MAGNETOFONSKI TRAKOVI ZA POUK TUJIH JEZIKOV
Zaradi vedno večjega poudarjanja živega jezika pri pouku tujih jezikov, je že precej učbenikov dopolnjenih z magnetofonskimi trakovi. Z njih slišimo besedila iz učbenika — lekcije, berila, dialoge, pesmi itd. — v vzornem izgovoru, ki naj bo zgled za učence. Taki trakovi imajo navadno tudi ustne spodbude za vaje, ki utrjujejo določene slovniške strukture.
Avtorji takih trakov se srečujejo z najrazličnejšimi problemi metodske in fonetične narave; preglejmo nekatere izmed njih.
En glas, več glasov, moški, ženski? Govoriti morata vsaj dva spiker j a, moški in ženska da dobimo večji glasovni kontrast. Za spi-kerje lahko izberemo le takšne, ki jim je dani jezik materinščina, le tako bodo govo-lili »pristno«. Glasovi naj bodo polni, mladi in jasni. Moški glas naj ne bo preglobok, ker je tak glas že po svoji naravi manj jasen. Zelo primeren je baritonsko obarvan
glas. Ženski glas naj ne bo previsok. Prijetno je poslušati mezzosopran. Ce se odločimo za več spikerjev, je treba posebej paziti na to, da se vsi moški glasovi med seboj močno razlikujejo, da jih poslušalec lahko točno loči. Isto velja seveda tudi za vse ženske glasove. Razumljivo je, da morajo biti vsi spikerji izobraženi ljudje, ki govorijo jezik brez sledov narečja ali takih osebnih značilnosti, ki niso splošno pri-nosti. — op. ur.)
Za kakšno izreke naj se odločimo? Vsekakor za knjižno. Vprašanje je le, ali za zborno ali za splošno pogovorno varianto. In za kakšen tempo? Ce pomislimo na snov, ki jo vsebujejo učbeniki na začetni stopnji, ko seznanjajo učenca z vsakdanjo okolico in ga učijo najnavadnejših izrazov in pogovornih zvez, se bomo odločili za splošno pogovorno, saj bi zborna v takem kontekstu zvenela preveč formalno in zato nenaravno. Nam pa gre za to, da bi učenca na-
67
učili čimbolj pristno in neprisiljeno govoriti tuji jezik. (Za slovenščino ima termin »pogovorni jezik« nekoliko drugačno vrednost. — op. ur.)
In v kakšnem tempu? Učenci ne morejo takoj od začetka govoriti tako hitro kot ljudje, ki jim je ta jezik materinščina. Zagovarjam vzorec s počasnejšo varianto splošnega pogovornega jezika. Normalni pogovorni tempo spada šele na višjo stopnjo. 2e v začetku se mi zdi primeren tak tempo govora, ki je sicer nekoliko počasnejši kot v navadnem pogovornem jeziku, nikakor pa ne tako počasen, da bi razbil tok govora, da bi zaradi tega trpel poudarek, vezava in ritem; dobili bi tudi intonacijsko drugačne konfiguracije od običajnih. Motijo se tisti, ki mislijo, da naj učitelj v začetku pazi le na to, da učenci posamezne glasove, ki sestavljajo besede, pravilno izgovarjajo. Artikulacijo glasov učimo lahko le takrat, kadar učimo izgovarjati glasove posamič, ne v besedah ali govornih enotah. Fonetiki so enotni v mnenju, da manj greši tisti, ki zanemarja artikulacijo posameznih glasov, kot tisti, ki zanemarja pravilni poudarek in ritem. Zmotno je torej prepričanje, da si bodo učenci pozneje pridobili pravilni ritem s pravilnimi poudarki. Se pri študentih, ki se učijo tuji jezik že deveto leto, se moram ubadati z razvrstitvijo poudarjenih in nepoudarjenih zlogov, s krepkimi in šibkimi oblikami, torej z njihovim napačnim ritmom, da ne govorim o intonaciji. V osmih letih zakoreninjene navade v izgovorjavi, še bolj pa v ritmu in intonaciji, je kaj težko izkoreniniti.
Najprimernejša je taka interpretacija, s takimi poudarki in intonacijo, ki je najbolj navadna in pogostna v pogovornem jeziku. Odmik od takšne rabe je upravičen le tam, kjer vsebina besedila to posebej zahteva. Menim, da so poklicni igralci manj primerni za podajanje besedil, ki so namenjena pouku. Igralec gleda na besedilo s čisto drugačne perspektive kot pedagog. Igralec si prizadeva, da bi napravil še tako pusto besedilo zanimivo, razburljivo, da bi mu
»vdihnil življenje«, skratka »igra«. Zaradi tega uporablja manj navadne poudarke, dela pavze, kjer jih ne bi pričakovali, in je intonacijsko veliko bolj razgiban in kompliciran kot navaden govorec v isti situaciji. Učenci seveda radi posnemajo. Nam pa gre za to, da bi naučili učence tako govoriti, kot govorijo ljudje v vsakdanjem življenju, na ulici, v trgovini, med prijatelji, ne pa na odru.
Mnogo več kot strnjenih besedil pa bodo magnetofonski trakovi verjetno vsebovali jezikovnih vaj, »drilov«. Dober dril je sicer situacijski, a taka vaja ne pripoveduje zgodbe, ampak vadi določen slovniški vzorec. Spiker ne sme ustvarjati kontekstov tam, kjer jih ni, se pravi, med posameznimi vzorci drila, in zaradi tega ne sme menjavati poudarka in intonacije. Prav tako se mora izogniti drugi skušnjavi, da bi zanemaril situacijo in poudaril v posameznem vzorcu tiste besede, ki pomenijo v drilu slovniški problem, čeprav bi bil situacijsko tak poudarek neutemeljen.
Vse magnetofonske trakove mora spremljati »tapescript«, tiskano besedilo trakov za učitelja. Besedila in dialogi na traku se bodo sicer ujemali z učbenikom, slovniški drili na traku pa verjetno ne bodo povsem sledili slovniškim vajam učbenika, ker imamo tukaj opravka z dvema različnima tehnikama pouka: kar je primerno za vajo s trakom, ni vedno primemo za vajo iz učbenika, in narobe. Pisano besedilo traku onio-goča učitelju točen in hiter pregled snovi, ki jo vsebuje trak. Prav je, da so dodane tudi metodske in druge pripombe k posameznim vajam na traku. Posebej koristno je tako besedilo magnetofonskega traku, če je opremljeno s poudarki in po možnosti tudi s preprosto oznako intonacije. Pri dri-lih zadostuje, če je le vsak prvi vzorec vsakega drila tako označen. Na ta način dobi učitelj še vizuelno potrdilo tega, kar sliši, in lahko tako vzorno izgovorjavo še dosledneje uči in zahteva od svojih učencev.
Tatjana S r e b o t Pedagoška akademija v Ljubljani