IZVEDENCA. SPISAL F. J. DOLJAN. Bilo je okrog- poludevitih zjutraj ... j Sodni pristav I. je v svoji lastnosti kot preiskovalni sodnik nestrpno stopal po i sobi gori in doli. ¦ »Ali ni že nikogar?« j Vprašanje je veljalo sodnemu slugi, j kateremu je bil pozvonil in ki je bil rav-1 nokar vstopil. j »Fai sam možki je zunaj«. | »Aha!... Kaj pa — ali zdravnikov ni' še nič videti ? .. .« i »Nič ! « j »Že dobro!... Pa počakajmo še malo! \ Sluga je odšel, pristav pa je začel j iznova stopicati po sobi semtertja. Bil je \ majhen in imel je eno nogo krajšo od'| druge. Vsled tega je bilo videti, kakor bi! poskakoval, ko je hodil okrog. Roke je» bil sklenil tako, da so se prsti križali, in ' tleskal je z dlanmi skupaj, ne mene se za; to, da glasovi, ki jih je na ta način izvab-! Ijal, niso bili nič kaj prikupljivi niti ne estetični... i Pri dolgi, zamazani mizi, ki je stala ' sredi sobe, pa sem sedel jaz ko': zapisni-| kar. Bil sem šele pred par meseci stopil ] V prakso in moral sem zaradi tega nado- i mestovati diurnista. Zrl sem na pol sa-j njavo, na pol čemerno skoz nizko, z že-1 lezno ograjo obdano okno... Vem da se' mi je poznalo na obraza, kako malo mi; ugaja na tem sedežu !... Res, smešno !... Človek se uči leta in leta, vteplje si vse mogoče stvari v glavo, potem pa opravlja službo ponesrečenega študenta !... Zunaj je bila megla, tista gosta, ne- znosna megla, ki zapira človeku vsak po- gled v daljavo in ki vzbuja v njem obču- tek, kakor bi ga oklepale krog in krog tesne stene. Notri v sobi pa je vladal tisti zoprni jetniški vzduh, ki ga je puščal vsak obdolženec kolikor toliko za sabo — vzduh, ki se ne da menda nikdar popolnoma spraviti iz sodne sobe ... Meni je bilo nekam otožno pri srcu .. . Mislil se nazaj na veselo vseučiliško živ- ljenje in spominjal se tistih svojih idealnih nazorov, po katerih sem nameraval v svoji mladostni domišljavosti osrečevati člove- štvo . . . Bolelo me je, ko sem se zavedel, da moram zdaj delati tako, kakor mi ve- levajo drugi, da moja beseda nič ne velja, da moram molčati in da svojih misli niti povedati ne smem . . . Največjo britkost pa mi je povzročala slutnja, da se sčasoma privadim vsemu temu in da bodem oprav- ljal kdaj svoj posel baš tako mehanično, kakor vsi ti, ki sem se zgražal zdaj radi njih odrevenelosti nad njimi... Popel sem se bil že tistikrat do neke stopinje spoznanja . .. začel sem bil že ti- stikrat uvidevati, za katerim ciljem mora stremiti vsak uradnik ... Glavna stvar je, da se človek pririje naprej, a da se mu to posreči, treba — ah, smešna cela stvar, ko bi ne bila tolikanj žalostna !.. . Videz, videz, vse drugo ne pride v poštev !... Človek mora biti pameten !. .. Baš za to pa potrebuje menda država razboritih, inte- ligentnih uradnikov ! . . . Toda v dnu duše je meni mrzelo vse to .. . Nekako strah me je bilo pred pri- hodnostjo ... Često sem dvojil, če nisem zgrešil svojega poklica, če ne bi bil storil bolje, ako bi bil ustreg-el želji svoje dobre mamice ter šel drugam ... No, danes se- me je lotevala že celo melanholija ... Glava 273 mi je lezla bolj in bolj na prsa... Iz tira- nih misli me predrami šele spet glas pre- iskovalnega sodnika : »Zdaj menda gresta!« Res so se čuli koraki po hodniku .. . Nekaj trenotkov pozneje odpre sluga vrata in v sobo stopita sodna zdravnika — eden precej visok, rdeč, zabuhel v obraz, ne star, a vendar že siv, drugi pa že precej v letih, majhen, zelo trebušat, a po osta- lem životu suh in koščen ... Imel je dolg, šilast nos, v njegovih čelustih pa ni bilo menda ne enega zoba več, kajti lici sta mu bili vdrti, da bi mu bil v vsakega skril lahko celo pest. Bil je po celem obrazu obrit in če bi mu bil del povhovko na glavo, pa vtaknil vivček v usta, bi bil imel pred sabo namestnega kmečkega mo- žica ! .. . Gluh je bil skoro popolnoma, in moral mu je že pošteno trobiti v ušesa, kdor se je hotel dorazumeti z njim . .. »Kaj pa je zopet, kaj ? . . . vpraša mlajši obeh izvedencev preiskovalnega sod- nika. »Pa gotovo zopet kaka poškodba na glavi ?. . .< »Da, na očesu !.. .< »Sem si mislil !... Vražji ljudje to !... Samo po glavi ti bijejo, samo po glavi... nikoder drugod ! ...« »Koder pač bolj zeleže!« se nasmeje pristav ter veli -slugi, ki je stal pri vratih ter čakal povelja : »Pripeljite poškodovanca notri ! . ..« j V sobo stopi slok, mršav človek, srednje velikosti. Še ko je bil med vrati, se je priklonil in potem se je priklanjal neokretno in nerodno cel čas, kakor bi ne bilo od edenkrat zadosti. Tiščal je z obema rokama klobok na prsa ter se po- časi, s trdimi koraki pomikal proti mizi. Semtert|a je malo pokašljal — tisti zna- čilni kašelj, ki pomeni zadrego ... »Katero oko ima poškodovano?« vpraša dr. K., mlajši i^zvedenec, pristava.^ »Levo !« odgovori ta. Izvedenca se obrneta na to k prlšlecu. »Ali vidite?« ga ogovori dr. K., ter mu začne vzdigovati veko levega očesa. »Ali če vidim?... Oo .. . vidim!« od- vrne vprašanec, prikimujé z glavo od leve proti desni strani. Odgovarjal je z meii- kim, sladkobnim glasom, ki je izražal do- brovoljnost in zadov^oljnost ob enem. »Pa na levo oko vidite vendar sla- be.je neg-o na desno!« pripomni zdravnik skoro nejevoljen radi njegovega malomar- nega odgovora. Ta pomish nekoliko, potem pa potrdi z ravno takim glasom, kakor prej : »Mhe, tisto je pa res ! . .. Na levo oko vidim pa manj ! . . .« Pri tem pritisne svoje pokrivalo še tesneje na prsa, morda ker mu je začelo srce živahneje utripati... Brez dvojbe ni bil pripravljen na toliko prijaznost... Po- žiral je cel čas slino, tako dobro se mu je zdelo ... »No, seveda, saj se od daleč pozna !« pripomni dr. K. proti preiskovalnemu sod- niku. »Roženica je skaljena in...« »Dobro, dobro !« ga prekine pristav. »Prosim, kar narekujte ! .. .« Jaz sem pomočil pero, dr. K. pa je narekoval, najprej izvid, potem pa še stro- kovnjaško menenje. Bil je že pri kraju, ko popraša svojega druga : »Gospod kolega, saj se strinjate z mano, kaj ne da ?.. . »Popolnoma, popolnoma!« je zatrjeval ta z glasom, ki se je čul, kakor bi bil kdo v daljavi obleko iztepal. — Če pa je slišal kaj od tega, kar je oni narekoval, je bilo več nego dvomljivo !.. . To vprašanje in ta odgovor sta se ponavljala pri vseh takih prilikah ! . .. Na ta način je bilo zadoščeno zakonu, ki za- hteva menenje dveh 'zvedencev !... »No, zdaj mi pa povejte, vi... vi — kako se že pišete?...« vpraša dr. K. pre- iskovanega. 27+ »Ali kako se pišem?.,. Pišem se pa za Slano!« *.Ka —kaj?... se začudi preiskovalni sodnik. »Slana, pravite, da ste ?... Ali niste Iskra ? ...« »Nak -a, jaz nisem Iskra, jaz sem .Slana !« »A—a—a... gospoda, kaj pa sta sto- rila ?c vsklikne preiskovalni sodnik skoro prestrašen. »Preiskala sta obdolženca, pa ne poškodovanca !.. .« Nekaj trenotkov splošna osuplost... Dr. K. je bil zdaj še bolj rdeč nego sicer, njegov kolega, ki m vedel, pri čem daje, je samo zijal, pristav in jaz pa sva strmela v zrak, čudeč se, kako .se je moglo kaj takeg-a zgoditi.. . Hkratu pa se loti pri- stava krčevit smeh in precej na to tudi mene. . . Da doživim med temi pustimi, otožnimi stenami, tu, kjer so se vrstili dan na dan le tragični prizori, kdaj kaj tako velekomičnega, si nikdar ne bi bil mislil ! . .. Vse temne misli so se mi takoj razpršile in bil sem odškodovan za marsikaj ! ... Smeh je epidemičen in začela sta se hočeš nočeš smejati — sama sebi — tudi izvedenca !.. . Naposled so se r; ztegnila usta celo Slani. Sedel je še zmeraj prav udobno na svojem stolu, pogledaval dobro- hotno zdaj enega, zdaj druzega, požiral sline in se režal. .. režal, kakor bi ne bil dobil povabila zaradi tega semkaj, da ostane — v preiskovalnem zaporu ! ... .Smeh se je polegel šele, ko je pripe- ljal sodni sluga pravega poškodovanca v sobo. »A —a — to je kaj drugega !< smo vskliknili zdaj vsi ob enem ... Kajti temu se je že od daleč poznalo, da ima poško- dovano oko !... »Toda kaj zdaj, gospod doktor ?c vpraša preiskovalni sodnik. »Eh — kaj !... Stvar se v obče ujema !... Nekaj pristavimo še, pa bo!...«