NASA LUC
ŠTEVILKA 6 - JUNIJ 1955
JUNIJA PRAZNUJEMO:
9. praznik sv. Rešnjega Telesa,
13. sv. Anton Padovanski,
15.	sv. Vid, mučenec,
21. sv. Alojzij (Vekoslav),
24.	rojstvo sv. Janeza Krstnika,
27. sv. Ema (Hema) Krška; Ladislav,
29. sv. apostola Peter in Pavel.
JULIJA BO:
5. sv. apostola Slovanov, brata Ciril in Metod,
8. sv. Elizabeta,
16.	Karmelska Mati ibožja,
17.	sv. AleS,
19. sv. Vincencij Pavelski,
25.	sv. Jakob starejši, apostol,
26.	sv. Ana, zavetnica naših mater,
31. sv. Ignacij Lojolski (Ognjeslav).
Svetega Vida meglica pride po vince in pšenico. — Jakobova ajda in Ožboltova repa je malokdaj lepa. — Če na svete Marjete deži, orehov pričakovati ni.
Ne hvali moža zaradi njegove lepote in ne zaničuj človeka zaradi njegovega obraza! (Sir 10, 31).
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiii PRIHODNJA ŠTEVILKA IZIDE L AVGUSTA!
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiniiiiiMiii
t* v p v izide vsak mesec razen julija in sep-KMU"	temkraj t j desetkrat na leto. —
Dopise za številko, ki izide konec meseca, pošljite vsaj do prvega v mesecu poverjeniku v bližini ali naravnost uredništvu v Celovec.
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
imata naslov: „Naša luč”, Viktringer Ring 26, Ce-lovec-Klagenfurt, Austria.
če naročiš list tako, da ti ga pošiljajo naravnost iz Celovca, stane letno: 28 šilingov, 48 bfrs, 400 ffrs, 4 hol. guld., 4.50 DM, 700 lir, 12 angl. šil., 1 dolar in pol. — Za ceno oglasov piši na upravo lista.
Naročnino in darove za list sprejemajo listovi poverjeniki po raznih deželah. Lahko pošlješ oboje tudi naravnost na upravo.
Letos mineva
deset let od onih strašnih junijskih dni, ko je bilo pobitih na raznih krajih v Sloveniji na tisoče in tisoče rojakov in rojakinj. Pobijali so jih domači ljudje in sicer brez sodbe, ne posamič, ampak v množicah. Mnogi rojaki, ki so zadnja leta obiskali Slovenijo, pripovedujejo, kaj so slišali od ljudi o teh groznih dneh. Med nami izseljenci so mnogi, ki so tedaj izgubili brate in tudi sestre. Doslej jim domači o tem niso mogli pisati drugače kot le nejasno in mimogrede. Kajti o teh pobitih oblast noče izjaviti, da so mrtvi, ker noče odkriti ubijalcev. Pravijo le, da so „pogrešani”. Tudi če ljudje vedo za koga, kje je zakopan, ga ne smejo prepeljati na domače pokopališče.
V našem izseljenskem listu ne moremo iti mimo te žalostne obletnice. Pravica in resnica zahtevata, da te žrtve počastimo. Ne mislimo s tem vzbujati sovraštva do tega ali onega.
Prav pa bi bilo, da se vsaj svojcem padlih pove, da so umrli, da jih lahko pokapljejo na domači zemlji in da se obsodijo vsi, ki so se omadeževali s tem strašnim zločinom, ki nima primere v vsej slovenski zgodovini. Spomanjajte se, dragi rojaki, v teh dneh v svojih molitvah vseh teh pobitih, pa tudi njih ubijalcev, da bi jim naklonil Bog milost kesanja in spreobrnjenja.
Obenem omenjamo, da je izšla leta 1949. v Buenos Airesu zelo lepa pesnitev v čast tem žrtvam. To je: Jeremija Kalin, „Velika črna maša za pobite Slovence”, 220 strani in 21 lesorezov. Isto leto je izdala založba „Slovenske besede” „Zgodbe mučeništva Slovencev”. Lani je izšla v Clevelandu tudi knjiga Matija Škerboa: „Krivda rdeče fronte”, I. del. Vendar je zadnji dve knjigi že težko dobiti.
MESEC SRCA JEZUSOVEGA V juniju častimo Srce Jezusovo in njegovo neizmerno ljubezen do nas ljudi. Srce Jezusovo, potrpežljivo in neskončno usmiljeno, lx>gato za vse, ki te kličejo, usmili se nas!
Odgovorni urednik: Dr. Janko Homböck. - Založba Družbe sv. Mohorja v Celovcu. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu. - Printed in Austria.
^OetvLnfl^ Qoj !
Vetrinj!
Tabor ubitega človeka! Sramoten žig v čelo Evropi! Tančica črna čez lice Sloveniji! Nož skoz srce materinje!
Vetrinj!
joj! Joj! joj! !! !
Junij 195,5
Junakom na
Pred 10 leti se je naša draga Slovenija zavila v črnino neutolažljive žalosti.
Kot strela z jasnega je med zaskrbljene očete, matere, žene, neveste in otroke udarila strahotna novica o dogodkih na Vetrinjskem polju na Koroškem.
Kaj se je zgodilo?
Angleži so s prevaro razorožili cvet slovenske moške mladine, 12 tisoč mož in fantov, borcev za svobodo domovine, in jih poslali komunističnim krvolokom v roke.
Tedaj je mučeniška kri slovenskih sinov skozi več tednov v potokih pojila našo zem-Ijo.
mrtvi straži
Tedaj je plakala vsa Slovenija ...
+
Ah, ko bi mogli prešteti vse vzdihe, ki so se v tistih strašnih dneh iztrgali iz src naših mučenih žrtev, svetniških mater, junaških žena, zvestih nevest in nedolžnih otrok!...
Ah, ko bi jih mogli zbrati in' pokazati svetu!...
To bi bila strahotna, svet pretresujoča obsodba pozverinj enega brezbožnega komunizma.
Ah, ko bi mogli prestreči vse solze, ki so polzele po trpečih ličili žalujočih ...
Napolnili bi jezero, ob pogledu na kate-
Skozi Ljubeljski predor v Karavankah so tedaj nastopili naši ljudje svoj križev pot na Koroško in prišli na Vetrinjsko polje.
rega bi se moralo omehčati srce samega poglavarja pekla.
+
Komunisti, zakaj ste se tako strašno maščevali nad slovenskim narodom?
S čim opravičujete ta vsenarodni pokolj, ki bo za vse čase ostal sramoten žig na vašem obrazu?
Čemu so morali nasilno umreti ti, ki so tako neizmerno ljubili svoj narod in katere bi opustošena domovina tako potrebovala pri svoji obnovi?
Kako ste mogli prav v času, ko se je ves kulturni svet veselil miru, našo Slovenijo spremeniti v eno samo krvavo solzo?
Odgovorite, komunistil
Vi molčite ... ?
Zakaj?
Zato, ker ste spoznali, da vašim lažem nihče več ne verjame, a se ne upate govoriti resnice, ki je preveč strašna obsodba vaše nečlovečnosti!
Kar molčite, saj za vaša grozodejstva ni opravičila!
+ t
Toda mi ne molčimo, nismo molčali in ne bomo molčali!
Če bi o komunističnem zločinu nad slovenskim narodom molčali še mi, bi o tem kamni kričali.
Sveta dolžnost vseh izseljencev je, zvedeti vso RESNICO o vojnih in povojnih gro-
zotah v naši domovini. Čeprav smo o tem že večkrat pisali, ne bo odveč, če ob tej važni obletnici vsaj bistveno spet ponovimo.
+
Pred drugo svetovno vojno je bilo v Sloveniji samo 1% komunistov. Ti zaradi svoje malopomembnosti niso imeli nobenega upanja, da Ibi v rednih razmerah mogli priti na oblast.
Vojna, prisotnost tujih okupatorjev ter stiska in zmeda med narodom pa so komunistom nudili EDINSTVENO priložnost za izvedbo komunistične revolucije.
Ko se je naš narod v najtežjih okoliščinah boril' za življenje in svobodo, so komunisti začeli brezobzirno borbo za OBLAST NAD NARODOM.
Vse so delali po skrbno izdelanem načrtu. Zavedali so se, da jih narod prezira. Bilo jih je strah ... Zato so pod raznimi krinkami skrivali svojo barvo in svoje temne namene ter obenem načrtno morili vse, ki bi jim nekoč utegnili postati nevarni. Tako so drug za drugim padali naši najboljši. Nad vasi, ki so komuniste dosledno odklanjale, so ti klicali ogenj in meč okupatorjev.
Bilo je tako strašno, da tega nobeno pero ne more popisati!
Kje iskati pomoči v tej neizmerni stiski?
Pri okupatorju?
Kako neki? Njemu je bilo silno drago,

Veliko Vetrinjsko polje, nekaj kilometrov jugovzhodno od Celovca, je postalo novo „bivališče” za desettisoče ...
da so 'komunisti sami iztrebljali slovenski narod.
Pri zaveznikih?
Ti so bili daleč in poleg tega usodno zapleteni v komunistične mreže.
Toda krvoločnost slovenskih komunistov se je večala iz dneva v dan!
če niso mogli dobiti v roke sinov, so pobili očeta in mamo.
Kaj storiti?
Smrtno ogroženi narod se je odločil za samoobrambo.
Slovenski sinovi so morali radi ali neradi koso, plug, tovarno in knjigo zamenjati s puško.
Tako so nastale slovenske „Vaške straže” in „Slovensko domobranstvo”.
+
V tem času pa se je na mednarodnem področju odigravala druga žaloigra. Zavezniki so, da Stalinu napravijo uslugo, oziroma na njegov pritisk, Jugoslavijo prepustili komunističnemu območju ...
Ta sramotna izdaja je bila usodna za nas in za ves svet.
Ko sta se z ene strani sovjetska armada, a z druge strani mednarodna komunistična brigada bližali slovenskemu ozemlju, so se slovenski domobranci, da preprečijo nadaljnje nepotrebno prelivanje krvi, umaknili na Koroško.
Kaj se je zgodilo nato, nam je znano ...
Tisti, ki so branili naše matere, žene, dekleta in otroke; tisti, ki so čuvali naše domove, cerkve in vasi; 'tisti, ki so pogumno stali na braniku svetinj slovenskega katoliškega naroda — vsi ti že 10 let kot mrtva straža počivajo v Grčarici, po škofjeloških, teharskih in kočevskih gozdovih ter kraških jamah ...
Mrtvi slovenski bataljoni, mi vas pozdravljamo!
Vi ste naš ponos, ker ste z nasmeškom na ustih in z molitvijo v srcu umirali za našo sveto stvar!
Vi ste naša obramba, ker bo ob vaši žrtvi naš narod skozi stoletja črpal moči v borbi za odstranitev novih časov!
Mrtvi slovenski bataljoni, mi se vam zahvaljujemo!
Hvala vam za vašo ljubezen, zvestobo, junaštvo, dober zgled, žrtve in molitve!
Mrtvi slovenski bataljoni, mi vam prisegamo!
Prisegamo, da vas nikdar ne bomo izdali!
Prisegamo, da bomo vredni vaših strašnih žrtev!
Prisegamo, da bomo od vas začeto borbo vodili do zmage!
Prisegamo, da bomo sledove vašega mu-čeništva spremenili v narodna svetišča!
Mrtvi slovenski bataljoni, mrtva straža na braniku svetinj slovenstva — SLAVA! VAM! SLAVA! SLAVA!	V-ko.
Tako so v maju 1945 „domovali” naši očetje in matere, bratje in sestre na Vetrinjskem polju. Toda vkljub vsej bridkosti in nadlogam niso izgubili vere, poguma in dobre volje ...
S hisopom j Di pokropi, z vejico roženkravta in rožmarina, z blagoslovljeno vodo večnega spomina to slovensko vojsko in njih muko herojsko!
Njih rane — kot škrlat krvave — bolj kot sneg se bodo blestele od Slave na našega neba lesketu v vek iz veka —
mavrica po vesoljnem potopi! — v bleskih ran žareči Geniji Ljubezni Domovinje!
Iz: Jeremija Kalin, „Črna maša”.
l■lllllllmllllIlllll■lUlllllllMllllllllllllllllllllll^illl■mllllKllllllUlllllllll
PISMO ROJAKINJE
-pv red nekaj dnevi sem dobil pismo, y' poslano na uredništvo „Naše luči”.
Razgrnem list in čitam:
„Z zanimanjem sledim letošnjim člankom v našem izseljenskem listu o sveti maši. Že marsikatero novo misel sem našla v njih. Maša je res nekaj velikega!
Preteklo nedeljo sem se pri službi božji spomnila na Vaš zadnji članek. Rekla sem si: ,Vidiš, zdaj smo zbrani verniki kot otroci v očetovi hiši pri domači mizi.’ Ko sem tako opazovala abor božjega ljudstva, se mi je zdelo, da ima ta zbor na sebi nekaj slovesnega, rekla bi, nekaj veselega. Že zavest, da smo božje ljudstvo, pripadniki božje družine, je nekaj radostnega. Bog nas ljubi. Vsak dan nam deli dobrote. Če bomo storili, kar je naša dolžnost, bomo za gotovo zveličani. Bog je to Ubij ubil. Pričakujemo veliki prihod Gospodov in takrat bo konec trpljenja in zmešnjav. Že od rojstva smo poklicani za to, da bomo nekoč peli vesele pesmi v hiši Gospodovi na vekomaj.
A so še druge reči, ki delajo veselo ozračje pri sveti maši. Lepe barve oblek, z zlatom
obšite, lepi obredi, lepo doneče orgle; kako vse to poveča veselo občutje. Večkrat pojejo pri maši: Aleluja! To je vzklik veselja. Zdi se mi prav tudi, da gredo ljudje v cerkev čedno oblečeni in da skrbimo, da je cerkev snažna in lepo urejena. In še: kako v čudovitem sijaju tisočerih luči zablesti cerkev, kadar posijejo skozi barvasta okna sončni žarki!
še črna sv. maša ob pogrebu je nekaj upajočega. Nič Obupnega jokanja, nič tarnanja! Cerkev nas uči: Kristus je naše upanje. On je premagal smrt in nekoč bomo vstali tudi mi. Petje je polno upanja. Luči svetijo in dajejo svetlobo, podobo življenja.
Naš zbor pri službi božji je radosten zbor. In večerja pri božji mizi je praznična večerja. Kaj menite k temu razmišljanju?
In še to se mi zdi, da bi bilo dobro pojasniti ob priliki našim ljudem. Govorijo: ,Sem plačala mašo.’ — To je narobe povedano. Maše vendar nobeden ne more plačati ali pa kupiti. Ce bi jo kupili, bi rekli, da je naša, potem, ko smo jo plačali. Toda maša je vedno maša vse družine božje. Sestanek se ne da kupiti ali plačati. Zborovanje tudi ne. Maša je od vseh in milosti svete maše ne more pobrati en sam; gredo vsem.
Seveda bodo rekli: Zakaj pa dajemo za mašo potem? Treba jim je reči takole: Če kdo želi, da-bi duhovnik pri maši prav posebej molil za njegov namen, mora to duhovniku povedati. Ko torej duhovnika prosi, da se ga posebno spominja pri daritvi božji, je stara navada, da dä ob tej priliki duhovniku — če more — neki dar za njegovo vzdrževanje. Sv. Pavel je namreč učil, naj duhovnik živi od oltarja. Kolikšen naj bo ta dar, določajo škofje. Nespametno pa bi bilo misliti, da gleda Bog na tvoj denar in na to, koliko si dal. Bog gleda predvsem na tvoje srce in na to, kakšno žrtev si naredil s tem, da si dal dar.
Veselilo me bo, če mi boste odgovorili, kaj mislite o gornjem razglabljanju. Prosim Vas, gospod, da sprejmete ... itd.
Cvetka N.”
Draga gospodična Cvetka!
Odgovarjam Vam kar v listu in Vam v vsem pritrjujem. Spet nov vidik na sveti maši ste pokazali. Maša je res radosten zbor
božjega ljudstva, praznična večerja božje družine. Je pa sveta maša še veliko več kot to. Maša je daritev, je žrtvovanje. O tem pa boste brali kdaj drugič.
T.
Maša ni opravilo duhovnika samega. Maša je zadeva vseh vernikov. Ne smejo maše le gledati. Pii maši morajo „biti”, biti „udeleženi”, sodelovati.
KAM?
Kam bi se skrila, da me ne vidiš v rhofi bolesti, v moji praznoti, da me ne vidiš, ko izpotikam vsa brez poguma na gladki se poti?
Kam bi se skrila, kadar drvijo misli in blodnje po sredi viharja, slepo od bliska, slepo od groze srce ko v prsih obupno udarja?
In če resnica to bi postalo, da bi v brezkončnost nekje se skrila, joj, kako duša, stokrat nesrečna k Tebi, za Tabo, moj Stvarnik, bi vpila!
P. A., Francija
pMievattfe <zađcupt{etae.
časopis iz Pas-de-Calais (Francija) je.prinesel to resnično zgodbo:
Neki delavec, mehanik, pijanček, je nekega večera v gostilni razlagal svoje socialne ideje enemu svojih tovarišev.
„Dol z delodajalci!”
„Proč z žandarji!”
„Farji? Ha, hahal ...” se zasmeje mehanik. „Spočetka, ko sem se poročil, pomisli, se je moja žena zavijala in hodila k maši in mi v petkih še mesa ni skuhala.”
„Nemogoče.”
„Zares! ... No ... pa to ni trajalo dolgo!”
#
Ko sta tako nehala modrovati, se odpravi mehanik domov. Od daleč zagleda gručo ljudi, policijo in množico pred njegovo hišo. Pohiti in plane v hišo ...
V spalnici najde ženo in tri otroke zadušene s plinom. Zraven njih pa poslovilno pismo:
„Dokler sem verovala v Boga, sem imela moč prenašati svojo mizerijo. Odkar je pa ta vražji mož naredil iz mene obupanko in brezverko, nočem, da bi bili moji otroci tako nesrečni kot jaz, in odhajam z njimi..
Ali znaš odgovoriti?
1.	Iz česa spoznavamo, da je Bog in kakšne lastnosti ima?
Odgovor: Da je Bog in kakšne lastnosti ima, spoznavamo: 1. iz nam vidnega sveta (:Vse kar je v naravi ima svoj vzrok, Stvarnika); 2. iz glasu svoje vesti (:Če storimo zlo, nam v naši notranjosti to očita glas vesti, ki ga je dal Stvarnik); 3. iz tega, kar je Bog povedal Ljudem po očakih, prerokih in slednjič po svojem Sinu, Jezusu Kristusu. — „Nihče ne taji Boga razen tisti, kateremu bi bilo ljubše, če bi ne bilo Boga,” je zapisal sv. Avguštin.
2.	Kaj je rekel Kristus o ločitvi zakona in
kateri evangelist je zapisal te njegove besede? — Odgovor: Kristus je rekel: „Vsak, kateri se loči od svoje žene in vzame drugo, prešuštvuje; in kateri vzame ločeno od moža, prešuštvuje.” Zapisal je te besede evangelist Luka v 16. poglavju v 18. vrsti.
3.	Koliko je star najstarejši rokopis evangelijev, ki ga poznamo? — Odg.: Najstarejši so odlomki evangelijev, napisani na „papirus”, nekakem papirju ki so ga Egipčani delali iz rastline, ki raste ob vodi. So iz II. ali III. stol. po Kristusu. Celotne evangelije pa imamo doslej najstarejše poznane napisane na pergamentu, ki je bolj soliden material kot papirus. Teh celotnih rokopisov je nekaj iz IV. stoletja (predvsem poznani „Sinaitikus” in „Vatikanus”), še več pa iz V. stoletja.
^ßi'öhiju neoeste
na pßi'öhil dan
Danes je moj poročni dan. Moj Bog, moje srce prekipeva od tako globoke sreče, da se Skoraj bojim, da ne bo ostala trajna.
Daj, Gospod, da veselja, ki ga občutim to jutro, nikdar ne bodo grenile solze kesanja, s katerimi bi obžalovala kora'k, ki ga bom v nekaj trenutkih storila. Nasprotno, naj mi bo spomin na ta dan ob vsaki njegovi obletnici slajši in dražj i.
Poslal si mi na pot njega, ki se mi zdi idealen spremljevalec v življenju. Daj mi milost, da si bom znala ohraniti njegovo ljubezen in iskrenost tako veliko, kakor je danes.
Naj mu bom zaupnica, pomočnica, ljubljenka in zvezda, ki ga bo vodila, ko ga bodo skušale na krivo pot zavesti skušnjave, ki tolikokrat napadajo viharno moško srce.
Daj mi tak dar, da bom znala svoje ognjišče narediti kar mogoče prijetno, da bo postalo kraj, v-katerem se rad odpočiješ in ljubiš.
Pomagaj mi, da bom stalno netila njegov plamen. Prosim te, daj mi dovolj poguma, da bom znala krščansko sprejemati pre skušnje življenja.
Stoj mi ob strani danes, ko pričenjam svoje poslanstvo kot žena. Naj ostane moja pot združena z njegovo za vedno. •
Spremljaj naju do konca najinega zemeljskega potovanja,-
O Bog, blagoslovi moj poročni dan. Posveti moje materinstvo, če mj boš blagovolil nakloniti to srečo.
In kadar bo čar moje mladosti obledel in bodo skrbi ter preskušnje vtisnile mojim potezam svoje sledove, tedaj naj moje minljivo telesno lepoto nadomesti trajnejši in višji čar najine skupnosti in življenja, ki ga bova v miru preživljala drug ob drugem.
Tako naj z roko v roki korakava po poti življenja.
Ko pa se bo najina pot začela zagrinjati
Novoporočenca na Slov. Koroškem na poti iz cerkve.
v temo, tedaj naj nama sveti žar medsebojnega razumevanja in sreče, ki izvira iz vzajemne ljubezni in zvestega spolnjevanja dolžnosti.
Gospod, to je moja molitev.
Usliši jo, prosim te. Amen.
RAZGOVOR NA VLAKU
Bilo je v železniškem vozu. Nasproti mi je sedela neka gospa, precej zgovorna. Pogovor je nanesel tudi na verske stvari. Dama je pristavila:
„V teh rečeh sem pa jaz drugega mišljenja, sem namreč brez vere.”
„Odgovorite samo na eno vprašanje”, sem nadaljeval razgovor. „Kako je vendar prišlo, da ste izgubili vero, ko ste rekli, da ste bili krščansko vzgojeni? Kot gospa, ki se zanima za vse, ste gotovo brali tudi kako versko knjigo.” Naštel sem nekatere. Gospa ni poznala nobene. — „V katekizem pa ste po ljudski šoli vendar le še kaj pogledali, ali ne?”
„Kaj pa mislite!” odgovori ona, „kako naj bi se olikan človek še zanimal za take stvari!”
„Potem pa oprostite, gospa, da spregovorim tudi jaz odkrito besedo: „Vi niste neverni —, ampak nevedni!” St. G.
O lastnini v podjetju
(Čigava naj bo tovarna?)
„Poskusi s Podjetniškimi sveti”, smo rekli v predzadnji številki našega lista, „so pokazali potrebo po nadaljnjih socialnih reformah. Kajti, dokler ne bo lastnina na neki način skupna, dokler sad dela ne bo na neki način skupen, nima smisla govoriti o povezavi delodajalcev in delavcev pri delu, ki je pravzaprav skupno le po imenu.”
Toda ali zahteva po skupni lastnini v podjetju ni morda v nasprotju s krščanskimi načeli o zasebni lastnini?
Ni!
Omenjena zahteva hoče zaščititi zasebno lastnino.
Kako to?
Da bomo problem laže razumeli, obnovimo načelo krščanskega nauka o lastnini.
Krščanska načela o lastnini.
Rekli smo že, da so ustvarjene dobrine namenjene v preživljanje VSEH. Ta ugotovitev je osnovno načelo, ki ga moramo imeti vedno pred očmi, ko razpravljamo o lastnini, in od katerega se ne smemo oddaljiti, če hočemo ostati pri resnici.
Navedeno načelo ne nasprotuje drugemu načelu: načelu o zasebni lastnini. Pravica do te lastnine nam je nekaj svetega, ker ona služi razvojni, svobodi in dostojanstvu naše osebe in naših družin.
Zasebno lastnino branimo tudi iz praktičnih razlogov, ker bi zaradi k slabemu nagnjene človeške narave zemeljske dobrine ne mogle brez usodnih posledic ostati brez gospodarja, na uslugo vseh.
Toda nikdar ne smemo pozabiti, da je zasebna prilastitev dobrin samo SREDSTVO, kako človeški naravi primerno naj-popolneje doseči prvi in glavni, t. j. skupnostni namen dobrin.
Iz povedanega naravno sledi, da pravica do zasebne lastnine ni neomejena. Mi smo samo neke vrste upravniki nam zaupanih dobrin. Kar imamo več, kot potrebujemo za stanu primemo življenje, moramo obrniti v dobro skupnosti na način, da tudi drugim omogočimo dostop do lastnine.
Kako je v podjetju?
Reči smemo, da v podjetje vloženi kapital predstavlja za lastnika neki preostanek, ki tore) ni nujno potreben za stanu primerno preživljanje njega samega in njegove družine. Krščansko načelo o lastnini takemu podjetniku priznava pravico do gotovih obresti od vloženega kapitala in do primerne nagrade, ki je opravičljiva tudi iz ekonomskega stališča, a zahteva, da se podjetje stavi v službo skupnosti.
Ali je tako v sodobnih podjetjih?
Čeprav moramo priznati, da je mnogo bolje, kot je bilo pred 100 leti, vendar še vedno zdaleč ni tako, kot bi moralo biti.
Sodobna podjetja še vedno nimajo pred očmi koristi skupnosti, temveč korist dona-šalcev kapitala. Gibalo sodobnega podjetja ni služba, marveč dobiček. Proizvodnja je za podjetje predvsem sredstvo za čim večjo obogatitev. V tem podjetju delavec ni nič drugega kot neko malopomembno orodje proizvodnje. Tu je človek, ki ga je Bog po svoji podobi ustvaril za velike cilje, v službi kapitala, namesto da bi bilo ravno obratno! Podjetja, ki pomenijo SKUPNOST ljudi pri delu, so neupravičeno v izključnih rokah donašalcev kapitala, ki terjajo zase celoto dobička.
Ali mora res biti tako?
Nikakor ne!
Ne zanikamo, da kapital v podjetju do-naša, toda ah mar res donaša samo po zaslugi njegovih lastnikov!
Prav gotovo ne!
V podjetju sodelujejo še drugi činitelji, s katerimi donašalci kapitala tvorijo pravcato delovno skupnost. Ti, ki so vložili denar, imajo pravico do njihovemu sodelovanju odgovarjajočega dobička, a nimajo pravice do vsega dobička.
Enako nimajo pravice zahtevati zase celotnega lastništva podjetja. Njih denar je, kot smo rekli, vložen v neko zvezo, delovno skupnost, katera ni samo pogoj za dobiček, temveč celo temelj donosnosti kapitala v podjetju.
Če torej podjetje uspeva, se veča po obsežnosti in ekonomski veljavi, s kakšno pravico morejo donašalci kapitala zahtevati izključno lastništvo do te povečane vrednosti
podjetja? Pri tem lastništvu morajo biti sorazmerno upoštevani vsi činitelji v podjetju.
Torej tudi delavec!
*
Tako smo v luči katoliškega nauka o lastnini opravičili zahtevo po soudeležbi delavstva pri lastnini v podjetju.
V modernem svetu se ekonomske sile pojavljajo v obliki sodelovanja raznih čini-teljev. Čisto naravno je, da vsi ti zahtevajo soudeležbo pri vodstvu in pri lastnini.
#
Ako bodo odgovorni činitelji začeli upoštevati obe glavni načeli katoliškega nauka o las tnini, bo ta po besedah Pi j a XII. postala „pospeševalka socialnega reda, potrebna nadzornica človeške podjetnosti in pobuda k delu, kar bo v korist časnim in večnim ciljem življenja, torej v korist svobode in dostojanstva človeka, ustvarjenega po božji podobi”.	V-ko.
PRVOMAJSKI NAGOVOR
Na letošnji 1. maj je govoril papež Pij XII. 150 tisoč delavcem, zbranim na trgu sv. Petra v Rimu. Povedal je, da se bo odslej brala na 1. maja sv. maša v čast rokodelcu sv. Jožefu. Znova je obsodil kapitalistični sistem, ki nasprotuje božjemu pojmovanju, kako uporabljati zemeljske dobrine. Prav tako je rekel, da Cerkev ne more nehati svariti delavce pred pogubonos-nimi gesli socializma in komunizma, ki propagirata brežbožni materializem.
OJ DREVI
Oj drev’ pa gremo snubit jo, tidraj, tidrajtidom, po tisti stezi za vasjo, tidraj...
Oh, očka prav’jo: Sedem sto, tidraj ... — Pa to premalo dote bo, tidraj ...
Stopimo še za mamico, tidraj ... mor’bit’ nam kaj primaknejo, tidraj ...
Pa mam’ca se oglasijo, pa še v planin’ci kajžico.
Narodna
PRVENEC
Aha, sedaj bo pa Ap kakšno „mokro” povedal, se bo obliznil kak vinski bratec — sodeč po naslovu. Žal, ne bo besede o „prvencu” iz litrčka, ampak iz — literaturčke.
f—jp elo mlad sem še bil, ko me je usoda
X vrgla v prosvetni oddelek Glavnega generalštaba. Tipkal in pisal sem, da je bilo veselje. Zraven sem imel še čas, da sem se opazjujoč druge še sam naučil „ljubezenske abecede”. Skozi okno sem videl na levo oficirska stanovanja, na desno vojaško akademijo. Videl sem, kako so bili gojenci in dekleta pridni pri signaliziranju, menda bolj kot pri pouku v 'šoli ali opravkih v hiši.
Zamikalo je tudi mene, da bi malce „po-signaliziral”. Res se mi neko popoldne ponudi prilika za to. Prikaže se neka ženska na verandi in da znak proti našemu poslopju. — „Fant, zdaj je prilika, da pokažeš, kaj' znaš!” sem si dejal in začel s signaliziranjem. Pa ona me ni razumela. Po njenih znakih sem spoznal, da ni podkovana v „ljubezenski abecedi”. Na njen poziv se prikaže mlado dekle in takoj sem dobil nazaj signal, da me pričakuje ob petih.
Odgovor me je razočaral. Moje pisarniško delo je bilo končano 'šele ob šestih in brez moči sem povesil roke in to v mojo srečo. Na vratih se je namreč pokazal moj načelnik. Velel mi je, naj grem takoj na njegovo stanovanje. Naj mi vojak pokaže pot in nese pisalni stroj. Drugo, da mi bo že njegova žena povedala.
Malce me je pogrelo, ko sem prišedši na verando stanovanja spoznal, da je to tista veranda, kamor sem signaliziral. Ko mi je odpirajoč vrata generalica hudomušno ponagajala, da sem točno prišel po dogovoru, sem bil bolj podoben raku, ki se je ikiuhal malo dalj kot pet minut v kropu, kot pa pogumnemu vojaku.
Gospa je bila predsednica društva „Kneginja Zorka” in sem ji moral natipkati govor za letno skupščino v več izvodih. Ko je končala, me je vprašala, kako mi ugaja njen govor. „Lep je, ampak ...” sem zdrdral in umolknil.
„No, kakšen ,ampak’ je to? Kar nadaljujte!”
Zastokal sem: „Oh, mama večno prav imate!”
Gospo je prijela taka radovednost, da je kar poskočila: „Ce ne nadaljujete s svojim .ampak’ in ne pojasnite, kaj ima vaSa mama opravka z mojim govorom, bom signalizirala generalu za pomoč.”
Zagomazelo mi je po žilah in brž sem dejal: „Vaš govor je lep, ampak — Boga fali. Kar pa zadeva mojo mamo, je to, da mi je od mladih nog zmeraj pravila, da imam hren namesto jezika v ustih. Kadar mene zasrbi, druge zapeče.
Gospa se je veselo nasmejala „hrenu” v ustih. Potem se je zresnila in dejala: „Govor ibom popravila, pomagajte mi!” - Ko je bilo vse končano, mi je rekla: „Vi imate dar za sestavljanje. Zakaj ne pišete? Poskusite! Jaz sem bivša profesorica in vem, da ni vsak za to. A vi ste mi takšno lepo reč pomagali sestaviti.”
T j mil sem se na delo, premišljujoč
V' sam pri sebi, ali bi res kaj začel s pisarijo ali ne. Vsak dan sem imel priliko prepisovati članke za „Vojaški vestnik” in „Ratnik”, a me nikdar ni prijelo veselje za pisanje. Generaličino prigovarjanje me je pa le opogumilo in napisal sem črtico in jo s podpisom „Ap” poslal uredništvu „Vojaškega vestnika”, muzajoč se sam pri sebi, kaj bo neki iz tega prišlo.
Nedolgo potem mj je urednik „Vojaškega vestnika” prinesel kratko zgodbico v prepis. Prepisujoč jo sem glasno mislil: „Tej klobasariji bi bilo treba še nekaj dodati.”
„Kaj pa?” se smejoč oglasi šef naše knjižnice, sedeč za nasprotno mizo.
„Tole”, pravim in pokažem s palcem navzdol proti košku ob mizi.
„Dajte, da vidim, kaj je za v koš!” se oglasi načelnik na vratih. Za njim sem spoznal urednikov obraz, ki ni obetal ničesar dobrega.
„O ti šmencani hren v ustih, že zopet si ga polomil,” sem zastokal sam pri sebi in dal generalu prepis.
General prebere in reče uredniku: „Fant ima prav. Ta reč je za v koš!” In šla je v koš. Poleg tega pa je bil še neki upokojeni polkovnik — urednikov sošolec — ob 200 dinarjev nagrade, a jaz sem dobil „cvek” pri izpitu iz zgodovine.
Prijetno diši sveže seno ...
Zabolelo me je -v dno srca in zaželel sem si proč iz takšne prosvete.
Nekega dne dobim v prepis Ap-ov članek. Urednik je pripisal ma rokopis: I. nagrada in zvedeti, kdo je pisec. Vsem v oddelku je bilo naročeno poizvedeti, kdo je pisec. Prevari! sem se in šefu knjižnice zaupal, da sem jaz napisal članek. Mlad in neizkušen sem še bil in ponos nad prvim uspehom članka, ki so ga vsi hvalili, me je povlekel, da sem izklepetal prej, nego je bilo prav.
Drugi dan je prišel urednik k meni držeč v rokah Ap-ov rokopis in moj prepis. Gledajoč me mi škodoželjno reče: „Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade. Kako vi pobožnjakoviči pravite?”
Stal sem mirno in s tresočim glasom odgovoril: „Kar ne želiš, da drugi tebi napravi, ti ne stori drugemu!”
Urednik je raztrgal rokopis in prepis t^er ga kos za kosom pometal v koš. Topa bolečina je zajela moje srce, ko sem videl, da je moj „prvenec” zletel v koš. Moji obljubi, storjeni pred nekaj dnevi, da ne bom nikdar več uporabljal „ljubezenske abecede”, ker sem jo polomil pri generalici, je sledila nova obljuba, da ne bom nikdar več „pisateljeval”»
Glede „ljubezenske abecede” so mi vojna vihra, Di-Pi-jada in težki izseljenski kruh pomagali držati besedo. Drugo besedo pa sem, kot vidite, prelomil. Dobršen del krivde za to nosi č. g. Nace. Zato sva menda že oba kaznovana od Gospoda Boga — on z večnim potovanjem po našem otoku, a jaz z večnim strahom, da se znajdem z vsakim spisom — v uredniškem košu. Ap
DCrouipiveköoe
zqadhe
FP. BAZILIJ ZA VELIKE in MALE OTROKE (Nadaljevanje)
Čuda prismođalskega dvora
Krompirčka je ibilo v temnih kraljevih shrambah kar malo strah. Nekaj časa je tiho sedel med krompirjem; ko pa so začele okrog njega skakati in cviliti miške, ga je popadla groza. Hotel je že iz kleti, toda vrata so bila zaklenjena. Hočeš nočeš, je moral ostati med krompirjem in miškami. Da bi pa premagal strah, je pričel na vse grlo peti.
Seveda je s svojim glasom priklical stražarja, katerega kosmati obraz se je naenkrat prikazal na zamreženem oknu.
„Hoj, hoji Kdo pa se oglaša v shrambah?” se je zadrl robavs.
„Krompirček!” je izza kupov odkritosrčno povedal ujetnik ter s svojim odgovorom stražarja tako prestrašil, da se je kar sesedel in je helebarda glasno treščila na tlakovana tla.
„Bog se usmili! Kaj zna Krompirček tudi peti?” je mož neverno vprašal in zopet poškilil v temno shrambo.
„Seveda zna, pa še kako,” je odgovoril Krompirček in pričel znova kričati, da je votlo odmevalo med debelim zidovjem.
Stražar ni rekel ne bev ne mev, ampak je stekel naravnost v kraljev dvorec. Vso služinčad je spravil pokonci in pripovedoval vnetim poslušalcem, da se je začel v shrambah oglašati krompir.
„Ali si že slišal? Krompir je začel peti,” je šlo od ust do ust. Po vsem gradu niso govorili o ničemer drugem kqt o čudežnem krompirju.
Vest je prišla na uho kralju Prismodaliju, ki se je takoj odpravil v spremstvu stražarjev pred svoje shrambe, da se prepriča o resničnosti govorice. Pa mu je telesna straža komaj napravila prostor, toliko ljudi se je že nabralo: od prvega ministra pa do zadnjega grajskega pastirčka, vsi so hoteli slišati, kako poje Krompirček.
Krompirčku je dovolj
Vse je strmelo nad čudežem prismodal-skega kraljestva, kj je zaslovelo po svojem govorečem krompirju daleč naokoli. Vi, dragi malčki, tega seveda ne pomnite. Toda le vprašajte svoje stare mamice, če jih še imate, pa vam bodo povedale, da so čule v mladih letih pripovedovati o pojočem krompirju.
Krompirček je živel v shrambi in se mastil z najrazličnejšimi jedili, ki so mu jih nastavljali na okno. Že takoj drugi dan je namreč povedal kralju, da ima tudi usta in želodček, ki ljubi čim več in čim boljše. Začudenje je bilo še večje. Odslej- je dobival vsak dan toliko, da mu je ostajalo. Seveda se poslušalcem ni upal pokazati, ker se je bal, da ga bodo spoznali za tatu in kaznovali.
Sam kralj prismodalski je hodil poslušat Krompirčka pred svoje shrambe, ki so bile zaradi varnosti vedno trikrat zaklenjene in trikrat zastražene. Mož se je vsakikrat zjokal od ginjenja, da se vse to čudo dogaja v njegovi deželi.
Toda Krompirčku se je začelo tožiti po materi Špeluzi in toplem sončku. Tudi debeliti se je pričel tako zelo, da je bil okrogel kot žoga. Šivi na obleki so začeli sumljivo pokati, če se je le malo premaknil. Zato pa je Krompirček lepega dne, ko ga je zopet obiskal kralj, pomolil skozi okno svojo debelo glavo ter povedal presenečenim obiskovalcem: „Zdaj mi je pa že dovolj! Če me res hočete imeti vedno zaprtega v kleti, mi vsaj pripravite novo obleko. Ves sem že raztrgan!”
To je bilo vika in krika po prismodalski prestolici...
(Konec prihodnjič)
KAJ PIŠEJO O NAS?
(Nadaljevanje)
„Veliko sem potoval zadnje čase po za-padni Evropi in, kjer sem le mogel, sem obiskal slovenske izseljence,” piše dr. S. A. Mikolič v „Slovenski besedi” in razpravlja o tem, zakaj mnogi otroci slovenskih staršev ne znajo slovenski.
„Izgovor, da otroci ne znajo govoriti v
slovenskem jeziku, je jalov. Zakaj pa ga niste naučili, ko je bil majhen in kot je hila vaša sveta dolžnost! Ravno tako piškav je tudi tisti izgovor, ki ga človek tako pogosto sliši po zapadni Evropi: Moji otroci sicer znajo nekoliko slovensko, a nočejo govoriti, ker jih je sram ... V resnici sem se mogel večkrat osebno prepričati, da znajo otroci za prvo silo slovensko, a vendar ne dovolj, da bi se mogli v njem lepo tekoče porazgovoriti s starši. Nihče jih ni učil slovnice in slovenščine so se naučili le tako mimogrede, ko so včasih poslušali pogovore med starši in njih prijatelji ter jim je ostalo v ušesih. To dokazuje dvoje: prvič, da so otroci za učenje jezika nadarjeni (po vsem svetu je že znano, da so slovanski narodi zelo nadarjeni za tuje jezike in zato ne bo nič čudnega, če se ta nadarjenost pokaže tudi za materinski jezik in to še v večji meri) in drugič, da imajo zanimanje do jezika, v katerem se pogovarjata oče in mati.
Zakaj jih je potem sram in nočejo govoriti slovensko? Od kod ta sramežljivost? Dostikrat se starši niti ne zavedajo, da so oni sami povzročitelji tega sramu, ko govorijo z otrokom v tujem jeziku. Ta jezik navadno ne obvladajo tako dobro kot otroci, ki so se ga v šoli naučili zelo dobro in zato jim le-ti morajo popravljati vse jezikovne nerodnosti in napake, ki jih dostikrat kar mrgoli ter se tako osmešijo pred otroki. Po drugi strani pa otroci podzavestno čutijo odpor proti temu, da hi se tudi oni osmešili s svojim polovičnim znanjem materinskega jezika. Skušajo se izogniti temu osmešenju s tem, da govorijo namesto v slovenščini' v tujem jeziku, ki jim gladkeje teče. Sčasoma «e temu privadijo, v teku let pozabijo še tisto bore malo slovensko, kar so znali in pred sabo imamo tujca. V začetku jih je 'bilo res sram, a ne materinega jezika, temveč zavesti, da ga ne obvladajo ...
Nikjer pa nisem opazil pri slovenskih otrocih po zapadni Evropi, da bi kazali kakšen predsodek do slovenščine, če je ne govorijo, je zato ne, ker je ne znajo; če je pa ne znajo, je tudi ne morejo govoriti. Kar se Janezek uči, to Janez zrna! Kjer se pa starši v polni meri zavedajo svojih dolžnosti, tam so svoje otroke naučili slovenščine in tam otroci tudi govorijo slovensko...
Za vzgled bi si morali vzeti naši ljudje Poljake, ki govorijo vedno poljsko in se zavedajo svoje narodnosti, četudi je bil že njih stari oče, ki je prišel v te kraje iz Poljske.
Naši otroci bodo govorili slovensko samo takrat, če bodo znali. Starši pa so v prvi vrsti poklicani, da izpolnijo svojo dolžnost s tem, da jih naučijo svojega jezika. Ni res, da je našega otroka v tujini sram govoriti slovensko. Res pa je, da se starši dostikrat sramujejo, da bi govorili v govorici svojih prednikov.”
Dragi Slovenci, Slovenke! Ni dovolj, da praviš, da si zaveden Slovenec. Treba je zavednost pokazati z vztrajnim in dolgotrajnim prizadevanjem, da naučiš svoje otroke govoriti v materinem jeziku, ki je najboljši gojitelj domovinske ljubezni v tujini. Slovenska govorica je dostikrat edina vez, ki nas veže raztresene po svetu, med sabo in z domovino.
AVSTRALEC O SLOVENCIH
Nedavno je na neki slavnosti v Avstraliji spregovoril sivolasi polkovnik, med vojno in po vojni častnik avstralske armade v Evropi. Tole je rekel, ko je omenjal nove avstralske naseljence:
„Bilo je po drugi svetovni vojni, ko sem spoznal prve izmed naših Novoavstralcev. Takrat sem bil ravnatelj UNRRA taborišča v Spittal-u v Avstriji. Mnogo narodnosti je bilo med njimi, a največ Slovencev, ki so bili tudi najboljši. Imeli so vzorno organizirano šolstvo in obrt, pevske zbore, gledališče, študijske krožke in sploh vse, česar še mi tu nimamo, pa bi kot narod morali imeti. Izredno so ljubili svoj narod in svojo zemljo, zato sem jih tudi jaz vzljubil in sem vesel, da jih je nekaj od njih prišlo v Avstralijo. Vestno delo in vesela pesem sta odliki Slovencev. Njihova kultura je tako visoka, da me je bilo skoro sram priznati, da je nas 8 milijonov, pa imamo v primeri z njihovim milijonom tako malo duhovnega življenja. Pesem, ki sem jo z njimi najraje pel, je bila: „Mi se imamo radi...”
Slovenci! Majhen narod smo. Toda naša moč je v povezanosti, v zvestobi, visoki kvaliteti. Delajmo zato vztrajno, povezano, složno, organizirano, sistematično in načrtno — v korist našemu rodu!
Sredi maja je bila v Ljubljani velika razstava psov. Prijavljenih je bilo nad 600 različnih .psov. 360 je lovskih, od teh 95 brak-jazbečarjev, 70 terierjev, nad 40 španijelov in vse vrste ptičarjev. Od športnih psov je bilo nad 100 ovčarjev.
Upokojenci, .ki dobivajo pokojnino iz tujine, že dobivajo 'izplačano po navedenem denarnem kurzu in zraven še 100% več. — Tudi letos bodo poleti razstavljala razna podjetja svoje izdelke na Bledu, da bodo tako propagirali svoje blago pri tujih turistih. — Pomladanska setev je zaradi mrazov •za mesec dni v zastanku. — Pomanjkanje prenočišč v Ljubljani zelo otežuje tujski promet. Leta 1940 je bilo v Ljubljani 539 sob za prenočišča, lani pa le 374. Vseh ležišč je bilo med vojno 990, lani pa le 587.
Pod Rožnikom je tudi v Ljubljani živalski vrt, ki ima par medvedov, volka, lisice, divje prašiče, srne, srnjake, jelena, košuto, dihurje, podlasice, uharice, orle, sokole, pave, papagaje, pelikane in seveda za zabavo tudi opice.
t?irVf naših t'o jaüöt) ^
llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll
ANQLIJA
Poroka: V cerkvi sv. Petra v Bargoedu (J. Wales) sta se poročila 2. aprila Alojzij Križan in Evelyn Saunders. — čestitamo!
Izselitev: Iz Twickenhama je 27. aprila odšla družina Otona Hajncla. Naselili se bodo v Avstraliji. Na veliki ponedeljek so krstili hčerko prvorojenko. Prav iz srca želimo mnogo sreče v novem svetu. Iz okolice Derbyja se je 20. aprila preselila družina J. Ovseneka v Toronto v Kanadi. —
V Anglijo so prispeli trije Godinovi otroci ter so sedaj v šoli v bližini Londona. Oče je začasno ostal v Nemčiji.
London: Na prvo nedeljo v maju smo po šmarnicah imeli v dvorani na Golders Greenu kratko prireditev, ki je bila deloma posvečena materam, saj nismo imeli posebej materinskega dneva, deloma pa že žrtvam naše tragedije, ki se je spominjamo ob 10-letnici. šmarnice imamo ostale nedelje v cerkvi prav tam. Na .prvo nedeljo v juniju bomo najprej' v cerkvi molili za pokojne,
potem bo spominska prireditev v dvorani. Spored bo posebej objavljen.
„Naš dom”: V aprilu je bilo darovanih zanj £ 12,1/—. Koncem aprila je znašal fond £ 856,15,2.
BELQIJA
LIEGE-LIMBURG
Na zadnjo nedeljo v aprilu so Slovenci iz vse Belgije, lepo število Hrvatov in nekaj Srbov prihiteli na veliko narodno prireditev v Jemeppe pri Liege-u. Ob 4. uri so se zbrali v farni cerkvi k sv. maši, ki jo je iz prijaznosti za to izredno priložnost bral naš prijatelj č. g. Miljenko Uhoda, duhovnik v škofiji Namur,'po rodu Hrvat. Verski nagovor v slovenščini je imel č. g. Zdravko Reven. Na koru je mešani zbor iz Eisdena prepeval veličastne velikonočne pesmi.
Ko smo zadostili verski dolžnosti, smo se podvizali v cerkveno dvorano, ki smo jo napolnili do zadnjega kotička. Navzočih je bilo čez 400 ljudi.
IZ DOMOVINE
Slovensko filmsko podjetje slavi letos desetletnico. — Veliko tujih turistov se letos zanima za počitnice ob morju v Slovenski Istri (okraj Koper). — Po vojni je začela telefonska služba uporabljati takozvane ultrakratke valove. Tudi v Sloveniji skušajo s tako uporabo izboljšati zveze. V načrtu imajo postavitev stolpov z antenami v ta namen na Šmarjetni gori pri Kranju, na Kumu in Nanosu. — Zaradi premajhne donosnosti so zaprli rudnik Pečovnik pri Celju. Odkrili pa so v bližini nova bogata ležišča premoga. Pri delu v tem novem rudniku Konstanca-Polje je že zaposlenih 30 ljudi. — Na bloku med Italijo in Jugoslavijo na prelazu Predi-lu nad bovško kotlino bodo postavili gostilno. — Rudnik rjavega premoga v Zagorju slavi letos 200 let obstoja. Pred približno 215 leti se prvič omenja v dokumentih, da se je oblast zanimala za izkoriščanje tega premoga.
Na odru so vsa slovenska društva v Belgiji in naši dragi gostje iz Holandije začeli razvijati ■program, za katerega bi morali reči, da je bil preobširen, če ne bi bil tako lep in zanimiv.
Vsaka skupina je dala svoje najboljše.
Eisdenčani so v moškem in mešanem zboru zelo lepo podali vrsto slovenskih in hr-vatskih narodnih pesmi.
Naši slovenski gostje iz Holandije so z narodnimi plesi in narodnimi pesmimi v dramatični obliki naravnost očarali vse navzoče. Njihov krasni nastop je silno obogatil naš program in bo vsem ostal v neizbrisnem spominu. Iskrena hvala za njihovo požrtvovalnost!
Rojaki iz Charleroi so nas razveselili z lepo ubranim tamburaškim zborom.
Waterschei pa je napravil prijeten vtis s citrami in ženskim zborom.
Leščakov France iz Waterschei-a je doživeto podal Gregorčičevo: „Domovini”. Naši mali navihanci iz Eisdena pa so v splošno zadovoljnost ponovili „Čudno kupčijo”.
Navdušenje je rastlo od točke do točke. Smemo reči, da so slovenske pesmi in slovenski narodni plesi to pomladansko popoldne v tujini doživeli pravcato zmagoslavje. Tega nastopa naši ljudje ne bodo pozabili. Rojaki, k,i se jim ni zdelo vredno potruditi se v Jemeppe, naj vedo, da so zamudili priložnost, ki se jim ne bo več nudila!
S to prireditvijo smo Slovenci ponovno pokazali, da smo visoko kulturen narod in da znamo složno nastopati.
Poročilu bi nekaj manjkalo, če bi ne izrekli priznanja in zahvale tistim, ki garajo in se žrtvujejo za slovensko skupnost v tujini. To so predvsem g. Rogelj v Eisdenu, g. Kodeh v Charleroi, g. in ga. Novak v Wa-terschei-u, č. g. Babnik, g. Robek in drugi v Holandiji ter še toliko in toliko drugih, katerih zvestoba slovenski stvari je vredna občudovanja.
Na drugo nedeljo v majniku je Društvo sv. Barbare v Eisdenu spet imelo lepo uspelo prireditev. Na programu so bile narodne pesmi in burka v treh dejanjih: „Micki je treba moža!” Igralcem so že gledalci sami dali dovolj priznanja, ker so se vsi do solz nasmejali. Iskreno čestitamo!
Na prireditvev je prihitelo zelo lepo število rojakov iz Waterschei-a. Tokrat so zgledno stopili na plan tudi naši bratje iz Benečije, ki so zaposleni po rudnikih v okolici Ličge-a. Slovenski večer v Jemeppu jih je tako očaral, da so sami začeli organizirati avtobus, ki jih je v zelo lepem številu pripeljal med slovenske rojake v Eisden.
Poroke: V Eisdenu sta prejela zakrament sv. zakona g. Miha Pucelj in vdova ga. Helena Varovič. Iskreno čestitamo in želimo božjega blagoslova!
Bolniki: Na krajšem zdravljenju v bolnici so bili: g. Šinkovec Anton iz Eisdena, ga. Kladnik iz Eisdena, ga. Javornik in ga. Mastnak iz Vuchta. Vsem se je zdravje, hvala Bogu, že obrnilo na bolje.
Smrt: V Seraingu pri Liege-u je umrl g. Evgen Boštjančič. Molimo za njegovo dušo!
CHARLEROI—MONS
Zadnji mesec je bil za tod živeče rojake zelo slab. Najprej smo zvedeli za smrt rojaka Karla Učakarja, roj. 1911. v Heidelbergu na Nemškem. Nazadnje je bival v Monti-gny s/S. — Zatem je do smrti povozil avto na cesti Lojza Škoda iz Gilly, rojenega 1909 v Preserju v Slov. Benečiji. — Dne 19. aprila je umrl v Jumet, obdan od žalujoče žene in hčerke, Franc Pirnat, upokojen rudar, roj. 1906 v Lokovici pri Šoštanju. — Nekaj dni zatem je v Hupi tal St. Therese v Mon-tigny s/S. zaradi rudarske bolezni izdihnil Franc Hermonko, roj. v Prevaljah 1901. 3. 5. popoldne je iz istega razloga ugasnila luč življenja rojaku onstran Monsa Ludoviku Felcu, bivajočem v Qua-regnonu. Doma je bil v Spodnji Idriji, rojen 1905. — Sporočamo tudi smrt rojaka Alojzija Šorlija iz Ransart, roj. 1903 v Koritnici pri Grahovem ob Bači. Po prestani operaciji si ni mogel opomoči in je odšel s tega sveta na 7 .maja. — Vse umrle priporočamo v molitev, preostalim svojcem pa izrekamo sožalje. Daj Bog, da bi kot večina teh tudi mi prestopili prag večnosti prevideni s sv. zakramenti.
f Franc Pirnat
Operacijo na slepiču sta prestali Silva Ke-šetova iz Chatelineau in Zofka Dakskoibler-jeva iz Forchies. V Boussu pri Monsu je ponovno bila operirana ga. Neža jereb, vdova Mažgon. V sanatoriju ob morju je se vedno Slavko Leber iz Chatelineau-a.
Poročili so se v zadnjem času: Pri Fatim-ski Materi božji v Pironchamps gdč. Margareta Slaper z domačinom Gerardom Lam-iboti. V Aiseau: Lucijana Lavretič in Luigi Beda ter Lovrenc Krajnik in Marija Toma-žetič. V Tamines-Alloux: Ernesto Predan in Marija Feletič. — Vsem želimo veliko srečel Krst. — Družino inženirja v cementarni Obourg g. Janeza Luäicky je razveselilo rojstvo sinčka Michela. — To priliko porabljamo, da čestitamo kakor njemu in soprogi tako tudi vsem ostalim našim družinam, kjer so se veselili podobnega družinskega dogodka, ponekod že tretjič in četrtič. Naj daje Bog zdravje in lepo rast vsem mladim Slovenčkom in mladim Slovenkam tod okoli!
FRANCIJA
Ttacvz
Sveta maša za Slovence v juniju: v nedeljo 5. in 19. junija (ob potih popoldne, 80 rue Vaugirard). Sveta maša v nedeljo 5. junija bo za vse slovenske žrtve v zadnji vojni, zlasti pa za pobite protikomunistične borce, ko obhajamo letos desetletnico njih masovnega pokolja. — (G. Čretnik iz Pariza se vam opravičuje, kadar zaradi pomanjkanja časa in radi prezaposlenosti ne more takoj odgovoriti. Vsako pismo in vsaka prošnja pa pride gotovo na vrsto za odgovor.)
#
Ormeaux (Seine-et-Marne). — V soboto, 7. maja t. L, sta se .poročila Janez M a g-d i č in Ana Z e r d i n. Naše najboljše želje!
Ob MntšUi meifi
Iz pisarne naše Kat. misije v Merlebachu in okolici:
Umrli.— Medtem, ko je narava vstala k življenju, pa so se poslovili od življenja na svetu sledeči naši rojaki:
Dne 28. aprila nas je po dolgi rudarski bolezni (kamen na pljučih) zapustil vsem priljubljeni družinski oče Terčič Aleksander, rojen 17. 7. 89, v Franciji od 1. 1925
najprej rudar, potem pa je kot dober čevljar marsikateremu rojaku po nizki ceni popravil čevlje. Previden s svetimi zakramenti je bil cerkveno pokopan 30. aprila na Hochwaldu. Žalujoči ženi in 3 sinovom in hčerki ter vsem sorodnikom izražamo sožalje, njemu pa želimo večni mir in pokoj.
Dne 30. aprila je umrl naš rojak Pavlovič Radosav, rojen 22. 3. 1911 v kraju Popovo. Pri svojem delu je prišel med dva vagona, ki sta ga stisnila. Njegovi prijatelji so mu napravili lep pogreb, vodil pa je pogreb naš pravoslavni duhovnik č. g. Garič iz Pariza na Hochwaldu 2. maja. Naj ga dobri nebeški Oče sprejme v svoje kraljestvo! Sorodnikom iskreno sožalje!
Dne 29. maja je prinesel „Republica in Lorrain” sporočilo, da so delavci električne napeljave našli v grmovju pri Savernu že dolgo časa mrtvega našega rojaka — tajnika jugoslov. konzulata v Strasbourgu — Jurmana Ivana, ki je izginil neznano kam koncem oktobra 1954. Truplo je že razpadlo, v roki pa je držal nož, poleg njega pa je bila aktovka z denarjem. O vzroku nesrečne smrti časopisi niso ničesar prinesli. Naj mu bo Vsemogočni milostni sodnik!
V začetku meseca maja je umrl naš rojak Kavčič Anton iz Habsterdicka. Pokopan je bil drugo nedeljo v majniku po svojih novoapostolskih tovariših. Vsem družinam zgoraj omenjenih izražamo še enkrat globoko sožalje.
Poroke. — Koncem aprila in v začetku maja je bilo sklenjenih več zakonov v cerkvi po raznih kolonijah z ženinom ali nevesto druge narodnosti. V Jeane d’Arc— koloniji pa sta sklenila v cerkvi zakonsko zvezo Grčar Alojzij in Planinšek Ani, oba slovenskih staršev, dne 14. maja. Obema in vsem, ki so sklenili ta čas sv. zakon, želimo, da bi jih majniška Kraljica vodila in čuvala v življenju!
Krsti. — V času, ko sem bil na poti po kolonijah, je bilo krščenih tudi več slovenskih otrok. 12. maja je razveselil mali Andrejček Trefalt Pavlo in njenega moža Emila Nikolas.
Naši bolniki. — Silno spremenljivo vreme je mnogim našim bolnikom povzročilo težke ure. Sredi aprila je samo v bolnici na Hochwaldu ležalo' nič manj kot 15 naših bolnikov. Nekateri so odšli nato domov,
drugi pa zopet prišli. Dolgotrajni bolnik Ribič Franc se je z veseljem vrnil na svoj dom, enako naša pridna pevka iz Habster-dicka Terezija Lenard. — Na bolniški postelji pa so še vedno ostali: mati Zagode, kateri moči vedno bolj pešajo, oče Zadnik je dobil ponovno oklep (gips) čez telo, rudar Maravič Dušan se še vedno zdravi v zdravilišču. — Vrnili pa so se domov: naš dragi Janez Požlep iz Aumetza, Franc Siko-šek iz Freyminga, Rojc Ivan je prišel iz Švice zopet v bolnico na Hochwald, Orešnik Jakob, Povh Alojzija, Dečman Helena, Kline Fani, poročena Pl'očiniak, Baškovec Jožef, Zajc Franc, Rihtar Pavel, Verlič Alojzij, Peterlin Solange, oče Vendramini. ~ Na novo so prišli: Sotošek v bolnico na Hochwald, mati Hauptman iz Creutzwalda, ntati Vodenik, ki je srečno prestala težko operacijo, mati Jakič. — Mati žuželj pa je že srečno praznovala prvo sv. obhajilo na domu, ko se je vrnila iz bolnice Ste Elizabeth. — Iz bolnice Creutzwald se je vrnila niati Hočevar, tam pa leži še Marija Hla-din, por. Junge. — V bolnico Ste Barbe so pripeljali Plahutovo mamo iz Habsterdicka, bi je padla in ji je počila kost v nogi. Naš znani oče Mauc Miha je po težki operaciji okreval in se zdravi dalje doma. — V Frey-mingu čakajo na domu z veliko željo na ljubo zdravje žena Škufca, v bolnico na Hochwald so pripeljali Ignatoviča Mihajla, bi se je močno ponesrečil na nogi. — Tudi niati Skobe mora še vedno iskati zdravniške pomoči v isti bolnici. — Vsem imenovanim ter enako drugim bolnikom rojakom kličemo: S trnovo krono obdano Srce Jezusovo naj vam v mesecu juniju, ki je božjemu Srcu posvečen, napolni vaše srce z vdanostjo v voljo božjo pri prenašanju bolečin.
Druga sporočila
Daši smo lansko leto povsod sporočili, ko &o pobirali za avto Jug. kat. misije, da letošnje leto ne bomo nič praznovali mojega godu, so naši rojaki že 4. maja v Habster-dicku v dvorani pri kapelj prisrčno prazno-vali moj god. Lepo se zahvaljujem našim dragim pevkam in pevcem pod vodstvom gospe Pisanec za pozdravne pesmi, g. Kre-bel Jožefu za vodstvo in pozdravne besede; predvsem pa vsem za lepo darilo: 2 koretlja za prenos sv. obhajila.
štiri dni nato, 8. maja, pa je Jugosl. pevsko društvo „Triglav” združilo svojo prire-ditev s proslavo mojega godu. S krasnim petjem cerkvenega zbora „Slomšek” in „Triglava” se je proslava zelo lepo začela. Dirigent g. Emil Šinkovec je zopet pokazal svoje velike zmožnosti in pokazal polni dvorani, kaj doseže spreten dirigent, kjer mu pevskj zbor. poslušno sledi. Tudi g. Rohr, osebni prijatelj podpisanega, je s svojini nastopom prijetno dvignil razpoloženje.
Proslavi je prisostvoval tudi g. Jankovič iz Tucquegnieux. Z veseljem so ga vsi pozdravili, ker ga vsi poznajo, da z. zanimivimi pri-godbami podaja lepe, poučne misli za vsakega. Z velikim veseljem smo v dvorani tu di zapazili g. Ribiča, ki se je po dolgih mesecih prvikrat mogel udeležiti večje proslave. Gotovo so mu pred oči stopile vse velike proslave, ki jih je on vodil ob raznih slovesnostih slovenskega izseljenskega duhovnika v Merlebachu. — Vsem posameznikom se tu ne morem zahvaliti; posebno se zahvalim vsem zgoraj omenjenim ter predsednikoma „Slomška” in „Triglava”, vsem pevcem in pevkam, vsem igralcem, vsem darovalcem, vsem, ki so pri nastopih kakor koli pomagali — tudi onlim pri ureditvi in krasitvi dvorane. Enako se zahvalim iskreno za vsa darila, katera so mi dali v dvorani in privatno razni rojaki, ter voščila, ki so jih poslali po pošti. — Obe proslavi v Merlebachu in Habsterdicku potrjujeta dejstvo, da drug drugega ne samo razumemo, ampak tudi podpiramo in skupno delamo za blaginjo naših rojakov — zdravih in zlasti še bolnih.
Prišel je čas izletov
Povsod srečaš okrašene avtomobile, kolesa, pešce: vse hiti v naravo. Žal je bilo do sedaj vedno zelo mrzlo, vendar pa naši rojaki, ki so ljubitelji svežega zraka in veselja v naravi, niso ostali doma. Razna društva so že začela z izleti, med prvimi izletniki pa je bil naš cerkveni zbor „Slomšek” iz Merle-bacha. Na praznik Vnebohoda se je 52 naših rojakov odpeljalo z avtobusom v pokrajino Saar tja do Orscholza, kjer smo opazovali 300 m globoko pod seboj tekočo Saar in njene velike vijuge med strmimi hribi.
Ne toča ne ploha ne mrzla burja niso mogli motiti veselega razpoloženja naših izletnikov. Naš dolgoletni zvesti pevec Ocvirk
in naš pridni harmonikar Blatnik Martin sta pripomogla, da je zbor še z večjim pogumom prepeval slovenske pesmi skozi mesta in vasi v deželi Saar. Krona vsega izleta je 'bila gotovo krasna majniška .pobožnost v cerkvi v Orscholzu, kjer je pri polni cerkvi zapel „Slomšek” nekaj prelepih Marijinih pesmi ter nato še pete litanije Matere božje. Domači gospod župnik se je v cerkvi zahva-'lil za krasno petje ib lepo pobožnost ter spodbujal domačine, svoje vernike, naj v krščanski ljubezni molijo tudi za druge narode, kj tudi ljubijo Marijo in imajo isto vero kot oni. Z najlepšimi vtisi smo se vrnili potem po drugi pot domov.
Zahvaliti se moramo tu družini Kiefer (mati Slovenka), ki je za cerkev vse uredila, tako da je g. župnik zjutraj oznanil naš prihod in takoj po njihovi pobožnosti pozval ljudi, da ostanejo še pri naši pobožnosti. Vsi so ostali in z vso pazljivostjo poslušali naše lepe Marijine pesmi.
Cerkveni zbor „Slomšek”, le pogumno naprej! S takimi izleti nimate samo vi mnogo veselja, ampak razširjate tudi kulturo, spoštovanje in ugled našega naroda in dokazujete vernost naših ljudi!
Dragi rojaki! Hvaležno vas pozdravlja
izseljenski duhovnik Stanko Grims,
24, rue N. Colson, Merlebach (Moselle).
JOUDREVILLE
Veselo smo bili iznenadehi 31. marca popoldne, ko nekdo potrka na vrata in v istem hipu stoji pred' nami naš izseljenski duhovnik msgr. Stanko Grims iz Merlebacha.
Sporočil nam je, da bomo imeli priložnost opraviti velikonočno spoved in prisostvovati slovenski sv. maši, ki bo ob 8. uri zjutraj v Piennu. — žalibog je imel le malo časa na razpolago in je takoj nadaljeval svojo pot v sosednje kolonije.
Seveda so g. Grimsu tukajšni kraji še malo znani, zato mu je bilo zelo otežkočeno najti te maloštevilne slovenske družine, ki so raztresene vsepovsod.
Pred drugo svetovno vojno nas je bilo tukaj mnogo več; po vojni pa se je število zelo zmanjšalo, ker jih je veliko odpotovalo v domovino. Do l. 1940 smo imeli slovenskega duhovnika č. gosp. Antona švelca, ki je stanoval v Aumetzu; nato pa je dobil to mesto
g. Grims. Vemo, da je preobložen z delom in da ima več škofij pod sabo, saj sta le dva slovenska duhovnika za celo Francijo.
Želimo g. Grimsu, da bi mu Bog dal zdravja in sreče, da bi dolgo vrsto let lahko opravljal svojo misijonsko službo med nami; saj si zlasti bolniki zelo želijo njegove tolažbe. — K. F., rudar, Mineš de Piennes.
HOLANDIJA
Heerlerheide. — Na velikonočno nedeljo zjutraj smo imeli tako lepo slovensko Vstajenje kot še nikdar. Ob petih zjutraj smo imeli procesijo, pri kateri je šel velik del rojakov s svečami v rokah, otroci pa z lampijončki. Prvič je šlo tudi Najsvetejše z nebom. Rudniška godba je s svojim igranjem poveličevala praznik Vstajenja Kristusovega. Zatem je bila pridiga, v kateri se je č. g. Babnik poslovil, nato pa je sledila slovesna sv. maša.
8. 4. je obhajal rojak g. Jevšenak s soprogo 60 let poroke, diamantno slavje. — 25-letnico poroke je 3. maja praznoval g. Kozole s soprogo. Obema paroma čestitamol
Na veliki petek so peljali v bolnico g. Marka Hriberška. Zdravje se mu boljša. Doma se zdravi že dalj časa g. Repec. Bil je ranjen v nogo pri delu v rudniku.
Naši fantje in dekleta so se i nekaterimi drugimi rojaki peljali 24. aprila v Luik v Belgiji na prireditev. Spotoma so z avtobusom obiskali romarski kraj Banneux, kjer so imeli sv. mašo, potem so šli gledat podzemeljsko jamo Remouchamps. Popoldne so uživali lep pogled na pomladansko naravo v Ardenih pri Hanoir in so obiskali še trdnjavo v Huy.
Od drugod. — V Lindenheuvelu je slavil 25 let dela v rudniku g. Jožef Mavrič. Isti slavi tudi 25 let dela v Društvu sv. Barbare in poleg njega tudi g. Alojz Knez. Čestitamo!
Vsak inozemec, ki hoče obiskati Jugoslavijo in vpraša za jugoslovanski vizum, mora imeti potrdilo, da je prej na banki vplačal na turistični ček tolikokrat po 11 gld., kolikor dni želi ostati v Jugoslaviji. To se pravi, da, če hoče ostati 20 dni, mora vplačati na ček 220 gld. za vsako osebo. To pa ne velja za otroke do 16. leta.
JŽff duha in svat
ZGODOVINA ŽEPNEGA ROBCA
Se pred šestimi stoletji so si kralji, plemiči in škofje, pesniki in učenjaki brisali nosove prav tako kot pračlovek, ki ga je narava obdarila z zdravim palcem in kazalcem. Sele v 16. stoletju se je pojavila nova moda, Iti je napraVila revolucijo v tem poglavju lepega vedenja.
Nekega dne je zajel Benetke val radove-tlnosti in navdušenja, ko je neka lepa in elegantna dama uporabila na neki slavnosti štirioglat košček platna, da si je z njim obrisala nos. Navdušenju je seveda sledilo posnemanje. Slavni košček platna je osvojil celo francoski kraljevski dvor. Kmalu je postal vsak tak robček iz dobrega blaga in obrobljen z najfinejšimi čipkami luksuzni predmet, včasi celo prava mala umetnina.
Nato je žepni robec prodrl v Nemčijo, 'kjer je postal znamenje visokega družabnega položaja tistega, ki ga je nosil. Tam so bili žepni robci sprva pridržani -le kraljevski družini, dvornemu spremstvu in visokim plemičem. Se leta 1595 so izdali v Dresdenu posebno odločbo, ki navadnim državljanom izrecno prepoveduje uporabo žepnega robca.
OSEL KAŽE, KAKŠNO BO VREME
Z Gorenjskega prideš v Soško dolino po cesti čez sedlo pod Vršičem v Julijskih Alpah. Tam je Tičarjev dom, planinska koča, kjer imajo zanimiv zanesljiv barometer za hribolazce.
Za. barometer je — osel, zraven katerega je napis:
Če je rep suh — lepo vreme.
Če je rep moker — dežuje.
Če rep miruje — stanovitno.
Če se rep maje — veter.
če se pa rep ne vidi — megla.
Če pa barometer pada na tla — potres.
DVE RIBNIŠKI ZGODBI
Stari Francelj je pri svojih osemdesetih letih nevarno zbolel. Poklical je k sebi, kakor se spodobi, vse sinove in hčere. Ko «m je bilo najhuje, se je sklonil k najsta-rejšemu sinu in mu dejal: „Vžjami d’nar
pa stopi, dragi sinek, v Rajbn’co. Morda ima dohtar ’rcnijo, k’ mi bo pomagala, nej košta, kar čel”
Vrli sin je vzel nekaj denarja in odšel v mesto. Podvizal se je k zdravniku in dobil zdravila. Toda oče je med tem časom že umrl in vsa ,žlahta’ se je -začela zbirati v hiši. Sin je izročil zdravila stricu, ki ni vedel, kaj bi z njimi. Nazadnje pa jo je stric le pogruntal. Odpre skledico in izlije zdravila mrliču v usta z besedami: „K’ ti nejsu mogla na tejm, naj ti pa na unem svejti nu-cajo!”
•
V Ljubljani se je .oberkaprol’ Miha Lav-težar močno nakresal, da je komaj prikolovratil na postajo .Zlezel je v ribniški vlak in sedel nasproti svojemu prijatelju in sosedu Cenetu, s katerim je služil vojake na Ogrskem. Toda Cene, ki je bil trezen, je molčal, čakal je, kaj bo ukrenil Miha.
Nazadnje spregovori pijani Miha: „Kam pa se vi peljete?”
„V Rajbn’co!” odvrne Cene.
„Jest tiidii. Vam je Rajbn’ca že kaj znana?”
„Sevajde mi je znana, kaj m’ ne bo!”
„Kaj poznate morda vi enega gvišnega oberkaprola Mihela Lavtežarja?”
„Kaj b’ ga ne puoznou — saj sva dobra prijatla!”
„Vajste, tu s’m pa jest!”
Ženske med seboj. — Urša: „Tako ti povem: če bi prišla Meta še enkrat na svet, bi hotela biti mož.” — Špela: „Toda ne moj ...!”
Pride meščan na kmete in vidi -kmeta saditi -krompir. Začudi se, -ko vidi kako mož prereže krompir, preden ga vrže v jamice: „Glej, krompir prerežete, -ko ga sadite ...”
„Seveda!” se odreže kmet, ki nerad vidi, da ga -kdo moti pri delu. „Če bi pa rad, da bi „fri-ti” zrasli. . .”
Med propalicami. „Reci, kar hočeš: poštenost je najboljša in sama plačuje.” — „Kako to?” vpraša drugi. — „Takole: zadnjič sem ukradel uro in jo hotel prodati za 200 frankov, a mi jih nihče ni dal zanjo. Nazadnje sem nesel lastniku uro nazaj. Ta mi je na mestu izplačal 300 frankov nagrade. Vidiš, tako je, če si pošten!”
FERIODIQUE
NAŠA LUČ
-ZA BISTRE QLAVE-
KRIŽANKA
1 |2		3	4	3	6	|7
8					I
9	Z\	10	A	11	A12
13	14		A	15	
Vodoravno: 1 Mesto ot> Dravi; 8 poznana grška pesnitev o junaku, ki je Blodil po tujih krajih; 9 soglasnik; 10 soglasnik; 11 soglasnik; 12 soglasnik; 13 član družine; 15 žensko ime.
Navpično: 1 jo rabi kuharica; 2 do (po latinsko); 3 plava v vodi; 4 ustavi „is”; 5 pomanjkanje; 6 vzklik; 7 žival, ki hodi po dvorišču.
Rešitev objavimo drugič.
KDO JE TO?
Skozi luknjo se rad smuka; če pa kdo preveč ga cuka, mu z obleke odleti in med potjo ga zgubi.
(qmno)
Čisto majhna je živalca, komaj za stotinko palca, vidiš jo samo poleti, v tihi noči z lučko sveti, se po tratah spreletava in otroke s tem zabava.
(edius3I'5i)
Brkat,
kosmat,
repat.
Mleko jed, mišosned.
(•spoBjV)
KAKO SE REŠUJE REBUS iz prejšnje številke?
Rebus ima spodaj pet črk „R”. To da ugankarju: Pet-er. Ker so črke pod nekim besedilom, pomeni črta „pod”; torej Peter Pod. Črke so pod številko in črkami NIK; torej: Pet-er Pod-pct-NIK. Ta gospod se piše: Peter Podpctnik.
UREDNIKOVA OPOMBA
V prejšnji številki je tiskarski škrat zmaknil izpod črtice „Rešitev iz brzice” podpis avtorja „Ap”.
ZA DOBRO VOLJO
V rdeči državi. — Peter: „Veš, časi, ko je kmet ponižno stopil v davkarijo, boječe vrtel svoj klobuk v roki in milo prosil, naj mu znižajo zemljiški davek, so za vselej mi- ’ nili.” — Ivan: „To pa prav rad verjamem, ker danes nima kmet ne zemlje ne klobuka več.”	N
Vzrok. — „Zakaj noče tvoja žena iti malo na gore?” — „Veš, zaradi odmeva. Tam ne more imeti zadnje besede.”
Usmiljen človek. — „Pavel, pomilujem te. Smiliš se mi.” — „Zakaj se ti smilim?” — „Zato, ker je moja žena kupila nov klobuk in pride jutri na dbisk k tvoji ženi...”
Častnik hoče vojakom čimbolj nazorno razložiti, kaj je brzojav. „Vidite, to je tako. Recimo, da je v Ameriki neki maček, ki ima tako dolg rep, da sega v Evropo. Stopimo temu mačku tukaj v Evropi na na rep! Takoj bo zacvilil tam daleč v Ameriki.”
SODOBNI OTROCI
Mamica, če mi ne daš deset dinarjev za sladoled, grem koj k Potočnikovemu Lojzku in se nalezem ošpic.
*
Mamica, koliko rib je v morju?
Tega pa nihče ne ve, dete moje.
Ja,... kaj ribiči nikoli ne napravijo inventure?