ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter,30.januarja 1992
Leto II,št.2
Cena 10 forintov
SLOVENIJA
15.
JANUAR
Str. 2
DOM
(OVINA)
str. 6
KRATKA ZGODOVINA
ŠTEVANOVSKE FARE
Inda svejta, da so števanovske faro ustanoviti (megalapították), so se sé držale vasi: Števanovci, Otkovci, Verica, Sakalovci, Slovenska ves. Kak je živelo lüstvo, da še fare nej bilau, kama so odli k sveti meši, si leko samo zmislimo. Zato ka nikše dokumente ne najdemo, ka bi v toj krajini kapejla bila. Mogauče je, ka je lüstvo v sausadno faro (Traušče) odlo.
Tjelko lejt je ves stara? Papirge pravijo, ka je toj v XIV. stoletji že naselbina (település) bila. Cistercijanec Elek Kalász piše: ". . . tau je gvüšno, ka da je Marija Terezija zapovejdla, ka morajo biti škofije (püšpekije) pa je Janos Sily grato škof v Sombotelu, so ustanovili 8 nauvi (h) far, med njimi Števanovsko."
Istina ka je tarbelo 10 lejt čakati. Dapa da je škof tü odo, je vido, ka je fara potrejbna. Tak je Števanovska fara kraj prišla od Traušča.
Za prvoga župnika (popa) so djali JÁNOŠA MARIČA. On je začno zidanje cerkvi. Matično knjigo (anyakönyv) je začno voditi od 1785. leta. Material pa zidare k zidanju je dala monoštrska fara, lüstvo v vesi je pa pomagalo z delom pa foringo. Tau ka je tarbelo dosta delavcov, kažejo 2 m kuste stané. Cerkev je duga 37 m, šurka 12 m. Ka so gospaud meli völke bridje
(skrbi), leko vejmo od tauga, ka so samo 5 lejt ostali v Števanovca. 1970. leta so odšli na G. Senik.
Za gospaudom Maričom je prišo Štefan P. Hül, steri je lado sam 5 let organiziranje. Dosta je delo na cerkvi György Küzmič, steri ostal pri nas do svoje smrti, 27. februarja 1810. Njemi se dosta leko zavalimo. On je dau vlajati dva zvona v Kőszegu. V njegvom cajti so postavili stari oltar. Za Küzmicom je prišo Matjaš lvanóczy. Njega si moramo zapaumniti zavolo toga, ka je v njegvom cajti bila prva birma v Števanovca (leta 1829). Na steni cerkvi najdemo marmorno (márvány) tablo njemi v spomin.
Od tistogamau pa do gnes je fara mejla še 12 župnikov: ŠTEFAN ŠČAVNIČAR je živo v Števanovca od 1869. leta do 1894. leta. V njegvom cajti je bila zozidana šaula (kaulak leta 1882). 1894. leta je faro prejkzeu KÁROLY FODOR. On je začno pisati zgodovino (történetét) fare. Od njega vejmo, ka so k cerkvi vcuj zozidali šekreštjijo (zakristijo). 1893. leta so dobili dva nauva zvona. ''Károly'' je vago 10 mejtrov, "Jožef " pa 281 mejtrof. Prva bojna je Obadva "odnesla". 1895. leta je posvečal nauvi oltar redovnik Károly Hann.
Naslednje tri pokojne župnije se še starejši gvüšno
spaumnijo. Tau so bili Štefan Kocjan, Štefan Deli in Lajos Markovič, steri je 44
lejt kazo paut lüstvon k baugi.
Karel Holec
Zveza
Slovencev na Madžarskem prireja 15. februarja 1992 od 20.00 do 2.00
SLO-
VENSKI
PLES
v avli
2.osnovne šole v Monoštru
Igral bo ansambel
MAGNET
VABLJENI!
2
15. JANUAR
15. januar je bil za Slovenijo in njene državljane zgodovinski dan. In takšnih zgodovinskih dnevov se je v zadnjem letu in pol zvrstilo kar nekaj. Pot, ki se je začela s plebiscitom 23. 12. 1990, se je zdaj nekako zaokrožila. Takrat so se Slovenci odločili za samostojno državo, razglasili so jo 25. 6.1991, potem je prišla vojna, Brionska deklaracija, odhod vojske in zdajle tudi mednarodno priznanje nove države v srcu Evrope. Pravzaprav so bile to tisočletne sanje mnogih generacij, mi pa smo jih uresničili.
In kaj lahko pomeni 15. januar porabskim Slovencem? Prav tako zgodovinski dan. Tako kot za matico plebiscit, mora biti to za Slovence, ki žive ob Rabi, začetek poti v neko boljšo prihodnost. Madžarska je bila ena tistih držav, ki je isti dan kot države Evropske skupnosti priznala neodvisno in suvereno Slovenijo. Tako zdaj Beograd ni več posrednik in ne more biti več izgovor.
O čem razmišljam? V prvi vrsti seveda o odpiranju novih mejnih prehodov med sosednjima džravama. Porabski Slovenci, ki so že toliko časa brez neposredne povezave z matico, zdaj izgovorv ne bodo več sprejeli. Mejni prehod Martinje-Gornji Senik, o katerem se ne govori le v zadnjem letu ali dveh, ampak vsaj že dve desetletji, se mora zdaj res odpreti. Kmalu bo minilo 450 dni od
obljube predsednikov Kučana in Göncza, da se bosta srečala na tem mejnem prehodu. Tako radi bi spremenili dezinformacijo v našem časopisu.
Problemov ne bo tako hitro zmanjkalo.
Seveda meja ni vse, je pa veliko. Olajšala bo reševanje drugih težav, omogočila pa naj bi hitrejši gospodarski razcvet obmejnih krajev. Samo na ta način bomo lahko ohranili obe manjšini: slovensko v Porabju in madžarsko v Pomurju. Tako v preteklosti kot v sedanjosti je bilo na tem področju mnogo zamujenega. Popravni izpit pa bo potrebno opraviti zelo hitro, saj bo sicer prepozno.
Silva Eöry
SLOVENSKI KULTURNI PRAZNIK
Zadnje čase je prišlo v navado, da mnogi delijo narode na velike in majhne in tako tudi kulture. Takšno razlikovanje ni samo zmotno, ampak izpričuje tudi slepo razmišljanje.
Mogoče je neumestno navajati take poglede ob nekem prazniku. Prazniki so dobra priložnost za marsikaj. Največkrat je njihova funkcija v tem, da se ob njih ozremo v preteklost, brez katere seveda ni sedanjosti, da pregledamo, kaj vse smo storili, dosegli, in hkrati postavimo nove cilje in naloge.
8. februar je slovenski kulturni praznik. Eden glavnih namenov proslavljanja je, da sami sebi in vsem okrog nas skušamo vcepiti misel, kako nam je kultura vsem potrebna. Slovenska kultura je dokaz, da je bila prav ona tista, ki je slovenskega nesvobodnega človeka skozi stoletja budila k upornosti, dvigala njegovo narodno zavest in ponos, ga učila spoštovati materni jezik in gojiti ljubezen do domače zemlje. Brez upornosti, vzgojenosti, umetnosti in slovenskega knjižnega jezika ne bi bilo slovenskega naroda in ne lepe slovenske dežele s pokrajinami med Sočo, Savo, Dravo, Muro in Rabo.
Ta praznik smo praznovali že velikorat. Toda današnje praznovanje je izjemno. Slovenija prvič praznuje ta znameniti dan kot svobodna in neodvisna država. Pot do nje pa je bila dolga in posuta s trnjem. Zato so upravičeno ponosni vsi Slovenci v Sloveniji, na Madžarskem, v Italiji in Avstriji ter povsod po svetu. Slovenska kultura je enotna, del skupnega slovenskega kulturnega prostora in del svetovne kulture, del vseh nas, ki si prizadevamo, da bi z njo seznanili vse druge narode in ji dali ustrezno mesto v svetovni kulturni zakladnici.
V svoji zgodovini je dal slovenski narod pomembne osebnosti tako v likovni umetnosti, glasbi, pesništvu kot tudi v znanosti, na njihove dosežke je lahko upravičeno ponosen.
Želeli bi, da bi duh 8. februarja pripomogel k utrditvi narodne zavesti pri vseh zamejskih Slovencih, tako tudi pri Slovencih na Madžarskem, pa tudi k negovanju maternega jezika in slovenske kulturne tradicije. Naj bo to dan preroda. Možnosti za to so dane tu in tam, samo izkoristiti jih je treba. Ob tem prazniku Te pozdravljamo, Slovenija, pozdravljamo pa tudi pridni slovenski živelj v Porabju.
Dr. Karel Gadanyi
SLOVENIJA MADŽARSKI, MADŽARSKA SLOVENIJI
Prvo je prišlo "madžarsko kmetijstvo"
Sredi tega meseca so na gornjeradgonskem sejmišču pripravili novost med dosedanjimi prireditvami - srečanje madžarskih in slovenskih gospodarstvenikov ter spremljevalno predstavitev blaga. Na njem je sodelovalo 12 madžarskih in 30 slovenskih podjetij, na srečanju pa so prešteli okoli 150 udeležencev.
O sodelovanju na trgu hrane in kmetijstva v celoti sta se kmetijska ministra dr. Elemér Gergátz in dr. Jože Osterc dogovorila že novembra lani na uradnem srečanju v Radencih. Madžarska je med državami, v katere Slovenija največ izvozi, na 10. in iz katerih največ uvozi na 11. mestu. Slovenci smo na Madžarsko prodajali zlasti strojno opremo in blago za splošno porabo, od Madžarov pa kupovali v glavnem surovine, reprodukcijski material in kmetijske izdelke. Tako eni kot drugi se želijo na vseh področjih čim bolj približati zahtevam Evropske skupnosti, zato izmenjava izkušenj in znanja obojim veliko pomeni. Privatizacija nekoliko zavira pospeševanje kmetijstva in
gospodarstva, vendar so v Gornji Radgoni kljub vsemu utrdili že začeto sodelovanje in sklenili nekaj novih poslov.
Madžarski kmetijski minister Gergátz je bil prvi tuji minister, ki je obiskal Slovenijo takoj po uradnem mednarodnem priznanju. Ob tem je izjavil:
"Kot minister za kmetijstvo Republike Madžarske še nisem dolgo na tem položaju, vendar sem kljub temu obiskal že dve državi kot prvi tuji minister po uradnem priznanju. Prva taka država je bila Ukrajina in druga Slovenija. To pa ni zgolj naključje. Že od malega so me starši učili, da je treba soseda spoštovati. Od omenjenih držav pa je Madžarska tako gospodarsko kot tudi politično odvisna. Za proces osamosvajanja smo nedvomno vedeli tudi Madžari in zelo smo veseli, da je vašo državo zelo hitro priznala tudi Madžarska. Kot član madžarske vlade želim Sloveniji in njenim ljudem vse lepo in veliko uspeha."
Z lepimi in uspeha polnimi željami se je srečanje gospodarstvenikov v Gornji Radgoni tudi končalo. Ocene udeležencev so bile spodbudne in upanje na uspešno in dobro sodelovanje je postalo še bolj oprijemljivo.
Lidija Kosi
Porabje, 30. januarja 1992
3
KALENDAR (10)
GOSTÜVANJE
V začetki 19. stoletja so se nej tak ženili kak gnes. Tiste cajte so stariške svoje čeri aj sinove tistoma dali, koma so uni steli. Nej se štelo, če se mladiva radiva mata, če je dekla lejpa aj grda. Samo tau se je štelo, če je fejst znala delati pa dosta grünta mejla. Bogati so se z bogatimi, sarmacke s sarmaki ženili.
Na gostüvanje je zvau zvač, šteri je na klobüki korino pa pantlike emo, na plečaj brisače pa dvej flajši. V eni je bilau vino, v drügi pa bér. Steroga je Sto za norca meti, tistoma je bér dau za piti. Kak je zvač
pauzvo gostivancare na gostüvanje, pa vi tö vejte, ka eške gnesnaden tiste reči gučijo drüžbange aj zvači po naši vasnicaj. Te reči so dojspisane v knigaj Sztaresinsztvo i zvacsinsztvo, štere so oprvin vödali 1807. leta v Soproni. Knigo je vküppostavo en škonik z naše slovenske okrogline, šterga ime eške ne vejmo. Ništerne reči pa pesmi je z vogrskoga dojobrno, ništerne pesmi so slovenske (Szlobod szneje, Od pet pijáni bab i drüge). Z vogrskoga je dojobrno na priliki eti guč, šteroga poznajo v vogrskon vesi Pusztafalu v županiji Borsod—Abaúj—Zemplén:
GDA SZE DRÜGA HRÁNA GORI PRINESZÉ
Borköszöntö
Na veszelje szercá Bóg je vino sztvóro,
Szív-vidámításra Isten a bort adta.
Kak je szvéti Dávid v Zsoltári popiszo.
Amint a zsoltárban Szent David mondotta. Zato je Goszpodár Lagev zvrtati dáo,
Azért a jó gazdának a hordóját kifúrta.
Pun kamenec vina na szto prineszti dáo.
Tele üve borát ide fel is hozta.
Zato z-toga vina, dobro sze napite,
Azért jó uraim, a borból igyanak,
Na tom gosztüvanyi dobre voula bojdte,
E kis mulatságban vígan mulassanak, Kamenec naklonte, ino ne zaszpite,
Mozgásban legyenek, el nealudjanak,
Ali z-toga vina mi tüdi podájte.
De a vőfélynek is egy kis bort adjanak.
Kak je tarbej gostüvanje slüžiti i na gostüvanji se držati, o tome gospaud KOŠIČ tak pišejo:
"Gostüvanje, svadba se pa more vu pristojnoj meri i redi, z dobrega srca, z vedrim obrazom opravlati. Nej tarbej takše lüdi vküp nabrati, ali ednoga kre drügoga k stoli posaditi, ki so si nej radi. Či te pozovejo na kákše gostšenjé, záto serega (madž. sereg — ime za žlato v Vogrski vesnicaj v Slavo-niji, op. M.K.) ne pripelaj z-sebom, či ti je nej dovoljeno. Roké čedno drži na stoli, z rašoškami (vilicami) si zobé ne trejbi, čonte pod stol ne lüčaj. Čemi (poštenomi) gosti dojde pun želodec z gostüvanja domou odnesti, nej pa tüdi napháne žepe."
Marija Kozar
Ko se ptički ženijo
NOVA IGRA SENIŠKE LUTKOVNE SKUPINE
Konec prejšnjega šolskega leta so se morali na žalost posloviti nekateri dolgoletni "igralci" naše amaterske skupine. Ester Šulič, Klara Dravec in Gabor Bajzek so nas zapustili zato, ker obiskujejo srednjo šolo drugje. Ostali sta le dve članici "stare" skupine, Renata Čizmas in Amanda Horvat. Ko sem iskala nove člane, so se prijavili sami fantje, Žolt Bajzek, Tomaž Kozar, Tomaž Grebenar in Laci Kainc. Kot se je pokazalo, imajo fantje poleg voIje tudi sposobnosti za lutkovno dejavnost.
Pravijo, da ena skrb ni skrb. Kot nalašč sem zvedela, da naša dolgoletna mentorica Jožica Roš ne bo mogla prihajati k nam iz zdravstvenih razlogov. Tudi javno bi se ji rada zahvalila za skrbno delo v imenu vseh tistih, ki jo imamo radi. Pod njenim vodstvom smo dosegli lepe uspehe.
Torej bila sem v skrbeh, kako naprej? Imam "novo" skupino, nimamo mentorja! Stvar se je zelo hitro rešila, naš novi mentor je postal Miki Roš, ki ga v Porabju poznajo kot igralca glavne vloge v Živem kamnu. Igro z naslovom Ko se ptički ženijo je za nas napisal Feri Lainšček. Govori o tem, kakšne težave imajo ptički pri ženitvi. Novost je, da je ena od vlog (strašilo) v porabskem narečju. Za to vlo-go sem naprosila Ester Šuličevo, ki je takoj pristala.
Kako poteka naše delo? Igrico smo pod vodstvom mentorja večkrat prebrali, se pogovarjali o vsebini, da bi se lahko otroci čimbolj vživeli v zgodbo. To je zelo zahtevna naloga. Redno imamo govorne vaje, kajti otroci morajo govoriti razločno in razumljivo. Pravo delo se bo začelo takrat, ko bomo vadili z lutkami. Vodenje lutk zahteva posebno sposobnost.
Upam, da bomo kos nalogam in bomo lahko pokazali staršem in vsem Slovencem v Porabju, kaj smo se naučili.
Klara Fodor
KAK Z GOŠČIC OLI GRATA?
Kak je fanj, da človek zabejli šalato z goščicovin olinon. Depa ka kelko tarbej delati, dočas, ka z goščic oli bau, tau samo tisti vej, steri na spartolejt po  sadi goščice, v djeseni tikvi domau zvozi, je vösčisti, goščice posuši, je zmoča, sausede parzové, goščice olüpa, je posuši v peči pa že leko v mlin pele.
Ka se v mlini godi, nam kažejo kejpi...
1. Goščice melajo...
2.... mejsijo...
3.... pražijo...
4.... in prešajo...
Porabje, 30. januarja 1992
4
SLOVENSKI
VRH
SPREJEL
ZAMEJCE
V prostorih slovenskega izvršnega sveta v Ljubljani je predsednik predsedstva Slovenije Milan Kučan sprejel predstavnike zamejskih Slovencev. Na srečanju so bili še ostali člani predsedstva: Ciril Zlobec, dr. Matjaž Kmecl, dr. Dušan Plut in Ivan Oman, poleg njih pa še predsednik vlade Lojze Peterle, predsednik skupščine dr. France Bučar in ministra za zunanje zadeve in Slovence po svetu dr. Dimitrij Rupel in dr. Janez Dular.
Predstavniki slovenskih organizacij iz Italije, Avstrije in Madžarske so čestitali slovenskim politikom ob mednarodnem priznanju in povedali, da upajo, da bo to pomenilo boljše čase tudi za Slovence, ki živijo zunaj meja matične domovine. Sicer pa so Slovenci v Italiji ponosni, saj Slovenija ni podpisala memoranduma in se bo z Italijo še naprej pogajala o položaju manjšin. Na Koroškem je aktualna razprava o avstrijski državni pogodbi, Slovence pa seveda najbolj zanima njen 7. člen. Slovenija se v obeh primerih, kar se tiče mednarodnih pogodb, ki urejajo tudi položaj manjšin, čuti naslednica Jugoslavije, zdaj pa je tudi priložnost, da zakonsko raven zaščite manjšin v Italiji in Avstriji še utrdi.
Najlaže naj bi bilo z Madžarsko, saj tu med državama še ni bilo dvostranskih pogodb, ki bi se lotevale tega področja. Madžarska naj bi zdaj tudi sama ponudila, da bi sosednji državi to storili.
To so torej globalni problemi, zamejski Slovenci pa so spregovorili tudi o konkretnih vprašanjih. Predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem Jože Hirnök je omenil predvsem mejni prehod Gornji Senik-Martinje. Na Beograd se zdaj ne bodo mogli več izgovarjati, zato bo čimprej potrebno nekaj storiti in prehod odpreti.
Milan Kučan se je ob koncu vsem zamejcem zahvalil za njihov trud pri osamosvjanju Slovenije.
Materna rejč (2)
KAŽI - GEZIK
Dostakrat je čüti, ka prej mi v Porabji ne vejmo knjižno slovenščino aj po "slavski" gučati. Tau je istina, depa nej na telko, ka bi nej dobro razmeli, če bi se malo potrüdili. Ta knjižna rejč zato nej takši baukaš (bavbav), kak nistarni pravijo. Eške prejk müzge leko pridemo, če vejmo, ge ta je tarbej titi. Med našim govorom pa knižnim jezikom pa je dosta takši pauti. Zato, ka je tau ena Sama rejč: slovenska. Samo ena varianta je starejša pa lepša — Porabski guč —, druga pa mlajša, bole djenau, bole moderna. Svojo materno rejč pa se moremo navčiti, ka namesto guča don ne moremo — kazati en drugoma.
Gnauk je büu en velki nemški čednjak (znanstvenik), šteri je vözmislo, ka človeki svojo rejč ranč nej tarbej nücati. Vse si leko z rokami pokažemo. Té štonderoša je zvödo, ka na Vogrskon tö geste en takši ftič, šteri zna s prstami govoriti. Po meštriji je büu šauštar, pa je trnok rad püu. Dosta je marnjavo, ka če se je gnauk že gospodni Baug zmejšo, ka je človeki nej deset gotanj (grl) naredo, liki deset prstov, te aj prej čeden (pameten) človek gordarži tisti en gut za piti, nej pa za guč!
Čednjak pride z enim vučenikom k šauštari. Svojo pestnico gorzdigne, pa kaže svoj palec. Natau je šauštar pokazo palec pa eške en prst. Potontoga čednjak tri prste, šauštar pa je samo pestnico kazo. Profesor je te klabük zdigno, pa büu celau veseli, ka sta se prej tak fejst razmela.
" Ka sta pa te gučala?", ga je vanej pito vučenik. "Ge sam ma pravo, ka je prva peršona Oča. Šauštar je z dvöma prstoma odgovorüu, ka je drugi Sin. Te sam ge s tremi pokazo, ka samo s svetim Düjom vred je Trojica. Un pa je s pestnico pravo, ka če rejsan so tri peršone. Baug je samo eden.
Vučenik je nej dau valati, pa je üšo nazaj šauštara pitat. "No, te ste se dobro razmeli?"
"Vüpam se, ka me je razmo tisti parpitani zlaudik! V moj ram (hišo) pride, pa te se mi tü cona (roga)!"
"Cona?!..."
"Z enim prstom mi je najoprvim pokazo, ka prej ge samo eno okau mam. Te sam ma ge z dvöma prstoma pravo, ka je moje eno okau več vrejdno, kak njegove dvej! Te pa un s trejmi prstami loboče, ka müvadva vküper tri oči mava. Natau sam ge v čemeraj pestnico zdigno, aj se spuca
 (pobere), ka ga ovak vküp vtrgnem!...
Najbaukše, če mo svojo slovensko materno rejč tadale gučali, nej ka bi mi tö tak zopojdli s kakšim tihinskim (ugro-finskim) gezikom.
Fr. M.
KAJ BO S TOVARNO SVILE?
Največja tovarna v Monoštru, ki je videla v svoji dolgi zgodovini tudi lepše dneve, je v stečaju.
V dnevnikih smo 14. januarja lahko prebrali razpis Inštituta za razvoj o prodaji tovarne svile. Izklicna cena je 800 miljonov forintov.
Bratje Bujatti prav gotovo niti v sanjah niso pomislili, da bo njihova tovarna še enkrat doživela takšno usodo. Tovarno so ustanovili trije bratje, lastniki tekstilne tovarne na Dunaju, leta 1891. Z izdelavo so začeli dve leti kasneje, leta 1910 so imeli že 239 zaposlenih.
Na koncu 20. in začetku 30. let je gospodarska kriza zajela tudi ta obrat. Leta 1931 so odpustili večji del delavcev, 1933. leta pa so tovarno celo zaprli. 1935. leta je začela na novo poslovati kot delniška družba. Po drugi svetovni vojni so jo nacionalizirali, obnovili in dogradili. Leta 1969 je bila to največja tekstilna tovarna na Madžarskem. 42 % izdelkov te gospodarske panoge so naredili v tem obratu.
Tovarna je dajala kruh na vrhuncu svojega poslovanja približno 2200 ljudem. V tem obratu so delale cele družine. Hčere so sledile materam, sinovi očetom. Biti zaposlen v "židanoj fabriki", je nekaj pomenilo tudi v slovenskem Porabju, kajti to je bil zajamčen "sülž".
Tačas imajo manj kot 1000 zaposlenih. Nekaterim delavcem je prinesel delavsko knjižico "za darilo" že Božiček, kajti tovarna je na koncu lanskega leta odpustila 150 Ijudi, januarja pa novih 250. Podobna usoda čaka februarja še 260 delavk in delavcev. Ostane jih približno 400, kar je komaj več kot je bilo zaposlenih leta 1910.
In kaj bo z ljudmi, predvsem ženkami, ki so se po petindvajsetih ali tridesetih letih tkanja znašle na cesti?
M.S.
Ko so stroji še tkali svilo
PISMO RÁKOSINI
Eden mladi Porabski Slovenec se mi tauži, ka so dosta lüstva vödjali (odpustili) z dela v Židani fabriki v Monoštri. Pa ka prej največ Slovenov. Pa ka bi nika tarbölo narediti, nikan pisati, protestirati.
Ne vördjem, ka bi drejk (nalašč) več Porabskim Slovencom gorpravili delo (odpovedali), kak Vaugrom. Že zatogavolo tö nej, ka so Slovenci vsigder najbole flajsni pa delavni bili v Židani fabriki. Po pravici povedano, nega dela nej za Madžare, naj za Slovence.
Ena mlada porabska Slovenka je 1951-oga leta začnila delati v Židani fabriki. Te, da je na Vogrskom vlado najbaukši Stalinov vučenec, Rákosi. Eno paut 53-oga leta je ranč zadvečarka delala. Da je večer v desetoj dojparteklo delo, so ji — mijeniks-tijeniks — v roke dali delovne knige. Zaman je pitala, Zaka? Don tau povejte, Zaka? Zato.
Trnok je žalostna bila. Gnauk je k njin prišo človek, šteri je tistoga cajta partijski sekretar büü v njinoj vesi. Njega je tö pitala, Zaka? Zato, se je glaso odgovor, ka ste
prej kulacke. Mi?! Vej pa ranč gesti nemamo, kak bi te kulacke bili?!
Sirauta kaj nej znala, je ziskala eno kockasto irko (zvezek), vövčesnila (iztrgala) dva srejdnjiva lista, nin na žmetni najšla en navaden klabajs (svinčnik), pa začnila pismo pisati samoma Bogej na Madžarskom: Rákosini. Atrejsa tö nej djanau znala, samo telko je gor napisala na kobet (kuverto): Rákosi Mátyás Titkárság (Tajništvo), Budapest.
Pa velki gospaud maloga zraska je pismo daubo od porabske Slovenke. Tau je tö nutri spisala, ka je una slovenskoga roda. Za tri mejsece go je direktor Ofner zvau, ka aj pride nazaj delat. Malo je čemeren büu, ka prej Zaka nej najprva njin pravila svoje, ka so je prej tisti velki tovariši v Pešti trnok posüvali (kregali). Komi bi leko pravila, če so mi vnoči v roke dali knige, da nin njuga nej bilau v kancalaji?! Pa Zakoj ste me táposlali?!
Da so prejdnji tovariške fabriki vödali, ka koga vse je tarbej völičiti z dela zato, ka so "kulacke", so mislili na eno drugo žensko z gnakin (istim) imenon v ednoj vogrskoj vesi. Ne bojte čemerni!
Aj pa so jo rejsan zato nazaj vzeli, ka je
Slovenka bila? Tau je tö mogauče. V diktaturaj je vse mogauče.
Zaka sam don tak pravo tistoma mladoma Porabci brez dela, ka ti tö leko pišeš Zdaj v demokraciji, kak tvoja mati gnauk svejta v diktaturi, depa Zaman. Prvič zato, ka v Židani fabriki nemajo dela nej samo Slovénje, liki Madžari to nej. Po kakši logiki bi te Zdaj leko proso, ka aj Slovenom don delo dajo? Zato, ka nam morejo dati posabne pravice?
Tau gnesnadén nema v "trdi demokraciji" na Vogrskom nikšoga pomena, če je stoj Slovenec, Nemec, Slovak, Romanar ptt kak v "mekoj diktaturi" eške nej tak dugo. Že v tom tuali, ka bi zatogavolo leko meli kakšo prednost (előny). Zdaj, da je vsigder vekši antisemitizem, da skinhedovci Ciganje, Arabce, Črnce, Kinejzare bijejo, smičejo, kolejo? Zdaj, da se Vaugri nad sebov conajo, ka — ti pa ti pa ti ste nej pravi Madžari, liki samo — mi pa mi pa mi?!
Pa kockasti paperi so tö nej fali (póceni).
Francek Mukič
Porabje, 30. januarja 1992
5
Kaj bo prinesel nov zakon
narodnostnemu
šolstvu
V	teh dneh je v javni razpravi osnutek zakona o šolstvu. Če ga primerjamo s prejšnjim zakonom iz I. 1985, najdemo nekaj novosti.
Kot pozitivno lahko ugotovimo, da se je spremenil pristop zakonodajalcev do narodnostnega šolstva.
Prejšnji zakon je govoril o pravici do pouka v materinščini oz. do učenja maternega jezika v "pogojnikih".
("Otroci oz. učenci, pripadniki manjšin, se lahko učijo v materinščini..." "Narodnostni jezik se lahko poučujejo na vseh stopnjah šolskega izobraževanja. . . ")
Osnutek novega zakona govori o dolžnosti in določa tudi organ, ki je dolžan zagotoviti pogoje za narodnostno šolstvo.
("V naseljih, kjer živijo pripadniki narodnostni, so lokalni samoupravni organi dolžni zagotoviti delovanje narodnostnih skupin v vrtcih in šolah oz. nastaviti narodnostnega pedagoga. . .")
V	istem stavku naletimo na oviro, kajti stavek se nadaljuje tako: ". . . če je vsaj 8 prijavljenih."
Zakaj je določeno število? Znano je, da narodnostne skupnosti na Madžarskem ne živijo strnjeno. Šole, kjer se poučujejo jeziki narodnosti kot predmet ali kjer poučujejo dvojezično, so "majhne šole", z malo učencev. Tudi v Porabju se pogosto dogaja, da imamo v razredu le 5—6 otrok. Torej, če jih v oddelku ni 8, potem nimajo pravice do pouka materinščine?
Po sprejetju zakona lahko pride do nesporazumov, kajti osnutek dosledno govori o narodnostnih šolah z narodnostnim  učnim jezi-
kom. Dobro vemo, da je le-teh zelo malo. Če je sploh kakšna osnovna šola na Madžarskem, kjer poučujejo vse predmete v materinščini!?
Na največ narodnostnih šolah je materinščina le kot predmet, najdemo pa tudi nekaj dvojezičnih. Zakon bi moral razlikovati te tipe t.i. narodnostnega šolstva. Novost je, da učni program predvideva tudi poučevanje zgodovine in zemljepisa lastne narodne skupnosti v skladu z madžarsko zgodovino itd.
Osnutek šolskega zakona ponuja narodnostnim skupnostim na Madžarskem, več kot katerikoli zakon do sedaj, toda nekateri pojmi niso jasno razčiščeni, zaradi tega lahko nastane spet razkorak med zakonom in prakso.
Erika Glanz
VABILO NA GORENJI SENIK V KULTURNI DOM
Če je petek, te je na Gorenjon Seniki v kulturnon domi vse živo. Té den ma vaje pevski zbor. V petek mladina pride domau s šaulaj pa se srečajo v klubi. Prejšnji petek je prišlo vabilo na našo zvezo. Mladina nas je zvala na G. Senik.
Tak pred ednom mejsaci so si mladi zbrodili, da bi dobro bilau, če bi meli slovenski klub. Več kak 20 mladi(h) se je vküpzbralo.
Najoprvin so začnili klub (prostor) malo vred djati. Klub mora meti program tü. Zato so nas prosili za pomauč. Na srečanje so pozvali župana vesi, Martina Ropoša tü. Presenečena sa bila (meglepődtem), da sa vidla telko mladine. Vidlo se je, ka rejsan nika štjejo (hočejo). Tau, ka štjejo slovenski
klub, so pokazali že s ten, ka so vsi lepau gučali slovnski.
Kakšen program naj majo? Najbola potrejbno bi bilau, da bi mladina obnovi-la (felújítaná) stare šege. Zdaj, da se približava fašenek, bi leko ojdli po fašenki.
Mladina bi rada mejla ansambel, lepau bi bilau, če bi Zvün moderni(h) znali igrati naše domače naute tü. Za vodjo kluba so si mladi
vöodabrali Tomaža Škaperja, za ime kluba TROMEJNIK.
Dostakrat dojgledamo mladino, tak mislimo, ka drugo ne znajo, samo norijo. Zdaj se je znauvič pokazalo, ka je nej tak.
I. Barber
OTROŠKI VRTEC V ŠTEVANOVCA
V Števanovca majo od 1986. leta vrtec. Se odijo mlajši z Verice pa z Andovec tü Voditeljica vrtca je Agota Holec. "Štirinajst mlajšov mamo, 2 vzgojiteljici pa eno varuško (dada). Zdaj samo iz Štavanovec ojdijo k nam. Z Anodvac pa z Verica nejmamo mlajše. Tri skupine (csoport) mamo. Male, srednje pa veltje. Šest male, tri srednje, pa pet vekše. Ova pa pau, tri leta so stari, da je gorazemamo.''
Kakšen je eden den v vrtcu?
"Do osme vöre pridejo mlajši v vrtec. Od osme do pau devete mamo prvo vöro. Po tistin je zajtrk. Po zajtrika mamo drügo vöro. Putejn se igrajo, šetamo se. Pudné obed majo pa dejo spat. V fartau tretjoj stanejo. Djejo pa dejo dumau."
Ka se morajo mlajši navčiti?
"Dosta se morajo včiti. Morajo se navčiti malati človeka, farbati, šteti do daset. Morajo vedati, ka je več-menja, vekši-menši. Morajo vedati goučati od družini. Živali (állatokat) morajo goraspoznati. Naprej je spisa-
no, ka tjelko pravljic (mesét) morajo vedeti. Mujvati, zube prati sami morajo. Djesta en nivo (szint), ka sakši mora vedati. Samo tak leko v šaulo dé."
Včijo se mlajši slovensko?
"Ja vsakši otrok se vči. Na tjedan dva dni. V pondejlak pa petek. Sakšimau dvajsti minut. Gučimo od živali, barve od knji-
ge. Kak zajterkujemo, kosimo. Kaj delamo v otroškem vrtcu. Včimo se pesmi."
Kakšno pomauč dobite?
"Nikšo pomauč ne dobin. Nišče mi ne puvej, ka bi mi tarbelo navčiti mlajšon. Man knidje, s tiste je proban včiti."
Pa kak stoji otroški vrtec s pejnazi?
"Sploj malo pejnaza dobimo. Zdaj smo dobili od Zveze Slovencev pet djezero forintov. S té pejnaz sa špilo tjöjpila. Več pejnaz nejmamo. Dobro bi bilau, če bi imeli, bi leko več slovenstje knjige tjöpili, zato ka samo dvej-tri mamo. Špila (igračke) tü na nikoj prišla, vö bi go tarbelo manijti. Drüdji vrtci plačajo za tau, če Sto slovenščino vči mlajson. Dja za tau en filer ne dobin. Ejndrik dvakrat telko pejnaz dajo vrtcu kak pri nas. Kak je tau? Toj pa štja tista pejnaza ne dubimo, ka bi potrejbno bilau. Kak leko, ka drüdje vrtce bola pomagajo kak nas?"
K. Holec
MINISTER ČESTITAL OB PRIZNANJU SLOVENIJE IN HRVAŠKE
Ferenc Jožef Nagy, minister za narodnosti na Madžarskem, je 20. januarja 1992. sprejel predstavnike Zveze Slovencev in Zveze Hrvatov na Madžarskem.
Gospod Nagy je pojasnjeval čestitke predsednika Jožefa Antalla in je v kratkem govoru izrazil željo, da bi se razvijalo sodelovanje med Madžarsko, Slovenijo in Hrvaško. Predsednik Zveze Hrvatov na Madžarskem Ouro Frankovič se je zahvalil za čestitke in za požrtvovalnost madžarskega naroda pri sprejemanju in oskrbi hrvaških beguncev. Po mnenju gospoda Frankoviča je ta pomoč dobra podlaga za prihodnje sodelovanje in dobrososedne odnose. Jože Hirnök, predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem, je v svoji zahvali izrazil upanje, da bo priznanje Slovenije pozitivno vplivalo tudi na položaj Slovencev na Madžarskem.
ŠTIPENDIJA V AMERIKO
Poeple's Academy for Minorities s sedežem v Budimpešti in Central and Eas-tern European Academy for Business and Education iz
Colorada razpisujeta natečaj za profesorje angleščine oziroma za poslovneže. Kandidate pričakujejo predvsem iz vrst narodnostnih manjšin. Pogoj je znanje angleščine. Štipendija je mesečna. Informacije dobite v pisarni PAM-a (1066 Budimpešta O utca 8-10, tel.: 131-0176).
Porabje, 30. januarja 1992
6
DOMOVINA
Ne vejm, kak je tau, ka tačas, ka je človek zdrav, tačas se ne vej prav veseliti svojomi zdravdji. Da betežen grata, te začne gučati, kak je fanj bilau te, da je zdrav büu! Kak je tau, ka nistarni bole poštüjejo svoje bližnje ted, da so té že mrli, kak da so živeli? Svojo domovino, da so go mogli zapistiti, svojo materno rejč, da go več ne morejo nücati, pa go že skor pozabijo?. . .
Da sam v 70-aj lejtaj kak mladi študent dostakrat igro na fude (harmoniko) v kakšoj drüžbi v našom slovenskom Porabji, se je dostakrat Zgodilo, ka so me prosili, aj tázigram pesem: Domovina, domovina, mili moj slovenski kraj. . .Tau pesem so sploj radi prosili tisti, naši Slovenci, šteri več ne živéjo v Porabji, liki v kakšnom madžarskom kraji. Prajznina strina, Kristina Monek na Dolenjon Seniki so zdaj moj šejft prejkvzeli?
—	Vi mate samo enoga brata, pa tistoga v Meriki. Tam so bole bogati, kak mi na Vogrskom, dosta več majo, kak povejmo ge pa vi, pa je don nika, ka so nej mogli najti tam. Ka se za peneze ne more küpiti.
—	Da sam ge tam vanej v Meriki bila pri mojomi brati, te san ma tan spejvala eno pesem, štero smo se eške od našoga očo navčili. Un tö, pa ge tö. Samo un je pozabo. Zdaj te nej tak dugo je doma na Vogrskom bila njegova žena. Prva kak je prišla, mi je brat piso, ka bi un tak rad "tisto" pesem emo! Na kazeti.
—	Vi ste pa skor zamidili. Fligar je skor prva odišo v Meriko, kak ste vi v vašon "študioni" gorzeli pesem. Mojtibaug! Vaš brat pa bi leko tadale samo füčkali, nej pa spejvali tö tisto porabsko nauto!
—	Tau sam ge tak odlašala. Da mi nej na misli prišlo, da sam nej mejla cajt. . . A, vej prej eške cajt geste! Da je moja šogorca (svakinja) sé prišla v petek, tisto sam eške nin nej mejla dojzeto na kazeto. Pravila mi je, ka v nedelo zrankoma de üšla nazaj v Meriko. Jezošmarija! Zato sam mogla vnoči, da je edenaj-
set vöra že minaula, vsizamaj so šli spat, pa so nej znali, ka sa ge üšla tanazaj v drugo künjo, pa sam tam fejst spejvala, ka aj mojomi brati leko kazeto pošlem. Eške dobro, ka ma niške nej čüu, ka bi mislili, ka se mi je zmejšalo, ka v paunauči spejvam!
Bom šeu na plamince, na vis’ke goré. Bom daleč poslüšo seničke zvoné, Senički zvonauvi nemilo pojó,
Ar mojo zaročnico na cintor nes’jó.
Ali naj jo neséjo, ali naj jo nes’jó,
Če ravnoč je meni tak žmetno za njo. Pokopati dam jo, škropiti pa (j) nej, Škropitale bodo moje lastne skuze.
—	Tau pesem te vaš brat tam v Meriki poslüšajo, pa si malo na svoj dom mislijo?
—	Gvüšno, gvüšno. Kakoli, ka so daleč od nas té lidgé, vsakši rad zna od svoje domi, se rad nazaj misli.
Moj brat preveč dosta. Da sam ge tam vanej bila, da sva malo cajt mela, ka sva samá bilá, müva sva samo od Gorenjoga Senika gučala! Pa kak je te bilau, pa kak je te bilau, kak je té, kak je tisti?...
—	Kak pravite, normalen človek je tak gé, ka kamakoli odide, kakšakoli mala sarmačka vejs bila, ge se je naraudo, te si zato don nazaj brodi?
—	Tisto je najbaukše, svoj dom! Ge sam na Gorenjon Seniki nikanej trnok dobroga mejla, liki da ge tavö na tiste bargé pridem — znaš mi smo na Melekinon vreki
doma bili —, tam več nega iže pa nej nika, ali meni je tam tak dobro, ka bi tam ostala cejli den na tistom bargej!
—	Pa Zaka te tau gé, ka brodite?
—	Ne vejm, ne vejm. Tam smo se zlegli, tam smo gorrasli. . . Tisto je preveč do-
bro?! Meni! Ge ne vejm, kak drugi gé.
— Etognauk sam gučo z enim drugim človekom, šteri je tö tak pripovejdo, ka je prej že ne vejm kelko lejt, trejsti aj štirideset nej
doma na G. Seniki, pa prej če se z autonom samo malo tagor po glavni ulici, po Ciganjskoj gasi pela, pa dé nazaj v Somboteu, prej ma je žé dosta leži pri srcej.
— Ge sam preveč, preveč rada, da leko na G. Senik pridem! Tačas, ka sam mejla, kam titi, ka sam mejla svoj dom, sam se vsigder preveč domau trla. Pa nej samo tau. Da z G. Senika kogakoli Vidim, meni je te tisto tak dobro pri srcej! Strašno. Preveč rada mam tisto slovensko lüstvo. Tam smo gorrasli, tisto je naše. Nej?...
Francek Mukič
NAŠE PESMI (16)
Pravo sam ti
Pravo sam ti dostakrat, da sam prišo k tebi spat.
Ne (j)oženi se, ne (j)oženi se, le počakaj ti name'.
Nej s’ma stejla čakati, pa si se (j) oženila.
Ti s' (j) oženjena, premočno žalostna, jaz pa mladi i veseu.
Jaz pa pojdem, kama koli štjem,
lubo najdem, kakšno koli štjem.
Enkrat lepšo,
trikrat jakšo,
kak si ravnoč luba ti.
Rideča lica, črne oči, pri njej bi ležo tri noči.
Rideča lica, črne (j) auči, pri njej bi ležo sem lejt.
(Slovenska ves) —mkm—
Zbüdi se Slovenska ves!
Zbudijmo se vaščani!
"Dolg cajt" smo že spali!
Med tem postali smo Monoštrčani, jezik in vaško skupnost pozabili!
Imeli smo pot do Števanovec, ta ni hodil samo lovec.
A, sedaj poti več ni, le preko Monoštra se hodi.
"Smetje" zbiramo na Pungrici, ko je völka voda, to nosi po vasi. Popravljali smo jarke in poti, ker ni skupnosti, smo postali leni.
Imamo dve gostilni, kjer so pogosto plesi.
Imamo nogometno ekipo, navijamo za njo.
A, ni več starih šeg, navade so zapuščene.
Pozabljamo naš jezik, počasi se imena: Slovenska ves!
Zbudijmo se! Delajmo zase!
Ne čakajmo vedno na druge!
Drugi nas izkoriščajo, mi se pa le kregamo.
Obnovimo našo staro vero, tako kot nogometno ekipo. Stara šega naj se utrdi, vaška skupnost naj se vstavi!
A, nekaj se vedno vrine vmes, izgovoril bi še večje resnice, a vedno poslušam — ne samo jaz — same polresnice!
J. Nemet
Porabje, 30. januarja 1992
7
OTROŠKI SVET
BOŽIČ
20. decembra so se začele počitnice. Potem je čas hitro mineval. 23. decembra je oče prinesel veliko jelko. V sredo sva jo z bratom okrasila. Pod okrašeno jelko sva dala darilo. Ko sta oče in mati pogledala darila, sta bila zelo vesela. Jaz sem dobila bluzo, hlače, denar in še druge stvari. Zame je božič najlepši praznik. Božič je bil črn, zato ker ni bilo snega. Čas je mineval. Zvečer so prišli k nam stari starši in smo skupaj praznovali božič. Ob 12. uri je bila polnočnica. Maševal je slovenski duhovnik. Bilo je lepo. Med mašo so peli svete pesmi. Po resnici povedano, nas je bilo malo. Ko je na stolpu ura odbila eno, je bilo tudi maše konec. Voščili smo si prijetne praznike. Ta dan se je dobro začel in dobro končal. Želim si še veliko takih lepih praznikov.
Monika Dravec, 7.r., OŠ Gornji Senik
Spoštovano
uredništvo
Srečni smo, da že eno leto lahko beremo slovenski časopis. Zelo nas veseli, da imamo tudi mi otroci svojo stran. V razredu nas je devet, ki se učimo slovenščino. Vsi imamo vse številke lista. Beremo jih tudi pri urah slovenščine. Radi bi bili, če bi bile otroške strani čimbolj zanimive. Tudi mi skrbimo zanje, saj stalno pošiljamo članke, risbe, včasih tudi pesmice. Uredništvo nas je za to obdarilo in vsak otrok na šoli je dobil od Zveze še božično darilo. Hvala lepa! Zahvalili se bomo tudi tako, da bomo še bolj pridno pisali in brali.
Uredništvu in vsem bralcem želimo srečno, uspešno in mirno novo leto!
5. razred OŠ Gornji Senik
ODO SA FRIŠKAT
Zazranka sa rano gorstano. Üšo sa po borojco pa po vodau. Po tistin sa üšo k sausedi in sa cingo. Da so oprli dvera, sa začno. "Zdravi bojte, friški bojte, v eton nauvon leti, dosta vina, dosta krüja, vse zavolé, düšno zvaličenje pa največ." Saused mi je dal 100 forintov pa je pravo, aj den v künjo. Tan so meni dali malo vina, ali nejsa vzeu. Išo sa k stari mamici. Babica je še spala, ge sa jo zbüdo. Babica je brž gorpotegnila nikši gvant in je oprla vrata. Ge sa pá začno mojo pesmico, in sa z vodau babico dobro pofriškal. Eno stotko mi je ona zatok tö dala. Da sa že pau vesi zopojdo, sa srečo mojoga padaša, Andraša. On je že 1500 forintov emo. Po ten sva dva ojdla friškat. Da sa domau prišo, mamico in očeta sa tö pofriško. Po tiston sa se preobleko in sa začno šteti pejnaze. Skor trigezero forintov sa vkup pobrau.
Dobro bi bila, če bi dostakrat bilau nauvo leto!
Gabor Wachter, 7. r., OŠ Gornji Senik
KAKO SEM PREŽIVELA ZIMSKE POČITNICE
Zimske počitnice so se začele 19. decembra. Ta dan je vsakdo zelo težko čakal.
Med počitnicami je bilo lepo, kar ni bilo treba zgodaj vstati. Ko sem vstala, sem pozajtrkovala. Potem sem se igrala in gledala televizijo. Hodila sem tudi v trgovino. Popoldan sem pomagala mamici peči za božične praznike. V torek smo okrasili božično jelko. Prvi in drugi dan božičnih praznikov je šla vsa družina k maši. V počitnicah smo lupili tudi bučno seme. V
soboto so bile koline pri stari mamici. Žalostna sem bila, ker ni bilo snega. Zato se nismo mogli sankati, smučati, kepati in narediti sneženega moža.
Med počitnicami so prišli tudi sorodniki. Zadnji dan v letu dolgo nismo šli spat. Gledali smo televizijo. Ob polnoči smo nazdravili novemu letu. Ob pol dveh ponoči so že prišli "friškat". Na prvi dan novega leta smo počivali.
Naslednje dni smo se že pripravljali na šolo.
VEŠ-VEM
TUDI ZIMA JE LAHKO NEPRIJETNA
Sedaj je zima. Že prej smo si pripravili zimsko obleko, obutev, kurjavo, morda tudi sanke.
Pravimo, če le ni preveč mrzla zima, se je prijetno sankati, delati sneženega moža itd. Lepo pa je tudi sedeti v zakurjenem prostoru, opravljati kako delo in le
skozi okno gledati zimsko idilo.
Zima pa ljudem ni bila vedno prijazna in prizanesljiva. Strokovnjaki pravijo in njihovi podatki segajo nazaj v 6. stoletje, da je bila takrat zelo huda in izredno mrzla zima in so ptiči, zmrznjeni kot kamen, padali z neba.
Kronike pa nam tudi povedo, da so se pozimi leta
1234 v Benetkah namesto gondol vozili s sanmi.
Leta 1468 je bilo tako mrzlo, da je zmrzovalo celo vino. Takrat so vino prodajali v kosih in seveda tehtali.
Leta 1700 je bil tak mraz, da niso smeli z zvonovi zvoniti. Če bi kladivo
zvona udarjalo ob bronasti obod zvona, bi se ta ob takem velikem mrazu kar razletel.
Spomnimo se tudi Napoleonove vojske, ko je pred Moskvo 1812. leta pozeblo skoraj 30000 vojakov.
Tudi 1879, so v Ljubljani namerili celo minus 26,4 stopinje, v istem času pa na Dolenjskem minus 37 stopinj, na Notranjskem pa celo minus 39 stopinj.
Najnižja temperatura na zemlji je bila dosedaj menda izmerjena 1960. leta na Antarktiki. Izmerili so jo na vremenski postaji v Vostoku, in to minus 88,3 stopinje. Toda to je večinoma nenaseljen predel.
Najbolj mrzel stalno naseljen kraj pa je bila manjša sibirska vasica Ojmjakov, kjer so zabeležili kar minus 71 stopinj. Tudi zapadel sneg ima svoj rekord. Največ snega v enem letu je padlo na Mt. Rajnerju v ZDA, in to 31 metrov. V Sloveniji pa je zapadlo največ snega leta 1977 na Kredarici, in to kaz 7 metrov.
Spremljajte tudi vi letošnjo zimo. Merite temperaturo, debelino snežne odeje, trajanje snežne odeje in nam pišite tudi o teh svojih ugotovitvah!
PTICE - NAŠE PRIJATELJICE
Ko pride prvi sneg, priskakljata k (hiši taščica in stržek. Mama mi je dala orehe, strl sem jih in natrosil v krmilnico. Izza tople peči sem opazoval še sinico in ščinkavca. Med tistimi pticami, ki zimo preživijo pri nas, so najrevnejše siničke. Vendar ne smemo pozabiti tudi na druge ptičke, ki so pozimi prav tako uboge. To so predvsem vrabčki, kosi in ščinkavci. Te ptice najraje jedo sončnično seme.
Ptice so koristne, razveseljujejo nas s petjem in so znanilke prihoda pomladi. Človek, ne uničuj narave, da bodo tudi te tvoje prijateljice ostale žive!
Andrija Takač,6.r., OS Gornji Senik
Porabje, 30. januarja 1992
DEZINFORMACIJA
Iz neuradnih virov smo zvedeli, da sta konec oktobra leta 1990 predsednika Madžarske in Slovenije prestopila državno mejo pri Gornjem Seniku.
Od takrat je minilo 428 dni, rednega mejnega prehoda pa še ni.
ČE GVÜŠNO ZAVADITE...
Gvüšno se eške spaumnite na našo šalo v slednjoj številki lani. Nej sta se fejs potrüdili, ka bi vönajšli, Sto smo na tjejpi. Tau je tö istina, ka nas je težko spoznati. Zdaj van vöovadimo steri smo:
Francek Mukič: 6 Marija Kozar-Mukič: 5 Irena Barber: 7
Karel Holec: 4 Jože Hirnök: 1 Marijana Sukič: 2 Brigita Korpič: 3 Med tistimi, steri ste nam rešitev poslali, so dobili:
1.	nagrado: lldiko Merkli iz Števanovec
2.	nagrado: Zanett Sebenji iz Monoštra
3.	nagrado: Tóth Istvánné iz Csörötneka
RADI (O)!
Radi bi, o, znali, blüzi kelko lüdi ma v Porabji radio z vzhodnim (keleti) UKV (URH)-programom od 65 - 74 megahercov. Kak
vejte, po nauvon se samo tü leko zgrabi slovenski program na Győrskom radioni. Mi neškemo tö tak zopojti, kak naši loški političari, šteri samo gučijo, gučijo - pa
je niške ne poslüša.
Zatok vas lepau prosimo, vöspunite formular, pa ga dajte na pošto v Sombotelski študio (Thököly u.
14. 9700), aj na atrejs novin Porabje (Szentgotthárd, Pf. 77.). Aj pa drugo paut, da pá dobite novine, dajte tistoma, što vam prinese cajtinge. Vala lejpa.
1.	Ime pa atres:......................................
2.	Šagau mate poslüšati slovenski program na Győr-
skon radioni?.......................................
3.	Na vašon radioni mate na URH aj FM- programi nu-
mare od 65 do 74 megahercov? . .....................
4.	Poslüšate po nedelaj oddajo "Panonski odmevi"
na sobočkon radioni?................................
NIKA ZA SMEJ
Naš Ivan večer televizijo gleda pa čüje, ka par sausada velka larma, tak vcuj dé tak ka če bi grun mlato. Na drudji den se sreča s sausadnjin verton pa ga pita: "Moj dober sausad, ka je pa snočkar pri vas bilau? Sausad pa pravi: "Nika posebnoga se je nej Zgodilo. Moja žena mi je tavö ličila moj kaput."
Ivan pa tadala pita: "Pa je v kaputi bila kakša vrejdnost?" Sausad pa pravi: "Bila je, ge sa v njin bijo."
Naš Pištak se je srečo s svojin padašon Belanon pa ma etak pravi: "Sveti baug, ka pá moran čüti od téba. Čüjo sa, ka si se ti stari ladjén, velki stari žvrgolin, oženo. Kak si pa tau naredo? Ka ti je pa v pamet vdarilo?"
Bela pa etak pravi: "Mogo sa se oženiti, sila ma je pregnala na ženitev."
Pištak se pa smejé pa ma pravi: "No zdaj si se pa gnauk dun naklepo. Sto bi mislo od téba, ka etak gorplačaš?"
Bela ma pa etak pravi: "Nej dober padaš, nemo se zatok ženo ka je sila, kak ti brodiš. Vejš zatok sa prisiljani bijo, ka sa v künji že telko grde posaude emo, ka sa mogo edno žensko parpelati k rami, aj mi dojzapare."
Naš Rudi, té stari žvrgolin, je furt za ženskami lejto. Eden den je tü ranč par ednoj oženjanoj ženski, da ma ženska etak pravi: "Rudi, vrag te dao, pazi se, nede daleč, ka mi mauž domau pride."
Rudi pa etak pravi: "Zakoj mo se pa pazo, vej sa pa nikanej takšoga napravo, ka bi se mogo bodjati."
Ona pa pravi: "Ranč zatok. . .Pašči se že gnauk. . ."
Nejste pozabili, ka letos moremo šparati?!
Naš Pištak je ženo emo v špitalaj pa go gledat üšo. Da je notstaupo, je že vpamet zeu, ka je nej vejga baug, kak toplo v zidini. Pita ženo, kak je tau, ka so špitala tak mrzla ne kürijo? Žena pravi, ka kürijo. Pištak pa pravi, kak pa kürijo, vej je pa vse mrzlo. Žena ma pa etak pravi: "Vejš, moj Pištak, tü šparajo. Tak kürijo, ka tiste betežnike, steri majo vročino (lázas), od sobe do sobe vozijo pa sobe etak segrejejo."
Naš šparavan Janoš se eden den sreča z doktoron, pa se ma etak tauži: "Dragi doktor, trnok dobro, ka sva se srečala. Vejte, ka je nauvoga? Žena mi je strašno betežna, 39 stopinj vročine ma."
Doktor pa etak pravi: "Dobro Janoš. Zdaj ranč malo cajta man, poj z menov pa go poglednan"
Janoš pa etak pravi: "Dragi doktor, tau je lepau, ka se etak brigate, dapa prosin, gnes eštje ne ojdte k nan. Čakajmo do zranka. Ka pa, če influenzo ma?"
"No pa če influenzo ma, ka je te?" — pita doktor.
"Te na zranjek že moja čerka tü influenzo dobi od nje. Pa če te pridete, te samo gnauk plačan za dvej."
I. Barber
Natečaj!
Fašenek i Lenka
Zveza Slovencev in Muzej Avgusta Pavla razpisujeta natečaj za šolarje in odrasle za pustne šeme.
Kako so bili v porabskih slovenskih vaseh oblečeni in kaj so govorili, delali:
1.	Lucije
2.	Miklavž in njegovo spremstvo
3.	Betlehemeške
4.	Trije kralji
5.	Fašenek in Lenka ter njuno spremstvo
6.	Zvač na gostüvanji
Sešijte kostume, oblecite se in prikažite šego na pustni veselici. Najbolj pristne kostume bomo odkupili za muzej Avgusta Pavla in bodo prikazani na razstavi slovenskih mask na Ptuju ter v Muzeju Savaria v Sombotelu.
Pályázat!
Fašenek i Lenka
A Szlovén Szövetség és a Pável Ágoston Múzeum ifjúsági és felnőtt pályázatot hirdet farsangi jelmezek bemutatására. Milyen öltözetet viseltek, hogyan beszéltek és viselkedtek a:
1.	Lucák
2.	Mikulás es kísérete
3.	Betlehemesek
4.	Háromkirályok
5.	Fasenek és Lénka, kíséretével
6.	Vőfély a lakodalomban
Állítsak össze az öltözeteket, vegyek fel és mutassák be a szokást a farsangi bálon.	
A legeredetibb jelmezeket megvesszük a Pável Ágoston Múzeum számára és részt vesznek a szlovén maszkok kíallításáé Ptujban és a szombathelyi Savaria Múzeumban.
Razpis za natečaj
Kuratorij Sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem razpisuje natečaj za podpiranje samoorganizacijskih prizadevanj in spodbuditev obstoja manjšin.
Prijavijo se lahko fizične ali pravne osebe s programi za organiziranje lokalnih skupin, potrditev narodnostne identitete, negovanje materinščine, ohrani teč tradicionalne kulture.
Kuratorij daje prednost tistim, ki temeljijo na dosedanjih uspehih in na svojih materialnih sredstvih. Predvsem želi podpirati programe v izjemnih primerih pa tudi delovanje organizacij in naložbe.
Na javni natečaj se lahko prijavi vsak z obrazcem če upošteva določila, ki jih le-ta vsebuje. Prijave pošljite v 14 izvodih. Obrazec lahko dobite pri Nemzeti és Etnikai Kisebbsegi Hivatal (Urad za narodnostne in etnične manjšine) Budapešt, V. Kossuth ter 4. III. 60. Informacije dobite po telefonu številka: 1 123-420, int. 347. Rok za vložitev prošenj je 29. februar 1992.
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter. Deak Ferenc ut 17.,
p. p. 77, tel.: 94/80-767 Cena:
posamezna številka 10 forintov oz. SLT, celoletna naročnina 260 forintov oz. SLT
Tisk: SOLIDARNOST, Arhitekta Novaka 4, 69000 Murska Sobota. Slovenija
Nenaročenih rokopisov in fotografij ne vračamo