šport in zdravje 63 The associations between strength parameters and lower limb injury preva- lence in elite football Abstract Football has become an increasingly intense sport with a tight schedule of training and matches, all of which can consequently lead to a greater injury incidence. The associations between training and competition loads, lower limb strength and injury has not yet been fully elucidated, thus, the aim of our study was to examine the relationship between lower limb muscle strength and the incidence of lower limb injuries. This cross-sectional study included 22 professional football players of the NK Olimpija senior team, age, 24 ± 4 years old, height, 180 ± 7 cm tall and weight, 75 ± 7 kg. We measured the maximum isometric strength of knee flexors and extensors, and strength endurance of knee flexors. We used injury questionnaire to identify characteristics of lower limb injuries. A total of 27 injuries were identified, with the highest incidence obtained on ankle (37.03%) and knee (26.63%). No differences in the maximum strength of the knee extensors and flexors were found between injured and uninjured football players. Similarly, there were no differences in injury rates between players with larger and smaller inter-muscle and intra-muscle ratios. In our study, there was no associations between lower limb strength and injury incidence. In future training process, more em- phasis should be given on regular monitoring of the players for an early identification of new potential risk factors for the injury occurrence of the lower limbs. Key words: football, lower limb injuries, muscle strength. Miha Ferk 1 , Vedran Hadžić 2 *, Tim Kambič 3 * Povezanost med parametri jakosti in poškod- bami spodnjih okončin v vrhunskem nogometu Izvleček Nogomet postaja vse bolj intenziven šport z zgoščenim urnikom treningov in tekem, kar lahko vodi do večje možnosti za poškodbe. Odnos med trenažno-tekmovalnimi obremenitvami, ja- kostjo spodnjih okončin ter nastankom poškodb do zdaj še ni bil v celoti opredeljen, zato je bil cilj naše študije preučiti povezanost med jakostjo mišic spodnjih udov ter pojavnostjo poškodb spodnjega uda. V presečno raziskavo smo vključili 22 profesionalnih nogometašev članskega moštva NK Olim- pija, ki so bili v povprečju stari 24 ± 4 leta, visoki 180 ± 7 cm in težki 75 ± 7 kg. Nogometašem smo izmerili maksimalno izometrično jakost upogibalk in iztegovalk kolena ter vzdržljivost v moči upogibalk kolena. Z anketnim vprašalnikom smo pridobili informacije o predhodnih po- škodbah. Skupno smo ugotovili 27 poškodb, najpogosteje sta bila poškodovana gleženj (37,03 %) in ko- leno (26,63 %). Med poškodovanimi in nepoškodovanimi nogometaši nismo ugotovili razlik v maksimalni jakosti iztegovalk in upogibalk kolena. Podobno tudi nismo ugotovili razlik v števi- lu poškodb med nogometaši z večjimi in manjšimi medmišičnimi in znotrajmišičnimi razmerji. V raziskavi nismo ugotovili povezanosti med jakostjo spodnjih okončin in številom poškodb. V prihodnje je treba v trenažnem procesu večji poudarek nameniti rednemu testiranju nogo- metašev za zgodnjo diagnosticiranje novih potencialnih dejavnikov za nastanek poškodb spo- dnjih okončin. Ključne besede: nogomet, poškodbe spodnjih okončin, mišična jakost Foto: osebni arhiv Miha Ferk 1 Nogometni klub Olimpija, Ljubljana. 2 Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani, Ljubljana 3 Oddelek za raziskovalno in pedagoško dejavnost, Ambulantna srčna rehabilitacija, Splošna bolnišnica Murska Sobota, Murska Sobota. *Avtorja sta v enaki meri prispevala pri pripravi članka 64 „ Uvod Nogomet je že več kot dvajset let najpo- pularnejši šport na svetu. Današnja nogo- metna igra postaja vse hitrejša in intenziv- nejša, prav tako se povečuje število tekem, ki jih nogometaši odigrajo v eni sezoni, in število treningov v tednu, ob tem pa se je skrajšal čas za regeneracijo med treningi in tekmami (Marković in Bradić, 2008). Med nogometno tekmo vrhunski igralci v pov- prečju izvedejo 1200–1400 različnih hitrih sprememb gibanja, ki se izmenjujejo vsakih 4–6 s, 600–800 različnih obratov in okoli 40 naglih zaustavljanj, ki izzovejo zelo inten- zivne ekscentrične kontrakcije (Marković in Bradić, 2008; Taylor idr., 2017). Na tekmi nogometaši opravijo 17–35 kratkih šprintov (dolžine 10–15 m in v trajanju 2–4 s) in pre- tečejo 10–13 km (Marković in Bradić, 2008; Bradley, Di Mascio, Peart, Olsen in Sheldon, 2010; Di Salvo, Baron, Gonzalez-Haro, Gor- masz, Pigozzi in Bachl, 2010; Ingebrigsten, Dalen, Hjelde, Drust in Wisloff, 2015; Taylor idr., 2017). Visoka intenzivnost in zgoščen urnik treningov in tekem ter prekratko pri- pravljalno obdobje so med najpogostejši- mi dejavniki tveganja za nastanek poškodb pri nogometaših (Marković in Bradić, 2008). Incidenca poškodb v vrhunskem nogome- tu obsega 1,5–7 ,6 poškodbe na 1000 ur tre- ninga in 12–35 poškodb na 1000 ur tekem (Hägglund idr., 2006; Engebretsen, Mykle- bust, Holme, Engebretsen in Bahr, 2008; Ekstrand, Hägglund in Walden, 2009). V vrhunskem moškem nogometu največ po- škodb prizadene spodnje okončine, med njimi prevladujejo poškodbe stegna (23–42 %), kolena (18–19 %), gležnja (7–14 %), kolka (13–14 %), predela ahilove tetive (11 %) in stopala (5–6 %). Najpogostejši tip poškod- be je nateg mišice (35–48 %), sledita nateg vezi (18–23 %) in pojav hematoma ali udar- nine (17 %) (Ekstrand idr., 2009; Falese, Della Valle in Federico, 2016). Glede na podtip/vr- sto poškodbe je 17 % vseh poškodb pred- stavljal nateg stegenske mišice (12 % nateg zadnje lože stegna, 5 % sprednje stegenske mišice), sledijo nateg mišic primikalk kolka (9 %), zvin gležnja (7 %) in poškodba stran- ske notranje vezi kolenskega sklepa (5 %) (Ekstrand idr., 2009). Nogometaši utrpijo 65–94 % akutnih poškodb in 6–35 % kro- ničnih poškodb brez specifičnega nastanka poškodbe, med temi so najpogostejše aku- tne poškodbe: zvin gležnja, poškodba kole- na in poškodba zadnje stegenske mišice ter dimelj. Na drugi strani med tipične kronič- ne poškodbe spadajo bolečine v ledvenem delu hrbta, vnetje ahilove tetive, bolečine v dimljah in vnetje patelarnega ligamenta (Hägglund, 2007). Poleg trenažnih obremenitev so nekate- re presečne študije preučevale tudi vpliv nezadostne jakosti in moči kot dejavnika tveganja za nastanek poškodb spodnjih okončin. Ugotovitve študij niso enotne, vendar jih večina kaže, da sta slaba mišič- na jakost in moč pomembna dejavnika tveganja za poškodbe spodnjih okončin (Croisier, Ganteaume, Binet, Genty in Ferret, 2008; Namazi, Zarei, Hovanloo in Abbasi, 2019; Lee, Mok, Chan, Yung in Chan, 2018). Ena izmed študij celo kaže, da je preprost terenski test za ocenjevanje vzdržljivosti v moči upogibalk kolena (test enonožni most zadnje lože) lahko dober napovednik za nastanek poškodb, saj so bili nogome- taši, ki so dosegli manj kot 20 dvigov, po- gosteje poškodovani (Freckleton, Cook in Pizzari, 2014). Nasprotno pa dve študiji ka- žeta, da sta jakost in moč iztegovalk in upo- gibalk kolena slaba napovednika za nasta- nek poškodb sprednje križne vezi (Steffen, Nilstad, Kristianslund, Myklebust, Bahr in Krosshaug, 2016) in zadnje lože stegna (van Dyk idr., 2016) pri nogometaših. Na podlagi neenotnih dokazov o dejavnikih tveganja za nastanek poškodbe je bil namen študije preveriti raven maksimalne jakosti in vzdr- žljivosti upogibalk in iztegovalk kolena ter ugotoviti povezanost med jakostjo mišic spodnjih okončin in pojavnostjo poškodb spodnjih okončin pri vrhunskih nogome- taših. „ Metode Merjenci V raziskavi je sodelovalo 22 profesionalnih igralcev članskega moštva nogometnega kluba (NK) Olimpija, ki so bili v povprečju stari 24 ± 4 leta, visoki 180 ± 7 cm in težki 75 ± 7 kg. Z nogometom so se ukvarjali 16 ± 4 leta. Največ nogometašev je igralo na položaju branilca (n = 9), sledijo napadalci (n = 7) in vezisti (n = 5). V vzorec smo vklju- čili zgolj enega vratarja. Večina merjencev je imela dominantno desno nogo (n = 13). Izključitvena kriterija sta bila akutna po- škodba spodnjih okončin in akutno sezon- sko bolezensko stanje (gripa, viroza, angina, prehlad idr.). Merjencem je bilo naročeno, naj se 2 dni pred meritvami izogibajo ve- čjim obremenitvam. Na dan testiranja so bili vsi merjenci zdravi in brez morebitnih sezonskih obolenj (gripa, viroza, angina, prehlad idr.). Merjenci so bili pred vključi- tvijo v raziskavo seznanjeni s potekom in morebitnimi zapleti, povezanimi z meri- tvami. Kljub rutinskim sezonskim meritvam so igralci pred začetkom raziskave pisno privolili v sodelovanje v raziskavi. Raziskavo smo izvedli v skladu s Helsinško deklaracijo o izvajanju poskusov na ljudeh in v skladu z etičnimi smernicami Ameriškega kolidža za športno medicino. Zasnova raziskave in postopek meritev Izvedli smo presečno študijo, pri kateri smo z uporabo retrospektivnega anketira- nja zbrali podatke o poškodbah spodnjih okončin. Meritve za posameznega mer- jenca so bile izvedene v enem merilnem dnevu. Na dan meritev so merjenci najprej izpolnili epidemiološki vprašalnik o more- bitnih športnih poškodbah spodnjih okon- čin, temu je sledilo izokinetično testiranje in pozneje še testiranje vzdržljivosti v moči upogibalk kolena. Podatke o prevalenci poškodb spodnjih okončin smo zbrali s prilagojeno obli- ko mednarodno priznanega vprašalnika (Hägglund, Waldén, Bahr in Ekstrand, 2005). Anketni vprašalnik je bil sestavljen iz demo- grafskih vprašanj o nogometni karieri (igral- no mesto, tekmovalni staž, trenutno zdra- vstveno stanje) in iz vprašanj o poškodbah spodnjih okončin (kolk, zadnja lože stegna, kolenski sklep in gleženj). Predviden čas reševanja vprašalnika je bil 5–7 minut. Po anketiranju je sledilo splošno ogrevanje (7 minut kolesarjenja pri obremenitvi 1,7 W/ kg telesne mase) in specialno ogrevanje (dinamično raztezanje in aktivacijske vaje za upogibalke in iztegovalke kolena). Meritve maksimalne jakosti smo izvedli na izokinetičnem dinamometru iMoment (SMM, Maribor, Slovenija). Meritve so se izvedle v sedečem položaju, kjer smo merjencu prek prsi, medeničnega dela in stegen pričvrstili pas in s tem onemogočili nepotrebne gibe v teh telesnih predelih. Golensko opornico smo namestili prst do dva nad malleolusom gležnja, ustrezno nastavitev smo dodatno preverili tako, da je merjenec izvedel dorzalno fleksijo stopala. Sledila je poravnava osi kolena (v višini lateralnega femoralnega kondila) z osjo dinamometra. Meritve smo izvedli pri obsegu giba 60°. Gib se je začel pri 90° in končal pri 30° upogiba kolena. Merili smo koncentrično jakost upogibalk in iztego- valk kolena ter ekscentrično jakost upogi- balk kolena pri kotni hitrosti 60°/s. Naprava je bila umerjena s standardno umeritveno utežjo (31,3 Nm), medtem ko smo pred vsa- šport in zdravje 65 ko meritvijo umerili tudi maso merjenčeve noge in s tem določili gravitacijsko napako (izražena v Nm). Pred meritvijo je merjenec izvedel 10 koncentričnih stopnjevanj (50– 80 % največje subjektivne ocenjene jakosti) v izteg in upogib kolena pri kotni hitrosti 60°/s (Kambič, Lainščak in Hadžić, 2020). Po seznanitveni seriji je vsak merjenec izvedel dve seriji meritev. V prvi seriji je izmenič- no izvedel 5 maksimalnih koncentričnih iztegov in 5 maksimalnih koncentričnih upogibov kolena pri kotni hitrosti 60°/s. Po 60 s odmora je merjenec v drugi seriji izvedel 5 maksimalnih ekscentričnih pono- vitev upogiba kolena (Kambič, Lainščak in Hadžić, 2020). Pridobljene podatke o ma- ksimalnem navoru iztegovalk in upogibalk kolena smo normalizirali glede na telesno maso merjencev (Nm/kg telesne mase) in za posameznega merjenca izračunali tudi znotrajmišična (Hecc/Hcon) in medmišična razmerja (HQR) ter razmerje med maksi- malnim ekscentričnim navorom upogibalk kolena in maksimalnim koncentričnim na- vorom iztegovalk kolena (DFR) (Dvir, 2004). Vzdržljivost v moči upogibalk kolena smo merili s testom enonožni most zadnje lože (angl. the single leg bridge). Test se je izva- jal na leži hrbtno z eno nogo upognjeno v kolenu za 20°, ki je bila v opori na 60 cm visoki škatli. Med testom je moral merjenec nasprotno nogo držati v zraku in dvigniti kolk do kota 0°. Cilj testa je bil opraviti ma- ksimalno število ponovitev dvigov mede- nice. Test je prekinil ob utrujenosti ali ob drugi nepravilni izvedbi testa (ob prvi smo merjenca zgolj opozorili) (Freckleton, Cook in Pizzari, 2014). Statistična analiza podatkov Statistično analizo podatkov smo izvedli v programu IBM SPSS 21 (SPSS Inc., Chica- go, Illinois, ZDA). Opisne spremenljivke so predstavljene s frekvenčno porazdelitvijo (frekvence in frekvenčni deleži), številske spremenljivke pa z merami centralne ten- dence (povprečje) in razpršenosti (stan- dardni odklon, standardna napaka ocene povprečja). Pred testiranjem hipotez smo preverili normalnost porazdelitve (Shapiro- -Wilkov test in histogram) in homogenost varianc (Levenov test). Testiranje bilateral- nih razlik v maksimalni jakosti ali vzdržlji- vosti mišic kolenskega sklepa smo izvedli s t-testom za odvisne vzorce. Testiranje razlik med dvema skupinama v številu poškodb spodnjih okončin, največji jakosti ali vzdr- žljivosti mišic spodnjih okončin smo izvedli s t-testom za neodvisne vzorce (v primeru izpolnjenih predpostavk) in z Mann-Whi- tneyjevim testom (v primeru kršitve ene izmed predpostavk) pri stopnji značilnosti 5 %. „ Rezultati V Preglednici 1 je prikazana primerjava med levo in desno nogo pri največjem navoru in vzdržljivosti mišic kolenskega sklepa. Rezultati kažejo, da so imeli nogo- metaši statistično značilno močnejše desne upogibalke kolena ob koncentričnem na- prezanju (+12 Nm, p = 0,007), kar se je po- kazalo tudi pri statistično značilnem višjem razmerju navora upogibalk kolena glede na navor iztegovalk kolena ob koncentrič- nem naprezanju (+4,94 %, p = 0,039). Pri primerjavi med levo in desno stranjo smo ugotovili tudi tendenco po obstoju stati- stično značilnih razlik v številu enonožnih dvigov medenice (+2 ponovitvi z desno nogo, p = 0,052). Na Sliki 1 je prikazana pogostost poškodb spodnjih okončin. Izmed vseh nogometa- šev se jih je v preteklosti poškodovalo 17 , le 5 pa jo je odneslo brez poškodb. Posame- zen poškodovan nogometaš je utrpel 2 ± 2 poškodbi na spodnjih okončinah. Največje število poškodb pri posameznem nogo- Preglednica 1 Primerjava med levo in desno nogo v največjem navoru in vzdržljivosti mišic kolenskega sklepa Test Stran µ SD SN µ razlika (Nm) t p Kvadriceps koncentrično (Nm) Leva 279 55 12 5 0,624 0,539 Desna 273 47 10 Zadnja loža koncentrično (Nm) Leva 163 28 6 –12 –3,002 0,007 Desna 175 34 7 Zadnja loža ekscentrično (Nm) Leva 178 38 8 –5 –1,582 0,117 Desna 183 39 8 Koncentrično razmerje upogibalke in iztegovalke kolena (%) Leva 59,29 % 8,05 % 1,72 % –4,94 % –2,207 0,039 Desna 64,23 % 8,27 % 1,76 % Ekscentrično razmerje upogibalke in iztegovalke kolena (%) Leva 64,47 % 9,94 % 2,12 % –2,97 % –1,201 0,243 Desna 67,4 4 % 11,4 4 % 2,44 % Enonožni dvigi medenice (št. pon.) Leva 33 10 2 –1,636 –2,062 0,052 Desna 35 9 2 Legenda: µ – povprečje, SD – standardni odklon, SN – standardna napaka, t – testna statistika, p – statistična značilnost, # – Wilcoxonov test. Slika 1. Poškodbe spodnjih okončin 5 4 8 10 0 2 4 6 8 10 12 dimlje zadnja loža koleno gleženj 66 metašu je bilo 6. Najpogosteje so si nogo- metaši poškodovali gleženj (n = 10; 37,04 %) in koleno (n = 8; 29,63 %), najredkeje pa zadnjo ložo (n = 4; 14,81 %). V Preglednici 2 je prikazana primerjava nogometašev z večjimi in manjšimi bilate- ralnimi razlikami v največjem navoru izte- govalk in upogibalk kolena s številom po- škodb spodnjih okončin. Rezultati kažejo, da med nogometaši z večjimi in manjšimi razlikami v maksimalnem koncentričnem navoru ob iztegu ali upogibu kolena ni sta- tistično značilnih razlik (p > 0,05). V Preglednici 3 je prikazana primerjava no- gometašev z večjimi in manjšimi razmerji med največjim navorom upogibalk kolena in navorom iztegovalk kolena s številom poškodb spodnjih okončin. Rezultati ka- žejo, da med skupinama nogometašev ni statistično značilnih razlik (p > 0,05). V Preglednici 4 je prikazana primerjava med poškodovanimi in nepoškodovanimi nogometaši v največjem navoru in moči spodnjih okončin. Rezultati kažejo, da med poškodovanimi in nepoškodovanimi igralci ni statistično značilnih razlik v navoru izte- govalk in upogibalk kolena ali v številu eno- nožnih dvigov medenice na obeh nogah. Razlik med skupinama nismo ugotovili niti pri razmerju HQR na obeh nogah. V Preglednici 5 je prikazana primerjava po- škodovanih nogometašev z nepoškodo- vanimi v bilateralnih razlikah v največjem navoru in moči mišic spodnjih okončin. Rezultati kažejo, da med poškodovanimi in nepoškodovanimi igralci ni statistično značilnih odstopanj v bilateralnih razlikah v največjem navoru iztegovalk in upogibalk kolena, razmerju HQR in številu enonožnih dvigov medenice. „ Razprava V študiji smo ugotovili, da je bilo med no- gometaši največ poškodb na gležnju in kolenu, manj pa na dimljah in zadnji loži. Z izokinetičnimi meritvami jakosti iztegovalk in upogibalk kolena smo ugotovili večjo jakost na desni nogi in posledično slabše razmerje HQR na levi nogi. Med poškodo- vanimi in nepoškodovanimi nismo ugoto- vili razlik v maksimalni jakosti iztegovalk in upogibalk kolena. V slovenskem prostoru je bilo pred 13 leti na vzorcu mlajših selekcij slovenske re- prezentance (U15–17) ugotovljeno največ poškodb na gležnju (33 %), kolenu (24 %), Preglednica 2 Primerjava nogometašev z večjimi in manjšimi bilateralnimi razlikami v največjem navoru iztegovalk in upogibalk kolena s številom poškodb spodnjih okončin Mišice Bilateralna razlika N µ SD SN µ t p Število poškodb spodnjih okončin Iztegovalke kolena < 15 % 13 2,31 1,75 0,49 0,107 0,916 > 15 % 9 2,22 1,99 0,66 Upogibalke kolena < 15 % 16 2,44 1,67 0,42 0,691 0,498 > 15 % 6 1,83 2,23 0,91 Legenda: µ – povprečje, SD – standardni odklon, SN – standardna napaka, t – testna statistika, p – statistična značilnost. Preglednica 3 Primerjava nogometašev z večjimi in manjšimi razmerji največjega navora upogibalk kolena v primerjavi z navorom iztegovalk kolena v številu poškodb spodnjih okončin Razmerje navora upogibalke in iztegovalke kolena N µ SD SN µ t p Število poškodb spodnjih okončin < 0,65 14 2,50 1,99 0,53 0,774 0,448 > 0,65 8 1,88 1,46 0,52 Legenda: µ – povprečje, SD – standardni odklon, SN – standardna napaka, t – testna statistika, p – statistična značilnost. Preglednica 4 Primerjava poškodovanih nogometašev z nepoškodovanimi v največjem navoru in moči mišic spodnjih okončin N µ SD SN µ t p Navor leva zadnja loža kon- centrično (Nm) nepoškodovani 5 150 27 12 –1,176 0,257 poškodovani 17 167 28 7 Navor desna zadnja loža koncentrično (Nm) nepoškodovani 5 171 18 8 –0,431 0,691 poškodovani 17 176 38 9 Navor levi kvadriceps kon- centrično (Nm) nepoškodovani 5 272 49 22 –0,277 0,785 poškodovani 17 280 58 14 Navor desni kvadriceps koncentrično (Nm) nepoškodovani 5 267 61 27 –0,312 0,759 poškodovani 17 275 45 11 Navor leva zadnja loža eks- centrično (Nm) nepoškodovani 5 156 35 15 –1,523 0,143 poškodovani 17 185 37 9 Navor desna zadnja loža ekscentrično (Nm) nepoškodovani 5 177 24 11 –0,365 0,719 poškodovani 17 185 43 11 Enonožni dvig medenice z levo nogo (št. pon.) nepoškodovani 5 32 6 3 –0,330 0,745 poškodovani 17 34 11 3 Enonožni dvig medenice z desno nogo (št. pon.) nepoškodovani 5 33 10 5 –0,504 0,620 poškodovani 17 35 9 2 HQR leva noga (%) nepoškodovani 5 55,10 % 4,15 % 1,86 % –1,371 0,189 poškodovani 17 60,52 % 8,58 % 2,08 % HQR desna noga (%) nepoškodovani 5 65,91 % 11, 23 % 5,02 % –0,274 0,820 poškodovani 17 63,74 % 7,56 % 1,83 % Legenda: µ – povprečje, SD – standardni odklon, SN – standardna napaka, t – testna statistika, p – statistična značilnost, HQR – razmerje največjega navora upogibalk kolena v primerjavi z iztego- valkami kolena. šport in zdravje 67 dimljah (11 %) in zadnji loži stegna (9 %) (Dervišević, Hadžić in Kavčič, 2007). Ti re- zultati se ujemajo z našo raziskavo, pri ka- teri smo ugotovili, da sta bila najpogosteje poškodovana gleženj (37,04 %) in koleno (29,63 %), medtem ko pri večini nogome- tašev ni bilo poškodb zadnje lože stegna (81,82 %) ali dimelj (77,27 %). Nasprotno pa je ena izmed večjih objavljenih študij ugo- tovila, da so nogometaši iz najmočnejših evropskih klubov najpogosteje poškodo- vali stegno (23 %), koleno (18 %), gleženj (14 %) in kolke (14 %) (Ekstrand, idr., 2009). Do podobnih ugotovitev so prišli Falese, Della Valle in Federico (2016), ki so na vzor- cu nogometašev iz italijanske lige (Serie A) ugotovili največ poškodb na stegnu (41,9 %), sledijo pa koleno (19 %), kolk (11,6 %) in gleženj (6,6 %). Odstopanja v primerjavi z našo študijo se najverjetneje pojavljajo za- radi razlik v velikosti vzorca, načinu zbiranja podatkov o poškodbah, ravni igranja in ob- segu treningov in tekem v višje rangiranih evropskih tekmovanjih. Testiranje mišične jakosti in moči se po- gosto uporablja za ugotavljanje tveganja za pojavnost poškodb (McCall idr., 2014). V naši raziskavi smo ugotovili, da med poško- dovanimi in nepoškodovanimi nogome- taši ni značilnih razlik v maksimalni jakosti iztegovalk in upogibalk kolena in razmerju HQR. Naši rezultati se ujemajo tudi z ugo- tovitvami študije na vzorcu 369 profesio- nalnih katarskih nogometašev, kjer ni bilo razlik v maksimalni jakosti upogibalk kolena med poškodovanimi in nepoškodovanimi igralci. V študiji tudi niso ugotovili razlik med poškodovanimi in nepoškodovanimi nogometaši z večjimi in manjšimi razmerji HQR. Kljub temu pa so ugotovili, da je niž- ji navor iztegovalk kolena pri koncentrični kontrakciji povezan z večjim tveganjem za nastanek poškodb (Bakken idr., 2018). Podobno kažejo podatki, zbrani na vzorcu rokometašev in nogometašev (n = 880), kjer avtorji prav tako niso ugotovili razlik v maksimalni jakosti upogibalk in iztegovalk kolena med poškodovanimi in nepoško- dovanimi igralci (Steffen idr., 2016). Tudi v tej študiji ni bilo razlik med poškodovani- mi in nepoškodovanimi z višjimi ali nižjimi razmerji HQR. Iz raziskave je razvidno, da raven jakosti spodnjih okončin ni dejavnik tveganja za nastanek poškodb sprednje križne vezi pri rokometaših in nogometaših (Steffen, idr., 2016). Vse te ugotovitve so v skladu tudi z rezultati treh nedavnih siste- matičnih pregledov, ki kažejo, da so ma- ksimalna izokinetična jakost upogibalk in iztegovalk, medmišična in znotrajmišična razmerja slabi napovedniki za nastanek po- škodb upogibalk kolena (Freckleton in Piz- zari, 2013; van Dyk, idr., 2016; Green, Bourne in Pizzari, 2018). Rezultati sistematičnih pre- gledov kažejo tudi v smeri opuščanja mej- ne vrednosti za medmišične asimetrije (15 %), saj ta parameter ni dejavnik tveganja za poškodbe zadnje lože stegna (Freckleton in Pizzari, 2013; van Dyk, idr., 2016). Naspro- tno z omenjenimi ugotovitvami pa sta dve študiji ugotovili, da so imeli nogometaši z manjšimi bilateralnimi razlikami v maksi- malnem koncentričnem navoru upogibalk in iztegovalk kolena tudi manj poškodb. Prav tako je bilo ugotovljeno, da imajo ne- poškodovani igralci večji navor upogibalk kolena in razmerje HQR v primerjavi s po- škodovanimi (Namazi, Zarei, Hovanloo in Abbasi, 2019; Lee, Mok, Chan, Yung in Chan, 2018). Razhajanja med ugotovitvami študij so verjetno nastala zaradi različnih veliko- sti vzorca, kakovosti tekmovanj in različnih starostnih kategorij. V študiji Namazi idr. (2019) so v vzorec vključili 73 nogometašev iz selekcije U21, druge raziskave so uporabi- le precej večji vzorec (N > 100) in vanj vklju- čile nogometaše iz članskih selekcij (Steffen idr., 2016; Bakken idr., 2018; Lee, Mok, Chan, Yung in Chan, 2018). Naša študija je med prvimi, predvsem pa novejšimi raziskavami v slovenskem pro- storu, ki je preučevala pretekle poškodbe v povezanosti s stopnjo maksimalne jakosti spodnjih okončin. Glavni pomanjkljivosti študije vidimo v načinu zbiranja podatkov in velikosti vzorca. V večini preteklih študij so pogostost nastanka poškodb spremljali na ravni sezone ali obdobij trenažno-tek- movalnega procesa (Hägglund, Waldén, Bahr in Ekstrand, 2005; Ekstrand, idr., 2009), medtem ko smo v naši študiji zbirali infor- macije o vseh preteklih poškodbah na spo- dnjih okončinah. V prihodnje svetujemo redno spremljanje trenažno-tekmovalnih obremenitev in poškodb skozi celotno se- zono. Svetujemo tudi spremljanje inciden- ce poškodb in drugih obolenj, ki vplivajo na izostanek iz trenažno-tekmovalnega procesa. V okviru trenažnega procesa sve- tujemo vključitev preventivnih programov za vse najbolj izpostavljene sklepe pri no- gometu in njihovo evalvacijo v obdobju vsaj ene sezone. Potrebne so tudi študije z večjim vzorcem nogometašev z enake rav- ni igranja, smiselno pa bi bilo tudi spremlja- nje nogometašev skozi njihov tekmovalni razvoj od mlajših starostih kategorij do vr- hunske profesionalne ravni. Ob tem bi bilo smiselno v nogometne klube sistematično vpeljati kineziologe, ki bi spremljali pravilno izvedbo preventivnih programov in načr- tovali individualne programe vadbe za no- gometaše ter s tem zmanjšali možnosti za nastanek poškodb. V prihodnje bi bilo smi- selno raziskati vpliv testov hitrosti, agilnosti in eksplozivnosti na pojavnost poškodb v nogometu. „ Zaključek Nogomet je kontaktni šport, ki poleg na- darjenosti zahteva tudi dobro telesno pri- pravljenost v različnih fazah trenažnega procesa in tekmovalnega obdobja. Visoka intenzivnost treninga in prekratko pripra- vljalno obdobje sta med najpogostejšimi Preglednica 5 Primerjava poškodovanih nogometašev z nepoškodovanimi v bilateralnih razlikah v najve- čjem navoru in moči mišic spodnjih okončin N µ SD SN µ t p Razmerje leva – desna noga zadnja koncentrično (%) nepoškodovani 5 –12,97 9,15 4,09 –1,891 0,073 poškodovani 17 –3,88 9,53 2,31 Razmerje leva – desna noga zadnja ekscentrično (%) nepoškodovani 5 –12,60 9,20 4,11 –0,274 0,820 poškodovani 17 1,58 16,93 4,11 Razmerje leva – desna noga kvadriceps koncentrično (%) nepoškodovani 5 3,87 17,95 8,03 0,248 0,807 poškodovani 17 1,97 14,24 3,45 Razmerje leva – desna noga HQR (%) nepoškodovani 5 –14,62 14,76 6,60 –1,381 0,183 poškodovani 17 – 4,17 14,90 3,61 Razmerje leva – desna noga dvigi medenice (%) nepoškodovani 5 –0,09 12,79 5,72 1,103 0,283 poškodovani 17 –5,80 9,41 2,28 Legenda: µ – povprečje, SD – standardni odklon, SN – standardna napaka, t – testna statistika, p – statistična značilnost. 68 dejavniki tveganja za nastanek poškodb pri nogometaših. V nogometu je še veliko odprtih vprašanj med povezanostjo med trenažnimi obremenitvami, maksimalno jakostjo, močjo in tveganjem za nastanek poškodb. Kljub temu, da v naši študiji med poškodovanimi in nepoškodovanimi nogo- metaši nismo ugotovili razlik v maksimalni jakosti iztegovalk in upogibalk kolena ter razmerju HQR, se je v prihodnosti smiselno usmeriti v izvedbo podrobnejše diagnosti- ke, ki bi morda natančneje pojasnila vzroke in dejavnike za pojavnost poškodb v vr- hunskem nogometu. „ Literatura 1. Bakken, A., Targett, S., Bere, T., Eirale, C., Fa- rooq, A., Mosler, A. B., ... in Bahr, R. (2018). Muscle strength is a poor screening test for predicting lower extremity injuries in pro- fessional male soccer players. The American Journal of Sports Medicine, 46(6), 1481–1491. 2. Bradley, P. S., Di Mascio, M., Peart, D., Olsen, P. in Sheldon, B. (2010). High-intensity activi- ty profiles of elite soccer players at different performance levels. J Strength Cond Res, 24(9), 2343–2351. 3. Croisier, J. L., Ganteaume, S., Binet, J., Genty, M. in Ferret, J. M. (2008). Strength imbalances and prevention of hamstring injury in pro- fessional soccer players: a prospective study. Am J Sports Med., 36(8), 1469–1475. 4. Dervišević, E., Hadžić, V. in Kavčič, I. (april 2007). Soccer injuries in Slovenia. V: Health, Prevention and Rehabilitation in Soccer (164– 165). Milano: Calzzeti Mariucci. 5. Di Salvo, V., Baron, R., Gonzalez-Haro, C., Gor- masz, C., Pigozzi, F. in Bachl, N. (2010). Sprin- ting analysis of elite soccer players during European Champions League and UEFA Cup matches. Journal of Sports Sciences, 28(14), 1489–1494. 6. Dvir, Z. (2004). Isokinetics. 2nd ed. Muscle Te- sting, Interpretation and Clinical Applications. London: Churchill Livingstone. 7. Ekstrand, J., Hagglund, M. in Walden, M. (2009). Injury incidence and injury patterns in professional football: the UEFA injury stu- dy. Br J Sports Med, 45(7), 553–558. 8. Engebretsen, A. H., Myklebust, G., Holme, I., Engebretsen, L. in Bahr, R. (2008). Preventi- on of Injuries Among Male Soccer Players. A prospective, Randomized Intervention Stu- dy Targeting Players With Previous Injuries or Reduced Function. Am J Sports Med, 36(6), 1052–1060. 9. Falese, L., Della Valle, P. in Federico, B. (2016). Epidemiology of football (soccer) injuries in the 2012/2013 and 2013/2014 seasons of the Italian Serie A. Research in sports medicine, 24(4), 426–432. 10. Freckleton, G. in Pizzari, T. (2013). Risk factors for hamstring muscle strain injury in sport: a systematic review and meta-analysis. Br J Sports Med.,47(6), 351–358. 11. Freckleton, G., Cook, J. in Pizzari, T. (2014) The predictive validity of a single leg bridge test for hamstring injuries in Australian Rules Fo- otball Players. Br J Sports Med, 48(8), 713–717. 12. Green, B., Bourne, M. N. in Pizzari, T. (2018). Isokinetic strength assessment offers limited predictive validity for detecting risk of future hamstring strain in sport: a systematic revi- ew and meta-analysis. Br J Sports Med, 52(5), 329–336. 13. Hägglund, M. (2007). Epidemiology and pre- vention of football injuries (Doktorska diserta- cija, Linköping University, Faculty of Health Sciences). Pridobljeno 6. 4. 2020 s http://liu. diva-portal.org/smash/get/diva2:23280/ FULLTEXT01.pdf 14. Hägglund, M., Waldén, M. in Ekstrand, J. (2006). Previous injury as a risk factor for inju- ry in elite football: a prospective study over two consecutive seasons. Br J Sports Med, 40(9), 767–772. 15. Hägglund, M., Waldén, M., Bahr, R. in Eks- trand, J. (2005). Methods for epidemiological study of injuries to professional football pla- yers: developing the UEFA model. Br J Sports Med, 39(6), 340–346. 16. Ingebrigtsen, J., Dalen, T., Hjelde, G. H., Drust, B. in Wisloff, U. (2015). Acceleration and sprint profiles of a professional elite football team in match play. European Journal of Sport Sci- ences, 15(2), 101–110. 17. Kambič, T., Lainščak, M. in Hadžić, V. (2020). Reproducibility of isokinetic knee testing using the novel isokinetic SMM iMoment dynamometer. PloS one, 15(8), e0237842. 18. Lee, J. W., Mok, K. M., Chan, H. C., Yung, P. S. in Chan, K. M. (2018). Eccentric hamstring strength deficit and poor hamstring-to-qua- driceps ratio are risk factors for hamstring strain injury in football: A prospective study of 146 professional players. Journal of Science and Medicine in Sport, 21(8), 789–793. 19. Marković, G. in Bradić, A. (2008). Tjelesno vježbanja i zdravlje. Nogomet –integralni kon- dicijski trening. Zagreb: Udruga. 20. McCall, A., Carling, C., Nedelec, M., Davi- son, M., Le Gall, F., Berthoin, S. in Dupont, G. (2014). Risk factors, testing and preventative strategies for non-contact injuries in pro- fessional football: current perceptions and practices of 44 teams from various premier leagues. Br J Sports Med,48(18), 1352–1357. 21. Namazi, P., Zarei, M., Hovanloo, F. in Abbasi, H. (2019). The association between the iso- kinetic muscle strength and lower extremity injuries in young male football players. Physi- cal Therapy in Sport, 39, 76–81. 22. Steffen, K., Nilstad, A., Kristianslund, E. K., My- klebust, G., R., Bahr, R. in Krosshaug T. (2016). Association between Lower Extremity Mu- scle Strength and Noncontact ACL Injuries. Med. Sci. Sports Exerc., 48(11), 2082–2089. 23. Taylor, J. B., Wright, A. A., Dischiavi, S. L., Townsend, M. A. in Marmon, A. R. (2017). Activity Demands During Multi-Directional Team Sports: A Systematic Review. Sports medicine, 47(12), 2533–2551. 24. Van Dyk, N., Bahr, R., Whiteley, R., Tol, J. L., Kumar, B. D., Hamilton, B., ... Witvrouw, E. (2016). Hamstring and Quadriceps Isokinetic Strength Deficits Are Weak Risk Factors for Hamstring Strain Injuries: A 4-Year Cohort Study. Am J Sports Med, 44(7), 1789–1795. Miha Ferk, mag. kin. miha.ferk94@gmail.com