Štev. 71, Izhaja vsak de* lavnik popoldne CENE PO POŠTI: ta celo leto K 144*— ta pol leta K 72*— V Ljubljani, sreda, 30. marca 1921. Poštnin« platana v gotovim« Leto I. r't^j:r.-u^Daily Mail< • Dne 24. marca je bilo v Dublinu usmrčenih 6 mladih Ircev sinfainovcev. — V celem mestu je v znak žalosti počival ves promet, vse trgovine so bile zaprte. Ko se je jelo daniti tega otožnega dne, začeli so se zbirati, moški in ženske, posebno ženske, v široki ulici, ki vodi k kaznilnici in v teku ene ure se je nabralo nad 20.000 ljudi. Vse glavne in stranske ulice so bile polne žalujočih. Množica je kleče molila rožni venec za duše mladeničev, ki se bodo v kratkem ločili od tega sveta. Na obzidju kaznilnice na koncu ulice so bili postavljeni kipi Presv. Srca Jezusovega in Naše Ljube Gospe, pred katerima je gorela večna luč in voščene sveče. Zid kaznilnice je bil podoben velikemu oltarju. Moran in Whelan sta bila obešena ob šesti uri in mrtvaški zvonček, ki jima je zvonil je bil znamenje, da je klečeča množica začela glasno moliti Angelsko češčenje. Ostali so bili usmrčeni po dva in dva eno, oziroma dve uri pozneje. Mati usmrčenega Wbe-lana je bila prvikrat v Dublinu, stara, slabotna je sedela na stolu med klečečo množico in venomer klicala ime svojega edinega sina. Nato se je vsa množica podala v katoliško katedralo, kjer se je brala zadušnica za usmrčene. Glasno je cela cerkev molila litanije »a duše teh mladih, za svobodo Irske umrlih junakov. Do enajste ure je počivalo vse delo, noben tramvajski voz se ni premikal. Vsi poštni uradi so bili zaprti, hotelsko osobje je bilo odsotno in gostje so bili primorani čakati na postrežbo. Odgovorni urednik Anton Marinček, Izdaja konzorcij »Novega Čata«. Tiska Jugoslovanska tiskarna v LfobtfaaL Grsdbsno podjetje Sesijeva testa 9. 88 priporoča za vsa v to stroko spadajoča dala. zlobnega očesa.^Njegovo čelo je bilo visoko in golo; ono malo las, kar se jih je nahajalo na zadnjem delu glave, je zakrivala nekaka oglav* nica, ki je bila del njegovega plašča, katero je lahko po svoji volji vzdignil ali spustil doli, in ki je bila sedaj napol potegnjena čez glavo, da jo varuje solnčnih žarkov. Barva njegovega oblačila je bila rujava, malo priljubljena pri Pompejcih; vsi navadni pridevki škrlata ali bagra so se zdeli skrbno izključeni. Njegov pas je nosil majhno posodico za črnilo, ki je bila pritrjena nanj, stilus (ali pisalno pripravo) in ploČe nenavadne velikosti. Precej značilno je bilo, da za pasom ni bilo nobenega mošnjička, ki je bil skoro neizogiben dodatek pasu, tudi ako je imel mošnjiček nesrečo, da je bil prazen! Ni se zgodilo pogostokrat, da so veseli in sebični Pompejci tratili čas s tem, da so opazovali obraze in vedenje svojih bližnjih; na ustnicah in v očeh tega gledavca pa je bilo videti tako posebno bridek in zaničljiv izraz, ko je gledal na svečano procesijo, ki je stopala po stopnicah svetišča navzgor, da je moral vzbuditi spl&šno pozornost >Kedo je oni cinik tamkaj?« je vprašal nek trgovec svojega tovariša dragoimarja, >To je Olint,« je odvrnil draguljar, >p0 splošni sodbi Nazarenec!< Trgovec se je stresel. >Strašna verska družba!« je rekel s šepetajočim in boječim glasom. > Pravijo, da začenjajo svoje obrede t umorom novorojenega deteta, kadar se zberejo o noči; in tudi priznavajo skupnost lastnine — ti lopovi! Skupnost lastnine! Kaj bi se zgodilo s trgovci in draguljarji, ako bi bili taki nazori v modi ?< (DaljeJ