deklamiranje in igranje. Za to in tako delo mora biti sposoben vsak, ki poučuje na slovenskih šolah. Če bodo ravnateljstva dodeljevala to delo tudi neslavistom, bodo ti ne--slavisti imeli priložnost, da se tudi praktično bolje izurijo v slovenski govorici in pisanju. Skrb za lepo slovensko besedo bo tako postala naloga vseh, ki imajo opravka z našo mladino, in tako tudi izpiti iz slovenščine ne bodo opozarjali na toliko vrzeli in napak, kot jih kažejo danes.
| ivan Hrmmžič
Za Srečkom Kumarjem j« omahnil še Ivan Primožič.
Trdo preizkušen v mladosti (rodil se Je 1889 v Trstu in je že zgodaj izgubil očeta), je neugnano sledil notranjemu pozivu - biti vzgojitelj. Zaradi svoje pedagoške vneme je kmalu postal upravitelj. Služboval je nekaj časa v Škocjanu na Dolenjskem, nato pa štiriindvajset let v Mekinjah pri Kamniku ter naposled deset let v Polju pri Ljubljani.
■Njegovo izvenšolsko delo je vzorno dopolnjevalo njegovo učiteljevanje. Organiziral in vodil je nešteto sadjarskih in pevskih tečajev. 2e kot dijak je sodeloval pri mnogih pevskih zborih. Glasbeno se je izpopolnil na povabilo mojstra Hubada na Glasbeni matici in na konservatoriju. Tu je dobil zanesljivo strokovno in umetniško osnovo za svoje nadaljnje pev-sko-kulturno delo med našim ljudstvom. Odslej ga srečujemo vseskozi na vodilnih mestih na-
Velenjska šola v uspehih
Uspeh na velenjski nižji gimnaziji je bil v prvem razredu le 42 odstotni. Da bi v prihodnjem šolskem letu izboljšali uspeh, so se sestali razredniki četrtih razredov osnovne šole in učitelji prvega razreda gimnazije. Treba je poiskati vzroke za tako slab učni uspeh.
Kljub reviziji je četrti razred osnovne šole še vedno prenatrpan. Govorili smo o tem, da bi moral iučenci v četrtem razredu čim več brati in obnavljati. Toda za to sploh zmanjka ča. sa. Tako učenci v prvem razredu gimnazije sploh ne znajo gladko brati, kar je močna ovira za osvajanje ostalega znanja. Podobno je v matematiki. Učbeniki za oba predmeta so neprikladni. Jezikovna vadnica v prvem razredu gimnazije naj bi bila brez vseh posebnosti (v sklanjatvi). Uporabne naloge iz matematike so za prvošolce abstraktne. Učbeniki za vse predmete na tej stopnji naj bi bili pisani bolj poljudno. Slovenska berila za 4. razred osnovne šole in prvi razred gimnazije naj imajo več kratkih pravljiv in zgodbic iz NOB.
Smešna bi bila trditev, da so naši otroci neumni. Ne! Redukcija učnih načrtov na tej stopnji je prepotrebna. Učenci v prvem razredu gimnazije so telesno in duševno nedozoreli. Verjetno se bo le izkristalizirala dolga polemika za 5. razred! Kjer so osemletke, je to vprašanje itak rešeno! Toda tam, kjer jih ni? Ali bi bilo napačno, da bi v petem razredu dozorevali otroci, ki bi potem v gimnaziji neprimerno laže do-
jemali snov? V četrtem razredu pa bi omogočili prestop le naj. boljšim. Sigurno bi bilo boljše tako, kot pa da rešujemo vprašanje »repetentov« dve leti v prvi gimnaziji.
Vinko Smajs
Učiteljsko zborovanje v Šentjerneju
V tem šolskem letu se je nedavno že drugič sestalo učiteljstvo šentjernejskega pododbora. Osrednja točka dnevnega reda je bil referat tov. Tončke Metelkove, slušateljice pedagogike na filozofski fakulteti, ki je že drugič prišla k nam in nam govorila o psiholoških osnovah in pedagoških nalogah pouka. Poudarek obeh predavanj je bil predvsem na praktičnih izkušnjah in dognanjih eksperimentalne psihologije, kar vse bo učiteljstvu v veliko oporo pri vsakdanjem delu. Tov. predsednica Tončka Skerletova je govorila vsem iz srca, ko se je tov. predavateljici za njeno izčrpno in razumljivo predavanje toplo zahvalila. Govorili smo še o poglobitvi vzgojnega dela, o vaških roditeljskih sestankih, ki'jih je šentjernejska šola že uvedla, o sodelovanju z Društvom prijateljev mladine in Pedagoškim društvom, o pouku moralne vzgoje. Prevzeli smo tudi nekatere o-pazovalne naloge in se še pogovorili o reformi našega šolstva. Lahko rečemo, da je bil ta sestanek za vse učiteljstvo praznik, kar je vselej, kadar je tako skrbno pripravljen.
Martin Marinč
ših priznanih pevskih zborov, največkrat kot pevskega vodjo-dirigenta.
V Polju je takoj ustanovil močan mladinski pevski zbor, s katerim je prirejal samostojne koncerte. Po osvoboditvi je nadaljeval s svojim pevskim delom. S pionirskim in mladinskim zborom je nastopal na vseh ljudskih prireditvah in proslavah. Pozneje je vodil moški in mešani zbor papirnice Vevče, Sindikalni zbor bolnice za duševno bolne na Studencu in zbor OF v Polju. Vsi ti zbori so se pozneje združili v zbor »Jože Mazovec«, s katerim je dosegel lepe uspehe. S svojim zborom je tekmoval na pevskih tekmah in se vedno zelo uspešno uveljavil. Nastop na festivalu v Mariboru je njegov zbor uvrstil med najboljše mešane zbore v Sloveniji. S pevskim zborom je večkrat gostoval tudi na Primorskem in Štajerskem. Z nezmanjšano vnemo in požrtvovalnostjo je nadaljeval delo v KPD Svobodi, čeprav je bil že težko bolan.
Kljub nekaterim bridkim razočaranjem, ki jih je v življenju doživel, je našel vendarle v najtežjih trenutkih ljudi, ki so znali pravilno oceniti njegovo delo . ter mu tudi dali priznanje.
Kulturno delo, ki ga je opravljal Ivan Primožič iskreno in z ljubeznijo do naše skupnosti, ga uvršča med naše zaslužne prosvetne delavce.
IZ UPRAVE!
Ker se število naročnikov zadnje čase stalno dviga, so nam pošle prve številke letošnjega letnika. Prosimo nove naročnike, da to upoštevajo.
Uprava
Prosvetnega delavca
€) Al te en uspeh
Naklada Prosvetnega delavca je prenizka. Z agitacijo bom začela v zbornici.
Sklenila sem poskusiti srečo pri tovarišici Veri, prof. pripr. (Benjaminčku našega zbora).
»Vera, ali bi postala naročnica Prosvetnega delavca? Veš, predstavljam se ti kot novopečeni dopisnik.«
»Ja, ampak ...«
V strahu, da mi ne odkloni, sem ji segla v besedo:
»Celoletna naročnina je samo 300 din, plačljiva tudi v obrokih! Brala boš lahko tudi moje članke in...«
»No, bom,« se je ljubko — najljubkeje v zboru — nasmehnila. »Ampak da boš res pisala!«
•
Kdo naj bo naslednji? (Na »črni listi« jih imam okrog 37!) Za začetek je treba izbrati najmehkejše dušice, da dobim pogum in da jih bom lahko kazala kot vabo, ko se lotim najtrših.
Pri ženskah v zboru sem pravzaprav na koncu, kajti Marija je v finančnih težavah, ostale tovarišice pa so močne- neupogljive narave, ki se ne bodo dale kar tako.
Rajši bom nadaljevala z moškimi. Začela bom tam, kjer so osebne simpatije najmočnejše.
Tovariš Kozak! Njegovemu sinu sem posodila Prešerna like Vaštetove. Če se bo le spomnil na to! Pri sestavi urnika mi jo je zadnjič zagodel — ali se bo spominjal, da mi je dvakratni dolžnik?
Z vsem spoštovanjem sem se približala strogemu matematiku in sestavljalcu umiku:
»Tovariš profesor, ali ste že naročnik Prosvetnega delavca?«
»Ne,« je prišlo izpod očal in brk.
»Ali bi postali?«
!	»Ne!«
»Bila sem dva dni na seminarju dopisnikov v Ljubljani...«
»Pa?« Tako motri dijaka, če napačno označi trikotnikove kote.
»Pa bi rada, da se naročite! Brali boste tudi moje članke!«
»No, ko bom bral tvoj prvi članek, se naročim.«
Zmagala sem. Ali je bila stanovska zavest ali samo slaba vest?
Tovariš Kotnik je odličen plesalec. Na obeh veselih večerih, ki sta sledila ocenjevalnima konferencama, sva se prav prijetno vrtela — alt bo odrekel?
Pri oknu govori s tovarišem Petrom. Ravno prav, ujela bom kar dva.
Z najslajšim glasom sem zagostolela:
»Ali sta že naročnika Prosvetnega delavca?«
»Ne še,« odgovori tovariš Kotnik. Ta »še« mnogo obeta! Joj, tovariš Peter je izginil!
»Veste, zdaj ga tiska tiskarna Slovenskega poro-levalca. Ali ni okusen format?« Vneto razgrinjam
izvod. »Tudi slike bo prinašal!«
Smehljaj in globok pogled.
»Tudi jaz bom pisala vanj!« Ko bi se le spomnil, kako odlično nama je šlo pri tangu!
»Veste, bom drugič povedal...«
»Pričakujem pozitiven odgovor!«
»Bom premislil,« se smehlja.
Dotlej se me ogiblje.
Zdaj se bom lotila partijcev. V zboru jih je precej in s kakimi desetimi imeni na seznamu se upam stopiti tudi pred najtršega nasprotnika.
»Milica, saj je vprašanje pravzaprav odveč. Ali si naročnik Prosvetnega delavca?«
»Vež, nisem.«
»Nisi? Glej, naklada je samo 4100 izvodov! V Sloveniji pa je zgolj učiteljev 4023. Kje so pa še profesorji in drUgi!«
»Res ne morem. Glej, naročena sem na Mlada pota. Slovenskega poročevalca, Borbo, Tovariša...«
»Ampak kot partijka! kako naj agitiram pri konservativcu?«
»Partijka,« je poskočila, »ali veš, da plačujeva z možem več kot 700 din članarine? Veš, koliko časopisov bi bilo to mesečno? Dragica,, res ne morem. Rajši se bom naročila na Sodobno pedagogiko!« In že je ni bilo več v zbornici.
Poskusim pri Metodu, predsedniku Okrajnega društva profesorjev in predmetnih učiteljev in članu Republiškega odbora. Morda ga ujamem, da bere list, ki ga plačuje društvo, sam pa ni naročnik.
»Metod, si naročnik Prosvetnega delavca?« Pozorno ga motrim, morda se bo izdal s pogledom.
»Seveda sem!« odgovarja z lahko vestjo.
»Pa ne bereš morda društvenega? Je društvo tudi naročeno?«
»Tudi! Mi podpiramo pedagoški tisk!« Odgovarja na široko, kot da bi diskutiral pred republiškim plenumom. Nenadoma pade v hudomušno zlobico:
»Si ravnatelja že pobarala? Kaj, če ne bere gimnazijskega izvoda?«
»Joj, če ga ujamem!« Kar zažarela sem.
Metodove hudomušnosti še ni konec:
»Pa tovarišico predsednico SPK si že vprašala? Tamle jo imaš pri oknu!«
»Skoraj si je ne upam vprašati. Veš, da je gotovo naročena.«
Naslednji dan sem jo dobila na samem.
»Tovarišica, ali ste naročena na Prosvetnega delavca?«
»Globoko je zajela sapo, potem pa z občutkom krivde dejala:
»Sem. Moram pa priznati, da še nisem poravnala naročnine...« Pričakovala sem: za tri leta nazaj!
»... za letos.« O, ti funkcionarsko svetništvo! Kdo
sploh plačuje pedagoški tisk vnaprej!
Moja vnema še ni pri kraju.
»Ali je Svet naročen?«
»Je.«
»Člani in uslužbenci tudi?« Premišljala je.
»So, da, rsi so. Tovariš načelnik pa, mislim, ni. Ne, ni!«
Kar prav mi je bilo. Ne izmuzne se mi! O priliki bo treba stopiti na okraj.
Kaj, če bi poskusila še pri tovarišu Branimirju? Tudi ženka je prosvetna delavka — morda bo pristal.
»Tovariš profesor, ali ste naročnik Prosvetnega delavca?«
»Nišam,« zapoje v mehki srbščini.
»Veste, agitiram za Prosvetnega delavca...«
»Pa ko vam brani!?« Vedno uživam, kako prepleta slovenske besede s srbskimi.
»Rada bi, da bi se naročili tudi vi. Saj je ženka tudi prosv___«
»Neču!« Kljub perfektnemu mehkemu 6 je kar zarezal v moje upe.
»V Sloveniji je naročenih na list 76,li učiteljev, profesorjev pa samo KPIt...«
»Pa i to je dosta!«
Tedaj je pristopila tovarišica Sonja, da bi odprla predal.
»E, pitajte Sonju!« Čeprav moram takoj v ofenzivo, ne preslišim mehkega nj, ki ga je prilepil čisto na nebo.
»Tovarišica profesorica, ali ste naročeni na Prosvetnega delavca?«
»Ne,« se nasmehne. To je dobro. Morda se je iz občutka krivde.
»Ali bi se hoteli naročiti? Samo 300 din! Tovariša profesorja zaman prepričujem.«
»Prav, bo pa še za moža obenem.« (Na mojo srečo je tudi on prosvetni delavec.) Hočem navaliti ponovno na tovariša Branimira, pa me prehiti:
»E, prelako ste ju ujeli!«
»Zdaj bom še vas!«
»Mene nečete!«
»Samo tri sto dinarjev!«
»Sta je to meni! Pa ja dam i tisoč/« (Kot profesor matematike uporablja dosledno slovenske številke.) »Ali ja ne plačam principielno. Pedagoški tisk je predrag. Neka bude cenejši!«
»Kako naj bo cenejši, ko je tako malo naročnikov? če tudi vi pristopite ...«
»Neču! Pedagoški tisk neka bude zastonj!«
»Razkrinkala vas bom v časopisu!«
»Neka!« se smeje.
Morski som! Iz srca mu privoščim ime, ki so mu ga dali nesrečni cvekarji.
•
Tovarišica Sonja mi je padla v imenik kot zrelo jabolko. To daje polet. Poskusila bom še pri tovarišu Borku. Vnet aktivist je, visok in suhoten. Imam občutek, da bo pri delu izgorel.
»Dovolite, ali ste naročnik Prosvetnega delavca?«
»Nisem, pa me je skoraj sram. Sa) sem bil, pa sem odpovedal, ko je tega toliko. Velikokrat sem že po-
mislil na to: človek agitira za pedagoški tisk, pa...«
»Nabiram naročnike. Vas lahko vpišem?«
»Kar. Pa še za Sodobno pedagogiko.« Ti dušica dobra! To je gorečnost iz 1945! Ta me bo razumel:
»Vi ste šele tretji naročnik. Tako težko gre...«
»Pa ste že vse vprašali?«
»O, saj bo šlo. Toliko zavesti ima pač vsakdo.«
1
Tovariša ravnatelja sem dobila na stopnišču. S ti« him upanjem, da še ni naročen, ga ustavim:
»Tovariš ravnatelj, ali ste naročnik Prosvetnega delavca?«
»Nisem.« Smehljaj je izdajal zadrego.
»Pa se boste naročili?«
»Ja veste, ko imam pa toliko!« Hoče mi uiti.
O, ne izpustim vas, ravnateljstvo! Zdaj so vlogd. zamenjane!
»Ampak, tovariš ravnatelj, samo tri naročnika, imam! Kako naj agitiram pri ostalih?!«
»Saj berem šolskega. Doma sem naročen na tisto, česar v šoli nimamo.«
Zadnjič si me uščipnil zaradi zamujene suplenture!
»Ne morete mi vendar odreči! Ali vas lahko javim?«
»Jejhata, jejhata, no, naj bo! Nujno zlo.« In že je ušel.
«
Rada bi pridobila vsaj pet naročnikov. Navalila bom še na Marijo, strogo zemljepisko. Skoraj bi prisegla, da ni naročena. Vem pa, da dobiva TT. Tu ima Ahilovo peto. Ne uide mi.
»Marička, saj se boš naročila na Prosvetnega delavca?«
»Ja, pa glih mene šturmaš! Ko mam že tolk...« Nasekani savinjski dialekt se kar prekopicava preko rdečih ustec. »Sej veš, da sm zgubila use nadure!«
»Pa odpovej TT!«
»Tist pa ne!«
»No, koliko pa stane?«
»Stirdeset din na mesc!«
Zanka se bo vsak čas zadrgnila!
»Potem je dražji kot Prosvetni delavec! Ali ni«! maš nič stanovske zavesti?«
»Tiste pa nimam čist neč!« Njena jezica je pre* velika, da bi ji mogla verjeti. Lomi si prste. Sta-« novska zavest se bori s financami.
»Kolk pa kolta?«
»Samo tri sto! Trikrat po sto!«
»No, pa me zapiš!«
• ‘1
Zadnji poizkus sem napravila še v družini. Oče je več let vodil ljudsko knjižnico. Spada torej nekako pod kompetenco Sveta za kulturo in prosveto. Vnet knjižni molj je. Če ga pridobim!
»Tata, bi se naročil na Prosvetnega delavca?«
»Kaj?« je zasekal v sveti jezi. »Jaz? Na Pavliho, če hočeš!«
•	i
Pridobila sem torej pet članov. Uspeh: odlično (5),
P. D. j