Ivan Gams: MED PLANICO, BAVŠČICO IN TRENTO hoji iz konca Planice, iz Tamarja, skozi Jalovčev žleb rajši ne bi pisal. Spada k tistim vzponom, kjer lahko že ,j skraja pregledaš vso piano pot in tudi cilj, ki se ti zdi ; tako blizu, da podvomiš, če je treba do njega res toliko časa, kot pravi napisna tabla ali planinski priročnik. Nato hodiš uro ali dve, sonce se dvigne visoko na nebo, znoj prične lesti v oči, srajca se prilepi na hrbet in nahrbtnik postane S1Jmljivo težak, tako da skrivaj po­ gleduješ sopotnika, če se ti morda ne posmiha, ker je ob zadnjem počitku iz same objestnosti priložil kruhu, plašču in drugemu - zakaj za vraga sem vzel s seboj spet toliko ropotije! - še drobno skalico. Ti pa si komaj nekje na sredi poti in cilj je prav tako od­ daljen in prav tako blizu, kot je bil tam spodaj na začetku. Cez dobro uro se potolažiš, no, samo še pet minut, če malo pohitim. In tako hitiš še pol ure. Z Dušanom sva pot zavlekla še s postajanjem, ko sva se ozirala nazaj po Planici. Sonce se je kdaj pa kdaj zrinilo skozi oblake in tedaj se je Planica nasmehnila, zableščale so se njene bele orglic-e, bela melišča, ki z vseh pobočij silijo v zeleno dno. Kar težko se je bilo obrniti in nadaljevati pot. Še danes jo vidim, Planico, če za­ mižim, dolga bela melišča in široko zeleno plosko dno, kakršnega ne premore nobena druga visokoalpska dolina na Slovenskem. K sreči je bil sneg v žlebu za dereze in hojo ugoden. Bilo ga je izredno malo in na vrhu, kjer so pogosto največje strmine, je uplahnil najbolj. Na vrhu, kjer se stene razmaknejo, je na levi čepel na nizkem skalnem hrbt.ičku, ki drži pod Goličico, precejšen kup meliščnega materiala, ki je lahko prišel samo s sten Jalovca, ko je bila snežna odeja za več kot 10 m višja! Vsak, ki prvič prileze skozi žleb, pričakuje, da se mu bo na vrhu odprl razgl-ed n~ vse strani. In vsak se moti, kajti med žlebovi, ki prihajajo iz Plani, ce, Trente in, malo južneje, iz Koritnice, so sle­ mena in vrhovi ki zapirajo razgled. Moraš na enega od njih, naj­ bolje na najvišjega, na Jalovec, na prišiljeni m'ejnik med Planico, Trento in Koritnico, med tremi visokogorskimi dolinami, ki so kar tekmovale, katera se bo vrinila bolj pod sam vrh in so pri tej tekmi odrinile Bavščico in dolino Mangrtskih jezer. Tudi z Dušanom sva zlezla nanj in ko so se na vrhu razpodile megle, nama ni bilo žal truda. Zato nama je bila lažja pot v kočo pod Špičkom,1 kjer sva prespala. 1 Med planinci se je udomačilo zanjo ime »Zavetišče pod špičko«. Tren­ tarji, 'ki poznajo drugod špičico in špičje, pravijo vzpetinici nad stavbo špiček. Ker je zadnja leta poleti oskrbovana, je po mojem pravilno ime Koča pod Špičkom. 9 Bela melišča in temnozeleno dno Planice Foto Ivan Gams Drugo jutro sva jo mahnila čez Škrbino za Gradom proti Bav­ ščici. Iz Škrbine zavije pot na desno, na drugo, znatno nižjo škrbino, na Brežič, kjer je najnižji prehod iz doline Koritnice v Balo. - Vso pot se pasejo oči po Bali. Lepa je ta dolina, siva, skalovita in samotna. Le tam ob njenem koncu se gore razmaknejo in dajo prostora živo­ zeleni ravnici, posejani z raztresenimi drevesi in belimi hišicami. To je Bavščica. Na vrhu Brežiča čepi znatna krpa temnejših, liadnih apnencev. Sestavljajo jih tanki skladi, ki so jih tektonske sile zvile tako, da so nekatere gube široke komaj nekaj metrov. Tod čez gre namreč tektonska prelomnica, ki se nadaljuje proti jugozapadu po vsej do­ lini Bale v Bavščico. Sivi, mestoma kar škriljavi apnenci se ostro ločijo že na zunaj od svetlejše okolice, ki je iz dachsteinskih apnen­ cev. Ker so mnogo bolj krušljivi, se je lahko v nje poglobila škrbina. Dolgo melišče, poraslo z visoko travo, ki je ovce ne marajo, se spušča na obe strani, v Koritniški žleb in proti Bali. Prav po slednjem sva zajadrala midva in se na koncu znašla v prvi konti, v Lanževici. Ta je bila tudi letos pokrita s snegom. Nič čudnega, saj se semkaj stekajo snežni plazovi z vseh strani. Gozda, ki bi obdržal sneg na pobočju, ni. Le redka drevesa se tišče zavetnih leg do višin okrog 1730 m. Povsod drugod je na pobočju živa skala ali trava. Najbolj golo je tam, kjer so apnenčaste plasti nagnjene kot pobočja. Tu ni večjih razpok, kjer bi se lahko vgnezdile korenine in se utrdila snežna odeja, ki jo zlahka pobirajo plazovi. Tak položaj skladov pospešuje tudi rušenje skal. 10 Foto Ivan Gams Bela in del Bavščice v ozadju s poti izpod Škrbine Za Gradom Iz sten, kjer padajo skladi v goro, se ruši grušč. Ce pa vise skladi po pobočju navzven, se kruši vrhnja plast v celih zaplatah, ki zdrse v dolino in odkrijejo nov.o plast, ki je še bolj gladka. Taka je pred vsem zahodna stran. Ponekod pa padaj o v · dolino skladi tudi na levi, vzhodni strani, kar kaže, da je geološka zgradba rahlo sinklinalna. Zato je v tej dolini toliko podpornega skalovja, kot ga nisem videl še v nobeni drugi. Zaradi podornih kupov in pa zaradi ukraselosti je pot po dnu doline mnogo zamudnejša in daljša, kot menimo, ko merimo razdaljo do Bavščice. Prvi večji kup podornega materiala je tolikšen, da so ga do­ mačini imenovali Prevala, ker se je treba čezenj z muko prevaliti. Ogromni skalni balvani so morali pridrveti z obeh strani, saj se pno na levo in desno pobočje. Nisem mogel ugotoviti, ali pokrivajo mo­ reno, kot to trdijo nekateri. 2 Zato dvomim v njihovo trditev. - 2 Gustavo Cumin, Note geographiche sulla Bal Bausizza (Alpi Giul'ie). Bol Soc. Geogr. It., Roma 1923. 11 V spominu mi je ostalo to grobišče skal tudi zaradi obilice sleča, tako da je bil videti kup od daleč, od koder so se zabrisale posamezne skale, kakor ogromen rdeč šopek. - Druga podobna kopica takega materiala, ki ga j e nasul enkratni podor ali pa dolgotrajno krušenje skal, je malo niže v dolini prisilil vodo, da je odlagala grušč in prst. Tako je nastalo majhno plosko dno z značilnim imenom Jezera. V planini Bali sva trčila po dolgem času na prvega človeka. Doma je bil samo mlekar; pastirji so bili z ovcami nekje pod Mo­ režem. Mlekar je bil sprva sila nezaupljiv in šele po dolgem nago­ varjanju se mu je razvezal jezik. Kar koli je pravil o dolini, povsod je navedel krajevno ime. Zal nisva imela č&sa, da bi zapisala vsa lokalna imena. V Bali vedno manj pasejo, vedno manj je tako ljudi, ki poznajo domača imena. Se pred štirimi leti so tu izpasli 300 ovac in 139 koz. Letos sredi avgusta pa je štela planina samo še 250 ovac. Nekatere strehe že kažejo gola rebra. Vse naokrog pa še leži podrto in že trhlo drevje, ki so ga odložili plazovi v izredno hudi zimi 19501 51 in 195 11 52. Tudi tik pod stajami, na Ledinici, kjer so solna korita in ki je bila pred tri in pol. leti tako. zapolnjena s snegom, da je plaz z nasprotne strani preko nje prodrl do stavb in v stavbe. Bavščica, kako te je vesel popotnik, ki prihaja z gora, vesel tebe, zelene oaze sredi kamenitega morja! Gleda te z vrhov, vidi belo strugo tekoče vode, zelene ograjene travnike, zajetne senike ter si misli: Tukaj se bom napil mleka, obnovil zaloge kruha in sira in se po dolgem času spet udobno naspal na mehki postelji. Truden po­ trka pri prvi hiši, povpraša po tem in onem, zve, da doma ne pečejo kruha, da jim ne kaže pričeti novega kolača sira, da ni mleka, ker krava že mesece ne molze več - in še bolj truden odkoraka k sosedu. In tako preroma vso raztreseno vasico, preden spozna, da je dolina prav tako siromašna, kot je lepa. Same ženice in starčke srečuješ, včasih še kakšno dekle, ki nese na glavi seno ali moko ali vodo na nosilih. Nikjer ni mladih, dela sposobnih fantov. V svet gredo, po lažje življenje. Doma pa razpadajo domovi. - Tak vtis dobiš že pri prvi hiši od Bale sem, v Lozjeh, 3 kjer povprašaš, če vedo, .kdaj se je prikotalil in nedaleč od doma obstal ogromen balvan, večji od Zagane peči v Kamniški Bistrici. Stoji na oglu, tako da nudi zave­ tišče pred dežjem pastirju in tropu drobnice. - Ne, pri hiši ne vedo tega. Menda je Pečen kamen tam, odkar stoji svet. Sicer pa ni redko, da se privabi v dolino peč. Nekoč je v hribih ubilo podorno skalovje celo družino, ki je spravljala seno. Da, včasih so kosili in nosili na glavah seno še izpod samih vrhov. Danes se to ne splača. Podoben vtis zapuščanja domov in zemlje dobiš po vsej ostali vasi. Po trdem življenju je namreč Bavščica povsem podobna so- " Na Slovenskem imajo imena Log (Podlog, Logje in pod.) tisti kraji, kjer je nekoč na poplavnih tleh res lahko uspeval log. V Bavščici pa so taka tla samo na ploskem dnu doline, kjer je naselje Bavščica. Ime Logje ima dom, ostanek nekdanjega zaselka, ki stoji kakih 100 m nad dnom glavne doline, na suhih skalnih tleh ob vhodu v dolino Bale. - Verjetno je imelo nekoč vse naselje ime Logje, a ga je kasneje utesnilo novo ime Bavščica. 12 Foto Ivan Gams Površje sledi skladom. Pogled proti Goličfci s poti od koče pod špičkom proti Vršiču sednji vasi Trenti, katere lepote in trdote poznajo starejši bralci Planinskega Vestnika (1907) še iz Abramovega Opisa Trente. Po­ dobna po trdem življenju in po izseljevanju. Drugo jutro sva se odpravila z Dušanom nazaj v gore, to pot po drugi poti, čez planirro Bukovec. Spotoma sem v Bavščici dolgo zaman brskal po kolovozih in jarkih, da bi našel kakršno koli zna­ menje, da je bilo tukaj kdaj jezero, nastalo za čelno moreno, ki je nastala tam, kjer se dno prevali proti Khlžam, kot to trde drugi. Ravnega dna ne puščajo samo jezera. Vse poplavne ravnice so ravne. - Pri iskanju sem trčil na domačina, ki mi je razložil, zakaj štrle na pobočju nad vasjo, na vznožju Obljeka, iz zemlje do dva metr _ a visoki štori. Cuvajo vas pred plazovi. Zato niso podrli drevja pri tleh. Bukovška dolina je skraja zelo ozka, stisnjena med Obljek in sleme Bavškega Grintovca. Komaj dobrih sto metrov više, kot je dolina Bavščic-e, sva zašla na obsežno snežišče. Pravzaprav je tu več snežišč, vršajev plazov, ki so povezani med sabo z nekaj metrov debelim snegom po dnu doline. Malo više, kjer je lepši razgled, sem razumel, zakaj je tu stalno snežišče tako nizko, do n. v. 830 m. Do­ lina je tesna, ima severovzhodno smer. Zato je sonce v njej redkost. Po vzhodnem pobočju pa lahko gospodarijo plazovi neovirano od vrha do tal, kar je tukaj do 1400 m višinske razlike. Redki gorniki, ki hodijo skozi to dolino, najdejo včasih tukaj v poletju pravi lede­ nik. Letos pa je sestavljal vsa snežišča samo sneg. Kaj, če bi se znižala letna temperatura za toliko, da bi bil julij komaj tako topel, kot je maj, ko je dolina tukaj navadno še na debelo 13 1 zasuta s snegom? Vsako leto bi podvojilo sneg, ki bi preostal čez poletje, sneg bi se sčasoma pretopil v led in majhen dolinski ledenik bi pričel lesti v Bavščico. Sicer ne bi prišel daleč, a odlagal bi čelno moreno tam nekje sredi Bavščic-e. Ko bi izginil, bi prišel ta ali oni proučevalec - in tako delajo nekateri danes - izmeril nadmorsko višino morene in zaključil, da je v tej in tej dobi ledene dobe segala zaledenitev v naših hribih do n. v. 710 m. Dejansko pa bi bilo v času, ko bi se odlagala morena v Bavščici, naokrog kopno in poraslo s travo še več sto metro• v više. Zamislili smo si stanje, kakršno je bilo ob začetkih in koncih ledenih dob, v času, preden so se spojili lokalni ledeniki v enotne dolinske in v času razpada enotnih ledenikov v lokalne, katerih borni ostanki so današnja stalna snežišča, od katerih se nekatera v ugodnih letih še zdaj spremene v ledišča. Ce bi se ponovno pričela ledena doba, mislim, da bi na sloven­ skih tleh prišli dolinski ledeniki v Bavščici najprej najniže. Saj je še danes nič koliko majhnih snežišč po vsej dolini Bale, Bavščice in Bukovca, kot je nič koliko tudi zimskih plazov, ki strpajo večino snega v dno dolin, ki so za več sto-metrov globlja kot tiste na severni strani Julijskih Alp. Pri podrtih stajah opuščene planine Bukovec se ločita poti za Trento. Desna gre čez Kanjo, leva čez Nizki vrh. Odločila sva se za levo, ki drži pod steno Velikega Pihavca, ki močno spominja na steno Kogla v Kamniških Alpah. Malo više v dolini se upira izginotju večja zaplata podobnih krhkih apnencev, kot smo jih videli že na Brežiču in v kater-e je pod planino Bukovec mestoma vglobljena struga potoka. - Tudi Bukovška dolina se ima zahvaliti za nastanek tem apnencem. Greben, ki loči Balo od Bukovške doline, se na severu malce zniža in zavije na desno, k slemenu, ki obroblja Trento. Trentski gorski obod pa je tukaj, v Nizkem vrhu, na stiku med Balo, B_ ukov­ ško dolino in Trento, znižana na višine okrog 2000 m. Ko si na njih, imaš res občutek, da si v osrčju gora, v osrčju tistega dela Julijskih Alp, ki so najbolj zvegane v hrib in dol. Nikjer gozdov, nikjer ne vidiš hiše, sam mir in samota. Malokdo zahaja sem gori, obilna trava je nepopasena, steze zarasle, da jim ne moreš slediti. In če po na­ ključju naletiš nanje, se jih rajši izogneš, da ne bi speljale misli v doline ... S slemena z Nizkim vrhom (2114 m) je na trentsko stran malce stene. Ko sem iskal najlažji prehod, sem zalezel pod vrh Nizkega vrha. Tudi tu ni kazalo dobro. Ko sem se že s skrbjo oziral po oblačnem nebu, sem zagledal nad sabo čez skalo moleče noge, obute v na pol razpadle čevlje. Clovek, sem se razveselil. Pokličem enkrat, dvakrat. Nič. Splezam k njemu. Noge molijo izpod pelerine, ki se enakomerno dviga in znižuje. Mož diha. Stresem ga za noge in izpod pelerine zleze trentarski pasti· r. Ko se je naveličal čuvanja ovac v Laštah, je šel pogledat, kot je sam rekel, na »baleško stran« in na 14 Foto Jaka Cop Pogled v dolino Bavščice, v ozadju Kaninsko pogorje vrhu zaspal. - Zapletemo se v pogovor. Kaže po stenah Pelca, kjer bi bilo možno priti najbliže do Špička. Sam je že hodil tod za kozami. Zdaj, ko so koze iztrebili, pripoveduje, ostaja trava nepopasena, ker je za ovce prestrmo. Povprašam ga, če se odpira v steni Srebrnjaka, ki se dviguje onstran Zapotoka, vhod v ogromno jamo. Ne, samo spodm0l je. Nekoč je že plezal mimo njega, naravnost na Srebrnjak. Takrat mu nisem verjel. Ko pa sem videl, s kako lahkoto je šel čez steno Nizkega vrha, sem spremenil mišljenje. Trentar je. Z nama je šel še čez Lašte, majhne, močno u.krasele pode, ki so nekako v trikotu med Ogorelcem, Nizkim vrhom in Pelcem (Tren­ tar bi rekel: Baleškim), nad planino Zapotok, kjer pastiri. Nato je krenil za ovcami, midva pa po stezi, ki drži pod Grivo v Trento. Kmalu potem, ko sva obšla ogromno, v rdečkaste apnence ujedeno grapo Greblo, sva zapustila stez-0, da ne bi zgubila preveč višine, ter se podala povprek po pobočju. Morava na 2050 m visoko kočo pod Špičkom, kjer sva pustila večji del prtljage. Pot po pobočju med Grivo in Srednico je lepa, lepša kot je pot iz koče pod Špičkom do Vršiča, kjer se potniku le od časa do časa 15 V Bavščici v ozadju Pelc Foto Jaka Cop na plazinah in posekah nudi razgled na Trento. Škoda, da ni nade­ lane steze. Sam plan svet je tu in hribi onstran doline so kot na dlani. Na koncu doline kraljuje trikotni Bavški Grintovec z belo pego na čelu, s stalnim snežiščem Škedelo. Severneje se odpira v slemenu globoka vrzel, Velika in nato še Mala Vratca, ki sta tako lepo za­ obljeni, kot da bi ju bil izgladil ledenik, ki je tekel iz Zapodna direktno v Sočo. Tik onstran nas pa se belijo stene Srebrnjaka in (Trentarji bi rekli »berebiškega«) Pelca. Tako kot na vzhodni strani Bavščice se tudi tu gornji del pobočja, ki je belo in prepadno, loči ob vidni mej­ nici od spodnjega, poraslega z rušjem, zložnejšega in prodnatejšega. Navzdol pa prehaja rušje v drevje, ki se v neposeljenem Zapodnu strne v velik, svetal gozd. 2e od daleč vidiš, da je smreke in hoje malo. Kako vidna je razlika med dolinami na severni strani Julijskih Alp, kjer prevladujejo temni smrekovi, macesnovi in jelovi gozdovi, in med sošk imi dolinami, kjer prevladuje bukev! Pozoren postaneš na to razliko že na vrhovih osrednjega grebena, ker sta to dve barvi gozda in dva osnovna tona pokrajine. 16 Velika Mojstrovka, primer odvisnosti med strmino in lego sklada Počasi raste pred nami sleme, ki veže Jalovec z Mojstrovko. Ovršje je golo in rebrasto. Skladi padajo proti Trenti, proti Jugu. Le na zapadni strani, pri Goličici, se plasti mestoma zgubajo v majhno antiklinalo. Plastem sledi tudi pobočje, kar je redek primer iz naših hribov (glej sliko). Ob pogledu na zložno južno pobočje Velike Dnine se človek ne­ hote spomni na severno stran, na stene Šit, in prične iskati razlago. V Sitih padajo plasti v steno in plasti leže dobesedno ena na drugi. Zato je gora na severno stran mnogo odpornejša, medtem ko na južni strani na površju sloji slone drug ob drugem. Pobočje zato ne more vzdržati takih strmin. To bo poleg klimatskega razloga menda eden glavnih faktorjev, da imajo v Julijskih Alpah od Triglava do Mangrta največje stene na severno stran. Skladi vise v osrednjem grebenu večinoma proti jugu in zato so južna pobočja zložnejša, medtem ko imajo na sever steno Triglav, Prisojnik, Mojstrovka (pri njej je ta odvisnost še posebno lepo vidna!), Šita, Jalovec itd. - V meridionalnih dolinah, ki se cepijo na sever in jug, zveza med lego skladov in strmino ne pride toliko do veljave. Pod Velikim Pelcem sva se morala spustiti čez krajšo steno, ki prečka vse pobočje od vrha do blizu Zapodna. Najlažja pot je v višini zadnjih dreves, kjer so na robu še vidni sledovi nekdanjega trentskega rudarstva in kjer kmalu prilezeš na obsežno melišče. Od tu je do koče skoraj celo uro hoda. Dosegla sva jo že v mraku in tako pod Špičkom »zašpičila« pot, ki ima na karti obliko klobase. 17