hiatus je dovoljen, če ni slaboglasen; pesnik sme premekniti cezuro, kamor se mu zdi potrebno, itd.1 Ko so simbolistom očitali, da si s tem hočejo le olajšati delo, so samozavestno odgovorili in ne po krivici: „Noben umetnik, tudi pesnik ne potrebuje olajšujočih pravil; stari verzi so tiranski, ne zavoljo svojih tesnih pravil, temuč zavoljo svojih samovoljnih pravil." ¦.V Gotovo vzrok in morda tudi posledica tega estetskega naziranja so bile umske zablode. Čisto umevno je, da so simbolisti, ko so istovetili sebe z vesoljstvom, zašli v panteizem ter da je njih poezija amoralna in nemoralna. Čudno se je združila s panteizmom srednjeveška mistika. Ne mistična vera, temuč mistična čuvstvenost, prosti, vseobsegajoči polet mistične duše, potapljanje v vesoljnost božjo ter primitivna, pikantno naivna oblika mističnih spisov — to je mikalo simboliste. „Oni so nehali verovati, toda v srcu jim je ostal meglen in vsiljiv spomin na prepovedano. In kakor ne verujejo, tako se tudi prav nič ne obotavljajo prekoračiti teh zakonov, a vendar hočejo čuvstvovati, kakor bi še vedno verovali, ter okusiti slast tistega, kar imenujejo teologi greh zlobe, greh satana in vseh prokletih; oni hočejo kljubovati prepovedi zato, da žalijo Boga, prekršiti zakon zato, da podvoje svojo slast. (Njihov) misticizem išče torej čuvstev, ki se jim zde sladka, ker so prepovedana. Ekstazo, do katere je čiste mistike dvigala vnema njih molitev, dosezajo ti psevdomistiki z izžemanjem svojega organizma."2 Njih misticizem obstoji v tem, da so potvorili duhovno naslado, da ljubijo duh kadila in brlenje tankih, kapajočih sveč v mračni cerkvi, da izrabljajo besedo starih mistikov in krščansko terminologijo v profanem ali bogokletnem zmislu, kakor Baudelaire, ko poje: Je fadore, 6 ma frivole, Ma terrible passion! Avec la devotion Du pretre pour son idole, Je veux batir pour toi, Madone, ma maitresse. Un autel souterrain au fond de ma detresse.3 Vendar niso simbolisti toliko neverni, kot bolestno razsanjani. Oni radi slišijo in govore o ne- 1 Ou nous en sommes? 72. 73. 2 Poesie contemp. 109. 3 Obožujem te, frivolna, strašna strast! S pobožnostjo svečenika za svoj idol! Zgraditi ti hočem, Madona, gospa, podzemski oltar na dnu svoje bede. vidnem, ljubijo tihoto samostanov in ascetske poteze menihov (Verhaeren), manjka jim pa umskega in moralnega spoznanja. Nekateri izmed njih so našli nazaj pot h krščanstvu; drugi tavajo po brezciljnih potih agnosticizma brez miru in zadovoljstva in le semintja se jim dvigne krik prav iz dna srca, kot je zajecal n. pr. Maeterlinck k Bogu: Mon ame a peur comme une femme. Vover ce que j'ai fait, Saigneur, De mes mains, les lys de mon ame, De mes yeux, les cieux de mon coeur ! Ayez pitie de mes miseres! J'ai perdu la palme et 1'anneau ; Ayez pitie de mes prieres, Faibles fleurs dans un verre d'eau. Ayez pitie du mal des levres, Ayez pitie de mes regrets; Semez des lys le long des iievres Et des roses sur les marais. Mon Dieu! d'anciens vols de colombes Jaunissent le ciel de mes yeux, Ayez pitie du lin des lombes Qui m'entoure de gestes bleus!'« In ko se je Paul Verlaine vrnil v Cerkev, ko se je „vrnil domov k Bogu mladosti", kakor pravi sam, je zapel v svoji zbirki „Sagesse" (Modrost) pobožne pesmi, ki jim ni mnogo ravnih v svetovni literaturi. Le en sonet! Bog ga vabi, naj ga ljubi, in Verlaine odgovarja: — Seigneur, c'est trop! vraiment je n'ose. Aimer qui? Vous ? Oh! non! Je tremble et n'ose. Oh! vous aimer je n'ose, Je ne veux pas! Je suis indigne. Vous, la Rose Immense des purs vents de 1'Amour, 6 Vous, tous Les coeurs des saints, 6 Vous qui futes le Jaloux Dlsrael, Vous, la chaste abeille qui se pose Dur la seule fleur d'une innocence mi-close Quoi, moi, moi, pouvoir Vous aimer. Etes-vous fous ? Moja duša je plašna kakor ženska. Poglej, kaj sem storil, Gospod, z rokami, lilijami svoje duše, z očmi, nebom svojega srca. Usmili se mojih bed! Izgubil sem palmo in prstan; usmili se mojih molitev, slabotnih cvetov v kozarcu vode. Usmili se bolnih mojih ustnic, usmili se mojega kesanja, posej lilij ob mojem nemiru in rož na močvirju. Moj Bog, davni poleti golobov žoltijo nebo mojih oči, usmili se pasu okrog ledij, ki me obdaja s plavim objemom. 178 — Pere, Fils, Esprit? Moi, ce pecheur-ci, ce lache, Ce superbe, qui fait le mal comme sa tache Et n'a dans tous ses sens, odorat, toucher, gout, Vue, ouie, et dans tout son etre — helas! dans tout Son espoir al dans tout son remords que l'extase D'une caresse ou le seul vieil Adam s'embrase?l Vendar so to le posamezni klici srca, ki je v stiski; sicer v simbolistih ni religioznosti. Pomanjkanje verskega čuta pa je vodilo tudi k zablodam okusa. Tipaje po novih, nenavadnih čuv-stvih, razjedani od strasti in dvomov, užitka siti do gnusa in kjubtemu nemirni in neupokojeni, brez direktive in moralne opore so marsikateri posegli po nenavadnem, izjemnem, grozotnem, odurnem. Tako novo čuvstvo je rodilo pri simbolistu kult roke, ki ga stari niso poznali. Simbolistu je roka simbol osebe in značaja; ozka, bleda dlan z dolgimi, nervoznimi prsti razodeva dekadentu vso dušo in mu je vedno nov predmet pesmi. Maeterlinck časti na podoben način v svoji drami „Pelleas et Melisande" — lase. Tuja princesa Melisande ima dolge, dolge lase, V grajskem stolpu si zvečer pri oknu spleta bogate kite, ki vise ob zidu. Spodaj prihaja njen ljubimec Pelleas. Pelleas: Hola! Hola! ho! Melisande: Kdo je tam ? P.: Jaz, jaz, jaz! . . . Kaj delaš tam ob oknu pre- pevaje kot ptica, ki ni od tukaj. M.: Spletam si lase za noč. P.: To sem torej videl na zidu! . . . Menil sem, da je žarek luči. M.: Odprla sem okno. V stolpu je prevroče; nocoj je lepa noč P.: Ah! Melisande! ... Ah! ti si lepa ... ti si tako lepa . . . skloni se . . . skloni se ! . . . M.: Ne morem se več skloniti . . . Saj sem že na tem, da padem . .. Ah, ah! moji lasje so zdrknili s stolpa. Njeni lasje se usujejo, ko se sklanja, in poplavijo Pelleasa. 1 Gospod, to je preveč ! Resnično, ne smem. Ljubiti koga ? Tebe? Ah, ne! Trepečem in ne smem. Ah, Tebe ljubiti ne smem, nečem! Nisem vreden. Ti, Roža neskončna čistih vetrov Ljubezni, o Ti, srce vseh svetih, o Ti, ki si bil gorečnik Izraela, Ti, čista čebela, ki počije le na polodprtem cvetu nedolžnosti, kaj, jaz, jaz, da bi Tebe mogel ljubiti? Ali blazniš ? Oče, Sin, Duh? Jaz, ta grešnik, strahopetec ošabnež, ki dela zlo kot svojo nalogo in ki ima v vseh svojih čutih, vonju, tipu, okusu, posluhu, vidu in v vsem svojem bitju — ah, v vsem svojem upanju in vsem svojem kesanju le ekstazo naslade, v kateri se stari Adam razgreva. — 179 P.: Ah, ah! Kaj je to ! , . . Tvoji lasje, tvoji lasje gredo k meni! . . . Vsi tvoji lasje, Melisande, vsi tvoji lasje so padli s stolpa ! . . . Držim jih v pesteh, držim jih v ustih . . . Držim jih v rokah in si jih ovijam krog vratu . . . Nič več ne bom odprl rok nocoj . . . M.: Pusti me, pusti me ! . . . Padla bom ! . . . P.: Ne, ne, ne! . . . Nikdar nisem videl las, kot so tvoji, Melisande! . . . Glej, glej, glej, oni prihajajo iz take višine in me poplavljajo prav do srca . . . Poplavljajo me prav do kolen. Tako so mehki, tako so mehki, kot bi padali z neba! . . . Nič več ne vidim neba skoz tvoje lase. Vidiš, vidiš, moje roke jih ne morejo nič več držati ... Živijo mi v rokah kakot ptiči ... in me ljubijo, me ljubijo tisočkrat bolj kot ti. Itd. itd. Toda to je samo novo in malo nenavadno, a ni slabo. Drugi simbolisti — deloma tudi Maeterlinck sam — pa kažejo neko nezdravo nagnjenje do izjemnih predmetov, do perverznosti in gro-zotnosti. V življenju otopela srca potrebujejo močnih mikov, da se zganejo, in domišljija nekaj izrednega, da se razgreje, Baudelaire, ki je šele predhodnik simbolistične šole, je v tem oziru gotovo dosegel rekord. On opeva »Mrtvega psa" takole: Regarde, dis je alors, comme en cette carcasse, En ce chien mort liquefie, Un monde tout entier va, vient, passe et repasse, Multicolore et varie! Dans ces orbites creux, entre ces crocs fetides, Vois, par ce printemps radieux, Les rendez vous d'amour des cloportes avides Et des charancons noirs et bleus. Les mouches a charbon, lustrant leurs fines ailes. Pompent a deux les boyaux mous, Regarde, les vois-tu, males avec femelles? Cest partout 1'amour; aimons-nous! 1 To ni ironija. To je hlepenje po vedno močnejših afektih, žeja zalkoholizirane duše po vednem krepkejšem strupu. 1 Poglej, sem dejal, kako v tem okostju, v tem zvodenelem psu hodi, prihaja, odhaja in se vrača cel svet zase, pisan in raznovrsten. V teh globoko vdrtih očeh, med smrdljivimi zobmi — glej, sredi te žarke pomladi, ljubavne sestanke požrešnih žuželk in črnih in plavih črvov. Muhe v lesketu svojih finih peruti srkajo v parih mehko črevesje; poglej, ali vidiš samice in samce? Povsod ljubezen; ljubiva se! 23*