Sodobna   slovenska   poezija
Marinka Poštrak
Razkosani angeli
Razkosani angeli
V mojih očeh kipijo snežni oblaki. Rahli kot pena, jedki kot zrna soli.
Na strminah vek
zakrvavijo
ob ostrih vrhovih smrek
v najini pokrajini.
Gosti kot ribnik noči, ki ga prerašča mrest. Solzni v globini zrkel kot kristalni smeh.
Kako samo drsijo in se drstijo -ti z meči vetra razkosani angeli!
V brezno zenic lovim njihove krhke prstke, lupine oči, olupke kože in prah zdrobljenih peruti.
Sodobnost 2005 I 280
Marinka  Poštrak:  Razkosani  angeli
Kvartet
Podrgnem se ob tvoji skorji do strune žil.
Ko kri zacvrči, umaknem lok -preblizu si na balkonu dotikov.
Prebadam partituro tvojih vek z vražjimi trilčki, ki te zaklinjajo -to delam za tvoj in svoj smeh.
Pilim nočno črtovje pogledov za rešetko trepalnic varno skritih -predaleč si za zublji umikov.
Na pogorišču oči igra nemi kvartet -brez not, brez zvezd.
Pomladni nokturno
Ko ležem v razprto dlan večera,
me objamejo tvoji,
s prstani mesečine okovani prsti.
Koža zadrhti.
Ost smreke prebada nebo,
vzbrstelo s krokarji.
Za oknom kasne ure pasejo drobnico mojih dni.
Pina v snu.
Bolj angelska
kot vse angelske trume.
Živali bedijo
ob moji strani.
Vdani in zvesti stražarji.
Sodobnost 2005 I 281
Marinka  Poštrak:  Razkosani angeli
Rosa mi liže noge in pije strah iz oči.
Krčim srež.
Zamrznjene struge besed kopnijo tjavendan.
Ob vznožju pesmi
me pričakaš
s pogledom goniča.
Za odtenek še bolj goreče ginem v soju pomladi. V prasketanju te noči.
Zadnja večerja
vate vstopam sama in bosa
čez dvorišča otroštva
po slepi ulici sle
čez betonske pregrade samote
moje ustnice te pijejo moji zobje te grizejo
na mizi žejnih misli
po prtu razdrobljene kože
globoko v terri rosi srca
Na bojišču pomladi
Ojeklenelo aprilsko nebo je razglasilo vojno napoved. Zlovešče zloščeno v bojno opravo.
Tulipani na gredah cest
so izostrili svoje osti za pokol.
Izstrelim jih tik pred osutjem.
Sodobnost 2005 I 282
Marinka  Poštrak:  Razkosani  angeli
Hortenzije so postrojile tarče
svojih oči za pokop.
Razstrelim jih, preden spregledajo.
Na bojišču pomladi se urim
iz pehote v konjenico samote.
Z ostrogami besed, izurjenih v čakanju.
Ustrojenih v molk. Pognanih z melanholijo v zasnežen poletni galop.
Votli golobi
votlost je zazijala kot si napovedal v očeh in v prstih
zdaj ko dež votli noč
sedam k nikogaršnjim nogam
in se listam
kot da se ne poznam
bolj kot kdaj koli votla z votlimi prsti tipkam edino to znam
takrat popadajo iz votlin moje kože glinasti golobi
izvotlim jih z vatli molka med rafali votlih spominov
votla merim utrip njihovi votli samoti
Sodobnost 2005 I 283