rA o P Ui I»—— o o? I—— 0 vA * n/" VA ■Jmlšm < M LÜ flMü ■ : M < vA M < 01 Poštnina plačana » gotovini "Važno! VODSTVO SOTRUDSTVA OPOZARJA NA SLEDEČE: 1. Kadar kaj naročate, nikar ne pozabite podpisati se. Sporočite tudi kraj, kjer stanujete, to je vas, ulico in pošto. 2. Vse dopise in pošiljke naslavljajte na „Vodstvo salezijanskega sotrudstva. Rakovnik — Ljubljana 8". 3. Kadar pošiljate denar, Vas vljudno prosimo, da nam namen pošiljke sporočite ali v pismu ali na karti, najboljše in najbolj poceni pa je, če napišete zadaj na položnici, posebno če pošiljate za več namenov hkrati. S tem nam omogočite hitro in točno poslovanje. CESČENJE PRESV. SRCA JEZUSOVEGA Debelo tiskana številka zaznamuje skupino; prva za njo opravilo, druga dan, kdaj naj se opravi zadostUno sv. obhajilo. — Vsak naj si zapomni, h kateri skupini spada. Kdor bi ne mogel opraviti zadostilnega sv. obhajila v določenem dnevu, naj si izbere drug dan. V maju 1.1,22 - 2.2, 23 - 3. 3, 24 - 4. 4, 25 - 5. 5, 26 - 6. 6, 27 7. 7, 28 - 8. 8,29 — 9. 9, 30 - 10. 1. 31 - 11. 2. 1 - 12. 3, 2 - 13. 4, 3 — 14. 5, 4 - 15. 6, 5 — 16. 7, 6 - 17. 8, 7 - 18. 9, 8 — 19. 1, 9 — 20. 2, 10 - 21. 3, 11 - 22. 4,12 - 23. 5, 13 - 24. 6,14 - 25. 7, 15 - 26. 8, ¡6- 27. 9, 17 - 28, 1, 18 — 29. 2, 19 — 30. 3, 20 - 31. 4, 21 Maši umrli sotrac Pivec Ana, Laporje; 2rjav Katrca, Ljubljana; Kocjan Pepca, Ljubljana; Križan Ana, Radenci; Hočevar Marija, Zagradee; Goličnifc Neža, Bele vode; Kišovec Ana, Jevnica; Logonder Neža, Crngrob; Cankar Frančiška, Dobrunje; Kampl Marija, Goreča vas; Urbas Roza, Dol. vas; Hribar Franc, Vodice; Sikošek Marija, Poklek; Brezec Jera, Dol. vas; Spet nam je smrt ugrabila lepo število gorečih sotrudnikov in sotrudnic. Med posebno gorečimi sta bili Ozbič Ivana,, umrla v Ljubljani, ki smo o njeni smrti poročali že v marčni številki, in Pivec Ana iz Laborja. Ko smo zidali svetišče Marije Pomočnice na Rakovniku, sta ves čas med gradnjo zbirali prispevke in jih pošiljali na Rakovnik. Le Marija ve, koliko sta s svojo marljivostjo zbrali za to svetišče. Gotovo jim je Marija bogato iki in sotrudniee: Lubej Ana, Celje; Kegelj Antonija, Reka; Kramar Anica, Ljutomer; Tičar Ana, Vič; Cegnar Janez, Jesenice; Meško Frančiška, Trgovišče; Pretnar Tereza, Vransko; Reberšek Marija, Vransko; Urbane Janez, Račja vas; Osojnik Gregor, Črna; Fajdiga Janez, Podjelše; Usmiljeni Jezus, daj jim veini poktojt (300 diM odpuBtk*.) poplačala in sta danes veseli, da sta toliko časa in toliko moči žrtvovali v čast Mariji. Še več drugih od zgoraj omenjenih se je odlikovalo v delovanju za salezijan-sfce naprave. Naj jim Bog poplača z večnim plačilom! Vseh umrlih se pa spo-minjajmo v molitvi in jim pomagajmo, da se, če potrebujejo, čimprej rešijo čistilnega ognja. Usmiljeni Jezus, daj jim večni pokoj! o iO * VESTNIM l C L ASILO •Z A-SALE Z IJANSKO •SOT RU D S T V O J L. XXXV APRIL ŠTEV. 4. Papežu Piju XII. mir, življenje in blagoslov godovina človeštva nas uči, da je na svetu vse minljivo. Prestoli vstajajo in se rušijo v prah. Mogočne države, ki si obetajo tisočletja, klavrno razpadajo in na njih razvalinah se porajajo nove. Celi narodi prihajajo in izginjajo. Svet ni tako rekoč nič drugega, kakor široko pozorišče, na katerem se odigrava velika žaloigra človeške minljivosti. Le eno kraljestvo nikoli ne premine, le en prestol se nikoli ne zruši. Že dva tisoč let potrjuje zgodovina, kako resnične so Kristusove besede: „Ti si Pefer — Skala --in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala (Mi 16, 18). Sveta katoliška Cerkev in pa-peštvo sta tista ustanova, ki nikoli ne mine. Papeži sicer umrjejo, toda papeštvo nikoli. Komaj eden zatisne oči, stopi drug na njegovo mesto. Že nad dvesto šestdeset papežev je sedelo na Petrovem prestolu. Katera vladarska družina je dala svetu toliko kronanih glav? Pij XI. je odšel k Bogu po svoje plačilo. Namesto njega pa je zavladal katoliški Cerkvi Pij XII. Nepopisno veselje je spreletelo ves katoliški svet, ko je v četrtek dne 2. marca zvečer radio sporočil novico, da imamo novega sv. očeta v osebi papeževega državnega tajnika Evgena Pa-cellija. Novi papež si je iz hvaležnosti do svojega velikega prednika nadel ime: Pij XII. Za geslo si je izbral: Po pravičnosti k miru, za grb pa golobčka, ki sedi na skali sredi morja in v kljunu drži oljčno vejico. Vsa ta tri dejstva, ime, geslo in grb, so v znamenju miru. S tem je Pij XII. hotel povedati, da bo nadaljeval delo svojega prednika, ki je bil papež miru in sprave. To je tudi odločno poudaril v svojem prvem radijskem nagovoru na vse človeštvo, ko je vse povabil, naj si prizadevajo za mir v dušah, v družinah in med narodi. V tem svetem delu bomo novega papeža podpirali tudi mi. Po njegovih namenih bomo goreče molili in za njegovimi smernicami zvesto hodili. V tem bomo posnemali sv. Janeza Boska, ki naj Piju XII. pri Bogu izprosi v obilju mir življenje in blagoslov. Tri velike noči Spomin šv. Janeza Boska je povezan na tri velike noči. Trikrat so velikonočni zvonovi s svojo veselo melodijo spremljali dogodek, ki se prav posebej nanaša na njegovo osebo in ime. 12. aprila 1846., na veliko noč, je vzel don Bosko v posest siromašno lopo, okoli katere se je začelo in razvijalo salezijansko delo. 4. aprila 1858., na veliko noč, je imel v času svojega prvega potovanja v Rim srečo, da je bil v neposredni bližini sv. očeta Pija IX, ko je ta iz zunanje lože cerkve sv. Petra dajal slovesen blagoslov Urbi et orbi (me- stu in svetu); tej sreči se je pridružila še vesela zavest, da je Pij IX. slonel s svojo nogo na njegovi rami. 1. aprila 1934., zopet na veliko noč, pa je drug Pij, ki je bil nekdaj celo njegov gost, s Petrovega prestola slovesno prištel med svetnike ponižnega duhovnika Janeza Boska, ki je pred Vsem salezijanskim so-trudnikom in sotrudnicam, vsem bralcem Vestriika in vsem don Boskovim prijateljem želijo salezijanci vesele, blagoslovljene in Kristusovega miru polne velikonočne praznike! 76 leti prvič stopil v isto baziliko. O nepozabna velika noč! Kako naj se v kratkem spomnimo onih nepozabnih dogodkov, kako naj opišemo mogočne zunanje slovesnosti, s kakršnimi ni bil zlepa počaščen kak drug svetnik! Naj ob petletnici tega veselega dogodka za ves krščanski in še - 50 - posebej za salezijanski svet, omenimo le prelepo zvezo med temi tremi vielikimi nočmi! Prav istega ponižnega duhovnika, ki je na veliko noč 1. 1846. prevzel v posest revno Pinardijevo lopo in v nizki kapelici prvič opravil sv. daritev, prav istega duhovnika je 88 let pozneje sv. oče Pij XI. na samo veliko noč prištel med svetnike v največji vseh katoliških cerkva. Iz prav iste lože pred cerkvijo sv. Petra, kjer je pred leti svetu nepo- znani duhovnik Janez Bosko v neposredni bližini sv. očeta Pij a IX. prisostvoval slovesnemu blagoslovu papeževemu, iz prav iste lože so 1. aprila 1934., potem ko je nezmotljivi Učitelj katoliške cerkve njega proglasil za svetega, vatikanski gardisti med navdušenjem 300 tisočglave množice na trgu sv. Petra razobesili ogromno sliko, ki je predstavljala novega svetnika, kako se dviga z angeli v nebo! Kako čudovita so božja pota in kako velik je Bog v svojih svetnikih! Živel Kri Veliki dobrotnik in prijatelj mladine sv. Janez Bosko, je dejal, da se s politiko ne peča, da je njegova politika očenaš: „Pridi k nam tvoje kraljestvo!" Da bi Kristus zakraljeval v srcih mladine, to je hotel. Veliki papež Pij XI., ki je imel v vladanju sv. Cerkve tako srečno roko kot le malokateri izmed njegovih prednikov, je proniknil v dušo današnjega sveta in je koj uvidel, da je strašno prazna, in sicer zato, ker Kristusa ni več v njej. Njegov prednik Pij X., svetega spomina, je vzel za geslo svojega delovanja, da vse prenovi v Kristusu, zato je naročal in priporočal ljudem pogostno sveto obhajilo in pustil male h Kristusu, da bi on s svojo milostjo zakraljeval v njih srcih. Pij XI. pa je šel še dalje. Kristus mora zavladati v zasebnem, zlasti pa v javnem življenju, v narodih in med narodi, da se naseli mir Kristusov v kraljestvo Kristusovo. Prav s tem tudi se je pokazala da-lekovidnost vrhovnega pastirja. Strašna svetovna vojna, ko je pet milijonov mladih ljudi leglo čisto brez potrebe v grob, je pokazala, kam je krenila Evropa. Učeni možje, ki motrijo dogodke in zasledujejo pota narodov, pravijo, da gre Evropa neizogibno proti propadu, ako bo šla dalje po tej poti. Evropa, ona, ki je nekdaj vladala vsemu svetu, njej zdaj pada žezlo iz rok. Pa kdaj je bila močna in tus kralj! mogočna? Takrat, ko je bila vsa edina in vsa povezana s krščanstvom. Odkar pa se je versko razcepila, odtlej ji manjka edinstvenega združujočega počela, zlasti pa odtlej, ko je Boga potisnila vstran od svoje politike, odkar ga je izrinila iz zbornic, iz javnega in privatnega življenja, posebno iz družin. Nekdaj krščanska Evropa je postala poganska. Cele pokrajine, velike in obsežne, zapadajo v poganstvo. Kristus danes nima več prostora v javnem življenju, edino še v cerkvah sme prebivati, dokler še teh ne pode-ro in ne požgo. Človeštvo je smer navzgor izgubilo. Današnja prosvetljena doba se ponaša z ogromnim napredkom in pomilovalno gleda na „mračni" srednji vek. V srednjem veku so ljudje sicer mislili, da je zemlja središče vsega svetov-ja, pa so vendar našli pot h Kristusu, k svojemu cilju. Danes je znano, da je zemlja le majhna točka v vsemirju, pa se vendar ljudje oklepajo te zemlje, te gmote, z vsemi močmi, tako, da so izgubili smer navzgor, k središču vsega, k Bogu. Tudi današnje dni za Kristusa ni prostora, kakor ga ni bilo v betlehem-ski noči, ko je trkal na vrata, da bi ga sprejeli. Kristus trka na umetniške palače, pa pravijo, da se umetnost ne more ozirati na nravnost, ki jo Kristus uči in zahteva. Trka na uredništva listov, na gledališča, tam zanj ni - 51 - prostora, ker pač publika drugače zahteva, kakor pa on uči. Potrka na tovarno, pa se vrata le napol odpro in ga vprašajo: Ali si organiziran? Kje? V socialističnem sindikatu ali v komunističnem sojusu, kjer se stiskajo in dvigajo pesti ter žugajo uničiti vse, t Prelat dr. Fr. Kovačič Na praznik sv. Jožefa zjutraj je v Mariboru umrl prelat dr. Franc Kovačič. Bil je eden največjih prijateljev Boskovega dela na Slovenskem. Po njegovem prizadevanju so se salezi-jancl naselili v Veržeju, kjer je bil pokojni doma. V prihodnji številki Vestnika bomo obširno govorili o njegovih zaslugah za salezijanske ustanove. Za zdaj ga samo vsem priporočamo v molitev. — Gospod, daj mu večni mir! najprej pa še tisto edino tiho njegovo domovanje — cerkve, kakor da so one in On izkopali prepad med bogatini in proletarci. Ne, Kristusa ne marajo nikjer, ta jim je povsod na poti k uresničenju ciljev, proletarcu in kapitalistu. Zaslepljenci! Ne vidijo, da je prav zato tako, ker Kristusa niso sprejeli, Njega, ki jim s svojim naukom nosi srečo v zasebno in javno življenje. Prav to je sprevidel veliki papež Pij XI., da je treba, da se Kristus vrne povsod, da On zakraljuje s svojo vrhovno postavo o medsebojni ljubezni. Da bi se torej spet vrnila edinost in soglasje med narode, pravičnost med delodajalce in delavce, je papež ustanovil praznik Kristusa kralja, ki naj bi v svoji veliki ljubezni vse združil, da bi bili vsi eno, kakor je ob slovesu od tega sveta prosil Očeta: „Oče, daj, da bodo vsi eno." S Kristusom bi se vrnilo lepo in mirno življenje med narode in družine, kajti Kristus je resnica, pravica in daje mir, kakršnega svet ne more dati. Resnica vas bo osvobodila, je dejal, pa je tudi rekel, da je On Resnica. Radi resnice je trpel in bil preganjan. Čuden res je svet. Tisočletja koprni po resnici, ko pa pride, ji kljubuje in jo zavrže. Prav tako je tudi danes. Po ulicah se vale množice lačnega ljudstva, ki zahteva pravico, ko mu pa papež ponudi Njega, ki je edini zmožen svetu vrniti pravico ga pahnejo od sebe. Ali so novodobni apostoli, ki so oznanjali novi evangelij sovraštva med sloji in lažne enakosti, ali so najprej poskrbeli za kruh milijonom brezposelnih? Ne, ampak za to najprej, da so podrli cerkve in pregnali Kristusa. Brez Kristusa je bilo ustanovljeno Društvo narodov, ki je hotelo deliti pravico narodom, pa kam je privedlo? Do vojska! Društvo samo pa je žalostno propadlo. Pravična organizacija je mogoča samo tam kjer so ji krščanski temelji, kjer se čutijo ljudje Bogu odgovorne. Tudi miru ni brez Kristusa, kakor je že zapisano, da so narodi vpili: „Mir, mir, pa miru ni bilo", ker „ni miru brezbožnim". Pravi mir more dati edini Kristus. Zato je papež Pij - 52 - XI. s praznikom Kristusa kralja spet uvedel Kristusa v vse človeško življenje. To Kristusovo kraljestvo pa se ne gradi na razvalinah kraljestev, na ruševinah tovarn, na podrtinah zbornic in šol in na razdrtih družinah, ne, ampak Kristusovo kraljestvo naj bi bilo vgrajeno v vse ustanove, prežeto naj bi bilo z njegovim duhom vse, javno in zasebno življenje. Le v tem je vsa rešitev, drugje je ni in je nikoli ne bo. Naša lepa domovina se pripravlja na mednarodni kongres Kristusa Kralja. Ponosni moramo biti pa prijeti vsak po svoje za delo, da iz sredine našega malega naroda švigne plamen ljubezni do našega Kralja, ki naj kraljuje nad našim in nad vsemi narodi, da se vrne resnica, pravica in mir, po katerih tako hrepenimo. Brazilsko pismo (Nadaljevanje) Salezijansko misijonsko delo v Mato Grossu, pod vodstvom novega pre-lata, obsega po njegovem mnenju dvoje vrst ljudi: civilizirance in Indijance. Prvi so po večini iskalci de-mantov, tako zvani »garimpeiros«. So možje in fantje iz severo - vzhodnih pokrajin in mest, ki so slišali govoriti o dragocenem kamenčku, ki se najde po rekah v Mato Grossu, in želeč brzo obogateti so zapustili začasno svoje skromne kočice in se napotili peš na kraj skritega zaklada. Mnogi so tako prehodili »s konjem svetega Frančiška« več ko tisoč kilometrov in ko se pozneje hočejo vrniti domov, se navadno poslužijo istega prometnega sredstva, ki jim je najbolj poceni. Seveda ne delajo vsak za se, ampak pod poveljem in vodstvom najemnikov in oskrbovalcev, katerim morajo izročiti sleherni dragulj ček in od katerih dobivajo prehrano, bivališče in oblačilo, v denarju pa polovico vrednosti vsakega demanta. V preteklosti so bili zelo na slabem glasu zaradi slabega nemoralnega življenja in pogostih zločinov. In je razumljivo: bili so brez vsakega oskrbovanja cerkvenih in posvetnih oblastnikov, navadno mladi možje, neoženjeni in povrhu jim ni bilo treba skrbeti za živež, žganja pa so imeli o obilici. Danes se je stvar že precej izboljšala. Pravijo pa, da se med njimi nadvse strogo izpolnjuje sedma božja zapoved! Človek lahko brezskrbno nosi tisočake v odprtem žepu in jih kaže celemu svetu, pa nihče bi se ne drznil stegniti prstov po enem vinarju. Ta lepa navada je razveselila gospoda prelata, ki pa je obenem začuden hotel izvedeli kako so to dosegli. »Čisto priprosto, je odgovoril eden izmed poglavarjev; tukaj ni državne policije, ne sodniške oblasti, ne ječe. Zakoni in ukazi predsednika republike zelo malo veljajo. Tukaj zapoveduje ,,gospod 44" ali pa „38"! (premer cevi posebnih samokresov). Nekateri so se namreč v začetku drznili osvojiti si tuj denar. Brez sodnijskih razprav so bili poslani na drug svet in od tedaj je vse v redu. — Ali si nakupičijo kaj denarja ti ljudje? Res, nekateri imajo srečo in se kar spotikajo v - 53 - drage kamenčke, večina pa čisto malo ali pa nič ne doseže in se po večletnem delu vrnejo v domače kraje praznih rok in še s hudo boleznijo za breme. Slično se je godilo s številnimi Evropejci in tudi Slovenci, ki so hiteli v Ameriko, da si nakopičijo zlata in dolarjev. Nekateri so si res na-kupičili, če ne rumene kovine, pa vsaj lepih pisanih bankovcev. Mnogi, mno- gi pa so prelivali krvave solze! Pa vrnimo se k našim „garimpei-ros." Ce tudi so zapuščeni sami sebi, vendar svoje preproste pobožnosti nikdar ne izgubijo. Z veseljem sprejmejo duhovnika, kadar jih obišče. In tudi radodarni so, če le kaj imajo. O tem se je prepričal tudi prevzv. g. Jožef Selva pri svojem obisku. Sprejeli so ga z vso slovesnostjo na trgu pred njegovo „stolnico" in je moral prav po škofovsko vstopiti v svojo katedralo, ki pa je bila tako velika, da je ministrant, ki je nosil vlečko, moral klečati zunaj na pragu... Po končani slovesnosti so šli pozdravljat novega škofa odličnejši možje in so vsi obžalovali, da je katedrala tako majhna, in složno trdili, da jo je treba povečati ali pa novo zidati. — Kako pa naj storimo, je tožil škof, če ni denarja! Samo vi nam morete pomagati! Cujte, prevzvišeni, mu je rekel eden najvplivnejših mož, ko so se drugi odstranili; — naredimo tako: vi pripravite veliko kosilo za jutri, in povabite najimenitnejše može iz okolice; ne pozabite pa postaviti na mizo lepo število steklenic dobrega vina. Ce hočete, izročim jaz vsakemu vaše vabilo. Na koncu kosila bom jaz vstal in govoril. Potem pa vi podpišite listino za katedralo. Nato podpišem jaz, ostale pa bo sram, če se nam ne bodo pridružili!« In res, škof je storil po navodilu in nasvetu. Na koncu pojedine vstane med največjim veseljem in razpoloženjem govornik in navdušeno pozdravlja novega pastirja in čestita vsem, da so dobili tako velikega cerkvenega dostojanstvenika, ki bo skrbel za njihovo duhovno korist in za duše njihovih delavcev in otrok. Škoda samo, je zvito pridejal, da je naša cerkev tako „presneto" majhna, da je v njej komaj prostora za mašnika in Oltar sv. Janeza Boska v kapelici salePijanskega zavoda v Splitu. - 54 - ministranta. Ali bi se ne spodobilo, da bi mi danes priskočili na pomoč prev-zvišenemu škofu za povečanje cerkve? Vsak naj prispeva z malenkostjo in počasi bo že šlo. - Tako rekoč izvleče belo polo z napisom: Za novo katedralo se obvežem darovati... Položi jo pred škofa, ki naj seveda prvi podpiše; in, kakor sta se prej sporazumela, škof brez obotavljanja napiše: Pet tisoč milreis (v naši valuti okoli 10.000 din.) Nato vrne polo govorniku ki odločno pridene: pet tisoč, in podpiše. Potem pola roma k ostalim gostom, ki se spogledajo začudeno med seboj, pa vendar podpišejo nekateri pet, drugi tri, tretji dva tisočaka. Skupni znesek je dal škofu okoli 60.000 dinarjev. Ko so se gostje poslavljali, je eden po domače namignil prelatu: »Kosilo okusno, vino izvrstno! Pa vse dobro preseljeno! Če nas drugič povabite na kosilo, ne vem, če se bomo odzvali vabilu ...« Drugi del črede, poverjene salezi-janeem v tej misijonski pokrajini, so Indijanci, posebno veliko pleme Bo-roros, in od nekaj let sem tudi kruti in še do sedaj neukročeni Šavantes. O teh bo še priložnost mnogo pisati in govoriti. Prvi, to je Bororos, pa se lahko razdelijo na tri skupine: tisti, ki redno stanujejo na misijonski postaji in jih je nekaj več ko dvesto. Ti se ohranijo dobri, mirni in vršijo razna dela pod vodstvom misijonarjev. Druga skupina so tisti, ki prihajajo v misijon in potem zopet odidejo. Navadno so krščeni vsi, toda misijonarji z žalostjo opazujejo, da daleč od misijona v gozdu vršijo pogosto svoje poganske vraže in da ima nj;hov čarovnik „bari" mogočen vpliv na njihovo življenje. Približajo se misijonu samo, kadar želijo dobiti kako potrebno stvar, obleko, orodje, živež ali kaj sličnega: tedaj so seveda zelo pridni, pobožni in postrežljivi. Misijonar se posluži ugodne prilike, da jih opominja na njihove krščanske dolžnosti, jih svari, pouči v krščanskih naukih in povabi, naj stalno bivajo v misijonu. Nekateri ubogajo, mnogi obljubijo, na- vadno pa jih veliko odide in se po-zgube v gozdu ... do druge krize. Marsikdo bi svetoval, naj si. misijonarji obdržijo otroke in jih vzgajajo tako, da bodo oni pozneje postali apostoli med svojimi brati. Ampak Indijanec Bororos ima to posebnost, da se nikdar in za nobeno ceno ne loči od svojega otroka. In tudi otrok ima ne-vem kaj v svoji naravi, da ne prenaša življenja, če ni prost kot ptič v svojem gozdu. Pred ne dolgim časom se je doseglo spraviti tri Indijančke v našo gimnazijo v mestu Corumbâ. Pridno so se učili in vse je kazalo, da bo postalo iz njih kaj učenega in omikanega. Kar na enkrat, že v četrti gimnaziji, zapuste vse, še hlače, in se vrnejo v prosti pragozd !... Bog ne daj, da bi jih naši slovenski dijaki skušali posnemati! — Imamo še tretjo skupino Indijancev Bororos, ki jo tvorijo tisti, ki se nikdar ne bližajo misijonski postaji. Le redkokdaj jih misijonar sreča na svojih potovanjih. Navadno pa jih izkoriščajo civilizirani belokožci za svoje namene, posebno jim ponujajo žganje in tobak, kar je njim velika slaščica. To so bili prvi vtisi novega pre-lata v „Registro de Araguaja". Dosti bi še bilo povedati tudi o divjih Savantes, katere sem omenil, toda o tem prihodnjič. Končam, dragi prijatelji v domovini, ker sem Vas že precej dolgočasil. Priporočam Vašim molitvam naše zadeve in tudi samega sebe. Alojzij Zver. Gospod misijonar Majcen nam piše, kako si salezijanci na Kitajskem prizadevajo za širjenje dobrega tiska. Junanfu, sredi januarja 1939. Danes vam pošiljam nekaj salezi-janskih kitajskih časopisov. Predvsem je „Salezijanski vestnih", ki izhaja mesečno. Nadalje „Mingo", to je list za salezijansko kitajsko mladino. V njem najdete poleg črtic iz don Boskovega življenja tudi razne vzgojne povesti ter sestavke naših kitajskih gojencev, - 55 - Naše štiri tiskarne na Kitajskem, v Šangaju, Makau, Hongkongu in Jun-nanfuju, vsako leto natisnejo tudi mnogo knjig in knjižic z nabožno, versko in kulturno vsebino, tako v kitajščini kakor v angleščini in francoščini. To so namreč trije najvažnejši jeziki na Kitajskem. Prav radi bi začeli izdajati „Knjižice", kakor jih imate pri vas, pa na žalost nimamo kitajskih salezijanskih duhovnikov, ki bi z lahkoto, če že ne sestavljali, pa vsaj prestavljali iz drugih jezikov. Prihodnje leto se bo odprla vrsta, ki nam bo dala vsako leto po enega ali dva duhovnika domačina, pozneje pa tudi po več. Iz vsega tega je torej razvidno, da salezijanski kitajski tisk odločilno vpliva na katoliško miselnost na Kitajskem in da stopa vedno bolj v prve vrste. Vi doma pa molite za dvoje: 1. za razvoj in uspeh katoliškega kitajskega salezijanskega tiska; 2. za dobre, izobražene salezijanske kitajske duhovnike. Prisrčen pozdrav vsem sotrudnikom, predstojnikom in gojencem. Vdani Andrej Majcen. ki popisujejo salezijansko življenje v zavodu, občutke ob naših praznikih, ljubezen do domovine itd. Ta list izhaja tudi mesečno. Bivši gojenci izdajajo mesečnik „Glas iz domače hiše". Ta list je posebno važen. Saj veste, da po raznih predpisih ne morejo vsi gojenci, tudi če bi hoteli, prejeti sv. krsta, ko se uče v naših zavodih. Ta listič pa jih vodi in spremlja tudi v pošolski dobi, dokler morebiti v njih ne dozori sklep: Stopil bom v katoliško Cerkev, da si rešim dušo! — V Hongkongu tiskamo list „Kon-čjao", glasilo KA, ki je bil pred Iš-paom najbolj znan katoliški tednik in je zelo lepo urejevan. V japonskem in kitajskem delu Kitajske je še sedaj zelo priljubljen, ker nima politične tendence. V prvi vrsti je namenjen katoličanom oziroma članom KA. Naš junanski „Ispao" pa je politični dnevnik, namenjen katoličanom in nekatoličanom. Njegova naloga je, vzgajati človeško družbo v katoliškem duhu. Isti namen ima tudi kulturno -versko - literarni tednik z istim imenom. g. Ludvik Peniišek, v Juninu de los Ahdes (Argen-tem konjiču je prepotoval že nad 4000 km in med tem krstil nad 2500 duš. To je, pravi, skoraj edini zakrament, ki ga ljudje v teh krajih prejemajo. Tega je krivo pač tudi pomanjkanje duhovnikov. Cuenca (Ekvador): Veličasten pri or g velikega narodnega evharističnega ¡%j.j&iiuii ;.. kongresa: množice molijo Najsvetejše. - 57 - Petdesetletnica don Boskovih ustanov v Ekvadorju Ko je don Bosko ležal na smrtni postelji, so njegovi sinovi prvič stopili1 na ekvadorska tla. Njim je veljal njegov zadnji blagoslov. Učinek tega blagoslova se še danes pozna. Salezijance je poklicala v državo sama vlada in jih je tudi temu primerno podpirala. Toda ko je ta vlada padla in so prišli na krmilo liberalci, je bila njihova prva stvar, da so pregnali salezijance, ki so morali takrat silno veliko pretrpeti. Ko se je dežela pomirila in uredila, so se z mirom vrnili v deželo tudi salezijanci, ki jih prebivalstvo kar ni moglo pozabiti. Posihmal se je salezijansko delo uspešno in naglo širilo. Danes imajo salezijanci v Ekvadorju 11 rednih zavodov in 5 večjih misijonskih postaj v lastnem apostolskem vikariatu, ki ga vodi sal. škof Comin. V tem vikariatu misijonarita tudi dva Slovenca: sal. brat Dionizij Vrhovnik in s. Bakan Veronika H. M. P. V preteklem letu so slovesno praznovali petdesetletnico prihoda don Boskovih sinov obenem s petdesetlet-nioc don Boskove smrti. V ta namen so se po vsej ekvadorski republiki Cuenca (Ekvador): Ceta „don Boskovih skavtov" na salesijanskem dvorišču. vršile velike slavnosti. Najlepša in največja svečanost je bila v Cuenci, kjer se je ob tej priliki vršil ekvadorski narodni evharistični kongres. Kongresa, ki je trajal tri dni, se je udeležilo nad 150.000 ljudi. Prvi dan je bil posvečen mladini. Pri mladinski sv. maši je med drugimi prejelo sv. obhajilo tudi 6000 prvoobhajancev. Višek vse slovesnosti pa je bila zaključna evharistična procesija, pri kateri se je 100.000 vernikov poklonilo evharističnemu Kralju. Med kongresno prireditvijo so se s svojo požrtvovalnostjo posebno postavili „don Boskovi skavtje". V zahvalo jih je kongresni odbor odlikoval z zlato kolajno. Iz naših zavodov Praznik sv. Janeza Boska v deškem zavodu na Selu Odkar so salezijanci prevzeli bano-vinsko vzgajališče, se gojenci vsako leto tesneje oklepajo misli na sv. Janeza Boska. Letos smo praznik tega svetnika obhajali v nedeljo 5. februarja še posebno slovesno. Kot za pripravo smo imeli tri dni vsak večer kratek govor o don Bosku mladeniču, apostolu svojih tovarišev. Lepi privlačni zgledi iz svetnikovega življenja so kar priklenili naše dečke, da so z velikim zanimanjem sledili govornikovim bese- dam. Nad vse lep je bil don Boskov praznik sam. Posebno je bil sv. Janez Bosko vesel, ko je videl, koliko dečkov je pristopilo k angelski mizi. Ob 10 je imel slovesno cerkveno opravilo vseu-čiliški profesor dr. Ciril Potočnik, ki je v svojem lepem govoru pokazal sv. Janeza Boska kot vzor ljubezni do sv. Rešnjega Telesa in do Marije Pomočnice. Popoldansko službo božjo je imel prevzvišeni g. škof ljubljanski, dr. Gregorij Rožman. V nagovoru na go- - 58 - „Pokora, ki jo Bog zahteva od tebe, je pokorščina. Ubogaj, in to je zate dovolj." Don Bosko Dominiku Saviu. - 59, « Cuenca (Ekvador): Mali kler z apostolskim vikarjem mgr. Cominom. je bila polna udeležencev. Po don Boskovi himni, ki so jo zapeli vsi gojenci s spremljavo orkestra, je ravnatelj zavoda pozdravil prevzvišenega in se mu zahvalil za veliko pozornost, ki jo posveča Deškemu vzgajališču na Selu. Nato se je razvila prireditev. Dve ljubki pesmi o don Bosku, ki jih je zapel štiriglasni deški zbor gojencev, so bile posebno prikupne. Kratek Prizor iz don Boskove mladosti je vsem gledalcem izredno ugajal. V njem se odraža apostolska duša mladeniča Boska, ki hrepeni po zveličanju duš sodobne mladine. Tudi igra Žareče oglje je našla veliko zanimanja. V njej smo gledali izraženo misel, da ljubezen vse premore in odpušča najhujše krivice, samo da privede krivca na pravo pot krščanske ljubezni. Reči moramo, da nam je don Bo-skov praznik potekel v prisrčni domačnosti, ki nam bo še dolgo ostala v spominu. jence in na vajence iz mesta, člane K A, ki so prišli (40 jih bilo), da se udeleže don Boskove proslave v zavodu, je zlasti poudaril njih srečo, da smejo biti v don Boskovi hiši, pod skrbnim vodstvom sinov velikega vzgojitelja, ki je znal zlasti kot spovednik in duhovni vodnik pridobiti1 mlade duše za Boga in za lepo življenje. Škofov govor je bil prisrčen, zato je našel globok odmev v deških in mladeniških srcih. Po govoru je prevzvišeni nadpa-stir odmolil litanije in podelil blagoslov z Najsvetejšim. Ob petih popoldne je bila proslava v zavodovi gledališki dvorani. Poleg Prevzvišenega, ki ga je mladina pri vstopu prisrčno pozdravila, so se udeležili prireditve tudi vseuč. profesor dr. Ciril Potočnik in benediktinec p. Potočnik, inšpektor salezijancev, hčere Mar. Pomočnice, usmiljenke, salezi-janci in gojenci ter fantje vajenci, člani katoliške akcije, in drugi. Dvorana Dekleta od KA, ki so opravile duhovne vaje v Lihtenturnu, so prišle svoje dobre sklepe priporočiti tudi Mariji Pomočnici na Rakovniku. Dekleta so najprej ganljivo zapela Mariji, si ogledala rakovniški zavod, nato pa z veselim srcem odšla domov. — To je bila prva letošnja romarska skupina. Vse voditelje romarskih skupin prosimo, naj se vselej zglasijo v pisarni sotrudništva, kjer jim bomo rade volje z vsem na razpolago. Split Zavod v Splitu, ki so ga salezijanci prevzeli pred tremi leti, lepo napreduje. Notranjih gojencev šteje danes že okrog 90. Splitska javnost z zado- voljstvom spremlja delo don Bosko-Vih sinov. To je razvidno tudi iz članka, ki ga je prinesla „Katolička riječ" o proslavi sv. Janeza Boska v Splitu. Takole piše: „V preteklih dneh so po vsem svetu slavili praznik sv. Janeza Boska. S ponosom lahko rečemo, da je tudi naš Split lepo počastil tega sodobnega svetnika, očeta in učitelja mladine. Skozi vso devetdnevnico so najboljši splitski govorniki (med drugimi kanonik dr. Pilepič, bogoslovni profesor mgr. dr. Kukanič, škofov tajnik mgr. dr. Krizomali, ravnatelj bogoslovnega semenišča prof. Garkovič, gvardijan p. Nola, gvardijan p. Ivakič, katehet prof. Mladen Alajbeg) opevali don Boskovo slavo v svetosti one desetoriee njegovih sinov, za katere se je že začel kanonični proces, da bodo razglašeni za blažene. To je bila prava duhovna obnova in najboljša šola najlepših krščanskih čednosti za vse one splitske meščane, ki so vsak večer do zadnjega kotička napolnili svetnikovo kapelo. Najbliže svojemu očetu, okrog oltarja so bile seveda stotine splitske mladine, oratorijancev in notranjih gojencev. Lepa razsvetljava zavoda in koncert zavodske godbe sta na večer pred praznikom opozorila na slavje tudi bolj oddaljene splitske meščane. Sam praznik, bilo je 5. februarja, je potekel v najlepšem redu in v prav svečanostnem razpoloženju. Poseben blesk je dal dnevu naš prevzvjšeni nadpastir g. dr. Kvirin Bonefačič. Ko je prihajal v zavod, je prevzvišenega zvonko pozdravilo 30 ministrantov v lepih ministrantovskih ob'ekah sv. Tarcizija — . ^ nekaj novega, posebnega IpSaiL B» za naš Split, ki je tako Split: Mali kler in gojenci i gredo slovesno škofu nasproti. - 60 slaven po svojih krščanskih Starinah. Pri slovesni škofovski maši je imel g. škof lep govor o sv. Janezu Bosku, zavodski zbor pa je ganljivo prepeval Adamičevo „Missa brevis". Popoldanska proslava v zavodski dvorani, katero je počastil s svojo navzočnostjo prevzv. g. škof s svojim tajnikom g. dr. Krizomalijem, predsednik Javne dobrodelnosti dr. Spa-latin in veliko drugih odličnih don Boskovih prijateljev in salezijanskih sotrudnikov in sotrudnic, je zelo lepo uspela v svoji prisrčni svežosti in domačnosti, ki je doma po don Boskovih zavodih. S posebnim navdušenjem je številno občinstvo sprejelo tisto točko programa, v kateri so prvič nastopili člani salezijanske delavske mladine, ki so organizirani v Mladeniškem odseku „Don Bosko". Dopoldne jih je okrog 30 izmed njih pristopilo k angelski mizi, zdaj so pa javno pred svojim škofom izpovedali, da so trdno odločeni in pripravljeni, da gredo v boj za vero, za Kristusovo Cerkev, za rimskega papeža. Po tej lepi prireditvi, ki je bila nekak zaključek nepozabnih dni don Boskove proslave v Splitu, smo se vsi razšli s trdnim sklepom v srcu: don Boskovi sinovi, da bodo junaško in zvesto hodili po stopinjah svojega velikega in svetega očeta; salezijan-ska mladina, da bo po zgledu svojega učitelja in prijatelja veselo in v božjem strahu preživljala svojo mladost; številni prijatelji in sotrudniki pa, da si bodo z vsemi silami, z molitvijo, besedo in dejanjem, prizadevali, da se don Boskovo delo v Splitu ne samo okrepi, ampak tudi pomnoži, ter da Split: Gojenci navdušeno pozdravljajo svojega nad-pasttrja. se čim prej odpro v Splitu še novi salezijanski oratoriji, ki so po besedah papeža Pija XI. „edina rešitev za večino mladine". Uroševac Don Bosko v Prizrenu. Ko te iz Uroševca po lepi cesti skozi krasno romantično sotesko avto potegne v 60 km oddaljeni Prizren, se ti na prvi pogled zdi, da si prišel v Turčijo. Iznad streh se dviga po tipično orientalskem mestu 20 turških minaretov; s teh vsak dan slišiš, kako hodže kričijo in vabijo svoje vernike k molitvi. Prizren ima lepo lego; je čisto obmejno mesto, 18 km od Albanije. Na vzhodu ga obkroža venec grebenov Šar planine, na albanski meji stražita 2.000 m visoki Koritnik in Paštrik; na zapadni strani se beli s snegom pokrito gorovje Prokletije. Mesto šteje 21.000 prebivalcev: 1600 katoličanov, 7000 pravoslavnih, drugi so muslimani. Katoličani in muslimani govore albanski jezik; so pa silno revni; evropsko kuhinjo dobiš malo-kje. Večinoma se zadovoljijo s papriko in kruhom. Pokojni svetniški škof dr. Gnidovec je izročil salezijancem v Prizrenu duhovno vodstvo v svojem malem semenišču. Požrtvovalni upravitelj g. Branko Doričič je semeniščnikom pravi oče. Vseh je 40; obiskujejo gimnazijo v mestu. So zelo dobri fantje - 61 - in škofija že željno čaka, da bodo nastopili kot maziljenci Gospodovi; pomanjkanje duhovnikov je tu občutno. Na praznik sv. Treh kraljev smo s semeniščniki priredili tekmo iz katekizma — prvo v teh krajih. Da ste jih slišali, kako so se junaško borili. Dvorana je bila nabito polna občinstva, ki je celi dve uri mirno vztrajalo in z zanimanjem sledilo poteku; še večje pa je bilo veselje, ko je izšel prvak domačin iz Prizrena. Kako so bili ponosni nanj. Prireditev je počastil tudi mgr. g. Kordin kot zastopnik g. škofa iz Skoplja. Med1 božičnimi počitnicami so šli osmošolci po okoliških vaseh učit otroke krščanski nauk, ker še ni šol, a v Prizren je daleč dve uri. Zdaj pa še nekaj iz Uroševca. Oratorij v Uroševcu. Praznik Brezmadežne je rojstni dan don Boskovega oratorij a. Tudi v Uroševcu smo ta dan začeli z oratorijem. Dopoldne slovesna sv. maša, popoldne po blagoslovu pa prva akademija v Uroševcu. Da ste jih videli naše oratorij ančke, kako so nastopili v lepi igri „Paži". Celo pokojni g. škof nas je presenetil. Sredi igre smo od zunaj zaslišali glasove „biskup, biskup." Pa so igralci pri odprtem odru malo počakali, da je g. škof prišel med nas, potem pa smo nadaljevali. Kakšna je naša dvorana, Vam ne morem opisati; najbolje, da bi jo mogli sami videti. Kadar koli jo gledam, se nehote spomnim tiste revne šupe, v kateri je don Bosko zbiral svoje prve fante. Majhna je bila in revna, a njegova. Tako je tudi pri nas. Z don Boskovim blagoslovom pa upamo, da bo sčasoma zrasla in se razširila, kjer bo imelo prostora veliko veliko fantov. Dijaki iz škofijskega semenišča. v Prizrena s svojim duhovnim vodjem na izletu v gorah Šar planine. Od tu in tam Romanje k Mariji Pomočnici v Turin, — Kako je svetišče Marije Pomočnice v Turinu z grobom sv. Janeza Boska res privlačno, nam zgovorno pričajo številke. V enem samem mescu, v avgustu lanske-skega leta je priromalo k don Boskovi Mariji 70 različnih skupin. Prišle so, lahko rečemo, iz vseh krajev Italije, pa tudi iz Francije, Belgije, Švice, Holandske in iz Severne Amerike. Nekatere skupine so bile celo zelo številne, po 500 in 600 romarjev. Med njimi je bilo tudi 10 ško- - 62 - fov. Duhovna bilanca Marijinega svetišča v Turinu za mesec avgust je ta'ka: svetih maš 2300, svetih obhajil 24.000 Mariampahar — Marijina gora. — V Assamu v Indiji leži ne daleč od reke Bramaputre prijazna vasica z imenom Mathiapahar — prstena gora. Tako se je vsaj nekdaj imenovala. Pred desetimi leti pa je naš misijonar Piasecki,, po rodu Poljak, na tem prijaznem griču postavil cerkvico Marije Pomočnice. Ljudje so se kmalu vsi pokristjanili in pogansko ime kraja se je prelepo spremenilo v Mariampahar — Marijina gora. V tej vasi je že pognal en lep salezijonski poklic. Mednarodna misijonska razstava v Ženevi je bila v dneh od 4. do 12. marca. Salezijanci so imeli svoj posebni oddelek, ki je dostojno predstavljal njih misijonsko prizadevanje. Salezijanec. zastopnik Brazilije na mednarodnem kongresu za javni pouk v Ženevi — Julija lanskega leta se je v Ženevi v Švici vršil VII. mednarodni kongres za javni pouk. Po svojih zastopnikih se ga je udeležilo 42 držav. Brazilijo je zastopal nadškof iz Cuyaba, salezijanec Fr. D' Aquino Correa, 'ki je bil pred leti tudi predsednik brazilske zvezne države Matto Grosso. Odlični cerkveni dostojanstvenik je tudi član brazilske akademije umetnosti in znanosti. Zato je razumljivo, da so ga na kongresu izbrali za podpredsednika. V svojih govorih je večkrat poudarjal velike don Boskove zasluge za vzgojo mladine. Pri zaključku je rekel, da je posebno vesel, da je ravno njega, sale- zijanskega škofa, doletela ta čast, da je smel zastopati tudi Cerkev in v njenem imenu sodelovati pri taiko važnem kongresu. Predsednik perujske republike slovesno odprl salezijansko obrtno šolo — V Limi, glavnem mestu južnoameriške države Peruja, so proslavili petdesetletnico don Boskove smrti s tem, da so slovesno odprli novo obrtno šollo za mehanike in mizarje. Slovesnosti se je udeležil sam predsednik republike, general Benavides, in cela vrsta ministrov in drugih odličnikov. V svojem govoru je predsednik republike rekel med drugim tudi tole: „Salezijanska ustanova v Peruju je brez dvoma ena izmed najkoristnejših in najzaslužnejših za državo. Salezijanci so odlični vzgojitelji in kot taki že skoraj petdeset let s požrtvovalnim delom vzgajajo v don BoSkovih zavodih našo mladino v koristne državljane, zakaj salezijanci imajo samo to pred očmi, kako bi pomagali mladini, da bi verovala v Boga in ljubila domovino. In ravno na tem dvojem temelji moč in veličina vsake države." — Nove prostore je blagoslovil nadškof iz Lime. Vso slovesnost je prenašala ondotna radijs!k'a postaja. Šport pod don Boskovo streho. — Pri državnih prvenstvenih tekmah v ping pongu, 'ki so se februarja vršile v Zagrebu, je postal državni prvak g. Doli-nar Žarko, bivši rakovniški oratori-janec. Državno prvenstvo juniorjev pa si je izvojeval štirinajstletni V a I; k o v i č Jože iz Mladinskega doma na Knežiji v Zagrebu. Bila sem bolna na očeh. Kljub zdravljenju so mi oči toliko opešale, da nisem več videla. V tej veliki stiski sem se priporočila sv. Janezu Bosku, ki je že tolikim pomagal, in ga prosila, naj mi po Mariji, Pomočnici kristjanov, izprosi zdravje. Molitev ni bila zastonj. Zadobilia sem zopet dragoceni dar vida in s tem veselje in srečo družinskega življenja. Tisočera zahvala sv. Janezu Bosku. Hočem postati sotrudnica in po možnosti podpirati salezijanske ustanove. — Terner Terezija, Bogojina. Zelo me je bolela noga. Z zaupanjem, - 63 - da mi Marija pomaga, sem šla o prazniku Marije Pomočnice na Rakovnik in ondi prosila Marijo in sv. Janeza Boska. Domov sem prišla skoro zdrava. Par dni sem še čutila majhne bolečine in potem je popolnoma preminilo. Teden dni nato sem napravila sedem ur dolgo pot in nisem čutila nikake utrujenosti. — Peter-nel M. Gorenja vas. Mesca septembra lanskega leta smo Vas zaprosili, da opravite devetdnevnico v čast Mariji Pomočnici in sv. Tereziki za našo takrat težko bolno mamo. Ob koncu devetdnevnice, ki ste jo opravljali, se je bolezen vidno zboljšalia. Zdi se mi dolžnost, da se javno zahvalimo za uslišano prošnjo. — Rodbina Jelovska, Sv. Frančišek. Tisočera zahvala Mariji, Pomočnici kristjanov, sv. Janezu Bosku in sv. Tereziji za dvakratno ozdravljenje moje hčerke in za premnogo drugih uslišanj, ki sem jih prejela v dušnih in telesnih potrebah. — Jerman Frančiška, Mlun. Moj mož je nevarno obolel. Zdravnik je zmajal z glavo, rekoč: „Nimam upanja, star je in izčrpan." Med prošnjami k Mariji mi slučajno neka gospa pripoveduje, da je Slovenec poročal o malem, čudovitem dečku iz Pariza. Da mi tudi brati Vašo izdajo „Mali Vidko". Dobim zaupanje do njega, opravljala sem skozi devet dni njemu na čast rožni venec k sv. ranam za duše v vicah. Zdravnik je že dobival upanje. Zadnji dan devetdnevnice je rekel: „90 od sto se je izboljšalo." Tako pripisujem to izboljšanje malemu Vidku in ga še naprej prosim za popolno izboljšanje. — Pleterskg F., Brežice. Tisoč in tisočkrat hvala Mariji Pomočnici, sv. Janezu Bosku in sv. Tereziki za zadobljeno zdravje in za mnogo drugih dobrot. — Kristina Pire, Dob Bila sem hudo bolna. Kljub takojšnji zdravniški pomoči ni šlo nič na boljše. Videč, da ni zemske pomoči, sem se zatekla k Mariji Pomočnici in ji obljubila če ozdravim, majhen dar za salezijanske naprave. Ni bilo treba čakati dolgo. V par dneh je bolezen izginila. In danes se zdrava in vesela zahvaljujem Mariji in pošiljam obljubljeni dar. Kdor je v stiski, naj se zateče k Pomočnici kristjanov! - Martinec Kristina, Murski Petrov-ci. Nadalje izrekajo zahvalo: Marija Krevselj (Šmartno ob Paki) za pomoč v težki bolezni — Žnidaršič J. (Rob) za ozdravljenje hčerke; v zahvalo pošilja skromen dar. — Š. J. (Savlje) za pomoč v veliki stiski. V zahvalo pošilja 100 dinarjev za Marijino svetišče. — Štu-pica Fr. (Jurjevica) za ozdravljenje svojega sina. — Angela Č. (Šoštanj) za čudovito pomoč in rešitev iz velike stiske:. - KI. Marija (Gor. vas) za pomoč v dušnih in telesnih zadevah. — Kunčič M. (B. Dobrava) za uslišano prošnjo. V zahvalo pošilja 100 din. — R. T. (M. Izlake) za več uslišanih prošenj. V zahvalo daruje 30 din. — //. F. (Štore) za srečen izid v važni zadevi. — Pegan Jože (Gaberje) za ozdravljenje matere in sina. — Repanšek M. (Radomlje) za večkratno uslišanje. — Zakrajšek J. (M. Slivnica) za uslišanje v važni zadevi. — Kaplja M. (Radomlje) za pomoč v veliki potrebi. B. Marija (Krmelj) za uslišanje. — D. J. (Zenik) za ozdravljenje. — Tivadar Kal. (Beltinci)