249. številka.
Ljubljana, sredo 31. oktobra.
X. leto, 1877.
SLOVENSKI____
I^tM^fs vife>k dan, rivMmJi ponedeljki in dneve po prsznicih, ter velja po poiti proioiuan ta avitro-o«erske ilolole za Mlo loto Iti •:!<!., za pol lota H «ld„ aa boi. i i..n* 4 #ld. — Za Ljubljano brez poiiljanj* na dom sa oelo ldto 13 «1«!.,   >.* eetrt leta 3 jrld. 30 kr., sa en monoe 1 gM. 10 kr.   Za poAiljanje na 6hb *m r«*.Ano>i 10 kr. »a meaec, 30 kr. za eetrt letu — Za tuje doze le toliko voć, kolikor poštnina iznaša. — Za gospodo ući t olj o na IjudakiU Šolah in za €l)»wrt velja uniaana oena in lioer: Za Ljubljano za četrt lota 2 ffld, :~>0 kr., po poiti nrejeman za ietrt letu 3 fld — Za Oznanila bo plačuje od oetariitopue potit-vrste 6 kr., će      otimnilo enkrat tiska, f> kr., čo      dvakrat in 4 kr.     te tri- ali večkrat tiska. t>o»»iai naj ne ivvolu trankir«ti. — Rokopisi to ne vrutajo. — D r od ni i tv o jo v Ljubljani v Franc Koliuauovuj liist č*. 3 „tfloilališka stolba". Ofr • *  a Hi f o, Ha katero naj *e blagovolijo pošiljati naročnine, n*.klaujao\ju, oznanila, t. j. administrativne reči, je v „Narodni tiskarni" v Kobuanovej hiii.
Telegrami »Slovenskemu Narodu".
Peterburg 30. oktobra. Ofici-Jalno. Rusi pod generalom Gurkom eo obkolili 2H. okt. turško utrjeno pozicijo pri Tcli.su iui voli kej cesti v Solijo. Po <lve uri trajajočem bom-bardovanji se je udala (kapitulirala) turska posadna vojska, katero je l)ilo 7 tabor je v in trije kanoni, ter je izročila avoje orožje Kusom.
Dunaj 29. okt. „Politisehe Corr." iz Bukarešta poroča: Jlusi so vzeli 28. t. m. Teliš in ujeli mnogo Turkov.
Carigrad 29. oktobra. Sulejinan-paša je pomnožil ganiizono v Bazarđžiku in je naredil brambene utrdbe v Dobruči.
Muktar-paša, ki je z Isinail-pasevo vojsko ukrepljen, je svoj glavni stan mej KoprikOijem in Ževinoin izvolil, da bi Iluse, ki žugajo Erzerumu, nazaj potisnil.
Budim-Pešta .'50. oktobra. Vr oger-skeni zboru je finančni minister predložil budget za leto 1S7.S. Deficita je 16»/« milijonov, od katerih prihaja na amortizacijo državnega dolga 8'/io uiilijonov.
Vojska.
Nova ru ska zmaga! General (iurko je po svojej zmugi 24. t. ni. mej Telišeui in Gorenjim Pubnikoni precej črez -l dni, t. j. 28. t. m., novo sijajno zmago pribojeval, vzemši drugo turško pozicijo in ujovši 7 taborjov turške vojske, to je, kaeih 3000 do 4000 turskih ujetnikov s tremi kanoni. To so je zgo-
dilo kljubu temu, da so Turki iz Carigrada 25. t. m. poročali, da se Šefket paša „pripravlja" Ruse od Teliša in s plevonske cesto pregnati, in kljubu temu, da je še 27. t. m. turkoljubni francoBki Journal des debnts" siril neko laž o novej velike] zmagi Osmanovej pri rievni, katerej si pa užo niti najnesram-nejši nemški judje nijso upali verovati.
Tedaj I tuši imajo uže prilično število turških vojakov ujetih. V Nikopolji so jih bili ujeli 5000, v Aziji samo pri Aladžadagu najmenj 7000, pri Gornjem Pubnjnku 3000, zdaj zopet toliko. Nij se pa še slišalo o karih ruskih ujetnikih. Tedaj to kaže, da judovsko-nemška mnogopisnost o turškem fanatizmu in fatalizmu nij ravno zmirom resnična. Tudi Turek rad živi in včasi voli bolj tuje robstvo, nego junačko Miirt za dom.
V Aziji se Turki bojo uže za Krzorum, znamenje, da sami veliko upanja nemajo, da bi mogel Muktar z ostanki svoje pobite vojske in z onimi 40 bataljoni Kurdov, katere mu je tarnali pripeljal na pomoč, dolgo vstavljati se zjedinjoiiim Rusom. Hi tke nuj brž dolgo ne bodeino čakali, ki bode konec kampanje v Aziji naredila.
Naskok u a redu to Plevnico.
!Stiri dobre tedne so kopali in grebli zemljo romunski oblegovalci Plovne, dokler jo naposled 19. t. m. prišlo do boja. A tu ue gre misliti, da je vse mirovalo od 18. sept., ko so bili odbiti Kuuiunci pri naskoku na drugo Grivico-reduto, katerej pravijo ,,1'lev-nica". — Streljali so v eno mer, jedni tija drugi sem, a runmnski sape rji in pešci ter dorobranci so pridno kopali, ker treba je bilo napraviti si v bližini 850 metrov nasipov, ka-
koršnih se mora imeti pri obleganji kakove utrdbe.
Najprvo so napravili — tako piše znani češki dopisnik Lukeš — mej Grivico in Vr-bico ustanovljenemu taboru t. rumunske divizijo varno pot, tako, da je mogla obstrelja-vati sovražnika, a ob enem dobivati vse potrebščine od zadaj. V sredi pota so pa nastavili topove. Na jugu se je tudi dogotovila jednaka zveza z rusko vojsko. Rumunci so prav sposobni za taka opravila ter so jim jako vešči. V štirinajstih dneh so povsod nanosili košev za šance, izza katerih napravijo 3 črevlje visoke, a (» črevljev široke nasipe. V vrsti do 100 metrov so se uže približali do obkopov pri reduti ,,1'levnici", trebalo je malo trenotkov in smeli bi bili naskočiti. A ravno zadnji del opravkov so prehitro hteli izvršiti in zato so jih dokončali samo na pol.
Zadnje dni Turki nijso niti odgovnrjali streljanju Runumov; uže od začetka oktobra bo se bili s kanoni umaknili in v reduti je bilo vso mrtvo. Raznesla so je tedaj vest, da so Turki zapustili Hevuico, a da so prej oudi zakopali podzemeljsko mino.
Poklicali so takoj tolegralično iz lhika-rešta kemika, kateri je pa naposled izpoznal, da je to prazen strah. Zatorej je zavladala splošna misel, da se ta reduta prav lehko pridobode in 10. oktobra po kosilu so pričeli svojo poskuŠHJe.
Vsi topovi v rumunskej reduti so jeli strašno grmeti — Turki pak se nijso kar nič glasili. Zdajci udarijo Ruinunci s svojimi četami, vkupe t. batalijoni, proti ,,Plevuiciu, na kar seveda umolkne streljanje iz topov, kajti drugače bi bili Rumunci morali na svoje ljudi streljati.   A, kakor toča so letele krogljo iz
Na naših gorah.
(Povest iz sohu ajsteg* »tolntja, spisal I.iboiin.s.) (Koiioc.) XVII.
Zopet je bilo v krčmi poleg ceste, ki je peljala črez pogorje mimo posestvu (Jroblji-ske graščine, zbranih nekaj kmetskih pivcev. A od toga je ininolo mnogo let in mnogo se je spremenilo od začetka naše povesti.
Za veliko hrastovo mizo v lesenej koič je sedel krčmar s čirokokrajnim pokrivalom, bolj na levo uho pomaknenim In /. muhav-nikom V desnici, s katerim jo pridno odganja! nadležno muhe od pijače svojih piscev. Le BOmtertja, k;.dar se jo preveč vtopil in zaple tel v razgovor s tOVarišj, ki so sedeli zbrani Okrog njega, tedaj je počivala njegovu desnica ter nij gibala muhavnika — in muhe so imele
svobodna sprehajališča, na desno in levo, na vse strani.
Omeniti moramo takoj s početka, da krč mar s širokim pokrivalom in z mnhavnikom v roki nij bil nekdanji stražar, naš znanec, in njegovi pivci na stari obiskovalci samotne krčmo. In ti, ljubi Bog, kako tudi neki? Leta minejo in se umikajo, človeštvo dela prostor potomcem in krčmar stražarje prepustil svojo krčmo prijatelju in na. emu znancu, hlapcu Štefanu iz grada.
Poslednji je gospodaril torej na pogorju, točil slabo vino. katero je pa vedno hvalil, govoril s svojimi obiskovalci O boljših nekdanjih časill, 0 katerih ne verjamemo, da bi bili bolj prtila, Vgibul in razdiral, kako da bi se zboljšala sedanjost in drugo enake reči. Takova je navada v družbi pobtarellh ljudi), kateri imajo mnogi« let  in  dobrih, še več pa
I slabih, Izkušenj v spominu, hi krčmar Štefan je imel denes glavno besedo sredi svojih očan-
|cev in je bil precej vtopljen v svoje pripove-
dovanje, kajti njegovi tovariši, v večini mlajši po letih, so hudo pritiskali, naj kakovo zine in pove iz prejšnje dobe, vsaj on je služil mnogo let v gradu pri gospodi in čul in videl marsikaj, kar oni samotni kmetje ne vedo iu ne umejo.
„Koliko let je uže od tedaj, Štefan, vsaj ves, ko so ubili kmetje tistega pridigarja Lutrove vere, Konrada, ali kako so ga u/e klicali?" vpraša zdajci eden izrooj mlajših pivcev In postavi prazno kupo na mizo ter se popraska t žulavo desnico za desnim ušesom,
kakor da hi ga jezilo, da ta njegova bulica nič ne ve in ne zapomni.
„Koliko, vprašaš ti, Martin,tt tako je bilo ime vprafiajočemu, »da jo od tedaj, kar so splačali zad.ije.ua Lutrovca v našem kraji v Tega ravno ne vem, a zračuni se lehko, dobro mi je 8e v Bpominu, ko se je raznesla ta novica/ odgovarja krčmar in pogleda nekako ponosno po pivcih, češ, jaz še kaj veni,
„Plevnice", kajti Turki so se bili oglasili za nasipi. IIrabra naskokovaloa vojska pa se nij mnogo zmenila za to — toda, kolikor bliže je prispela, toliko več jih je palo in sil-nejše so streljali Turki. Naposled nij bilo drugače, nego — iti nazaj, kar se je seveda zgodilo z mnogimi izgubami.
A srca nijso še upadla vrlim oblegoval-cem. Naniestu manjkavih 4. batalijonov, katerih vojaki so umrli slavne smrti, poklicali so v prve vrste tri nove. Celo po polu dne so neprestano žvižgale krogle iz topov rumun skih v „Plevnico". Zmiroin so pričakovali, kdaj dobodo znamenje, da naskočijo. Uže je zatonilo solnce in je bila luna priplavala na nebo, kar pride ukaz, drugič poskušati srečo. Mimo vsega upora in streljanja Turkov odgnali so jih naskokovalci iz prikritih potov in prodrli uže do rova, na nasipe jim pak nij bilo mogoče splezati. Da so bili prej vse izvršili v rumunskej reduti, mogli bi bili od tod prestreliti nasipe in napraviti vhod svojim vojakom, a ravno to je bil slab nasledek prevelike naglice. Poleg vsega tega pa so jih tudi od strani jeli prijemati Turki, in ker jih je prihajalo vedno več — morali so Rumunci zopet nazaj iti.
Vojaki hteli so isto noč še enkrat napasti turško reduto, a vodje so upoznali, da z malimi ostanki pobitih batalijonov ne gre dražiti osode. Sploh ne bodo več napravljali posameznih naskokov, nego hote izvršiti popolnem pravilen oblegovalen napad.
Politična hinavstvo.
„0, kako se ti zahvaljujem, moj Bog, da nijsem tak, kakoršen ouile mitničar" je klical nekdaj licemernik (ali hinavec), vstopivši se k svetišču. Podobno se vedo in vpijejo tisti, ki pravijo, da se ravna Ruska najbolj po svojej tradicijonalno-osvojevalnej politiki in da jej nij toliko mar osvobojenje krščanskih narodov na balkanskem polostrovu. To politično licemerstvo se je uže tako ukoreni-nilo in razcvelo, da ostrupuje s svojo gnjilobo razum in kali jasni pogled tudi v odločujočih krogih.
Povestnica vseh narodov in držav, kolikor jih je bilo in kolikor jih je, je preprežena z osvojevalno politiko, bodi si iz lastnega nagona, če je bil narod vojevit, bodi si vsled obrane, če je bil narod miroljuben. Delajo j se ti politični licemerniki, kakor bi se stra- j
šili pred osvojevalnostjo Ruske, zato ker je ta država v svojem temelji slovanska. Ponašajo se ti politični licemerniki z moralo, za katero se pa v svojih dejanjih nijso nikdar zmenili, kadar je šlo tu za nemško, tam za magjarsko hegemonijo nad slovanskim življem. To je tista ostudna do globine duše segajoča licemernost in nij se nam treba ozirati v davno preteklost, da bi ovrgli čisto ta politični program, to lažnjivo hrepenenje po miru v prospeh lastne nadvlade.
Elzas z Lotarinškim, Niča s Savojskim, Lombardsko z Benetkami, obe Siciliji, Toskansko s Parmo, cerkvena država, Slezvik-Holštajn z Lauenburgom, dokazujejo glasno o političnoj licemernosti. To so priče naše dobe, dogodki iz nedavno minolega časa. Še živi rod, na čegar obleki se še dobro pozna kri, ki jo je prelival; ne v obrambo krščanske človečnosti in svobode, ampak za razširjenje te ali one države. Kdo se je stavil v bran takej osvo-jevalnosti, razun tistega, za čegar kožo se je delalo.
V dobi, ko je živela Evropa v dremlja-vem miru, ko je dalo podraženje vina ali pive za jeden sold povod „gibanju" in ko je Lola Montez y Pory „grofinja Landsfeld" igrala važno nalogo — v tej mirnej dobi je rekel jednoč Prokeš-Osten, kakor da bi ne bil nič pomislil: „Bodočnost pripada Slovauom!" Ta čas je smel reči kaj tacega, ker politični slepci nijso videli in z zabavo oglušeni možje nijso slišali. Le jek — zgodovinski jek —je ohranil te pomenljve besede jasnega duha potomstvu, da bi se politični licemerniki pri Slo-vanstvu učinjenih krivicah spominjali zločinsko vznemirjevalnega izreka.
Na postelji politične bolezni ležeči starci očitajo našemu mladeniškemu slovanskemu narodu, da hoče biti predrzen, akopram nij v istej meri, kakor so oni bili, ker skrbi zmiroin le za svojo pravično stvar in za koristi človečnosti. Skrb za samega sebe je dolžnost vsakaterega. Ta skrb o samem sebi se pa naravnost ne more hvaliti ne grajati, ker je velik razloček ali ima človek pri svojem početji za namen in pripomočke pravico in resnico, ali pa krivico in laž. Pa menda morati tudi laž in krivica biti, da se pravica in resnica spoznati in da pri dobrem ne opešamo.
V političnih rečeh moramo imeti svet in t posamezne za take, kakoršni so in ne za take, i kakoršni bi imeli biti. Mi ne bomo posnemali
onega licemernika v jeruzalemskem templju, ampak prepustimo to nalogo onim, ki sedaj tako strašno rjovejo, da ostarela Evropa uže v resnici misli, da si hoče Ruska pod vseslo-vanskim gaslom samo osvojevati. Neodobru-joč praznega pretežja in brezciljnega pustošenja tudi ne opravičujemo naravnost hunskih, tatarskih, magjarskih, turških, arabskih in druzih bojev; v svetovnej povestnici so bili vendar tudi ti boji prirojeni razvoju ljudstva in delovanje božje previdnosti. Arabska omika je po svojej strani zapadu pripomogla, da, prisilila je krščanski svet k napetju gmotnih in nravnih raočij, s čemur so se ustanovili evropski državni red, nravnost in obrtnija. Zločinstvo bizantskoga cesarstva je bilo nasilno odstranjeno z mohamedanskim fanatizmom in kalifat je postal na evropskem telesu smrdljiv tur in prepir o amputaciji bo — kakor se nam zdi — sedaj srečno končan.
Državnemu kolobarju političnih licemer-nikov stoji na čelu velika Britanija; ona ne osvojuje. Angleška zasede samo na prve vse kupcijske ceste, sezida na bregih močne trdnjave za obrambo svojih kupčijskih ladij, se Eplazi v osrčje rodovitnej deželi in varuje samo 7. oboroženo roko svoje kramarske koristi. Angleška samo bombardira kitajske bregove, zato pa baje kitajska vlada prebivalstvu zapoveduje, naj se ostrupuje z opijem na angleških kolonijah kupljenim?! Angleška obseda samo avstralske otoke in baje zato zapoveduje nekateri poludivji kraljic svojemu rodu piti angleško žganje, vsled katerega tamošnje prebivalstvo zamira?! Angleška ne osvojuje; ona si le s prahom in svincem pri-siluje dovoljenje ostrupovati Kitajce z opijem in pokriva to svoje lupeštvo s krinko, da mora varovati misijonarje angleške vere. Angleška govori le o pravici in miru, kar jej oboje ha-sne. Pri njej velja sto angleških misijonarjev več nego milijoni in milijoni kristijanov dru-zega kakor angleškega izpovedanja. Angleška misli, da ima ona monopol za osvojevanje, — a na cerkvi sv. Zofije ne bo vihralo odiralno banJero Albionovih sinov. S—n.
Politični razgled.
V Ljubljani 30. oktobra. W*0%fmHt poslanec Julijan Čerkavski nij odstopil od poslanstva, kakor se je uže poročalo.   Klub poljskih državnih poslancev mu
plačilo za svojo predrznost od vseh tovarišev. — „Pa naj on govori, če vse ve in zna, jaz bom pa molčal," pravi jezeč se poslednji, nekoliko razžaljen, da mu ne puste govoriti in izlije, kakor za odškodovanje, kar je zgubil na česti, polno kupo vina v se.
„Ne prepirajmo se in počakajmo, vsak nekaj ve, vsak, vsi pa vse," nadaljuje Štefan, boječ se, da bi kakov prepir mej tovariši ne škodoval njemu — bolje rečeno njegovinu trštvu za kakov groš, ako bi izgubil mtmreč kakega dražega gosta.
nJaz pravim, tista Gizela je postala gospa. Vsaj, če tudi nij bila morda bolje krvi kakor je -naša., to nič ne de, bila je lepa kakor roža, in zaradi tega se je prikupila graščaku, iu E0 mu je."
„A ta ljubezen se nij osnovala tako urno kakor je pri nas navada. Jaz dobro vem, koliko se je trudil graščak, kajti dejali so, da jej je tisti pridigar Konrad, o katerem Bino pravili  prej,  zmedel  glavo iu jo omamil. V
jaz, kaj bodete vi, ki komaj znate, koliko let imate na plečih.
„Odkar je umrl tisti župnik na pogorju, o katerem se nij slišalo tudi nič prida," nadaljuje pripovedovalec, „je kakih dvajset let. Dobro še vem, kakov pogreb je imel. Vse je vrelo skupaj in se trlo, akoravno se je govorilo, da je v svojej mladosti tudi gorel za tisto neumno vero. In od tedaj se je tudi mnogo spremenilo v gradu. Tista Katrina, neumna reva, je kmalu potem umrla, čez eno leto smo imeli Ženitovanje v gradu. Ta gra-ščakinja, ki še zdaj gospoduje ondi, omožila se je z ranjcim graščakom, Bog jim daj dobro, prijazen in usmiljenega srca so bili. Iz vsega tega posnemam in razvidim, da je od tistega časa najmanje kakih dva in dvajset let."
• »Dva in dvajset let, toliko uže?" ponavljajo gosti in zmajujejo z glavami, kakor da bi ne mogli razumeti, kako urno se vrti čas. „Povej, povej, Štefan, ker uže ravno go-
vorimo o tem, kako je uže bilo, da je vzel ranjci graščak to ženo, vsaj pravijo, da nij bila grajska, celo revna in zapuščena?" vpraša zdajci drug pivec v nekoliko raztrganem slamniku nad svojo kuštravo, najmlajšo glavo iz-mej vseh pivcev.
„Kako, da je bilo, praviš? To je lehko povedati," meni krčmar in izpije pol kupe vina, ko mu ga ponudi prejšnji, kakor za plačilo za njegovo pripovedovanje.
»Nekdanja Gizela, sedanja graščakinja, je prišla uže v mladih letih v grad. Nihče nij vedel od kod, razun graščaka. In šepetalo se je tedaj, da jo je pripeljal soboj oni Sapnik, o katerem je bila govorica prej, da, govorilo se je celo, se ve da, da to mej nami ostane, možje, da je bila njegova nezakonska hči."
„Res je, res, tako je bilo," zine vmes pripovedovalcev sosed, kakor da bi hotel pokazati, da tudi kaj ve in pomni.
„Molči zdaj in pusti govoriti Štefana. On ve, ki je bil v gradu tedaj," dobi zadnji v
tega nij dovolil, češ, da peščica agitatorjev in podhujskanih Lvovčanov, ki mu je nezaupnico dala, ne zastopa poljskega naroda.
Ogerski ministri so imeli v soboto več ur trajajočo sejo, da bi bili uganili, kako se vlada zarad nagodbe, zlasti zarad colnega vprašanja. Oficijalno se ministri snidejo v ponedeljek (pravi nedeljsko poročilo) z avstrijskimi ministri, kateri upajo vtorek zvečer ali sredo jutro na Dunaj vrniti se. V na raje
Vsak teden enkrat poskušajo turški prijatelji za tU It* posredovati mej Rusijo in Turčijo, če drugače ne, vsaj po svojih časnikih, da-si se jim je od ruske strani uže dovolj krat jasno in odločno povedalo, da mir nij prej mogoč, predno nijso Bulgari, Bosenci in Ilercegovinci izpod turškega jarma osvobojeni. Car Aleksander in ruski narodov tribun Ak-sakov oba govorita enako: mi moramo zrna gati, naj stane kar hoče!
Htiiimiis e zbornice predsednik Ito setti je te dni izrekel se, da se bode rumun ska vojska vrnila po vzetji Plevne, ne prej.
Wra f#rv#.y^-<r „Assemblea nationale" je zvedela, da če bode zbornica premnogo kon servativnih volitev omotala, sklenil je fran coski ministerski svet, da od senata zopet terja razpuščenja zbornice. Ce senat tega razpuščenja ne bode dal, bode Mac-Mahon odstopil.
V Mtr»'ttni* je bila v kapelici ruskega poslanika zadušnica za padlega vojvoda Leuch-tenbergskega. Nemški cesar in ruski pod ložniki so se udeležili te božje službe.
V jprtšskenš deželnem zboru je bilo na posvetovanji pismo Camphnusnovo. v katerem naznanja odpust ministra Eulenburga. Nasvet centruma o ministerskej odgovornosti je bil zavržen. Windhorst je dejal, da Bismark vlada absolutno in da so ministri njegovi ko-miji. Camphausen ga je zavračal.
1191«
Iz 4»r»Ml<*tt 28. oktobra. [Izv. dop.] Včeraj je imela tukajšnja slovenska podporna zaloga svoj prvi občni zbor, katerega se je obilo število slovenskih vseučiliščnikov udeležilo. Predsedoval je g. prof. dr. Krek. Pro-gramove točke so se v najlepšem redu reševale. Skoncem se je slavnemu odboru iskrena zahvala izrekla za trud in pridno delovanje v pretečem šolskem letu. To zahvalo je slavni odbor popolnem zaslužil. Podpirali so se slo venski vseučiliščuiki, kolikor je bilo mogoče. — Izmej gg. odbornikov preteklega leta pa zasluži posebno dosedanji,   neutrudljivi tajnik
g. Zakrajšek, cand. phil., vso čast in hvalo za svoje uzorno delovanje v prid slovenskej podpiralnej zalogi in tukajšnjim vseučiliščnikom. To vedo najbolje gg., ki so bili ž njim v odboru, to vedo slovenski vseučiliščniki, ki so podpore dobivali. Ta gospod zaslufci, da se mu javno iskrena zahvala izreče. Po njegovem trudu je slov. podpiralnej zalogi marsikateri goldinar došel, 8 katerim se je ubogemu slovenskemu dijaku v prvem času sile pomagalo. Po njegovem trudu je marsikateri slov. dijak kako instrukcijo dobil. Kolike vrednosti je taka dobrota, zna le tisti ceniti, kojemu se je po tem iz velike sile pomagalo. — Nij tukaj osobe, ki bi se bila za ubogega slovenskega dijaka enako brigala, kakor g-. Z. — Žalibože je večina takih, ki so za druge ne brieajo, ko je njim pomagano. Zatorej se mora omenjeni g. še bolj čislati. — Dopisovalcu teh vrstic in gotovo tudi mnogim drugim je moralo torej jako težko biti slikati, da g. Z. volitve v novi odbor več sprejeti ne more. — Izstop tega g. bode gotovo slovenskej podpiralnej zalogi jako škodil, ker nam nij upati, dobiti odbornika, ki bi g. Z. nadomestovati mogel in hotel. — Izrekam tedaj g. Zakrajšeku pri njegovem izstopu iz odbora, za njegovo blago delovanje in velik trud prisrčno zahvalo. S temi vrsticami sem hotel večletnemu uzornemu delovanju g. Z. nekoliko zadostiti.
Mojej izjavi bodo vsi tukajšni slovenski vseučiliščniki pritrdili, ako jim je resnica mar, posebno pa tisti, ki so podporo dobivali.
Želeti bi le bilo, da bi novi gg. odborniki v prihodnjem letu enako delovali in se trudili v prid tukajšnjej slovenskej mladeži, kojej le gmotne podpore manjka, drugega jej je mati narava dosti podelila. Vedeli jim bodemo vedno hvalo. Kličem jim potem, kakor zdaj g. Z., čast in slava!
8 z Motima 27. oktobra. [Izviren dopis.] (Po naključbi zakasneno.) Zadnjič smo se 14. oktobra zopet prav dobro imeli v čitalnici pri besedi. Nabralo se je obilo udov in rodoljubov, da so bili prostori premajheni. Pr dsednik g. Dolinar pozdravi v kratkih besedah občinstvo in priporoča čitalnico, nagla-šujoč nje pomen in nje korist. Potem je bila tombola in po tomboli igra „Uskok", katero so uže znani igralci čitalnični izvrstno in z vso zadovoljnostjo igrali.
Dramatični odsek rojanske Čitalnice nadaljuje svojo staro slavo. Po igri so vrli pevci zapeli marsikatero, da je srce ogrevalo. Občinstvo pa se je pri čašici dobre kapljice zabavalo in kratilo čas. Kakor naznanja odbor, se bode 1. novembra, na vseh svetnikov dan, predstavljala igra: .Mlinar in njegova hči*', pri katerej se bodo zopet naši diletanti odlikovali.
Napolitanski listi pišejo o slovesnem sprejemu črnogorske knemnje v Napolji. Tamošnji kraljevi namestnik je ponudil črnogorskej kneginji častno stražo pred stanovanjem, kar je ona sprejela. Italija ve vse drugače ceniti Crnogorce, ko nemško-dunajska židovsko-tur-ška žurnalistika, ko vedno o Črnogorcih piše, kakor ,,llammeldiebe," ,,Riiubcr," ,,Nasenab-schneider," itd.
resnici, za nekaj časa je zapustila grad, ter stanovala pri starej Katrini, in tja je zahajal tudi pridigar."
„A gospodska mu je bila vedno za petami, preganjala ga je povsod in tako razbila njegovo ljubezen, kajti tisti Lutrovci se sicer smejo tudi žeuiti, akoravno so duhovni. Tako se je oklenila deklica, zapuščena posled od vsega, zopet graščaka in postala graščakinja."
„Aha," zazija zdajci mlajši pivec, ki se je najbolje zanimal za to, „ta jo je pa zadela, ta. Ne rečem, da bi ne bila dobra gospa, vse jo ima rado, a vendar, to je mnogo, mnogo. *
„Kaj pa meniš o tistem beraču, Krokar so mu rekli, Štefan, ti si večkrat z njim pil na en račun, ravno v tej krčmi. Kam je neki prešel, kar izginil je na en pot." vpraša zopet eden starejših pivcev krčmarja, ter vpre vanj svoj radoveden pogled.
„Tišti Krokar, praviš, ki je imel v zadnjem času toliko denarjev VJ odgovarja Štefan.
„Tišti, tisti, ki je zahajal tudi k pogor-Bkemu župuiku," pritakne prvi.
„No, kar se njega tiče, mislim, da se mu zadnje dni nij godilo slabo, vsaj so dejali, da mu je župnik zapisal precej premoženja. In tudi v grad je zahajal k graščakinji in ljudje so si šepetali, da jo v rodu ž njo ali kali."
„Tako je moralo biti, in nič drugače," pritrdi prvi. „Vsaj pravim, kdor je z gospodo v rodu, mu no gre nikdar slabo, če je tudi berač."
„In pa stara Katrina, ki tudi nij imela nič," pritakne tretji. „Pa poglejte, kako lep križ ima na pokopališči. Kdo ga jej je postavil, če ne grajski, sama si ga nij prislužila."
„Ne opravljajmo in ne sodimo, možajcarji, kar ne vemo dobro. Kar smo govorili tU, mej nami ostani'," povzame zdajci zopet krčmar besedo, hoteč napeljati govor na druge reči.
Tako razdiralo iu Ugibljejo možakarji na samotnem pogorju, dokler se preobrne govor in modrujejo o vremenu, o letini, o vinu, ki jim Bega vedno bolj in bolj v možjane in pozabijo krivoverstvo, minolost in vse.
Domftfte (tfvari
— (Volitve v kranjsko trgovinsko in obrtniško zbornico) bodemo kmalu imeli. Z 31. decembrom t. 1. izstopijo namreč po žrebu ti le udje: Franc Doberlet, Josip Kordin, Peter Lasnik, Peter Toman, Tomaž Vernig, dalje sta uže prej sama izstopila Franc Maly in 1'Mmund Trpin; a u-mrla sta Pavel Polegek in Karel Tambornino, vkup torej odpade 12 udov Volilo se bode zdaj po novej postavi, katero je ta zbornica naredila in sicer T> udov iz trgovske sekcije, 3 iz velike industrije, 1 iz rudarske sekcije, 3 iz drugih obrtnij. Komisija za vodstvo in vršenje teh dopolnilnih volitev je sestavljena iz gg.: vladni komisar svetovalec Rudolf grof Kcrinski kot predsednik, mestni svetovalec Vaso Petričič, udje zbornice A. Dreo, L. Biir-ger, P. Lasnik, Karel Lukman, Ileinricb Korn, Albin Ahčin, in tajnik zbornice J. Murnik, kot zapisnikar.
— (K u 5 it el j s kim izpitom), ki so se v Ljubljani vršili pismeno od 22. do 24., ustno od 25. do 28., praktično pa 29. t. m., prišli so bili ti le učitelji: Za meščanske šole: Elm. Lahajnar, začasni učitelj v Šk. Loki iz matematično-tehničnih predmetov; Viljem Pe-traček, lekarnarski pomočnik v Ljubljani, iz prirodoslovja, Anton Žvokelj (znani iz „Laib. Schulztg." Vlchuts Ajiram) zač. uč. v Ribnici, iz jezikoslovnih in zgodovinskih predmetov. Za ljudske šole pa začasni učitelji: Franc Av-ser iz Bohinjske Bele, Matija Bartelj iz Me-hovega, Pavel Borštnik iz Preloke, Janez Gre-benec iz Št. Petra pri Postojni, Ford. Kaliger iz Toplic, Miha Kalan iz Orehka, Fr. Končan od sv. Ane ob Pohorji na Štajerskem, Janez Kos iz Ptuja na Štajerskem, Jožef Kragelj, učitelj v VValdherrjevem zavodu, Fr. Kranjec iz Konjic na Štajerskem, Anton Kratoehvvil iz Kočevske Reke, Janez Kutnar iz Žuženberka, Franc Slanec iz Lavbeka, Simon Šinkovec iz Št. Lamperta, Fr. Žolgar iz Laškega trga, vsi ti na Štajerskem. — Učiteljic se je oglasilo devet, namreč: Marija Franzl iz št. Vida, Rozalija Gale iz Idrije, Emilija Gusl iz Krškega, Amalija Klančar iz Novega mesta, Friderika Konfek iz Ljubljane, Deziderija Li-pold iz Idrije, Pavla Moro iz Trsta, Marija Triller, kandidatinja v Ljubljani, Marija \Ye.s-sner iz Kostanjevice. Padli so štirje kandidati, eden za meščanske, trije za ljudske šole.
— (Delavsko društvo v L j u b 1 j a n i.) Piše se nam od tu: Praznovanje osemletnice obstanka tukajšnjega delavskega društva se je vršilo včeraj v Schreinerjevej pivarni prav lepo iu gladko.   Ljudij je bilo vse natlačeno,
delavcev in njihovih prijateljev. Mej poslednjimi smo zapazili tudi deželnega glavarja, dr. viteza Kalteneggerja, in mestnega Župana. Tudi krasni spoi je bil obilno zastopan. Znani pevski oktet („narodna osminka" imenovan) razveseljeval nas je s krasno ubranimi pesni cami; tudi godba 53. peSpolka je jako ugajala. Troti polu noči se je mladi svet malo zasukal. Vse je bilo lepo, nij se godil najmanjši nered, in vsak se je lehko prepričal, da napredek delavskega stanu nij prazna fraza. Namen delavskega izobraževalnega društva je, kakor je gospod M. Ilubmajer v Bvojem izvrstnem govoru naglašal, vzdigniti delavca po poti omike do višje socijalne stopinje; ravnopravnost, omika in svoboda so ideali, po katerih delavci hrepene, ■— rekel je govornik, — in splošno izobraže-nje je sredstvo, ki naj jim do tega cilja pomore. Kdo no bi tega stavka podpisal?! — Da pa delavci naši istinito napredujejo v izobraženosti, to smemo z veseljem konstatirati. Delavci se pa tudi svoje narodnosti živo zavedajo; prepevali so skoro le slovenske pesni, ter so narodnim komadom vojaške godbe posebno burno ploskali. Končno še omenimo, da jo došlo mnogo telegramov od delavskih društev iz vse Avstrije; ta sloga in to bratsko sočutje mej delavci je najboljši pogoj za dvizanje delavskega stanu. Vsak pa, ki se je te veselice udeležil, doživel je prijeten večer, ter bo zahvalo vedel slavnostnemu odboru, ki je vse tako lepo uredil in vladal.
Razne vesti.
* (Goljufna nevesta.) V Gradci se je zaljubil neke gostilne natakar v natakarico in prišlo je do tega, da sta se napotila v Zagreb, rodno mesto nevestino, kjer je baje imela bogatega strijca, brez katerega volje zaroka nij bila mogoča. Prispevša v Zagreb je nevesta pregovorila svojega izpremljevalca, da jej je dal hraniti listnico z 225. goldinarji, s katero je potem ubegnila, pustivša ženiha
pred hišo nje „strijca" kojo je pa prepozno seveda izpoznal za javno kopelj. Opeharjeni zaljubljenec je hitel na kolodvor, a goljufica se je bila uže odpeljala. Zdaj jo je, kar se umeje samo ob sebi, izročil sodniji.
* (Prekanjen žid) je te dni v Carigradu po vojaški oblečen in z nNišan-redoni'" na prsih ob palici prosjačil. Ljudje so mu seveda dajali vsega v izobilji, živel je izvrstno, novcev mu nij manjkalo, — dokler nekega dne ne sreča s učajno turškega obersta, ki se je toliko zanimal zanj, da ga je povprašal, kje je ranjen — na kar mu seveda nij znal odgovoriti, ker n*j umel turški — in slepariji njegovej je odbilo.
* (Največji sir) so napravili v Kanadi (v Ameriki). V premeru ima G črevljev in 10 palcev, visok je 3 črevlje in obseg mu je 21 črevljev. Zanj se je porabilo 36 ton mleka ter je težak 70 centov.
jo naznanilo v denašnjej številki Samuola Ht-ck-sclieta star. v Hamburgu. Ta hiša si je radi prompt-nega iu zanesljivega izplačevanja dobitkov tu in v okolici dobro line pridobda, ter vsacega na denašnji inserat opozorujemo.__
V ,,.Nari»iliifj tiskanu" v  Ljubljani jo izšlo in so dobiva:
Trije javni govori.
Govorili prof. Fr. Šuklje, Iv. Tavčar in prof. Fr. VViosthalor v Ljubljanski čitalnici. _8" 9 pol. Cona ;J0 kr.
Slovenske knjige.
V „narodnoj tiskarni" se dobe, in morejo tudi po poštnem povzetji naročiti najnovejše slovenske knjige:
1. „Doktor Zober", originalen slo-vensk roman od J. Jurčiča.   Cena 60 kr.
2. „Kalifo rt take povesti" od Bret Harte-a.   Cena 50 kr.
3. „Tuyomer", tragedija v 5. dejanjih. Spisal J. Jurčič.   Cena 60 kr.
4. „Na Žerinjah", izviren roman. Spisal Janko Krsnik. Cena 60 kr.
5. „Župnik lVakeficldski". Spisal Oliver Goldsmith. Iz angleščine poslovenil Janez Jesenko. Cena 1 gld.
G. „JUeJ dvema stoloma/' izviren roman.   Spisal J. Jurčič. Cena 50 kr.
ta
K H"
«. o. g
a a »
tro • »> o
2 H* 11
M,
ca
cr o
I so
a  ^   ,   .  ^   «       -j   i   E SF
I v ii I
i
s e o "J
s ' s s.   <r a
1 ^a
8 ir i 'K?
Hvrelif!
_ c c ~ O* C P ■i cr 3 9 r     2. 5n"
■** § ef. K m Sf j. W
.to S "S* a p- ^ t;* —•
H" £ I H H P I S" ~r   ~ '    s,    ' ca
c     z- < I P     C/2 ,
i I
P -i" 2.
I   ? n(3'
Zavarovalno društvo „Victoria".
— mtmm
Uljudno naznanjamo, da smo za vojvodstvo liruujsUo
Glavno zastopništvo
se sedežem v Ljubljani ustanovili in za vodjo gospoda
Ignacija Valentinčiča
imenovali.
Vsled toga prosimo naše gg. zastopnike na Kranjskem, kakor tndi p. n. stranko, ki so pri našem društvu uže zavarovane, ali se zavarovati žele, da naj se odslej v vseh našo društvo zadovajočiu razmerah na omenjenega gospoda obračati blagovolijo.
Me tem, ko gospoda Ignaciju Val« m in« i« a še prav posebno p. n. posestnikom, ki zavarovanja proti škodi po ognju potrebujejo, — priporočamo, ostajemo
odličnim spoštovanjem
Majvišje opravilstvo zavarovalnega društva „VICTORIA"
Jos. Ort. Sellen.
V Gradci, dno 10, oktobra 1877.
Gledč na gornjo naznanilo, kakor tudi glede na to, da se bodo zavarovanja pri meni- pod najugodnejšimi pogoji sklepala, ter d.i bodo moja posebna skrb, p. n. stranko vsestransko zadovoljiti, — si dovoljujem slavno občinstvo na meni Izročeno glavno zastopništvo prav posebno opozoriti, ter k prav obilnej udoLžbi vabiti.
Ob enem tudi našo gg. zastopniko po deželi najtoplojo priporočam, ter prosim, da so slavno občinstvo v zav.uovalnilt zadevali zaupno na nje obrata.
Ponudbo za sprejem zastopništva na deželi, kakor tudi ponudbo za zavarovanja se spiejemajo v mojej pisarni«
kongresni trg Stev. S (v ^vt^rii),
kamor naj se mi tudi pisma pošiljajo. (.'120—3)
Odličnim BpoStovanjem
Ig-rxa-cij "\7"GLlerxtIr^_čIč_
V Ljubljani, dno 15. oktobra 1877.
Najboljše in najcenejše
za gospode, dečke in otroke!
Mestne, potne in lovske kožuhe
na veliko izbiro prodaje
M. Neumann,
v Ljubljani, v slonovih ulicah št. 11.
Potni kožuhi, s sedmogradci in šopni,
podloženi..... po 45 gl.
Lovski kožuhi, z belo jag-
njetino..... „ 16 „
Mencikovi..... „ 20 „
Menčikovi iz lodna    .   . „ 14 „
Zimske suknjo .... n is n
Suknje za doma   ... „ 12 „
Suknje za na lov iz lodna „   8 „
Zimske hlače   .... „   o „
Najnovejše in iiajelegantiiejšo
v konfekciji za dame.
■■ Vnanjo naročbe so izvršujo točno s povzetjem, kar komu ne godi, zamenja lehko z drugim. (2'Ji)—7)
i. Glavni do- Nazaianilo bitek ev. Dobitke 375.000       srečo. garantira mark.
Vabilo za udeležitev tloliilkinili iiakljueeli
ud države Hamburg garantirane veliko denarne loterije, v katerej se bodo gutuvu dobilo Orez
H milijonov mark.
Dobitki te koristne denarne loterije, katera obsoza vsled načrta samo 85.00U srečk so sledeči: namreč 1 dobitek evont. .'175.(100 mark, specijalno mark 250.000, lg'i.OOO, SI).ODO, liO.IMM). .»O.OOO, -10.000, illi.OIIO, (j krat i>u SIO.OOO in 2.I.00O, 10 krat po 20.000 ill 15.000, 24 krat, p.. 12.000 in 10.000, .;i krat po 8.000, (i.OOO in 50UO, fdi krat |m» 11X10, ItOIIO in 2.'>0(>, 2I>»> krat po 2-100, 20U0 in |r>00, 412 krat po 1200
in looii, i:ni4 knu ])o r>oo, :t<»T in 2r>o, 2S2H>
krat po 200, 17;',, 150, |:{H, 124 in 120, ITiHUO krat po i>4, H7. 55, f)0, -10 in 21» mark m dospejo č oz nekaj mesecev v 7 oddelkih do gotovo odločbo.
Prvo dobitkino žrebanje vršilo so bode (tlužbeuo in velja za-nje
Cela originalna srečka samo 3 gl. 40 kr. Pol originalne srečke    „     1  „  70 „ Četrt originalne srečke „   —  „  85 ,
in razpošiljam to od države garaatiraue originalni- sirili«' (nikakor prepovedano promese) proti fruakiraiuj pripoisiljatvi /iiinIhi ali pa proti poitlMMBltl |>o» .:vt ku tudi na uaJo«l<litljone kraje.
Vsak udeležili k dobi od meno polog svojo originalne srečke zastonj tudi originalni načrt /. vtisnenlm državnim grbom in po dovršenem žrebanji piiposjo se tak«»j vdacomu brrz -su lit«* t miju Hliižbrni spisek žrebanja.
Izplačevanje iu razpošiljanje denarnih dobitkov
do interesentov Itvršujem Nam «1 irok t no in promptno In z iiuj/.aiiONljivrjHiiu molčanjem« ■i Vsako naročilo more si vsak preskrbeli s poštno nakaznico ali pa priporočenim pismom.
USi Obrne naj se tedaj vsak zaradi prihodnjega žrebanja i naročilom zaupljivo do
Ka 15. novembra t. 1. mm
do unije firme
Samuel Heckscher sen.,
bankirna in izmenjevalna pisarna
v tluinbui'^u.
(829-1)
Izdatelj in uradnik Josip Jurčič.
I/i i.; "ii in tidk .Narodne   i. . .raeu.