Van DIck „AngelskI konsert" življenje in svet Eustrovana tedenska revija Izhaja vsak petek in stane celoletno (dve knjigi) Din 80.—, polletno (ena knjiga) Din 40.—, trimesečno Din 20.—, mesečno Din S.—. Posamezna številka Din 2.—. Naročnina za inozemstvo: ITALIJA, trimesečno S lir, polletno 16 lir, celoletno 30 lir. — FRANCIJA, mesečno 4 franke. — ČEŠKOSLOVAŠKA, mesečno 6 kron. — AVSTRIJA, mesečno 1 šiling. — AMERIKA in ostalo inozemstvo letno li/2 dolarja. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Knafljeva ulica 5. VSEBINA št. 20: Skrivnost pomladi. — Potujoči roji metuljev. — Dr. VI. Trav-ner: Upepeljevanje mrličev v modernih krematorijih. — Razvoj letalstva v sliki in besedi (nadaljevanje). — Dr. Ivan Lah: Dogodek s Pavlom Pavlovičem. — Janko Kač: Patentirane rastline. — Kvarni vpliv ropota. — Saharska železnica. — Nova pota v borbi proti nikotinu. — Pariška kolonialna razstava. — Ivan Podržaj: Krivda Elija Pilona (nadaljevanje). — Od triere do oklopne križarke. — Kako si uredimo dnevno sobo. — Novo lično pohištvo. — Moderna tehnika. — Tedenski jedilni list. — V zlati kletki. — Kastiljska šegavost. — španski pregovori. — Uganke in zanke. — Humor v slikah. V zlati kletki Za evropsko Turčijo ne veljajo v tem sestavku orisane razmere že več let. V inozemstvu si predstavljajo položaj Orientalke — ali bolje rečeno, muslimanke — kakor da je zapostavljanje ženske, ki se kaže včasi v prav grotesknih oblikah, posledica oficielne zakonodaje orientalskih dežel. To pa ni res. Zakonodaja Orienta temelji v- vseh vprašanjih zakonskega prava na zadevnih verskih predpisih korana. Ti predpisi pa vsebujejo vsaj v gmotnem pogledu, najliberalnejše zakonsko pravo aa svetu, že površna primerjava med pravim položajem muslimanke in njene sestre n. pr. v Franciji zadošča, da se človek lahko prepriča o liberalnem duhu korana. Francozinja n. pr. ne sme imeti brez dovoljenja svojega moža bančnega računa in ne sme podpisovati čeka ali menice. V koranu pa je pravica žene do lastnega, ločenega premoženja, izrecno poudarjena. Orientalka sme svoje premoženje sama uporabljati in lahko imenuje, če se ji hoče, tuje, svojemu možu docela neznane osebe za svoje opolnomočence. Žena lahko osnuje s svojim možem prav-noveljavno skupno trgovsko družbo. V tem primeru je mož, če vodi podjetje, dolžan, ženi redno poročati in »šarieh« (verska sodišča) skrbe za to, da pregleduje knjige neodvisen revizor, čitatelj, ki doslej tegi ni vedel, bo gotovo vprašal: Kako se dado te lepe določbe spraviti v sklad s pravico moža, da lahko vsak čas in brez navedbe vzroka i>ahne ženo iz skupnega gospodinjstva?, Treba je ugotoviti, da mnogoženstvo in iz tega izvirajoče pravice moža — o moralnem trpljenju Orientalke bomo govorili pozneje -— nikakor ne posegajo v interese zavržene žene. Po koranu mora vsak mož v posebni ženitovanjski pogodbi, ki jo podpišejo tudi odlične priče, določiti primerno vsoto, katero prejme njegova zavržena žena za primer, da se izloči iz skupnega gospodinjstva. Stvar neveste ali njenih staršev je, da navijejo to ceno kolikor mogočo visoko in s tem zagotove ženi novo eksistenco. V. sodni praksi se opaža v zadnjih letih jasna tendenca, ki gre za priznanjem mesečnega prispevka zavrženi ali izločeni ženi po višini moževih dohodkov. Zanimivo je ugotoviti, da se mora v poročni pogodbi določena vsota brezpogojno izplačati. Določbe korana so v tem pogledu tako Kategorične, da dobi n. pr. inozemka, ki je svojega egiptskega moža v silobranu ustrelila, njenih v poročni pogodbi dogovorjenih 6000 funtov. Praviloma ugodi versko sodišče v Kairu vsaki takšni zahtevi. Kakor vidimo, nikakor ne odgovarja materialni položaj Orientalke naziranjem, ki vladajo v tem pogledu v inozemstvu. Koran, čigar modrost je v tem, da odklanja pretiranosti v pogledu dobrega in zla, je preskrbel ženi kolikor mogoče dober gmotni položaj, najbrže kot kompenzacijo za posebne pravice, ki jih daje možu. Nasprotno pa si ne more nihče v inozemstvu predstaviti, kakšne so moralne muke Orientalke. Ravnovesje korana z njegovo ugodno materialno ureditvijo je (Nadaljevanje na predzadnji strani^ 1«% f b§<4 r i ki riirf 1 I / j w| I ► fJ I ► »I p§| v % w T % i § Jbžf f fcffc 11 # Ca š I # f fc I j Poezija velemesta Turisti v katedrali? Ne — ampak žarki pomladanskega solnca v podzemski p železniški postaji Terminal v New Yorku t Skrivnost pomladi _ Najvažnejši letni čas — Vplivi narave na človeka B5 labo mi gre«, je vzkliknil nekega J pomladnega dne 74 letni Goethe, I »nisem niti zaljubljen, niti se ni _J kdo zaljubil vame!« Nekoliko tednov pozneje sta bila srce in um velikega moža zmedena; lotila se ga je zadnja velika ljubezen. 19 letna Ulrika von Lewetzow je tista zvezda, okoli katere krožijo vse njegove misli. Globoka melanholija se ga je lotila, ko se je njiju nameravana poroka razbila ob mnogoka-terih ovirah in še dolgo je bilo čutiti v njegovem življenju in delu valove, ki jih je povzročil ta pretresljaj v njegovi duši. Goethe je imel več takšnih pomladnih doživljajev in nekateri raziskovalci njegovega življenja so skušali dokazati, da so bili to časi, ko je tudi ustvarjal svoja najpomembnejša dela. In to ne velja samo za Goetheja. In sploh niso slr.čajnosti, ki so tukaj zbrane na istem kupu: pomlad, ljubezen, delavnost, rojstvo velikih misli — vse to je v medsebojni zvezi. Tudi tu Se vežeta vzrok in učinek. Morda nam je to pri pesnikih bolj umljivo, ker pomlad, ljubezen in poezija so nam znan trozvok! Pomlad nas dela pripravljene za ljubezen in velika ljubezen, ki nam vzgiba globine duše, ki nam segreje kri in jo požene živahneje skozi srce in možgane, poživlja spet tudi duševno delo. Pri tem ni podcenjevati čisto naravno željo vsakega sposobnega in zrelega moža, da bi pokazal ženi svojega srca, kaj vse zmore dobrega. Marsikateri umetnini, ki jo je ustvaril kakšen velik mož, je ku-movala ženska. Pomlad je razodetje narave. To je letni čas, v katerem se odločuje najvažnejše in k: ifcia na človeka največji vpliv. Ne samo v dobrem, temveč tudi v slabem! Ni slučaj, da nas veliko prebujenje narave same vedno prebuja; in da nas ob tem času vzgiba ljubezen v vsaki obliki, tudi ni slučaj, temveč je v očitni zvezi s potekom naravnih dogajanj, ki učinkujejo od pradavnih časov na nas in v nas. Človek se je sicer res v veliki meri osvobodil vnanjih naravnih vplivov. Gradi si varne domove že tisočletja, prisilil si je ogenj v svojo službo in se je naučil umetnosti oblačenja, pa ne kaže vplivov letnih dob tako močno kakor živali. Par- jenje in valjenje živali, ki žive v prosti naravi, sta prilogodena okolici, letni dobi in klimi. Vsak šolarček razume, da se kos, žolna, ščinkavec in škorec ne morejo izleči baš v času, ko pokrivata sneg in led polja in gozdove in ko ni ne sadežev ne žuželk. A nekaj naravne zakonitosti, ki ji je bil podvržen tudi človek v pradavnih časih, še vedno polje v nas. Statistična raziskovanja kažejo, da se po vseh deželah rodi največ otrok v februarju, da je tedaj maj povsod glavni čas spočetja. Toda pomlad in ljubezen nista samo luč in razkošje. Globoka tragika je v tem, da ima tu narava glavo z dvojnim obličjem, enim lepim, drugim grdim. Statistika zločinov kaže, da zločini, ki so v kakšni zvezi s čutnostjo in erotiko, spomladi silno na-rasejo in da doseže njihovo število višek v maju in juniju. Istotako se dviga spomladi mahoma krivulja samomorov ter doseže višek aprila in maja, čisto podobno je s krivuljo duševnih obolenj. To je skrivnost pomladi, da deli obenem lahko srečo in nesrečo. Še davno nismo rešili te skrivnosti, čeprav so se bavili ž njo že nešteti raziskovalci. Gotovo pa je, da je pomlad doba velikega vznemirjenja in temu vznemirjenju je pripisati vse, kar je dobro in slabo, kar navdušuje in nas tlači v kraljestvu Venere. A s tem skrivnosti pomladi seveda nismo razjasnili, kajti ne vemo, kaj je v bistvu to, kar nas in posebno mlade ljudi tako blaženo vznemirja, kaj žene srca drugo k drugemu in umetnika, pesnika ter duha do večje delavnosti, kakor ne vemo, kaj poganja človeka v najglobljo turobnost in ga sili, da zaključuje svoje življenje baš v dneh, ko se vzbuja novo življenje. Da sta ljubezen in smrt do neke mere združeni že po naravi, dokazuje dejstvo, da je zlasti v nižjem živalskem svetu doba parjenja in spočetja tudi doba velikega umiranja. Neke žuželke poginejo, čim so izvršile svojo veliko nalogo: da so spočele novo življenje. Koliko bitij pa pogine v velikih ljubezen- skih bojih za samico v prosti naravi! Tudi to je s stališča narave potrebno, ker tu se uveljavlja naravni izbor: naj-krepkejši in najzdravejši individij, tedaj najpripravnejši za vzdrževanje vrste, zmaguje in obnavlja svoje lastnosti v potomstvu. Tisoč in tisoč sokov se pretaka v mladi pomladi, solnce sije vse drugače, rvež dih veje čez polja in gozdove. V svoji krvi čutimo in ni dvoma, da prehaja nekaj neznanega od zunaj v naš krvni obtok, neke neznane malenkosti z ogromnimi učinki. Moderna medicina nam je dokazala v zadnjih desetletjih (vse govori danes o hormonih in vitaminih), da imajo takšne Potujoči roji metuljev Roje metuljev, ki se selijo iz kraja v kraj, so že večkrat opazovali v raznih delih sveta in celo nad morjem. O vzrokih preseljevanja se je že domnevalo to in ono, a šele nedavno nam je o tem sporočil nekaj natančnejšega Američan Austin H. Clark, ki je predvsem opazoval roje metuljev v okolici Washingtona. Ugotovil je, da se pri nekaterih vrstah selijo tudi posamezne živalice in da se iz tega nagona družijo v roje, zlasti še, ker se metulji v nekaterih letih čezmerno razmnože. Preseljevanja pa se utegnejo sprožiti tudi v malenkosti v zamotanem ustroju našega telesa odločilno vlogo za naš počutek in za naše življenje sploh. Nekaj takšnega mora prehajati v nas iz mlade pomladi, a kaj in kako — o tem se biologi in kli-matologi, psihologi ter filozofi še vedno samo pričkajo. Vendar mladina si, hvala Bogu, ne teži glave s takšno učeno šaro in to je prav. »Vso svojo slavo in vse imetje bi dal za to,« je dejal nekoč neki slavni, sivolasi francoski učenjak, »če bi me mlado dekle še enkrat tako poljubilo, kakor v mladih dneh!« O skrivnosti pomladi velja bolj nego za vse drugo Goethejeva beseda: »Siva je, dragi prijatelj vsa teorija, a zeleno je življenja zlato drevo!« primeru, da na nekem kraju odmre rastlina, ki jim je dotlej služila za hrano. Opazoval je tudi, da so bili včasi v rojih sami, nanovo izleženi samci. Pri nekaterih vrstah metuljev namreč zdrži skupaj le omejeno število samcev na istem arealu, večina pa se preseli drugam. Potujoči roji metuljev pa nasprotno s pticami selivkami niso nikoli usmerjeni proti nekemu določenemu cilju, marveč se selijo čisto na slepo iz kraja v kraj. Pomlad v grofiji Sussex na Angleškem ---- Dr. Vlad. Travner Upepeljevanje v modernih krematoriiih Prah si in v prah se povrneš. (1. Mos. 3, 19) roblem upepeljevanja mrličev v modernih krematorijih je postal v zadnjem času tudi pri nas _____aktualen. O njem so poročali že večkrat naši dnevniki in zanj se zanimajo vsi sloji, posebno izobraženci. Število pristašev ognjenega pogreba raste pri nas od dne do dne in pričakovati smemo, da dobimo v doglednem času tudi v naši domovini prve krematorije. Saj se je ta moderni način pogreba udomačil v zadnjih desetletjih skoraj v vseh kulturnih državah in saj govore zanj vsi razlogi higiene, estetike in narodnega gospodarstva. Ne manjka pa tudi nasprotnikov, posebno iz cerkvenih krogov, ki smatrajo upepelitev mrličev za novodobno pa-ganstvo in nepotrebno novotarijo. Namen te razprave je, podati čitateljem splošno, pa jasno in stvarno sliko o tem perečem in zanimivem vprašanju.1 A. Zgodovinski razvoj in statistični podatki2 Povsod in v vseh časih so posvečali ljudje posebno skrb svojim pokojnim. Za način oskrbe, t. j. za pogreb pa so bile merodajne vsakokratne verske predstave in čuvstva, življenjske in socialne prilike, klimatične razmere in še mnogi drugi razlogi. To dokazujejo mogočne tisočletne piramide, v skalo vsekani grobovi, sijajni mavzoleji in spomeniki, bajni zakladi, ki so jih prilagali pokojnim, pa tudi preproste gomile in skromne žare s pepelom. Tudi tam, kjer obešajo narodi in plemena mrtvece na drevesa, kjer jih mečejo v svete reke (n. pr. v Ganges) ali 1 Literatura je ogromna. Za razpravo sem uporabil številne — posebno nemške — strokovne liste, brošure in knjige, kakor tudi notice iz naših listov. Mnogo podatkov sem dobil od društev »Die Flamme« v Gradcu in »Ogenj« v Zagrebu in Mariboru. 2 O zgodovini sežiganja (upepeljevanja) mrličev bi se dalo napisati obširno delo. Ker pa je predmet razprave le moderno upepeljevanje mrličev v krematorijih, opišem starejšo zgodovino le v splošnih obrisih, ki so potrebni za razumevanje modernega gibanju. v morje, kjer jih izročajo svetim krokodilom, jastrebom in drugim živalim v plen, da celo tam, kjer služijo mrliči ljudem kot hrana, so odločilni v prvi vrsti verski nazori in ljubezen do pokojnih. Skoraj vedno in povsod pa sta prevladovala dva načina pogreba: pokop in se- Jan Hus žiganje. Pogosto sta se v teku stoletij — tudi pri istem narodu — izmenjavala, večkrat tudi obstojala eden poleg drugega. V splošnem so pokopavali mrliče v »materi zemlji« miroljubni poljedelski narodi, medtem ko so jih bojeviti nomadski narodi sežigali. Grki so že v najstarejših časih trupla pokojnih običajno upepelili, kar nam dokazujejo slikoviti opisi v Homerjevih spevih. Rimljani so mrtvece prvotno pokopavali. Nekako od 3. st, pr. Kr. pa se je pri obeh narodih splošno uveljavilo sežiganje, ki je veljalo odslej tudi za odličnejši pogreb. Pokopavali so samo sužnje, reveže in očividne sovražnike bogov, t. j. tiste, ki jih je ubila strela in ki so sicer umrli nenadne smrti. Sežiganje je bilo seveda enostavno in se ne da primerjati z upepeljitvijo v sodobnih krematorijih. Mrliče so sežigali na posebnih za to določenih tlakovanih in s kamni obdanih prostorih, kamor so postavili grmade (rogus) iz 2—3 m dolgih brun. V sredi je bil navpično postavljen kol, kamor so pokojnika privezali ali pri-bili za noge. Grmade so često okrasili s kipi, prti, oblekami in orožjem, v ogenj pa metali manjše daritvene živali, posebno ptice kot simbole osvobojenih duš. Sežiganje na grmadah je bilo silno neokusno. Mrliči so se cvrli in pekli v lastni masti in povzročali tako strašen smrad. . Zato so imenovali Rimljani sežigališča satirično »culinae«, t. j. kuhinje. V Rimu je imela boginja smradu Mephitis na tem mestu celo svoje lastno svetišče. Smrad so skušali ublažiti s tem, da so metali v ogenj razne dišave in cipresne veje. Šele pozneje so prestavili sežigališča kakih 2000 korakov od mesta. Z ogorki lesa, orožja, obleke itd. pomešane ostanke mrličev so pokopali v žarah, večkrat pa tudi pustili na licu mesta. Pogosto — posebno pri revnejših slojih — so trupla samo obžgali in nato pokopali. To je bila nekaka kombinacija obeh vrst pogrebov. Sežiganje se je ohranilo v splošnem do končne zmage krščanstva, četudi so pozneje pogani mrliče večkrat pokopavali v sarkofagih. Prvi kristjani so svojce brez izjeme pokopavali. Glavni vzrok je bilo napačno pojmovanje nauka o vstajenju, ker so mislili, da je sodni dan tako blizu, da trupla ne bodo strohnela. Tudi naj bi bila razmesarjena telesa njihovih mučencev vidni znaki duhovne zmage in vzgledi krščanskega junaštva. Nadalje je vplivalo sovraštvo proti splošnim paganskim običajem. Slednjič so bili prvi spoznavalci Kristusovega nauka večinoma sužnji in reveži, ki niso imeli sredstev za sežiganje. Ko pa je zmagala nova vera, so smatrali pravoverni kristjani paganstvo in krivo-verstvo za najhujši zločin, za kar je bila določena smrt na grmadi. Zato je veljalo tudi sežiganje pokojnih kot nečastno. Slednjič je Karol Veliki 785 prepovedal sežigati mrliče pod smrtno kaznijo. Četudi je ta kruti zakon veljal prvotno le za podjarmljene Sakse, kjer je bilo sežiganje prastar običaj, se je kmalu razširil na vse krščanske narode. V Evropi se je ohranilo sežiganje par stoletij le še pri Prusih (kjer ga je zatrl pozneje nemški viteški red) in pri Rusih. Tako je tudi v naši domovini izpodrinil pokop prastari slovanski običaj sežiganja. Odslej so bili — seve neprostovoljni •— »pristaši« sežiganja le še krivoverci in čarovniki. Proti koncu srednjega in v začetku novega veka pa je zgorelo na grmadah toliko »zločincev«, da je bilo često sežiganje — pri živem telesu ali po poprejšnji usmrtitvi — običajen pogreb. Med njimi so bili najodličnejši možje svojega časa kakor Jan Hus (+ 1419), Hieronim Savanarola (+ 1498), Giordano Bruno (f 1600) in še mnogo drugih. »Čast pokopa« so imeli pogosto le njihovi preganjalci. Nazori, da je sežiganje sramotno in pagansko, so se spremenili v dobi renesanse in humanizma, ko je oživelo zanimanje za antično kulturo. Prvi, ki se je vsaj teoretično bavil s tem problemom, je bil telesni zdravnik in tajni komornik papeža Aleksandra VII., Matija N o 1-d i, ki je- že 1656 s papeževim privoljenjem priporočal sežiganje iz estetičnih in higienskih ozirov. Četudi se njegova ideja iz tehničnih razlogov ni uresničila, je njegovo delo važno, ker dokazuje, kako »utemeljeni« so ugovori nasprotnikov, da nasprotuje sežiganje krščanskim (ozir. katoliškim) načelom. Zanimanje za upepeljevanje pa se je zbudilo v dobi prosvitljenega absolutizma (18. st.). Značilno za ta čas je, da je pruski kralj Friderik Veliki (t 1786) že 1741 v svoji oporoki določil, da se mora njegovo truplo »po rimskem načinu« upe-peliti za primer, če bi padel v vojni. Le dinastični in rodbinski oziri so bili vzrok, da se ta namera po smrti ni uresničila. Sem ter tja so v tej dobi upepelili mrliče, običajno — zaradi odpora cerkve — skrivaj (po pokopu), včasi tudi očitno, posebno če se svojci pokojnega zaradi svojega socialnega položaja niso ustrašili pretenj duhovščine. Tako je dal n. pr. 1752 grof Hoditz sežgati na grmadi truplo svoje pokojne žene roj. mejne grofice Beyruth. Prva država, ki je svojim državljanom oficielno priznala pravico do upepelitve je bila Francija v času, ko so zmagale ideje francoske revolucije. 1799 je izrekla namreč administracija departementa Sei-ne, da je sežiganje zakonito dopustno. Temu naziranju se je naslednje leto pridružil policijski prefekt v Parizu. Iz tega časa nam je znanih več slučajev sežiganja. Tako je bilo n. pr. že 1794 na Marsovem polju v Parizu sežgano truplo zdravnika Beauvaisa. Zanimivo je, da je tudi Napoleon I. kratko pred svojo smrtjo na Sv. Heleni izrazil željo, da se njegovo truplo upepeli. Kakor mnogo drugih, se mu tudi ta želja ni spolnila. Domovina modernega upepeljevanja pa je Italija. Tu so se borili za idejo šte- vilni zdravniki kakor Pini, Rota, Ayr, Anelli, Amati, Gorini i. dr. 1869 je sklenil mednarodni medicinski kongres v Fi-renci, da se naj uvede fakultativno sežiganje. Temu sklepu so se isto leto pridružili prostozidarji v Napoliju. Splošno zanimanje za sežiganje pa se je zbudilo, ko so 1. XII. 1870 v Firenci sežgali po staro-indskem obredu truplo tam umrlega radže iz Kelapurja. Že 1873 je bilo upepeljevanje mrličev v Italiji zakonito dovoljeno. Medtem sta izumila profesorja Poli v Milanu in Brunetti v Padovi posebne peči, kjer se je izvršilo upepeljenje primeroma hitro in brez posebnih stroškov. 1875 je zgradil Poli v Milanu prvi moderni krematorij, ki je začel obratovati naslednje leto. Sredstva za zgradbo je dal trgovec A. Keller iz Curiha, ki je v to svrho zapustil 1874 znatno vsoto. S tem se začne v zgodovini upepeljevanja mrličev nova, moderna doba. Iz Italije se je širil pokret po vsem kulturnem svetu, posebno tja, kjer so bila tla že pripravljena. Zaradi odpora cerkvenih krogov je gibanje napredovalo v prvih desetletjih le polagoma. V zadnjih desetletjih —■ posebno izza svetovne vojne — pa se širi z vedno večjim uspehom in naglico. Ta ogromni razvoj naj pojasnijo naslednji statistični podatki. (Dalje) 3SSSS Drevo, ki ga mori kuga že nekaj let se opaža v nekaterih predelih Evrope v nasadih brestov neke vrste epidemična kuga, ki grozi popolnoma zamoriti to lepo drevje. Takoj po vojni so opazili to bolezen na Nizozemskem. Listje napadenih dreves začne veneti, drevo ne poganja več nov;'! vejic in slednjič popolnoma odmre. Sprva so dolžili bolezni neki bacil, pozneje pa nekega lubadarja, ki se res večkrat najde v lesu obolelih dreves. Sedaj je pa skoro točno dognano, da je kriva bolezni neka gliva, proti kateri je pa znanost za enkrat še brez moči. Tudi cepljenje zopar bolezen se ni obneslo. Pojav pa je zanimiv zp.radi tega, ker nam do neke mere pojasrijuje, kako je mogoče, da so nekatere visoko razvite oblike rastlinstva davnih dob kar nenadoma zginile. Ali je bil povzročitelj brestove kuge zatro-sen, ali pa je morda že poprej vegetaril kot nedolžna zajedalka, ki je nato skokoma preživela mutacijo, ni znano. Pač pa je ta domneva zelo verjetna in ima morda marsikaj skupnega tudi s pojavom nenadnih kužnih bolezni, ki dostikrat čisto nepričakovano obiščejo človeštvo. Balon se je razvil iz ideje, ki je nastala 1. 1782. Ob tistem času so ljudje že izdelovali platno. Opazovanje, kako se dviga dim v zrak, je bilo še nesorazmerno In vendar je trajalo toliko časa, da je človek združil ti dve dejstvi in jima dal namen. Roger Bacon, ki je živel v 13. stoletju, je prav za prav že imel nejasno balonu. Očividno je ta. učenjak slutil, da ima tudi zrak svojo težo. Pisal je o nek Dr. Ivan Lah Pavlom Pavlovlče je si zdaj, dragi Pavel Pavlovič? Kadar zašije zelena pomlad na slovensko zemljo, se spomnim nate. Kje si zdaj? Ali si srečno prestal viharne čase krvavel, svetovne vojne, rdeče revolucije in ruske lakote? AH te je morda zanesla k nam v Evropo in deliš z mnogimi drugimi usodo izgnanstva, ki je skoraj hujša od smrti? Ali si se prilagodil morda razmeram in životariš kje po petrograjskih ulicah kot skromen urednik in se spominjaš davnih, lepih in veselih časov? Povsod te iščejo moje misli in si skušajo razrešiti uganko pre-čudno, da bi odgovorile na toliko vprašanj, ki jih vzbujajo spomini na tebe. • In zdaj je zopet pomlad, slovenska pomlad, ki si jo občudoval celo'ti, razvajeni otrok visokih hiš, vsakoletni gost svetovnih letovišč in malonavdu-šeni občudovalec prirodnih lepot. Ali se spomniš še kaj na to slovensko po- mlad? Na ono najlepšo našo pomlad, ki sva jo občudovala skupaj, ko se je zdelo, da so naše gore obsijane od rdeče-žarečih plamenov, ki segajo z Balkana. Takrat je vse drugače sijalo soleče, pomlad je drugače zelenela in naše gore so vztrepetavale v nemirnih odsivitih, kakor da se v njih osrčju gibljejo neznane sile, ki stresajo podzemlje v nemirnem pričakovanju nečesa velikega. To je bilo leta 1913. Takrat je stopila v mojo sobo visoka dama in naznanila: »Te dni dospe Pavel Pavlovič. Važna osebnost. Prosim vas, da ga sprejmete!« Kako ne? Kdo bi ne sprejel z veseljem. Pavla Pavloviča, ki prihaja iz Rusi je, iz tiste naše Rusije, ki... Ccmu slavospevi! Saj je bilo dovolj, da prihaja gost, ki bo mogoče z njim govoriti o toliko važnih stvareh. Že ime samo je bila vizitka: Pavel Pavlovič, ki se zanima za slovanska vprašanja, išče kulturnih zvez, proučuje razmere itd... votli krogli iz bakra ali druge primerne, kar moči stanjšane kovine, napolnjeni z . vzduhom ali tekočino, tako da bi jo bilo moči spustiti v ozračje.« Mnogo let po tem je obšla Jožefa Galiena misel, da bi bil zrak na visokih gorah posebno v take namene. Sprožil je celo predlog, naj bi na vrhu gora nalovili velike količine zraka. S tem redkim zrakom je hotel napolniti večje število vreč, jih nesti z višav v in izpustiti zrak v ogromno zračno ladjo, ki bi bila miljo dolga in miljo široka. Obetal bi taka ladja nosila -»okoli petdesetkrat večji tovor, nego ga je zmogla Noetova barka .<. Kdo bi se ne veselil na prihod takšnega gosta. In res, čez nekaj dni je potrkalo na mojih vratih in v sobo je stopil počasi in z globokimi pokloni sam Pavel Pavlovič. Še nikoli ga nisem videl in vendar se mi je zdelo, da sem ga že nekje srečal. Kje? Kje? Na petrograjskih ulicah, ali v restavraciji na Njevskem prospektu, ali v uradni palači? Ali pa sem ga srečal morebiti samo v Gogoljevi komediji, v romanu Turgenjeva, ali na Rjepiinovi sliki? Bog ve, a bil je popolnoma takšen, kakršnega setn si predstavljal, in zdelo se mi je, da je stopil pred me moj stari znanec. »Zdravstvujte, zdravstvujte, Pavel Pavlovič! Zelo prijetno mi je, da vas vidim. Prosim vas, izvolite!« Počasi je sedel na naslanjač in se ozrl po sobi. »Da, zelo prijetno. Jaz sem na potovanju! Iz ministrstva ... Zanimam se za agronomijo... Vi ste bili v »Ruskem zrnu?« »Da, da ... A vi... za agronomijo?« Dobro, dobro... Napravili bomo izlet na deželo ...« »Da, da... No, to se ne mudi. Časa je dovolj. Ljubljana je majhno mesto.« »Da, da, tu ni nič posebnega. A razgled je prekrasen. Pojdeva na Grad ... In v Mestni log pojdeva, tam so še spomini na kongres, na carja Aleksandra ...« »No, da, veste, mene bolj zanima agronomija ... Sicer pa izvolite, kakor vam drago. Ali imate čas, da ...« »Prosim, prosim, z največjo radostjo, spremim vas po mestu in pozneje na Bled...« »Da, cul sem, da je Bled zelo lep. No, jaz sem bil v Biarizzu.« »A tako!... Vi se že vračate?« »Da, jaz se vračam i/_ Evrope. Bil sem v Nemčiji, Franciji, Španiji, Švici, Italiji...«' »To ste študirali agronomijo ...« »Da,« je pritrdil nekoliko zmedeno, kakor da to ni važna zadeva. »No, to je lepo. Videli ste mnogo zanimivega ... Pri vas v Rusiji zdaj hitro napredujete. Zanimanje za narodno gospodarstvo, za kmetijstvo, za prosve-to...« »No, da. agronomija ie' važna stvar.« »To ste v Nemčiji videli lepo urejena posestva.« »Videl, videl, a Francija ie zanimivejša, Španija ima dobro vino.« »Da, da. V Rusiji ga vam manjka. Tam imate skoraj samo importirano...« »No, da ...« »To so milijoni.« »Ničevo ... No, tudi Švica je zanimiva.« »Seveda švicarsko zemljedelstvo je za vaše kraje malo primerno: tam gora, pri vas ravnina, prostranstvo ...« »Saj pravim: švicarske gore...« "No, da, gore. Tudi naše gore... »Videl sem jih, no, švicarskih ne dosegajo, tam je komfort.« »Da, .da... In tudi v Italiji ste bili, Pavel Pavlovič. Tam je prav za prav za vas malo poučnega. Italijanska agronomija nima z rusko nič skupnega.« »No,« je zategnil Pavel Pavlovič, »tam so lepa mesta. Benetke so mi zeio ugajale...« »Da. Benetke,« sem pripomnil, »toda v Benetkah ni polja.« »Ničevo, a tam je morje, krasno mesto ...« »Da, morje... In cerkve in palače. Galerije slik. Ako je človek na poti, ni treba, da bi se zanimal samo za agronomijo.« Pavel Pavlovič me je gledal z mirnimi očmi, kakor da pričakuje nadaljnjih vprašanj. »Vi imate sedaj pri ministrstvu prav poseben oddelek za pospeševanje ruskega kmetijstva in strokovnjake pošiljajo na poučna potovanja...« »Da, da ...« »V tem je bodočnost Rusije. Ta ogromna zemlja. Videl sem jo.« »Kako vam je ugajalo v Rusiji?« »Zelo mi je ugajalo. Zanimiva zemlja ...« »No, Rusija,« je rekel s pomilovalnim nasmehom, »tam je malo zanimivega.« »Vse je odvisno od tega, kaj koga zanima. Mene na primer je zanimalo vse, kar sem videl. Tudi poljedelstvo. Razstava v Kijevu me je presenetila.« »Da, toda pri nas ...« »Vem, kaj hočete reči. Vi Rusi radi gledate z nekakim omalovaževanjem na Rusijo. Preveč obožujete Evropo. Zame je bila Rusija zanimivejša od Evrope, in videl sem mnogo dobrega ...« Pavel Pavlovič me je gledal nekako začudeno. »Morebiti sem io gledal nekoliko s slovanskimi očmi in zato je bila tem zanimivejša,« sem pripomnil. »Kako to mislite?« »Iskal sem v nji odgovora na naše davno vprašanje.« »Na kakšno vprašanje?« »Vprašanje, ki so ga postavili že naši stari dedi: Kaj nam more biti Rusija?« Oči Pavla Pavloviča so se nekoliko oživile. »Kaj vam more biti Rusija?« je ponovil, kakor da ne razume vprašanja, zato sem nadaljeval: »V Rusijo je mogoče komaj verovati, — je rekel Tjutčev — toda to je bilo skoraj pred sto leti. Zdi se, da smo vanjo bolj verovali mi nego vi — in moram reči, da nas je ta vera dvigala.« »Kakšna vera r« »Vera ... Čudna vera, morda iluzija in vendar skoraj del naše narodne vere. Morda vam je znano, da je odkril Rusijo Evropi diplomat Žiga Herberstein, ki je preživel svojo mladost pri nas v Vipavi. Znal je slovensko in si je ceJo v Moskvi pomagal z našim jezikom. Napisal je veliko delo o Rusiji in od takrat se pri nas vedno ponavlja misel, da srno del skupnega velikega naroda.« Pavel Pavlovič je gledal vedno bolj začudeno. »In iz tega je nastala vera, da more nam Rusija pomagati... Naslanjali smo se ob njen kulturni svet. Ne vem, kako bi vam to povedal... Verjeli smo skoraj, da bi nas mogla rešiti...« Pavel Pavlovič se je vznemiril. »Kako rešiti?« »Tako... Prav za prav ne ona, ampak naša vera, recimo slovanska vera. Pri veri je skoraj vedno tako, da ni glavna stvar, kako močan je Bog, v katerega veruješ, ampak kako močna je tvoija vera v njega, kajti edino ta vera ti pomaga... V veri je moč. Zdaj boste razumeli, kaj nam je bila Rusija. In jaz sem se hotel prepričati, kaj nam more biti...« »No, in? ...« »Razumeli boste, da me je radi tega vse zanimalo. Spoznal sem, da je naša vera opravičena.« »'V čCm?« »V tem, da nam še vedno daje sile v našem boju.« Pavel Pavlovič me je gledal, kakor da govorim o njemu popo.lnoma tujih stvareh. Zato sem hotel navesti pogovor zopet na agronomijo. »Kakor veste, nam je težko. Nas je malo. Poldrugi milijon... Borimo se na --ssgas- Izakova katedrala — brezbožni muzej Najlepšo rusko cerkev, znano Izakovo katedralo v Ljeningradu, koje zgradba je stala 23 milijonov rubljev, so spremenili sovjeti v brezbožni muzej. V 100 m visoki kupoli - || svojem oddel^ g^upina afriških za- c morcev v pes| DESNO (od \ leve proti ae gltupina Maročanov. £ »"■iS — Senegalgj ^ s svojo družico. | — Spodaj; j jjoica iz francoska § vzhodne Afrjj ^ na odmoru. — | Mlade Kamt [e — Zirafa in noJ | jovoru o^vvv^sooooooooioooooooo^ ■■ x"3ciot )000006000i joooc 30000000 iirt* m Žooooooocxxxxx)Ooooooooocxxx)ooooooc5ooooooooooooooooo^ i000C»CO0000000000txxXXXXX>D00CK30000000^ €0000000000000000000000000000000000000c docoooooooocoocoockxxxxx)oo(doooooooooooooooo 000000., 8 5 X C §i cboooooooooocapou IS Po. JO-OOUUOCXXXXXX>COOOCOOOOOOOOO ^ , "'-^-^orvv^OOOOOOOOOOOOOOCOOOOOP^ mmmm t$ m%. II MiiiiMi^M tSSSi^. I »11 fflF •M cilllslil iiii :* N m^^mMp - ; - 1 - > 4MMMMI IISlTOil MU j TJLlA. H ONA Roman Spisal Ivan Podržaj 19. nadaljevanje Marija je hlipala, grabila blazino nad glavo, se tresla in jecljala s šepetaj očim glasom. Posekaj trenutkih čudovite zapeljivosti, sočutja in strasti je po« kleknil Elij k postelji in se oklenil njenih nog. — Saj me ljubiš in veruješ... je proseče stiskal njena kolena. Zamahnila je z roko, kakor da noče slišati njegovih vihrivih besed, ni pa premaknila nog, ki so jih stiskale njegove trepetljive roke. Dvom v trajnost njene ljubezni, ki je že nekaj tednov razjedal njegovo dušo, se je spremenil v strah pred koncem, ki si ga ni mogel misliti. — Elij, je zdajci spregovorila z ihtečim glasom in takoj umolk« nila. — Zakaj se razburjaš in se mučiš? je vstal, se približal vzglavju in se sklonil nad njeno z blazino pokrito glavo. — Elij! mu je krčevito segla okoli vratu in ga privila k sebi. — Da, Elij je tvoj in Marija je njegova! se je preril do njenega lica in ga poljubljal v zmerom tesnejšem objemu njene roke, da so se prsti njegovih nog komaj še dotikali tal. — Kaj ne, da si moj, samo moj? ga jc stisnila tako tesno okoli vratu, da je zaječal pod pritisom njene roke. — Te boli? ga je stisnila še bolj in se zagrizla v njegovo brado. — To ne boli, je dejal sladoželjno in položil glavo tik njene. — Ne? je srknila vase in se stresla. — Ne, draga, ne... je vohljal po njenih prijetno ščegetljivih laseh. Nenadno ga je spustila iz objema in vzdihnila. — Že spet? je odrinil blazino in ji gledal v globoke, izzivajoče oči, ki jih je bila uprla v njegove. — O, te oči! je pritisnil nanje svoje vroče ustne, — Te oči, praviš, da so tvoje, pa morajo plakati zaradi tebe. je vzdihnila in on je začutil na svoji ustni grenkoben okus sveže solze. Pobožal jo je po gladkih, ko oglje črnih laseh, jih poljubljal in nežno ljubkal. — Kaj je, duša? •— Ali me ljubiš? Resnično? Za vse življenje? — Resnično in za vse življenje, če me ljubiš tudi ti tako. — Če... se je zlovoljno obrnila proti oknu. — Da, Marija! Ne morem si misliti, da bi bilo vse to, kar naju druži, samo čutno ljubezničenje, omejeno na čas in kraj ... — In če ni odvisno od naju? mu je naglo segla v besedo. — Samo od naju, samo od tebe, draga! je rekel z odločnim glas som, ker je bil razumel smisel njenega vprašanja. — Od mene? Samo od mene? se je začudila. — Da. Samo od tebe! — Ali ne vidiš, da sem tvoja? — Velika ljubezen ne pozna ovir- — Elij? — Elij! se je okrenila k njemu. V njenih očeh je zablestel brezumen gnev. Bliskovito se je dvig« nila, se postavila predenj in rekla: — Vendar ne misliš, da bom tvoja obnožnja! Prsi so ji zakipele in njen pogled je bil sovražen. Oba sta molčala. Tiktakanje budilnice je odmevalo v nenadni ti* šini nalik okornemu nihanju stare stolpne ure. — Ti molčiš? se je oglasila Marija. Elij je nemo prikimal. Zgrabila ga je za roko in vprašala: — Ali misliš, da je to ljubezen? Molče je pokimal. Spustila je njegovo roko. Kri ji je pordečila lica, ko je rekla: — Nisem ženska te vrste! Elij bi si bil najrajši odgriznil jezik, pa je rekel mirno: — Ne, nisi. Stresla je ramena in zamrmrala nerazumljivo besedo. Mučna tišina. Osupli pogledi. Zunaj je začel naletavati sneg. Eliju je bilo kakor človeku, ki ga prevzema opojna varljivost daljne sreče in se v svoji zamami ne zaveda blaženih trenutkov se« danjosti, edine resnične srečnosti, če je sreča ugodje in užitek živ« Ijenjskih dobrin. — Zakaj molčiš? je prekinila neznosno tihoto. Molčal je in gledal skozi okno bele kosmulje, ki so se leno vrtin« čile v motnem zraku. — Praviš, da me ljubiš... je stopila bliže k njemu. Njen obraz je bil mirnejši. — Dvomiš morda? ji je vdano pogledal v blesteče oči. — Zakaj me potem žališ? — Bog, ki veruješ vanj, je umolknil in uprl pogled vanjo. — Pusti ti mojega Boga! je šiloma odtrgala svoj pogled od nje* t govega. — Spoštujem ga kakor vse, kar je tvoje. • — Ne šali se in pomisli, da bi bilo bolje za oba, ko bi tudi ti ve« roval vanj. Elij je strmel preko nje v steno in molčal. Mahoma je začutil na sebi njene svetle oči. Pogledal jo je in videl na njenem obrazu hladen izraz, ki je razodeval razočaranje nad njegovim vedenjem. — Nekaj se je zgodilo. To vem, je rekla s trdim glasom. — Tudi jaz čutim to, je dejal, ne da bi bil odmaknil svojih oči od nje. Stala je pred njim rahlo usločena in z nagnjeno glavo. Roki sta jI zdaj pa zdaj nemirno trzali ob životu. — Kaj čutiš? — Nekaj težkega. Nekaj, česar še ni, pa mora priti! je potegnil z roko po laseh in zaprl oči. — Pa mora priti... je žalostno ponovila in se zagledala v okno, ki so plesale pred njim drobne snežinke Elij je vzbočil obrvi in rekel: — Marija! — Ah! se je mukoma iztrgalo iz nje. Stopil jc k njej, ji razklenil sklenjeni roki, ju držal v svojima in rekel: — Rad bi govoril s teboj. — Govori, je odvrnila brezčutno. — Tu j c mrzlo, si rekla. Pojdiva ... — Mene ne zebe, mu je segla mrmraje v besedo in iztrgala svoji roki iz njegovih. Nekaj trenutkov sta molčala oba, ko je zdajci zavrtela z glavo in sc nasmehnila: -— Včasi te ni zeblo. S smehljajem na ustnicah sc je naslonila nanj in vprašala: — Ali je kava pripravljena? Njen nasmeh ga je prijetno presenetil. Pobožal jo jc po licu in rekel: — Takoj bo. Ali greš z menoj? Šla sta v kuhinjo. Marija se je poigravala z mačko in jo ljubkala. Zdaj pa zdaj se je ujel njegov pogled z njenim, govorila sta redke, vsakdanje besede kakor slučajna znanca v tujem svetu. Ko se je zmračilo in je Marija izpila kavo, jo jc prijel za prste, ona pa je vstala in rekla: — Kmalu bom morala iti. — Zakaj si tako čudna danes? Vsa druga se mi zdis. — Jaz? jc zahihitala in stopila v prednjo sobo. — Marija! ■— Počakaj! jc zaprla za seboj kuhinjska vrata. Eliju sc jc upiralo igrati vlogo zaljubljenega bernjavsa. Ljubezen, mogočno čuvstvo blazne omotice, ki opaja človeška srca do nezave« sti, je sama brez srca. Vsa njena resnična in namišljena zagonetnost je zgolj temna igra pri rodni h sil, ki se je zave človek šele potem, ko se jc že naveličal nasilnega ižcsa njenega zmagoslavja. Kaj hoče še, si je mislil, ali ni dovolj, da jo ljubi, ne da bi vedel, kdo je? Dobra je in lepa, otrok solnca in morja in to je vse, kar ve o njej! Bes tc lopi! je odgnal mačko, ki se,11111 je dobrikala ob nogah. Stopil jc k lavi in si v nenadnem razburjenju natočil likerja. Ko je zagledal na pladnju, ki ga je bil ponoči postavil v lavo, polno šilce, iz katerega je pila Marv, ga je obšla sladka odrevenelost. Spomnil sc je, kako je Marv odklonila, da izpije zadnjo čašico, ko jc bil nazdravil njeni sreči. Mrzlično je segel po šilcu, pobožno pritisnil njegov rob na ustne in slastno srkal črno tekočino. Omamljen od spomina na njen pojav je nagnil šilcc, da izpije v dušku, ko jc začutil na jeziku nekaj trdega. Naglo je izbrusil in na njegovi dlani se jc zablestcl tenak obroček. Vitek pr« stan z drobnim rubinom, ki ga je bil videl na njenem prstu. Ves zmeden jc prisluhnil. Ujno jc izpraznil šilce, ki si ga je bil natočil, postavil oba nazaj v lavo in stopil k vratom. Zamolkel klic ga jc vzdramil. Spustil jc prstan v hlačni žep in razburjen odprl vrata. Na pragu delovne sobe je stala Marija. V drhteči roki jc držala knjigo. Njen obraz je bil neizrekljivo trd. — Kaj se jc zgodilo? je vprašal s tresočim glasom. Marija je krčevito stegnila roko in spustila knjigo na tla. — Kaj jc? je ponovil sočutno in stopil k njej. Pahnila ga je od sebe in hotela nekaj reči, toda glas ji je usahnil in vsa jc trepetala. Od trlere d® oklopne križarke d starih narodov lahko štejemo drali zgolj po Sredozemskem morju, mar- med pomorce samo Egipčane in več so prišli skozi Gibraltarsko morsko Babilonce. Ti so imeli že v če- ožino prav do obal Atlantskega oceana, trtem in petem stoletju pr. Kr. Smer vožnje na odprtem morju so umeli ladje nizkega trupa na vesla, ki so se pa natančno določevati po stanju zvezd, s v prav ugodnem vremenu kretale tudi z čimer so položili prve temelje pomor- vetrom s pomočjo jader. Ladje so slu- stva. Tudi Feničanom so služile ladje žile skoro izključno trgovskim poslom, zgolj za trgovino. Šele po devetem ste- t v obrambo pred roparskimi napadi so mele na krovu tudi posadko lokostrel-cev in suličarjev. Babilonci in Egipčani so pluli le po rekah, dočim so se na morju previdno držali obale. Prvo ljudstvo, ki se je upalo na široko morje, so bili šele Feničani. Ti drzni mornarji niso ja- letju pr. Kr., ko so se zapletli v asirsko-babilonske in egiptske vojne, se je pokazala potreba po gradnji posebnih vojnih ladij, ki so bile potemtakem prve na svetu. Za napad po taktičnih načelih ter za uspešno zasledovanje sovražnika po po- Razvoj ladje v teku tisočletij 1. Iz drevesnega debla izdolbena piroga primitivnih ljudstev. 2. Egipčanska ladja '?. 17. stoletja pr. Kr. 3. Rimska triera iz 3. stoletja pred Kr. 4. >Koga« iz 14. stoletja. 5. Kolumbova karavela »Santa Maria«, s katero je 1492 odkril Ameriko. 6. in 7. Ladje nemške »Hanse« iz 16. in 17. stoletja. 8. Fultonov parnik »Clermont,: (1807) Nelsonova bojna ladja »Victory« iz vrste linijskih ladij v dobi največjega razmaha jadrnic Rekonstrukcija ladje starih Vikingov razu je bilo treba "poskrbeti, <3a so se ladje lahko kretale neodvisno od vetrov in morskih tokov, s čimer se je sam po sebi uvedel pogon na vesla. Za veslanje pa je bila človeška sila preslabotna, kadar je šlo za naglo kretanje in tudi vztrajnost je bila na dolgih vožnjah nerodno vprašanje, ker so se veslarji naglo utrudili in jih je bilo treba venomer zamenjavati. Te nedostatke so skušali Fe-ničani omiliti na ta način, da so gradili ladje čim bolj lahke in v sloki podolgovati obliki. Tudi posadke veslačev so postajale čedalje številnejše. Vesla so bila sprva pritrjena v dveh, nazadnje pa celo v treh vrstah druga vrh druge. Tako so se razvile tako zvane diere in triere. Slednje so začeli graditi šele Korinčani nekako 700 let pr. Kr., največjo popolnost pa so dosegle pod Atenci. Triere so bile najbolj izčiščena oblika vojnih ladij starega veka. Napadalno orožje teh ladij so bile puščice lokostrelcev, pozneje pa so jih opremili tudi z metalnimi stroji. Za boj na blizu so bile ladje opremljene s posebnimi ostrogami, ki so jih poskušale zadreti nasprotniku v bok. Z vsemi vesli so dosegle te ladje kvečjemu brzino kakih 9 kilometrov na uro. Glavna njih slabost je bila slaba drža na razburkanem morju, ker je vanje rada uhajala voda pri nizkih odprtih stranicah, ter nezadostna stabilnost zaradi nepravilnega razmerja med dolžino in širino pa tudi zaradi nepravilne lege težišča pri polni zasedbi. Te napake so bile dostikrat krive, da so se potopile cele flotilje, če jih je na odprtem morju zalotil vihar. Vzlic vsem neprilikam pa so se ohranile te ladje starega veka z nekaterimi malenkostnimi spremembami v gradnji in obliki do srednjega in novega veka. Tudi vojne galere Benečanov in Geno-vezov so bile ladje na vesla, zgrajene v večjih izmerih in bolje oborožene. Posadka je štela včasi do pet sto mož. niso poznali. Njih krmila so bila širša vesla, pritrjena na krmi, ki so se upravljala z močnim drogom, štrlečim daleč proti sredini ladje. Šele ta naprava je omogočila krmariti ladjo pri vsakem vetru, in šele poslej so lahko začeli misliti na izdatnejše izkoriščanje vetra s povečanjem jader in pomnožitvijo jamborov. Na ta način so se ladje tako spopolni-le, da so lahko manevrirale celo v prečnem vetru, dočim so poprej lahko plule le z vetrom v hrbtu. Vesla so postajala bolj in bolj nepotrebna, polagoma so jih začeli sploh opuščati. Zato pa so ladje lahko gradili višje, tako da so se bolje držale na nemirnem morju. Ladje so do- Topovska žrela angleške bojije ladje »Rodney«, ki velja s sovrstnico »Nelson« za največjo bojno ladjo na svetu. Obe sta opremljeni s 40 centimeterskimi topovi Šele Normani, prebivalci severno evropskih dežel so ladjeplovbo popolnoma preustrojili. Sicer so bile tudi Jadje Normanov in starih Germanov sprva izrazite »veslarice«, toda povsem nove, dobro premišljene oblike in ustroja. Dasi so pripluli Feničani na svojih ekspedicijah visoko v severno vodovje, vendar na nor-manskih ladjah ni mogoče zaslediti ni-kakega feničanskega vpliva. S temi ladjami je priplul Erik Rdeči 986 na Gron-land. In z njimi so Vikingi odkrili Ameriko, kar je danes že skoro neovržno dokazano. Tem severnjakom je uspel tudi nad vse važen izum krmila, ki ga dotlej bivale čedalje višje krove in tako se je počasi razvila značilna oblika tako zva-nih »kog«, ki so bile posebno značilne za hanzeatsko dobo, za dobo največjega procvita severno nemških trgovinskih mest: Hamburga, Bremena in Liibecka. Koge so imele po tri jambore ter so se na prednjem in zadnjem delu dvigale v visoke kastele, dočim je ostal na sredi trupa nizek odprt krov, da so lahko vsak čas posegli nazaj po veslih, če je nanesla potreba. Iz teh ladij so se postopoma razvile tako zvane »karavele«, s katerimi se je odpravil tudi Kolumb na svojo znamenito pot proti No.vemu svetu. Med tem pa so se v vojno tehniko uvedli topovi in ladje so se morale graditi čedalje večje, da so imele zadostno nosilnost za novo težko orožje in strelivo. Okoli 1500 je izumil francoski ladjede- boka hkrati. Ta način gradnje bojnih ladij in bojne taktike se je ohranil cela tri stoletja. •Še celo potem, ko ze je začel uvajati, na ladje parni pogon, so ostale bojne Nemška oklopna križarka »A«, ki velja za najpopolnejšo bojno ladjo sedanjosti lec Descharges v Brestu tako zvana »topovska Vratca«, ki so omogočala postavljati topove vzdolž obeh ladjinih bokov, v dolgih vrstah drugo vrh druge. Ta ko so nastale stare linijske ladje, ki so imele to prednost, da so v bitki lahko sprgžile v sovražnika vse topove enega ladje na jadra kakršne so bile poprej. V tri krove zgrajene in s 130 topovi opremljene so dosegle višek svoje moči. Tudi ladje, ki so jih opremili s parnimi stroji, so še ohranile ponosne jambore in jadra, da se ni motila enotnost flotilje, ki je še vedno sestojala po večini iz jadrnic. Ful- Francoska oklopna križarka :>Edgar Quinet« ton, konstrukter prvega porabnega par-nika »Clermont«, je sicer osnoval 1814 nekakšno plavajočo baterijo na parni pogon in brez jader, vendar pa se njegova bojna ladja, ki je bila prav za prav feitlfS- ..... - • - Vijak teče precej globoko pod vodo in tudi stroj leži sredi trupa, dobro zavarovan pred sovražnimi izstrelki, vse kakor nalašč ustvarjeno za vojne ladje. In res je bila z ladijskim vijakom usoda -h Mi i Im. m i M §pS 5?» mmKImm • 1 ■p Plavajoča trdnjav; Ameriška oklopna križarka »Texas« iz dveh trupov, med katerima se je vsaj deloma zavarovano vrtelo lopatasto pogonsko kolo, ni obnesla. Popoln prevrat v gradnji vojnih ladij je povzročil šele Reslov ladijski vijak. starih fregat na veter dokončno zapečatena, zlasti še ker so bili med tem izumljeni tudi bombni topovi. Dotlej so namreč ladijski topovi streljali z^olj masivne krogle iz železa ali kamna, dočim so bombni topovi bruhali votle železne krogle, napolnjene s smodnikom, tako da so po zadetku eksplodirale in sekale v trupe široke vrzeli, ki so se dale le težko zadelati. V obrambo proti tem nevarnim izstrelkom so začeli obkladati ladje z železnimi ploščami, z debelimi oklepi, ki so pa seve neprijetno večali že itak precejšnjo težo, tako da je bilo treba graditi ladje z vedno večjo prostornino, da se je dosegla zadostna nosilnost. Istočasno pa se js med topovi in oklepi začela zelo zanimiva tekma, v kateri so imeli spočetka topovi prav malo izgledov na uspeh Debelina oklepov je prav naglo narastla na petnajst in še več centimetrov. Na njili so odletavali izstrelki brez najmanjšega učinka. Šele ko so začeli izdelovati granate podolgovate in spredaj prikoničene oblike, se je preokrenila tekma v prid topovom. Pa tudi oklopi so se spopol-nili. Namestu iz železa, so jih začeli valjati iz trdega in žilavega niklovega jekla. Napad in obramba sta se spet uravnovesila. Oklopne bojne ladje na parni pogon, opremljene z manjšim številom dalekostrelnih topov, strašne prebojne sile, pomenijo zaenkrat višek vojnega ladjevja. Nekaj časa je kazalo, kakor da bodo torpedovke, ki lahko iz neposredne bližine napadajo sovražno brodovje s svojim smrtonosnim orožjem, izsilile čisto nov način gradnje vojnih ladij. Isto so si obetali tudi od izuma podmornic, zrakoplovov in letal. Toda vse te novosti so se kmalu izkazale le kot pomožna sila, ki ne more niti izpodriniti, niti nadomestiti velikih bojnih ladij. Po vojni se je skušalo oboroževanje na morju omejiti, deloma z mirovnimi pogodbami, deloma pa s posebnimi dogovori in sporazumi, ki omejujejo velikost in opremo bojnih ladij. V dovoljenih mejah pa se oboroževanje neumorno nadaljuje in države mrzlično tekmujejo med seboj, katera bo imela bolje oboro-. ženo brodovje pri dovoljeni velikosti posameznih edinic. Za vsako ceno se poskuša zmanjšati lastna teža ladje, da se lahko opremi s čim večjimi in težjimi topovi. Zlasti velja to za Nemčijo, ki po Versajski mirovni pogodbi ne sme graditi bojnih ladij preko 10.000 ton. Oklop-na križarka A, ki so jo zgradili po teh vidikih, vzbuja veliko pozornost ne samo doma, marveč tudi povsod v inozemstvu. Z izdatno uporabo lahkih kovin in modernim načinom gradnje, je Nemcem uspelo tako zmanjšati lastno težo kri- žarke, da so jo lahko opremili s šestimi 20 centimeterskimi, osmimi 15 centime-terskimi ter več protiavionskimi topovi. Vrh tega pa je še obdana z nenavadno močnim oklopom proti napadom podmornic in letal. Ta oklopna križarka, ki doseže brzino ca 50 kilometrov na uro, velja po mnenju strokovnjakov za višek današnje moderne vojne tehnike na morju. ------ Svetišče brzine Na obali Daytona Beach, kjer se vrše tradicionalne avtomobilske tekme rekordnih dirkačev, nameravajo zgraditi »svetišče brzine«, v katerem bodo razstavljeni portreti in kipi zmagovitih vozačev. Svetišče bo visoko 30 m. Popravi: V zadnji številki čitaj v članku »Otok Hvar« pravilno: Jelša. V članku »500.000 avtomobilov na leto« v št. 18 pa čitaj na str. 489: Rusija s svojimi 160 milijoni prebivalcev, ki se vsako desetletje pomnože za 30 milijonov itd. Č tov g K IN fiOM Kako s| uredimo dnevno sobo John Ruskin je napisal v svoji knjigi »Ljudje med seboj« tele besede: »žena 'oi morala ljubiti svoj dom bolj kakor vsak drugi kraj. Zapuščati bi ga smela le tako poredkoma kakor kraljica svojo državo, le onstran domačega praga bi se morala čutiti čisto pomirjeno.« V teh besedah je izražena globoka naklonjenost človeka do svojega doma, ki jo čutimo vsi ljudje, moški prav tako kakor ženske. Ta naklonjenost nam f lahko postane zvezda sreče ali pa večna mora, kakor si znamo pač olepšati ali pa iznakaziti svojo okolico. Za hišne oprave se lahko trdi, da večinoma niso lepe, ker niso smotrene. Dokler stoje nerabljene, so še kar nekam lepe na pogled. Ko pa jih postavimo v stanovanje, vzamemo v svojo sredino in začnemo, ukla-njajoč se vsakdanjim potrebam, prestavljati zdaj to, zdaj drugo, ko jih začnemo resnično rabiti pa kmalu nastane cela zmešnjava. Le premišljeno narejena oprava ustreza spreminjajočim se potrebam. Jedro doma je dnevna soba. Zlasti še sedaj, ko se mora pretežno število lju$i zadovoljiti z manjšimi stanovanji. Največ se iščejo dvo in trisobna stanovanja, tako da je pri porazdelitvi prostorov dnevna soba največjega pomena. In ker je ravno pri malih stanovanjih navadno potreba, da se v enem samem prostoru obeduje, šiva, piše itd., in da se mimo tega v njem igrajo še otroci, je že treba točno premisliti, kakšna oprava naj se postavi vanj, da bo pri vsej tej pestri zasedbi ostalo še dovolj prostora za lagodno kretanje. Kakšne pa so po lepih starih običajih dnevne sobe? Poglejmo v deset različnih stanovanj zaporedoma, pa bomo našli povsod isto sliko: sredi sobe stoji miza, pre-grnjena s prtom, na njej pa navadno kaka umetniško skrotovičena posoda. Krog mize štirje težki stoli, nad njo pa visi od stropa svetiljka z običajno 50 vatno žarnico. Ob steni stoji buffet s simetrično postavljenimi kristalnimi vrči, ponikljani- mi košaricami, pribori za likerje in kozarci za čaj. Nasproti se razteguje ležalni stol, v kotu stoji še drug, manjši buffet in z vsakovrstno navlako zastavljena kredenca. Stenska slikarija je navadno temne barve, z velikimi ornamenti. Ali je prav za prav kaj oporekati .tej ureditvi? Sama oprava se res ne da dosti kritizirati. Vprašanje je le, če dejanski ustreza vsem življenjskim potrebam. Zamislimo si le v duhu človeško življenje, ki se naj sredi te oprave zadovoljivo razvija? Morda bi taka ureditev zadoščala stari mirni zakonski dvojici, ki res potrebuje prostor samo za obede, za čitanje družinskega lista in za prijetno čebljanje pri kavi. V tem primeru opisana oprava popolnoma ustreza svojemu namenu. Za skrajno nepraktično pa se bo izkazala, če je namenjena gospodinji, ki ima mnogo opravka s šivanjem. V tem primeru bi bilo treba mnogo spremeniti, če naj se delo gladko razvija. .Vsi neštevilni, po buffetu in kredenci razpostavljeni predmeti, na katerih se nabira prah, spadajo v notranjost. Le skromno posodo pustimo zunaj, da se na njej počijo oko. Velika miza se mora dati podaljšati, da nudi dovolj prostora za vrezova-nje. žametni prt, na katerem se posebno radi prijemajo odrezki blaga in nitke, nadomestimo s prtom iz težkega platna. Miza naj se rajši ne postavi na sredo sobe, ker se pridobi na ta način precej dragocenega prostora, kc.r je zlasti pri šivanju in pomerjanju oblek veliko vredno. Mesto ležalnega stola, je pametneje omisliti si di-van v dolžini mize, katere ostale tri strani se zastavijo s tremi stoli. Mesto kredence je primernejša nizka komoda za spravljanje blaga in drugih potrebščin. Slaba razsvetljava se pri nočnem delu vselej bridko maščuje nad živci. V svetiljki dnevne sobe je potrebna vsaj 100-vatna žarnica, ki naj bo zasenčena z belo svilo. Tudi za družine z otroci, ki ne premorejo posebne otroške sobe, je običajna ureditev dnevne sobe neprimerna. V dnevni sobi je treba prirediti poseben otroški kotiček. V tem primeru je pametno potisniti mizo, za katero se obeduje, v kot, tako da obe stranki: starši in otroci čim manj motijo drugi druge. Otroški kotiček mora imeti čisto otroški značaj. Za to naj bo vsa soba prav veselo in prijazno opremljena. To se doseže s svetlo slikarijo, z lahkim in ne prevelikim pohištvom. Manjši buffet je eisco dovolj za shranitev občutljivejšega porcelana, drugo naj se pa spravi v kuhinji. Nastavljanje vsakovrstnega okrasja po pohištvu je nedopustno, ker pomeni za otroke trajno nevarnost, za mater pa delo. Vaza cvetic na mizi in košarica za sadje na buffetu, popolnoma zadostuje za olepšavo. Razen osebnega okusa pa veljajo tudi nekatera splošna pravila. Dnevna soba naj bo svetlo poslikana, da ima čist in prijazen izraz. Pri zavesah je treba skrbeti, da se lahko perejo, da ne oblede in da se dado lahko snemati. Miza mora biti velika, toda nekoliko nižja kot običajno, ker je nizka miza udobnejša. Svetiljka nad mizo naj sveti navzdol, a razen tega naj bo pripravljena tudi za indirektno razsvetljavo, ki se odbija od stropa. Prav prijazen utegne biti tudi prostorček ob oknu, z dvemi stolci i'i majhno mizico, pri kateri se prav prijetno kramlja in čita. Tihe, tople preproge tudi prav mnogo pripomorejo k udobnosti. Nsvo Siesso pohištvo Zadnji čas se dostikrat uporabljajo lesene klopi, stolci in pručice, ki pa imajo iz trsja spletena sedala. Trsje v prirodni barvi, ali pa tudi umetno barvano, se prav harmonično ujema z neprepleskanim ali pa z lakiranim lesom. Zelo elastični sedeži so nekoliko vglobljeni, da se sedi na njih kakor na blazinah, vrh tega pa so tudi zelo trpežni. Zlasti primerno je pohištvo iz trsja za verande in balkone. Male pručice, ki so prav poceni, so tako prilagodne, da se dado povsod uporabljati: Pri čitanju, če se hoče človeku za časek odložiti knjigo, pri opoldanskem počitku za pod noge, posebno pa' še v otroških sobah, kjer se deca lahko po mili volji znaša nad njimi, ne da bi jih prezgodaj pokončala. „Ga!ošeu za letala Največja opasnost pri letanju v slabem, mrzlem vremenu je zmrzovanje dežja in druge vlage na krilih. Po večletnih poskusih je zdaj uspelo to nevarnost, ki je pogu-bila že lol i ko letalcev, deloma odstraniti. Gladkih kovinskih ploskev se led izredno trdno oprime. Da preprečijo tvorenje ledene plasti, so spočetka mazali krila z oljem, na katerem ledni kristali ne najdejo opore in gladko zdrče s površine. Vendar pa se olje ni nič kaj obneslo, ker prehitro »hlapi in ga tudi veter naglo zbriše s kril. Pozneje so si skušali pomagati na ta način, da so prevlekli čelne robove kril s tkaninami, namočenimi v olje. Pri tem se je pokazalo, da vsrka velike množine olja tudi vulkaniziran kavčuk. Izbrali so najboljše oljne mešanice, ki ostanejo rahlo tekoče do temperature 20 stopinj pod ničlo, so težko hlapljive in imajo vrh tega prijetno lastnost, da se najiz-datneje izločajo iz gumija pri temperaturi, ki je na.jkočljivejša za primrznenje. Vendar pa se je ta sistem obnesel šele potem, ko so začeli pod oljnate prevleke pritrjevati tanke gumijeve cevi, Ui se po potrebi lahko napihnejo in na ta način odluščijo s čelnih robov kril poslednje plast i ledu, ki se naberejo tamkaj navzlic mastni površini. Ta varnostna priprava se je sedaj že precej udomačila in prijelo sc jo je ime >galo-še . ker jih letalo >obnje le ob slabem vremenu. Novi poskusi z raketami Raketna vozila so v bistvu sicer že dognana stvar, vendar pa je pogon z raketami tako drag, da v praksi ne bi mogel tekmovati z današnjimi običajnimi pogonskimi stroji. Zaradi tega si inženjerji in kemiki prizadevajo najti cenejše eksplozivne mešanice. S sličnimiv poizkusi se bavita že dalje časa tudi nemški inženjer Pietsch (na sliki v Usnjatem plašču) in dr. Heylandt (na sliki v beli obleki), ki sta konstruirala rakete, napolnjene z mešanico špirita in tekočega kisika Mvxrt a, po^rnrse/ Tedenski jedilni list Ponedeljek, obed: na goveji juhi fritate, z mesom pražen krompir, jajčna omaka, žemljev pečenjak. Večerja: makaroni z govejo sekanico, solata. Torek, obed: rižot s svežim grahom, šparglji s holandsko majonezo, sirove rezine. Večerja: ledvice z ajdovo polento. Sreda, obed: na kostni juhi vranični fancelj, poljski zrezki, dušen riž, kompot. Večerja: špinačne klobasice, solata. Četrtek, obed: možganja juha z ocvrtimi žemljicami, jagnjetove kotletice, špinača in krompir, češpljev kompot. V e-čerja: omlete z ocvirki, solata. Petek, obed: fižolova juha s teste-nimi polžki, por z maslom in drobtinami, smetanin zavitek. Večerja: pečene ribe in solata ali ocvrti bohinjski sir, radič s trdimi jajci. Sobota, obed: na goveji juhi zdro-bovi cmoki, z mesom mešane zelenjave (špinača, kiselica, regrat), ocvrt krompir, palačinke. Večerja: goveji golaž z vrvicami, solata. Nedelja, obed: na juhi jetrni cmoki, nadevana telečja prsa s svežim grahom, solata, čokoladna torta. Večerja: telečji prižljec v palačinkah, solata. RECEPTI K JEDILNEMU LISTU (Količina računana za 4—5 oseb) Poljski zrezki. Od pljučne pečenke narežem za dlan velike, precej tanke zrezke, potolčem jih in malo nasolim potem pa namažem s zmesjo, ki jo pripravim iz ene male drobno zrezane precvrte čebule, dveh žlic drobtin od rženega kruha in popra. Zvijem jih skupaj in povežem z nitjo ali pa pretaknem z rezino prekajene slanine. Spečem jih v kožici na masti. Pečene zložim na gorak krožnik, odstranim niti, na mast v kožico pa potresem pol žlice moke, ko pot meni, zalijem nekoliko z juho in ko se pokuha, vlijem čez meso. Holandska majoneza. (Glej zvezek Žis št. 26, 1. 1930.) Jagnjetove kotletice. Jagnjetove kotletice okusno pripravim. Zrežem jih tako, da sta po dve rebrni kosti na vsakem kosu. Eno rebrce potem izločim in kotletico potolčem, nasolim, popram in po eni strani potresem prav malo z moko. Ko imam vse kotletice tako pripravljene, raz-belim v kožici mast, dam vanjo eno drobno zrezano čebulo in še preden porumeni, vložim nanjo kotletice drugo poleg druge, povrhu potresem drobno zrezanega petršilja in drobnjaka ter dušim pokrito toliko časa, da se vlaga izduši. Nato kotletice obrnem in jih dušim še toliko časa, da nekoliko porumenijo. Zložim jih nato na krožnik, na mast v kožico pa vlijem par žlic juhe ali kropa, dobro premešam, da se moka odloči od dna posode in dobim, ko se pokuha okusno, temno omako, katero vlijem čez kotletice. Smetanin zavitek. Iz 30 dkg pre-sejane moke, enega jajca, pol žlice finega olja in slane mlačne vode vmesim na deski mehko testo. Ko ga dobro udelam, poveznem nanj skledo in ga pustim eno uro počivati. Medtem pripravim nadev. V skledi vmešam 4 dkg presnega masla, dva ali tri rumenjake, dva decilitra kisle smetane, ko je to dobro vmešano, vzamem par žlic tega proč, med ostalo pa primešam iz beljakov sneg in tri žlice sladkorja. Zdaj razvaljam testo in ga tenko razvlečem, (robove ob-režem) ter namažem z pripravljenim nadevom in potresem z rozinami (15 dkg) in za eno pest debelo zmletih mandljev ali pinjol. Testo zavijem nalahno skupaj in ga položim v dobro namazano kožico, pomažem povrhu z zmesjo, ki sem jo pritrgala od nadeva in ga dam v pečico. Ko začne ru-meniti, ga polijem z eno četrtino litra osladkorjenega mleka in ga spečem do dobra. Pečenega zrežem na kose in potresem s sladkorjem. Ocvrt bohinjski s ir. Bohinjski sir narežem na podolgaste, ne pretanke, štiri-oglate rezine. Povaljam jih lepo po moki, raztepenem jajcu in presejanih drobtinah in jih pustim nekaj časa tako. Potem jih pa na masti lepo rumeno ocvrem na obeh straneh. Ocvrte polagam na pogret krožnik in takoj dam na mizo. Čokoladna torta. 15 dkg zribane čokolade oblijem z eno žlico mleka in postavim na gorko, da se razpusti. Potem jo vmešam, da naraste z 15 dkg presnega masla, polagoma dodajam 5—6 rumenjakov drugega za drugim in 15 dkg sladkorja. To mešam vsega skupaj približno eno uro. Potem pa dodam trd sneg od 5—6 beljakov in 15 dkg presejane moke. Zmes vložim in razmažem enakomerno v dobro namazan in s svilenim papirjem obložen tortni model in jo dam v zmerno vročo pečico. Ko odstopi pri obroču od modla, je dovolj pečena. Pustim jo v modlu ohladiti, nato jo zvrnem na krožnik, odstrajiim svileni papir in torto namažem z gosto marelično marmelado in oblijem s kuhano čokoladno glazuro, ki jo skuham iz 7 dkg zribane čokolade. (Za nedeljo pripravim to sladico v soboto.) U-a. Urejuje Ivan Podržaj. — Izdaja za konzorcij Adolt Ribnikar. — Za »Narodno tiskarno« kot tiskarnarja Fran Jezeršek. r-» Vsi v Ljubljani, • mogoče poprej pomenjalo zadostno odškodnino za ženo. Danes pa se ne more musli-manka v svojo suženjsko vlogo v družbi nikakor uživeti. In to tembolj, ker so se ohranila izročila in komentarji, Ki so močnejši od prvotnega temelja. Kljub evropski modernizaciji in turškim reformam je vse to ostalo v polni obliki. Naobraženi Orientalci, ki so končali svoje študije v Evropi, so v pogledu ženskega vprašanja, privrženci istih teorij kakor njih predniki pred 200 do 300 leti. Mnogoženstvo je zaradi gospodarskega razvoja praktično toliko kakor odpravljeno, a haremsko gospodinjstvo, ki je vedno pomenilo neko zabavo za ženo, ni dobilo nikakega nadomestila. Orientalka je postala mnogo samotnejša nego je bila v romantični dobi Pierrea Lot-tija. Kajti dobre šege še danes zahtevajo od muslimanov navzlic vnanji evropeiza-ciji, da žive v pogledu odnošajev do svojih žena kolikor mogoče rezervirano tudi z ozirom na svoje najbližnje sorodnike. Le redko sme musliman s svojo ženo na sprehod, kajti če ga vidijo prepogostoma v njeni družbi, ga zasmehujejo sorodniki in znanci. Zato imajo skoro vsi imoviti Orientalci poseben avtomobil za ženo, ki se vozi na sprehodih v spoštljivi razdalji od voza njenega moža. Celo akademsko naobraženi Orientalci spoštujejo ta običaj. žena se ne sme pojaviti v nobeni družbi, kjer je navzoč kakšen moški. V njenem lastnem domu sme prisostvovati zabavi svojega moža z gosti le v oddeljeni sobi. V gledališčih jo čuvajo debele zavese z malimi luknjicami pred radovednostjo občinstva. S tem, da se je moral mož zaradi zahtev evropskega tempa odpovedati prejšnji srečni kontemplativni. eksistenci lenarenja, je postala žena še samotnejša. Medtem ko prebije mož v pisarni, klubu ali na političnih sejah po ves dan in velik del večera, mora žena tičati po cele tedne v svojem stanovanju, včasi s taščo in tastom, ki ji napravljata življenje prej peklensko neprijetno kakor prijetno. Kako more vse to učinkovati na duh Orientalke, ki je bila deloma že vzgojena v modernem duhu, si lahko predstavljamo, čeprav ni na razpolago natančnih statistik o samomorih v Orientu, je vendarle mogoče na podlagi dejstev trditi, da zahteva samomorilna misel vedno več žrtev med ženskami. Poglavje zase tvori v ženskem problemu Orienta položaj z Orientalci oženjenih ino-zemk. Te ženske so vredne največjega obžalovanja. Šele v Orientu se vidi, kako nepremostljive so zapreke med vzhodom in zapadom in kako mogočne so večstoletne tradicije. R. V—a. (Kairo) Kastiljska šegavost Kakih 20 let je od tega. Francoski politik Steeg si je z družbo francoskih vseuči-lišnikov ogledoval grad in samostan E1 Es-eorial severno od Madrida. Na delegacijo je napravil močen dojem osobito panteon kraljev, kjer so v dolbinah eden nad drugim pokopani vsi polotoški vladarji od Karla V. Posebno jih je zbodlo to, da je bil samo še en stenski izdolbek prazen: očividno namenjen za vladajočega monarha. Posetniki so se molče spogledali, potlej pa se okrenili k svojemu ciceronu in mu rekli samo to: — Y despues (kaj pa potlej) ? Menih se je oprezno ozrl in zaupno odgovoril: — Despues sera la Republica. Ker ta stavek nikoli ni izgrešil svojega učinka, ga je "redovnik rad ponovil, kadar je imel opraviti s francoskimi poslušalci. Mogoče je bil jasnovidnejši, nego je sam verjel. Vendar ako je bil kdo res prerok, ni bil to naš hieronimit. Pač pa Herrera, stavbenik Eskoriala, ki je v svojem pan-teonu pripravil zgolj toliko zidnih vdolbin, kolikor vladarjev je bilo do republike. Španski pregovori Modrega človeka preživljajo neumni, neumni se preživljajo s^ svojim delom. Če udari kamen ob vrč, ali vrč ob kamen, je zmerom vrč tisti, ki trpi posledice. o Bolj ko si dober in sladak — bolj bodo muhe letele nate. Mož je ogenj, žena gorivo; peklenšček vanje piha. Spomladi so vse žene lepe in dobre — a samo v moških očeh. Mož je najbolj močan tedaj, kadar si želi osvete. ,Kon|iček" |.č[g A L s| ž |e R lD e B|! s v "1 e A|S| E E O z | v O g Lilz Ld Rešitve ugank v prejšnjih številkah priobčimo prihodnjič, — ■ —-—-- — »že dobro, na vrtu se lahko igraš, toda na drevesa ne smeš plezati!« sestro!« »Potem vas pa je kar dvajset!« »Ne. K sreči samo enajst!« Kadar te ujezi malo k svojim »Tebi je dobro, Erika, tvoj mož, greš kratko staršem!« »žal, ne več! Včeraj se je-spri oče z mojo materjo in mati se je odselila k moji stari materi.« »Mislim, da se je Stano oženil.« »Po čem sodiš?« »Ker hodi zmerom sam.« Kratkovidna dama: »Hvala, ne potrebujem sesali^ za prah,« . še dva dni samota in moj roman bo končan!«