578
BRANKO   ŠOMEN,   RAZPADANJE
Značilnosti prve zbirke, Lipov bog (1971), so bile: zanikanje identifikacije subjekt-objekt, ločitev sveta poezije od realne človekove eksistence. Impresije narave, prekmurski motivi (Štorklje, Ob Muri) so s svojo izrazito pripovednostjo onemogočili večpomenskost tekstov. Motiv ljubezni, od njenega rojstva, sreče, zrelosti do spoznanja neuresničene ljubezni, je v zbirki močan (Zreli veter, Ravninsko domotožje, Odveč je prošnja, Nocoj me ljubi, Vem, ni je take, Nekateri imajo prav, Ubijam jo v sebi). Motivu ljubezni sledi motiv samote, odtujenosti (Pismo, Nikogar nimam rad), odpravljanje pesnikove božanskosti, nemožnost človekove komunikacije s sočlovekom (Govoriti), nesmisel bivanja (Ne znam).
Druga zbirka, Razpadanja,* se začenja z zadnjim tekstom iz prve zbirke
* Branko Šomen, Razpadanje (MK Ljubljana 1973, zbirka Nova slovenska knjiga, opremil Aco Mavec, str. 49).
Lipov bog, Razpadanje, le da ima sedaj naslov Začetek konca; to pomeni, da moramo razumeti že začetek nove zbirke kot neposredno nadaljevanje prejšnje. Avtorjeva informacija o svojem lastnem razpadanju je diskurzivna, pripovedna: Razpadam v sebi, vase / izven sebe in navzven, / razpadam blatno in stoje / kot sonce, ki se je obesilo / prav to jesen. / Razpadam v sebi kakor strehe, / krite s slamo, kot čeljust / in stari škornji in molitev, / in kletev sem, ki prej razpade, / preden pride prek ust. / (str. 5).
Prvi cikel, Začetek konca, ubeseduje minljivost človekove eksistence (Igra s črko a, Takšni smo), osamljenost na begu pred nesvobodo (Posekani topoli), beg pred samim seboj (Nora pesem), slovensko polovičarstvo (Hotel sem reči a). Teksti nihajo od kitične urejenosti z rimo ababcdcd... do svobodnega verza brez kitične urejenosti, tako da nimajo enotnega kompozicijskega koncepta.
Drugi cikel, Bežimo, priznava svoj lastni beg, nedozorelost, resignacijo, nakazano že v prvem ciklu. Teza, ideja posameznih tekstov so na njihovem koncu: zebe, zebe, zebe / me skoz pre-perelo misel, / da dozorel v polju, v mestu / nisem, nisem / (Igra črke e) ali pa: nočem, nočem še umreti (Ranjeni kamen). Stiska eksistenčne danosti, ujetosti se stopnjuje. Ubesedeni subjekt se identificira s kamni, požgano travo (Zajčeva sintagma), iz ujetosti prihaja krik proti smrti. Motiv Kralja Matjaža ob koncu pomeni možnost rojstva nove eksistence, spremembo iz anonimnosti v zgodovinskost, prehod iz žalostne resignacije v odrešujočo novo eksistenco.
Tretji cikel, Vrata življenja, se začenja z Igro s črko i. Pomen literarnega ustvarjanja je razvrednoten, avtor se s črkami, vokali igra, priznava ničnost te igre in hkrati propadanje človekove eksistence. Informacija o minljivosti sveta, minljivosti ljubezni, ljubezenski samopreVari izzove upor, krik (Srce po-
579
Miloš Mikeln, Kako se ie naša dolina privadila svobodi
ganjalo bo smrt, Vrata življenja). Vprašanja o bistvu ljubezni, smislu življenja, človekovem bistvu ... ostajajo odprta brez zadovoljivega odgovora.
Četrti cikel, Na dnu studenca, stopnjuje subjektov umik v samoto, naravo (Igra s črko o, Lakota). Epitaf domovini, zadnji tekst cikla, je že groteska, parodija slovenskih pesnikov, ki so opevali njeno rojstvo in smrt, slovenskih slikarjev, ki so jo različno upodabljali, besedo samo razvrednotili.
Peti cikel, Zastavonoša, zabriše bivanjski problem, v ospredje stopijo prekmurski motivi: Mura, štorklja, zemlja. Tekst Zborovanje samo še potrjuje že spoznano minljivost vrednot, bivanja, vendar ne več različne informacije o sebi, ampak o zgodovinski skušnji. Zadnji tekst, Zastavonoša, je lahko samo še pregled razvoja subjek-tove mladinske ideologije, revolucije, razvoja in spremembe življenja, medtem ko se svet sam za človeka ne zmeni: minljivost človekovega bivanja ni v skladu z večnim svetom. Konec zbirke, tekst Bele trave, je potrditev umiranja, konec bivanja, umik, nesmisel.
Zbirka Razpadanje logično nadaljuje zbirko Lipov bog (1971). Pripovednost tekstov, z največkrat enopomenskimi, jasnimi teznimi, idejnimi stavki, onemogoča različna bralčeva opomenjanja, zapira jih v majhno sporočilno vrednost, brez možnosti sopomenov, odprtih interpretabilnih mest. Zbirka je kompozicijsko urejena, razdeljena na pet ciklov, v vsakem je tekst z igro z različnimi vokali (Igra s črko a, e, i, o, u), kar lahko razumemo kot razveljavljanje pomenskosti tekstov, celotne ontološke problematike. Nihanje med urejenostjo in neurejenostjo posameznih tekstov (kitica, verz, rima) je v zbirki nelogično. V zbirki Razpadanje je še vedno uveljavljeno antropocentrično načelo, tako da se avtor uvršča v tisti tok sodobne slovenske poezije, ki ne zanika človeka kot središče sveta, ampak mu pomeni človek z njegovimi ontološkimi
problemi še vedno osrednji pesniški element, tekst sam pa izpoved bivanjskih problemov. Igra besed, eksistenčne danosti, biti, brezpomenskosti je v zbirki Razpadanje samo navidezna.