Naša Ančka.

Povest.

□ ■ □

Spisal

Vekoslav Radgončan.

V Ljubljani 1911.

Založilo uredništvo „Tiskarskega Obzornika
□ Natisnila Zadružna tiskarna v Ljubljani.


I.

Slovo od doma.

B il0  je na velikonočni pondeljek. Pomladansko
solnce je prijazno sijalo z jasnega neba in
s svojimi žarki blagodejno ogrevalo bele glavice
prvim marjeticam, ki so se med odrevenelo suho
travo drznile prodreti na beli dan. Tuintam so
tudi že stali pomladanski podleski v svojih temno¬
modrih suknjah ter ponosno kakor vojaki na straži
dvigali svoje glave kvišku. Tam za plotom pa so
trobentice stikale svoje zlatorumene glavice vkup
ter si na dolgo in široko pripovedovale, kaj so
vse doživele v dolgi hudi zimi.

Dasiravno drevesa še niso pognala listja,
vendar so bila že polna krilatih prebivalcev, ki
so na ves glas svetu naznanjali, da je prišla
ljuba pomlad. Najdrznejše med njimi se je vedel
naš stari znanec vrabec, ki je med divjim letanjem

4

neprestano cvrčal svoj živ-živ. Več posluha za
petje je kazal njegov bratranec ščinkovec, ki je
svojo kratko, krepko pesmico prav lepo krožil.

Na majhnem hribu, četrt ure od vasi, je stala
sredi sadnega vrta Smukova hiša. Hiša sicer ni
bila velika, pa je bila čedna in prijazna. Krog
in krog je bilo vse pospravljeno, pomedeno in
počejeno. Na enem oknu so cvetele bele in viš¬
njeve hiacinte, na drugem pa se je šopiril vedno
zeleni rožmarin; na ostalih oknih ni bilo ničesar.

Smukova družina je bila precej blagoslov¬
ljena: osem otrok, oče in mati, kar šteje skupno
deset glav. Treba je bilo misliti, kako in kje bo
mogoče dobiti kruha za vse te želodce in že¬
lodčke. Doma jih kmalu ne bo moč obdržati
vseh, ker je kmetija premajhna in pri največji
pridnosti ne prinaša toliko, kolikor treba za tako
mnogoglavo rodbino.

Že nekaj časa sem sta oče in mati mislila,
kako bi se dalo napraviti, da bi se število rod¬
binskih glav zmanjšalo. Naposled sta sklenila
drugo hčerko Ančko poslati z doma v službo.
Doma naj rajše ostane starejša hči Micka, ki je
bila materi že desna roka v gospodinjstvu in tudi
ni bila nič kaj trdnega zdravja, dočim je bila
Ančka kaj krepka, pa ne posebno vneta za delo.

5

Kadar je le mogla, se je zmuznila od dela in se
vlegla v kako skrito senco, da si je, kakor je
zatrjevala, malo odpočila.

Zato sta menila oče in mati, da bi bilo prav
dobro, če bi Ančka malo poizkusila, kako se po
svetu kruh služi. Morda bi jo taka izkušnja pri¬
vedla do večje marljivosti.

Ker je bil danes itak praznik, je po kosilu
vsa družina še malo posedela pri mizi. Pomen-
kvali so se o različnih gospodarskih stvareh, ki
pridejo spomladi na vrsto. Ko so se o vseh
važnejših stvareh pomenili, se je oče odločil, da
Ančki še danes razloži svojo misel. Sicer ji je
bil že večkrat dejal, da bode morala iti služit,
včasih v šali, včasih v jezi, ali do odločilnih
besedi do sedaj še ni bilo prišlo. Danes pa je
bila za to najlepša prilika.

»Prihodnji teden bode sveti Juri“, je zastavil
besedo, »dobro bi bilo, če bi se ti, Ančka, ozrla
po kaki službi. Doma nas je že tako več ko
preveč, draginja je vedno večja, vsega pa tudi
ne moremo doma pridelati, česar potrebujemo.
Če hočeš, bom pa jaz malo poprašal pri sosedih,
če bi kje katero potrebovali."

Materi očetov predlog ni bil všeč; s ko¬
molcem ga je sunila ob roko in rekla zmajujoča

6

z glavo: „Ali moraš ravno danes, na Veliko noč,
otroka odganjati od doma? Mislim, da toliko
bomo že še vsi skupaj pridobili, da bomo imeli
kaj jesti, in nagi tudi ne bomo hodili okoli. Pusti
jo, naj še nekaj časa ostane doma, saj je še le
sedemnajst let stara in je še premlada za v svet."

Ančka, ki je dosedaj brezbrižno slonela ob
mizi in gledala solnčne žarke, ki so se skozi okno
usipali v sobo, se je pri zadnjih materinih besedah
vzravnala, položila roki v naročje in malo na smeh
se držeč pridejala z nekoliko upornim glasom:

„Očetove besede me prav nič ne iznenadjajo.
Že zdavnaj sem pričakovala, da me bodo oče
poslali v svet. Saj imajo tudi prav! Vam v pomoč
zadostuje Micka. Sicer bo pa Lenčka letos tudi
že izostala iz šole in kaj pa naj bi potem vse
tri delale doma? Saj sem vajena delati, čeprav
oče včasih pravijo, da rada lenobo pasem. Toda
človek tudi ne more delati venomer kakor črna
živina. Malo počitka si mora včasih vendar tudi
privoščiti."

Pri teh besedah je Ančka nekam očitajoče
pogledala očeta, česar pa ta ni opazil, ker je
ravno gledal na mošnjiček za tobak, iz kojega
si je polnil svojo leseno pipico. Po kratkem
molku je Ančka zopet povzela:

7

„Službe pa zame ni treba iskati pri sosedih.
Ne maram služiti na kmetih, rajše pojdem v mesto
poskusit. Bom že dobila kako službo, me ne
skrbi. Tudi imam v mestu več prilike se kaj
priučiti. Gledala bom, da pridem sčasom kam
za kuharico. Kakor pravijo, imajo kuharice po
mestih lepo plačo. Šla pa ne bom o svetem
Jurju, ampak teden pozneje, prvega majnika.
Kajti Španova Metka, ki je več let v mestu slu¬
žila, mi je rekla, da se službe najlože dobe prve
dni v mesecu, ker takrat navadno najbolj menjajo
posle."

Ko je Ančka videla, da mati komaj zadržuje
jok, jo je jela tolažiti s prijaznimi besedami:

„Oh mati, kaj bi bili žalostni, če grem z doma!
Saj sami vidite, da ni drugače! Zdaj je dogovor¬
jeno in najbolje bo, če ostane pri tem. Boste
videli, da bo tako bolje za vas in zame. In če
bi že ravno treba bilo, saj še zmirom lahko domov
pridem. Ali pa če bi se kaj spremenilo, na primer,
če bi se Micka omožila ali če bi našo kmetijo
povečali ali karsižebodi. Če pa ne, bom pa gle¬
dala, da se na tujem pošteno preživim. Koliko
jih služi, ki bi jim še treba ne bilo. In zakaj bi
potem ravno zame ne bilo! Pravijo, da pošten
človek povsod svoj kruh najde."

8

Oče je molče prižgal svojo pipico in krepko
pred se kvišku proti stropu puhal dim, ko je
Ančka razkladala svoje mnenje. To, da je dekle
pokazalo tako srčnost in da se nikakor ni balo
samo stopiti v svet, ga je veselilo, vendar pa je
to veselje kalilo spoznanje, da gre dekle celo
rado od doma. Rajše bi bil videl, da bi ji bil
moral še le prigovarjati, kakor pa da je bila tako
hitro pripravljena zapustiti svojo rojstno hišo. Pa
ker je že bilo tako, se mu je zdelo najboljše, da
danes o tej vsekakor neprijetni zadevi več ne
govori. Zato se je vzdignil izza mize, snel klobuk
s kljuke in odšel na vrt; ženske pa so pospravile
posodo in vse drugo z mize ter šle v kuhinjo
pomivat.

Štirinajst dni pozneje je Ančka povezala naj¬
potrebnejše perilo in dve obleki, eno za delavnik,
eno za praznik, se srčno, a na kratko pri svojih
starših, bratih in sestrah poslovila ter dobre volje
in lahkih nog odkorakala na bližnjo postajo, od¬
koder se je z vlakom odpeljala v deželno glavno
mesto.


A

n.

Prva služba.

predzadnji dan meseca aprila opoldne sem kakor
navadno šel domov. Ko sem iz stranske ulice
okrog ogla zavil na glavno cesto, ob kateri stoji
naša hiša, sem kakih dvesto korakov pred sabo
ugledal precej veliko skupino ljudi, ki so kaj
živahno med seboj govorili in se pripogibali
k tlom, kakor da si hočejo nekaj bolj natanko
ogledati. Daši radovednost ni ravno največja
mojih slabosti, me je to pot vendar mikalo videti,
kaj je. Nehote sem pospešil korake in srce mi
je naenkrat začelo biti hitreje kakor navadno;
tesnobna slutnja me je gnala z neodoljivo silo
proti tisti gruči, ki je naraščala in narastla s to¬
liko hitrico, da sploh več nisem mogel tako blizu,
da bi videl, kaj se je zgodilo. Cul sem edinole
ženski jok in ihtenje. Vprašal sem gospoda, ki
se je ravno priril iz kopice, ali se je morda pri¬
petila nesreča.

10

„1, kaj pa drugega", mi je odvrnil skoro
osorno, „kolesar je povozil majhnega fantka, zdaj
se pa pestunja, nikar da bi ga brž nesla domov,
pri njem joka; najbrže se boji staršev. — Kolesar
je pa ušel!“

Kakor strela iz črnih oblakov mi je pri teh
besedah v glavo udarila slutnja: Kaj, ko bi bil
to moj Rajko ? — Brez pomisleka sem se zagnal
v množico.

„Umaknite se, prosim — prosim!" sem zakričal
v gručo in si z rokami in ramami hitro napravil
pot do ponesrečenca. V trenutku so se mi usta¬
vile noge, skrčilo se mi je srce, zmanjkalo mi je
sape in v glavi mi je zašumelo, kakor bi bil
vanjo spustil roj čebel; izkratka, ustavil se je v
mojem telesu ves mehanizem. Samo oči so gle¬
dale, nepremakljivo gledale zame tako pretresljiv
prizor: moj triletni sinček Rajko je nezavesten
ležal v naročju ob zidu čepeče pestunje Urše.
Oči je imel revček napol zaprte, iz leve strani na
glavi mu je kapljala kri po laseh in na tla, pe¬
stunja pa mu je z robcem brisala kri, ki mu je
silila iz ust in iz nosa; tudi leva rokica mu je
krvavela, obleka pa je bila vsa prašna in raztrgana.

Nekaj trenutkov sem stal kakor okamenel.
Potem pa sem se ohrabril, zgrabil ranjenega

11

otroka, ga vzel pestunji iz naročja in stekel z
njim domov, kakih sto korakov od kraja nesreče.
Domov prišedši sem ga v kuhinji položil na mizo,
v skledo dal sveže vode in pričel izmivati rane.
Ko sem ga malo osnažil krvi, sem ga odrgnil
s kisom, posebno krog ust in nosa. Sveža voda
in kis sta mu zopet vzbudila živce in kmalu
nato je globoko vzdihnil in se pričel jokati.

Ta jok bil je zame nebeška godba, kajti
sedaj sem bil prepričan, da moj Rajko še živi,
da ni še izdihnil svoje mlade dušice.

Starejši sin je bil odhitel po zdravnika in
se skoro vrnil z njim. Zdravnik je otroka in nje¬
gove rane natanko preiskal ter v našo največjo
tolažbo izrekel, da je rana na glavi precej dolga,
ni pa globoka, in da raditega tudi ni nevarna;
kri iz nosa in ust je povzročil padec, na roki je
bil le močno opraskan, najbrž od kolesa.

Ko je zdravnik otroka pravilno obvezal in
smo mu dali tudi malo okrepčila, je ihteč in
stokajoč kmalu zaspal.

Urško smo še isti dan odslovili zaradi malo¬
marnosti. Saj je nesrečo zakrivila le ona, ker je
v pogovoru s prijateljico otroka izgubila izpred
oči. Otrok je njeno nepaznost porabil, da je
stekel čez cesto, pri tem pa je prišel kolesarju

12

pod kolo. Še isti dan sem izpraznjeno mesto
prijavil pri posredovalnici za službe.

Ko se je prihodnji dan Smukova Ančka pri¬
peljala v mesto in se je slučajno za službo zglasila
ravno pri tem zavodu, so ji ponudili ravnokar
pri nas izpraznjeno mesto. Ančka je bila vesela,
da se ji je tako hitro posrečilo dobiti službo in
je še isti dan pri nas vstopila.

Ančka je bila srednje velikosti, somerne rasti
in okroglega, polnega života. Temnorujavi bujni
lasje so privzdigovali nad precej visokim čelom
na lahko zavezano ruto, kakor bi hoteli odstraniti
nepotrebno odejo. Roke in obraz so bili od solnca
ogoreli, kar se je prav dobro vjemalo z njenimi
temnorujavimi očmi, ki so jasno in veselo gledale
v svet. Njena hoja je bila lahka, njeno vedenje
priprosto, a prikupljivo. Povsem je bila Ančka
prav brhko kmečko dekle.

Rajko je kmalu okreval. Čez tri dni je že
hodil po sobah z obvezano glavo in obvezano
roko, kakor ranjen vojak. Ker je bila Ančka
z njim prijazna in ga je vedno znala s čim
kratkočasiti, je kmalu pozabil na bolečine, še
prej pa na Urško. V kratkem času sta z Ančko,
ki je imela večjidel z njim opraviti, postala naj¬
boljša prijatelja.

13

Prvih štirinajst dni je bila Ančka nekako
potrta, govorila je malo, smejala se redkokedaj
in tudi nova hrana ji ni dišala tako, kakor bi
morala mlademu človeku. Tožilo se ji je po
domu, to je bilo. Včasi smo tudi opazili, da je
bila objokana. Bilo je vendar malo drugače kakor
doma. Marsikak mladenič in marsikako dekle si
misli: Oh, ko bi vendar že enkrat prišel z doma!
Tukaj mi že vse preseda, drugod je gotovo vse
lepše. Dobi se plača, dela je manj, prostosti pa
več. Solnčne strani so to, ki se mu kažejo tedaj,
senčnate pa se pokažejo šele takrat, ko je že
tujec med tujimi. Na svetu je pač že tako, da
je trnje, kjer so rože.

Ker smo vsi z Ančko ravnali prijazno in ker
je tudi bila bistrega uma, da se je hitro privadila
mestnemu delu, se je pri nas v nekaj tednih
tako udomačila, da ni več s težkim srcem mislila
na dom. Povrnila se ji je prirojena veselost in
s svojimi naravnimi, izvirnimi dovtipi nas je
marsikdaj napeljala v smeh in v dobro voljo.

To lepo sporazumljenje je trajalo skoro leto
dni, potem pa se je stva'r zasukala.

III.

Prijateljice.

^ vsakem mestu je nakupni trg tisti srečni kraj,
kjer odkladajo ženske svoje vsakdanje težnje,
oddajajo in sprejemajo najtoplejše novosti, skle¬
pajo znanstva in prijateljstva; sploh spečavajo
ondi vse, dobro in slabo, kakor se razpečava
blago. Koliko je žensk, ki gredo samo zato na
trg, da bi kaj novega izvedele, ali, če same kaj
vedo, da si ondi srce olajšajo s tem, da svojo
skrivnost zaupajo svojim znankam in prijateljicam.
Samo njim in nobeni drugi. Ali ta njihova za¬
upana skrivnost je tako brzih nog, da obleti še
isti dopoldan domalega vse, kar jih je tistega
dne bilo na trgu. Tako je pri nas v malih, prav
tako je tudi v velikih mestih.

Tudi naša Ančka je kmalu imela vse polno
prijateljic in znank, ki so jo imele tem raje, ker
je bila brhko dekle in prijaznega vedenja. Če se
je le prikazala na trgu, že so jo obsule:

15

„0-o-o Ančka! koliko časa te že nisem vi¬
dela! I kje pa vendar za božjo voljo zmiraj tičiš,
da te nikoli ni na spregled. Ali mar lezeš vsako
nedeljo popoldan v cerkev, nikar pa da bi šla
kam v gostilno in bi se malo razvedrila? Pre¬
teklo nedeljo smo bile pri „Beli goski", saj veš,
tam, kjer je za natakarico tista debela Rezka, ki
je bila prej kuharica pri baronu Spornu. Štiri
smo bile, Nežika, Zofka, Zalka in jaz, saj jih po¬
znaš. In prav dobro smo se zabavale. Kako bi
se pa tudi ne? Godec je pritiskal na harmonike,
me smo se pa vrtile, da nam je popoldan še pre¬
hitro minul. Prihodnjo nedeljo moraš tudi ti z
nami, boš videla, kako bo kratkočasno, posebno,
če bo zopet godba."

Tako hitro je govorila Zorinova Micka, da
ji Ančka ni mogla poseči v besedo. Šele ko se
je oni ustavil vrelec, je mogla do besede.

„Veš, Micka, jaz bi že rada prišla, pa nekaj,
doma ne bi radi videli, če bi hodila po gostilnah,
nekaj se mi pa tudi denarja škoda zdi; zato grem
najrajši z domačimi na sprehod, če prav imam
pri tem opraviti z malim fantkom."

„Oh, kako si neumna, Ančka! Vidi se, da
še ne služiš dolgo in da si še malo služeb po¬
skusila po svetu. Ali ne veš, da smeš, kaj smeš,

16

da moraš vsako drugo nedeljo porabiti zase? Po
čemu bi neki še več služila kakor je treba! Kam
pa pridemo, če bomo še tistega revnega pol dneva,
ki ga imamo vsakih štirinajst dni po postavi, pu¬
stile gospodarjem! Potem bo pa ravno tako, kakor
da smo celo leto zaprte v sužnosti. Treba vendar
da večkrat pridemo skupaj, da se kaj pomenimo
in malo razvedrimo. Z domačimi na sprehod iti
ni nobena zabava, zlasti ne, kjer so otroci; jaz
sem to že dovolj skusila, pa sem si v svojo srečo
tudi premislila. Tedaj, Ančka, v nedeljo se vidimo,
ampak za gotovo; one tri bodo tudi prišle, pa
pojdemo k „Črnemu medvedu". Tam bo godba
in ples, tako sem že včeraj brala na voglih. Ob
dveh pred kavarno „Evropa", pa gotovo! Ne smeš
pozabiti, Ančka, Adijo!"

Pri tem je Micka Ančki podala roko, jo krepko
stisnila in tako hitro odšla, da ji ta še odgovo¬
riti ni mogla. Nekaj časa je Ančka gledala za njo,
potem pa se je obrnila in šla dalje po trgu ku¬
povat.

Mickine besede so padle na rodovitna tla.
Vso pot je Ančka mislila nanjo; ugajala ji je ta
prijateljica, ki je bila tako srčna, tako živa; ona
razume življenje in ve, kako treba živeti. Saj ima
prav! Človek živi samo enkrat in še takrat malo

17

časa. Zategadel mora ta čas tudi izrabiti. Kako
hitro je starost za petami in potem se mu več
ne ljubi. Postane nadložen, bolehen, slaboten in
kdo ve kaj še vse. Življenje je pri kraju. Kmalu
je tudi končano!

Take misli so Ančki polnile glavo, ko je šla
s trga domov.

Prihodnjo nedeljo je bil pri „Črnem medvedu"
ples, kakor je bilo že teden poprej čitati na voglih.
Pri „Črnem medvedu" je bila gostilnica one vrste,
po katerih se navadno zbirajo ljudje službečega
stanu in vojaki. Med bele, rudeče in barvaste bluze
služkinj so se mešale žive barve vojaških uniform,
tako da je bila slika prav živa.

Pri glavnem vhodu je bila prostorna soba
za goste, k tej je pa bil na dvorišču prizidan
takozvani „salon“, ki je ob enem služil pivcem
in plesalcem. Polovica salona je bila zastavljena
z mizami in stoli, druga polovica pa je bila prazna.
Od stropa sta viseli dve veliki petrolejski svetilki,
ki sta s svojimi okroglimi žarili dajali dovolj svet¬
lobe za ves salon. V kotu nasproti miz je na stolu
sedel godec, držal nogi navskriž in vlekel na dolgo
in široko svoje stare harmonike, da so kar ječale.
Pod stolom je imel postavljen vrček piva in si
z njim namakal svoje suho grlo.

2

18

Pri mizi tik vrat v salon so sedele naše znanke:
Micka, Nežka s fantom, ki se je štel, da je njen
ženin, Zofka in naša Ančka. Kakor je bilo videti
in slišati, se je vsa družba prav dobro zabavala.
Pile niso mnogo, tem več pa so govorile. Prvo
besedo je seveda imela Micka, ki jo je bilo sli¬
šati celo v salonu. Bila je med vsemi najglas¬
nejša.

„No, Ančka, ali ni tukaj bolj prijetno kakor
doma otroke pestovati? Tu smo zmiraj dobre
volje, naj bo zunaj solnce ali dež. Človek ne

živi samo od dela, ampak od dobre kapljice in

od kruha, ki ju povžije v veselju. Bog te živi,
Ančka!"

Vsi so se smejali veselim besedam Mickinim
in trčili so s polnimi kozarci, da se je vino raz¬
livalo na mizo.

„Kaj pa Nežka danes tako molči? Mar misliš,
če imaš ženina poleg sebe, da ne smeš govoriti?
Ali ne veš, da mora ženska z rokami in z jezi¬
kom delati za dva, zase in za moža. Le vesela

bodi, pa Boga se boj — moža pa ne! Poglej,
kako dobrega moža je dobila Lisjakova Tončka!
Okrog prsta bi ga lahko ovila, pa samo zato, ker
ima dober jeziček. Še smodke ne bo prej prižgal,
če mu ona užigalic ne porine. Položi jo predse

19

na mizo, pa jo toliko časa gleda, da dobi od nje
dovoljenje, da jo sme prižgati. Tako ga je iz¬
učila!"

„Veš kaj, Micka, po pravici ti povem, moža,
ki bi bil tako poslušen, kakor tam kužek, bi pa
jaz še ne marala ne", jo je krepko zavrnila Zofka.
„Mož mora biti v vedenju in dejanju samostojen,
ne surov, pač pa odločen. Tak mi ugaja in ta¬
kega bi jaz rada imela."

Takih in enakih pogovorov se je v teku po¬
poldneva še mnogo slišalo pri mizi. Ančki je bila
ta družba tako všeč, da bi bila najrajše vsako ne¬
deljo pri njej. Tudi plesala je to nedeljo, kar jo
je kaj prijetno razburilo, dasiravno še ni posebno
dobro znala. Nek podčastnik od polka dragoncev
je že večkrat prišel iz salona po njo in ravno z
njim je tako lahko plesala, da skoro tal ni čutila.
Med plesom jo je vpraševal po tolikih stvareh, da
mu je komaj mogla odgovarjati. Vse jo je izpra¬
ševal: od kod je doma, ali je danes prvikrat tukaj,
ali bode morda prihodnjo nedeljo zopet tako sre¬
čen, da bo mogel z njo plesati, in še celo vrsto
takih vprašanj ji je zastavljal.

Kadar je po plesu prišla nazaj k mizi, je bila
rudeča kakor pirih, oči so se ji svetile radosti in
prša so se dvigala kakor žitno klasje, kadar vanj

20

pritiska veter. Zares lepe so bile te urice; le škoda,
da so se tako žalostno končale.

Tekom popoldne se je v salonu nabralo pre¬
cejšnje število civilnih ljudi in vojaštva. Vojaštvo
je bilo zelo namešano: dragonci, topničarji, pešci
in še več drugih vrst jih je bilo; med njimi tudi
nekaj podčastnikov. Ves popoldan je med civi¬
listi in vojaki vladala nekaka napetost. Vsaka
stranka je takorekoč tvorila svoj tabor; civilisti
so sedeli pri mizah ob levi strani salona, vojaki
ob desni, deklet pa je bilo na obeh straneh do¬
volj. Na tej kakor na oni strani so padale zbod-
ljive besede, ali ker niso bile naperjene na do¬
ločeno osebo, ni nihče nanje odgovarjal. Naen¬
krat pa se je dragonski podčastnik, ki ga je imel
že precej v glavi, napol sklonil čez mizo in za-
upil s hripavim glasom:

„Veste, tovariši, kaj je zame civilist? — Zame je
civilist nič, še manj kot nič!“ — In da bi svoje be¬
sede podkrepil, je z vrčkom močno udaril ob mizo.

Sedaj je bilo dovolj! V odgovor na te be¬
sede je z nasprotne civilistovske strani priletel
vrček in padel na mizo ravno pred govornika,
na čigar glavo je bil namenjen. Vrček se je raz¬
letel in pobil še nekaj drugih na mizi stoječih
kozarcev.

21

Prvi strel med sovražnima armadama ne more
biti jasnejše znamenje za spopad, kakor je bil ta
vrženi kozarec. V trenutku je bilo vse po konci;
vojaki so zgrabili za sablje in bajonete, civilisti
pa za stole, palice, steklenice; zagrabil je, kar je
kdo mogel dobiti v roke. Pričel se je hud boj.
Ženske so upile in bežale na prosto, moški pa
so kleli, razbijali in udrihali kamor je bilo.

Ko je godec videl, da ne more zbežati pri
vratih, ker so bile zastavljene, je pograbil svoj
stol, ga pristavil k oknu, skočil nanj, odprl okno,
skozenj vrgel svoje harmonike in sam skočil za
njimi. V sobani pa se je začel vseobči pretep.

Takoj, ko se je pričel, je gostilničar odhitel
po vojaško patrolo, ki je tudi takoj prihitela z
orožniki vred, ki so bili v bližini v službi. Ti so
skupno kmalu napravili mir. Največjo škodo je
imel gostilničar, kajti zbili so mu obe svetilki s
stropa in pobili veliko število kozarcev in stekle¬
nic, polomili stole, razsekali mize in razbili vrata;
gostje pa so pobegnili, ne da bi bili plačali.

Med pobeglimi so bile tudi naša Ančka in
njene prijateljice. Zlasti Ančka je bila hudo raz¬
burjena, ker kaj takega še ni bila ne videla, ne
slišala. Male pretepe je bila že tudi doma videla,
toda tisti tepeži niso bili nevarni; večjidel je bilo

22

tako, da sta se spoprijela le dva nasprotnika.
Redkokdaj se jih je steplo večje število; toda
nikdar se v tepežu ni bliskalo orožje. To pa je
bilo grozno; še doma ji je zvenelo in pokalo po
ušesih, kakor da je še vedno v gostilnici.

Imela je zelo nemirno spanje. Vso noč je sa¬
njala o samih pretepih, ki jim nikamor ni mogla
ubežati, aasi je tekla in tekla. Še le proti jutru
se ji je kri malo umirila, da je mogla nekaj ur
mirno spati.

Sanjala je tudi o svojem plesalcu, videla ga
je, kako je s krvavo glavo prišel k njeni mizi in
v roki držal zlomljeno leseno sabljo. Tako se ga
je vstrašila, da je glasno zaječala in se pri tem
zbudila.

Drugo jutro je Micka Ančko srečala na trgu. Že
na obrazu ji je bilo videti, da je prav dobre volje.

„No, Ančka, ali si se včeraj kaj zelo prestra¬
šila? Gotovo si slabo spala, ker si tako bleda."

„Seveda sem se prestrašila in sem tudi slabo
spala. Vso noč se mi je sanjalo o pretepih in o
krvavih glavah. — Ali si kaj slišala, ali se je pod¬
častniku, ki je z mano plesal, kaj zgodilo", je ne¬
kako bojazljivo vprašala Ančka in robec iz roke
spustila na tla, da bi malo prikrila svojo zadrego.
Micka pa je to takoj opazila.

23

„Nič se ne boj zanj", jo je smeje odvrnila,
„sem ga že danes zjutraj videla, ko je šel z dru¬
gimi vojaki meso kupovat. E, vojaki imajo trde
buče, ne pride se jim tako kmalu do živega. —
Če se ne motim, ti je že malo srce zrahljal, kaj?
— Nič ne stori, to je naenkrat, hitro pride, pa
še hitreje mine. Koliko jih je že, ki sem jaz mi¬
slila nanje! Danes pa še njihovih imen ne vem
več. — Ampak prijetno je pa le bilo. Bomo še
šle na ples, kaj ? Meni taki prizori nič ne store.
Sem jih že vajena. To je že kaj starega, da se
na plesih ljudje radi spopadejo. Nekoliko je vzrok
vino, še več pa ljubosumnost. Saj se vendar ne
more zahtevati, da bi samo z enim plesala, ali
pa samo z enim govorila ves popoldan, ves večer.
Mladi ljudje pa so vroče krvi, ki hitro zavre. —
Drugo nedeljo pojdemo spet, ne to, ki sedaj pride,
ampak prihodnjo, drugo nedeljo, pa pojdemo kam
drugam, kjer se ne bodo tepli. — Pa zdrava
ostani, Ančka, se bova že še kaj videle ta teden,
saj je še dolg. — Moram iti, da pridem domov.
Če ne, me bo stara preveč kregala. Je pač križ,
kdor mora služiti, kaj ne? Z Bogom!"

„Z Bogom, Micka!"

Komaj je Ančka prišla do druge prodajalke,
že ji je prišla naproti prijateljica Zofka, ki je bila

24

to nedeljo tudi z njo pri „Črnem medvedu" na
plesu.

„0-o-o! Srečne oči, da te zopet vidijo, Ančka!
No, ali si včeraj prepozno domov prišla? Ali si
bila kaj kregana?"

„Pač sem pol ure pozneje prišla, kakor sem
nameravala, toda zaradi tega mi ni nikdo rekel
besede; drugikrat pridem malo prej, pa se iz¬
ravna."

„Povej mi Ančka, koliko časa si pa že pri
Radgončanovih?"

„Kmalu bo eno leto. Maja meseca lani sem
prišla", je mirno odgovorila Ančka.

„Ka-a-j ? Eno leto? — Kako pa moreš to¬
liko časa ostati v isti službi ? K večjemu pol leta,
dalj pa že ne zdržim. Jaz že ne. Ali je preveč
dela in je plača premajhna, kar je povsodi; ali
je ona tako sitna, da njene sitnosti ni mogoče
prenašati, ali je pa kaj druzega. — Posebno tam,
kjer so otroci! Tam pa že celo ni obstanka. Kar
človeka stari premalo podijo in zmirjajo, toliko
več preglavic mu pa delajo otroci. In ponajveč
jim še nič reči ne smeš. Še tepejo te lahko, če
se jim zljubi, ti pa moraš tiho biti in vse lepo
potrpeti. — Jaz že ne grem k nobeni rodbini
več, kjer so otroci. Sem jih že čez glavo sita. —

25

Gotovo imaš dosti opraviti, pa majhno plačo,
kaj ne? Pravile so mi, da tam nobena dolgo ne
ostane. Je tudi stara neki preveč sitna. Zmirom
da ti je za petami in vse hoče bolje vedeti, kakor
nas eden. Jaz že ne bi toliko časa potrpela; saj
je dosti služeb, boljših in prijetnejših. Če hočeš,
bom pa jaz katero preskrbela? — Ali pojdeš pri¬
hodnjo nedeljo zopet z nami? Bomo šle kam dru¬
gam! — Le kaj dobrega kupi, pa glej, da ne
boš predrago plačala, če ne, boš kregana. — Kaj
ne, kako jaz vse dobro vem? — Zdrava ostani,
Ančka!"

„Adijo, Zofka, bom že gledala, da bomo pri¬
hodnjo nedeljo zopet vkup prišle."

IV.

Ančkina prva ljubezen.

P[o je Ančka prišla v mesto služit, je bila ne¬
pokvarjeno kmečko dekle z izobrazbo štiri-
razredne ljudske šole na kmetih. V šoli je bila
prav pridna učenka z bistrim, jasno mislečim
duhom. Vsako delo je umela hitro, in kar je bilo
novega, hitro vsprejela. Zato je tudi svoje kmečko
vedenje v kratkem času svojega bivanja v mestu
odložila in ga zamenjala z mestnim. Po preteku
dobrega pol leta nisi poznal niti po obleki niti
po govorjenju, ali je Ančka hči kmečkih ali
mestnih staršev. Dokaj je k temu hitremu pre¬
obratu pripomogla njena brhka postava, ki se
ji je prilegla vsaka obleka, in njen nežni obraz,
ki je bil podoben razcvitajočemu se jabolčnemu
cvetu.

Sama odkritosrčna in resnicoljubna, je verjela
vse, kar ji je kdo pripovedoval. Zaupala je svojim

27

prijateljicam, ki jih je še kaj malo poznala in ki
so njeno otroško zaupljivost izrabljale v svojo
zabavo, vsako najmanjšo skrivnost. Ančka še ni
poznala hlinjenja in zvijač mestnega življenja in
je menila, da vsakdo misli in dela tako pošteno
kakor ona sama. Bila je ravno v tistih letih, ko
je človeško srce polno čuvstev, ko takorekoč
hrepeni po odmevu svojih notranjih glasov in
vskipi sreče, ako najde srce, o katerem meni, da
se strinja z njegovim. Razprše se vsi pomisleki,
kakor jutranja megla pred solnčnimi žarki.

Tako je bilo tudi z našo Ančko. Njen častilec
od prve nedelje, oni dragonski podčastnik, ji je
ostal zvest. Kamorkoli je prišla s svojimi prija¬
teljicami, povsodi sta se sešla, dasiravno se nista
bila dogovorila. Včasih je bil že prej na mestu,
včasih je prišel za njo, a prišel je gotovo. Ančka
se ga je sčasoma tako navadila, da ga je pogre¬
šala, ako se je dalj časa zamudil. Kako pa je
tudi znal govoriti! Kakor da bi iz knjige bral.
Vselej je vedel povedati kaj novega, znano mu
je bilo vse, kar se je zgodilo po širnem svetu.
Poleg tega je bil Karel — to je bilo njegovo
krstno ime — lepe trdne postave in vojaška
suknja mu je sedela na životu kakor bi bila
vlita nanj. Imel je lepe polne zobe in nad

28

ustnicami kot okrasek majhne črne brke, ki so
spopolnjevale njegov možki obraz. Edino oči ji
niso ugajale. Bile so sivkaste barve in tako ne¬
mirne, tako brez obstanka begajoče od predmeta
do predmeta, da se jih je Ančka skoroda bala.
Ako mu je pogledala v oči, njenega pogleda ni
vzdržal dalj časa, ampak je svoj pogled hitro
obrnil kam drugam v bližino.

Toda kdo se bo oziral na take malenkosti!
Ančka je bila do dna srca prepričana, da je
Karel lep fant in marsikatera bi bila ponosna,
ko bi hotel z njo toliko občevati kakor z Ančko.
Kaj rad je govoril o svojem domu. Pripovedoval
ji je, da njegovi starši še žive, da je edini sin,
samo še ena nedorasla sestrica da je doma, da
pojde čez leto dni na stalen dopust domov, da
se namerava potem takoj oženiti in še dosti
drugih takih stvari ji je vedel povedati. Našteval
ji je tudi, koliko konj imajo, koliko glav goveje
živine, prašičev, ovac in hvalil svoj rojstni dom.

Kdo bi naši Ančki po takih pogovorih za¬
meril, če se je včasih v najskrivnejšem kotu
njene glavice dvignila misel: Kako krasno bi
bilo, ko bi jaz kedaj bila gospodinja na tako
lepem domu! Ali bi bilo to kaj tako nenavad¬
nega? Ali je to kaj nemogočega? Kolikokrat so

29

ji doma prijateljice pripovedovale, da je ta ali
oni premožni kmečki sin na dom privedel nevesto,
ki se je bil z njo seznanil kot vojak, četudi ni
imela premoženja. Nihče ne ve, kje ga čaka sreča;
morda je tudi njej namenjena. Že to se je Ančki
zdelo čudno, da je vselej, kadar je bila z njim
skupaj, potem imela tako lepe sanje. Ali sta se
čisto sama, roko v roki, sprehajala po gozdu,
ali sta po polju hodila med žitom, čigar klasje
jima je segalo čez glavo, ali po vrtu, polnem
zrelega sadja, enkrat pa sta bila celo v hlevu,
ki je v njem stalo polno goveje živine. In ko
sta ogledovala živino, se je od jasli odtrgal naj¬
lepši vol, se zaletel v zaprta vrata, jih podrl na
tla in zbežal na piano. Ančka je hotela steči za
njim, pa je spodrsnila in zunaj pred hlevom
padla v odprto gnojno jamo. Tako se je pre¬
strašila in v sanjah tako zavpila, da se je zbudila
in da ji je strah v prsih in po vseh udih telesa
tičal tako, da je komaj dihala. Polglasno je rekla
sama pri sebi: „Da bi te hude sanje le nič ne
pomenile — pa saj sanje so sanje, naj bodo
dobre ali slabe!" — —

Prišel je predpust. Po vseh gostilnah je bilo
ob sobotah in nedeljah polno veselic in plesov
in zabavnih večerov. Tistega leta je bil predpust

30

nenavadno kratek. Gostilničarji so še bolj hiteli
s prirejanjem zabav, da bi jim ne ušel zaželjeni
dobiček, ki jim ga ta čas navadno donaša.

Tudi naše znanke niso preveč prizanašale
svojim podplatom in marsikak par čevljev je radi
plesa moral prej romati k čevljarju, nego bi bilo
sicer potreba. Samo časa je bilo za ples premalo
— od štirih popoldne pa do sedmih ali k večjemu
do osmih zvečer — potem pa hitro domov. Koliko
je vendar moralo biti veselje onih, ki so mogle
na plesišču ostati vso noč! To je užitek, ne pa
tistih par uric, ki jih vrhu vsega vedno še kali
strah, da ne bi prepozno prišla domov in slišala
grobosti. Vse noči pa nikjer ne dado proste.
Zofka je zadnjo nedeljo samovoljno izostala vso
noč, pa je zaraditega tudi takoj bila ob službo.

Ančko je zelo mikalo enkrat vso noč pre¬
plesati, posebno sedaj, ko je imela svojega stal¬
nega častilca, ki se je bila z njim že precej dobro
naučila plesati. Toda kako bi se to dalo napraviti?

•— Neko nedeljo popoldan je svojo skrivno željo
razodela prijateljici Micki, ki je v takih kočljivih
stvareh vselej vedela dober svet. In res, tudi to
pot je vedela, kako in kaj.

„Oh, veš kaj, Ančka", je rekla Micka potem,
ko je bila krepko potegnila iz polnega kozarca

31

in ga precej močno postavila na mizo, „kakor
sem slišala, bode danes štirinajst dni velik ples
pri „Zlati goski". Tam imajo lep, velik salon,
v katerem se kaj dobro pleše. Jaz sem že lansko
leto tam prebila nekaj prav lepih uric. Reci tvo¬
jemu Karlu, naj si izposluje dovoljenje za vso
noč, tvojo gospodinjo pa prosi štiriindvajseturnega
dopusta, to je od nedelje opoldne do pondeljka
opoldne. Reci ji, da pojdeš domov, ker se bo
tvoja sestra omožila, in da bi rada, da se tudi ti
udeležiš njenega ženitovanja. Saj te mora pustiti.
Tudi jaz nameravam tisto noč izostati, bom že
našla pameten izgovor. To bo predzadnja nedelja
pred postom, potem je tako zopet konec za letos.
Ali znabiti ni res, da mora človek tudi malo živeti,
ne samo vedno delati?"

„Ce bi gospodinja zvedela, da sem jo na¬
lagala, me lahko zaraditega odpusti", je Ančka
malo boječe ugovarjala.

„0 ti ubogo sirotešče! Če si tako boječa,
potem pa le doma za pečjo ostani in otroke
pestvaj, pa nikar več ne misli na ples! — Kaj
pa je potlej, če te odpusti? Manjka se služeb!
Boš pa drugo dobila. Če se ne motim, si itak
že predolgo v isti službi. Ko sem jaz bila tako
mlada kakor si ti, sem imela vsak mesec drugo

32

službo; no, sedaj sem se že malo unesla, zdaj
se mi več ne ljubi menjavati. Pogum velja. Kdor
hoče kaj doseči, mora tudi poskusiti."

Te krepke besede iz Mickinih ust niso bile
brez učinka. Ančka je koj prihodnji teden ukre¬
nila vse potrebno: izprosila si je dopust, naročila
si novo obleko, dogovorila se s svojim častilcem
in oskrbela vse, česar treba.

Tisto nedeljo popoldne so se naše znanke
in njih znanci v veselem pogovoru kratkočasili
v kavarni „Adrija“, kamor so bili po dogovoru
prišli na sestanek. Ker se je ples pri „Zlati goski"
pričel šele ob osmih zvečer, je naša družba skle¬
nila popoldne napraviti majhen izlet v mestno
okolico, potem pa skupno oditi na ples. Tako
se je tudi zgodilo.

Karel je bil danes posebno dobre volje. Kar
je kdo rekel, vse je vedel tako zasukati, da se
je vsa družba smejala. Kolikor bolj se je bližal
večer, toliko bolj je bil vesel. Ančka se je ta
popoldan že toliko smejala, da so ji kar solze
stale v očeh. Kako lepo bode šele zvečer na
plesu, mislila je sama pri sebi. In ni se motila.

Plesni večer pri »Zlati goski" je bil kaj lepo
prirejen. Velika, vse drugače nego po navadi raz¬
svetljena dvorana je bila okrašena z zelenjem in

33

v kotih so stale skupine svežih rastlin. Na spod¬
njem koncu je bil zvišan prostor za godce in
tudi ta je bil lepo ovenčan. Godba na lok je
štela osem mož, samih spretnih igralcev, ki so
bili kos svoji nalogi in so zato tudi od občinstva
želi splošno pohvalo. Občinstvo je bilo jako na-
mešano. Najbolj je bil zastopan srednji stan, od
vojaštva pa so bili sami podčastniki.

Naša Ančka je bila kar očarana. Kaj takega
še nikoli ni bila videla. Lepe obleke, razsvetljava,
godba, veseli obrazi krog nje, vse to jo je nekako
omamilo, vzbudilo v njej čuvstva, kakršnih doslej
še ni poznala. Vrhu vsega je bil Karel danes
z njo tako ljubeznjiv, tako odkritosrčen, tako
zgovoren, kakor doslej še nikoli. Kadar je plesala
z njim — in plesala je z njim vse plese — tal
kar čutila ni. Dozdevalo se ji je, da se vrti po
zraku in da se le tu pa tam malo dotakne tal,
toliko da ne pade. Oči so se ji svetile, lica so
ji žarela in prša so se ji dvigala kakor razdražen
morski val. Danes bi pač ne imela v sebi dovolj
moči, mu odreči, karkoli bi želel od nje. Tako
zelo jo je premagala ljubezen.

Ko je ura odbila tri po polnoči in so do¬
končali tretjo četvorko, so se nekatere skupine
pričele poslavljati in pripravljati na odhod. Tudi

3

34

Ančka je bila že malo trudna, a rekla ni besedice
o tem. Karel pa je že imel dovolj plesa. Zato je
Ančko prijel za roko, ji prav ljubeznjivo pogledal
v oči in rekel: „No, Ančka, ali si se danes na¬
plesala? Vidim, da si tudi ti že trudna. Pojdi,
greva se malo odpočit, predno bo dan. Saj imaš
itak do opoldne prosto in jaz grem tudi šele ob
sedmih v vojašnico. Glej, streljaj odtod preko
ceste je hotel „Adrija“, kjer smo bili popoldne
v kavarni. Pojdi, Ančka, ne bo ti žal!“

Ančka je zrla pred se na mizo in ni odgo¬
vorila na to. Čutila je le, da ji je še bolj vroče,
nego pri plesu, in da ji srce še hitreje bije,
kakor poprej. V grlu pa jo je nekaj tiščalo, da
ni mogla spregovoriti niti besedice. Bila je tako
zmedena, da sama ni vedela, kaj dela. Hotela
mu je odtegniti svojo roko — a zgodilo se je
ravno nasprotno; — še stisnila mu jo je. To je
bilo Karlu dovolj. Četrt ure pozneje sta Karel in
Ančka roko v roki korakala po zmrzli cesti proti
hotelu „Adrija“. — — — — — — — — —

v.

Zgodnja jesen.

^/Vočemu poletju je sledila zgodnja jesen. Mesec
avgust še ni dopolnil svojega teka, že so
radi hude vročine in še hujše suše stala nekatera
drevesa brez listja in štrlela svoje gole veje proti
nebu, kakor bi je prosila nove zelene obleke.
Travniki so bili ob svojo svežo zeleno barvo in
so bili od solnčnih žarkov popolnoma ožgani.
Ko se je prve dni septembra nebo prevleklo
s temnosivimi oblaki in je pričelo deževati dan
za dnevom, je nastopila prava jesen z vsem
svojim tožnim spremstvom, z dežjem, mrzlim
vetrom in temnimi, oblačnimi dnevi.

Tudi lastovke so čutile, da je letni čas pri
kraju in da ni več pričakovati lepših dni. Zato
so se še pred malim Šmarnom zbrale v čete in
odletele čez hribe in doline v toplejše kraje.

3 »

36

Dnevi, ko vise na nebu sivi oblaki kakor
zagrinjalo pred gledališkim odrom, vplivajo na
človeka, kakor da mu je svinec vlit v žile. Pod
vplivom takega vremena postane celo vesel človek
brezbrižen, mrzel in brez zanimanja za to, kar
se godi krog njega. Še bolj moreče pa vpliva
na ljudi, ki so že iz drugih vzrokov tužnega
srca! Takim tužnim ljudem se je to jesen pri¬
števala tudi naša Ančka.

Po onem zanjo tako pomembnem plesu v
predpustu je Ančka s svojim Karlom užila in
preplesala še marsikatero veselo uro, napravila
sta marsikak lep skupen izlet, marsikak vroč
poljub je pospešil tok krvi po njenih žilah.
Ančka je bila srečna, popolnoma srečna.

Toda kaj, ko je sreča tako nad vse nesta¬
novitna! — Prikaže se ti, namigne ti, nasmeji
se, vidiš jo, čutiš, objameš jo z obema rokama,
držiš jo — a že v prihodnjem trenutku se ti
kakor blisk izvine iz rok in zbeži od tebe, ne
da bi o sebi zapustila drugo sled nego spomin
na njen kratek, ah prekratek poset — spomin
na tiste srečne hipe. —

Kakor v naravi, nastopila je letos tudi v
Ančkinem srcu zgodnja jesen: na preje tako
jasnem nebu njenega življenja so se prikazali

37

temnosivi oblaki in niso več hoteli zginiti raz
obzorje. Čim bolj si je prizadevala razpršiti jih,
tem huje so se kupičili. In vse te oblake ji je
nad glavo pripodil edino le njen Karel. Še eno
leto ni dobro minulo, odkar ga je bila spoznala,
pa kolika sprememba! Ne samo v njenem živ¬
ljenju, tudi na njem samem. Kako prijazen, kako
ljubeznjiv je bil vendar izpočetka, kako pa je
sedaj ravnal z njo! Koliko bolje bi bilo za njo,
da bi ga nikdar ne bila spoznala!

Kolikor bolj se je bližal dan njegovega od¬
pusta od vojakov, toliko hladnejši, toliko osor-
nejši je postajal proti Ančki.

Že marsikatero nedeljo ga je čakala zastonj,
kar se prej nikdar ni zgodilo. In če mu je pri¬
hodnjič o tem kaj omenila, ji je rekel, da ima
preveč opravila in da ne more biti povsod.
Včasih je celo postal surov.

Ančka mu je verjela — zakaj bi mu ne?
Saj mu je že toliko verjela, zakaj bi še tega ne?
Utihnila je in mislila sama pri sebi: me ženske
smo pač že zato ustvarjene, da moramo več
trpeti kot možki.

Nenadoma pa se je na obzorju pojavil nov
oblak, večji od vseh prejšnjih, in s svojo temoto na¬
enkrat docela potemnil solnce njene mlade ljubezni.

38

Bilo je predzadnjo septembrovo nedeljo, ko
so se Ančka in njene prijateljice zopet enkrat
sešle v znani gostilni pri „Zlati goski". Ker je
prejšnji dan močno deževalo, se je bil zrak tako
ohladil, da je bilo prijetnejše sedeti v sobi nego
na vrtu.

Naša družba si je bila izbrala mizo v kotu
prostrane sobe in se je še precej dobro zabavala.
Le Ančka je bila danes bolj tiha in nekako otožna.
Tudi nagajivi dovtipi njenih prijateljic je niso
mogli pripraviti v dobro voljo; Ančka je imela
zanje le pomilovalen posmeh, odgovarjala jim
pa ni.

Čez nekaj časa je k mizi prisedel podčastnik,
ki so ga naše znanke že vse poznale kot Karlo¬
vega prijatelja in tovariša. Čudno se je vsem
dozdevalo, da je danes prišel sam, ko sta on
in Karel ravno zadnji čas, ako ju le ni ovirala
služba, vselej prišla skupaj.

Ko je Ančka ugledala Karlovega prijatelja
samega, se je kar stresla in vsa kri ji je udarila
k srcu, kakor bi je hotela utopiti. Grozna slutnja
se ji je porodila v glavi, a dati ji izraza si ni
upala. Micka pa svoje radovednosti ni mogla
brzdati. Zato je brez pomisleka prišleca vprašala,
kaj in kako je s prijateljem Karlom.

39

„Kje pa imate danes svojega prijatelja Karla?
Ali ima službo, ali je morda bolan?"

Podčastnik jo je ves začuden pogledal, potem
pa je prav zategnjeno odgovoril: „Moj prijatelj
Karel je že pred tremi dnevi šel od vojakov na
odpust; Karel je že doslužil. Ali vam ni nič
pravil o tem, da pojde? — Čuden patron, če ni
nič povedal."

Ančka je sedela poleg Micke. Ko je slišala
te besede, se ji je zazdelo, da ji je srce nehalo
biti. Zamajala se je miza s kozarci vred in koj
na to se ji je stemnilo pred očmi. — Kaj se je
potem z njo godilo, tega se pozneje več ni
mogla domisliti, kajti v tistem trenutku jo je
zapustila zavest. Na pol proti Micki obrnjena je
bolj izdihnila, kakor izpregovorila besede: »Micka,
slabo mi je — ven — odvedi — me-

Iz Ančkinega obraza je izginila slednja kaplja
krvi. Oči, ki so odsevale kakor steklo, je imela
na pol odprte, roki sta se ji povesili ob strani
stola in glava je zdrknila Micki na ramo. Ančki
je bilo zelo, zelo slabo.

Micka je hitro ustala in Ančko naravnala na
stol. Potem sta ga ona in podčastnik prijela in
ga z Ančko vred skozi bližnja vrata odnesla na
dvorišče na zrak. Zofka je stekla v kuhinjo po

40

sveže vode in kisa. Ko so jo dalj časa drgnili
s kisom in ji na čelo in senci pokladali sveže
obkladke, se je Ančka zopet zavedla. Počasi so
iz njenih ust prihajale besede, iz katerih je bilo
takoj lahko povzeti vzrok njenega onesveščenja:
„Kje pa sem — odvedite me domov ali pa —
v vodo — bo še boljše — ne maram več živeti

— na tem grdem svetu — ki je tako goljufiv

— tako lažnjiv!"

Nato je umolknila. Zopet je pobledela, zopet
so jo napadle slabosti, a ne tako močno kakor
prvikrat. Nekaj časa je srpo zrla pred se, potem
se je vzdignila s stola, pa zopet omahnila nanj;
bila je še preslaba, da bi mogla iti domov. Po
dolgem prigovarjanju njenih prijateljic se je vendar
toliko udala, da je šla v stransko sobo, kjer je
ostala toliko časa, da so se ji povrnile moči.

Jedla ni nič, pila nič, tudi jokala ni, samo tožila
je, da jo grozno boli glava, da ji jo hoče raznesti.

Čez dobro uro so jo prijateljice spremile
domov. Med potoma ni nič govorila, dasi so si
prijateljice zelo prizadevale potolažiti jo, pred
hišo pa se je kar na hitro in na kratko poslo¬
vila od njih.

Ko je Ančka stopila v svojo sobico, je za
seboj zaklenila vrata, v kot vrgla solnčnik, roka-

41

vice in šerpo, stopila pred posteljo in nekaj tre¬
nutkov stala kakor kamnen kip. Potem pa si je
z obema rokama zakrila obraz in se z zgornjim
životom vrgla na posteljo. Dva močna potoka
vročih solz sta pritekla iz njenih lepih oči.

Dolgo že ni tako bridko jokala kakor danes
— morda še nikoli — vsaj spominjala se ni več.
Bilo je pa tudi nekaj groznega, kar jo je bilo
danes zadelo: njen Karel — tisti Karel, ki ji je
tolikokrat zatrjeval svojo ljubezen, da, celo pri¬
segal — tisti Karel jo je sramotno zapustil! —
Sramuje naj se, da jo je popihal kakor tihotapec,
ki se boji belega dneva; kakor tat je pobegnil,
ne da bi bil povedal, kam gre, ali gre domov
ali kam drugam. Brez slovesa je šel, brez pri¬
jazne besede, niti roke ni v slovo stisnil njej, ki
mu je zaupala vse, žrtvovala vse. Ali je sploh
kaj takega mogoče? Ali se sploh še kje najde
tako trd, tako brezčuten človek? Brezsrčnež, ki
more zapustiti dekleta, kateremu je bil obljubil
zvestobo do smrti? Nemogoče!

Saj bi ne bila silila za njim, če mu je bilo
neljubo! Toda vsaj prijazno besedo naj bi ji bil
privoščil za slovo, vsaj roko podal naj bi ji bil
še enkrat, tisto roko, s katero je bil njeno toliko¬
krat stiskal.

42

Ne — tudi te malenkosti ne! Še ceio dan
svojega odhoda ji je bil prikril, da bi se izognil
njenim vprašanjem ! Ko bi Karel slutil, koliko brid¬
kost bo s svojim grdim činom povzročil mlademu
dekliškemu srcu, gotovo bi si bil svoje slovo
drugače uredil. Tako dejanje ni bilo moško, bilo
je celo brezsrčno — kruto, nečloveško.

Uboga Ančka je vso noč prebila med jokom
in bdenjem. Nekaj časa ga je obsojevala, potem
ga je zopet zagovarjala; vsaj on ni mislil tako
hudo, morda si še misliti mogel ni, da bode njej
tako hudo po njem. Kako malo vendar poznajo
možki čuteča ženska srca!

Še le proti jutru je Ančka malo zatisnila od
joka zatekle oči, a tudi sedaj ni prišel zaželjeni
počitek; kajti hude sanje so jo neprestano mu¬
čile, tako da je v spanju še več trpela, nego če
je bdela. Zgodaj je vstala in šla po svojih vsak¬
danjih opravkih.

*

* *

Od tega dne je bila naša Ančka popolnoma
zgubljena. Kakor je bila poprej vneta za službo
in za vse, kar službovanje zahteva, tako je po
tej usodepolni nedelji postala popolnoma dru¬
gačna. Po dnevi je hodila okrog kakor senca,

43

jedla je malo ali nič, komaj toliko, da je živela;
po noči pa je bdela in jokala. To se ji je zjutraj
poznalo na njenih rudečih očeh. Karkoli ji je
kdo naročil, vse je pozabila ali pa popolnoma
drugače izvedla, kakor ji je bilo rečeno.

Večkrat se je tako zamislila, da klica sploh
slišala ni, ampak se je še le vzdramila, ko ji je
klicatelj potrkal na ramo.

Ker je bila v pisanju bolj slabo izvežbana,
je potrebovala cele ure, da je sestavila pismo.
Edina njena želja je bila: proč iz mesta; daleč,
daleč proč, da ne bi nikogar več videla, ki bi
jo spominjal na Karla, proč, da ne bi več ho¬
dila po potih, koder sta se sprehajala drug poleg
drugega, roko v roki in v zrak zidala zlate gra¬
dove. Kakor so ji bili vsi ti kraji in pota prej
tako dragi, toliko bolj jih je sovražila sedaj. Proč
z vsem, kar jo je spominjalo na srečne dni njene
prve ljubezni! Studil se ji je ves svet. Najrajše
bi bila umrla, toda smrt navadno ne pride takrat,
kadar jo kdo kliče, ampak takrat, kadar se je
najmanj nadeja, kadar nanjo še ne misli ne.

Posebno jo je težilo to, da ni pod milim
nebom imela nikogar, komur bi potožila svojo
bol. Njene prijateljice niso imele smisla za njeno
bolečino. Še Micka, njena najboljša prijateljica,

44

je ni razumela, ampak se je še smijala, ko ji je
nekoč tožila o svoji srčni bolečini. „Ne bodi no
neumna", ji je rekla, „kaj boš žalovala za njim!
Če te ne mara, ga pa pusti. Saj je še drugih
fantov dovolj! Morda naletiš na katerega, ki te
bo še vse drugače ljubil, kakor te je Karel. Po
pravici ti povem, meni ni bil Karel prav nič všeč,
ker je bil preveč domišljav. Ti tega seveda nisi
opazila, ker si bila zaljubljena vanj — ljubezen
je pa slepa — meni pa se je takoj dozdevalo,
da iz te moke ne bo kruha. Toda kaj sem ho¬
tela? Zaljubljence svariti, se pravi vodo v morje
nositi. Najboljše je zate, da greš v kako drugo
mesto služit ali pa da greš domov k staršem.
Na ta način boš najprej pozabila to neumnost."

Tako je govorila Micka, njena najboljša pri¬
jateljica. S svojega stališča je Micka imela prav;
ona je bila že bolj v letih in poskusila je bila
tudi že vse. Tudi ona je bila ljubila — kedaj, to
je že pozabila. Dandanes se je ta bolezen gotovo
ne prime več, zato se norčuje iz nje. Toda naša
Ančka še ni prišla tako daleč. Njeno srce je bilo
še preveč občutljivo; njo je ta nesrečna ljubezen
globoko ranila, tako globoko, da je bila ob vse
veselje do življenja. Še eno zdravilo bode po¬
skusila, zdravilo, ki ga ji je nasvetovala Micka:

45

proč iz tega mesta; drugam, v kako drugo mesto,
kjer nikogar ne pozna, v tuj kraj, med tuje ljudi!
To bo morda pomagalo.

In pri tem sklepu je Ančka ostala. Čez mesec
dni je pri nas izstopila iz službe in se po že¬
lezni cesti odpeljala v daljni tuji svet iskat zdra¬
vila za svoje bolno srce.

Vsem nam je bilo težko po Ančki. Spričo
svoje marljivosti in svojega ljubeznjivega značaja
je Ančka gotovo zaslužila milejšo usodo. Njena
mladost, njena nepokvarjenost in njeno nepo-
znanje sveta pa so ji zgodaj v kupico nalile
grenke pijače, katero je revica morala koj prvi¬
krat popiti do dna.

Njeno srce je bilo sedaj docela potrto. Bila
je to njena prva grenka izkušnja v življenju. Spo¬
znati je morala, da je ogoljufana, prevarjena, za¬
puščena, in to jo je hudo bolelo, tako bolelo,
da bi bila najrajše umrla.

Prva prevara je pač vedno najhujša; človek
ima dotlej neskaljeno vero v dobroto in poštenost
sveta v srcu. Ko pade koprena, ki mu je zasti¬
rala istinito golino pravega življenja, in so nje¬
gove oči zagledale vso tisto veselo-žalostno
borbo, ki ji pravimo življenje, se prestraši. Pa
ni dolgo, ko se tako privadi, da mu tudi najhujši

46

življenski vihar več prav ne more do srca. Nagne
se na desno, na levo, kakor ga ukloni vihar. In
ko je le-ta ponehal, se zopet zravna kakor breza
v zelenem logu, pozabi in je zopet poln poguma.

Res je tudi, da niso vsi ljudje take narave,
lahko pa rečemo, da jih je večina. Le majhno
je število onih, ki jih premaga prvi hudi udarec
in jih trešči ob tla, da nikdar več ne vstanejo.

Naša Ančka je bila izmed onih prve vrste,
izmed onih, ki udarcem usode kljubujejo in jih
pretrpe sčasom. Prve dni je pač mislila, da hude
srčne bolečine ne bode mogla prebiti; najrajše bi
se bila noč in dan jokala, tako hudo ji je bilo po
Karlu. Toda misli na odhod, na tuje kraje in tuje
ljudi so jo polagoma pričele odvračati od nesreče
in pri odhodu je bila že na pol ozdravela. Bila
je razmeroma vesela.

Tako je Ančka pri nas prestala prvo žalostno
izkušnjo v življenju. Gotovo je ni nikdar pozabila.

VI.

Požar.

B il0  je dve leti po opisanih dogodkih, ko me
je o velikih počitnicah avgusta meseca veter
zopet zanesel v naše lepo trgovsko pristanišče,
v živahno mesto Trst. Morje ima zame posebno
privlačno moč. Ako ga nekaj let ne vidim, vzbudi
se v meni naenkrat tako močno hrepenenje po
njem, da se mu ne morem ustavljati. Čeravno ni
preveč prijetno, v najhujši vročini po več ur vo¬
ziti se v razbeljenih železniških vozovih, si vender
vselej izberem prav ta čas, ker ravno v poletnem
času človek najbolj uživa dobrodejno moč morja
nasproti žgočim solnčnim žarkom.

Kaj pa je lepšega in za razgreto, oprašeno
telo dobrodejnejšega, kakor s širokim slamnikom
na glavi zagnati se v skoro mlačne valove morja,
kjer se človek lahko koplje po cele ure, ne da

48

bi si nakopal bolezen. Zrak je gorak, voda je
mlačna in vendar se v morski kopeli telo ohladi
in pokrepča. Ko pa pride večer in potopi solnce
svojo gorečo oblo v morski gladini, je zopet
morje tisti dobrodejec, ki pošilja lahko pihljajoč
vetrič na obale, da razgretim prebivalcem posuši
pot na čelih in jim za potrebni počitek pripravi
hladno noč.

Drugi dan mojega bivanja v Trstu je bil po¬
sebno vroč dan. Daši je solnce že davno zato¬
nilo, še vedno ni bilo tistega prijetnega hladu z
morja sem, po katerem je vse hrepenelo, človek
in žival. Po osmi uri šele so prišli tisti iz svojih
stanovanj, ki so se bili čez dan pred vročim soln-
cem poskrili. Sedaj so se ulice in trgi napolnili s
šetalci in pred restavracijami in kavarnami je bil
zaseden vsak najmanjši prostorček. Jaz sem si
na glavnem trgu pred kavarno „Specchi“ osvojil
stol in konec mize, kamor sem mogel nasloniti
svoj komolec. Ker nisem naletel na nobenega
znanca, sem si naročil nekaj časopisov, in sem
jih površno pregledoval. Bolj me je mikalo gle¬
dati proti morju. Končno sem vstal in se proti
deseti uri odpravil na Molo San Carlo.

Tu je bilo življenje še v polnem toku. Po
molu so se sprehajali meščani in uživali sveži

49

morski zrak, ki je polagoma pričel veti s širokega
morja sem proti nabrežju. Na obeh molovih straneh
pa so delavci še opravljali svoje dnevne posle:
tu so s pomočjo parnih škripcev iz velikega par¬
nika, ki je šele popoldne došel iz daljne Indije,
izkladali težke bele bombaževine, tam so ležali
visoki kupi desk, ki so jih nakladali na drug
parnik, ki bi moral zjutraj že odriniti proti jugu;
ondi so dolge štirioglate zaboje, polne raznega
južnega sadja, nakladali na vozove in jih preva¬
žali v mestna skladišča, od koder jih potem potom
železnice pošiljajo po vseh mestih Evrope.

Samo gledati to živo vrvenje raznoterih ljudi
je za tujca tako zanimivo, da se ne more zlahka
ločiti od tega kraja. Posebno prihod in odhod
velikih prekomorskih parnikov napravi na človeka
vselej mogočen vtis.

Ko je vse na parniku, moštvo in blago, se
zavrtijo škripci, privzdignejo most, ki veže parnik
z molom, in ga potegnejo k sebi na krov. Pi¬
ščalka zapiska in vreteni pod krmilom se zavrtijo,
da voda glasno zasumi in se spremeni v bele
pene. Tedaj se parnik prične pomikati od mola
proti izhodu pristana. Vedno manjši postaja mo¬
gočni parnik, vedno manjši in v kratkem času ga
vidimo le še kot majhno lupino na široki morski

4

50

gladini, kmalu nato pa nam popolnoma izgine
izpred oči.

Nehote se nam ob takem prizoru v glavi rodi
misel: Bog ve, ali boš srečno prišel do svojega
cilja ali ne? Če te le ne bode med potjo srečal
vihar, treščil ob pogubonosno pečino in te po¬
greznil na dno prevarljivih voda.

Tudi prihod parnika je zanimiv. Čisto maj¬
hnega ga zagledamo sprva na obzorju, potem pa
postaja vedno večji, kakor bi rastel iz vode. Dim
ki se je prej še mogočno valil iz dimnika, po-
nehuje, vretena delujejo s presledki in vedno bolj
počasi. Mirno in previdno drsi po zelenih va¬
lovih proti molu, na odkazani mu prostor. Kmalu
se ustavi, škripci se zavrtijo, verige zarožljajo in
most se prikaže in se počasi nasloni na molo;
zveza med parnikom in suho zemljo je gotova.
Vsakdo je vesel, da čuti morda čez več mesecev
zopet enkrat trdna tla pod svojo nogo. Zopet
enkrat so srečno prestali dolgo potovanje po var¬
ljivih valovih neizmernega morja. Ta vesela za¬
vest se vsem bere iz obraza, ki prihajajo iz par¬
nika na suho. —

Šele proti enajstem smo se z mola San Carlo
vračali na glavni trg, Piazza grande imenovan.
Naenkrat so se ljudje pričeli ustavljati in gledati

51

proti mestni hiši, nad katero se je valil gost črn
dim pomešan z majhnimi iskrami.

„V starem mestu gori!“ se je naenkrat za-
čulo iz več grl. Na ta klic je vse, kar je bilo
ljudstva na nogah, začelo dreti mimo mestne hiše
proti staremu mestu. Tudi mene je radovednost
pognala, da sem jo ubral za drugimi.

Staro mesto je oni del Trsta, ki je v resnici
še prav po starem načrtu zidan. Ulice so ozke,
da komaj gredo štirje možje v vrsti, hiše so štiri
do šest nadstropij visoke in v nekaterih so sta¬
novanja tudi še podstrešja. Stopnice po hišah so
ozke in temne. Vse te okolnosti pospešujejo v
času elementarnih nezgod velike nesreče.

Po kratkem pehanju in suvanju smo dospeli
v tretjo ulico za mestno hišo, kjer je gorelo v
stari, pet nadstropij visoki hiši. Prizor je bil
grozen. Kadilo se je iz vseh zgornjih treh nad¬
stropij in izpod strehe. Gorele so namreč lesene
stopnice. V tretjem nadstropju je bila neki služ¬
kinji goreča petrolejska svetilka padla iz rok in
naenkrat so bile vse stopnice v ognju. Iz vseh
treh nadstropij so ljudje pri odprtih oknih klicali
na pomoč, jokali in upili. Nekateri so rjuhe pri¬
vezovali na okna, da bi se po njih spustili na
ulico. Vsakdo je delal na to, da bi si rešil vsaj

4 *

52

življenje, na rešitev pohištva in druzega imetja
še misliti ni bilo.

Komaj smo dobro prišli do pogorišča, že so
tudi ognjegasci pridrdrali s svojimi lestvami in
brizgalnicami. V par trenutkih so s pomočjo straž¬
nikov izpraznili ulico in nepotrebne gledalce po¬
tisnili na gornji konec ulice, dočim so na spod¬
njem koncu napeljevali cevi za vodo.

Ker me je zanimalo videti, kako je v velikih
mestih v slučaju nezgode hitro pomoč pri rokah,
sem se zgnetel prav pred hišo. Ko pa smo se
morali umakniti, sem skočil v vežo nasprotne
hiše, od koder sem lahko vse opazoval, ne da
bi bil komu napoti.

Najprej so ognjegasci pričeli ljudi reševati
iz zgornjih nadstropij. Moški so se po lestvah
sami spuščali na tla, ženske in otroke pa so spu¬
ščali po plahtah. V tretjem in četrtem nadstropju
je šlo vse po sreči, v petem nadstropju pa so
bile večje težkoče. Prvič je tukaj vladala grozna
visočina in drugič je tukaj ogenj tako drzno ob-
lizaval okna in stene, da nihče ni mogel blizu.

Ko so vrata stanovanj pregorela, razširil se
je ogenj na opravo in tudi na obleko tistih, ki
so vsi obupani stali pri oknih in klicali na po¬
moč. Nekateri so bili že napol omamljeni in bati

53

se je bilo, da zgorijo ali da jih zaduši dim. Kaj
storiti? — Nekomu je prišla dobra misel v glavo.
Hitro so privezali štiri dolge in močne lestve vkup
na vrv in jih potegnili do okna petega nadstropja
nasprotne hiše. Potem so spodnji konec vrvi vrgli
na okno goreče hiše. Tam sloneči ognjegasci so
pritegnili vrv, lestve naslonili na svoje okno, po¬
ložijo dve lestvi vodoravno, na vsako stran pa
eno pokonci. Iz nasprotne hiše so položili še
nekaj desk za tlak in na ta način je bil v malo tre¬
nutkih narejen most iz ene hiše v drugo čez ulico.

Kolikor je bilo stanovalcev še zdravih, so
sami drug za drugim stekli čez ta umetni most.
Nazadnje pa je bilo treba na varno spraviti še
one, ki so se že bili onesvestili. Bilo je nekaj
otrok, nekaj žensk in dva moška, ki sta pri ga¬
šenju dobila hude opekline. Tudi te so kaj hitro
spravili čez most. Privezali so na obeh konceh
veliko rjuho, nanjo položili nezavestnega, ga po¬
tegnili čez most, prazno rjuho pa zopet potegnili
nazaj. Vse to je šlo tako hitro, da smo spodaj
stoječi gledalci komaj zasledovali. Nezavestne so
potem po stopnjicah nasprotne hiše prinašali na
ulico, kjer sta stala dva rešilna voza.

Vsakega, kogar so prinesli mimo mene, sem
pogledal, a poznal nisem nobenega. Smilili so se

54

mi reveži, kakor se sploh ponesrečenec smili vsa¬
komur, če prav ga ne pozna.

Kot zadnjo so prinesli mlado dekle, komaj
dvajset let staro. Pogled nanjo je bil pretresljiv.
Obleka ob levi strani do rame je bila vsa se¬
žgana, od ostale je kapljala voda, koža je bila
vsa osmojena in polna mehurjev, samo obraz in
lasje so bili še nepoškodovani. Bila je popol¬
noma nezavestna. Pogledal sem ji v obraz —
skoro mi je sapa zastala. — Sklonil sem se bliže
k njej in jo še enkrat prav dobro pogledal. —
„Moj Bog, Ančka!“ — sem vskliknil nehote, ne
zmeneč se za sogledalce, ki so z menoj vred stali
v veži. Ni me slišala, revica, ni me videla; vse
ji je bilo popolnoma odpovedalo.

Nisem se smel dalje muditi pri njej, kajti od
zunaj se je že čulglas: „Avanti! avanti! presto!
— Hitro naprej!" — Toliko sem še utegnil, da
sem prašal nosilca, ali ve, kdo je to dekle. —
„Ne vem! Služkinja iz petega nadstropja", je bil
odgovor. Nato so jo potisnili v rešilni voz, zaprli
vrata in odpeljali jo naravnost v bolnišnico.

Po tem pretresljivem prizoru sem bil tako
razburjen, da sem takoj zapustil ta nesrečni kraj.
Še enkrat sem pogledal na gorečo hišo. Požar
je še vedno razsajal in je celo streho predrl. Ali

55

stem je dospel do vrhunca svojega pogubnega
dela. Kajti po spodnjih nadstropjih je že pričel
pojemati in se na sosednje hiše vsled velike po¬
žrtvovalnosti gasilcev, ki so vse svoje moči na¬
peli, ni mogel razširiti.

Bilo je že polnoči, ko sem dospel v svoje
stanovanje. Sedel sem še nekaj časa pri mizi, pre¬
mišljal dogodke, ki sem jih bil ravnokar doživel,
in se potem odpravil k počitku. Daši sem bil
zelo utrujen, nisem mogel zaspati. Vedno so mi
bile nesrečne žrtve požara pred očmi, najbolj pa
naša uboga Ančka. Kolikor bolj sem si pred-
očeval njen obraz, toliko bolj sem prišel do pre¬
pričanja, da je morala biti le ona. Pa kako je
neki semkaj zašla? In ravno v to nesrečno hišo?
Marsikoga usoda res prav vodi v nesrečo. — Šele
proti jutru sem malo zatisnil oči, toda brez kre¬
pilnega spanja. Hude sanje so me zmučile še
bolj kakor bdenje.

Drugi dan sem bil že zgodaj zopet na nogah
in sem takoj hitel v kavarno, da bi ondi čital na¬
tančnejša poročila o snočnem požaru. In res so
jutranji časopisi že prinesli obširna poročila o
nočnem požaru v starem mestu in eden je celo
navajal imena ponesrečencev. To je bilo ravno,
kar sem iskal.

56

Hitro sem pregledal na dolgo in široko pi¬
sano poročilo in hitel do imen. Ko sem jih našel,
mi je nehote vse zastalo. — Bil sem razburjen.

— Nato sem počasi in pazljivo prečital vsa imena

— sama tuja imena — nobenega nisem poznal.
Morda sem se pa le zmotil, sem si mislil. Čita!
sem prihodnji odstavek poročila: „Kot zadnjo po¬
milovanja vredno žrtev moramo navesti še de¬
klino Ano Smuk, služkinjo pri bančnem uradniku
Dellarosa, ki je s svojim lastnim životom branila
malo osemletno hčerko svojega gospodarja pred
plameni, ki so švigali skozi vrata, dokler se ni
sama onesvestila. Hrabri služkinji želimo iz srca,
da tega junaškega čina ne plača z lastnim živ¬
ljenjem. Zdaj leži v bolnišnici v smrtni nevarnosti
vsled groznih opeklin, ki se razprostirajo skoro
po vsem njenem životu."

Torej je bila vendarle ona! In kako junaško
se je vedla v smrtni nevarnosti! S svojim lastnim
životom je drugim branila življenje! S tem ju¬
naškim činom je pokazala svoj blagi značaj, svoje
čuteče srce do bližnjega. Zastavila je lastno živ¬
ljenje za življenje svoje varovanke.

Še tisti popoldan sem šel v bolnišnico obi¬
skat Ančko. Prišel sem še pred uro za obisk
določeno. Mnogo nas je bilo pred bolnišnico:

57

sorodniki in znanci ponesrečencev, poročevalci
raznih listov in tudi nekaj radovednežev. Celo
fotograf je bil med nami, ki je nameraval za nek
ilustrovan list prirediti slike ponesrečencev.

Stopil sem k vratarju in ga vprašal, ali morda
pozna bančnega uradnika Dellarosa.

»Poznam ga“, mi je odgovoril in pogledal
po okoli stoječih, „saj je celo tukaj, menda tudi
čaka na vstop. Vidite onega gospoda tamo-le z
gospo in z malo deklico, ki ima obvezano roko.
To je gospod Dellarosa."

Stopil sem k njemu, se mu predstavil, izrazil
sem mu svoje sočutje zaradi nesreče, ki ga je
zadela, in ga potem vprašal, ali mi more pove¬
dati, od kod je njegova služkinja doma.

„Od nekod na Kranjskem, imena vasi ravno
ne vem“, mi je prijazno odvrnil. „Če se ne mo¬
tim, sem tudi Vaše cenjeno ime videl vpisano v
njeni knjižici. Najbrž je bila kedaj tudi pri vas v
službi."

Ko sem mu v malo besedah navedel nekaj
podatkov o njej, mi je dejal:

„Se že ujema, prav - ona je, ne motite se,
gospod. Ančka je bila tudi pri nas prav pridna
in vsem udana. Zlasti to-le mojo hčerko je imela
kaj rada. Kadar sva midva z ženo hotela kam

58

zdoma, sva ju lahko brez skrbi pustila doma.
In včeraj, glejte, ta grozna nesreča! Midva z ženo
sva bila v Boschettu na koncertu. Ančka pa je
ostala z mojo hčerko doma. Ko je med kon¬
certom počil glas, da v starem mestu gori, sva
hitela domov in prišla, ko so se rešilni vozovi
ravno že odpeljali. Niti blizu nisva mogla, ker
je bila ulica na obeh koncih zaprta. Pomislite,
gospod, kolik je bil najin obup! Saj sva morala
misliti, da je najin otrok v plamenu! K sreči je
najino hčerko prevzela neka gospa iz nasprotne
hiše, ko so jo gasilci rešili iz gorečega stano¬
vanja. Tam sva jo končno našla. Dobila je samo
male opekline na roki. Ubogo Ančko pa je ogenj
grozno zdelal! Stala je namreč pri oknu, klicala
na pomoč in s svojim telesom najino hčerko
branila pred plameni, ki so iz sobe sikali proti
oknu, toliko časa, da se je vsled vročine in ne¬
znosnega dima sama nezavestna zgrudila na tla.
Na vso srečo so še pravočasno do njiju prišli
gasilci in ju skozi okno potegnili na rešilni
mostič, sicer bi bili obe zgoreli. Bog daj, da
Ančka ostane živa. Grozna nesreča, grozna! Vse
nam je zgorelo, prav vse. Proti jutru se je celo
še strop udrl. Niti ene stvarce nismo mogli rešiti.
— Sedaj pa je vstop že dovoljen. Ali greste tudi

59

Vi Ančko obiskat; ako Vam je ljubo, gremo pa
skupaj."

„Hvala lepa! Bom šel malo pozneje. Zdaj
se grem še malo sprehajat. Srečno!" sem se
poslovil pri obitelji in šel po cesti naprej. V tre¬
nutku nisem mogel iti k Ančki, preveč sem bil
razburjen. Ti grozni nočni prizori, nič spanja in
sedaj zopet ta natančen popis, vse to je zelo
slabo vplivalo na moje živce. Moral sem se
prej malo pomiriti.

Čez dobre pol ure sem se vrnil in stopil
v bolnišnico. Na hodniku sem vprašal usmiljeno
sestro, kje leži Ana Smuk, ki se je ponesrečila
pri nočnem požaru. Sestra me je odvedla v po¬
seben oddelek in me prosila, naj malo počakam,
da se prepriča, ali je mogoče govoriti z bolnico,
kajti večinoma je bila nezavestna. Vrnila se je
kmalu in mi z roko dala znamenje, da lahko
vstopim.

Zagledal sem Ančko na beli postelji vso
obvezano in kakor novorojenček povito. Samo
glavo je imela prosto in vrat. Obraz ji je bil
bled kot zid, oči so bile upadle, ob obeh straneh
glave pa so lasje v kodrih ležali na blazini. Od
groznih bolečin je venomer glavo z leve pre¬
mikala na desno in zopet nazaj. Po prstih grede

60

sem se ji približal. Ko me je ugledala, je glavo
še bolj obrnila proti meni, oči kolikor moč od¬
prla in izpregovorila s prav slabim glasom:

„Oh, gospod, ali ste Vi? — Ali ste vedeli,
da sem bolna? — Kje pa so mati — oče —
sestre? — nobenega ni blizu!”' —

„Ali me še poznate, Ančka?”

„Še, še! — Oh te strašne bolečine — in
tako kratki dnevi so — se že zopet temni —
luč — dajte — luč!”

Zopet je pričela glavo semintje premikati;
obraz je postal še bolj prozoren, oči pa popol¬
noma motne — zopet se je onesvestila.

Stopil sem nekaj korakov proti izhodu; a
usmiljena sestra mi je dejala, da naj malo po¬
čakam, da se bode kmalu zopet zavedla. Ko
sem nato proti sestri izrazil dvom, da bi Ančka
ozdravela, mi je odvrnila po tihem:

„Ta bode najbrž še danes rešena.”

Srce se mi je stiskalo v prsih in komaj sem
se mogel vzdrževati solz, ko sem to mlado bitje
videl strto pred seboj. Ne matere, ne očeta, ne
sester, nikogar ni bilo, ki bi ji rekel tolažljivo
besedo. Nikomur ni mogla potožiti o svojem
neznosnem trpljenju. Kogar je pogledala, sami
neznani obrazi brez pravega sočutja, brez zani-

61

manja hodili so okrog nje in opravljali svoj
vsakdanji posel. Bolečine so razdevale njeno
telo, čut osamelosti je razjedal njenega duha.

Čez kakih pet minut se je zopet vzbudila
iz omedlevice. Takoj je obrnila glavo proti meni.
Stopil sem bliže k njeni postelji, kajti opazil sem,
da bi mi rada nekaj povedala.

„Prosim Vas, gospod, ali še veste naslov
mojih staršev?"

Ko sem ji pritrdil, je nadaljevala počasi s
slabim glasom, a popolnoma jasno in razločno:

„Bodite tako prijazni in sporočite jim o moji
nesreči. — Čutim, da ne bom več zdrava —
moje moči so pri kraju. — Sporočite jim moj
pozdrav, tudi sestram in bratom — naj se kedaj
spomnijo na svojo nesrečno Ančko, ki je šla
v tujino srečo iskat — a je našla nesrečo!"

Tu je prenehala, več ni mogla govoriti, tako
je bila upehana. Jaz je tudi nisem hotel dalje
mučiti z vprašanji. Obljubil sem ji, da bodem
vse sporočil kakor želi, potem sem jo z roko
pogladil po bledih licih, kar ji je tako dobro
delo, da se je celo malo nasmehnila. — Z očmi
se mi je zahvalila, z besedo ni mogla več. —
Rekel sem ji še nekaj tolažilnih besedi, nato sem
se kratko poslovil in zbežal po hodniku na prosto.

62

Nisem mogel več gledati nesrečnega mladega
bitja, ki je nanj že čakala smrt.

Ko sem šel doli proti morju, mi je marsi¬
katera kaplja padla iz oči in se na cesti pome¬
šala med prah. Na obrežju sem gledal valove,
ki so se drug za drugim valili h kraju. Mislil
sem si: Kako podobno je vendar človeško živ¬
ljenje tem nemirnim valovom. — Daleč tam sredi
morske gladine nastane majhen valček, vedno
večji postaja, vedno večji in ko pride val do
kraja, se z vso silo zaleti ob pečino — še enkrat
zašumi — val se je razbil ob pečini. — Iz vode
je nastal, v vodo se je zopet povrnil.

Drugo jutro sem že Ančkino ime po listih
čital med umrlimi. Nek ilustrovan list je prinesel
tudi slike ponesrečencev, med njimi seveda tudi
Ančkino. Poiskal sem upravništvo dotičnega lista,
kupil dva lista, enega za starše, enega zase in
odšel v svoje stanovanje. Tu sem napisal na¬
tančno poročilo o groznem požaru, o nesrečni
Ančki, njene pozdrave in priložil dotični list. Vse
skupaj sem dobro zavil in odposlal na njenega
očeta.

V teku dopoldne sem jo še enkrat šel obiskat
v bolnišnično mrtvašnico. V priprosti rakvi je
ležala, kakor bi spala: Obraza belega kot sneg,

63

glavo so obrobljali temnorujavi lasje, oči je imela
zaprte in ustnici ubrani na smeh kakor takrat,
ko sem se od nje poslovil. — Nekoliko časa sem
postal, jo pokropil in odšel naravnost v svoje
stanovanje. Tu sem pobral svoje podrobnosti,
odšel na kolodvor in se s prvim vlakom odpeljal
domov.

V spominu nam je ostala vsem naša uboga
Ančka.

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA